Inštitut za novejšo zgodovino Ljubljana 2005 NA POTI V MODERNO Jurij Perovšek Poglavja iz zgodovine evropskega in slovenskega liberalizma 19. in 20. stoletja ZBIRKA RAZPOZNAVANJA/RECOGNITIONES 1 Jurij Perovšek NA POTI V MODERNO Urednik: dr. Žarko Lazarevi ć Izdal in založil: Inštitut za novejšo zgodovino Za založnika: prof. dr. Jerca Vodušek Stari č Recenzenta: prof. dr. Janez Cvirn, prof. dr. Janez Juhant Oblikovalec: Andrej Verbi č Prevod povzetka: Nataša Zajec-Herceg Ra čunalniški prelom: Uroš Čuden, MEDIT d.o.o. Tisk: Grafika-M s.p. Izid knjige so podprli: Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 329.12(497.4)”18/19” PEROVŠEK, Jurij Na poti v moderno : poglavja iz zgodovine evropskega in slovenskega liberalizma 19. in 20. stoletja / Jurij Perovšek ; [prevod povzetka Nataša Zajec-Herceg]. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2005. - (Zbirka Razpoznavanja = Recognitiones ; 1) ISBN 961-6386-06-9 223543808 Ženi Mateji 7 Pregled vsebine PREDGOVOR 9 LIBERALIZEM IN SOCIALNO VPRAŠANJE 15 Schulze–Delitzscheva zadružnogospodarska doktrina kot liberalni odgovor na socialno vprašanje v 19. stoletju 17 Prilagoditev Schulze–Delitzschevih zadružnogospodarskih zamisli na Slovenskem v letih 1872–1895 35 Pogled na pojav socialnega liberalizma v evropski in slovenski politi čni misli in praksi 43 Socialni zna čaj slovenskega liberalizma v letih 1894–1918 49 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM 61 Duhovni in idejnopoliti čni oris Ivana Hribarja 63 Pogledi slovenskega liberalizma na poslanstvo in delo knezoškofa Antona Bonaventure Jegli ča 84 Janez Evangelist Krek in slovenski liberalizem 110 Idejni, družbeni in narodnopoliti čni nazori Ivana Tav čarja po ustanovitvi Jugoslovanske demokratske stranke leta 1918 124 8 MED NARODOM, POLITIKO IN DRŽAVO 145 Polemika Ušeni čnik–Rostohar o veri, narodnosti in etiki v letih 1912–1913 147 Slovenski liberalci in Jugoslavija. Nacionalna politika liberalnega tabora v letih 1918–1929 159 Nemški liberalizem in vprašanje naroda ter državne ureditve. Primerjava z Jugoslovansko demokratsko stranko/Samostojno demokratsko stranko v dvajsetih letih 171 Jugoslovanska nacionalna stranka in vprašanje slovenske banovine 1939–1941 180 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU 191 Ustanovitev Jugoslovanske demokratske stranke leta 1918 193 Jugoslovanska nacionalna stranka in vojna 1939–1941 223 POVZETEK 243 SUMMARY 249 VIRI IN LITERATURA 257 OSEBNO KAZALO 275 9 PREDGOVOR Med idejnopoliti čnimi in socialnogospodarskimi tokovi, ki so sooblikovali podobo evropskega in slovenskega politi čnega člove- ka ima liberalizem gotovo eno od osrednjih mest. Kot zgodovinski ustvarjalec modernega je v času po francoski revoluciji leta 1789 in gospodarsko industrijski revoluciji v Angliji v drugi polovici 18. in prvi polovici 19. stoletja utemeljil pospešen razvoj gospodarstva, širitev trgovine in obrti, dvig mest in meš čanstva, porast izobraže- nosti ter napredek znanosti in kulture. Odlo čilno je prispeval tudi k oblikovanju ustavne države, predstavniškega politi čnega sistema, vzpostavitvi volilne pravice utemeljeni na premoženju in izobrazbi posameznika, k uveljavitvi na čela delitve oblasti ter uveljavitvi za- konodaje in prora čunskih dohodkov prek izvoljenega parlamenta. Pomembno je vplival tudi na misel o avtonomiji umetnosti in zna- nosti, na metafiziko subjektivnosti v filozofiji, sekularizacijo družbe- nega življenja in širitev fenomena “javnega mnenja”, to je oblikova- nja take javnosti, v kateri poteka razprava o vseh podro čjih javnega življenja. Z omenjenimi spremembami je liberalizem vtisnil pe čat 19. stoletju, v 20. pa je – poleg katoliške in marksisti čne – pred- stavljal tretjo obstoje čo tradicionalno evropsko idejno in politi čno usmeritev. Liberalizem se je na poti v moderno in v njej opredelil do vseh najpomembnejših idejnih, politi čnih in družbenih vprašanj tedanjega časa. Raz členjevanje njegovega vpliva na novejši evropski in slovenski zgodovinski razvoj zato pomeni resni čen raziskovalni izziv. Zgodovinsko izkustvo, ki sta ga na tej osnovi dobila evropski in slovenski človek namre č v marsi čem dolo ča tudi njegovo današnje dojemanje sveta. Zgodovina liberalizma je tako vedno znova zani- miva in vzpodbuja k nadaljnjemu raziskovanju njegovega pojava in delovanja v mednarodnem in ožjem nacionalnem okolju. O liberalizmu je bilo doslej v tujem in deloma tudi doma čem zgodovinopisju že veliko napisanega. Obravnavani so bili njegov od- nos do temeljnih filozofskih, svetovnonazorskih in idejnih vprašanj, Predgovor 10 vloge vere in Cerkve v družbenem in politi čnem življenju, do kultu- re, politi čne, družbene, gospodarske in socialne problematike, dru- gih politi čnih gibanj, in do naroda ter države. Spoznanja, ki izhajajo iz teh obravnav dobro ali dovolj zgovorno osvetljujejo vlogo liberalne misli in v njej utemeljene javne dejavnosti v razli čnih sredinah in v slovenskem prostoru. Seveda pa je raziskovalno polje, ki se veže na omenjene obravnave še vedno dovolj široko za uresni čevanje pri- zadevanja po čimbolj celovitem poznavanju zgodovinskega razvoja, pogojenega z liberalizmom. To je bil tudi vzgib, ki je vodil k nastan- ku pri čujoče knjige. Njen namen je ob že uveljavljenem poznavanju liberalizma opozoriti na posamezne vidike v njegovem razvoju, ki zaslužijo, da jih ponovno poudarimo ali pa o njih posebej spregovo- rimo, če doslej še niso bili podrobneje obdelani. Pri čujoča knjiga posega tako v evropski kot v slovenski kon- tekst, s tem, da je primerjava liberalizma v Evropi z liberalizmom na Slovenskem izvedena skozi raz člembo pogledov, ki sta jih obli- kovala v socialnem in nacionalnem vprašanju. Pogledi slovenske- ga liberalizma na socialno in nacionalno problematiko so posebej obravnavani tudi v okviru posameznih razdobij slovenske novejše zgodovine. Posebej so obravnavani še njegovi pogledi na katolici- zem in komunizem, predstavljeni pa sta še liberalna politika ob ustanovitvi enotne vseslovenske liberalne stranke – Jugoslovanske demokratske stranke leta 1918 – in politi čna misel ob spremlja- nju druge svetovne vojne v letih 1939–1941. Obravnava omenje- nih vprašanj je razdeljena na štiri razdelke. V prvem, Liberalizem in socialno vprašanje, so raz členjeni Schulze–Delitzscheva zadružno- gospodarska doktrina in njena prilagoditev na Slovenskem v letih 1872–1895, evropski socialni liberalizem 19. in 20. stoletja in so- cialni zna čaj slovenskega liberalizma do konca avstrijske dobe leta 1918. V drugem razdelku, Liberalizem, katolicizem in komunizem, so skozi portreta prvakov slovenskega klasi čnega liberalizma, Iva- na Hribarja in Ivana Tav čarja, ter odnos liberalnega tabora do lju- bljanskega knezoškofa Antona Bonaventure Jegli ča in utemeljitelja slovenskega krš čanskosocialnega gibanja in enega od najvidnejših predstavnikov katoliške Slovenske ljudske stranke, Janeza Evan- gelista Kreka, prikazani idejni, družbeni in politi čni nazori sloven- skega liberalizma konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja. V tretjem razdelku, Med narodom, politiko in državo, so predstavljeni liberalni pogledi na narod in državnopravno problematiko. Predstavljeni so slovenski narodnostno pripadnostni pogledi t. i. narodnega radi- kalizma pred prvo svetovno vojno, glavni poudarek pa je namenjen razčlembi liberalne unitaristi čne in centralisti čne narodnopolitične misli in politike v prvi jugoslovanski državi. V četrtem razdelku, Ob prelomnicah v strankarskem in mednarodnopoliti čnem razvoju, pa sta predstavljeni že omenjena ustanovitev JDS in liberalna politi čna razčlenitev zna čaja druge svetovne vojne v času do napada sil osi na Kraljevino Jugoslavijo leta 1941. 11 PREDGOVOR Zgodovinski razvoj liberalizma na Slovenskem se ni povsem ujemal z razvojem liberalne misli in prakse v Evropi. Slovenski libe- ralizem v primerjavi z evropskim ni dejavno obravnaval socialnega vprašanja. Podobno je v prvi jugoslovanski državi z zagovarjanjem jugoslovanskega narodnega integralizma in državnega centralizma ter s podporo velikosrbskemu narodnopoliti čnemu programu obšel tudi slovenski nacionalni problem. S tem se je ob čutno razlikoval od liberalizma v Evropi, konkretno nemškega v Weimarski republiki, ki se je dejavno poglobil v tedanje nemško narodno državno vprašanje; slovenski liberalizem je v primerjavi z nemškim socialnim liberaliz- mom v glavnem odklanjal tudi socialno demokratsko organizirano delavsko gibanje. Do razlik med slovenskim in evropskim liberaliz- mom je prišlo tudi po izbruhu vojne v Evropi leta 1939, ko so se, v še ne okupirani Sloveniji, liberalci v nasprotju s prevladujo čo t. i. politiko prilagajanja evropskih liberalnih strank, postavili na izrazi- to patriotsko stališ če in bili pripravljeni z vsemi mo čmi braniti do- movino. Ujemanje med slovenskimi in evropskimi liberalci pa lah- ko opazimo v kriti čnem obravnavanju vpliva in dejavnosti Cerkve v javnem življenju in nasprotovanju komunizmu. Skupne zna čilnosti med liberalizmom v Evropi in na Slovenskem so bile vidne še pri politi čno strankarskem razvoju liberalnih strank po prvi svetovni vojni, ko je prihajalo do cepitev dotlej enotnih (leta 1919 tudi že na Slovenskem) nacionalnih liberalnih politi čnih organizacij. Pri čujoča knjiga opozarja na omenjene zna čilnosti slovenskega in evropskega liberalizma in jih obenem tudi posebej raz členjuje. Omenjeni vsebinski poudarki, zaokroženi Na poti v moderno, se pridružujejo dosedanjim zgodovinopisnim in politi čnofilozofskim poglobitvam v razvoj liberalizma na Slovenskem od njegovega pojava do današnjega časa. Strokovno literaturo, ki se mu posve ča oziroma se ga opazno dotika, sestavlja vrsta obravnav (najpomembnejše so: D. Lon čar, Politi čno življenje Slovencev : od 4. januarja 1797. do 6. januarja 1919. leta. Ljubljana 1921; F. Erjavec, Slovenci : zemljepi- sni, zgodovinski, politi čni, kulturni, gospodarski in socialni pregled. Ljubljana 1923; isti, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem. Ljubljana 1928; M. Pivec, Programi politi čnih strank in statisti- ka volitev. V: Slovenci v desetletju 1918–1918 : zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politi čne zgodovine. Ljubljana 1928; F. Zwitter (Observator), Bankrot slovenskega liberalizma. Sodobnost, 1935/7–8; I. Prijatelj, Kulturna in politi čna zgodovina Slovencev : 1848–1895, 1–5. Ljubljana 1938–1940; F. Zwitter, Narodnost in politika pri Slovencih. Zgodovinski časopis, 1947/1–4; I. Prijatelj, Slovenska kulturnopoliti čna in slovstvena zgodovina : 1848–1895, 1–6. Ljubljana 1955–1985; M. Mikuž, Razvoj slovenskih politi čnih strank /1918 do za č. 1929/ v stari Jugoslaviji. Zgodovinski časopis, 1955/1–4; isti, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917– 1941. Ljubljana 1965; V. Melik, Volitve na Slovenskem 1861–1918. 12 Ljubljana 1965; F. Gestrin – V. Melik, Slovenska zgodovina : od konca osemnajstega stoletja do 1918. Ljubljana 1966; D. Kermav- ner, Slovenska politika v letih 1879 do 1895 : politi čnozgodovinske opombe k peti knjigi Ivana Prijatelja Slovenske kulturnopoliti čne in slovstvene zgodovine 1848–1895. Ljubljana 1966; M. Kacin–Wohinz, Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918–1921. Maribor – Trst 1972; ista, Narodnoobrambno gibanje primorskih Slovencev, 1–2. Koper – Trst 1977; M. Ze čevi ć, Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje 1917–1921 : od majniške deklaracije do vidovdanske ustave. Maribor 1977; Zgodovina Slovencev. Ljublja- na 1979; F. Bohanec, Ivan Tav čar. Ljubljana 1985; M. Ze čevi ć, Na zgodovinski prelomnici : Slovenci v politiki jugoslovanske države 1918–1929, 1. Maribor 1986; J. Prunk, Slovenski narodni vzpon : narodna politika 1768–1992. Ljubljana 1992; P. Vodopivec, J. Pe- rovšek, J. Vodušek Stari č, D. Ne ćak, Liberalizem. V: Enciklopedija Slovenije, 6. Ljubljana 1992; J. Mal, Zgodovina slovenskega naroda, 2. Celje 1993; J. Cvirn, Slovenska politika na Štajerskem ob koncu šestdesetih let 19. stoletja. Zgodovinski časopis, 1993/4; Z. Krži- šnik, Slovenski politiki izza pomladi narodov. Ljubljana 1994; A. Vidovič–Miklav či č, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom : pregled razvoja in dejavnosti mladinskih organizacij, društev in gi- banj v liberalno–unitarnem in katoliškem taboru v letih 1929–1941 v jugoslovanskem delu Slovenije. Ljubljana 1994; J. Vodušek Sta- ri č, “Dosje” Ma čkovšek. Ljubljana 1994; Slovenska kronika XX. sto- letja, 1. Ljubljana 1995; V. Melik, J. Perovšek, M. Stiplovšek, T. Ferenc, D. Ne ćak, Politi čna stranka. V: Enciklopedija Slovenije, 9. Ljubljana 1995; J. Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva : nacionalna politika liberalnega tabora v letih 1918–1929. Ljubljana 1996; J. Cvirn, Trdnjavski trikotnik : politi čna orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem /1861–1914/. Maribor 1997; J. Perovšek, Programi politi čnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v času Kraljevine SHS (1918–1929). Ljubljana 1998; J. Pleterski, Dr. Ivan Šušterši č 1863–1925 : pot prvaka slovenskega politi čnega katolicizma. Ljubljana 1998; Ilustrirana zgodovina Slovencev. Lju- bljana 1999; Z. Bergant, Slovenski klasi čni liberalizem : idejno–po- liti čni značaj slovenskega liberalizma v letih 1891–1921. Ljubljana 2000; B. Goropevšek, Slovenci na Štajerskem 1907–14 /magistrska naloga, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani/. Ljubljana 2000; J. Markeš, To čka nacionalnega nesporazuma. Ljubljana 2001; J. Vodušek Stari č, Liberalni patriotizem in intransigenca leta 1941. Prispevki za novejšo zgodovino 2001/2; Usoda slovenskih demokra- ti čnih izobražencev : Angela Vode in Boris Furlan – žrtvi Nagodeto- vega procesa. Ljubljana 2001; M. Ratej, Slovenska obrtniška/libe- ralna stranka. Časopis za zgodovino in narodopisje, 2001/3–4; Slo- venska kronika XIX. stoletja, 1–3. Ljubljana 2001–2003; V. Melik, Slovenci 1848–1918 : razprave in članki. Maribor 2002; D. Mati ć: Nemci v Ljubljani : 1861–1918. Ljubljana 2002; J. Vodušek Stari č, 13 PREDGOVOR Slovenski špijoni in SOE 1938–1942. Ljubljana 2002; B. Marušič, Sto slovenskih politikov. Ljubljana 2002; J. Cvirn, Josip Sernec, rodoljub z dežele. Celje 2003; I. Grdina, Slovenci med tradicijo in perspektivo : politi čni mozaik 1860–1918. Ljubljana 2003; Z. Ber- gant, Kranjska med dvema Ivanoma : idejno–politi čno soo čenje slo- venskega politi čnega katolicizma in liberalizma na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Ljubljana 2004; Slovenska novejša zgodovina : od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republi- ke Slovenije 1848–1992. Ljubljana 2005), na voljo pa so nam tudi spomini nekaterih liberalnih politikov (I. Hribar, Moji spomini, 1–2. Ljubljana 1983–1984; L. Sirc, Med Hitlerjem in Titom. Ljubljana 1992; V. Ravnihar, Mojega življenja pot. Ljubljana 1997; J. Vošnjak, Spomini. Ljubljana 1982) oziroma politikov, ki so v svojem javnem delovanju nekaj časa pripadali tudi liberalnemu taboru (F. Šuklje, Iz mojih spominov, 1–3. Ljubljana 1926–1929). Opozoriti moramo še na celovito poglobitev v pojav liberalizma, ki jo je na Slovenskem opravil A. Jamnik (Liberalizem in vprašanje etike. Ljubljana 1998). Avtorjeva želja je, da bi spoznanja, zaobjeta v pri čujoči knjigi, sku- paj z obstoje čo literaturo o liberalizmu na Slovenskem prispevala k celostnemu vrednotenju razli čnih poti slovenske zgodovine in s tem tudi naše sedanje bivanjske izkušnje. Poglabljanje védenja o zna- čaju in pomenu posameznih idejnopoliti čnih usmeritev je namre č pomembno zaradi nadaljnjega premisleka narodove in širše zgodo- vinske perspektive, saj nas le–ta postavlja pred izziv uveljavljanja postmoderne paradigme, ki razveljavlja oziroma skuša prese či čas velikih ideologij. Utemeljevanje posameznikove in narodove svobode v razbremenjenem in ponotranjenem soo čanju z zgodovino, je na- mre č mogoče samo ob spoštovanju in upoštevanju druga čnih pogle- dov na temeljna vprašanja svojega časa. Pri čujoča knjiga je rezultat znanstveno raziskovalnega dela, ki ga – ob drugih raziskovalnih temah – izvajam na Inštitutu za novej- šo zgodovino v Ljubljani, njegove izsledke pa sem sproti objavljal v znanstvenih revijah oziroma predstavil na znanstvenih sre čanjih. V knjigo so vpeti tudi rezultati raziskovalnega dela, ki sem ga opravil na Institut für europäische Geschichte v Mainzu in v okviru Deut- scher Akademischer Austauschdienst iz Bonna. Omenjenim usta- novam, ki so mi omogo čile, da sem pripravil pri čujočo knjigo, se is- kreno zahvaljujem. Prav tako se za dragoceno pomo č in prijateljske nasvete, ki so mi jih nudili pri njeni pripravi zahvaljujem prof. dr. Janku Prunku iz Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, doc. dr. Andreasu Schulzu iz Histori čnega seminarja Johann Wol- fgang Goethe – Universität v Frankfurtu na Maini, dr. Martinu Vog- tu iz Instituta für europäische Geschichte v Mainzu, gospe Stefani Dascalescu iz knjižnice omenjenega inštituta in kolegoma Nataši Kandus in Igorju Zemlji ču iz knjižnice Inštituta za novejšo zgodovi- no v Ljubljani. Posebna zahvala gre recenzentoma knjige, prof. dr. Janezu Cvirnu iz Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in prof. 14 dr. Janezu Juhantu iz Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, za njune pripombe in opozorila. Iskreno se zahvaljujem tudi Inštitu- tu za novejšo zgodovino in uredniku njegove knjižne zbirke Razpo- znavanja/Recognitiones kolegu dr. Žarku Lazarevi ću, da sta knjigo sprejela v inštitutov založniški program ter Agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, da je s finan čno pomo čjo omogo čila njen izid. Bralcu predajam to knjigo v roke z željo, da bi v njej na vprašanja, s katerimi se sre čujemo v premišljevanju o prehojeni poti v moderno, našel čimbolj celovite odgovore. V Ljubljani, dne 11. oktobra 2005 Jurij Perovšek 15 Liberalizem in socialno vprašanje 17 LIBERALIZEM IN SOCIALNO VPRAŠANJE Gotovo lahko re čemo, da se more 19. stoletje upravi čeno ime- novati stoletje liberalizma. 1 To je pokazal zgodovinski razvoj tako v Evropi, kakor tudi v Nem čiji, saj v tistem času ustvarjalni mo či libe- ralizma nista mogla “konkurirati nobena druga politi čna ideologija, nobeno drugo politi čno gibanje”. 2 V 19. stoletju so se namre č udeja- njili vsi klju čni predpogoji in strukture meš čanske družbe, ki se ve- žejo na liberalno politi čno misel in ki so jih – na osnovi ostre zavrni- tve vrednot in struktur fevdalne družbe ter absolutisti čne države in njenih predstavnikov – opredelile vélike meš čanske revolucije v 17. in 18. stoletju, predvsem pa francoska revolucija. 3 Z udejanjenjem gibalnih po čel meš čanskega sveta, to je osnovnih človekovih pravic, predstavniške ter v ustavi utemeljene vlade, uveljavljenjem na čela delitve oblasti, pravne države in svobodne (kapitalisti čne) gospodar- ske ureditve, temelje če na pravno zagotovljenem institutu privatne lastnine, 4 so se namre č liberalne ideje potrdile kot izvirne in vodilne ideje, ki so “spremljale in oblikovale pot evropskih družb v ‘moderno’ (pod črtal J. P.)”. 5 Kot odlo čujoči dejavnik modernega se je liberali- 1 Dieter Langewiesche, Deutscher Liberalismus im europäischen Vergleich : Konzeption und Ergebnisse. V: Liberalismus im 19. Jahrhundert : Deutschland im europäischen Vergleich. Herausgegeben von Dieter Langewiesche. Götingen 1988, str. 11 (Langewiesche, Deutscher Liberalismus). 2 Prav tam. Navedena ugotovitev zadeva preostala tedanja temeljna evropska idejna in po- liti čna tabora – konservativnega in socialisti čnega. Kot v znani Pipersovi zbirki Handbuch der politischen Ideen opozarja Udo Bermbach, 19. stoletje “nasploh velja za čas, v katerem se konservatizem, liberalizem in socializem pri čno razvijati in organizirati tako kot teoreti čni koncepti, kakor tudi kot dejanska politi čna gibanja”. (Udo Bermbach, Liberalismus. Pipers Handbuch der politischen Ideen. Herausgegeben von Iring Fetscher und Herfried Münkler, 4. München – Zürich 1986, str. 323 (Bermbach, Liberalismus). 3 Bermbach, Liberalismus, str. 323. 4 Táko, zelo natančno opredelitev bistva liberalne politi čne misli o katerem v znanstveni lite- raturi obstaja precejšnje soglasje, podaja Bermbach v svoji obravnavi idejnega in politi čnega razvoja liberalizma v 19. stoletju. – Bermbach, Liberalismus, str. 323. 5 Langewiesche, Deutscher Liberalismus, str. 11. Schulze-Delitzscheva zadružnogospodarska doktrina kot liberalni odgovor na socialno vprašanje v 19. stoletju 18 zem opredelil do vseh temeljnih vprašanj, ki so ozna čevala evropsko zgodovino 19. stoletja in ki so bila hkrati tudi predmet liberalnih politi čnosocialnih teorij in prakti čnega oblikovanja njihovih ciljnih predstav. Opredelil se je do ideje svobode, razumevanja države, od- nosa do demokrati čne misli in družbene ureditve, do naroda kot veznega člena med posameznikom, državo in družbo, do zna čaja imperializma in tudi do razvoja struktur ter ureditve gospodarskega življenja, torej do poglavitnega predmeta vseh politi čnih razmišljanj v 19. stoletju – socialnega vprašanja. 6 Evropski in nemški liberalizem sta torej že v tistem času pri- znavala, da predstavlja sestavni del družbenega in politi čnega ži- vljenja tudi socialni problem. Pri nemškem liberalizmu se je táko stališ če zelo jasno izoblikovalo v 50–ih in 60–ih letih 19. stoletja, in sicer kot odziv na takrat že o čitne socialne posledice forsirane industrializacije. 7 Tedaj so skoraj vse liberalne skupine ugotovile, da je del obrtnikov, delavstva in podeželskega prebivalstva v soci- alno in gospodarsko ogroženem položaju in so, ker je po liberalni gospodarskodružbeni teoriji socialno vprašanje predstavljalo ide- ološko eksistenčno vprašanje, poskušale v okviru gospodarskega vzpona liberalne ideologije rešiti socialni problem. 8 Tako je nasproti trem vélikim socialnim vprašanjem 19. stoletja – agrarnemu vpra- šanju, vprašanju srednjega stanu in delavskemu vprašanju – libe- ralizem zagovarjal družbeni koncept, katerega osrednji poudarek je bil, da “mora idealno sliko vsega družbenega razvoja predstavljati človek, sposoben gospodarsko, socialno in intelektualno odločati o samem sebi’’. S tem bi namre č bila politi čna eksistenca posamezni- ka utemeljena na gospodarski in socialni varnosti, na lastnini in izobrazbi, kar je bila velika vizija liberalizma. 9 V Nem čiji je tej vizi- ji s svojim socialnim, politi čnim in publicisti čnim delom dal tra- jen pe čat ustanovitelj in oblikovalec nemškega zadružništva in tvo- rec nemške zadružne zakonodaje Franz Hermann Schulze–Delitz- sch, liberalni politik, čigar ime ni še danes izgubilo svojega sijaja. 10 6 Der europäische Liberalismus im 19. Jahrhundert : Texte zur seiner Entwicklung, 1. Lothar Gall, Rainer Koch (Hrsg.). Frankfurt/M – Berlin – Wien 1981, str. VII–VIII. 7 Toni Offermann, Arbeiterbewegung und liberales Bürgertum in Deutschland 1850– 1863. Bonn 1979, str. 189 (Offermann, Arbeiterbewegung und liberales Bürgertum). 8 Prav tam. 9 Rainer Koch, Liberalismus und soziale Frage im 19. Jahrhundert. V: Karl Holl, Günter Trautmann, Hans Vorländer (Hg.), Sozialer Liberalismus. Göttingen 1986, str. 20–22 (Koch, Liberalismus und soziale Frage). 10 Helmut Faust, Geschichte der Genossenschaftsbewegung : Ursprung und Weg der Genossenschaften im deutschen Sprachraum. Frankfurt am Main 1965, str. 173 (Faust, Geschichte der Genossenschaftsbewegung). Franz Hermann Schulze (Delitzsch, Prusija, 29. 8. 1808 – Potsdam, 29. 4. 1883) je bil sin župana in patrimonialnega (dednega) sodnika v Delitzschu. Po šolanju v Leipzigu je v letih 1827–1830 v Leipzigu in Halleju študiral pravo. Leta 1830 je kot prisednik brez glasovalne pravice stopil v državno službo na deželnem sodišču v Torgau. V letih 1838–1840 je bil porotnik višjega deželnega sodišča v Naumburgu, nato pa je bil od leta 1841 do 1849 patrimonialni sodnik v Delitzschu. V letih 1848–1849 je bil član pruske Narodne skupš čine, v kateri je pripadal levemu centru. Ta je zahteval odpravo smrtne 19 LIBERALIZEM IN SOCIALNO VPRAŠANJE Schulze–Delitzsch se je v zgodovino nemškega liberalizma zapisal kot mož, ki se je z vsem svojim globokim zna čajem zavedal ogrožene eksistence delovnih razredov in se je zato čutil moralno zavezane- ga, 11 da si z vso močjo prizadeva za materialni, duhovni in moralni dvig srednjega stanu. 12 V svojem gledanju na vprašanje emancipa- cije delavcev 13 je nenehno poudarjal potrebo po njihovi izobrazbi in organizirani gospodarski samopomo či, vzporedno s tem pa tudi pomen delavskega sindikalnega boja, utemeljenega v rastoči sto- kazni, fevdalnih obveznosti in uvedbo ustavne monarhije. Schulze je v tem času – no- vembra 1848 – zagovarjal stališ če, da brandenburško ministrstvo nima pravice pobirati davkov in razpolagati z državnim denarjem toliko časa, dokler ne bo Narodna skupš čina v Berlinu nemoteno delovala. Zaradi tega je bil leta 1849 proti njemu sprožen sodni pro- ces, vendar je bil Schulze–Delitzsch, na osnovi svojega briljantnega zagovora, oproš čen. Po ukinitvi patrimonialnega sodstva mu je bila leta 1850 dodeljena služba okrožnega so- dnika v Wreschnu v provinci Posen. Leta 1851 je odšel iz državne službe in v Delitzschu deloval, kot je sam dejal, kot “ubožni advokat”, saj mu prusko pravosodno ministrstvo ni izdalo uradnega dovoljenja za opravljanje advokatskega poklica. Schulze–Delitzsch je že v drugi polovici štiridesetih let pri čel ustanavljati razli čne vrste zadrug, v petdesetih pa je poleg prakti čnega organizacijskega dela v več spisih še teoreti čno pojasnil svoje zadružne zamisli. Leta 1858 je bil med ustanovitelji Kongresa nemških gospodarstvenikov (Kongreß deutscher Volkswirte). Nato je bil uradni zastopnik Zveze zadrug in posojilnic (Verband der Genossenschaften und Vorschußvereine), ustanovljene leta 1859, zadružne Centralne koresponden čne pisarne (Zentralkorrespondenzbüro), ustanovljene leta 1861 in Zastopstva nemških nabavnih in gospodarskih zadrug (Anwaltschaft der Deutschen Erwerbs– und Wirtschaftsgenossenschaften), ustanovljenega leta 1862. Odlo čilno je tudi prispeval k ustanovitvi Splošne zveze nemških, na samopomo či temelje čih nabavnih in gospodarskih zadrug (Allgemeiner Verband der auf Selbsthilfe beruhenden Deutschen Erwerbs– und Wirtschaftsgenossenschaften), ustanovljene leta 1864. Leta 1871 je postal predsednik Družbe za širjenje ljudske izobrazbe (Gesellschaft für Verbreitung von Vol- ksbildung). V šestdesetih letih je ponovno pri čel politi čno delovati. Že leta 1859 je bil med glavnimi ustanovitelji liberalne Nemške nacionalne zveze (Deutscher Nationalverein), leta 1861 pa eden od ustanoviteljev liberalne Nemške napredne stranke (Deutsche Fort- schrittspartei). Istega leta je bil tudi ponovno izvoljen v pruski parlament. Leta 1862 je zapustil Delitzsch in se preselil v Potsdam. Leta 1867 je bil izvoljen v severnonemški parlament, po ustanovitvi nemškega cesarstva leta 1871 pa (1871) v nemški parlament. V znak priznanja njegovemu socialnopoliti čnem delu je leta 1873 univerza v Heidelbergu Schulze–Delitzschu podelila častni doktorat. 11 Faust, Geschichte der Genossenschaftsbewegung, str. 177. 12 Oskar Klein–Hattingen, Geschichte des deutschen Liberalismus, 1. Berlin – Schöne- berg 1911, str. 328 (Klein–Hattingen, Geschichte des deutschen Liberalismus). 13 Z izrazom delavec je ozna čeval Schulze–Delitzsch vse rokodelske “delavce”, od obrtnih mojstrov in pomo čnikov do tovarniških delavcev. (Werner Conze, Möglichkeiten und Grenzen der liberalen Arbeiterbewegung in Deutschland : das Beispiel Schultze–Delitz- schs. Heidelberg 1965, str. 14; Conze, Liberale Arbeiterbewegung). Kljub takemu Schul- ze–Delitzschevemu razumevanju pojma delavec pa je treba opozoriti, da je bila njegova socialna doktrina prakti čno prilagojena za obrtnike. (Offermann, Arbeiterbewegung und liberales Bürgertum, str. 214). Na to dejstvo so opozarjali tudi v nekdanjem vzhodnonem- škem marksisti čnem zgodovinopisju. Dobri poznavalec Schulze–Delitzschevega življenja in dela Bernhard Schulze je leta 1971 zapisal, da “ če je Schulze–Delitzsch v 50–tih letih uporabljal pojem delavec, ga je praviloma uporabljal v širokem smislu, toda njegova teo- rija in konkretni predlogi (pa) so bili enostransko usmerjeni na interese obrtnikov in so izklju čevali proletarske interese”. Toda pri tem je Bernhard Schulze še vedno ocenjeval, da je Schulze–Delitzsch razumel oziroma “reduciral” nasprotja med podjetniki in obrtniki ter kapitalisti in delavci “na eno samo socialno nasprotstvo med buržoazijo in delovnimi ljudmi”. (Bernhard Schulze, Zur linksliberalen Ideologie und Politik : ein Beitrag zur politischen Biographie Schultze–Delitzschs. V: Die großpreußisch–militaristische Reichs- gründung 1871 : Voraussetzungen und Folgen, 1. Herausgegeben von Horst Bartel und Ernst Engelberg. Berlin 1971, str. 277 (Schulze, Linksliberale Ideologie). 20 rilnosti in donosnosti svobodnega gospodarstva, in sicer v državi z zagotovljeno svobodo združevanja in uveljavljeno splošno in enako volilno pravico. 14 Ti humanistični cilji, 15 pa tudi njihova dozdevna uresni čljivost, so Schulze–Delitzscha naredili popularnega 16 ne le v Nem čiji, temve č tudi v širšem nemškem in nenemškem prostoru. Predno pa bomo spregovorili o vplivu njegovih socialnogospodar- skih zamisli na nemško in evropsko družbeno misel, moramo seve- da predstaviti njegov socialni program in prakti čno socialnopoliti č- no delo. 17 Prav tako je treba odgovoriti tudi na vprašanje, v kolikšni meri se je v nemških družbenopolitičnih razmerah druge polovice 19. stoletja uresni čil Schulze–Delitzschev socialni koncept. Schulze–Delitzsch je bil – kot je poudaril eden od zgodovinskih predstavnikov nemškega liberalizma in nemškega demokrati čnega duhá, Theodor Heuss – “pravnik, prakti čni socialni reformator, or- ganizacijski genij, poslanec in po dejavnem čutu dolžnosti ustavni politik”, predvsem pa “vzgojitelj”. 18 Zaradi gospodarsko–družbenih razmer, v katerih je, kot je zapisal, zgodovina na svoj dnevni red postavila socialno vprašanje in s tem zahtevo, da se reši ogroženi položaj delovnih razredov, 19 je zasnoval sistem konzumnih, suro- vinsko–nabavnih, kreditnih in produktivnih združenj, 20 v katerih je 14 Conze, Liberale Arbeiterbewegung, str. 26. 15 Schulze, Linksliberale Ideologie, str. 274. 16 Ernst Schraepler, Quellen zur Geschichte der sozialen Frage in Deutschland, 1. Göt- tingen – Berlin – Frankfurt 1955, str. 25 (Schraepler, Quellen). 17 V slovenski strokovni zadružni in zgodovinopisni literaturi Schulze–Delitzscheva so- cialnogospodarska in zadružna misel še ni bila celovito prikazana. Dosedanje omembe Schulze–Delitzscheve socialnogospodarske doktrine so se v glavnem (z izjemo dela Milana Viči ča, Zadružništvo : smeri, zgodovina in sistemi, 1. Beograd 1937, str. 97–99, 129–133, 186–188) omejevale zgolj na kratke predstavitve najbolj znanih na čel, na katerih je Sc- hulze–Delitzsch organizacijsko in gospodarsko utemeljil svoj zadružni sistem. – Glej Ivan Lapajne, Jugoslovanski posojilni čar in zadrugar. Krško 1922, str. 10–11; Predhodniki in pionirji zadružnega gibanja : po prof. Totomianzu. Ljubljana 1925, str. 5–7; Miloš Štibler, Zadružništvo, 1. Ljubljana 1931, str. 21–22; Fran Tr ček, Oris zadružništva. Ljubljana 1936, str. 11–12, 27–31 (Tr ček, Oris zadružništva); isti, Razvoj posameznih panog. V: Zadružni zbornik : izdan ob stoletnici rojstva Mihe Vošnjaka o četa slov. zadružništva. Fran Tr ček (ur.). Ljubljana 1937, str. 55–59 (Tr ček, Razvoj posameznih panog); France Kresal, Delavsko zadružništvo na Slovenskem. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1970/1–2, str. 68–70 (Kresal, Delavsko zadružništvo); Janko Orožen, Celje in slovensko hranilništvo. Celje 1977, str. 14–15 (Orožen, Celje in slovensko zadružništvo). Podobno velja za delo Vahana Totomianza, prevedeno v slovenš čino leta 1940 (Vahan Totomianz, Osnove zadružništva. Ljubljana 1940, str. 13, 20–21, 38–39). V novejšem času je o Sc- hulze–Delitzschevih zadružnih organizacijsko–gospodarskih na čelih prvi natan čneje pisal Žarko Lazarević, Zadružništvo v Sloveniji v dobi kapitalizma : sistemi in organizacije. Ar- hivi, 1994/1–2, str. 13 (Lazarevi ć, Zadružništvo v dobi kapitalizma); isti, Kme čki dolgovi na Slovenskem : socialno–ekonomski vidiki zadolženosti slovenskih kmetov 1848–1948. Ljubljana 1994, str. 28–29 (Lazarevi ć, Kme čki dolgovi). Na Schulze–Delitzschevo misel in delo opozarja tudi Zvonko Bergant, Slovenski klasi čni liberalizem : idejno–politi čni zna čaj slovenskega liberalizma v letih 1891–1921. Ljubljana 2000, str. 113–118 (Bergant, Slovenski klasi čni liberalizem). 18 Theodor Heuss, Schultze–Delitzsch : Leistung und Vermächtnis. Tübingen 1956, str. 24 (Heuss, Schulze–Delitzsch). 19 Hermann Schulze–Delitzsch’s Schriften und Reden. Herausgegeben von F. Thorwart, 1, Berlin 1909, str. 193, 201 (Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 1). 20 Schulze–Delitzsch je svoj zadružni sistem pojasnil v delu Assoziationsbuch für deutsche 21 LIBERALIZEM IN SOCIALNO VPRAŠANJE videl edino rešilno sredstvo za revne delavce in obrtnike. 21 Namen teh združenj, kasneje imenovanih zadruge, je bilo povezovanje med siromašnimi, predvsem delovnimi razredi, da bi skupaj povezana gospodarska prizadevanja posameznikov, malih in v gospodarjenju porazgubljenih sil, zagotovila kolikor le mogo če prednosti velepodje- tja. Predpostavka takega podjetja je po Schulze–Delitzschevem po- jasnilu bila, da se posameznik nasproti velikemu kapitalu po čuti v neugodnem položaju, bodisi v prodaji, bodisi v proizvodnji, zaradi česar se prav skozi svojo povezanost zadružniki želijo osvoboditi iz tega položaja. 22 Zato je s ciljem, da bi celotno delovno prebivalstvo doseglo blaginjo, posebej pa še, da bi se ohranila gospodarska sa- mostojnost dotedanjih malih mojstrov, svoj zadružni sistem uteme- ljil v na čelu, da “ve č združenih malih mo či tvori veliko in naj tisto, kar posameznik ne more uveljaviti sam, uveljavi v povezavi z drugimi”. 23 V tem smislu je odlo čno zagovarjal na čelo gospodarske samopomo- či in v njem utemeljeval bistvo združenja (zadruge). 24 Dose či vse iz lastne mo či in ni č z dobrodelnostjo ali državno pomo čjo je bilo, kot opozarja Toni Offermann, glavno Schulze–Delitzschevo socialnogo- spodarsko vodilo. 25 In edini pravi cilj pri tem je in ostane, je pou- darjal Schulze–Delitzsch, ljudi vzgajati k samopomo či. To je kon- kretno pomenilo prizadevanje za “vzdrževanje (njihovih) duhovnih, moralnih in telesnih zmožnosti, podu čevanje koristnega znanja in spretnosti ter navajanje na var čnost, marljivost in pošteno preživlja- nje”. 26 Tako bi vzgajanje k samopomo či vodilo “k blaginji delovnih razredov, njihovi notranji moralni in gospodarski krepitvi ter prebu- ji in dvigu njihove lastne mo či”. 27 Tak pomen vzgoje k samopomoči je posebej poudaril tudi eden od Schulze–Delitzschevih sodelavcev na zadružnem podro čju, Viktor Böhmert, ki je njegovo vzgojno so- Handwerker und Arbeiter (Zadružna knjiga za nemške obrtnike in delavce), ki je izšlo leta 1853 v Leipzigu. Delo je ponatisnjeno v prvem zvezku Schulzejevih Spisov in govorov. (Sc- hulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 1, str. 19–102). – O razli čnih vrstah zadrug, ki so tvorile Schulze–Delitzschev zadružni sistem glej tudi Franz Hitze, Die sociale Frage und die Bestrebungen zu ihrer Lösung. Paderborn 1877, str. 94–96 (Hitze, Die soziale Frage); Offer- mann, Arbeiterbewegung und liberales Bürgertum, str. 209; Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 1, str. 234–235, 276, 279–280; Hermann Schulze–Delitzsch’s Schriften und Reden. Herausgegeben von F. Thorwart, 2. Berlin 1910, str. 135–137 (Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 2). 21 Shulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 1, str. 231–232. 22 Prav tam, str. 272. 23 Prav tam, str. 230. – O tem glej tudi Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 2, str. 130. 24 Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 1, str. 273. 25 Offermann, Arbeiterbewegung und liberales Bürgertum, str. 207. – Schulze–Delitzsch je svojo socialnogospodarsko doktrino podrobno predstavil v svojih dveh najpomembnejših delih: Die arbeitenden Klassen und das Assoziationswesen in Deutschland als Programm zu einem deutschen Kongreß (Delovni razredi in zadružno bistvo v Nem čiji kot program za nemški kongres) in Kapitel zu einem deutschen Arbeiterkatechismus (Poglavje k nemškemu delavskemu katekizmu). Deli sta leta izšli leta 1858 oziroma 1863 v Leipzigu in sta ponati- snjeni v njegovih Spisih in govorih (Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, I, str. 191–266; isti, Schriften und Reden, 2, str. 26–173). 26 Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 2, str. 123. 27 Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 1, str. 230. 22 cialnogospodarsko dejavnost, s katero je Schulze–Delitzsch za čel v drugi polovici štiridesetih let v svojem rojstnem mestu Delitzsch, le- ta 1855 ocenil takole: “‘Schulze je znal prebuditi mojstre in samoza- vest malih ljudi’”. Vsi “‘prvi zadružniki v Delitzschu in okolici so se pod Schulzejevim vodstvom u čili spoznati, da so odgovorni nosilci nove obetavne institucije, ki pa lahko napreduje samo skozi njihovo lastno marljivost, var čnost in solidarno povezanost. Tega duhá in moralno mo č, ki izvira iz samospoznanja, je Schulze vcepljal vsem svojim zadružnikom in temu novemu duhu, njegovi moralni mo či, ki jo je znal prebuditi v nemškem obrtniškem stanu, dolgujejo za- hvalo njegovi glavni uspehi. Zanj je moralna stanovitnost veljala za predpogoj gospodarskega napredka in javnega delovanja.’” 28 * * * Svoj zadružni sistem je Schulze–Delitzsch organiziral na dveh ravneh. Prva raven je zajemala konzumne, surovinsko–nabavne in kreditne zadruge. Te zadruge naj bi zagotovile, da bi se ohranil sre- dnji stan in bi obrtniki ter mala obrt ostali konkuren čni veliki indu- striji, kapitalsko šibki obrtnik pa bi se skozi solidarno jamstvo svoje zadruge izognil pritisku velikega kapitala. S tem bi zopet postal kre- ditno sposoben in bi torej lahko povečal svojo tržno zmogljivost. 29 Konzumne zadruge so svojim članom omogočale nakup živil in go- spodinjskih potrebš čin po grosisti čni ceni, 30 surovinsko–nabavne pa so obrtnikom v posameznih obrtnih panogah zagotavljale cenejši in kvalitetnejši skupni nakup surovin na veliko ter skupni nakup stro- jev in dragih delovnih naprav. V okviru teh zadrug je bila v skupnih skladiš čih organizirana tudi hramba blaga. 31 Finan čnim potrebam obrtnikov in male obrti so služile kreditne zadruge. Te zadruge (po- sojilnice in ljudske banke) so bile ustanovljene nasproti ban čnemu gibanju veletrgovine in tovarniške industrije, 32 njihova naloga pa je bila, da so ustvarjale denarna sredstva ter svojim članom posredo- 28 Faust, Geschichte der Genossenschaftsbewegung, str. 193. 29 Eckart Pankoke, Sociale Bewegung – Sociale Frage – Sociale Politik : Grundfragen der deutschen “Socialwissenschaft” im 19. Jahrhundert. Stuttgart 1970, str. 180 (Pankoke, Sociale Bewegung). – Prim. tudi Gerhard Eisfeld, Die Entstehung der liberalen Parteien in Deutschland : Studien zu den Organisationen und Programmen der Liberalen und Demokraten. Hannover 1969, str. 81–82 (Eisfeld, Die Entstehung der liberalen Parteien); Offermann, Arbeiterbewegung und liberales Bürgertum, str. 209. 30 Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 1, str. 276; isti, Schriften und Reden, 2, str. 135; Hitze, Die soziale Frage, str. 95. 31 Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 1, str. 234, 276, 279–280; isti, Schriften und Reden, 2, str. 135; Faust, Geschichte der Genossenschaftsbewegung, str. 187; Offermann, Arbeiterbewegung und liberales Bürgertum, str. 209; Rita Aldenhoff, Das Selbsthilfemodell als liberale Antwort auf die soziale Frage im 19. Jahrhundert. V: Karl Holl, Günter Tra- utmann, Hans Vorländer (Hg.), Sozialer Liberalismus. Götingen 1986, str. 61 (Aldenhoff, Das Selbsthilfemodell). 32 Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 1, str. 113. 23 LIBERALIZEM IN SOCIALNO VPRAŠANJE vale gotovino in dajale kredit. 33 Vse navedene vrste zadrug so delo- vale po enakih na čelih. Člani konzumnih in surovinsko–nabavnih zadrug so potrebni obratni kapital ustvarili s pristopnimi vložki in tudi z najemom kredita, v zadružni poslovni sklad pa so vpla čevali redne mese čne prispevke. S tem so ustvarili deleže, ki so jih imeli pri zadrugi. Da bi lahko konkurirali velepodjetjem, se jim je tudi delil delež na letnem dobi čku. Pri tem so zadružniki po na čelu vsi za enega, eden za vse, solidarno odgovarjali za vse morebitne dol- gove. 34 Po na čelu solidarne odgovornosti in samopomo či so delovale tudi kreditne zadruge. 35 Člani teh zadrug so bili hkrati nosilci in edini odjemalci ban čnega posla (kreditojemalci), s čimer sta bila skupna tudi njihovo poslovno tveganje in dobi ček. Vsi člani so tudi solidarno jam čili za obveznosti zadruge. Zadruge so ustanovile svoj kapital s članskimi prispevki, pa tudi prek posojila tretje osebe, pri čemer je slednje izklju čevalo kakršno koli državno pomo č ali javne garancije, enako pa tudi posredovanje kapitalistov. Člani zadruge so bili obvezani pla čevati redne mese čne prispevke toliko časa, dokler niso dosegli vsote, predpisane za pla čilo poslovnega deleža. Vsak član je na svoje vpla čano dobroimetje prejel dividendo, ki je bila, dokler ni bil vpla čan ves poslovni delež, prira čunana k posamezni- kovemu dobroimetju. Poslovni deleži članov, ki so tvorili glavnico, so tudi bili merilo za izpla čilo dividend. 36 Kot opozarja Helmut Faust, je bilo tako samofinanciranje društva (zadruge) velika vzpodbuda k varčevanju članov in ustvarjanju njihovega lastnega kapitala. 37 Prav zato je Schulze–Delitzsch namenil posebno pozornost vpraša- nju, komu naj se dopusti članstvo v kreditni zadrugi. Poudarjal je, da lahko taki zadrugi, utemeljeni na samopomo či, to je na “lastni moči članov”, pripada le tisti, ki “je v položaju, da si lahko pomaga sam”. Tistemu, ki je tako obubožal, da si s posojilom po proporcio- nalno dolo čeni obrestni meri in vra čilu ne more pomagati sam, pa je potrebno članstvo odbiti. Kajti, če se želi, da kreditne zadruge obstanejo, potem se jih vsekakor ne sme mešati z dobrodelnimi dru- štvi, saj “niso namenjene podpiranju revnih, ampak – kar je veliko pomembnejše – prepre čevanju obubožanja. Tako dolgo, dokler nek- do, četudi je reven, še lahko vzdržuje sebe in svojce in je sposoben 33 Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 2, str. 135, 137; isti, Schriften und Reden, 1, str. 114–115, 125. 34 Faust, Geschichte der Genossenschaftsbewegung, str. 186, 187; Oscar Stillich, Die poli- tischen Parteien in Deutschland, 2. Leipzig 1911, str. 112 (Stillich, Der Liberalismus). 35 Temeljna gospodarska na čela in navodila za ustanavljanje kreditnih zadrug je Schulze– Delitzsch predstavil v delu Vorschußvereine als Volksbanken (Posojilna društva kot ljudske banke), ki je izšlo leta 1855 v Leipzigu. Delo je ponatisnjeno v Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 1, str. 112–170. 36 Faust, Geschichte der Genossenschaftsbewegung, str. 193; Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 1, str. 114–115, 125; Offermann, Arbeiterbewegung und liberales Bürgertum, str. 207. 37 Faust, Geschichte der Genossenschaftsbewegung, str. 193. 24 delati,” je nadaljeval Schulze–Delitzsch, se ga vzame, brž ko pa tega ne zmore, “je taka oseba v gospodarskem pogledu za družbo mrtva in pripade javni ali privatni dobrotljivosti, katere organizacija ne sodi k našemu podro čju”. 38 Ob konzumnih, surovinsko–nabavnih in kreditnih zadrugah je Schulze–Delitzsch organiziral tudi t. i. produktivne zadruge. Te so predstavljale drugo, kot je zapisal, “najvišjo raven zadružništva, kon čni kamen sistema”. 39 Produktivne zadruge so bila združenja obrtnikov in delavcev za skupno poslovanje na veliko, 40 to je za sku- pno proizvodnjo in prodajo njihovih izdelkov. 41 Zadružniki so pri tem proizvodnjo in prodajo svojih izdelkov izvajali na ra čun in tveganje skupnosti. 42 Tako so produktivne zadruge predstavljale medsebojno prepleten sistem, popolnoma izgrajeno velepodjetje, 43 v katero naj bi bili po možnosti vklju čeni vsi odnosi gospodarskega življenja obrtni- kov in delavcev. 44 Tak, popoln zadružni tip, 45 bi po Schulzeju zajezil monopolisti čne težnje kapitalisti čnih velepodjetij, ohranil oziroma vzpostavil gospodarsko samostojnost obrtnikov, obrtnih pomo čni- kov in mezdnih delavcev in rešil problem siromaštva najširših pla- sti. 46 Šele produktivne zadruge “z vsemi prednostmi novega proizvo- dnega na čina”, je pisal Schulze–Delitzsch, bodo premostile “brez- mejni prepad, ki je doslej lo čeval delavce in male mojstre od razreda velikih podjetnikov”. 47 Kajti v produktivnih zadrugah se vsakogar upošteva kot “podjetnika in delavca, kot gospodarja in služabnika obenem”, v njih sta uvedeni “resni čna sprava med delom in kapita- lom (in) pravi čna razdelitev rezultatov proizvodnje”. 48 Nastale naj bi “stvaritve (...), ki jih sedaj komaj slutimo”. 49 Schulze–Delitzsch si je torej v socialnopoliti čnem pogledu pri- zadeval za družbeno reformo, ki naj bi prek zadružnega povezovanja ne le obrtnikov, temve č tudi mezdnih delavcev, prepre čila izstopajo- čo razrednodružbeno polarizacijo in razširila srednji sloj. 50 Ta je bil 38 Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 1, str. 126. 39 Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 2, str. 136, 209; Faust, Geschichte der Genos- senschaftsbewegung, str. 191; Offermann, Arbeiterbewegung und liberales Bürgertum, str. 209, 212. 40 Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 2, str. 208–209. 41 Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 2, str. 136; Schriften und Reden, 1, str. 279– 280. 42 Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 2, str. 136. 43 Prav tam. 44 Faust, Geschichte der Genossenschaftsbewegung, str. 191. 45 Prav tam. 46 Offermann, Arbeiterbewegung und liberales Bürgertum, str. 209, 212–213; Aldenhoff, Das Selbsthilfemodell, str. 61. 47 Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 1, str. 235. 48 Prav tam, str. 237–238. 49 Schulze–Delitzsch, Mitteilungen über gewerbliche und Arbeiter–Assoziationen. Leipzig 1850, str. 91 (Schulze–Delitzsch, Mitteilungen). 50 Rita Aldenhoff, Schulze–Delitzsch : ein Beitrag zur Geschichte des Liberalismus zwischen Revolution und Reichsgründung. Baden–Baden 1984, str. 239 (Aldenhoff, Schulze–Delitz- sch). 25 LIBERALIZEM IN SOCIALNO VPRAŠANJE zanj nepogrešljiv nosilec vsakega zdravega politi čnega, socialnega, duhovnega in gmotnega razvoja, 51 zato v njegovem socialnogospo- darskem konceptu, po katerem bi morala biti “tako mamonizmu kot pavperizmu potegnjena meja”, 52 mezdno delavstvo še ni bilo obravnavano kot osrednji problem. 53 Schulze–Delitzsch je dejansko zastopal eksplicitno teorijo srednjega sloja, kar je pomenilo, da je delavsko vprašanje razumel izklju čno le kot del vprašanja srednje- ga stanu. 54 Njegovi poglavitni cilji so tako bili ohranitev in krepitev obrti ter rešitev, utrditev in obnovitev široke srednjestanovske sa- mozavesti nasproti razvijajo či se industriji. 55 Kot opozarja vodilna poznavalka Schulze–Delitzscheve idejne in socialnopoliti čne misli, Rita Aldenhoff, pa je “pri tem vendarle šlo (...) za poskus tudi nižjim razredom omogočiti pot v srednji sloj”. 56 Meš čanski srednji sloj (obrt, trgovina, inteligenca) naj bi se torej odprl tudi za mezdno delavstvo. To naj bi se vanj integriralo ali na osnovi gospodarske samostojno- sti, ki bi jo doseglo s povezovanjem v produktivnih zadrugah ali pa na osnovi rastoče blaginje (udeležbe na dobi čku). 57 Po Schulze–Delitzschevi socialnopoliti čni doktrini je torej po- polno rešitev delavskega vprašanja zagotavljala delavcu olajšana možnost, da sam postane podjetnik. 58 To je pomenilo, da je Schul- ze na čelno podpiral meš čansko–kapitalisti čno družbo, saj naj za- druge ne bi odpravile, temve č popravile kapitalisti čni gospodarski sistem. 59 Za kapitalisti čno tržno družbo zna čilna konkurenca med neenakimi, naj bi tako bila modificirana v prid šibkejših na trgu. Tu se je tudi pokazala njegova usmeritev k predindustrijski, pretežno še obrtniško strukturirani enostavni tržni družbi, katere bistveni kriterij je bila konkurenca med enakimi. 60 Schulze–Delitzsch je zato industrializacijo podpiral v toliko, v kolikor je le–ta še dovoljeva- 51 Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 1, str. 239. 52 Prav tam. 53 Aldenhoff, Schulze–Delitzsch, str. 96. – Zaradi takega družbenopoliti čnega koncepta so vzhodnonemški marksisti čni avtorji Schulze–Delitzscha ozna čevali za “socialnega demagoga” in “malomeš čanskega ekonomista”, njegovo socialnogospodarsko prizadevanje pa za “social- no demagogijo” in “nepomembno dejavnost”. (Gerd Fesser, Linksliberalismus und Arbeiter- bewegung : die Stellung der Deutschen Fortschrittspartei zur Arbeiterbewegung 1861–1866. Berlin 1976, str. 55, 67; Dieter Fricke, Verband Deutscher Arbeitervereine (VDAV). V: Dieter Fricke (Hrsg.), Lexikon zur Parteiengeschichte : die bürgerlichen und kleinbürgerlichen Par- teien und Verbände in Deutschland, 4. Köln 1986, str. 256, 257, 262). 54 Offermann, Arbeiterbewegung und liberales Bürgertum, str. 219. – O Schulze–Delitzsche- vih pogledih na delavsko vprašanje glej podrobneje str. 214–220. O tem pišejo tudi Pankoke, Sociale Bewegung, str. 181; James J. Sheehan, German Liberalism in the Nineteenth Cen- tury. Chicago – London 1978, str. 93–94; Aldenhoff, Das Selbsthilfemodell, str. 60. 55 Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 1, str. 239; Aldenhoff, Schulze–Delitzsch, str. 96; Heuss, Schulze–Delitzsch, str. 17. 56 Aldenhoff, Schulze–Delitzsch, str. 96. 57 Prav tam. – O Schulze–Delitzschevem konceptu družbenega, gospodarskega in kulturnega vklju čevanja delavstva v meš čanski srednji sloj glej tudi Conze, Liberale Arbeiterbewegung, str. 19 in Offermann, Arbeiterbewegung und liberale Bürgertum, str. 219. 58 Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 2, str. 159. 59 Aldenhoff, Schulze–Delitzsch, str. 94. 60 Prav tam, str. 94–95. 26 la konkurenco med podjetniki na eni in samostojnimi ali zadružno organiziranimi obrtnimi mojstri in mezdnimi delavci na drugi stra- ni. 61 Pripadal je tistim liberalcem, ki sicer niso stremeli k vrnitvi v predindustrijske razmere, hoteli pa so prepre čiti razrednodružbe- no polarizacijo. 62 Pri tem njihov in njegov ideal ni bila dinami čna, industrijska družba, temve č prej pregledna, malo industrializirana družba majhnih in srednjih podjetnikov in zadrug vseh vrst. 63 Schulze-Delitzsch je svoj gospodarsko–družbeni ideal uteme- ljil v vodilnih idejnih in politi čnih na čelih liberalizma – v svobodi posameznika, svobodi gospodarstva in politi čni demokraciji. Iz teh na čel so izhajale tudi neposredne gospodarske svoboš čine, ki jih je zagovarjal v svoji socialnogospodarski doktrini, to je svoboda obrti, trgovanja, gibanja in gospodarskega združevanja. 64 V zvezi s sle- dnjim je kot prepri čan predstavnik individualisti čnega gospodar- skega nazora 65 nenehno poudarjal, naj se zadruge ne ravnajo po “zunanjih” oziroma širših interesih družbe, 66 zlasti pa, naj se “brez- pogojno odbija prisilo in vmešavanje državnih oblasti”. 67 V tem po- gledu je bil tipi čni predstavnik tedanjega liberalizma, ki je družbeno in gospodarsko življenje utemeljeval na posameznikovi osebnosti in njeni neodvisnosti od države. 68 Schulze–Delitzsch je ostro odklanjal državne posege v gospodarsko in socialno politiko 69 in je namesto državne pomo či zagovarjal samopomo č, to je opiranje posamezni- kov, združenih v zadrugah, na lastne sile. 70 Samopomo č je bila zanj bistvo združenja (zadruge) in osnovno po čelo posameznikove svo- 61 Prav tam, str. 240. 62 Prav tam, str. 240–241. V smislu gornjega navedka lahko razumemo tudi temeljno Sc- hulze–Delitzschevo politi čnogospodarsko vodilo, ki ga je 8. 10. 1859 izrazil takole: “Nobene revolucije, ampak blagajno!” (Eisfeld, Die Entstehung der liberalen Parteien, str. 25). To je, kot opozarja Bernhard Schulze, seveda pomenilo, da so Schulze–Delitzschevi socialnogospo- darski koncepti “izklju čevali revolucionarno preoblikovanje proizvodnih odnosov”. (Schulze, Linksliberale Ideologie, str. 274). 63 Aldenhoff, Schulze–Delitzsch, str. 241. – Na tem mestu pripominjam, da se je Schulze–De- litzsch zavedal, da zadruge ne bodo “edina vladajo ča oblika industrijske prizvodnje (...). Ve- dno je najti dovolj delavcev,” je pisal, ki bodo “namesto, da bi prevzeli tveganje v združenju (zadrugi – op. J. P.),” raje ostali v mezdnem razmerju, posebej še, če se to razmerje “primerno uredi”. (Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 1, str. 240). Kot opozarja Rita Aldenhoff je torej Schulze–Delitzsch vlogo zadrug pri organiziranju gospodarstva videl v tem, da “bi odpravile o čitne pomanjkljivosti meš čansko–kapitalisti čne družbe”. Zato je tudi povsem ne- dvoumno zagovarjal stališ če, naj bi seveda “tudi v prihodnje obstajala posami čna podjetja”. (Aldenhoff, Das Selbsthilfemodell, str. 61). 64 Hitze, Die soziale Frage, str. 90; Stillich, Der Liberalismus, str. 107–108; Conze, Liberale Arbeiterbewegung, str. 18. 65 Albert Müssigang, Die soziale Frage in der historischen Schule der deutschen Natio- nalökonomie. Tübingen 1968, str. 128. 66 Pankoke, Sociale Bewegung, str. 179. 67 Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 1, str. 273. 68 Stillich, Der Liberalismus, str. 111. 69 Conze, Liberale Arbeiterbewegung, str. 18; Aldenhoff, Das Selbsthilfemodell, str. 60. 70 Stillich, Der Liberalismus, str. 111; Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 1, str. 273; Faust, Geschichte der Genossenschaftsbewegung, str. 186; Conze, Liberale Arbeiterbewe- gung, str. 18. 27 LIBERALIZEM IN SOCIALNO VPRAŠANJE bode. 71 Pri tem je tako dosledno zagovarjal na čelo samopomoči, da je zanj le–ta postala dogma, tako da je skorajda brez razlike vsak poseg v gospodarstvo in družbo z državne strani, obravnaval kot socializem. 72 Tega je odklanjal, zakaj razumel ga je kot idejo, ki re- šitev socialnega vprašanja pri čakuje od države in je zato nasprotna na samopomo či utemeljenim in iz svobodne odlo čitve svojih članov ustanovljenim zadrugam. 73 Enako je zavra čal tudi “surovi, materi- alni komunizem”, ker zagovarja “od države na zunaj izvršeno urav- nilovko življenjskih potrebš čin (in) ... sistem državne industrije ter državnega kredita, (potrebnega) za vzpostavitev gospodarskih pod- jetij”. 74 Socialna država in državni intervencionizem sta po njegovem globokem prepri čanju vodila “k nevzdržnemu despotizmu” 75 in ne- poštenemu poseganju v žepe drugih. 76 Vzpostavljala naj bi “paradiž za šibke in pridani če”, medtem ko bi bili “sposobni in spretni, ljudje s podjetniškim duhom in energijo, zadrževani in ovirani v svojem vzponu”. Socialna država naj bi torej zagotavljala posebne ugodno- sti slabemu “na ra čun dobrega, vzdrževanje propadlih, bolnih ele- mentov družbe na ra čun zdravih in prizadevnih, da, na ra čun vseh človeških sposobnosti in vsakega gospodarskega in humanega na- predka sploh!” 77 Schulze–Delitzsch je kot rojeni nasprotnik tistih, ki so zagovarjali državni socializem in vpliv na poklicno življenje skozi državno pomo č in varuštvo, 78 v družbenih in politi čnih prizadeva- njih socialne demokracije videl le temelje za miniranje meš čanske družbe. 79 Družbenopoliti čni koncept socialne demokracije je izena- čeval s težnjo po diktaturi enega razreda oziroma delavskega stanu nad vsemi ostalimi družbenimi skupinami. 80 Po njem je bila “država v rokah delavcev” ravno tako “sprevrnjena in usodna” vizija kot bi jo predstavljali “delavci v rokah države”. 81 Schulze–Delitzscha je njegovo brezpogojno zavra čanje držav- ne socialne politike razumljivo privedlo v nasprotovanje nemškim socialistom, konkretno Ferdinandu Lassallu, ki je glavno sredstvo v reševanju protislovij kapitalisti čne družbe videl v ustanavljanju državno podpiranih delavskih proizvodnih zadrug in oblikovanju socialne oziroma socialisti čne delavske države. 82 Enako so liberalna 71 Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 1, str. 273. 72 Aldenhoff, Schulze–Delitzsch, str. 234. 73 Faust, Geschichte der Genossenschaftsbewegung, str. 191. 74 Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 2, str. 286. 75 Schulze–Delitzsch, Mitteilungen, str. 4. 76 Faust, Geschichte der Genossenschaftsbewegung, str. 191. 77 Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 2, str. 103. 78 Klein–Hattingen, Geschichte des deutschen Liberalismus, str. 330. 79 Aldenhoff, Schulze–Delitzsch, str. 236. 80 Prav tam, str. 237. 81 Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 2, str. 511, 522. 82 Pankoke, Soziale Bewegung, str. 182–183. – O polemiki med Schulze–Delitzschem in Lassallom glede zadružne ideje in na čina delovanja zadrug pišejo tudi Guido de Ruggie- ro, Geschichte des Liberalismus in Europa. Aalen 1964, str. 254; Faust, Geschichte der Genossenschaftsbewegung, str. 207–229; Aldenhoff, Schulze–Delitzsch, str. 181–187. O 28 svetovnonazorska stališ ča Schulze–Delitzscha privedla v razhajanje z utemeljiteljem kme čkih kreditnih zadrug v Nem čiji, Friedrichom Wilhelmom Raiffeisnom, 83 med katerima so sprva obstajali prav do- bri odnosi. 84 Oba zgodovinska voditelja nemškega zadružništva so k njuni socialnogospodarski akciji vodili karitativni nagibi, le da jih je Schulze–Delitzsch že zelo zgodaj opustil in jih je povsem nadome- stil z na čelom samopomoči. 85 Njegove posojilnice so bile čiste kre- ditne in ban čne ustanove, 86 ki so bile glede na liberalno gospodar- sko doktrino usmerjene k ustvarjanju dobi čka, medtem ko so bile Raiffeisnove zadruge združenja s posebnimi eti čnimi (krš čanskimi) in socialnimi smotri. 87 Poleg posredovanja kredita so za zadružnike opravljale tudi nakup potrebščin in prodajo poljedelskih izdelkov. Pri tem so zadružniki, skladno s krš čansko karitativno idejo pla čali vstopni in članski prispevek le, če so ga bili zmožni. Raiffeisen je ob tem še opozarjal, naj se vložki članov ne dolo čajo previsoko, da ne bi odvrnili tistih, ki niso bili vajeni var čevanja. Dobi ček se pri Raiffeisnovih zadrugah ni delil, pa č pa je bil namenjen za pove čanje zadružnega sklada in medsebojno pomo č, to je za posojilo gotovine tam, kjer jo je tudi najbolj primanjkovalo – na podeželju. 88 Schulze–Delitzschevo zagovarjanje na čela samopomoči, na osnovi katerega je ostro nasprotoval Lassallovemu in Raiffeisnove- mu zadružnemu konceptu pa ni bilo omejeno le na golo socialnogo- spodarsko vsebino, pa č pa je imelo tudi širši družbeni in politi čni zna čaj. V nemškem zgodovinopisju so že leta 1911 opozorili, da je Schulze v svojih zadrugah videl tudi najboljšo šolo samouprave za ob čino in državo 89 oziroma v ob čini in državi. 90 Kot je nato v osemde- tem je pisal tudi Schulze–Delitzsch v brošuri Die Abschaffung des geschäftlichen Risikos durch Herrn Lassalle (Odprava poslovnega tveganja po gospodu Lassallu). Brošura je izšla leta 1866 v Berlinu in je ponatisnjena v Schulzejevih Spisih in govorih. (Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 2, str. 173–210). 83 O sporu z Raiffeisnom je Schulze–Delitzsch pisal v knjigi Die Raiffeisenschen Darlehn- skassen in der Rheinprovinz und die Grundkreditfrage für den ländlichen Kleinbesitz (Ra- iffeisnovske posojilnice v Renski provinci in vprašanje zemljiškoposestnega kredita za malo kme čko posest). Knjiga je izšla leta 1875 v Leipzigu in je ponatisnjena v Schulzejevih Spisih in govorih. (Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 1, str. 671–747). 84 Faust, Geschichte der Genossenschaftsbewegung, str. 291. 85 Prav tam. 86 Politisches Handbuch der Nationalliberalen Partei. Herausgegeben vom Centralbüro der Nationalliberalen Partei Deutschlands. Berlin 1907, str. 1138 (Politisches Handbuch der Nationalliberalen Partei). 87 Prav tam. 88 Faust, Geschichte der Genossenschaftsbewegung, str. 291, 292 (o Raiffeisnovem življe- nju in načinu zadružnega delovanja glej podrobneje str. 268–307); Ralph Bambach, Gesell- schaftskritiker, Sozialreformer und “Kathedersozialisten”. V: Pipers Handbuch der politi- schen Ideen. Herausgegeben von Iring Fetscher und Herfried Münkler, 4. München – Zürich 1986, str. 406 (Bambach, Gesellschaftskritiker). O tem obširneje pišeta tudi Erich Lothar Seelmann–Eggebert v delu Friedrich Wilhelm Raiffeisen : sein Lebensgang und sein genos- senschaftsliches Werk. Stuttgart 1928 in Hans Lukas v delu Der Deutsche Raiffeisenband : Entwicklung, Struktur und Funktion. Berlin 1972. 89 Stillich, Der Liberalismus, str. 113. 90 Klein–Hattingen, Geschichte des deutschen Liberalismus, str. 331. 29 LIBERALIZEM IN SOCIALNO VPRAŠANJE setih letih 20. stoletja ponovno opozorila Rita Aldenhoff, je torej bila v Schulzejevo zamisel kolektivne solidarne samopomo či vklju čena tudi težnja, naj bi zadruge predstavljale predpripravo k splošni poli- ti čni samoupravi na višji ravni. 91 V pismu, ki ga je 12. oktobra 1858 pisal zdravniku dr. Richterju iz Radeberga pri Dresdenu, je Schul- ze–Delitzsch to težnjo izrazil takole: “Tudi iz gospodarstva in vseh drugih podro čij javnega življenja (je treba) zajemati in vsepovsod nezadržno uveljaviti duha samopomo či in samouprave.” 92 Schulze je s pomo čjo zadružništva hotel dose či prehod v družbo posedujo čih in politi čno participirajo čih ob čanov. 93 Pri tem je imela njegova za- družna akcija še en neposreden politi čni povod in namen. Schulze– Delitzsch je namre č to akcijo v širšem obsegu sprožil po neuspehu meščansko–demokrati čne revolucije leta 1848 v Prusiji in si je nato, tako kot mnogi drugi demokrati, prek organiziranega zadružništva prizadeval uveljaviti revolucijske težnje meš čansko–liberalnega gi- banja. To je hotelo uveljaviti individualno samoodlo čbo nasproti politi čni reakcionarnosti in represivnemu državnemu aparatu in ustanoviti meš čansko pravno in ustavno državo. 94 Namen Schulze- jevega zadružnega gibanja tako ni bil le dvig materialnega položaja obrtniškega srednjega stanu, pomo čnikov in delavcev, ampak tudi organiziranje neke vrste ljudskega gibanja za uveljavitev odlo čilnih demokratičnih in liberalnih ciljev. 95 Njegovo socialnogospodarsko prizadevanje je imelo dvojen zna čaj. Po eni strani je zagotavljalo gospodarsko osnovo pomembnega dela srednjega stanu in ga je kot samoimenovanega nosilca kulturnega in politi čnega napredka varo- valo pred morebitno odvisnostjo od konservativno–fevdalne države, po drugi strani pa je, utemeljevano v na čelu solidarne samopomo či, omejevalo “nevarna’’ združevalna prizadevanja delavstva. 96 Kot ugotavlja Rita Aldenhoff, ni bil Schulze–Delitzschev soci- alnogospodarski in politi čni cilj ni č drugega kot tretja pot med me- ščansko–kapitalisti čno in socialisti čno družbeno ureditvijo. 97 To no- vo družbeno ureditev naj bi dosegli samo po poti zadružnega združe- vanja, zlasti v produktivnih zadrugah. 98 Toda tako zamišljena “tretja 91 Aldenhoff, Schulze–Delitzsch, str. 97. 92 Staatsbibliothek Preußischer Kulturbesitz, Berlin. Sammlung Darmstädter 2g 1849 (4). Schulze an Richter, Delitzsch, den 12. 10. 1858. (Navajam po Aldenhoff, Schulze–Delitzsch, str. 98). 93 Aldenhoff, Schulze–Delitzsch, str. 131. 94 Offermann, Arbeiterbewegung und liberales Bürgertum, str. 207, 208, 215; Schulze, Lin- ksliberale Ideologie, str. 296. 95 Aldenhoff, Schulze–Delitzsch, str. 103. – Na liberalno idejno in politi čno vsebino Schul- ze–Delitzschevega zadružnega gibanja je na odklonilen na čin že leta 1877 posebej opozarjal katoliško usmerjeni Franz Hitze. Po njem je namre č bila v Schulzejevih zadrugah “ponujena ‘izobrazba’ seveda liberalna, povsem nekrš čanska”, v njih združeni zadružniki pa naj bi Sc- hulzeju, ki se “pusti voditi samo po politi čnih motivih,” služili “kot čete v kulturnem boju”. (Hitze, Die soziale Frage, str. 92, 100). 96 Offermann, Arbeiterbewegung und liberales Bürgertum, str. 208, 209. 97 Aldenhoff, Das Selbsthilfemodell, str. 62. 98 Prav tam. 30 pot’’ med kapitalisti čno in socialisti čno organiziranim gospodarskim na činom 99 ni bila uspešna. Vzrokov za neuspeh Schulze-Delitzsche- vega ambicioznega splošnodružbenega reformnega koncepta 100 je bilo ve č, najprej pa velja poudariti, da dejanski razvoj zadružništva nikakor ni izpolnil izvirnih Schulze–Delitzschevih pri čakovanj. 101 Proizvodne zadruge se skorajda niso razvijale 102 in tudi surovinsko- nabavne niso imele kakega prepri čljivega uspeha. 103 Zadružno giba- nje se je nasprotno pri čakovanjem liberalcev usmerilo prej socialno konservativno kot progresivno. 104 Obrtniške zadruge so v svojem razvoju celo izklju čevale posamezne panoge, ki tako, tudi glede na število samostojnih obrtnikov znotraj njih, niso imele ustreznega družbenega pomena. 105 Zna čaj Schulze–Delitzschevih zadrug, v ka- terih so gospodarsko mo čnejši člani vedno znova poskušali izklju- čevati šibkejše, 106 je postajal vse bolj kapitalisti čen. 107 Ve čje zadruge so se spremenile v delniške družbe in postale sestavni del kapitali- sti čnega sistema. 108 Kot opozarja Toni Offermann je bilo Schulzejevo liberalno na čelo samopomoči že v za četku šestdesetih let skr čeno na čisto tehni čni princip pridobivanja kredita, pri čemer je v veliki meri izgubilo svoj protietatisti čni emancipacijski zna čaj. 109 Medtem ko je pri konservativcih zadružna ideja postala boj- no sredstvo proti kapitalizmu, pa liberalizma ni vodila v nasprotje, temve č v združitev z njim. 110 To je bil ob slabih gospodarskih u čin- kih posameznih vrst zadrug prvi temeljni vzrok za neuspeh Schul- zejevega družbenogospodarskega prizadevanja. Opazen je bil zlasti pri posojilnicah, ki so se, kot sicer najuspešnejša vrsta zadrug, raz- vijale mimo izvirnih Schulze–Delitzschevih namer. 111 V posojilnice se namreč niso v članjevali le mali obrtniki in mezdni delavci, pa č pa tudi rasto ča množica premožnih meš čanov (pravnikov, trgov- cev, podjetnikov, zdravnikov, višjih uradnikov), ki so po vodilnih funkcijah, gospodarski moči in številu predstavljali prevladujo či del 99 Prav tam, str. 65. 100 Prav tam, str. str. 58. 101 Prav tam, str. 65. 102 Prav tam, str. 63; Faust, Geschichte der Genossenschaftsbewegung, str. 191–192; Of- fermann, Arbeiterbewegung und liberales Bürgertum, str. 213; Bambach, Gesellschaftskri- tiker, str. 406. 103 Bambach, Gesellschaftskritiker, str. 406. 104 Aldenhoff, Schulze–Delitzsch, str. 240. 105 Faust, Geschichte der Genossenschaftsbewegung, str. 203–204. – Podrobneje glej o orga- nizacijsko–gospodarskem razvoju Schulzejevega zadružnega gibanja Hitze, Die sociale Fra- ge, str. 99–100; Klein–Hattingen, Geschichte des deutschen Liberalismus, str. 328; Conze, Liberale Arbeiterbewegung, str. 17; Faust, Geschichte der Genossenschaftsbewegung, str. 196; Eisfeld, Die Entstehung der liberalen Parteien, str. 82; Aldenhoff, Schulze–Delitzsch, str. 103–106, 162–170; ista, Das Selbsthilfemodell, str. 63. 106 Bambach, Gesellschaftskritiker, str. 406. 107 Stillich, Der Liberalismus, str. 112, 168. 108 Prav tam, str. 112. 109 Offermann, Arbeiterbewegung und liberales Bürgertum, str. 215. 110 Stillich, Der Liberalismus, str. 113. 111 Aldenhoff, Das Selbsthilfemodell, str. 63, 65. 31 LIBERALIZEM IN SOCIALNO VPRAŠANJE članstva. 112 Ta socialna skupina je od posojilnic, ki so bile zgrajene na strogo gospodarsko–ban čni osnovi in so se ravnale po pogojih denarnega trga, 113 hotela imeti ve činski dobi ček, zato je zavestno ovirala gospodarski in družbeni dvig socialno šibkejših članov. Fi- nan čno mo čnejši člani ne le, da s svojim premoženjem niso bili pri- pravljeni jam čiti za gospodarsko šibkejše, pa č pa so jih iz posojilnic skušali celo izklju čevati ali pa jim vsaj odvzeti pravico glasovanja. Prednosti zadružne organizacije so hoteli izkoristiti zase, zaradi če- sar se Schulze–Delitzscheva teorija samopomo či in samouprave v praksi ni uveljavila. 114 Premožnejši člani posojilnic so se zaprli “nav- zdol” in namesto, da bi, kot si je zamislil Schulze, prišlo do družbe- ne odprtosti srednjega stanu, je le–ta na zadružno gibanje deloval defenzivno. 115 To je dokazoval položaj, v katerem so bili mali obrtniki in zlasti delavci, ki so bili odvisni od mezde. Ti v Schulzejevih poso- jilnicah niso mogli zbrati denarja, ker zaradi socialnogospodarskih interesov premožnejših članov niso imeli na razpolago materialnih predpostavk za samopomo č. 116 To je bila za delavstvo odlo čilna iz- kušnja, ki ga je vodila k lastni organizacijski osamosvojitvi in odvr- nitvi od liberalnega zadružnega modela. 117 Drugi temeljni vzrok za splošnodružbeni neuspeh Schulze–De- litzschevega gospodarskosocialnega reformnega koncepta pa pred- stavlja dejstvo, da je Schulze do izoblikovane industrijske družbe na dolo čen na čin zavzel naiven odnos. 118 Svoj socialnogospodarski koncept je oblikoval v petdesetih letih, torej še v času, ko je bi- la industrializacija na za četku. 119 Zato je menil, da se lahko obrt ohrani kot enakopraven proizvodni dejavnik poleg industrije, 120 in je že zgolj v zadrugah videl gibalno silo splošnodružbenih preraz- poreditvenih procesov in bistvenih sprememb v proizvodni sferi. 121 Tak koncept, ki ni upošteval socialnogospodarske modernizacije in tudi ne z modernizacijo pogojenega razslojevanja znotraj socialne strukture delavstva h kateremu je Schulze prišteval tudi obrtnike in 112 Prav tam, str. 64; Aldenhoff, Schulze–Delitzsch, str. 240. – Po prvi statistiki članstva, izdelani leta 1870, je le polovica članov Schulze–Delitzschevih posojilnic pripadala šibkejšim socialnim skupinam. Statistika je bila izdelana na osnovi podatkov 507 posojilnic od pribli- žno 1300, ki so bile leta 1870 v seznamu nemške zadružne zveze. Po podatkih omenjenih 507 posojilnic, je od njihovih približno 200.000 članov bilo okoli 98.000 samostojnih obrtni- kov, tovarniških delavcev, rudarjev, obrtniških pomo čnikov, pomočnikov in delavcev v kme- tijstvu, nižjih uradnikov, slug in trgovskih pomo čnikov, medtem ko je bilo 102.000 članov teh posojilnic kmetov, trgovcev, zdravnikov, apotekarjev, u čiteljev, cerkvenih, državnih in ob činskih uradnikov, rentnikov, upokojencev, tovarnarjev, lastnikov rudnikov in gradbenih podjetnikov. (Aldenhoff, Das Selbsthilfemodell, str. 64–65). 113 Faust, Geschichte der Genossenschaftsbewegung, str. 194. 114 Aldenhoff, Das Selbsthilfemodell, str. 64–65. 115 Aldenhoff, Schulze–Delitzsch, str. 240. 116 Bambach, Gesellschaftskritiker, str. 406. 117 Aldenhoff, Das Selbsthilfemodell, str. 65. 118 Aldenhoff, Schulze–Delitzsch, str. 95. 119 Aldenhoff, Das Selbsthilfemodell, str. 62. 120 Schulze, Linksliberale Ideologie, str. 274. 121 Aldenhoff, Das Selbsthilfemodell, str. 62. 32 male mojstre, je nato prehitel nadaljnji gospodarski razvoj. 122 Schul- zejev koncept je bil neuspešen tudi zato, ker je bila njegova zamisel reševanja socialnega vprašanja z razširitvijo obrtniškega srednjega sloja skozi vklju čevanje delavstva, v praksi prilagojena srednjeslojni politiki, katere cilj sta bili ohranitev in krepitev posestnega stanja obstoje čega srednjega stanu. 123 Ko pa se je v šestdesetih letih po- kazalo, da zadružno gibanje svojih politi čnih in družbenih integra- cijskih ciljev ni uresni čilo, je Schulze–Delitzsch deloma pod vplivom nastajajočega delavskega gibanja spoznal, da zadruge, vklju čno s proizvodnimi zadrugami, ne morejo reševati problemov modernega industrijskega delavstva. Svoj koncept je dopolnil in odtlej zagovar- jal neomejeno svobodo združevanja in ve čjo pravno veljavo sindikal- nih združenj in njihovih blagajn za pomo č. S tem, ko je take zahteve delavstva priznal kot upravi čene in neobhodno potrebne, se je tudi odpovedal zgodnjeliberalnemu na činu reševanja družbeno–gospo- darskih konfliktov izklju čno s pomo čjo zadružne organizacije. Od srede šestdesetih let je iskal rešitev novega socialnega vprašanja, to je delavskega vprašanja po izvenzadružni poti, vendar pri tem v svoji oceni delavskega in obrtniškega vprašanja ni izražal interesne- ga stališ ča posedujo čih slojev. Zato je tudi vplival na wilhelminski socialni liberalizem in na skupino okrog Friedricha Naumanna. 124 Z Naumannom, ki v zgodovini nemškega liberalizma velja za idejnopo- liti čnega eksponenta napredne socialne politike, 125 pa se je pri čela lomiti liberalna spoznavna pregrada, da je delavec le oseba, ki je po- trebna miloš čine in se je, temu nasproti, za čela uveljavljati misel, da ima delavec pravico do velike mere deleža na dobrinah te zemlje. 126 Tako nam raz členitev konkretnih gospodarskodružbenih posledic Schulze–Delitzschevega reformnega koncepta pokaže, da je imel ta koncept v nemški politiki in družbeni misli tudi povsem viden, pozi- tiven socialnopoliti čni pomen. Schulze–Delitzschev ve čdesetletni zadružni in socialnopoliti čni napor je torej treba razumeti ve čplastno. Najprej kot dejavno hu- manisti čno opredelitev liberalnega meš čanskega politika, ki je pri- znaval in v resnici želel rešiti socialni problem. Nato kot ustvarjalno prizadevanje privrženca evropskega meš čansko–revolucionarnega programa iz leta 1848, ki si je z neposredno gospodarskosocial- no akcijo prizadeval ustvariti temelje za demokrati čni družbeni in 122 James J. Sheehan, Liberalismus und Gesellschaft in Deutschland 1815–1848. V: Libe- ralismus. Herausgegeben von Lothar Gall. Köln 1976, str. 218; Theodor Schieder, Die Krise des bürgerlichen Liberalismus : ein Beitrag zum Verhältnis von politischer und gesellschaf- tlicher Verfassung. V: Liberalismus. Herausgegeben von Lothar Gall. Köln 1976, str. 201; Aldenhoff, Das Selbsthilfemodell, str. 66. 123 Aldenhoff, Das Selbsthilfemodell, str. 66. 124 Aldenhoff, Schulze–Delitzsch, str. 239, 241–242; ista, Das Selbsthilfemodell, str. 66. 125 Peter Theiner, Friedrich Naumann und der soziale Liberalismus im Kaiserreich. V: Karl Holl, Günter Trautmann, Hans Vorländer (Hg.), Sozialer Liberalismus. Göttingen 1986, str. 72 (Theiner, Naumam und der soziale Liberalismus). 126 Aldenhoff, Schulze–Delitzsch, str. 242. 33 LIBERALIZEM IN SOCIALNO VPRAŠANJE politi čni preustroj. Upoštevati pa je treba tudi njegov neposredni organizacijski, vzgojni in, v kolikor je bil uspešen, gospodarskoso- cialni prispevek k splošnodružbeni uveljavljavitvi “delovnih razre- dov’’. Glede tega je treba posebej opozoriti na njegov politi čni boj za sprejem zadružnega zakona, kajti z uveljavitvijo le–tega leta 1867 je Schulze dosegel, da so bile vse vrste zadrug, ki jih je zasnoval, for- malnopravno izena čene s trgovskimi, delniškimi in komanditnimi družbami. 127 To pa je, kot je sam dejal, pomenilo, da so “združenja malih ljudi” dobila enake pravice kot “združenja premožnih”. 128 Pri tem so izstopale prav posojilnice, ki so bile, kljub socialnim nape- tostim med premožnimi in gospodarsko šibkejšimi člani, velikega pomena za prilagoditev obrtniškega srednjega sloja na industrijski razvoj. 129 Schulzejev neposredni socialnogospodarski prispevek “delov- nim razredom” in njegov idejni vpliv na politiko nemškega social- nega liberalizma sta tako kljub njegovi objektivno neuspešni go- spodarsko–zadružni akciji dokazala, da sta tedanja evropska in nemška družbena misel imeli širok ustvarjalni obseg. Na razli čnih svetovnonazorskih in idejnopoliti čnih straneh sta vzpodbudili vr- sto izvirnih družbenogospodarskih zamisli, ki jih je nato, bolj ali manj uspešno, preizkusil nadaljnji zgodovinski razvoj. Nekatere od teh zamisli, ki jih je zagovarjal tudi Schulze–Delitzsch – npr. ja- sno izražena ideja o samoupravi v državi in družbi – so, sicer na osnovi druga čne spoznavnoteoretske izkušnje, politi čno ozna čevale celo slovenski (in jugoslovanski) prete čeni zgodovinski čas. V tem smislu je Schulze–Delitzschev socialnoreformni program še danes historiografsko zanimiv. Kar zadeva njegovo zadružno delo in po- skus najti “tretjo pot” med kapitalisti čno in socialisti čno organizira- nim gospodarskim na činom pa lahko ugotovimo, da je bil Schulze z enostransko poudarjenim na čelom samopomoči in odklanjanjem državne pomo či marsikdaj preve č doktrinaren. Zato je njegov refor- mni program ostal vezan na prehodni gospodarski stadij na poti v polno industrializacijo. 130 To je bil dejanski doseg tega programa in 127 Prav tam, str. 196–197. – Zadružni zakon, ki ga je 27. 3. 1867 sprejela pruska poslanska zbornica (ta zakon je bil 4. 7. 1868 uveljavljen tudi kot zadružni zakon Severno–nemške zveze, 1. 1. 1871 pa je bil razglašen za nemški rajhovski zadružni zakon, nato noveliran 1. 5. 1889), je dolo čal, da zadruge podpirajo “kredit, nabavo ali gospodarjenje svojih članov s po- močjo skupnega poslovanja”, to je na osnovi neomejenega (od leta 1889 pa tudi omejenega) solidarnostnega jamstva. (Aldenhoff, Das Selbsthilfemodell, str. 66; ista, Schulze–Delitzsch, str. 197; Politisches Handbuch der Nationalliberalen Partei, str. 1137). – O Schulze–Delitz- schevem boju za sprejem zadružnega zakona in na osnovi liberalnih politi čnih prizadevanj oblikovani nemški zadružni zakonodaji glej podrobneje Schulze–Delitzsch, Schriften und Reden, 1, str. 346–513; isti, Schriften und Reden, 2, str. 433–482, 549–554; Heuss, Schul- ze–Delitzsch, str. 23; Faust, Geschichte der Genossenschaftsbewegung, str. 200–201; Al- denhoff, Schulze–Delitzsch, str. 189–197, 229; Politisches Handbuch der Nationalliberalen Partei, str. 1137.) 128 Aldenhoff, Schulze–Delitzsch, str. 196. 129 Aldenhoff, Das Selbsthilfemodell, str. 65. 130 Prav tam, str. 62. 34 v gospodarskosocialni in politi čni stvarnosti druge polovice 19. sto- letja tudi temeljna ovira za njegovo uresni čitev. Toda kljub o čitnim pomanjkljivostim, ki so spremljale njegov program, je Schulze–De- litzsch vse življenje z jekleno energijo in dostikrat enostransko od- lo čnostjo sledil njegovim osnovnim vodilom in na ta na čin, globoko prežet z idealizmom, uveljavljal svoje visoke cilje na podro čju gospo- darske in socialne politike. 131 131 Faust, Geschichte der Genossenschaftsbewegung, str. 206. 35 LIBERALIZEM IN SOCIALNO VPRAŠANJE Tako kot v Nem čiji, je imelo na Schulze–Delitzschevih gospo- darskih zamislih utemeljeno zadružno prizadevanje viden, celo zelo pomemben vpliv tudi na Slovenskem. Zadružništvo kot na čin, ki naj bi drobnogospodarskemu sektorju (obrtnikom, malim trgovcem, kmetom) omogo čil znatno olajšano prilagoditev kapitalisti čni eko- nomiji in izognitev velikim spremljajo čim socialnim pretresom, 132 se je namre č, med drugim tudi po Schulze–Delitzschevem vzoru, prav tako razvijalo v Avstro–Ogrski monarhiji. 133 Zadružništvo Schul- ze–Delitzschevega tipa in zadružništvo nasploh, sta na Slovenskem vpeljala štajerski mladoslovenski politik Josip Vošnjak in njegov brat ing. Mihael Vošnjak. Z zadružno idejo se je prvi seznanil Josip Vošnjak, ki se je 16. maja 1868 kot zastopnik Slovencev udeležil velike vseslovanske proslave ob položitvi temeljnega kamna za novo zgradbo Narodnega gledališ ča v Pragi. Ob tem obisku na Češkem se je seznanil z delovanjem čeških hranilnic in posojilnic in spoznal njihov pomen za narodnogospodarsko in politi čno delo. 134 Po vrnitvi iz Češke je v Slovenskem narodu junija in julija 1868 objavil vrsto člankov, 135 v katerih je bralce seznanjal s principi delovanja in or- ganizacijo češkega zadružništva ter obenem sonarodnjake navdu- ševal in pozival k ustanavljanju zadrug. 136 Njegova vodilna misel je 132 Lazarević, Zadružništvo v dobi kapitalizma, str. 12. 133 O razvoju zadružništva v Avstro–Ogrski monarhiji, ki se je zgledovalo po Schulze–Delitz- schevih organizacijsko–gospodarskih na čelih v obdobju do prve svetovne vojne glej podrob- neje Faust, Geschichte der Genossenschaftsbewegung, str. 439–440, 443–444. 134 Nova doba, 4. 10. 1923, J.(anko) Lešni čar, Črtice iz zgodovine Zadružne zveze v Celju; Dolfe Schauer, Miha Vošnjak. V: Zadružni zbornik : izdan ob stoletnici rojstva Mihe Vošnja- ka o četa slov. zadružništva. Fran Tr ček (ur.). Ljubljana 1937, str. 16 (Schauer, M. Vošnjak); Stane Granda, Zadružništvo v slovenskih deželah. V: Dokumenti slovenstva. Jože Žontar (ur.). Ljubljana 1994, str. 226 (Granda, Zadružništvo). 135 Slovenski narod, 11. 6., 13. 6., 18. 6., 20. 6., 23. 6., 25. 6., 2. 7., 4. 7., 7. 7. 1868, (Josip Vošnjak), U čimo se od Čeho–Slovanov! 136 Žarko Lazarevi ć, Celje – prvotno središ če slovenskega zadružništva : od Zveze slovenskih Prilagoditev Schulze–Delitzschevih zadružnogospodarskih zamisli na Slovenskem v letih 1872–1895 36 pri tem bila, da so češki narodni voditelji ob gojenju narodne ideje “nastopili (...) prakti čno pot, ter pred vsem se lotili gmotnih (mate- rijalnih) vprašanj. Vso svojo pozornost so obra čali na kmetijstvo in obrtnijstvo” in kmetom “po ustanovljenih kmetijskih založnah (poso- jilnicah – op. J. P.) ... pokazali pot vzajemne pomo či in jih tako rešili iz lakomnih rok židovskih in nemških kapitalistov”. 137 Zato je terjal, da “moramo tudi mi Slovenci vso svojo pozornost obra čati do teh zavodov (posojilnic – op. J. P.), da jih povsod, kar najhitreje, skli če- mo v življenje”. 138 Sam je to poskusil že leta 1869 in nato 1871, ko je nameraval osnovati posojilnico v Mariboru oziroma v Šmarju pri Jelšah. Vendar vlada ni hotela potrditi predloženih pravil, da bi tako prepre čila ustanovitev slovenskega narodnega denarnega zavoda. 139 Toda ti ponesre čeni poskusi pobudnikom zadružništva niso jemali poguma, nasprotno, bili so vzpodbuda za tehtnejše organizacijske priprave. 140 Tako je Josip Vošnjak že leta 1871 v koledarju Družbe sv. Mohorja objavil pravila za posojilnice, 141 februarja 1872 pa je v Slovenskem narodu ponovno objavil ve č člankov, 142 v katerih je opo- zarjal na pomen na samopomo či utemeljenih gospodarskih zadrug in zlasti narodnih denarnih zavodov – posojilnic, da bi mogli Slo- venci “po zgledu drugih narodov, posebno Čehov – dose či zaželjeno gospodarsko izboljšanje in narodno osamosvojitev”. 143 To stališ če je Josip Vošnjak izrazil z besedami, da “narod, kteri ho če do samo- stalnosti priti, mora za svojo materijalno neodvisnost od drugega naroda skrbeti”. In ker “narodnost vodi naše politi čno delovanje”, se zato morajo “na ti podlagi (...), kolikor mogo če, vsa podvzetja, poseb- no denarni zavodi zidati. (...) Nasprotna stranka (Nemci – op. J. P.) namre č dobro vé,” je opozarjal, “da je konec njenega nenaravnega nadvladovanja, kadar naš zbujen in politi čno večjidel že popolnoma posojilnic do Zadružne zveze v Celju 1883–1905. V: Celjski zbornik 1994. Celje 1994, str. 112 (Lazarević, Celje – prvotno središ če slovenskega zadružništva). 137 Slovenski narod, 11. 6. 1868, (Josip Vošnjak), U čimo se od Čeho–Slovanov!, 1. – Kar zadeva v gornjem navedku vidno Vošnjakovo protisemitsko razpoloženje, opozarjam, da, kot piše Vasilij Melik, Vošnjakov protisemitizem ni bila “nobena posebnost med Slovenci tistega časa”, čeprav ga je Vošnjak “verjetno precej bolj in vztrajneje poudarjal kot drugi”. Vendar, nadaljuje Melik, “za Vošnjaka in za druge naše antisemite pa velja, da so jih bile v glavnem samo besede”. – Vasilij Melik, Slovenci 1848–1918 : razprave in članki. Maribor 2002, str. 438 (Melik, Slovenci 1848–1918). 138 Slovenski narod, 18. 6. 1868, (Josip Vošnjak), U čimo se od Čeho–Slovanov!, 3. 139 Anton Kralj, Iz zgodovine slovenskega zadružništva. V: Slovenci v desetletju 1918–1928 : zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politi čne zgodovine. Josip Mal (ur.). Ljubljana 1928, str. 537 (Kralj, Iz zgodovine slovenskega zadružništva). – Podrobneje o tem glej Laza- revi ć, Celje – Prvotno središ če slovenskega zadružništva, str. 112–113. 140 Lazarevi ć, Kme čki dolgovi, str. 26. 141 Kralj, Iz zgodovine slovenskega zadružništva, str. 537. – O tem glej tudi Dolfe Schauer, Prva doba našega zadružništva : od nastanka do leta 1895. Ljubljana 1945, str. 42–43 (Schauer, Prva doba zadružništva); Aleksander Vide čnik, Denarništvo v Celju : od hranilnice do banke. Celje 1989, str. 25–27 (Vide čnik, Denarništvo v Celju). 142 Slovenski narod, 6. 2., 10. 2., 24. 2. 1872, (Josip Vošnjak), Založnice in posojilnice. 143 Schauer, Prva doba zadružništva, str. 46. – O Vošnjakovih člankih, objavljenih februarja 1872 v Slovenskem narodu, glej podrobneje str. 43–46; Schauer, M. Vošnjak, str. 18–19; Orožen, Celje in slovensko hranilništvo, str. 19–20; Vide čnik, Denarništvo v Celju, str. 8–9. 37 LIBERALIZEM IN SOCIALNO VPRAŠANJE zaveden slovenski narod tudi materijalno neodvisen postane in rav- no tako krepko na svojih lastnih nogah stoji, kakor češki”. 144 Zato je poudarjal, da je “potrebno tako hitro kakor mogo če vsaj za vsak okraj, za vsako faro založnico (posojilnico – op. J. P.) ustanoviti; na- log teh založnic (pa) je: raztreseni kapital zbirati, združiti in prosti narod, kteremu se prilika da vsak teden tudi naj manjše vloge shra- niti, od nje dobre obresti dobivati” in tako ustvarjati “naroden kapi- tal”. 145 Obenem je še svetoval, naj se vzporedno “z ustanovljenjem založnic in posojilnic” oblikuje vsaj ena, glavna, “na narodni podlagi ustanovljena denarna banka” – “v Ljubljani kot središ či Slovenije, in ako potrebno in koristno tudi v Mariboru za Štajersko in Koroško, in v Trstu ali Gorici za Primorsko”. 146 Svoje zamisli o ustvarjanju gmotnih temeljev za slovensko na- rodnopoliti čno emancipacijo je Josip Vošnjak še isto leto pri čel ure- sničevati. Septembra 1872 se mu je posre čilo ustanoviti slovensko posojilnico v Ljutomeru na Štajerskem, naslednje leto pa je bila ustanovljena tudi prva slovenska zadruga na Koroškem, Posojilni- ca pri Sv. Jakobu v Rožni dolini. 147 Potem, ko je bil 9. aprila 1873 sprejet avstrijski zakon o pridobitnih in gospodarskih zadrugah, 148 je bilo ustanavljanje zadrug bistveno olajšano, saj za ustanovitev zadruge ni bilo treba nobene oblastvene odobritve kot dotlej za denarne zavode, ki so jih ustanovili v obliki društev. 149 Tedanje slovenske posojilnice so bile ustanovljene popolnoma po na čelih Schulze–Delitzscha, kar “velja bolj ali manj za vse posojilnice, usta- novljene, preden je stopil na našo zadružno pozornico Mihael Vo- šnjak”. 150 V letih 1874–1876 so bile na Slovenskem, predvsem na Štajerskem, ustanovljene še štiri posojilnice, nato pa je, kljub for- malno ugodnim zakonskim pogojem za ustanavljanje zadrug, slo- venska zadružna akcija zastala. 151 Vzrok za zastoj je bil predvsem organizacijski, saj se Josip Vošnjak kot glavni pobudnik zadružne- ga gibanja, ob drugih obveznostih ni mogel v celoti posvetiti zadru- 144 Slovenski narod, 6. 2. 1872, (Josip Vošnjak), Založnice in posojilnice. 145 Slovenski narod, 10. 2. 1872, (Josip Vošnjak), Založnice in posojilnice, 2. 146 Slovenski narod, 24. 2. 1872, (Josip Vošnjak), Založnice in posojilnice, 3. 147 Kralj, Iz zgodovine slovenskega zadružništva, str. 537; Lazarevi ć, Kme čki dolgovi, str. 26; isti, Celje – prvotno središ če slovenskega zadružništva, str. 113; isti, Zadružništvo v dobi kapitalizma, str. 15. 148 Avstrijski zadružni zakon je zadrugo opredelil kot osebno združbo nedolo čenega števila članov, katere namen je, da pospešuje pridobivanje ali gospodarstvo svojih članov, bodisi z nudenjem kreditov ali s skupnim poslovanjem. – Emil Čeferin, Pregled zadružnega prava, zlasti o kmetijskih zadrugah, v sto letih na slovenskem ozemlju. V: Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, zvezek 24. Ljubljana 1975, str. 39–40 (ve č o avstrijski zadru- žni zakonodaji glej na str. 39–44); Ivan Lapajne, I. Letopis slovenskih posojilnic 1890. Celje 1891, str. 36–43. 149 Schauer, M. Vošnjak, str. 19; Lazarevi ć, Zadružništvo v dobi kapitalizma, str. 15. 150 Schauer, Prva doba našega zadružništva, str. 86. 151 Kralj, Iz zgodovine slovenskega zadružništva, str. 538; Schauer, M. Vošnjak, str. 19–20; Lazarević, Kme čki dolgovi, str. 26–27; isti, Celje – prvotno središ če slovenskega zadružni- štva, str. 113–114; Nova doba, 6. 10. 1923, J.(anko) Lešni čar, Črtice iz zgodovine Zadružne zveze v Celju. 38 žnemu delu. 152 Do širšega razmaha zadružništva na Slovenskem je nato prišlo leta 1880, ko se je z zadružništvom tako v prakti čno–or- ganizacijskem kot tudi teoreti čnem smislu pri čel ukvarjati Mihael Vošnjak, ki se je po upokojitvi stalno naselil v Celju in takoj pri čel snovati ustanovitev Celjske posojilnice. 153 Z nastopom Mihaela Vošnjaka je na zadružnem podro čju na- stopil čas sistemati čnega gospodarsko–organizacijskega dela. Miha- el Vošnjak se je povsem posvetil zadružništvu in kot požrtvovalen in idealen organizator vodil celotno slovensko zadružno gibanje. 154 Pr- votno središče tega gibanja je bilo v Celju, kjer je bila na Vošnjakovo pobudo 21. januarja 1883 ustanovljena Zveza slovenskih posojilnic. Zveza je takoj po svoji ustanovitvi prevzela vodstvo slovenskega po- sojilništva in ga pod Vošnjakovim predsedstvom privedla do lepega napredka. 155 Namen Zveze je bil medsebojno povezati, uskladiti in poenotiti notranje poslovanje obstoje čih posojilnic, hkrati pa naj bi ta mreža posojilnic predstavljala tudi mo čno finan čno oporo sloven- skemu narodnemu gibanju. 156 Za prvo obdobje v razvoju sloven- skega zadružništva, ki se je kon čalo sredi devetdesetih let, je bilo namre č zna čilno, da so se zadruge oziroma posojilnice ustanavljale pod liberalnim vplivom in iz izrazito narodne pobude. 157 Že delujo či denarni zavodi so bili le redko v slovenskih rokah, zato je želel Mi- hael Vošnjak z ustanavljanjem kreditnih zadrug dose či gospodarsko samostojnost in neodvisnost slovenskega naroda nasproti nemške- mu kapitalu. 158 Pri tem je izbral Schulze–Delitzschev princip in ga prilagodil lokalnim razmeram. 159 Schultzejev zadružni sistem, ki je bil namenjen predvsem obrtnikom, delavcem in majhnim trgovcem, namre č za slovenske, skoraj izklju čno kme čke razmere ni bil najbolj primeren. Zato je Mihael Vošnjak marsikaj prevzel tudi iz Raiffeisno- vega zadružnega ustroja. Ta se je od Schulze–Delitzschevega poleg 152 Lazarević, Kme čki dolgovi, str. 27; isti, Celje – prvotno središ če slovenskega zadru- žništva, str. 114. 153 Lazarević, Kme čki dolgovi, str. 27; Schauer, M. Vošnjak, str. 20–21. 154 Schauer, M. Vošnjak, str. 20; Nova doba, 6., 9., 11. 10. 1923, J.(anko) Lešni čar, Črtice iz zgodovine Zadružne zveze v Celju. – Na prispevek Janka Lešni čarja me je prijateljsko opozo- ril kolega prof. dr. Janez Cvirn, za kar se mu najlepše zahvaljujem. 155 Kralj, Iz zgodovine slovenskega zadružništva, str. 539. – Podrobneje glej o ustanovitvi in delovanju Zveze slovenskih posojilnic Nova doba, 4., 6., 9., 11., 13. 10. 1923, J.(anko) Le- šničar, Črtice iz zgodovine Zadružne zveze v Celju; Schauer, M. Vošnjak, str. 24–32; Orožen, Celje in slovensko hranilništvo, str. 45–47; Vide čnik, Denarništvo v Celju, str. 11, 13; Laza- revi ć, Celje – prvotno središ če slovenskega zadružništva, str. 110, 114; isti, Zadružništvo v dobi kapitalizma, str. 15. 156 Lazarević, Celje – prvotno središ če slovenskega zadružništva, str. 114. 157 Schauer, Prva doba našega zadružništva, str. 130. – O prvem obdobju slovenskega za- družnega gibanja glej tudi Žarko Lazarevi ć, Nacionalne in gospodarske prvine slovenskega zadružništva. V: Stiplovškov zbornik. Dušan Ne ćak (ur.). Ljubljana 2005, str. 160–162 (La- zarevi ć, Nacionalne in gospodarske prvine slovenskega zadružništva). 158 Lazarević, Celje – prvotno središ če slovenskega zadružništva, str. 112; isti, Zadružni- štvo v dobi kapitalizma, str. 14, 15; Kralj, Iz zgodovine slovenskega zadružništva, str. 540; Schauer, M. Vošnjak, str. 21, 23; Vide čnik, Denarništvo v Celju, str. 10; Granda, Zadružni- štvo, str. 227; Lazarevi ć, Kme čki dolgovi, str. 28. 159 Lazarević, Kme čki dolgovi, str. 28. 39 LIBERALIZEM IN SOCIALNO VPRAŠANJE drugih organizacijskogospodarskih zna čilnosti razlikoval v zagota- vljanju gotovinskih posojil tam, kjer jih je tudi najbolj primanjkovalo – na podeželju. 160 Vendar pa je v Vošnjakovemu sistemu prevladoval Schulzejev vpliv. 161 Vošnjak–Schulzejev sistem je z visokimi deleži omogo čal ustanovitev finan čno mo čnih denarnih zavodov, ki so bili sposobni kosati se z nemško konkurenco. To je bilo zelo pomembno, kajti vedeti moramo, da je v letih 1872–1892, ko so na Kranjskem in Štajerskem ustanovili 36 slovenskih posojilnic, isto časno na tem prostoru delovalo 34 nemških kreditnih zadrug. 162 V prvem obdobju razvoja zadružnega gibanja na Slovenskem so torej zadruge ustanavljali ve čidel po Schulze–Delitzschevem vzo- ru. “Postale prave trdnjave Slovenstva. V prvi vrsti so financirale slovensko trgovino, obrt, industrijo in tudi kmetijstvo, v drugi pa so gradile narodne domove, ki so služili za zato čiš ča slovenskih kulturnih, socialnih in politi čno–nacionalnih organizacij.” Posebne zasluge so si pridobile tudi “s podpiranjem slovenskih dijakov, ker so s svojimi podporami prav najzaslužnejšim poznejšim narodnim borcem omogočile šolanje”. 163 Bile so “zavetiš ča in ognjiš ča vsega našega narodnopoliti čnega in kulturnega življenja”, saj je bila “na- ša narodna gospodarska in politi čna osamosvoja (...) glavni motiv Mihaela Vošnjaka”. 164 Te zadruge, ki jih je Mihael Vošnjak ustana- vljal po mestih in trgih, zlasti po nemškutarskih in italijanskih, 165 pa so poleg narodnoobrambnega in kulturnopoliti čnega, imele tudi zelo konkreten gospodarski pomen. Pospeševale so razvoj modernih gospodarskih panog in zbirale denar za razvoj slovenskega podje- tništva. 166 Toda v boju s prodirajo čim nemštvom so kot nacionalna opora za gospodarsko osamosvojitev slovenskega meš čanstva, 167 160 Faust, Geschichte der Genossenschaftsbewegung, str. 292. Podrobneje glej o Raiffeisno- vem načinu zadružnega delovanja prav tam, str. 268–307. 161 Kralj, Iz zgodovine slovenskega zadružništva, str. 540. – O t. i. vošnjakovkah oziroma Vo- šnjakovemu zadružnem sistemu glej podrobneje Nova doba, 9. 10. 1923, J.(anko) Lešni čar, Črtice iz zgodovine Zadružne zveze v Celju; Schauer, M. Vošnjak, str. 22–23; isti, Prva doba našega zadružništva, str. 86–96; Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev : zgodovina agrarnih panog, 1. Pavle Blaznik (ur.), Bogo Grafenauer (ur.), Sergij Vilfan (ur.). Ljubljana 1970, str. 637 (Zgodovina agrarnih panog); Kresal, Delavsko zadružništvo, str. 68–69; Fran- ce Adamič, Razvojna obdobja slovenskega zadružništva. V: Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, zvezek 24, Ljubljana 1975, str. 9; Orožen, Celje in slovensko hranilni- štvo, str. 32–33, 50–51; Lazarevi ć, Celje – prvotno središ če slovenskega zadružništva, str. 117–118; isti, Kme čki dolgovi, str. 27–28; isti, Zadružništvo v dobi kapitalizma, str. 15. 162 Lazarević, Kme čki dolgovi, str. 28. 163 Tr ček, Oris zadružništva, str. 115. 164 Nova doba, 13. 10. 1923, J.(anko) Lešni čar, Črtice iz zgodovine Zadružne zveze v Celju. 165 Tr ček, Oris zadružništva, str. 114. – Opozarjam, da so bili na Slovenskem – v Mariboru, na Ptuju, v Radgoni, Celju, Slovenski Bistrici, Slovenj Gradcu in v Brežicah – že v šestdese- tih letih osnovani kreditni zavodi v smislu Schulze–Delitzschevih na čel, a so bili v nemških rokah. Posojila so zato lažje dobivali Nemci kot Slovenci, če pa je bilo kako posojilo priznano Slovencu, je imelo podkupovalen zna čaj oziroma raznarodovalni namen. (Orožen, Celje in slovensko hranilništvo, str. 18). 166 Tr ček, Razvoj posameznih panog, str. 60; Kresal, Delavsko zadružništvo, str. 69; Granda, Zadružništvo, str. 227. 167 Zgodovina agrarnih panog, str. 637; Schauer, Prva doba našega zadružništva, str. 132. 40 morale biti kolikor toliko kapitalisti čnega zna čaja. 168 Izrazito social- nega zna čaja te zadružne tvorbe niso imele. Njihov osnovni cilj na- mre č ni bil zadostiti kreditnim potrebam gospodarsko šibkih slojev, zlasti kme čkega stanu, in vplivati vzgojno na ljudstvo. Glavne na- loge posojilnic so bile zbirati prihranke in ustvarjati mo čne rezerve. S tem kapitalom naj bi podpirali doma čo industrijo in trgovino. 