Lastnosti narodovega ličitelja. Te so: 1. pobožnoit ln čudorednost [Moralitat.] Učilelj se mora odlikovati s posebno bogoljubnostjo in čudorednostjo. Sola, v kteri je učitelj pobožen, kreposten, pobožna je tudi sama in bogoljubna; saj je znano, in marsikdo je skusil tudi že sam, da dobri izgledi največ pomagajo, vec kot še toliko in še tako lepih opominjevanj. Govori in govori, opominjaj dan za dnevom, če pa sam ne živii, kakor svetuješ učenčom, vse je zastonj, vse le bob v steno. Za tega del bodi sam veren, da bo tvoje delo, tvoj trud spesen. Vero treba je Iiti tako rekoč v kri, in potlej bo kmali izginilo praznoverstvo, tista nevera, ktera se dan danes tako strašno razprostira drugodi. Pa tudi Ijudstvu je odreja svojih otrok bolje pri sercu , če ima, kar to zadeva, učitelja za izgled. Roditelji veliko skerbnejše napotujejo otroke k pobožnosti, bogoljubaostiin čudorednosti. Ako pa učitelj sam ne mara veliko za Boga, nikar naj se ne nadja dobrega vspeha, in kmali lahko spozna, da ga Ijudstvo tudi nič kaj ne ceni, kakor bi ga, da je, kakor zahteva njegov poklic. Dober učitelj naj z vso močjo nasprotje neveri in praznoverstvu, kjer in kadar le more , naj napeljuje narod k pobožnosti, čudoredaosti dokazovaje, da porednost, nevera, praznoverstvo so največi človeški sovražniki, zaradi kterih so propali že celi narodi. Gerci, Rimljani — kako mogočni so bili, kaj so vse iznašli, kako lepo so cvele in se razcvetale razne njihae vedaosti! aii kaj jim je to pomagalo, ker pa niso bili pravoverai, ia so si raje sami izmišljevali bogove, ktere so častili z razairai slabostmi, s liudobijami groznimi, da je človeka groza, kadar pomisli na-nje ali pa sliši o njih. Pa kolikor še so se popenjali v vedah, toliko globokeje so se zagrezali v nevernost; pravoverstva pa so se branili, kot vrag križa, dokler aiso čisto propali. Pa kaj jim je zavdalo propast? XTevera, iz ktere izhaja tako maogotera nesreča. Učitelj naj nikdar ne grc in ne zahaja v slabe društva, nego druži naj se samo z dobrimi, poštenimi ljudmi, kar mora biti naj svctejša njegova skerb, ako hoče, da si obvaruje dobro inie; zakaj če lc komu, gotovo učitelju škoduje ozloglašeno ime ia tovaršenje s slabimi, suniljivimi Ijudmi. 2. Flemenito serce in brezlporočno žlvljenje. Učitelj mora zmironi tako obiiašati se, da je vsakako vreden krasaega svojega aazova ; ne sme misliti, da je spolnil svojo dolžnost, ako ima v šoli vse prav vredjeno; temuč mora skerbeti tudi sicer za omiko narodovo, in mora toraj vedao plemenito živeti, verlo se obaašati, kjer je iu v vsem, kar počeaja. Za domačaost, gospodarstvo, družinsko življenje — za vsc to mora biti uzor. Ce gospodari, postavim, slabo, z ženo in otroci nerodno živi, hujša narod, nikar pa omikuje. Dela učitelj dolgove, popiva ia kvarta, nc škoduje le sametnu sebi, nego tudi ljudskemu dobru. Učitelj naj je plemenitega serca. Vsakemu naj na pomoč prihiti in poniaga, kolikor more. Ako hoče mladini v aježne serca zasaditi sprelepo, voajajočo cvetico — preblago Ijubezen do biižajega, je treba, da je sam miloserčen in blagodaren. Xadalje: naj bo miren , vljuden, premišljen ia svojim prednikom ves vdan, ia če je prav morebiti bolje omikan od njih, vendar naj se ne vzvišuje ne nad-nje, ne nad druge, in ako se mu zgodi kaka krivica, naj bolje je , če jo sterpljivo prenese. Časi se sprime z roditelji, pa za tega del, ae daj Bog, da bi se mu merzelo nad njibninii otroci, sicer bi Iahko škodoval saiueuiu sebi, ženi in še svojim otrokora na verh. Ako je reven, naj ga ne jezi staa, temveč ves vdan v božjo voljo naj terpi in prenaša vse nevšečnosti zaradi Boga, zaradi blagostanja narodovega. 3. LJubl naj svoj stan in mladež. Učitelju je treba, da se z največo ljubezaijo posveti svojemu staau, ker je zares važen in vseskozi potreben. Učitelji so veliki dobrotniki človeštvu. Vsaki učitelj, kteri si je iz Ijubezni odbral svoj stan, omikuje naj se in omiče na vse strani, samo da lahko in popolaoma spolnuje potlej dolžnosti svoje. XTaj si prizadeva vse, da podučuje mladež, kakor je treba, in jo napeljuje k pobožnosti, čudoredaosti, ter jej skerbi za blagostaaje; aavdušeno naj navaja zakone božje mladeži, bistri jej uui, ia razkazuje pa pripovcduje, kako cvetje po livadah, zvezde, mesec, solnce na nebu pričajo vsegamogočnost, dobrotIjivost božjo; neumorao naj se trudi, da napoiai otrokom serca z največo srečo — z Bogoai sainim. Pa ga tudi ni kniali tako srečnega, kot je učitelj, če vestno spolauje dolžaosti. Kdo more popisati blagočut, ktera širi serce učitelju, kterega veseli napredek svojih šolarjev? Oj, kdor te čuti ni sam iniel, ta si je ne laore misliti, taka je! — XTi to veselje za učitelja, ako je svojo mladež tako odgojil in oinikal, da jej ga ai kmali para! Kako hvaležaiso muolroci, vselej ga veseli ia radi srečajo, ga radi vidijo povsod, vednojim je v mislih, in ko odrastejo, zaupno ga hodijo opraševat za svet. Srečen, presrečeii je res tak učitelj, kteri se je iz ljubezni posvetil svojeniu stanu. Srečen, presrečeu pa je tudi narod, kteri iina dosti takili »čiteljev, ki so studenci, iz kterih mu izvira oinika. More Ji kaj takega čutili ucilelj, kteri se je podal v svoj staa aa vrat na nos? Taki se ne meni kaj veliko za mladež , ne veseli ga njeni napredek, sterpao ne preaaša liiaogih aevgodnost, s kterimi sc niorajo mnogo in amogokrat boriti učitelji ia rad prekliaja uro, v kteri si je izvolil učiteljski slan; zato pa tudi nič drugega ni, kot škoda cerkvi ia doiuovini. ( Konec prih.)