Nekoliko verstic dnhovskim iu deželskim učiteljeni po kiuetih. Spiaal J. P. Ker nam je sedanji čas lepša doba napočila, tersejezačel razvijati narodni duh tudi po kmetih, ne morem si kaj, da ne bi spregovoril nekaj verstic o izobraževanji prostega Ijudstva. Če se ozremo na druga slovanska plemena, vidimo, da so storili veči korak v tem oziru, nego mi Slovenci, ki nas je tlačil tako dolgo ptuji jarem. Med vsemi Slovani, rekel bi, morejo se ponašati Čehi z naj bogatejšim slovstvom. XTe le na znanstvenem polji, ampak tudi na Ippoznaaskem storili so velik napredek, in marsiktpre česke povesti smejo se meriti po vsej pravici z najboljšimi nemških in francoskih pisateljev. — Med mnogo drugimi lepoznanskimi deli razlikujejo se posebno spisi Božene XTemcove po svoji krasni besedi, blagih čutilih in narodnem duhu, med kterimi ima ,,Babička" naj vcco ceno. Spisi Božene XTemcove, izvprstne česke pisateljicc, jcli so izhajati v posamesnih zvezkih v Pragi 1862. leta v založbi Antona Avgusta. Izdava pričpla se je s prekrasno povestjo iz domačega življpnja ,,Babičko", potem pa so nasledovale razne druge povesti, namreč: ,,Diva Bara, pomčnkv šlechetne duše, Rozarka, Karla, Uherske mesto Darma(y itd." — Koj tisto leto oskerbi tudi nam Slovencem marljivi pisatelj, France Ceg- nar, slovenski prevod izverstne ,,Babičkea, ki je prišel po ,,Cvetji" na svitlo, da so mogli tudi Slovenci, ki nc umejo českega jezika, čitati krasno povest, ter občudovati velike zoiožnosti Božene Nemcove. — Pervič, ko sem jo dobil v roke v slovenskem prevodu, čital sem jo s takim veseljeni, da je niscm prej odložil, dokler nisem vse prečital; pozneje seni jo pa še trikrat zaporedoma prebral. 0 počitnicah domu pridši posojeval sem jo tudi prostim kmetom; kajti nobena knjiga se in' ni tako primerna zdela za prosti narod, kot ,,Babička". Kmali se je razneslo po vsej vasi, kako lepo povest sem princael ia Ljubljane, in od te dobe hotel jo je vsakdo brati, bodi si star ali mlad; nepreuehonia je šla iz rok v roke, da je poslednjič vsa oguljena priromala domu. Ko sem šel včasih v nedeljo popoldne k sosedom nckoliko povasovat, našel sem mnogokrat kup vaščanov zbranih na vertu, ki so pazno poslušali dečka ali deklico, ki jim je brala iz wBabice". Ko pa sem v jeseni zopet odrinil v Ljubljano , prosili so me nekteri, da sem jim moral oskerbeti nekaj istisov ,,Babice" rekoč, da jo bodejo v zimskih večerih prebirali, ker sem jaz svojo zopet seboj vzel. — Nekdo mojih sošolcev mi je veckrat rekel: »Kakor je imel nekdaj Aleksander vedno Homera pod zglavjeai, nosim tudi jaz zmiram ,,Babičko" v žepu. Kedar nimam posebnih opravil, ali če se grem kam sprehajat, čitam vselej ,,Babičko", in čem večkrat jo prečitam, tem lepša se mi zdi". Pozneje poloti se meželja »Babičko" v izvirniku čitati; kajti s samiin prevodom nisem bil več zadovoljen. Kakor liitro nii je bilo mogoče česko nekoliko razumeti, koj sem si oniislil ,,Babičko" in jo potem še dvakrat v izvirniku prebral. Sestkrat sem jo prečital, pa ne rekel bi, da ne bi je več. Kako prazni so večkrat toliko prehvalisani ,,romanir>, ki se priporočajo mladini kot izverstni klasiki, kolikokrat se nahajajo v njih same prazne sanjarije, ki devetdeset in devetdesetkrat vsak občutek premlatijo, slednjič pa vendar ne ostane druzega, nego prazna sJania. Mnogokrat ni konca, ne kraja praznih čenčarij, da že človek nevoljen liste preobrača, ter štejc strani, če ne bi že skorej prišel do druzega poglavja; — Eako polna pa je ,,Babička", kako tnično in na tanko popisano je vsakdanje življenje, brez vseh nepotrebnih domišljij. Povest je vzeta iz doinačega življenja, iz časa mladih let pisateljice same, kakor nam pripoveduje vvod. V celej povesti nahaja se nBabička", kakor glavna oseba; ona je povsod potrebna, bodi si pri deci ali pri druzib domačih opravilih. Ona skerbi ¦/,- hišni red, podučuje otroke, ter jih vadi lepili