169 Zato je razumljivo, da Schulze–Delitzscheva zadružnogospodarska na čela med slovenskim obrtništvom niso imela ve čjega vpliva, 170 in da so jih leta 1871 v prid Lassallovega državno–socialisti čnega za- družnega koncepta opustili tudi v ljubljanskem Delavskem izobra- ževalnem društvu, ki je bilo do za četka devetdesetih let jedro politi č- no organiziranega delavskega gibanja na Slovenskem. 171 Podobno kot med obrtništvom in delavstvom se Schulze–Deli- tzscheva na čela niso uveljavila tudi med kme čkim prebivalstvom. Po “lo čitvi duhov” konec osemdesetih let 19. stoletja in ustanovitvi Katoliškega politi čnega društva v Ljubljani leta 1890, je namre č 1. slovenski katoliški shod (zbral se je med 29. in 31. avgustom 1892 v Ljubljani) v resoluciji o socialnih zadevah poudaril, da “smatra kot najnujnejšo nalogo našega postavodajstva, da se sklenejo take postave, po katerih bo mogoče zabraniti vedno hujše se razširjajo- či propad kmetskega stanu in to že iz vzroka, ker je uprav ta stan najzanesljivejša zaslomba toliko našega državnega, kolikor osobito našega narodnega obstanka”. Shod je v ta namen priporo čal, naj se “uvedejo (...) okrajne kmetske zadruge, katere imajo pravno mo č so- delovati pri razbremenjevanju kmetskih posestev. V to svrho izdajejo naj se zadolžnice, za katere prevzame vrhovno poroštvo država”. 172 Uresni čitev tako daljnosežne reforme, ki bi temeljito preobrazila vse gospodarsko življenje in bi tudi druga če imela velike posledice, pa je bila odvisna od zakonske ureditve, torej od dejavnikov, na kate- 168 Kralj, Iz zgodovine slovenskega zadružništva, str. 540. 169 Prav tam, str. 540–541. 170 Na obrtniško društvo, ki je delovalo na osnovi Schulze–Delitzschevih zadružnogospo- darskih na čel opozarjata Janko Lešni čar in Janko Orožen. To društvo – Obrtno pomožno društvo v Ljubljani – je leta 1856 ustanovil rokavi čar Jan (Ivan) Nepomuk Horák (bil je tudi državni in deželnozborski poslanec in ve čletni ljubljanski ob činski svetnik). Društvo je leta 1874 sprejelo Schulze–Delitzscheva pravila in za čelo poslovati v smislu zadružnega zakona iz leta 1873. Razšlo se je leta 1920, ko je bila ustanovljena Obrtna banka. Poleg tega društva je bilo na osnovi Schulzejevih na čel leta 1863 v Mariboru ustanovljeno tudi podporno dru- štvo. Društvo je bilo nemško in se je imenovalo Aushilfskassenverein (Pomožno blagajniško društvo). – Nova doba, 4. 10. 1923, J. (anko) Lešni čar, Črtice iz zgodovine Zadružne zveze v Celju; Orožen, Celje in slovensko hranilništvo, str. 18–19. 171 Jasna Fischer, Čas vesolniga socialnega punta se bliža : socialna in politi čna zgodovina delavskega gibanja v Ljubljani od za četkov do leta 1889. Ljubljana 1984, str. 112, 185. Podrobneje glej o Delavskem izobraževalnem društvu v Ljubljani str. 104–119, 124–128, 153–182 (Fischer, Čas vesolniga socialnega punta). 172 Poro čilo pripravljalnega odbora o I. Slov. katoliškem shodu, kateri se je vršil 1892. leta v Ljubljani. Ljubljana 1893, str. 106–107. – Shod je omenjeni predlog z “odobravanjem” in “jednoglasno” sprejel. (Slovenec, 1. 9. 1892, I. slovenski katoliški shod v Ljubljani, 7. 9. 1892, Posvetovanja v odsekih). 41 LIBERALIZEM IN SOCIALNO VPRAŠANJE re shod ni imel odlo čilnega vpliva. 173 Zato so pobudniki te zamisli ocenili, da je najboljša rešitev za prehodno dobo dokler se dokon čno zaželeno ne uredi, če se oprimejo na čel prostovoljnega zadružni- štva ter ustanavljajo na tej osnovi kmetske zadruge najrazli čnejših vrst. 174 Pri tem so seveda iz gospodarskopoliti čnih razlogov hoteli liberalcem odvzeti primat na zadružnem podro čju, pa ‘’tudi z na čeli že delujo čih slovenskih posojilnic se niso strinjali, saj so bila po nji- hovem mnenju preve č prikrojena meš čanskim prilikam in da zato ne ustrezajo kmetskim potrebam”. 175 Nova zadružna akcija, za četa sredi devetdesetih let, se zato ni vklju čila v obstoje če, v glavnem po Schulze–Delitzschevem vplivu zasnovano slovensko zadružno giba- nje. Raje in brez pridržka se je oprijela poslovnih na čel Raiffeisnovih kreditnih zadrug, ker je menila, da je ta sistem najbolj prikladen za slovenske razmere, v katerih prevladuje kme čki element.” 176 Z omenjenimi spremembami se je za čelo drugo obdobje sloven- skega zadružništva, ki je bilo povezano z razvojem krš čanskosoci- alnega gibanja, katerega nosilec in ideolog je bil socialni reformator Janez Evangelist Krek. 177 Prvo obdobje, v katerem se je slovensko zadružno gibanje razvijalo pod vplivom Schulze–Delitzschevih za- misli, sta torej zaklju čila politi čna diferenciacija 178 in nov social- nogospodarski program krš čanskosocialne zadružne organizacije. Medtem, ko so se prej snovale posojilnice iz nacionalnih nagibov, so se za čele odslej ustanavljati zadruge zaradi njihovega pomena za socialni preporod in za gospodarsko osamosvojitev izkoriš čanih slojev. 179 To drugo obdobje, ki ga ozna čuje z letom 1895 za četo pre- hajanje težiš ča zadružne pobude iz Štajerske na Kranjsko, 180 je bilo bolj pestro in plodno kot prvo, in je trajalo do konca prve svetovne vojne. 181 Kljub temu pa lahko re čemo, da ima prvo obdobje zadru- žnega gibanja na Slovenskem v slovenski narodnopolitični in gospo- darski zgodovini pomembno mesto. Čeprav v nasprotju s Schulze– Delitzschevim zadružnim prizadevanjem ni imelo socialnoreformne 173 Schauer, Prva doba našega zadružništva, str. 135. 174 Prav tam. 175 Prav tam, str. 135–136. 176 Prav tam, str. 136. 177 Anka Vidovi č–Miklav či č, Krekovo zadružništvo : teorija in praksa. V: Krekov simpozij v Rimu. Edo Škulj (ur.). Celje 1992, str. 174. – O drugem obdobju slovenskega zadružnega gibanja glej tudi Lazarevi ć, Nacionalne in gospodarske prvine slovenskega zadružništva, str. 162–165. 178 Schauer, Prva doba našega zadružništva, str. 136; Lazarevi ć, Kme čki dolgovi, str. 29; isti, Zadružništvo v dobi kapitalizma, str. 16. 179 Kralj, Iz zgodovine slovenskega zadružništva, str. 541; Lazarevi ć, Zadružništvo v dobi kapitalizma, str. 15. 180 O tem Lazarević, Kme čki dolgovi, str. 29; isti, Zadružništvo v dobi kapitalizma, str. 16; isti, Celje – prvotno središ če slovenskega zadružništva, str. 110. – Kranjska je postala osre- dnje slovensko zadružno središ če potem, ko sta bili leta 1895 v Ljubljani ustanovljeni Zveza kranjskih posojilnic in Gospodarska zveza. (Kralj, Iz zgodovine slovenskega zadružništva, str. 541; Schauer, Prva doba našega zadružništva, str. 136; Lazarevi ć, Kme čki dolgovi, str. 30; isti, Celje – prvotno središ če slovenskega zadružništva, str. 110). 181 Lazarević, Kme čki dolgovi, str. 26; Schauer, Prva doba našega zadružništva, str. 13. 42 vsebine, so namre č bili pod vplivom njegovih gospodarskih na čel in zamisli v tem času ustvarjeni gmotni pogoji za slovensko kultur- nopoliti čno emancipacijo in postavljeni temelji za rast slovenskega narodnega gospodarstva in kapitala. Če upoštevamo, da je prilago- ditev Schulze–Delitzschevih zadružnogospodarskih zamisli na Slo- venskem pomenila tudi enega od redkih so časnih vplivov evropske- ga liberalizma na slovenski liberalni tabor, pa moramo prvo dobo slovenskega zadružništva upoštevati tudi kot čas, ki je, tako kot drugje v Evropi, v specifi čnih slovenskih razmerah utemeljil 19. sto- letje kot stoletje liberalizma. Narodnopoliti čni in gospodarski pomen za četnega obdobja slovenskega zadružništva namre č dokazuje, da so bile liberalne ideje v 19. stoletju tudi na Slovenskem dejavne v okviru tistih razvojnih sil, ki so spremljale in oblikovale pot evrop- skih družb v moderno. 43 LIBERALIZEM IN SOCIALNO VPRAŠANJE Evropski liberalizem je že v 19. stoletju nedvoumno priznaval, da predstavlja sestavni del družbenega in politi čnega življenja tudi socialni problem. Zato ga je skušal rešiti v okviru gospodarskega vzpona liberalne ideologije. Liberalna socialnopoliti čna misel 19. stoletja je nasproti vsem tedanjim vélikim socialnim vprašanjem – agrarnemu vprašanju, vprašanju srednjega stanu in delavskemu vprašanju –, zagovarjala družbeni koncept, katerega osrednji pou- darek je bil, da mora idealno sliko vsega družbenega razvoja pred- stavljati človek, sposoben gospodarsko, socialno in intelektualno odločati o samem sebi. Ta vizija liberalizma naj bi bila uresni čena skozi koncept socialne in politi čne graditve srednjeslojne meš čan- ske družbe, v predstavniški parlamentarni ustavni državi. 182 Nosilec tako zamišljenega družbenega programa, ki je posodo- bil klasi čni liberalizem in prvotno liberalno gospodarsko doktrino, je bil socialni liberalizem. V razliko z izklju čno tržno gospodarskim gledanjem in vztrajanjem pri neomejenem na čelu laissez–faire, si je socialni liberalizem prizadeval omejiti tak razvoj. 183 Vendar pri tem ni, tako kot socialisti čni koncept, pristajal na odpravo lastnine in tržnih mehanizmov kot osnovnih družbenih strukturnih na čel. Zavzemal se je, da so le–ta na nekonflikten na čin enakopravno in pravično vključena v družbeni razvoj. 184 Socialni liberalizem torej ni podpiral odprave kapitalizma, pa č pa njegovo družbenoreformno korekcijo. Med državami, v katerih se je gradila industrijska Evropa, je imel ta koncept najbolj neposreden vpliv v Angliji, kjer je t. i. New 182 Koch, Liberalismus und soziale Frage, str. 20–22. 183 Günter Trautmann, Einleitung: Der soziale Liberalismus – Eine parteibildende Kraft? V: Karl Holl, Günter Trautmann, Hans Vorländer (Hg.), Sozialer Liberalismus. Göttingen 1986, str. 11 (Trautmann, Der soziale Liberalismus); Theo Schiller, “Sozialliberalismus” : Thesen zu einem Transatlantischen Vergleich, prav tam, str. 175 (Schiller, “Sozialliberalismus”). 184 Schiller, “Sozialliberalismus”, str. 175. Pogled na pojav socialnega liberalizma v evropski in slovenski politi čni misli in praksi 44 Liberalism pred prvo svetovno vojno tudi prišel na oblast. 185 Libe- ralne vlade Campbell–Bannerman in Asqwith so v letih 1906–1914 izvedle vrsto socialnih reform, za katere sta dala odlo čilno politi čno pobudo Lloyd George in Winston Churchill (v letih 1904–1924 je pripadal liberalcem). S temi reformami je tudi bila dana bistvena osnova moderne britanske države blaginje. Takratni liberalni soci- alnoreformni ukrepi so obsegali uvedbo preventivnih zdravniških pregledov šolskih otrok, iz javnih sredstev zagotovljeno financiranje toplih obrokov v šolah, uvedbo starostne pokojnine ter brezposel- no, bolniško in invalidsko zavarovanje. Te reforme so bile gmotno podprte iz obveznih prispevkov (bolniško in brezposelno zavarova- nje), deloma pa iz davkov (starostne pokojnine). V tem času je bil v okviru liberalnih socialnih reform uveden tudi progresivni davek na dohodek. 186 Tako kot v Angliji je bil v obdobju pred prvo svetovno vojno tudi v Italiji socialni liberalizem družbeno razviden skozi državno socialno politiko. Na ta na čin izvajana liberalna socialna politika je poleg drugih oblik socialnega prizadevanja italijanskih liberalcev (individualnih socialnih akcij, ustanavljanja zadrug in posojilnic, delovanja znotraj ob činskih in pokrajinskih dobrodelnih ustanov) pomenila priložnost za politi čni in socialni razvoj liberalne države. Omogo čila ga je po liberalni pobudi zasnovana socialna zakonoda- ja, sprejeta v osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja. Tedaj so bili uvedeni bolniško zavarovanje (1886), nezgodno, starostno in invalidsko zavarovanje in blagajne za starostne pokojnine (1898). Danes taka zakonodaja velja kot zgodovinsko izhodišče razvoja k državi blaginje. Tak razvoj so v za četku 20. stoletja (1901–1914) v Italiji podpirale tudi vlade Giovannija Giolittija, ko je socialni libe- ralizem predstavljal bistveno komponento takratnega italijanskega demokratizma. 187 Nasprotno kot v Angliji in Italiji pa se je v Franciji in Nem čiji liberalna socialnoreformna misel omejevala na koncept družbene samopomo či in je v glavnem odklanjala državni intervencionizem. 188 V Franciji, kjer socialni liberalizem znotraj liberalnega tabora ni po- sebej izstopal, so t. i. levi liberalci (njihovo socialno bazo je tvoril znaten del pripadnikov samostojnega srednjega stanu) sprva meni- 185 Trautmann, Der soziale Liberalismus, str. 11; Karl Rohe, Sozialer Liberalismus in Groß- britannien in komparativer Perpektive : zur Gesellschaftstheorie des New Liberalism 1880– 1914. V: Karl Holl, Günter Trautmann, Hans Vorländer (Hg.), Sozialer Liberalismus. Göttin- gen 1986, str. 110 (Rohe, Sozialer Liberalismus in Großbritannien). 186 Rohe, Sozialer Liberalismus in Großbritannien, str. 111–112. 187 Hartmut Ullrich, Sozialer Liberalismus in Italien. V: Karl Holl, Günter Trautmann, Hans Vorländer (Hg.), Sozialer Liberalismus. Göttingen 1986, str. 127–128, 135–137 (Ullrich, So- zialer Liberalismus in Italien). 188 Günter Trautmann, Die industriegesellschaftliche Herausforderung des Liberalismus : Staatsintervention und Sozialreform in der Politikökonomie des 18./19. Jahrhunderts. V: Karl Holl, Günter Trautmann, Hans Vorländer (Hg.), Sozialer Liberalismus. Göttingen 1986, str. 37 (Trautmann, Die industriegesellschaftliche Herausforderung des Liberalismus). 45 LIBERALIZEM IN SOCIALNO VPRAŠANJE li, da se že samo z uveljavitvijo parlamentarne demokracije in splo- šne volilne pravice, torej že s politi čno in pravno enakopravnostjo lahko uresni či tudi socialna enakopravnost. Konec 19. stoletja pa so spoznali svojo zmoto in pod vplivom Proudhonovih stališ č zago- varjali socialno enakopravnost, utemeljeno v preseganju mezdnega dela. Na mesto mezdnega delavca naj bi stopil samostojni proizva- jalec, bodisi mali podjetnik bodisi član na osnovi privatne pobude ustanovljene zadruge. Pri tem je zanje mala lastnina predstavljala idealno zagotovilo socialne eksistence. Po prelomu stoletja ter razši- ritvi industrijskega sistema in velepodjetij pa je ta liberalna usmeri- tev podpirala zamisel o preseganju socialne neenakopravnosti sko- zi socialnopoliti čno intervencijo države. Teoreti čno se je opirala na koncept solidarnosti in je zagovarjala na čelo socialne pogodbe med pripadniki dolo čene družbene skupnosti. Bogati naj bi bili obvezani podpirati revne, demokrati čna država pa naj bi bila porok nacional- ne solidarnosti in bi skrbela za socialni kompromis. Socialnoliberal- na usmeritev v Franciji (njeni vodilni predstavniki so bili Célestin Bouglé, Ferdinand Buisson in Charles Gide) je le deloma uresni čila svoje družbene in politi čne cilje. Leta 1904 je uspela v prizadevanjih za zmanjšanje delavnika na 10 ur (leta 1905 v rudnikih na 8 ur) in leta 1906 dosegla ponovno uvedbo prostih nedelj. Istega leta je bilo ustanovljeno tudi ministrstvo za delo, ki naj bi skrbelo za delavske interese in varstvo pri delu. Neposredno pred prvo svetovno vojno je bil uveden tudi progresivni davek na dohodek. 189 Gotovo najbolj usklajeno s temeljno liberalno doktrino – zlasti glede utemeljevanja družbenega in gospodarskega življenja na posa- meznikovi osebnosti in njegovi neodvisnosti od države – se je razvijal socialni liberalizem na Nemškem. Najvidnejši predstavnik nemške- ga liberalnega socialnoreformnega programa od srede 19. stoletja naprej je bil Franz Hermann Schulze–Delitzsch, ustanovitelj in obli- kovalec nemškega zadružništva in nemške zadružne zakonodaje. Njegove socialnogospodarske zamisli so vzpodbudile tudi razvoj slo- venskega zadružništva. Schulze–Delitzsch je vplival tudi na nemški socialni liberalizem s konca 19. in za četka 20. stoletja. To je bil t. i. wilhelminski socialni liberalizem (njegovi najvidnejši predstavniki so bili Friedrich Naumann, Max Weber in Theodor Barth), 190 ki je nasproti socialnopoliti čnim izzivom industrijske družbe zagovarjal na čelo umirjenega državnega intervencionizma, sodelovanje liberal- nega meš čanstva s socialnodemokratsko organiziranim delavstvom in ustavnopoliti čno integracijo sindikatov v nemško družbo. 191 Ven- 189 Roland Höhne/Ingo Kolboom, Sozialliberalismus in Frankreich : Ambivalenzen und Grenzen des französischen Liberalismus in Geschichte und Gegenwart. V: Karl Holl, Gün- ter Trautmann, Hans Vorländer (Hg.), Sozialer Liberalismus. Göttingen 1986, str. 153–155 (Höhne–Kolboom, Sozialliberalismus in Frankreich). 190 Trautmann, Der soziale Liberalismus, str. 10. 191 Prav tam; Trautmann, Die industriegesellschaftliche Herausforderung des Liberalismus, str. 34. 46 dar pa ta levo liberalni koncept v pozno wilhelminskem obdobju nemškega cesarstva ni mogel tekmovati s politi čno krepitvijo nem- škega nacionalizma in nemške imperialisti čne volje in je ostal brez posebnega politi čnega in družbenega vpliva. 192 Prva svetovna vojna je pomenila veliko zarezo v zgodovini evrop- skega liberalizma. Po njej liberalizem ni ve č imel tako pomembne vloge kakor pred tem, ko je bil graditelj nacionalnih držav (Nem či- ja, Italija) in družbenoreformni utemeljitelj moderne države blagi- nje (Anglija). Po prvi svetovni vojni v ve čini evropskih držav ni ve č predstavljal odlo čujoče politi čne sile, zaradi česar – pa tudi zaradi druga čnih liberalnih gospodarskosocialnih konceptov – socialni li- beralizem v letih 1918–1941 idejno in družbeno ni bil ustvarjalen. V Italiji ne, ker je po odhodu opozicije iz parlamenta leta 1924 (v opoziciji so bili tudi desni liberalci) Benito Mussolini leta 1926 po- stavil fašisti čno diktatorsko oblast. Podobno je bilo v Nem čiji, kjer je liberalizem v času Weimarske republike, to je v dvajsetih letih, izrazito poudarjal na čelo lastnine, čistega tržnega gospodarstva in protisocialisti čne ter protiintervencionisti čne gospodarske nazore. Obenem je še zagovarjal elitarni družbeni koncept in soglašal z av- toritarnim na činom preseganja gospodarske, socialne in politi čne krize nemške države. 193 Ta je leta 1933 tudi postala država samo ene, avtoritarne nacionalsocialisti čne stranke. Tako kot v Nem či- ji liberalizem tudi v Franciji ni nadalje razvijal socialnopoliti čnega programa. Zadovoljil se je z zahtevo po krepitvi avtoritete države in je podpiral korporativisti čni družbenogospodarski koncept. 194 Med obema svetovnima vojnama se je socialni liberalizem kot družbe- nogospodarska ideja ohranil le v Angliji. Vendar pri tem o njem v strankarsko politi čnem smislu nikakor ni bilo mogo če govoriti, saj so se “socialni liberalci” razpršili po drugih strankah (laburisti čni, konservativni). 195 Prav tako kot v vodilnih zgodovinskih državah evropskega libe- ralizma tudi v Sloveniji ideja socialnega liberalizma ni bila aktualna v času med svetovnima vojnama. Dejansko se na Slovenskem ni niti razvila, kajti slovenski liberalizem skoraj vse do razpada Av- stro–Ogrske monarhije ni imel posebnega posluha za socialno težak položaj siromašnejših slojev, delavcev in malih podjetnikov. 196 To se je pokazalo že ob prenašanju Schulze–Delitzschevih zadružnih idej v Slovenijo v letih 1872–1895. Liberalci so tudi kasneje, od za čet- ka organiziranega politi čno strankarskega delovanja leta 1894 (ta- krat je bila ustanovljena liberalna Narodna stranka na Kranjskem, 192 Theiner, Naumann und der soziale Liberalismus, str. 81. 193 Trautmann, Der soziale Liberalismus, str. 12. 194 Höhne–Kolboom, Sozialliberalismus in Frankreich, str. 156. 195 Rohe, Sozialer Liberalismus in Großbritannien, str. 113. 196 Jurij Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva : nacionalna politika liberalnega ta- bora v letih 1918–1929. Ljubljana 1996, str. 14–23 (Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva). 47 LIBERALIZEM IN SOCIALNO VPRAŠANJE kasnejša Narodno napredna stranka), pa skoraj do konca obstoja habsburške monarhije zagovarjali stališ če, da je v gospodarskem pogledu najpomembnejši razvoj velike industrije in trgovine, med- tem ko je vsa druga socialnogospodarska problematika, povezana s tem razvojem, drugotnega pomena. Ob oblikovanju enotne vse- slovenske liberalne stranke, Jugoslovanske demokratske stranke (JDS), konec junija 1918, so sicer podprli marsikatere programske usmeritve evropskega socialnega liberalizma, saj je program JDS zagovarjal enakomeren socialni dvig vseh stanov, zlasti socialno šib- kih. 197 Toda socialnopoliti čni pogledi, izraženi ob ustanovitvi JDS, so se v času med svetovnima vojnama umaknili novim konceptom v miselnosti liberalne socialne in gospodarske politike. Slovenski liberalizem je namre č svoj, leta 1918 oblikovan socialnogospodarski program spremenil, in v dvajsetih letih že zagovarjal tudi zamisel o snovanju posebnih stanovskih strokovnih organizacij; 198 v njih je videl najuspešnejše sredstvo za okrepitev gospodarsko šibkega de- lavstva, obrtništva in kmetijstva. 199 To usmeritev je v tridesetih letih vsebinsko razširil, ko se je zaradi posledic svetovne gospodarske krize (1929–1934) težiš če sodobnega politi čnega delovanja preneslo na gospodarska in socialna vprašanja. 200 To je bil čas utrjevanja misli o korporacijskem sistemu države in “novem človeku”, ki bo sposoben sodelovati pri graditvi “novega” sveta, to je novega na či- na socialnopoliti čnega, kulturnega in gospodarskega življenja. 201 V tej zvezi je slovenski liberalizem nasproti revolucionarnemu na čelu razrednega boja poudarjal t. i. socialno solidarnost, to je potrebo intervencije države proti kapitalisti čnemu na čelu s ciljem zaš čititi socialne interese ve čine. 202 Hkrati se je v okviru t. i. nacionalnega solidarizma zavzel za disciplinirano ali nadzorovano demokracijo, ki bo zmožna rešiti socialnogospodarske probleme v interesu celote. 203 Na čelo skladnosti in solidarnosti vseh slojev, poudarjanje dirigira- nega gospodarstva in priznavanje zasebne lastnine kot temeljnega pogoja za uspešen nadaljnji gospodarski razvoj, so tako v tridesetih letih v slovensko liberalno socialnogospodarsko doktrino (podobno kot pri liberalcih v Franciji) vpeli tudi koncept stanovske oziroma korporativne države. “Liberalna demokracija je v politi čnem, gospo- 197 Jurij Perovšek, Programi politi čnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v ča- su Kraljevine SHS (1918–1929). Ljubljana 1998, str. 25–27 (Perovšek, Programi politi čnih strank). 198 Prav tam, str. 58. 199 Prav tam. 200 Anka Vidovi č–Miklav či č, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom : pregled razvoja in dejavnosti mladinskih organizacij, društev in gibanj v liberalno–unitarnem in katoliškem taboru v letih 1929–1941 v jugoslovanskem delu Slovenije. Ljubljana 1994, str. XI (Vido- vi č–Miklav či č, Mladina med katolicizmom in liberalizmom). 201 Prav tam, str. XVI, 243. 202 Prav tam, str. 244; Anka Vidovi č–Miklav či č, Pogledi na francosko revolucijo v tisku li- beralne provinience 1929–1940. Zgodovinski časopis, 1990/2, str. 224 (Vidovi č–Miklav či č, Pogledi na francosko revolucijo). 203 Vidovi č–Miklav či č, Pogledi na francosko revolucijo, str. 224–225. 48 darskem in socialnem pogledu pokopana,” je leta 1935 opozarjal pisec v reviji slovenskih liberalnih kulturnih in politi čnih delavcev Misel in delo. “ Če pa je temu tako,” je nadaljeval, “bi s te strani ne smelo biti (tudi) nobenega ugovora proti korporativizmu.” Zakaj danes, “ko grozijo vidni in neugotovljeni činitelji pretvoriti gospodar- sko krizo v stalno stanje, nima demokratski državni red ve č mo či, da bi obvladal položaj. Reforma v avtoritativnem smislu je potrebna, ali pa je treba na mesto demokracije postaviti docela druga čen sistem, in to v skladu z narodovo individualnostjo.” 204 Taki pogledi so seveda potrjevali takratno opredelitev slovenskega liberalnega tabora zoper nevezano liberalno gospodarstvo in za gospodarstvo po na črtu, dr- žavni intervencionizem, stanovsko–korporativni sistem in pa tudi za na čelo po državi disciplinirane demokracije. S tem konceptom so liberalci do čakali tudi leta druge svetovne vojne na Slovenskem. 205 Vojni čas in nato vzpostavitev socialisti čne družbene, gospo- darske in politi čne ureditve v Sloveniji sta prekinila nadaljnji preu- darek in razvoj liberalne in drugih, iz povojnega družbenega življenja izklju čenih socialnogospodarskih doktrin. Po drugi svetovni vojni je socialno vprašanje kot vprašanje politi čno strankarske samogradi- tve in tvornosti za daljši čas odmislil celo politi čno dejavni liberali- zem v Zahodni Evropi. Socialnoliberalni usmeritvi ni pripisoval po- liti čnega pomena, saj so v prvih desetletjih povojne Evrope liberalne stranke menile, da je najboljša socialna politika – dobra gospodar- ska politika. V sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja pa so v liberalnih strankah gospodarsko vodilnih evropskih držav uvideli potrebo po aktivni socialni politiki (to je bilo najbolj o čitno v Zvezni republiki Nem čiji, Franciji in Italiji). Takrat so temeljna liberalno– demokratska na čela povezali tudi z na čelom socialne svobode. Nji- hovo vodilno prepri čanje pri tem je bilo, da je ob čanu, ob zagotovitvi temeljnih svoboš čin in pravic nasproti državi, potrebno zagotoviti tudi polne socialne možnosti v vsakodnevnem družbenem in gospo- darskem življenju. To pa je že pomenilo obuditev ideje socialnega liberalizma. 206 Danes, desetletje in pol po obnovitvi ve čstrankarske- ga politi čnega življenja in oživitvi liberalne idejnopoliti čne opcije, ta ideja tudi na Slovenskem predstavlja stvaren politi čno programski izziv. 204 M. G. V., Korporacijska država v Italiji. Misel in delo, 1936/6, str. 123. 205 Vidovi č–Miklav či č, Mladina med katolicizmom in liberalizmom, str. 218–233. 206 Trautmann, Der soziale Liberalismus, str. 13–14; Ullrich, Sozialer Liberalismus in Ita- lien, str. 140–146; Höhne–Kolboom, Sozialliberalismus in Frankreich, str. 159–164; Hans Vorländer, Der Soziale Liberalismus der F.D.P. V: Karl Holl, Günter Trautmann, Hans Vor- länder (Hg.), Sozialer Liberalismus. Göttingen 1986, str. 190–192. 49 LIBERALIZEM IN SOCIALNO VPRAŠANJE Pri celostnem raz členjevanju slovenske politi čne zgodovine v zadnjih dveh desetletjih in pol pred razpadom habsburške monar- hije, je nedvomno potrebno pojasniti, katere dele slovenske družbe in skozi kakšno idejnopoliti čno naravnanost so združevali posame- zni nosilci slovenske politi čne akcije. Razjasnitev tega vprašanja je namre č potrebna, če želimo imeti jasno predstavo o dolo čenem po- liti čnem subjektu, njegovem socialnem, gospodarskem in idejnem prerezu ter vlogi in položaju, ki ju je imel v novejši slovenski politi č- ni zgodovini. Na tem mestu se bomo osredoto čili na liberalni del slovenske politike in se ustavili pri vseh bistvenih odgovorih na vprašanje, ka- teri del slovenske družbene skupnosti je v socialnem pogledu pred- stavljal politi čno oporo slovenskemu liberalizmu. Obenem bo naša pozornost namenjena še enemu temeljnemu vprašanju – pojasnilu, kakšna so bila osnovna gospodarskosocialna, idejna in politi čna vo- dila, ki so v letih 1894–1918 opredeljevala zna čaj liberalnega tabora na Slovenskem. Obdobje, ki se mu bomo posvetili, zaznamuje dvoje pomembnih histori čnih lo čnic v razvoju liberalne politike: politi čno organiziranje slovenskega liberalizma, ko je bila 29. novembra 1894 v Ljubljani ustanovljena liberalna Narodna stranka za Kranjsko, ter oblikovanje enotne vseslovenske liberalne stranke, 29. in 30. junija 1918 v Ljubljani, ko so se tedanje slovenske liberalne stranke – Na- rodno napredna stranka za Kranjsko, Narodna stranka za Štajersko in Narodno napredna stranka za Goriško združile v novo vsesloven- sko Jugoslovansko demokratsko stranko. Obravnava se zaklju čuje z ustanovitvijo JDS, kajti nastanek te stranke se vsebinsko veže na enega od zgodovinskih vrhov slovenskega liberalizma – vzpostavi- tev liberalnega tabora v organizacijsko sklenjen vsenarodni politi čni subjekt. Časovno pa se navezuje na konec obdobja habsburške mo- narhije, ko so v slovenski politiki nastopile nove razmere, ki so spre- menile pogoje delovanja in strategijo slovenskih politi čnih strank. Socialni zna čaj slovenskega liberalizma v letih 1894–1918 50 Če se sedaj lotimo vprašanja socialne strukture ter osnovnih na čel, ki so v letih 1894–1918 opredeljevala zna čaj liberalizma na Slovenskem, moramo najprej ugotoviti, da se je po svojem idejnem in politi čnem poreklu slovenski liberalizem navezoval na politi čno doktrino, ki jo je razvilo in zastopalo evropsko meščanstvo v času razkroja fevdalne absolutisti čne monarhije in vzpostavljanja kapita- lizma; po eni strani je uveljavljalo na čelo povsem svobodnega gospo- darstva, trgovine in proizvodnje, po drugi pa svobodo posameznika, njegovo enakopravnost in politi čno demokracijo. V tem smislu je slo- venski liberalizem sledil evropski liberalni politi čni misli 19. stoletja. Vendar pa po na čelni lo čitvi duhov znotraj slovenskega narodnega gibanja na koncu osemdesetih let 19. stoletja in kasneje – leta 1894 ob nastanku samostojne liberalne stranke – ni uspel izoblikova- ti lastne idejne in politi čne identitete, ki bi v programskem pogle- du zagotavljala rast izvirne liberalne politi čne filozofije, utemeljene v misli evropskega razsvetljenstva, racionalizma in individualizma. Slovenski liberalizem je sicer poznal in tudi znal zelo povedno osmi- sliti temeljne liberalne filozofske maksime – svobodo misli, svobodo posameznika in njegovo pravico, da sam odloča o smislu svojega ži- vljenja, ter strpnost kot na čelo, ki utemeljuje enakost ljudi. O tem se je namre č Slovenski narod, v drugi polovici 19. in v prvih dveh desetletjih 20. stoletja vodilno slovensko liberalno glasilo, že leta 1873 zelo jasno opredelil. Takrat je v posebnem članku z naslovom Liberalizem in mi pojasnjeval, kaj je liberalizem in predvsem, kaj po- meni biti liberalen. Opozarjal je, da že latinska beseda, ki ozna čuje liberalno naravnanost, izhaja iz besedne oblike liberalis, “in zna či: radodelen, podutljiv” ter je “v rodu z besedo: libertas – svoboda”. To pa je po Slovenskem narodu pomenilo, da “dakle, kdor daje ‘vsake- mu svoje’, on je liberalen. Kdor torej terja polno svobodo za sebe, pa jo daje in privošči i drugemu, on je liberalen.” 207 Toda takšno idejno in politi čno osnovo je slovenski liberalni tabor kasneje zanemarjal ter se je leta 1894 konstituiral kot politi čni subjekt, ki je brez pred- hodnega in pretehtanega idejnopoliti čnega preudarka samodejno pristajal na to, da je njegov družbeni in politi čni zna čaj opredeljeval izklju čno in zgolj na čin gospodarskodružbenih odnosov, ki so se z napredovanjem kapitalizma uveljavili na Slovenskem v drugi polo- vici 19. stoletja; vzporedno s tem se je v pomanjkanju domišljenega programskega koncepta tudi usodno prepustil vplivu in danosti ob- stoje čih razmer, ki so tedaj obvladovale slovensko politiko. Ko govorimo o politi čnem organiziranju slovenskega liberaliz- ma, je zato potrebno posebej poudariti, da se le–to ni odrazilo kot kvalitativno nova razvojna stopnja, v katero naj bi prešel proces sa- molastnega, notranjega idejnega razvoja v enem delu slovenskega naroda; po eni strani je predstavljalo zgolj neposreden odziv na poli- 207 Slovenski narod, 14. 12. 1873, Liberalizem in mi. 51 LIBERALIZEM IN SOCIALNO VPRAŠANJE ti čno organiziranje slovenskega katoliškega gibanja, 208 po drugi pa je imelo svojo osnovo predvsem v gospodarskem in družbenem razvoju, ki je zajel slovenske dežele v času po marčni revoluciji. Druga polovi- ca 19. stoletja in leta do razpada Avstro–Ogrske monarhije sodijo na- mre č v obdobje, ki je slovenskim deželam prineslo nov gospodarski preobrat s težiš čem na neagrarni proizvodnji. 209 Preobrat se je kazal skozi stopnjevano industrializacijo, ki je na Slovenskem nastopila v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja. V teh letih se je na Slovenskem pojavilo meščanstvo, ki je v okviru prizade- vanj za čim hitrejši razvoj kapitalizma predstavljalo odločilni dejav- nik okrepljene koncentracije doma čega kapitala ter je na tej osnovi in vzporedno s svojim gospodarskim vzponom iskalo prostor za svoj vpliv v slovenski družbi. 210 Nastanek liberalne stranke so tako po- gojevali zelo ozko opredeljeni politi čni in gospodarski razlogi, kar je tudi zmanjševalo možnosti za širši prodor liberalnih idej in liberalne politike v slovenskem prostoru. Poleg tega so liberalno politi čno ak- cijo močno omejevali še splošna gospodarska in socialna zaostalost slovenskih dežel, nadvlada nemškega in italijanskega kapitala, pa tudi ekonomska in politi čna krepitev katoliškega tabora tako, da je slovenski liberalizem ostal zamejen v ozek okvir meščanskega sloja v mestih in pomeš čanjenih krogov na podeželju. Slovenski liberalizem se je v socialnem pogledu znotraj mest večinoma opiral na posve- tno inteligenco (uradnike, advokate, zdravnike), mestne bogataše ter na večji del drobne buržoazije, v podeželskih središ čih in na vasi pa na vaške magnate, to je na tiste kapitalisti čne elemente (ve čje pose- stnike, trgovce, gostilni čarje in vaške oderuhe), ki so tod bili glavni predstavniki liberalizma. 211 Iz idejnih razlogov je liberalizem – tako v mestih kot na vasi – podpiralo tudi u čiteljstvo. Poleg tega je liberalna usmeritev prevladovala še med dijaško in akademsko mladino ter med srednješolskimi profesorji, močno zaslombo pa je liberalizem imel tudi v nekaterih društvih in družbah – v sokolski organizaciji, katere društva so predstavljala oporišča liberalnega izobraženstva in polizobraženstva na deželi, v gasilskih društvih, v narodnoobrambno usmerjeni družbi sv. Cirila in Metoda in v Slovenski Matici. 212 208 Ferdo Gestrin – Vasilij Melik, Slovenska zgodovina : od konca osemnajstega stoletja do 1918. Ljubljana 1966, str. 271–273 (Gestrin–Melik, Slovenska zgodovina). 209 Fischer, Čas vesolniga socialnega punta, str. 17. 210 Mom čilo Ze čevi ć, Na zgodovinski prelomnici : Slovenci v politiki jugoslovanske države 1918–1929, 1. Maribor 1986, str. 26 (Ze čevi ć, Na zgodovinski prelomnici). 211 Kar zadeva socialno raz členjenost pripadnikov liberalnega tabora na podeželju, moramo opozoriti še na maloštevilen in sorazmerno ozek krog manjših kmetov in obrtnikov, ki so se opredeljevali za liberalno politiko predvsem zaradi odpora proti politi čnemu katolicizmu. Poleg tega, da je volil liberalno stranko, je ta krog svojo pripadnost liberalizmu ve činoma izražal tako, da je bil naro čen na liberalni tisk in da se je udeleževal liberalnih kulturnih in politi čnih prireditev. Privrženost liberalni stranki se je v tem delu vaškega prebivalstva pra- viloma prenašala iz roda v rod, bila pa je tako mo čna, da so se celo zakonske zveze sklepale zgolj med temi politi čnimi somišljeniki. 212 O socialni strukturi slovenskega liberalnega tabora glej tudi Gestrin–Melik, Slovenska zgodovina, str. 273, 281, 288; Vasilij Melik, Volitve na Slovenskem 1861–1918. Ljubljana 52 Kljub temu, da v liberalnem taboru oziroma v njegovi politi čni predstavnici, Narodno napredni stranki (NNS), slovenska posvetna inteligenca ni predstavljala zanemarljivega dela članstva, pa so v njej prišli do izraza predvsem interesi mladega industrijskega in trgovskega meščanstva, to je gospodarsko trdno stoje čih slojev v mestih in na podeželju, ki so bili ve činoma vodilna in odlo čujoča plast stranke. 213 To je med drugim zelo nazorno ponazarjalo pisanje glasila NNS, Slovenskega naroda, ki je leta 1910 v samozavestnem tonu poudarjal, da liberalna četrtina volivcev predstavlja tri četrtine davkov. 214 Taka izjava je v resnici dobro razkrivala družbeno bit li- beralnega tabora na Slovenskem, saj je ta tabor dejansko bil in tudi ostal tabor slovenskega meš čanstva in kapitala, tabor, v katerem se – kot je leta 1904 zapisal eden najvidnejših liberalnih prvakov, Ivan Tav čar – “nahajajo po ve čini elementi, ki imajo v roki nekaj (...) tistega (...) kapitala, kar ga je še med nami”. 215 Te ugotovitve ni iz- podbijalo niti dejstvo, da so bili poleg premožnejših ljudi v liberalni stranki tudi idejni pristaši, ljudje, ki so bili pripravljeni za liberalne in narodne ideje tudi trpeti, ne da bi imeli od svojih nazorov mate- rialne ali kake druge koristi. 216 Toda takim pristašem znotraj libe- ralnega tabora ni veljala posebna pozornost. Osnovna, v socialnem položaju utemeljena opredelitev pripadnika liberalnega tabora, je bila namre č trdno postavljena že ob ustanovitvi liberalne Narodne stranke 29. novembra 1894 v Ljubljani. Slovenski narod je tedaj opozarjal, da so se na strankinem ustanovnem shodu zbrali “sami (...) socijalno ugledni in vplivni možje” 217 – “odli čni po svojem stanu, izobraženosti in imetji”. 218 Liberalni družbeni elitizem, ki je poudarjal predvsem posame- znikov socialni in gmotni položaj, je neposredno izhajal iz socialnih nazorov, ki so v obdobju od za četka ustavnega življenja in volitev v deželne zbore in državni zbor, pa do devetdesetih let prevladovali znotraj slovenskega narodnega gibanja in njegovega vodstva. Zanju je bila pomembna le višja in še srednja plast družbe, človek je bil vrednoten po hierarhi čni lestvici, ki je veljala tako v mestnem kot v kme čkem okolju in se ravnala po ugledu in premoženju, kar je seveda bilo povsem v skladu s splošnimi pogledi liberalizma. 219 V 1965, str. 260–261, 267 (Melik, Volitve); Fran Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem. Ljubljana 1928, str. 51, 73, 77, 100, 109, 123, 165–166, 191, 217 (Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja); Ze čevi ć, Na zgodovinski prelomnici, str. 55. 213 Melik, Slovenci 1848–1918, str. 638. 214 Prav tam. Glej tudi Melik, Volitve, str. 269. 215 Slovenski narod, 4. 5. 1904, (Ivan Tav čar), Jasna beseda, 1. 216 Melik, Slovenci 1848–1918, str. 639. – Melik dodaja, da med take pristaše liberalizma gotovo lahko za dolgo dobo štejemo velik del inteligence, zlasti pa ve čino slovenskih u čiteljev in u čiteljic ter da tudi med kme čkim prebivalstvom delež takih ljudi ni bil zanemarljiv, zlasti v času med obema vojnama. 217 Slovenski narod, 29. 11. 1894, Shod zaupnih mož. 218 Slovenski narod, 1. 12. 1894, “Narodna stranka” na Kranjskem. 219 Melik, Volitve, str. 266. 53 LIBERALIZEM IN SOCIALNO VPRAŠANJE času politi čnega organiziranja slovenskega liberalizma, ko so bile socialne ideje odločno politi čne ideje, 220 se je to tudi zelo jasno pokazalo pri oblikovanju socialnopoliti čne programske in akcijske usmeritve Narodne stranke. Slovenski liberalizem se je namre č spr- va v svojem politi čnem, društvenem in kulturnem delu omejeval na meščanstvo, medtem ko na maso kmetskega prebivalstva, na delavce in deloma celo na malomeš čanstvo ni mislil, kasneje pa ga je tu prehitela Katoliška narodna stranka (KNS), ki je po Kreku sistemati čno izrabila možnosti, ki jih je nudil tedanjim strankam prevrat v kreditnem sistemu ter si tako ustvarila mrežo gospodar- skih in vzporedno tudi kulturnih organizacij. 221 Liberalna Narodna stranka (oziroma kasneje NNS) je namre č bila vse preve č vezana na interese svojega, iz gmotno dobrih razmer izhajajo čega vodilnega sloja, ki ji je narekoval boj proti modernim socialnim in gospo- darskim idejam. 222 Tako je vedno bolj izgubljala stik s slovenskim ljudstvom, kajti liberalno meščanstvo ni videlo njegovih potreb, temve č vedno in povsod samo svoje razredne koristi. 223 Poleg tega pa ni bilo – po oceni nekaterih analitikov, ki so bili blizu liberalni politiki – podrobno in neposredno politi čno delo Narodne stranke med ljudstvom niti umestno, kajti sodili so, da je v tem vprašanju potrebno upoštevati tudi povsem določen kulturno socialni pre- mislek. Tako je izdajatelj in urednik revije Slovanski svet ter eden od udeležencev ustanovnega shoda Narodne stranke novembra 1894, Fran Podgornik, leta 1897 pisal, da se “Narodni stranki na Kranjskem o čitajo tudi nekako stanovsko separatisti čko ali celo aristokratsko vedenje” in da so se “taka o čitanja (...) slišala včasih glede na posvetno inteligenco po raznih mestih slovenskih”. Toda, je opozarjal Podgornik, tisti, “kdor deluje za množice, ni še dolžan ponižati se do robatosti posamičnikov v množicah” zato “pomenja delovanje za množice vse kaj drugega, nego posnemanje teh množic v tem, kar morajo sami iztrebiti od sebe”. 224 Taki pogledi, ki med vodilnimi liberalnimi krogi niso predsta- vljali nobene posebne izjeme, hkrati pa izrazito meš čanski družbeni koncept, ki se mu je prepustila NNS, so imeli za posledico, da so bile široke ljudske plasti povsem prepuš čene idejnemu in politi čnemu vplivu Katoliške narodne stranke (leta 1905 preimenovane v Slo- vensko ljudsko stranko); le–ta je svojo pozornost posvetila predvsem podrobnemu socialnemu programu delavnih stanov slovenskega 220 Ruda Jur čec, Krek, Ljubljana 1935, str. 150 (Jur čec, Krek). 221 Fran Zwitter, Narodnost in politika pri Slovencih. Zgodovinski časopis, 1947/1–4, str. 49. 222 Fran Erjavec, Slovenci : zemljepisni, zgodovinski, politi čni, kulturni, gospodarski in soci- alni pregled. Ljubljana 1923, str. 86 (Erjavec, Slovenci). 223 Gestrin–Melik, Slovenska zgodovina, str. 289; Zgodovina Slovencev. Ljubljana 1979, str. 569 (Zgodovina Slovencev). 224 Fran Podgornik, Narodna stranka na Kranjskem. Slovanski svet, 1897/4, str. 54. 54 naroda. KNS (SLS) je s krš čanskosocialno propagando vzbudila in organizirala delavstvo in z zadružno gospodarsko organizacijo eko- nomsko osamosvojila kmetsko ljudstvo, kar ji je dalo demokrati čno in moderno socialno vsebino. Obenem s tem je na vsem slovenskem ozemlju vzpostavila še mo čno in vplivno ljudsko–prosvetno orga- nizacijo ter si tako z vztrajnim politi čnim delom priborila odlo čilen vpliv na vse javno življenje. 225 Tako je katoliški tabor v za četku 20. stoletja skoraj v celoti politi čno obvladal slovensko podeželje, libe- ralna Narodno napredna stranka, katere razmah je vseskozi ovirala še njena o čitna nesposobnost za organizacijsko politi čno delo, pa je bila po svoji politi čni organizaciji vedno bolj omejena na mestne naselbine. 226 Program, ki ga je – z vidika slovenske narodne celo- te – na tako ozki politi čni podlagi zastopala NNS, sta tako v svo- jih najbolj tipi čnih potezah pogojevala družbeni položaj in politi čni vpliv slovenskega liberalnega meš čanstva v času pred prvo svetovno vojno, njegovo težiš če pa se je ob strankini ustanovitvi nanašalo predvsem na slovenski nacionalni problem. Narodna stranka je da- jala velik poudarek narodnemu delu in zahtevi za nacionalno avto- nomijo, medtem ko je v drugih pomembnih politi čnih, socialnih in gospodarskih vprašanjih zavzela precej konservativno stališ če. Tako je nasprotovala splošni in enaki volilni pravici, ker zaradi strahu pred SLS ni bila pripravljena privoliti v politi čno aktivnost širokih narodovih mas. Kar zadeva gospodarsko in socialno problematiko, pa si posebnega programa ni niti postavila, čeprav je priznavala, da so kreditne in gospodarske zadruge kmetom potrebne, in je poz- dravljala krš čanskosocialno gibanje iz gospodarskih razlogov, 227 pa tudi zato, ker je videla v njem protiutež socialnodemokratskemu gibanju. 228 Proti slednjemu oziroma proti svojemu temeljnemu so- cialnemu nasprotniku – proletariatu, je nastopala z vso mo čjo in je z vsemi sredstvi, ki jih je imela na razpolago, ovirala razvoj socialne demokracije. 229 Tako naravnanost Narodno napredne stranke je ze- lo odlo čno poudarjal Ivan Tav čar, ko je pred volitvami v državni zbor leta 1907 opozarjal, da tako preteklost kot tudi sam zna čaj NNS, liberalni stranki “prepoveduje, tudi iz dalje koketirati s tistimi, za človeško družbo nevarnimi načeli”, katere zastopa Jugoslovanska socialnodemokratska stranka (JSDS), ter opominjal, da morajo libe- ralci “varovati decorum svoje stranke!” V tej zvezi je še pripominjal, da “nikdar ne smemo pozabiti, da smo v svojem jedru meš čanska, 225 Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 158, 322; isti, Slovenci, str. 87–88. – O tem glej tudi Zvonko Bergant, Kranjska med dvema Ivanoma : idejno–politi čno soo čenje sloven- skega politi čnega katolicizma in liberalizma na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Ljubljana 2004, str. 417–427, 454–471 (Bergant, Kranjska med dvema Ivanoma). 226 Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 96, 158; isti, Slovenci, str. 87; Gestrin–Melik, Slovenska zgodovina, str. 289; Bergant, Kranjska med dvema Ivanoma, str. 287–335. 227 Gestrin–Melik, Slovenska zgodovina, str. 273. 228 Zgodovina Slovencev, str. 561. 229 Gestrin–Melik, Slovenska zgodovina, str. 288; Zgodovina Slovencev, str. 569. 55 LIBERALIZEM IN SOCIALNO VPRAŠANJE ali da govorimo brez ovinkov – buržoazijska stranka. In kot taki”, je pribijal, “nam je absolutno nemogo če, da bi se kdaj metali za socialno–demokratično stranko (in) ... za internacionalno socialno demokracijo!” 230 Podobno kot socialne demokracije ni NNS v resnici nikoli spre- jemala tudi krš čanskega socializma, še manj pa katoliškega social- nogospodarskega dela, 231 saj je liberalcem, ki so zlasti v konzumnih društvih videli ogrožanje svojih podeželskih trgovcev, v posojilnicah pa ogrožanje svojih bogatašev–oderuhov, široka koncepcija katoli- škega gospodarskega programa omejevala dejavnost njihovega pri- vatnega kapitala. 232 Katoliška socialnogospodarska organizacija, ki je v sebi imela vsekakor mnogo pozitivnega in je v marsi čem ustre- zala potrebam prebivalstva, 233 je temeljila v sistemu posojilnic in hranilnic, t. i. rajfajznovk, ter kmetijskih, strojnih, živinorejskih, mlekarskih in nabavnoprodajnih zadrug, ki jih je od leta 1894 dalje na podeželju ustanavljal Janez Evangelist Krek, da bi kmeta kot proizvajalca in potrošnika osvobodil izkoriš čanja ter ga rešil iz ob- jema kapitalizma, ki ga je uni čeval. S temi zadrugami se je množica srednjih in malih kmetov otresala in v precejšnji meri tudi otre- sla vaških oderuhov, kar je imelo za posledico, da je bila liberalna stranka gospodarsko in politi čno izrinjena s podeželja, mali in sre- dnji kmet pa je pod vplivom Krekovega delovanja postajal temelj po- liti čne moči KNS. 234 Tako stanje in delež, ki ga je k njemu prispeval tudi slovenski liberalizem sam s svojim gospodarskim in socialnim konservativizmom, 235 so s časoma pri čeli kriti čno ocenjevati tudi 230 Slovenski narod, 26. 3. 1907, –r. (Ivan Tav čar), Kristanova kandidatura. 231 V svojem znanem delu, Politi čno življenje Slovencev, je Dragotin Lon čar opozoril, da je Slovenski narod že leta 1891 v polemiki s Slovencem ozna čil “svoje stališ če glede socialnega gibanja v tem smislu, da se ho če boriti za delavske zahteve, a Slovenci so premajhen narod, da bi mogli vplivati na rešitev socialnega vprašanja; izrekel se je i proti marxisti čnemu i proti krš čanskemu socializmu, o katerem je sodil, da se zanj ne navdušujejo niti prakti čni držav- niki, niti resni sociologi”. Lon čar opozarja, da je med KNS in NNS vladalo ostro nasprotovanje tudi glede gospodarske organizacije, zlasti konzumnih društev, pri čemer se je pokazalo, da se je NNS borila proti sami zadružni ideji. – Dragotin Lon čar, Politi čno življenje Slovencev : od 4. januarja 1797. do 6. januarja 1919. leta. Ljubljana 1921, str. 64, 68 (Lon čar, Politi čno življenje Slovencev). O pogledih NNS na katoliško socialnogospodarsko delo glej tudi Ber- gant, Kranjska med dvema Ivanoma, str. 394–416, 428–454. 232 Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 110; Zgodovina Slovencev, str. 582. 233 Zgodovina Slovencev, str. 582. 234 Gestrin–Melik, Slovenska zgodovina, str. 280–281; Zgodovina Slovencev, str. 564–565. – O Krekovih pogledih, smernicah in vlogi zadružništva v krš čanskosocialnem gibanju od srede devetdesetih let 19. stoletja do njegove smrti glej podrobneje Vidovi č–Miklav či č, Kre- kovo zadružništvo, str. 174–181. 235 Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 158. – Kar zadeva gospodarskosocialni in politi čni značaj NNS, lahko opozorimo na zelo zanimivo oceno, ki jo je v tej zvezi podal Ivan Cankar. Cankar, ki je podpiral JSDS, je marca 1900 v pismu svojemu bratu Karlu sloven- sko liberalno stranko ozna čil takole: “Svobodomiselne stranke, ki bi slonela na resni čnih potrebah naroda, na Slovenskem ní. Zató je danes zastonj ves boj s klerikalizmom; liberal- na stranka je sojena in obsojena; taka, kakoršna je, bo izginila jutri ali pojutrišnjem. Da bi izginila čim preje! Nevarna je pravi svobodi bolj kot armada kaplanov–agitatorjev. Meni se gabi vselej, kadar govori ‘Narod’ o svobodi. V tej stranki, katere jedíni program obstoji v rakrinkavanju farovških kuharic, je izklju čena vsaka svoboda, vsaka individualnost, pa č pa 56 znotraj vodstva NNS. Na to je za čel opozarjati član izvršnega odbora NNS, Karel Triller, ko je pred 2. shodom strankinih zaupnikov (shod je bil 25. marca 1906 v Narodnem domu v Ljubljani) v vrsti člankov, objavljenih v Slovenskem narodu, 236 razmišljal o novih programskih usmeritvah NNS. Ugotavljal je, da tvorijo jedro stranke premožnej- ši posestniki in meš čani, ki “imajo mnogo prednosti, a imajo tudi mnogo napak. Glavna je pa č ta,” da nimajo pravega smisla za kri- vice, ki se gode siromašnejšim slojem, delavcem in malim posestni- kom, in za težave, s katerimi se ti bore. Nih če ni doslej poskusil te sloje pou čiti in jih politi čno izobraziti, jih seznaniti z idejami na- predka in svobode”, kar je tudi vzrok, “da so klerikalci zamogli maso našega naroda, propadajo čega kmetovalca in deloma tudi delavca, ujeti v svoje zanjke in si pridobiti precejšnjo politi čno moč”. 237 Toda kljub takim kriti čnim mislim je Triller nato še v teh člankih, enako pa tudi na strankinem shodu, predvsem zagovarjal že uveljavlje- no liberalno gledanje na tedanjo socialno in politi čno problematiko. Opozarjal je, da morata inteligenca in srednji stan ohraniti svojo politi čno veljavo, ki bi sicer bila omajana z uvedbo splošne volilne pravice, 238 in poudarjal, da v danih razmerah predstavlja bistveno družbeno in narodnogospodarsko vprašanje zlasti razvoj velike in- dustrije ter trgovine, kajti “kmetijstvo ne stvarja bogastva”. 239 Poleg tega je tudi zahteval, da mora NNS “posvetiti uradniškemu stanu in njegovim željam in stremljenjem najve čjo pozornost” 240 ter obsodi- ti predvsem trgovskemu stanu “sovražno in neplodno združevanje kmeta–konzumenta”. 241 Enako je tudi stranka sama, ki je sicer že leta 1901 poudarila načelo enakopravnosti in enakoveljavnosti vseh stanov in je zato na čelno odklanjala politi čno ali socialno nadvlado katerega koli med njimi, 242 na slovensko ljudstvo še vedno gledala z nezaupanjem in zviška. Slovenski narod je namre č tudi po stranki- nem shodu odlo čno opozarjal na okostenelo konservativnost, ki ‘’si- grasira (se razvija – op. J. P.) v nji surova nevednost po prosti volji. Ta stranka je zapravila polovíco narodovega duševnega kapitala; ona je potísnila duševni nivô naše inteligence pod ničlo; živí se od zlagano–idealnih fraz in podlih dejanj, a njeno čislo je temâ, kakor bi rekel Levstik”. (Ivan Cankar, Zbrano delo, 26, 1. Ljubljana 1970, str. 77). 236 Slovenski narod, 6.–10. in 13.–23. 3. 1906, (Karel Triller), Pred shodom zaupnikov naro- dnonapredne stranke, 1–14. – Članki so ponatisnjeni v Bergant, Slovenski klasi čni libera- lizem, str. 163–191. 237 Slovenski narod, 6. 3. 1906, (Karel Triller), Pred shodom zaupnikov narodnonapredne stranke, 1. – Glej tudi Bergant, Slovenski klasi čni liberalizem, str. 164–165. 238 Slovenski narod, 7. 3. 1906, (Karel Triller), Pred shodom narodnonapredne stranke, 2. – Glej tudi Bergant, Slovenski klasi čni liberalizem, str. 165. 239 Slovenski narod, 16. 3. 1906, (Karel Triller), Pred shodom zaupnikov narodnonapredne stranke, 9. – Glej tudi Bergant, Slovenski klasi čni liberalizem, str. 178. 240 Slovenski narod, 23. 3. 1906, (Karel Triller), Pred shodom zaupnikov narodnonapredne stranke, 14. – Glej tudi Bergant, Slovenski klasi čni liberalizem, str. 189. 241 Slovenski narod, 26. 3. 1906, Shod zaupnikov narodnonapredne stranke. 242 Bergant, Slovenski klasi čni liberalizem, str. 161. – To na čelo je v afirmativnem smislu poudaril tudi Triller, ko je na 2. shodu zaupnikov NNS poro čal o strankinem programu. (Slovenski narod, 26. 3. 1906, Shod zaupnikov narodno–napredne stranke). 57 LIBERALIZEM IN SOCIALNO VPRAŠANJE cer odlikuje široke ljudske mase in jih zavira, da ne morejo korakati s splošnim napredkom”. 243 Narodna napredna stranka je tako tudi po tem shodu ostala stranka, v kateri je upoštevanje socialnega razlikovanja ostalo ži- vo, 244 in za katero je predstavljalo meš čanstvo najpomembnejši in vodilni narodni sloj. To je zelo jasno potrdil Ivan Tav čar, ki je ne- kaj mesecev po shodu dejal, da “naj se dela na naše meš čanstvo opazke, jaz konstatiram, da poleg kmeta, ki ga krvavo potrebujemo, potrebujemo ravno tako meš čana, ker od tega je odvisna v prvi vrsti narodna bodo čnost”. 245 Taka stališ ča in pogledi se nato ves čas do ustanovitve JDS niso spreminjali in slovenski liberalni tabor je leta 1918, ko je bila oblikovana enotna, vseslovenska liberalna stran- ka, predstavljal politi čni blok, ki razen v mestih, množi čne opore ni imel. Na ozemlju, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS) je štel 16 % volilnih upravi čencev, 246 in je bil skupaj s socialnodemokratsko stranko v podrejenem položaju nasproti dobro organiziranemu katoliškemu gibanju in njegovi politi čni predstavnici – Slovenski ljudski stranki, ki je trdno obvladovala slovensko javno življenje. Slovenski libera- lizem je bil mo čnejši le na gospodarskem podro čju, pri čemer mu je materialno zaslombo zagotavljal tudi liberalni ban čni kapital. 247 Vodilno vlogo je imel še v kulturi, toda tu ga je liberalno vzgojena posvetna inteligenca privedla v nepomirljiv kulturnobojni odnos do Katoliške cerkve in katoliškega politi čnega gibanja, čeprav je tu- di liberalna Narodna stranka ob svoji ustanovitvi poudarila, da se “priznavajo (...) na čela katoliške vere kot trden temelj razvoju slo- venskega naroda’’. 248 Toda liberalnemu taboru, katerega na čelno programsko stališ če je bilo, da ne posega v verska in cerkvena vpra- 243 Slovenski narod, 28. 3. 1906, Epilog k zaupnemu shodu narodno–napredne stranke. 244 Tako naravnanost Narodno napredne stranke je lepo razkrivalo poro čilo Slovenskega naroda o shodu zaupnikov NNS. V tem poro čilu je namre č Slovenski narod posebej opozoril, da so “delavec, kmet, uradnik, obrtnik, trgovec, u čitelj, profesor, odvetnik itd. (...) brez ozira na razli čni posel svojega stanu ob čevali med seboj prijateljsko”. – Slovenski narod, 26. 3. 1906, Shod zaupnikov narodno–napredne stranke. 245 Slovenski narod, 17. 11. 1906, Shod zaupnikov narodno–napredne stranke. 246 Melik, Slovenci 1848–1918, str. 640. 247 Najpomembnejše denarne zavode, ki jih je nadzoroval liberalni tabor in v katerih se je združeval in povezoval slovenski liberalni kapital, so v letih do 1918 predstavljali Lju- bljanska kreditna banka in tržaška Jadranska banka s svojima ban čnima mrežama, Zveza slovenskih posojilnic v Celju, Zadružna zveza v Celju, Celjska posojilnica, Zveza slovenskih zadrug v Ljubljani, Glavna posojilnica in mladoliberalna blagovna centrala Agro–Merkur. O nastanku, razvoju, finan čni mo či in poslovanju teh denarnih zavodov glej Toussaint Ho- čevar, Slovensko poslovno ban čništvo kot inovacijski dejavnik 1900–1930. V: Zgodovina denarstva in ban čništva na Slovenskem. Peter Kos … (et al.) (ur.). Ljubljana 1987, str. 65–70; Vide čnik, Denarništvo v Celju, str. 13–16, 18, 24–27; Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 135, 166, 186, 189, 252, 253, 283; Orožen, Celje in slovensko hranilništvo, str. 33–35, 40–42, 74–79, 81–84. – Prim. tudi Fran ček Bohanec, Ivan Tavčar. Ljubljana 1985, str. 132 (Bohanec, Tav čar). 248 Slovenski narod, 1. 12. 1894, “Narodna stranka” na Kranjskem. – Glej tudi Bergant, Slovenski klasi čni liberalizem, str. 158. 58 šanja, pač pa si prizadeva za vzpostavitev takih zakonodajnih meril, ki naj prepre čijo zlorabo vere in Cerkve v politi čne namene (zlasti v šolstvu ter v zvezi z uvedbo splošne, neposredne in tajne volilne pra- vice), 249 sta po eni strani pritisk politi čnega katolicizma, po drugi pa lastni, neizgrajeni idejni koncept ter ekskluzivna svobodomiselna naravnanost, onemogo čila, da bi prevzel vlogo suverenega demokra- ti čnega korektiva v slovenski politiki. Liberalni tabor se je obsodil na nerazsodno in slepo pobijanje vsega, kar je imelo katoliški znak in je nosilo katoliško ime, in v vihri politi čnih bojev, ki so zavladali v slovenskem javnem življenju po oblikovanju politi čnih strank, je to trajno ozna čevalo in politi čno iz črpavalo slovenski liberalizem, katerega zna čaj in ravnanje so hkrati odlo čujoče opredeljevali še ozki ideološki, razredni in socialni interesi mladega slovenskega me- ščanstva ter zavest o njegovem sekundarnem politi čnem položaju v slovenski družbi. Vsi ti kulturni, idejni, socialni in politi čni ozna čevalci liberaliz- ma na Slovenskem, so bili v programskem pogledu polno izraženi tudi neposredno pred zlomom Avstro–Ogrske monarhije, to je ob ustanovitvi Jugoslovanske demokratske stranke, 29. in 30. juni- ja 1918 v Ljubljani. Tako je že pripravljalni odbor, ki je pod vod- stvom Ivana Tav čarja prevzel delo povezano z organizacijo ustanov- nega zbora JDS, v predlogu programa Jugoslovanske demokratske stranke, objavljenem maja 1918, napovedal, da slovensko liberalno meščanstvo vsekakor namerava ohraniti svojo socialno in gospo- darsko mo č in si jo ho če pridržati predvsem nasproti tistim, ki je nimajo. Novoustanovljena stranka je v svojem programu sicer pri- sluhnila pere čim socialnim in politi čnim vprašanjem tistega časa in se zavzela za uvedbo urejenega socialnega skrbstva in obveznega socialnega zavarovanja, za socialno zakonodajo, delavsko, staro- stno in invalidsko pokojninsko zavarovanje, za ureditev kolektivne delovne pogodbe in 8–urni delavnik. Poleg tega je zagotavljala, da podpira gospodarske interese obrtniškega in trgovskega stanu in poudarila, da je treba zagotoviti gospodarski vzpon kmetijstva. 250 Toda vsa ta na čelna stališ ča niso v ni čemer spreminjala osnovnih idejnih, socialnih in politi čnih premis, v katerih je slovenski libe- ralizem do tedaj utemeljeval svoj družbeni in politi čni koncept ter svojo družbeno vlogo in politi čni vpliv. To je zelo neposredno potrdil na čelnik JDS Ivan Tav čar, ko je nekaj dni po strankini ustanovi- tvi in svoji izvolitvi za njenega prvega moža, v članku Nekoliko pri- pomb h gospodarskemu programu JDS zagovarjal stališ ča, ki so se v svojem programskem jedru še vedno opirala na vsa tista na čela, ki so že pred tem opredeljevala družbeno vlogo in politi čni značaj 249 Lon čar, Politi čno življenje Slovencev, str. 71; Bergant, Kranjska med dvema Ivanoma, str. 71–84, 99–110, 124–171, 195–205. 250 Slovenski narod, 2. 7. 1918, Ustanovni zbor JDS, 8. 7. 1918, Ustanovni zbor JDS. (Soci- jalno–politi čni program JDS). 59 LIBERALIZEM IN SOCIALNO VPRAŠANJE slovenskega liberalizma. 251 Ob oblikovanju vseslovenske JDS je slo- venski liberalni tabor torej predstavljal politi čni subjekt, ki je izra- žal predvsem interese ve čjega dela meš čanstva, katerega osnovno stališ če je bila ohranitev ter progresivna u čvrstitev lastnega vpliva in položaja v slovenski družbi. Skozi ta temeljni koncept je sloven- ski liberalizem v tistem trenutku presojal tudi vprašanje družbene in politi čne emancipacije drugih družbenih slojev (zlasti kmeta in delavca), ki naj ne bi ogrožala že uveljavljenega medsebojnega go- spodarskosocialnega razmerja moči. To naj bi ostalo nespremenjeno in bilo porok za usklajeno družbeno stanje in trden demokrati čen politi čni razvoj. V tem smislu gre razumeti tudi tedanje liberalno zavzemanje za gospodarsko napredovanje in izboljšanje splošnega položaja posameznih družbenih slojev in skupin. Zato je takratno poudarjanje izvirnih liberalnih zahtev po enakopravnosti in svobo- di dejansko imelo le politi čno deklarativen pomen, na katerega se ni navezoval nikakršen kompleksen socialni program. Poudarjanje na čela enakopravnosti in svobode je tako v resnici služilo predvsem eni od temeljnih gibalnih sil slovenskega liberalizma, to je njegove- mu tradicionalnemu politi čnemu naporu omejiti ali celo odpraviti vpliv Katoliške cerkve in t. i. politikujo če duhovš čine na družbeno in politi čno življenje v Sloveniji. Tak politi čni, idejni in socialni zna čaj slovenskega liberalizma je glavnina liberalnega tabora ohranjala tu- di po razpadu Avstro–Ogrske monarhije. V novi jugoslovanski državi pa je liberalna politika doživela svoj zgodovinski zaton. To je leta 1935 zelo dobro opazil mladi in prodorni liberalni intelektualec Fran Zwitter, ki je o tedanji resnici liberalizma zapisal: “Slovenski libera- lizem ne kon čuje v viharjih in prevratih, kot nositelj nekih miselnih in eti čnih vrednot, pa č pa se nacionalno in socialno izkoreninjen razkraja v praznoti duha in v cini čni borbi za grobo korist.” 252 251 Slovenski narod, 8. 7. 1918, Ivan Tav čar, Nekoliko pripomb h gospodarskemu programu JDS. 252 Observator (Fran Zwitter), Bankrot slovenskega liberalizma. Sodobnost, 1935/7–8, str. 304 (Observator/Zwitter, Bankrot slovenskega liberalizma). 61 Liberalizem, katolicizem in komunizem 63 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM “Janezek, ti boš enkrat še velik gospod, ki se tako pametno dr- žiš”, je po pripovedovanju znanega slovenskega liberalnega politika Danila Majarona Ivanu Hribarju v njegovih otroških letih preroko- vala Micika, “blaga grajska hči”, v gradu barona Lichtenberga–Ja- nežiča Jablje v Loki pri Mengšu. Tedaj se je pogovarjala z Janezkom – Ivanom Hribarjem, “plavolasim in modrookim, razoglavim in boso- petim, ko je pred gradom stal in stal, da bi pri čakal svojega o četa, ki je med tem v hiši modroval, navadno dolgo, z gospodarjem”. 253 In res je usoda z Ivanom Hribarjem imela posebne na črte, kajti namenila mu je mesto ene “najmarkantnejših, mo čnih in velikopoteznih poli- ti čnih individualnosti pretekle dobe za slovenski narod, ki je zasekal vodilne brazde politiki slovenskega naroda doma, in ki je dvigal poli- ti čni in nacionalni ugled slovenskega naroda s svojo osebnostjo tudi na zunaj”. 254 Ivan Hribar, znani liberalni politik in gospodarstvenik, pa tudi pesnik, pisatelj in prevajalec ter glavni utemeljitelj novo- slovanske ideje med Slovenci, 255 je tako po pravici in v resnici mož, ki ga, kot je zapisal Slovenski narod ob njegovi osemdesetletnici, “v zgodovini našega naroda (...) ne bo mogel prezreti noben objek- tiven zgodovinar”. 256 Da bi bila njegova podoba v novejši slovenski zgodovini čimbolj nazorna, se bomo osredoto čili na njegovo presojo bistvenih idejnih in politi čnih vprašanj, v katerih se je opredeljeval tudi še neposredno pred iztekom svojega življenja – v častitljivi sta- rosti skorajda devetdesetih let –, ki jih je živel do zadnjega svež in 253 Slovenski narod, 18. 9. 1921, Danilo Majaron, K sedemdesetletnici Ivana Hribarja. 254 U čiteljski tovariš, 22. 9. 1921, Iv. D. (Ivan Dimnik), Jubilantu Ivanu Hribarju. 255 Podrobneje glej o ideji neoslavizma oziroma novoslovanstva pri Slovencih ter Hribarjevi dejavnosti v novoslovanskem gibanju Melik, Slovenci 1848–1918, str. 556–560, 566–567; Irena Gantar Godina, Neoslavizem in Slovenci. Ljubljana 1994, str. 9–12, 15, 40–42, 45–46, 48, 50, 73, 87–98, 173–176 (Gantar Godina, Neoslavizem). 256 Slovenski narod, 18. 9. 1931, Ivan Hribar 80 letnik. Duhovni in idejnopoliti čni oris Ivana Hribarja 64 bister. 257 K zanimanju posebej za ta vidik Hribarjeve misli in dela nas predvsem navaja dejstvo, da je bilo njegovo siceršnje javno delo- vanje, seveda najvidnejše na politi čnem in gospodarsko–upravnem podro čju, že predmet drugih histori čnih obravnav. 258 Hribar je trdneje vstopil v politi čno življenje, ko je bila na obla- sti Taaffejeva vlada (1879–1893), ki se je v parlamentu opirala na slovanske narode in nemške konservativce, na Kranjskem pa jo je zastopal prvi in zadnji slovenski deželni predsednik baron Andrej Winkler. Kakor pravi Vasilij Melik, so to bila “ čudna leta. Od svojih velikih zahtev po enakopravnosti so dobivali Slovenci zdaj eno, zdaj drugo drobtinico. Vseh skupaj, zlasti na Kranjskem, ni bilo malo, vendar pa je bil ob čutek ve čine tedanjih Slovencev, da ne dosežejo skoraj ni č in da je slovenska politika slaba.” 259 V tej zvezi sta se zato med slovenskimi liberalci oblikovali dve struji, t. i. elasti čna, ki je zagovarjala popuš čanje do Nemcev in prilagoditev danim razmeram, ter radikalna, ki je obsojala zmernost elastikov in je zahtevala odlo č- no narodno politiko. Poglede narodnega radikalizma je sredi osem- desetih let najbolje predstavil Ivan Tav čar, ki je leta 1885 zahteval naslednje: “Kdor je Slovenec in Slovan, sme v politiki po čenjati to in ono, nikdar pa ne sme paktirati z Nemci, ki morajo izginiti iz slo- venskega politi čnega življenja ne samo kot faktor, ampak tudi kot pojem.” 260 Po oceni Ivana Prijatelja je bila radikalna struja, ki sta jo vodila Tav čar in vnet liberalni narodnjak Ivan Hribar, gotovo “po- trebna kot budna narodna straža, da se narod ob drobtinicah Du- naja ne zaziblje v spanje in ne izgubi izpred o či daljnih vidikov”. 261 Za Hribarja, ki si je v prvem obdobju svoje politi čne dejavnosti pri- dobil ime radikalca, 262 lahko seveda trdimo, da je pri tem vnašal v slovensko narodnostno zavest tudi eno od zelo pomembnih prvin svoje politi čne misli, to je spoznanje, da “narod v politi čnih svojih bojih, katerim se absolutno ni mo či izogibati danes, posebno v mno- gojezi čni Avstriji ne, ne bode mogel vstrajati in se uspešno boriti, ako bode materijalno stanje njegovo obupno”. 263 To je bilo pomemb- no stališ če, zlasti če upoštevamo, da je “slovensko politi čno gibanje 257 Melik, Slovenci 1848–1918, str. 567. 258 Marjan Drnovšek, Oris odnosa ljubljanskega ob činskega sveta do mestnega razvoja 1850–1914 s posebnim poudarkom na Hribarjevi dobi. V: Zgodovina Ljubljane : prispevki za monografijo : gradivo s Posvetovanja o zgodovini Ljubljane, 16. in 17. novembra 1983 v Ljubljani. Ferdo Gestrin (ur.). Ljubljana 1984, str. 212–237; Gantar Godina, Neoslavizem, str. 9–12, 15, 40–42, 45–46, 48, 50, 73, 87–98, 173–176; “Homo sum…–” : Ivan Hribar in njegova Ljubljana : zbornik ob razstavi Mestnega muzeja Ljubljana. Taja Čepi č (ur.), Janja Rebolj (ur.). Ljubljana 1997; Melik, Slovenci 1848–1918, str. 542–567. 259 Melik, Slovenci 1848–1918, str. 545–546. 260 Lon čar, Politi čno življenje Slovencev, str. 57. Podrobneje glej o oblikovanju t. i. elasti čne in radikalne liberalne struje str. 56–57 in Gestrin–Melik, Slovenska zgodovina, str. 208–209. 261 Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopoliti čna in slovstvena zgodovina 1848–1895, V/1. Lju- bljana 1966, str. 190. 262 Melik, Slovenci 1848–1918, str. 552. 263 Slovan, 4. 9. 1884, –p –p. (Ivan Hribar), Deželna hipotekarna banka. 65 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM v drugi polovici 19. stoletja (...) ves čas kronično bolehalo zaradi neustreznega ekonomskega zaledja”. 264 Tega dejstva se je Hribar do- bro zavedal, zato je tudi poudarjal, da se je “najprej (...) treba rešiti denarne odvisnosti od narodnih naših nasprotnikov”. 265 Kot smo že dejali, je naša pozornost namenjena vprašanjem, ki so oblikovala Hribarjevo idejnopoliti čno misel, pri tem pa nas zanimajo tista, ki so neposredno izhajala iz konkretnih slovenskih narodnopolitičnih razmer. Vprašanje slovenske gmotne mo či, kot ga je razumel Hribar, gotovo sodi v ta vsebinski okvir, zato bomo najprej do kraja o črtali njegove poglede, ki so zadevali slovenski na- rodnogospodarski problem. O njem je pisal že v za četku osemdese- tih let, ko je v Slovenskem narodu objavil dvoje daljših razmišljanj, Gospodarji, snujte si založnice! ter Ganimo se! 266 Hribar je pozival k ustanavljanju kme čkih denarnih zadrug (posojilnic), 267 kajti “le premnogokrat se primeri, da pride kak posestnik vsled materijalne tudi v duševno odvisnost kacega pripadnika nenaravnej nemšku- tarskej stranki”. V kme čkih posojilnicah je videl tako sredstvo za izboljšanje slabih gospodarskih razmer, kot tudi jez “proti demora- lizaciji dobrega in poštenega slovenskega kmeta”. 268 Opozarjal je še na potrebo po razvijanju doma če, slovenske trgovine 269 in poudaril, da “trgovina je in bode ostala pri vsakem narodu vir vsega blagosta- nja”. To bi morali vedeti tudi Slovenci, saj si “vsi narodi zdanjosti na vse mogoče na čine prizadevajo doma čo trgovino utrditi proti tujemu vplivu (jo) zavarovati ter jo kolikor mogo če povzdigniti!” 270 Ker si ni mogel “misliti krepke narodne zavesti, ako prehudo peša material- no stanje”, 271 se je sredi osemdesetih let zavzel tudi za ustanovitev večjega denarnega zavoda, ki bi povezoval in dopolnjeval delovanje manjših posojilnic. Ta zavod – deželna hipotekarna banka – bi bil “mo čna trdnjava, za katero bi se v narodnostnem našem boji lahko trdno držali”. 272 Hribar, ki po Ašker čevih besedah ni bil “tiste liri čne sorte, da bi z mokrimi zdravicami pospeševal gmotni napredek (...) 264 Stane Granda, Poskus organiziranja slovenskega zavarovalništva v Ljubljani v drugi po- lovici 19. stoletja. V: Zgodovina Ljubljane : prispevki za monografijo : gradivo s Posvetovanja o zgodovini Ljubljane, 16. in 17. novembra 1983 v Ljubljani. Ferdo Gestrin (ur.). Ljubljana 1984, str. 242. 265 Slovan, 4. 9. 1884, –p –p. (Ivan Hribar), Deželna hipotekarna banka. 266 Slovenski narod, 11., 13. in 14. 8. 1880, H–r. (Ivan Hribar), Gospodarji, snujte si založni- ce!, 13., 16., 18. –20., 22. –27. 11. 1881, –r. (Ivan Hribar), Ganimo se! 267 Slovenski narod, 13. 8. 1880, H–r. (Ivan Hribar), Gospodarji, snujte si založnice!, 13. 11. 1881, –r. (Ivan Hribar), Ganimo se!, 1, 27. 11. 1881, –r. (Ivan Hribar), Ganimo se!, 11. 268 Slovenski narod, 14. 8. 1880, H–r. (Ivan Hribar), Gospodarji, snujte si založnice!, 3. 269 Slovenski narod, 27. 11. 1881, –r. (Ivan Hribar), Ganimo se!, 11. 270 Slovenski narod, 22. 11. 1881, –r. (Ivan Hribar), Ganimo se!, 6. 271 Slovenski narod, 17. 9. 1883, (Ivan Hribar), Kranjski deželni zbor. – Na Hribarjevo avtor- stvo navedenega članka opozarja Dušan Kermavner v delu Slovenska politika v letih 1879 do 1895 : politi čnozgodovinske opombe k peti knjigi Ivana Prijatelja Slovenske kulturnopo- liti čne in slovstvene zgodovine 1848–1895. Ljubljana 1966, str. 257 (Kermavner, Slovenska politika 1879–1895). 272 Slovan, 4. 9. 1884, –p –p. (Ivan Hribar), Deželna hipotekarna banka. 66 slovenskega naroda”, 273 pa č pa mož dejanj, je tako ustanovil najpo- membnejša središ ča slovenskega kapitala, s katerimi se je sloven- sko prebivalstvo znatno osvobodilo vezanosti na nemške denarne zavode. Bil je ustanovitelj Mestne hranilnice ljubljanske in Ljubljan- ske kreditne banke, katere predsednik je bil v letih 1900–1916, že v prvem letu svoje izvolitve v kranjski deželni zbor (1889) pa je “v po- speševanje in povzdigo realnega kredita v vojvodini Kranjskej” pre- dlagal ustanovitev že omenjene deželne hipotekarne banke, 274 ki jo je nato kar naprej predlagal v kranjskem deželnem zboru. 275 Hribar ni nikoli opustil poudarjanja pomena gospodarskega vprašanja za dosego narodne in politične neodvisnosti. Na to je opozoril tudi ob obeh, v razvoju slovenskega politi čnega liberalizma prelomnih tre- nutkih: na ustanovnem shodu liberalne Narodne stranke za Kranj- sko 29. novembra 1894 v Ljubljani 276 in ob ustanovitvi vsesloven- ske liberalne Jugoslovanske demokratske stranke 29. in 30. junija 1918 v Ljubljani. 277 Zanimivo je, da je sicer idejno precej umirjeni Hribar v svojih razmišljanjih o slovenskem narodnogospodarskem vprašanju zago- varjal tudi jasno protisemitsko stališ če. Kot smo že opozorili to sta- liš če, ni bila nobena posebnost med Slovenci tistega časa. Slovenski protisemitizem je izviral iz podedovanih predsodkov, precej pa je nanj najbrž vplivalo tudi to, da so se na Dunaju, v Gradcu in drugod Židje ve činoma opredeljevali za nemški liberalni tabor, imeli precej- šnjo vlogo v njegovem tisku in nastopali proti slovenskim nacional- nim in politi čnim zahtevam. 278 Tako je ve činoma na Žide gledal tudi Hribar, ki je opozarjal, da “kamor koli pogledamo, povsod vidimo hude nasledke židovsko–liberalnega gospodarstva, katere odstraniti bode tem težavneje, ker je vsa postavodaja skozi toliko let vršila se po znanih pogubonosnih na čelih”, ki se zoperstavljajo “dobrim vla- dinim namenom, še huje pa željam in sklepom ljudskih zastopov, ako niso sestavljeni po njihovih nemško–birokrati čnih nazorih”. 279 Hribar je obsojal “brezvestno, le svojo korist iskajo če židovstvo” 280 in razli čne neresnice “iz najhujših židovskih listov”, 281 še posebej ostro pa je nastopal proti uni čevanju moralne in fizi čne moči slovenskega naroda v žganjarijah, “od katerih našemu narodu posebno od onega 273 Narodni dnevnik, 31. 5. 1910, Ljubljan čan (Anton Aškerc), Ivan Hribar. (Oris njegove delavnosti). 274 Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani, 30. Ljubljana 1889, str. 82. 275 Melik, Slovenci 1848–1918, str. 543. – O tem glej tudi Ivan Hribar, Moji spomini, 1. Lju- bljana 1983, str. 127–128 (Hribar, Moji spomini, 1); isti, Moji spomini, 2. Ljubljana 1984, str. 587–588 (Hribar, Moji spomini, 2). 276 Slovenski narod, 30. 11. 1894, Shod zaupnih mož. 277 Slovenski narod, 1. 7. in 2. 7.1918, Ustanovni zbor JDS. 278 Melik, Slovenci 1848–1918, str. 438. 279 Slovenski narod, 17. 9. 1883, (Ivan Hribar), Kranjski deželni zbor. 280 Slovenski narod, 20. 11. 1881, –r. (Ivan Hribar), Ganimo se !, 5. 281 Slovenski narod, 9. 9. 1887, (Ivan Hribar) “Pabrkom” odgovor. – Na Hribarjevo avtorstvo navedenega članka oziroma njegovo sodelovanje pri njegovem oblikovanju opozarja Dušan Kermavner (Kermavner, Slovenska politika 1879–1895, str. 392). 67 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM časa, odkar ima židovski element pravico naseljevati se mej njim, ter se te pravice po Dolenjem Štajerskem tudi v polnej meri poslužuje, preti velika nevarnost”. 282 Odlo čno je zavra čal tudi prodiranje žido- vskega trgovskega kapitala na Spodnjo Štajersko in na Koroško, ki grozi “ta krasni del naše domovine (...) v kratkem tako okupirati, kakor je uže sosednjo Hrvatsko”. Zato se je zavzemal, da trgovanje v tem delu Slovenije prevzamejo Slovenci in odvrnejo “prete či žido- vski poplav”. 283 Čeprav za slovenske protisemite upravi čeno velja, da so jih bile v glavnem samo besede, 284 pa je treba opozoriti, da se jih Hribar ni nikoli odrekel. 285 Tudi v pozni starosti ne, saj je še leta 1940 opozarjal na vlogo “židovskih pijavk” v poljski zgodovini 286 in se odklonilno izrazil o “navlaki židovskega marksizma, ki je zavoje- val sovjetsko državno upravo”. 287 Preden preidemo k obravnavi izrazito idejnega vidika Hribar- jeve politi čne misli in dela, je prav, da na kratko opozorimo tudi na nekatera njegova na čelna politi čna stališ ča, ki omogo čajo širši vpo- gled v razumevanje Hribarja kot slovenskega liberalnega politika. V liberalnih vrstah je predstavljal demokrati čno strujo, ki je v pri- merjavi s starimi liberalci ostreje postavljala nacionalne zahteve, se bolj zanimala za širše množice in bila za splošno volilno pravico. 288 Stališ če, da se uvede splošna in neposredna volilna pravica, je Hri- bar v kranjskem deželnem zboru zagovarjal že leta 1895, 289 ponovno pa se je zavzel za volilno reformo leta 1905, ko je deželnemu zboru predlagal, naj c. kr. vlado pozove, da “kar najpreje mogo če predloži državnemu zboru na črt zakona o takej premembi državnozborske- ga volilnega reda, ki bode slonela na na čelih splošne, neposredne, tajne in jednake volilne pravice”. 290 Uvedba splošne in enake volilne pravice za volitve v državni zbor 26. januarja 1907 je potrdila nje- govo prepričanje, da je bil boj zanjo upravi čen. 291 Hribar se je istega 282 Slovenski narod, 20. 11. 1881, –r. (Ivan Hribar), Ganimo se!, 5. 283 Slovenski narod, 24. 11. 1881, –r. (Ivan Hribar), Ganimo se!, 8. 284 Melik, Slovenci 1848–1918, str. 438. 285 Tako je npr. Hribar v pismu z dne 1. 2. 1895, ki ga je pisal župniku pri Sv. Gregorju nad Sodražico Ivanu Brencetu, poudarjal, da so liberalci odlo čni “protivniki semitstva, od katere- ga edinega v našej domovini more priti nevarnost za katoliško stvar”. – Hribar, Moji spomini, 1, str. 376. O Hribarjevem negativnem odnosu do Židov glej tudi str. 442. 286 Ivan Hribar, Velika neznanka, 1. Misel in delo, 1940/8–9, str. 184 (Hribar, Velika ne- znanka, 1). 287 Ivan Hribar, K sovražnostim med Sovjetsko Rusijo in Finsko. Misel in delo, 1940/1, str. 9 (Hribar, K sovražnostim med Rusijo in Finsko). 288 Melik, Slovenci 1848–1918, str. 553. 289 Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani, 35. Ljubljana 1895, str. 475. 290 Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani, 46. Ljubljana 1908, str. 18 (Obravna- ve deželnega zbora, 46). Hribarjevo obširnejšo utemeljitev tega predloga glej na str. 31–38. Opozarjam, da je kmalu potem, 17. 11. 1905, kranjski deželni zbor sprejel predlog ustav- nega odseka (podal ga je Ivan Šušterši č), po katerem se je deželni zbor izrekel “za na čelo splošne, enake, neposredne in tajne volilne pravice pri volitvah v deželni zbor in v poslansko zbornico državnega zbora”. Za ta predlog so glasovali tudi Hribar in njegovi poslanski tova- riši iz narodno–naprednega kluba. (Prav tam, str. 143, 151, 154–155). 291 Obravnave deželnega zbora, 46, str. 33. 68 leta, 7. julija 1907, v državnem zboru zavzel še za uvedbo splošne in enake volilne pravice tudi za volitve v deželne zbore. 292 Tako kot je Hribar zagovarjal uveljavljenje temeljnih demokra- ti čnih na čel v družbenem in politi čnem življenju habsburške mo- narhije, si je tudi enako vztrajno prizadeval, da bi bilo ustvarjeno ustrezno politi čno in kulturno–duhovno zaledje, ki bi v tedanjih razmerah omogo čalo in spodbujalo širšo emancipacijo slovenskega naroda. Že leta 1884 se je zavzel za ustanovitev Narodnega doma v Ljubljani, ki bi moral “pod svojo streho sprejemati vsa prosveti in omiki služe ča narodna društva ljubljanska”. Hkrati bi bil “velika narodna ustanova”, v kateri bi imeli Slovenci zaslombo “za pospe- ševanje svojega razvoja in za varstvo individuvalnega svojega naro- dnega življenja”. 293 Hribar je bil tudi eden od ustanoviteljev družbe sv. Cirila in Metoda (leta 1885), katere temeljno poslanstvo je po njegovih besedah bilo, da se bori “za pravice in veljavo slovenskega jezika ter (se) razdirajo čemu in raznarajujo čemu po četju nemških pohlepnikov postavijo meje”. 294 Podpiral je tudi zamisel o uvedbi slo- vanske liturgije v slovenski cerkvi. 295 V skladu s takimi zamislimi je obravnaval tudi vprašanje šolstva na Slovenskem. Zavzemal se je za ustanovitev in predvsem slovenski zna čaj razli čnih strokovnih in srednjih šol, njegovo najbolj izrazito dejanje na tem podro čju pa je bilo ve čkratno postavljanje zahteve za ustanovitev univerze v Lju- bljani. 296 Boj za slovensko univezo je Hribar imel za “nalogo svojega življenja”. Že 4. februarja 1898 je v kranjskem deželnem zboru pou- daril, da moramo skrbeti, “da se uresni čijo želje vsega slovenskega naroda, da dobi bela Ljubljana že jedenkrat svoje vseu čiliš če”. 297 Na podlagi sklepa deželnega zbora, ki je 28. februarja 1898 skle- nil pozvati c. kr. vlado, “da čim prej pri državnemu zboru izposluje ustanovitev vseu čiliš ča z bogoslovno, pravoslovno in modroslovno fakulteto v Ljubljani”, 298 je nato v letih 1901 in 1903–1905 predlagal deželnemu zboru, naj od vlade zahteva, “da pospeši vse predpripra- ve za ustanovitev vseu čiliš ča z bogoslovno, pravoslovno in modro- slovno fakulteto v Ljubljani, in da kar najpreje mogo če pri državnem zboru izposluje ustanovitev tacega vseu čiliš ča”. 299 Njegov predlog je 292 Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 164. 293 Slovan, 6. 11. 1884, (Ivan Hribar), Narodni dom. 294 Slovan, 1. 1. 1885, –p –p. (Ivan Hribar), Družba sv. Cirila in Metoda. – O Družbi sv. Cirila in Metoda glej podrobneje Andrej Vovko, Mal položi dar … domu na altar : portret slovenske narodnoobrambne šolske organizacije Družbe sv. Cirila in Metoda 1885–1918. Ljubljana 1994. 295 Slovan, 15. 11. 1885, (Ivan Hribar), Misija dr. Misije; Slovenski narod, 9. 9. 1887, (Ivan Hribar), “Pabrkom” odgovor. 296 O Hribarjevem prizadevanju za ustanovitev univerze v Ljubljani glej podrobneje Janko Polec, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko Univerzo. V: Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. Ljubljana 1929, str. 108–114, 116–117, 120– 122, 124–127, 129, 131–132, 134, 137; Hribar, Moji spomini, 1, str. 288–295. 297 Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani, 39. Ljubljana 1898, str. 173. 298 Prav tam, str. 452, 459. 299 Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani, 43. Ljubljana 1903, str. 18 (Obrav- 69 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM deželni zbor po soglasnem sklepu z dne 21. novembra 1905 posre- doval svojemu upravnemu odseku v posvetovanje in poro čanje. 300 24. novembra 1905 je na priporo čilo upravnega odseka Hribarjev predlog sprejel in se odlo čil c. kr. osrednjo vlado “nujno” pozvati, naj čimprej ukrene vse potrebno in “pri državnem zboru izposluje” usta- novitev univerze v Ljubljani. 301 Že omenjenega 21. novembra 1905 pa je deželni zbor – brez predložitve v posebno posvetovanje in poro- čanje – sprejel tudi drug, zelo pomemben Hribarjev predlog, in sicer, da se deželnemu odboru “naro ča, da odslej zanaprej c. kr. uradom v vojvodini Kranjski in vsem avtonomnim oblastvom v deželah, koder stanujejo Slovenci, dopisuje le v slovenskem jeziku. Istotako naj v ob čevanji z ministrstvi in višjimi državnimi uradi dopisuje izklju čno le v slovenskem jeziku.” 302 V Hribarjevih narodno–emancipacijskih prizadevanjih so se torej izražale vse temeljne prvine slovenskih nacionalnih zahtev. To najbolje ponazarja dejstvo, da je leta 1890 spomnil tudi na tradicionani postulat slovenske politike – Zedinjeno Slovenijo. V deželnem zboru je 24. novembra 1890 nastopil za zdru- žitev vseh slovenskih pokrajin in izrazil prepri čanje, “da se bodo nazori v merodajnih krogih kon čno venderle spremenili in da bode torej mogo če nam Slovencem združiti se v jedno upravno celoto”. 303 Na to zahtevo je ponovno spomnil neposredno pred razpadom Av- stro–Ogrske – v okviru znane polemike, ki je o vprašanju notranje ureditve prihodnje jugoslovanske države potekala med katoliškim in liberalnim taborom v oktobru 1918 304 –, na čelu upravno zedinjene Slovenije pa je ostal zvest tudi v pozneje oblikovani Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. 305 Če se sedaj osredoto čimo posebej na Hribarjev svetovnonazor- ski in idejnopoliti čni profil, je predvsem treba poudariti, da je na njegovo oblikovanje v mnogo čem vplivala doba, v kateri je Hribar za čel svoje najbolj intenzivno javno in politi čno delo. To je bilo ob- dobje po njegovi izvolitvi v kranjski deželni zbor, ko se je v za četku devetdesetih let na Slovenskem za čela uveljavljati na čelna bojevita katoliška smer, iz katere se je porodila doba idejnega lo čevanja in novega strankarskega združevanja. 306 Tak razvoj je sprožil “neizpro- sni Mahni čev ideološki diktat”, ki je privedel v proces idejne, na čel- nave deželnega zbora, 43); Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani, 44. Ljubljana 1903, str. 19; Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani, 45. Ljubljana 1905, str. 48; Obravnave deželnega zbora, 46, str. 309. 300 Obravnave deželnega zbora, 46, str. 192. – Hribarjevo utemeljitev predloga za ustanovitev univerze v Ljubljani glej prav tam, str. 189–192. 301 Prav tam, str. 278, 281–282, 413. 302 Prav tam, str. 202, 207. 303 Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani, 31. Ljubljana 1890, str. 323. 304 Slovenec, 15. 10. 1918, Ivan Hribar, Uprava Jugoslavije. – O omenjeni polemiki glej po- drobneje Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 45–65. 305 Zečevi ć, Na zgodovinski prelomnici, str. 197–198. 306 Jožko Pirc, Rimski katolik in lo čitev duhov. V: Mahni čev simpozij v Rimu. Edo Škulj (ur.). Celje 1990, str. 122, 119 (Pirc, Rimski katolik in lo čitev duhov). 70 ne svetovnonazorske diferenciacije, ki se je že približno dvajset let pripravljala in bolj ali manj prikrito tlela med Slovenci. 307 To dife- renciacijo, ki je dobila splošno sprejeto ime “lo čitev duhov”, je za čel že omenjeni profesor bogoslovja v Gorici in poznejši škof na Krku Anton Mahni č, ko je s svojim obsežnim spisom Dvanajst ve čerov in tremi Dodatki, objavljenimi konec leta 1884 in spomladi 1885 v Slovencu, 308 povzročil pravi vihar in za četek dokon čne duhovne in politi čne lo čitve v slovenskem narodnopoliti čnem gibanju. 309 Bistvo Mahni čevega tedanjega in poznejšega idejnega nastopa je bila nje- gova zahteva po radikalnem izpovedovanju katoliških na čel v vsem življenju, kar je pomenilo, da morajo biti katoli čani v nenehnem boju z druga če misle čimi. Mahni č je v tem videl svojo življenjsko nalogo – da namre č “visoko povzdigne zastavo katoliških na čel in ob njej zakli če v slovenski svet aut – aut, ali – ali, na čelna lo čitev, jasna opredelitev po svojem prepri čanju, iz česar naj sledi dosledno ravnanje v zasebnem, družinskem in javnem življenju”. 310 S tem je na Slovenskem vzpostavil temeljno idejnopoliti čno razlo čevanje med zvestobo katoliškemu dogmatizmu in med svobodoumnim liberaliz- mom. 311 To je v devetdesetih letih privedlo v nepomirljiv spor med politi čnim katolicizmom in liberalizmom, ki je postal bistvo vsemu slovenskemu politi čnemu življenju in dogajanju. 312 Boj se je bíl glede vprašanja, katera na čela (katoliška ali svobodomiselna, liberalna) naj bodo temelj narodovega življenja. 313 Hribar je, kot je leta 1911 zapisalo liberalno glasilo Jutro, “stal v ospredju tega boja od svojega prvega nastopanja v javnosti in ga je vodil do zadnje dobe”. A v tem boju ga ni vodilo protiversko čustvo, saj je bila, kot je poudaril, “kr- ščanska etika od zgodnje mladosti krepko zasidrana v mojem srcu”. Kljub temu pa ni svojega verskega življenja “nikdar uravnaval po politi čnem koledarju”. 314 Gornje Hribarjeve besede dobro razkrivajo njegov odnos do ve- re in vprašanja njenega vklju čevanja v politi čno življenje. “Tudi mi, katere nazivljete Vi liberalce,” je 1. februarja 1895 pisal župniku pri 307 Prav tam, str. 118, 110. 308 Slovenec, 7., 8., 11.–15., 17.–22., 24.–29. 11. in 1.–6., 9., 10., 12. 12. 1884, (Anton Mah- nič), Dvanajst ve čerov. (Pogovori doktorja Junija z mladim prijateljem), 18.–20., 22.–24., 27., 29.–31. 12. 1884, Anton Mahni č, “Dvanajsterim ve čerom” dodatek, 11., 13.–18., 20.–25., 27.–29. 4. in 4. 5. 1885, dr. Mahni č, “Dvanajsterim ve čerom” drugi dodatek, 18.–20., 22., 23. 6. 1885, dr. Mahni č, “Dvanajsterim ve čerom” zadnji dodatek. 309 Pirc, Rimski katolik in lo čitev duhov, str. 111–112. – Podrobneje glej o dokon čni politi čni diferenciaciji v slovenskem narodnopoliti čnem gibanju v za četku devetdesetih let 19. stoletja str. 109–126; Lon čar, Politi čno življenje Slovencev, str. 58–61; Erjavec, Zgodovina katoliške- ga gibanja, str. 30–34, 37–38, 40–47; Gestrin–Melik, Slovenska zgodovina, str. 211–213; Janko Prunk, Slovenski narodni vzpon : narodna politika 1768–1992. Ljubljana 1992, str. 105–111. 310 Pirc, Rimski katolik in lo čitev duhov, str. 117. 311 Jurčec, Krek, str. 24. 312 Melik, Slovenci 1848–1918, str. 553. 313 Bergant, Kranjska med dvema Ivanoma, str. 79. 314 Hribar, Moji spomini, 1, str. 636. 71 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM Sv. Gregorju nad Sodražico Ivanu Brencetu, “nismo ni č slabši kato- liki, ko so Vaši pristaši”. 315 Navedenemu zagotovilu je mo č pritrditi, saj je že prva številka Slovana, politi čnega tednika, ki ga je pri čel Hribar izdajati leta 1884 z namenom “vzbujati narodno zavest z re- snim, pozitivnim delovanjem”, poudarila, da bodo njegovi pobudniki zavra čali “sleparstvo judovskega lažiliberalizma ter čuvali krš čanski zna čaj našega naroda”. 316 V tem smislu je Hribar opozarjal, “da mo- ramo vedno pripravljeni biti, braniti dvoje dragih nam svetinj: vero krš čansko in narodnost slovensko”, ki je sicer “v sto in tiso čkrat večji nevarnosti, ko naša vera”. Toda ob tem je pristavljal, da “po- svetna inteligenca slovenska stoji na starem, sicer strogo narodnem programu, v kateri pa je kot prva to čka sprejeta tudi vera. In zares,” je poudarjal, “ako pregledate vse naše narodno življenje od takrat, ko mu je omogo čen bil po četek razvoja, pa do danes (leta 1892 – op. J. P.), našli bodete, da se posvetna slovenska inteligencija nikdar ni pregrešila proti kardinalni tej to čki narodnega programa.” 317 Podob- no stališ če je zagovarjal tudi na ustanovnem zboru liberalne Naro- dne stranke za Kranjsko 29. novembra 1894, ko je ugotavljal, “da je naš narod tako versk in dinasti čen, da o tem še ni govoriti (ni za razpravljati – op. J. P.)”. 318 Vendar pa to ni pomenilo, da zaradi tega ni kriti čno vrednotil politi čnega katolicizma. Kar zadeva to vpraša- nje, je novembra 1895 celo poslal posebno spomenico papežu Leonu XIII. V njej je zapisal, da slovenski liberalci “z dna duše obsojamo zlorabo Najsvetejšega in cerkve za politi čno agitacijo”. Poudaril je še, da se “slovenska narodna stranka (...) ni nikdar drznila najmanjšo škodo u činiti katoliški cerkvi niti v Ljubljani v deželnem zboru niti na Dunaju v zboru vse države”. 319 Zato je leta 1898 izjavil, “da bi se on ne bil protivil, ako bi se poudarjala krš čanska ideja, ker tej nih če ne nasprotuje, krš čanska ideja se v nas morda premalo poudarja, do čim se poudarja katoliška že preve č”. 320 V tem smislu lahko ra- 315 Prav tam, str. 376. – Kot opozarja Zvonko Bergant, so bili “t. i. liberalci (…) – kljub napa- dom na Katoliško cerkev, duhovš čino in katoliško vero – lojalni katoli čani. Udeleževali so se namre č bogoslužja in verskih obredov, prejemali zakramente idr., in pri tem ni šlo le za neko (tradicionalisti čno) pozunanjenje, ampak za izraz njihovega resni čnega notranjega verskega prepri čanja. V slovenskem primeru zato liberalcev oziroma, širše gledano, svobodomislecev – razen redkih posameznikov – ne moremo ena čiti z ateisti, kar jim je rad pripisoval katoliški tisk oziroma katoliški politiki sploh. Kranjsko (in slovensko) naprednjaštvo oziroma njegovi temeljni predstavniki so bili torej katoli čani. To pa pomeni, da je treba na nek na čin prese či tradicionalno gledanje, da je katolištvo v politi čnem življenju dobilo svoj javni odraz le v Ka- toliški narodni stranki (KNS) oziroma v Slovenski ljudski stranki (SLS). Nasprotno, katoli ča- ni so bili namre č tudi pristaši liberalne Narodno–napredne stranke (NNS); razli čno pa je bilo (…) njihovo razumevanje dolo čenih razsežnosti krš čanstva, to čneje katolištva, kot religije.” V tem pogledu je bilo zna čilno liberalno odklanjanje “politi čne razsežnosti posameznikovega verskega prepričanja”. (Bergant, Kranjska med dvema Ivanoma, str. 18, 99). 316 Slovan, 3. 1. 1884, Naš program. 317 Slovenski narod, 10. 10. 1892, Svet čev banket. 318 Slovenski narod, 30. 11. 1894, Shod zaupnih mož. 319 Hribar, Moji spomini, 1, str. 240. – Celotno besedilo omenjene spomenice (v latinskem jeziku in slovenskem prevodu) glej na str. 234–240. 320 Slovenski narod, 22. 8. 1898, Vsedijaški shod. 72 zumemo tudi njegovo oceno delovanja Narodno napredne stranke, izre čeno slabo desetletje pozneje. Na shodu strankinih volilcev 10. novembra 1907 v Ljubljani je opozoril, da “naša stranka ni nikdar nasprotovala pravemu krš čanstvu, marveč se je borila proti bolnim izrastkom tistega politi čnega gibanja, ki zlorablja vero in krš čansko naziranje v svoje samopašne, umazane strankarske svrhe”. 321 Hribar je ve čkrat obravnaval vprašanje izkoriš čanja vere v strankarsko–politi čne namene. Tako je v zvezi z uvedbo splošne vo- lilne pravice spraševal, “ali to ni sto– in stokrat ve č (preve č – op. J. P.), ako duhovš čina s prižnice in v spovednici naše ljudstvo haran- guira (hujska – op. J. P.)”, in opozarjal, “ če ima kaka stranka taka sredstva na razpolaganje, kakor so peklo in nebesa, potem (...) je to sto in stokrat hujše, kakor pa kupovanje glasov. Kedar (pa) bode,” je pripominjal, “kakor danes pri nas ni – res prilika za ljudstvo, da bo prosto volilo in se moglo samo odlo čevati za svoje kandidate, in da duhovniki ne bodo ve č mogli uplivati nanje, tedaj bodem jaz brez- pogojno za prosto in enako volilno pravico.” 322 Zato je leta 1905, ko se je odlo čno zavzel za uvedbo splošne, neposredne, tajne in enake volilne pravice, zahteval, naj novi volilni red obsega “tudi najob- sežnejše garancije za resni čno svobodo volitev in zlasti tudi zoper zlorabo vere in cerkve v volilne namene”. 323 Opozarjal je namre č, da se je “ravno v naši deželi (na Kranjskem – op. J. P.) ... malokdaj in malokje v tem oziru toliko grešilo”. Zlorabo vere in cerkve pri volitvah je imenoval “divji ples na cerkveno–politi čnem kleku”, v ka- terem je videl težnjo duhovš čine, da si v deželi ohrani svojo oblast. “Zgodovina pripoveduje ve č slu čajev,” je poudaril v deželnem zboru, “kako se je vera zlorabljala zlasti od onega časa sem, odkar so oni, kateri pravijo, da so namestniki božji, za čeli hrepeti po bogastvu in gospodarstvu posvetnem; zgodovina nam polno primerov nava- ja o brutalnostih, ki so se vsled tega godile.” 324 Zahteval je, da se prepre či duhovniškemu stanu, “da doti čno sveto inštitucijo (Cerkev – op. J. P.) zlorablja v politi čne in posvetne namene” – “saj vendar katoliška cerkev kot celota ni juridi čna oseba z volilno pravico; ona ne voli”, je poudarjal, “in naj se kot taka, kot sveta inštitucija, ne vtika v volitve.” 325 Hribar je seveda priznaval, da imajo duhovniki – tako kot vsi drugi – pravico do politi čne agitacije, a je zahteval, da jo uporabljajo “v onih mejah, kakor drugi državljani”. 326 Duhovnikova agitacija za volitve bi torej morala biti taka, da ne bi prihajala “v opreko z nje- 321 Slovenija, 14. 11. 1907, Shod narodnonapredne stranke. 322 Obravnave deželnega zbora, 43, str. 51, 52. 323 Obravnave deželnega zbora, 46, str. 18, 81. – O tem glej tudi Janko Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič 1863–1925 : pot prvaka slovenskega politi čnega katolicizma. Ljubljana 1998, str. 129 (Pleterski, Šušterši č); Bergant, Kranjska med dvema Ivanoma, str. 344–345. 324 Obravnave deželnega zbora 46, str. 35, 36. 325 Prav tam, str. 79, 75. 326 Prav tam. 73 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM govim svetim zvanjem (...). Ako pride duhovnik k volilcu, kateri ne more sam presoditi, kako dale č sega njegova (duhovnikova – op. J. P.) od cerkve podeljena mu oblast in kje si jo sam svojiti za čne in ako ta vpliva,” je opozarjal Hribar, “da naj voli njegovega kandidata, je to čisto druga stvar. Potem tak volilec ni ve č objektiven, potem ne more ve č vrlin posameznih kandidatov presojati tako, kakor bi jih sicer presojati zamogel. In vzemimo, da pride duhovnik do volilca ter mu zagrozi, da ne pride k njemu s poslednjo popotnico, ali da mu pri spovedi ne da odveze, če ne voli kandidata, ki ga on priporo ča, ali bo mogel volilec, kateremu je ve čno izveli čanje ve č kakor vsaka materijalna škoda, ve č kakor vsaka svota, ki bi se mu mogla pla čati, da se kupi od njega glas, ali bo mogel še prosto po svojem prepri ča- nju voliti? In, gospoda moja,” je še spraševal Hribar, “recimo, da je duhovnik na prižnici govoril o peklenskih mukah, da je z živimi bar- vami naslikal, kako se cvro izgubljenci, in da je potem prišel agitovat sklicuje (sklicujo č – op. J. P.) se na svojo propoved, tedaj vprašam Vas, ali bode mogel tak človek voliti nasprotnega kandidata, četudi je prepri čan, da je desetkrat bolj sposoben kakor pa kandidat, kate- rega mu je duhovnik priporo čal?” Zato se je zavzemal za tako volilno svobodo, ki bi zakonsko onemogo čala zlorabljanje vere in Cerkve v volilne namene. 327 Menil je tudi, da bi katoliška Slovenska ljud- ska stranka in predvsem njen na čelnik Ivan Šušterši č dokazala svoj demokratični značaj – in “manjka mi vere v to”, je pribijal –, če bi bila povsem neodvisna od cerkvene avtoritete. Vklju čevanje Cerkve v vrtinec politi čnega boja je bilo zanj povsem nesprejemljivo, zato je zelo kriti čno gledal na tisto “duhovš čino, ki v cerkvah rada govori o politi čnih stvareh”. Pri tem je izrekel tudi naslednjo zelo zanimivo misel: “Cerkev se nikdar ne napada v cerkvi, ampak zunaj cerkve in torej naj se tudi brani zunaj cerkve. Saj imate zadosti sredstev zunaj cerkve,” je v deželnem zboru odgovarjal katoliškim predstavnikom, “da jo branite. Čisto kaj drugega pa je, če se politi čne zadeve vla čijo v cerkev, kajti na prižnicah bi se ne smelo ni č drugega oznanjevati, kakor beseda Božja.” 328 Čeprav je Hribar dosledno nasprotoval pritegovanju Cerkve in vere v politi čno življenje, pa tega stališ ča nikakor ni povezoval s tr- dim kulturnobojnim liberalizmom, ki se je proti koncu 19. stoletja izoblikoval v odnosu do Katoliške cerkve in katoliškega gibanja na Slovenskem. 329 Kot homo politicus in po nazoru, vzgoji in izkustvu svobodnjaški demokrat, ki se ni mogel obrniti drugam kakor v li- beralno stranko, 330 je seveda poudarjal svobodomiselnost in je tudi videl “bodo čnost (...) na strani svobodomiselnih strank”. 331 Zavze- 327 Prav tam, str. 35. 328 Prav tam, str. 78, 75. 329 Kermavner, Slovenska politika 1879–1895, str. 495. 330 Zvone Kržišnik, Slovenski politiki izza pomladi narodov. Ljubljana 1994, str. 148. 331 Obravnave deželnega zbora, 46, str. 33. 74 mal se je, da se mora NNS “boriti za osamosvojenje napredne misli”, posebno še, ker so “pri nas Slovencih, zlasti na Kranjskem (...) v tem oziru še mrki časi”. Prepri čan pa je bil, da “pride s časoma tudi pri nas do popolnega razširjenja svobodomislenosti. Kakor so se Čehi emancipirali izpod klerikalnega jarma,” je poudaril na 2. shodu za- upnikov NNS 25. marca 1906 v Ljubljani, “tako se bodemo tekom let tudi mi”. 332 Toda zaradi takih poudarkov ga še ne moremo imeti za enega od glavnih nosilcev protikatoliške gonje na Slovenskem, kot je zapisal Fran Erjavec. 333 Opozoriti velja, da je tudi Hribar sam javno izjavil, da je “eden tistih, ki niso prijatelji te gonje, eden tistih, ki obsojajo to gonjo”. 334 O t. i. farški gonji je imel odklonilno stališ če in je menil, da so z njo “nekateri le prevro čekrvni mladoslovenski politiki v svoji naivnosti mislili, da ne oslabe le veljave duhovš čine, temve č da celo odvrnejo ljudstvo od nje”. 335 Kot je opozarjal v svojih spominih, ga je ta, “posebne vrste šport”, ki ga je vodilno liberalno glasilo “’Slovenski Narod’ gojil v ‘farški gonji’” in se je ujemal z “dr. Tav čarjevo politi čno smerjo” – zelo motil, zato je Tav čarja pred takim na činom boja ve čkrat svaril. Prosil ga je tudi, naj vpliva na urednika Slovenskega naroda Miroslava Malovrha, da “ublaži pisanje ‘Sloven- skega Naroda’ in opusti neokusno ‘farško gonjo’. Vse je bilo zastonj”, piše Hribar. Tav čar se je izgovarjal “na Malovrha, češ, da ne more nič proti njemu; imel sem pa mnogokrat vtis, da mu Malovrh služi za kozla, na katerega zvra ča krivdo.” Vse to je po Hribarjevih ugoto- vitvah imelo za NNS zelo kvarne posledice. “Duhovniki, ki so z njo simpatizovali” – “in bilo jih je precejšnje število – so ji obrnili hrbet. In nikdo jim tega ni mogel šteti v zlo.” 336 Seveda pa je bil Hribar glede t. i. farške gonje kriti čen tudi do nasprotne strani. Spraševal je namre č, “kako pa je farška gonja nastala? Kje pa so tisti duhovniki, ki so se svoje dni odlikovali s toleranco? Kje so oni duhovniki, ki so na vzvišeni na čin oznanjevali božjo besedo; kje oni, ki so u čili mir in ljubezen? Tistih, gospoda moja, ni ve č, ali vsaj redki so!”, je odgovarjal in pristavljal, “naj se duhovš čina povrne k tradicijam starejših duhovnikov in videli bode- te, da bode ta ‘farška gonja’ sama prenehala, sama od sebe zaspala in da se ne bode treba več glede nje pritoževati.” 337 Katoliški strani je svetoval, naj tako uravna “svoje delovanje, da farške gonje treba ne bode”, obenem pa jo je spraševal, zakaj “’Slovenski narod’ tako preganjate in celo pastirske liste proti njemu izdajate? Če je res, da nimate ni česar proti temu, da bi se smelo tako berilo ljudstvu dajati v roke, potem”, je duhovito pripomnil, “imam nado, da bodete za čeli 332 Slovenski narod, 26. 3. 1906, Shod zaupnikov narodno–napredne stranke. 333 Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 72. 334 Obravnave deželnega zbora, 46, str. 36. 335 Hribar, Moji spomini, 1, str. 394. 336 Prav tam, str. 425, 379, 415, 395. 337 Obravnave deželnega zbora, 46, str. 33. 75 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM pri spovedi za pokoro namestu 5 očenašev nalagati čitanje 5 številk ‘Slovenskega naroda’.” 338 Hribarja spopad med politi čnim katolicizmom in liberalizmom ni privla čil. V njem je videl “nepotrebni boj”, v katerem mu je bil “surovi ton našega novinarstva (...) najpriskutnejša prikazen v na- šem javnem življenju”. 339 Toda “pri časnikih, kjer sta si stala naspro- ti Miroslav Malovrh in (Slovenčev poročevalec – op. J. P.) Ivan Štefe ni bilo mogo če misliti na opustitev vsake disharmonije (razdora – op. J. P.). Zlasti še zato, ker sta taktirki imela v rokah dr. Ivan Tav čar in dr. Ivan Šušterši č”. 340 Hribarjev glavni poudarek v tem sporu je bil, da je “katoliškonarodna stranka nasproti pripadni- kom narodno–napredne stranke popolnoma pozabila velikega nau- ka krš čanstva o bratovski ljubezni in je nasprotovala vsemu, kar je od druge narodne politi čne stranke prihajalo”. 341 Taka ocena ga je verjetno tudi navedla k opozorilu, ki ga je izrekel na že omenjenem shodu NNS 10. novembra 1907 v Ljubljani. Tedaj je poudaril, da NNS “trdno stoji in bo tako stala ter še marsikako bridko uro prinesla klerikalcem”. Na čelniku SLS Šušterši ču pa je svetoval, “naj zavaru- je vsaj pri (katoliški – op. J. P.) ‘Vzajemni zavarovalnici’ klerikalno stranko proti požaru ljudske nevolje, kajti ni ve č dale č čas, ko se bo slovensko ljudstvo maš čevalo nad svojimi krivimi preroki in jih pognalo od sebe, da bo klerikalna stranka sramotno izginila s po- vršja”. 342 Kolikor je znano, je bila to Hribarjeva najostrejša izjava, ki jo je kot liberalni politik namenil katoliški strani. Med pripadniki ka- toliškega tabora je imel vrsto dobrih osebnih prijateljev, medtem ko je bil politi čno ali osebno gorak le malokateremu iz njegovih vrst. Naj spomnimo, da so ga s slovenskima pesnikoma in duhovniko- ma, Simonom Gregor či čem in Antonom Aškercem, vezale pristne prijateljske vezi. 343 Iskren prijatelj je bil tudi šentgotardskemu in pozneje trnovskemu župniku Ivanu Vrhovniku. 344 Prav tako je cenil prvega na čelnika Katoliške narodne stranke kanonika Karla Kluna, o katerem je dejal, da je bil “jako koncilijanten in miroljuben du- hovnik”, s katerim se je “dalo jako prijetno prijateljsko ob čevati”. 345 Podobno je ocenjeval tudi vodilnega slovenskega politika v času med obema vojnama in na čelnika SLS po letu 1917 Antona Korošca. Ocenil ga je za politika “bistre glave” in zelo “zaslužnega voditelja in državnika”. 346 Kljub posameznim pikrim opazkam na ra čun Janeza 338 Prav tam, str. 79, 77. 339 Hribar, Moji spomini, 1, str. 111, 432. 340 Prav tam, str. 494. 341 Prav tam, str. 592. 342 Slovenija, 14. 11. 1907, Shod narodnonapredne stranke. 343 Hribar, Moji spomini, 1, str. 147–172. 344 Prav tam, str. 228–231. 345 Obravnave deželnega zbora, 46, str. 37. 346 Hribar, Moji spomini, 1, str. 635. 76 Evangelista Kreka, 347 je prav tako cenil tudi tega krš čanskosocial- no usmerjenega ideologa in politika. Zanj je bil idealen rodoljub in genialen politik. Ob njegovi smrti je v priložnostni dnevnik zapisal, da so “naše podivjane politi čne razmere, katerih je najve č krivo slo- vensko dnevno novinarstvo, bile (...) vzrok, da me je dr. Krek često napa čno sodil. To krivico delal sem tudi jaz njemu.” 348 Opozoriti pa je treba, da se je že ob znani aferi Theimer, s katero je Sloven- ski narod pod Malovrhovim uredništvom leta 1913 skušal Kreka moralno in politi čno izni čiti, 349 Hribar odlo čno postavil na Krekovo stran in v njegov bran. 350 Kot opozarja Ivan Dolenec je bil tudi prvi, ki je po Krekovi smrti poslal prispevek za njegov spomenik in s tem šele sprožil misel, da je treba takoj organizirati akcijo za postavitev spomenika. Hribar “je dal v ta namen 500 kron”, piše Dolenec, “kar je bilo za takratne čase tako velika vsota, da ne vem, ali je kdo od darovalcev za Krekov spomenik dosegel Hribarja”. 351 Poleg omenjenih katoliških duhovnikov in politikov lahko ome- nimo še nekaj visokih cerkvenih dostojanstvenikov, ki jim je Hribar izkazoval spoštljiv odnos, pa tudi iskrena prijateljska čustva. Ta- ko je že v papežu Leonu XIII., vrhovnemu cerkvenemu poglavarju v letih 1878–1903, videl blagega in u čenega moža, ki je “takrat s stolice sv. Petra v Rimu tako veš če vodil usodo katoliške cerkve”. 352 Med vidnimi cerkvenimi dostojanstveniki, s katerimi je prihajal tu- di v osebni stik, pa je bil drag prijatelj đakovskemu škofu Josipu Juraju Strossmayerju. 353 Tudi z ljubljanskim škofom Antonom Bo- naventuro Jegli čem, ki je stoloval v Ljubljani v letih 1898–1930, ni prišel nikoli v resnejši spor. 354 Jegli ču je ob njegovem prihodu v Ljubljano 20. maja 1898 pripravil veli časten sprejem in je nato v prvih mesecih njegovega bivanja v Ljubljani z njim ve čkrat skupaj zahajal na liberalne prireditve v Narodni dom. Hribar je bil tudi tisti, ki znotraj liberalnega tabora ni nasprotoval Jegli čevi nameri, da v Ljubljani zgradi katoliški konvikt z lastno, slovensko gimnazijo; kot 347 V tej zvezi lahko opozorimo, da je po dolgi razpravi, ki jo je Krek imel na seji kranjskega deželnega zbora 4. 11. 1905 (Obravnave deželnega zbora, 46, str. 41–49), Hribar na nasle- dnji seji deželnega zbora, 7. 11. 1905, med drugim dejal tudi tole: “Gospodje poslanci te zbornice, ki so tovariša gospoda dr. Kreka (4. 11. 1905 – op. J. P.) poslušali z veliko krš čan- sko potrpežljivostjo (...) so imeli, vsaj meni se zdi, ta utis, da ne bi škodovalo, če bi gospod tovariš dr. Krek tudi v zgovornosti bil abstinent.” (Prav tam, str. 75). 348 Hribar, Moji spomini, 2, str. 243. 349 O t. i. aferi Theimer glej Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 210–211; Jagodic, Nadškof Jegli č, str. 215–216; Damir Globo čnik, Afera Theimer. Radovljica 2001. 350 Hribar, Moji spomini, 1, str. 396. 351 Slovenec, 8. 10. 1942, (Ivan Dolenec), Ob petindvajsetletnici Krekove smrti. 352 Hribar, Moji spomini, 1, str. 234. – O Hribarjevih pogledih na papeža Leona XIII. glej tudi str. 89. 353 Hribar, Moji spomini, 1, str. 107–120. 354 V tej zvezi lahko opozorimo, da je bil – po Jegli čevih dnevniških zapiskih – tudi Hribar med tistimi, ki so ga (v letih 1905–1906) tožili bodisi pri vladi na Dunaju bodisi v višjih cer- kvenih krogih. (Jože Jagodic, Nadškof Jegli č : majhen oris velikega človeka. Celovec 1952, str. 179; Jagodic, Nadškof Jegli č). O čitno pa to ni rodilo neke izrazite napetosti med njima. 77 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM ljubljanski župan je Jegli čev na črt brez pridržkov podpiral. 355 Če- prav je zaradi Hribarjeve izjave avgusta 1898, da se “krš čanska ide- ja (…) v nas morda premalo poudarja, do čim se poudarja katoliška že preve č”, 356 Jegli č v Ljubljanskem škofijskem listu tako stališ če zelo o čitno zavrnil, 357 Hribar svojega odnosa do njega ni spremenil. Kot piše, je Jegli čev “afront (vzel) torej enostavno na znanje, ne da se mi je potrebno zdelo svoje zvani čno ob čevanje s knezoškofom kakorkoli spremeniti. Ono je torej ostalo tudi poslej še uljudno, dasi le konvencijonalno”. 358 Kot glavni govornik na veliki narodni mani- festaciji 29. oktobra 1918 v Ljubljani, s katero sta bili na Sloven- skem izvršena državna odcepitev od Avstrije 359 in utemeljena nova Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS), 360 je Jegli ča tu- di upravi čeno imenoval za moža, ki je ob Antonu Korošcu, Janezu Evangelistu Kreku in samem slovenskem ljudstvu položil enega od štirih temeljnih kamnov tedanje slovenske narodne osvoboditve in politi čne osvoboditve. S tem je postal “sam od sebe – primas Jugo- slavije”, je poudaril Hribar, in je “našo belo Ljubljano povzdignil (...) za stolico primata”. 361 Formalno korekten, vendar zelo kriti čen odnos pa je imel Hri- bar do Jakoba Missie, ljubljanskega škofa v letih 1884–1898, na- čelnika KNS (SLS) v letih 1899–1917 Ivana Šušterši ča in vidnega politi čnega predstavnika SLS, sprva liberalca, Frana Šukljeta. Mis- sii, ki je bil po Hribarjevem opisu sicer “ človek temeljite vsestranske izobrazbe, koncilijanten in prijazen v svojem ob čevanju, pri tem pa imponujo če postave in aristokratskega nastopanja”, 362 je globoko zameril njegovo odlo čno stališ če, “da slovenskega jezika tako rekoč ni (...) in da ljudstvo njegovih (Missijinih – op. J. P.) pridigarjev, ko z lece v slovenskem jeziku govore, niti ne nme (razume – op. J. P.)!” 363 O tem, da “imenovani vladika ni prijatelj našega jezika”, je v že ome- njeni spomenici obvestil tudi papeža Leona XIII. 364 V spomenici je zapisal, da “priznavamo tudi ljubljanskega škofa kot voditelja v veri in nravnosti, nikdar pa v zgolj politi čnih zadevah, vedo č, da je na- 355 Hribar, Moji spomini, 1, str. 346–349. 356 Slovenski narod, 22. 8. 1898, Vsedijaški shod. 357 Anton Bonaventura, knez in škof, Poziv častiti duhovš čini. Ljubljanski škofijski list, 1898/6, str. 101–102. – Glej tudi Hribar, Moji spomini, 1, str. 345–346. 358 Hribar, Moji spomini, 1, str. 346. 359 O tem glej podrobneje Janko Pleterski, Prva odlo čitev Slovencev za Jugoslavijo : politika na doma čih tleh med vojno 1914–1918. Ljubljana 1971, str. 261–267. (Pleterski, Prva od- lo čitev). 360 O pomenu Države SHS v slovenskem narodnopoliti čnem razvoju glej Jurij Perovšek, Slovenska osamosvojitev v letu 1918 : študija o slovenski državnosti v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ljubljana 1998 (Perovšek, Slovenska osamosvojitev 1918). 361 Slovenski narod, 30. 10. 1918, Manifestacijski sprevod po Ljubljani. – V zvezi s Hribarjevo oznako škofa Jegli ča za primasa Jugoslavije njegov biograf Jože Jagodic pravi, da to Jegli ču ni bilo vše č in je bil zaradi tega na Hribarja nejevoljen. (Jagodic, Nadškof Jegli č, str. 221). 362 Hribar, Moji spomini, 1, str. 232. 363 Slovenski narod, 15. 7. 1889, Kje je nevarnost? 364 Hribar, Moji spomini, 1, str. 238. 78 sproten našemu naporu za prospeh slovenske narodnosti”. 365 Zara- di načelnih politi čnih razhajanj in taktike “podirati vse, kar smo na- prednjaki (liberalci – op. J. P.) zasnovali, pa če je to bilo v narodnem oziru še tako koristno”, 366 ni bil naklonjen tudi Šušterši ču. V spo- minih je zapisal, da je imel v njem “hudega in brezobzirnega politi č- nega in – ker smo Slovenci v na čelnih borbah bili vedno neznanski pritlikavci – zato tudi osebnega sovražnika”. 367 Šušterši ču je sicer priznaval veliko inteligenco in visoko izobrazbo pa tudi dejstvo, da je bil “trezen, izkušen in prakti čen politik” in “velik lisjak v taktiki”. 368 Toda po njegovi oceni sta bila pobuda vsemu Šušterši čevemu delo- vanju “zgolj neizmerno častihlepje in brezmejna oblastnost”. Zato je poudarjal, da je Šušterši čeva politi čna modrost “temeljila vedno le na brezvestnih, z lažmi in denuncijacijami podprtih intrigah”, v ka- terih ga, če je šlo za to, da “podere kako od drugih zasnovano, četudi narodu in splošnosti koristno stvar (...) ni bilo človeka ‘ve čega for- mata’”. 369 Zanj je bil “rimskokatoliško in avstrijsko navdahnjena (...) duša”, 370 pa tudi človek, ki govori v tonu, “kakor je obi čajen v bezni- cah”, hkrati pa je še avtokrat, ki s svojim nastopom dokazuje, “kako so ponižni in pohlevni njegovi tovariši in kako morajo slepo slediti njegovim sklepom in naklepom”. 371 Podobno, čeprav manj ostro, je ocenjeval tudi Frana Šukljeta. “Ta bivši najhujši radikalec in svobo- domislec”, je zapisal v svojih spominih, “znal se je, kadar se mu je to zdelo primerno, nagniti celo na nasprotno stran” in je “vsako priliko porabil, da si pripravi pot za svojo politi čno karijero.” 372 Hribar je idejno in politi čno nenaklonjenost do predstavnikov katoliškega tabora ohranil do obeh omenjenih predstavnikov SLS, ki sta mu bila “bila oba sovražna”. 373 Druga če pa je bil do vere in sebi nasprotnega idejnopoliti čnega tabora strpen, v časih sicer tudi oster in bole če duhovit, a v okviru svoje na čelne politi čne kritike vedno korekten. Zato ga lahko prištevamo k tistim slovenskim liberalnim prvakom in svobodomislecem, ki v zgodovini slovenskega spopada- nja med politi čnim katolicizmom in liberalizmom – upoštevaje obe strani – zaslužijo dostojanstveno mesto, ki ga med tistimi, ki so se v njegovem času pa tudi pozneje odlo čili vstopiti v slovenski politi čni 365 Prav tam, str. 240. 366 Prav tam, str. 300. 367 Prav tam, str. 635. 368 Prav tam, str. 300, 506, 494. 369 Hribar, Moji spomini, 2, str. 244, 94; isti, Moji spomini, 1, str. 632. 370 Hribar, Moji spomini, 1, str. 633. 371 Obravnave deželnega zbora, 43, str. 29, 51. – Hribar je o Šušterši ču tudi dejal: “ Če pojde po intencijah dr. Šušterši ča, se nemara lahko prigodi, da bodo duhovniki po božjih hramih u čili, da ni bog, ampak da je vsemogo čen dr. Šušterši č, brez čigar dovoljenja nikomur niti las ne pade raz glavo.” (Slovenija, 14. 11. 1907, Shod narodnonapredne stranke). 372 Hribar, Moji spomini, 1, str. 147, 140. – O Šukljetovem gledanju na Hribarja glej podrob- neje Franjo Šuklje, Iz mojih spominov, 1. Ljubljana 1926, str. 113–114, 117; isti, Iz mojih spominov, 2. Ljubljana 1929, str. 14, 15; isti, Iz mojih spominov, 3. Ljubljana 1929, str. 91, 120. 373 Hribar, Moji spomini, 1, str. 364. 79 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM metež, dosega le malokateri mož. Verjetno je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da mu je že njegova življenjska pot prihranila usodno osebnostno zaznamovanost s politi čnimi prepiri na Kranjskem. Že kot devetnajstletnik je nastopil službo v centrali banke Slavija v Pragi, kjer je ostal do leta 1873. Nato je kot njen zastopnik delal v Ljubljani, Brnu, na Dunaju in v Trstu, maja 1876 pa je postal gene- ralni zastopnik banke Slavija v Ljubljani. 374 Tudi kasneje je ostal v stiku z življenjem na tujem, predvsem v okviru razli čnih kulturno– politi čnih in znanstvenih manifestacij novoslovanskega gibanja. 375 Njegovo svetovljansko držo mu je priznal tudi predsednik francoske republike, ki mu je, kot je leta 1926 opozoril Hribar, “podelil koman- derstvo častne legije – prvemu in doslej še edinemu Slovencu, ki je deležen postal tako visokega francoskega odlikovanja”. 376 * * * Ivan Hribar je v svojem dolgem in plodnem življenju doživel in spremljal nastanek in razvoj razli čnih idejnih ter družbenopoliti č- nih fenomenov, ki so odlo čilno ozna čili 19. in 20. stoletje. Tako se je razen v okviru boja med politi čnim katolicizmom in liberalizmom jasno opredelil tudi o politi čni predstavnici slovenskega delavskega razreda, Jugoslovanski socialnodemokratski stranki, nato pa tudi o vprašanju boljševisti čne revolucije, komunizma in fašizma. O sle- dnjem je menil, “da bo njegov konec silno žalosten”. Zato je obsojal “po vzoru laških fašistov” ustanovljeno Orjuno, ki si je med svoja pravila zapisala tudi “pravico dosezanja društvene svrhe tudi z upo- rabo fizi čne sile”. Po njegovem prepri čanju “torej društva s tako ne- varno privilegovanim delokrogom ni bilo prav ni č potreba”. 377 Dru- ga če pa je gledal na pripadnike socialne demokracije, pri katerih mu sicer ni ugajal “njihov internacijonalizem”, kljub temu pa je JSDS prišteval med svobodomiselne stranke in je že leta 1905 izjavil, da “socijalno–demokrati čna stranka dandanes ni ve č tista stranka, ki bi hotela a tout prix (po vsej sili – op. J. P.) razdreti ves državni red; ona je temve č postala stranka, katera ho če zdravo preosnovo tega državnega reda in katera utegne postati celo državo ohranjujo ča 374 Melik, Slovenci 1848–1918, str. 544. 375 Gantar Godina, Neoslavizem, str. 73, 111–114, 116, 122–124, 133–135, 157–158; Melik, Slovenci 1848–1918, str. 558. 376 Ivan Hribar, Franju Šukljetu v spominsko knjigo. Ljubljana 1926, str. 6. 377 Hribar, Moji spomini, 2, str. 456. – Podrobneje glej o nastanku, razvoju in zna čaju Orjune v Kraljevini SHS in na Slovenskem Branislav Gligorijevi ć, Organizacija jugoslovenskih na- cijonalista (Orjuna). Istorija XX. veka, 1963/5, str. 315–396; isti, Profašisti čka organizacija “Orjuna” i revolucionarni radni čki pokret Jugoslavije. V: Revolucionarno delavsko gibanje v Sloveniji v letih 1921–1924. Tone Ferenc … (et al.) (ur.). Ljubljana 1975, str. 123–134; Ze čevi ć, Na zgodovinski prelomnici, str. 116–118; Jurij Perovšek, Orjuna. Enciklopedija Slo- venije, 8. Marjan Javornik (ur.), Dušan Voglar (ur.), Alenka Dermastia (ur.). Ljubljana 1994, str. 157–158. 80 stranka”. 378 Zanimivo je, da je Hribar, eden od zgodovinskih vodi- teljev mladega slovenskega meš čanstva, v pozni življenjski dobi kot “slovanski rodoljub” 379 v ve č člankih sicer kriti čno, vendar ideološko umirjeno pisal tudi o Zvezi sovjetskih socialisti čnih republik (ZSSR) in njeni notranji ureditvi ter zunanji politiki. Na tak na čin pisa- nja je gotovo vplivalo dejstvo, da se je “za Rusijo in ruski narod (...) od svoje mladosti – nekako nagonsko – vedno zanimal” in “vzljubil (...) ta preprosti blagodušni, odkritosr čni, velenadarjeni in dobri na- rod”. 380 Po sklenitvi znanega nenapadalnega sporazuma med Nem- čijo in ZSSR avgusta 1939 in poznejši sovjetsko–finski vojni je sicer opozarjal, da je Rde ča armada – “ čisto po japonskem in nemškem zgledu – brez vsakršne vojne napovedi ali kakega predhodnega ob- vestila prekora čila na ve č krajih obenem finsko mejo in (...) takoj tudi za čela sovražnosti”. 381 Kljub tej in nekaterim drugim kriti čnim ocenam pa je v tem dejanju videl predvsem oživitev politi čne opo- roke Petra Velikega. 382 Predvsem pa je sodil, da je vse tisto ozemlje, na katerem so se po prvi svetovni vojni oblikovale Finska ter v letu 1940 k ZSSR priklju čene Litva, Latvija in Estonija, “bilo Rusiji (...) odvzeto”. 383 Po njegovi oceni tako iz bojazni pred komunizmom, kot tudi zato, da se ruskemu narodu oteži “svobodno dihanje” in zastre “neutesnjen pogled proti evropskemu zapadu”. Hribar oblikovanju teh novih držav ni bil naklonjen in je menil, da “od teh (...) prve tri (Litva, Latvija in Estonija – op. J. P.) absolutno niso bile sposobne za samostojno življenje, do čim bi se bila poslednja (Finska – op. J. P.) mogla za silo že še vzdržati”. 384 A zanj, ki je bil predvsem Slovan, 385 je bilo pomembno le dejstvo, da so za ruski narod predstavljale “no- vonastale štiri obrobne države silno nadležen steznik na njegovem državnem životu in da mu bo že samo po sebi umljivi čut varnosti narekoval otresti se ga za vsako ceno”. 386 Posebej je poudaril, da bi to bilo dejanje ruskega naroda in opozoril, da ruska država le pred- stavlja ruski narod “in je irelevantno, kakšna je notranja uredba te države”. Na ZSSR oziroma Sovjetsko Rusijo je zato gledal kot na predstavnico ruskega naroda – pa “naj bo njena vladavina še tako nesimpati čna”. 387 Dejstvo, da je “dandanes SSSR ali Sovjetska Rusija kot najve- čja in mogo čna slovanska država katexochen (v prvi vrsti – op. J. P.) zastopnica Slovanstva,” je bilo za Hribarja zelo velikega pomena, 378 Obravnave deželnega zbora, 46, str. 33–34. 379 Hribar, K sovražnostim med Rusijo in Finsko, str. 9. 380 Ivan Hribar, Velika neznanka, 3. Misel in delo, 1940/12, str. 284 (Hribar, Velika neznan- ka, 3). 381 Hribar, K sovražnostim med Rusijo in Finsko, str. 6. 382 Prav tam, str. 11, 12. 383 Hribar, Velika neznanka, 1, str. 190. 384 Hribar, K sovražnostim med Rusijo in Finsko, str. 8, 9. 385 Melik, Slovenci 1848–1918, str. 565. 386 Hribar, K sovražnostim med Rusijo in Finsko, str. 9. 387 Prav tam. 81 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM zlasti še, ker je bil prepri čan, “da je ravno Slovanstvo poklicano pre- poroditi svet v eti čnem smislu”. 388 Opozarjal je, da bi bilo “napa čno (...) nad SSSR ošabno vihati nos, češ: država manjše vrednosti, ki jo vladajo nepo česani uporniki!” 389 Te sta pa č privedla “na vlado upor proti carizmu” in “krvava revolucija, ki je razmere v Rusiji tako te- meljito izpremenila, da je ves njen zamejski svet bil ostrvenenja (od zaprepadenosti – op. J. P.) iz sebe. Toda, ako je propadla carska vla- davina, katere gniloba je postajala široko znana”, je nadaljeval Hri- bar, si je ruski narod, “ čim se je izmotal iz uporniških homatij (...) ustvaril zopetno državno življenje. (...) Uravnovalec je narod sam in ravno ruski narod”, je bil prepri čan Hribar, “ima toliko umstvene sile in mo či za zmožnost, da si izbere novo boljšo pot, ako spozna, da ga sedanja vodi na brezcestje.” Vendar pa je menil, da je “vkljub svoji neprikupni vnanjosti” pri čela Sovjetska Rusija “po usodnih revolu- cijskih homatijah (...) redno poslovati”, in da so “njeni vlastodržci, ki so se dobro zavedali, da jih bo ves svet kot nasilne prilastnike obla- sti čez ramena gledal”, “postali po vzpostavitvi reda bolj prisebni, spoznali so za svojo dolžost nadaljevati vse tisto delo prejšnjih vlad, ki je bilo v korist ruskega naroda in njegove države, katere voditelji so postali”. 390 Ocenjeval je, da je v ZSSR ob mo čni vojaški organiza- ciji dobro urejeno tudi vprašanje industrijskega razvoja, znanstve- no–raziskovalnega dela, prosvete, socialnega in zdravstvenega var- stva, celinskih plovnih komunikacij in elektrogospodarstva. Glede “velikih in težkih del v Sovjetski Rusiji” pa je dopuš čal možnost, “da utegne med delavci (...) biti tudi takih ljudi, ki so za kazen k temu prisiljeni, morebiti celo politi čnih kaznjencev”, medtem ko je v sta- hanovcih videl novo plemstvo, “plemstvo dela in uma”. 391 Seveda se je ob obravnavi gornjih vprašanj, ko je opozarjal na “ogromen napredek Rusije po revoluciji,” 392 Hribar osredoto čil tudi na vprašanje komunizma in komunisti čnega zna čaja ZSSR. Ugota- vljal je, da ustava ZSSR, sprejeta leta 1936, sploh “ne pozna besede ‘komunizem’”. Pri raz členitvi tistih ustavnih členov, ki so zadevali vprašanje lastnine, pa je prišel do zanimivega sklepa, da dopuš ča- nje malega zasebnega gospodarstva posameznih kmetov in obrtni- kov, ki temelji na osebnem delu in izklju čuje izkoriš čanje tujega dela, pomeni, “da o kaki komunisti čni Sovjetski Rusiji ne moremo govoriti”. 393 Toda obenem je poudaril, da zaradi dolo čil, po katerih “ne more biti nikdo izvoljen, kdor ni bil postavljen za kandidata po združitvah (komunisti čnih strankinih in mladinskih organizacijah, 388 Hribar, Velika neznanka, 3, str. 285. 389 Hribar, Velika neznanka, str. 194. 390 Prav tam, str. 187, 189, 190. 391 Prav tam, str. 189–190, 193; Ivan Hribar, Sojuz sovjetskih socijalisti českih respublik (SS- SR) : s pti čjega razgleda. Misel in delo, 1941/1, str. 10 (Hribar, SSSR); isti, Sojuz sovjetskih socijalisti českih respublik (SSSR), 2. Misel in delo, 1941/2–3, str. 43–46. 392 Melik, Slovenci 1848–1918, str. 566. 393 Hribar, SSSR, str. 6, 7. 82 strokovnih zvezah, zadrugah in kulturnih društvih – op. J. P.), ki obsegajo le neznaten del volilnih upravi čencev in so v najpopolnejši odvisnosti od vrhov državne uprave” – ta ustava nikakor ni demo- krati čna, ker postavlja ves “demokratizem na glavo” in “izpreminja volilni red (...) v golo burko”. Zato ZSSR ni prišteval med demokrati č- ne države, o sovjetski ustavi pa je menil, da je ZSSR z njo pa č “do- bila trden temelj, ki ji je šele omogo čil redno državno poslovanje. Na mesto revolucije stopila je evolucija, ali lahko umljivo po slovensko izraženo: na mesto prevrata in razboja, razbor in razvoj.” 394 Glede na povedano Vasilij Melik zelo dobro ugotavlja, da je Hribar nadaljnji napredek ZSSR videl v odmiku od komunisti čnih idej, 395 ki jih je imel za fato morgano in sovjetsko državno vero. Opo- zarjal je, da so to “vero” boljševiki na podlagi Marxovih in Engelsovih naukov o komunizmu “jako spretno porabili kar v dvoje namenov. Prvi č za bi č k marljivejšemu delu, da bo prinašalo državni skupnosti čim ve č koristi, drugi č pa za vabo, da si s tem prislužijo raj.” In to raj “že na tem svetu in to v tako popolni obliki”, da bi se lahko “po zatrjevanju vnetih zatrjevalcev nove državne vere” uresni čilo na čelo “’vsakemu enako po njegovi potrebi’”. Na čelo torej, ki je bilo po Hri- barju “nekaj naravnost neizpolnjivega. Ni ga čudotvorca,” je opozar- jal, “ki bi bil v stanu zbrati kdaj tako državno imovino, da bi zado- stovala za kritje vseh potreb že kar po zahtevi vsakega državljana. Še manj pa državnika, ki bi zmogel vse državljane tako poistosme- riti, da bi imeli čisto enake potrebe. Saj je to proti prirodi, ki v vsem svojem stvarstvu ne pozna ni česar bolj, ko raznolikost. In vsakdanje opazovanje nas u či, da ta raznolikost ravno pri ljudeh prihaja do prav posebnega izraza. Komunizem je torej piš čal na vrbi”, je bila Hribarjeva sodba. “Ko bi ga pa kdo vendarle hotel uvesti, delal bi ne- hote za vojno, ki bi vzpri čo ljudske sebi čnosti prej ali slej neizogibno nastala”. Ob tem je še opozoril, da “so misli na vsesplošno svetovno prekucuštvo (komunisti čno revolucijo – op. J. P.) ravno zato pra- zne sanje, ker je čisto protiprirodno in zato nemogo če, ljudi raznih narodnosti z razli čnimi potrebami in raznolikim na činom življenja, lo čene po verstvih, prosveti, izobrazbi in svetovnih nazorih, vrhu tega pa še vezane po posebnih, često celo nasprotujo čih si pojmih o človeškem dostojanstvu, spraviti v sklenjeno bojno vrsto”. 396 S temi daljnovidnimi in v življenjskem izkustvu utemeljenimi mislimi je leta 1941 Ivan Hribar sklenil vrednotenje svojega časa in bistvenih zgodovinskih vprašanj, ki so spodbujala bodisi njegovo besedo bodisi njegovo pero. In vendar pravkar navedene misli niso bile zadnje, ki jih je zapisal. K poslednjim ga je namre č navedla pre- tresljiva odlo čitev, da zaradi italijanske okupacije sam kon ča svojo življenjsko pot. Iztekla se je 18. aprila 1941, ko se je od svoje žene 394 Prav tam, str. 8, 9. 395 Melik, Slovenci 1848–1918, str. 566. 396 Hribar, SSSR, str. 6, 5. 83 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM in h čerke poslovil s pismom, v katerem jima je zaupal naslednje: “‘Ljuba žena in Ti, nad vse draga mi Zlatica, Odpustita mi. Udarec je prehud, omagal sem pod njim. (...) Zato se strnem z Vesoljstvom, če- gar neizrekljivo mal delec sem. Draga moja Micika, vsa hvala Ti. (...) Ti, nad vse draga mi Zlatica, pa se me spominjaj v svojem mladem življenju kot bitja, katero ni imelo popolnejše ljubezni in zanosa, kot to, da je imelo tako, vse ljubezni vredno h čerko. Če Te kedaj o vro- čih poletnih dneh lahen vetri ček jame hladiti in božati po mehkih, nedolžnih licih, misli si, da je morebiti ravno v tej sapici lagodno božanje moje z vesoljno svetovno dinamiko splinole duše. Vsa sre ča in ves moj blagoslov bodi za vedno z Vama in vsem mojim, iskreno ljubljenim narodom! Živelo Slovanstvo!’” 397 S tem svojevrstnim do- kumentom narodne zvestobe zaokrožamo Ivana Hribarja duhovni in idejnopoliti čni oris. 397 Melik, Slovenci 1848–1918, str. 567. 84 Pogledi slovenskega liberalizma na poslanstvo in delo knezoškofa Antona Bonaventure Jegli ča Za vsak narod in zlasti za majhne narode, med katerimi je tudi slovenski, je velikega pomena, da v njihovem zgodovinskem spomi- nu živi delo mož, ki so imeli odločujočo vlogo v posameznih obdo- bjih njihovega razvoja ter so se na osnovi take vloge svojemu narodu posvetili in v mnogo čem prispevali k boju za njegovo narodnostno ohranitev in njegovo nadaljnjo uveljavitev. To je posebej važno zato, ker med drugim temelji nacionalna zavest v narodovi zgodovini in v dejanjih, ki so posameznemu narodu pomagala pri u čvrščanju nje- gove samobitnosti ali pa so imela posebno težo v prizadevanjih za njegov svoboden nacionalni razvoj. Tako se pri vpraševanju o zaslu- žnih in velikih slovenskih možeh opira naš zgodovinski spomin tu- di na življenje in delo knezoškofa Antona Bonaventure Jegli ča, ki je stoloval v ljubljanski škofiji v letih 1898–1930 in je dobrih trideset let ne le opravljal škofovsko službo, marveč je svoje ustvarjalne moči in pozornost namenjal tudi drugim podro čjem tedanjega slovenskega narodnega življenja – šolskemu, vzgojnemu, kulturnemu, gospodar- skemu in politi čnemu. V prispevku bomo osvetlili vprašanje, kako je narodno delo škofa Jegli ča spremljal in ocenjeval slovenski liberalni tabor, to je tisti del slovenskega politi čnega telesa, ki je v idejnem, kulturnem in politi čnem pogledu tradicionalno zastopal nasprotna stališ ča, ki jih je sicer v svojem delovanju zagovarjal in poudarjal An- ton Bonaventura Jegli č. Prispevek ne obravnava pogledov ostalega, to je socialisti čnega in nato tudi komunisti čnega dela slovenske poli- tike na Jegli čevo delovanje, saj ta del v primerjavi s slovenskim libe- ralnim taborom ni tako poudarjeno, predvsem pa trajno spremljal in vrednotil Jegli čevega nastopanja in njegove podobe. O škofu Jegli ču, njegovem življenju, pastirskem, narodnem in vzgojnem delu sicer že imamo nekaj obravnav, 398 med katerimi velja 398 Prve obravnave Jegli čevega življenja in dela sta napisala Alojzij Stroj, Govor za dvajse- tletnico škofovskega posve čenja knezoškofa dr. Antona B. Jegli ča na praznik Marijinega 85 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM predvsem omeniti že navedeno biografijo njegovega tajnika Jože- ta Jagodica Nadškof Jegli č, in zbornik z Jegli čevega simpozija le- ta 1991 v Rimu; 399 v njiju sta podrobno predstavljena Jegli čeva ži- vljenjska, duhovniška in škofovska pot ter njegov človeški, glasni- ški, narodno prosvetni in narodno voditeljski lik. Škof Jegli č nam tako ni nikakor neznan, vendar pa moramo opozoriti, da sta njegova vloga in pomen v slovenskem zgodovinskem razvoju historiografsko le delno obdelana. Doslej je zgodovinopisje Jegli ča v glavnem naj- pogosteje omenjalo predvsem v zvezi z njegovo podporo Majniški deklaraciji leta 1917, s katero je odlo čilno prispeval, da je v vodstvu Vseslovenske ljudske stranke prevladala Krekova in Koroš čeva na- rodnostna usmeritev, na osnovi katere se je nato oblikovala skupna slovenska politi čna volja za osvoboditev in osamosvojitev slovenske- ga naroda izpod nemške politi čne oblasti. Edino izjemo predstavlja le razprava Janka Prunka Škof Jegli č – politik, 400 ki je prva zao- krožena in zgodovinopisno poglobljena obravnava Jegli čevega poli- ti čnega dela in njegove politi čne vloge. Razprava je bila objavljena pred dobrimi tridesetimi leti, danes pa lahko ugotovimo, da ji ni čas v nobenem pogledu ni česar odvzel in da velja za eno od osnovnih znanstvenih obravnav Jegli čevega življenja, njegovega snovanja in njegovega dela. * * * V osvetljevanju in celostnem spoznavanju Jegli čevega delova- nja in njegove življenjske poti se je treba seznaniti tudi s pogledi, ki so jih o njem imeli njegovi politi čni in idejni nasprotniki, saj se le na ta na čin lahko dovršeno ocenjuje, predstavi in razume njegov položaj, ki ga ima v slovenski zgodovini. Naš prispevek ima torej tako nalogo in se veže na vse obdobje Jegli čevega škofovanja, kajti slovenski liberalni tabor se je v tem času v časih bolj in v časih manj stopnjevano, vendar pa venomer odzival na njegovo ravnanje ter je bil neprestano pripravljen tolma čiti Jegli čeve posamezne odlo čitve ali dogodke, ki jih je bodisi posredno bodisi neposredno povezoval z njim. Škof Jegli č je zasedel ljubljansko škofijsko stolico v času, ko je že prišlo do povsem jasnega in nepomirljivega razcepa v slovenskem politi čnem telesu na njegov politi čno katoliški in liberalni del. V za- četku devetdesetih let 19. stoletja se je namre č dokon čno zaključila doba slogaštva, to je doba politike sloge v narodnih zahtevah, v ka- teri je slovenski politi čni tabor nastopal na zunaj – zlasti v dunaj- imena, 12. septembra 1917, oziroma v nedeljo Marijinega imena 1917. Ljubljana 1917 in Narte Velikonja, Oporoka nadškofa Jegli ča. Ljubljana 1938. 399 Jegli čev simpozij v Rimu. Edo Škulj (ur.). Celje 1991. – O Jegli čevem antropološkem pro- filu glej prav tam, Janez Juhant, Škof Jegli č (1850–1937), str. 25–33. 400 Janko Prunk, Škof Jegli č – politik. Kronika, 1971/1, 3, str. 30–42, 169–177 (Prunk, Škof Jegli č – politik). 86 skem parlamentu in v deželnih zborih – enotno in v kateri v javnem in politi čnem življenju še ni nastopila lo čitev duhov po na čelih. Z za četkom devetdesetih let pa je idejna in politi čna razdeljenost, ki je sledila slogaštvu, vodila k oblikovanju dveh medsebojno izklju ču- jo čih si strank, Katoliške narodne stranke in liberalno usmerjene Narodne stranke, ki sta odtlej druga proti drugi vodili vedno ostrejši in vedno bolj zagrizen boj na kulturnem, idejnem in zlasti še na politi čnem podro čju. Ta boj je nato predstavljal eno od temeljnih stalnic slovenskega politi čnega življenja ter se je bíl že v polnem obsegu, ko je Anton Bonaventura Jegli č za čel v Ljubljani opravljati svoj škofovski poklic. Kljub ostrim medsebojnim nasprotovanjem med obema teda- njima slovenskima politi čnima taboroma, pa se takšne politi čne razmere na Slovenskem niso v ni čemer odrazile ob Jegli čevem pri- hodu v Ljubljano. Njegovo imenovanje za ljubljanskega škofa so z veseljem in naklonjenostjo sprejeli vsi, ki so oblikovali tedanjo slo- vensko politiko, 401 v liberalnem taboru pa se je tega imenovanja, kot je zapisal, “jako razveselil” 402 ljubljanski liberalni župan in eden od prvakov Narodne stranke, Ivan Hribar. Hribar je vedel za Jegli čevo zavedno narodno stališ če, 403 poleg tega pa ga je nanj – najverjetneje po naro čilu škofa Josipa Juraja Strossmayerja 404 – posebej opozoril tudi Strossmayerjev favorit, đakovski župnik Milko Cepeli ć, ki je v pismu z dne 11. marca 1898 Hribarju čestital za novega poglavarja ljubljanske cerkve. Poudarjal je, da Slovenci “boljšega škofa bi ne bili mogli dobiti. On je ponosen, da je sin slovenske matere, njemu je slovenska beseda najmilejša.” 405 Ob tem, ko je Hribar v škofu Je- 401 Kot pravi Hribar v svojih spominih, je npr. liberalni klub v ljubljanskem ob činskem svetu z veseljem pri čakoval Jegli čev prihod v Ljubljano, saj je Jegli č veljal za izrazito narodnega in zavednega Slovenca. Klub je podprl Hribarjevo pobudo, naj bo sprejem Jegli ča v Ljubljani nadvse slovesen, le Ivan Tav čar je ob tem pripomnil, “da je morebiti prenagljeno, ako se s preveliko slovesnostjo že naprej izkazujemo sporazumne z delovanjem škofovim, ko še ne vemo kakšno bo in če ne bo obrnjeno proti nam”. Vendar je, ko mu je Hribar pojasnil, da utegne na škofovo ravnanje v precejšnji meri vplivati prav “naše obnašanje do njega”, od tega stališ ča odstopil. Ko je po prihodu v Ljubljano Jegli č po predhodnem Hribarjevem nasvetu Tav čarja obiskal na njegovem domu, je ta, kasneje tako trdi Jegli čev nasprotnik, po Jegli če- vem obisku zelo zadovoljen prišel k Hribarju in mu zaupal, da je navdušen zaradi škofovega obiska. – Hribar, Moji spomini, 1, str. 342–343. 402 Hribar, Moji spomini, 1, str. 340. 403 Hribar v spominih pravi, da se je Jegli ča spominjal še iz gimnazijskih let, saj sta oba obi- skovala isto gimnazijo. Jegli ča je na gimnaziji ve čkrat sre čeval, pa tudi sou čenci so mu ga “po imenu označili”. Jegli č je tedaj obiskoval oddelek A, Hribar pa oddelek B istega razreda. Hribar pravi, da je za Jegli ča že takrat vedel, “da je naroden”, kar je bilo tudi “samo po sebi umevno, ker je bil doma iz onega divnega kota naše domovine, ki nam je dala dr. Prešerna in škofa Ivana Zlatousta Poga čarja”. – Hribar, Moji spomini, 1, str. 340. 404 Hribar v spominih piše, da je Strossmayer kazal veliko ljubezen in zanimanje za slovenski narod in da se je še posebej razveselil, ko je bil Jegli č leta 1898 imenovan za ljubljanskega škofa. Hribar pojasnjuje, da je Strossmayer poznal Jegli čevo “gore če narodno srce in je bil prepri čan, da bo slovensko stvar vedno zagovarjal če treba tudi proti državnim oblastnikom, čegar njegov predhodnik (Jakob Missia – op. J. P.) ni znal ali pa iz višjih ozirov ni hotel”. – Hribar, Moji spomini, 1, str. 114. 405 Hribar, Moji spomini, 1, str. 114, 116. – V tem pismu je Cepeli ć Hribarja tudi obvestil o srečanju, ki ga je Jegli č imel 7. 3. 1898 v Đakovu s Strossmayerjem. Cepeli ć, ki je bil skupaj 87 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM gli ču lahko videl prepri čanega narodnega moža, pa je tudi sodil, da od njegovega ravnanja lahko pri čakuje, “da novi knezoškof omogo či složno sodelovanje duhovske inteligence s posvetno”. 406 Svoja pri ča- kovanja in svoj vtis o škofu Jegli ču je imel Hribar priložnost obliko- vati še pred njegovim prihodom v Ljubljano, ko se je spomladi leta 1898 z njim sestal na otoku Lokrum pri Dubrovniku. Tam je Jegli ča skušal prepri čati, “kako potrebno bi bilo vzpostaviti enotno fronto narodnih bojevnikov za skupno borbo, mesto dosedanjih dveh, ki se borita lo čeno in vsaka po svojih posebnih na črtih”. Razgovor z Jegli čem je Hribar o čitno dobro ocenil, saj je v spominih zapisal, da je mogel spoznati, “da novemu knezoškofu ne bije srce za narodne pravice in njegov blagor ni č manje kot meni”, zato mu je ob slovesu tudi obljubil, “da mu v Ljubljani priredim tak sprejem, kakršnega še ni bil deležen doslej noben škof”. 407 Hribar je svojo obljubo držal. Ljubljana je škofu Jegli ču prire- dila veli časten sprejem, 408 Hribar pa je škofa posebej pozdravil “med rojaki istega rodu in jezika”. Poudaril je, da je bela Ljubljana, ki je glava in srce slovenskega rodu, prepri čana, da bo škof Jegli č vedno in proti vsakomur neustrašljivo branil “pravice svojega naroda in svojega maternega jezika”. 409 Podobno je tudi liberalno glasilo Slo- venski narod naklonjeno ocenjeval Jegli čev prihod v Ljubljano in ugotovil, da je “oseba knezoškofa dr. Jegli ča (...) napravila na vse strani prav blagodejne vtiske”. Slovenski narod je poudaril, da se je škof Jegli č ob svojem prihodu pokazal kot mož, ki ima “najboljšo voljo svoji diecezi postati v pravem pomenu knez miru in ljubezni, in da ho če vse svoje vernike po vzvišenem geslu vladarjevem: viribus unitis združiti in zjediniti okrog sebe v korist cerkvi, državi in narodu. Proti takemu programu”, je pisal Narod, “nimamo od svoje strani niti najmanjšega ugovora, in visokemu gospodarju smo hvaležni, z velikim proštom in naslovnim škofom Đurom Streitom navzo č pri tem sre čanju, je Hribarja seznanil z vsebino zdravice, s katero je Strossmayer nagovoril Jegli ča ob slovesnem kosilu. Strossmayer je dejal, “da mora, kakor je Jezus Kristus v eni božanski osebi nerazdružljivo zvezal božjo in človeško nrav, tudi vsak škof, ki želi svoj uzvišeni poklic vršiti, kakor treba, z ljubeznijo do cerkve nerazdružljivo zvezati tudi ljubezen do svojega naroda”. Jegli č je odvrnil, “da se je ravno zato ustavil v Džakovu, da se ogreje na srcu velikega Strossmayerja, in da njegovega ognja ponese med svoj narod, ki ga je rodil”. Cepeli ć je nadalje Hribarja seznanil z vsebino svojega razgovora z Jegli čem. Jegli ču je svetoval, naj se vsekakor skuša približati Hribarju in njegovim prijateljem, “in naj izgladi one brazgotine, katere so Missia (...) in drugi s svojo neprevidnostjo telesu slovenskega naroda vsekali”. Jegli č je Cepeli ću odvrnil, da bo vse njegovo življenje posve čeno blagoru slovenskega naroda, da ga je Hribarjeva čestitka ob škofovskem imenovanju od vseh najbolj razveselila in da mu bo zelo ljubo, če se mu bo Hribar v Ljubljani približal, “ker da bo (Jegli č – op. J. P.) samo svojega naroda in Jezusov in nikogar drugega”. Poleg tega je izrazil željo, da bi liberalno glasilo Slovenski narod sprejelo usmeritev hrvaškega Obzorja in da bi se vseskozi postavilo na krš čansko–katoliško stališ če ter ne bi ve č zagovarjalo Zolaja in drugih kot vzorne pisatelje in rodoljube. (Prav tam, str. 116–117). 406 Hribar, Moji spomini, 1, str. 340. 407 Prav tam, str. 342. 408 Prihod in sprejem škofa Jegli ča v Ljubljani, 20. 5. 1898, podrobno opisuje Jože Jagodic. (Jagodic, Nadškof Jegli č, str. 111–116). 409 Slovenski narod, 20. 5. 1898, Sprejem knezoškofa dr. Jegli ča. 88 da se je takoj pri prvem koraku v svojo škofijo obdal s svitom miru in spravljivosti”. 410 Pri tem se je Narod sicer zavedal, da je “naš novi višji pastir (...) v vsem in v vsakem oziru katoliški škof”, a je menil, da to “vzlic subtilnim razlikam v nazorih nikakor ne izklju čuje sku- pnega delovanja zunaj cerkve v prid naroda in domovine”. 411 Bal se je le, da bi “ne prišel v pest slabim svetovalcem, ki bi ga spravili z omenjenega pota”. 412 Táko skrb slovenskih liberalcev, ki so škofa Jegli ča poleg na čel- ne želje po skupnem in spravljivem narodnem sodelovanju skušali pridobiti tudi zase in ga odtegniti vplivu vodstva Katoliške narodne stranke, je bilo mo č čutiti zlasti v prvih mesecih po njegovem pri- hodu v Ljubljano. Jegli č je skupaj s Hribarjem zahajal na liberalne prireditve v Narodni dom 413 in je sprva res simpatiziral z liberalci, ker je bil o njih slabo pou čen zaradi svoje dolgoletne odsotnosti. 414 Pri tem je Jegli ča vodila zlasti misel poudariti narodno stran svojega poslanstva in vse združiti v en tabor, a se je njegov nastop tolma čil za slabost na tej in na oni strani. 415 Zaradi tega in drugih vzrokov je zlagoma prišlo do spremembe v njegovem odnosu do liberalnega ta- bora. Sprememba je nastopila v drugi polovici leta 1898, potem, ko je Jegli čeva naklonjenost do liberalnih predstavnikov najprej v du- hovš čini vzbudila nezaupanje do knezoškofa. 416 Hkrati je tudi Jegli č 410 Slovenski narod, 24. 5. 1898, Po intronizaciji knezoškofovi. 411 Slovenski narod, 28. 5. 1898, Novega knezoškofa prvi pastirski list. 412 Slovenski narod, 24. 5. 1898, Po intronizaciji knezoškofovi. 413 Jagodic opozarja, da je bil prav Hribar tisti, ki se je na vso mo č trudil, da bi škofa Jegli ča pridobil zase in da glede tega “tudi njemu (Hribarju – op. J. P.) ne smemo odrekati iskrenih namenov”. Pristavlja pa, da se je kaj kmalu pokazalo, “da je tako sodelovanje popolnoma nemogo če”. (Jagodic, Nadškof Jegli č, str. 121). 414 Prunk, Škof Jegli č – politik, str. 32. – Prunk opozarja, da je Jegli ča v času njegove odso- tnosti v Sloveniji o slovenskih razmerah seznanjal Strossmayer, ki je bil v zvezi s Hribarjem. (Prav tam). V zvezi z Jegli čevim zahajanjem v liberalne kroge neposredno po prihodu v Lju- bljano Jagodic opozarja, da je bilo verjetno porojeno iz Jegli čeve izkušnje, ko je, v času, ko med Slovenci še ni bilo vidnejših sporov, v ljubljanski Čitalnici deloval skupaj z vsemi naro- dnimi delavci. Zato je mogo če, da je sam v sebi obsojal razprtijo med katoliško in svobodomi- selno stranko. Jagodic tudi meni, da se je Jegli ču zdel nastop katoli čanov oziroma katoliške stranke na politi čnem podro čju manj upravi čen, mogo če v načinu ravnanja tudi napa čen. Ocenjuje, da je Jegli č zaradi izredne ljubezni do naroda morda tudi sodil, da to (katoliško) gibanje slabí narodovo silo s tem, ko ustvarja dve bojni črti. Po Jagodi čevi oceni se je zaradi tega Jegli č po prihodu v Ljubljano svobodomislecem kazal zelo naklonjenega. Nekaj mesecev je bil celo naro čnik Slovenskega naroda. (Jagodic, Nadškof Jegli č, str. 120). 415 Jagodic, Nadškof Jegli č, str. 123. 416 Prav tam, str. 122. – Jagodic pravi, da je v avgustu 1898, ko so bile duhovne vaje v Aloj- zijeviš ču, takratni župnik v Radoviti, Franc Schweiger, v imenu duhovš čine Jegli ču razkril njene pomisleke v zvezi z naklonjenim odnosom, ki ga je kazal do liberalnih predstavnikov. Dejal mu je: “Presvetli! (...) mi z vami, vi z nami!” Jegli č je na to opozorilo odgovoril, “da je bil med apostoli poleg strogega Pavla tudi mehki Janez in da se ho če ravnati po zgledu apostola Janeza, da bi tudi liberalce za Boga pridobil”. (Jagodic, Nadškof Jegli č, str. 122–123. Glej tudi Pavel Svetlin /Matija Rode/, Škof proti župniku. Glas svobode, Chicago 1911–1912, str. 5–6; Svetlin–Rode, Škof proti župniku). Jegli č je kasneje, 26. 3. 1901, o tem dogodku v svoj dnevnik zapisal, da ga ni takrat nih če “razumel, najmanj pa duhovniki, ki so pri duhovnih vajah v avgustu l. 1898 čudno interpelirali in me nekako obsodili in deloma z nasprotova- njem mi pretili”. Kot je sodil že dve leti pred tem – 19. 3. 1899 – je bil tedaj njegov položaj težak, “ker oseb ne smem odbijati, še manj pa smem na čela zatajevati, ampak sem dolžan braniti jih”. Zapisal je še, da pa se “ne sme (...) re či, da podpiram stranko, v kateri je mero- 89 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM pri čel spoznavati, da z liberalci ni možen sporazum, seveda na osno- vi katoliških na čel, 417 pa tudi liberalno časopisje je za čelo napadati Katoliško cerkev. Boj proti njej so za čeli voditi tudi v posameznih društvih in družbah – npr. v Sokolu in v Ciril–Metodovi družbi. 418 Do odlo čilnega preobrata pa je prišlo v drugi polovici avgusta 1898, ko so v Ljubljani zborovali slovenski visokošolci. 419 Tedaj je liberalno usmerjena večina odklonila predlog katoliško misle čih predstavni- kov, naj bi bilo osnova za oblikovanje skupne slovenske visokošol- ske organizacije katoliško krš čanstvo. 420 V to vprašanje je posegel tudi Hribar, ki je v pozdravni napitnici na banketu, prirejenem zbo- rujo čim visokošolcem, dejal, “da bi se on ne bil protivil, ako bi se poudarjala krš čanska ideja, ker tej nih če ne nasprotuje, krš čanska ideja se v nas morda premalo poudarja, do čim se poudarja katoliška že preveč”. 421 Taka ocena enega od liberalnih prvakov, seveda pa zlasti usmeritev, ki je prevladala na zborovanju v Ljubljani, je nato navedla škofa Jegli ča k odlo čitvi zgraditi katoliški zavod z lastno gimnazijo za vzgojo katoliškega inteligen čnega naraš čaja, lai čnega in duhovniškega, da bi si slovenski narod lahko sam vzgojil svojo versko inteligenco. 422 Njegova odlo čitev je torej neposredno temeljila v dogajanju na ljubljanskem visokošolskem zboru, 423 bila pa je tudi plod kriti čnega mnenja, ki je v Jegli ču začelo zoreti o liberalcih; le–ti so že ob tej Jegli čevi odlo čitvi za čeli boj proti njemu. Svojo namero, da zgradi katoliški zavod z lastno, slovensko gi- mnazijo, ki je nato bila do zloma habsburške monarhije edina po- polna samostojna slovenska gimnazija, res privatna, toda s pravico javnosti, 424 je Jegli č javno oznanil v svojem boži čnem pastirskem pismu konec leta 1898. V njem se je zavzel, naj se sezidata semina- rium puerorum, kjer se bodo vzgajali vsi tisti, ki jih kli če duhovniški stan, in konvikt “za one gimnazijske u čence, da se bodo po dovršeni dajen doktor Tav čar”. (Arhiv Republike Slovenije, AS 1871, Jegli č dr. Anton Bonaventura, Dnevnik; Jegli čev dnevnik). O tem glej tudi Jagodic, Nadškof Jegli č, str. 123. 417 Prunk, Škof Jegli č – politik, str. 34. 418 Jagodic, Nadškof Jegli č, str. 123. 419 Zborovanje slovenskih visokošolcev je bilo od 19. do 21. 8. 1898 v Ljubljani. 420 Slovenec, 24. 8. 1898, Shod slovenskih visokošolcev. – Glej tudi Prunk, Škof Jegli č – poli- tik, str. 33; Jagodic, Nadškof Jegli č, str. 130–131; Hribar, Moji spomini, 1, str. 344–345. 421 Slovenski narod, 22. 8. 1898, Vsedijaški shod. – Glej tudi Hribar, Moji spomini, 1, str. 345. 422 Prunk, Škof Jegli č – politik, str. 33; Jagodic, Nadškof Jegli č, str. 132. 423 O tem je Jegli č v Pozivu častiti duhovš čini, objavljenim v Ljubljanskem škofijskem listu konec avgusta 1898 med drugim zapisal, da tako pogubnih in za slovenski narod nere- sničnih na čel, ki so se uveljavila na zborovanju slovenskih visokošolcev v Ljubljani, “naši dijaki niso vsrkali v hišah svojih vernih staršev, ampak v šoli, v gimnaziji in na vseu čiliš ču”. Ugotavljal je, da mora biti “torej v naših avstrijskih srednjih in visokih šolah mnogo pravi vzgoji, pravi znanosti pogubnega, mnogo krš čanstvu sovražnega”, in opozoril, da moramo “na to (…) obrniti svojo pozornost in pozornost milega nam naroda, če mu ho čemo koristiti in sinove njegove, katere daje šolat z zaslužkom krvavih svojih žuljev, obvarovati časnega in ve čnega pogina”. Obenem je še spraševal, “kako bi mogli priti do katoliške gimnazije? Od kod potrebna sredstva?” – Anton Bonaventura, knez in škof, Poziv častiti duhovš čini. Lju- bljanski škofijski list, 1898/6, str. 101, 102. Glej tudi Jagodic, Nadškof Jegli č, str. 132. 424 Prunk, Škof Jegli č – politik, str. 33. 90 maturi posvetili kateremukoli svetovnemu stanu”. 425 Obenem je za- prosil duhovništvo, naj v ta namen daruje od svojega premoženja, kar si more odtrgati, naj se spomni zavodov v svojih oporokah, ter naj opomni ljudstvo, da pri oporokah na te zavode ne pozabi. Poleg tega je priporo čal, naj se duhovš čina odlo či “malo svotico darovati na leto”, gospodje dekani pa naj takoj urede, “da morebiti po svojih župnijah pošljete polo, na katero naj vsakdo zapiše, koliko je pripra- vljen vsako leto žrtvovati”. 426 Slovenski liberalni tabor je proti Jegli čevi nameri zelo ostro nastopil. Tako je v januarju 1899 Slovenski narod objavil obsežen članek, ki je pod naslovom Proti katoliškemu konviktu izšel v štirih nadaljevanjih, 427 v njem pa je bil proti katoliški gimnaziji in zlasti proti katoliškemu konviktu izražen brezpogojni in najstrožji odpor. Avtor članka je bil Ivan Tav čar. 428 Tavčar je opozarjal, da ho če škof Anton Bonaventura “spraviti srednješolstvo na Kranjskem v katoli- ške, ali prav za prav v duhovniške roke” in da to predstavlja veliko nevarnost “ne samo napredni slovenski stranki, temve č še veliko bolj slovenskemu narodu v celoti”. 429 Tavčar je nadalje poudaril, da liberalci sicer katoliški vzgoji ne nasprotujejo, temve č trdijo le, da je enostranska in neprimerna za tedanji čas, 430 ker “katolicizem, kakor je danes, ni princip napredka, ampak princip rakove poti nazadnja- štva”. 431 Ob tem je še opozoril, naj slovensko razumništvo, če bo mi- sel o katoliški gimnaziji in konviktu uresni čena tako, kot jo je pred- stavil knezoškof v svojem boži čnem pismu, raje “kar abdicira, potem nastanejo v naši kronovini razmere, hujše od onih, ki so vladale v 425 Anton Bonaventura, po božji in apostolskega sedeža milosti knez in škof, Vsem duhov- nom ljubljanske škofije prisr čen pozdrav v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa. Lju- bljanski škofijski list, 1898/10, str. 146. – Glej tudi Slovenec, 24. 12. 1898, Cerkveni leto- pis. Pastirski list ljubljanskega kneza in škofa duhovš čini. 426 Jegli čevo namero sezidati katoliški konvikt in gimnazijo je že nekaj mesecev kasneje v celoti podprl 1. shod dekanov, ki se je zbral v Ljubljani 11. 4. 1899. (Slovenec, 12. 4. 1899, Shod dekanov). Shodi dekanov so bili novost v ljubljanski škofiji, saj takega organa pred Jegli čevim prihodom v Ljubljano ni bilo. Za vsakoletni sklic dekanskih shodov se je Jegli č odločil zato, da so na njih obravnavali vsa vprašanja, pomembna za utrditev krš čanskega življenja v škofiji. Jegli č je na shode vabil vse dekane in strokovnjake za vprašanja, ki so bila trenutno pomembna. Shodi dekanov so postali eden od pomembnih forumov, na katerih je Jegli č oblikoval svojo politiko v škofiji. (Prunk, Škof Jegli č – politik, str. 32). 427 Slovenski narod, 4., 7., 10., 12. in 14. 1. 1899, Proti katoliškemu konviktu. 428 Na Tav čarjevo avtorstvo omenejenega članka v svojih spominih opozarja Ivan Hribar. Pi- še, da je naenkrat “dr. Tav čar, ne da bi prej o tem komu kaj povedal, priob čil v Slovenskem narodu oster članek proti škofovi nakani ter je s tem otvoril strupeno kampanjo proti škofovi nameri”. Kot pravi Hribar, sta urednik Slovenskega naroda Miroslav Malovrh in Tav čar kam- panjo “dan za dnem nadaljevala”. Hribar je Tav čarja “nujno prosil, naj to proti interesom mesta naperjeno gonjo opusti”, vendar mu je Tav čar odgovoril, “da gre škofu za popolno du- ševno zasužnjenje naroda”. V razpravah s Tav čarjem ni Hribarju pomagalo niti sklicevanje na dejstvo, da je bil Tav čar “v Alojzijeviš ču pod duhovno odgojo, da pa ta odgoja ni mogla zabraniti razvoja miselnosti, katero sedaj (Tav čar – op. J. P.) izpoveduje in po kateri deluje”. (Hribar, Moji spomini, 1, str. 346–347). O Tav čarjevem nastopu proti Jegli čevi nameri glej tudi Bergant, Kranjska med dvema Ivanoma, str. 199–205. 429 Slovenski narod, 4. 1. 1899, Proti katoliškemu konviktu, 1. 430 Slovenski narod, 12. 1. 1899, Proti katoliškemu konviktu, 4. 431 Slovenski narod, 7. 1. 1899, Proti katoliškemu konviktu, 2. 91 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM Aleksandriji tedaj, ko se je bojeval škof Atanazij s Konstancijem”. 432 Tav čar je ob strogem idejnem in politi čnem odklanjanju Jegli- čevega na črta načel tudi vprašanje o obliki in na činu njegove izved- be na finan čnem podro čju. Opozarjal je, da bodo stroški za zavod že sami po sebi veliko breme in pribijal, da pa ni misliti, da bi “raz- sodno, imovito in neodvisno meš čanstvo kaj prispevalo k tem stro- škom”. 433 Zato bo prispevke za ustanovitev in vzdrževanje knezoško- fovih zavodov med prvimi morala pla čevati zlasti duhovš čina, kar pa ne more biti koristno, “ker ve čina kranjske duhovš čine ni predobro situjirana” in bi to utegnilo povzro čiti, da bi “revnejši duhovniki bili primorani, da poskusijo dobiti od ljudstva, kar so bili primorani žrtvovati za knezoškofov zavod”. Tav čar je še dodal, da bodo – ker od meščanstva ne bo moč ni česar dobiti – poleg duhovš čine za za- vode ogromne stroške pla čevali “samo še najrevnejši sloji, posli in stare ženice, ki so dovzetne za najfantasti čnejše projekte, ki si rade pritrgavajo od ust, da podpirajo misijone v Afriki in v Aziji in katere so pripravljene, za prijazno besedo svojega duhovnika žrtvovati tudi poslednji krajcar”. 434 Ob koncu se je ustavil še ob najnevarnejšem od “vsega, kar je obseženega v knezoškofijskem pastirskem pismu”. Opozarjal je, da se je knezoškof “slovesno izrekel, da naj se tudi testamenti pritegnejo h gradbi katoliške gimnazije v Ljubljani” in dodal, da si predstavljamo, “kako bodo mladi duhovniki tekmovali mej sabo, da bi katoliškemu konviktu kolikor najve č volil pridobi- li”. V tem duhu je članek kon čal s svarilom: “Ker se (...) daje škofov predpis v roke mladi, malo izkušeni, pri tem pa fanati čni duhovš čini, bati se je vsega”. 435 Tav čar je napadel Jegli čevo namero, da zgradi katoliški kon- vikt z lastno, slovensko gimnazijo, 436 še na volilnem shodu Narodno napredne stranke 4. februarja 1899 v Krškem. Škofovo namero je ozna čil “kot pravi vdarec v lice naši stranki” in dokaz, “da ho če du- hovš čina v naši deželi prav vse v svojo pohlepno roko dobiti, da si ho če duševno podjarmiti ne samo kmeta, nego tudi razumnika”. Opozarjal je, “da bi bila za Kranjsko deželo, za slovenski narod in za vsacega Slovenca posebej najve čja nesre ča, če bi naša duhovš čina nas vse v roko dobila”, in izjavil, da se ho če “do zadnjega diha bra- niti proti tako imenovanim škofovskim zavodom”. Pristavil je še, da bo tisti, ki bi mu “v deželnem zboru na misel prišlo tisto bera čenje, ki se sedaj po deželi med starimi ženicami sistemati čno vzdržuje, 432 Slovenski narod, 4. 1. 1899, Proti katoliškemu konviktu, 1. 433 Slovenski narod, 12. 1. 1899, Proti katoliškemu konviktu, 4. 434 Prav tam. – Opozarjam, da je škof Jegli č del stroškov, povezanih z zidavo katoliškega konvikta z gimnazijo nameraval kriti sam, in sicer iz velikega škofijskega posestva v Gornjem Gradu. (Prunk, Škof Jegli č – politik, str. 33). 435 Slovenski narod, 14. 1. 1899, Proti katoliškemu konviktu, 5. – O tem, kako je škof Jegli č zbiral prispevke za svoje zavode in iz katerih virov jih je dobival glej podrobneje Jagodic, Nadškof Jegli č, str. 135–138. 436 Jagodic, Nadškof Jegli č, str. 138. 92 prenesti tudi v našo deželno zbornico, dobil (...) v meni najkrutejše- ga odpornika”. 437 Nepopustljiv liberalni odpor proti konviktu in škofovskem gi- mnazijskem zavodu je celo ogrozil njuno zidavo, saj je Tav čar v lju- bljanskem ob činskem svetu dosegel, da je le–ta sprejel sklep, naj župan Ivan Hribar posreduje pri knezoškofu, da opusti svojo na- mero. 438 Obstajala je torej možnost, da bi liberalna mestna ob či- na škofu odrekla stavbno dovoljenje v Ljubljani, vendar je to Jegli č prepre čil tako, da se je odlo čil svoje zavode zgraditi izven obmo čja mesta Ljubljane, v Šentvidu. 439 O tem je nato ob nekem pomenku posebej seznanil tudi Hribarja, ki je sicer Jegli čev na črt osebno brez pridržkov podpiral. 440 Z nasprotovanjem, s katerim je slovenski liberalni tabor nasto- pil proti ustanovitvi t. i. škofovih zavodov, 441 je pri čel nastajati med Jegli čem in slovenskim liberalizmom prepad, ki se je odtlej nenehno poglabljal. Medtem ko liberalni odpor proti škofovi nameri, da usta- novi konvikt z lastno gimnazijo še lahko razumemo kot nesoglasje z zamislijo, s katero se liberalizem ni strinjal, ker pa č na idejnem in politi čnem podro čju ni sovpadala z njegovim programom ter mu je predstavljala tudi resno politi čno grožnjo, pa je ta del slovenske politike kmalu prešel v glavnem le na iracionalno in z neustvarjalno ter grobo sovražno strastjo prepojeno kritiko Jegli čevega snovanja in dela. Slovenski liberalni tabor sicer ni takoj po zavrnitvi Jegli- čeve zamisli za čel z neusmiljenimi in trdimi napadi nanj. Najprej je še zelo umirjeno ocenil Jegli čevo ravnanje, ko je konec marca 1899 pokupil dosegljive izvode Cankarjeve Erotike in jih dal sežgati v pečeh škofijske pala če. 442 Slovenski narod je le zapisal, “da je po- stopanje gospoda knezoškofa v tem slu čaju bilo jako malenkostno in tesnosr čno, kajti vsebina Cankarjevih pesmij nikakor ni taka, da bi se mogel kdo ob njih spotikati”. 443 Podobno, sicer veliko bolj odločno, a še vedno v okvirih omike, je Narod v drugi polovici aprila 437 Slovenski narod, 6. 2. 1899, Volilni shod na Krškem. 438 Hribar, Moji spomini, 1, str. 347. 439 Jagodic, Nadškof Jegli č, str. 133–134; Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 69. 440 Hribar, Moji spomini, 1, str. 346. 441 O odzivu liberalnega in socialnodemokratskega tabora na Jegli čevo namero, da zgradi katoliški konvikt z lastno slovensko gimnazijo glej tudi Jurij Perovšek, Politi čne razmere na Slovenskem na prehodu iz 19. v 20. stoletje. V: Zbornik s simpozija ob stoletnici za četka gradnje prve slovenske gimnazije. Robert A. Jernej či č (ur.). Ljubljana 2002, str. 45–47. 442 Jegli č se je za tako dejanje odlo čil, ker je menil, da je Cankar izdal “res nesramne (...) grde, opolzke pesmi”. Kasneje je svojo oceno o Cankarjevi Erotiki spremenil. Leta 1925 je – pred izidom prvega zvezka Cankarjevih zbranih spisov, v katerem sta bili ponatisnjeni tudi obe izdaji Erotike (iz leta 1899 in 1902) – o svojem tedanjem dejanju izjavil: “Takrat sem bil še mlad ...”. (Jagodic, Nadškof Jegli č, str. 172, op. 21). 443 Slovenski narod, 13. 4. 1899, Usoda slovenske knjige. – Slovenski narod je ob tej prilo- žnosti še zapisal, da se formalno “gospodu knezoškofu ne more ni česar o čitati. Kar je storil, je imel pravico storiti; on je Cankarjeve pesmi kupil in jih je pla čal in nih če se nima za to brigati, kaj je s to svojo lastnino storil. In če je kupljene izvode Cankarjevih pesmij na gr- madi sežgal, mu tudi tega ni mogel nih če prepovedati in ga radi tega ne more nih če klicati na odgovornost.” 93 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM in v za četku maja istega leta obsodil Jegli čevo neposre čeno potezo oziroma njegov politi čni spodrsljaj, ko se je odlo čil pose či v neposre- dno politi čno dogajanje na Slovenskem. Aprila 1899, v času priprav na ob činske volitve v Ljubljani, 444 je namre č Jegli č ocenil, “da tudi pri ob činskih volitvah ne bi smela naša stran rok križem držati”. 445 Zato je 8. aprila 1899 pisal dvema župnikoma (eden od njiju je bil šentjakobski župnik in kanonik Janez Rozman) pismo, 446 v katerem je sporo čal, da sliši in tudi ve, da imata oba velik vpliv pri ljudeh. Spraševal je, ali ne bi mogla s “svojim na činom volilcem posebno III. razreda namigniti, naj volijo konservativne kandidate”, zakaj “ ču- jem, da je zmaga gotova, ako Vi in Št. Peterski malo vmes poseže- ta”. 447 Glasilo Katoliške narodne stranke Slovenec verodostojnosti tega pisma ni oporekal, 448 pa tudi Jegli č je na prvo obletnico svojega škofovanja javno potrdil, da je bil ob ljubljanskih ob činskih volitvah toliko svoboden, da je “pisal dvema župnikoma in ju povprašal, ali bi ne bilo dobro pose či nekoliko v volitve za kandidate konservativne stranke?” 449 Slovenski narod se je o Jegli čevem pismu precej razpi- sal in obžaloval, da je Jegli č “ž njim posegel v borbo za tako izklju č- no posvetno stvar, kakor je mestna uprava ljubljanska”. 450 Opozar- jal je, da škof o čitno ne nasprotuje na čelu catholicismus saltatorius, ki je zna čilnost klerikalizma na Kranjskem, ampak je “zapustil svoj prestol, zapustil stališ če nad strankami in se osebno podal v agita- cijo. Posegel je v volilni boj za tisto stranko, katera zlorablja katoli- ško ime v svoje strankarske namene”. 451 To je za liberalno stran po- menilo, da sedaj “vemo, pri čemer da smo s prevzvišenim gospodom knezoškofom”, 452 zato morajo pripadniki Narodno napredne stran- 444 Ob činske volitve v Ljubljani so bile med 24. in 29. 4. 1899. 24. 4. so bile volitve v 3. volil- nem razredu, 25. 4. so bile ožje volitve v 3. volilnem razredu, 26. 4. so bile dopolnilne volitve v 2. volilnem razredu, 28. 4. so bile dopolnilne volitve v 1. volilnem razredu, 29. 4. pa so bile ožje volitve volilcev v 1. volilnem razredu. 445 Slovenski narod, 15. 4. 1899, Dnevne vesti. Škof Anton Bonaventura v – agitaciji! 446 Prav tam. 447 Prav tam. 448 Slovenec, 17. 4. 1899, Dnevne novice. Čestitamo! 449 Anton Bonaventura, knez in škof, Prva obletnica mojega prihoda v ljubljansko škofijo. Ljubljanski škofijski list, 1899/3, str. 48. – Glej tudi Slovenec, 20. 5. 1899, Anton Bonaven- tura, knez in škof, Prva obletnica mojega prihoda v Ljubljansko škofijo. – Jegli č je ob tem po- udaril, da se je malo pred tem, preden je napisal omenjeno pismo, “udrihalo po duhovnikih, udrihalo v deželnem zboru, udrihalo v ‘Narodnem domu’, udrihanje pa se (je) odobravalo tudi od mož, ki v privatnih razgovorih niso ravno najhujši pristaši svobodomiselnosti: zato sem mislil, da ne bom zagrešil, če samo povprašam dva gg. župnika, ali bi ne bilo prav, da se skušamo teh mož obraniti in sicer poslužujo č se svojih pravic pri volitvah?” (Prav tam. – Prim. tudi Jagodic, Nadškof Jegli č, str. 127). 450 Slovenski narod, 19. 4. 1899, Knezoškof v agitaciji. 451 Slovenski narod, 1. 5. 1899, Knezoškof in ob činske volitve. – Slovenski narod je ob tem poudaril, da se je sedaj “razkrilo, da se prevzvišeni naš višji pastir identificira s klerikalno stranko, da je pastir te stranke ter vsled tega tudi soodgovoren za vsa njena dejanja”. (Prav tam). Narod je na drugem mestu tudi opozarjal, “da mora ljubljanski knezoškof stati nad strankami da mora biti višji dušni pastir vseh prebivalcev naše dežele in našega mesta in ne samo škof pristašev tiste klike, katera je napovedala boj ljubljanskemu meš čanstvu”. (Slovenski narod, 19. 4. 1899, Knezoškof v agitaciji). 452 Slovenski narod, 1. 5. 1899, Knezoškof in ob činske volitve. – Zanimivo je, da je tudi Je- 94 ke s tem ra čunati, saj je škof Jegli č napovedal “napredni narodni stranki vojno in jo z vso brezobzirnostjo za čel pri letošnjih ob činskih volitvah”. Za Slovenski narod je bil to konec negotovosti, ki “je prav znatno ovirala našo akcijsko svobodo”. Po Narodovi oceni je nasto- pila vojna med škofom Jegli čem in slovenskim liberalizmom. “Mi se tudi vojne ne strašimo in se ne bojimo za nje izid”, je pisal Narod. “Prevzvišeni gospod knezoškof ho če imeti boj – bodi torej boj!” 453 Klic, ki ga je objavil Slovenski narod, je v resnici pomenil boj- no napoved škofu Jegli ču. Liberalni tabor je nato velikokrat brez takta, brezobzirno in marsikdaj tudi zelo surovo napadal ljubljan- skega škofa. Ti napadi so bili verjetno povezani tudi z dejstvom, da je škof Jegli č leta 1901 zavrnil možnost za zbližanje med ka- toliškim gibanjem in slovenskim liberalizmom. Februarja 1901 je namre č dvakrat odklonil táko liberalno pobudo, kajti menil je, da že iz na čelnih programskih razlogov “ni mogo ča sprava med liberalnim ekonomizmom in krš čanskim socialnim programom”. 454 V skladu s tako opredeljenim razmerjem med slovenskim katoliškim in libe- ralnim taborom niso liberalci v ni čemer zadrževali svojega ostrega nasprotovanja ljubljanskemu škofu. To so zelo jasno pokazali leta 1905, ko je bil škof Jegli č pod močnim udarom tako liberalnega tiska kot tudi posameznih liberalnih voditeljev. Povod za prvega od tedanjih napadov nanj je bilo pismo, ki ga je po odkritju Prešernove- ga spomenika, 10. septembra 1905 v Ljubljani, pisal ljubljanskemu županu Hribarju. V pismu je ljubljansko mestno ob čino obsodil, da ima spomenik “nad pesnikom pohujšljivo, nesramno odgaljeno žensko podobo”. Jegli č je Prešernov spomenik imel za pohoten in je zahteval, da se mora Prešernova muza, “globoko razžaljivi kip nad pesnikovo glavo odstraniti in zameniti ga z drugim, spodobno oble- čenim”. 455 Slovenski narod se je na Jegli čevo pismo brutalno odzval. gli č podobno ocenjeval politi čne razmere, ki so nastale z ob činskimi volitvami aprila 1899 v Ljubljani. V svoj dnevnik je 12. 5. 1899 zapisal: “Hvala Bogu, položaj se je razbistril, sedaj se poznamo. Kolikor me grdi liberalna stranka, toliko bolj se me oklepajo duhovni, tudi bolj se gnjete okoli mene dobro naše ljudstvo.” (Jegli čev dnevnik, 12. 5. 1899. – Glej tudi Jagodic, Nadškof Jegli č, str. 124). 453 Slovenski narod, 1. 5. 1899, Knezoškof in ob činske volitve. 454 Jegli čev dnevnik, 15. 2. in 23. 2. 1901. Pobudo za zbližanje oziroma spravo z liberalnim taborom je škofu Jegli ču 14. 2. 1901 najprej posredoval Kaisper. O tem v svojem dnevniku piše Jegli č takole: “V čeraj (14. 2. – op. J. P.) je bil pri meni gosp. Kaisper: zdi se mi, da je ho- tel potipati, da li je mogo če zbližanje s Tav čarjem? Jaz sem kar rekel, da ne: vsaj ni mogo ča sprava med liberalnim ekonomizmom in krš čanskim socialnim programom.” Dober teden dni kasneje, 23. 2. 1901, pa je Jegli č v svojem dnevniku opisal sre čanje z liberalno usmer- jenim štajerskim državnozborskim poslancem, Miroslavom Plojem. Ta je Jegli ča seznanil s svojo namero, da želi dose či skupno politi čno nastopanje Slovencev in Hrvatov, pri tem pa je pripomnil, “da bi tudi naš dr. Tav čar z našimi liberalci moral biti zraven, seveda pogojno ako podpiše, da spoštuje krš čanstvo”. Jegli č je na to odgovoril, da to “in concreto glede na naše boje, na surovo postopanje Dr. Tav čarja, na njegovo sovraštvo do duhovnov, in na bitne opreke v celem programu: liberalni ekonomizem proti socialno krš čanskemu programu etc. ni mogo če”. Prepri čan je bil tudi, da “ko bi se naši poslanci z Dr. Tav čarjem združili, izgubili bi dober glas in zaupanje za vselej”. 455 Jegli čevo pismo z dne 13. 9. 1905 je objavil Slovenski narod 14. 9. 1905 v članku Izbruh blaznosti. – Glej tudi Jagodic, Nadškof Jegli č, str. 171–172, op. 20. 95 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM Pisal je, da “kadar se ljubljanski škof javno oglasi vselej imajo ljudje vtisk, kakor da bi se bila odprla vrata kake srednjeveške inkvizicij- ske kleti in bi udaril iz nje ve čstoleten, okužen, po krvi smrde č zrak. Anton Bonaventura je blazen fanatik, eden tistih, ki imajo vedno kr- vave oči in škripljejo z zobmi, eden tistih, ki bi najraje klali in morili, če bi smeli.” 456 Po Narodovi oceni ni imel škof o umetnosti nobenega pojma in je v umetnostnih vprašanjih zavzemal stališ ča kot kak in- kvizicijski rabelj. Slovenski narod je Jegli čevo odklonilno mnenje o Prešernovem spomeniku imenoval “izbruh mastodontsko–blaznega fanatizma” in pristavljal, da je Jegli ču “njegov fanatizem (...) razril možgane, da ni ve č zmožen misliti in trezno presojati”. Trdil je, da ravno v najslavnejših katoliških cerkvah “kar mrgoli slik polnih na- gih žensk in moških in nagih ženskih in moških kipov” (npr. tudi v prvi cerkvi katoliškega sveta, stolnici sv. Petra v Rimu) in da, “ če bi bilo stališ če ljubljanskega škofa pravo, potem bi se morale zapreti najslavnejše katoliške cerkve, potem bi se morali uni čiti najve čji umotvori krš čanske umetnosti, potem je katoliška cerkev najve čja razširjevalka nemoralnosti, brezdno ne čistobe, stolp brezstidnosti in potem (...) tudi (...) najve čja žalilka Boga”. 457 V istem mesecu je bil škof Jegli č še enkrat pod liberalnim uda- rom. 21. septembra 1905 so namre č bili odprti zavodi sv. Stanislava v Št. Vidu in Slovenski narod je že teden dni pred tem dogodkom pri čel napadati “škofovo kasarno v Št. Vidu” oziroma “škofovo po- neumljevalnico,” 458 in sicer zato, ker je menil, da “imamo kot verni in pošteni Slovenci dolžnost, da pobijamo, kar je kvarno”. 459 “Kakor se mora kmet boriti proti gosenicam, če hoče svoje drevo obvarova- ti,” je pisal Slovenski narod, “tako se borimo mi proti črnim goseni- cam, ker ho čemo narod obvarovati”. 460 V tem duhu je poro čal Slo- venski narod tudi ob otvoritvi zavodov. Ob tej priložnosti je zapisal, da ima “ljubljanski škof (...) danes svoj dan”. Otvarja namre č svoje zavode, “ki jih je sezidal v namen, da vzgaja v njih slovenske jani čar- je”. Po Slovenskem narodu so namre č bili Jegli ču za vzgled turški sultani, kajti ustanovil je zavode, “ki naj vzgoje rimskim papežem jani čarsko armado, ki naj da rimskemu klerikalizmu fanati čnih bojevnikov”. Zavodi so torej bili po liberalni oceni “trdnjava, v kateri se bodo vzgajali prvoborilci najfanati čnejšega klerikalizma; iz njih 456 Slovenski narod, 14. 9. 1905, Izbruh blaznosti. 457 Prav tam. – Slovenski narod je v zvezi s škofovim stališ čem o Prešernovi muzi 15. 9. 1905 z deloma resnim, deloma pa tudi z zasmehljivim namenom objavil še prispevek Borisa Zarni- ka, Nekaj o psihološkem vplivu nagote. Poleg tega je objavil še nekaj literarnih prispevkov ki so na porogijiv na čin bodisi neposredno bodisi posredno opozarjali na Jegli čevo odklonilno mnenje o razgaljeni Prešernovi muzi (Slovenski narod, 16. 9. 1905, Komarji, 20. 9. 1905, Ljudski pesniki – ljubljanskemu škofu Antonu Bonaventuri, 22. 9. 1905, “Sveti Senan”). Jegli čevo mnenje o muzi je zavra čal tudi na druge na čine, in sicer zelo grobo, celo vulgarno. (Slovenski narod, 16. 9. 1905, Dnevne vesti. Škof pri obedu v Gornjem gradu). 458 Slovenski narod, 15. 9. 1905, Dnevne vesti. Kakor gadje. 459 Slovenski narod, 14. 9. 1905, Dnevne vesti. Prešernov spomenik in škofovi zavodi. 460 Prav tam. 96 bodo izhajali ljudje, ki bodo z vsemi silami delali na to, da zasužnji- jo narod rimskemu klerikalizmu”. Dan, ko so bili odprti škofovi zavodi v Št. Vidu, je imel Slovenski narod za dan, “ko se je v Slo- vencih za čel najbrezobzirnejši sistemati čni boj proti rimskemu kle- rikalizmu”. 461 Prva priložnost, ob kateri je lahko slovenski liberalni tabor po- trdil tako odlo čenost, se je pokazala že konec oktobra leta 1905. Takrat je namre č dosegla vrhunec t. i. afera Berce oziroma sorška afera, ki je zadevala spor, v katerem sta bila škof Jegli č in župnik na Sori pri Medvodah, Anton Berce. Stržen spora je temeljil v dejstvu, da je škof Jegli č od duhovnikov zahteval, da so mu brezpogojno sledili in je pri čakoval, da se bodo ravnali po njegovih željah tudi v posameznih politi čnih oziroma cerkvenopoliti čnih vprašanjih. 462 Toda v tem pogledu je šel Berce svojo pot, kar mu je Jegli č zameril. Do zamere je prišlo že ob državnozborskih volitvah leta 1900 (takrat je bil Berce še župnik v Boštanju), saj tedaj v svojo župniji ni “hotel storiti nobenega koraka, da zmaga dr. Šušterši č (kandidat Katoli- ške narodne stranke – op. J. P.) nad naprednim kandidatom Luko Jelencem, kakor se sploh takrat ni vmešaval v nobene volitve”. 463 Medtem ko je izvolitev Ivana Šušterši ča aktivno podprla skoraj vsa duhovš čina na Kranjskem, je Berce na prižnici le prebral Jegli čevo pastirsko pismo o volitvah, ve č pa ni storil. 464 Jegli č zato kasneje Bercetu ni bil posebej naklonjen in je tak odnos do njega ohranil tudi potem, ko je bil Berce župnik na Sori. Zaradi tega in drugih vzrokov 465 je Berceta zelo strogo obravnaval, na trenutke že tudi preganjal. 466 Med drugim se je konec oktobra 1905 odlo čil, da ga s Sore premesti nazaj v Boštanj. 467 Toda, ko naj bi Berce 30. oktobra 1905 sorško župnijo predal dekanu in administratorju, ki ju je za to dolo čil knezoškofijski ordinariat, so to Bercetu naklonjeni Sorani prepre čili, in prišlo je do takrat precej znanih t. i. sorških dogodkov. Orožniki, ki so spremljali dekana in administratorja, so namre č od- lo čno nastopili proti zbranim Soranom in pri tem z bajonetom na- menoma zelo hudo ranili eno osebo, nekaj drugih pa aretirali, kar je v javnosti vzbudilo velik odmev. 468 O sorških dogodkih in aferi Ber- ce se je nato precej razpisal Slovenski narod, 469 liberalna Narodno 461 Slovenski narod, 21. 9. 1905, Dnevne vesti. Zavodi sv. Stanislava. 462 Jagodic, Nadškof Jegli č, str. 275, op. 39. 463 Svetlin–Rode, Škof proti župniku, str. 22. 464 Prav tam. 465 O tem glej podrobneje prav tam, str. 13–96. 466 O tem glej podrobneje prav tam, str. 13–96; 106–136. 467 Prav tam, str. 96. 468 O t. i. sorških dogodkih glej podrobneje prav tam, str. 97–105. 469 Slovenski narod, 31. 10. 1905, C. kr. bajoneti v službi ljubljanskega škofa, 2. 11. 1905, Dnevne vesti. V Sori, 3. 11. 1905, Dnevne vesti. Dogodki v Sori, 4. 11. 1905, Dnevne vesti. Sorška deputacija pri deželnemu predsedniku, Poziv c. kr. deželnemu orožniškemu poveljstvu v Ljubljani!, Tolerantni kanonik Sušnik, Usoda sorških aretovancev, Besede in dejanja, Smovc – kaznjenec, 6. 11. 1905, Sijajna manifestacija slovenskega ljudstva, 8. 11. 1905, Dnevne vesti. Romana fides, nulla fides, 10. 11. 1905, Dnevne vesti. “Župnik Berce”, 11. 11. 1905, 97 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM napredna stranka pa je že 5. novembra 1905 v Sori priredila shod, na katerem sta govorila na čelnik NNS Ivan Tav čar ter funkcionar NNS, advokat Konrad Vodušek. Oba govornika sta zaradi sorških dogodkov obsojala ljubljanskega škofa, 470 pri čemer je slednji Je- gli čevo očitno uveljavljanje pravice mo čnejšega v sporu z Bercetom videl kot “najzanesljivejši dokaz za to, da je škof Jegli č sam najbolj strasten politik v kranjski deželi, ki zahteva od svojih župnikov, da natanko tako plešejo, kakor jim žvižga na svojo katoliško in škofij- sko piščal”. 471 Vodušek je sorške dogodke oziroma afero Berce jemal kot osnovo in merilo za odnos, ki naj ga v bodo če ima slovenski libe- ralizem tako do katoliškega gibanja kot tudi do ljubljanskega škofa. Odlo čil se je za nepomirljivo politi čno držo in terjal: “Proč tedaj z vsako slogo, pro č z vsako prijazno besedo, pro č z vsako ponudbo in vsako spravo do tistega časa, dokler se škof Jegli č in njegovi hlapci ne umaknejo s pozoriš ča in dokler se katoliška stranka ne odre če vsem tistim nepoštenim sredstvom, s katerimi hujska in š čuje slo- venskega kmeta.” 472 Slovenski liberalni tabor je sledil taki politi čni misli. To se je najbolj izrazito pokazalo leta 1909, ko se je škof Jegli č odlo čil, da ženinom in nevestam napiše napotilo za sre čen zakon. Kot je sam dejal, se je ženinom in nevestam “ čutil dolžnega pomagati (...) in podati Vam potreben in zadosten pouk o zakonu in njegovih dol- žnostih, posebno o zakonski združitvi”. 473 V posebni brošuri, ki jo je o tem vprašanju napisal, 474 je na umirjen, zmeren in v glavnem predvsem vzgojen na čin spregovoril o pomenu zakona in zakonske Dnevne vesti. Predrznost “škofovega lista” o aferi Brce, Župnika Brceta bi rad škof popolnoma uničil, Orožnik, 18. 11. 1905, Dnevne vesti. Oddaja cerkvenega premoženja v Sori, Prebode- nec na svojem domu, V pojasnilo “Slovencu”, Klerikalni podivjanci iz Senice pri Sori, 25. 11. 1905, Dnevne vesti. Iz Sore, 27. 11. 1905, Dnevne vesti. O aferi Berce, 29. 11. 1905, Dnevne vesti. Za župnika Berceta. 470 Tako je npr. Tav čar dejal, da mu zaradi dogodkov na Sori kipi “iz srca ena molitev do neba, da bi radi tega slabega našega škofa, ki ga je vrgla usoda med nas, ne trpel naš narod in da bi ne trpela škode tudi vera in cerkev”. – Slovenski narod, 6. 11. 1905, Sijajna mani- festacija slovenskega ljudstva. 471 Slovenski narod, 6. 11. 1905, Sijajna manifestacija slovenskega ljudstva. 472 Prav tam. 473 Anton Bonaventura (Jegli č), škof ljubljanski, Ženinom in nevestam : pouk za sre čen za- kon. Ljubljana 1909, str. 2 (Jegli č, Ženinom in nevestam). 474 Jegli č brošure ni napisal slu čajno, saj je precejšen del svoje publicisti čne in znanstvene energije posvetil prav vprašanju spolnega pouka in spolne vzgoje ljudstva. Kot pravi Jože Jagodic, sta ga k temu navedli nepou čenost duhovnikov, ki naj bi sicer bili za starši prvi poklicani, da pou čujejo in vzgajajo ljudstvo tudi v spolnem pogledu, in splošna nepou čenost staršev, doraš čajo če in dorasle mladine ter zaro čencev in zakoncev v seksualnem vprašanju. Zato se je odlo čil starše in vzgojitelje v vzgojnem pogledu razbremeniti. Jagodic opozarja, da v Jegli čevi dobi ni nih če poznal moralnega stanja slovenskega naroda bolje kot škof Jegli č, saj je velikokrat prehodil vso škofijo in zlasti pri spovedi povsod prišel v najtesnejši stik z ljudmi. Po njegovi oceni je bil za Jegli ča spolni pouk posebej pomemben zato, ker je bil “prepri čan, da je tudi nepou čenost ljudstva v važnih seksualnih zadevah vzrok neuspevanja krš čanskega življenja pri poedincu, po družinah in v narodu”. – Jože Jagodic, Škofa Jegli ča seksualni pouk in vzgoja ljudstva : inavguralna disertacija (delni natis). Ljubljana 1944, str. 13, 16, 17, 20, 36 (Jagodic, Škofa Jegli ča seksualni pouk). 98 zveze, obveznosti zaroke in njeni nepogrešljivosti na poti v zakon, te- lesni vzdržnosti pred poroko, čistoti zakonskega življenja in o med- sebojni zakonski zvestobi. Ustavil se je tudi ob vprašanju telesnega združevanja, njegovi pogostosti in vprašanju njegove zlorabe, poleg tega pa tudi ob vprašanju primernega in zmernega svatbenega ve- selja. 475 Brošura je bila dobro, poljudno in lepo berljivo napisana in je predstavljala koristen ter strokoven nasvet mladim ljudem, ka- ko naj se ravnajo in odlo čajo v svojem zasebnem in znotraj tega intimnem življenju. Ta vprašanja v tedanji slovenski javnosti niso bila domišljena, zato je Jegli čeva brošura predstavljala napredno in pohvalno dejanje, ki je bilo storjeno na odgovoren in dejansko tudi na nevsiljiv na čin. Jože Jagodic ima v svoji inavguralni diser- taciji Škofa Jegli ča seksualni pouk in vzgoja ljudstva popolnoma prav, ko pravi, da je brošura “doživela najve č odpora zaradi tedanjih podivjanih strankarskih razmer ali bolje re čeno: nasprotniki so jo izrabili v svoje (...) strankarske namene.” 476 Liberalni politi čni tabor je Jegli čevo brošuro silovito napadel in neprestano poudarjal, da je bil z njo storjen nezaslišan škandal. Slovenski liberalizem je s tem napadom nameraval zadati katoliškemu taboru čimbolj bole č udarec, kajti Jegli ča je imel za politikujo čega škofa in kot takega za trdno oporo Slovenske ljudske stranke. Liberalni tabor je tedaj menil, da se mu je ponudila izredna priložnost, da to oporo – Jegli ča – moralno in politi čno zruši 477 ali pa vsaj omaja, in tako je za čel z izrazito kulturnobojno in sovražno kampanjo, ki je tekla skoraj pol- na dva meseca nepretrgano iz dneva v dan. Slovenski narod je no- vembra in decembra 1909 škofa Jegli ča neprestano omenjal v vrsti dlakocepsko natan čnih poro čil, v katerih je bil zabeležen vsak, tudi najmanjši dogodek, povezan z njegovo brošuro; Narodova poročila so bila najve čkrat žaljiva, škodoželjna in privoš čljiva, pa tudi poro- gljiva in nepomirljiva. 478 Med njimi so se našli tudi izjemno ostri, 475 Jegli č, Ženinom in nevestam, str. 2, 5, 8, 9–14, 18, 20–24, 24–30. 476 Jagodic, Škofa Jegli ča seksualni pouk, str. 27. 477 Prav tam, str. 47–48. – Ve č o Jegli čevi brošuri Ženinom in nevestam in dogodkih poveza- nih z njo glej na str. 27–29 in 45–50. Glej tudi Jagodic, Nadškof Jegli č, str. 198–201; Erja- vec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 179; Prunk, Škof Jegli č – politik, str. 37. 478 Slovenski narod, 4. 11. 1909, Dnevne vesti. Še nekaj podrobnosti o škofovi knjižici, 6. 11. 1909, Dnevne vesti. Škofova knjižica o zakonski mesenosti, 8. 11. 1909, Dnevne vesti. Uni či- ti, ubiti me sedaj ho čejo!, Brošura o škofovi brošuri, 9. 11. 1909, Dnevne vesti. Škofova rde ča knjižica, 10. 11. 1909, Dnevne vesti. Anton Bonaventura se boji!, Hinavš čina, ki nima prime- re!, Škof je obupan, Kakšen je škof, Izdali so se, 11. 11. 1909, Dnevne vesti. Trajne zasluge, 12. 11. 1909, Dnevne vesti. Škofova brošura v hrvatskem prevodu, Antikristove bukvice, 13. 11. 1909, Dnevne vesti. Škofovo knjižico raztrgal na štiri kose, Nad škofovim pohujšanjem se je zjokal, Škof je bolan, Škofova brošura v hrvaškem jeziku, 16. 11. 1909, Dnevne vesti. Še premalo?, Seveda smo krivi, Borba radi škofove brošure na Hrvatskem, 17. 11. 1909, Dnevne vesti. Svinjarija ljubljanskega škofa, Škofova brošura, C. kr. dvorna knjižnica in naši klerikal- ni moralisti, 18. 11. 1909, Dnevne vesti. Hrvatski list Obzor o škofu Jegli ču, Škofova brošura v hrvatskem prevodu, 10.000 izvodov škofove brošure v nemškem prevodu, Škofova brošura v nemškem in laškem prevodu, 19. 11. 1909, Dnevne vesti. 15.000 izvodov škofove brošure v nemškem prevodu, Skrijte se slovenski literati, Iz rodnega kraja Antona Bonaventure Jegli ča, 20. 11. 1909, Dnevne vesti. Ali pojde ali ostane?, Klerikalni bes, Zamorca bodo prali, 23. 11. 99 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM neokusni in vulgarni napadi na Jegličevo osebo oziroma njegovo brošuro. 479 Temeljna vsebina tedanje liberalne kampanje je bila, da naj bi ljubljanski škof zagrešil dejanje, “ki se ne da druga če imeno- vati, kakor javen škandal najhujše vrste”. 480 Vsa slovenska javnost naj bi tako videla le eno, da je namre č “škof, pooblaš čenec katoliške cerkve, prvi cerkveni dostojanstvenik v deželi, naslednik apostolov, od sv. Duha izbrani voditelj duhovš čine na Kranjskem, spisal in izdal svinjske bukvice in s tem storil škandalozno pohujšanje”. 481 Po pisanju Slovenskega naroda je škof enostavno “zlezel v zakonske postelje in spisal brošurico, v kateri daje grde nauke in jih opisuje na pohujšljiv namen”. 482 Narod je k temu pristavljal, da je sedaj razvidno le eno – “kaj škof ljudi v spovednici izprašuje in s čim se ž njimi pogovarja” 483 in opozarjal, da bo vsak normalen človek priznal, “da mora škofova vzgojna metoda roditi edinole najve čje pohujšanje in najve čjo pokvarjenost našega ljudstva”. 484 Za ta liberalni časopis je škof Jegli č s svojo brošuro dokazal, da nima tako razsodnosti kot tudi ne dostojanstva in takta, 485 kajti posegel je “v zasebno in javno življenje na na čin, ki se ga poslužujejo samo misijonarji med ljudo- žrci”. 486 Zato mu je odrekal sposobnost za škofovsko mesto in zlobno zapisal, da bi bil “škof morda čisto dober dušni krotitelj v kaki ka- znilnici”, 487 kaj drugega pa ne ve č. V svoji kampanji je šel Slovenski narod tudi tako dale č, da je Jegli ču naprtil namero, po kateri naj bi “s tako knjižico zaslužil par tiso čakov, torej iz pohujšanja ljudstva napravil dobi ček”, zraven pa je spraševal, ali je “škof duševno tako opešal, da ni ve č zmožen presoditi, kaj sme in česa ne sme, kaj je dopustno in kaj (...) pohujšljivo”. 488 Taki ravni se ni izognil tudi Ivan Tav čar, ki je na shodu Narodno napredne stranke, 25. novembra 1909 v Št. Petru, dejal: “ Če škof premetava tajnosti zakonskega ži- 1909, Dnevne vesti. Znanstveni nameni ljubljanskega škofa, 30.000 izvodov škofove brošure, Pravda radi škofove brošure, 24. 11. 1909, Dnevne vesti. Die Romkirche am Pranger, Zaradi škofove brošure, 25. 11. 1909, Dnevne vesti. Nemški letak o brošuri ljubljanskega škofa, 26. 11. 1909, Dnevne vesti. Goriški nadškof Francesco Borgia, 29. 11. 1909, Dnevne vesti. Škof Anton Bonaventura v Trži ču. 479 Slovenski narod, 2. 11. 1909, Dnevne vesti. Škofova knjižica o zakonski mesenosti, 3. 11. 1909, Dnevne vesti. Škofova brošura in katoliška vera, 6. 11. 1909, Dnevne vesti. Škofova knjižica in cenzura, Škof in božja pota, 8. 11. 1909, Dnevne vesti. Škofova rde ča knjižica, 9. 11. 1909, Dnevne vesti. Kako si je pridobil škof svoje izkušnje?, 11. 11. 1909, Dnevne vesti. Zagovorniki škofa Jegli ča, Škofove lastnosti, 15. 11. 1909, Dnevne vesti. Zagovorniki ljubljanskega škofa, 22. 11. 1909, Dnevne vesti. Vseh pujsev dan, 14. 12. 1909, Shod v kolizejskem okraju. 480 Slovenski narod, 2. 11. 1909, Dnevne vesti. Ženinom in nevestam ali škandal vseh škan- dalov. 481 Slovenski narod, 9. 11. 1909, Dnevne vesti. Slovenec zagovarja škofa. 482 Slovenski narod, 11. 11. 1909, Dnevne vesti. Zagovorniki škofa Jegli ča. 483 Slovenski narod, 6. 11. 1909, Vpogled v klerikalizem. 484 Slovenski narod, 11. 11. 1909, Sad škofove brošure. 485 Slovenski narod, 6. 11. 1909, Vpogled v klerikalizem. 486 Slovenski narod, 20. 11. 1909, Znak naših razmer. 487 Slovenski narod, 6. 11. 1909, Vpogled v klerikalizem. 488 Slovenski narod, 2. 11. 1909, Dnevne vesti. Ženinom in nevestam ali škandal vseh škan- dalov. 100 vljenja po knjižici, katero je v 10.000 eksemplarih namenil prepro- stemu narodu” – potem “je tudi zblaznel!” 489 Ta, po naši oceni najhujši napad na Antona Bonaventuro Jegli- ča v vsem obdobju njegovega škofovanja, je dokon čno pokazal, da se liberalni tabor z njim nikakor ne namerava spraviti. To je potrjevala tudi ocena, ki jo je nekaj let kasneje (1913) o Jegli ču zapisal Sloven- ski narod, ko je trdil, da je Jegli č “pravi tip ordinarnega hujska ča ter je tekom let, kar ‘pastiruje’ na Kranjskem, povzro čil toliko sovraštva in pohujšanja ter vse javno in zasebno življenje tako zastrupil, da bo treba desetletij, predno se to popravi”. 490 Slovenski liberalni tabor omenjene ocene ni pozabil in se je ve- dno ravnal skladno z njo. Tako je že leta 1913 izkoristil znano afero Theimer – afera je zadevala razkritja dunaj čanke Kamile Theimer o razmerah in odnosih v vodstvu Slovenske ljudske stranke 491 in katoliške Ljudske posojilnice, 492 nanašala pa se je tudi na njeno do- mnevno intimno prijateljevanje z Janezom Evangelistom Krekom 493 – kot priložnost, da o škofu Jegli ču zopet pove svojo besedo. Ko je Kamila Theimer v enem od svojih člankov izjavila, da je Ljudska po- sojilnica Jegli ču dala posojilo v vrednosti 900.000 K, 494 je Slovenski narod zapisal, da je posojilnica to morala storiti, “ker je škof pogla- var klerikalne stranke in je njegova mo č nad stranko tako velika, da se mu ni mogo če upirati, tudi kadar zahteva krivico in zlo”. 495 V zve- zi s Krekovim znanstvom s Kamilo Theimer pa je časopis pisal, da je “dr. Janez Evangelist Krek (...) danes v tako klavernem položaju, da bi se niti po golih kolenih ne smel priplaziti pred čisto srce Jezu- 489 Slovenski narod, 26. 11. 1909, Zadnja beseda! 490 Slovenski narod, 28. 5. 1913, Dnevne vesti. Škof je v politi čni borbi. 491 Slovenski narod, 10. 5. 1913, Kamila Theimer, Marijaniš če in gospodarski pouk na Kranjskem, 14. 5. 1913, Kamila Theimer, Kako je postal dr. Šušterši č deželni glavar na Kranjskem, 20. 5. 1913, Razkritja se nadaljujejo, 21. 5. 1913, Razkrinkani!, 24. 5. 1913, Kamila Theimer, Mastna kranjska klobasa. 9. 7. 1913, Kamila Theimer, Tragedije zadnje de- janje, 18. 7. 1913, Kamila Theimer, Sloven čev dokaz resnice, 19. 7. 1913, Kamila Theimer, Še nekaj opomb, 23. 8. 1913, Moškerc – pobegnil, 4. 9. 1913, Kamila Theimer, Dr. Šušterši č, Moškerc et cons.! 492 Slovenski narod, 31. 5. 1913, Kamila Theimer, Poštenjak Šušterši č, ali kako postane člo- vek hitro bogat, 14. 6. 1913, Izjava gd č. Theimerjeve, 18. 9. 1913, Kamila Theimer, Obra čun, Dnevne vesti. Obra čun. 493 Slovenski narod, 19. 5. 1913, Kamila Theimer, Odgovor Slovencu, 20. 5. 1913, Razkri- tja se nadaljujejo, 31. 5. 1913, Kamila Theimer, Beseda o dr. Kreku, 19. 6. 1913, Kamila Theimer, De profundis!, 15. 7. 1913, Kamila Theimer, Memento mori!, 18. 7. 1913, Kamila Theimer, Sloven čev dokaz resnice, 22. 8. 1913, Kamila Theimer, Zadnje svarilo, 23. 8. 1913, Kamila Theimer, Nujno pojasnilo, 27. 8. 1913, Po begu g. Moškerca, 24. 9. 1913, Kamila Theimer, Poštenim ljudem, 25. 9. 1913, Kamila Theimer, Poštenim ljudem!, 27. 9. 1913, Kamila Theimer, Moje upravi čenje, 3. 10. 1913, Kranjski deželni zbor, 4. 10. 1913, Kamila Theimer, Izjava, Kamila Theimer, Vele častni dr. Krek!, Dnevne vesti. Klerikalni general v ženski kiklji, 3. 11. 1913, Shod v Mestnem domu. – O t. i. aferi Theimer–Krek glej še Erja- vec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 210–211; Ivan Dolenec, Iz poslednjih let Krekovega življenja. Ljubljana 1929; Jagodic, Nadškof Jegli č, str. 215–216; Prunk, Škof Jegli č – politik, str. 38; Damir Globo čnik, Afera Theimer. Radovljica 2001. 494 Slovenski narod, 18. 9. 1913, Kamila Theimer, Obra čun. 495 Slovenski narod, 20. 9. 1913, Dolgovi ljubljanskega knezoškofa. 101 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM sovo”, škofu pa svetoval – “kupite raje bi č, in poklonite ga Janezu Evangelistu, da bo tam gori v kaki grapi pod Prtov čem pretepaval svoje pregrešno meso”. 496 Spraševal je še, ali bo škof Jegli č tudi ob volitvah v kranjski deželni zbor (volitve so bile decembra leta 1913), v pastirskem pismu “priporo čal vernikom dr. Janeza Evangelista Kre- ka kot krš čanskega moža in katoliškega vzornika?” 497 Slovenski liberalni tabor je leta 1913 izkoristil še eno prilo- žnost, da je lahko opozoril na ljubljanskega škofa. To je storil ob t. i. vodiških čudežih, to je ob sorazmerno znani epizodi iz slovenske- ga javnega življenja v letih neposredno pred prvo svetovno vojno. 498 Stržen te epizode je bil v prevarantskem ravnanju Ivanke Jezeršek, imenovane vodiška Johanca, ki je v vodiškem župniš ču slepila lju- di, da poti krvavi pot. 499 Od doma čih duhovnikov ji je župnik verjel, medtem ko jo je kaplan razglasil za histeri čno. Podobno je bilo tudi med drugo duhovš čino. 500 “ Čudeži” Johance iz Vodic so v tamkajšnje župniš če nekaj mesecev privabljali mnogo lahkovernega ljudstva, ki je namišljeno “svetnico” ob čudovalo pa tudi obdarovalo, dokler je kon čno oktobra 1913 ni razkrinkal salezijanec iz Rakovnika, Josip Valjavec. 501 Potem ko so bili “vodiški čudeži” razkriti kot prevara, je v glavnem zlasti Slovenski narod Jegli ča spominjal, da je za dogaja- nje v vodiškem župniš ču vedel 502 in da je bil tudi sam v Vodicah, 503 kjer je “osebno v vodiškem farovžu kontroliral čudeže s tele čjo krvjo in jih je priznal za prave”. 504 Slovenski narod je posebej opozarjal, da je bila škofova krivda v tem, ker po četja v vodiškem župniš ču ni ustavil, 505 pač pa so on in cerkveni veljaki “mol če trpeli in dopuš čali in s svojo cerkveno av- toriteto krili to sleparijo, ki je bila uprizorjena samo za to, da bi se iz lahkovernega ljudstva izželo kar mogo če mnogo denarja”. 506 Ob teh 496 Slovenski narod, 11. 9. 1913, Dnevne vesti. Javno pohujšanje. 497 Slovenski narod, 25. 10. 1913, Duhovna oblast in nove deželnozborske volitve. – Sloven- ski narod je poleg gornjega še spraševal, ali bo škof Jegli č “tudi sedaj ukazal po vseh hramih božjih izpostaviti najsvetejše in pred tem najsvetejšim zakramentom moliti, da bi bil zopet izvoljen vzor pobožnosti, nravnosti in angelske čistoti dr. Janez Evangelist Krek ... ?” 498 O t. i. Vodiških čudežih glej podrobneje Damir Globo čnik, Vodiški čudeži : zgodba o Vo- diški Johanci. Radovljica 1999. 499 Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 213. 500 Prav tam. 501 Prav tam. – Ob razkrinkanju vodiške Johance se je pokazalo, da je bila kri, ki naj bi jo potila tele čja, Johanca pa jo je nabavljala v ljubljanski klavnici. V Vodice ji jo je dostavijal eden od ljubljanskih izvoš čkov. 502 Slovenski narod, 8. 10. 1913, Dnevne vesti. Klerikalna kultura, 9. 10. 1913, Dnevne vesti. Kulturni, cerkveni in oblastven škandal, 29. 10. 1913, Dnevne vesti. Zmazali bi se radi. 503 Slovenski narod, 8. 10. 1913, Dnevne vesti. Klerikalna kultura, 16. 10. 1913, Dnevne vesti. Čudeži v vodiškem farovžu, 17. 11. 1913, Dnevne vesti. Vodiška Johanca in naša verska naobrazba. 504 Slovenski narod, 5. 11. 1913, Dnevne vesti. Ljubjanski škof in vodiški čudeži. 505 Slovenski narod, 8. 10. 1913, Dnevne vesti. Klerikalna kultura, 16. 