čednosti. Kakor skerbna gosppdinja vstaja vsako ju(ro naj perva, in gre spat naj zadnja; ima povsod oči, da ne bi se kje škoda delala. Ona zelo Ijubi živali, kakor vsak spošten človek, in jih nikdar ne terpinči. Ako je kdo v stiski, mu rada pomaga po svojej moči, ako pa nc more, ga vsaj tolaži. Nad vsem ljubi ona doniovinu in materin jezik, spodbuja tudi svoje vnuke, da bi jo Ijubili in častili. Ona nam živo pred oči stavi, da mora pravi domoljub prijetno življenje opustiti, ter si večkrat revšcino izvoliti, kedar je treba domovini koristiti. V ,,Babički" so združeni vsi narodni obicaji; ona se ravna vedno po starem, kakor so jo mati učili. Vsako delo prične v imenu božjem in ga zopet tako dokonča; otroke podučuje, da bi z božjimi darovi lepo ravnali; če pride kdo v hišo, ponudi mu berž kruha in soli, bodi si kakoršnega stanu koli, in zelri bi se jej zameril, ako ne bi hotel si postreči s ponujenimi rečmi. Vsa povest je polna narodnega duha; praznik se versti za praznikom, in vsakteri prinese kaj novega veselja. Pri godovih, ženitbah in pogrebih nahajajo se slovenske šege; med vaščani vlada prijateljstvo in bratovska ljubav; v potrebah pomagajo edendrugemu, in vsakteri le želi blagor svojemu bližnjemu. Vse osebe, šege, narodne povesti in druga razna djanja so tako rckoč zale cvetke, iz kterih nastane, ako se skupaj spletejo , prekrasen venec. Vsi običaji v tej puvesti pa so popolnoma podobni našim slovenskim, tako da Slovenec misli, ako bere ,,Babičko", da je vsa povest vzeta iz življenja slovenskega Ijudstva. Pri ženitbah, godovih, pogrebih in v praznikih so skorej ravno tiste šege v navadi, kakor pri Slovencih. Predolgo bi bilo vse našteti, kar se nahaja krasnega in podučljivega v tej povesti; torej naj zadostijo te verstice. Gotovo pa mi bode vsak priznal, da ni le prazno bvalisanje, kar sem omenil o ,,Babički", ampak da je povest res vse hvale vredna. Ona je primerna vsakoverstni starosti in vsakoverstnemu stanu; vsakdo najde v njej mnogo podučljivega: gospodinje za svoje hčere, gospodarji za sinove in posle, otroci veliko lepih naukov, mladina skerbnih opominjevanj i. t. d. 4* Takove knjige naj bi poslovenjevali naši pisntelji, ne pa vsakterih knjižur, ki jiiu prideju v roke, ali so jim na ponudbo po tako imenovanih ,,Leihbibliotbekab!" Vi, dragi učitelji slovenski pa, in blaga duhovščina, kteritn je izročena skerb za mladino, trudite se in skerbitc, da se razširja pravi duh narodnosti in izobraženja tudi med prostim Ijudstvom! Ne morete se več izgovarjati, kakor vaši prcdniki, da niuiate mladini primernih knjig. Imate jili inaogo, več niorda, nego se jih nadjate. Društvo sv. Mohora zaplodilo vam jih je že toliko, da vam je mogoče tudi prosti narod s priuiernim in koristnim berilom izobraževati. Da vatn bode pa to koristno drevesce še bolje obrodilo, gojite ga po svoji moči, in razširjajte njegov plod med narodom; kajti Ie po tej poti mogoče je izbuditi v narodu pravo zavest in ljubezen do svojega jezika. Ni zadosti, da učitelj le skerbi, da se otroci nekoliko naučijo brati, potem pa, ko zapustijo šole, zopet vse pozabijo; treba je skerbeti, da se tudi doraščena mladina vadi lepih vednosti, ki so jej v korist celo življcnje. Ne zamudite tedaj vgodne prilike, Ijubi učeniki, podvizajte se, razširjajte društvene knjige med narodom, in gotovo vam bodo rodile v malo letih mnogo dol>rega sadii, in vaši učenci bodo vam še v sivi starosti hvaIežui za blage nauke, kterih so si pridobili po vašem prizadevanji iz koristnih knjig. #) *) Prosimo večkrat kaj takega! Sedanja šolska mladlna marsikaj vidi in slisi v šoli in skusi, ter skuša vzlasti pri podučevanji manjsib učencev ali T občevanji rued prostim narodom, kar utegne podučno in spodbudno biti cel6 starcjim učiteljem, kteri niso imeli tako lepe prilikc, kakoršno imajo sedanji uoenoi. Zlato priliko tedaj tudi drugim v prid zlato porabite! Vredn.