10. 1913, Dnevne vesti. Čudeži v vodiškem farovžu, 5. 11. 1913, Dnevne vesti. Ljubljanski škof in vodiški ču- deži. 506 Slovenski narod, 9. 10. 1913, Dnevne vesti. Kulturni, cerkven in oblastven škandal. 102 o čitkih je liberalni tisk o “vodiških čudežih” objavil še nekaj prispev- kov, ki so posebej žaljivo smešili škofa. 507 V času, ko je bil Anton Bonaventura Jegli č ljubljanski škof, mu je slovenski liberalni tabor le redko pokazal naklonjenost in izrekel priznanje. Toda, ko se je Jegli č 15. septembra 1917 s svojo znano Ljubljansko izjavo pridružil Majniški deklaraciji 508 in s tem sprožil znamenito slovensko deklaracijsko gibanje, ki je slovenski narod vodilo k njegovi narodni osvoboditvi in politi čni osamosvojitvi ob koncu prve svetovne vojne, 509 je liberalni tabor posebej poudaril, kako važno in pomembno je, “da se je politiki jugoslovanske edi- nosti slovesno pridružil cerkveni knez”. 510 V tem času je celo Tav- čar, ki je vedno našel povod za napad na ljubljanskega škofa, izjavil, “da ni nikoli mislil, da je škof tako velik in iskren Slovan”. 511 Podobno je liberalni tabor ocenil tudi Jegli čevo podporo Krek–Koroš čevi struji v SLS. 512 Omenjena struja je nasproti strankinemu na čelniku Ivanu Šušteršiču, najbolj izrazitemu predstavniku avstrijskega koncepta v reševanju slovenskega narodnega vprašanja, za čela uveljavljati re- alnejšo politiko in je skušala najti tudi možnosti za njegove druga č- 507 Slovenski narod, 14. 10. 1913, Dnevne vesti. Škof in Johanca, 11. 11. 1913, Dnevne vesti. Sveta Johanca – tatica?, 17. 11. 1913, Dnevne vesti. Vodiška Johanca in naša “verska naobrazba”; Dan, 26. in 31. 10. 1913, Vodiški čudeži, l. 11. 1913, karikatura Kako so mi- slili nekateri svetnico “Johanco” v nebeški gloriji. – Glej tudi Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 213. 508 Slovenec, 15. 9. 1917, Izjava; Slovenski narod, 15. 9. 1917, Izjava. – Podrobneje o tem glej Pleterski, Prva odlo čitev, str. 140–145; Mom čilo Ze čevi ć, Slovenska ljudska stranka in jugo- slovansko zedinjenje 1917–1921 : od majniške deklaracije do vidovdanske ustave. Maribor 1977, str. 79 (Ze čevi ć, SLS in jugoslovansko zedinjenje); isti, Na zgodovinski prelomnici, str. 47; Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 227, 271. 509 O tem glej podrobneje Pleterski, Prva odlo čitev, str. 145, 173–184, 206–241, 256–268; Ze čevi ć, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 79–80, 91, 105–107; isti, Na zgodovinski pre- lomnici, str. 47–50; Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 228, 236–237; Prunk, Škof Jegli č – politik, str. 39; Vlasta Stavbar, Izjave v podporo Majniške deklaracije. Zgodovinski časopis, 1992/3, 4, str. 357–381, 497–507, 1993/1, str. 99–106. – Jegli č je leta 1920 v svo- jem dnevniku pojasnil, zakaj se je s posebno izjavo pridružil Majniški deklaraciji in jo s tem odločilno podprl. O tem pravi takole: “Res, bil sem zvest Avstrijec in gabila se mi je o čitna in posebno skrivna koruptna agitacija zoper Avstrijo. Želel pa sem od nekdaj, da bi se Jugoslo- vani v okvoru Avstrije združili v eno celoto. Vedel sem pa, da je izvršitev te želje nemogo ča brez izredno hude prekucije. No, vojska je pa vse tako pretresla in preobrnila, da se mi je ta združitev zdela mogo ča. Ker je na to merila majniška deklaracija, mi je bila draga. Ker se pa ljudje niso za to vnemali, ali bolj prav, ker se niso znali prav orientirati in se niso gibali, jaz sem pa čutil, da bo vse izgubljeno in bomo ponem čeni, ako se v tem ugodnem času ne dvignemo, sem storil korake, da smo se podpisale vse stranke. Moj podpis je bil merodajen in za čelo se je gibanje, ki je omogo čilo Jugoslavijo. Hvala Bogu, ki je vse okolnosti tako vodil, da so bili moji koraki popolnoma zakoniti.” (Jegli čev dnevnik, 14. 6. 1920). 510 Slovenski narod, 17. 9. 1913, Za svobodo in mir. 511 Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 271; Jagodic, Nadškof Jegli č, str. 218. – Omenjene besede je Tav čar izrekel potem, ko se je skupaj z drugimi politiki, ki so sodelovali pri pripravi Ljubljanske izjave, vra čal z enega od sestankov pri škofu Jegli ču. Na sestanku je namre č Jegli ča vprašal, ali bosta omenjeno izjavo podpisala tudi on in Šušterši č. Jegli č je to potrdil in zase “celo odlo čno izjavil, da jo namerava podpisati prvi”. (Jagodic, Nadškof Jegli č, str. 218). 512 O tem glej podrobneje Ze čevi ć, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 73–88; Erjavec, Zgo- dovina katoliškega gibanja, str. 270–275. 103 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM ne rešitve. 513 Liberalni Slovenski narod je Jegli čevo odlo čitev poz- dravil in opozoril, da škof “ čvrsto vztraja pri majniški deklaraciji” 514 oziroma da ji je ostal zvest. 515 Enako je menil tudi Hribar, ki si je 29. novembra 1917 v priložnostni dnevnik zapisal, da ni pri čakoval, da bo – in še tako odlo čno – škof Jegli č nastopil proti Šušterši ču. Hri- bar, ki verjetno Jegli ču intimno ni bil sovražen, je pisal, da se je za Jegli ča celo bal, ker mu je bilo znano, “kako zelo je bil svoje dni pod pogubnim dr. Šušterši čevim uplivom”, sedaj pa je lahko radostno presene čen videl, da je “škofu dr. Jegli ču (...) kljub vsem peripetijam njegovega visokega zvani čnega udejstvovanja ostalo narodno čute če srce”. 516 Slovenski liberalni tabor je torej v odlo čujočih trenutkih na- rodove zgodovine škofa Jegli ča podpiral in je bil naklonjen njegovim politi čnim odlo čitvam. Znani liberalni predstavniki so ob tem imeli priložnost, da so v Jegli ču spoznali nekolebljivega narodnega moža. Kot smo že omenili, mu je to na manifestaciji 29. oktobra 1918 na Kongresnem trgu v Ljubljani poudarjeno priznal Ivan Hribar, ki ga je ob tej priložnosti imenoval za primasa Jugoslavije. 517 Leta 1918 je nastopilo novo poglavje v odnosu liberalnega tabo- ra do ljubljanskega škofa. Družbene in politi čne razmere so namre č deloma predruga čile boj med katoliškim gibanjem in slovenskim po- liti čnim liberalizmom. V ospredje slovenske politike je bilo v primer- javi z avstrijsko dobo veliko bolj samozavestno postavljeno vprašanje emancipacije slovenskega naroda v jugoslovanski državi. Prejšnja, zlasti idejna nasprotja med obema tradicionalnima slovenskima po- liti čnima taboroma so se v glavnem preusmerila k problemu položa- ja Slovencev v jugoslovanski skupnosti, to je k ostremu nasprotova- nju med Slovensko ljudsko stranko in novo liberalno Jugoslovansko demokratsko stranko v vprašanjih, za kakšen narodni program naj se zavzema slovenska politika. V tej zvezi je postalo bistveno vpra- šanje, ali naj se slovenska politika zavzema za ohranitev slovenske nacionalne individualnosti in za slovensko avtonomijo, kar je terjala SLS, ali pa naj sprejme in podpre koncept jugoslovanskega nacio- nalnega integralizma in centralisti čno zgrajene jugoslovanske dr- žave, za kar se je odlo čila najmo čnejša slovenska liberalna stranka – JDS. 518 V oblikovanju in utemeljevanju slovenskega narodnopoli- ti čnega programa je v katoliškem taboru imel glavno vlogo na čelnik SLS Anton Korošec, 519 ki je postal tisti njegov predstavnik, v kate- 513 Zečevi ć, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 85. – O tem glej podrobneje Pleterski, Šu- šterši č, str. 383–407. 514 Slovenski narod, 27. 11. 1917, Škof proti Šušterši ču. 515 Slovenski narod, 26. 11. 1917, Knezoškof Jegli č in dr. Šušterši čeva akcija. 516 Hribar, Moji spomini, 2, str. 248. 517 Slovenski narod, 30. 10. 1918, Manifestacijski sprevod po Ljubljani. 518 O pogledih JDS in liberalnega tabora na narodno vprašanje v Kraljevini SHS glej Perov- šek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 112–284. 519 V jugoslovanski državi se je slovensko katoliško gibanje s svojo politi čno usmeritvijo zna- šlo v razmerah, ki so zahtevale naglo prilagoditev njegovih programov in politike. Do tedaj se je namre č opiralo na katoli čanstvo in srednjeevropske katoliške razvojne modele – zlasti na 104 rega je bila odtlej neprestano uperjena ost slovenskega unitarnega in centralisti čno usmerjenega liberalizma. To sicer ni pomenilo, da je slovenski liberalni tabor na škofa Jegli ča pozabil, pa č pa je bila to zgolj posledica novega politi čnega interesa, ki ga je imel slovenski liberalizem v spopadu s katoliškim gibanjem v jugoslovanski državi. Posamezni vodilni slovenski liberalni predstavniki, še posebej pa liberalno politi čno časopisje, so se namre č še vedno, čeprav redkeje, radi spomnili na ljubljanskega škofa. Ob takih priložnostih so to sto- rili na na čin, ki se v ni čemer ni razlikoval od zlonamernih in ostrih napadov nanj v času do sprejetja Ljubljanske izjave. Liberalni tabor se je posluževal tudi neresni čnih obtožb, da bi škofa Jegli ča onemo- go čil v javnem in zlasti politi čnem življenju. Tako je liberalni dnevnik Jutro, ki je pri čel izhajati leta 1920, v času pred volitvami v konsti- tuanto novembra istega leta, objavil del zaupnega poro čila hrva- škega bana Matka Laginje, ki ga je 31. oktobra 1920 poslal po- veljstvu 4. armadne oblasti v Zagrebu. Laginja je Jegli ča obtoževal, da stoji na čelu mo čne struje znotraj klerikalne stranke, ki se za- vzema “za pretrganje vseh vezi z Beogradom”, in na črtuje tudi “bod- oči umik njihovih ljudi iz javne politike”, ki ohranjajo zveze z njim. 520 Jutro je to vest pospremilo s komentarjem, da stoji ljubljanski škof “na čelu protidržavne zarote, katere namen je prekiniti vse zveze med Slovenijo, odnosno Hrvatsko in Beogradom ter tako povzro čiti razpad države”. 521 Kljub temu, da Laginjeve obtožbe niso bile resni č- ne, 522 pa je njihova objava koristila liberalcem v predvolilnem boju družbenogospodarskem podro čju. Kraljevina SHS s pravoslavno ve čino prebivalstva, pravo- slavno dinastijo in prevladujo čimi velikosrbskimi birokratsko–vojaškimi in meš čanskimi po- liti čnimi silami, liberalnim duhom in protikatoliškim razpoloženjem, je namre č predstavljala negacijo katoliškega koncepta družbenoekonomskega in politi čnega razvoja slovenskega naroda. Slovenski katoliški vrhovi so tako bili v položaju, ko so morali braniti svojo gospo- darsko, kulturnoprosvetno, versko in socialno organizacijo – to je dejansko svoj narodni program – pa tudi sam slovenski narod, ki so ga ogrožale mednarodne pogodbe velesil po koncu prve svetovne vojne. V takšnih razmerah sta SLS in njeno najožje vodstvo prevzemala vlogo in obveznosti narodnega politi čnega vodstva in sta jih osredoto čila v politi čnem vrhu stranke, posebej v osebnosti njenega na čelnika Antona Korošca. Zato se je v Kraljevini SHS zmanjšal tudi do tedaj velik vpliv cerkvenih krogov v prakti čnem politi čnem življenju. (Ze če- vi ć, Na zgodovinski prelomnici str. 78). V tem smislu je del svojega politi čnega vpliva izgubil tudi škof Jegli č, ki je do tedaj predstavljal najuglednejšo osebnost v slovenskem katoliškem taboru. Atribute take osebnosti je za čel prevzemati Anton Korošec, saj Jegli č, ki je imel v Av- stro–Ogrski monarhiji zaradi svojega položaja dostop do cesarja in je lahko odlo čilno sode- loval pri “zunanji politiki” SLS, v novi državi kot katoliški škof in pristaš opozicijske stranke ni mogel hoditi k pravoslavnemu kralju. S tem mu je bil onemogi čen stik s centrom državne politike, vso strankino t. i. zunanjo politiko, ki je zlasti zadevala slovenski nacionalni pro- blem, pa je prevzel na čelnik SLS Korošec. Korošec se je gibal predvsem v Beogradu in je bil v SLS in celotnem katoliškem taboru najbolje pou čen o beograjskih politi čnih igrah. V tem pogledu je bil škof Jegli č prisiljen slediti Korošcu, medtem ko je o notranjepoliti čnih zadevah v SLS in Sloveniji še vedno samostojno presojal. (Prunk, Škof Jegli č – politik, str. 169). 520 Jutro, 23. 11. 1920, Obtožba bana Laginje proti škofu Jegli ču. 521 Prav tam. – K temu je Jutro dodalo, da bi v nekdanji Avstriji taka uradna obtožba imela “za neposredno posledico aretacijo obtožene osebe”, v Jugoslaviji, “katero klerikalci nepre- stano obrekujejo kot deželo v kateri se svoboda zatira, (pa) se tudi v tem slu čaju ni zgodilo ničesar”. 522 Jegli ča je z vsebino Laginjevega poro čila poveljstvu 4. armadne oblasti v Zagrebu seznanil 105 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM proti Slovenski ljudski stranki. 523 Do najhujšega in najbolj neusmiljenega liberalnega napada na Jegli ča v vsem obdobju njegovega škofovanja v jugoslovanski drža- vi je prišlo sredi dvajsetih let, v za četku leta 1925, ko so potekale priprave na volitve v Narodno skupš čino Kraljevine SHS. 524 Takrat je najprej Jutro v zelo ostrem tonu na čelo vprašanje zlorabljanja vere in verskih obredov v politi čne namene in je opozarjalo na po- seganje Cerkve v javno življenje. Hkrati z obsojanjem takega rav- nanja 525 je še posebej opozarjalo na primere politi čne agitacije, ki naj bi jo vodili duhovniki. 526 Kampanja je dosegla vrhunec, ko sta Jutro in nato tudi Slovenski narod pri čela še z napadi na škofa Jegli ča. “Znanemu eksponiranemu klerikalcu”, kot ga je ob neki priložnosti ozna čil Slovenski narod, 527 sta o čitala, da zlorabljanja Cerkve in vere v politi čne namene ne namerava prepre čiti, marve č ga celo namerno podpira, 528 zato je odgovoren “za peklensko politiko in hudi čevo moralo klerikalne stranke”. 529 Liberalni tabor je v tej kampanji Jegli ču skušal odvzeti ugled s tem, da ga je predstavljal kot vojnega hujska ča leta 1914 in požigalca Cankarjeve Erotike, 530 predsednik Deželne vlade v Ljubljani, Janko Brejc. Potem ko je Jegli č slišal za Laginjeve obtožbe, je protestiral tako pri Laginji kot tudi pri vladi v Beogradu. Laginja se mu je 22. 11. 1920 javno in zasebno opravi čil. Ob tej priložnosti je pojasnil, da je bila obtožba povsem neutemeljena in je nastala zaradi napake nižjega uradnika v banski upravi. – Ze čevi ć, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 341 in op. 521 na tej strani; Prunk, Škof Jegli č – politik, str. 170–171. 523 Zečevi ć, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 341. 524 O tem glej tudi Prunk, Škof Jegli č – politik, str. 172–173. 525 Jutro, 16. 1. 1925, uvodnik z dne 15. januarja; Slovenski narod, 23. 1. 1925, Vatikan in naš klerikalizem. 526 Jutro, 11. 1. 1925, uvodnik z dne 10. januarja, 18. 1. 1925, Partizanska duhovš čina in država; Slovenski narod, 23. 1. 1925, Vatikan in naš klerikalizem. 527 Slovenski narod, 16. 1. 1924, Dnevne vesti. Dr. Jegli č prepre čil imenovanje nadškofa dr. Bauerja za kardinala! 528 Slovenski narod, 29. 1. 1925, Dnevne vesti. Vatikan in klerikalna protidržavna propagan- da, 1. 2. 1925, Škofu dr. Jegli ču, 8. 2. 1925, Čitajte in premislite, predno se odlo čite!; Jutro, 6. 2. 1925, Laž se nadaljuje. 529 Jutro, 6. 2. 1925, Laž se nadaljuje. – Sredi dvajsetih let škof Jegli č ni zastopal take usmeritve, ki bi navajala k izrazitemu politi čnemu udejstvovanju katoliške duhovš čine. Na tretji sinodi, ki je bila med 25. in 29. 8. 1924 v Ljubljani, je sicer res potrdil na čelo, da “so katoli čani dolžni udejstvovati se ne samo v kulturnem, ampak tudi v politi čnem življenju v smislu na čel katoliške Cerkve”, toda kar zadeva politi čno udejstvovanje duhovš čine, se je omejil na priporo čilo, naj duhovniki “zasledujejo razvoj naših politi čnih in socialnih struj, ki naj jih presojajo v lu či pravih krš čanskih na čel, izraženih na katoliškem shodu (5. ka- toliškem shodu od 25. do 28. 8. 1923 v Ljubljani – op. J. P.)”. To je bilo dokaj umirjeno stališ če, h kateremu je Jegli č še pridal navodilo v zvezi s tedanjimi razmerami, v katerih “se politi čno socialni nauki vedno še razvijajo, pa se sem ter tja sliši in zagovarja nova trditev, ki nas preseneti. Ni je treba ne koj sprejeti, ne koj odbiti,” je opozarjal, “dokler merodajni krogi o njej ne izre čejo svoje utemeljene sodbe.” (Potek in sklepi tretje ljubljanske Sinode, ki jo je pripravil in od 25. do 29. avgusta leta 1924, vodil Anton Bonaventura škof ljubljanski. Ljubljana 1924, str. 145–146). Škof Jegli č je potrdil vsa navodila in vse zapovedi 3. sinode v Ljubljani dne 13. 11. 1924 s tem, da se je njihova obvezna mo č pri čela na veliko no č, 12. 4. 1925. (Prav tam, str. 167. – Podrobneje glej o poteku, delu in sklepih 5. katoliškega shoda v Ljubljani Peti katoliški shod v Ljubljani 1923. Ljubljana 1924). 530 Jutro, 31. 1. 1925, uvodnik z dne 30. januarja, 1. 2. 1925, karikatura V. božja zapoved: Ne ubijaj!; Slovenski narod, 1. 2. 1925, Škofu dr. Jegli ču, 17. 2. 1925, Delili bi radi ... 106 ga smešil 531 in objavil izjavo neimenovanega duhovnika, ki je o Je- gli ču izrekel ve č kriti čnih misli. 532 Bistvo kampanje pa je bila trditev, da vsakdo ve, “da je po ukazu škofa Jegli ča duhovš čina prisiljena agitirati za SLS, ve, da se preganja duhovnika, ki naj bi se protivil, ve tudi, da škof izdaja in pla čuje celokupni politi čni tisk SLS, da on cenzurira vse publikacije in izjave, skratka knezoškofijski ordinariat je predsedstvo SLS”. 533 Liberalni tisk je obenem poudarjal, da se po Jegli čevem ukazu “ljudstvo maltretira v spovednicah in po prižni- cah” in da je “on (...) centrum volilne akcije SLS”. 534 Jutro je ob tem opozarjalo, da je po prodaji Jugoslovanske tiskarne (njen lastnik je bilo pred tem Katoliško tiskovno društvo) ljubljanskemu škofu, po- stalo “ časopisje SLS popolnoma odvisno od škofovega mišljenja” in poudarjal, da “odkar obstoji ‘Slovenec’, je bil njegov glavni urednik vedno duhovnik z izre čnim privoljenjem škofa”. 535 Slovenski narod je menil podobno, saj je v izrecno bojnem tonu pisal, da “ če kdo v Sloveniji, bi ljubljanski škof Jegli č, ki tiska v svoji tiskarni ‘Slovenca’ ter dopuš ča, da pod njegovim nadzorstvom izhaja ta bogokletnik in rušilec morale, zaslužil, da se mu obesi mlinski kamen okoli vratu”. K temu je dodal, da “toliko zla Slovencem še ni prizadejala človeška duša kot ta visoki cerkveni dostojanstvenik s svojim posurovelim in podivjanim časopisjem”. 536 Jutro in Slovenski narod sta si bila tudi edina v privoš čljivem odnosu, ki sta ga pokazala do škofa Jegli ča po- tem, ko je papeška stolica januarja 1925 posebej izjavila, da obsoja zlorabo vere in Cerkve v strankarsko–politi čne namene. Do te izjave je prišlo, ko je jugoslovanski poslanik pri sv. stolici, Josip Smodla- ka, 17. januarja 1925 sv. stolico ustno opozoril na zlorabljanje vere in verskih obredov, ki ga vrši “precejšen del katoliške duhovš čine v prid klerikalni stranki za časa volilne borbe”. 537 Vatikanski državni tajnik kardinal Gasparri je na verbalno noto jugoslovanske kralje- vske vlade Smodlaki 21. januarja 1925 izro čil odgovor, v katerem je bilo poudarjeno, “da papež smatra vsako vmešavanje katoliške duhovš čine v strankarsko–politi čne namene za nedopustljivo.” 538 Na tej osnovi je Jutro od škofa Jegli ča zahtevalo, naj izda okrožnico, “s 531 Jutro, 6. 1. 1925, karikatura Trije kralji. 532 Jutro, 17. 1. 1925, uvodnik z dne 16. januarja. 533 Jutro, 8. 1. 1925, uvodnik z dne 7. januarja. 534 Slovenski narod, 8. 2. 1925, Čitajte in premislite, predno se odlo čite! 535 Jutro, 22. 1. 1925, uvodnik z dne 21. januarja. – Jegli č je kupil Jugoslovansko tiskar- no potem, ko ga je poleti 1924 Janko Brejc obvestil, da nameravata liberalna Samostojna demokratska stranka (nekdanja Jugoslovanska demokratska stranka) in Orjuna postaviti Jugoslovansko tiskarno pod sekvester in dose či razpustitev Katoliškega tiskovnega društva. Liberalci so nato nameravali tiskarni vsiliti svojega komisarja (izbrali so Ivana Šušterši ča, ki je bil v jugoslovanski državi oster nasprotnik SLS), s čimer bi ta prišla pod njihovo upravo, enako kot bi pod njihov nadzor prišlo tudi vse časopisje SLS. Jegli č je ta liberalni manever prepre čil tako, da je kupil tiskarno z vsemi pritiklinami. Jugoslovanska tiskarna je bila od julija 1924 v njegovi lasti. (Prunk, Škof Jegli č – politik, str. 172). 536 Slovenski narod, 29. 1. 1925, Škofov list v deliriju. 537 Jutro, 18. 1. 1925, Protest naše vlade pri Vatikanu radi zlorabe vere. 538 Jutro, 22. 1. 1925, Papež obsoja politikujo čo duhovš čino! 107 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM katero se pod cerkveno disciplinarno kaznijo prepoveduje podrejeni duhovš čini vsaka politi čna agitacija v cerkvi kakor tudi politi čna zloraba vere izven nje”. 539 V skladu s to zahtevo je 29. januarja 1925 na prvi strani objavilo članek Papeževa obsodba klerikalnega časo- pisja. V njem je navajalo posamezne odlomke iz članka Katoliško časopisje, ki ga je dan pred tem objavilo uradno glasilo sv. stolice Osservatore Romano. 540 Jutro je po Osservatore Romano poudarja- lo, da je “katoliško časopisje (...) tisto, ki izven strank ter njihovih razprtij in bojev dan za dnevom razširja katoliško resnico in (...) de- luje na ostvaritvi krš čanskega programa v državi”. To mu omogo ča, “da more, ker je prosto strankarskega duha in strankarske tenden- ce, z avtoriteto in ugledom proglašati (...) resnico in braniti pravico proti vsakomur”. Po Osservatore Romano je še opozarjalo, “da pa ima vse ostalo časopisje, ki posve ča, dasiravno brane č krš čansko resnico, svoje delovanje propagandi za to ali ono stranko (...) na sebi težko odgovornost”, ki med drugim obstaja “v tem, da se ne smejo posebni vidiki, ki so lastni pristašem kake stranke, pomeševati z izraževanjem cerkve in katoliškega delovanja, ki sta nad vsemi in izven vseh strank”. 541 Jutro in Slovenski narod sta nato na osnovi navedenih poudarkov privoš čljivo trdila, “da sedanji ljubljanski škof svoji taki nalogi ni ve č dorasel”, 542 in da bo, potem, ko bo proti nje- mu zaklju čena preiskava, ki naj bi bila napovedana, papež “odredil interniranje dr. Jegli ča v kakem samostanu v Italiji”. 543 Po pisanju Jutra naj bi škof Jegli č “sigurno kon čal svojo karijero v trapisto- vskem samostanu”, 544 medtem ko se je Slovenski narod zadovoljil s poudarkom, da mu pa č bo “v nekem strogem samostanu” – “kmalu naložena huda pokora”. 545 Kampanja, ki je po volitvah hitro ugasnila, je imela izrazito politi čno vsebino. V bistvu je izražala nemo č, ki jo je slovenski libe- ralizem čutil v neposrednem politi čnem boju s SLS. Škof Jegli č je bil leta 1925 žrtev tega ob čutka, 546 odnos, ki so ga pri tem slovenski 539 Jutro, 25. 1. 1925, uvodnik z dne 25. januarja. 540 Jutro, 29. 1. 1925, Papeževa obsodba klerikalnega časopisja. – Glej tudi Slovenski narod, 30. 1. 1925, Volilna borba. Papež proti klerikalnemu tisku. 541 Prav tam. 542 Jutro, 29. 1. 1925, Papeževa obsodba klerikalnega časopisja. 543 Prav tam. – Trditev, naj bi bil škof Jegli č interniran v kakem samostanu v Italiji, je objavil tudi Slovenski narod (Slovenski narod, 30. 1. 1925, Papež proti klerikalnemu tisku). 544 Jutro, 31. 1. 1925, Klerikalna revolucija proti papežu. 545 Slovenski narod, 29. 1. 1925, Dnevne vesti. Vatikan in klerikalna protidržavna propa- ganda. 546 Slovenski liberalci so v drugi polovici dvajsetih let še enkrat poskusili izrabiti Jegli čevo osebo za politi čno oslabitev Slovenske ljudske stranke. Decembra 1926, v času priprav na volitve v oblastne skupš čine (bile so 23. 1. 1927), je škofa Jegli ča obiskal liberalni politik in minister v vladi Nikole Uzunovi ća Ivan Pucelj in škofa prosil za dovoljenje, da bi nekateri duhovniki (nekdanji Šušter čevi pristaši) lahko kandidirali na listi Slovenske kmetske stran- ke (SKS). S tem je po eni strani želel dose či, da bi se lahko SKS kme čkim volilcem dokazala kot krščanska stranka, po drugi strani pa je njegova prošnja predstavljala spretno politi čno zanko. Če bi namre č Jegli č prošnji ugodil, bi to pomenilo, da se je duhovš čina razklala, saj SLS pred vernimi volilci ne bi ve č mogla nastopati kot edina stranka, ki v javnem življenju in 108 liberalci pokazali do Jegli ča, pa je pustil precej neprijeten vtis. Slo- venski liberalizem ga je v dolo čeni meri popravil ob Jegli čevi upoko- jitvi in kasneje ob njegovi smrti. Ob upokojitvi, konec julija 1930, je liberalni tisk spoštljivo in iskreno poro čal o Jegli čevem slovesu od ljubljanske škofije, 547 ob njegovi smrti, 2. julija 1937, pa sta obe najpomembnejši liberalni glasili, Jutro in Slovenski narod, podrob- no poro čali o njegovem pogrebu 548 in se v posebnih člankih spomnili njegovega življenja in dela. Obe glasili sta poudarili, da je bil pokojni knezoškof Jegli č ena najmarkantnejših osebnosti slovenskega ver- skega in javnega življenja, s katero je bil povezan velik del zgodovine slovenskega naroda. 549 Enako sta tudi taktno – Slovenski narod si- cer malo manj – spregovorili o Jegli čevi življenjski poti in njegovem delu, ki sta ga videli kot véliko in zgodovinsko pomembno zlasti na narodnem polju. Med njegovimi najve čjimi narodnimi zaslugami sta poudarili ustanovitev Zavoda sv. Stanislava v Št. Vidu in njegovo podporo Krek–Koroš čevi smeri znotraj vodstva SLS. 550 Slovenski li- beralci so tako Jegli ču ob smrti priznali njegove zasluge, da je bila leta 1905 ustanovljena prva čisto slovenska gimnazija, ponovno pa so se tudi spomnili njegove odlo čitve leta 1917, ki je omogo čila, da se je “deklaracijskemu gibanju pridružil ves narod, kakor en mož”. Liberalci so se od škofa Antona Bonaventure Jegli ča poslovili spo- štljivo in z željo, naj bo pokojnemu nadškofu ohranjen časten in blag spomin. 551 Če se ob sklepu vprašamo, katera so bila vodila, ki so usmerja- la odnos liberalnega tabora do Antona Bonaventure Jegli ča, mora- mo predvsem re či, da so izhajala iz položaja, v katerem je bil libera- lizem nasproti katoliškemu gibanju. Ta položaj je temeljil v dejstvu, da liberalizem na Slovenskem v precejšnji meri ni gradil svoje idejne in politi čne akcije iz sebe in se ni posvetil razvijanju, poglabljanju in oblikovanju lastne, iz svoje življenjske mo či zrasle idejne in politi č- ne identitete, temve č je svojo t. i. naprednost in svobodomiselnost skoraj izklju čno napajal le v kritiki katoliškega gibanja in njegovih politi čnih oblik. To ga je nasproti katoliškemu gibanju privedlo v pasiven in podrejen položaj ter tudi v nekriti čno, neodmerjeno in so- vražno presojo ravnanja slovenskega katoliškega tabora in njegovih predstavnikov. Skozi to presojo je slovenski liberalizem med drugim ocenjeval tudi ravnanje škofa Jegli ča, ki mu pogosto ni bil pravi čen. politiki zastopa katoliška na čela. Jegli č je ta manever spregledal in Pucljevo prošnjo odbil. – Prunk, Škof Jegli č – politik, str. 173. Glej tudi Ze čevi ć, Na zgodovinski prelomnici, str. 96, op. 73. 547 Slovenski narod, 1. 8. 1930, Slovo nadškofa dr. Jegli ča od ljubljanske škofije; Jutro, 2. 8. 1930, Slovo nadškofa dr. Jegli ča. 548 Slovenski narod, 5. 7. 1937, Zadnja pot knezoškofa dr. A. B. Jegli ča; Jutro, 6. 7. 1937, Pogreb nadškofa Jegli ča. 549 Slovenski narod, 2. 7. 1937, Škof A. B. Jegli č; Jutro, 3. 7. 1937, Nadškof dr. A. B. Je- gli č. 550 Prav tam. 551 Prav tam. 109 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM Velikokrat je o njem sodil z malo razumevanja in pregrobo, na na- čin, kakršnega si kljub temu, da je za liberalizem predstavljal idej- nega in politi čnega nasprotnika, škof Jegli č ni zaslužil. 110 Pri raz členjevanju razvoja slovenske idejne in politi čne misli ter razli čnih medsebojnih politi čnih razmerij, ki so se oblikovala med Slovenci konec 19. stoletja, se nemalokrat pokaže, da se lahko zelo dobro prepoznajo tudi po odnosu, ki so ga posamezni politi čni tabo- ri imeli o najvidnejših predstavnikih sebi nasprotnih politi čnih sil. Tako seznanjanje z novejšo slovensko zgodovino in njenim ve čpla- stnim idejnim in politi čnim tokom marsikdaj mnogo prispeva k pol- nejši in tudi natan čnejši predstavi o dejanskem zna čaju dolo čenega politi čnega gibanja ter njegovi vlogi in pomenu v narodnem zgodo- vinskem razvoju. Obravnava stališ č, ki jih je en del slovenske poli- tike zastopal o vodilnih osebnostih drugih politi čnih taborov je zato nedvomno pomembna, saj so vsi trije tradicionalni tokovi slovenske politike – katoliški, liberalni in marksisti čni – porodili posameznike, ki so vsak skladno s svojim prepri čanjem zelo odmevno in politi čno ozna čujoče zagovarjali ter udejanjali svoj družbeni in civilizacijski ideal. V tem smislu je zato zanimivo izvedeti kaj ve č o pogledih, ki so se v slovenski politiki oblikovali o utemeljitelju slovenskega krš čan- skosocialnega gibanja, Janezu Evangelistu Kreku, kajti “zlepa ni najti na Slovenskem politi čne in kulturne osebnosti, ki bi bila tako aktivna, tako prakti čna, kakor je Janez Ev. Krek”. 552 Osebnost in delo Janeza Evangelista Kreka, na katero so se odzivala vsa politi čna gibanja na Slovenskem in ga zaradi njegovih lastnosti – širokih konceptov ter simpatij in ljubezni do malega člo- veka, njegovega trpljenja in njegovih potreb – tudi skoraj vsa imela v nekem smislu za svojega, 553 je mogo če spremljati na razli čne na- čine. Tako skozi optiko afirmativnih idejnih in politi čnih mnenj, ki so jih oblikovali o njem, kot seveda tudi skozi odklanjanje njegove- 552 Stane Kova č, razprava na okrogli mizi, ki jo je ob sedemdesetletnici Krekove smrti organi- ziralo Zgodovinsko društvo Ljubljana, oktobra 1987. Revija 2000, 1988/40–41, str. 47. 553 Gestrin–Melik, Slovenska zgodovina, str. 277. Janez Evangelist Krek in slovenski liberalizem 111 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM ga socialnega in politi čnega dela. Slednje se predvsem veže na slo- venski liberalizem, saj je bila politi čno “Krekova osebnost direktna negacija takratnega liberalstva”. 554 Krek, ki je najve č svojega dela opravil v slovenskem zadružništvu, je namre č v njem hotel kme čko in delavsko ljudstvo vzgajati za politiko in na ta na čin omogo čiti harmoni čni razvoj vse nadaljnje slovenske politike tako v socialnem kot v nacionalnem pogledu. 555 V tem je bil dosledno nasproten “fra- karstvu liberalne inteligence”, pri kateri sta “samo denar ali dovršen akademski študij štela in usposabljala človeka za salon in za poli- tiko”. 556 Poleg tega je s svojo akcijo na zadružnem podro čju uspel, da se je množica srednjih in malih kmetov na podeželju po časi otre- sala in v precejšnji meri tudi otresla vaških in drugih oderuhov, ki so bili tod predstavniki liberalizma. 557 S tem je v precejšnji meri zamejil liberalni politi čni vpliv. Zato je razumljivo, da je Krek libera- lizmu predstavljal izrazito nasprotje, enako kot je tudi razumljivo, da je slovenski liberalizem nasproti njemu zavzel kriti čno držo in se “odlo čno postavil proti obširnemu demokratskemu gibanju, ki se je razvijalo v zadružništvu”. 558 Namen naše obravnave je osredoto čiti se na odnos, ki ga je slo- venski liberalizem oblikoval do Kreka v letih 1894–1917, to je od le- ta, ko je Krek ustanovil prvo katoliško delavsko društvo v Ljubljani in ko je bila (29. novembra 1894) v Ljubljani ustanovljena liberalna Narodna stranka, pa do Krekove smrti. To vprašanje doslej še ni bi- lo celoviteje obdelano, saj pri dosedanjem obravnavanju Krekovega življenja in dela 559 lahko naletimo le na nekaj, v glavnem zgolj na- 554 Andrej Filipi č, Iz socialne in politi čne zgodovine Slovenije. V: Zbornik Svobodne Sloveni- je. Miloš Stare … (et al.) (ur.). Buenos Aires 1964, str. 156 (Filipi č, Iz socialne in politi čne zgodovine Slovenije). 555 Jurčec, Krek, str. 94. 556 Filipi č, Iz socialne in politi čne zgodovine Slovenije, str. 156. 557 Gestrin–Melik, Slovenska zgodovina, str. 281. – Prim. tudi Jur čec, Krek, str. 59. 558 Jurčec, Krek, str. 95. 559 Med dosedanjimi obravnavami Krekovega življenja in dela velja omeniti predvsem: Ob 50–letnici dr. Janeza Evangelista Kreka. Ljubljana 1917; Dr. Janez Ev. Krek 1865–1917 : za desetletnico njegove smrti napisal Trentar (Jože Abram). Gorica 1928; t. i. Krekovo šte- vilko Časa ( Čas, 1925–26/3–4); študijo Iva Grahorja, Dr. J. Ev. Krek (Beseda o sodobnih vprašanjih. 1934/2, 3, 4, 5, 6, 7–8, str. 25–27, 52–55, 73–77, 105–110, 121–127, 140–145; Grahor, Krek); polemi čna odgovora Jožeta Gostin čarja in Ivana Dolenca na Grahorjevo štu- dijo (Jože Gostin čar, Dr. J. Ev. Krek. Beseda o sodobnih vprašanjih, 1934/5, str. 110–112; Gostin čar, Krek; Ivan Dolenec, Kulise okrog Kreka in njegov kult. Beseda o sodobnih vpra- šanjih, 1934/9–10, str. 172–179); monografiji Jur čec, Krek; Vinko Brumen, Srce v sredini : življenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka. Buenos Aires 1968 (Brumen, Srce v sredini); razpravo Walterja Lukana, Janez Ev. Krek in slovensko nacionalno vprašanje. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1982/1–2, str. 25–53 in Petra Stresa, Janez Evangelist Krek in Goriška : idejne in politi čne usmeritve v slovenski goriški politiki pred 1. svetovno vojno Revija 2000, 1988/40–41, str. 56–63; znanstveni sre čanji ob 70–letnici Krekove smrti leta 1987 – okroglo mizo, ki jo je priredilo Zgodovinsko društvo Ljubljana in simpozij, ki ga je priredila Teološka fakulteta v Ljubljani (prispevki z obeh sre čanj so ob- javljeni v Revija 2000, 1988/40–41, str. 1–55 in Bogoslovnem vestniku, 1988/l, str. 3–57) in simpozij v Rimu leta 1991 (Krekov simpozij v Rimu. Edo Škulj /ur./. Celje 1992). O Krekovem življenju in delu glej tudi Krekovo berilo. Janez Juhant (ur.). Celje 1989 (zlasti uvodno študijo Janeza Juhanta, Življenje in delo, str. 7–22; Juhant, Krekovo berilo) in Ja- 112 čelnih opozoril o odnosu, ki ga je do njega oblikoval liberalni tabor oziroma njegovi vidni pripadniki. 560 Raz členitev pogledov, ki jih je o Kreku oblikoval slovenski liberalizem je zato za zgodovinopisje nova naloga, ki zaradi ogromnega Krekovega življenjskega dela nesporno predstavlja raziskovalni izziv. Če se najprej ozremo na dobo, obravnavano v našem prispev- ku, moramo zlasti poudariti za čudujo če dejstvo, da sta slovenski liberalizem in liberalni tisk sorazmerno redko obravnavala Krekovo delovanje. Slovenski liberalni tabor je Kreka nekako puš čal ob stra- ni, v ospredju njegovega zanimanja pa sta ves ta čas bila predvsem ljubljanski škof Anton Bonaventura Jegli č ter dolgoletni na čelnik Slovenske ljudske stranke in kranjski deželni glavar Ivan Šušterši č. To sicer ni pomenilo, da slovenski liberalizem Kreka politi čno ne bi zaznaval ali da bi celo podcenjeval njegovo zadružno, organizacij- sko ter ljudsko–izobraževalno delo med kme čkim prebivalstvom in delavstvom, pa č pa, da so osnovni interes liberalnega tabora v tem času predstavljali predvsem strogo idejni in politi čni problemi, ki so se neposredno vezali na vprašanje idejnega in politi čnega primata v slovenski družbi. Toda kljub temu se iz razli čnih stališ č Narodno napredne stranke in iz pisanja Slovenskega naroda, lahko od čita, kakšno mnenje je o Kreku oblikoval liberalni tabor. Krek se tako kot drugi vidni predstavniki slovenskega kato- liškega gibanja ni uspel izogniti tipi čni navadi slovenskega libe- ralizma – zasmehovanju in v časih tudi žaljivemu ozna čevanju. Za vodilno liberalno glasilo Slovenski narod je bil “zmedeni filozof”, “ljubljanskega škofa Sancho Pansa”, “prismojeni hujska č”, “smešna prikazen”, “Evangelista (...) nihilista” “pijani Krek”, “vinski bratec dr. Krek”, “stari anarhist” in “tonzurirani rde čkar”. 561 Poleg tega je Slovenski narod o Kreku pisal tudi kot o “rde čemu” socijalistu v črni suknji”, ga imenoval “politi čnega hansvurštel čka (pavliho – op. J. P.)” in opozarjal, da naj bi bil “hereditarno (dedno – op. J. P.) neko- nez Evangelist Krek (1865–1917). Stanko Janeži č (ur.), Janez Juhant (ur.). Maribor 1998. V letih 1923–1993 je izšlo tudi 5 zvezkov Krekovih Izbranih spisov. – Glej Janez Evangelist Krek, Izbrani spisi, 1–4. Ivan Dolenec (ur.). Celje/Prevalje 1923, 1925, 1927–1929, 1933, 5. Vinko Brumen (ur.). Celje 1993. 560 O tem glej Jur čec, Krek, str. 116, 123; Brumen, Srce v sredini, str. 98–99; Grahor, Krek, str. 74; Janko Prunk, Krekova tradicija. Revija 2000, 1988/40–41, str. 5 (za obdobje med svetovnima vojna glej str. 8 in 20); Janez Juhant, Teološke osnove Krekovega socializma. Revija 2000, 1988/40–41, str. 34; razpravo Boga Grafenauerja na okrogli mizi, ki jo je ob 70–letnici Krekove smrti priredilo Zgodovinsko društvo Ljubljana (Revija 2000, 1988/40–41, str. 43); Metod Benedik, Janez Evangelist Krek in njegov čas. Bogoslovni vestnik, 1988/1, str. 5–6; Janez Juhant, Krekova osebnost. Bogoslovni vestnik, 1988/1, str. 18–19; Mirko Mahni č, Krekovo leposlovno delo. Bogoslovni vestnik, 1988/1, str. 33, 36; Juhant, Krekovo berilo, str. 21. 561 Slovenski narod, 31. 10. 1900, Od Kreka do Šušterši ča, 11. 10. 1902, Krš čansko social- stvo, 1, 25. 9. 1907, Klerikalna hinavš čina, 1. 3. 1907, Klerikalni kandidatje, 3. 11. 1904, Rev ček Andrej ček!, 10. 11. 1900, Ostrovoj Sršen, Diversa, 5. 5. 1904, (Ivan Tav čar), Jasna beseda, 2, 31. 10. 1903, Dnevne vesti. Katoliški antialkoholik, 16. 5. 1911, Dnevne vesti. Vlada–sodniki–policija, 30. 8. 1901, Volilno gibanje. Z Notranjskega. 113 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM liko zmeden na umu”. 562 Vendar pa velja omeniti, da je z liberalne strani užival tudi priznanje, saj je Slovenski narod med drugim znal o njem zapisati, da je kot zasebnik človek “dobrega srca in kot ta- kega ga visoko spoštujemo”, 563 da je “vseskoz pošten in nesebi čen mož”, 564 požrtvovalen in “resni čno prepričan o tistih idejah, ki jih zastopa”, 565 ter najomikanejši, najpoštenejši in najnesebi čnejši med poslanci, ki jih Slovenci “v talarju (imajo) na Dunaju”. 566 Narod mu je priznaval tudi vlogo, ki jo je imel v katoliškem taboru in opozarjal, da sta “samo dr. Šušterši č in dr. Krek (...) politika, katerih mnenje se mora uvaževati, ki imata v svojem krogu kaj mo či in kaj velja- ve”. 567 Po Narodu naj bi tako imele v Slovenski ljudski stranki “samo tri osebe kaj govoriti, vsi drugi pa morajo brezpogojno parirati”. Te osebe so bile “škof dr. Jegli č, dr. Krek in dr. Šušterši č”. Pri tem naj bi bil “dr. Krek (...) škofova desna roka, dr. Šušterši č ... (pa) škofova leva roka”. 568 Kar zadeva vodilne politike SLS, je Slovenski narod leta 1909 celo zapisal, da je “dr. Janez Evangelist Krek (...) kar že davno vemo, eden tistih redkih pametnih politikov SLS, za katere če bi jih hoteli prešteti, bi bilo preve č prstov na eni sami roki”. 569 Vendar pa take pozitivne in o čitno tudi naklonjene ocene niso bile merodajne pri oblikovanju bistvenih, odlo čujočih in trajnih sta- liš č v pogledih liberalnega tabora na Kreka. Najpomembnejše kar je opredeljevalo liberalne poglede nanj je predstavljala temeljna narav- nanost slovenskega liberalizma do krš čanskega socializma, to je do tistega družbenega in politi čnega gibanja, ki ga je na Slovenskem utemeljil in poosebljal Krek. To gibanje je slovenski liberalni tabor ocenjeval skladno s svojim zna čajem in s tem s svojimi gospodarski- mi in politi čnimi interesi, in v primežu teh interesov je bil v liberalni družbeni misli in politiki vrednoten tudi Krek. Zanimivo je, da se slovenski liberalizem ob oblikovanju Naro- dne stranke, 29. novembra 1894 v Ljubljani, o krš čanskem socia- lizmu še ni odklonilno izražal. V posebni resoluciji sprejeti na usta- novnem zboru Narodne stranke so namre č liberalci poudarili, da se nova stranka poleg svojih osnovnih gospodarskih zahtev (zdravega napredka narodnega gospodarstva in njegove neodvisnosti od tu- jega kapitala) zavzema še za izboljšanje gospodarskih razmer po- ljedelskega, trgovskega, obrtnega in delavskega stanu in da “v tem 562 Slovenski narod, 17. 2. 1897, Rde či socijalist v črni suknji, 3. 11. 1904, Rev ček Andrej- ček!, 31. 8. 1901, Dnevne vesti. Krek v Studenem. 563 Slovenski narod, 18. 3. 1899, Dr. Krekov govor. 564 Slovenski narod, 3. 11. 1899, Dnevne vesti. Shod dr. Kreka. 565 Slovenski narod, 31. 10. 1900, Od Kreka do Šušterši ča. – O tem glej tudi Fran Jež, Dr. Krekovo politi čno delo. V: Ob 50–letnici dr. Janeza Evangelista Kreka. Ljubljana 1917, str. 87 (Jež, Krekovo politi čno delo). 566 Slovenski narod, 22. 12. 1899, Dr. Krek v prora čunskem odseku. 567 Slovenski narod, 19. 12. 1904, Slov. ljudska stranka, 1. 568 Slovenski narod, 20. 12. 1904, Slov. ljudska stranka, 2. 569 Slovenski narod, 13. 4. 1909, Dnevne vesti. Dr. Janez Evangelist Krek. 114 oziru (...) z veseljem pozdravlja krš čansko–socijalno gibanje”. 570 Ka- sneje pa so v liberalnem taboru tako mnenje spremenili, saj so že leta 1898 sodili, da je slovenski krš čanski socializem “z demokrati č- nimi in narodnimi prispevki olišpan klerikalizem in posnetek tistega dunajskega krš čanskega socializma, s katerim angleški, švicarski in nemški krš čanski socialisti ne marajo imeti nobene dotike”. Pou- darjali so, da je dunajski krš čanski socializem utelešena korupcija, ki “prostituira krš čanstvo in socijalno reformo (...), v gospodarskem oziru pa je pokorna dekla dražilcev mesa in kruha, dekla velikega kapitalizma”. 571 Slovenski liberalizem se je glede krš čanskega soci- alizma dokončno opredelil slabih deset let po ustanovitvi Narodne stranke. Slovenski narod je leta 1902 v članku Krš čansko socialstvo zapisal, da niso utemeljitelji krš čanskega socializma storili ni č dru- gega kot “ukradli (...) duševno last modernega liberalizma, jej prišili nekaj krp, ki naj jej dajo klerikalno podobo in naj bodo v korist klerikalizmu – in krš čanski socializem je bil gotov”. V članku, v ka- terem je Narod spominjal na temeljne prvine socialnega liberalizma, je bilo nadalje poudarjeno, da “še predno se je klerikalcem sploh kaj sanjalo o socialnih zadevah, je moderni liberalizem že delal za uresni čenje svojega programa, za gospodarsko in duševno povzdigo vseh slojev, za razširjenje politi čnih pravic in za socialne reforme, ki naj jih izvede država s svojo oblastjo”. Ostal pa je pri tem le “na stališ ču individualne lasti v nasprotju s socialno demokracijo, ki deluje na kolektivizem”. 572 V za četku dvajsetega stoletja je torej slovenski liberalizem so- dil, da so si “program modernega liberalizma (...) prisvojili krš čanski socialisti” in celo opozarjal, da tudi enciklika papeža Leona XIII., Re- rum novarum, “obsega vse bistvene nauke modernega liberalizma”. Liberalci so poudarjali, da dokler so se krš čanski socialisti “tega programa držali, so bile tudi simpatije nemanšestrskih (nemanche- strskih – op. J. P.) liberalcev na strani krš čanskih socialistov”, ta- ko kot je tudi “prvi zaupni shod narodno-napredne stranke l. 1894 (...) izrekel svoje simpatije krš čansko–socialnemu gibanju”. Toda leta 1902 je slovenski liberalizem že menil, da je to, “kar se danes imenuje krš čanski socializem (...) le še karikatura tega, kar je bil v za četku”. Prepri čan je bil, da je izklju čni namen krš čanskosocialnih strank “delovati na to, da se narodi organizujejo tako, da postanejo fevd katoliške cerkve”. 573 V skladu s takim pogledi na krš čanski socializem so slovenski liberalci oblikovali tudi svoj odnos do Kreka. Zna čilno je, da kljub nekaterim laskavim ocenam, ki so jih imeli o Krekovem vplivu in vlogi v Slovenski ljudski stranki, Kreka niso imeli za politika, ki bi 570 Slovenski narod, 1. 12. 1894, “Narodna stranka” na Kranjskem. 571 Slovenski narod, 10. 9. 1898, Revija krš čansko–socijalne vojske. 572 Slovenski narod, 11. 10. 1902, Krš čansko socialstvo, 1. 573 Prav tam. 115 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM “imponiral”. 574 Bil naj bi predvsem “izu čen bogoslovec in neu čen sa- mouk na polju socijologije!” 575 Krekovega politi čnega in znanstvene- ga dela – po mnenju Slovenskega naroda naj bi bil Krek “med soci- ologi to, kar so konjederke med zdravniki” 576 – slovenski liberalizem ni upošteval, zgodilo se je celo to, da izida njegovih najbolj znanih del, Črnih bukev kme čkega stanu in Socializma, liberalni tisk sploh ni zabeležil. Liberalni tabor se je na ti deli spomnil šele mnogo ka- sneje, tedaj pa je bil zanj Krek le “moži č, pisatelj črnih bukvic” 577 ter renegat, kateri je “spisal pamflet o socializmu”. 578 Medtem ko liberalnega tabora Krek kot teoretik in sociolog ni zanimal, 579 pa liberalci niso bili ravnodušni do njegovega gospodar- skega, organizacijskega in izobraževalnega dela med kmeti in delav- ci. To delo, ki je živo zadevalo liberalno meš čansko gospodarsko in politi čno bit, je bilo predmet precej ostre obravnave, osredoto čene predvsem na Krekovo prizadevanje – kot je zapisal Slovenski narod – “pripraviti prebivalstvo za novi socijalni red”. 580 Ta naj bi bilo splo- šno nevarno in o idejah, ki jih je Krek zagovarjal, je Narod zapisal, da so “revolucijonarne v polnem pomenu te besede”. Zato tudi “dr. Kreka ne zmatramo za apostola socijalne reforme v zmislu krš čan- skih naukov, nego za propovednika socijalne revolucije v zmislu so- cijalnodemokrati čne stranke. (...) To, kar zastopa (...) dr. Krek, to že davno ni več nedolžni krš čanski socijalizem,” je opozarjal Slovenski narod, to je “že navadni rde či socijalizem”. 581 Navedena opozorila so bila zapisana v članku s pomenljivim naslovom Rde či socijalist v črni suknji. V članku je bilo izraženo tudi prepri čanje, da ne liberalci dvomijo, “da je dr. Krek veren ka- toli čan in vesten duhovnik in da se ne strinja z ateizmom, kateri razširja socijalisti čna stranka”. Toda k temu je Narod dodajal, da je lahko “tudi najvernejši katoli čan in najboljši duhovnik iz prepri- čanja socijalist, ker zmatrajo socijalisti vero za postransko in pov- sem privatno stvar vsakega posameznika ter mu prepuš čajo v tem oziru popolno svobodo”. Narod seveda ni vztrajal, da bi se Kreku lahko pripisal ateizem, saj je sodil, da je “preinteligenten, da bi bil v svojih spisih kdaj pozabil na vodilne principe krš čanskega soci- jalizma ... (in) se zna skrbno ogniti vsemu, kar direktno nasprotuje naukom krš čanskega socijalizma in kar bi obudilo mnenje, da je 574 Slovenski narod, 18. 3. 1899, Dr. Krekov govor. – Podobne ocene glej tudi v Slovenski narod, 3. 11. 1904, Revček Andrej ček! 575 Slovenski narod, 18. 3. 1899, Dr. Krekov govor. 576 Slovenski narod, 23. 3. 1907, Klerikalci v žalosti. 577 Slovenski narod, 30. 8. 1901, Volilno gibanje. Z Notranjskega. 578 Slovenski narod, 11. 10. 1902, Krš čansko socialstvo, 1. 579 V tej zvezi lahko navedemo liberalno oceno, “da je dr. Krek mož, ki je sicer marsikaj bral, a le malokdaj prebavil, da vsake stvari ravno toliko razume, da s potrebnim pogumom o njej govori, temeljitega pa da ni česar ne zna!” – Slovenski narod, 13. 4. 1909, Dnevne vesti. Nikar tako ošabno! 580 Slovenski narod, 17. 2. 1897, Rde či socijalist v črni suknji. 581 Prav tam. 116 pisatelj prisegel na socijalnodemokrati čni evangelij”. Toda o Kreko- vih javnih nastopih je menil, da se je na njih “izrekel za na čela, katera so povzročila, da je v srcih tako najzagrizenejših, kakor tudi najomikanejših socijalisti čnih voditeljev vzklila cvetka zaupnosti do dr. Kreka”. Po oceni Slovenskega naroda naj bi Krek dobil “popol- no zaupanje socialnih demokratov, tako da mu javno izrekajo svoje priznanje in javno poudarjajo, da se ... (njegovi) nazori o bistvenih ekonomi čnih vprašanjih strinjajo z njihovimi”. Krek naj bi torej “za- pustil krš čansko-socijalni program!” Po Narodovem poudarku naj bi “v nasprotju s krš čansko–socijalnim principom zagovarjal popolno odpravo privatnega imetja, prav kakor socijalisti, in (...) sistema- ti čno podkopaval vsako avtoriteto”. Zato “tudi v klerikalnih krogih prevladaje mnenje, da je (...) le s plaš čem krš čanskega socijalizma odet socijalni demokrat”. 582 Za liberalce je bil rde či socijalist v črni suknji, 583 “socijalist od nog do glave, socijalen po svojem klobuku in po svojih škornjih”, čeprav bi po svojem stanu sicer moral biti “so- vražnik socijalnih demokratov”. 584 V slednje pa nikakor niso verjeli, temve č so bili prepri čani, da je Krekov “socijalizem (...) tako razvit, da pride večkrat na sum, da ima pod odejo zveze s temi politi čnimi in verskimi antipodi”. 585 Zanimivo je tudi, kako je slovenski liberalizem za katerega je bil Krek “slovenski Marks”, 586 ki ho če “iz delavca napraviti nekakega politi čnega kri ča ča, ki revež v družbi s hripavimi popi tuli proti na- predni naši stranki”, 587 ocenjeval njegov teoretski profil. Po liberalni oceni iz leta 1899 naj bi bil Krek “rad nekak slovenski Neumann. Ta protestantski župnik (Krek – op. J. P.) stoji na temelju Kristovih gospodarskih in eti čnih naukov in ho če po teh najti pot do uresni- čenja precejšnjega števila teženj socialne demokracije.” Pri tem pa se Krek, je pisal Slovenski narod, “še ne ve kam deti, lavira in se še ni odlo čil. Zdaj zajema še iz Vogelsanga, Ratzingerja, Hitzeja, a po najve č le iz socialnih demokratov, Marxa, Engelsa in socialnih pisateljev novodobne šole.” Mimogrede se zate če tudi “k švicarskim in angleškim socialistom, ki vidijo v fužinskih zadrugah ter v kon- sumnih društvih glavno orožje proletarskega boja, mej tem, ko teži strogo socialno–demokrati čna smer v prvi vrsti po pridobitvi politi č- ne moči”. Za slovenski liberalizem je bil torej Krek teoretik in človek, v katerem se “kregati dve duši”. Socialnodemokratska je mo čnejša, le “da se moderni socialist v njem ne ve kam deti”. 588 582 Prav tam. 583 Prav tam. 584 Slovenski narod, 22. 2. 1909, Socializem v teoriji in praksi, 1. 585 Prav tam. 586 Slovenski narod, 30. 8. 1901, Volilno gibanje. Z Notranjskega. 587 Slovenski narod, 5. 5. 1904, (Ivan Tav čar), Jasna beseda, 2. 588 Slovenski narod, 22. 12. 1899, Dr. Krek v prora čunskem odseku. 117 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM * * * Slovenski liberalizem, ki je zaradi svojih idejnih, družbenih in politi čnih konceptov lahko v Kreku videl le svoje nasprotje, kljub temu pri njem dolga leta ni po vsej sili in vztrajno iskal napak ali spornih potez, kot je bilo obi čajno, če je bila njegova pozornost na- menjena Ivanu Šušterši ču, zlasti pa škofu Jegli ču. Vseeno pa se je tudi zgodilo, da je v časih precej ostro tolma čil posamezne Krekove odločitve. Taki napadi so bili sprva še v funkciji liberalnega boja proti slovenskem katoliškemu gibanju kot celoti. Povod za najbolj o čiten tovrsten napad je Slovenski narod našel v za četku decembra 1907, ko je Krek (4. decembra 1907) v državnem zboru na Dunaju zagovarjal načelo lo čitve Cerkve o države. Ob tej priložnosti je Narod zapisal, da sedaj o čitno Krek “priznava celo na čela, ki jih zastopajo najskrajnejše svobodomiselne stranke”, pri tem pa nastopa “v ga- ribaldinskem klobuku svobodomiselnosti”. 589 Kreku je o čital, da je “jel propovedovati na čela, ki jih je preje sam najstrastneje pobijal” in da je “komedijant prve vrste, ki zna pretkano hantirati (nastopati – op. J. P.) z maskami”. Prav njegov nastop v državnem zboru naj bi razkrival pravo, dvoli čno naravo voditeljev katoliškega gibanja na Slovenskem. Doma naj bi bili namre č “gospodje dr. Krek in drugi najintransingentnejši zastopniki najbolj zakrknenega ortodoksnega klerikalizma, ki bi imeli najraje, da bi še dandanes pri nas mogo čno gorele in plamtele grmade, na katerih bi se sežigali vsi tisti, ki bi se drznili imeti druge nazore in misli, kakor predstavitelji klerikalne stranke”, je pisal Narod. Doma hodijo okrog nagi in bosi, kuštravi in kosmati, oboroženi z debelimi gorja čami, “ če pa gredo na Dunaj, (pa) obla čijo salonsko suknjo, obujejo lakaste cipele, si zakrijejo kosma- te prsi s pestro moderno vesto, nataknejo glace–rokavice in posade na glavo eleganten cilinder, pa je gotov kavalir, gentelman, kakor je tiskan v knjigi. Kakšen fanatik, kakšen rovtar je na primer spošto- vani dr. Janez Evangelist Krek doma v svoji ljubi deželi Kranjski!”, je stopnjeval Narod. “S smodnikom in dinamitom bi najraje pognal v zrak vse politi čne nasprotnike in z gorja čo ti lopne vsakega, ki ni ž njim enega srca in ene misli”. Sedaj pa se je pokazal na Dunaju “v vsaki gesti, v vsaki maniri (kot) mož s širokim obzorjem, z mo- dernim naziranjem, duhovnik, ki je slekel svoj popovski habit in se dokopal skoro do najmodernejšega naziranja!” Narod je opozarjal, da je na čelo lo čitve Cerkve od države za katero se je izrekla tudi Na- rodno napredna stranka, “parola, ki povzro ča klerikalcem strah in trepet, čim se jo omeni”. Sedaj pa jo na Dunaju oznanja Krek, tisti “dr. Krek, ki doma divja kakor kak zbesneli derviš proti vsakomur, ki si upa zastopati svobodomiselne ideje”. Narod je opozarjal, da je lo čitev Cerkve od države “vendar papež preklel” in da še ni “dolgo 589 Slovenski narod, 6. 12. 1907, Dr. Krek za lo čitev cerkve od države. 118 temu, ko je bila na vseh shodih, ki so jih prirejali klerikalci, najva- žnejša to čka resolucija na korist posvetnemu gospodstvu rimskega papeža”. Opominjal je, da si je zato treba Krekove besede “o lo čitvi cerkve od države dobro zapomniti za slu čaj, ako bi klerikalci jeli ra- biti lo čitev cerkve od države za agitacijsko sredstvo proti narodno–na- predni stranki. Takrat bo jim treba osvežiti spomin, da se je dne 4. decembra 1907. leta izrekel za lo čitev cerkve od države tudi general dr. Janez Evangelist Krek!” 590 Ta, sicer oster napad na Kreka, je imel dokaj ozko in zgolj zara- di potreb vsakdanjega politi čnega boja obstoječo osnovo. Z zagovar- janjem na čela lo čitve Cerkve od države namre č Krek še ni vzbudil dolgotrajnejše pozornosti liberalnega tabora. To ni bilo presenetlji- vo, saj slovenski liberalizem tudi druga če ni prav ob vsaki priložno- sti ali celo s posebnim poudarjanjem vrednotil in spremljal Kreko- vega socialnega, organizacijskega in teoretsko politi čnega dela. To pa se je po letu 1910 spremenilo, kajti slovenski liberalni tabor in njegovi vodilni predstavniki so postali pozorni na nekatere izjave, ki jih je Krek v letih 1911–1912 zelo poudarjeno izrekel o liberalizmu. Krek, ki je že leta 1901 klical na boj proti liberalizmu na celi črti, 591 v pripravah na deželnozborske volitve leta 1901 pa je za čel volilno borbo s parolo, da mora liberalizem tokrat dobiti zadnji udarec, 592 je namre č 14. maja 1911 na velikem zborovanju SLS v Unionski dvorani v Ljubljani izredno ostro in z o čitno protiliberalno strastjo napadel liberalizem in njegove pripadnike na Slovenskem. V svojem silovitem govoru 593 je posebej op ozarjal, da ni nobene druge stvari v politi čnem programu slovenskega liberalizma, “nobene druge misli, kakor: halo, na laterne s farji, doli s cerkvami in samostani! Ta mi- sel je edina za liberalno stranko,” je nadaljeval, pripadnike liberalne stranke pa imenoval “liberalec razgraja č, (ki) ... nima prav ni č v se- bi, kar bi moglo človeka vle či, kar bi moglo človeku re či, ti prijatelj, saj se da izhajati z liberalno stranko, saj se da z njo sodelovati ali pa vsaj pošteno bojevati”. 594 Poleg tega je zaradi ravnanja, ki so ga pokazali liberalci ob ljubljanskih ob činskih volitvah 23. aprila 1911, ko so organizirali ulico, da je na ženskem voliš ču na mestnem dekli- škem liceju “navalila na nune, ki so se pripeljale na voliš če, razbija- la šipe njih ko čij in jih opsovala in opljuvala”, 595 posebej poudarjal, da “liberalizem, ki rodi te umazanosti (...) ni č drugega ne zasluži, kakor da sramotno, kakor je živel, tudi pogine”. Krek, ogor čen zara- di dogodkov na ljubljanskih ob činskih volitvah, je v svojem govoru 590 Prav tam. 591 Jež, Krekovo politi čno delo, str. 87. – Jež v tej zvezi opozarja, da je slovenski liberalizem “tiste čase prostaško sramotil vero, zatiral zadružno in stanovsko osamosvojitev in okrepitev ljudstva, (ter) zapiral ljudstvu vstop in besedo v javnih zastopih”. 592 Jurčec, Krek, str. 95. – O tem glej tudi Jež, Krekovo politi čno delo, str. 87. 593 Slovenec, 15. 5. 1911, Velika manifestacija S. L. S. 594 Prav tam. 595 Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 190. 119 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM še izrazil prepri čanje, da ni liberalna misel nikoli sposobna, “da se razvije in vzgoji za nekaj višjega in plemenitejšega”. Napovedoval je tudi, da se neko č razdivjana masa, “sad liberalne vzgoje, liberalne furije”, ne bo “zaganjala samo v cerkve in samostane, ampak ta ma- sa bo iskala in našla kruha tudi pri liberalnih voditeljih in zgodilo se bo, da bodo tudi ti liberalni voditelji viseli na uli čnih laternah”. Te grobe besede je podkrepil s klicem, da so liberalci “banditi, ki danes kakor hripave hijene ho čejo človeške krvi”, in grožnjo, da če liberalci tako želijo, “potem lahko zaropo čejo po ljubljanskih ulicah, kadar bodo volitve, ali kadar bodo sicer sploh sodelovali, naši bataljoni. (...) Če mi to poizkusimo,” je zagotavljal Krek, “potem bo liberalna gospoda imela zavese na svojih oknih na ulicah in skrivala se bo v zadnjih kotih in luknjah, koder sicer prebivajo njeni psi”. 596 Liberalni tabor se je na take besede seveda odzval. Slovenski narod je opozarjal, da je Krek “ščuval ljudi na uboj”, tako kot že leto za letom “oznanja ta duhovnik evangelij uboja in krvavega noža po celi deželi. (...) Program (pogrom – op. J. P.) na liberalce – to je bistvo in jedro njegovega zlo činskega govora”, je pisal Narod in dodal, da “dr. Krek ni govoril, kakor govori človek, ampak je govoril, kakor (da) bi bil postal stekel pes”. 597 Zaradi “Krekovega steklega govora v ‘Unionu’”, 598 se je oglasil tudi na čelnik Narodno napredne stranke Ivan Tav čar. Na shodu NNS 11. junija 1911 v Kamniku je spraševal, “ste li čuli kdaj katoliškega duhovnika dr. Evangelista Kreka, da bi bil oznanjal evangelij miru med nami?” Ne, je odgovarjal, “kjer koli je nastopil podivjani ta mašnik, nastopil je z gorja čo v roki in iskal je glave svojega bližnjega, da bi udrihal s svojo gr čavko po njih. In Ljubljani je grozil, da pripelje v njo svoje bataljone, ki bodo njegovo piškavo krš čanstvo, če ne druga če, s krvjo razširjali med nami. Dasi sva nasprotna kandidata,” je nadaljeval Tav čar, “ga ne sovražim, in kot dober prijatelj mu svetujem, da naj s svojimi bataljoni raje ostane v rojstni ko či pod Ratitovcem. Druga če se mu lahko pripeti, da bodo njegovi bataljoni iz Ljubljane bežali, in da bo pri tem pobegu on sam nosil del svojega telesa s sabo, ki bo bolj pisan nego je pisan hrbet strupenega gada!” 599 Čeprav je liberalni tabor odgovoril ostro in v bistvu na enak na čin, pa se je o čitno Krekov govor globoko zarezal v del slovenske liberalne zavesti. To zarezo so v naslednjem letu še poglobile neka- tere Krekove izjave, ki jih je o liberalizmu izrekel na ob čnem zboru avstrijske krš čanske delavske zveze – skupina Ljubljana, 24. marca 1912 na Dunaju. Ob tej priložnosti je Krek, ki je seveda negativno ocenjeval liberalizem, 600 članom krščanske delavske zveze zabi čal: 596 Slovenec,15. 5. 1911, Velika manifestacija S. L. S. 597 Slovenski narod, 18. 5. 1911, Nedeljsko hujskanje dr. Kreka. 598 Slovenski narod, 13. 6. 1911, Duhovski terorizem. 599 Slovenski narod, 13. 6. 1911, Politi čni bojkot. 600 O Krekovih pogledih na liberalizem glej podrobneje Janez Ev. Krek, Socijalizem. Ljublja- na 1901, str. 184–185, 289, 322–323 (Krek, Socijalizem); isti, Izbrani spisi, 4. Uredil Ivan 120 “Imejte vedno kot svoje živo prepri čanje, da je najve čji vrag liberal- na misel, ker ta dela le to, kar škoduje ljudstvu. Ni hujšega sovra- žnika ljudstva kakor liberalizem. Kamorkoli pogledamo, vidimo, da kamorkoli sega vpliv liberalizma, škoduje le ljudstvu. To nas u či strašna nesre ča ladje ‘Titanica’; to nas u či tudi zgodovina stavke na Angleškem. Liberalizem podira sre čo, mir zadovoljnost. (...) Nesite s seboj s tega shoda”, je na koncu zaklical, “veliko, mo čno, neugnano sovraštvo proti liberalstvu!” 601 Ta bojni klic se je z Dunaja seveda slišal tudi v Ljubljano. Slo- venski narod, ki je že po Krekovem govoru na shodu SLS 14. maja 1911 v Ljubljani spraševal, “ali smo mar slovenski liberalci v državi avstrijski ‘vogelfrei’, da bi smel kak dr. Krek tako hujskati?”, 602 je po njegovem nastopu na Dunaju obžaloval, da je Kreka, ki je “svoje čase (...) veljal za enega najpametnejših, najtreznejših in najpošte- nejših mož v klerikalni stranki”, v zadnjem času “slepa politi čna strast že tako prevzela, da mu je najgnusnejše demagoštvo že tako prešlo v kri in meso, da so se mu nevarno jeli kisati možgani”. 603 Obenem pa je v liberalnem taboru dozorevala tudi sprememba v njegovem odnosu do Kreka. Verjetno jo je pogojil prav spomin na njegove besede o liberalcih in liberalizmu. Sprememba se je pokaza- la ob aferi Theimer, ko je vodilno liberalno glasilo Slovenski narod Dolenec. Celje 1933, str. 179, 183–188, 204–206; Slavoj Žižek, Jezik, ideologija, Slovenci. Ljubljana 1987, str. 13, 16, 17, 22, 23, 43–444; Bohanec, Tav čar, str. 116; Grahor, Krek, str. 74, 105, 123, 141; Gostin čar, Krek, str. 111; Jur čec, Krek, str. 107–108; Brumen, Srce v sredini, str. 250–251; Hribar, Moji spomini, 1, str. 496, 592. Kar zadeva Krekove poglede na liberalizem – Krek je o zgodovini in na čelih liberalizma ve č- krat predaval (Brumen, Srce v sredini, str. 215, 217–218) – lahko opozorimo na njegovo izhodiš čno in trajno oceno, ki mu jo je namenil. O liberalizmu je javno že zelo zgodaj govoril, še v času, ko je med 4. 6. in 28. 8. 1892 opravljal kaplansko službo v Ribnici. Takrat je na katoliškem shodu za ribniško dekanijo (shod je bil 11. 6. 1892 v Ribnici) poudaril: “Libera- lizem še ni star, a storil je že mnogo zla. Na čelo mu je razdvajati: ‘Vsak sam za se!’ Na čelo to rodilo je svobodno produkcijo, svobodno konkurenco, kot posledico zatiranje delavcev in malega obrta po kapitalizmu, v zvezi s tem je najve čji materijalizem z na čelom: ‘Denar je vse!’ Pogubno deloval je za kmetski stan, svoboda rodila je razkosavanje zemljiš č, nakopala mu dolgove in revš čino.” (Domoljub, 7. 7. 1892, Kaj je novega po Slovenskem?; glej tudi Ivan Dolenec, Življenje in delo v letih 1892 do 1897. V: Janez Evangelist Krek, Izbrani spisi, 2/1. Prevalje 1927, str. 3). Navedene ocene Krek kasneje ni bistveno spreminjal. Tako je v svojem znanem delu Socijalizem o liberalizmu zapisal tudi naslednje: “Liberalstvo trga vezi, ki drže človeka z Bogom, ruši pa tudi tiste vezi, ki družijo človeka s človekom. Ljudje niso po njegovem nazoru ve č bratje med seboj, ne potrebujejo ni č ozira drug na drugega, marve č s tem, da vsak skrbi le zase, da se vse klanja na čelu sebi čnosti, skrbi se za pravi napredek. Liberalstvo je sebi čno individualstvo.” (Krek, Socijalizem, str. 289). – V zvezi s Krekovimi pogledi na posamezna liberalna dejanja na literarnem podro čju, lahko omenimo še njegovo odklonilno oceno Tav čarjevega romana 4000. Na Tav čarjevo persiflažo katoliških vrednot je Krek odgovoril z duhovitim proznim delom Mozaik (objavljal ga je Slovenec v letih 1890 in 1891), v katerem je upodobil svoj čas zelo populama lika malce omejenega liberalca Napre- dnika in njegove žene Frazice. (O tem glej Bohanec, Tav čar, str. 108–118; Jur čec, Krek, str. 58; Brumen, Srce v sredini, str. 241, 246; Matjaž Kmecl, Janez Evangelist Krek kot leposlo- vec. Revija 2000, 1988/40–41, str. 29; Mirko Mahni č, Krekovo leposlovno delo. Bogoslovni vestnik, 1988/1, str. 38). 601 Naša mo č, 26. 4. 1912, Veliko, mo čno, neugnano sovraštvo proti liberalstvu! 602 Slovenski narod, 18. 5. 1911, Nedeljsko hujskanje dr. Kreka. 603 Slovenski narod, 27. 4. 1912, Dnevne vesti. Dr. Krek v boju proti liberalizmu. 121 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM pred vso slovensko javnostjo postavilo Krekovo osebno življenje pod drobnogled in v času od maja do konca novembra 1913 objavljalo članke, v katerih je dunaj čanka Kamila Theimer trdila in dokazo- vala, da je bila v letu 1912 in 1913 Krekova intimna prijateljica. 604 Toda Slovenski narod, ki je uporabil Kamilo Theimer za to, da bi Kreka moralno in politi čno izni čil, 605 s takim ravnanjem le ni izra- žal slabonamernega odnosa celotnega liberalnega tabora do Kreka. Čeprav med liberalci Krekove trde besede o liberalizmu gotovo niso bile ugodno sprejete, naj ponovno spomnimo, da se je ugledni libe- ralni prvak in dolgoletni ljubljanski župan Ivan Hribar ob tej aferi postavil na Krekovo stran. Zaradi Narodovega pogromaškega obja- vljanja člankov Kamile Theimer je skupaj z Rastom Pustoslemškom protestiral pri uredniku Slovenskega naroda Miroslavu Malovrhu, a ni s tem ni česar dosegel. Kot poro ča v svojih spominih, je namre č Malovrh “s sadistsko strastjo pograbil priliko, ki mu jo je prinesla histeri čna Kamila Theimerjeva” ter se “na podlagi njenih labavih in- formacij, katerih nezanesljivost se je dala skoro otipati, vrgel (...) z vso lastno mu impetuoznostjo nad dr. Kreka, z obtožbami, ki so pomenile senzacijo prve vrste. In ob tej senzaciji”, dodaja Hribar, “je Malovrh užival.” Ko se je izvedelo, da so bistvene obdolžitve nere- sni čne, pa je Malovrh na Hribarjevo vprašanje, “kaj boste pa sedaj storili?”, gladko odgovoril: “Naprej bomo lagali. Dokler nam ljudje verjeli ne bodo.” Hribar je na ta cini čni odgovor opozoril Tav čarja, a brez uspeha. Malovrh je še nadalje ostal odlo čujoča oseba pri Slo- venskem narodu. 606 Afera Theimer, katere neposredni povod naj bi po Hribarjevi navedbi bila Krekova grožnja narodnim naprednjakom na nekem javnem shodu na Limbarski gori, da “prav po na činu kmečkih pre- tepa čev – (...) pojde z nožem nadnje”, 607 je seveda ponujala dobro priložnost, da se liberalni tisk še v nekaterih drugih prispevkih do- takne tega tedaj tako vro čega vprašanja. Tako se je tudi zgodilo. Narod se je o Kreku precej jedko izražal, 608 dovolil pa si je tudi, da ga 604 Glej op. 493. 605 To namero je zelo dobro razkrila Kamila Theimer v članku Zadnje svarilo, ki ga je Sloven- ski narod objavil 22. 8. 1913. V omenjenem članku je opozorila, da je dala pisma, ki naj bi ji jih Krek pisal, “naprednim strankam pod gotovimi pogoji na poljubno uporabo”. Opozorila je tudi, da bi “obelodanjenje teh pisem (...) pomenilo morali čno obglavljenje dr. Kreka in bi imelo neizogibno posledico, da bi moral dr. Krek izginiti s politi čnega pozoriš ča”. – “Javno justificiranje enega najbolj priljubljenih in najbolj uglednih voditeljev katoliškega gibanja v Avstriji”, bi tudi imelo “posledice za cerkev in za vso duhovš čino in bi tudi v odlo čilnih krogih napravilo primeren vtisk”. Opozorila je še, da je “antiklerikalno gibanje v najširših ljudskih plasteh (...) menda že dosti mo čno in ni ravno nujno potrebno mu dajati s takimi razkritji novih moči ter stiskati številnim sovražnikom katoliške cerkve tako orožje v roke”. (Slovenski narod, 22. 8. 1913, Kamila Theimer, Zadnje svarilo). 606 Hribar, Moji spomini, 1, str. 396. 607 Prav tam. 608 Slovenski narod, 11. 9. 1913, Dnevne vesti. Javno pohujšanje, 25. 10. 1913, Duhovna oblast in nove deželnozborske volitve. 122 je imenoval “klerikalni general v ženski kiklji” 609 in ga ozna čeval za “leva, ki je poskusil človeško meso”. 610 Poleg tega je o aferi Theimer spregovoril tudi na čelnik Narodno napredne stranke Ivan Tav čar, ki je na shodu NNS, 2. novembra 1913 v Mestnem domu v Ljubljani, izjavil, da za svojo osebo zastopa “pri tej zadevi slede ča na čela: Če je kdo pristen katolik”, je dejal, “in dr. Krek se je nebrojkrat takega sam imenoval – (potem) ne sme samo katoliško govoriti, ampak mora tudi katoliško živeti; če je kdo profesor morale, mora pred vsem sam držati se naukov, o katerih predava,” in tudi ne sme “imeti nezakon- skih otrok, in (...) priti v položaje, kjer bi jih lahko dobil.” 611 V zvezi s pismi, ki naj bi jih Krek med aprilom 1912 in marcem 1913 pisal Kamili Theimer, Slovenski narod pa jih je objavil z namenom, da bi se Kreku dokazala za duhovnika neprimerna morala, 612 pa je Tav čar poudaril, da “mu je treba (Kreku – op. J. P.) samo besedico spregovo- riti, da so falzifikat in potrudili se bomo z vsemi mo čmi, da se popravi krvava krivica, ki se je godila dr. Kreku. Ako so pa omenjena pisma pristna,” je opozarjal, “ako jih je v resnici pisala roka dr. Krekova, potem pa mora vsakdo izmed nas, če tudi z žalostjo, podvre či se vti- su, da je dr. Krek živel z žensko, kakor je živel kralj David ž njo, ki je bila Urijeva!” 613 Po Tav čarjevem govoru liberalni tabor ni posebej pozival Kreka naj se brani obtožb, ki jih je o njem objavljal Slovenski narod. Libe- ralci so pustili Kreka pri miru, verjetno v zavesti, da je bil udarec, ki mu je bil zadan z afero Theimer, v resnici prehud. Liberalni tabor, ki je sicer znal tudi z izrecnim poudarkom priznavati, da je Krek “mož, ki mu v zasebnem življenju ni mnogo o čitati”, 614 je kasneje afero Theimer o čitno obžaloval. Tav čar je po Krekovi smrti v nekem raz- govoru s Franom Saleškim Finžgarjem celo posebej poudaril, kako žal mu je, da se je Slovenski narod odlo čil za pogrom na Kreka. 615 Po aferi Theimer slovenski liberalizem Kreka ni ve č napadal, enako pa tudi Krek svojega odnosa do liberalizma ni ve č zaostroval. Tako je ostalo do Krekove smrti, ko so se liberalci poslovili od njega lepo in dostojno. Tedaj so ga imenovali “velikega Slovenca”, 616 za katerim “pla čejo danes mnogi, ki jim je bil o če in vzgojitelj, tožijo mnogi, ki jim je bil zaš čitnik v skrbeh življenja, žaluje stranka, kateri je bil 609 Slovenski narod, 4. 10. 1913, Dnevne vesti. Klerikalni general v ženski kiklji. 610 Slovenski narod, 27. 11. 1913, Dnevne vesti. Dr. Krek in njegovi volilci. 611 Slovenski narod, 3. 11. 1913, Shod v Mestnem domu. 612 Slovenski narod, 23. 8. 1913, Kamila Theimer, Nujno pojasnilo, 25. 9. 1913, Kamila Theimer, Poštenim ljudem! 613 Slovenski narod, 3. 11. 1913, Shod v Mestnem domu. 614 Slovenski narod, 3. 11. 1904, Rev ček Andrej ček! 615 Brumen, Srce v sredini, str. 355. – V omenjenem razgovoru je Tav čar Finžgarju dobese- dno dejal: “Slovenci nismo imeli ve čjega moža od Kreka in ga ne bomo imeli in jaz silno ob- žalujem, da je prinesel Slovenski Narod tiste svinjarije.” (Na tem mestu Brumen v oklepaju pripominja, da je pri tem Tav čar “mislil ... /na/ napad v zvezi s K. Theimerjevo”). 616 Slovenski narod, 11. 10. 1917, †Dr. Janez E. Krek v Ljubljani. 123 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM nenadkriljiv organizator in agitator”. 617 Ob tem je Slovenski narod tudi kratko omenjal, da je bil Krek veliko in uspešno dejaven na zadružnem podro čju, da je deloval še na literarnem in znanstve- nem 618 in da je bil “parlamentarec in politik v najboljšem pomenu te besede, kakoršni se ne rode vsako desetletje, nam Slovencem že celo ne”. 619 Toda te najve čjemu delu Krekovega življenja in delovanja priklonjene misli so ostajale v senci nove liberalne narodnopoliti čne usmeritve – jugoslovanske unitaristi čne narodne in državne ideje. 620 V tem smislu je Slovenski narod omenjal Kreka predvsem kot “vo- ditelja in prvoboritelja za jugoslovansko idejo”. 621 S poudarjanjem take in zgolj aktualne politi čne vloge, ki jo je imel Krek kot eden naj- vidnejših nosilcev jugoslovanske usmeritve v slovenski politiki, 622 pa je slovenski liberalizem ob njegovi smrti pokazal, da ga kot na- sprotnika vseeno le ni pozabil. Zamol čal je namre č pomen njegovega krš čanskosocialnega gospodarskopoliti čnega dela, s tem pa je ostal zamejen znotraj svoje in tedanje splošne slovenske politi čne antro- pologije, ki je tako v tisti, kot tudi v poznejši dobi vedno zelo težko presegala ozke okvire slovenskega idejnega in politi čnega ekskluzi- vizma in se nikoli ni znala odpovedati politi čnemu ali–ali. 617 Slovenski narod, 13. 10. 1917, Zadnja pot dr. Janeza Ev. Kreka. 618 Slovenski narod, 9. 10. 1917, Dnevne vesti. Dr. Jan. Ev. Krek. 619 Slovenski narod, 11. 10. 1917, Vest o smrti dr. Kreka na Dunaju. – O drugih poslovilnih mislih, ki so bile ob Krekovi smrti zapisane ali izre čene na liberalni strani glej tudi Brumen, Srce v sredini, str. 411. 620 Slovenski narod, 9. 10. 1917, Dr. Jan. Ev. Krek t., 11. 10. 1917, Vest o smrti dr. Kreka na Dunaju, 11. 10. 1917, †Dr. Janez E. Krek v Ljubljani, 13. 10. 1917, Zadnja pot dr. Janeza Ev. Kreka. 621 Slovenski narod, 11. 10. 1917, †Dr. Janez E. Krek v Ljubljani. 622 Slovenski narod, 12. 10. 1917, Narodno–napredna stranka ob grobu dr. Jan. E. Kreka. 124 O Ivanu Tav čarju, ki je bil ob Ivanu Hribarju, Ivanu Šušter- ši ču, Janezu Evangelistu Kreku, Antonu Korošcu in ljubljanskem knezoškofu Antonu Bonaventuri Jegli ču ena od klju čnih osebno- sti slovenske politike v zadnjih desetletjih habsburške monarhije, bi morda pomislili, da se je v zadnjih letih svojega življenja manj zanimal za politiko in aktualna idejna, družbena in politi čna vpra- šanja tedanjega časa. Vendar pri ideološko in politi čno tako tempe- ramentnem možu, kot je bil Tav čar, ni bilo tako. V svojem sedemin- šestdesetem letu je postal na čelnik vseslovenske liberalne stranke – Jugoslovanske demokratske stranke. S tem je bil voditelj druge najmočnejše politi čne organizacije na Slovenskem. Na čelnik JDS je ostal do 26. oktobra 1919, ko je njegovo mesto prevzel Vekoslav Kukovec. 623 Od 31. oktobra 1918 do 20. januarja 1919 je bil tudi poverjenik za prehrano v prvi slovenski nacionalni vladi – Narodni vladi SHS v Ljubljani (Narodna vlada). 624 28. novembra 1920 je po- stal še eden od treh poslancev JDS, ki so bili izvoljeni v Ustavodaj- no skupš čino Kraljevine SHS. Poslanski mandat je zaradi bolezni odložil 12. januarja 1921. V Ustavodajni skupš čini ga je zamenjal prof. Josip Reisner. 625 Do ob činskih volitev 26. aprila 1921 je bil tudi ljubljanski župan. Župan je postal 18. decembra 1911. 626 Ko je zapustil županski položaj, se zaradi slabega zdravstvenega stanja ni 623 Slovenski narod, 1. 7. 1918, Ustanovni zbor JDS; Radikal, 15. 7. 1922, Demokratska stranka v Sloveniji. 624 Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, 4. 11. 1918, Državljani!, 8. 2. 1919 (UL NV SHS). 625 Stenografske beleške ustavotvorne skupštine Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, 1. Beograd 1921, str. 5, 10. 626 Po ljubljanskih ob činskih volitvah, ki so bile 23. 4. 1911, je ljubljanski ob činski svet Ivana Tav čarja izvolil za župana 18. 12. 1911. Cesar je njegovo izvolitev potrdil 15. 1. 1912, Tav čar pa je bil uradno postavljen za ljubljanskega župana 20. 1. 1912. (Slovenski narod, 18. 12. 1911, Prva seja ob činskega sveta, 20. 1. 1912, Slovesna instalacija ljubljanskega župana dr. Ivana Tav čarja). Idejni, družbeni in narodnopoliti čni nazori Ivana Tav čarja po ustanovitvi Jugoslovanske demokratske stranke leta 1918 125 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM več politi čno udejstvoval. Svoj zadnji politi čni članek Na slepem tiru je objavil v Slovenskem narodu 13. marca 1921. 627 Naslov članka bi bil lahko simboli čen, če Tavčar v času od izvolitve za na čelnika JDS do pomladi 1921 ne bi bil vseskozi prisoten v slovenskem politi čnem življenju. Objavil je precej obsežnih člankov, v katerih je še naprej razvijal svoje družbene in idejnopoliti čne nazore. V dobrih dveh letih in pol je v Slovenskem narodu izšlo skoraj osemdeset člankov, ki jih je napisal bodisi sam, bodisi so bili v njih objavljeni njegovi politi čni govori. Čas po njegovem odhodu s položaja ljubljanskega župana se tako ni iztekel na “slepi tir”, pa č pa se veže na Tavčarjev življenjski zaton, ki ga je kon čala smrt 19. februarja 1923 v Ljubljani. Obdobje od konca junija 1918 do marca 1921, ki se mu bomo posvetili, ta- ko razkriva Tav čarjevo nepretrgano sooblikovanje tedanje slovenske politi čne misli in je vsekakor primerljivo z njegovim dotedanjim jav- nim in politi čnim delovanjem. Tav čar svojih temeljnih idejnih, družbenih in politi čnih nazorov po letu 1918 ni spreminjal. Nova v njegovi družbeni in politi čni misli pa sta bila izrazito odklanjanje boljševizma in komunistov ter po- udarjeno zagovarjanje jugoslovanskega unitaristi čnega in centrali- sti čnega narodnopoliti čnega programa. Tav čarjevo odklanjanje bolj- ševizma, ki je po letu 1918 potisnilo v ozadje njegov dotedanji idejni in politi čni boj proti katoliški strani, je izhajalo iz njegovega eksklu- zivnega meš čanskega družbenega in politi čnega stališ ča. Tavčar je nanj še enkrat opozoril ob ustanovitvi Jugoslovanske demokratske stranke, ko je presojal vprašanje družbenega in politi čnega položaja posameznih družbenih slojev. Pri tem se je opiral na misel, da “tu- di v državah, v katerih se je demokracija najbolj razvila, obstajajo razlike, in nikjer ne opažamo, da bi posamezne osebe imele enako ceno, enak pomen in enako veljavo”. 628 Na ustanovnem zboru JDS je sicer izjavil, da demokrati ne bodo “delali razlik med stanovi” in da je kmet, obrtnik, trgovec, uradnik, “vsak ud našega naroda (...) dobrodošel v naši politi čni organizaciji”. 629 Toda nekaj dni kasneje je v članku Nekoliko pripomb h gospodarskemu programu JDS že zagovarjal v prid meš čanstva oblikovani družbeni in politi čni pro- gram. Izhajal je iz imena nove liberalne stranke in opozoril, da že naziv “demokratska” zavezuje JDS “za popolno enakost vseh slojev našega naroda”. To naj bi JDS prepre čevalo priznavati kakršno koli nadvlado aristokracije, kot “tudi ne moremo pripoznati na čela, da bi v politi čnem življenju imela duhovš čina kot stan tako nadvlado. Istotako”, je nadaljeval, “ne moremo pripoznati, da bi imel nadvlado 627 Slovenski narod, 13. 3. 1921, Ivan Tav čar, Na slepem tiru. – Tav čar je zadnji č javno na- stopil 11. 8. 1921, ko mu je kraljevi pokrajinski namestnik za Slovenijo Ivan Hribar izro čil red sv. Save druge stopnje, s katerim ga je 31. 1. 1921 odlikoval regent Aleksander Ka- rađorđevi ć. Tav čar je imel po izro čitvi odlikovanja kratek zahvalni govor. (Slovenski narod, 12. 8. 1921, Najvišje odlikovanje dr. Ivana Tav čarja). 628 Slovenski narod, 27. 6. 1918, Ivan Tav čar, Pozdrav Jugoslovanski demokratski stranki. 629 Slovenski narod, 1. 7. 1918, Ustanovna skupščina. 126 kme čki stan, ker demokrati čna stranka, ki seveda podpira težnje kme čkega stanu, ne more biti izklju čno samo agrari čna stranka”. Dodal je, da tudi trgovski ali uradniški stan ne moreta prevladovati po mestih ter poudaril, da “kon čno je tudi izklju čeno, da bi dela- vstvo, ki v nobeni kulturni državi ne tvori ve čine prebivalstva, imelo nadvlado nad vsemi drugimi stanovi”. Zato JDS “ne priznava nikaki manjšini nadvlade nad ve čino”, ker bi druga če stranka “klavrno po- ginila, kakor so poginili boljševiki na Ruskem!” Tav čarjev družbeni in politi čni ideal je bil dose či harmonijo “v imenu celokupnosti, tako da se bo življenje naroda lahko primerjalo velikemu stroju, ki dela za celokupnost, pri katerem pa ima vsako kolo in tudi vsako kolesce odkazano svojo posebno nalogo, tako da stroj obstane, če vzameš iz njega kolo ali pa tudi najmanjše kolesce. In ta harmonija v politi č- nem in gospodarskem življenju”, je poudaril Tav čar, “mora biti prvi ideal, pa tudi prvi cilj naše Jugoslovanske demokratske stranke.” 630 Tav čarjevo temeljno stališ če je bilo, da se v družbi ne sme spre- meniti že uveljavljeno razmerje politi čne moči. To je pomenilo, da mora tudi meš čanstvo ohraniti svoj družbeni položaj in politi čno moč. Tako bi bile zagotovljene urejene družbene razmere in demo- krati čno politi čno življenje. 631 Tav čar je podpiral le “uresni čenje po- trebnih in pametnih socijalnih reform” in je zavra čal težnje, “da naj se postavi družabni red na glavo”. Le–to bi pomenilo, “da naj posta- ne kar čez noč gospodar brezpraven hlapec, a hlapec vsegamogo čen gospodar”. 632 V nasprotju s tem je zagovarjal “socialne reforme, iz katerih naj se rodi soglasje med delodajalci in delavci in ljubezen med vsemi stanovi”. 633 Pristajal je celo, “da ima delavstvo delež pri upravi kakega podjetja in tudi delež pri dobi čku”. 634 Poudaril pa je, da socialne reforme “nikdar ne smejo iti tako dale č, da bi gospodar- sko uni čile delodajalca, tako da bi se ustvarila nova delavska aristo- kracija, obenem pa ustvaril tudi nov buržuazijski proletarijat”. 635 Tav čar je odlo čno zagovarjal podjetniški družbeni sloj, to je, “da ne sme biti delodajalec uni čen samo zato, da se uvede diktatura proletarijata”. 636 Zato je dosledno branil na čelo zasebne lastnine. 637 Pri tem se je pokazalo njegovo izrazito protikomunisti čno stališ če. Ocenjeval je, da se je po svetovni vojni človeška družba razcepila v dva dela, “pravzaprav v dve stranki. En del misli, da ne bo prej re- šitve, dokler ne dobi delavstvo diktature v svoje roke, dokler se ne odpravi zasebna last in dokler ne bo vse, kar je na svetu, lastnina 630 Slovenski narod, 8. 7. 1918, Ivan Tav čar, Nekoliko pripomb h gospodarskemu programu JDS. 631 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 22–23. 632 Slovenski narod, 24. 11. 1920, Volilni shod JDS na Barju. 633 Slovenski narod, 18. 4. 1920, Ivan Tav čar, Komunizem? 634 Slovenski narod, 22. 1. 1920, Za zdravo valuto. 635 Slovenski narod, 7. 11. 1920, Z zbora demokratske stranke. 636 Slovenski narod, 23. 11. 1920, Dr. Ivan Tav čar o delu za državo in o strankah. 637 Slovenski narod, 8. 7. 1918, Ivan Tav čar, Nekoliko pripomb h gospodarskemu programu JDS, 5. 9. 1919, Ivan Tav čar, Pogajanja v Beogradu. 127 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM vseh. Ta del človeštva je prepri čan, da se mora vpeljati komunizem, tako da posamezna oseba pravzaprav ni česar ne bo imela, da pa bo vzlic temu vsak dan sedela pred polno skledo. Kako se bo dalo vse to napraviti, mi ni jasno,” je poudaril na shodu JDS 18. januarja 1920 v Ljubljani, “ker kon čno, če bo hotela komunisti čna družba živeti, moral ji bo Bog pošiljati vsak dan mane iz nebes, druga če ne bode imela kaj jesti. Razdeliti to, kar je sedaj narodnega premoženja, ter ga vre či v komunisti čni lonec, to bi se dalo že dose či, ali slednji č bi v ta lonec segalo preve č rok in prav hitro bo prazen in ostal bo prazen, ker ne bo vsemogo čne roke, ki bi ga znova napolnila! Zatorej ni čuda,” je nadaljeval, “da se je postavil drugi del človeške družbe na stališ če, da zasebna last mora ostati nekaj svetega, nekaj nedo- takljivega, ker brez nje ni mogo če misliti na kak gospodarski na- predek.” Ta naj bi slonel na srednjih stanovih – kmetih, trgovcih in obrtnikih –, ki jih mora država gospodarsko zaš čititi, da se bo lahko zavarovala pred politi čnim naletom komunizma. Pred njim bi se mo- rali zavarovati tudi sami srednji stanovi, ki so bili po Tav čarjevem mnenju “preponižni”. Opominjal je, “da smo vsi tisti, ki se zbiramo okrog zasebne lastnine, da smo vsi tisti, ki na noben na čin nočemo postati komunisti, bojazljivi kot zajci! Mi se tresemo pred štrajki, mi se skrivamo in skrijemo pred vsako psovko iz socijalno–demokrati č- nih vrst, in če bo šlo tako naprej, bodo iz našega obnašanja sklepali, da sami mislimo, da smo res nepotrebni na svetu!” Zato je naspro- ti komunisti čnemu razrednemu boju zagovarjal naslednje stališ če: “Delavstvo je organizirano in se bo še bolj organiziralo, hote č vse zase imeti, hote č odpraviti zasebno lastnino in vse zase reklamirati. Jaz mu ne kratim pravice do take organizacije, zahtevam pa, da se tudi srednjim stanovom prisodi enaka svobodna pravica, da orga- nizirajo svoj odpor proti temu, da se jim s silo ne izpraznijo žepi in da se jim ne zapali streha nad glavo.” Zato “ve č poguma! Zahtevaj- mo svoje pravice!” Zanje se bosta soo čili dve politi čni strani: “Ena, ki bo iskala gesla v besedah: Pro č z lastnino! Gori s komunizmom! – druga pa, ki se ne bo sramovala, kakor se danes dostikrat sramuje izjaviti, da je zasebna last zvezda vodnica njenega gospodarskega in politi čnega življenja!” 638 Zasebno podjetništvo in lastnina sta bila za Tav čarja temeljni pogoj zdravega gospodarskega in družbenega razvoja. V to je bil glo- boko prepri čan, saj je poudaril, da “nekaj svetega egoizma (pod črtal J. P.) mora biti v gospodarskem življenju: ta goni stroj naprej, in kakšno bi bilo delo, če bi človek ne vedel, čemu da dela, ali pa če bi se zavedal, da dela samo za tiste, ki ho čejo ostati lenuhi, ki pa pri tem ho čejo ravno tako dobro živeti, kakor tisti, ki delajo.” 639 Bil je tudi prepri čan, da “nikdar ne bo mogo če doseči, da bi ne bilo ne revnih, ne bogatih, da bi pa vzlic temu bili vsi siti, in to še tedaj, če 638 Slovenski narod, 22. 1. 1920, Za zdravo valuto. 639 Slovenski narod, 7. 11. 1920, Z zbora demokratske stranke. 128 kaj delajo, ali pa postopajo. Nikdar ne bomo doživeli časov, da bi vsi, kar jih bo na zemlji, bili enako olikani, imeli enake potrebe in enake želje. In nikdar tudi ne bomo doživeli,” je zatrdil, “da bi iz človeštva popolnoma izginil egoizem. (...) V tem egoizmu je ti čal dosedanji go- spodarski napredek, in on bo studenec prihodnjih napredkov! Če ne, se bo pa vse zgrudilo v smrtno letargijo in posamniki bodo samo mrtvi deli stroja. Življenje ne bo imelo za nas nobene vrednosti, no- bene slasti, če bo tisti, ki dela, doživel ravno tako usodo, kakor oni, ki se mu ne bo ljubilo delati!” 640 Tav čar je menil, da je komunisti čni družbeni nauk, ki sta ga oblikovala Karl Marx in Friedrich Engels, zgrešen. “Celi sistem, ka- terega zastopata ta dva u čenjaka,” je zapisal, je “s stališ ča vede ve- lika zmota”. Njuni zmoti sledijo tudi slovenski komunisti, katerih “glavna bole čina je, razlastiti posedujo či razred in odpraviti meš čan- sko državo. Da se to doseže, ho čejo imeti revolucijo čez noč, in sicer po ruskem vzorcu.” Boljševisti čna revolucija pa je zanj pomenila kri “mož, žensk in otrok, ki so bili vsi zverinsko umorjeni in zakla- ni”, 641 da se je uresni čil Leninov “krvavi gospodarski socijalizem!” 642 Leninova socializacija je uni čila “vsako, tudi najmanjšo svobodo” in “zadavila pravico do življenja”. 643 Zato sta bila za Tav čarja “krvolo čni in roparski Ljeninov boljševizem” 644 in komunizem “program najve- čje nekulture, najve čje nesvobode in tiranstva, kakor ga ni izvrševal niti nekdanji ruski car”. 645 Tav čar, ki je v zvezi z boljševizmom in komunizmom uporabljal tudi besede “morilni boljševizem” in pro- gram “rde če krvi”, govoril o “krvavi” oziroma “krvolo čni komunisti č- ni stranki” ter kaoti čnem in anarhisti čnem komunizmu, ki je na- sprotnik urejene države in njen pogrebec 646 – se “rde če nevarnosti” ni bal. 647 Na boj z njo je bil politi čno pripravljen, saj je že leta 1919, to je še pred ustanovitvijo komunisti čne stranke na Slovenskem, zapisal, da “v prihodnjih desetih letih, če izvzamemo socijalno–de- mokratsko stranko, ki je za razredni boj in diktaturo manjšine, med drugimi slovenskimi strankami ne bo posebnega politi čnega boja. Kar bo razlo čevalo stranko od stranke, bodo nazori o obliki države in njene vlade”. 648 Takemu politi čnemu boju ni nasprotoval, odlo čno pa je bil proti temu, “da bi smela na svetu divjati kaka sekta, češ, da je moritev njen privilegij, njé pa da se nih če ne sme dotakniti, 640 Slovenski narod, 25. 3. 1920, Ivan Tav čar, Komunizem in naša mladina. 641 Prav tam. 642 Slovenski narod, 28. 12. 1918, Ivan Tav čar, Prehrana in valuta, 3. 643 Slovenski narod, 7. 11. 1920, Z zbora demokratske stranke. 644 Slovenski narod, 12. 9. 1920, Ivan Tav čar, Benešev kontrakt. 645 Slovenski narod, 18. 4. 1920, Ivan Tav čar, Komunizem? 646 Slovenski narod, 25. 3. 1920, Ivan Tav čar, Komunizem in naša mladina, 18. 4. 1920, Ivan Tav čar, Komunizem?, 26. 6. 1920, Ivan Tav čar, Bodi konec besnenju!, 23. 11. 1920, Dr. Ivan Tav čar o delu za državo in o strankah, 23. 1. 1921, Ivan Tav čar, V Beogradu, 2, 6. 2. 1921, Ivan Tavčar, V Beogradu, 4, 13. 3. 1921, Ivan Tav čar, Na slepem tiru. 647 Slovenski narod, 28. 3. 1919, Ivan Tav čar, Nekaj pripomb. 648 Slovenski narod, 31. 5. 1919, Ivan Tav čar, Za kulturo in človekoljublje. 129 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM ker je druga če reakcijonarec. Ta modrost nam ne pojde nikdar v glavo”, je pribijal. “V kultivirani državi moritev ne sme biti dopustna nikomur, torej tudi delavcu ne. Pobijanja in ropanja Nikola Paši ć (tedanji predsednik jugoslovanske vlade – op. J. P.) ne bo dopuš čal niti komunistom, niti komu drugemu.” 649 Tav čar je proti boljševizmu oziroma komunizmu, 650 ki ju je imel za pojav, ki so ga ustvarili “v Rusiji izpitani Jud Trockij in tovari- ši”, 651 zagovarjal ostro bojno stališ če, čeprav je menil, da je povsem izklju čeno, “da bi se kraljevina SHS v teku enega dne preustrojila v sovjetsko republiko”. 652 Predvsem je bil prepri čan, da se “s komu- nizmom (...) na Slovenskem ne bo prišlo dale č! Prvi č je dosti premalo teh komunistov, in drugi č se bo posedujoči razred že vendar enkrat zbudil iz svojega spanja ter bo napravil protiorganizacijo, brane č na eni strani svoje življenje, na drugi strani pa red in pravico, brez katerih dveh je država nemogo ča. Od vesoljnega potopa ni bilo in do sodnega dne ne bo države,” je zagotavljal, “v kateri bi imeli eni pra- vico drugim rezati vratove, ti pa dolžnost, onim dopuš čati, da se jim kakor piš četom v kuhinji režejo vratovi. In recimo,” je nadaljeval, “da bi se dobil kak slovenski Trockij, ali tudi potem vprašanje pro- letariata ne bo spravljeno s sveta. Če se razlasti posedujo či razred, bodo ti, ki pripadajo temu razredu, v kolikor jih ne bodo pobili, po- klali in z razli čnimi mukami spravili ob življenje, postali proletarijat, ki bo za čel ruvati proti slovenski sovjetski republiki!” 653 Tav čar torej ni videl zgodovinske možnosti za obstanek komunizma. Zato je tudi ostro obsodil znano železni čarsko in splošno stavko od 15. do 24. aprila 1920, ki je bila “pravzaprav v resnici le politi čna stavka”, s ciljem “ustanoviti sovjetsko republiko v Jugoslaviji”. V stavki je videl le eno dobro stran, in sicer, da je “v trenutku, ko se je izkazalo, da je stavka politi čna stavka, sprevidel (...) vsak, da v boju med železnico in državo ne sme in ne more propasti država”. 654 Kot je znano je v tem boju zmagala država 24. aprila 1920. Tega dne so stavko strli orožniki, ki so na Zaloški cesti v Ljubljani streljali na zbrane demon- strante. Pod njihovimi streli je padlo 13 žrtev, okoli 30 delavcev pa je bilo ranjenih. 655 Toda Tav čar je že ob vklju čitvi prve komunisti čne 649 Slovenski narod, 9. 1. 1921, Ivan Tav čar, Proti korupciji. 650 Tav čar je boljševizem in komunizem izena čeval in je oba pojma uporabljal v isti vsebinski zvezi. (Slovenski narod, 9. 1. 1921, Ivan Tav čar, Proti korupciji). 651 Slovenski narod, 1. 1. 1920, Ivan Tav čar, Ob novem letu. – Tav čarjevo protisemitsko stališ če, ki se je kazalo v njegovem odnosu do komunizma, je razkrivala tudi uporaba pojma “židovsko–ruski boljševizem”. Pisal pa je tudi o ruskem nacionalizmu, ki ga “imata v svojih pesteh Žida Trockij in Joffe in ž njima nebroj drugih semitskih odpadkov!” (Slovenski narod, 12. 9. 1920, Ivan Tav čar, Benešev kontrakt). O njegovem protisemitskem stališ ču glej tudi Slovenski narod, 8. 6. 1920, Ivan Tav čar, Kako naj je bolje potem?, 9. 3. 1921, Ivan Tav čar, Trboveljska družba sili v Beograd. 652 Slovenski narod, 18. 4. 1920, Ivan Tav čar, Komunizem? 653 Slovenski narod, 25. 3. 1920, Ivan Tav čar, Komunizem in naša mladina. 654 Slovenski narod, 25. 4. 1920, Ivan Tav čar, Neverjetnosti. 655 Miroslav Stiplovšek, Železni čarska in splošna stavka. V: Slovenska kronika XX. stoletja, 1. Marjan Drnovšek (ur.), Drago Bajt (ur.). Ljubljana 1995, str. 241. 130 organizacije v Sloveniji, Delavske socialisti čne stranke za Slovenijo, v Socialisti čno delavsko stranko Jugoslavije (komunistov) 11. aprila 1920 v Ljubljani, o komunistih oblikoval naslednje na čelno stališ če: “Lahko palite hiše, lahko jemljete po hišah, lahko morite po hišah – vse to bo trajalo kratek čas, potem pa se vam bo tako godilo, ka- kor se godi komunistom na Ogrskem (mišljen je bil zlom Madžarske sovjetske republike 1. avgusta 1919 op. J. P.), kjer je celi komuni- zem poginil na vislicah!” 656 Glede na take skrajne besede je razumljivo, da je Ivan Tav čar za- vračal vse socialnogospodarske programe, ki so zagovarjali korenitej- šo družbeno preobrazbo. Tako je pred volitvami v Ustavodajno skup- ščino, 28. novembra 1920, ostro napadel tedanjega krš čanskega socialnogospodarskega ideologa in enega od voditeljev krš čansko socialnega delavstva v Slovenski ljudski stranki Andreja Gosarja. Nanj je bil pozoren že leta 1919. Tedaj je Gosar v Slovencu obja- vil ve č člankov, v katerih je razmišljal o vprašanju agrarne reforme. Za tedanji čas je oblikoval radikalno stališ če, saj ni zahteval le raz- lastitve in razdelitve zgolj fevdalnih in kapitalisti čnih veleposestev, ampak tudi velikih kmetij, ki jih gospodar ni mogel obdelovati sam s svojo družino. Razlaš čeno zemljo naj bi razdelili na posestva, ki bi jih lahko srednje velika družina (5 do 6 članska) obdelala sa- ma, brez najete delovne sile. Taka posestva naj bi bila zakonsko zaš čitena, da ne bi postala žrtev zadolževanja, rubeža in odprodaje. V ta namen naj bi oblikovali institucijo za zaš čito kme čkega sta- nu, temelje čo na eksisten čnem minimumu. Gosar je to je imenoval “stalni dom”. “Stalni dom” mu je pomenil sredstvo proti propadanju kme čkega stanu, hkrati pa omejevanje možnosti bogatitve na ra čun kmeta. 657 Tav čar je Gosarjevi zamisli o oblikovanju kme čkih posestev, ki jih lahko obdeluje srednje velika družina, nasprotoval. Menil je, da je vsaj na Kranjskem premalo zemlje, ki bi jo lahko tako razdelili. Po kon čani razdelitvi bi namre č ostalo še mnogo malih ljudi, ki ne bi dobili ni česar, zato bi se le še pove čal kme čki proletariat. Vanj bi prehajali tudi otroci, ki na posestvu ne bi ostali, ko bi ga po go- spodarju prevzel prvi sin. Tav čar je še opozoril, da bi bila posestva, ki bi jih obdelovala srednja družina, gospodarsko neu činkovita in bi rojevala revš čino. Prepri čan je bil, da na takem posestvu ne bi bilo mogo če pridelati ve č kot potrebuje pet do šest ljudi za življenje. Za pla čilo davkov, nabavo obleke in drugih potrebš čin pa naj ne bi imeli ve č potrebnih sredstev. Priznaval je, da bi lahko še veliko pisali o Gosarjevih zamislih, vendar nadaljnje razprave o njih ni podpiral. Sodil je, da “morda le ni prekoristno, če se o agrarni reformi preve č piše. (...) Lahko se vrže beseda med današnji razburjeni svet, katera 656 Slovenski narod, 18. 4. 1920, Ivan Tav čar, Komunizem? 657 Zdenko Čepi č, Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji (1945–1948). Maribor 1995, str. 36–37 ( Čepi č, Agrarna reforma). 131 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM pade kakor iskra na slamo, težko pa bo pozneje odstraniti vsa na- stala pogoriš ča!” 658 Glede Gosarjevih zamisli je Tav čar še opozoril, da se morajo “ člankarji (Gosar – op. J. P.), ki pišejo v liste”, torej tisti, ki javno raz- glašajo svoje poglede na pere ča družbena vprašanja, “podvre či goto- vi odgovornosti”. 659 Priložnost, da se je lahko ravnal po tem opozo- rilu, se mu je ponudila naslednje leto. Gosar se je namre č na zboru zaupnikov Slovenske ljudske stranke 25. oktobra 1920 v Ljubljani, skladno z novim programom SLS oblikovanim spomladi 1920, za- vzel za “socialno pravi čni družabni red”. 660 Zahteval je najpopolnej- šo socialno politiko in uvedbo popolnega zdravstvenega zavarovanja za vse fizi čne in umske delavce. Nadalje se je – ob priznavanju za- sebne lastnine – zavzel za dolo čitev maksimalne višine dopustne- ga premoženja, progresivno obdav čitev dohodkov iz premoženja in določitev neobdav čljivega eksisten čnega minimuma. Zagovarjal je tudi socializacijo, to je podružbljanje podjetij splošnega družbenega pomena. Porabnikom ter delavcem in uslužbencem v podjetjih naj bi se omogo čil ustrezen vpliv na vodstvo in upravo podjetij. Zahteval je tudi izvedbo agrarne reforme po na čelu, naj zemljo dobi tisti, ki jo obdeluje. Zahteval je še, da se onemogo či špekuliranje s stavbnimi zemljiš či. Zato naj bi imele avtonomne upravne enote – mesta in ob čine – pravico, da bi lahko pod primernimi pogoji razlastile po- membna stavbna zemljiš ča. 661 Gosar je svoje socialnogospodarske nazore predstavil, ko je kot poslanski kandidat SLS pojasnjeval njen program za volitve v Usta- vodajno skupš čino. S tem so imeli njegovi pogledi tudi konkreten politi čni pomen. Zlasti še zato, ker je bilo v letih neposredno po pr- vi svetovni vojni vprašanje družbene preobrazbe poudarjeno priso- tno v politi čnem življenju. To je zelo dobro razumel tudi Tav čar. Na volilnem shodu Jugoslovanske demokratske stranke, 5. novembra 1920 v Ljubljani, je silovito napadel Gosarjeve “socialisti čne teorije” in branil gospodarski ter socialni položaj meš čanstva. Zbodlo ga je predvsem Gosarjevo zavzemanje za socializacijo proizvodnje in do- lo čitev maksimalne premoženjske meje. “ Če zahteva dr. Gosar soci- jalizacijo produkcije,” je nagovoril zbrane ljubljanske demokratske volilce, “potem zahteva, da naj se hišnim posestnikom brezpla čno odvzamejo njihove hiše, mesarjem njihove mesnice, trgovcem njiho- 658 Slovenski narod, 7. 5. 1919, Ivan Tav čar, O agrarni reformi. – V navedenem članku je Tav čar Gosarju tudi o čital, da Gosar ne omenja ali naj bi se izpla čevala odškodnina za raz- laš čena posestva. Konec junija 1919 je Gosar pisal tudi o tem. Izrekel se je za njeno izpla če- vanje, zavzel pa se je za nizko odškodnino, takšno, da bi jo vsak ob skrbnem gospodarjenju na dodeljeni zemlji lahko odpla čeval. ( Čepi č, Agrarna reforma, str. 37–38). 659 Slovenski narod, 7. 5. 1919, Ivan Tav čar, O agrarni reformi. 660 Slovenec, 26. 10. 1920, Velika manifestacija Slovenske Ljudske Stranke. – Nov program, ki ga je SLS oblikovala po nastanku Kraljevine SHS, je sprejel zbor strankinih zaupnikov 6. in 7. 4. 1920 v Ljubljani. Program glej v Perovšek, Programi politi čnih strank, str. 71–74. 661 Slovenec, 26. 10. 1920, Velika manifestacija Slovenske Ljudske Stranke. 132 ve trgovine in tovarnarjem njihove tovarne. Povsod boste, prijate- lji, odstavljeni in na vaše mesto bodo stopili Gosarjevi gospodarski sovjeti. Ti sovjeti, dragi Ljubljan čani, bodo vaši hišni lastniki, vaši trgovci in tudi vaši tovarnarji. (...) Vi, ljubljanski hišni gospodar- ji (...), vi, ljubljanski mesarji, obrtniki, trgovci in tovarnarji, kakor tudi vi, slovenski kmetje, se boste pa popolnoma posušili, da boste kot la čne, tanke žive niti lazili okrog in da boste predstavljali nov izstradani proletarijat, kakor ga svet še ni videl!” Odklanjal je tudi Gosarjevo zahtevo po maksimiranju premoženja. O njej je govoril kot o “katoliškem socijalizmu”. Gosar naj bi hotel “svet preustrojiti s tem, da naj se potom postav dolo či, koliko premoženja sme ime- ti vsak posamni človek. Če prekora či maksimalno svoto, potem se mu mora tisto, za kolikor je maksimum prekora čil, s silo odvzeti!” Gosarjeve socialnogospodarske zamisli so po Tav čarju brile “norce (...) z našo industrijo, našo trgovino in našo obrtjo!” Pomenile naj bi “katoliško boljševištvo”, o katerem je Tav čar menil, da je lahko v določeni meri nevarno. Opozarjal je namre č, če bo “z geslom: “’Vera je v nevarnosti’ stopila Gosarjeva stranka (SLS – op. J. P.) s svojo socijalizacijo in z drugimi svojimi socijalnimi utopijami med kmete, potem se bo mali človek na deželi dal prepri čati, da je Kristus (ti- sti – op. J. P.), ki zahteva socijalizacijo zemlje, socijalizacijo hišnih posestnikov in visoko obdav čenje zemljiške rente. Nekaj nevarnosti je tukaj,” je poudaril, “da nastane katoliški boljševizem na deželi”. Veliko “nevarnost dr. Gosarjevih socijalnih reform” pa je videl tudi v tem, da se “dajo tudi enostransko izvesti, tako da bo tepen samo ‘liberalec’, klerikalec pa bo od veselja skakal od tal”. Zahteval je, da se morajo “naši srednji sloji” tej nevarnosti z najve čjim pogumom postaviti v bran. Pred volitvami v Ustavodajno skupš čino jih je tako- le opozoril: “Mislim, dragi Ljubljan čani, da si kaj takega ne morete želeti in da je docela izklju čeno, da bi vi sami, bodisi da ste hišni posestniki, trgovci ali industrijalci, postali tako slepi, da bi podpirali dr. Gosarja s svojo glasovnico pri tej mesariji!” 662 Tav čarju so torej bili trn v peti tako komunisti, kot tudi – kot jih je imenoval – “katoliški komunisti”. 663 Krščanskosocialni refor- mni program, ki so ga zagovarjali slednji pa je bil – z delno izjemo nacionalnega vprašanja – edina to čka, v kateri je Tav čar še napadal katoliško stran. Po prvi svetovni vojni je namre č svojo kulturno- bojno držo skorajda opustil. Menil je, da ni ve č potrebe voditi “po- liti čni boj s tisto neusmiljenostjo, kakor smo ga vodili svoj čas”. 664 To stališ če je utemeljeval s svojo politi čno preteklostjo, ko je skoraj četrt stoletja stal na čelu vojske, ki se je z “brezprimernim samo- zatajevanjem in s plemenitega cilja vredno požrtvovalnostjo” boje- 662 Slovenski narod, 7. 11. 1920, Z zbora demokratske stranke. 663 Slovenski narod, 26. 6. 1920, Ivan Tav čar, Bodi konec besnenju!, 9. 1. 1921, Ivan Tav čar, Proti korupciji. 664 Slovenski narod, 6. 7. 1920, Ivan Tav čar, Ne vlivajmo olja v plamen! 133 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM vala proti “klerikalni stranki” ter “proti mra čnjaštvu in duševnemu robstvu”. 665 Leta 1920 je na vero, njen družbeni pomen in politi čno delovanje cerkvenih predstavnikov gledal druga če. Opozarjal je, da nima božji nauk nobene koristi, če se “s prižnice priporo čajo kan- didati kake stranke, ter bi Kristus, če bi danes hodil med nami, iz svojih templjev izgnal politi čne branjevce ravnotako, kakor je izgnal svoj čas navadne branjevce”. Zato je bil prepri čan, “da agitacija v cerkvi ni (ve č – op. J. P.) glavna stvar. Glavna stvar je agitacija du- hovš čine zunaj cerkve: mlad in vnet kaplan, ki bo pono či in podnevi lazil od hiše do hiše, bo dosegel ve čje uspehe, nego pridiga, in naj bo ta še tako agitatori čna. Te agitacije se pa duhovš čini ne more prepovedati, ker je vsak volivec opravi čen, da agitira, kolikor more.” Zato je v takih primerih svetoval moder in umirjen politi čni odziv. Pametni politiki bi morali upoštevati, “naj so še taki radikalci, izrek velikega državnika: Nobena država se brez vere in svobode ne more vladati. Ta državnik je bil grof Cavour,” je nadaljeval, “ki je bil s klerikalizmom kve čjemu toliko v sorodstvu, kakor sta bila z menoj Adam in Eva, ko sta hodila še po paradižu.” 666 Poleg idejnopoliti čnih vprašanj je Tav čar v jugoslovanski dr- žavi obravnaval tudi konkretne probleme tedanjega gospodarske- ga razvoja. Kot dober poznavalec finan čne problematike 667 je ve č- krat pisal ali govoril o znani povojni menjavi avstrijskih kron za di narje v razmerju 4 krone za 1 dinar. O tej menjavi je leta 1919 in v za četku leta 1920 potekala velika razprava v gospodarskih krogih in v vseh dejavnikih državne gospodarske politike. 668 Razmerje 4 : 1 je ob svoji ustanovitvi 31. januarja 1920 dolo čila Narodna ban- ka Kraljevine SHS, potrdila pa sta ga tudi vlada in Za časno narod- no predstavništvo. 669 Razmerje je šlo v škodo kronskega obmo č- 665 Slovenski narod, 5. 12. 1920, Ivan Tav čar, Ljubljanskim demokratskim volilcem! 666 Slovenski narod, 6. 7. 1920, Ivan Tav čar, Ne vlivajmo olja v plamen! – V navedku ome- njeni grof Camillo Benso de Cavour (1810–1861) je bil italijanski državnik in predstavnik liberalne aristokratsko–meš čanske politi čne usmeritve. 667 Tavčar je bil soustanovitelj Mestne hranilnice ljubljanske leta 1889, nato je bil od leta 1900 član upravnega sveta Ljubljanske kreditne banke in v letih 1916–1923 njegov predse- dnik. Po oblikovanju Kraljevine SHS je bil od leta 1919 član upravnega odbora Hrvaške trgo- vinske banke in od leta 1921 še upravnega odbora Hrvaško–slavonske zemaljske hipotekar- ne banke v Zagrebu. Bil je tudi član upravnega odbora Narodne banke v Beogradu. Dejaven je bil še na drugih gospodarskih podro čjih. V letih 1888–1923 je bil predsednik upravnega odbora Narodne tiskarne v Ljubljani, od leta 1920 pa je bil član upravnih odborov Združenih papirnic Vev če–Gori čane–Medvode, tovarne za kemijsko industrijo Zorka (Zagreb–Subotica) in drugih gospodarskih ustanov. 668 Jože Šorn, Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919–1924. Ljubljana 1997, str. 125–128 (Šorn, Slovensko gospodarstvo). Glej tudi Ze čevi ć, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 230–232. 669 Šorn, Slovensko gospodarstvo, str. 127. – Za časno narodno predstavništvo (ZNP) je bilo prvo zakonodajno telo novo ustanovljene jugoslovanske države, t. i. predparlament. Obliko- vano je bilo zato, da v vmesnem obdobju od ustanovitve Kraljevine SHS do sklica Ustavodaj- ne skupš čine po hitrem postopku sprejema zakone, nujne za državo, nadzoruje delo vlade, da bi bilo na čelo parlamentarne odgovornosti uveljavljeno še pred sklicem konstituante, predvsem pa, da pripravi volilni zakon za volitve v Ustavodajno skupš čino. ZNP je delovalo od 1. 3. 1919, ko ga je sklicala vlada do 28. 10. 1920, ko je bilo z ukazom regenta Aleksandra 134 ja, 670 kar so poudarjali tudi na Slovenskem. Lastniki kron niso bi- li zadovoljni, ker so menili, da je vrednost krone nasproti dinarju večja. 671 Tako je mislil tudi Tav čar. Ko so se decembra 1919 za čeli širiti glasovi, da bo menjava izvedena v razmerju 4 : 1, je pohitel z opozorilom, da bi omenjeno razmerje za Slovence pomenilo “nekak inferno, v katerem nas bodo silili v kotle, tako da od nas ne bo dru- gega ostalo, kakor nekoliko prekuhanih kosti na dnu teh kotlov!” To bi bilo delo srbskih finan čnikov, ki se jih je bal, “ker so njihove trde glave znane po celem jugu in tudi njihovo dosedanje delo je nam prinašalo sadove, grenkejše od pelina!” Tav čar ni verjel, da bi po zamenjavi kron za dinarje 1 dinar imel enako vrednost kot 4 nekdanje krone. Ugovoru, da bo dinar državni denar, ki bo dosti bo- lje fundiran kot dotedanja krona, ni verjel. To pa zato, ker ni verjel “v dobro fundacijo srbskega ban čnega dinarja”. Zahteval je, naj se zamenjava kron za dinarje izvede enakopravno, v razmerju 1 : 1. 672 Enako vrednost krone nasproti dinarju je utemeljeval s slovenskim narodnim bogastvom. “Za to krono ti či naše premoženje, ti če naši gozdovi, predvsem (pa) ti či tudi energija slovenskega naroda, katera je na trgovskem, na obrtniškem in na kmetiškem polju velika in katera bo postala mogo čna tudi na polju naše industrije!” Menjava v razmerju 4 : 1 pa bi uni čila slovensko industrijo, var čevalcem v slovenskih hranilnicah odvzela tri četrtine prihrankov in Slovencem vsilila valuto, “katera bi se nam zadrgnila okrog vratu kakor obešen- cu vrv”. Zato je zahteval, “da se reši vprašanje valute po pameti in po pravici!” 673 Ker je bilo rešeno z vzpostavitvijo razmerja 4 : 1, ni tega nikoli pozabil. 674 Prav tako dosleden je bil Tav čar tudi pri klju čnem problemu nove jugoslovanske države – vprašanju notranje ureditve jugoslo- vanske skupnosti in oblike vladavine v njej. S tem vprašanjem so bi- li tesno povezani tudi njegovi pogledi na nacionalni problem. Tav čar je izhajal iz unitaristi čnega in centralisti čnega narodnega programa Jugoslovanske demokratske stranke in je že pred oblikovanjem Kra- ljevine SHS odlo čno podpiral zamisel centralisti čne, monarhisti čne in narodno unitaristi čne jugoslovanske države. 675 Ko je oktobra 1918 – še v času Avstro–Ogrske monarhije – med vidnim pripadnikom SLS in zagovornikom avtonomisti čnega koncepta Franom Šukljetom in liberalci potekala znana polemika o ureditvi bodo če jugoslovanske države, je Tav čar nepopustljivo poudarjal svoje unitaristi čne in cen- razpuš čeno. O ZNP glej podrobneje Neda Engelsfeld, Prvi parlament Kraljestva Srba, Hrvata i Slovenaca – Privremeno narodno predstavništvo. Zagreb 1989. 670 Žarko Lazarevi ć, Na južnih obzorjih : gospodarska izkušnja Slovencev v prvi jugoslovan- ski državi. Nova revija, 1995/156–157, str. 195. 671 Šorn, Slovensko gospodarstvo, str. 127. 672 Slovenski narod, 17. 12. 1919, Ivan Tav čar, K valutni uredbi. 673 Slovenski narod, 22. 1. 1920, Za zdravo valuto. 674 Slovenski narod, 22. 1. 1921, Ivan Tav čar, V Beogradu, 1. 675 O unitaristi čnem in centralisti čnem programu JDS in vzrokih, zakaj so ga slovenski libe- ralci podpirali glej Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 29–40. 135 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM tralisti čne poglede. Nikakor si ni mogel predstavljati, da bi lahko v jugoslovanski državi “nastala posebna slovenska, posebna hrvatska in posebna srbska skupina”. Prav tako si ni mogel predstavljati, “da bi ta država obsegala zedinjeno Slovenijo samo zase in lo čeno od zedinjene Hrvatske ali zedinjene Srbije”. Bodo ča Jugoslavija naj bi bila “izklesana iz enega samega kamna”. Zato bi morala biti njena ustava usklajena z enotnim državnim zna čajem. Enako naj bi velja- lo tudi za državno upravo, ki se bo morala “istotako povsod urediti po enotnih principih, ki bodo odgovarjali ujedinjeni enotni državi”. Tav čar je poudaril tudi unitaristi čno nacionalno stališče. Po njem naj bi bili Slovenci, Hrvati in Srbi zgolj “plemena” enotnega jugo- slovanskega naroda. Opozoril je, da se mora jugoslovanska država “takoj spo četka postaviti na temelj, da prebiva v njej en sam narod. Teorije, da v teh pokrajinah živi ve č narodov, na noben na čin ne pustimo veljati,” je pribil. Pri tem je kot ugleden slovenski književnik zastopal presenetljivo stališ če: “ Če pa se nova država pri ustavi in upravi opre na princip enotnosti in če bi vsled tega vpliv vseh naših nare čij ne bil popolnoma enak, bomo kaj takega že prenesli, če smo v resnici pravi Jugoslovani”. 676 Tav čar je pri unitaristi čnem, centralisti čnem in nato tudi monarhisti čnem na čelu brezpogojno vztrajal tudi po razpadu Av- stro–Ogrske monarhije. Kljub temu pa je v času obstoja Države SHS novembra 1918 podal oziroma podprl nekaj predlogov, ki so bili v “svobodni in samostojni Jugoslaviji”, kot je imenoval Državo SHS, 677 v prid slovenskemu narodno emancipacijskemu stališ ču. Tako je na njegov predlog slovenska Narodna vlada 1. novembra 1918 sprejela sklep, da Narodnemu Vije ću v Zagrebu, najvišjemu organu obla- sti v Državi SHS, izreka “svoje popolno zaupanje v prepri čanju, da zavzema Narodno vje će napram naši vladi isto stališ če, kakor ga zavzema nasproti narodni hrvatsko–slavonski vladi”. 678 Naslednji dan, 2. novembra 1918, je Narodna vlada na njegov predlog skleni- la, da se izvrši “slovesna prisega” slovenskih vojakov. 679 Izvršena je bila 6. novembra 1918, ko je prisegel “kader 17. pešpolka za Naro- dno vl.” 680 Tav čar je 9. novembra 1918 tudi podprl zamisel, naj se oblikuje slovenski parlament. 681 Ta zamisel pa tedaj ni prodrla. 682 676 Slovenski narod, 17. 10. 1918, Ivan Tav čar, In necessariis unitas! – O Šukljetovem av- tonomisti čnem konceptu in polemičnem odzivu liberalcev nanj oktobra 1918 glej Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 45–65. 677 UL NV SHS, 8. 11. 1918, Poziv kmetovalcem. 678 Zapisnik seje Narodne vlade v Ljubljani, z dne 1. novembra 1918. V: Sejni zapisniki Naro- dne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921, 1. Za objavo pripravil Peter Ribnikar. Ljubljana 1998, str. 54 (Sejni zapisniki, 1). 679 Zapisnik seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, dne 2. novembra 1918. Sejni zapisniki, 1, str. 59. 680 Prav tam in Zapisnik seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 6. novembra 1918. Sejni zapisniki, 1, str. 78. 681 Perovšek, Slovenska osamosvojitev 1918, str. 153. 682 Prav tam, str. 147–157. 136 “Edino avtoriteto, ki je bila v deželi”, 683 je še nadalje predstavljala Narodna vlada. Zanimivo pa je, da je Tav čar kot poverjenik Narodne vlade za prehrano kljub mnenju predstavnika generalnega štaba vojske Države SHS, “da je iz vojaškega stališ ča mogoče zasesti Ce- lovec, težave pa nastanejo za prehrano”, na seji vlade 30. novembra 1918 zasedbi Celovca nasprotoval. Izjavil je, “da ni v stanu prevzeti še aprovizacije Celovca”. Zato je predlagal, naj “vojaštvo zasede sa- mo še Grabštajn pri Celovcu in Celovec sam le ogroža”. Ker je na isti seji komisar Narodne vlade za Koroško Franc Smodej izjavil, da je v Celovcu dosti živil in “da morajo Korošci tudi imeti Celovec kot sre- diš če uprave”, je vlada sklenila, naj se Smodej napoti “v Maribor in eventualno še v Zagreb in naj zasigura prehrano Celovca neodvisno od Ljubljane. (...) Če se mu to posre či, se ukaže generalu Maistru zasesti Celovec, ker ima po lastni izjavi dovolj mo či na razpolago.” 684 General Rudolf Maister je v za četku decembra 1918 nadaljeval za- sedbo krajev ob slovenski severni etni čni meji, Celovca pa tedaj ni poskušal zasesti. Svojo zavezanost unitarizmu, centralizmu in monarhizmu je Tav čar leta 1918 posebej dokazal v dogajanjih, povezanih z obli- kovanjem jugoslovanske države. Najprej je že ob državni odcepitvi Slovencev od habsburške monarhije 29. oktobra 1918 poudaril, da so “Jugoslovani (...) en sam narod”. 685 Ko pa so na seji Narodne vlade 21. novembra 1918 obravnavali vprašanje združitve Države SHS in Kraljevine Srbije v skupno jugoslovansko državo in razpra- vljali o njeni ureditvi, se je Tav čar zavzel za čim prejšnjo združitev s Srbijo in oblikovanje skupne vlade, parlamenta in regentstva v novi državni skupnosti. 686 Na osnovi unitaristi čnega in monarhisti čnega na čela je nato tudi bila izvršena jugoslovanska združitev 1. decem- bra 1918. 687 Po oblikovanju Kraljevine SHS je Tav čar posvetil vso svojo ustvarjalno mo č politi čni uveljavitvi jugoslovanskega narodnega unitarizma, državnega centralizma in kara đorđevi ćevskega monar- hizma. V Slovenskem narodu so se od decembra 1918 do volitev v Ustavodajno skupš čino novembra 1920 vrstili številni članki, v katerih se je gore če zavzemal za unitarizem, centralizem in monar- hijo. Zelo jasno je podpiral stališ če, da obstaja v Kraljevini SHS “en 683 Slovenski narod, 15. 2. 1919, Ivan Tav čar, Brez zamere. 684 Zapisnik 26. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, dne 30. novembra 1918. Sejni zapisniki, 1, str. 148. 685 Slovenski narod, 30. 10. 1918, Manifestacijski sprevod v Ljubljani. 686 Zapisnik 20. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 21. novembra 1918. Sejni za- pisniki, 1, str. 124. – Taka stališ ča je Tav čar zagovarjal tudi v članku Republika?, ki ga je Slovenski narod objavil 23. 11. 1918. (Slovenski narod, 23. 11. 1918, –r. /Ivan Tav čar/, Republika?). 687 O tedanjih pogledih slovenske politike na jugoslovansko državno združitev in ureditev bodo če jugoslovanske države ter o politi čnem dogajanju povezanem z združitvijo 1. 12. 1918 glej podrobneje Perovšek, Slovenska osamosvojitev 1918, str. 132–147; isti, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 97–99. 137 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM sam narod”, ki ima po na čelu “en narod – ena država (...) eno samo dušo”. Zagotavljal je, da v jugoslovanski državi “ne bo ne Slovenca, ne Hrvata, ne Srba”, ker bo obstajala le “iz vrst čvrstih (...) Jugoslo- vanov”. 688 Odlo čno je zagovarjal tudi enotno in nerazdružljivo cen- tralisti čno jugoslovansko državo pod vodstvom srbske kraljevske dinastije Kara đorđevi ćev. 689 Po njegovem prepri čanju so namre č imeli Srbi in njihova dinastija najve č zaslug za nastanek Kraljevine SHS. 690 To “upravi čuje tako dinastijo, kakor junaški srbski narod, da sta postavljena na čelo Jugoslaviji”. 691 Tav čar je pozdravljal táko politi čno vlogo Srbov in karađorđevi ćevske dinastije. Kot politik, ki je zagovarjal “monarhijo proti republiki, kakor tudi centralizem pro- ti separatizmu (avtonomizmu – op. J. P.)”, 692 je bil namre č prepri- čan, da mora “srbski duh (...) nas vse prešinjati, če ho čemo, da ne razpade Jugoslavija v razli čne kote in koti če, ki bo vlekel vsak na svojo stran”. Potem bi “kmalu imeli državno telo, na katerem bi vsak ud deloval proti drugemu udu”. 693 Tav čarjevo priklonitev “srbskemu duhu” je najbolje pokazalo njegovo zavra čanje republike. Srbsko razumevanje jugoslovanske države je namre č upoštevalo le unitarizem in centralizem, o mo- narhizmu in dinastiji Kara đorđevi ćev pa razprave sploh ni dopu- ščalo. 694 Tega ni dopuš čal tudi Tav čar, ki je maja 1920 opozarjal, “da smo monarhisti čna država, da imamo svojo dinastijo, za katero moramo Bogu hvalo dajati. Samo premislimo, kam bi bili zajahali, da smo živeli v republiki! Svoje življenje zastavim,” je zagotavljal, “da bi danes, po preteku poldrugega leta, republika še ne imela svoje- ga predsednika. Vsaka frakcija v žalostnem narodnem predstavni- štvu, silila bi kako svojo osebico na mesto predsednika. Ve čine pa bi vzlic vsem konferencam ne bilo (...). Veseli smo svoje dinastije”, je poudaril. 695 Zato je bila zanj na volitvah v Ustavodajno skupš či- no najpomembnejša opredelitev za monarhijo. Volilcem je svetoval, naj “odklonijo vsakega kandidata, ki bi jim godel o republiki, in v blaznico naj ga pošljejo, ne pa v konstituanto. Koliko zla je re- 688 Slovenski narod, 10. 12. 1919, Ivan Tav čar, Obletnica svobodne Jugoslavije. Glej tudi Slovenski narod, 23. 1. 1919, Ivan Tav čar, Prehrana. 689 Slovenski narod, 14. 12. 1918, Slavnostna seja ob činskega sveta ljubljanskega, 24. 12. 1918, Ivan Tav čar, Prehrana in valuta, 1, 15. 2. 1919, Ivan Tav čar, Brez zamere, 31. 5. 1919, Ivan Tav čar, Za kulturo in človekoljublje, 7. 7. 1919, Zborovanje zaupnikov JDS, 10. 12. 1919, Ivan Tav čar, Obletnica svobodne Jugoslavije, 1. 1. 1920, Ivan Tav čar, Ob novem letu, 22. 1. 1920, Za zdravo valuto, 16. 5. 1920, Ivan Tav čar, Naše zakonodajstvo, 19. 9. 1920, Ivan Tav čar, Kako ustavo potrebujemo?, 26. 9. 1920, Ivan Tav čar, Odgovor, 29. 10. 1920, Ivan Tav čar, Volilni manifest SLS, 7. 11. 1920, Z zbora demokratske stranke, 12. 11. 1920, Ivan Tav čar, Prvi odgovor, 23. 11. 1920, Dr. Ivan Tav čar o delu za državo in o stran- kah, 24. 11. 1920, Volilni shod JDS na Barju. 690 Slovenski narod, 14. 12. 1918, Slavnostna seja ob činskega sveta ljubljanskega, 7. 7. 1919, Zborovanje zaupnikov JDS. 691 Slovenski narod, 16. 5. 1920, Ivan Tav čar, Naše zakonodajstvo. 692 Slovenski narod, 31. 5. 1919, Ivan Tav čar, Za kulturo in človekoljublje. 693 Slovenski narod, 7. 7. 1919, Zborovanje zaupnikov JDS. 694 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 99–102. 695 Slovenski narod, 16. 5. 1920, Ivan Tav čar, Naše zakonodajstvo. 138 publikanska misel rodila pri naših bratih Hrvatih, kjer je to misel sprožil prismojen človek (predsednik Hrvaške republikanske kme č- ke stranke Stjepan Radi ć – op. J. P.), kojega so oddali za dve leti v je čo, mesto da so ga za vse življenje nastanili v Stenjevcu (bolnišnica za duševno bolne v okolici Zagreba – op. J. P.)! Republikanskih šal ne uganjajmo,” je opozarjal, “ker danes niti Bog ne vé, kaj naj bi po čeli z republiko v Makedoniji, ali med hrvatskimi seljaki, ali med slovenskimi kmeti!” 696 Tav čar ni dopuš čal tudi nobenega dvoma v centralisti čno dr- žavno ureditev. To je pokazala njegova odlo čna zavrnitev znane Av- tonomisti čne izjave slovenskih kulturnih delavcev februarja 1921. Tedaj se je 43 vidnih slovenskih univerzitetnih profesorjev, literatov, igralcev, likovnikov, glasbenikov in drugih predstavnikov sloven- skega humanisti čnega izobraženstva javno uprlo centralisti čnim in unitaristi čnim zamislim o notranji ureditvi Kraljevine SHS. Zavzeli so se za “avtonomijo slovenskega, že itak dovolj razkosanega ozemlja in sicer v takem obsegu, ki bi ne slabil mo či države, ampak jo krepil, dajajo č razmah individualnim silam edinic”. 697 Predsednik JDS Tav- čar je njihovo zahtevo odklonil kot “plod truda gotovih strank, ki go- re za avtonomijo, morda tudi za federalizem, ali še celo za zvezo treh državic, in je torej izjava predvsem sad naporov klerikalne in social- no–demokrati čne stranke”. Zahtevo po slovenski avtonomiji je imel “za prazen fantom, ki se sploh ne da uresni čiti”. Ker so jo podpisali ugledni kulturni in znanstveni delavci, jo je pobijal s primeri iz kul- turnega in znanstvenega življenja. Menil je, da bi v avtonomisti čno urejeni državi avtonomne enote svoje prihodke obdržale zase, ne pa za financiranje skupne države. Zato bi morale tudi same finan čno skrbeti za svoje kulturne potrebe. Tega pa ne bi zmogle. Tav čar je dvomil, da bi “malo slovensko pleme, če je zase avtonomna edinica, moglo vzdrževati univerzo in tehniko, konservatorij in še druge take zavode, predvsem tudi gledališ če v takem obsegu v kakršnem se nahaja danes. Vse to smo dobili,” je opozarjal, “ker nam je prisko- čila država na pomo č, recimo kar naravnost, ker nam je prišel na pomo č srbski narod.” Zato ni verjel v avtonomijo Slovenije, pa č pa v centralisti čno državo. Brez nje se lahko “kar poslovimo od univerze in tehnike ter vseh drugih kulturnih naprav, katerih bi nam posa- mezne edinice ne privoš čile, država bi nam jih pa ne mogla dati, 696 Slovenski narod, 19. 9. 1920, Ivan Tav čar, Kako ustavo potrebujemo? – Opozarjam, da voditelj HRKS Stjepan Radi ć v zaporu ni preživel dveh let, kot je zapisal Tav čar, pa č pa 11 mesecev. Radi ć je bil aretiran na zahtevo notranjega ministra Svetozarja Pribi ćevi ća, ker je naslovil na francosko vojaško misijo apel, v katerem je oporekal pravno veljavnost akta o jugoslovanski združitvi 1. 12. 1918. V zaporu je bil od 25. 3. 1919 do 27. 2. 1920. 697 Naši zapiski, 1921/2, str. 25–26. – O Avtonomisti čni izjavi glej Fran Erjavec, Avtono- misti čna izjava slov. kulturnih delavcev : iz spominov. Zgodovinski zbornik. Buenos Aires 1958, str. 1–30 (Erjavec, Avtonomisti čna izjava); Ervin Dolenc, Kulturni boj : slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918–1929. Ljubljana 1996, str. 145–150 (Dolenc, Kul- turni boj). 139 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM ker bi ji edinice jemale vse dohodke”. 698 Proti slovenski avtonomiji pa je bil tudi zato, ker se je zanjo zavzemala katoliška Slovenska ljudska stranka. V avtonomni Sloveniji bi namre č vsak “poverjenik (tedaj še obstoje če Deželne vlade za Slovenijo – op. J. P.), morda tu- di vsak klerikalni župan, gotovo pa vsak dekan in župnik (...) smel dvigati prapor upora, če se mu bo dozdevalo, da mu kak ‘nasilnež’ z ministrskega sedeža (v Beogradu – op. J. P.) dela krivico. To bo lepa avtonomija! Ne bomo imeli nikake državice, – kar bomo imeli, bo podobno velikemu vrab čjemu gnezdu, skupaj znešenemu brez vsakega reda in sistema. (...) Tako si mi ne moremo predstavljati avtonomije,” je poudaril, “ker bi taka avtonomija onemogo čila vsako vladanje in bi Jugoslavijo postavila na nivo srednje– in južnoameri- ških republik.” 699 Kljub odklanjanju teženj po avtonomiji Slovenije pa Tav čar pred volitvami v Ustavodajno skupš čino ni ve č zagovarjal absolu- tnega centralizma. V tem smislu je celo priznal, da je oktobra 1918 storil krivico Franju Šukljetu, ko je pisal proti njegovim avtonomi- sti čnim zamislim. Absolutni centralizem “nima danes življenjske moči v sebi, in tega so krivi nemalo Srbi sami”, je ocenil septembra 1920. Srbski uradniki, ki so prišli v Slovenijo, “so se vsi odlikovali z izvanredno trmoglavostjo ter se obnašali tako, kakor bi se v Lju- bljani dalo administrirati čisto po istih na čelih, kot se vodi uprava recimo v Prištini, kjer se z uradnim denarjem kvarta in pijan čuje do no či”. 700 Tav čar se je zavzel za zmerno upravno decentralizacijo, ko bi pokrajinski upravni organi izvajali posle državne uprave pod vod- stvom osrednje državne oblasti. 701 To seveda ni pomenilo zanikanja centralizma, saj je poudaril, da je treba zagotoviti, “da se država sama s pomočjo ustave ne bo dala na kose raztrgati”. 702 Zahteval je centralisti čno ustavo, “da bo pri takih pripetljajih – ko bi se bunila ljubljanska vlada – imel ministrski predsednik samo eno pot: br- zojaviti generalu Doki ću ( Đura Doki ć, poveljnik dravske divizijske oblasti v Ljubljani – op. J. P.), da vrže puntarja v Ljubljanski vladni pala či v je čo in železje”. 703 Za Tav čarja je bila torej poleg unitarizma, centralizma in mo- narhizma jamstvo enotne jugoslovanske države tudi mo čna in di- sciplinirana vojska. Imel jo je za “predpogoj mo čni državi”, za njeno pest, ki “bo morala biti železna”. Predvsem zaradi zunanjih sovražni- 698 Slovenski narod, 27. 2. 1921, Ivan Tav čar, Kulturni delavci in avtonomija. 699 Slovenski narod, 26. 9. 1920, Ivan Tav čar, Odgovor. 700 Slovenski narod, 19. 9. 1920, Ivan Tav čar, Kako ustavo potrebujemo? 701 Prav tam in Slovenski narod, 27. 2. 1921, Ivan Tav čar, Kulturni delavci in avtonomija. 702 Slovenski narod, 27. 2. 1921, Ivan Tav čar, Kulturni delavci in avtonomija. 703 Slovenski narod, 19. 9. 1920, Ivan Tav čar, Kako ustavo potrebujemo? – S “puntarjem” je Tav čar mislil na člana SLS in predsednika Deželne vlade za Slovenijo Janka Brejca, ki je skušal nasproti osrednji vladi v Beogradu dose či čim ve č avtonomije za Slovenijo. O Brej- cu kot predsedniku Deželne vlade za Slovenijo glej podrobneje Andrej Rahten, Pozabljeni slovenski premier : politi čna biografija dr. Janka Brejca (1869–1934). Celovec – Ljubljana – Dunaj 2002, str. 217–265. 140 kov, med njimi posebej Italije, kot tudi zaradi notranjepoliti čnih raz- mer oziroma elementov, “ki mislijo, da so vselej, kadar se dolgo časijo pod božjim nebom, upravi čeni organizirati kako malo revolto!” 704 Tega se sicer ni bal, saj je bila njegov ideal “plemenita srbska vojska”. Ta je po oblikovanju nove države pomagala, “da se je mogel med nami obvarovati red in da nismo doživeli krvavih izgredov, kakor jih je n. pr. doživela naša madjarska soseda (mišljen je čas od 21. marca do 1. avgusta 1919, ko je bila na Madžarskem vzpostavljena Madžar- ska sovjetska republika – op. J. P.)”. 705 Toda kljub pohvalam jugo- slovanski vojski in v tem pogledu “slavnemu srbskemu imenu” 706 je pred volitvami v Ustavodajno skupš čino posebej poudaril: Armada bo morala, “kakor vsaka druga panoga državne uprave, stati pod kontrolo parlamentarnega nadzorstva. Armada ne bo smela tvoriti, kakor se sedaj časih pripeti, samostojno državico v državi. Tudi ne bo smela biti monopol za eno samo pleme (Srbe – op. J. P.), tako da bodo po sprejetju ustave morale v hipu odpasti tiste sramotne, kul- turi in vsaki ljubezni do skupne domovine naravnost v obraz bijo če razmere, kakor jih doživljamo dandanes, ko se slovenski častniki iz služb podé in preganjajo kakor brezpravne pare. Tudi za arma- do zahtevamo popolno enakopravnost, in ustava mora Slovencem omogo čiti, da postanejo enakopravni člani naše vojske, da se jim godi kakor vsakemu drugemu državljanu, tako da kon čno postane Slovenec makari še celo general Dravske divizije!” 707 Táko izrazito politi čno stališ če, ki je zadevalo notranjepoliti č- ne odnose v Kraljevini SHS, je Tav čar izrekel dobrega pol leta pred sprejemom unitaristi čne in centralisti čne Vidovdanske ustave 28. junija 1921. Vidovdanska ustava, ki je uzakonila jugoslovanski na- rodni unitarizem, državni centralizem in vladarsko oblast srbske dinastije Kara đorđevi ćev, 708 je uveljavila vsa temeljna politi čna in državnopravna na čela, na katerih naj bi bila po Tav čarjevem mne- nju zgrajena jugoslovanska država. V tem smislu je nazore, ki so oblikovali Tav čarjev jugoslovanski narodnopoliti čni program, potr- dila jugoslovanska državnopoliti čna stvarnost. Ta je potrdila tudi njegovo izrazito protikomunisti čno stališ če, ki ga je zagovarjal kot prepri čan meš čanski politik. Z Obznano, ki jo je sprejela vlada Kra- ljevine SHS 29. decembra 1920 in Zakonom o zaš čiti javne varnosti in reda v državi, ki ga je sprejela Zakonodajna skupš čina Kraljevine SHS 2. avgusta 1921, je namre č bila še za časa njegovega življenja v Kraljevini SHS prepovedana vsa komunisti čna dejavnost, Komu- 704 Slovenski narod, 7. 11. 1920, Z zbora demokratske stranke. 705 Slovenski narod, 10. 12. 1919, Ivan Tav čar, Obletnica svobodne Jugoslavije. 706 Slovenski narod, 12. 9. 1920, Ivan Tav čar, Benešev kontrakt. 707 Slovenski narod, 7. 11. 1920, Z zbora demokratske stranke. 708 O tem glej Jurij Perovšek, Unitaristi čni in centralisti čni značaj vidovdanske ustave. Pri- spevki za novejšo zgodovino, 1993/1–2, str. 17–26 (Perovšek, Unitaristi čni in centralisti čni zna čaj vidovdanske ustave). 141 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM nisti čna partija Jugoslavije pa potisnjena v ilegalo. 709 Tav čar je to- rej po ustanovitvi Jugoslovanske demokratske stranke konec junija 1918 in nato oblikovanju Kraljevine SHS 1. decembra 1918 kljub poznejšim življenjskim letom dokazal dober ob čutek za ocenjevanje politi čnih razmer. Čeprav je bil skoraj slepo privržen novi državi, pa je v časih opozoril tudi na njene napake: neugodno valutno me- njavo avstrijskih kron za dinarje v razmerju 4 : 1, uvajanje pretr- dega centralisti čnega sistema ter srbske nadvlade in zapostavljanje slovenskih oficirjev v jugoslovanski vojski. V zadnjih letih svojega politi čno publicisti čnega udejstvovanja pa je bil sposoben tudi kri- ti čnega politi čnega samopremisleka. Znatno je omilil kulturnobojno stališ če proti katoliški strani in priznal, da je v polemiki o vprašanju notranje ureditve jugoslovanske države oktobra 1918 pokazal pre- malo razumevanja za Šukljetova avtonomisti čna stališ ča. V zadnjih mesecih obstoja Avstro–Ogrske monarhije je tudi priznal, da je bila njegova “huda (...) pregreha”, da je “iz politi čne ozkosr čnosti nasto- pal svoj čas proti splošni in enaki volilni pravici”. 710 Po oblikovanju jugoslovanske države je tudi javno nasprotoval nestrpnemu in ne- spravljivemu odnosu do Nemcev na Slovenskem. 711 Kljub nekaterim kriti čnim (tudi samokriti čnim) oziroma omilje- nim politi čnim stališ čem, ki jih je zapisal po oblikovanju Kraljevine SHS, pa je Tav čar tudi v tem obdobju svojega življenja in dela ostal konservativen politik. Ujet v liberalno doktrino unitaristi čnega in centralisti čnega jugoslovanstva tudi ni ve č razumel avtenti čnih slo- venskih narodnih interesov. Te je tedaj z avtonomisti čnimi narodno- politi čnimi zahtevami že izrazilo ve č razli čnih politi čnih subjektov, med njimi tudi najmo čnejša slovenska politi čna stranka – Sloven- ska ljudska stranka. 712 Unitaristi čno jugoslovanstvo je Tavčarja in 709 Viri za zgodovino Komunisti čne stranke na Slovenskem v letih 1919–1921. Jasna Fischer (ur.), Janko Prunk (ur.). Ljubljana 1980, str. 220–222; Uradni list Pokrajinske uprave za Slovenijo, 11. 8. 1921, Zakon kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev o zaš čiti javne varnosti in reda v državi. 710 Slovenski narod, 18. 7. 1918, Ivan Tav čar, Da smo si na jasnem! – O Tav čarjevem na- sprotovanju splošni in enaki volilni pravici glej Bergant, Kranjska med dvema Ivanoma, str. 287–335. 711 Slovenski narod, 31. 5. 1919, Ivan Tav čar, Za kulturo in človekoljublje, 13. 3. 1921, Ivan Tav čar, Na slepem tiru. 712 Erjavec, Avtonomisti čna izjava, str. 14, 17–30; Janko Prunk, Zveza delovnega ljudstva v Ljubljani za ob činske volitve decembra 1922. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1971–1972/1–2, str. 226–227; Ze čevi ć, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 220–228, 251, 281, 289, 309–312, 334–338, 341, 345, 353, 362–365, 368, 370–374, 383–391, 399–400; Jurij Perovšek, Lon čarjevi narodni in idejno–politi čni pogledi v času med svetovnima vojna- ma. Glasnik Slovenske matice, 1994/1–2, str. 42–45; isti, Slovenski avtonomizem sociali- sti čne smeri v letu 1923. Prispevki za novejšo zgodovino, 1994/2, str. 169–171, 173; isti, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 119–123, 178–180, 184, 206–213; isti, Programi politi čnih strank, str. 71, 77–83, 150, 151, 153, 154, 156, 158, 162; Igor Grdina, Kratka zgodovina Slovenske zemljoradniške in Slovenske republikanske stranke Antona Nova čana. Zgodovinski časopis, 1989/1, str. 85–86, 88; Miroslav Stiplovšek, Slovenski parlamentari- zem 1927–1929 : avtonomisti čna prizadevanja skupš čin ljubljanske in mariborske oblasti za ekonomsko–socialni in prosvetno–kulturni razvoj Slovenije ter za udejanjenje parlamen- tarizma. Ljubljana 2000, str. 26–39, 42–46, 48 (Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem). 142 meščansko liberalno politiko oddaljilo od širokih plasti slovenskega naroda; 713 enako je Tav čarja od njih lo čevalo tudi njegovo elitisti čno meščansko družbeno in politi čno stališ če. Tega je branil z na trenutke precej surovim zavra čanjem novega idejnega in državnopoliti čnega pojava v tedanji Evropi – ruskega boljševizma oziroma komunizma. Seveda so komunizem zavra čali tudi drugi politi čni dejavniki. Toda Tav čar je s svojim protikomunisti čnim stališ čem izstopal v tedanji slovenski politiki. Tako ostrih besed kot mu jih je namenil, tedaj o komunizmu ni izrekala niti njegova kasnejša najhujša sovražnica – Slovenska ljudska stranka. 714 Obenem z zavra čanjem boljševizma je Tav čar izražal tudi svoje protisemitsko stališ če. Svojih konservativnih družbenih in politi čnih pogledov Tav čar ni branil le s protikomunizmom. Utemeljeval jih je s socialnim pro- gramom, ki je zapiral vrata družbeni in gospodarski emancipaciji širših družbenih slojev, predvsem kmetov in delavcev. To je pokazal tudi njegov silovit odpor družbenoreformnemu krš čanskosocialne- mu programu, ki ga je v letih 1919–1920 zagovarjal Andrej Gosar. 715 Tako je bil Tav čar tudi po prvi svetovni vojni tak, kot je bil pred njo – konservativni politik meš čanske elitisti čne družbene in politi čne drže. Zato lahko ob sklepu zanj uporabimo oznako, s katero je leta 1919 ustanovljena liberalno usmerjena Narodno socialisti čna stran- ka (NSS), 716 marca 1922 opredelila bistvo predvojnega in tedanjega slovenskega meš čanskega liberalizma. Narodni socialisti, v glavnem socialno šibkejši nekdanji pripadniki JDS – Tav čar jih je imenoval “komuniste”, NSS pa je bila zanj “vodonosec za klerikalno na eni, za komunisti čno stranko pa na drugi strani” 717 –, so v svojem gla- silu Nova pravda slovenski liberalizem ocenili takole: “Liberalizem je v prvi vrsti pojem gospodarskega sistema, je temelj sodobnega kapitalisti čnega družabnega reda. Naši liberalci so pobrali iz celo- kupnega liberalizma eno najbrezpomembnejšo pointo (to čko – op. J. P.), takozvano farško gonjo. Na tem suhem konji čku so jahali v predvojni dobi ter živeli v domišljiji, da so napreden element, ki nam je kultura, narod in bogve, kaj še vse. Iz celega liberalizma je nastala karikatura, da bi se bogu smilila. Druga če pa so bili pravi bratci klerikalizma, reakcijonarni do mozga. Bog ne daj samo ome- niti gospodarske ali socialne reforme. Delavec je zato na svetu, da dela gospodu in še prav hvaležen naj bo, da ga gospodar sploh ‘redi’. Sami pač so hoteli sedeti za pogrnjeno mizo in s polnim trebuhom 713 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 274–276. 714 Jurij Perovšek, Idejni, socialnogospodarski in narodnopoliti čni nazori slovenskega me- ščanstva v času med svetovnima vojnama (1918–1941). Zgodovinski časopis, 1997/4, str. 541 (Perovšek, Nazori slovenskega meš čanstva). 715 O krš čanskosocialnemu programu, ki so ga v dvajsetih letih zagovarjali v SLS glej Perov- šek, Nazori slovenskega meš čanstva, str. 548–549. 716 O ustanovitvi in tedanjih programsko politi čnih stališ čih NSS glej Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 116–118, 120–123, 178–180, 207–213. 717 Slovenski narod, 23. 11. 1920, Ivan Tav čar o delu za državo in o strankah. 143 LIBERALIZEM, KATOLICIZEM IN KOMUNIZEM dajati ljudstvu dobre nasvete, potrpljenja in drugih čednosti. Tako je izgledala naprednost predvojne dobe”, je poudarjala Nova pravda, “in ni čuda, da najdemo ravno to naprednost do pi čice enako tudi danes”. 718 In zna čilen ter viden predstavnik take meš čanske “napre- dnosti” oziroma liberalizma je bil tudi dolgoletni slovenski liberalni prvak Ivan Tav čar. 718 Nova pravda, 4. 3. 1922, Koncentracija naprednih strank. 145 Med narodom, politiko in državo 147 MED NARODOM, POLITIKO IN DRŽAVO V slovenski idejnopoliti čni misli je imelo vprašanje o veri in narodu vedno zelo velik pomen. Obravnavali so ga filozofi, teologi, kulturniki in politiki. Med njimi je ve čkrat prišlo do ostrih polemik. Ena od njih je bila tudi polemika, ki sta jo o veri in narodnosti ter narodnosti in etiki v letih 1912–1913 vodila najpomembnejši slo- venski katoliški filozof v prvi polovici 20. stoletja Aleš Ušeni čnik 719 in filozof ter utemeljitelj slovenske psihologije Mihajlo Rostohar, ki je zagovarjal liberalne svetovnonazorske maksime. 720 Polemiko je sprožil Aleš Ušeni čnik. Stališ ča, ki jih je v njej za- govarjal, je za čel razvijati že leta 1905, ko se je odzval na oblikova- 719 Na omenjeno polemiko opozarjajo tudi Vera Kržišnik–Buki ć, Mihajlo Rostohar in “Napre- dna misel”. Zgodovinski časopis, 1974/3–4, str. 325–328 (Kržišnik–Buki ć, Mihajlo Rostohar in “Napredna misel”); Irena Gantar Godina, T. G. Masaryk in masarykovstvo na Slovenskem : 1895–1914. Ljubljana 1987, str. 96–97 (Gantar Godina, Masaryk in masarykovstvo); Jožko Pirc, Aleš Ušeni čnik in znamenja časov : katoliško gibanje na Slovenskem od konca 19. do srede 20. stoletja. Ljubljana 1986, str. 198–199 (Pirc, Ušeni čnik in znamenja časov) in Egon Pelikan, Akomodacija ideologije politi čnega katolicizma na Slovenskem. Maribor 1997, str. 18, 33–34. – O Ušeni čniku in njegovem delu glej Pirc, Ušeni čnik in znamenja časov in Aleš Ušeni čnik, čas in ideje 1868 – 1952 : zbornik razprav s simpozija SAZU ob 50. obletnici smrti. Matija Ogrin (ur.), Janez Juhant (ur.). Ljubljana 2004. 720 Mihajlo Rostohar (1878–1966) je študiral filozofijo na Dunaju, nato pa v Gradcu pri Alexiusu Meinongu. Leta 1906 je bil na Dunaju promoviran za doktorja filozofije z disertaci- jo Über die Hypothese. Ihre wissenschaftliche Bedeutung. Leta 1910 je na Univerzi v Pragi pri prof. Tomašu Garriguu Masaryku pripravil habilitacijsko delo Theorie hypothetického soudu in postal 1911 docent na Filozofski fakulteti. Leta 191 2 je na Fiziološkem inštitutu Medicinske fakultete ustanovil prvi psihološki laboratorij na praški univerzi. Kot znanstve- nik in univerzitetni u čitelj v Pragi, Brnu in Ljubljani je ves kasnejši čas deloval na podro čju psihologije. Bil je glavni pobudnik za ustanovitev univerze v Ljubljani. O Rostoharjevem de- lovanju glej Kržišnik–Buki ć, Mihajlo Rostohar in “Napredna misel”, str. 321–346; Vasilij Me- lik, Napredni mislec in politik dr. Mihajlo Rostohar. V: Krško skozi čas : 1477–1977 : zbornik ob 500–letnici mesta. Lado Smrekar (ur.). Krško 1977, str. 251–261 (Melik, Napredni mislec in politik Rostohar); Vid Pe čjak, Poskus zgodovine psihologije na Slovenskem. Zgodovinski časopis, 1982/1–2, str. 85–94; Ana Benede či č, Vloga prof. dr. Mihajla Rostoharja v priza- devanjih za ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani. Obzornik, 1987/4, 5, str. 265–272, 337–343; Gantar Godina, Masaryk in masarykovstvo, str. 95–99, 115. Polemika Ušeni čnik – Rostohar o veri, narodnosti in etiki v letih 1912–1913 148 nje narodno radikalne struje med slovensko liberalno usmerjeno študentsko in dijaško mladino; ta se je v slovenski javnosti poja- vila leto poprej. Narodni radikali, ki jim je pripadal tudi Mihajlo Rostohar, so nastopali proti “indolenci, ki so ji narodna vprašanja zadnja briga” 721 in vsakemu kozmopolitizmu ali internacionalizmu, ki so ju o čitali katoliškemu taboru in socialni demokraciji. Narodno delo, ki med drugim predvideva tudi “vzbujanje narodnega čuta”, naj bi pripomoglo k vsestranski osamosvojitvi slovenskega naroda, njegovi slogi in oblikovanju “velikoslovenskega duha”. To bi dosegli z radikalno reformo politi čnih in kulturnih razmer. Menili so, da je najve čji in najmo čnejši nasprotnik teh teženj Katoliška narodna stranka. Opredelili so jo kot “kozmopoliti čno strujo”, ki narod poj- muje le kot versko skupnost in se z narodom bori za politi čno mo č. Narodni radikali so se omejili na kritiko katoliške stranke, vero pa še naprej priznavali kot zasebno stvar posameznika. Zagovarjali so lo čitev Cerkve od države in zahtevo po lai čni šoli. Njihovo geslo je bi- lo “Iz naroda za narod”, ki so ga uresni čevali z izobraževalnim delom med najširšimi sloji (predavanja, ljudske knjižnice), ustanovitvijo Znanstvene knjižnice Omladina itd. 722 Ušeni čnik je narodni radikalizem presojal po njegovem pro- gramskem nazivu. Menil je, da je narodni radikalizem, tako kot verski ali brezverski, krš čanski ali protikrš čanski, upravičen, a po- udaril, da, “ če res seže usque ad radicem, ne more biti brez verske- ga radikalizma!” To stališ če je utemeljil skozi raz členitev osnovne- ga ideala narodnega radikalizma – narodove veli čine in blaginje ter vprašanja, ki vodi vse njegove težnje, to je, kako uresni čiti ta ideal. Narodovo veli čino je razumel kot vprašanje politi čne samostojnosti, zato je bilo zanj bistveno, ali je narod zmožen in zrel za politi čno samostojnost ali ne. Za primer je vzel mali narod in se vprašal, “kaj ho če v naši dobi orjaških veledržav državica z milijonom duš? Take državice so igra če diplomacije”, je odgovoril, zato si morajo mali na- rodi iskati zveze z drugimi narodi, in sicer “s sorodnimi, bratskimi narodi. Toda kako? Če je narod sam sebi prepuš čen, če je že samo- stojen, je odgovor lehak: spoji naj se z bratskim narodom, da tako skupaj tvorita mo čnejšo enoto. Toda če je narod po zgodovinskih dejstvih prešel že v organizem druge države, kaj tedaj? Ali naj se iz- lo či iz te celote in pridruži drugi sorodnejši celoti? Toda kdo ne vidi, kako vstajajo tu razna vprašanja? Katera na čela naj tu odlo čujejo: pravica ali sila? Če pravica, ali ima narod, ki je bival stoletja v eni državni zvezi, pravico kar poljubno raztrgati to edinstvo in iskati novih zvez? Če sila, ali nimajo potem tudi mo čnejši narodi pravice do sile, in ali ne bo v borbi sile s silo slabotnejši narod onemogel in poginil?” Narodno vprašanje zato odpira vprašanje o politiki pra- 721 Gregor Žerjav, Program “Omladine”. Omladina, 1904/1, str. 2. 722 Gantar Godina, Masaryk in masarykovstvo, str. 79–81. O narodnem radikalizmu glej tudi Melik, Napredni mislec in politik Rostohar, str. 252–258. 149 MED NARODOM, POLITIKO IN DRŽAVO vice ali sile, odgovor nanj pa je Ušeni čnik videl v krš čanstvu. Ono oznanja politiko pravice, ker morajo po krš čanskem pojmovanju vse človeško delovanje, zasebno in javno, voditi “nravna, eti čna na čela, ki imajo svoj vir in sankcijo v Bogu. Moderna veda (pa) taji Boga in zato so ji tudi eti čna na čela le nekaj izprejemljivega in časovnega, česar se človek in družba lehko znebi in osamosvoji, če bolj kaže ta- ko. Tu imamo dvoje nasprotnih naziranj”, je nadaljeval, “bodi pravo to ali ono, eno je izvestno, da se mora narodni radikalec odlo čiti za eno”. Pri tem je treba upoštevati, da “narodnostno vprašanje obsega v sebi toliko drugih vprašanj in nobenega ne morete rešiti radikalno, na čelno, do korena, ne da bi se prej orientirali gledé zadnjega, naj- višjega, verskega vprašanja!” Narodni radikalizem mora torej nujno opredeliti svoje stališ če do vere. Ušeni čnik je pozdravljal narodni radikalizem, ki bi koreninil v verskem radikalizmu, v ve čnih krščan- ski načelih. Menil pa je, da so narodni radikali krenili po drugi poti, po poti, ki kaže na radikalizem nevere in vodi “v svetlikanju blodnih veš č in slepivih vedomcev v barje in temò!” 723 Dokaz za svoje trditve je Ušeni čnik našel v gradivu prvega sho- da narodno radikalnega dijaštva, ki je bil od 5. do 8. septembra 1905 v Trstu. Izšlo je v knjižici Iz naroda za narod!, v njej pa so bile med drugim izre čene trditve, da vera, v nasprotju z znanstvenim razumom, temelji na čustvu, kar pomeni, da obstaja nepremostljiv prepad med pozitivno in transcendentalno (krš čansko) etiko. Zbra- no narodno radikalno dijaštvo je sprejelo tudi stališ če o škodljivosti škofovih zavodov, to je Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Lju- bljano, ki je bil odprt septembra tega leta. 724 Ušeni čnik je ob tej pri- ložnosti spomnil na svojo oceno, da narodni radikalizem ni mogo č, ne da bi se odlo čil glede religije. Na osnovi poudarkov, izre čenih na narodno radikalnem shodu v Trstu, je ugotovil, da so se narodni radikali postavili na protikrš čansko stališ če, s tem pa je iz njiho- vega programa izpadel “dosleden vseobsežen narodni radikalizem”. Narodno vprašanje je bilo namre č zanj tudi eti čno vprašanje, eden najglobljih dejavnikov narodne kulture pa religija. 725 Vprašanje eti čnih osnov, na katerih naj narod živi, je Ušeni čni- ka leta 1912 navedlo k obravnavi razmerja med vero in narodnostjo ter narodnostjo in etiko. V katoliški reviji Čas se je odzval na raz- mišljanje ideologa narodnega radikalizma Mihajla Rostoharja, ki je v članku Narodni radikalizem in socialna demokracija, objavljenim v glasilu narodnih radikalov Omladina, poudaril, da je narodnim radikalom najvišji narodni interes, vsi drugi pa so mu podrejeni. 723 Aleš Ušeni čnik, Narodni radikalizem. Katoliški obzornik, 1905/1, str. 59–61, 64. – Širše o Ušeni čnikovih pogledih na narodnostno vprašanje glej Jurij Perovšek, Ušeni čnik in Jugoslo- vanstvo. V: Aleš Ušeni čnik, čas in ideje 1868 – 1952 : zbornik razprav s simpozija SAZU ob 50. obletnici smrti. Matija Ogrin (ur.), Janez Juhant (ur.). Ljubljana 2004, str. 97–108. 724 Iz naroda za narod! I. shod narodno–radikalnega dijaštva od 5. – 8. kimavca 1905 v Trstu. Ljubljana 1905, str. 40, 24, 102. 725 (Aleš Ušeni čnik), Narodni radikalizem. Katoliški obzornik, 1906/2, str. 218. 150 Rostohar je namre č trdil, da bi, v primeru, če pridejo v konflikt na- rodni, verski in stanovsko-gospodarski interes, katoli čan kot najpo- membnejši zagovarjal verski interes oziroma interes Cerkve, socialni demokrat interes proletariata, narodni radikalec pa narodni interes. “V tem je bistvena razlika glede naziranja o narodnosti med kleri- kalcem, socialnim demokratom in narodnim radikalcem”. 726 Uše- ničnik je temu ugovarjal, ker je bila po njem trditev, da se “narodni radikalec (…) bori za narodni interes, klerikalec pa za verski interes (…) sofizem”. In sicer zato, ker navaja k misli, da je verski interes v nasprotju z narodnim interesom. To pa ni res, ker je “religija najbolj vitalni princip prave narodne blaginje. Kdor torej poudarja primarni pomen religije, ta ne zanikuje narodnih interesov, marve č le kaže, kje je narodnim interesom najboljše jamstvo. Mi ‘klerikalci’ ljubimo narod in ker ga ljubimo, zato mu branimo in mu bomo branili do kr- vi najdražjo kulturno dediš čino, vero. Zakaj z vero izgubi naš narod prvi in zadnji temelj svojega bitja.” 727 Ušeni čnik je ugovarjal tudi Rostoharjevemu dokazovanju, da je narodno čustvo “najgloblji in najmo čnejši vir nravnega oja čenja” in najmo čnejša korenina nravnosti. 728 Ušeni čnik je menil druga če, kajti po njem je najgloblji vir nravnega oja čenja temeljil v religioznih idejah, ne pa v narodnem čustvu. Teza o etiki narodnega čustva je bila po njem pomanjkljiva, ker je “narodno čustvo, samo sebi prepuš čeno, (…) sebi čno in zato le princip narodnega egoizma. Ako ni torej nobenih drugih nravnih na čel,” je zapisal, “tedaj je najviš- je nravno na čelo narodni ego. Kar ho če in more narodni ego, to je dobro. Torej Nietzschejev ‘Übermensch’ v kolektivni osebi naroda. V narodnem boju je torej vse dovoljeno, kar ho če in more kak na- rod. Nasilje ni krivica, temve č le upravi čeno uveljavljanje narodnega egoizma. Če nas potemtakem Nemci zatirajo, je to prav: žene jih na- rodni egoizem in ta je najvišji pravec nravnosti. (…) Lepa morala, ki bi pogoltnila naš narod v nekaterih desetletjih! (…) Ako vsi narodni radikalci tako umevajo narodnost kakor dr. Rostohar”, je sklenil Ušeni čnik, “tedaj ni hujših sovražnikov slovenskega naroda, kot so narodni radikalci!” 729 Ušeni čnikova opozorila o neeti čnosti in nevarnosti narodnega egoizma so gotovo bila umestna, vendar pri tem ni upošteval tistega dela Rostoharjevega članka, v katerem je slednji razmišljal o eti čnih na čelih človekovega bivanja. Utemeljil jih je v socialnem življenju. Rostohar je v članku Narodni radikalizem in socialna demokracija pisal, da sta najbolj naravna oblika socialnega življenja narod ozi- 726 Mihajlo Rostohar, Narodni radikalizem in socialna demokracija. Omladina, 1911/7–8, str. 153 (Rostohar, Narodni radikalizem). 727 Aleš Ušeni čnik, Dr. Rostoharjev narodni radikalizem in vera. Čas, 1912/1, str. 62 (Uše- ničnik, Rostoharjev narodni radikalizem). 728 Rostohar, Narodni radikalizem, str. 154; Ušeni čnik, Rostoharjev narodni radikalizem, str. 62. 729 Ušeni čnik, Rostoharjev narodni radikalizem, str. 63. 151 MED NARODOM, POLITIKO IN DRŽAVO roma narodnostno življenje, zato je socialno življenje ena čil z naro- dnim. Rostoharjevo eti čno vodilo je bilo, da je nravnost “regulativ življenja, kot taka nam je najvišje na čelo”. In ker je človek socialno bitje je njen pravi smisel v socialnem življenju ljudi, najmo čnejša korenina pa narodno čustvo. Narodnost kot eti čna kvaliteta social- nega in narodnega življenja je torej tisto, po čemer postanemo “nrav- no popolni ljudje”. Temeljna misel narodnih radikalov je bila, da sta “nravnost in narodnost (…) torej v tako ozki zvezi, da ju realno niti lo čiti ne moremo: nravnost in zato tudi narodnost so na čelo našega življenja. Z narodnostjo se ho čemo povzdigniti na višjo stopnjo nravne popolnosti. To je smisel našega narodnostnega na čela in v tem duhu ho čemo prerojiti slovensko družbo.” 730 Rostohar je kasneje k temu še dodal: “Tendenca narodnega gibanja meri v glavnem za tem ciljem, da se Slovenci kot narodna celota ohranimo in razvijemo do najvišje stopnje socialne popolnosti. V tem vidi tudi narodni radikalizem bi- stvo našega narodnega problema. In iz tega sledi vse drugo z logi čno nujnostjo in doslednostjo. Iz tega sledi naše stališ če proti klerikaliz- mu, s katerim se nahajamo v na čelnem nasprotju.” 731 Rostohar narodnega na čela in čustva ni prepuš čal samega se- bi. Opozarjal je, da narodni radikali na narodnost ne gledajo absolu- tno, ker ho čejo biti socialni in humani. Njihov “nazor na narodnost je mnogo idealnejši, pravičnejši in naravnejši. (…) Zaradi narodnosti ne sme nih če trpeti, ne družabno, ne moralno in ne gmotno.” – “Da, mi smo narodni in povdarjamo svojo narodnost,” je pojasnil, “toda kljub temu odrekamo narodu vsako absolutno ingerenco na nas, mi stojimo idejno nad narodom. Zaradi tega, ker smo Slovenci, nam ni še naš narod boljši, k eksistenci upravi čenejši nego so drugi.” 732 Glede na to bi težko rekli, da je Rostohar zagovarjal narodni egoizem in bil, skupaj z drugimi narodnimi radikali, sovražnik slovenskega naroda. Rostohar je na Ušeni čnikove o čitke odgovoril v članku Ušenič- nik pa narodnost. Opozoril je, da ni trdil, da se narodni radikalec bori le za narodni interes, katoli čan pa le za verski interes, kot tudi ne, da se narodnost in vera brezpogojno izklju čujeta. Ponovil pa je, da bi, če bi verski in narodni interes prišla v nasprotje in bi bilo treba enega drugemu žrtvovati, “v tem slu čaju dosleden klerikalec ali katoli čan narodni interes vedno žrtvoval verskemu oziroma cer- kvenemu, ker ga tudi teoreti čno podreja temu”. Trditev je izpeljal iz Ušeni čnikove razlage, da je religija najbolj vitalno na čelo narodove blaginje in ima primaren pomen, kar pomeni, “da bo ta, ki dosledno tako misli, v slu čaju, kadar prideta verski interes z narodnim inte- resom v konflikt, žrtvoval narodni interes verskim interesom”. Izhod iz konflikta je le en: “Podrediti je treba ali verski interes narodnemu ali pa narodni interes verskemu. Kdor podreja verski interes naro- 730 Rostohar, Narodni radikalizem, str. 153–154. 731 M.(ihajlo) Rostohar, Naš narodni problem. Napredna misel, 1912/6, str. 248. 732 Prav tam, str. 152. 152 dnemu, stoji na narodnostnem stališ ču, kdor pa podreja narodni interes verskemu, stoji na verskem stališ ču.” Rostohar, ki ni ver- jel v Katoliško cerkev kot zaš čitnico slovenskih narodnih interesov, ni verjel tudi v smiselnost Ušeni čnikovega sklicevanja na ljubezen katoli čanov do naroda in pripravljenost braniti vero (kot prvi in za- dnji temelj njegove biti) do zadnjega. O čital mu je nedoslednost, “zakaj dosleden katoli čan, ki stoji na verskem stališ ču, ne bo trdil, da brani vero zaradi naroda, zato, ker narod ljubi, ampak dosleden katoli čan bo rekel, da brani narod zato, ker spoznava katoliško ve- ro, brani torej narodnost le zaradi vere, ne vero zaradi narodnosti. Kdor pa brani vero zato, ker ‘z vero izgubi naš narod prvi in zadnji temelj bitja’ ta hote ali nehote podreja verski interes narodnemu in stoji na narodnostnemu stališ ču.” Iz tega je Rostohar izpeljal sklep, da “iz Ušeni čnikove razlage sledi logi čno tudi to, da se bo klerikalec za čel boriti proti katoliški veri in cerkvi, kakor hitro postane razvi- dno, da nasprotuje narodnim interesom. Tako je ta zagonetni filozof Ušeni čnik kon čno vendar le narodni radikalec, kakor sem jaz sam in že mnogo drugih ljudi na Slovenskem. In če je res, kakor pravi dr. Ušeni čnik, na koncu svoje polemike, da je vsak, kdor pojmuje narodnost tako, kakor jaz, najhujši sovražnik slovenskega naroda, potem je tudi dr. Ušeni čnik sam najhujši sovražnik slovenskega na- roda. To so logi čne konsekvence Ušeni čnikove modrosti.” Vprašanje ali jih bo Ušeni čnik zavrnil ali ne, je prepustil njemu, pridržal pa si je sodbo o vprašanjih, “ če je narodnostno čustvo vir nravnega oja če- nja ali ne, če je problem individua res religiozen, če je narodnostno na čelo v svojih prakti čnih posledicah gola nenravnost in drugih ta- kih stvareh”. 733 V omenjenem članku je Rostohar obravnaval še eno vprašanje. Opozoril je na poudarek v Ušeni čnikovem razumevanju narodnosti, podanem v članku Naši boji in krš čansko na čelo. V njem je Uše- ničnik pojasnjeval, da “narodnost obsega doma č jezik, ljudsko čud, ljudske tradicije, kulturno dediš čino, poezijo, umetnost, literaturo, svojsko mišljenje, obi čaje, nrav, vero. (…) Seveda so med temi neka- tere prvine, ki narodu niso tako svojske, da bi jih drug narod ne mo- gel imeti. Krš čanska vera n. pr., ki jo imamo Slovenci, je katoliška, torej je za vse narode, vendar je kot tiso čletna kulturna dediš čina z vsem našim mišljenjem in življenjem tako tesno spojena, da nam je Slovenec – brezverec docela tuj, in mu v ni čemer ve č ne moremo prav zaupati.” 734 Rostohar je temu odlo čno oporekal in Ušeni čniku o čital, da mu je narodnost “dobra in upravi čena le v toliko, v kolikor je pomo čno sredstvo katoliški veri”. Kritiko Ušeni čnikovega stališ ča je strnil v naslednjih vprašanjih: “Ali Slovenec, ki preneha verovati 733 Mihajlo Rostohar, Ušeni čnik pa narodnost. Napredna misel, 1912/2, str. 73–76 (Rosto- har, Ušeni čnik pa narodnost). 734 Aleš Ušeni čnik, Naši boji in krš čansko na čelo. Čas, 1912/1, str. 4 (Ušeni čnik, Naši boji in krš čansko na čelo); Rostohar, Ušeni čnik pa narodnost, str. 76–77. 153 MED NARODOM, POLITIKO IN DRŽAVO v dogme katoliške vere, preneha biti Slovenec? Ali se s tem, da ne veruje v katoli čanstvo, v narodnostnem oziru tako odtuji in razliku- je od pravega ali katoliško–vernega Slovenca, da ga ne moremo ve č smatrati za Slovenca in mu v ni čemur, torej tudi v narodnostnem oziru, ne moremo ve č zaupati? Ali je res samo katoli čan pravi Slove- nec – kakor sledi iz Ušeni čnikovih izvajanj, – ali niso pravi Slovenci tudi protestantje in ti, ki ne verujejo v dogme? Katere narodnosti so potem vsi ti ljudje, ki jih je rodila slovenska mati, ako ne slovenske? In kdo ima pravico metati jih ven iz naroda? Morda klerikalci, ali celo dr. Ušeni čnik sam?” 735 “Prenesimo to Ušeni čnikovo teorijo na nemški narod, ki je po veri razdeljen na katoli čane in protestante”, je nadaljeval. “Ko bi nemški katoliški teolog rekel: katoliška vera je kot tiso čletna kul- turna ded(i)š čina z vsem mišljenjem in življenjem nemškega naro- da tako tesno spojena, da nam je Nemec protestant ali krivoverec docela tuj in ga ni mogo če smatrati za pravega Nemca, kaj so po- tem nekatoliški Nemci! Ali niso to ve č pravi Nemci? In ko bi nemški protestantovski teolog rekel, da je protestantovska vera prava vera nemškega naroda in da neprotestantovski ali krivoverski Nemec ni pravi Nemec, ali so potem nemški katoli čani tujci med nemškim na- rodom? Kdo ima tu pravico proglašati koga za tujca narodu in ven metati, protestantje ali katoli čani?” 736 Na Rostoharjeva logi čno zastavljena vprašanja, je Ušeni čnik najprej odgovoril, da je narodnim radikalcem le narodnost merilo za dobro in pravo in če je tako, “ne tožimo, da delajo nam Slovencem tujci, Nemci in Italijani, krvavo krivico!” O čitno so spoznali, da je dobro in pravo, “ če v imenu svoje narodnosti zatirajo druge narode”. Ušeni čnik je ob tej priložnosti ponovno opozoril na Nietzschejevega ‘nad človeka’, ki da ga Rostohar prenaša na narod. “Kar sme Nie- tzschejev ‘nad človek’, to sme narod. (…) Prav to mora u čiti dosle- dni narodni radikalizem o svojem narodu. V imenu naroda se vse sme: dobro je, kar narodu koristi, drugega pravca ni; tujih pravic suvereni narod ne pozna. Ako ni taka teorija ne samo nemoralna, nesocialna, temve č tudi vsaj za majhne narode nepoliti čna in pro- tinarodna, tedaj res ne vem, kaj bi še moglo biti protinarodno!” 737 Tu je Ušeni čnik znova spregledal Rostoharjevo pojasnilo v članku Narodni radikalizem in socialna demokracija, da po narodnoradi- kalnem razumevanju narodnosti zaradi nje nih če ne sme trpeti in da slovenski narod (in po tej logiki tudi kak drugi) ni ve čvreden in bolj upravi čen do obstoja kot drugi narodi. 738 Ušeni čnik je nato prešel na vprašanje vere in narodnosti. O 735 Rostohar, Ušeni čnik pa narodnost, str. 77–78. 736 Prav tam, str. 78. 737 A. U. (Aleš Ušeni čnik), Vera in narodnost. Čas, 1912/5, str. 379 (Ušeni čnik, Vera in narodnost). 738 Rostohar, Narodni radikalizem, str. 152. 154 verski ideji je izrekel prepri čanje, da je “najvišja, absolutna, toda prav zato, ker je res, a ne le umišjeno najvišja, ne izklju čuje drugih upravi čenih interesov, marve č jih ali vsebuje ali vsaj utemeljuje. Verska ideja sega v najgloblje bitje vseh stvari, meri vse po prvem po čelu in zadnjem cilju, zato je vesoljna, univerzalna, katoliška: no- ben bitek ni zunaj nje sfere, vse ureja, vse dviga, vse ozarja z lu čjo iz večnosti. Če je torej narodnost res neka dobrina – in kdo bi to tajil? – tedaj vera ne more zanikovati narodnosti, temve č jo mora utrjati, dvigati in ozarjati. Ni torej dilema: vera ali narodnost, temve č le: vera ali nevera. Kdor ima resni čno vero in jo zares doumeva, ta ljubi tudi narod (seveda z urejeno ljubeznijo, ne s poganskim kultom). Kdor pa vere nima, ta morda ljubi narod, a njegova ljubezen je le slučajna in vnanja, in če ho če tak tudi narod prepojiti s svojim brez- verstvom, tedaj je ta ljubezen v resnici najve čje sovraštvo.” 739 Temu je sledil odgovor na vprašanje o vrednostnem konfliktu med verskim in narodnim interesom. V tem primeru bi moral “pre- vladati verski interes kot najvišji interes”, saj bi bila škoda “neiz- merno večja, ko bi prevladal partikularen narodnostni interes in bi morda radi njega izgubil narod jamstvo svoje prave blaginje? Postu- lat pameti je,” je zapisal Ušeni čnik, “da žrtvuje narod, če treba žrtve, nižji interes višjemu!” 740 Ušeni čnik je odgovoril tudi na vprašanje vrednotenja vernega in nevernega Slovenca. Izhajal je iz ugotovitve, da je krš čanstvo ti- so čletna kultura Slovencev, zato lahko utemeljeno trdi, da sloven- ska narodnost obsega tudi vero. “To se pravi: kdor vero zataji, naj le govori slovenski jezik, a ne zaupajte mu, tak zgolj jezi čni Slovenec ni pravi Slovenec; če je zatajil to, kar je najvišje in narodu najdražje, ne bo treba mnogo, da bo zatajil tudi jezik!” Na vprašanje ali je vera v definiciji narodnosti, pa je odgovoril s takole: “So li v definiciji člo- veka o či? Ne, in vendar je človek – slepec tak revež!” 741 Rostohar se je na Ušeni čnikova izvajanja odzval v dveh člankih. V prvem, Vera in narodnost, je zavrnil Ušeni čnikovo razumevanje narodnoradikalnega narodnostnega nazora, ki naj bi utemeljeval večvrednost posameznega naroda in s tem narodno neenakoprav- nost. Poudaril je: “Kdor vidi v narodnem življenju tako veliko dobro, kakor vidi to življenjski nazor narodnega radikalizma, za tega sledi logi čno, da mora uvaževati in spoštovati vsako narodnost, narodno življenje vsakega človeka brez izjeme. To se pravi z drugimi beseda- mi: iz našega narodnostnega življenjskega na čela sledi brezpogojna zahteva enakopravnosti vseh narodnosti, ne pa nadvlade in nasi- lja enega naroda nad drugim.” 742 V tej zvezi je kriti čno obravnaval 739 Ušeni čnik, Vera in narodnost, str. 379. 740 Prav tam, str. 380. 741 Prav tam. 742 (Mihajlo Rostohar), Vera in narodnost. Napredna misel, 1912/4, str. 176–177 (Rostohar, Vera in narodnost). 155 MED NARODOM, POLITIKO IN DRŽAVO Ušeni čnikovo sklicevanje na versko na čelo, po katerem morajo vsi narodi moliti k istemu Bogu in bi zato morali biti tudi vsi narodni boji le tekme bratskih narodov; temeljiti bi torej morali na krščan- skem na čelu. 743 Spraševal je “ali nismo Slovenci dovolj krš čanski narod, ker smo unisono katoli čani in povrh po znatni večini še v taboru katoliške ljudske stranke, ki zastopa po mnenju katoliške cerkve in njih služabnikov edino prava politi čna na čela? In vendar nas katoliški Nemci in Italijani sovražijo, preganjajo in tla čijo, kjer le morejo. Poglejte na Koroško, poglejte na Štajersko, Primorsko! Kakšna tekma bratskih narodov pa je na Tirolskem, kjer molijo go- spodujo či Nemci in zatirani Italijani k istemu bogu ‘O če naš!’ in kjer so eni kakor drugi katoliškega prepri čanja!” K temu je dodal: “Na Dunaju, kjer je politi čna mo č v rokah krš čanskih socialcev, pa na kr čanski podlagi zatirajo Čehe, z rafinirano brutalnostjo zapirajo češke privatne šole, kljub temu, da dunajski Čehi molijo k istemu bogu ‘O če naš’! Nemški barbarizem dunajskega krš čanskega socia- lizma presega dale č meje vsakega narodnega fanatizma. Krščansko socialna stranka, katero vodi višja duhovš čina in katoliška nemška aristokracija v Avstriji, si gotovo ne bo dala o čitati, da bi se ne za- vedala krščanskih na čel, katera pri vseh potrebnih ter nepotrebnih prilikah tudi glasno povdarja. Vse, kar ta stranka dela, odgovarja po njenem zagotovilu popolnoma krščanskim na čelom. Posebno baje njih proti češka gonja.” – “Kakšno jamstvo za rešitev narodnostnih sporov nam torej nudi katoliško na čelo?”, je spraševal Rostohar. Menil je, da nobenega, saj, “kakor ga je formuliral teolog Ušeni čnik, nima namre č v sebi one potrebne sile, ki bi dajala narodom nravno moč zatirati egoisti čne instinkte nasilja nad drugimi narodi”. 744 V drugem članku, Ušeni čnik in jugoslovanstvo, je Rostohar na osnovi Ušeni čnikove izjave, da bi, če bi bilo treba, verski interes moral prevladati nad narodnim, ugotovil, da Katoliška cerkev slo- venskemu narodu ne jam či blaginje, “ če se ga sme v imenu vere kot narodno celoto uni čiti (…). Treba je res precej drzne omejenosti,” je nadaljeval, “ če človek, stoje č glede narodnosti na takem stali- šču kakor Ušeničnik, o čita narodnemu radikalizmu protinarodne tendence.” 745 Obravnaval je tudi Ušeni čnikovo trditev, da kdor ni katoli čan oziroma je zatajil vero ni pravi Slovenec. Spomnil je na Antona Aškerca in poudaril, “da je bil naš brezverski Anton Aškerc boljši Slovenec, kakor je Aleš Ušeni čnik, in da odtehta po svojem pomenu za narod najmanj en tucat pravovernih Ušeni čnikov”. O trditvi, da kdor ni katoli čan, ni pravi Slovenec, je Rostohar menil še to, da je njeno dokazovanje zastonj, “zakaj danes ve že vsak laik na Slovenskem, da je dobil svoje katoli čanstvo pri krstnem kamnu”. 743 Ušeni čnik, Naši boji in krš čansko na čelo, str. 5. 744 Rostohar, Vera in narodnost, str. 177–178. 745 M.(ihajlo) Rostohar, Ušeni čnik in jugoslovanstvo. Napredna misel, 1912/5, str. 215– 216. 156 Po Rostoharju ni bila katoliška vera “noben znak narodnosti ni- ti slovenske, niti nemške, niti kake druge narodnosti, ampak je le kulturna pritiklina, ki je prišla od zunaj in ki naše slovenske na- rodnosti bistveno ne spremeni, ako se je zopet iznebimo”. Ker je ni imel za bistveni znak narodnosti, je na Ušeni čnikovo vprašanje ali so v definiciji človeka oči in njegov odgovor, da ne, a vendar je člo- vek–slepec tak revež, odgovoril, da je bistveno drugo vprašanje: “ Če je slepec človek ali ne. In odgovor se glasi: da! In tudi Slovenec brez vere je pravi Slovenec!” 746 Ušeni čnik na omenjene trditve ni odgovoril, pa č pa je pole- miko spet usmeril k vprašanju narodnosti in etike. Članek s tem naslovom je objavil v Času leta 1913 in z njim zaklju čil polemiko, ki sta jo z Rostoharjem vodila o veri in narodnosti ter narodnosti in etiki. V članku je ponovno zagovarjal trditev, “da je mogo če eti- ko le religiozno utemeljiti, da je pa ni mogo če utemeljiti zlasti ne s principom narodnosti, kakor bi rad narodni radikalizem”. Priznal je sicer pomen socialnosti kot pomembne korenine nravnosti, kar so poudarjali narodni radikalci in v ena čenju socialnega in narodnega življenja utemeljevali narodnost kot osnovo nravnosti. Obenem pa je slovenskim narodnim radikalcem znova očital narodni egoizem, ne da bi upošteval Rostoharjeva pojasnila, da narodni radikalci izrecno nasprotujejo narodni neenakopravnosti. 747 “Narodnost ni in ne more biti pravec nravnosti”, je bila njego- va kon čna sodba. Etika je namreč “nekaj vseobsežnega. Nobenega razmerja v življenju ni, če je le odvisno od svobodne volje, da ne bi etika posegala vanje. Narodnost pa je le ena sfera človeških razme- rij, in sicer ne prva in ne najvišja. So individualne dolžnosti, ki še ne segajo do narodnosti, in so socialne dolžnosti, ki segajo že preko narodnosti. Zato more biti princip nravnosti le absolutno najvišje dobro, ki obsega vse drugo dobro, in le absolutni zakon, ki obse- ga vse druge zakone. Tak princip (pa) je zares katoliško na čelo, ki obsega vse odnose, poedinca do samega sebe, poedinca do družbe in družbe do poedinca, naroda do naroda. Katoliško na čelo je tudi zares najvišje nravno socialno na čelo, ker u či poedince in narode moliti k istemu Bogu: ‘O če naš!’” Na zadnjo misel se je navezoval tudi zaklju ček članka. Uše- ničnik je v njem odgovoril na Rostoharjevo pripombo, da katoliško na čelo Nemcev in Italijanov ne ovira pri narodnostnem tla čenju Slo- vencev. Menil je, da je vprašanje “napak zastavljeno. Odtod, če med nami vlada katoliško na čelo, sledi le to, da smo mi do drugih pravi č- ni, ne pa, da so drugi do nas. Vprašati (Rostohar – op. J. P.) bi torej moral: Ali niso Nemci in Italijani dovolj katoliški in vendar niso do nas pravi čni? in odgovor bo takoj jasen: Tisti Nemci in Italijani, ki nas preganjajo, gotovo ne!” Odgovoril je tudi na Rostoharjev o čitek 746 Prav tam, str. 216–217. 747 Dr. A. U. (Aleš Ušeni čnik), Narodnost in etika. Čas, 1913/2, str. 143–145. 157 MED NARODOM, POLITIKO IN DRŽAVO glede ravnanja dunajskih krš čanskih socialcev: “Vprašanje je na- mre č, ali tudi krš čanski socialci molijo ‘o čenaš’? In žali Bog, moram reči, da ga mnogi slabo molijo, če ga sploh molijo. Da pa zatirajo Čehe, to se godi prav zato, ker se vdajajo ne krš čanstvu, ampak – narodnemu radikalizmu! Narodni radikalizem je najhujši notranji sovražnik Avstrije. Kaj pa je tista težnja po hegemoniji nemštva tu, madžarstva na Ogrskem drugega kakor praktično uveljavljanje teo- rije narodnega radikalizma?” 748 Ušeni čnikova gornja misel je pokazala, da je enoplastno ra- zumel pojav narodnega radikalizma. Pomembno pa je bilo njegovo opozorilo na nevarnost narodnega egoizma in v njem utemeljenega tla čenja naroda po narodu. Ušeni čnik ni, če še enkrat opozorimo, upošteval pojasnila slovenskih narodnih radikalov oziroma Mihajla Rostoharja, ki so v prizadevanju za vsestransko uveljavitev sloven- skega naroda izklju čevali na čelo ve čvrednosti katerega koli naroda. Narodni radikali so v narodnosti kot polju socialnosti in s tem nrav- nosti utemeljevali najvišje eti čno na čelo. Edino merodajno stališ če za presojo upravi čenosti in vrednosti narodnosti pa je po njihovem prepri čanju odpiralo vprašanje: “ Če ima narodnost sploh kak po- men za civilizacijo in kulturo ali ne, in v kakšni meri. Dosedanje izkušnje govore,” je pisal Rostohar, “da je narodnost velika civili- zatori čna in kulturotvorna sila in da jo je mogo če s sistemati čnim gojenjem narodnega čustva celo zve čati. V tem torej temelji upra- vi čenost in vrednost narodnosti. Če je narodnost nad vero, tega se apriori seveda ne da določiti, ampak to zavisi od tega, ali ima naro- dnost ve čji pomen za človeško civilizacijo in kulturo ali vera.” Glede na dotedanje rezultate narodnostnega gibanja, je bil prepri čan, da se more “upravi čeno soditi, da ima narodnost v tem oziru ve čji po- men kakor vera; kon čne sodbe v tem vprašanju (pa) danes še ni mo- go če izre či. To pa je nesporno, da ima narodnost kot civilizatori čna in kulturna sila vsaj isto vrednost, kakor jo ima vera, da ji je torej vsaj enakovredna.” 749 Za Ušeni čnika je bila najvišje eti čno na čelo vera, s katero je vrednotil tudi vprašanje naroda. Pri tem je izhajal iz bistveno širše- ga zgodovinsko–civilizacijskega zaledja kot narodni radikali, ki so se v vprašanju naroda in etike omejili izklju čno na narod kot družbeni fenomen. V tem smislu je tudi lažje nagovarjal tedanjega bralca. 748 Prav tam, str. 145–146. 749 Dr. M.(ihajlo) Rostohar, Katoliško naziranje o narodnosti. Napredna misel, 1912/1, str. 16–17. – Rostohar je v tem članku, ki ga je objavil ob izdaji zbornika zbranih spisov Antona Mahni ča Ve č lu či! (Ljubljana 1912), zapisal tudi naslednje: “Na koncu pa moramo zavrniti splošno razširjeno a neresni čno trditev, češ da Mahni č smatra narodnost za greh. Mahni ču ni greh, ljubiti svoj narod in za njega delati, nasprotno, rad bi bil celo iz svetega pisma doka- zal, da moramo ljubiti svoj narod in se zanj žrtvovati. To nam izpri čuje, da je Mahni č s svo- jim slovenskim narodom vendar le čutil. Ali ko je poskusil dati svojemu narodnemu čustvu katoliško–teologi čno obliko, izpa či se mu živa narodnost naravnost v negacijo narodnosti in skupino logi čnih nesmislov kljub temu, da se je M. – to mu mora vsak priznati – resno potrudil razrešiti svojo filozofi čno razlago.” (Prav tam, str. 17). 158 Vendar pa ga je njegovo nazorsko in mišljenjsko izhodiš če v vpraša- nju naroda v nekem smislu omejevalo, saj je menil, da bi se v skraj- ni konsekvenci moral narodni interes podrediti verskemu. Obenem je bil prepri čan, da posameznikova nereligiozna svetovnonazorska izbira ne zagotavlja njegove pristne, konkretno slovenske, narodno- stne pripadnosti in zato tudi ne narodne zvestobe. Sicer pa je – na religiozni osnovi – o narodu zagovarjal emancipacijsko stališ če. Bra- nil je boj za narodne pravice, za narodno avtonomijo in za nujne pogoje kulturnega razvoja. Narodnostni boj je torej razumel kot boj za dobro, sicer ne absolutno dobro, ker to narodnost ni. Vendar jo je imel za veliko dobro, boj za narodnost pa za pogoj boju za ve čnost. Narodnost in narodni boj sta bila torej zanj dragoceni dobrini. 750 Polemika med Ušeni čnikom in Rostoharjem v letih 1912–1913 je pokazala, da sta oba razpravljavca o vrednostnem razmerju med vero in narodnostjo ter narodnostjo in etiko dosledno vztrajala pri svojih stališ čih. Njuni pogledi so se deloma prekrivali le v prepri- čanju, da je narodnost eksistencialno dobro. Toda zaradi razli čnih svetovnonazorskih izhodiš č je bila za Rostoharja absolutno, za Uše- ničnika pa relativno dobro. Vrednostna na čela, ki so ju vodila v presoji tega pomembnega vprašanja so temeljila v ekskluzivizmu naroda oziroma vere. V njem sta utemeljevala tudi eti čni smisel člo- vekovega bivanja, k čemur se je bolj nagibal Ušeni čnik. Vztrajanje obeh razpravljavcev pri njunih idejnih izhodiš čih je bilo tako mo čno, da sta dejansko govorila drug mimo drugega, dosledno zazrta vsak v svojo resnico. Oba duhovno zna čilna predstavnika najpomemb- nejših svetovnonazorskih usmeritev na Slovenskem v za četku 20. stoletja sta v omenjeni polemiki dokazala, da so Slovenci v prejšnje stoletje vstopili kot narod globokih ideoloških razhajanj, za katerega je bilo sobivanje razli čnih svetovnonazorskih prepri čanj o čiten mi- šljenjski in bivanjski problem. 750 Ušeni čnik, Naši boji in krš čansko na čelo, str. 4. 159 MED NARODOM, POLITIKO IN DRŽAVO Osrednji problem odnosa liberalne politike do Jugoslavije v letih 1918–1929 in tudi v kasnejšem obdobju prve jugoslovanske države zadeva vprašanje tedaj zelo aktualnega jugoslovanskega unitarizma. To je bila narodnopolitična usmeritev, ki je temeljila v prepri čanju, da je z nastankom jugoslovanske države nastopil čas vsejugoslovanske sinteze, v kateri se bo dotedanja slovenska naro- dna in jezikovno–kulturna individualnost prevedla v novo, višjo ter civilizacijsko, kulturno in politi čno–gospodarsko močnejšo nacio- nalno formacijo velikega Jugoslovanskega Naroda. Po tem gledanju naj bi predstavljala vsejugoslovansko narodno zlitje in njemu dr- žavnopravno edino ustrezna centralisti čno urejena država kon čni smoter vsega slovenskega narodnopolitičnega razvoja in bivanja ter zgodovinsko zakonito, nujno in tudi edino možno obliko nadaljnje- ga narodnobivanjskega na čina Slovencev. Ti naj bi odtlej – tako kot tudi drugi jugoslovanski narodi – predstavljali le eno od “plemen” novonastale homogene jugoslovanske narodne skupnosti. Vodilni dejavnik, ki je zagovarjal jugoslovanski unitarnocentralisti čni na- cionalni program je v tem času v Sloveniji predstavljala liberalna politika, čeprav so poleg nje enako nacionalno stališ če zastopali tudi drugi politi čni subjekti, ki pa ali niso imeli pomembnejše vloge v slovenski politiki, ali pa so svoja prvotna unitarnocentralisti čna stališ ča opustili ter so nato zagovarjali na čelo slovenske nacionalne individualnosti in narodne avtonomije. Tako je ostajala liberalna politika glavni in najpomembnejši nosilec unitaristi čnega in cen- tralisti čnega programa v slovenskem politi čnem življenju dvajsetih let. To je bila doba, v kateri so bila spo četa vsa temeljna vprašanja razmerja med Slovenci in slovenstvom na eni ter Jugoslavijo in jugoslovanstvom na drugi strani, in ko so Slovenci že tedaj na ta vprašanja odgovorili z večinskim spoznanjem, da jih jugoslovanski unitarizem in centralizem vodita v narodno smrt, torej v tisto bi- vanjsko nehanje, ki so se mu leta 1918 hoteli izogniti s prehodom Slovenski liberalci in Jugoslavija. Nacionalna politika liberalnega tabora v letih 1918–1929 160 iz habsburške monarhije v Kraljevino SHS. 751 Slovenski liberalci, ki so po oblikovanju Jugoslovanske demo- kratske stranke konec junija 1918 v jugoslovansko skupnost sto- pili kot politi čno enoten strankarski subjekt, so svojo unitaristi č- no narodnopoliti čno misel opirali na jugoslovansko integralisti čno nacionalno idejo, ki je bila že pred prvo svetovno vojno dalj časa prisotna v slovenski politiki in so jo v ve čji ali manjši meri pou- darjali znotraj vseh politi čnih taborov na Slovenskem. Ta ideja je imela zlasti v zadnjih mesecih obstoja habsburške monarhije pred- vsem manifestativen zna čaj. Predstavljala je politi čni način skozi katerega so habsburški Jugoslovani izražali svoje skupne težnje po osvoboditvi izpod avstro–ogrskega gospostva, in v tem smislu je imelo tedanje integralisti čno jugoslovanstvo zgodovinsko pozi- tivno narodnopoliti čno vlogo. Toda ob tem so posamezni politi čni dejavniki jugoslovanski integralizem razumevali tudi druga če, in sicer izklju čno v smislu nujnega odstranjevanja nasprotij in indi- vidualnih razlik med jugoslovanskimi narodi. Takemu gledanju, ki so ga doživljali kot eno najvažnejših zgodovinskih vprašanj tistega časa, kot zgodovinsko nujnost, kateri mora biti podrejeno vse, so se najbolj zavezali liberalci, ki so že ob ustanovitvi JDS opozarjali, da predstavlja le jugoslovansko unitaristi čno nacionalno stališče edi- no veljavno narodnoprogramsko vodilo novoustanovljene liberalne stranke. 752 Ustanovni zbor JDS se je namre č povsem nedvoumno izrekel za na čelo jugoslovanske nacionalne enotnosti, kajti bodo čo jugoslovansko državo je videl izklju čno in samo kot državo enotnega “troimenega naroda Srbov, Hrvatov in Slovencev”. 753 Zato je tudi zahteval, naj JDS politi čno sodeluje le s tistimi strankami, ki “stoje na stališ ču edinosti (...) jugoslovanskega naroda”. 754 Na čelo jugoslo- vanskega nacionalnega unitarizma in državnega centralizma se je nato v času do razpada Avstro–Ogrske monarhije potrdilo kot edino veljavna liberalna narodnopoliti čna usmeritev. 755 Svojo pripravljenost udejanjiti jugoslovanski narodnounitari- sti čni in centralisti čni državni program, je slovenski liberalni tabor zelo jasno dokazal že v procesu jugoslovanskega zedinjenja novem- bra 1918, to je v času obstoja Države SHS prek katere so se habs- burški Jugoslovani 1. decembra 1918 združili s Kraljevino Srbijo v Kraljevino SHS. Tako ravnanje je napovedal na čelnik JDS Ivan Tav čar že ob državni odcepitvi slovenskih dežel od Avstro–Ogrske monarhije, ko je na veliki narodni manifestaciji, 29. oktobra 1918 v 751 O tem glej tudi Jurij Perovšek, Slovenci in Jugoslavija v letih 1918–1941. Časopis za zgodovino in narodopisje, 1998/1, str. 60–62; isti, Jugoslavija – pri čakovanja in realnost. V: Slovenija 1848–1998: iskanje lastne poti. Stane Granda (ur.), Barbara Šatej (ur.). Ljubljana 1998, str. 245. 752 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 29–34. 753 Slovenski narod, 1. 7. 1918, Ustanovni zbor JDS. 754 Slovenski narod, 2. 7. 1918, Ustanovni zbor JDS. 755 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 40–65. 161 MED NARODOM, POLITIKO IN DRŽAVO Ljubljani, zbrani slovenski množici dejal: “Dosegli smo svojo lastno državo, v kateri bodo združeni Jugoslovani kot en narod v taki trdni zvezi, da je nobena peklenska mo č ne bo mogla razkrojiti.” 756 Dobre tri tedne kasneje je k temu dodal, da se morajo Slovenci “takoj in brez vsakega nerganja” 757 kar najtesneje združiti z bratsko Srbijo v veliko in mogo čno državo z mo čno osrednjo vlado, 758 ki jo je bilo po njegovem mnenju mogo če postaviti “zgolj le na podlagi razmer, kate- re vladajo danes v kraljevini srbski”. 759 Pripravljenost v celoti spre- jeti srbsko supremacijo, monarhijo in centralizem so v tistem času izražali tudi drugi vidni liberalni politiki, 760 enako pa tudi na čelstvo JDS, ki je podpiralo hitro zedinjenje Države SHS s Srbijo in je vide- lo “politi čno, kulturno in gospodarsko bodo čnost jugoslovanskega naroda edinole v popolnoma enotni državi SHS (jugoslovanski dr- žavi – op. J. P.)”. 761 Taka stališ ča so slovenski liberalni predstavniki zagovarjali tudi na seji zagrebškega Narodnega Vije ća, vrhovnega organa oblasti v Državi SHS, ko je le–to 23. in 24. novembra 1918 razpravljalo o zedinjenju Države SHS in Kraljevine Srbije v novo jugoslovansko državno skupnost. Slovenski liberalci so se na tej seji postavili na stran tistih sil, ki so se zavzemale za unitarizem, centralizem in monarhijo. Vekoslav Kukovec, eden od podpredse- dnikov JDS, je posebej poudaril, da je nastopil čas, ko mora dobiti “jugoslovanska ideja ... (svojo) prakti čno izvršitev” in opomnil, da v sedanjem trenutku ne moremo govoriti “o drobnjakarskih interesih posameznih plemen”. Zato naj dobijo v novi državi “tisti, ki so spo- sobni (Srbi – op. J. P.) ... hegemonijo v svoje roke”. Enako je raz- mišljal tudi slovenski tržaški politik liberalne smeri, Otokar Ryba ř, ki je ob tem, ko je slavil srbsko vojsko izjavil, da se ni treba “bati srbske hegemonije”. Dejal je še, “da moramo biti za monarhijo, ker smo nezreli za republiko”. 762 Slovenski liberalni tabor si je z nastankom Kraljevine SHS tako znotraj slovenskega, kot tudi novega jugoslovanskega politi čnega prostora nedvomno izboljšal svoje politi čne perspektive. Nasproti drugima slovenskima politi čnima strankama, SLS in Jugoslovanski socialnodemokratski stranki, ki sta novembra 1918 zagovarjali fe- deralisti čno in republikansko stališ če, 763 se je dokazal kot nesporno državotvoren politi čni faktor, ki je v odlo čilnem trenutku dejavno pripomogel, da je bil skladno s srbskimi politi čnimi interesi uvelja- 756 Slovenski narod, 30. 10. 1918, Manifestacijski sprevod v Ljubljani. 757 Slovenski narod, 23. 11. 1918, -r. (Ivan Tav čar), Republika? 758 Slovenski narod, 20. 11. 1918, Ljubljanski ob činski svet. Mestni zastop za združitev s Srbijo. 759 Slovenski narod, 23.11. 1918, –r. (Ivan Tav čar), Republika? 760 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 81–86. 761 Slovenski narod, 14. 11. 1918, Poro čilo iz seje na čelstva JDS. 762 Zapisnik sa sednice Središnjeg odbora Narodnog Vije ća SHS. V: Gra đa o stvaranju ju- goslovenske države (1. I – 20. XII 1918), 2. Priredili dr. Dragoslav Jankovi ć, dr. Bogdan Krizman. Beograd 1964, str. 641. 763 Perovšek, Slovenska osamosvojitev 1918, str. 137–143. 162 vljen unitaristi čni, centralisti čni in monarhisti čni koncept jugoslo- vanske državne združitve. 764 Vendar pa je imelo novo obdobje, ki je nastopilo z nastankom Kraljevine SHS za slovenski liberalizem tudi druga čne posledice, kajti v novi državi je pri čel liberalni tabor kma- lu razpadati. To je bila posledica novih politi čnih odnosov in razmer, ki so se kazale v Sloveniji po oblikovanju jugoslovanske skupnosti. Že leta 1919 je bila organizacijsko–politi čna enotnost liberalnega tabora razbita, kajti v tem letu sta se oblikovali dve novi liberalno usmerjeni stranki, Samostojna kmetijska stranka (SKS) in Narodno socialisti čna stranka (NSS). 765 S tem slovenski liberalizem v nacio- nalnem vprašanju ni ve č zastopal tako enotnih pogledov kot jih je še v času, ko je obstajala le ena liberalna politi čna organizacija – JDS. Čeprav obe novi liberalni stranki na čeloma nista nasprotovali ideji o jugoslovanski nacionalni enotnosti in enotni jugoslovanski drža- vi, sta namre č v nekaterih drugih vprašanjih, predvsem v pogledih na tedanji slovenski narodni položaj in v razumevanju nadaljnjega razvoja slovenskega naroda, opazno odstopali od narodnopoliti čnih usmeritev, ki jih je v tem pogledu zagovarjala JDS. Tako je SKS v času pred volitvami v konstituanto, 28. novembra 1920, zahtevala enakopravnost Slovencev, Hrvatov in Srbov in je na čelno podpirala pokrajinsko avtonomijo Slovenije. 766 NSS pa je opozarjala na druž- beni pomen nacionalnega vprašanja, ki se izraža “v čustvu narodne solidarnosti in v skupni življenjski volji, ki vodi narod iz sedanjosti v bodo čnost in je njegova najvažnejša kulturna sila”. 767 Poudarjala je tudi zahtevo po upravni avtonomiji Slovenije. Take poglede je NSS ohranila tudi v času zasedanja Ustavodajne skupš čine (delovala je od 12. decembra 1920 do 2. julija 1921), ko je zagovarjala mo čno upravno decentralizacijo jugoslovanske države in je edina od slo- venskih liberalnih strank 28. junija 1921 glasovala proti sprejemu centralisti čne in unitaristi čne Vidovdanske ustave. 768 Zanjo pa je v nasprotju s svojimi predhodnimi avtonomisti čnimi pogledi glasova- la SKS. Njen vidni predstavnik, Bogumil Vošnjak, je v konstituanti celo dosegel, da je iz vladnega ustavnega predloga izpadlo dolo čilo, po katerem naj bi bil uradni jezik kraljevine srbo–hrvaški, medtem ko pa bi “v slovenskih krajih veljal kot uradni jezik tudi slovenski dialekt”. Tako je torej slovenski liberalni kmetijski politik in ne mor- da kak neslovenski centralisti čno in unitaristi čno usmerjeni poli- ti čni predstavnik dosegel, da je iz predlaganega ustavnega besedila izginilo edino dolo čilo, v katerem se je v dolo čeni meri še priznavalo slovensko jezikovno posebnost. To je bilo gotovo zelo ekstremno de- janje, saj take zahteve ni postavila nobena druga slovenska unitari- 764 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 86–103. 765 Prav tam, str. 112–118. 766 Prav tam, str. 119. 767 Jugoslavija, 25. 1. 1920, N. S. S. Na čela in smer dela Narodno socijalisti čne stranke. 768 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 178–180, 201. 163 MED NARODOM, POLITIKO IN DRŽAVO sti čna stranka – ne komunisti čna, ne demokratska in ne socialno- demokratska. Slednja je celo ravnala obratno, saj je podala poseben predlog, da bi bil v Sloveniji poleg srbohrvaškega uradni jezik tudi slovenski. 769 Poleg Samostojne kmetijske stranke je ustavno uzakonitev mo- narhije, centralizma in narodnega unitarizma seveda odlo čno pod- prla tudi JDS. Že 5. januarja 1919 je s svojega strankinega shoda svojemu politi čnemu zavezniku, notranjemu ministru Svetozarju Pribi ćevi ću, sporo čila, da “zastopa na čelo popolnega nacionalnega jedinstva”. 770 Potem, ko se je spomladi 1919 združila z drugimi de- mokratskimi in liberalnimi politi čnimi strankami v enotno vsedr- žavno Demokratsko stranko, pa se je tudi zelo dosledno postavila v službo jugoslovanskega unitarizma in centralizma ter velikosrbske politike. Tako usmeritev je na zboru zaupnikov slovenske JDS 6. julija 1919 zelo povedno utemeljil strankin na čelnik Ivan Tav čar. Zaklical je, da ho čemo biti “neomahljivi služabniki (...) novi državi!”, v kateri naj ima srbski narod najvplivnejšo vlogo, če no čemo, da država razpade. 771 JDS je torej v vprašanju notranje državne ure- ditve odklanjala vsako zamisel, da bi posamezne pokrajine imele status državnopravnih avtonomij in “vsako tako ureditev uprave, ki bi naravnost ali po ovinkih vodila v federalizem”. 772 Zato je v času od avgusta 1919 do decembra 1920 po svojih predstavnikih siste- mati čno onemogo čala avtonomisti čno politiko tedanje Deželne vla- de za Slovenijo, ki jo je v tistem času vodil katoliški politik in član eksekutive SLS Janko Brejc. Januarja 1921 je tudi uspela Deželno vlado povsem podrediti centralni vladi v Beogradu. Ob tem je skozi razpravo, ki je o vprašanju jezika in enotne jugoslovanske kulture od začetka maja do konca avgusta 1920 potekala v Slovenskem na- rodu prek intelektualcev, ki so pripadali demokratskemu politi čne- mu krogu, poudarila tudi svojo oceno, da je nastopil čas popolnega in neizogibnega jugoslovanskega kulturno jezikovnega zlitja. Le–to naj bi dosegli postopoma, skozi evolutiven proces. V njem bi se s primernim ukrepanjem, to je uvajanjem srbohrvaš čine kot drugega u čnega jezika v srednje šole in na ljubljansko univerzo ter s krože- njem profesorskega kadra po celi državi le vzpodbujalo tisto, kar bi po mnenju demokratske politike sicer opravil sam razvoj. Zato je razumljivo, da so za unitaristi čno in centralisti čno Vidovdansko ustavo glasovali tudi poslanci JDS. 773 Potrdili so odlo čenost vodilne- 769 Prav tam, str. 181–187, 196–197. O pogledih slovenskih strank na vprašanje državne ureditve in narodno problematiko v času delovanja Ustavodajne skupš čine glej tudi Jurij Perovšek, Slovenska politika in vprašanje državne ureditve med zasedanjem Ustavodajne skupš čine Kraljevine SHS (1920–1921). Studia Historica Slovenica, 2002/2, str. 431–445. 770 Slovenski narod, 6. 1. 1919, Pozdrav ministru Pribi čevi ću. 771 Slovenski narod, 7. 7. 1919, Zborovanje zaupnikov JDS. 772 Domovina, 26. 6. 1920, Gregor Žerjav, Centralizem. 773 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 134–140, 151–161, 196–197. – O razpravi o vprašanju jezika in entone jugoslovanske kulture glej tudi Dolenc, Kulturni boj, str. 131–133. 164 ga liberalnega politika dvajsetih let, Gregorja Žerjava, ki je februarja 1921 v Ustavodajni skupš čini poudaril, “da moramo z Ustavo zatreti vse centrifugalne tendence”. 774 Žerjavov poudarek in podpora JDS unitarnocentralisti čni ustavi proti kateri so od slovenskih strank glasovale SLS, JSDS, komunisti čna stranka in NSS, sta se povsem skladala s predhodno ostro liberalno obsodbo Avtonomistične izjave slovenskih kulturnih delavcev. 775 To izjavo, ki je predstavljala idejno zasnovo kasnejšega slovenskega avtonomisti čnega gibanja, je poleg predstavnika SKS Bogumila Vošnjaka najostreje napadla prav JDS. Odlo čno jo je zavrnil tudi Ivan Tav čar. S sprejemom Vidovdanske ustave, s katero so bili ustavnoprav- no vzpostavljeni centralizem, jugoslovanski narodni unitarizem in monarhija, je bil dosežen eden od zgodovinskih vrhov slovenskega liberalizma, saj je Vidovdanska ustava povsem uresni čevala liberal- ni narodnopoliti čni in gospodarski ideal. S centralisti čnim državnim ustrojem je liberalnemu kapitalu omogo čala ve čji gospodarski raz- mah, s svojim unitaristi čnim nacionalnim zna čajem pa je potrjeva- la, da integralisti čno jugoslovanstvo ni le namišljena, ampak odtlej tudi formalno opredeljena narodnopoliti čna pot. 776 To pa je uni- taristi čni liberalni politiki omogo čilo, da je unitarnocentralisti čno jugoslovanstvo uporabljala tudi kot učinkovito kulturnobojno poli- ti čno sredstvo proti svoji temeljni zgodovinski nasprotnici – avtono- misti čni SLS. Vendar pa se je kljub takim politi čnim razmeram in narodnopolitični usmeritvi po letu 1921 znotraj liberalnega tabora oblikovala tudi izvirno slovenska narodno–avtonomisti čna politi čna smer. Njeno osnovo so predstavljala že stališ ča, ki so vodila NSS, da je glasovala proti centralisti čni in unitaristi čni Vidovdanski ustavi. NSS jih je po sprejemu ustave še nadgradila in zelo resno opozarjala liberalno politiko na dejstvo slovenske narodne individualnosti. 777 Že konec novembra 1921 je podala morda eno od vsebinsko najbolj dovršenih opredelitev slovenskega naroda v dvajsetih letih. Opozar- jala je na specifi čno kulturno življenje slovenske “pokrajine”, ki je izhajalo “prvi č iz posebnosti etni čne psihe ljudstva, ki je na njej prebivalo, drugi č pa iz duševnosti oblikujo čih učinkov slovenskega jezika in kulturnih zakladov, ki so se bili v njem nakopi čili. Ta dva činitelja sta ustvarila izvestno individualnost, ki jo ravno imenuje- mo slovensko in ki je vtemeljila zaznamovanje ljudstva, ki jo je za če- lo nositi z imenom slovenskega naroda.” Zato za NSS slovenstvo ni bila “kaka teorija, še manj politi čni program, ampak (...) enostavno ugotovitev danes obstoje čih sil naše notranjosti, našega jezika in naše kulturne preteklosti”. 778 Na osnovi takih pogledov je terjala re- 774 Stenografske beleške Ustavnog odbora Ustavotvorne skupštine Kraljevine SHS, 1. Beo- grad 1921, str. 128. 775 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 187–197. 776 Prav tam, str. 197. 777 Prav tam, str. 207–210. 778 Jugoslavija, 29. 11. 1921, Kaj je s slovenstvom? 165 MED NARODOM, POLITIKO IN DRŽAVO vizijo Vidovdanske ustave in državnopravno preureditev Kraljevine SHS, ki bi “zagotovila vsem gospodarskim, kulturnim in jezikovnim enotam v državi najobširnejšo avtonomijo”. 779 Zaradi slabih volilnih rezultatov na skupš činskih volitvah 18. marca 1923 in 8. februarja 1925, ki so NSS potisnile na rob slovenskega politi čnega življenja, pa se je sredi dvajsetih let za čela odmikati od svojih avtonomisti čnih stališ č. To jo je v letih 1927–1928 privedlo v objem unitarnocentra- listi čne Samostojne demokratske stranke (SDS), v katero se je leta 1924 preimenovala JDS. NSS se je s tem utopila v slovenski unita- risti čni liberalni politiki, s čemer je na Slovenskem politi čno zamrl prvi nosilec liberalnega avtonomizma dvajsetih let. 780 Prelom NSS z njenim ve čletnim narodnoavtonomisti čnim sta- liš čem pa ni pomenil, da je bil s tem izživet slovenski avtonomizem liberalne smeri. V istem času, ko je NSS zapustila svoje prvotne avtonomisti čne nacionalne koncepte, se je namre č na slovensko na- rodno stališ če postavila SKS. Sredi dvajsetih let je namre č v obratni smeri kot NSS preoblikovala svoj nacionalni program, in sicer od centralizma in unitarizma k federalizmu in doslednemu zagovarja- nju slovenske narodne samobitnosti. Do tega temeljnega program- skega zasuka je SKS prišla zlagoma, po samostojnem spoznavanju neugodnega narodnega položaja, v katerem so bili Slovenci po spre- jemu Vidovdanske ustave. To jo je maja 1925 privedlo v politi čno po- vezavo s Prepeluhovimi avtonomisti in njegovo, izrazito federalisti č- no usmerjeno Slovensko republikansko stranko kmetov in delavcev, s katero se je SKS maja 1926 združila v novo, Slovensko kmetsko stranko. V njej je federalisti čni državnopravni naboj imel polno pod- poro s strani pripadnikov prejšnje SKS. Nekdanji samostojni kme- tijci, ki so že decembra 1924 iz svojih vrst izklju čili najodlo čnejšega zagovornika unitarnocentralisti čne usmeritve Bogumila Vošnjaka, so v drugi polovici dvajsetih let, zlasti prek svojega najvidnejšega politika, Ivana Puclja, dosledno poudarjali svojo slovensko nacional- no individualnost in vztrajno zahtevali enakopraven in enakovelja- ven politi čni in gospodarski položaj slovenskega naroda v Kraljevini SHS. Pri tem je Pucelj pogosto ostro bi čal beograjsko koruptivnost in velikosrbsko idejo ter v letu 1928 v skupš činskih nastopih govoril le slovensko. Junija 1928 je celo dosegel, da so bili skupš činski ste- nografski zapisniki prebrani tudi v slovenš čini. 781 Konec leta 1928 pa je zelo jasno opredelil federalisti čni narodnopoliti čni cilj Sloven- ske kmetske stranke. Zahteval je, “da mora slovenski narod dose či v okviru sedanjih državnih meja svojo samostalnost, svojo lastno dr- žavnost, popolno svobodo in neodvisnost, da bo lahko razvil in izživel 779 Nova pravda, 8. 4. 1922, Proklamacija Narodno–socijalisti čne stranke sprejeta na 3. strankinem zboru; Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 211–215. 780 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 215–221. 781 Prav tam, str. 221–229. 166 vso svojo energijo, vso silo in mo č in zdravje”. 782 V Kraljevini SHS (od leta 1929 Kraljevini Jugoslaviji) pa se to ni zgodilo, tako kot se tudi narodnofederalisti čna samozavest nekdanjih samostojnih kmetijcev ni ohranila. Po uvedbi Aleksandrove diktature, 6. januarja 1929, so se namreč vrnili k jugoslovanski unitarnocentralisti čni nacionalni ideji. Kljub temu pa lahko ugotovimo, da so predstavljali tisto poli- ti čno silo, ki je do konca vidovdanskega parlamentarnega sistema zagotavljala kontinuiteto slovenskega liberalnega avtonomizma in je v tem času vzdrževala stik liberalnega tabora s tedaj že splošno uveljavljeno avtonomisti čno opredelitvijo v narodnopoliti čni zavesti takratnih slovenskih ljudi. 783 V kolikor je slovenski liberalni tabor po eni strani prek NSS in kasneje SKS dohajal in tudi krepil avtonomisti čno razpoloženje med Slovenci v Kraljevini SHS, pa je po drugi to razpoloženje oziroma slovensko narodno avtonomisti čno voljo dosledno pobijal z nepomir- ljivim in trdim jugoslovanskim unitarnocentralisti čnim stališ čem. Njemu se je z vsem svojim politi čnim bistvom zavezala najvidnejša in najpomembnejša slovenska liberalna stranka – JDS (SDS). Ta stranka, ki je v slovenski javnosti najbolj odmevno poudarjala svoje unitaristi čne poglede, je že leta 1922 zelo povedno poudarila svojo opredelitev integralisti čnega jugoslovanstva. “Ime jugoslovansko”, je konec oktobra 1922 zapisal liberalni politi čni dnevnik Jutro, “je samo po sebi program: Jugoslovanstvo je negacija teorije o treh na- rodih, ono je integracija treh plemen v en narod. Ž njim se potiska plemensko čuvstvo navzdol v drugo kategorijo, ki se ima podrediti velikemu nacijonalnemu idealu.” 784 Tak narodni ideal so zagovarjali tudi t. i. starini. Starini so leta 1923 pod vodstvom Vladimirja Rav- niharja in Karla Trillerja izstopili iz JDS in se politi čno organizirali v obnovljeni Narodno napredni stranki, po letu 1924 pa so delovali v okviru vsedržavne velikosrbske Narodno radikalne stranke. Pou- darjali so potrebo po zanikanju “specifi čne slovenske nacijonalne zavesti”. 785 Namesto nje naj bi se oblikovala enotna jugoslovanska nacionalna in državna zavest, “ki bo nezmotljivo vodila k bodo čemu jugoslovenskemu nacijonalnemu in kulturnemu tipu, k novemu, te- lesno in duševno zdravemu Jugoslovenu”. 786 Zato so odklanjali tudi “vsako ne čisto razvijanje slovenskega jezika”, ker so si prav od pove- zanosti s Srbi in Hrvati obetali “veliko izpolnitev našega besednega zaklada in razvoj naše sintakse”. 787 Razvoj v tej smeri so utemelje- vali v “Vidovdanski unitaristi čni in pravi čni ustavi”. 788 Tako kot starini, so unitaristi čni in centralisti čni značaj jugo- 782 Kmetski list, 19. 12. 1928, Ivan Pucelj, Boži č 1928. 783 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 230. 784 Jutro, 26. 10. 1922, uvodnik z dne 25. oktobra. 785 Slovenski narod, 8. 4. 1923, O nacionalni in državni konsolidaciji. 786 Slovenski narod, 1. 12. 1925, Ob obletnici ujedinjenja. (Naše nacijonalne bilance). 787 Slovenski narod, 14. 3. 1925, Slovenski jezik. 788 Slovenski narod, 30. 4. 1924, Kaj je z velesrbstvom? 167 MED NARODOM, POLITIKO IN DRŽAVO slovanske države vzpostavljen z Vidovdansko ustavo, zagovarjali tu- di liberalni mladini. Po razcepitvi v vsedržavni Demokratski stranki spomladi 1924 so delovali v okviru Pribi ćevi ćeve strogo centralisti č- ne in unitaristi čne Samostojne demokratske stranke in dosledno odklanjali oblikovanje avtonomne Slovenije. Mladini, oziroma slo- venska demokratska politika, so, skladno s svojim vseizena čujo- čim jugoslovanskim narodnopoliti čnim programom, opozarjali, da bi avtonomisti čno ali federalisti čno preoblikovana jugoslovanska skupnost predstavljala za četek konca Jugoslavije – “,peron’, s kate- rega se prestopa v Veliko Srbijo, vazalno Hrvatsko in v Slovenijo kot laško–nemško provinco”. 789 Jugoslavija, sestavljena iz posameznih nacionalnih državnopravnih enot, je zato bila za slovenske demo- krate popoln nesmisel, tako zaradi tega, ker naj bi bile posamezne avtonomne “državice” plen sosednjih držav, 790 kot tudi zato, ker niso verjeli, da bi lahko bila jugoslovanska vojska, “sestavljena iz srb- ske, hrvaške, slovenske in nemara še muslimanske vojske, ki bi jih tujci v odlo čilnem hipu nagnali drugo na drugo”. 791 Poleg tega so proti avtonomisti čno–federalisti čni usmeritvi nastopali tudi zaradi gospodarskih vzrokov, zakaj svarili so, da si Slovenija, obdana “s kitajskim zidom avtonomije”, 792 ne sme zapreti gospodarskih poti v ostale dele države. Poseben poudarek, s katerim so utemeljevali odklanjanje slovenske avtonomije, pa je izhajal iz kulturnobojne- ga nasprotovanja Slovenski ljudski stranki. V njeni avtonomisti čni politiki so videli zgolj prizadevanje, “da bi klerikalizem dobil v svoje kremplje vso Slovenijo”, 793 da bi torej “zver, ki se je zagrizla v sloven- sko pleme” 794 v Sloveniji vzpostavila škofovsko vlado, iz Slovenije pa napravila papežko provinco. 795 Po mnenju demokratov bi prišlo do usodnih sprememb, če “bi bila Slovenija nekaka avtonomna država, kakor jo ho če SLS”. Njen teror bi “za desetletja vzdrževal v Slove- niji klerikalno nadvlado”, je leta 1926 pisalo Jutro, “nižje in višje upravne instance, javna varnost, vse bi bilo pod komando škofov in politikujo če duhovš čine, proti katerih ukrepom ne bi bilo nobe- ne odpomo či ve č. (...) Klerikalci so danes v sre čnem položaju”, je v bojnem tonu poudarjalo Jutro, “da jim ni treba premišljevati, kako bi z nasiljem zatrli meš čansko vojno v avtonomni Sloveniji!” 796 Po- dobno je svojo privrženost unitaristi čni in centralisti čni Jugoslaviji razumela tudi Orjuna, bojna in teroristi čna organizacija JDS/SDS. Njeni pripadniki so v svojem programu zapisali, da je njihov osnovni 789 Jutro, 31. 8. 1924, uvodnik z dne 30. avgusta. 790 Domovina, 25. 4. 1924, Voz, ki ga vle čejo na vse strani. 791 Domovina, 6. 4. 1923, Kaj bo sedaj? 792 Jutro, 1. 2. 1925, uvodnik z dne 31. januarja. 793 Jutro, 20. 11. 1923, uvodnik z dne 19. novembra. 794 Jutro, 1. 7. 1924, uvodnik z dne 30. junija. 795 Domovina, 25. 3. 1926, Gregor Žerjav, Naglavni greh klerikalne stranke; Jutro, 14. 8. 1925, uvodnik z dne 13. avgusta. 796 Jutro, 23. 1. 1926, uvodnik z dne 21. januarja. 168 cilj “pomagati pri zgraditvi edinstvenega rasnonacijonalnega tipa in izrazite jugoslovanske nacije”, 797 obstoje če “v kulturnem, fizi čnem, eti čnem in socijalno ekonomskem smislu”. 798 Ob tem so posebej po- udarili, da imajo proti nasprotnikom “jugoslovanske nacije in drža- ve” za upravi čeno uporabiti tudi fizi čno moč. 799 Svojo zavezanost jugoslovanskemu unitarizmu in centralizmu je bila slovenska demokratska politika pripravljena dosledno pod- preti tudi v ozko narodnokulturnem pogledu. Trdno je bila namre č odločena, da bo zavestno pospeševala po njenem mnenju že za četo zbliževanje slovenskega in srbohrvaškega jezika, 800 da bi prihodnja slovenska in jugoslovanska generacija oba jezika že povsem obvla- dali. 801 Zato je bilo Jutro prepri čano, da bo “pismena slovenš čina l. 1950 precej bližja srbo–hrvaš čini in narobe”. 802 To stališ če se je ujemalo z zavestnim demokratskim odpovedovanjem slovenskemu narodu, kar je v svojem govoru na zboru zaupnikov JDS, 3. febru- arja 1924 v Ljubljani, zelo jasno poudaril tudi Gregor Žerjav, ki je izrekel naslednje: “Slovenski del naroda prevesti v Jugoslovenstvo (...), da zrastemo v nerazdvojno jugoslovensko celoto, združiti vse ustvarjajo če sile med Slovenci v to akcijo, to je želja slovenske de- mokracije. S tem bi bil za Slovence problem malega naroda povolj- no rešen.” 803 To pa je bila želja, ki je najbolj neposredno razkrivala popolno pripravljenost slovenskega unitaristi čnega liberalizma do- sledno integrirati slovensko narodno entiteto v jugoslovansko sku- pnost, le–to pa nepovratno prenikniti v slovenski etni čni organizem, da bi se ustvaril nov, jugoslovanski kulturnoduhovni in politi čni subjekt. To stališ če je poleg jugoslovanskega državnega centralizma predstavljalo prevladujo č razpoznavni znak, ki ga je v narodnopro- gramskem pogledu ve čina slovenskega liberalnega tabora zavestno nosila skozi ves čas obstaja prve jugoslovanske države. Če ob koncu opredelimo vlogo in položaj, ki ju je s svojimi po- gledi na vprašanje obstoja in nadaljnjega razvoja slovenskega na- roda oblikoval liberalni tabor v slovenskem politi čnem življenju dvajsetih let, je najprej treba opozoriti, da so liberalci s svojim pre- vladujo čim unitarnocentralisti čnim nacionalnim stališ čem zagovar- jali politi čni koncept, ki je Slovencem docela onemogo čal, da bi v jugoslovanski državi predstavljali samostojen narodnopoliti čni in državnopravni subjekt. Ta koncept je slovenskemu narodu zapiral možnosti za harmoni čno in neodvisno narodno rast. Na to so li- beralci brez omahovanja pristali tudi ob uvedbi osebne diktature 797 Statut in program Organizacije jugoslovenskih nacijonalista. Ljubljana 1923, str. 3. 798 Prav tam, str. 34. 799 Orjuna, 22. 7. 1923, Sokolstvo in Orjuna. 800 Jutro, 13. 6. 1926, uvodnik z dne 12. junija, 1. 9. 1926, uvodnik z dne 31. avgusta. 801 Jutro, 14. 8. 1925, uvodnik z dne 13. avgusta, 27. 8. 1926, uvodnik z dne 26. avgusta. 802 Jutro, 1. 9. 1926, uvodnik z dne 31. avgusta. 803 Jutro, 5. 2. 1924, Jugoslovanska demokracija na pohodu. Veli časten zbor zaupnikov JDS v Ljubljani. 169 MED NARODOM, POLITIKO IN DRŽAVO kralja Aleksandra, s katero je bila 6. januarja 1929 skrajno zao- strena in utrjena jugoslovanska unitarnocentralisti čna državna in narodnopoliti čna smer. Ob uvedbi kraljeve diktature jo je podprl tudi avtonomisti čni del liberalnega tabora. Liberalci so bili ob tem politi čnem trenutku narodnoprogramsko povsem enotni in so potr- dili unitarizem in centralizem kot glavni liberalni narodnopoliti čni tok ob izteku dvajsetih let. Ta tok ni predstavljal le gole politi čne taktike oziroma sredstva, s katerim naj bi si liberalci izboljšali po- liti čni položaj v svojem ve čdesetletnem boju s katoliško in avtono- misti čno SLS, pa č pa je pomenil politi čno opredelitev, v katero so njeni zagovorniki resni čno in globoko verjeli in ki so jo, prek sloven- ske liberalne demokratske politike, v letih 1927–1928 utemeljevali v tako širokem obsegu, da so se na osnovi svojega vsejugoslovan- skega unitaristi čnega gledanja politi čno celo uprli najmo čnejšemu dejavniku v državi – velikosrbskemu hegemonizmu. V tem času je namre č slovenski del SDS odkrito izjavljal, da je srbska nadvlado- valna politika kriva za hudo politi čno nezadovoljstvo v državi, ki po tedanjem demokratskem spoznanju ni predstavljala tistega, kar je pred njenim nastankom v liberalnih pri čakovanjih živelo kot jugoslovanski politi čni ideal. Vendar kritika velikosrbskega hege- monizma unitaristi čnemu liberalizmu v Sloveniji ni pove čevala niti ugleda, niti politi čnih možnosti, kajti bistvo njegove narodne misli in politi čne akcije je pri tem še vedno izhajalo iz slovenskega sa- mozanikanja. To je slovenska javnost dobro vedela, saj so v tem zanikanju in nepopustljivem obsojanju zahtev po avtonomiji Slove- nije liberalci utemeljili najve čji del vse svoje politi čne dejavnosti v Kraljevini SHS. To jih je usodno oddaljilo od slovenskega naroda, ki je moral že kmalu zatem, ko se je otresel nemškega politi čnega okle- pa, v unitaristi čni in centralisti čni jugoslovanski državi ponovno v boj za svojo narodnostno uveljavitev. V njem so Slovenci poglobili zavest o svoji etni čni, kulturni in politi čni entiteti in bili odlo čeni ne le ohraniti, temve č še bolj u čvrstiti svojo nacionalno individualnost in si zagotoviti nadaljnji in nemoten nacionalni in kulturni razvoj. To je dokazovala avtonomisti čno–federalisti čna usmeritev, ki je že ob volitvah leta 1923 na Slovenskem dobila ve činsko podporo in ki je od tedaj predstavljala vodilno politi čno usmeritev slovenskega naroda v Kraljevini SHS. Ta opredelitev se je v kasnejšem razvoju utrjevala in dozorevala kot slovenski nacionalni program, proces, v katerem je ta program dozoreval, pa je razumljivo potekal mimo in na škodo slovenskega unitaristi čnega liberalizma, ki se je ob izte- ku prvega desetletja po nastanku jugoslovanske države že povsem onemogo čil pri veliki ve čini Slovencev. Liberalni unitarizem namre č ni niti poznal niti priznaval slovenske volje po narodni emancipa- ciji, ampak jo je le oviral in tudi ogrožal in se je tako že v tem času izklju čil iz slovenske narodne tvornosti. Za Slovence je predstavljal narodnostni tujek, ki z njihovimi temeljnimi narodnimi interesi ni imel ni č skupnega. S tem je bil utemeljen tudi kasnejši liberalni po- 170 liti čni bankrot, kajti v slovenskem narodu so imele tedaj in kasneje veljavo le tiste politi čne sile, ki so se bojevale za narodno emancipa- cijo ter suveren in enakopraven položaj slovenskega naroda v težko pri čakovani, a nato slovenskim emancipacijskim pri čakovanjem tuji jugoslovanski državi. 804 804 Prim. Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 258–276. 171 MED NARODOM, POLITIKO IN DRŽAVO Osnovni namen pri čujoče obravnave je opredeliti teoreti čno mi- sel in politi čne koncepte nemškega liberalizma v weimarskem času glede klju čnih vprašanj, ki so zadevala razumevanje naroda, bistvo weimarske državne oblike in njene notranje, to je državnopravne vsebine. Ta vprašanja gotovo zahtevajo histori čno raz člembo, kajti oblika države in načela, v katerih temelji organiziranost dolo čenega državnega organizma, kažejo, kako posamezen narod gleda na svoj zgodovinski položaj in kako si je uredil ali pa si v danem trenutku želi urejevati svoje državno življenje. Ker ta temeljna vprašanja re- šuje vsak narod, je hkrati zanimivo tudi vedeti, kako so se v dolo- čenem zgodovinskem obdobju do njih opredeljevali posamezni po- liti čni dejavniki tudi znotraj drugih nacionalnih in državnih sredin. V tej zvezi je obravnava osredoto čena še na eno vprašanje, in sicer na primerjavo narodnopoliti čne misli, državnopravnih konceptov in politi čne prakse, ki sta jo v dvajsetih letih o vprašanju naroda obli- kovala nemška in slovenska unitaristi čna liberalna politika. Če najprej na kratko ozna čimo glavne zna čilnosti nacionalne- ga vprašanja v Kraljevini SHS in opredelitve vodilne predstavnice slovenske liberalne unitaristi čne politike v dvajsetih letih – Jugoslo- vanske demokratske oziroma Samostojne demokratske stranke v narodnem vprašanju, je treba najprej poudariti, da je bila Kraljevi- na SHS po svojem temeljnem državnem zakonu, Vidovdanski usta- vi, opredeljena kot nacionalno homogena država, torej kot država, v kateri obstaja nacionalna enotnost Slovencev, Hrvatov in Srbov in zaradi tega tudi samo en, t. i. jugoslovanski narod. Vzporedno z zanikanjem obstoja nacionalnih individualnosti v Kraljevini SHS pa je na osnovi velikosrbskih hegemonisti čnih zamisli o ureditvi ju- goslovanske države Vidovdanska ustava vzpostavljala tudi strogo centralisti čni državni ustroj. Ta ustroj je bil ustavno opredeljen v na čelih, po katerih se je v kraljevini izvajala upravna oblast. Izvaja- nje te oblasti je namre č uveljavljalo enotnost državnega ozemlja in Nemški liberalizem in vprašanje naroda ter državne ureditve. Primerjava z Jugoslovansko demokratsko stranko/ Samostojno demokratsko stranko v dvajsetih letih 172 to na na čin, ki je v novonastali jugoslovanski državi popolnoma pre- kinil z dotedanjimi državnopravnimi histori čnimi individualnostmi. Vidovdanska ustava je zanikala nekdanjo državnost Srbije, Črne gore in Hrvaške, prav tako pa tudi državnost, ki so jo dosegli Slo- venci v Državi SHS. 805 S tem je dosledno utemeljila zedinjenje vseh jugoslovanskih pokrajin v eno, enotno državo, kajti dolo čila je, da se celotno državno ozemlje – v nasprotju z na čelom, ki bi zagotovi- lo oblikovanje nacionalno zaokroženih in zgodovinsko utemeljenih upravnih enot – aritmeti čno razdeli na posamezne upravne oblasti, ki so lahko imele najve č 800.000 prebivalcev. Tako so te oblasti predstavljale zgolj dele enotnega in nedeljivega državnega ozemlja, ki jih je povezovala ena, beograjska centralna državna oblast. V enonarodno opredeljeni in centralisti čno zasnovani jugoslovanski državi je zato že kmalu po njenem nastanku nacionalni problem predstavljal najbolj vidno gibalno silo takratne družbene in politi čne stvarnosti. Narodi v formalnopravnem pogledu niso obstajali ve č, vzeta pa jim je bila tudi ena od osnovnih pravic, ki pogojujejo nacio- nalni obstoj – pravica do strnjenega in upravno enotnega nacional- nega ozemlja. Slovensko ozemlje v Kraljevini SHS je bilo razdeljeno na dve ozemeljsko–upravni enoti, t. i. oblastí: ljubljansko oblast s sedežem v Ljubljani in mariborsko oblast s sedežem v Mariboru. Ljubljanska oblast je obsegala jugoslovanski del nekdanje Kranjske z Jezerskim in sodnimi okraji Laško, Brežice in Sevnica ter hrva- škim okrajem Kastav, mariborska oblast pa je razen preostalega de- la jugoslovanske Štajerske obsegala še nekdanji koroški prevaljski okraj, Prekmurje in Me đimurje na Hrvaškem. 806 Misel in praksa Jugoslovanske demokratske oziroma Samo- stojne demokratske stranke glede nacionalne problematike v Kra- ljevini SHS sta bili jasno opredeljeni. JDS oziroma SDS je prista- jala na jugoslovanski nacionalni integralizem in podpirala državni centralizem in monarhizem. S tem je zanikala obstoj nacionalnega vprašanja in odklanjala vsako obliko nacionalnih državnopravnih avtonomij. Sprejemala je le t. i. lokalno samoupravo, in sicer v tem smislu, da bi se lahko centralni organi – v skladu z že obstoje čo ure- ditvijo – razbremenili zadev, ki so se nanašale na posebne interese posameznih krajev ali okrajev. To je bilo programsko in politi čno jedro gledanja JDS oziroma SDS na nacionalni problem v Kraljevi- ni SHS. 807 Vzrok, zakaj JDS oziroma SDS primerjamo prav z nem- škim liberalnim taborom in njegovim gledanjem na svojo nacional- no družbeno skupnost ter državno in ustavnopravno problematiko, pa je zelo preprost. V času po prvi svetovni vojni namre č liberalizem 805 Več o slovenski državnosti v Državi SHS glej Perovšek, Slovenska osamosvojitev 1918, str. 77–127, 159–174. 806 Perovšek, Unitaristi čni in centralisti čni značaj vidovdanske ustave, str. 18–23; Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana 1996, str. 471. 807 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 123–164, 187–197, 238–245, 251– 276. 173 MED NARODOM, POLITIKO IN DRŽAVO kot politi čni faktor v ve čini evropskih držav ni ve č pomenil odlo ču- jo če politi čne sile. Dolo čeno izjemo in s tem tudi primer za tvorno vlogo liberalne politike je predstavljala le Weimarska republika, saj je bil v njej liberalizem tisti dejavnik, ki je ob preurejanju nemške države po koncu prve svetovne vojne postavil ustavnopravne temelje weimarske skupnosti in opredelil glavne smeri njenega nadaljnjega notranjepoliti čnega državnega razvoja. Zato nas zanima primerjava narodnopolitičnih konceptov najpomembnejše slovenske liberalne stranke v dvajsetih letih, JDS oziroma SDS, s koncepti, ki jih je o narodni problematiki v tem času obravnaval politi čno dejaven libe- ralizem v evropskem prostoru. Svoje poglede na narod, njegovo državno skupnost in njeno ureditev je nemški liberalni tabor v weimarski dobi izražal preko dveh politi čnih subjektov, Nemške demokrati čne stranke (Deutsche Demokratische Partei – DDP) in Nemške ljudske stranke (Deutsche Volkspartei – DVP). Obe stranki sta se v letu 1918 razvili – prva iz levega in druga iz desnega krila prejšnje Narodnoliberalne stran- ke (Nationalliberale Partei). Njuna zgodovina je znana in v sodobni nemški histografiji tudi precej dobro obdelana. Mnogo je bilo že na- pisanega o nastanku, strankarskem razvoju in vlogi DDP in DVP v tedanji nemški politiki, kot tudi o stališ čih, ki sta jih stranki zavze- mali do razli čnih notranje– in zunanjepoliti čnih vprašanj. 808 Toda kljub temu lahko ugotovimo, da vprašanja, ki nas zanimajo doslej še niso bila predmet pozornejše obravnave, posebne študije o li- 808 Werner Stephan, Aufstieg und Verfall des Linksliberalismus 1918–1933 : Geschichte der Deutschen Demokratischen Partei. Götingen 1973 (Stephan, Aufstieg und Verfall des Linksliberalismus); Werner Schneider, Die Deutsche Demokratische Partei in der Weima- rer Republik 1924–1930. München 1978 (Schneider, Die Deutsche Demokratische Partei); Lothar Albertin, Liberalismus und Demokratie am Anfang der Weimarer Republik : eine ver- gleichende Analyse der Deutschen Demokratischen Partei und der Deutschen Volkspartei. Düsseldorf 1972; Wolfgang Hartenstein, Die Anfänge der Deutschen Volkspartei 1918–1920. Düsseldorf 1962; Alfred Milatz, Die liberalen Parteien in der Weimarer Republik : politische Parteien in Deutschland und Frankreich 1918–1939. Wiesbaden 1969. Omeniti je potrebno tudi monografijo Ursule Schelm–Spangenberg, Die Deutsche Volkspartei im Lande Braun- schweig : Gründung, Entwicklung, soziologische Struktur, politische Arbeit. Braunschweig 1964, ki predstavlja uspel primer histori čne raziskave nastanka in politi čnega delovanja DVP v ožjem, pokrajinskem okviru. Med deli, v katera je vklju čena tudi obravnava osnovnih zna čilnosti politike liberalnega tabora v Weimarski republiki in ki so izša predno je nem- ška historiografija, predvsem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, prešla k temeljitemu raziskovanju liberalne politike v letih 1918–1933, velja omeniti naslednje pregledne obrav- nave zgodovinskega razvoja nemških politi čnih strank: Ludwiga Bergsträsserja, Geschichte der politischen Parteien in Deutschland. München 1960; Wolfganga Treueja, Die deutsche Parteien. Wiesbaden 1962; Helge Grebing, Geschichte der deutschen Parteien. Wiesbaden 1962; Sigmunda Neumanna, Die Parteien der Weimarer Republik. Stuttgart 1965 in priro č- nik Die bürgerlichen Parteien in Deutschland : Handbuch der Geschichte der bürgerlichen Parteien und anderer bürgerlichen Interessenorganisationen vom Vormärz bis zum Jahre 1945, 1. Berlin 1968. Kar zadeva vklju čevanje liberalne politi čne misli in prakse v histori čno obravnavo weimarskega časa, je treba opozoriti še na znano študijo Karla Dietricha Bra- cherja, Die Auflösung der Weimar Republik : eine Studie zum Problem des Machtverfalls in der Demokratie. Villingen 1955 in odli čno sintezo Hagena Schulzeja, Weimar : Deutschland 1918–1933, ki je izšla v Berlinu leta 1982 kot četrti zvezek znane zbirke Die Deutschen in ihre Nation (Schulze, Weimar). 174 beralni politiki, ki je zadevala vprašanje naroda in s tem povezano nacionalno problematiko v Weimarski republiki, pa še sploh ni. 809 To vprašanje je doslej ostalo v glavnem neobdelano ali pa je bilo v posameznih delih le delno zajeto. Če poskušamo strniti liberalno teoreti čno misel in programsko politi čno naravnanost, ki je zadevala narod in weimarsko državno- pravno problematiko, moramo predvsem opozoriti, da narodu kot zgodovinskemu dejstvu, po čelih, ki ga opredeljujejo in nacionalne- mu fenomenu nasploh, v nemškem liberalnem taboru niso name- njali izrecne teoretske pozornosti. Kljub temu pa iz pisanja liberal- nih politi čnih publicistov vseeno lahko razberemo, kaj je za nemški liberalizem predstavljalo bistveno vsebino narodne skupnosti. Po Gertrud Bäumer, vidni članici DDP in ministrski svetnici v držav- nem ministrstvu za notranje zadeve, je bil narod resni čna skupnost notranjega življenja, ker pa č narodnostna bit “ne more biti poveznje- na od zgoraj nad neko ljudstvo kot šablona, shema besed, pojmov, dolžnosti”. V tem smislu je bila zanjo narodnost “’samouresni čenje’ nekega ljudstva” – “zato lahko zraste samo kot nekaj spontanega in izvirnega iz širokih doma čih tal”. 810 Na specifi čno povezanost in zra- slost nacionalnega ob čestva je opozarjal tudi politi čni publicist in poslanec DVP Rochus Freiherr von Rheinbaben, ki je poudarjal, da je “narodno (...) za nemški liberalizem tisto, kar pripadnike njegove- ga ljudstva in kar njegovo ljudstvo materialno, kulturno in moral- no vodi kvišku”. 811 Toda taka razmišljanja in opredelitve nacionalne skupnosti niso odlo čilno ozna čevala liberalnega gledanja na nem- ško nacionalno problematiko weimarskega časa. V ospredju je bilo vprašanje države, ki je za narod “edina oblika uresni čenja njegove zgodovinske usode”. 812 To je konkretno pomenilo, da je liberalizem namenil glavno pozornost vprašanju državne oblike ter ustavnim osnovam državnopravne ureditve nemškega nacionalnega življenja v weimarski skupnosti. Vprašanje državne oblike za DDP in DVP ni bilo sporno. Kot je znano sta obe stranki sprejemali republikansko obliko vladavine, čeprav je DVP republiko najprej odklonila in je v letu 1919 ime- la vprašanje državne oblike še za odprto. Toda že leta 1920, ko je vstopila v vlado, republikanski državni obliki ni ve č nasprotovala in je odtlej nastopala kot stranka, ki je zagovarjala republikansko 809 Na to posebej opozarja eden redkih poznavalcev liberalne nacionalnopoliti čne misli in politi čne prakse v letih 1918–1933, Jürgen C. Hess. V svoji temeljiti monografiji “Das ganze Deutschland soll es sein” pravi, da so dognanja znanstvene literature nezadovoljiva, če se želimo seznaniti z vprašanjem povezanosti “demokrati čnih hotenj in nacionalne programa- tike v weimarski republiki”. – Jürgen C. Hess, “Das ganze Deutschland soll es sein” : demo- kratischer Nationalismus in der Weimarer Republik am Beispiel der Deutschen Demokrati- schen Partei. Stuttgart 1978, str. 16 (Hess, “Das ganze Deutschland soll es sein”). 810 Gertrud Bäumer, Grundlagen demokratischer Politik. Karlsruhe 1928, str. 29 (Bäumer, Grundlagen demokratischer Politik). 811 Rochus Rheinbaben, Liberale Politik im neuen Reiche. Karlsruhe 1928, str. 63. 812 Bäumer, Grundlagen demokratischer Politik, str. 61. 175 MED NARODOM, POLITIKO IN DRŽAVO državo. Takšno strankino naravnanost je sredi dvajsetih let zelo ja- sno poudaril zgodovinski voditelj DVP Gustav Stresemann, ko je zatrdil, da DVP odklanja vsako sodelovanje v prizadevanjih za spre- membo državne oblike in da bo branila republikansko državo ne le proti ustavi nasprotujo čim eksperimentom, ampak tudi proti vsem tistim, ki bi o vprašanju državne oblike sploh hoteli razpravljati. 813 Vprašanje državne oblike je bilo torej za liberalni tabor ureje- no. Svojo pozornost je zato liberalna politika usmerila predvsem na vprašanje oblike državne ureditve oziroma na vprašanje t. i. reforme Reicha (rajha), 814 ki je bilo eno od najbolj pere čih vprašanj weimar- skega državnega življenja in s katerim so se – kot pravi Hagen Sc- hulze – ukvarjali politiki in strokovnjaki za državno pravo skozi ves weimarski čas. 815 Da bi lahko ocenili gledanje nemškega politi čnega liberalizma na weimarsko ustavnopravno problematiko, pa moramo na kratko pojasniti državnopravno bit weimarske skupnosti. Weimarsko republiko lahko najprimerneje označimo kot uni- tarno zvezno državo, saj je njen ustavnopoliti čni smisel temeljil v prepletanju unitarnih in federativnih prvin državne ureditve, pri čemer je bil na prvo mesto postavljen unitaristi čni državnopravni princip. 816 Weimarska ustava je namre č zelo mo čno utemeljila na- čelo državne enotnosti, kajti po njej že weimarsko državno ozemlje ni pomenilo skupka deželnih ozemelj, marve č je predstavljalo le enotno podro čje delovanja državne oblasti. Ravno tako prebivalstvo države ni predstavljalo skupka prebivalstva dežel, ampak je le kot nacionalna enota tvorilo unitaristi čnega nosilca državne oblasti. To je pomenilo, da je bila državna (rajhovska) oblast nasproti deželam samostojna tako po svojem nosilcu, kot tudi po svojih organih in funkcijah enotne državne oblasti. Zaradi tega v Weimarski republi- ki ni obstajala nikakršna deljena suverenost med državo (rajhom) in deželami, ampak je obstajala samo ena suverenost, suverenost rajha; dežele suverenosti niso imele in so bile državnopravno rajhu 813 Gustav Stresemann, Vermächtnis, 2. Berlin 1932, str. 51; isti, Schriften. Berlin 1976, str. 326. (Stresemann, Schriften). – Omenjeno trditev je Stresemann zapisal v članku Deut- sche Volkspartei und Reichspräsidentenwahlen, ki ga je objavil Die Zeit 19. 4. 1925. 814 Das Reich je v nemškem jeziku sopomenka za besedo der Staat (država). Omenjeno so- pomenko so v Nem čiji v dvajsetih letih pogosto uporabljali namesto besede der Staat, enako pa ga uporablja tudi nemška historiografija pri obravnavanju razli čnih vprašanj, ki zadevajo obdobje Weimarske republike. Izraz das Reich nima v tem primeru nobene zveze z uporabo, ki jo je dobil kasneje v dobi nacizma. 815 Schultze, Weimar, str. 94–95. 816 Oceno, da je Weimarska republika v državnopravnem pogledu predstavljala unitaristi čno zvezno državo, v kateri je bil kot prevladujo č uveljavljen unitarni državni princip, zastopa in natan čno utemeljuje nedvomno najboljši poznavalec nemške državnopravne zgodovine Ernst Rudolf Huber v svojem znanem delu Deutsche Verfassungsgeschichte seit 1789, 6. Stuttgart – Berlin – Köln – Mainz 1981, str. 55–81 (Huber, Deutsche Verfassungsgeschichte, 6). Takega mnenja so tudi drugi poznavalci državnopravne problematike v nemškem zgodo- vinskem razvoju, med katerimi naj omenimo predvsem Friedricha Gieseja. Giese v svojem delu Staatsrecht : Grundlagen – Deutsche Verfassungen – Ausländische Verfassungssyste- me. Wiesbaden 1956 (str. 89–97) prav tako ozna čuje Weimarsko republiko kot unitaristi čno zvezno državo (Giese, Staatsrecht). 176 podrejene. Toda kljub temu temeljnemu na čelu nacionalno–državne enotnosti pa je imela Weimarska republika zvezni zna čaj notranje državne organiziranosti. Dežele so imele ustavno avtonomijo, to je pravno mo č za samostojno in svobodno oblikovanje temeljnih dr- žavnih zakonov, čeprav je bil ta znak njihove državne oblasti ome- jen skozi nekatere rajhovske ustavnopravne predpise in smernice. Hkrati je bila skozi parlament (Reichsrat) izvedena tudi organska povezanost med deželami in rajhom, kajti ta organ ni imel unitar- nega, temve č federativni zna čaj. V oblikovanju in izražanju državne volje so namre č dežele sodelovale zlasti skozi parlament, ki je bil organ, ki jim je omogo čal soodlo čati na podro čju zakonodaje in dr- žavne uprave. 817 Takšen organizacijski princip weimarskega držav- nega sistema je rodil nasprotja med rajhom in deželami, nasprotja med državnim centralizmom in partikularisti čnimi interesi dežel, ki so na osnovi zavesti o svoji histori čni državnopravni individualnosti skozi t. i. reformo rajha zahtevale federativno preureditev države. Ta nasprotja so se najbolj izrazito kazala v razmerju med rajhom in deželo Prusijo, ki je obsegala dve tretjini državnega ozemlja in ki je ob tem z že obstoje čimi državnopravnimi pristojnostmi ogrožala takratno weimarsko državno strukturo. Temeljna vprašanja razmerja med rajhom in deželami je posta- vila Nemška demokratična stranka, ki je opredelila državno–teoretič- no in državnopravno vsebino weimarske ustave. V tej stranki je bilo zbrano tedanje jedro nemških pravnih strokovnjakov (Max Weber, Friedrich Naumann, Theodor Heuss in Hugo Preuss), ki so z obli- kovanjem ustave uresni čili politi čne cilje levega liberalizma: držav- nopravno oslabitev Prusije in novo oblikovanje rajha kot decentra- lizirane enotne države, v kateri se izvajajo vse državne naloge z vrha države, medtem ko so dežele potisnjene pod prevladujo čo rajhovsko oblast. 818 O takem zna čaju novega rajha je že pred sprejemom ustave (11. avgusta 1919) veliko pisal in govoril njen glavni tvorec Hugo Pre- uss. Opozarjal je, da je pri obnovitvi Nem čije bistveno vprašanje ali naj postane Nem čija zopet zveza posameznih, v sebi konstituiranih držav kot je bil stari rajh, ki je temeljil na pruski hegemoniji – ali pa naj se oblikuje kot nacionalna država, ki se deli v posamezne pokraji- ne, ki imajo za določene zadeve samoupravo. 819 Poudarjal je, da je za DDP odločujoča temeljna misel o krepitvi države, 820 ki bi morala biti 817 Giese, Staatsrecht, str. 90–92, 129, 119; Huber, Deutsche Verfassungsgeschichte, 6, str. 67, 60. 818 Schulze, Weimar, str. 78. O državnopravni strukturi weimarske ustave ter delu levoli- beralnih politikov in državnopravnih st rokovnjakov v weimarski Ustavodajni skupš čini glej tudi Karl Dietrich Bracher, Die Entstehung der Weimarer Verfassung. Hannover 1963, str. 16–25. 819 Sitzung des Hauptvorstandes, 4. 2. 1919. V: Quellen zur Geschichte des Parlamenta- rismus und der politischen Parteien, 5. Herausgegeben von Karl Dietrich Bracher, Erich Matthias und Rudolf Morsey. Düsseldorf 1980, str. 35. (Quellen zur Geschichte des Parla- mentarismus, 5). 820 Prav tam. 177 MED NARODOM, POLITIKO IN DRŽAVO – prosta pruske hegemonije – organizirana prek vseh dežel s svojo sa- mostojno centralno oblastjo. 821 V tem smislu je bila zanj (seveda v re- publikanski državni obliki) lahko utemeljena državna enotnost samo na osnovi hkratne (nacionalne) enotnosti nemškega naroda. To na- čelo je posebej poudaril na drugi konferenci dežel, 25. in 26. januarja 1919, ko je dejal, da obstaja “samo en nemški narod; ni nobenega pruskega, nobenega bavarskega naroda in republika kot oblika drža- ve se lahko opira samo na nacionalno enotnost ljudstva”. 822 To je bila stalnica njegovega gledanja na vprašanje notranje organizacije nem- škega državnega življenja. Tako je v letih po sprejemu ustave v zvezi z vprašanjem reforme rajha poudarjal, “da sta enotnost ljudstva in dr- žave primarna, delitev v dežele pa je sekundarna”. 823 Državnost dežel je predstavljala zanj nacionalno nemo č, 824 kajti po njegovem mnenju so bile dežele le členi enotnega nemškega državnega ljudstva, ki pod- legajo življenjskim interesom preoblikovane nacionalne države. 825 Táke poglede enega najpomembnejših idejnih voditeljev DDP je uveljavljala tudi stranka sama, ki se je že v svojem programu, spre- jetem leta 1919, zavzela za enotno nemško državo in zagovarjala poenotenje državne uprave s tem, da naj bi se znotraj svobodne in obsežne samouprave uravnavala ureditev dežel in ob čin po istih na- čelih. 826 To je bila usmeritev, ki je v stranki ostala veljavna in ki jo je na sejah strankinega na čelstva ve čkrat poudarjal predsednik DDP v letih 1924–1930, Erich Koch. Državni unitarizem je imel za upra- vi čeno idejo, 827 čeprav decentralizacije rajha ni odklanjal. Toda po njegovem mnenju so si morali demokrati prizadevati za to, da bi bil partikularizem zadušen tudi v federalizmu. 828 Na osnovi takega gle- danja na vprašanje razmerja med rajhom in deželami, je leta 1927 821 Uveljavitev tega principa organiziranosti nove nemške države je Preuss zelo odlo čno zago- varjal v svojem govoru Utemeljitev osnutka ustave za nemški rajh (Begründung des Entwurfs einer Verfassung für das Deutsche Reich) na 14. seji weimarske Ustavodajne skupš čine 24. februarja 1919. (Hugo Preuss, Staat, Recht und Freiheit. Tübingen 1926, str. 400). 822 Erklärung des Staatssekretärs des Reichsamts des Innern Dr. Preuss auf der zweiten Länderkonferenz vom 25./26. Januar 1919. V: Dokumente zur deutschen Verfassungsge- schichte, 3. Herausgegeben von Prof. Dr. Ernst Rudolf Huber, Stuttgart – Berlin – Köln – Mainz 1966, str. 30. 823 Federico Federici, Der deutsche Liberalismums : die Entwicklung einer politischen Idee von Immanuel Kant bis Thomas Mann. Zürich 1946, str. 386. 824 Hugo Preuss, Um die Reichsverfassung von Weimar. Berlin 1924, str. 29. 825 Hugo Preuss, Der deutsche Nationalstaat. Frankfurt 1924, str. 137. 826 Wilhelm Mommsen, Deutsche Parteiprogramme. München 1960, str. 509 (Mommsen Deutsche Parteiprogramme). DDP je na za četku svojega obstoja, ko so razli čni politi čni de- javniki v prvih letih po nastanku Weimarske republike pogosto predstavljali svoje poglede na vprašanje oblike državne ureditve tudi v drugih programskih izjavah posebej poudarjala, da se v državnopravnem pogledu zavzema za enotno nemško državo. Tako je v svoj volilni raz- glas iz aprila 1920 med drugim zapisala, da se zavzema za “enoten nemški rajh z demokra- ti čno samoupravo dežel”. (Felix Salomon, Die deutschen Parteiprogramme, 3. Leipzig–Berlin 1920, str. 84 (Salomon, Die deutschen Parteiprogramme). 827 Sitzung des Parteiaussuchusses, 24. 1. 1926. Quellen zur Geschichte des Parlamenta- rismus, 5, str. 374. 828 Sitzung des Parteiausschusses, 27. 1. 1924. Quellen zur Geschichte des Parlamentari- smus, 5, str. 307. 178 pripravil na črt za reformo rajha, ki je bil na strankinem zboru aprila 1927 v Hannovru sprejet kot državnopravni program DDP. Kochov na črt je krepil model decentralizirane enotne države in je temeljil v tem, da naj bi suvereni rajh, ki bi še vedno obdržal odlo čanje o narodovih življenjskih vprašanjih, omogo čil skozi kontrolo deželnih oblasti decentralizirano izvajanje državnih zakonov. 829 DDP je s takim na črtom državne preureditve vsekakor potrdila svojo vlogo stranke rajhovske enotnosti, ki jo je imela ves čas svo- jega obstoja. Podobno je bila naravnana tudi DVP, ki je v svoj pro- gram, sprejet leta 1919, postavila zahtevo po enotni nemški državi “z obširno samoupravo in varovanjem posebnosti posameznih zgo- dovinsko, kulturno in gospodarsko skupaj povezanih pokrajin”. 830 Tudi kasneje se je DVP zavzemala “za rajhovsko misel, za neokrnje- no enotnost rajha proti vsem partikularisti čnim razdruževalnim pri- zadevanjem”. 831 Kot je v svojem govoru 15. aprila 1928 v Münchnu posebej opozoril voditelj DVP, Gustav Stresemann, je namre č bilo povsem nesprejemljivo, “da bi kjerkoli v Nem čiji obstajal dvom v rajhovsko misel”. 832 Kar je zadevalo prusko vprašanje pa je dejal, da je potrebno ustvariti tesno zvezo med rajhom in Prusijo. 833 Tako sta torej tudi v tem vprašanju – vprašanju oblike državne ureditve – obe nemški liberalni stranki zastopali enaka stališ ča. 834 Zagovarjali sta nemški državni unitarizem, in sicer na osnovi hotenja, da bi bila skozi avtoriteto centralne državne oblasti zagotovljena državna eno- tnost weimarske skupnosti. S tem bi lahko nemški narod nasproti prejšnji državnopravni razdrobljenosti na male državice in nasproti pruski hegemoniji v cesarski Nem čiji v novonastali Weimarski repu- bliki živel uravnoteženo in skladno državno življenje. Če ob zaklju čku primerjamo poglede, ki sta jih v dvajsetih letih imela nemški liberalni tabor in JDS oziroma SDS o narodu, vpraša- nju državne forme in oblike državne ureditve, lahko najprej ugotovi- mo, da sta bili obe državi, nemška in jugoslovanska, v državnoprav- 829 Schneider, Die Deutsche Demokratische Partei, str. 152. Schneider na tem mestu po- drobno pojasnjuje bistvene zna čilnosti Kochovega na črta o reformi rajha. O tem na črtu piše tudi Werner Stephan, ki je Kochov na črt tudi v celoti objavil. (Stephen, Aufstieg und Verfall des Linksliberalismus, str. 354–358). O tem piše tudi Jürgen C. Hess (Hess, “Das ganze Deutschland soll es sein”, str. 335). 830 Mommsen, Deutsche Parteiprogramme, str. 520–521. 831 Salomon, Die deutschen Parteiprogramme, str. 116. – Ta poudarek je DVP zapisala v svoj volilni razglas aprila 1920. 832 Gustav Stresemann, Vermächtnis, 3. Berlin 1933, str. 294. 833 Prav tam. 834 Kljub enakim programskim izhodiš čem in politi čnim poudarkom DDP in DVP, ki so uve- ljavljali nemško državno enotnost, pa lahko opozorimo na dolo čeno razliko, ki se je v prvi polovici dvajsetih let pojavila med obema liberalnima strankama glede vprašanja razmerja med deželami in rajhom. Takrat namre č DVP na čelno ni tako dosledno kot DDP odklanjala možnosti za mo čnejšo decentralizacijo države. Tega sicer ni razložila v nobenem posebnem državnopravnem na črtu, a če povzamemo iz govora, ki ga je imel Stresemann 11. 11. 1923 v Halleju, je tedaj stranka ocenjevala, da “bi nasproti sedanjim razmeram morala biti posebno življenje ljudstev in odgovornost dežel okrepljena”. (Gustav Stresemann, Vermächtnis, 1. Berlin 1932, str. 209; isti, Schriften, str. 299). 179 MED NARODOM, POLITIKO IN DRŽAVO nem pogledu enako zgrajeni. V obeh je bil uveljavljen unitaristi čni državni princip, ki je utemeljeval enotno centralno državno oblast in s tem tudi državnopravno enotnost njunega ozemlja. Enako je bilo v obeh državah uveljavljeno tudi na čelo nacionalne enotnosti njunega prebivalstva tako, da sta oba tabora delovala v okviru enako opre- deljenih smernic državnega in nacionalnega razvoja. Kljub temu, da sta se nemški liberalni tabor in JDS oziroma SDS povsem ujemala v podpiranju centralisti čnega in narodnounitaristi čnega državnega razvoja, pa je v njuni narodno teoreti čni misli in programsko politi č- ni praksi obstajala globoka vsebinska razlika. Medtem ko je nemški liberalni tabor znotraj zgodovinsko že izoblikovane narodne celote afirmativno sprejemal narod kot izvirno in organsko družbeno sku- pnost ter podpiral zgodovinsko naprednejšo republikansko državno obliko, je JDS oziroma SDS zanikala obstoj posameznih, že konsti- tuiranih narodov v jugoslovanski državi in brez odpora pristajala na izmišljeni jugoslovanski nacionalni integralizem, poleg tega pa tudi na monarhizem. Prav tako se je s pristajanjem na unitaristi čni državni princip bistveno lo čevala od nemškega liberalizma. Nem- škemu liberalnemu taboru je namre č bil državni unitarizem instru- ment nove preureditve nacionalnega in državnega življenja, v kate- rem predvsem ne bi bilo prostora za hegemonijo enega, to je pru- skega dela države. JDS oziroma SDS pa je s svojim centralisti čnim in narodnounitaristi čnim programom ter politi čno akcijo skoraj vsa dvajseta leta podpirala velikosrbski hegemonizem. Jugoslovanska demokratska oziroma Samostojna demokratska stranka je torej bila politi čno konservativna in neustvarjalna. To ji je onemogo čilo, da bi bila eden od nosilcev takratnih teženj po demokrati čni preobrazbi jugoslovanske skupnosti, s sprejemanjem neobstoje čega in ustavno vsiljenega nacionalnega unitarizma pa se dokazala tudi kot politi č- na sila, ki se je zavestno odlo čila, da obide nacionalni problem. 180 Pot v rešitev nacionalnega probema, ki se je v prvi jugoslo- vanski državi od njene ustanovitve leta 1918 kazal skozi boj med avtonomisti čno–federalisti čno in velikosrbsko ter njej ustrezajo čo unitaristi čno narodnopoliti čno usmeritvijo, je konec tridesetih let dvajsetega stoletja odprlo oblikovanje posebne Banovine Hrvaške. Tedaj je hrvaška federalisti čna politika po dobrih dveh desetletjih prizadevanj uspela, da je bila v okviru Kraljevine Jugoslavije obliko- vana hrvaška državnopravna enota. Sporazum o njenem oblikova- nju sta 23. avgusta 1939 sklenila vodilni hrvaški politik tridesetih let in predsednik nekdanje Kmečko demokratske koalicije (KDK) ter Hrvaške kme čke stranke (HKS) Vladko Ma ček 835 in predsednik ju- goslovanske vlade Dragiša Cvetkovi ć. Sporazum so zato imenovali tudi sporazum Cvetkovi ć–Maček. Banovina Hrvaška je bila uteme- ljena, ko je bila 26. avgusta 1939 izdana in objavljena uredba kra- ljevih namestnikov o njenem oblikovanju. 836 Z oblikovanjem Banovine Hrvaške je bilo v politi čnem in držav- nopravnem pogledu rešeno najbolj žgo če notranjepoliti čno vpraša- nje v prvi jugoslovanski državi. Vzpostavitev hrvaške banovine je bila tudi edina zmaga avtonomisti čno–federalisti čne politike v prvi Jugo- slaviji. Pomenila je revizijo unitaristi čne in centralisti čne Oktroirane ustave iz leta 1931, 837 saj je uredba o Banovini Hrvaški odstopala od 835 Ob uvedbi svoje osebne diktature, 6. 1. 1929, je kralj Aleksander razveljavil dotedanjo Vidovdansko ustavo, razpustil Narodno skupš čino ter prepovedal in razpustil vse politi čne stranke. Kljub njihovemu razpustu pa so v politi čnem življenju tridesetih let za posamezne politi čne opcije oziroma nekdanje politi čne organizacije uporabljali tudi prejšnje strankar- ske nazive. To se je ohranilo tudi v zgodovinopisju. 836 O politi čnih pripravah leta 1939, ki so vodile k oblikovanju Banovine Hrvaške glej Ferdo Čulinovi ć, Jugoslavija izme đu dva rata, 2. Zagreb 1961, str. 134–136, 140, 148 ( Čulinovi ć, Jugoslavija izme đu dva rata, 2); Mikuž, Slovenci v stari Jugoslaviji, str. 506–511; Ljubo Boban, Sporazum Cvetkovi ć–Maček. Beograd 1965, str. 120–192 (Boban, Sporazum Cvet- ković–Maček). 837 O unitaristi čnem in centralisti čnem zna čaju Oktroirane ustave glej Jurij Perovšek, Slo- Jugoslovanska nacionalna stranka in vprašanje slovenske banovine 1939–1941 181 MED NARODOM, POLITIKO IN DRŽAVO ustavnega na čela o jugoslovanski narodni enotnosti. Državnoprav- na posledica te uredbe je bilo priznanje, da obstaja hrvaški narod, ki na osnovi pravice do samoodlo čbe v Banovini Hrvaški uresni čuje svojo pravico do samostojnega politi čnega, gospodarskega in kul- turnega razvoja. Uredba je spremenila tudi dotedanji centralisti čni državni ustroj, saj je Banovina Hrvaška “imela v okviru Kraljevine Jugoslavije poseben državnopravni položaj” in “dolo čena obeležja državnosti”. 838 Banovina Hrvaška je obsegala dotedanjo Savsko in Primorsko banovino, 839 to je Hrvaško s Slavonijo, Me đimurje, Dalmacijo do Neuma a brez otoka Pelješac, ter srednji in zahodni del Hercegovi- ne. Poleg tega so bili v Banovino Hrvaško vklju čeni še preostali del Dalmacije do Boke Kotorske z otokoma Pelješac in Mljet (okraj Du- brovnik), srednja Bosna (okraja Travnik in Fojnica), severovzhodna Bosna (okraji Br čko, Grada čac in Derventa) in del Srema (okraja Šid in Ilok). Sedež banovine je bil v Zagrebu. V pristojnosti Banovine Hrvaške so bili poljedelstvo, trgovina in industrija, gozdarstvo, ru- darstvo, gradbeništvo, socialna politika, zdravstvo, telesna vzgoja, pravosodje, prosveta, notranje zadeve in vse zadeve, ki so že pred tem sodile v pristojnost banovin. Druge zadeve so ostale v pristoj- nosti osrednje državne oblasti. Z uredbo o Banovini Hrvaški sta bili venci in Jugoslavija v tridesetih letih. V: Slovenska trideseta leta. Peter Vodopivec (ur.), Joža Mahni č (ur.). Ljubljana 1997, str. 28, op. 18 (Perovšek, Slovenci in Jugoslavija). 838 Ferdo Čulinovi ć, Državnopravna historija jugoslavenskih zemalja XIX. i XX. vijeka, 2. Zagreb 1954, str. 298; isti, Državnopravni razvitak Jugoslavije. Zagreb 1963, str. 204–207 ( Čulinovi ć, Razvitak). O državnopravnih vidikih oblikovanja Banovine Hrvaške glej tudi Bo- ban, Sporazum Cvetkovi ć–Maček, str. 193–217. 839 Po uvedbi kraljeve diktature januarja 1929 je bila 3. 10. 1929 v jugoslovanski državi uvedena nova upravno–teritorialna ureditev. Jugoslovanska država – od 3. 10. 1929 se je imenovala Kraljevina Jugoslavija – ni bila ve č razdeljena na t. i. oblastí, pa č pa na nove upravno–teritorialne enote – banovine. Te so bile: Dravska banovina (s sedežem v Ljubljani), Savska banovina (s sedežem v Zagrebu), Primorska banovina (s sedežem v Splitu), Vrbaska banovina (s sedežem v Banjaluki), Drinska banovina (s sedežem v Sarajevu), Zetska ba- novina (s sedežem na Cetinju), Dunavska banovina (s sedežem v Novem Sadu), Moravska banovna (s sedežem v Nišu) in Vardarska banovina (s sedežem v Skopju). Banovine niso za- nikale centralisti čne državne ureditve, pa č pa so predstavljale specifi čen na čin upravne de- centralizacije Kraljevine Jugoslavije. Oblikovane so bile po politi čnih in ne po tradicionalnih zgodovinskih državnopravnih merilih. Kljub svojim zakonsko zagotovljenim pristojnostim na podro čju ob če uprave so bile še vedno neposredno podrejene osrednji državni oblasti. Vodil jih je ban, ki je v banovini izvajal najvišjo politi čno in ob čo upravno oblast in je bil “predstavnik kraljevske vlade v banovini”. Bana je na predlog ministra za notranje zadeve in v soglasju s predsednikom vlade imenoval kralj. Prav tako je kralj na predlog resornega ministra imenoval na čelnike oddelkov banske uprave. Člane banskega sveta, ki je bil banov posvetovalni organ, pa je na banov predlog postavljal in zamenjeval minister za notranje za- deve. Táko imenovanje bana, na čelnikov oddelkov banske uprave in članov banskega sveta se je ohranilo tudi v tridesetih letih, čeprav je Oktroirana ustava iz leta 1931 predvidela de- lovanje voljenih banovinskih svetov in banovinskih odborov. Do izdaje predvidenega zakona o organizaciji in pristojnostih banovinskih samoupravnih oblastev pa ni prišlo. (Uradni list Dravske banovine, 9. 10. 1929, Zakon o nazivu in razdelitvi kraljevine na upravna obmo čja; Uradni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, 20. 11. 1929, Zakon o banski upra- vi; Miroslav Stiplovšek, Državne ureditve na jugoslovanskem ozemlju Slovenije 1929–1941. Arhivi, 1996/1–2, str. 45; isti, Ukinitev oblastnih samouprav in oblikovanje banske uprave Dravske banovine leta 1929. Prispevki za novejšo zgodovino, 1997/2, str. 103; isti, Sloven- ski parlamentarizem, str. 334–335). 182 zagotovljeni tudi finan čna samostojnost hrvaške banovine in avto- nomna organizacija oblasti v njej. Banovina Hrvaška je imela svoj voljeni Sabor in bana, ki sta v okviru pristojnosti, prenesenih na ba- novino, izvajala zakonodajno in upravno oblast. Vladarska funkcija in oblast kralja sta bili ohranjeni tako, da sta zakonodajno oblast izvajala “Kralj in Sabor skupno”, medtem ko je upravno oblast iz- vajal “Kralj preko Bana”. Ban je bil odgovoren kralju. Imenoval in odstavljal ga je kralj. 840 Oblikovanje Banovine Hrvaške je pomenilo tudi prelomnico v izvajanju politi čne oblasti v državi. Na dan, ko je bila izdana uredba o njenem oblikovanju, je bilo razpuš čeno Narodno predstavništvo (parlament), odstopila pa je tudi Cvetkovi ćeva vlada in bila sesta- vljena nova. Vlado so sestavljali predstavniki leta 1935 ustanovljene vsedržavne Jugoslovanske radikalne zajednice (vanjo so se povezale nekdanja Narodna radikalna stranka, Slovenska ljudska stranka in Jugoslovanska muslimanska organizacija) in predstavniki nekda- nje KDK, HKS, Demokratske stranke in Samostojne demokratske stranke. Predsednik vlade je bil ponovno Dragiša Cvetkovi ć, pod- predsednik pa je postal Vladko Ma ček. Slovenski predstavnik v vla- di je bil član vodstva slovenskega dela JRZ Miha Krek, ki je postal minister za zgradbe. 841 Vzpostavitev hrvaške banovine je na Slovenskem vzbudila pri- čakovanje, da bo po hrvaškem zgledu oblikovana tudi posebna slo- venska banovina. Ta pri čakovanja so najbolj poudarjali v taboru vo- dilne slovenske avtonomisti čne sile v prvi Jugoslaviji in najmo čnej- še slovenske politi čne stranke – katoliške Slovenske ljudske stran- ke. 842 Nekdanja SLS oziroma slovenski del Jugoslovanske radikalne zajednice je pri čakovanja o oblikovanju Banovine Slovenije, ki bi imela enak državnopravni položaj kot Banovina Hrvaška navezova- la na dejstvo, da je bila obenem z uredbo o oblikovanju Banovine Hrvaške izdana tudi uredba, ki je dolo čala, da se “predpisi Uredbe o banovini Hrvaški (…) lahko s Kraljevimi uredbami razširijo tudi na ostale banovine”. 843 Slabe tri tedne zatem, 14. septembra 1939, je bila po odlo čitvi predsednika vlade Cvetkovi ća oblikovana posebna komisija, ki je imela nalogo pripraviti “vse potrebne zakonske pre- dloge za prenos kompetenc v smislu dolo čil o razširitvi predpisov za hrvatsko banovino na druge banovine, med temi tudi na dravsko banovino (obsegala je jugoslovanski del Slovenije – op. J. P.)”. V komisijo so bili imenovani minister za pravosodje Lazar Markovi ć, minister brez listnice Mihajlo Konstantinovi ć, Miha Krek in pomo č- 840 Službene novine Kraljevine Jugoslavije, 26. 8. 1939, Uredba o Banovini Hrvatskoj (SN KJ). 841 Slovenec, 27. 8. 1939, Nova vlada je prisegla; Čulinovi ć, Razvitak, str. 202; Mikuž, Slo- venci v stari Jugoslaviji, str. 511. 842 Perovšek, Slovenci in Jugoslavija, str. 25–26. 843 SN KJ, 26. 8. 1939, Uredba o proširenju propisa uredbe o banovini Hrvatskoj na ostale banovine. 183 MED NARODOM, POLITIKO IN DRŽAVO nik bana Dravske banovine Stanko Majcen. 844 Takšen organ je za reševanje problematike slovenske banovine osnoval tudi banovin- ski odbor JRZ. V banskem svetu in upravi Dravske banovine prek katerih so se v drugi polovici tridesetih let pod vodstvom JRZ na Slovenskem poudarjeno kazale avtonomisti čne težnje, 845 je od jeseni 1939 dalje potekalo intenzivno delo za ustanovitev slovenske bano- vine. V banski upravi so pripravili besedila vrste uredb: uredbe o ustanovitvi slovenske banovine, uredbe o organiziranosti banskega oblastva in banovinskega zbora kot slovenskega parlamentarnega predstavništva, uredbe o volitvah v banovinski zbor in o njegovem poslovniku, uredbe o upravnem sodiš ču za Slovenijo in uredbe o banovinskem prora čunu. Pripravljeni so bili tudi predlogi o prenosu zadev s posameznih ministrstev na urade v Ljubljani. Vrh avtono- misti čnih prizadevanj banskega sveta pa je bil 17. februarja 1940, ko so sprejeli resolucijo o ustanovitvi Banovine Slovenije. Ob tem so banski svetniki poudarili, da je treba banski svet takoj nadomesti- ti z izvoljenim banovinskim zborom, ki bo poleg ostalega odlo čal o vseh vprašanjih banovinskega prora čuna in bo imel tudi zakonodaj- ne pravice. Leta 1940 je nekdanji minister bivše SLS Andrej Gosar v posebni publikaciji objavil še študijo Banovina Slovenija. V njej je utemeljil številne državnopravne, gospodarske in finan čne razloge za oblikovanje slovenske banovine. Priprave za ustanovitev Banovi- ne Slovenije so nato zaradi naraš čajo če vojne nevarnosti prekinili. Zato na zadnjem zasedanju februarja 1941 banski svet o ustanovi- tvi slovenske banovine ni ve č razpravljal. 846 Na nov politi čni položaj, ki je v Kraljevini Jugoslaviji nastal z oblikovanjem Banovine Hrvaške, so se poleg JRZ na Slovenskem odzvale tudi druge politi čne sile. Ve čina je, tako kot JRZ, pri čako- vala oblikovanje Banovine Slovenije. 847 Vzpostavitev hrvaške ba- novine je ocenila tudi prepovedana komunisti čna stranka, ki je že od leta 1924 zagovarjala federativni državnopravni program. 848 Me- nila je, da je pri vzpostavitvi Banovine Hrvaške “šlo za poskus bur- žoazije, da bi s kompromisno razdelitvijo oblasti med najmo čnejši- mi narodnimi meš čanskimi skupinami odvzela revolucionarne- mu delavskemu gibanju politi čno pobudo pri reševanju narodne- 844 Slovenec, 15. 9. 1939, Komisija za prenos kompetenc na banovino Slovenijo; Branko Pe- tranovi ć (ur.), Mom čilo Ze čevi ć (ur.), Jugoslovanski federalizem : ideje i stvarnost, 1. Beograd 1987, str. 516; Jerca Vodušek Stari č, Liberalni patriotizem in intransigenca leta 1941. Pri- spevki za novejšo zgodovino, 2001/2, str. 61. op. 4. (Vodušek, Liberalni patriotizem 1941). 845 Mom čilo Ze čevi ć, Neki pogledi u Srbiji na politi čku delatnost dr. Antona Korošca 1918– 1940. Prispevki za novejšo zgodovino 1991/1, str. 72; Stiplovšek, Slovenski parlamentari- zem, str. 338–339. 846 Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem, str. 339–342. 847 Mikuž, Slovenci v stari Jugoslaviji, str. 527, 531–532, 536–537. 848 O oblikovanju federativnega nacionalnega programa KPJ glej Janko Pleterski, Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju. Maribor 1981, str. 297–304; Razprava o naci- onalnem vprašanju v KPJ leta 1923 : dokumenti o oblikovanju federativnega nacionalnega programa KPJ. Zbral in uredil ter opombe napisal mag. Jurij Perovšek v sodelovanju s prof. dr. Jankom Prunkom in prof. dr. Jankom Pleterskim. Ljubljana 1990. 184 ga vprašanja”. 849 Na oblikovanje hrvaške banovine se je odzval tu- di slovenski del Jugoslovanske nacionalne stranke (JNS). V njej je bila tedaj združena slovenska unitaristi čna liberalna politika, 850 ki je bila v času med svetovnima vojnama glavni nosilec jugoslo- vanskega unitaristi čnega in centralisti čnega programa na Sloven- skem. 851 Oblikovanje posebne hrvaške državnopravne enote in pripra- ve slovenske JRZ na oblikovanje Banovine Slovenije sta dokazala, da liberalna unitarnocentralisti čna nacionalna politika ni zdržala zgodovinskega preizkusa, saj se je jugoslovanski notranjepoliti čni razvoj konec tridesetih let usmeril k priznavanju nacionalnih in- dividualnosti in federalizaciji države. JNS se je v državnem merilu na to veliko spremembo politi čno pripravila že spomladi 1939, ko je izvršni odbor JNS v Beogradu 25. marca 1939 oblikoval posebno resolucijo o razmerah v državi. Resolucija je bila oblikovana v času priprav na kasnejši sporazum Cvetkovi ć–Maček, ko je JNS ra čunala na možnost, da lahko po ve čletni opoziciji postane vladna stran- ka. 852 Poudarjala je, da JNS ostaja “neomajno zvesta svoji nacional- ni ideologiji in na čelom svojega programa” in je globoko prepri čana, da bi se še vedno lahko, kljub vsem dotedanjim napakam, “v duhu pravilno razumljenega Jugoslovanskega unitarizma, z resni čno de- koncentracijo državne oblasti, decentralizacijo državne uprave in najširšo ljudsko samoupravo, (...) ustvarila popolna enakost in ena- 849 Janko Pleterski, Narodi, Jugoslavija, revolucija. Ljubljana 1986, str. 275–278. 850 JNS se je razvila iz vsedržavne Jugoslovanske radikalne kmetske demokracije (JRKD), edine politi čne organizacije, ki jo je dopustil režim šestojanuarske diktature. Odlo čitev za ustanovitev JRKD so sprejeli na režimski vladni listi izvoljeni poslanci 15. 12. 1931. Pred- sednik vlade in notranji minister Petar Živkovi ć je 2. 1. 1932 dovolil organiziranje JRKD. Ustanovljena je bila 1. 5. 1932. Predsednik za časnega odbora JRKD je postal nekdanji pred- sednik jugoslovanske vlade in pripadnik bivše Narodne radikalne stranke Nikola Uzuno- vi ć. Vidno vlogo v JRKD je imel tudi slovenski liberalni politik Albert Kramer, ki je postal strankin generalni tajnik. Na banovinski skupš čini JRKD 4. in 5. 6. 1932 v Ljubljani je bil izvoljen tudi za predsednika banovinske organizacije JRKD v Dravski banovini. JRKD je za- govarjala kraljevo diktaturo absolutizma ter jugoslovanski unitarizem in centralizem. Vanjo so se povezali pripadniki nekdanje NRS in unitaristi čni disidenti iz nekdanje Demokratske stranke in Hrvaške kme čke stranke. V stranko so takoj vstopili tudi slovenski liberalci, člani slovenskega dela nekdanje Samostojne demokratske stranke in pripadniki nekdanje Samostojne kmetijske stranke. JRKD se je na svojem prvem kongresu 20. 7. 1933 v Beo- gradu preimenovala v Jugoslovansko nacionalno stranko. Za predsednika JNS je bil izvoljen dotedanji za časni predsednik JRKD Uzunovi ć. Slovenski liberalni politiki so tudi v novi stranki zasedli ve č pomembnih mest. Dotedanji glavni tajnik JRKD Kramer je postal glavni tajnik JNS. Bil je tudi eden od njenih podpredsednikov. Drugi slovenski liberalni politik, ki je postal podpredsednik JNS, je bil najvidnejši politik nekdanje SKS Ivan Pucelj. JNS je tako kot JRKD poudarjeno zagovarjala jugoslovanski nacionalni unitarizem in državni centrali- zem. – Čulinovi ć, Jugoslavija izme đu dva rata, 2, str. 37–39; Jutro, 18. 12. 1931, Na delo za novo vsedržavno stranko!, 5. 5. 1932, Prebivalstvu Jugoslavije!, 5. 6. 1932, Banovinski zbor JRKD, 7. 6. 1932, Ministra dr. Kramer in Pucelj o politi čnem položaju v državi in Sloveniji, 20. 7. 1933, Prvi kongres vsedržavne stranke, 21. 7. 1933, Konstituiranje Jugoslovenske nacionalne stranke, 23. 7. 1933, Po kongresu JNS. 851 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 71–201, 238–284; isti, Slovenci in Jugoslavija, str. 21–23. 852 Boban, Sporazum Cvetkovi ć–Maček, str. 255–256. 185 MED NARODOM, POLITIKO IN DRŽAVO kopravnost Srbov, Hrvatov in Slovencev in vseh krajev Jugoslavije”. JNS je bila prepri čana, da je “kon čna konsolidacija države v lu či usodnih dogodkov v Evropi nujna in neizogibna državna potreba” in je bila o tem pripravljena sprejeti sporazum, dosežen skupaj s Kro- no, ki ne bo na čenjal “bistvenih na čel države, kot so: Monarhija, Di- nastija, narodna obramba, integriteta meja in državna enotnost”. Ta sporazum bi moral zagotoviti tudi “državljanske in politi čne pravice ter parlamentarno vladavino”. 853 Kot je opozoril Ljubo Boban, je re- solucija še naprej zagovarjala strankin dotedanji unitaristi čni pro- gram, medtem ko je na čelno pristajala na preureditev države. Svojih pogledov na njeno preureditev pa ni natan čno opredelila, temve č je namerno ostala na pol poti, da bi se lahko glede tega vprašanja ravnala v skladu z razvojem politi čnih razmer. 854 Po oblikovanju hrvaške banovine je glavni odbor JNS v resolu- ciji z dne 17. septembra 1939 pozdravil sporazum Cvetkovi ć–Maček kot tudi “dejstvo, da so zastopniki KDK z dr. Vladkom Ma čkom na čelu sprejeli upravljanje državnih poslov in prevzeli odgovornost za vodstvo državne politike”. 855 Enako je ravnala tudi slovenska JNS, ki se je morala prilagoditi novim razmeram, da ne bi bila politi č- no izlo čena in bi imela čim boljši položaj v boju proti svoji glavni nasprotnici – avtonomisti čni JRZ (SLS). 856 Podpirala je sporazum Cvetkovi ć–Maček in oblikovanje Banovine Hrvaške. 857 Priznavala je, da je “banovina Hrvatska postala državnopravna edinica hrvatskega narodnega zna čaja in predstavlja novo organizirano ‘domovino Hr- vatov’”. 858 Poudarjala je celo, da bo “bodo ča ureditev Jugoslavije (…) slonela na federalisti čnem na čelu”. 859 Obenem pa je opozarjala, da je treba problem nadaljnjega sožitja Slovencev, Hrvatov in Srbov re- šiti tako, “kakor bo najbolj odgovarjalo ne le interesom posameznih krajev in delov naroda, temve č tudi interesom neporušne skupnosti Srbov, Hrvatov in Slovencev ter njihove skupne jugoslovanske do- movine”. 860 Ti interesi naj bi bili “nad posebnimi interesi Slovencev zase, Hrvatov zase in Srbov zase”. 861 Zlasti zato, ker je “življenje Slo- 853 Prav tam, str. 256. 854 Prav tam. 855 Jutro, 19. 9. 1939, Stališ če in pogledi JNS. – O kriti čnih pogledih JNS na posamezna do- lo čila sporazuma Cvetkovi ć–Maček in oblikovanje Banovine Hrvaške glej Boban, Sporazum Cvetkovi ć–Maček, str. 256–257. 856 Boban, Sporazum Cvetkovi ć–Maček, str. 257. 857 Jutro, 26. 8. 1939, Sporazum, 8. 11. 1939, Ni č slepomišenja, 31. 12. 1939, Ob koncu leta, 8. 3. 1940, Hrvati in Slovenci, 25. 8. 1940, Ob prvi obletnici sporazuma. – Sporazum Cvetkovi ć–Maček je podpirala tudi Mladina (Omladina) JNS. (Glej Politi čna, gospodarska in socialna na čela : sprejeta kot osnova delovnega programa na seji banovinskega odbora OJMS v Ljubljani 5. septembra 1940. Ljubljana 1940, str. 17; Na čela OJMS). O program- skih na čelih Mladine JNS glej podrobneje Vidovi č–Miklav či č, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom, str. 225–226. 858 Jutro, 8. 11. 1939, Ni č slepomišenja. 859 Jutro, 19. 1. 1940, V čem je razlika. – Glej tudi Jutro, 25. 4. 1940, Po starih metodah. 860 Jutro, 19. 11. 1939, Naš položaj. – Prim. tudi Jutro, 28. 4. 1940, Strnjen in odlo čen na- rod, 1. 1. 1941, Novo leto, 6. 2. 1941, H govoru ministra dr. Kulovca. 861 Na čela OJNS, str. 16. – To stališ če Mladine JNS je 3. 11. 1940 podprlo tudi glasilo JNS 186 vencev, Hrvatov in Srbov odvisno od življenja Jugoslavije”, 862 izven katere nihče od njih ne more ohraniti “svoje svobode in zgraditi la- stnega življenja”. 863 Gornje misli, ki so se navezovale tudi na vojne razmere v Evro- pi, 864 so utemeljevale osnovno narodnopoliti čno prepri čanje JNS “o usodni povezanosti Srbov, Hrvatov in Slovencev”. 865 Zavest o njej naj bi zagotovila, “da bo na kraju zmagala tudi ideja narodnega edinstva”. 866 Slovenska JNS se tako tudi po oblikovanju posebne hrvaške banovine ni odrekla programu jugoslovanskega nacional- nega unitarizma. Prepri čana je bila, da se “misel jugoslovenskega narodnega edinstva (…) vedno znova vzbuja ter oživlja”. 867 Kljub pri- znanju, da so “nekateri idealisti” zaradi “abstraktnih gesel o izena- čenju vsega, kar tvori vsebino naših zgodovinsko danih narodnih posebnosti, zlasti še zbog omalovaževanja čustvene in psihološke strani našega sožitja” jugoslovanski povezanosti ve č škodovali kot koristili, 868 je vztrajala, da je “slovenski rod (…) našel svoje mesto v jugoslovenskem edinstvu”. 869 To je pomenilo, da so “Slovenci (…) del jugoslovenskega naroda”; 870 kot njegova preostala dela pa je ime- novala še Hrvate in Srbe. 871 JNS je na Jugoslavijo gledala kot na enonarodno državo, 872 zato ni bilo prepri čljivo njeno zagotovilo, da v Jugoslaviji slovenstvo ni ogroženo. 873 Zanjo je bilo bistveno, da je združevala pristaše “jugoslovenske nacionalne misli” 874 ali poveda- Jutro v članku Načela mladine. Kot opozarja Anka Vidovi č–Miklav či č, je bilo Jutro tudi gla- silo MJNS. (Vidovi č–Miklav či č, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom, str. 218). 862 Jutro, 24. 11. 1940, Prebujena življenska sila našega naroda. – Glej tudi Jutro, 2. 6. 1940, Duh narodne skupnosti. 863 Jutro, 25. 8. 1940, Ob prvi obletnici sporazuma. – Glej tudi Jutro, 1. 1. 1941, Novo leto ter Misel in delo, 1940/2–3, str. 27. 864 Jutro, 14. 10. 1939, Romantika in realnost. 865 Jutro, 8. 11. 1939, Ni č slepomišenja. – Glej tudi Jutro, 19. 11. 1939, Naš položaj, 14. 10. 1939, Romantika in realnost, 17. 12. 1939, Dvajsetletnica naše univerze, 14. 4. 1940, Naloge v usodnih dneh, 28. 4. 1940, Strnjen in odlo čen narod, 2. 6. 1940, Duh narodne skupnosti, 1. 1. 1941, Novo leto, 11. 2. 1941, Smernice nacionalne politike v Sloveniji. 866 Jutro, 25. 8. 1940, Ob prvi obletnici sporazuma. – Prim. tudi Jutro, 28. 4. 1940, Strnjen in odlo čen narod. 867 Jutro, 23. 11. 1939, Času primerna izjava. – Prim. tudi Jutro, 1. 12. 1939, Dan vere v bodo čnost. 868 Jutro, 8. 3. 1940, Hrvati in Slovenci. 869 Jutro, 1. 12. 1939, Dan vere v bodo čnost. 870 Jutro, 7. 4. 1940, V soj jugoslovenstva! – O stališ ču JNS, da je Kraljevina Jugoslavija država “jugoslovenskega naroda” glej tudi Jutro, 28. 4. 1940, Strnjen in odlo čen narod. 871 Jutro, 19. 11. 1939, Naš položaj, 24. 11. 1940, Prebujena življenska sila našega naroda. 872 V tem smislu gre razumeti tudi uporabo izraza “narodna država Jugoslavija” oziroma “na- rodna država” (Jutro, 16. 1. 1940, Zgodovinski dnevi v Zagrebu, 1. 12. 1940, Prvi december, 3. 12. 1940, Besede iz srca vsega naroda). – Liberalno na čelo en narod – ena država je mo č razbrati tudi iz stališ ča, da je Jugoslavija “nastala (…) kot nacionalna edinica” (Jutro, 10. 3. 1940, Nekaj problemov naše doma če politike), istovetenja “naše državne in nacionalne skupnosti” (Jutro, 23. 3. 1940, Velikono čni mir), stališ ča, da “Jugoslavija (…) tvori narodno in duhovno enoto” (Jutro, 14. 4. 1940, Naloge v usodnih dneh) in pojasnjevanja “Jugoslavije kot najnaravnejše nacionalnodržavne tvorbe Srbov, Hrvatov in Slovencev” (Jutro, 28. 6. 1940, Vidovdanska misel. – Prim. tudi Na čela OJNS, str. 25, 26). 873 Jutro, 18. 2. 1940, Starejše slovensko pokolenje. 874 Jutro, 26. 8. 1939, Sporazum. 187 MED NARODOM, POLITIKO IN DRŽAVO no druga če – “jugoslovenske nacionaliste”. 875 Med njimi so bili tudi pripadniki slovenskega sokolstva, ki so po razcepu med slovenskimi Sokoli v letih 1936–1939 ostali pod okriljem JNS. 876 JNS je prilagodila tudi svoje poglede na vprašanje slovenske banovine “osnovni ideji naše države, jugoslovenski misli”. 877 Po nje- ni oceni je “pravilno razumevana jugoslovenska ideologija” pome- nila “potrebo zdravega kompromisa med zgodovinskimi in posebno narodnimi tradicijami in pravicami poedinih delov ter cilji in zahte- vami njihovega narodnega in državnega zedinjenja”. 878 Ta kompro- mis, ki bi zagotovil enakopravnost Slovencev, Hrvatov in Srbov, 879 bi utemeljil preureditev države “v duhu širokih samouprav, ki njenim poedinim delom dajejo možnost samorastlega razmaha, a pri tem ne izgubijo iz vidika potreb mo čne državne zajednice, ne le kot sposob- ne braniteljice naših eksisten čnih interesov na zunaj, temve č tudi (kot) pospeševateljice notranjega napredka, gospodarske skladno- sti, socialne solidarnosti in kulturnega medsebojnega oplajanja”. 880 JNS, ki je imela mo čne zadržke “proti pretiranostim (…) centrifu- galnih sil”, 881 je zato odkrito nastopala “proti izolaciji Slovenije”. 882 Zanjo je bilo nesprejemljivo, da bi v bodo či slovenski avtonomni enoti 883 zgradili “zidovje, ki naj bi nas Slovence čim bolj ‘osamo- svojilo’ od Hrvatov in Srbov”. 884 Opozarjala je, da je “v življenjskem 875 Jutro, 25. 4. 1940, Po starih metodah. – Glej tudi Jutro, 26. 8. 1939, Sporazum, 26. 11. 1939, Volitve v ospredju, 14. 2. 1941, Ne mnogo sre čen za četek. 876 Njihove poglede na nacionalno vprašanje glej v Jutro, 21. 1. 1940, E. L. G. (Engelbert L. Gangl), Sokolstvo in javno življenje. – O razcepu med slovenskimi Sokoli v letih 1936–1939 glej Zoran Poli č, Vloga sokolske organizacije v zgodovini slovenskega naroda. Ljubljana 1952, str. 35–42; France Lubej–Drej če, Odlo čitve. Ljubljana 1980, str. 117–152; Jurij Pe- rovšek, Oris življenja in dela Josipa Rusa. V: Josip Rus Andrej, Pri čevanja in spomini : o sokolstvu, Osvobodilni fronti in novi Jugoslaviji. Jurij Perovšek (ur.). Ljubljana 1989, str. 13–14; Tomaž Pavlin, Razvoj sokolstva v Sloveniji med leti 1929–1941 (doktorska diserta- cija). Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino. Ljubljana 2000, str. 282–327. 877 Jutro, 25. 4. 1940, Po starih metodah. 878 Jutro, 26. 8. 1939, Sporazum. 879 Prav tam. JNS je namesto navajanja “enakopravnost Slovencev, Hrvatov in Srbov” upora- bljala tudi izraz “enakopravnost vseh delov našega naroda”. – Jutro, 25. 4. 1940, Po starih metodah. 880 Jutro, 6. 2. 1941, H govoru ministra dr. Kulovca. – Táko stališ če je v znani liberalni kul- turni in socialni reviji Misel in delo zelo jasno oblikoval tudi Črtomir Nagode. Zagovarjal je “samoupravljanje po pokrajinah (kot) tisti na čin državne ureditve, ki upošteva v sami naravi temelje če razlike in skrbi za sintezo, pri tem pa ne vidi svojega poslanstva samo v tem, da goji in pospešuje vse, kar razdvaja in slabi državno celoto” ( Črtomir Nagode, Naravne osnove smotrne upravne ureditve naše države. Misel in delo, 1939/11–12, str. 349). 881 Jutro, 25. 4. 1940, Po starih metodah – Prim. tudi Na čela OJNS, str. 17. 882 Jutro, 31. 10. 1939, Nezdrava taktika, 8. 11.1939, Ni č slepomišenja. 883 JNS v oblikovanje avtonomne slovenske enote v jugoslovanski državi ni dvomila. – Glej Jutro, 31. 10. 1939, Nezdrava taktika, 8. 11. 1939, Ni č slepomišenja, 14. 11. 1939, Neza- dosten odgovor, 6. 1. 1940, V novem letu, 18. 1. 1940, Raz čiš čevanje, 10. 3. 1940, Nekaj problemov naše doma če politike. 884 Jutro, 7. 4. 1940, V soj jugoslovenstva! – Jutro je podobno stališ če zagovarjalo že v za- četku marca 1940. Takrat je zapisalo, da “no čemo biti taka samostojna Slovenija, katere se ostala država ne bi tikala in ki bi bila najbolj zadovoljna, čim bolj bi mogla živeti za sebe. Mi smo prav tako gospodarji Jugoslavije,” je poudarjalo. Jutro, “kakor Srbi in Hrvati, ker ta dr- žava ni pogodbena tvorevina in ni ustanovljena na pogoje, temve č je nastala po samoodlo čbi 188 interesu našega slovenskega rodu, da se njegove politi čne, narodne in kulturne, a posebno še gospodarske zveze z ostalimi deli države in naroda ne pretrgajo in ne oslabijo, temve č uredijo tako, da se bo mogla Slovenija razvijati v polni skladnosti z ostalo Jugoslavijo”. 885 Glavni poudarek JNS je bil, da notranja preureditev države ne sme vplivati na enotnost jugoslovanskega gospodarskega prostora. Ta mora biti ohranjena, da bo zagotovljena enakopravnost dela in zaslužka. To pa je mogo če le, “ko veljajo v državi enotna na čela obre- menitve, ko imamo ne le enotno carino, temve č so tudi glavni pred- meti kme čke in predvsem industrijske produkcije enotno otrošari- njeni, ko so glavne takse, pridobnina in poslovni davek v vsej državi enaki, (in) ko je zaposlitev delavca, obrtnika, uradnika iz katerega- koli dela države pod enakimi pogoji mogo ča v vsej Jugoslaviji”. V zvezi z enotnim gospodarskim prostorom je JNS opozarjala tudi na finančno–gospodarske probleme. Spraševala je, “ali naj se Slovenci ogrevamo za to, da bomo v bodo či banovini ‘finančno samostojni’, to se pravi, da bomo javne dajatve ne le sami pobirali, temve č tudi izklju čno sami dolo čali vrsto, na čin, višino javnih bremen na ba- novinskem ozemlju in poleg nas seveda enako za sebe tudi druge banovine?” Tega ni podpirala, ker “to vodi do novih odnošajev ba- novin napram državni zajednici v obliki dogovorjenih prispevkov za skupne stroške, v kolikor niso pokriti z dohodki carine in monopola” in “neizogibno tudi do strukturne preosnove naše doslej čvrsto po- vezane jugoslovenske gospodarske zajednice”. 886 Posledica bi bila gospodarska avtarkija posameznih banovin, podprta s posebno tro- šarinsko in drugo dav čno politiko. 887 Položaj Slovenije v prostoru go- spodarskih avtarkij bi bil posebej težak že “zaradi njene gospodar- ske in socialne strukture, ker bomo edina pokrajina, katere kme čka produkcija je nezadostna in kjer je obrtno-industrijska proizvodnja v mnogem merodajna za življenjski standard našega naroda”. 888 JNS je opozarjala, da pri vprašanju finan čne avtonomije, ki je “jedro vsega samoupravnega vprašanja”, 889 ne gre “za bilan čno vprašanje državnih dohodkov in izdatkov iz Slovenije odnosno za Slovenijo, temve č gre za bodo či položaj naše banovine v novem finan čno–go- spodarskem sistemu, s katerim moramo ra čunati. Sem spadajo celokupnega naroda kot nacionalna edinica, ki je kot taka razli čna od vseh drugih in enotna napram vsaki drugi. Slovenci smo s svojimi gospodarskimi, socialnimi in kulturnimi intere- si, predvsem pa s prvenstvenim interesom svojega obstanka, nelo čljivo povezani s prilikami, razvojem in bodo čnostjo ostalih delov Jugoslavije. Pri tem pa se na drugi strani zavedamo, da smo doprinesli velik del žrtev, da je mogla Jugoslavija nastati v današnji obliki in da so v njej i Srbi i Hrvati dosegli skoraj svoj narodno–teritorialni maksimum (mišljena je izguba Trsta, Primorske in slovenske Istre z rapallsko pogodbo 12. 11. 1920 – op. J. P.).” – Jutro, 10. 3. 1940, Nekaj problemov naše doma če politike. 885 Jutro, 8. 11. 1939, Ni č slepomišenja. 886 Jutro, 14. 11. 1939, Nezadosten odgovor. 887 Prav tam. 888 Jutro, 8. 11. 1939, Ni č slepomišenja. 889 Jutro, 14. 11. 1939, Nezadosten odgovor. 189 MED NARODOM, POLITIKO IN DRŽAVO problemi davka na poslovni promet, trošarinske avtonomije in sploh vprašanje, ali naj bo bodo či finan čno gospodarski odnošaj banovine do državne celote zasnovan na sistemu kvote in tangente ali pa do- bro premišljene razdelitve dav čnih izvorov, pri čemer je seveda samo po sebi umevno, da banovine s širokim samoupravnim delokrogom in samostojnimi zakonodajnimi in administrativnimi kompetencami ne bodo mogle biti zadovoljne samo z avtonomijo glede neposrednih davkov”. Na čelni poudarek JNS ob tem je bil, da bo jugoslovanska “vsenarodna ideja morala skrbno zbirati in ja čati sredoto čne težnje našega naroda in zavest njegove solidarnosti”. 890 Poleg narodnopoliti čnih, kulturnih in socialnogospodarskih zadržkov, ki jih je navajala proti rahljanju vezi med Slovenijo in Jugoslavijo, je bilo za JNS zelo pomembno tudi “vprašanje, kdo bo v Sloveniji v bodo če vladal in upravljal”. Poudarjala je, “da se sloven- sko vprašanje ne more urediti s stališ ča, kakor bi to najbolje prija- lo temu ali onemu strankarsko politi čnemu interesu”. 891 Poudarek se je navezoval na tedanje idejnopoliti čno razmere, saj liberalcem ni bilo vseeno, če bi najmo čnejša slovenska politi čna sila, JRZ, v avtonomni Sloveniji dobila vso oblast, JNS pa ne bi imela možno- sti, da bi politi čno oporo iskala v širšem jugoslovanskem prostoru. Vzpostavitve slovenske banovine zato ne bi smeli prilagoditi “poseb- nim strankarskim potrebam (JRZ – op. J. P.)”. 892 Idejno in politi čno nasprotovanje JRZ je bilo med liberalci tako mo čno zakoreninjeno, da je bila zanje “tudi notranja ureditev Slovenije (…) vprašanje, ki ni samo slovensko. Skupaj s Srbi in Hrvati ho čemo,” je poudarilo Jutro, “da tudi naši banovini zagotovimo jamstva za svoboden raz- mah duhovnih in politi čnih sil v naši ožji domovini in postavimo neporušne barjere spekulacijam na uvedbo totalitarnega ali druga- če enostranskega sistema v bodo či slovenski avtonomiji”. 893 Kon čni poudarek JNS pa je bil, da se v “naprednih” (liberalnih) vrstah “ve- dno bolj uveljavlja odlo čna volja za veliko napredno skupnostjo”, 894 ki je “edina garancija, da bodo ča banovina Slovenija ne bo toriš če raznih eksperimentov in doma čija strastnih medsebojnih sovraštev, temve č domovina svobodno napredujo čega naroda, ki je čvrsto od- lo čen, ostati neporušno povezan v bratstvu in edinstvu (podčrtal J. P.) z jugoslovensko celoto”. 895 Idejnopoliti čni razlogi, s katerimi je JNS podkrepila svoje za- držke proti oblikovanju slovenske banovine, ki bi imela samostojen 890 Jutro, 8. 11. 1939, Ni č slepomišenja. 891 Jutro, 31. 10. 1939, Nezdrava taktika. – Prim. tudi Jutro, 8. 11. 1939, Ni č slepomišenja, 11. 2. 1941, Smernice nacionalne politike v Sloveniji. 892 Jutro, 26. 11. 1939, Volitve v ospredju. 893 Jutro, 10. 3. 1940, Nekaj problemov naše doma če politike. 894 Prav tam. – O akciji za strnitev vseh “naprednih” sil na Slovenskem leta 1940 in v prvih mesecih leta 1941 glej Vidovi č–Miklav či č, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom, str. 224–233. 895 Jutro, 10. 3. 1940, Nekaj problemov naše doma če politike. 190 državnopravni položaj v jugoslovanski državi, so potrdili, da liberal- na politika do konca prve Jugoslavije v svojem bistvu ni zapustila programa jugoslovanskega unitarizma. Ob tem, ko je na čelno pod- pirala oblikovanje “najširših samouprav, ki bodo dale posameznim banovinam, med njimi tudi slovenski, možnost samoraslega mate- rialnega in duhovnega razmaha”, 896 ni pojasnila, kakšen naj bi bil obseg njihovih zakonodajnih in upravnih pristojnosti. Glede na pri- stojnosti, ki jih je že imela Banovina Hrvaška in ki bi jih po uredbi o razširitvi predpisov za hrvaško banovino na druge banovine imela tudi Slovenija, pa lahko ugotovimo, da je konkretno na gospodar- sko–finan čnem podro čju zagovarjala njihovo skr čenje. Temelje č na ideji jugoslovanskega nacionalnega integralizma, enotnega gospo- darskega prostora in “višjega državnega in nacionalnega stališ ča”, 897 bi JNS o čitno soglašala s kompromisno rešitvijo, ko bi uvedbo (ome- jenih) pokrajinskih avtonomij pogojevala mo čna povezovalna vloga jugoslovanske države. JNS je torej na vprašanje slovenske banovine gledala z vidika čim ve čjega ohranjanja unitaristi čnega na čela, to pa je bilo merilo, pri katerem je v letih 1939–1941 vztrajala tudi v ocenjevanju drugih vprašanj slovenskega idejnopoliti čnega, naro- dnokulturnega in socialnogospodarskega razvoja. 896 Jutro,11. 2. 1941, Smernice nacionalne politike v Sloveniji. 897 Jutro, 25. 4. 1940, Po starih metodah. – Prim. tudi Jutro, 1. 1. 1941, Novo leto. 191 Ob prelomnicah v strankarskem in mednarodnopoliti čnem razvoju 193 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU I. Po nastanku modernih politi čnih strank na Slovenskem v de- vetdesetih letih 19. stoletja, ki so se najprej v glavnem razvijale v pokrajinskem okviru, so do konca obstoja Avstro–Ogrske monarhije v vseh treh slovenskih idejnopoliti čnih taborih izoblikovali enotne vseslovenske politi čne organizacije. Poleg Jugoslovanske social- demokratske stranke, ki so jo v socialisti čnem taboru že ob njeni ustanovitvi leta 1896 zasnovali kot enoten vseslovenski politi čni su- bjekt, 898 so leta 1909 z združitvijo pokrajinskih katoliških organiza- cij iz Goriške, Štajerske in Koroške s Slovensko ljudsko stranko s Kranjskega v Vseslovensko ljudsko stranko (VLS) tudi v katoliškem taboru oblikovali enotno politi čno organizacijo. V enotno vsesloven- sko politi čno stranko se je leta 1918 povezal še liberalni tabor. Libe- ralni Slovenski narod je neposredno pred njeno ustanovitvijo konec junija 1918 zapisal, da so bili slovenski liberalci do tedaj “po krono- vinah razbiti, bili so programati čno neenotni in njihova organizacija je bila izpeljana le deloma in jako pomanjkljivo”. 899 Odlo čilni vzgib za oblikovanje enotne liberalne stranke je dal vodilni štajerski liberalni politik in predsednik Narodne stranke (NS) za Štajersko Vekoslav Kukovec. 31. decembra 1917 je v Sloven- skem narodu objavil članek Za enotno slovensko stranko, v katerem je nastopil proti strankarski razcepljenosti in se zavzel za obliko- vanje enotne vseslovenske politi čne organizacije, ki bi temeljila na deklaracijski ideji jugoslovanske združitve in narodne samoodlo čbe. 898 Kljub svojemu vseslovenskemu zna čaju JSDS zaradi svoje slabe kadrovske mo či ni uspe- la delovati na vsem slovenskem ozemlju. Tako je bilo socialisti čno delavstvo na Koroškem v celoti organizirano v okviru nemške stranke, na Štajerskem pa je bilo podro čje okrog Celja (Trbovlje in Hrastnik) v slovenski, podro čje okrog Maribora pa v nemški stranki. (Gestrin– Melik, Slovenska zgodovina, str. 291) 899 Slovenski narod, 25. 6. 1918, Lojalna beseda. Ustanovitev Jugoslovanske demokratske stranke leta 1918 194 Prepri čan je bil namre č, da je jugoslovanska ideja narodne samo- odločbe na Slovenskem tako trdno ukoreninjena, da “po svoji no- tranji sili nadkriljuje idejo katere koli pri nas obstoje če klerikalne ali napredne (liberalne – op. J. P.) stranke”. “Nova velika slovenska stranka narodne samoodlo čbe” bi zato glede vodilnih na čel omo- go čila sodelovanje obem svetovnim naziranjem, “kakor že izkušnja Jugoslovanskega kluba v dunajskem parlamentu dovolj dokazuje. Zlasti obmejni Slovenci si moramo biti v svesti, da je mo čna sloven- ska enotna stranka sposobnejša rešiti nas v sedanji kriti čni dobi narodnega pogina, nego neorganizirana množica strank.” Opozoril je še, da bi morala imeti enotna slovenska stranka tako kme čki, kot tudi meš čanski in delavski program. 900 Kukov čeva ideja o oblikovanju enotne slovenske politi čne stranke je imela takojšen javni odziv. Uredništvo Slovenskega na- roda, ki je izrazilo stališ če liberalne Narodno napredne stranke na Kranjskem, je namre č v uvodu k njegovemu članku zapisalo, da je “ta na črt na čelno predalekosežen in prakti čno neizpeljiv. V tem oziru opozarjamo na razprave zadnjega zaupniškega sestanka S. L. S.” 901 – “Veliko resnico pa govori avtor,” je nadaljevalo, “ko pravi, da mora deklaracijska ideja temeljito preobraziti naše doma če javno ži- vljenje ter povzro čiti v tvorbi strank najdalekosežnejše spremembe. (...) Mi menimo, da je pot k dosegi tega cilja: zenostavljenje našega strankarskega organizma in koalicija. S. L. S. organizira svoje vrste enotno, enotno naj se organizira tudi napredno slovenstvo. Obstoj pokrajinskih strank danes ni ve č opravi čen. Na plan naj stopita Vse- slovenska ljudska stranka in Vseslovenska napredna demokrati čna stranka, ki skleneta trdno koalicijo za boj za našo samoodlo čbo. To se nam zdi neobhodno potrebno, na čelno upravičeno in prakti čno izpeljivo, da se z vso vnemo posvetimo skupni prvi in najve čji nalogi naše narodne politike.” 902 900 Slovenski narod, 31. 12. 1917, V. K. (Vekoslav Kukovec), Za enotno slovensko stranko. – Kukov čevo idejo so v pismih, ki so mu jih poslali med 3. in 8. 1. 1918 podprli zve čine nje- govi politi čni sodelavci in prijatelji iz Štajerske – Ivan Rebek, Anton Kunej, Franjo Gori čar, Ferdinand Roš, Vinko Žumer, Rihard Karba (dopuš čal je tudi možnost oblikovanja enotne slovenske liberalne stranke), Megli č, Kolari č, Mursa in Fr. Brinar. (Pokrajinski arhiv Ma- ribor, zbirka Kukovec Vekoslav, korespondenca, Likvidacija štajerske Narodne stranke in ustanovitev vseslovenske napredne stranke l. 1917–1918. – PAM, Kukovec). – Na pomembno arhivsko gradivo, ki ga predstavlja zbirka dr. Vekoslava Kukovca v PAM, me je prijateljsko opozoril kolega prof. dr. Janez Cvirn za kar se mu najlepše zahvaljujem. 901 Slovenski narod, 31. 12. 1917, uvodni del k članku V. K. (Vekoslava Kukovca), Za enotno slovensko stranko. – Z opozorilom na razprave na zborovanju zaupnikov kranjske Sloven- ske ljudske stranke, ki je bilo 27. 12. 1917 v Ljubljani, je uredništvo Slovenskega naroda verjetno mislilo na stališ ča, ki jih je v svojem nastopu poudaril Valentin Zabret, župnik v Št. Vidu nad Ljubljano. Dejal je, da “v narodnem oziru želi in ho če S. L. S. z vsemi, tudi z onimi Slovenci, ki so ji v svetovnem naziranju popolnoma nasprotni, delovati v popolni edinosti in najtrdnejši zvezi (…). Nikakor pa S. L. S. v imenu narodnosti ne more skleniti premirja v verskem oziru z onimi slovenskimi brati, ki nasprotujejo veri in njenemu blagodejnemu uplivu.” Zabretove besede so zborovalci sprejeli z odobravanjem. – Slovenec, 28. 12. 1917, Zborovanje zaupnikov Slov. Ljudske Stranke. 902 Slovenski narod, 31. 12. 1917, uvodni del k članku V. K. (Vekoslava Kukovca), Za enotno 195 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU Liberalci na Kranjskem so menili, da Slovence kljub enotne- mu narodnopoliti čnemu cilju, izraženem v boju za jugoslovansko državo, še vedno lo čijo “one ve čne idejne razlike, ki delijo človeštvo (...) v razne tabore, skupine in stranke. Ta lo čitev duhov je nekaj danega, neizogibnega in nobena še tako velika skupna naloga ne more trajno strniti konservativne, napredne, socijalisti čne vrste v eno enotno organizacijo.” V enotni slovenski stranki pa bi se morala “vsaka sedaj obstoje čih strank odreči baš tistim svojim na čelom, ki tvorijo posebnost njene eksistence, svojim nazorom na svet, na družbo. Tak poskus bi se mogel izvršiti le v popolni negaciji socijo- loških zakonov, ki neodvisno od naše volje ustvarjajo med nami po- liti čna nasprotstva.” Slovenski narod je to ponazoril takole: “Danes hvaležno pozdravljamo resolutni nastop ljubljanskega knezoškofa (Antona Bonaventure Jegli ča – op. J. P.), ki je zastavil svojo cerkve- no avtoriteto za narodno stvar ter je s svojo pastirsko palico udaril po onih, ki jih ves narod smatra za svoje škodljivce. Ali bodemo jutri, ko bo šlo recimo za vprašanje našega novega šolstva, z isto pri- pravljenostjo sprejeli škofovo odlo čitev? Ali se bodemo brez ugovora pokoravali njegovim nazorom o demokraciji? Ali bodemo priznali, da sme odstraniti kot duhovni nadpastir urednika, ker le–ta ne hodi po poti, ki si jo želi škof? Ali moremo na drugi strani verjeti, da bo hierarhija priznala naš nazor, da interesi cerkve niso še narodni in- teresi in da cerkveni poglavarji ne morejo biti tudi naši politi čni šefi? Odgovor na ta banalna vprašanja”, je pisal Slovenski narod, “je tudi odgovor na vprašanje o prakti čni izpeljivosti in resni čni koristnosti enotne politi čne organizacije celega naroda.” 903 Njegovo enotnost je zato najbolje dose či, “ako na eni strani pošteno izpovemo, kaj nas sicer lo či, na drugi strani pa ravnotako pošteno in v medsebojnem spoštovanju iš čemo oblike, ki nam omogo či smotreno, trajno sku- pno delovanje za veliko idejo. Nositeljice te potrebne enotnosti (pa) morajo biti stranke.” Zato je “konsolidacija našega življenja (...) pred- pogoj enotnosti naše narodne politike. V tej zvezi je Narod opozoril, da smo “danes (...) ne toliko programati čno kakor organizatori čno razcepljeni, provincijalizirani. V času boja za narodno edinstvo (ju- slovensko stranko. – Kot je v pismu z dne 6. 1. 1918 pisal Albert Kramer Vekoslavu Kukov- cu, so o oblikovanju enotne vseslovenske liberalne stranke v izvršnemu odboru Narodno napredne stranke razpravljali že novembra 1917. Sklenili so, da se bodo v zvezi s tem vpra- šanjem obrnili na štajersko Narodno stranko in Narodno napredno stranko za Goriško. Do tega tedaj ni prišlo, ker je “v Ljubljani (…) hudo – povsodi manjka ljudi. Sklene se že (…) kaj, izvede pa le kadar je že najnujnejši čas”. (PAM, Kukovec, dr. Albert Kramer – dr. Vekoslavu Kukovcu.) 903 Slovenski narod, 5. 1. 1918, Jednotna stranka? – Z odlo čnim nastopom škofa Jegli ča, na katerega je opozoril Slovenski narod, je bila mišljena Jegli čeva podpora mladinom v kranj- ski Slovenski ljudski stranki in Vseslovenski ljudski stranki, ki so pod vodstvom Janeza Evangelista Kreka in Antona Korošca 27. 12. 1917 izklju čili na čelnika SLS in VLS Ivana Šušteršiča iz obeh strank in ga politi čno osamili. O tem glej podrobneje Pleterski, Prva od- lo čitev, str. 139–143; isti, Šušterši č, str. 383–407; Ze čevi ć, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 70–91. 196 goslovansko državo – op. J. P.) imamo zlasti naprednjaki še vedno pokrajinske stranke. Socijalna demokracija je že od vsega za četka enotno organizirana, reorganizacijo je izvedla sedaj tudi V. L. S., le napredno Slovenstvo se še ni povzpelo do odlo čilnega čina. To se mora v najkrajšem času zgoditi in se bo tudi zgodilo. Zgodovinska naloga naprednega Slovenstva je, da se organizatori čno in progra- mati čno pripravi na novo dobo.” 904 Po odzivu v Slovenskem narodu oziroma liberalcev na Kranj- skem, je Kukovec opustil zamisel o oblikovanju enotne slovenske politi čne stranke. Vztrajal pa je, da morajo Slovenci dose či “enotnost na zunaj, na znotraj pa (...) odpraviti razdvojenost in razcepljenost”. To je poudaril na shodu zaupnikov štajerske Narodne stranke, 13. januarja 1918 v Mariboru, 905 ko je pritrdil zamisli kranjske NNS, da morajo liberalci, ki so bili do tedaj organizirani v pokrajinskih strankah “izbrisati (...) deželne meje in združiti ter koncentrirati na- še delo”. 906 Pozval je k ustanovitvi enotne liberalne stranke, 907 ki naj iš če “sporazuma s S. L. S., da dosežemo res edinost v tistih vprašanjih, v katerih si moramo biti složni vsi, ki iz vse svoje duše, z vsemi svojimi silami stremimo po ujedinjenju našega celokupne- ga jugoslovanskega naroda”. Zborovalci so njegovo pobudo podprli in po razpravi sprejeli resolucijo o ustanovitvi napredne Jugoslo- 904 Slovenski narod, 5. 1. 1918, Jednotna stranka? 905 Na shod NS v Mariboru 13. 1. 1918 opozarja tudi Lon čar, Politi čno življenje Slovencev, str. 113. 906 Slovenski narod, 16. 1. 1918, Shod zaupnikov štajerske Narodne stranke v Mariboru. – Stališ če NNS o neuresni čljivosti zamisli o oblikovanju enotne slovenske politi čne stranke, a hkratni potrebi po oblikovanju enotne vseslovenske liberalne stranke, je na shodu štajer- ske NS ponovil delegat NNS in glavni urednik Slovenskega naroda Albert Kramer. Dejal je, da je “naš izvrševalni odbor (…) prepri čan, da ni mogo če ustvariti enotne slovenske stranke. Nujno potrebna in izvedljiva pa je koncentracija enako misle čih strank, ki morejo šele biti trdna podlaga združenemu političnemu nastopu celega naroda.” (Prav tam). V zvezi s tem je že 6. 1. 1918 pisal Vekoslavu Kukovcu, da se je “preteklo sredo (…) stvar v Izvrš. odboru vendarle pomaknila za korak naprej in sicer po mojem mnenju za dober korak. Sklenilo se je: osnuj se jugoslovanska napredna demokrati čna stranka s splošnim torej stanovsko ne omejenim programom, ki bi odgovarjal modernemu duhu časa. Pri čnejo se naj posvetova- nja s Štajerci in Gori čani in morda Dalmatinci (Smodlaka, Vukoti ć). Organizacija stranke naj bo tako urejena, da bo na eni strani poskrbljeno za enotnost na drugi strani pa dovolj svobode za nekako pokrajinsko avtonomijo. Meni se je naro čilo da do prihodnje seje izdelam na čelni na črt za organizacijo in predloga za pogajanja. (…) To je nakratko skicirano, kar smo sklenili. Ime jugosl. se nam zdi dobro iz princip. in takti čnih ozirov, za to ceno so tudi stari gospodje pripravljeni pustiti narodno napredno.” (PAM, Kukovec, dr. Albert Kramer – dr. Vekoslavu Kukovcu.) 907 Vekoslav Kukovec je 6. 1. 1918, dan zatem, ko je Slovenski narod opozoril, da se mora tudi liberalni tabor enotno politi čno organizirati, predsednikom okrožnih politi čnih društev Narodne stranke za Štajersko poslal dopis, v katerem jih je vprašal, ali naj bi se “razpustila narodna stranka in da bi se ustanovila za vse slovenske dežele skupna napredna stranka, ki bi v našem narodnem boju ve čjo mo č imela”. Na zastavljeno vprašanje mu je med 6. in 12. 1. 1918 pritrdilno odgovorilo šest predsednikov okrožnih politi čnih društev NS – Franjo Pahernik (v svojem pismu z dne 6. 1. 1918 je med drugim poudaril, “da se mora kranjska napr. stranka pomladiti, izginiti morajo tam tudi zadnji ostanki ljubljanskega frakarstva!”), Anton Haken (?), Ferdo Kunej, Lovro Pehovar, Juro Hrašovec in Ivan Rebek (PAM, Kuko- vec, Likvidacija štajerske Narodne stranke in ustanovitev vseslovenske napredne stranke l. 1917–1918). 197 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU vanske demokratske stranke. 908 V njej so zapisali: “Shod zaupnikov Narodne stranke na Štajerskem poudarja, da treba nemudoma oži- veti napredno politi čno organizacijo, ne morda da se zopet pri čne strankarska borba, temve č da se veliki skupni narodni ideji prite- gnejo in v njej uveljavijo vse razpoložljive sile. Pri tem uvideva, da vzpri čo neodoljive ujedinjujo če mo či naše jugoslovanske ideje ni ve č dopustno, da se naše politi čne organizacije cepijo po kronovinah. Zato se izreka z vso odlo čnostjo za to, da se združijo vse pokrajinske napredne politi čne organizacije v veliko enotno jugoslovansko de- mokratsko stranko. V njej naj bi sodelovali oni elementi vseh slojev, ki sprejemajo program jedinstvenosti naroda S. H. S. kot enotnega jugoslovanskega naroda, organiziranega v samostalno narodno dr- žavo, vsi oni, ki ho čejo uveljaviti na čelo doslednega demokratizma v vsem ustroju javne uprave, ki se priznavajo k naprednemu sve- tovnemu naziranju in ki ho čejo, odklanjajo č enostransko razredno stališ če, na vseh poljih delati za socijalizacijo gospodarstva. Takoj naj se dvignejo široke mase našega naroda v gmotnem, nravnem in zdravstvenem oziru. V formalnem oziru pooblaš ča shod zaupnikov Narodne stranke izvrševalni odbor, da takoj stopi v dogovor z izvr- ševalnim odborom narodno–napredne stranke na Kranjskem in z odbori drugih naprednih strank, da se pripravi program in organi- zacijski štatut nove enotne stranke in se v najkrajšem času skli če ustanovni shod Jugoslovanske demokratske stranke.” 909 Slabe tri tedne kasneje, 2. februarja 1918, se je v Ljubljani zbral tudi shod zaupnikov Narodno napredne stranke. 910 Slovenski narod je dan pred njim ocenil, da stoje liberalci na Kranjskem na pragu nove dobe, saj ho če NNS “z velikim, histori čnim činom (…) zaključiti (…) svoje delo, ki ga je toliko desetletij in tako uspešno vršila v svojem delokrogu. Zaklju čiti ho če svoje knjige in ra čune ter vložiti ves svoj duševni kapital, vso svojo morali čno silo v novo politi čno organizacijo naprednega jugoslovanstva v ‘Jugoslovansko demokratsko stranko’ – zvesta svojim narodnim tradicijam in svo- jemu histori čnemu poklicu. Slaviti ho če novo vstajenje v znamenju jugoslovanstva in demokracije.” 911 Ob čutek o zgodovinskem pomenu odlo čitve, naj se osnuje nova in enotna vseslovenska liberalna politi čna stranka, je preveval tudi 908 Slovenski narod, 16. 1. 1918, Shod zaupnikov štajerske Narodne stranke v Mariboru. – Kukovec je poudaril potrebo po ustanovitvi enotne Jugoslovanske demokratske stranke tudi na shodu zaupnikov NS v Veržeju 27. 1. 1918. V govoru, ki ga je imel ob tej priložnosti je opozoril tudi na nevarnost boljševizma, ki se ji lahko zoperstavi enotna politi čna stranka (JDS), medtem, ko “te velike naloge (…) ne more in ne sme reševati v tej veliki dobi narodna stranka štajerska zase, isto tako ne narodne napredne organizacije kranjska, goriška, trža- ška”. (Domovina, 1. 2. 1918, K trenutnemu položaju). 909 Slovenski narod, 15. 1. 1918, Resolucije mariborskega shoda zaupnikov štajerske Naro- dne stranke. – Resolucijo glej tudi v Gra đa o stvaranju jugoslovenske države (1. I – 20. XII 1918), 1. Priredili dr. Dragoslav Jankovi ć, dr. Bogdan Krizman. Beograd 1964, str. 33. 910 Na shod NNS 2. 2. 1918 opozarja tudi Lon čar, Politi čno življenje Slovencev, str. 113. 911 Slovenski narod, 1. 2. 1918, Na pragu nove dobe. 198 zaupnike zbrane na shodu NNS. Kot je zapisal Slovenski narod so “z napeto pozornostjo” spremljali razprave o “reformi napredne jugo- slovanske politi čne organizacije” in “enodušno odobrili, da se osnuj nova demokratska in jugoslovanska stranka, ki bo enotno združe- vala in uveljavljala vse bogate sile naprednega dela našega naroda ter stremela za enim velikim ciljem: postaviti vso mo č naprednega jugoslovanstva v boj za našo svobodo in v delu za pravi čno in sre čno notranjo ureditev naše bodo če jugoslovanske države”. Na to vlogo nove liberalne stranke je posebej opozoril tudi Vekoslav Kukovec, ki je pozdravil shod NNS v imenu štajerske NS. Kukovec je bil prvi go- vornik na shodu, ki se ga je, kot je dejal, udeležil zato, “da vam ob- razložim stališ če in želje dosedanje štajerske Narodne stranke”. 912 “Napredni elementi našega naroda bodo imeli v bodo čnosti re- ševati tako važna vprašanja”, je v svojem nagovoru poudaril Kuko- vec, “da bi bilo nespametno drobiti svoje mo či kar bi bilo zlasti uso- dno za nas obmejne člane jugoslovanskega naroda. Zato je nastala za nas nujna potreba, da se naslonimo na vas ter tako okrepimo sebe in vas za boj, ki ga bomo morali bojevati za vsak kos naše de- žele, ki nam ga bo skušal odtrgati naš sovražnik. Iz tega vzroka in iz zaupanja v vodstvo Narodno–napredne stranke na Kranjskem, smo storili najtežji korak, ki ga more storiti kaka stranka. Sklenili smo, da se razpusti štajerska napredna stranka pri prvi priliki, da se morda ustanovi še nekaj boljšega. Na shodu dne 13. januarja v Mariboru smo sklenili odre či se svoji dosedanji organizaciji, da nam bo mogo če ustvariti skupno fronto za skupni boj in ustvariti novo organizacijo, ki naj zajam či našemu narodu boljšo bodo čnost.” 913 Poleg poudarka o novi politi čni kvaliteti, ki jo bo predstavljala enotna slovenska liberalna stranka, so na shodu NNS predstavili še druga stališ ča povezana z njeno ustanovitvijo. Najtesnejši sodelavec strankinega predsednika Ivana Tav čarja in predstavnik t. i. stari- nov, Karel Triller, je še enkrat spomnil na stališ če kranjskih liberal- cev, da bi, glede na visoko razvito politi čno življenje na Slovenskem, “moral ostati utopi čen vsak poskus odstraniti načelna nasprotstva v svetovnem naziranju glede marsikaterih kulturnih in tudi socialnih vprašanj”. 914 V razpravi sta sodelovala tudi predstavnika t. i. mladi- nov Adolf Ribnikar in Albert Kramer, ki sta govorila o programskem in organizacijskem zna čaju enotne liberalne politi čne organizacije. Ribnikar se je osredoto čil na temeljne programske prvine bodo če 912 Slovenski narod, 4. 2. 1918, Shod zaupnikov Narodno–napredne stranke. 913 Prav tam. – Kukovec je kasneje, na shodu pripadnikov nekdanje NS sredi junija 1918 v Ljutomeru, še enkrat govoril o razpustu Narodne stranke januarja 1918. Takrat je posebej opozoril, da je niso razpustili zato, “da bi v prihodnje vsako organizirano politi čno delo pre- nehalo. Ta žrtev se je sklenila v razumevanju velike dobe, ki nas pelje v boju za naš narodni obstanek na nova pota. In nismo se varali,” je dejal, “ko smo ta sklep storili, zanašajo č se, da se bode narod z nami strinjal, ko mu ustanovimo širšo politi čno organizacijo.” (Slovenski narod, 19. 6. 1918, Za Jugoslovansko demokratsko stranko, 1). 914 Slovenski narod, 4. 2. 1918, Shod zaupnikov Narodno–napredne stranke. 199 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU stranke. Poudaril je demokratsko na čelo, na katerem naj stoji nova stranka, to je, “da pride vsa oblast na narod – ljudstvo, vse pravice naj so enakomerno razdeljene na vse sloje, vse stanove, vsakega posameznika. Enakopravnost in enakoveljavnost pri tem pa ozir na celoto, socijalni čut, to so temelji na katerih naj bo zgrajena naša dr- žava.” Zavzel se je še za uveljavljenje državljanske svobode, splošne, enake, tajne in neposredne volilne pravice, enakopravnost žensk in socialnih meril v gospodarstvu. V zvezi s slednjim je poudaril, da je “nesocijalno in nedemokrati čno (…) upoštevati le en stan. Bremena in sadove dela je treba pravi čno in dosledno razdeliti. Podpirati je v gospodarstvu zlasti tiste, ki so izpostavljeni izkoriš čanju, ker so gospodarsko šibkejši. Zato polagamo najve čjo važnost na zadružni- štvo. Dati mu je vsikdar prednost pred privatnim podjetništvom, kjer je produkcija privatnih podjetnikov škodljiva splošnim in jav- nim interesom. Zato zahtevamo tudi podržavljenje vseh velikih pro- metnih sredstev, premogovnikov, vodnih sil in drugih splošnosti ter javnosti nujno služe čih velepodjetij.” Glede temeljnih pravic in svoboš čin je posebej poudaril še “popolno svobodo prepri čanja in popolno svobodo vesti. Nobena dogma nam ne sme ovirati svobo- dnega duševnega razvoja, znanstvenega raziskovanja in tozadevnih rezultatov. Vse šolstvo mora služiti le narodu. Vzgaja naj državljane v duhu zdrave člove čnosti, socijalne odgovornosti ter narodne zave- dnosti.” 915 Zanimivi so bili tudi poudarki Alberta Kramerja, ki je v svoji razpravi najprej dejal, da ho čejo liberalci “z novo Jugoslovansko de- mokratsko stranko (…) dati naprednemu jugoslovanstvu moderen program, ki naj za črta smeri in cilje smotrenega dela za ujedinjenje in poznejšega truda za ureditev naše nove svobodne države”. V or- ganizacijskem pogledu je zato treba prese či pokrajinske in “plemen- ske” (narodne) meje – “najidejalnejše bi seveda bilo, da stremimo za jednotno organizacijo vsega naprednega jugoslovanstva”. Ker obli- kovanje enotne liberalne stranke vseh jugoslovanskih narodov ni bilo možno, se je zavzel za organizacijsko povezavo vseh jugoslovan- skih liberalnih politi čnih sil v avstrijskem delu monarhije, posebej še liberalnih politi čnih organizacij na Slovenskem. Tu naj bi se po- leg NNS in NS v novo Jugoslovansko demokratsko stranko združila še Narodno napredna stranka za Goriško, “pa tudi s Koroškega, iz Primorja in to iz Trsta in iz Istre slišimo glasove, ki pravijo, da bo mogla J. d. s. v teh pokrajinah pri četi z uspešnim organizacijskim delom”. 916 Delovanje nove liberalne stranke naj bi temeljilo na centrali- sti čnem na čelu, saj “le s centralisti čno organizacijo podremo pro- vincijalizem in pomedemo z v časih naravnost otro čjimi nasprotstvi izza preteklih žalostnih dni. Pasti morajo kronovinske meje in zlasti 915 Slovenski narod, 5. 2. 1918, Nova jugoslovanska demokratska stranka. 916 Slovenski narod, 6. 2. 1918, O organizaciji jugoslovanske demokratske stranke. 200 med ljudstvom je treba vzbuditi spoznanje, da ne obstoja noben razlo ček ne med Štajercem in Kranjcem, pa tudi ne med Slovencem in Hrvatom.” Ob centralisti čnem organizacijskem načelu je Kramer poudaril še demokrati čnost kot klju čno prvino delovanja bodo če Ju- goslovanske demokratske stranke: “Ljudska volja mora biti prva in zadnja inštanca za vse njeno delovanje. Široke plasti našega naroda morajo imeti neposreden vpliv na vodstvo stranke in njeno taktiko.” Zato je treba vzpostaviti široko mrežo strankinih krajevnih organi- zacij, kajti “otresti se moramo hibe, da stranko predstavlja le njeno vodstvo v Ljubljani, do čim ostajajo široke vrste njenih somišljenikov neorganizirane. Čim ve č bo krajevnih organizacij, tem gib čnejša bo celotna stranka, tem ve č ugleda bo uživala njena politika in tem uspešnejša bo.” Kramer je v svoji razpravi poudaril še na čelno sta- liš če, da bo nova stranka v svoji organizacijski strukturi priznavala enakopravnost žensk in opozoril na nov liberalni tednik Domovina, ki je za čel izhajati 1. februarja 1918. 917 Domovina je zapolnila vrzel, ki je nastala po prenehanju izhajanja liberalnih pokrajinskih glasil Slovenski dom, Naš glas, Narodni list in Primorec. 918 Po razpravi, v kateri so obravnavali še druga aktualna politi čna vprašanja, 919 je shod NNS sprejel resolucijo o ustanovitvi Jugoslo- vanske demokratske stranke. V njej je pozval “vse rojake napredne- ga mišljenja, (...) da se združijo v enotno napredno demokrati čno politi čno organizacijo, ki naj uveljavi v borbi za veliko jugoslovansko idejo mnogoštevilne in izdatne napredne sile”. Zato naj se ustanovi “velika ednotna Jugoslovanska demokratska stranka, v kateri naj sodelujejo oni pripadniki vseh slojev, ki sprejemajo program S. H. S. (Slovencev, Hrvatov in Srbov – op. J. P.) kot enotnega jugoslo- vanskega naroda, organiziranega v samostalno narodno državo, vsi oni, ki ho čejo uveljaviti na čelo doslednega demokratizma v vsem ustroju javne uprave, ki se priznavajo k napredn.(emu) svetovnemu naziranju in ki ho čejo, odklanjajo č enotransko razredno stališ če, na vseh poljih delati za socijalizacijo gospodarstva”. Shod je obenem še pooblastil izvršni odbor NNS, da skupaj z izvršnimi odbori drugih liberalnih strank pripravi program nove stranke in najpozneje do 917 Prav tam. – Domovina je že v svoji prvi številki poudarila zgodovinsko potrebo po usta- novitvi enotne Jugoslovanske demokratske stranke. To so bodisi posamezni avtorji bodisi krajevne organizacije obstoje čih liberalnih strank na Slovenskem še ve čkrat ponovile. (Do- movina, 1. 2. 1918, Ustanovitev Jugoslovanske demokratske stranke, 22. 2. 1918, Sestanek zaupnikov Narodne stranke v Rušah pri Mariboru). Domovina je objavila tudi ve č prispev- kov o pomenu krajevnih politi čnih organizacij kot organizacijskem temelju JDS in pomenu dobre strankine organizacijske strukture za njeno uspešno politi čno delovanje. (Domovina, 8. 2. 1918, Za Jugoslovansko demokratsko stranko, 22. 2. 1918, Kaj je z organizacijo?, 1. 3. 1918, Temelji Jugoslovanske demokratske stranke). Avtor članka Kaj je z organizacijo? (Domovina, 22. 2. 1918) je opozoril tudi na potrebo po vklju čevanju žensk v strankino po- liti čno delo. 918 Slovenski narod, 31. 1. 1918, Politi čne vesti. Nov list. 919 Slovenski narod, 4. 2. 1918, Shod zaupnikov Narodno–napredne stranke, 5. 2. 1918, Delovanje jugoslovanskih poslancev v državnem zboru. 201 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU Velike noči (leta 1918 je bila 31. marca – op. J. P.) skli če ustanovni zbor JDS. 920 Po shodu kranjskih liberalcev so se še enkrat zbrali pripadniki štajerske Narodne stranke. To pot v Celju, kjer so strankini zaupni- ki iz Savinjske doline in Posavja 3. februarja 1918 pritrdili sklepom strankinega shoda 13. januarja 1918 v Mariboru; med drugim tudi sklepu o ustanovitvi enotne Jugoslovanske demokratske stranke. 921 Ob tej priložnosti so obravnavali tudi vprašanje, ali bi bilo smotrno iz vseh do tedaj obstoje čih strank ustanoviti skupno slovensko poli- ti čno stranko. O tem je razpravljal Ernest Kalan, ki je ugotovil, da bi bila “enotna organizacija (...) mogo ča samo na temelju kompromisa. Kompromis pa bi se moral tikati tega, kar nas lo či: na čel. Obe stran- ki (NNS in VLS – op. J. P.) izjavljata, da je tak kompromis nemogo č, da je pa tudi nemogo če ustanoviti skupno stranko z za časno zapo- stavitvijo na čelnih vprašanj, ker bi to pomenilo danes popolnoma nemogo č primitivizem. Obe stranki sta tako zvezo kot nenarodno odklonili, ker bi vsled stvarnih razporov med obema skupinama, ki bi s časoma bili neizogibni, utegnila biti v kvar ravno veliki stvari, kateri naj bi služila.” Tako so tudi v štajerskih liberalnih vrstah poudarili: “Stranke so bile, bodo in morajo biti. Zato zahtevajo naro- dove koristi, da ostanemo vsak, kar smo”! Govornik je nato razpra- vljal o potrebi po oblikovanju enotne slovenske liberalne stranke, ki naj v boju za jugoslovansko državo enakopravno sodeluje z VLS. O tem je dejal: “Prakti čno vsakdanje razmerje med strankama (naj) bo zgrajeno na medsebojnem zaupanju in spoštovanju, ki naj pa ne dovaja do stališ ča, da se naj vse delo prepusti vladajo či stranki (VLS – op. J. P.): tekmovati moramo v delu. Tako tekmovanje vseh v obeh strankah združenih sil vodi najsigurneje do zaželjenega cilja: narodove sre če.” 922 920 Slovenski narod, 4. 2. 1918, Shod zaupnikov Narodno–napredne stranke. O shodu zau- pnikov NNS 2. 2. 1918 v Ljubljani glej tudi Domovina, 8. 2. 1918, Sobotni shod v Ljubljani. – O datumu ustanovnega shoda JDS na Veliko no č je že 6. 1. 1918 Vekoslavu Kukovcu pisal Albert Kramer (PAM, Kukovec, dr. Albert Kramer – dr. Vekoslavu Kukovcu). Kot možni da- tum ustanovnega zbora JDS pa so liberalnem tisku omenjali tudi Belo nedeljo, 8. (pravilno 7.) aprila 1918. (Domovina, 1. 3. 1918, Temelji Jugoslovanske demokratske stranke). 921 Slovenski narod, 5. 2. 1918, Shod zaupnikov Narodne stranke v Celju, 6. 2. 1918, Shod zaupnikov Narodne stranke v Celju. 922 Slovenski narod, 6. 2. 1918, Shod zaupnikov Narodne stranke v Celju. – Podobna stali- šča o odnosu liberalcev do Vseslovenske ljudske stranke je na shodu pripadnikov NS sredi junija 1918 v Ljutomeru zagovarjal tudi Vekoslav Kukovec. Dejal je: “Ob pristopu k naši novi stranki (JDS – op. J. P.) je razumljivo, če posameznik vpraša, kakšno je naše razmerje nasproti drugim strankam. Za nas odkritosr čne prijatelje narodne misli je veliko zadoš čenje, da nam ni treba bojevati se ob tem velikem zgodovinskem trenutku zoper druge slovenske stranke zlasti ne zoper Slov. Ljudsko (VLS – op. J. P.) kot ve činsko stranko. Njeno postopanje v narodnih vprašanjih je našlo v naših krogih popolno odobravanje in slovenski naprednjaki so dokazali z ozirom na ta položaj svojo politi čno zrelost s tem, da podpirajo v popolni slogi večinsko stranko v njenem narodnopoliti čnem boju. V očigled tega položaja stopila so vsa druga vprašanja dale č v ozadje, ne da bi se obe prizadeti stranki imeli bati, da s tem škodo trpita.” (Slovenski narod, 20. 6. 1918, Za Jugoslovansko demokratsko stranko, 2). 202 II. Po shodih obeh najmo čnejših slovenskih liberalnih strank je Slovenski narod 7. februarja 1918 pozval na delo za ustanovitev nove Jugoslovanske demokratske stranke. Poudaril je, da morajo tudi naprednjaki zbrati svoje sile, najbolj važno za to pa je snovanje novih krajevnih politi čnih organizacij. Ob tej priložnosti je na kratko pojasnil, kako naj ustanavljajo krajevne organizacije JDS, ki so jih predvideli kot temelj organizacijske strukture bodo če stranke. 923 Pri tem naj bi poskrbeli tudi za širjenje liberalnega časopisja, posebej krajevnim organizacijam namenjene Domovine, ki si bo prizadevala za kakovostno obveš čanje članov JDS. 924 Pomen družbene in politi čne razgledanosti članov bodo če li- beralne stranke je Slovenski narod še enkrat poudaril sredi aprila 1918, ko je opozoril, da mora biti nova stranka postavljena na trdna 923 O ustanavljanju krajevnih politi čnih organizacij JDS je Slovenski narod zapisal: “Te se lahko osnujejo za vsak kraj, najboljše pa po politi čnih ob činah. V ta namen naj skli če, kdor ima za delo in nove ideje najve č zmisla, eno prihodnjih nedelj sestanek naprednih pripadni- kov jugoslovanske misli. Na sestanku se razgovorite o ustanovitvi nove organizacije, o nje- nem namenu in pomenu za sedanji čas (...). Izvolite iz svoje srede krajevni zaupniški odbor, obstoje č iz vsaj treh zaupnikov (predsednik, tajnik, blagajnik). Ustanovitev je takoj sporo čiti ‘Pripravljalnemu odboru jugoslovanske demokratske stranke’ (...) v Ljubljani, in sicer število priglašencev ter imena in popolne naslove posameznih članov zaupniškega odbora.” Zaupni- ški odbori naj bi poskrbeli tudi za sestavo imenika svojih pripadnikov, pridobivanje novih članov in članic in za časno dolo čitev njihovih denarnih prispevkov. (Slovenski narod, 7. 2. 1918, Politi čne vesti. Pripravljalno delo za ustanovitev Jugoslovanske demokratske stranke). Podobno je o tem, kako naj se ustanavljajo krajevni odbori JDS 20. 2. 1918 Vekoslavu Ku- kovcu pisal Gregor Žerjav (PAM, Kukovec, dr. Gregor Žerjav – dr. Vekoslavu Kukovcu). V za četku maja 1918 je tudi Domovina objavila natan čno pojasnilo, kako naj se ustanavljajo krajevne organizacije JDS. O tem je zapisala: “Iz ve č krajev prihajajo vprašanja, ali naj se organizacije osnujejo pred ali po ustanovitvi stranke t. j. po koncu junija. Na ta in sli čna vprašanja odgovarjamo, da temelji stranka JDS na krajevnih organizacijah ali skupinah in da morajo biti ti temelji postavljeni vsaj v prvi polovici junija. Za pravilno ustanovljenje kraj. organizacij rabimo obi čajno 4–5 tednov. Na prvem ožjem sestanku se pregleda kraj in ljudi za bodo čo organizacijo. Premotri se vprašanje, ali bi kazalo, da ima vsaka ob čina svojo lastno organizacijo – kar je najboljše – ali pa naj dve ali celo tri ob čine tvorijo eno pol. sku- pino. Na prvem sestanku se dolo čijo drugi sestanki, domenijo se o čem se bo razgovarjalo, kdo poro ča o organiz. redu, kdo o posameznih stavkih iz programa. Krog povabljenih naj se raztegne. Pride tretji, četrti sestanek. Oba sta posve čena pol. izobrazbi. Vsak pripadnik(ica) mora poznati glavne nauke nove stranke. Ali se ve, kar je potrebno obrazložiti na sestankih, ali zasebno, na izsprehodih, to naj se ravna po krajevnih odnošajih in razmerah. Važno pa je, da so pripadniki JDS. pou čeni. Polagajmo posebno važnost na pou čevanje in čitanje ča- sopisov. (…) K vsem sestankom vabite resne žene in dekleta. Te naj bodo zastopane tudi v odboru, ker so pogosto bolj pridne in hitrejše kot moški. V odboru naj bo posestnik, pa tudi delavec, obrtnik, trgovec t. j. po možnosti vsi sloji, da je odbor tudi na zunaj sestavljen res demokratično. Ko vse delo po 4–5 tednih dozori, sledi ustanovno zborovanje za kraj. organi- zacijo. Glejmo pa, da povsod čim prej dozori, kajti vojna gre h koncu in ne vemo, kako bo še treba naše zahteve za ujedinjenje Slovencev, Hrvatov in Srbov poudariti na vseh merodajnih mestih. Sovražnikov imamo povsod dosti in proti sovražniku se moremo uspešno boriti le z združeno ali organizirano mo čjo.” (Domovina, 10. 5. 1918, Politi čne vesti. Kedaj naj se osnuje kraj. organizacija JDS). Konec maja je Domovina posebej opozorila še na pomen usta- navljanja krajevnih organizacij JDS po mestih, saj so “gospodarska in duševna središ ča za široko okolico”. (Domovina, 31. 5. 1918, J. D. S. Krajevne organizacije po mestih). 924 Slovenski narod, 7. 2. 1918, Politi čne vesti. Pripravljalno delo za ustanovitev Jugoslovan- ske demokratske stranke. 203 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU organizacijska tla. Ob tej priložnosti je še spomnil, da se je “stara narodno–napredna stranka na Kranjskem prostovoljno razšla, da se preporodi v zvezi z naprednimi organizacijami v ostalih naših deželah na temelju časovnejših (sodobnejših – op. J. P.) in mladih socijalnih in demokrati čnih potreb v mo čnejšo in bolj splošno ‘Ju- goslovansko demokratsko stranko’”. 925 Socialnopoliti čne poglede, ki so ob tem vodili slovenske liberalce, pa je izrazil v naslednji oceni: “Gospodarska razlika med bogatinom in revežem se izpreminja v propast in brezdno. Gospodarstvo dobiva danes oblike, ki jih ne pozna nobena narodno–gospodarska teorija. Preko vseh možnih doktrin se je kapitalisti čna spekulacija razpasla in pritiska do smrti izstradanega malega, gospodarsko neoboroženega človeka k tlom. Zaman so bile vse zakonite odredbe. Brezmo čna je oblastvena av- toriteta, zlo postaja vrlina, ideal kristjanske človekoljubnosti pod- lega, brezvladje premo či med (nad – op. J. P.) šibkejšim vedno bolj triumfira. Odgovor ruskega človeka je bil boljševikizem, ki je rodil novo gorje. Bodimo pripravljeni, da se ostrina ne zasadi v one, ki obstoječih razmer niso zakrivili.” 926 O ustanovitvi krajevnih organizacij bodo če JDS je prva pisala Domovina, ki je 8. marca 1918 poro čala o ustanavljanju krajev- nih organizacij na Štajerskem. 927 Konec aprila je pripravljalni odbor Jugoslovanske demokratske stranke na Štajersko že za čel razpo- šiljati predlog programa JDS. V mariborsko okrožje so razposlali 173 izvodov programa, v celjsko okrožje pa 191 izvodov. 928 O usta- navljanju krajevnih organizacij JDS na Štajerskem je poro čal tudi Vekoslav Kukovec. Bralce Slovenskega naroda je 11. marca 1918 seznanil, da “iz slovenskega ozemlja, za čenši z Mariborom, ki je že v marsi čem prednjačil, prihajajo (...) poro čila, da so se ustanovili že krajevni odbori nove stranke”. 929 Do ustanovnega zbora JDS, ki so 925 Slovenski narod, 20. 4. 1918, Za organizacijo Jugoslovanske demokratske stranke. – V zvezi z demokratskim zna čajem bodoče enotne slovenske liberalne stranke je dober mesec pred objavo navedenega članka Vekoslav Kukovec posebej odgovoril na pomisleke, kako more meš čan, “ki ni proletarec, postati naenkrat demokrat”. Pomisleki, ki jih je slišal, so se navezovali na v glavnem meš čanski zna čaj liberalnih strank. “Toda tudi Wilson, ki ga obo- žuje kot prvega demokrata njegov stomilijonski narod in ves svet,” je zapisal v Slovenskem narodu, “ni proletarec, pa (je) vendar dober demokrat.” Zato je nasproti izklju čujočemu razrednemu na čelu kot merilu za dolo čanje demokrati čnosti posamezne politi čne organiza- cije, zagovarjal naslednje stališ če: “Kdor veruje v lastno silo naroda, kdor njen razvoj želi in podpira, je demokrat in za njega je mesto v jugoslovanski demokratski stranki.” (Slovenski narod, 11. 3. 1918, Dr. V. K. /dr. Vekoslav Kukovec/, Misli demokrata). 926 Slovenski narod, 20. 4. 1918, Za organizacijo Jugoslovanske demokratske stranke. 927 Domovina, 8. 3. 1918, Politi čne vesti. Pripravljalno delo za krajevne politi čne organizacije na Štajerskem. 928 Domovina, 26. 4. 1918, Za organizacijo “Jugoslovanske demokratske stranke”. 929 Slovenski narod, 11. 3. 1918, V. K. (Vekoslav Kukovec), Misli demokrata. – V Mari- boru so krajevno organizacijo bodo če JDS ustanovili 2. 3. 1918. Mariborska krajevna organizacija JDS je nato v svojem okrožju ustanovila še več krajevnih organizacij bodo če stranke. (Slovenski narod, 21. 6. 1918, Politi čne vesti. Krajevna organizacija JDS. V Mari- boru) Kukovec je na ustanavljanje krajevnih odborov JDS opozoril tudi sredi junija 1918. Takrat je poudaril, da se je “ustanovilo (…) na Spodnjem Štajerskem zadnje mesece tako častno število krajevnih odborov Jugoslovanke demokratične stranke, da je s tem razvoj 204 ga prestavili na 29. in 30. junij 1918, 930 so nato ustanovili še krajev- ne organizacije JDS v Ljubljani, Kamniku, Žireh nad Škofjo Loko, Loškem potoku, na Ptuju in v Žalcu, 931 k organizacijski strukturi bodo če stranke pa so prištevali tudi že obstoje če organizacije NS in NNS. Že 1. in 8. marca 1918 so objavili tudi Osnutek organiza- cijskega reda Jugoslovanske demokratske stranke, 3. maja pa še njen program, ki ga je predlagal pripravljalni odbor JDS. 932 Tako so se tudi na organizacijski in programski ravni pripravili na ustano- vitev enotne slovenske liberalne stranke. Liberalci so svoje “idejne, socialne, gospodarske in politi čne poglede predstavili v modernem in demokrati čnem programu, v katerem je imelo pomembno mesto socialno vprašanje, rešitev le tega je namre č še vedno ostajala ena temeljnih politi čnih nalog”. 933 Program Jugoslovanske demokratske stranke, ki ga je predla- gal pripravljalni odbor JDS, je v splošnih politi čnih na čelih zago- varjal enakopravnost vseh državljanov in državljank in v tem okvi- ru uvedbo splošne, enake, tajne in neposredne volilne pravice tudi za ženske; volitve naj bi bile izvedene po proporcionalnem na čelu. Program je zagovarjal na čelo, da nima nih če – bodisi posameznik, bodisi stan ali institucija – nikakršnih predpravic, in opozarjal, da se more družbena skupnost uspešno razvijati le, če se enakomerno nove stranke tu zajam čen”. (Slovenski narod, 19. 6. 1918, Za Jugoslovansko demokratsko stranko, 1). 930 Slovenski narod, 2. 5. 1918, Politi čne vesti. Ustanovno zborovanje Jugoslovanske demo- kratske stranke. – Po shodu zaupnikov NNS 2. 2. 1918, na katerem so sklenili, naj strankin izvršni odbor skupaj z izvršilnimi odbori drugih liberalnih strank skli če ustanovni zbor JDS do Velike no či, so datum ustanovnega zbora najprej preložili na Binkošti (leta 1918 so bili binkoštni prazniki 19. in 20. maja). V za četku maja pa se je izvršni odbor NNS “kot pripra- vljalni odbor J. D. S. (…) odlo čil za (novo – op. J. P.) preložitev iz tehtnih razlogov, vpošteva- jo č na eni strani dejstvo, da se vršijo povsodi jako živahne priprave za osnovanje krajevnih organizacij, ki ho čejo biti na ustanovnem zboru že zastopane, na drugi strani pa se je po- kazalo, da binkoštni prazniki niso najugodnejši čas za velik politi čni sestanek in končno se vršijo neposredno pred Binkoštmi velike kulturne slavnosti v Pragi (od 15. do 18. 5. 1918 – op. J. P.), katerih se udeležijo tudi nekateri zastopniki stranke, ki so prevzeli za ustanovni shod važne referate. Preložitev ustanovnega shoda bo (tako) omogo čila čim najuspešnejšo pripravo za važni prvi sestanek J. D. S.” (Prav tam). 931 Domovina, 10. 5. 1918, Politi čne vesti. Krajevna pol. organizacija JDS, 24. 5. 1918, Po- liti čne vesti. Nove krajevne pol. organiazcije JDS, 21. 6. 1918, J. D. S. Ustanovitev krajevne organizacije J. D. S. – Kamnik; Slovenski narod, 18. 6. 1918, Politi čne vesti. Ustanovitev krajevne organizacije JDS Kamnik, Ob čni zbor “Gospodarskega in izobraževalnega društva za dvorski okraj”, Napredno gospodarsko in prosvetno društvo za Krakovo in Trnovo, 28. 6. 1918, Politi čne vesti. Krajevne organizacije JDS. – V prvi polovici junija 1918 so še nekatera liberalna društva in organizacije v Ljubljani bodisi sprejela programske smernice bodo če JDS, ki jih je objavila Domovina v za četku maja 1918, bodisi so napovedala ustanovitev politi čnih organizacij JDS (Slovenski narod, 12. 6. 1918, Politi čne vesti. Ob čni zbor Gospo- darskega naprednega društva za Šentjakobski okraj, 13. 6. 1918, Politi čne vesti. Sestanek politi čnega društva za Poljanski okraj, 14. 6. 1918. Politi čne vesti. Sestanek na Poljanah, 15. 6. 1918, Politi čne vesti. Ob čni zbor gospodarskega in izobraževalnega društva za dvorski okraj). Sredi junija je Domovina še pozvala k pospešenemu ustanavljanju krajevnih organi- zacij JDS. (Domovina, 14. 6. 1918, J. D. S. Snovanje krajevnih organizacij JDS). 932 Domovina, 1. in 8. 3. 1918, Osnutek organizacijskega reda. J. D. S.; Perovšek, Programi politi čnih strank, str. 23–28. 933 Bergant, Slovenski klasi čni liberalizem, str. 134. 205 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU dvigajo vsi stanovi naroda in zlasti šibki sloji. Posebej je poudaril, da JDS nasprotuje vsaki politiki, ki bi merila na to, da bi živel en stan na stroške drugih stanov, zlasti pa odklanja izigravanje enega stanu proti drugemu. V splošnih politi čnih na čelih je bil poseben poudarek namenjen tudi narodni problematiki. Liberalci so zagovarjali na čelo jugoslovanskega narodnega integralizma, po katerem naj Slovenci, Hrvati in Srbi ne bi predstavljali narodov zase, pa č pa naj bi bili le deli (t. i. plemena) enotnega jugoslovanskega naroda. 934 Glede državne organizacije je program kot njeno osnovo za- govarjal oblikovanje avtonomnih velikih ob čin in nato avtonomnih okrožij, ki naj na svojem ozemlju opravljajo naloge javne uprave. Uprava naj bo demokrati čna – brez pojavov strankarstva in korup- cije. Upravno sodstvo mora biti neodvisno, uradni jezik pa jezik “na- šega naroda”. Kazenska in civilnopravna zakonodaja morata ustre- zati sodobnim socialnim in gospodarskim razmeram, smrtna kazen naj se odpravi. Program je nadalje kot pomembno splošno na čelo na prosvetnem podro čju poudaril svobodo prepri čanja ter njegovega izražanja in uveljavljanja. Poudaril je tudi pomen izobraževanja in vzgoje v šoli, ki naj oblikuje duhovno svobodne, demokrati čne, so- cialno odgovorne in narodno zavedne državljane. Šola naj bo držav- na in brezplačna, nadarjeni siromašni u čenci naj uživajo podporo iz javnih sredstev. Poleg obveznega osnovnega šolstva je treba gle- de na ljudske potrebe vzpostaviti še strokovno, kmetijsko, obrtno, umetniško–obrtno in trgovsko srednje šolstvo. Ljudska izobrazba naj se s pomo čjo javnih sredstev širi tudi s knjižnicami, čitalnicami, izobraževalnimi društvi, predavanji, razstavami in drugimi sredstvi. Posebej je bilo opredeljeno tudi razmerje do vere. “Spoštujemo ver- stva kot naraven činitelj v človeškem čustvovanju”, je bilo zapisano v programu. “Isto velja za njega javno udejstvovanje; njega svobodo mora varovati država. Stojimo na stališ ču verske strpnosti in ena- kopravnosti vseh verskih naziranj, smo pa zoper vsako strankarsko zlorabljanje verstva. Cerkvene organizacije naj so neodvisne in na- pram državi povsem enakopravne.” 935 Slaba polovica programa je bila namenjena gospodarski in so- cialni problematiki. Program je uvodoma poudaril pomen gospodar- ske osamosvojitve ob politi čni, saj gospodarsko odvisen narod kljub politi čni osamosvojitvi še ni svoboden. Osnovno gospodarsko vodilo, ki ga je zagovarjal, je bila sprememba socialne strukture družbe s tem, da dobijo široke množice politi čno moč s popolno demokrati- zacijo uprave in sodstva. Ob tem je opozoril, da “demokratizem pa tudi ni čist, če imajo enostransko premo č gospodarsko šibkejši sloji (pod črtal J. P.)”. S tem pridržkom se je zavzel za izboljšanje njihove- 934 Perovšek, Programi politi čnih strank, str. 23–24. – O pogledih slovenskih liberalcev na jugoslovanski narodni integralizem v času do ustanovitvitve JDS glej Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 30–33. 935 Perovšek, Programi politi čnih strank, str. 24–25. 206 ga položaja ter pospeševanje in podporo njihovim strokovnim orga- nizacijam in razli čnim oblikam gospodarske samopomo či. Zavzel se je tudi za lo čitev trgovskih od obrtnih zbornic ter ustanovitev dela- vskih in kmetijskih svetov in drugih strokovnih javnih zastopstev. Med klju čnimi gospodarskimi na čeli, ki jih je poudaril program JDS, je bila socializacija gospodarstva. Vsi veliki gospodarski obra- ti, ki služijo potrebam širokega kroga prebivalstva (železnice, pre- mogovniki, izraba vodnih sil), naj bi prešli v javno last, to je v last države, okrožja ali ob čine. Posebej naj bi podprli tudi vse obrate, namenjene zadovoljitvi pere čih potreb ljudstva (hrana, obleka, obu- tev). Sicer pa je program podpiral zasebno gospodarstvo in osebno pobudo in se zavzel za javno pomo č srednjim in malim kmetom ter obrtnikom in zagovarjal njihovo zadružno povezovanje. Program je še opozoril, da “v zdravem delovanju ne bo zasebnega prizadeva- nja ni č ovirala regulacija, ki si jo nad njim pridrži družba. Ta naj odpravi vse širokim slojem škodljive izrastke.” Zavzel se je tudi za izlo čitev gospodarskih podjetij splošnega zna čaja in zadružništva iz strankarskih bojev. 936 Program JDS je posebej poudaril pomen socialnega varstva (bol- niškega, nezgodnega, starostnega) in skrb za zdravje prebivalstva. Za dvig njegove zdravstvene ravni naj bi posredno ali neposredno skrbele v ta namen ustanovljene socialne ustanove; uvedena naj bi bila tudi brezpla čna zdravstvena pomo č za siromašne. Zahteval je še uvedbo splošne delavske socialne zakonodaje, ki bi obsegala tudi za- varovanje za primer materinstva, invalidnosti in brezposelnosti. Gle- de delavstva je še zahteval, naj zakonodaja “tako, kakor druge stano- ve, čuva in brani tudi delavca kapitalisti čnega izkoriš čanja ter tudi temu stanu omogo či se dvigniti socialno in gospodarsko”. Krivi čno je namre č, “ če gospoduje denar nad delom in človekom, ki dela”. Pri dobi čku iz proizvodnje naj bo zato pravično soudeležen tudi delavec. Na čela delovnega razmerja naj bodo zakonsko določena. Kjer si sto- jita nasproti kapital in delavstvo naj se sklene kolektivna pogodba z opredeljeno izhodiš čno delavsko mezdo in stalnim razsodiščem, pri- stojnim za reševanje sporov med delojemalci in delodajalci in reševa- nje vprašanja dolžine delovne dobe v posamezni gospodarski panogi. Razsodiš če bi enakomerno sestavljali predstavniki delojemalcev in delodajalcev, predsedoval pa bi mu od parlamenta imenovan funkci- onar. Program je kot upravi čeno zahtevo delavstva podpiral uvedbo osemurnega delavnika. Priznaval je tudi pravico delavskega razreda, “da so proti po četju kapitalisti čnih moči in vlad, v kolikor ti delujejo od države do države, od naroda do naroda, od stroke do stroke, v enakem razmerju organizirani tudi delojemalci”. V programu JDS so bili predstavljeni tudi pogledi na razvoj 936 Prav tam, str. 25–26. – Na potrebo po nevmešavanju politi čnih strank – tudi JDS – v gospodarstvo, je konec junija 1918 opozoril tudi predsednik NNS Ivan Tav čar. (Slovenski narod, 27. 6. 1918, Ivan Tav čar, Pozdrav Jugoslovanski demokratski stranki!). 207 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU glavnih gospodarskih podro čij na Slovenskem. Program se je zavze- mal za pospeševanje kmetijstva in ohranitev kme čkega stanu na do- mači zemlji. Zahteval je še odpravo fidejkomisov (dednih, neprodaj- nih rodbinskih posestev, ki so prehajala iz roda v rod) in prepre čitev drobitve kmetij, ki naj ostanejo zdravo zaokrožene, da bodo lahko preživele eno kme čko družino. Zavzel se je tudi za ohranitev obrtnega stanu in priporočal združevanje obrtnikov v produktivnih zadrugah, da bi lahko preživeli konkurenco velike industrije. Glede industri- je je poudaril potrebo po razvoju tistih doma čih industrijskih panog ( čipkarstvo, pletilstvo, žebljarstvo, lesna obrt, lončarstvo, slamni- karstvo), ki bodo ob izrabi modernih sredstev podpirale gospodarsko šibke sloje. Poudaril je tudi pomen solidne in podjetne doma če trgo- vine, zahteval splošni mir in obnovo v vojni prizadetih pokrajin in se zavzel za državno skrb za invalide. V skrb države naj bi sodila tudi podpora vdovam in sirotam po moških, padlih v vojni. 937 Na temeljna programska vodila bodo če združene liberalne stranke sta sredi oziroma v drugi polovici junija 1918 opozorila tudi Slovenski narod in Domovina. Slovenski narod je spomnil, da je “iz- vrševalni odbor Narodno–napredne stranke, ki posluje kot pripra- vljalni odbor snujo če se nove organizacije”, pripravil program JDS. Poudaril je, da je Jugoslovanska demokratska stranka “dete velike- ga časa in njegovih velikih naukov”, saj se “stara egalité, fraternité, liberté (…) dviga k novim triumfom”. – “Novi svet (bo) živel po novem redu”, je zapisal, zato “bodo morali pasti mnogi predsodki preteklih dni, izginiti za vedno mnogi zastareli socijalni in gospodarski nazori. (…) V velikem morenju svetovne vojne je pri šel človek kot najdra- gocenejša prvina naroda, države do nove veljave. Človek kot ona prirodna jednota, kateri morajo biti v morali čnem, gospodarskem, socijalnem, kulturnem oziru zasigurane vse zmožnosti svobodnega razvoja, da pridejo potem njegove duševne in gmotne sile v čim ve- čjo korist njemu samemu, družbi, narodu, človeštvu. Danes ni ve č mesta za predsodke starega reda,” je nadaljeval Narod, “ki so lo čili v narodu male od velikih, odstraniti se morajo ovire enakomernega razvoja (enakomernemu razvoju – op. J. P.) vseh, ustvariti se morajo predpogoji, da bo mogla zmagovito napredovati ona velika Ljudska Pravica, ki izvira iz volje celokupnega naroda. Napredno Slovenstvo ho če ta veliki nauk vojnega časa udejstvovati v svojem programu in v svoji organizaciji in mora J. D. S. odkrito in pogumno izpovedati nauk demokratizma, tako pogumno, da se sme postaviti v vrste is- krene svetovne demokracije.” 938 937 Perovšek, Programi politi čnih strank, str. 26–28. 938 Slovenski narod, 15. 6. 1918, Za ujedinjenje in demokracijo. – Na pomen demokrati čnega programskega vodila bodo če združene liberalne stranke je na shodu pripadnikov nekdanje Narodne stranke za Štajersko sredi junija 1918 v Ljutomeru opozoril tudi Vekoslav Kukovec. Poudaril je, da je za slovenske naprednjake “zelo častno (…), da se združujejo v novo politi č- no organizacijo pod geslom demokracije kot demokratska stranka”. (Slovenski narod, 20. 6. 1918, Za Jugoslovansko demokratsko stranko, 2). 208 Dan pred ustanovnim zborom JDS je Slovenski narod še en- krat poudaril njena klju čna programska vodila. “Jugoslovanska in demokratična misel tvorita temelj nove stranke”, je zapisal. “Borba za ujedinjenje in državnost našega naroda (Slovencev, Hrvatov in Srbov iz Habsburške monarhije – op. J. P.) ter za zmago ljudske pravice v vsem našem politi čnem, gospodarskem, socijalnem in kul- turnem življenju, to naj bo njeno delo.” Toda v boju za polno svobo- do se je treba zavedati, da bo “zunanja svoboda sama na sebi (…) prazen blesk, ako ne odvržemo isto časno tudi notranjih spon, ako se ne prerodimo duševno, ne osvobodimo gospodarsko in socijalno, ako ne dokažemo resno, da ho čemo svobodo naroda, ker hočemo svobodo svojega ljudstva. Ustanovitev Jugoslovanske demokratske stranke je dokaz, da se napredno slovenstvo zaveda te zgodovinske dolžnosti in da ho če smotreno delovati ne le za njo, temve č tudi za notranjo osvoboditev našega naroda.” 939 Slovenski narod je poudaril še pomen gospodarske osamosvojitve za razcvet slovenskega člove- ka. Poudaril je tudi potrebo po nacionalizaciji (poslovenjenju) tujega premoženja in sploh vseh dobrin na slovenskem ozemlju, ki morajo biti “na razpolago edino našim otrokom in njim v prid”. Šele “takrat, ko se izvede gospodarska osamosvojitev, se bo razširilo blagosta- nje”. 940 28. junija je v Domovini izšel tudi članek Frana Novaka, v katerem je avtor poudaril stališ če o spoštovanju vere in zahtevo pro- ti njenemu izkoriš čanju v politi čne namene. Opredelil je tudi demo- kratizem kot pravico vseh in vsakogar do izobrazbe in dela, bodo čo Jugoslovansko demokratsko stranko pa ozna čil kot stranko “vseh napredno, svobodomisleno, demokratsko in jugoslovansko misle čih in čute čih narodnih sil”. 941 V dneh neposredno pred ustanovnim zborom JDS se je oglasil tudi predsednik njenega pripravljalnega odbora Ivan Tav čar, ki pa je v nasprotju z demokrati čnim duhom programa Jugoslovanske demokratske stranke in prepričanjem Slovenskega naroda o demo- krati čni vsebini prihajajo čega novega časa, zagovarjal konservativne socialne poglede. “Prejkone se člani stranke ne bodo obla čili v enako obleko, da bi jugoslovanska demokracija izgledala kakor polk, ki nosi eno in isto uniformo”, je zapisal. In nadaljeval: “Tudi v državah, v katerih se je demokracija najbolj razvila, obstajajo razlike, in ni- kjer ne opazimo, da bi posamezne osebe imele enako ceno, enak po- men in enako veljavo.” 942 V teh besedah se je pokazal njegov zna čilni socialni elitizem, ki ga je rad poudaril ob razli čnih priložnostih. 943 939 Slovenski narod, 28. 6. 1918, Pozdravljeni! – O jugoslovanski ideji in demokratizmu kot klju čnih programskih vodilih bodoče Jugoslovanske demokratske stranke je Slovenski na- rod pisal tudi 25. 6. 1918. (Slovenski narod, 25. 6. 1918, Lojalna beseda). 940 Slovenski narod, 28. 6. 1918, Nova doba. Glej tudi Slovenski narod, 27. 6. 1918, Politi čna in gospodarska osamosvojitev. 941 Domovina, 28. 6. 1918, Fran Novak, Preteklost in prihodnost. 942 Slovenski narod, 27. 6. 1918, Ivan Tav čar, Pozdrav Jugoslovanski demokratski stranki! 943 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 16, 18, 20. 209 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU Pred ustanovnim zborom JDS je prišlo tudi do polemi čnih be- sed med VLS in liberalci. Glasilo Vseslovenske ljudske stranke Slo- venec je namre č liberalni strani o čital, da so zaupniki JDS skušali pritegniti ljudi, za katere so vedeli, da so pripadniki VLS, v svoj tabor, in sicer tako, da so jih vabili na ustanovni zbor JDS, ki so ga predstavljali kot skupen manifestacijski shod v podporo Majniški deklaraciji oziroma Jugoslovanskemu klubu. 944 Slovenski narod je na ta o čitek odgovoril, da liberalni strani nih če “ne sme odre či spri- čevala, da je v svojih odnošajih napram drugim strankam postopala ves čas skrajno korektno” 945 in opozoril zaupnike JDS, naj “z najve- čjo programati čno in takti čno korektnostjo izklju čijo vsako možnost, da bi se jim mogla podtikati politi čna nepoštenost ali zahrbtnost. Število pristašev napredne misli na Slovenskem je tako veliko,” je nadaljeval, “da JDS. nikakor ne potrebuje navidezne pomnožitve svojih vrst z vpisavanjem pristašev SLS. ali katerekoli druge stran- ke.” 946 O tem je pisal tudi Tav čar, ki je opozoril, da bi bilo “jemati in loviti člane Slovenske ljudske stranke, (…) malo politi čno; prvi č zategadelj, ker bi s tem razdražil pošteno stranko, s katero ho čemo lojalno v dobri soseš čini živeti; drugi č pa tudi zategadelj, ker so vsi taki pridobljenci nezanesljivi ter bi se pri prvi priliki vrnili pod pra- por, kateremu so prej služili”. O čitno pa je menil, da so lahko o čitki VLS tudi upravi čeni. Opozoril je namre č, da mora pri ustanavljanju JDS “izostati vsak lov na člane drugih strank. (…) In zatorej želimo Jugoslovanski demokrati čni stranki, da opuš ča vsako nelojalno agi- tacijo in da ji zadoš čajo tisti člani, ki so k njej pristopili iz polnega prepri čanja, iz prave ljubezni in kot možje, ki imajo svoje cilje in jih ne spreminjajo od tedna do tedna.” 947 944 Slovenec, 22. 6. 1918, Našim zaupnikom. – O tem glej tudi Ze čevi ć, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 112–113. Podobne o čitke je konec maja 1918 liberalni strani namenilo tudi glasilo kranjskega glavarja in nekdanjega na čelnika SLS in VLS Ivana Šušterši ča Resnica. Trdila je, da liberalci pri podpisnikih podpore za Majniško deklaracijo pod pretvezo agitacije za Jugoslavijo nabirajo denarne prispevke za JDS. Domovina je take o čitne označila kot ne- sramne in jih zavrnila. (Resnica, 25. 5. 1918, Liberalno sleparstvo; Domovina, 31. 5. 1918, J. D. S., Jugoslovanska demokratska stranka). 945 Slovenski narod, 25. 6. 1918, Lojalna beseda. – Glede pridobivanja članstva za bodo čo JDS je Domovina že aprila 1918 poudarila, “da ni naš namen ljudi loviti za stranko JDS., temve č jih pou čevati, prepri čevati, naj se prostovoljno odlo čijo, ho čejo li pripadati JDS, ali ne”. Poudarila je še, da “stranka (JDS – op. J. P.) v danem položaju ni bojna organizacija proti drugim slovenskih strankam”. (Domovina, 26. 4. 1918, Za organizacijo “Jugoslovanske demokratske stranke”). 946 Slovenski narod, 25. 6. 1918, Lojalna beseda. – Proti o čitkom nepoštene agitacije v ko- rist JDS je v dopisu Slovenskemu narodu pisala tudi krajevna organizacija JDS v Ribnici. Poudarila je, da bi si šteli v dolžnost, da VLS “privedemo vsakega, ki bi – morda res le v zmoti imena – hotel vstopiti v J. D. S., a v resnici bi spadal v V. L. S. ‘Priagitirani’ pristaši so strankina coklja, ne pa njena sila”, so še zapisali ribniški liberalci, in “v času odlo čitve so taki elementi samo nezanesljivi in neprera čunljivi – saj skušenj je menda dovolj. (…) Potre- bujemo edino le ljudi, ki so s svojo voljo in iz lastnega prepri čanja stopili v našo bojno vrsto”. (Slovenski narod, 26. 6. 1918, Potrebna beseda). 947 Slovenski narod, 27. 6. 1918, Ivan Tav čar, Pozdrav Jugoslovanski demokratski stranki! 210 III. Ustanovni zbor JDS na katerem so se združile Narodna stran- ka za Štajersko, Narodno napredna stranka za Kranjsko in Narodno napredna stranka za Goriško, je 29. in 30. junija 1918 zasedal v Na- rodnem domu v Ljubljani. 948 Po predvidenem programu je prvi dan zasedal v treh odsekih – politi čno–organizacijskem, prosvetnem in gospodarsko–socialnem, drugi dan pa še na glavnem zasedanju. 949 Zbor je obravnaval vsa bistvena vprašanja tedanjega slovenskega politi čnega, družbenega, kulturnega in gospodarskega življenja. Razprave na zasedanjih odsekov in na glavnem zasedanju, t. i. ustanovni skupščini Jugoslovanske demokratske stranke, niso odstopale od že oblikovanih načel predstavljenih v programu, ki ga je predlagal njen pripravljalni odbor. V tem pogledu je bil ustanovni zbor JDS za liberalce predvsem priložnost, da so ta na čela še enkrat poudarili, nekatera pa so ob tem še podrobneje raz členili. Tako je na zasedanju politi čno–organizacijskega odseka Vladimir Ravnihar, ko je govoril o razmerju do vere posebej poudaril, da liberalci “cer- kveni hierarhiji ne priznavamo višjega vpliva na narodno politiko, kakor kateremukoli drugemu sloju”. Zahteval je tudi, da mora biti izklju čeno “vsako utesnjevanje državljanske svobode bodisi oseb- ne svobode, bodisi svobode besede, tiska, prepri čanja, združevanja, kritike, znanstva, umetnosti, bivališ ča”. Adolf Ribnikar pa je, ko je razpravljal o javni upravi, opozoril na naloge ob činske gospodar- ske politike. Zavzel se je za prostovoljno delo ob čine na podro čju pospeševanja splošne izobrazbe, umetnosti in drugih kulturnih de- javnosti, zdravstva, šole in javnih higienskih institucij. Poudaril je tudi naloge ob čine na socialnem področju. Pomagala naj bi pri po- sredovanju dela in ob brezposelnosti, skrbela za občinske reveže, stanovanjsko politiko in nudila svojim prebivalcem pravne nasvete. Gmotna sredstva, s katerimi bi lahko izvajala omenjene naloge, bi dobila iz ob činskih gospodarskih podjetij. “Ena glavnih zahtev je,” je ob tem še dejal Ribnikar, “da se poob činijo vsa ona podjetja, ki slu- žijo javni higijeni, v novejšem času pa se izkazuje tudi potreba, da se poob činijo tudi podjetja, ki producirajo stvari, ki so namenjene splošnemu užitku.” 950 Na zasedanju politi čno–organizacijskega odseka so razpravlja- li tudi o pojmovanju narodnosti. O tem je poro čal Kostajnar, ki 948 Na ustanovni zbor JDS 29. in 30. 6. 1918 v Ljubljani opozarjajo tudi Lon čar, Politi čno življenje Slovencev, str. 114; Erjavec, Slovenci, str. 94; isti, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 235; Mikuž, Slovenci v stari Jugoslaviji, str. 27; Gestrin–Melik, Slovenska zgodovina, str. 333; Ze čevi ć, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 112; isti, Na zgodovinski prelomnici, str. 28, 57; Zgodovina Slovencev, str. 601; Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 21, 33–34; Bergant, Slovenski klasi čni liberalizem, str. 134. 949 Slovenski narod, 12. 6. 1918, I. Glavni in ustanovni zbor Jugoslovanske demokratske stranke, 28. 6. 1918, Spored ustanovnega zbora JDS, 1. 7. 1918, Ustanovni zbor JDS. 950 Slovenski narod, 1. 7. 1918, Ustanovni zbor JDS. 211 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU je podal naslednjo opredelitev narodnega fenomena: “Duševna in eti čna vsebina narodnosti je skupina za nas izrazitih posebnosti in lastnosti: navade, običaji, verstvo, nravni nazori, pesmi, doma- ča umetnost, tradicija, zavest skupne preteklosti, volja za skupno bodo čnost, jezik, lepota domovine, književnost, zgodovina in vse naravne posledice ljubezni k narodu. Po gmotni strani je narodnost gospodarska moč, ki služi življenjskim plemenitim smotrom. Goji- tev teh naravnih sil in gospodarske moči nam veleva čut dolžnosti do lastnega naroda. Biti naroden ni pasivna lastnost, temve č se pravi tako urediti svojo voljo, da se pozitivno na splošno korist na- roda udejstvuje. Narodnost, v tej luči pojmovana, je naravni činitelj v človeku, ki mu je treba dati aktivnost z eti čno, socijalno prosve- tno in gospodarsko vsebino. Narodnost ni fantom, ni boginja, ki jo obožavamo kle če in v ginjenosti ali z zunanjimi ceremonijami, kazati se mora v konkretnem delu za splošnost. Narodnost ni slepo sovraštvo vseh drugih narodov. Govorimo o mednarodnih socijal- nih, gospodarskih in kulturnih vprašanjih, kamor si ne smemo zapreti vrat. Sovraštvo je običajno negacija, zanikanje, v posledicah pasivnost in brezbrižnost. Ljubezen, spoznana, ob čutena nosi v sebi voljo, aktivnost in podjetnost. Ona je plodonosna, njo gojimo za narod.” 951 O narodnem fenomenu je govoril tudi Albert Kramer, ko je na glavnem zasedanju ustanovnega zbora poro čal o delu politi čno–or- ganizacijskega odseka. Poudaril je, da “J. D. S. zastopa stališ če na- rodne individualnosti ter ho če povzdigo naroda kot gospodarsko in kot politi čno osebnost. Zato zahteva svobodni razvoj naroda v ne- odvisni lastni državi, ki mora združevati Slovence, Hrvate in Srbe. J. D. S. si stavlja nadalje tudi nalogo, povzdigniti narod do najvišje stopnje v kulturi in napredku, ozirajo č se na specifi čne narodne posebnosti. V to svrho bo ena njegovih prvih skrbi šolstvo, zato bo moral skrbeti za razvoj in poglobitev kultur, umetnosti in književ- nosti. Dolžnost stranke bo, da povzdigne narod tudi morali čno, tele- sno in duševno. Ena glavnih naših skrbi in naravna posledica naše zahteve po lastni državnosti pa je tudi gospodarska osamosvojitev našega naroda. Smo nacijonalisti, v tem pogledu pa se razlikujemo od naših nasprotnikov, da ne poznamo sovraštva napram drugim narodom, kakor se utaplja vsenemški nacijonalizem in imperijali- zem v besnem sovraštvu proti vsemu, kar je slovansko. Ho čemo, da bo vstopil naš narod svoboden in neodvisen ter enakopraven v vrste drugih narodov.” 952 Iz Kostajnarjevega in zlasti Kramerjevega nastopa bi morda lahko sklepali, da so na ustanovnem zboru JDS opustili na čelo jugoslovanskega narodnega integralizma, ki ga je vseboval strankin 951 Slovenski narod, 2. 7. 1918, Ustanovni zbor JDS. 952 Slovenski narod, 1. 7. 1918, Ustanovni zbor JDS. 212 program oblikovan iz maja 1918. Vendar do tega ni prišlo, saj je ustanovni zbor v resoluciji o prihodnji taktiki JDS nedvoumno zah- teval, naj stranka “ob vsem varovanju svojih programati čnih na čel iš če čim ožjih stikov z vsemi jugoslovanskimi strankami, ki ima- jo na svojem programu neodvisno državo troimenskega (enotnega – op. J. P.) naroda Srbov, Hrvatov in Slovencev”. 953 In tudi Kramer se je v posebnem poro čilu o pripravah na ustanovitev Narodnega sveta, 954 ki ga je podal na glavnem zasedanju ustanovnega zbora, zavzel, naj bodo v Narodnem svetu zastopane vse stranke, “ki stoje na stališ ču edinosti in državnosti jugoslovanskega naroda (pod črtal J. P.)”. 955 Na zasedanju politi čno–organizacijskega odseka so obravnava- li tudi druga vprašanja in v sprejetih resolucijah dopolnili program- sko osnovo JDS. V resoluciji o ob čini kot temelju javne uprave so k stališ ču o avtonomiji ob čin in okrožij dodali, naj bo okrožje nepo- sredno podrejeno osrednji državni upravi, v resoluciji o ob činskem gospodarstvu so se zavzeli, naj načelstvo JDS še v letu 1918 skli če shod zastopnikov ob čin, na katerem bi obravnavali vsa vprašanja ob činske gospodarske politike, v resoluciji o uradniškem in u čitelj- skem vprašanju so zahtevali takojšnjo ureditev u čiteljskih pla č v ljudskih šolah in nameš čanje visokih uradnikov le po strokovnih merilih, v resoluciji o tisku pa so poudarili pomen časopisja za raz- širjanje strankinih idej. Zavzeli so se tudi za ustanovitev politi čno– gospodarske revije in izdajanje brošur, ki bi obravnavale strankine programske usmeritve. 956 Strankino programsko osnovo so dopolnili tudi na zasedanju prosvetnega odseka. Sprejeli so naslednje resolucije: resolucijo o podpori prizadevanjem Zveze avstrijskih jugoslovanskih u čiteljskih društev za preoblikovanje ljudskega šolstva na osnovi pridobitev so- dobne pedagogike in didaktike, resolucijo o oblikovanju strankinega odbora za obravnavo problematike enotnega u čnega na črta za vse slovensko šolstvo od ljudske do visoke šole, resolucijo, v kateri so opozorili srednješolska dijaška podporna društva in slovensko ter jugoslovansko javnost na nujno potrebo po ustanavljanju dijaških 953 Prav tam. 954 Narodni svet za slovenske dežele in Istro je bilo nadstrankarsko politi čno telo, ki so ga ustanovili 16. in 17. 8. 1918 v Ljubljani z namenom, da vodi slovensko narodnoemancipa- cijsko gibanje v boju za oblikovanje neodvisne države habsburških Jugoslovanov. (Perovšek, Slovenska osamosvojitev 1918, str. 15–20). 955 Slovenski narod, 2. 7. 1918, Ustanovni zbor JDS. – Podoben je bil tudi nastop Vladimirja Ravniharja, ki je na zasedanju politi čno–organizacijskega odseka dejal: “Narod nam je nad vse, gojitev narodnosti prva in glavna naloga, ki se ji mora podrediti vse drugo”. Obenem pa je poudaril, da “zahtevamo Jugoslovani za naš troimenski enotni (pod črtal J. P.) narod Srbov, Hrvatov in Slovencev na demokrati čnih na čelih urejeno narodno državo”. (Slovenski narod, 1. 7. 1918, Ustanovni zbor JDS). O politi čno programski uveljavitvi na čela jugo- slovanskega narodnega integralizma na ustanovnem zboru JDS in vzrokih, ki so liberalce navedli k taki narodnopoliti čni usmeritvi glej Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 34, 36–40. 956 Slovenski narod, 1. 7. 1918, Ustanovni zbor JDS. 213 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU domov v obmejnih srednješolskih mestih in v Ljubljani, resolucijo o preoblikovanju šestrazrednega ženskega liceja v Ljubljani v osem- razredno žensko realno gimnazijo, resolucijo, v kateri so pozvali ustanove javnega zna čaja, denarne zavode in zasebnike, naj gmotno podprejo širjenje ljudske izobrazbe, in resolucijo o narodnoobramb- nem delu. V zadnji resoluciji so se zavzeli za naseljevanje slovenske- ga prebivalstva v potuj čena mesta in kraje na slovenskem ozemlju, izboljšanje gospodarskega položaja delavcev in obrtnikov, da se pre- pre či njihova gospodarska emigracija v tujino, in za gmotno, pravno in izobraževalno pomo č slovenskim naseljencem v obmejnih krajih. Pozvali so tudi obstoje ča liberalna in katoliška narodnoobrambna društva – Društvo sv. Cirila in Metoda, Družbo sv. Cirila in Metoda za Istro, Slovensko stražo in Branibor –, naj si složno razdelijo šol- sko in drugo obrambno delo. Prosvetni odsek je na osnovi referata Dolarja sprejel tudi resolucijo o verskem vprašanju, “ki razširjuje besedilo programa in se glasi: ‘Verstvo je kulturen pojav prve vrste. Priznavamo mu svoboden razvoj in posamezniku versko svobodo. Nikogar ni mogo če siliti k veri, ker se s silo ne vstvari ona notranja pripravljenost, ki jo ima človek takrat, ko se ves vda božji volji. Spo- štujemo vse verske oblike ob čim ve čji verski strpnosti in ob popolni odkritosr čnosti, poštenosti in plemenitosti. Nedopustna je zloraba vere. Odobravamo načela amerikanizma, ki razumeva razmerje med cerkvijo in politiko tako, da cerkev odobrava vse mogo če oblike dr- žave, dá, celo popolno lo čitev vere od države, a veri se prepuš ča za njen notranji razvoj odprta pot.’” 957 Najbolj obširno razpravo so imeli v gospodarsko–socialnem od- seku. Vrsta razpravljavcev (Slavko Fornazari č, Ivan Hribar, Janko Kersnik, Vekoslav Kukovec, Fran Novak, Albin Pe čar, Pintar, Ivan Rebek, Adolf Ribnikar, Fran Roblek, Fran Rosina, Alojzij Zaloker) je poudarila gospodarska vodila, ki jih je vseboval že predlagani pro- gram JDS oziroma je nanje opozoril Slovenski narod neposredno pred ustanovnim zborom JDS: slovensko gospodarsko osamosvoji- tev, socializacijo in nacionalizacijo gospodarstva, skrb za obnovo v vojni prizadetih pokrajin (Goriška), uvedbo socialnega varstva, de- lavske socialne zakonodaje in zakonodaje, ki bo v korist družbene skupnosti uravnavala finan čno politiko kartelov, pravico delavcev na dobi čku iz proizvodnje, skrb za pospeševanje kmetijstva, obrti, zadružništva in zdravje prebivalstva, ter zahtevo po izlo čitvi politike iz gospodarstva in zadružništva. Poudarjena je bila tudi potreba po obstoju zasebnega gospodarstva in njegovega nadaljnjega razvoja. Razpravljavca Gregorka in Fran Černe sta opozorila tudi na pomen prometa, bančništva in hranilništva za razvoj narodnega gospo- darstva. O omenjenih vprašanjih so sprejeli posebne resolucije h katerim so dodali še resolucije o zagotovitvi preskrbe in prehrane 957 Slovenski narod, 3. 7. 1918, Ustanovni zbor JDS. 214 prebivalstva po vojni, dvigu trgovine in gospodarski vzajemnosti s Čehi. V resoluciji, ki so jo sprejeli o socialnem varstvu so dodali še zahteve po uvedbi državne pomo či bolniškim blagajnam, zlasti za čas po vojni, preskrbi poljedelskih delavcev, varstvu mladoletnih oseb in žensk v industrijskih podjetjih in pri no čnem delu, zakonski ureditvi posredovalnic za brezposelne in uvedbi posebnih postavk v državnem, okrožnih in ob činskih prora čunih za javna dela v prime- ru brezposelnosti v času neposredno po vojni. V resoluciji o zadru- žništvu so dodali še zamisel o oblikovanju enotne nadstrankarske zadružne organizacije za vse slovensko ozemlje. 958 Na zasedanju gospodarsko–socialnega odseka sta bili podani tudi zanimivi razpravi o položaju delavstva in socializaciji gospo- darstva. Razpravljalec (verjetno Gregorka ali I. Kejžar), ki je govoril o prvem vprašanju, je spomnil, da je “z nastopom industrije (...) za- padel prej samostojni mali človek robstvu in odvisnosti od velikega kapitala. Za čeli so se križati interesi kapitala in interesi delavnih moči. Delavec kot najšibkejši je ostal brez mo či in pravice.” Če pa bo “delavstvu dana prilika, da svobodno uresni či svojo silo in mo č na podlagi demokrati čnih in socijalnih na čel, je zagotovljena lepša bodo čnost splošnemu blagostanju in napredku. Svoboden narod nima zasužnjenih svojih sinov, marve č daje vsakomur možnost ra- zvoja in udejstvovanja. Vrednost dela se mora pravi čno presojati in delavec mora biti soudeležen na dobi čku produkcije.” – “Slovensko delavstvo umira fizi čno in politi čno pod pezo nam sovražnih kapita- listi čnih sil”, je nadaljeval, “in narod kot celota izgublja svoje sinove za vse čase v službi tujih interesov. Vsled slabih razmer našega de- lavstva je tudi delav čeva družina predmet najve čjih socijalnih kri- vic. Delav čeva mezda ne zadostuje, zato mora tudi žena na delo in proletarski otrok pri čne svojo križevo pot že v maternem telesu.” Razpravljavec je zato zahteval, da morata biti cilj in glavna naloga prihodnje socialne politike uresni čenje vseh delavskih socialnih in delovnih zahtev. 959 Zanimiva je bila tudi razprava Adolfa Ribnikarja o sociali- zaciji gospodarstva. Poudaril je, da je ena od temeljnih to čk “naše- ga narodnogospodarskega programa zahteva po demokraciji gospo- darstva. Ho čemo, da se dosedanji individualisti čni in nesocijalni sistem v marsikaterih to čkah umakne socijalizaciji našega gospo- darstva. (…) Ne stojimo na stališ ču socijalnih demokratov, niti na stališ ču boljševikov, kot narodna stranka (pa) ho čemo skrbeti za to, da bo tudi delavec užival delo svojih rok.” 960 To stališ če je pono- 958 Slovenski narod, 1. 7. 1918, Ustanovni zbor JDS, 2. 7. 1918, Ustanovni zbor JDS, 6. 7. 1918, Gospodarski program JDS, 8. 7. 1918, Ustanovni zbor JDS, 13. 7. 1918, Gospodar- ska podjetja in politi čno strankarstvo; Domovina, 5. 7. 1918, Poro čilo o ustanovnem ob čnem zboru J. D. S., 16. 8. 1918, Gospodarski program JDS, 23. 8. 1918, Zadružništvo. 959 Slovenski narod, 8. 7. 1918, Ustanovni zbor JDS. 960 Slovenski narod, 6. 7. 1918, Gospodarski program JDS. Glej tudi Domovina, 16. 8. 1918, Gospodarski program JDS. 215 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU vil tudi na glavnem zasedanju ustanovnega zbora, ko je poro čal o delu gospodarsko–socialnega odseka in resolucijah, ki jih je le–ta sprejel. 961 Resolucije, ki so jih oblikovali na zasedanju politi čno–organiza- cijskega, prosvetnega in gospodarsko–socialnega odseka so potrdili na glavnem zasedanju ustanovnega zbora, ki je sprejel tudi program JDS. 962 Resolucije ustanovnega zbora JDS in njen sprejeti program, so sestavljale skupno programsko osnovo nadaljnjega delovanja slovenskih liberalcev. V organizacijskem pogledu pa je njihovo na- daljnje delo opredelil Organizacijski red Jugoslovanske demokrat- ske stranke, ki so ga sprejeli na glavnem zasedanju ustanovnega zbora. 963 Tedaj so izvolili tudi člane izvršnega odbora JDS. Izvoljeno je bilo 65 strankinih pripadnikov iz Ljubljane, Gorenjske, Dolenj- ske, Notranjske, Goriške, Koroške in Štajerske. Člani izvršnega od- bora so bili še vsi deželno– in državnozborski poslanci nekdanjih liberalnih strank iz Kranjske, Štajerske in Goriške. 964 Po kon čanem ustanovnem zboru so na seji izvršnega odbora izvolili še strankino na čelstvo. Za predsednika je bil izvoljen Ivan Tav čar, za podpredse- dnike pa Vekoslav Kukovec, Matija Prosekar, Vladimir Ravnihar in Ivan Stepan či č. Za tajnika so izvolili Pavla Pestotnika, za njegovega namestnika Alberta Kramerja, za blagajnika pa Josipa Breznika. V na čelstvo JDS so bili kot člani izvoljeni še Ivan Hribar, Fran Ile- ši č, Luka Jelenc, I. Kejžar, Fran Novak, Albin Pe čar, Adolf Ribnikar, Fran Roblek, Ivan Taufer, Karel Triller in I. Zupan. Izvršni odbor je izvolil tudi predstavnike JDS za Narodni svet. 965 Liberalci so ustanovitev Jugoslovanske demokratske stranke sprejeli z navdušenjem. O tem lahko sklepamo iz pisanja Slovenske- ga naroda, ki je o ustanovnem zboru JDS takole poro čal: “Z odkri- tosr čno radostjo in globokim zadoš čenjem poro čamo o ustanovnem zboru Jugoslovanske demokratske stranke. V dveh zborovalnih dneh je bilo opravljenega toliko lepega stvarnega dela, izpri čane toli- ko zdrave politi čne izobrazbe, posvedo čene toliko krasne vneme, da ponosno re čemo: takega politi čnega sestanka še ne pomni Slovenija. Ustanovni zbor JDS. je bil pravi parlament naprednega slovenstva in položil je trdne temelje novi politi čni organizaciji jugoslovanske narodne in demokrati čne misli v našem narodu. Združitev vseh slovenskih naprednih, demokrati čnih elemen- 961 Slovenski narod, 1. 7 .1918, Ustanovni zbor JDS. 962 Slovenski narod, 1. 7. 1918, Ustanovni zbor JDS, 3. 7. 1918, Ustanovni zbor JDS. 963 Slovenski narod, 1. 7. 1918, Ustanovni zbor JDS. – Organizacijski red Jugoslovanske demokratske stranke : (sprejeto na ustanovnem zboru JDS 30. junija 1918.). – Sine loco, [1918], hrani Arhiv Republike Slovenije, AS 1220, Ravnihar Vladimir, š. 4 (AS, Ravnihar Vladimir). 964 Slovenski narod, 1. 7. 1918, Ustanovni zbor JDS; AS, Ravnihar Vladimir, Okrožnica osrednje pisarne J. D. S., str. 1–3. 965 Slovenski narod, 1. 7. 1918, Ustanovni zbor JDS; AS, Ravnihar Vladimir, Okrožnica osrednje pisarne J. D. S., str. 3, 4. 216 tov je izvršena stvar. Kako nujni potrebi je JDS. s tem ustregla, je pokazala udeležba zaupnikov iz izvenkranjskih pokrajin. Iz Štajer- ske, Koroške in iz Primorja so prihiteli najodli čnejši napredni na- rodni delavci in v iskrenem sporazumu, v prisr čnem medsebojnem razumevanju, pa tudi v trdni, odlo čni volji združiti vse napredne sile širne slovenske domovine so zaupniki razpravljali o programu in organizacijskem statutu nove skupne stranke. Poseben zna čaj je dala ustanovnemu zboru udeležba naro- dnega ženstva. Prvi č je slovenska žena nastopila kot možu enako- pravna politi čna činiteljica in njeno živahno sodelovanje zlasti pri razpravah v odsekih, je dokaz njene politi čne zrelosti. JDS. je pri svoji ustanovitvi tudi na zunaj pokazala, kako visoko ceni ženo kot narodno–politično delavko, poleg predsednika (Ivana Tav čarja – op. J. P.) je na čelovala ustanovni skupš čini ženska predsednica gospa dr. Tav čarjeva in v izvrševalni odbor je bila izvoljena gd čna. Anica Gogalova (strankina predstavnica iz Ljubljane – op. J. P.). S posebnim zadoš čenjem beležimo naravnost ogromno udelež- bo pri ustanovnem zboru JDS. Iz vseh slovenskih pokrajin in zlasti tudi z dežele je prispelo že prvi dan toliko zaupnikov, da se je pri rediteljih že v soboto izkazalo z legitimacijami nad 1300 posetnikov. Odseki so zborovali od pol 9. zjutraj s kratkim opoldanskim odmo- rom do 7. zve čer in ves ta čas so bila njihova zborovališ ča polna poslušalcev, ki so z napeto pozornostjo in živim zanimanjem sledili poro čilom in debatam. To je dokaz izredne politi čne zrelosti. Glavni skupš čini je prisostvovalo nad 1600 zaupnikov in navzlic dolgotraj- nim formalnim razpravam, združenim z glasovanjem o programu in organizacijskem štatutu, so vztrajali zborovalci od 8. do pol 1. v ne- pretrgani pozornosti. Naravnost sve čano razpoloženje in zadoščenje vsled sre čno izvršene ustanovitve stranke pa se je na koncu izlilo v navdušeno pevanje naših narodnih himen. Posebno obeležje je dala ustanovnemu zboru JDS. udeležba zastopnikov češke državnopravne demokracije in zagrebške jugoslo- vanske demokrati čne grupe. Manifestirala je idejno zajednico češke in jugoslovanske demokracije. Zaupniki so prirejali gostom prisr čne oduševljene ovacije. V popolni harmoniji vseh organizacij JDS. je bil kon čno izvo- ljen prvi izvrševalni odbor nove stranke, v katerem so enakomerno zastopane vse naše pokrajine. Za na čelnika JDS. je bil soglasno izvoljen predsednik pripravljalnega odbora (ljubljanski – op. J. P.) župan dr. Ivan Tav čar; nova stranka je s tem pokazala, kako visoko ceni njegovo politi čno preizkušenost in njegove zasluge za združeva- nje slovenskih naprednih sil. Z burnim odobravanjem so bile sprejete zaklju čne besede pred- sednika ustanovnega zbora (Ivana Tav čarja – op. J. P.): ‘Na delo!’ Ustanovitev JDS. je prvi korak, sedaj bo moralo napredno sloven- stvo pokazati, da se zaveda velikih dolžnosti, ki jih je prevzelo 29. in 30. junija. 217 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU Zastava jugoslovanske demokracije je razvita, sedaj se naj vrsti pod njo četa za četo k zmagovitemu pohodu svobode!” 966 IV. Po ustanovnem zboru JDS je Slovenski narod objavil še ne- kaj razmišljanj o strankinem idejnem, družbenem, gospodarskem in kulturnopoliti čnem zna čaju. Najprej se je 8. julija 1918 oglasil strankin predsednik Ivan Tav čar. V članku Nekoliko pripomb h go- spodarskemu programu JDS je zožil strankine demokrati čne nazore o socialno–gospodarskih razmerjih v družbi, saj je v njem zagovar- jal svoje zna čilno ekskluzivisti čno meščansko družbeno in politi čno stališ če. 967 V omenjenem članku se je Tav čar posebej ustavil tudi pri vpra- šanju nacionalizacije gospodarstva. V tem vprašanju pa njegovi pogledi niso odstopali od sprejetih strankinih programskih vodil. Najprej je opozoril, da je bil na ustanovnem zboru JDS med drugim podan tudi predlog za nacionaliziranje premoženja, kar so nekateri razumeli, naj se JDS izre če za odpravo privatne lastnine. Tav čar je opozoril, da predlog ni meril na to, pa č pa na poslovenjenje tujega premoženja na Slovenskem. To je pojasnil takole: “Glavno je, kaj ra- zume JDS. pod nacijonaliziranjem premoženja? Ali menimo odpravi- ti privatno last ter premoženje ‘podržaviti’? Se li ho čemo držati Pro- udhona ali morda Ljenina in Trockega? Ho čemo li posnemati pruske konfiskacije poljske zemlje, ali obnoviti stare čase, ko so Sulla, Mark Anton in poznejši njihovi posnemovalci zasegali zemljiš ča politi čnih svojih nasprotnikov? Ne, vsega tega naša stranka no če. Ona pa pra- vi, da moramo smotreno in dosledno stremeti za tem, da postanejo najvažnejša gospodarska sredstva v naši domovini naša narodna last, last našega človeka, da ne bo naš narod le predmet izkoriš če- vanja za druge. ‘Nacijonaliziranje premoženja’ je torej v tem zmislu povsem legalen cilj našega gospodarskega stremljenja, je predpogoj naše gospodarske osamosvojitve, je na gospodarsko polje prenesen izrek: Na svoji zemlji svoj gospod. V tem zmislu smo n. pr. sprejeli v svoj program odpravo fidejkomisov. To se pravi, mi ho čemo, da se ti fidejkomisi legalnim potom odkupijo in zemlja, ki s tem prosta posta- ne, proti primerni odškodnini prepusti našemu kmetu. Ta vzgled naj bo dokaz, da nikakor ne zahtevamo ‘odprave privatne lastnine’.” 966 Slovenski narod, 1. 7. 1918, Ustanovni zbor JDS. – Glede na v Slovenskem narodu omenjeno udeležbo primorskih liberalcev na ustanovnem zboru JDS opozarjam, da se trža- ški liberalci iz društva Edinost niso vklju čili v JDS, kakor so storili goriški liberalci. Svojo odklonitev so opravi čevali s tem, da bi ta korak razbil enotnost med liberalno in katoliško strujo na Tržaškem, ki je bila vzpostavljena že pred vojno. (Milica Kacin–Wohinz, Primorski Slovenci pod italijansko zasedo 1918–1921. Maribor – Trst 1972, str. 26). 967 Slovenski narod, 8. 7. 1918, Ivan Tav čar, Nekoliko pripomb h gospodarskemu programu JDS; Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 22–23. 218 “Boj za gospodarsko osamosvojitev našega naroda je eden na- ših najtežjih problemov”, je na koncu svojega prispevka zapisal Ivan Tav čar. “Približali se bodemo kone čni rešitvi le z dobro premišlje- nim, previdnim in preudarnim delom. Menimo, da tvori novi pro- gram Jugoslovanske demokratske stranke dobro podlago za tako delo in za to je potrebno, da smo si o njega dalekosežnosti povsem na jasnem.” 968 Enaka stališ ča kot Tavčar je o vprašanju nacionalizacije pre- moženja poudaril tudi članek, ki ga je Slovenski narod objavil 11. julija 1918; v njem sta bili poudarjeni še zahteva JDS o izlo čitvi politike iz gospodarstva in njena zamisel o oblikovanju enotne vse- slovenske nadstrankarske zadružne organizacije. 969 Po ustanovnem zboru JDS se je oglasil tudi eden od podpredsednikov JDS Veko- slav Kukovec, ki je jedrnato prikazal ustvarjalno in demokrati čno vzdušje, v katerem so sprejemali programska na čela nove liberalne stranke. Pohvalil je strokovnost, temeljitost in prizadevnost razpra- vljavcev, in dodal: “Tr čili so tu pa tam nazori trdno drug ob druge- ga, tudi iskre so nekolikokrat švigale, površni poslušalec je neko- likokrat celo zamrmral, da so si možje v laseh. Proti obrambnemu topu kapitalizma, če tudi v narodnostni opremi, se je neusmiljeno zaganjala strojna puška socijalizacije gospodarstva. Predno se je pa bitka dobojevala z orožjem besed, nastopila se je pot pregovorov in našla se je za ve čino sprejemljiva oblika. Niti liberalizem preteklo- sti, niti demokracija prihodnosti ni sicer prišla popolnoma na svoj račun in žal ti je bilo tega in drugega moža, da si je moral dati mar- sikaj od svojega prepri čanja odš čipniti, še težje je bilo nam, ki smo brez ozira na drago osebo predlagatelja morali priti do enotnih skle- pov. Toda če pretehtamo sklepe, priznali si bodemo, da smo rešili iz izkustev preteklosti marsikaj, česar narod ne želi zavre či, v ostalem je pa plaval nad nami o čividno demokrati čni dihljaj nove velike do- be. Najve čje zadoš čenje je pa navdajalo vsakternika ob uspehu, da so smatrali politi čni voditelji iz polpretekle dobe pod predsedstvom svojega dr. Tav čarja jednako kakor skupina ‘mlajših’, da se je našla zlata srednja pot za plodonosno delo, ne le za kako zlimano slogo, ampak za prijateljsko in iskreno zavezništvo v boju za skupno svo- bodo.” 970 – “V svesti smo si bili in smo si, da se je 29. in 30. junija t. l. nekaj velikega zgodilo, da se je vzidal morebiti eden izmed te- 968 Slovenski narod, 8. 7. 1918, Ivan Tav čar, Nekoliko pripomb h gospodarskemu programu JDS. 969 Slovenski narod, 11. 7. 1918, Gospodarski program JDS. 970 Slovenski narod, Dr. V. K. (Vekoslav Kukovec), Po ustanovni skupš čini. – Odnos med liberalnimi starini (najvidnejši so bili Ivan Tav čar, Karel Triller in Vladimir Ravnihar) in mla- dini (najvidnejši so bili Gregor Žerjav, Albert Kramer, Vekoslav Kukovec, Adolf Ribnikar in Milko Brezigar) je dobro ozna čil Gregor Žerjav v pismu Vekoslavu Kukovcu z dne 4. 4. 1918. Med drugim je zapisal: “S starimi je vedno kaka težava, ker se boje za odlo čilno besedo in (...) v programu za – lastninsko pravico”. (PAM, Kukovec, dr. Gregor Žerjav – dr. Vekoslavu Kukovcu). 219 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU meljnih kamnov države Slovencev, Hrvatov in Srbov.” 971 Kukovec je v svojem prispevku opozoril še na pomembno novost: “In vendar pa ne morem zamol čati,” je zapisal, “ktera novica me je v Ljubljani najradostneje presenetila. Mlada Ljubljan čanka mi je ob sprejemu na kolodvoru kot nekako samo ob sebi umljivo omenila, da ima naša organizacija v sami Ljubljani že nad tiso č članic. Ta novica me je pogrela, ker sem izprevidel, da smo ob mejah tozadevno še zelo zaostali. Sklepam pa s pozivom, da moramo Ljubljano dohiteti!” 972 Kukovec je o zna čaju nove vseslovenske liberalne stranke pi- sal še v enem prispevku, objavljenem kmalu po njeni ustanovitvi. Navezoval se je na odziv, s katerim je Jugoslovan, ki je veljal za gla- silo VLS, sprejel ustanovitev Jugoslovanske demokratske stranke. Jugoslovan je nastanek nove enotne liberalne stranke pozdravil, saj je poudaril, da je liberalna stran že s spremembo strankarskega imena pokazala, da je prenesla težiš če “s kulturno bojne plati na jugoslovanstvo in demokratizem”. Glede na njeno demokrati čno ime je opozoril, da je “demokratizem (…) danes geslo vsega sveta” in bo “postal za politi čne stranke vsakdanji kruh, brez katerega bo težko še katera stranka izhajala. Druga činjenica je pa dejstvo, da se je tekom poslednjih let v okviru JDS. nabrala kopica mlade inteligen- ce, ki ima mnogo bolj demokrati čno vzgojo in prepri čanje kot stari rod, pa tudi mnogo bolj proletarske dohodke. Ta kopica vrši lep del umstvenega politi čnega dela in priznati ji moramo, da je s svojimi na čeli prodrla in vtisnila strankinemu programu svoj zna čaj.” Svojo prodorno oceno je Jugoslovan takole nadaljeval: “Tako se je zgodi- lo, da je strankin program bolj demokrati čen kakor jedro in večina njenih pristašev. To namre č tvorijo gornje plasti slovenskega me- ščanstva: stari rod slovenskega svobodomiselnega izobraženstva, ki je črpal svojo socijalnopoliti čno izobrazbo in veroizpoved iz nem- škega liberalizma in ob svojem vstopu v javno življenje po svojem gospodarskem položaju še ni bil proletarec, kot je najnovejši rod že skoro po ve čini, ter premožnejši trgovci in obrtniki, ki jim je prijal liberalnejši verski program. Ti krogi tvorijo glavno mo č stranke še danes. Vendar se stranka ni mogla odpovedati vsemu inteligentne- mu podmladku in ga pognati v mladinsko strujo socijalne demo- kracije v zanašanju na politi čni izkušnji: da dolo čajo stranki smer vplivni pristaši bolj kakor pa strankin program in da politi čno delo politi čne delavce pohujšuje, ker jih nujno navaja uvaževati razme- re.” Jugoslovan je k temu dodal, da je bil na ustanovnem zboru za predsednika JDS soglasno izvoljen Ivan Tav čar. 973 Jugoslovan je posebej opozoril na razlike med JDS in VLS. Pra- vilno je ugotovil, da so v prvi združene predvsem višje plasti sloven- 971 Slovenski narod, V. K. (Vekoslav Kukovec), Po ustanovni skupš čini. – O nastajanju Drža- ve SHS glej Perovšek, Slovenska osamosvojitev 1918, str. 13–59. 972 Slovenski narod, V. K. (Vekoslav Kukovec), Po ustanovni skupš čini. 973 Jugoslovan, 13. 7. 1918, Jasne pogodbe – dobri prijatelji. 220 skega meš čanstva, medtem ko je v drugi povezana ogromna ve čina slovenskih kmetov, vzrok za to pa naj bi bilo “versko prepri čanje, ki tvori edino bistveno na čelno razliko med obema strankama”. 974 K temu delno neto čnemu stališ ču, saj so bili liberalci, gledano z dogmatsko–zakramentalnega vidika lojalni katoli čani v zasebnem življenju, 975 je dodal, da je druga razlika med strankama “jasna in že davno znana. Danes stoji bolj v ozadju. Proti zahtevi (liberalne stra- ni – op. J. P.) proti izrabljanju verstva v politi čne svrhe, ki je danes pravzaprav splošna, se lahko (s katoliške strani – op. J. P.) tudi pou- dari zahteva, da se tudi politika ne sme izrabljati proti verstvu.” 976 Jugoslovan je kriti čno obravnaval tudi druge programske zah- teve, ki jih je sprejel ustanovni zbor JDS. Oporekal je njeni zahtevi, naj država podpira kmetijsko produkcijo in uvajanje novih kultur- nih rastlin in naj s primernimi zakonskimi sredstvi omeji drobi- tev kmetij ter njihovo nakupovanje za širitev veleposestev. 977 Menil je, da bo država po vojni težko podpirala kmetijstvo, glede drobitve kmetij pa poudaril, da se je ne sme le omejiti, pa č pa je treba zahte- vati, “da pride vsa naša zemlja v last naših resni čnih kmetovalcev”. Kriti čen je bil tudi glede obravnave delavskega vprašanja. Opozoril je, da se “razlo čno (…) pozna stališ ču (JDS – op. J. P.) v delavskem vprašanju, da ga niso dolo čali delavci”. 978 Poleg kriti čnih pripomb je Jugoslovan zapisal tudi nekaj po- hvalnih oziroma vzpodbudnih besed. Pozdravil je stališ če JDS o po- liti čni emancipaciji žensk in izrazil prepri čanje, da se bo, glede na to, da “kulturnega boja in prejšnjega umazanega politi čnega boja stranke resno ne marajo (…), politi čen boj res vršil od sedaj na- prej strogo stvarno. Prvi nastop JDS je s tega stališ ča vesel pojav, dasi je mnogo za četniškega, premalo predelanega in dozorelega v programu, vendar nam je že to poroštvo, da se bo za čelo resno raz- glabljanje gospodarsko politi čnih vprašanj, ki bo razširilo v vseh vprašanjih s časoma dozorele sodbe. Zlasti bo umstveno tekmova- nje med mlado in staro strujo v JDS za poglobitev demokrati čnega pojmovanja lahko zelo plodonosno, dasi je”, je pribil, “gotovo mnogo članov v JDS prepri čanih, da bo kljub novemu imenu in programu ostalo lepo vse pri starem.” 979 Vekoslav Kukovec je v odgovoru na umirjen in v veliki meri stvaren Jugoslovanov prispevek v Slovenskem narodu poudaril ozi- roma nadgradil posamezne programske usmeritve JDS. Najprej je zavrnil namigovanje o nena čelnosti mlajših pripadnikov JDS, sogla- sno izvolitev Ivana Tav čarja za predsednika stranke pa je poudaril kot dokaz, da se v JDS drug drugega ne bojijo, ampak si zaupajo. V 974 Prav tam. 975 Bergant, Kranjska med dvema Ivanoma, str. 103. 976 Jugoslovan, 13. 7. 1918, Jasne pogodbe – dobri prijatelji. 977 Prav tam. 978 Prav tam; Slovenski narod, 2. 7. 1918, Ustanovni zbor JDS. 979 Jugoslovan, 13. 7. 1918, Jasne pogodbe – dobri prijatelji. 221 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU razčlenjevanju Jugoslovanovih ocen pa je soglašal s stališ čem, naj pride vsa domača zemlja v last resni čnih doma čih kmetovalcev, saj se to ujema z zahtevo JDS po nacionalizaciji premoženja. Razpra- vljanje o tem vprašanju je izkoristil tudi za opozorilo, da “nikakor ni hudobija, če pravimo, da bi bilo silno simpati čno, če bi SLS (VLS – op. J. P.), na ti podlagi iskala pota, da bi tudi sedaj cerkvena ze- mljiš ča prišla v last resni čnih kmetovalcev, zlasti ve čja posestva. Prejemki duhovš čine bi se pa uredili kakor pri uradništvu v pla čah v gotovini.” Opozoril je tudi, da se JDS zaveda družbenega pomena kmetskega stanu, ki mu mora posvetiti vso skrb in pozornost. “Naše kmetijstvo moramo priznati kot razred in njega zahteve kot takega nam morajo biti merodajne. Kot demokrati bodemo veseli uspehov tega razreda ter iste pospeševali, ne bode nam pa žal, če more SLS. tozadevno še ve č dose či.” Poudaril je tudi, “da tudi delavstvo pri- znavamo kot razred, ki je sam poklican o sebi premišljevati in se za sebe bojevati. (…) Baš glede delavskega kot razrednega vprašanja je seveda jasno,” je nadaljeval, “da delavstvo ne bode narodnih strank za koncesijo prosilo, do ktere meje se sme za svoje blagostanje bo- riti, da se ne ruši soglasje z drugimi razredi, ki pripadajo JDS. ali SLS. Tudi je pa č izklju čeno, da bi si naša stranka lastila pravico to- zadevno delavstvo na uzdi držati.” Vprašal pa je: “Ali pa iz tega sledi, da bi naša stranka, če ne bode le po naslovu, ampak v resnici demo- krati čna, ne mogla za pravice slovenskega delavstva mnogo dobrega storiti? Ali nam ni pripisati, če nismo po ve čini proletarci, da bi vendar dejansko branili proletarijat krivice? Ali ne more biti dober demokrat tudi, kdor ni proletarec?” – “ Če ni tehtnih protirazlogov,” je odgovoril, “smemo torej pri čakovati, da se nas smatra za iskre- ne demokrate, ki smo sposobni delavskemu razredu pravi čni biti.” Svoja pojasnila o pogledih JDS na kme čko in delavsko vprašanje je zaključil z odgovorom na Jugoslovanovo pripombo o tem, da naj bi precej članov JDS dvomilo v spremembe, ki naj bi jih v slovenski liberalni tabor prinesla njena ustanovitev. Prepri čan je bil, da temu ni tako in da glede na program Jugoslovanske demokratske stranke ni vzroka obupavati “o bodo čem delovanju JDS”. 980 * * * Kukov čev optimizem je bil upravi čen, saj so se tedaj sloven- skim liberalcem resni čno obetale možnosti za ugoden politi čni ra- zvoj. Z oblikovanjem nove vseslovenske liberalne stranke in organi- zacijsko prenovo so izboljšali pogoje svojega delovanja, s sodobnim in v veliki meri demokrati čnim družbenim, socialnogospodarskim, kulturnoprosvetnim in idejnopoliti čnim programom ter omiljeno kulturnobojno naravnanostjo pa so lahko samozavestno nastopili v 980 Slovenski narod, 20. 7. 1918, K vprašanju strankine organizacije. 222 slovenski družbi. Povedati je tudi treba, da se je socialni in politi č- ni ekskluzivizem, ki je ožil demokrati čni značaj JDS navezoval na strankine starine, to je na generacijo, ki je kljub svojemu vplivu že bila v zadnjem obdobju svojega politi čnega delovanja. V tem smislu je bil slovenski liberalizem poln ustvarjalne mo či za soo čenje z idej- nimi, socialnimi in narodnopoliti čnimi problemi, ki jih je prinašal nov čas. Kot so pokazala leta po razpadu Avstro–Ogrske in obliko- vanju prve jugoslovanske države pa je ni izkoristil. Ustvarjalna mo č, ki je ob koncu prve svetovne vojne u čvrstila liberalni tabor in mu vlila novega življenja, je kmalu usahnila in liberalizem je vedno bolj bledel kot dejavnik slovenskega družbenega in politi čnega razvoja. Ob koncu prve Jugoslavije se je politi čno iz črpan ter narodno in so- cialno izkoreninjen razcepil na množico razli čnih strank in skupin, večjih in manjših, ki so imele sicer skupno provenienco, lo čila pa so jih razli čna stališ ča do vseh bistvenih vprašanj tedanje dobe. 981 981 Prim. Observator/Zwittter str. 304; Melik, Slovenci 1848–1918, str. 642. 223 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU Vojna, ki se je v Evropi za čela 1. septembra 1939 z nemškim napadom na Poljsko in je prerasla v drugi svetovni vojaški spopad, je v mednarodni in slovenski javnosti vzbudila izjemno pozornost. S 1. septembrom 1939 je postalo jasno, da je mednarodna napetost, ki sta jo v poznih tridesetih letih netili nacisti čna Nem čija in fašisti č- na Italija, privedla do nove vojaškopoliti čne prelomnice v evropski in svetovni zgodovini. Nanjo se je odzvala vsa slovenska politika. V pri- čujoči obravnavi bomo predstavili poglede, ki jih je na vojno v Evropi od nemškega napada na Poljsko do napada sil osi na Kraljevino Ju- goslavijo 6. aprila 1941 oblikoval liberalni del slovenske politike in s tem osvetlili še enega od vidikov zgodovine slovenskega liberalizma v prvi jugoslovanski državi. Pri tem ne bomo obravnavali vprašanja ilegalnega protinacisti čnega delovanja slovenskih liberalcev v letih 1939–1941, ko so v povezavi z britanskimi obveš čevalnimi službami aktivno delovali proti nemškemu rajhu, izvajali sabotaže na nem- ških transportih, organizirali ilegalne povezave v tujino in pomagali zbirati obveš čevalne podatke o nemški vojski na slovenskih mejah. Slednje je že predstavila Jerca Vodušek Stari č. 982 Liberalna Jugoslovanska nacionalna stranka in njen politi čni tisk sta mednarodnopoliti čni razvoj, ki je Slovence neposredno soo čil z nemško nacisti čno grožnjo in le eno generacijo po “letih strahote” 1914–1918 človeštvu napovedal še eno veliko preizkušnjo, natan č- no spremljala. Po uradni priklju čitvi, t. i. anšlusu Republike Avstrije k tretjemu rajhu, 13. marca 1938, je politi čno glasilo JNS Jutro ugotovilo, da je nemški “narodni socializem (…) uresni čil zase, kar je že dolgo napovedoval in o čemer ni pustil nobenega razsodnega človeka v Evropi v dvomu, da bo neko č zares uresni čil”. Opozarjalo je, da je “velika Nem čija danes naš neposredni sosed, da je ogromna 982 Vodušek, Liberalni patriotizem 1941 str. 59–69; ista, Slovenski špijoni in SOE 1938– 1942. Ljubljana 2002, str. 71–212 (Vodušek, Slovenski špijoni). Jugoslovanska nacionalna stranka in vojna 1939–1941 224 sila nemškega naroda naslonjena na naše Karavanke. Tretji rajh pa ni le naš sosed, je tudi gospodar nad dragocenim delom našega narodnega telesa, naše koroške manjšine.” Jutro je poudarjalo, da se je “s tem dejstvom (…) treba realno–politi čno sprijazniti kot z nuj- nim rezultatom vseh dosedanjih narodno–socialisti čnih naporov”. Zato morajo Slovenci poiskati “vse elemente našega neokrnjenega nacionalnega obstoja in sigurnega nacionalnega razvoja” v opori na jugoslovansko državo. To pa je usmeritev “v naše naravne nacio- nalne tokove”, saj le “edinstvo in nacionalna povezanost s Hrvati in Srbi (…) lahko izpopolnita naše obrambne vrzeli”. 983 Na potrebo po narodnoobrambni pripravljenosti je opozarjala tudi mladinska organizacija JNS (Omladina JNS), ki je po anšlusu izdala brošuro Nemški imperijalizem. V njej je slovensko javnost in zlasti obmejno prebivalstvo seznanjala “z glavnimi smernicami nemškega imperija- lizma, ki posega v okviru svojih velikih, širokopoteznih in podjetnih na črtov tudi po našem ozemlju”. V brošuri je med drugim pouda- rila, da je nemški narod, kar zadeva staro nemško imperialisti čno težnjo Drang nach Osten in Drang nach Süden, “ostal samemu sebi zvest”. 984 Po anšlusu je zunanjepoliti čni urednik Jutra Branko Vrčon v znani liberalni kulturni in socialni reviji Misel in delo opozarjal, da se je težiš če mednarodne negotovosti v Evropi premaknilo v Češko- slovaško republiko ( ČSR), na katero je mejil razširjeni tretji rajh. V Češkoslovaški se je “z vso pere čnostjo na mah pojavilo v ospredju vprašanje sudetskih Nemcev, ki je tesno povezano z življenjskim vprašanjem češkoslovaškega naroda: integralnim obstojem suvere- ne, neodvisne in demokrati čne republike”. 985 Kmalu po anšlusu je namre č nemški voditelj Adolf Hitler pod grožnjo oboroženega spopa- da zahteval priklju čitev Sudetskih krajev (Sudetenland), v katerih je živela nemška manjšina k tretjemu rajhu. T. i. sudetsko krizo je zaključil znani Münchenski sporazum, ki sta ga predsednika angle- ške in francoske vlade Neville Chamberlain in Édouard Daladier 29. septembra 1938 sklenila s Hitlerjem in italijanskim voditeljem Be- nitom Mussolinijem. Podpisniki sporazuma so brez navzo čnosti če- škoslovaških predstavnikov sklenili, da mora ČSR odstopiti Nem čiji sudetsko ozemlje. Češkoslovaški ni, razen vojne, preostalo drugega kot sprejeti diktat. Vr čon je ob tem zapisal, da je bilo uveljavljeno “staro načelo, da o usodi malih odlo čajo velike države po lastnem preudarku in v lastnem interesu. (...) Izmed štirih velesil, katerih za- stopniki so se v skrajni sili sporazumeli v Monakovem (Münchnu – op. J. P.) o trenutno najbolj pere čem vprašanju, (pa) sta samo 983 Jutro, 15. 3. 1938, Konec Avstrije. – Prim. tudi Anton Melik, Ob združitvi Avstrije z Nem- čijo. Misel in delo, 1938/2–3, str. 48, 52. 984 Nemški imperijalizem. Ljubljana 1938, str. 4, 12. – Na brošuro me je prijateljsko opozoril kolega dr. Janez Markeš za kar se mu najlepše zahvaljujem. 985 Branko Vr čon, Po anšlusu. Misel in delo, 1938/4–5, str. 131. 225 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU Nem čija in Italija imeli že od vsega za četka jasne na črte tudi o novi zgradbi, ki naj nastane na razvalinah dvajsetletnega povojnega ra- zvoja. Ostali dve, Anglija in Francija, takega programa nista imeli in sta se na monakovski konferenci zadovoljili le z reševanjem miru za vsako ceno. Anglija in Francija sta se sprijaznili z novim položajem v Monakovem predvsem zato, ker jima je zmanjkalo volje in poguma, da branita sistem, ki je veljal doslej, novega pa nista imeli v rezervi. Ali so bili za tem samo moralni ali tudi druga čni defekti, bo najbolj- še pokazal bližnji razvoj.” 986 Liberalna politi čna misel je tedaj še za- govarjala vero v “možnost napredka, humanizacije in racionalizacije človeških zadev in v u činkovitost vekovitih idej o svobodi”, 987 čeprav se je zavedala, da je bil z anšlusom ter okrnitvijo češkoslovaške dr- žave “ves povojni mednarodni sistem, ki se je ozna čeval zdaj kot versajski, zdaj kot ženevski sistem, (…) dokon čno pokopan”. 988 Razpadanje Evrope oblikovane po koncu prve svetovne vojne se je nadaljevalo marca 1939 z dokon čnim razkosanjem Češkoslova- ške. 14. marca 1939 sta Slovaška in Podkarpatska Ukrajina razgla- sili samostojnost, nemška vojska pa je naslednji dan zasedla Češko in Moravsko. 16. marca 1939 sta bili kot avtonomen češkomoravski protektorat priklju čeni rajhu. Politi čni tisk JNS je o koncu češkoslo- vaške države obširno poro čal, posebnih komentarjev pa se je vzdr- žal. 989 Jutro je po nemški vojaški zasedbi le zapisalo, da je prišlo do konca “ češke državne samostojnosti”, 990 medtem ko je Vr čon v Misli in delu opozoril, da je Nem čija “že nekaj mesecev po monakovskem sporazumu spet znatno razširila svoje meje in pomaknila svojo pro- 986 Branko Vr čon, Monakovska metoda. Misel in delo, 1938, št. 10–11, str. 329, 331 (Vr čon, Monakovska metoda). 987 Jutro, 1. 1. 1939, 1938–1939. – O vprašanju bodo čega mednarodnega politi čnega razvoja je znani liberalni kulturni publicist Božidar Borko zanimivo razmišljal takole: “Dve osnovni tezi se spoprijemljeta v sedanjih viharnih dneh: dve tezi, ki ostajata druga drugi nujno anti- teza in o katerih je dandanes še dokaj fantasti čna misel, da bosta ustvarili bodo čo sintezo: Je to evolucionarna demokracija, podprta s humanitetnim pojmovanjem človeškega osebne- ga in družbenega življenja in z druge strani totalitarna diktatura, ki se ne boji tudi revolu- cionarnih akcij in ki je podprta na eni skrajnosti z razredno–revolucionarnim pojmovanjem (boljševiški maksimalizem), na drugi skrajnosti pa z rasisti čno hierarhi čnim pojmovanjerm družbe, države in posameznika (etatisti čni maksimalizem, fašizem). Na križiš ču teh dveh tez se lo čujejo svetovi; zdi se, da bo dinamizem totalitarne ideologije že v doglednem času one- mogo čil sleherno nevtralizacijo in izsilil od posameznika in od narodov opredelitev za enega izmed teh svetov. Ni pa tudi nemogo če, da bo evolucionarna demokracija absorbirana po eni in drugi izmed nasprotujo čih si totalitarnih ideologij in da se bo ves bodo či razvoj razvijal med revolucionarnim komunizmom in revolucionarnim fašizmom – brez vmesnih prehodov in nevtralnih pasov. Razlike med demokracijo liberalnega tipa in sistemi totalitarnih dik- tatur se nenehno poglabljajo in prehajajo k samim temeljem mišljenja in doživljanja sveta; izpreminja se celo pojmovni jezik in iste besede dobivajo v obeh taborih druga čen pomen, tako da otežkočajo pravilno medsebojno komunikacijo in koristno izmeno misli.” (B./ožidar/ Borko, Odhod dr. Eduarda Beneša. Misel in delo, 1938/10–11, str. 295). 988 Jutro, 1. 10. 1938, Nov položaj. – Prim. tudi Vr čon, Monakovska metoda, str. 329; Jutro, 1. 1. 1939, 1938–1939, 31. 12. 1939, Ob koncu leta. 989 Jutro, 15. 3. 1939 Slovaška se je odcepila od Češke, Tudi Podkarpatska Rusija proglasila neodvisnost, 16. 3. 1939, Nemška vojska je zasedla Češko. – Prim. tudi Branko Vr čon, Nove spremembe v Evropi. Misel in delo, 1939/3–4, str. 125–126 (Vr čon, Nove spremembe). 990 Jutro, 16. 3. 1939, Nemška vojska je zasedla Češko. 226 dornost še bolj proti vzhodu in jugovzhodu”. 991 Po sklenitvi pakta o nenapadanju med Nem čijo in ZSSR (Sovjetsko zvezo) 23. avgusta 1939 pa je Jutro podalo ve č svojih ocen. Poudarilo je, da gre “za najve čje diplomatsko presene čenje novejše evropske zgodovine”, 992 ki potrjuje, da o “smereh mednarodnega razvoja niso odlo čale in tudi sedaj ne odlo čajo ideologije, temve č zgolj stvarni interesi posameznih mednarodnih partnerjev”. 993 In ti, je opozarjalo, so “že pripravljeni s puško ob nogi”, 994 kajti niti za hip “ne smemo (…) izgubiti izpred o či najpomembnejšega dejstva: popolne vojaške pripravljenosti vseh prizadetih, ki se z vedno novimi vojnimi ukrepi še stopnjujejo. (…) Danes”, je 31. avgusta 1939 poudarilo Jutro, je “v Evropi že 12 mi- lijonov vojakov pod orožjem”. 995 Takratno splošno pri čakovanje vojne je naslednji dan potr- dil nemški napad na Poljsko. Francija in Velika Britanija sta zato Nem čiji 3. septembra 1939 napovedali vojno, Sovjetska zveza pa je, skladno s tajnim dodatkom o razdelitvi vplivnih obmo čij v nem- ško–sovjetskem paktu o nenapadanju, po koncu nemškega napada na Poljsko 17. septembra 1939 zasedla njen vzhodni del (zahodno Ukrajino in zahodno Belorusijo). Tako je, kot je zapisal Vr čon, “25 let po izbruhu zadnje svetovne vojne” prišlo do “novega oboroženega spopada v Evropi, o katerem se še ne ve, ali se bo razširil v splošno katastrofo, ali pa bo ostal omejen na za četni obseg”. 996 Liberalna politi čna misel se je, tako kot drugi politi čni dejavniki, po “ruski intervenciji” 997 spraševala, ali je bila pri tem “v ozadju enostranska odločitev Rusije ali pa že prejšnji dogovor z Nem čijo”. 998 Opozar- jala je tudi, da “vojna, ki se je komaj za čela, krije lahko v sebi za vse evropske narode še velike negotovosti in hude preizkušnje”. 999 V takem položaju so bile po zrušenju “poljske države v versajski obliki” 1000 baltiške države Estonija, Latvija in Litva, ki so po sovjet- skih diplomatskih pritiskih 28. septembra oziroma 5. in 10. oktobra 1939 sklenile pogodbe o medsebojni pomo či s Sovjetsko zvezo. Z njimi so Sovjetski zvezi odstopile svoje pomorske in letalske baze. Jutro je ob tem poudarilo, da je bila to “ustanovitev ruske nadobla- sti nad njimi”. 1001 “Sovjetski kolos”, je zapisalo, “brez prizanašanja 991 Vrčon, Nove spremembe, str. 126. 992 Jutro, 24. 8. 1939, uvodnik z dne 23. avgusta. 993 Jutro, 25. 8. 1939, uvodnik z dne 24. avgusta. 994 Jutro, 29. 8. 1939, uvodnik z dne 28. avgusta. 995 Jutro, 31. 8. 1939, uvodnik z dne 30. avgusta. 996 Branko Vr čon, Vojna. Misel in delo, 1939/8–9, str. 291. 997 Prav tam, str. 294. 998 Jutro, 20. 9. 1939, Nov položaj. 999 Jutro, 24. 9. 1939, Samozavest v miru. 1000 Jutro, 26. 9. 1939, V vojnem taboru. – Prim. tudi Jutro, 26. 7. 1940, Nove osnove voj- ne. 1001 Jutro, 26. 10. 1939, Finska. – Prim. tudi Jutro, 30. 9. 1939, Novi nemško–ruski dogo- vori, 3. 10. 1939, Baltik, 14. 10. 1939, Romantika in realnost, 17. 10. 1939, Preobrat na Baltiku. 227 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU grabi po državah malih narodov, ki jim je versajski mir pred 20 leti dal svobodo in samostojnost. Estonska, Letonska in Litva se pre- tvarjajo v moskovske protektorate (…). Moderni nauk o življenjskem prostoru zaenkrat triumfira nad idejo, ki je v svetovni vojni zmagala in ki je vsakemu malemu in velikemu narodu priznavala pravico do lastnega življenja in enakopravnost v evropski skupnosti”. 1002 Raz- mišljalo je tudi o vprašanju, ali bo vojaški prevladi Sovjetske zveze nad državami, ki so ji zapirale dostop do Baltskega morja sledila tudi njihova “socialnopoliti čna preureditev, ki se ji ne bodo mogli nikjer upirati?” 1003 V času, ko je Sovjetska zveza sklenila pogodbe o medsebojni pomo či z Estonijo, Latvijo in Litvo, so že pljuskali “valovi sovjetske poplave ob Finsko”. 1004 S sklenitvijo omenjenih pogodb je namre č Sovjetska zveza nadzorovala dostop do Leningrada z jugozahoda, medtem ko tako dostopa s severa kot tudi Finskega zaliva v celoti ni nadzorovala. Z namenom, da bi to dosegla je od avgusta do no- vembra 1939 postavila Finski ve č vojaških in ozemeljskih zahtev. Predlagala je tudi, da bi obe državi sklenili podobno pogodbo o med- sebojni pomoči kot jih je že sklenila z baltiškimi državami. Finska je sovjetske zahteve in predloge zavrnila in v drugi polovici novembra so se finsko–sovjetski odnosi ob čutno poslabšali. Sovjetska zveza je 29. novembra 1939 prekinila diplomatske odnose s Finsko in jo naslednji dan brez vojne napovedi napadla. Naletela pa je na od- lo čen odpor finske vojske, ki ga je uspela obvladati šele v za četku marca 1940. Državi sta 12. marca 1940 podpisali mirovno pogodbo, s katero je Finska Sovjetski zvezi odstopila 40.000 km² (približno desetino) svojega ozemlja in ji za 30 let dala v najem polotok Hankö ob ustju Finskega zaliva. S tem je Sovjetska zveza uresni čila svoje ozemeljske težnje do Finske. Slovenska liberalna politika je sovjetski napad na Finsko ne- dvoumno ocenila kot nasilje. 1005 Jutro je tri dni po napadu zapisalo, da se ga je Sovjetska zveza, potem, ko je “dejansko (…) vojaško oku- pirala” Estonijo, Latvijo in Litvo, poslužila zato, ker “si ho če zgraditi čim bolj trdno pozicijo ob Baltiškem morju, pozicijo, ki naj bi ji zago- tovila čim ve čjo varnost ob čim manjšem trudu, čim neznatnejšem riziku”. 1006 V tem smislu je po sovjetsko–finski vojni, ko je Sovjetska zveza “popravila (…) svoj vojaški ugled”, 1007 ocenjevala novo finsko– 1002 Jutro, 14. 10. 1939, Romantika in realnost. 1003 Jutro, 17. 10. 1939, Preobrat v Baltiku. 1004 Prav tam. 1005 Jutro, 16. 12. 1939, Izklju čitev Sovjetske Rusije. 1006 Jutro, 3. 12. 1939, Sovjetski napad na Finsko. 1007 Jutro, 29. 12. 1940, Velesile ob zatonu drugega vojnega leta. – Jutro je neposredno pred sovjetskim napadom na Finsko točno ocenilo, “da bi ruske vojske zadele na trd oreh, ako bi se spustile v borbo s finsko armado”. Jutrova ocena je temeljila v ugotovitvi, da je Finska “napram sovjetskemu kolosu miniaturna država, vendar do skrajnosti organizirana, gospo- darsko in kulturno visoko razvita in predvsem odlo čena, varovati svojo neodvisnost za vsako ceno. Finci so že pod carsko Rusijo imeli precejšnjo avtonomijo”, je opozarjalo Jutro, “v dveh 228 sovjetsko državno mejo. Primerjala jo je “z mejo, kakor si jo je pri- boril v zmagoviti vojni s Švedi car Peter Veliki l. 1721., ko si je odprl znamenito okno v svet, pristop na Baltiško morje ter je ob njem jel graditi novo državno prestolnico Petrograd. Isto teritorijalno zaš čito, ki jo je smatral Peter Veliki kot potrebno za zavarovanje mesta in pristaniš č, so si izgovorili tudi sovjeti.” 1008 Na to je opozarjal tudi Branko Vrčon, ki je v Misli in delu navajal stališ če uglednega fran- coskega publicista Pierra Dominiqua, objavljeno v diplomatskemu tedniku La Tribune des Nations 1. marca 1940. Dominique je pou- darjal, da “Stalin vodi dve politiki, ki si sicer ne nasprotujeta, ki pa ju je treba strogo lo čiti. On je najprej šef zgodovinske Rusije, potem šef III. internacionale. Kot šef zgodovinske Rusije, bi rad spet našel meje caristi čne Rusije: v tem znamenju je anektiral polovico Poljske, razširil svoj vpliv nad baltiške države in ho če sedaj ponovno dobiti Finsko. Jutri bo znabiti na vrsti Besarabija. V tem pogledu ravna Stalin kot car. Kot šef III. internacionale pa ho če spet izkoristiti po- ložaj za to, da bi najprej razširil ozemlje sovjetske države kot osnove in izhodiš ča za svetovno revolucijo.” 1009 Ob izbruhu sovjetsko–finske vojne se je oglasil tudi eden od zgodovinskih voditeljev slovenskega politi čnega liberalizma in znani slovanofil Ivan Hribar. Hribar je sicer obsodil sovjetski napad na Finsko, a se je – v prid ozemeljskih in strateških interesov Sovjetske zveze – postavil na njeno stran. 1010 Obenem s pojavom vojnega žariš ča na Finskem so v JNS oce- njevali tudi zna čaj dotedanje vojne v Evropi. Boži čna številka Jutra je 24. decembra 1939 opozarjala, da “za milijoni oboroženih vojakov, ki si stoje nasproti v razcepljeni, medsebojno zasovraženi Evropi, niso samo razli čni interesi, na videz nespravljivi in zaostreni v bo- jevito sovraštvo, marve č so tudi razli čne koncepcije mednarodnega sožitja, popolnoma si nasprotujo če ideologije, ki segajo do malega na vsa podro čja javnega življenja: v politiko, v kulturo, v gospodar- sko in socialno življenje”. 1011 Vr čon je k temu dodal, da so ideologi- je lahko tudi sredstva posameznih zunanjepoliti čnih interesov. 1012 desetletjih svoje popolne neodvisnosti (pa) so si potem izgradili tehni čno odli čno opremljeno vojsko”. (Jutro, 28. 11. 1939, Sovjetsko–finska kriza). 1008 Jutro, 16. 3. 1940, Trdi mirovni pogoji. – O strateškem pomenu ozemlja, ki ga je od Finske pridobila Sovjetska zveza z mirovno pogodbo 12. 3. 1940 glej tudi Jutro, 14. 3. 1940, Položaj na severu. 1009 Branko Vr čon, Ob robu vojne. Misel in delo, 1940/2–3, str. 59 (Vr čon, Ob robu vojne). – Dominique je poleg Stalinovega opredelil tudi ravnanje nemškega nacisti čnega voditelja Adolfa Hitlerja. Opozarjal je, da v primerjavi s Stalinom “Hitler dela še vse ve č; on poudarja na čelo, da je Nem čiji potreben življenjski prostor, ki ga ozna čuje, ter postavlja kandidaturo Nem čije za nadvlado nad Evropo”. (Prav tam). 1010 Hribar, K sovražnostim med Rusijo in Finsko, str. 6–10. – Kriti čen odziv na Hribarjevo podporo sovjetski geopolitiki glej v Čas, 1939–1940/5–6, str. 256, Historicus, “K sovražno- stim med Sovjetsko Rusijo in Finsko”. 1011 Jutro, 24. 12. 1939, Naš letošnji Boži č. 1012 Vrčon, Ob robu vojne, str. 54–56. 229 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU Vojna, ki so jo rodila nasprotja med njimi, 1013 je po Jutrovi oceni vodila “k ustvaritvi velikih državnih blokov. Krvava borba se vodi samo okrog vprašanja, kdo bo ustvaril te bloke in po kakšnih vidi- kih.” 1014 V ideološkem pogledu je videlo tri: “Na eni strani demokrat- ski tabor (Velika Britanija in Francija – op. J. P.), ki se zavzema za na čela demokracije tudi v mednarodni politiki. Stoji v nasprotstvu s totalitaristi čnim stremljenjem, ki ga predstavlja v sedanjem kon- fliktu Nem čija. Toda nasprotstva totalitarnih sil so bila v na čelnem pogledu naperjena mnogo bolj zoper boljševiško stran, nego proti demokratičnim silam. (…) Slej ko prej pa se zdi,” je pristavljalo, “da ni mogo če za trajno izena čiti razlik med totalitarnim in boljševiškim svetovnim naziranjem in da je treba zato še vedno ra čunati, da bodo v evropski politi čni pozornici in na ideološki šahovnici ostala vsa tri vodilna naziranja: demokrati čno, totalitarno in boljševiško.” 1015 Jutro je opozarjalo še na en vidik vojne. Februarja 1940 je ocenilo, da so “moderne vojne zares totalitarne, t. j. da se ne zadovoljujejo s polovi čarstvom, ne priznavajo v na čelu civilnega in vojaškega prebi- valstva, ne streme po ozirih in kompromisih, marve č so zmožne za dosego zmage uporabiti tudi najhujša sredstva”. 1016 Ena od zna čilnosti tedanje vojne je bila tudi njena nenehna širitev. Slab mesec zatem, ko je klonila Finska, je “železni korak zgodovine” 1017 stopil v Skandinavijo, nekaj tednov kasneje pa so ga ob čutili tudi na tleh Zahodne Evrope. 9. aprila 1940 so nemške obo- rožene sile okupirale Dansko in se izkrcale na Norveškem (Nemci so jo osvojili 9. junija 1940), 10. maja pa so Nemci napadli Belgijo, Nizozemsko in Luksemburg. Njihove vojske so se kmalu vdale. Nem- ci so nato iz poražene Belgije (kapitulirala je 28. maja, Nizozemska pa že dva tedna pred tem) napadli še Francijo. 14. junija je padel Pariz, 22. junija 1940 pa je Francija z Nem čijo v Compiègnu podpi- sala premirje. 24. junija 1940 je podpisala premirje še z Italijo, ki je 10. junija napovedala vojno Veliki Britaniji in Franciji in slednjo naslednji dan napadla. Italijanski napad ni vplival na splošni potek vojne proti Franciji, ker italijanska vojska ni uspela prodreti dlje od ozkega mejnega pasu med državama. Junija 1940 si je tako Nem čija kot glavna osvajalka sil osi podredila velik del Severne in Zahodne Evrope. V JNS so se odzvali na vse stopnje nemške vojaške ekspanzije. Jutro je razširitev vojne na Skandinavijo ocenilo kot prehod v ostrej- 1013 V tej zvezi je avtor Slovenicus v Misli in delu ocenjeval, da “sedanja vojna, o kateri so bili vsi trdno prepri čani, da bo predvsem ideološka vojna” – “to utegne znabiti postati kasneje, toda za čela se je dejansko samo iz nasprotja interesov prizadetih, ne pa zaradi njih ideolo- ških nasprotij”. (Slovenicus, Mi in Rusija. Misel in delo, 1940/5–6, str. 106). 1014 Jutro, 31. 12. 1939, Ob koncu leta. 1015 Jutro, 3. 1. 1940, Novo leto 1940 in Novo leto 1915. 1016 Jutro, 17. 2. 1940, Duhovna pripravljenost. – Prim. tudi Jutro, 18. 5. 1940, Tri važne uredbe. 1017 Jutro, 31. 12. 1939, Ob koncu leta. 230 šo in bolj razgibano fazo vojne, 1018 ki je “uvod k nadaljnjim zapletlja- jem, ki bodo gotovo sledili”. 1019 Ko je to napoved potrdil nemški vdor v Belgijo, Nizozemsko in Luksemburg, je poudarilo, da je “evropska vojna komaj mesec dni po razširjenju na Dansko in Norveško dobila spet novo bojiš če, verjetno ne še zadnje”. 1020 Bistveno v tej stopnji vojne pa je po Jutru bilo, da je bil to “za četek prave vojne sploh”. 1021 Takoj, ko so Nemci prešli meje Belgije, Nizozemske in Luksembur- ga, so namre č v Belgijo vstopile francoske in britanske vojaške sile. Na Zahodu je bila kon čana “sorazmerno kratka za četna faza raznih taktik, izpadov in preizkuševanj nasprotnika”. Nasproti so si stale “vse tri vojujo če se velesile in to z vsemi svojimi silami. Za oba voj- na tabora se je tako za čel boj na življenje in smrt, v katerem bosta morala vsak zase položiti na tehtnico vojaške odlo čitve vse, s čimer razpolagata. S tem pa seveda še ni re čeno,” je sredi maja 1940 pi- salo Jutro, “da se je oni del Evrope, ki ni še zapleten v oboroženi spopad treh velesil, povsem izognil nevarnostim vojnega razširje- nja. Negotovosti izven novega, verjetno glavnega bojiš ča so še vedno velike, kar narekuje vsem evropskim državam brez razlike izredno čuječnost tudi še za bodo če.” 1022 To opozorilo je bilo po kon čanem prodoru nemške vojske prek Belgije in Nizozemske, znanem umiku britanskih in francoskih čet konec maja in v za četku junija 1940 preko Dunkerquea in kasnejšem vojaškem zlomu Francije, povsem utemeljeno. Še posebej po vstopu Italije v vojno. 1023 Tedaj je Jutro ocenilo, da je dobila vojna nov zna čaj. “ Če je dosedanja vojna še imela zna čaj evropske vojne, ker so se bitke in borbe odigravale na bojiš čih in v glavnem tudi na morjih našega kontinenta, se je z vsto- pom Italije razširila v svetovni požar. Krvavi dogodki se bodo kmalu odigravali tudi na afriških tleh in plamen že liže azijsko ozemlje. V kakšnem obsegu bodo prizadeti sedaj narodi in države ostalih kon- tinentov, se še ne da jasno videti, toda svet je v ognju in iskre požara letijo tako reko č okoli vseh streh.” 1024 V skladu to oceno je Jutro po padcu Francije sodilo, da je “pre- mirje Nem čije in Italije s Francijo samo vmesna faza velike, gigant- ske borbe, ki sta jo ti državi prevzeli nase, da zrušita ne le Francijo 1018 Jutro, 10. 4. 1940, Razširjenje vojne na Skandinavijo, 4. 5. 1940, Od vojne na severu do sredozemske vihre. – Prim. tudi Branko Vr čon, Nova faza vojne. Misel in delo, 1940/4, str. 91 (Vrčon, Nova faza vojne). 1019 Jutro, 27. 4. 1940, Položaj na severu. – Prim. tudi Jutro, 4. 5. 1940, Od vojne na severu do sredozemske vihre. 1020 Jutro, 11. 5. 1940, Novo bojiš če. 1021 Jutro, 15. 5. 1940, “Prava vojna”. 1022 Prav tam. 1023 Slab teden dni preden je Italija Veliki Britaniji in Franciji napovedala vojno in slednjo 11. 6. 1940 napadla, je Jutro zapisalo, da se “domneve o tem, da bi Italija sploh ne stopila v vojno, izlo čajo kot neodgovarjajo če dejanskemu položaju in se vsa ugibanja su čejo le še okoli trenutka, v katerem bi se to moglo zgoditi”. – Jutro, 5. 6. 1940, Ugibanja o Italiji. 1024 Jutro, 12. 6. 1940, Italija v vojni. – Prim. tudi Jutro, 15. 6. 1940, Obra čuni in obeti, 26. 7. 1940, Nove osnove vojne, 1. 1. 1941, Z evropske celine do oceanskih razdalj; Branko Vr- čon, Vojna presene čenj. Misel in delo, 1940/5–6, str. 131 (Vr čon, Vojna presene čenj). 231 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU in njen imperij, temve č predvsem britanski imperij”. 1025 Vrčon je ob tem še opozarjal, da so s sklenitvijo omenjenega premirja nastale “velike vojaške, politi čne, diplomatske in tudi že ideološke spremem- be, ki jih ne smemo prezreti, ako ho čemo z razumevanjem sledi- ti nadaljnjemu razvoju položaja”. Do njih je prišlo zaradi popolne nepripravljenosti obeh “zapadnih demokracij za tako ogromno pre- izkušnjo moči, kakršno jima je vsilila vsestranska pripravljenost Nem čije in njene italijanske zaveznice”. To sta “dejstvi, s katerima moramo v sedanjem položaju ra čunati. Iz teh dveh dejstev in njiho- vih posledic v praksi pa izhajajo važne spremembe v celokupnem razmerju sil, ki si sedaj stoje nasproti.” Vr čon je poudaril predvsem njihov ideološki vidik. Raz členil ga je takole: “Ideološko in glede na kon čne vojne cilje si stoje v sedanji vojni vedno bolj jasno nasproti tri glavne tendence: demokratska, fašisti čna in komunisti čna. De- mokratska se je doslej izkazala izmed vseh treh najmanj dinami čna, najmanj ofenzivna, dinami čnost ostalih dveh pa je manj v sistemu kakor v osebnem vodstvu. Merjenje sil zavzema tudi v tem pogledu vedno ve čji obseg in bo prav tako kakor vojaško, diplomatsko, poli- ti čno in gospodarsko merjenje sil odlo čilno vplivalo na preobrazbo sveta po sedanji vojni, četudi so ideologije v sedanjem nasprotju interesov še vedno potisnjene zelo dale č v ozadje konflikta.” 1026 Prodorni liberalni zunanjepoliti čni analitik Branko Vr čon je te- daj posebej opozarjal na zgodovinske spremembe, ki jih je prinesla nova vojna. Poudaril je, “da je sedanja vojna ve č ko samo vojna: ona pomeni v marsi čem prelom z v čerajšnjim razvojem v svetu, ne da bi bilo seveda že sedaj mogo če to čno doumeti zna čaj nove dobe, ki prihaja. (…) Zato je izven dvoma, da nam bo novi oboroženi spopad, ne glede na to, kdo bo v njem kon čni zmagovalec, prinesel velike spremembe na vseh podro čjih človeškega udejstvovanja, zlasti pa v organizaciji človeške družbe.” 1027 “Ako gledamo na sile, ki v ozadju sedanje vojne lahko vplivajo na popolno preobrazbo človeštva, s širših, svetovnih vidikov,” je v svojem razmišljanju opozarjal Vr čon, “nam nekaterih činiteljev no- vega reda, ki se napoveduje, ni težko razbrati. To seveda ne pomeni, da so nam že sedaj znane bodo če razvojne smeri človeške družbe pod vplivom teh činiteljev ali pa razvojne tendence teh činiteljev sa- mih, toda že njih to čno individualiziranje nam lahko do neke mere pomaga razumevati sedanji in bližnji tok dogodkov, pa nam tako nudi oporo za našo lastno orientacijo.” 1028 1025 Jutro, 25. 6. 1940, Pogoji nemškega premirja s Francijo. – Prim. tudi Jutro, 27. 6. 1940, Evropski položaj ob zapadnem premirju in Vr čon, Vojna presene čenj, str. 132. 1026 Vrčon, Vojna presene čenj, str. 131, 132. 1027 Branko Vr čon, Pred tretjo fazo vojne. Misel in delo, 1940/7, str. 170 (Vr čon, Pred tretjo fazo vojne). Prim. tudi Jutro, 28. 7. 1940, Pravilna pot. – O zgodovinskih spremembah, ki so nastopile z novo vojno glej še Jutro, 22. 9. 1940, Mobilizacija moralnih sil, 13. 10. 1940, Pove čana odgovornost. 1028 Vrčon, Pred tretjo fazo vojne, str. 170. 232 “Sedanja doba”, je pisal Vr čon, “je doba kolektivnih pokretov, pa naj gre za fašizem, narodni socializem, komunizem ali reformirane demokracije. Bistvo prvih treh pokretov je bila že doslej – mimo vseh poedinih razlik – totalitarnost v vsakem pogledu, demokracija pa se šele sedaj skuša prilagoditi potrebam in zahtevam časa, kakor ji to narekuje odlo čilna borba za obstoj. Z individualne in liberalne osno- ve se skuša sedaj tudi demokracija povzpeti na višjo organizacijsko in idejno raven, da bi zmogla vzdržati borbo z idejno nasprotnimi ji gibanji in pokreti. To razvojno tendenco, narekovano po nujnosti sa- mega razvoja dogodkov, pa opažamo le pri obeh anglosaških demo- kracijah, angleški in ameriški, medtem ko francoska v odlo čilnem trenutku ni bila ve č sposobna vzdržati ostre tekme z nasprotnimi sistemi, pod katerimi se je zrušila in se jim tudi idejno podredila. Ali bosta angleška in ameriška demokracija odpornejši od francoske, kakor kažeta to voljo sedaj, nam bo pokazal bližnji razvoj. Vsekakor pa se obe zavedata, da je nujna rešitev samo v spremembi metod in tudi nekaterih idejnih osnov samih, zlasti prehudega individua- listi čnega poudarka in pretiranega liberalizma. Kriza demokracije, o kateri se je doslej samo teoreti čno razpravljalo, je v ognju vojne tudi prakti čno že toliko demonstrirana, da bi jo sleherno izmika- nje od njene preobrazbe in (…) modernizacije, dokon čno izlo čilo iz tekme z drugimi idejnimi sistemi, ki se uveljavljajo. Le v kolikor bo torej demokracija te svoje notranje regeneracije sploh še sposobna, bo smela reflektirati na eno izmed mest med činitelji nove svetovne preobrazbe.” 1029 Tudi o “tako zvanih totalitarnih sistemih raznih barv” je Vr čon menil, da je “še prezgodaj karkoli predvidevati. Navzlic nekaterim notranjim, globljim nasprotjem so se vendar zaradi nekih skupnih tendenc in osnov znašli v ve č ali manj odkritem sodelovanju, o ka- terem ne vemo, koliko časa lahko traja. Gotovo pa je, da se bodo že vzporedno s sedanjo vojno, še bolj pa po njej skušale uveljaviti tudi lo čene težnje vsakega izmed njih posebej. Te možnosti nam za sedaj še zastirajo poglede v bližnje razvojne težnje pod vplivom teh sistemov, dasi so nam smotri vsakega izmed njih dobro znani. Gotovo pa bi ne gledali realno na ta vprašanja, ako bi bili že sedaj trdno prepri čani, da bo samo ta ali oni izmed teh sistemov kon čno prevladal, kajti mimo vseh latentnih nasprotij med njimi samimi ne smemo prezreti že doslej dovolj izkazane izkušnje, da se brez primerne specializacije, ki jo zahtevajo posebne prilike pri vsakem narodu zase, sploh ne dajo posplošiti. To pa nam že sedaj dopuš ča glede vsakega izmed njih sklep, da bodo ob svojem širjenju nuj- no podvrženi spremembam, ki jih bodo zahtevale posebne razmere izven njih neposrednega dejstvovanja. Tudi z demokracijo – in to v dobi njenega najve čjega procvita – ni bilo druga če. Za sedaj se torej 1029 Prav tam, str, 170–171. 233 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU moramo zadovoljiti samo z ugotovitvijo, ki pa je sama po sebi zna- čilna in pomembna, da smo namre č idejno na prelomu med dvema dobama, katerih ena nam je znana, druga pa se nam kaže v še zelo meglenih obrisih. Verjetno je, da bo to prehodno stanje, ki bo seveda tudi že zahtevalo razne prilagoditve novim razmeram, trajalo dolgo. Ako namre č motrimo idejno borbo, ki se razvija v ozadju sedanjega oboroženega konflikta, s svetovnih vidikov, moramo re či, da se je komaj za čela.” 1030 Vr čon je svoje razmišljanje sklenil z ugotovitvijo, “da so bili ideološki činitelji vedno podrejeni neposrednemu mednarodnemu dogajanju in je prevladovanje te ali one ideologije vedno odvisno od konstelacije sil, ki izide iz oboroženega spopada. Prav to pa (…) nalaga strogo realno presojo ideološkega činitelja v mednarodnem razvoju, presojo, ki je prosta vseh čustvenih ali idejnih priveskov.” To je pomembno “zaradi tega, ker je trenutni položaj v Evropi z voja- ških, diplomatskih, gospodarskih in politi čnih vidikov v tolikšni me- ri spremenjen, da ga tudi v ideoloških ra čunih ne smemo enostavno prezreti. Nasprotno, dolžni smo ga povsem stvarno upoštevati ter izvajati iz tega (…) pravilne zaklju čke.” 1031 Vsebinsko široko in tehtno razmišljanje o novem idejnopoli- ti čnem položaju in njegovem nadaljnjem razvoju v Evropi in svetu po izlo čitvi Francije iz vojne, je Vr čon povezal tudi z obravnavo nje- nih novih razvojnih stopenj. Menil je, da je dotedanja evropska voj- na izgubila svoj kontinentalni zna čaj in da se, potem, ko je Evropa vojaško, diplomatsko, gospodarsko in tudi že ideološko prišla pod nadzor sil osi, “ čedalje hitreje bližamo dobi, ko se bo svetovna politi- ka vodila le še na velike razdalje kot tako zvana politika kontinentov. Vsepovsod se namre č že uveljavlja težnja po izoblikovanju čim ve- čjih državnih blokov kontinentalnega obsega. Vojna, ki se je za čela lanskega septembra kot evropska vojna, se po dogodkih poslednjih mesecev in tednov vedno bolj približuje kriti čni to čki, ko nastane vprašanje, ali so z njeno likvidacijo na evropskih tleh že odstranjena in izlo čena vsa nasprotja, ki bi jih mogla izzvati. Novo ravnovesje, ki nastaja na evropskem kontinentu, ustvarja nove položaje tudi izven evropskega kontinenta.” 1032 Medtem pa je do nove spremembe prišlo v Evropi. V času nem- škega osvajanja Francije so namre č sovjetske čete med 15. in 17. junijem 1940 zasedle Litvo, Latvijo in Estonijo, ki so v za četku av- gusta prišle v sestav Sovjetske zveze. Slednja si je že 2. julija 1940 priklju čila tudi severni del Bukovine in Besarabijo, ki ju ji je po predhodnem ultimatu in vkorakanju sovjetske vojske konec junija 1940, izro čila Romunija. Jutro je novo sovjetsko širitev na severu 1030 Prav tam, str. 171. 1031 Prav tam. – Prim. tudi Jutro, 28. 7. 1940, Pravilna pot. 1032 Vrčon, Pred tretjo fazo vojne, str. 171, 172. 234 tolma čilo kot uresni čenje sovjetske državne obrambe in varnosti, 1033 pripominjalo pa je, da “pa vzbuja pozornost sorodnost tega postop- ka s Hitlerjevo zamislijo o novi ureditvi sveta na imperialni osno- vi”. 1034 Pri tem je spominjalo na nekdanjo carsko Rusijo, kajti pisalo je, da se “Rusija vra ča v svoje stare pozicije ob Baltiškem morju in jih zaseda do kraja”. 1035 – “Velika Rusija v moderni obliki Zveze socijalisti čnih sovjetskih republik sega zopet do obale Baltiškega morja, kjer si je bila že lansko jesen zagotovila izpostavljene vojaške postojanke”. 1036 Jutro je priklju čitev severne Bukovine in Besarabije, ki jo je Rusija izgubila po svetovni vojni oziroma oktobrski revoluciji, prav tako tolma čilo kot uresni čevanje sovjetske obrambne politike. Opo- zarjalo je, da je bilo potem, ko se je Sovjetska zveza “po sklenitvi sporazuma z Nem čijo, odlo čila za zavarovanje svojega položaja v vzhodni in severni Evropi, (…) pri čakovati, da bo to politiko nada- ljevala tudi v smeri na Črno morje, čim bo dokon čno utrdila svojo pozicijo ob Baltiku. To se je zgodilo šele letos, ko je zaklju čila svojo vojno s Finsko in še bolj utrdila svoje pozicije v vseh treh baltiških državah.” 1037 Zato je bilo s priklju čitvijo severne Bukovine in Besa- rabije po Jutrovi oceni doseženo dvoje: obnovljena je bila ruska ozi- roma “zgrajena sovjetska pozicija na pragu Balkanskega polotoka” in oja čeno je bilo “levo krilo postojanke, ki jo je Sovjetska zveza v široki fronti zavzela v vzhodni srednji Evropi”. 1038 Jutro je konec avgusta in v za četku septembra 1940 pisalo tudi o rešitvi mejnih nesoglasij med Madžarsko in Romunijo ter Bol- garijo in Romunijo. Nesoglasja so pod nemškim pritiskom rešili na sestanku zunanjih ministrov Nem čije, Italije, Madžarske in Romu- nije 29. in 30. avgusta 1940 na Dunaju ter z bolgarsko–romunskim sporazumom, sklenjenim 7. septembra 1940 v Crajovi. Romunija je na omenjenih sestankih Madžarski odstopila severno Transilva- nijo, Bolgariji pa južno Dobrudžo, ki ju je po svetovni vojni dobila s Trianonsko (1920) oziroma Neuillyjsko mirovno pogodbo (1919). Jutro je rešitev mejnih nesoglasij v podonavsko–balkanskem pro- storu pojasnilo kot željo Nem čije in Italije “po odstranitvi vseh ovir za ohranitev miru na evropskem jugovzhodu”. 1039 Ta je bil silama osi potreben, da sta se lahko osredoto čili na pripravo vojaškega obra- čuna z njunim tedaj edinim preostalim sovražnikom v Evropi – Veli- ko Britanijo. 1040 Jutro je po sklenitvi sporazuma v Crajovi poudarilo 1033 Jutro, 18. 6. 1940, Francija ponudila premirje, 19. 6. 1940, Dogodki v Baltiku. 1034 Jutro, 18. 6. 1940, Francija ponudila premirje. 1035 Jutro, 19. 6. 1940, Dogodki v Baltiku. 1036 Jutro, 24. 7. 1940, Po sovjetizaciji Baltika. 1037 Jutro, 29. 6. 1940, Novo rusko zavarovanje. 1038 Jutro, 4. 7. 1940, Besarabija. 1039 Jutro, 31. 8. 1940, Romunija v novem položaju, 3. 9. 1940, Odmevi dunajske razsodbe. 1040 Branko Vr čon, Vojna se nadaljuje. Misel in delo, 1940/8–9, str. 214 (Vr čon, Vojna se nadaljuje). 235 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU tudi pomen “likvidacije vseh spornih medbalkanskih vprašanj na korist poglobitve in utrditve balkanskega sodelovanja”, kar “danes priznavajo tudi vsi izvenbalkanski činitelji”. 1041 Liberalni politi čni tisk je julija 1940 opozarjal, da se je s pora- zom Francije kon čala druga faza vojne (prva se je zaklju čila z razko- sanjem poljske države) 1042 in da “smo sedaj tik pred njeno tretjo fazo, ki se napoveduje kot odlo čilni spopad obeh velesil osi Rim–Berlin z britanskim imperijem”. 1043 Kot je to čno zapisal Vrčon, je bila namre č “po izlo čitvi Francije iz borbe in dejanskem prevzemu nadzorstva nad vso evropsko celino (…) osnovna nota vseh italijansko–nemških prizadevanj na vseh podro čjih, vklju čno na samem vojaškem podro- čju, tako zvano ‘sistemati čno izlo čevanje Anglije in njenega vpliva’ z evropskega prostora”. 1044 Zato so bili “prvi koraki osi Rim–Berlin na poti k novi ureditvi Evrope (…) prav za prav koraki na poti k zmagi nad Veliko Britanijo”. Sili osi sta si za napad na Veliko Britanijo zagotovili ustrezen strateški položaj. Nem čija je obvladovala “vse za- padne evropske obale ter si s tem tudi v vojaškem pogledu izvojevala frontalno ali čelno pozicijo proti Angliji, medtem ko se je strateški položaj Italije v Sredozemlju znatno izboljšal”. 1045 Uvod v “tretjo fazo” vojne 1046 je bila nemška mirovna ponudba Veliki Britaniji 19. julija 1940. Nem čija je bila z njo pripravljena prekiniti vojno, če bi ji Velika Britanija priznala pravico do nad- vlade nad evropsko celino. Ker je Velika Britanija to zavrnila, se je Nem čija odlo čila, da jo z veliko izkrcevalno operacijo osvoji. Pogoj z izkrcanje na britanski otok je bila prevlada v zraku, zato so Nemci z baz v okupirani Zahodni Evropi 13. avgusta 1940 za čeli z mno- ži čnimi letalskimi napadi na Veliko Britanijo. Za čela se je znana zračna “bitka za Anglijo”, ki je z manjšimi prekinitvami trajala do 12. maja 1941. Nemci so jo izgubili, zato do na črtovanega izkrcanja v Veliki Britaniji ni prišlo. V napadu na britanski imperij pa so bili sprva uspešnejši Italijani, ki so julija 1940 udarili iz Etiopije in zase- dli britanska mejna oporiš ča na sudansko–etiopski in etiopsko–ke- nijski meji, avgusta pa še Britansko Somalijo. Po uspešnih akcijah v Vzhodni Afriki so septembra 1940 iz Libije napadli Egipt, a so jih Britanci v protiofenzivi, ki so jo za čeli decembra potisnili nazaj in januarja 1941 Libijo zasedli. Italijanom so prisko čili na pomo č Nem- ci. Po nemški intervenciji v Severni Afriki marca in aprila 1941 sta sili osi spomladi 1941 pregnali Britance iz Libije in imeli vojaško pobudo v srednjem in vzhodnem Sredozemlju. Spremenil pa se je 1041 Jutro, 10. 9. 1940, Sporazum v Crajovi. 1042 Jutro, 26. 7. 1940, Nove osnove vojne. – Prim. tudi Vr čon, Pred tretjo fazo vojne, str. 173. 1043 Jutro, 30. 7. 1940, Pomen razgovorov v Solnogradu. 1044 Branko Vr čon, Novo vojno podro čje. Misel in delo, 1940/10–11, str. 258 (Vr čon, Novo vojno podro čje). 1045 Jutro, 30. 7. 1940, Pomen razgovorov v Solnogradu. 1046 Vrčon, Pred tretjo fazo vojne, str. 173. 236 položaj v Vzhodni Afriki. Britanci so med februarjem in majem 1941 zasedli Britansko in Italijansko Somalijo in premagali Italijane v Eti- opiji. Liberalna politi čna misel je pozorno spremljala vojaškopoliti čni razvoj, ki je zaznamoval “tretjo fazo” vojne oziroma čas do napa- da sil osi na Kraljevino Jugoslavijo. Branko Vr čon je jeseni 1940 osnovno zna čilnost “tretje faze” ozna čil takole: osredoto čen napad “obeh velesil osi Rim–Berlin na Anglijo in njene imperialne pozici- je”. 1047 Menil pa je, da nemška letalska ofenziva proti Veliki Britaniji in italijanske operacije v Afriki še niso odlo čilne za “konec sedanje vojne sploh. V interesna nasprotja obeh dosedanjih vojnih taborov se namreč vedno bolj vidno vpletajo tudi interesi ostalih velesil in vojna se tako vedno bolj razširja v splošni svetovni konflikt, ki mu ne moremo niti najmanj predvidevati konca.” 1048 Ko se je zaradi bri- tanskega odpora težiš če vojnih operacij sil osi od britanskega otoka premaknilo na sredozemsko–afriško podro čje, je ponovno poudaril, da se je vojna “iz Evrope razširila v svetovno (...). Namesto Nem čije naj bi sedaj prevzela nase glavno breme vojnih operacij – Italija. Rušenje britanskega imperija naj bi se odslej namesto v njegovem središ ču – Angliji – za čelo na vseh drugih njegovih glavnih imperi- alnih pozicijah”. 1049 Na nov vidik izvenevropskega zna čaja vojne pa je opozorilo Ju- tro takoj po sklenitvi zavezniške pogodbe (trojnega pakta) med “tota- litarnimi velesilami” 1050 Italijo, Nem čijo in Japonsko 27. septembra 1940 v Berlinu. V paktu so se države podpisnice zavezale, da si bodo medsebojno pomagale, če bo katero od njih napadla država, ki še ni vstopila v vojno, pri čemer so mislili predvsem na ZDA. 1051 Dogo- vorili so se tudi o medsebojni razdelitvi interesnih podro čij v svetu: Nem čiji in Italiji je bilo priznano prvenstvo v evropskem, Japonski pa v azijskem prostoru. Jutro je ocenilo, da “vojna stopa s tem v no- vo fazo (...). Poleg dosedanjih glavnih bojiš č na angleškem otoku in v severni Afriki je možnost razširjenja vojne na druge predele, zlasti izvenevropske, vedno ve čja.” 1052 Kasneje je k temu dodalo, da so bila 1047 Vrčon, Vojna se nadaljuje, str. 211. 1048 Prav tam, str. 212. – Prim. tudi Jutro, 15. 10. 1940, Znanke in neznanke v sedanjem položaju, 29. 12. 1940, Velesile ob zatonu drugega vojnega leta. 1049 Vrčon, Novo vojno podro čje, str. 259; Jutro, 1. 1. 1941, Scrutator, Z evropske celine do oceanskih razdalj. – Z oceno, da bosta sili osi z Anglije premaknili težiš če napada na druge dele britanskega imperija, je bil usklajen tudi Jutrov komentar italijanskega napada na Gr čijo 28. 10. 1940. Italijani so doživeli neuspeh, saj so novembra 1940 Grki prešli v pro- tinapad in jih potisnili v Albanijo. Jutro je pred tem zapisalo, da pomeni italijanski napad “sistemati čno pripravljanje skupnega italijansko–nemškega pritiska na britanske pozicije v vzhodnem Sredozemlju”. (Jutro, 6. 11. 1940, Priprave za afriško vojno?). 1050 Jutro, 28. 9. 1940, Politika svetovnih razdalj. 1051 Združene države Amerike so v vojno stopile 8. 12. 1941, ko so, dan po napadu japon- skega letalstva na ameriško tihooceansko ladjevje v Pearl Harbourju na Havajih (Japonska je napadla ZDA brez vojne napovedi), skupaj z Veliko Britanijo napovedale vojno Japonski. 11. 12. 1941 sta nato Nem čija in Italija napovedali vojno ZDA. 1052 Prav tam. 237 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU prizadevanja podpisnic trojnega pakta po eni strani “prera čunana na zavarovanje lastnih položajev v sedanji vojni za primer njenega razširjenja na tako zvane ‘oceanske razdalje’, na drugi strani pa za- mišljena kot prvi zarodek širokopoteznega na črta za povojno uredi- tev Evrope in sveta v smislu tako zvanih ‘življenjskih prostorov’”. 1053 Trojni pakt je torej bil tako “organizacijski statut za bodo čo ureditev sveta”, kot tudi “prava vojaška zveza”. 1054 O zna čaju trojega pakta je pisal tudi Vr čon. Ugotavljal je, da pomeni pakt “pismeno formulacijo” prizadevanj, ki jih sili osi pri- kazujeta kot “,konstruktivno delo za novo organizacijo Evrope’, za vklju čitev vseh evropskih držav brez razlike v ‘novi osni sistem’, ki naj bi ne pomenil samo ‘poprave vseh versajskih krivic’, temve č tudi ‘nov socialno-politi čni red’, kakor izhaja ‘iz dveh velikih revolucij: narodnosocialisti čne in fašisti čne’”. 1055 Sicer pa si v paktu “tri dina- mi čne velesile medsebojno zagotavljajo spoštovanje svojih ‘življenj- skih prostorov’, in sicer v tem smislu, da spada Evropa pod nad- zorstvo velesil osi kot njun življenjski prostor, ‘veliki vzhodnoazijski prostor’, kakor se dobesedno glasi njegova ozna čba, pa pod nad- zorstvo Japonske kot njen življenjski prostor”. Glede “življenjskega prostora” sil osi je Vr čon pripominjal, “da se v berlinskem paktu kot nesporen omenja samo ves evropski prostor (seveda z izklju če- vanjem Rusije /.../), medtem ko so italijanski in nemški listi ves ta čas zatrjevali in še vedno zatrjujejo, da spada k temu prostoru tudi Afrika, in sicer kot ‘naravno dopolnilo Evrope’. Znabiti je bilo takšno pojmovanje afriške funkcije razlog, da se Afrika – kot civilizatorno nižje stoje či kontinent – v berlinskem paktu sploh ne omenja. Ven- dar pa drži, da smatrata velesili osi za svoj skupni življenjski prostor Evropo z Afriko vred, ne da bi seveda že sedaj nakazovali razmejitev med njima samima na tem obsežnem podro čju, ki ga seveda še ni- sta v celoti osvojili”. 1056 1053 Jutro, 19. 11. 1940, Obiski, govori in razgovori. 1054 Jutro, 30. 11. 1940, Spremembe v tretjem taboru. 1055 Vrčon, Novo vojno podro čje, str. 258. – Glede fašisti čnih pogledov na novo ureditev Evro- pe je Jutro že septembra 1940 zapisalo, da je vojni cilj ne le Italije kot države, temve č tudi italijanskega fašizma kot politi čnega, gospodarskega in socialnega sistema “korporacijska osnova”. “Glede Evrope (se) v toliko dviga nad samo italijansko korporacijsko ureditvijo, v kolikor priznava nujnost vzporeditve na korporacijski osnovi zgrajenih državnih organizmov v neki novi organizaciji mednarodnega sodelovanja”. (Jutro, 13. 9. 1940, Italijanski pogledi na novo Evropo). 1056 Vr čon, Novo vojno podro čje, str. 258–259. Prim. tudi Vr čon, Vojna se nadaljuje, str. 212– 213. – O pojmu “življenjskega prostora” (Lebensraum) je na prehodu zime v pomlad 1941 v reviji Misel in delo kriti čno pisal privatni docent geografije na Filozofski fakulteti v Ljubljani Svetozar Ileši č. Menil je, da je ta pojem “sam na sebi kaj razumljiv in nedolžen, saj ima in mora imeti vsak narod nek dolo čen prostor, na katerem se razvijajo vse smeri njegovega življenja. Ali narodi si o obsegu svojih življenjskih prostorov po sami logiki stvari ne morejo biti med seboj edini. Oni, ki težko žive, utesnjeni na ve č ali manj preobljudenem ozemlju, smatrajo za svoj življenjski prostor tudi vsa ona bližnja podro čja, kjer se odpirajo še nove, ne dovolj izrabljene življenjske možnosti, ali kjer žive po njihovem mnenju manj vredni in zaostali narodi, ki teh možnosti ne znajo v zadostni meri izkoristiti. Tak pojem ‘življenjskega prostora’ predstavlja vsekakor zelo raztegljivo, spretno zakrito stremljenje za gospodovanjem 238 Ko je za Slovence in jugoslovansko državo nastopilo usodno leto 1941, je Jutro 8. januarja ponovno poudarilo, da se splošni svetovni položaj “vedno bolj zapleta, vojna pa razširja v najve čji sve- tovni konflikt”. Vzrok je videlo v čedalje bolj odlo čni ameriški pomo či v orožju Veliki Britaniji, kar od obeh sil osi zahteva “ čim hitrejših akcij zaradi izrabe časa, ki bi sicer ugodno deloval za nasprotni- ka”. 1057 Drugi vzrok za razširitev vojne pa je videlo v Mussolinijevih in Hitlerjevih izjavah konec februarja 1941. Mussolini je na rednem letnem zboru Nacionalne fašisti čne stranke (Partito Nazionale Fa- scista), 23. februarja 1941 v Rimu, napovedal veliko ofenzivo sil osi na sredozemskem bojiš ču ob nastopu pomladi, 1058 medtem ko je Hitler na proslavi 21–letnice ustanovitve Narodno socialisti čne nemške delavske stranke (Nationalsozialistische deutsche Arbeiter- partei), 24. februarja 1941 v Münchnu, napovedal podmorniško voj- no na zahodu in preganjanje Angležev, kjer koli se bodo pojavili. 1059 nad svojim sosedstvom, pa tudi na bolj oddaljenem podro čju. Saj se kot življenjski prostor kakega naroda neredko navajajo tudi vsa ona zunanja podro čja, kjer se tak politi čno in gospodarsko ekspanzivni narod udejstvuje samo posredno, s tem da ima v rokah tamošnja tržiš ča za svoje proizvode, ali pa da s svojim kapitalom obvladuje tamošnjo produkcijo. Da si Nemci svoj življenjski prostor predstavljajo na osnovi sli čnih na čel, vemo vsi: nismo si pa vedno na jasnem o tem, katera podro čja prištevajo k njemu, saj imajo ta na čela silno pro- žno hrbtenico, ki jo je mogo če od trenutka do trenutka prilagoditi ‘življenjskim’, to se pravi gospodarskim, politi čnim ali strateškim potrebam. Če smemo verjeti novemu velikemu nem- škemu atlantu z zna čilim naslovom ‘Atlas des deutschen Lebensraumes’, spadamo k nem- škemu življenjskemu prostoru tudi mi, namre č ves severni del Jugoslavije.” Ileši č je kriti čno obravnaval tudi razli čne “izjave o ‘bodo či novi ureditvi’ kateregakoli velikega ‘prostora’”. Po- udaril je, da se “nujno pokažejo le kot cini čno vnanjepoliti čno orožje velikih imperializmov”. Po njih naj bi prepustili “n. pr. ureditev evropskega prostora tej ali oni velesili, vodstvo nad ureditvijo azijskega celinskega prostora zopet drugi, tako zvanega tihooceanskega prostora tretji in amerikanskega četrti. Razlika med takim pojmovanjem o novi uredtivi ‘velikih pro- storov’ in neprikritimi nekdanjimi imperializmi bi bila le v tem, da je nekdanji izraz ‘intere- sne sfere’ zamenjal izraz takega ali takega ‘prostora’ in da se je obseg teh ‘sfer’ ali ‘prostorov’ s sodobnim gospodarstvom in sodobno prometno in vojaško tehniko sila razširil.” (Svetozar Ileši č, Sodobna politika “prostora”. Misel in delo, 1941/2–3, str. 41–43) 1057 Jutro, 8. 1. 1941, Rooseveltov program. – Podobno je Jutro ocenjevalo vojaškopoliti čne razmere na za četku pomladi 1941. Opozarjalo je, da je “Velika Britanija (…) v dosedanjem mirnejšem razdobju uspela v svojih prizadevanjih za svoje zavarovanje v Zedinjenih drža- vah, ki so se brez formalnega vstopa v vojno že povsem postavile na njeno stran. S tem je v splošnem razvoju vojne nastal nov položaj, ki nalaga tudi velesilama osi, da ra čunata z mo- žnostjo širšega, svetovnega konflikta. Ra čunanje s tem sta velesili osi odkrili že septembra lanskega leta (1940 – op. J. P.), ko sta podpisali znani berlinski pakt z Japonsko. Po tretji Rooseveltovi izvolitvi za predsednika Zedinjenih držav (6. 11. 1940 – op. J. P.), zlasti pa po najnovejšem izglasovanju ameriškega zakona o posojanju vojnega materiala Veliki Britaniji (9. 3. 1941 – op. J. P.) ho četa sedaj svojo zvezo z Japonsko prilagoditi novim potrebam v voj- nem razvoju ter pridobiti Japonsko za čim izdatnejšo podporo na pripravljajo čem se svetov- nem bojiš ču. V tem je za Nem čijo in Italijo pomen bližnjega prihoda japonskega zunanjega ministra Macuoke v Berlin in Rim (Jozuka Macuoka je bil na uradnem obisku v Nem čiji od 26. do 30. 3. in od 4. 4. do 5. 4. 1941, v Italiji pa od 31. 3. do 3. 4. 1941 – op. J. P.). S tem pa se kar dve velesili izven vojne, Zedinjene države in Japonska, mo čno približujeta kriti čni to čki svoje najve čje odlo čitve v tej vojni. O Ameriki se lahko re če, da je moralno, diplomatsko in tudi industrijsko že posegla v vojno na strani enega izmed vojnih taborov, Japonska pa se je za nasprotni tabor opredelila doslej samo moralno in diplomatsko, ne da bi tudi aktivno nastopila.” (Jutro, 21. 3. 1941, Vojni razgledi). 1058 Jutro, 24. 2. 1941, Vojaški in politi čni položaj Italije. 1059 Jutro, 25. 2. 1941, Hitlerjev govor v Monakovu. 239 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU Jutro je zapisalo, da je iz njunih govorov odmeval “oddaljen zamolkli grom” in se spraševalo, “kdaj in kje se bo sprožila nakopi čena in na skok pripravljena ogromna vojna sila držav osi”. 1060 Po pristopu Bolgarije k trojnemu paktu, 1. marca 1941 (pred njo sta 20. oziroma 23. novembra 1940 k paktu že pristopili Madžarska in Romunija) in prihodu nemških čet na bolgarsko ozemlje, pa je ugotovilo, da “ta nemški uspeh ustvarja na Balkanu povsem nov položaj, ki ga je bilo sicer mogo če že predvidevati, ki pa vendar skriva v sebi mnogo neznank”. Ni želelo ugibati o bodo či nemški dejavnosti na jugovzho- du Evrope, menilo pa je, da se tudi zaradi razmer na tem obmo čju “v tem letu (...) vsekakor napovedujejo odlo čilni dogodki, s katerimi morajo že sedaj ra čunati vsi narodi brez razlike”. 1061 – “Daljnosežne spremembe” so bile po Jutrovi oceni možne tudi na evropskem ju- govzhodu. 1062 Do pomladi 1941 Jutro ni pisalo o vojaški ogroženosti jugoslo- vanske države. Ob pristopu Kraljevine Jugoslavije k trojemu paktu, 25. marca 1941, pa je poudarilo, da Jugoslavija, ki je bila skoraj v celoti obkrožena s članicami te vojaškopoliti čne zveze, “ostane še nadalje izven vojne”. Poudarilo je tudi, da “Nem čija in Italija jam čita nedotakljivost naših mej”. 1063 Ko je zaradi pristopa k trojnemu pak- tu skupina probritansko usmerjenih častnikov na čelu z generalom Dušanom Simovi ćem 27. marca 1941 izvedla državni udar, obliko- vala novo vlado in razglasila osemnajstletnega prestolonaslednika Petra Kara đorđevi ća za polnoletnega kralja, pa je pozdravilo nov politi čni položaj v državi. Zapisalo je, “da se je redkokdaj izpolnila volja naroda v tako popolni meri, kakor se je 27. marca”. Pri tem je mislilo na množi čne proteste zlasti študentov in mladine, ki so 25. in 26. marca 1941 po vseh ve čjih mestih v državi protestirali proti pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu. Jutro je namre č opozarjalo, da so “manifestacije, ki so isto časno veljale naši nepremagljivi voj- ski, (…) odkrile vsemu svetu, da se ta narod zaveda usodnih dni, ki jih preživlja danes Evropa in z njo tudi on, toda da je našel pot, ki edina vodi v boljšo bodo čnost: nezlomljiva volja braniti svojo grudo, svojo svobodo in neodvisnost proti vsakomur, ki bi jih ogrožal”. Zato je treba “vse svoje sile posvetiti življenjskemu vprašanju domovine in vse žrtvovati, da o čuvamo meje države ter zagotovimo obstanek onega duha neodvisnosti, ki je Jugoslavijo ustvaril in ki jo edini more o čuvati”. 1064 Gornja moralna, duhovna in politi čna zahteva je bila tudi libe- ralni odgovor na vpliv psihološke oziroma “živ čne vojne”, na katero je Jutro opozarjalo od poletja 1939 do napada na Kraljevino Jugo- 1060 Jutro, 26. 2. 1941, Mussolinijev in Hitlerjev govor. 1061 Jutro, 4. 3. 1941, Vojna ugibanja ob koncu zime. 1062 Jutro, 12. 3. 1941, Pred novo fazo vojne. 1063 Jutro, 26. 3. 1941, Jugoslavija je pristopila v trojnemu paktu. Naše meje trajno zajam- čene. 1064 Jutro, 30. 3. 1941, Združeni narod. 240 slavijo aprila 1941. 1065 Proti psihološkemu pritisku vojne in nevar- nosti izpodkopavanja patrioti čne samozavesti, je poudarjalo zaupa- nje v jugoslovansko domovino in njeno odporno mo č. 1066 Zato je boj proti malodušju, ki bi ga lahko povzro čila “živ čna vojna”, 1067 štelo za domovinsko dolžnost. 1068 Predvsem pa je bilo na osnovi izjave nove Simovi ćeve vlade, da v celoti spoštuje pristop Jugoslavije k trojemu paktu, 1069 prepri čano, “da še niso zaprte vse možnosti za ohranitev miru”. 1070 Toda bilo je druga če. Na dan, ko je Jutro objavilo nave- dene besede, sta nemška in italijanska vojska brez vojne napovedi napadli jugoslovansko državo. S tem je vojna za liberalce in celotno slovensko politiko dobila nov pomen. Liberalne politi čno teoretske razčlenitve vojaškega položaja v Evropi in svetu v letih 1939–1941 je presekala okupacija in nova vélika vojna je zajela tudi jugoslovan- sko Slovenijo. Slovenska liberalna politi čna misel je vojno, ki je od septem- bra 1939 spremenila velik del dotedanje podobe Evrope, celovito ocenila. Poudarila je, da pomeni izni čenje njene ureditve po prejšnji svetovni vojni in dotedanjega sveta sploh. Opozorila je na totali- tarni zna čaj nove vojne in na ideološko soo čenje demokrati čnega, fašisti čnega in komunisti čnega svetovnega nazora v njej. Ob tem ni spregledala, da je bilo ob sklenitvi nemško–sovjetskega pakta o nenapadanju ideološko na čelo podrejeno velikodržavnim interesom obeh podpisnic. Temu na čelu pa je pripisovala odlo čilno vlogo pri oblikovanju povojnega sveta, saj je napovedovala velike spremembe v organizaciji človeške družbe. Izšle naj bi iz vojaškega, politi čnega in gospodarskega spopada med anglosaško demokracijo, ki se mora notranje prenoviti in sistemi totalitarnih diktatur. Med slednjimi je posebej omenila Nem čijo, Italijo in Japonsko. Razdelitev “življenj- skih prostorov” med njimi ob sklenitvi trojnega pakta je že razumela kot na črt za bodo čo ureditev sveta. Odgovor na vprašanje, kako bo svet po vojni urejen in kdo bo zmagal v vojni, ki se je po napadu sil osi na Veliko Britanijo in njen imperij po njeni to čni oceni za čela razraščati v splošni svetovni konflikt, pa je slovenska liberalna po- liti čna misel pustila odprt. To čno pa je napovedala, da bo po vojni nastopila nova doba, ko se bo prihodnja svetovna politika vodila v okviru velikih državnih blokov kontinentalnih obsegov. Ob tem 1065 Jutro, 11. 8. 1939, Med mirom in vojno, 18. 8. 1939, Nov položaj?, 23. 8. 1939, Nem čija se pogaja z Rusijo, 17. 9. 1939, Vojna in živci, 17. 3. 1940, Vojna in javnost, 19. 4. 1940, Fantazija in dejstva, 9. 1. 1941, Boj proti malodušju, 8. 3. 1941, Samozavesat in zaupanje, 2. 4. 1941, Naše domovinske dolžnosti. – Glej tudi Vr čon, Nova faza vojne, str. 91. 1066 Jutro, 24. 12. 1939, Naš letošnji Boži č, 31. 12. 1939, Ob koncu leta, 17. 2. 1940, Du- hovna pripravljenost, 8. 3. 1941, Samozavest in zaupanje. 1067 Jutro, 17. 3. 1940, Vojna in javnost, 3. 1. 1941, Novoletne poslanice, 9. 1. 1941, Boj proti malodušju, 16. 1. 1941, Pogoji zaupanja. 1068 Jutro, 2. 4. 1941, Naše domovinske dolžnosti. 1069 Velimir Terzi ć, Slom Kraljevine Jugoslavije 1941 : uzroci i posledice poraza, 2. Beo- grad–Ljubljana–Titograd 1983, str. 647. 1070 Jutro, 6. 4. 1941, Politi čna zrelost. 241 OB PRELOMNICAH V STRANKARSKEM IN MEDNARODNOPOLITI ČNEM RAZVOJU je glede položaja jugoslovanske države poudarjala svojo narodnoo- brambno usmeritev. Skladno z njo je tudi opozarjala, da bo treba v primeru vojne z vsemi mo čmi braniti domovino. Po vojaški zasedbi Slovenije in vzpostavitvi okupatorske obla- sti, 1071 je nastopilo novo obdobje v razvoju slovenskega liberalizma. Liberalna idejnopoliti čna tvornost se med drugo svetovno vojno na Slovenskem kljub odli čnim poglobitvam v evropski in svetovni vo- jaškopoliti čni razvoj po letu 1939 in svojemu patriotizmu, ni mogla u činkovito izraziti. Nov zgodovinski čas je slovenskemu liberalizmu namenil trde preizkušnje, še trše pa so z njim (in njegovimi pred- stavniki) ravnali po revolucionarnem prevzemu oblasti leta 1945, ko je bil za dolga desetletja izrinjen iz slovenske družbe. 1072 1071 Jutro, 19. 4. 1941, Civilni komisar za zasedeno ozemlje, 23. 4. 1941, Slavnostno okra- šeno poslopje Kr. Civilnega Komisariata v Ljubljani. 1072 O tem glej Ljubo Sirc, Med Hitlerjem in Titom. Ljubljana 1992, str. 21–103, 279–422, 431–442, 471–507; Jerca Vodušek Stari č, Prevzem oblasti 1944–1946. Ljubljana 1992, str. 276–277; ista, Liberalni patriotizem 1941, str. 69–75; ista, Slovenski špijoni, str. 213–419; Peter Vodopivec: Boris Furlan (1894–1957). V: Usoda slovenskih demokrati čnih izobražen- cev : Angela Vode in Boris Furlan – žrtvi Nagodetovega procesa. Peter Vodopivec (ur.). Lju- bljana 2001, str. 89–98; Ljubo Sirc, Boris Furlan – moj profesor in soobsojenec, prav tam, str. 99–109; Janez Kranjc, Boris Furlan kot profesor in dekan Pravne fakultete v Ljubljani v dokumentih univerzitetnega arhiva in zapisnikih fakultetnega sveta Pravne fakultete, prav tam, str. 136–138; Jerca Vodušek Stari č, Boris Furlan: britanski agent ali zgolj povojna opo- zicija?, prav tam, str. 160–181; Bojan Godeša, Boris Furlan in Osvobodilna fronta, prav tam, str. 182–194; Aleš Gabri č, Boris Frulan – drugi č obsojen na smrt, prav tam, str. 195–210. 243 POVZETEK V odgovoru na vprašanje, kako predstaviti posamezne idejno- politi čne tokove v novejši evropski in slovenski politi čni praksi, je najprej potrebno opozoriti na čas, v katerem so bila zgodovinsko opredeljena temeljna vprašanja modernega sveta. Opredelitev se ve- že na 19. stoletje, v katerem so se po prelomni francoski revoluciji leta 1789 izoblikovale še danes uveljavljene osnovne evropske idej- ne izbire – liberalna, konservativna in socialisti čna –, ki so se pri čele razvijati tako kot teoreti čni koncepti kot tudi kot dejanska politi č- na gibanja. Pri tem so v okviru posameznih osnovnih idejnih izbir obravnavali vsa bistvena vprašanja idejnega, družbenega, politi čne- ga, nacionalnega in socialnogospodarskega razvoja, ki spremljajo novejšo evropsko zgodovino. Tako se je tudi liberalizem opredelil glede teh vprašanj. Opredelil se je do ideje svobode, razumevanja (nacionalne) države, odnosa do demokrati čne misli in družbene ure- ditve, do naroda kot veznega člena med posameznikom, državo in družbo, do zna čaja imperializma in do razvoja struktur in ureditve gospodarskega življenja, torej do poglavitnega predmeta vseh poli- ti čnih razmišljanj v 19. stoletju – socialnega vprašanja. Evropski liberalizem je že sredi 19. stoletja priznaval, da pred- stavlja sestavni del družbenega in politi čnega življenja tudi socialni problem. Liberalna socialnopoliti čna misel je tedaj oblikovala druž- benogospodarski koncept, katerega osrednji poudarek je bil, da je posameznikovo (politi čno) eksistenco potrebno utemeljiti v njegovi gospodarski in socialni varnosti, lastnini in izobrazbi. To naj bi ure- sničila socialna in politi čna graditev srednjeslojne meš čanske druž- be v predstavniški parlamentarni državi. Nosilec tako zamišljenega družbenega programa je bil social- ni liberalizem. Socialni liberalizem ni podpiral odprave kapitalizma, pa č pa njegovo družbenoreformno korekcijo. Najve čji vpliv je imel v Angliji, kjer je pred prvo svetovno vojno prišel tudi na oblast. Ta- krat je bila izvedena vrsta socialnih reform (socialno, zdravstveno, Povzetek 244 invalidsko varstvo, uvedba starostnih pokojnin), ki so utemeljile moderno britansko državo blaginje. Podobno je bilo tudi v Italiji, medtem ko se je v Franciji in na Nemškem liberalna socialnore- formna doktrina omejevala na koncept družbene samopomo či in je v glavnem odklanjala državni intervencionizem. V Franciji je bila deloma uspešna glede varstva delavskih interesov, v Nem čiji pa je utemeljila gospodarsko podporo pomembnemu delu srednjega sta- nu ter omogo čila obrtniškemu srednjemu sloju prilagoditev na in- dustrijski razvoj. Med obema svetovnima vojnama zaradi druga čnih liberalnih gospodarskosocialnih konceptov socialni liberalizem idejno in druž- beno ni bil ustvarjalen. Po drugi svetovni pa so v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja v evropskih liberalnih strankah (naj- bolj o čitno v Zvezni republiki Nem čiji ter v Franciji in Italiji) uvideli potrebo po aktivni socialni politiki in obudili idejo socialnega libe- ralizma. Eden od zgodovinskih utemeljiteljev evropskega socialnega li- beralizma je bil nemški liberalni politik in socialni reformator Franz Hermann Schulze–Delitzsch (1808–1883). Sredi 19. stoletja je za- snoval sistem konzumnih, surovinsko–nabavnih, kreditnih in pro- duktivnih zadrug, oblikovanih na osnovi vzajemne solidarne samo- pomo či njihovih članov. Schulze–Delitzschev zadružni sistem, ki je odklanjal državni intervencionizem, je predstavljal “tretjo pot” med kapitalisti čno in socialisti čno organiziranim gospodarskim nači- nom. Ker pa je bil socialnoreformni program njegove zadružne or- ganizacije vezan na prehodni gospodarski stadij na poti v polno in- dustrializacijo, ga je prehitel stopnjevani industrijski razvoj v drugi polovici 19. stoletja. Schulze–Delitzsch v svojih prizadevanjih, da bi rešil socialni problem ni bil uspešen, kljub temu pa je imelo njegovo delo pozitiven socialnopoliti čen u činek. Njegove zadruge so namre č predstavljale gospodarsko oporo pomembnega dela srednjega sta- nu. S svojim delovanjem je vplival tudi na t. i. wilhelminski socialni liberalizem na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ki je nasproti socialno- politi čnim izzivom industrijske družbe zagovarjal na čelo umirjenega državnega intervencionizma, sodelovanje liberalnega meš čanstva s socialnodemokratsko organiziranim delavstvom in ustavnopoliti č- no integracijo sindikatov v nemško družbo. Schulze–Delitzschevo delovanje je vplivalo tudi na slovenski liberalizem. Na njegove za- družnogospodarske zamisli se je namre č v prvem obdobju svojega razvoja (1872–1895) opiralo slovensko zadružno gibanje, ki je bilo v tistem času pod liberalnim vodstvom; nato je vodenje slovenskega zadružništva prevzelo katoliško gibanje. Prilagoditev Schulze–Deli- tzschevih zadružnih na čel na Slovenskem v letih 1872–1895 je po- menila enega od redkih so časnih vplivov evropskega liberalizma na slovenski narodnopoliti čni in gospodarski razvoj. Kljub temu, da slovensko zadružno gibanje pod liberalnim vodstvom ni imelo soci- alnoreformne vsebine, so namre č bili v letih 1872–1895 pod vplivom 245 POVZETEK Schultzejevih na čel in zamisli ustvarjeni gmotni pogoji za slovensko kulturnopoliti čno emancipacijo in postavljeni temelji za rast sloven- skega narodnega gospodarstva in kapitala. Slovenski liberalizem ni posvetil posebne pozornosti socialne- mu vprašanju tudi po letu 1894, ko je bila v osrednji slovenski deže- li – na Kranjskem – ustanovljena liberalna Narodna stranka (kasne- je Narodno napredna stranka). Zanimala ga je predvsem ohranitev družbene in gospodarske mo či mladega slovenskega meš čanstva nasproti delavnim stanovom slovenskega naroda. Take poglede so liberalci ohranili tudi po zlomu Avstro–Ogrske monarhije, čeprav se je ob ustanovitvi enotne vseslovenske liberalne stranke – Jugoslo- vanske demokratske stranke (vanjo so se junija 1918 združile Na- rodna stranka za Štajersko, Narodno napredna stranka za Goriško in Narodno napredna stranka za Kranjsko) – tudi na Slovenskem za kratek čas programsko uveljavila ideja socialnega liberalizma. Soci- alnogospodarski pogledi liberalcev so se v prvi jugoslovanski državi oziroma v času med svetovnima vojnama razvijali v smeri ohranja- nja obstoje čih družbenogospodarskih razmerij, ki naj bi jih izboljša- nje položaja gospodarsko šibkih slojev ne ogrozilo. V tridesetih letih pa so liberalci zagovarjali na čelo t. i. nacionalnega solidarizma, ki se je zavzemal za disciplinirano ali nadzorovano demokracijo, ki bo zmožna rešiti socialnogospodarske problema v interesu celote. Na- čelo skladnosti in solidarnosti vseh slojev, poudarjanje dirigiranega gospodarstva in priznavanje zasebne lastnine kot temeljnega pogoja za uspešen nadaljnji gospodarski razvoj so slovensko liberalno soci- alnogospodarsko doktrino v letih pred drugo svetovno vojno vpeli v koncept stanovske oziroma korporativne države. V času med svetovnima vojnama slovenski liberalizem tudi ni upošteval nacionalnih teženj širokih plasti slovenskega ljudstva. V nasprotju z avstrijsko dobo, ko se je zavzemal za slovenske narodne interese in narodno avtonomijo, se je v unitaristi čni in centralisti čni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, oblikovani leta 1918 (leta 1929 so jo preimenovali v Kraljevino Jugoslavijo), postavil na stran jugoslovanskega unitaristi čnega narodnega programa. Njegovo na- rodnopoliti čno izhodišče je namre č bilo, da je z nastankom jugoslo- vanske države nastopil čas vsejugoslovanske sinteze, v kateri se bo dotedanja slovenska narodna in jezikovno–kulturna individualnost prevedla v novo, višjo ter civilizacijsko, kulturno in politi čno–gospo- darsko mo čnejšo nacionalno formacijo velikega Jugoslovanskega Naroda. Po tem gledanju naj bi predstavljala vsejugoslovansko na- rodno zlitje in njemu državnopravno edino ustrezna centralisti čno urejena država kon čni smisel vsega dotedanjega slovenskega naro- dnopoliti čnega razvoja in narodnoemancipacijskega napora. Liberal- na politika je bila vodilni dejavnik, ki je na Slovenskem v času med svetovnima vojnama zagovarjal jugoslovanski unitarnocentralisti čni nacionalni program. Odlo čno je pobijala tedanja slovenska prizade- vanja po spoštovanju slovenske narodne samobitnosti in oblikova- 246 nju avtonomne slovenske enote v jugoslovanski državi. V primerjavi z evropskim liberalizmom tistega časa, konkretno z nemškim v času Weimarske republike, kjer je liberalizem po koncu prve svetovne vojne še ostal odlo čujoč politi čni dejavnik, je slovenski liberalizem obšel nacionalni problem. Nemški in slovenski liberalizem, ki sta se sicer ujemala v podpiranju centralisti čnega in narodnounitaristi č- nega državnega razvoja, je lo čila globoka vsebinska razlika. Medtem ko si je nemški v okviru zgodovinsko izoblikovane narodne skupno- sti s podpiranjem narodnega unitarizma in državnega centralizma prizadeval na novo preurediti nacionalno in državno življenje po prvi svetovni vojni, kjer ne bi bilo prostora za hegemonijo enega, to je pruskega dela države, je slovenski liberalizem skušal izni čiti sloven- sko narodno individualnost v korist namišljenega jugoslovanskega naroda, obenem pa je podpiral velikosrbski hegemonizem. S tem se je onemogočil pri veliki ve čini Slovencev, saj so imele v slovenskem narodu tedaj in kasneje veljavo le tiste politi čne sile, ki so se boje- vale za narodno emancipacijo ter suveren in enakopraven položaj slovenskega naroda v jugoslovanski državi. Usklajenost med evropskim in slovenskim liberalizmom pa se je na politi čnem in idejnem podro čju pokazala v kriti čnem vredno- tenju vloge in položaja Cerkve v družbi. Pri tem je slovenski liberali- zem v pomanjkanju domišljenega idejnega, socialnega in politi čnega programa vodila zavest o njegovem podrejenem položaju nasproti dobro organiziranemu ter socialno in politi čno dejavnejšemu kato- liškemu gibanju in s tem sekundarni vlogi v slovenski družbi. Kato- liški tabor je trdno obvladoval slovensko javno življenje, medtem ko je bil liberalizem mo čnejši le na gospodarskem podro čju, saj mu je materialno zaslombo zagotavljal liberalni ban čni kapital. Obvlado- val je tudi podro čje kulture, toda tu je liberalna inteligenca zašla v nepomirljiv kulturnobojni odnos do Katoliške cerkve in katoliškega gibanja. Liberalnemu taboru, ki na čeloma ni posegal v verska in cerkvena vprašanja, a si je prizadeval z zakonom prepre čiti zlora- bljanje vere in Cerkve v politi čne namene (zlasti v šolstvu in, kar je bilo zna čilno v avstrijski dobi, pri uvedbi splošne, neposredne, enake in tajne volilne pravice), sta tako pritisk politi čnega katoliciz- ma ter neizgrajeni programsko politi čni koncept in ekskluzivisti čna svobodomislena naravnanost, onemogo čila, da bi v slovenski druž- bi in politiki prevzel vlogo suverenega demokrati čnega korektiva. Obsodil se je na nerazsodno zavra čanje vsega, kar je imelo katoli- ški predznak. V vihri politi čnih bojev, ki so zavladali v slovenskem javnem življenju po oblikovanju modernih politi čnih strank konec 19. stoletja, je takšna naravnanost nato trajno iz črpavala slovenski liberalizem, ki so ga omejevali tudi ozki ideološki in socialnogospo- darski interesi, po letu 1918 pa še unitaristi čni nacionalni program. Liberalizem je vedno bolj bledel kot dejavnik slovenskega družbene- ga in politi čnega razvoja. Ob koncu prve Jugoslavije se je politi čno iz črpan ter narodno in socialno izkoreninjen razcepil na množico 247 POVZETEK razli čnih strank in skupin, ve čjih in manjših, ki so imele sicer sku- pno provenienco, lo čila pa so jih razli čna stališ ča do vseh bistvenih vprašanj tedanje dobe. Omenjene zna čilnosti slovenskega liberalizma so se nazorno pokazale v idejnih in politi čnih pogledih vodilnih liberalnih politikov oziroma v njegovem odnosu do najvidnejših predstavnikov Katoliške cerkve na Slovenskem. Tako je v času po ustanovitvi Narodne stran- ke za Kranjsko liberalni tabor izkoristil vsako priložnost za napad na ljubljanskega škofa Antona Bonaventuro Jegli ča (1850–1937), ki je v Ljubljani stoloval v letih 1898–1930. Škof Jegli č je s strani liberalnega tabora doživel najhujše napade v letih 1898–1899, ko se je odlo čil zgraditi katoliški konvikt z lastno (prvo) slovensko gi- mnazijo, leta 1909, ko je objavil brošuro Ženinom in nevestam, ki je vsebovala moralna napotila za zakonsko spolno življenje, in leta 1925, ko so mu liberalci v okviru njegovih škofovskih dejavnosti pripisovali osebno zlorabljanje Cerkve in vere v politi čne namene. Kriti čni so bili tudi do utemeljitelja slovenskega krš čanskosocial- nega gibanja in zadružništva ter enega najpomembenjših politikov katoliške Slovenske ljudske stranke, Janeza Evangelista Kreka (1865–1917). Do Kreka najprej niso bili bojno razpoloženi. Zaradi njegovih ostrih protiliberalnih izjav v letih 1911–1912 pa so ga leta 1913 skušali politi čno in moralno izni čiti z javnimi trditvami o do- mnevni ljubezenski zvezi z dunaj čanko Kamilo Theimer. Slovenski liberalizem je kasneje t. i. afero Theimer obžaloval in Kreka ni ve č napadal, enako pa tudi Krek svojega odnosa do liberalizma ni ve č zaostroval. Najvidnejši nosilec ostre liberalne kulturnobojne politi- ke je bil eden od prvakov slovenskega klasi čnega liberalizma Ivan Tav čar (1851–1923). Poleg izrazitega protikatoliškega stališ ča, ki ga je po prvi svetovni vojni nadomestil dosledni protikomunizem, je bi- lo zanj zna čilno tudi ekskluzivno meš čansko družbeno in politično stališ če, ki ni dopuš čalo socialnogospodarske emancipacije drugih družbenih slojev, konkretno kmetov in delavcev. Od leta 1918 je bil tudi izrazit zagovornik jugoslovanskega nacionalnega unitarizma in državnega centralizma. Od Tav čarja se je razlikoval drugi prvak slovenskega klasi č- nega liberalizma, Ivan Hribar (1851–1941). Tudi on je odlo čno na- sprotoval pritegovanju Cerkve in vere v politi čno življenje, vendar je obenem nasprotoval tudi kulturnobojnemu liberalizmu in t. i. farški gonji. Tradicionalni spopad med politi čnim katolicizmom in libera- lizmom ga ni privla čil. Hribar je imel na katoliški strani vrsto do- brih prijateljev, medtem ko je bil politi čno ali osebno nenaklonjen le malokateremu posamezniku iz katoliških vrst. Bil je eden od tistih, ki so si v boju med katolicizmom in liberalizmom na Slovenskem – upoštevaje obe strani – zaslužili dostojanstveno mesto. Hribar se je opredelil tudi do fašizma in komunizma. O prvem je menil, da bo njegov konec “silno žalosten”. Glede komunizma pa je opozarjal, da je protinaravno in nemogo če poenotiti vse ljudi v smislu enakih 248 potreb. Zato ni verjel v svetovno komunisti čno revolucijo, saj je bil prepri čan, da ni mogo če ljudi raznih narodnosti, lo čenih po religi- jah, izobrazbi in moralnih kriterijih, spraviti v sklenjeno vojno vrsto. S temi mislimi, zapisanimi malo pred smrtjo, je leta 1941 sklenil vrednotenje svojega časa in bistvenih zgodovinskih vprašanj, po- vezanih z njim. Življenje je kon čal sam, v protest proti italijanski okupaciji Slovenije aprila 1941. Vprašanje nove evropske in svetovne vojne je slovenski liberali- zem – tako kot tudi druge politi čne sile doma in v tujini – zaposlova- lo že od njenega za četka 1. septembra 1939. Liberalci so vojno, ki je od septembra 1939 spremenila velik del dotedanje Evrope, celovito ocenili. Opozarjali so na njen totalitarni zna čaj in na ideološko so- o čenje demokrati čnega, fašisti čnega in komunisti čnega svetovnega nazora v njej. Ob tem niso spregledali, da je bilo ob sklenitvi nem- ško–sovjetskega pakta o nenapadanju avgusta 1939 ideološko na- čelo podrejeno velikodržavnim interesom obeh podpisnic. Temu na- čelu so pripisovali odlo čilno vlogo pri oblikovanju povojnega sveta, saj so napovedali velike spremembe v organizaciji človeške družbe. Izšle naj bi iz vojaškega, politi čnega in gospodarskega spopada med anglosaško demokracijo, ki bi se morala notranje prenoviti, in siste- mi totalitarnih diktatur. Med njimi so posebej opozorili na Nem čijo, Italijo in Japonsko. Razdelitev t. i. življenjskih prostorov med njimi ob sklenitvi trojnega pakta, septembra 1940, so že razumeli kot na- črt za bodo čo ureditev sveta. Odgovor na vprašanje, kako bo svet po vojni urejen in kdo bo zmagal v njej, pa so puš čali odprt. To čno pa so napovedali, da bo nastopila nova doba, ko se bo prihodnja svetovna politika vodila v okviru velikih državnih blokov kontinen- talnih obsegov. Ob tem so glede položaja jugoslovanske države po- udarjali svojo narodnoobrambno usmeritev in odlo čenost da, če bo potrebno, z vsemi mo čmi branijo domovino. Po vojaški zasedbi Slovenije in vzpostavitvi okupatorske oblasti aprila 1941, je nastopilo novo obdobje v razvoju slovenskega libe- ralizma. Liberalna idejnopoliti čna tvornost se med drugo svetovno vojno na Slovenskem kljub odli čnim poglobitvam v evropski in sve- tovni vojaškopoliti čni razvoj po letu 1939 in svojemu patriotizmu, ni mogla u činkovito izraziti. Nov zgodovinski čas je slovenskemu liberalizmu namenil trde preizkušnje, še trše pa so z njim (in nje- govimi predstavniki) ravnali po revolucionarnem prevzemu oblasti leta 1945, ko je bil za dolga desetletja izrinjen iz slovenske družbe. Liberalna politi čna izbira se je nato na Slovenskem za čela dejavno soo čati z novimi idejnimi, socialnogospodarskimi in politi čnimi izzi- vi šele po ponovni vzpostavitvi ve čstrankarskega življenja leta 1990, v okviru slovenske narodnodržavne politike pa po oblikovanju Re- publike Slovenije leta 1991. 249 SUMMARY Summary In dealing with the issue of how to present individual politi- cal–ideology streams in the contemporary European and Slovene political practice, one first has to look back at the times when the basic questions of a modern world were historically determined. They stem back to the 19 th century, when after the French Revolu- tion in 1789 today’s European main ideology options were formed – liberal, conservative and socialist. It was then when not only their theoretical concepts were developed but they became the actual po- litical movements. Each option dealt with the essential questions of the ideological, social, political, national and social–economic devel- opment which have accompanied the contemporary European his- tory. Thus, also liberalism developed a stance on the issues such as an idea of freedom; the comprehension of a (national) state; the attitude to a democratic thought and the social system; the nation as a link between the individual, state and the society; the character of imperialism; and the development of structures and a system of economic life, i. e. on the main issue of all political thinking in the 19 th century – the social issue. In the mid–19 th century, the European liberalism already ac- knowledged that a social issue should be incorporated in social and political life. The liberal social–political thought of that time formed a social–economic concept according to which an individual’s (po- litical) existence should be founded on his economic and social security, property and education. This was to be achieved by the social and political establishment of a middle–class society in a rep- resentative parliamentary state. Such a social program was promoted by social liberalism. The social liberalism did not support abolition of capitalism, but is so- cial–reform correction. It was the most influential in England, where its followers even came to power before the World War I. A number of social reforms were carried out then (social, health, invalidity 250 security, introduction of old–age pensions), which founded a mod- ern British welfare state. A similar situation was in Italy, whilst in France and Germany a liberal social–reform doctrine was only re- stricted to the concept of social self–assistance and mostly refused state interventionism. In France, it was partly successful in the pro- tection of workers’ interests, and in Germany it established eco- nomic support to a significant part of the middle class and enabled the craftsmen middle class to adjust to the industrial development. Because of different liberal economic and social concepts, the social liberalism was not ideologically or socially “creative” in the period between the two world wars. And even after the World War II, it was not before the 1970s and 1980s that the European liberal parties (in particular in Federal Republic of Germany and France) again acknowledged the need for an active social policy and revived the idea of social liberalism. One of the historical founding fathers of the European social liberalism was a German liberal politician and social reformist Franz Hermann Schulze–Delitzsch (1808–1883). In the mid–19 th century, he devised a system of various forms of cooperatives (for purchase of raw materials, credits and production) founded on mutual soli- darity and self–assistance of their members. The Schulze–Delitzsch cooperative system, which refused state interventionism, repre- sented the »third way« between the capitalist and socialist economic system. But the social–reform programme of his cooperative organi- sation was tied to the transitional economic stage on the path to full industrialisation, and this is why an accelerated industrial de- velopment in the second half of the 19 th century eventually ran him down. Although Schulze–Delitzsch failed in his efforts to solve the social problem, his work had a positive social–political effect. His cooperatives provided economic support to a large part of the mid- dle class. He also influenced the “Wilhelmin social liberalism” at the turn of the 19 th century, which proposed as a response to social–po- litical challenges of the industrial society a principle of a moderate state interventionism, cooperation of the liberal middle classes with socially–democratically organised workers and the constitutional integration of trade unions into the German society. The Schulze– Delitzsch activities influenced also the Slovene liberalism. In the first stage of its development (1872–1895), the Slovene cooperative movement was founded on his economic and cooperative ideas; at that time it was still under liberal leadership, but was later taken over by the catholic movement. The adoption of the Schulze–Del- itzsch cooperative principles in the Slovene provinces in the period 1872–1895 meant one of the rare examples of a concurrent influ- ence of the European liberalism on the Slovene national–political and economic development. And even though the Slovene coopera- tive movement under the liberals had no social–reform intentions, 251 SUMMARY it was under the influence of the Schultze’s principles in the period 1872–1895 that the material grounds were established for a Slov- ene cultural–political emancipation and the foundations for the rise of Slovene national economy and capital. Slovene liberalism paid no particular attention to the social issue even after 1894, when a liberal National Party (later on a National Progressive Party) was established in the central Slovene province – Kranjska. It was mainly interested in the preservation of social and economic power of the emerging Slovene middle class vis–à–vis the working classes. Such views were preserved by lib- erals also after the break–up of the Austro–Hungarian monarchy; however, even in the Slovene provinces – for a short period of time though – the idea of social liberalism emerged in the programmes of the newly founded all–Slovene liberal party – Yugoslav Democratic Party (which was founded in June 1918 by merging of the National Party for Štajerska, National Progressive Party for Goriška and Na- tional Progressive Party for Kranjska). In the period between the two world wars, the social–economic views of the liberals in the first Yugoslav state evolved in the direction of preserving the existing so- cial–economic relations, which should not be threatened by an im- proved position of economically weaker classes. In the 1930s, they advocated the principle of “national solidarity”, which supported a disciplined or controlled democracy capable of solving social–eco- nomic problems in the interest of all. By the principle of cohesion and solidarity of all classes, emphasising planned economy and rec- ognising private property as a basic precondition for a successful economic development, the Slovene liberal social economic doctrine was incorporated into the concept of a social–class and corporative society in the years before the World War II. In the period between the two world wars, Slovene liberalism paid no attention to the national aspirations of the wider strata of Slovene population. Unlike in the Austrian era when it advocated Slovene national interests and national autonomy, the liberalism under the unitarist and centralist Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes set up in 1918 (in 1929 renamed the Kingdom of Yugosla- via) decided for the Yugoslav unitarist national programme. Its main national political position was that by the emergence of the Yugoslav state there was time for an all–Yugoslav synthesis, through which the Slovene national, language and cultural individuality would be translated into a new, higher culturally and politically–economi- cally stronger national formation of a large Yugoslav Nation. By these views, the all–Yugoslav national amalgamation organised in an only possible state–legal form – a centralist state, was to be the final goal of the Slovene national–political development and its na- tional–emancipation efforts made by that time. Liberal policy was the principal advocate of the Yugoslav unitarist–centralist national 252 programme in Slovenia in the period in–between the wars. It fierce- ly opposed all the Slovene efforts for a respect of Slovene national uniqueness and the formation of autonomous Slovene unity within the Yugoslav state. Unlike the European liberalism of that period, e. g. the German liberalism during the Weimar Republic which still preserved a decisive political power after the World War II, Slov- ene liberalism completely disregarded the national problem. Thus, there was a great substantive difference between the German and Slovene liberalism – despite the same views regarding the centralist and nationally–unitarist state development. The German liberalism endeavoured – within the historically formed national community and by supporting the national unitarism and state centralism – to organise anew the life of a nation and the state after the World War I, by doing away with the hegemony of one, i. e. the Prussian part of the state. On the other hand, the Slovene liberalism tried to wipe out Slovene national individuality for the sake of an imaginary Yu- goslav nation and by doing so in fact supported the Great–Serbia’s hegemony. In turn, a great majority of Slovenes rejected it, as at that time and also later only those political forces prospered that fought for national emancipation and a sovereign and equal posi- tion of the Slovene nation within the Yugoslav state. The European and Slovene liberalisms were, however, politi- cally and ideologically more coherent as regarded the critical con- sideration of the role and position of the Church in the society. The Slovene liberalism in particular was – in the absence of a well though–out ideological, social and political programme – guided by the awareness of its secondary position vis–à–vis a well–organised and socially and politically more active catholic movement. Whilst the catholic camp firmly controlled Slovene public life, liberalism was only stronger in the economic area, thanks to being materially backed by liberal banking capital. It also dominated culture, but here the liberal intellectuals started an uncompromising cultural fight with the Catholic Church and the catholic movement. Although the liberal camp in principle never interfered with the church’s affairs but only tried to prevent by law any exploiting of the religion and the Church for political purposes (in particular in schooling and in introducing a universal, direct, equal and secret suffrage), the pres- sure of the political Catholicism, an incomplete political programme concept, and its exclusivist liberal orientation prevented liberalism to play a role of a sovereign democratic corrective in the Slovene society. It merely focused on an imprudent rejection of everything related to Catholicism. In the maelstrom of political fights which ravaged Slovene public life ever after forming of modern political parties in the late 19 th century, such an orientation slowly exhaust- ed Slovene liberalism. And above all, its expansion was further held back by its narrow ideological and social–economic interests and after 1918 also by a unitarist national programme. Liberalism as a 253 SUMMARY factor of Slovene social and political development thus weakened, only to end up politically exhausted and nationally and socially eradicated at the end of the first Yugoslavia. Eventually, it split to a number of different parties and groups, some of them larger some smaller, all joined by a common provenience but divided by differing positions on the essential questions of that time. The mentioned characteristics of Slovene liberalism were clear- ly manifested in the ideological and political views of the leading liberal politicians as well as in their attitude to the most promi- nent representatives of the Catholic Church. Thus, when a National Party for Kranjska was established, the liberal camp used every op- portunity to attack the Ljubljana bishop Anton Bonaventura Jegli č (1850–1937), who resided in Ljubljana from 1898–1930. Bishop Jegli č had to endure the fiercest attacks of the liberal camp in the years 1898–1899, when he decided to build a Catholic boarding school and the adjacent (first) Slovene grammar school; in 1909, when publishing a brochure “To Bridegrooms and Brides” contain- ing moral instructions for marital sex life; and in 1925, when being accused by liberals of a personal misuse of the Church and religion for political purposes. Liberals also criticised the founding father of Slovene Christian social movement and cooperative movement, and one of the most prominent politicians of the catholic Slovene People’s Party: Janez Evangelist Krek (1865–1917). At first, they were not hostile to him. But his sharp anti–liberal statements in the years 1911–1912 made them try to politically and morally slander him in 1913 by bringing to public an alleged love affair with a Vien- nese Kamila Theimer. Later, Slovene liberalists regretted the “The- imer affair” and stopped denouncing him, and also Krek eased his stance on liberalism. Ivan Tav čar (1851–1923), one of the leaders of Slovene classical liberalism, was the fiercest advocate of a sharp liberal policy of cultural fight. Apart from his extremely anti–catho- lic views, which were after the World War I replaced by consistent anti–communism, he advocated an exclusivist middle–class social and political position, denying any social–economic emancipation to other social classes, i. e. farmers and workers. As from 1918, he was also a fierce advocate of Yugoslav national unitarism and state centralism. The second leader of the Slovene classical liberalism, Ivan Hribar (1851–1941), differed from Tav čar. He as well strongly op- posed the intervention of the Church and religion in the political life, but at the same time, he also opposed the liberalism based on cultural fight and the “anti–church campaign”. He was not attracted by a traditional conflict between political Catholicism and liberal- ism. Hribar had a number of good friends also on the catholic side, and disagreed politically and personally only with a few individuals from that camp. He was one of the personalities who in the dispute between Catholicism and liberalism on the Slovene grounds earned 254 a prominent and well–respected position on both sides. Hribar also had a clear stance on fascism and communism. He believed that the end of the former will be “extremely sad”. Regarding the latter he warned that it was extremely unnatural and impossible to unify all the people on the grounds of the same needs. Therefore, he did not believe in a world communist revolution, as he was convinced that that people of different nationalities, religions, education and moral criteria could not be lined up in one “army”. With these thoughts which he noted down shortly before his death, he concluded his study of his times and of the essential historical issues related to it. He took his own life in protest against the Italian occupation of Slovenia in 1941. The issue of a new European and world war occupied Slovene liberal camp – like all other political forces at home and abroad – from its very break out on 1 September 1939. They made a thorough re- view of the war, which from September 1939 by then already changed a large part of Europe. They warned against its totalitarian character and the ideological confrontation of democratic, fascist and commu- nist world views. They also did not overlook that upon concluding of the German–Soviet non–aggression treaty in August 1939 the ideo- logical principle was subordinated to the state interests of both sig- natories. They attributed the ideological principle a decisive role in the formation of the post–war world, forecasting great changes in the organisation of human society. They were to stem from the military, political and economic conflict between the Anglo–Saxon democracy, which was to be internally transformed, and the systems of totali- tarian dictatorships. Of the latter, they particularly exposed Germa- ny, Italy and Japan. The division of the »spheres of interest« among themselves upon the conclusion of the Triple Pact in September 1940 was already understood as a plan for the future world system. They however, left open the question of the post–war world system and of the winner of war. They correctly foresaw that a new era would start and the world politics would be led within the framework of great blocks of states of continental dimensions. As for the position of the Yugoslav state, they emphasised their national–defence orientation and determination to defend their home country. After Slovenia had been occupied and the occupying authority established in April 1941, a new era begun for Slovene liberalism. Despite the excellent studies of the European and world military– political development after 1939 and strong patriotism, the ideo- logical–political creativeness of liberals could not be efficiently ex- pressed during the World War II. A new historical epoch put Slovene liberalism to severe tests, and its position even worsened after the revolutionary takeover of power in 1945, ousting it from the Slovene society for many decades. The liberal political option only started to actively face new ideas and social–economic and political chal- lenges after the reestablishment of a multi–party life in 1990, and it 255 SUMMARY became engaged in Slovene national politics after the formation of the Republic of Slovenia in 1991. 257 VIRI IN LITERATURA I. VIRI 1. Neobjavljeno arhivsko gradivo Arhiv Republike Slovenije, AS 1871, Jegli č dr. Anton Bonaventura, Dnevnik Arhiv Republike Slovenije, AS 1220, Ravnihar Vladimir, š. 4 Pokrajinski arhiv Maribor, zbirka Kukovec Vekoslav, koresponden- ca Staatsbibliothek Preußischer Kulturbesitz, Berlin. Sammlung Darmstädter 2g 1849 (4) 2. Objavljeno arhivsko in drugo histori čno gradivo Cankar Ivan, Zbrano delo, 26, 1. Ljubljana 1970 Der europäische Liberalismus im 19. Jahrhundert : Texte zur seiner Entwicklung, 1. Lothar Gall, Rainer Koch (Hrsg.). Frankfurt/M – Berlin – Wien 1981 Dokumente zur deutschen Verfassungsgeschichte, 3. Herausgege- ben von Prof. Dr. Ernst Rudolf Huber, Stuttgart – Berlin – Köln – Mainz 1966 Gra đa o stvaranju jugoslovenske države (1. I – 20. XII 1918), 1–2. Priredili dr. Dragoslav Jankovi ć, dr. Bogdan Krizman. Beograd 1964 Mommsen Wilhelm, Deutsche Parteiprogramme. München 1960 Quellen zur Geschichte des Parlamentarismus und der politischen Parteien, 5. Herausgegeben von Karl Dietrich Bracher, Erich Matthias und Rudolf Morsey. Düsseldorf 1980 Perovšek Jurij, Programi politi čnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v času Kraljevine SHS (1918–1929). Ljubljana Viri in literatura 258 1998 Peti katoliški shod v Ljubljani 1923. Ljubljana 1924 Petranovi ć Branko (ur.), Mom čilo Ze čevi ć (ur.), Jugoslovenski fede- ralizam : ideje i stvarnost, 1. Beograd 1987 Poro čilo pripravljalnega odbora o I. Slov. katoliškem shodu, kateri se je vršil 1892. leta v Ljubljani. Ljubljana 1893 Potek in sklepi tretje ljubljanske Sinode, ki jo je pripravil in od 25. do 29. avgusta leta 1924, vodil Anton Bonaventura škof lju- bljanski. Ljubljana 1924 Razprava o nacionalnem vprašanju v KPJ leta 1923 : dokumenti o oblikovanju federativnega nacionalnega programa KPJ. Zbral in uredil ter opombe napisal mag. Jurij Perovšek v sodelovanju s prof. dr. Jankom Prunkom in prof. dr. Jankom Pleterskim. Ljubljana 1990 Viri za zgodovino Komunisti čne stranke na Slovenskem v letih 1919–1921. Jasna Fischer (ur.), Janko Prunk (ur.). Ljubljana 1980 Salomon Felix, Die deutschen Parteiprogramme, 3. Leipzig – Berlin 1920 Schraepler Ernst, Quellen zur Geschichte der sozialen Frage in De- utschland, 1. Göttingen – Berlin – Frankfurt 1955 Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Lju- bljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921, 1. Za objavo pripravil Peter Ribnikar. Ljubljana 1998 Stresemann Gustav, Vermächtnis, 2. Berlin 1932 Stresemann Gustav, Vermächtnis, 3. Berlin 1933 Stresemann Gustav, Schriften. Berlin 1976 Vodušek Stari č Jerca, “Dosje” Ma čkovšek. Ljubljana 1994 3. Uradne publikacije a) državne izdaje Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani, 30. Ljubljana 1889 Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani, 31. Ljubljana 1890 Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani, 35. Ljubljana 1895 Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani, 39. Ljubljana 1898 Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani, 43. Ljubljana 1903 Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani, 44. Ljubljana 1903 Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani, 45. Ljubljana 259 VIRI IN LITERATURA 1905 Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani, 46. Ljubljana 1908 Službene novine Kraljevine Jugoslavije. Beograd 1939 Stenografske beleške Ustavnog odbora Ustavotvorne skupštine Kra- ljevine SHS, 1. Beograd 1921 Stenografske beleške Ustavotvorne skupštine Kraljevine Srba, Hr- vata i Slovenaca, 1. Beograd 1921 Uradni list Dravske banovine. Ljubljana, 1929 Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani. Ljubljana 1918 Uradni list Pokrajinske uprave za Slovenijo. Ljubljana 1921 b) Publikacije strank Organizacijski red Jugoslovanske demokratske stranke : sprejeto na ustanovnem zboru JDS 30. junija 1918. – Sine loco [1918] Politi čna, gospodarska in socialna na čela : sprejeta kot osnova de- lovnega programa na seji banovinskega odbora OJMS v Lju- bljani 5. septembra 1940. Ljubljana 1940 Statut in program Organizacije jugoslovenskih nacijonalista. Lju- bljana 1923 c) publikacije ljubljanske škofije Ljubljanski škofijski list. Ljubljana 1898, 1899 4. Histori čni priro čniki Die bürgerlichen Parteien in Deutschland : Handbuch der Ge- schichte der bürgerlichen Parteien und anderer bürgerlichen Interessenorganisationen vom Vormärz bis zum Jahre 1945, 1. Berlin 1968 Politisches Handbuch der Nationalliberalen Partei. Herausgegeben vom Centralbüro der Nationalliberalen Partei Deutschlands. Berlin 1907 II. ČASNIKI IN REVIJE 1. Časniki Domovina. Ljubljana, 1918, 1923, 1924, 1926 Glas svobode. Chicago 1911, 1912 Jugoslavija. Ljubljana, 1920, 1921 Jugoslovan. Ljubljana, 1918 Jutro. Ljubljana, 1920, 1922–1926, 1930–1933, 1937, 1939–1941 260 Kmetski list. Ljubljana, 1928 Narodni dnevnik. Ljubljana 1910 Naša mo č. Ljubljana 1912 Nova doba. Celje 1923 Nova pravda. Ljubljana, 1922 Orjuna. Ljubljana, 1923 Resnica. Ljubljana, 1918 Slovan. Ljubljana 1884, 1885 Slovanski svet. Dunaj 1897 Slovenec. Ljubljana 1884, 1885, 1892, 1898, 1899, 1911, 1917, 1918, 1920, 1939, 1942 Slovenija. Ljubljana 1907 Slovenski narod. Maribor–Ljubljana 1868, 1872, 1873, 1880, 1881, 1883, 1887, 1889, 1892, 1894, 1897–1904, 1906, 1907, 1909, 1911–1913, 1917–1921, 1923–1925, 1930, 1931, 1937 U čiteljski tovariš. Ljubljana 1921 2. Revije Beseda o sodobnih vprašanjih. Ljubljana 1934 Čas. Ljubljana, 1912, 1913, 1925, 1926, 1939–1940 Katoliški obzornik. Ljubljana, 1905, 1906 Misel in delo. Ljubljana, 1938–1941 Napredna misel. Praga, 1912 Naši zapiski. Ljubljana, 1921 Omladina. Ljubljana, 1904–1905, 1911 III. LITERATURA 1. Knjige in brošure Albertin Lothar, Liberalismus und Demokratie am Anfang der Wei- marer Republik : eine vergleichende Analyse der Deutschen Demokratischen Partei und der Deutschen Volkspartei. Düs- seldorf 1972 Aldenhoff Rita, Schulze–Delitzsch : ein Beitrag zur Geschichte des Liberalismus zwischen Revolution und Reichsgründung. Ba- den–Baden 1984 Aleš Ušeni čnik, čas in ideje 1868 – 1952 : zbornik razprav s sim- pozija SAZU ob 50. obletnici smrti. Ogrin Matija (ur.), Juhant Janez (ur.). Ljubljana 2004 Bäumer Gertrud, Grundlagen demokratischer Politik. Karlsruhe 1928 Bergant Zvonko, Kranjska med dvema Ivanoma : idejno–politi čno soo čenje slovenskega politi čnega katolicizma in liberalizma na 261 VIRI IN LITERATURA prehodu iz 19. v 20. stoletje. Ljubljana 2004 Bergant Zvonko, Slovenski klasi čni liberalizem : idejno–politi čni zna čaj slovenskega liberalizma v letih 1891–1921. Ljubljana 2000 Bergsträsser Ludwig, Geschichte der politischen Parteien in Deutsch- land. München 1960 Boban Ljubo, Sporazum Cvetkovi ć–Maček. Beograd 1965 Bohanec Fran ček, Ivan Tav čar. Ljubljana 1985 Bracher Karl Dietrich, Die Auflösung der Weimar Republik : eine Studie zum Problem des Machtverfalls in der Demokratie. Vil- lingen 1955 Bracher Karl Dietrich, Die Entstehung der Weimarer Verfassung. Hannover 1963 Brumen Vinko, Srce v sredini : življenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka. Buenos Aires 1968 Conze Werner, Möglichkeiten und Grenzen der liberalen Arbeiter- bewegung in Deutschland : das Beispiel Schultze–Delitzschs. Heidelberg 1965 Cvirn Janez, Josip Sernec, rodoljub z dežele. Celje 2003 Cvirn Janez, Trdnjavski trikotnik : politi čna orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem (1861–1914). Maribor 1997 Čepi č Zdenko, Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji (1945– 1948). Maribor 1995 Čulinovi ć Ferdo, Državnopravna historija jugoslavenskih zemalja XIX. i XX. vijeka, 2. Zagreb 1954 Čulinovi ć Ferdo, Državnopravni razvitak Jugoslavije. Zagreb 1963 Čulinovi ć Ferdo, Jugoslavija izme đu dva rata, 2. Zagreb 1961 Dolenc Ervin, Kulturni boj : slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918–1929. Ljubljana 1996 Dolenec Ivan, Iz poslednjih let let Krekovega življenja. Ljubljana 1929 Dr. Janez Ev. Krek 1865–1917 : za desetletnico njegove smrti napi- sal Trentar (Abram Jože). Gorica 1928 Eisfeld Gerhard, Die Entstehung der liberalen Parteien in Deutsc- hland : Studien zu den Organisationen und Programmen der Liberalen und Demokraten. Hannover 1969 Engelsfeld Neda, Prvi parlament Kraljestva Srba, Hrvata i Slovenaca – Privremeno narodno predstavništvo. Zagreb 1989 Erjavec Fran, Slovenci : zemljepisni, zgodovinski, politi čni, kulturni, gospodarski in socialni pregled. Ljubljana 1923 Erjavec Fran, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem. Lju- bljana 1928 Faust Helmut, Geschichte der Genossenschaftsbewegung : Ur- sprung und Weg der Genossenschaften im deutschen Sprach- raum. Frankfurt am Main 1965 Federici Federico, Der deutsche Liberalismums : die Entwicklung einer politischen Idee von Immanuel Kant bis Thomas Mann. 262 Zürich 1946 Fesser Gerd, Linksliberalismus und Arbeiterbewegung : die Stel- lung der Deutschen Fortschrittspartei zur Arbeiterbewegung 1861–1866. Berlin 1976 Fischer Jasna, Čas vesolniga socialnega punta se bliža : socialna in politi čna zgodovina delavskega gibanja v Ljubljani od za četkov do leta 1889. Ljubljana 1984 Gantar Godina Irena, Neoslavizem in Slovenci. Ljubljana 1994 Gantar Godina Irena, T. G. Masaryk in masarykovstvo na Sloven- skem : 1895–1914. Ljubljana 1987 Gestrin Ferdo–Melik Vasilij, Slovenska zgodovina : od konca osem- najstega stoletja do 1918. Ljubljana 1966 Giese Friedrich, Staatsrecht : Grundlagen – Deutsche Verfassungen – Ausländische Verfassungssysteme. Wiesbaden 1956 Globo čnik Damir, Afera Theimer. Radovljica 2001 Globo čnik Damir, Vodiški čudeži : zgodoba o Vodiški Johanci. Ra- dovljica 1999 Goropevšek Branko, Slovenci na Štajerskem 1907–14 (magistrska naloga). Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino. Ljubljana 2000 Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev : zgodovina agrarnih panog, 1. Pavle Blaznik (ur.), Bogo Grafenauer (ur.), Sergij Vil- fan (ur.). Ljubljana 1970 Grdina Igor, Slovenci med tradicijo in perspektivo : politi čni mozaik 1860–1918. Ljubljana 2003 Grebing Helga, Geschichte der deutschen Parteien. Wiesbaden 1962 Hartenstein Wolfgang, Die Anfänge der Deutschen Volkspartei 1918–1920. Düsseldorf 1962 Hermann Schulze–Delitzsch’s Schriften und Reden. Herausgegeben von F. Thorwart, 1–2. Berlin 1909–1910 Hess Jürgen C., “Das ganze Deutschland soll es sein” : demokrati- scher Nationalismus in der Weimarer Republik am Beispiel der Deutschen Demokratischen Partei. Stuttgart 1978 Heuss Theodor, Schultze–Delitzsch : Leistung und Vermächtnis. Tübingen 1956 Hitze Franz, Die sociale Frage und die Bestrebungen zu ihrer Lö- sung. Paderborn 1877 “Homo sum…–” : Ivan Hribar in njegova Ljubljana : zbornik ob raz- stavi Mestnega muzeja Ljubljana. Čepi č, Taja (ur.), Rebolj, Ja- nja (ur.). Ljubljana 1997 Hribar Ivan, Franju Šukljetu v spominsko knjigo. Ljubljana 1926 Hribar Ivan, Moji spomini, 1–2. Ljubljana 1983,1984 Huber Ernst Rudolf, Deutsche Verfassungsgeschichte seit 1789, 6. Stuttgart – Berlin – Köln – Mainz 1981 Ilustrirana zgodovina Slovencev. Cvirn Janez ... (et al.). Ljubljana 1999 263 VIRI IN LITERATURA Iz naroda za narod! I. shod narodno–radikalnega dijaštva od 5. – 8. kimavca 1905 v Trstu. Ljubljana 1905 Jagodic Jože, Nadškof Jegli č : majhen oris velikega človeka. Celovec 1952 Jagodic Jože, Škofa Jegli ča seksualni pouk in vzgoja ljudstva : ina- vguralna disertacija (delni natis). Ljubljana 1944 Jamnik Anton, Liberalizem in vprašanje etike. Ljubljana 1998 Jegli č Anton Bonaventura, škof ljubljanski, Ženinom in nevestam : pouk za sre čen zakon. Ljubljana 1909 Jegli čev simpozij v Rimu. Edo Škulj (ur.). Celje 1991 Jur čec Ruda, Krek, Ljubljana 1935 Kacin–Wohinz Milica, Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918–1921. Maribor – Trst 1972 Kacin–Wohinz Milica, Narodnoobrambno gibanje primorskih Slo- vencev, 1–2. Koper – Trst 1977 Kermavner Dušan, Slovenska politika v letih 1879 do 1895 : politi č- nozgodovinske opombe k peti knjigi Ivana Prijatelja Slovenske kulturnopoliti čne in slovstvene zgodovine 1848–1895. Ljublja- na 1966 Klein–Hattingen Oskar, Geschichte des deutschen Liberalismus, 1. Berlin – Schöneberg 1911 Krek Janez Evangelist (1865–1917). Stanko Janeži č (ur.), Janez Ju- hant (ur.). Maribor 1998. Krek Janez Evangelist, Izbrani spisi, 1–4. Ivan Dolenec (ur.). Celje/ Prevalje 1923, 1925, 1927–1929, 1933, 5. Vinko Brumen (ur.). Celje 1993 Krek Janez Evangelist, Socijalizem. Ljubljana 1901 Krekov simpozij v Rimu. Edo Škulj (ur.). Celje 1992 Kržišnik Zvone, Slovenski politiki izza pomladi narodov. Ljubljana 1994 Lapajne Ivan, Jugoslovanski posojilni čar in zadrugar. Krško 1922 Lapajne Ivan, I. Letopis slovenskih posojilnic 1890. Celje 1891 Lazarević Žarko, Kme čki dolgovi na Slovenskem : socialno–ekonom- ski vidiki zadolženosti slovenskih kmetov 1848–1948. Ljublja- na 1994 Lon čar Dragotin, Politi čno življenje Slovencev : od 4. januarja 1797. do 6. januarja 1919. leta. Ljubljana 1921 Lubej France–Drejče, Odlo čitve. Ljubljana 1980 Lukas Hans, Der Deutsche Raiffeisenband : Entwicklung, Struktur und Funktion. Berlin 1972 Markeš Janez, To čka nacionalnega nesporazuma. Ljubljana 2001 Maruši č Branko, Sto slovenskih politikov. Ljubljana 2002 Mati ć Dragan, Nemci v Ljubljani : 1861–1918. Ljubljana 2002 Melik Vasilij, Slovenci 1848–1918 : razprave in članki. Maribor 2002 Melik Vasilij, Volitve na Slovenskem 1861–1918. Ljubljana 1965 Mikuž Metod, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917– 264 1941. Ljubljana 1965 Milatz Alfred, Die liberalen Parteien in der Weimarer Republik : po- litische Parteien in Deutschland und Frankreich 1918–1939. Wiesbaden 1969 Müssigang Albert, Die soziale Frage in der historischen Schule der deutschen Nationalökonomie. Tübingen 1968 Nemški imperijalizem. Ljubljana 1938 Neumann Sigmund, Die Parteien der Weimarer Republik. Stuttgart 1965 Offermann Toni, Arbeiterbewegung und liberales Bürgertum in De- utschland 1850–1863. Bonn 1979 Orožen Janko, Celje in slovensko hranilništvo. Celje 1977 Pankoke Eckart, Sociale Bewegung – Sociale Frage – Sociale Politik : Grundfragen der deutschen “Socialwissenschaft” im 19. Jahr- hundert. Stuttgart 1970 Pavlin Tomaž, Razvoj sokolstva v Sloveniji med leti 1929–1941 (dok- torska disertacija). Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino. Ljubljana 2000 Pelikan Egon, Akomodacija ideologije politi čnega katolicizma na Slovenskem. Maribor 1997 Perovšek Jurij, Liberalizem in vprašanje slovenstva : nacionalna po- litika liberalnega tabora v letih 1918–1929. Ljubljana 1996 Perovšek Jurij, Slovenska osamosvojitev v letu 1918 : študija o slo- venski državnosti v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Lju- bljana 1998 Pirc Jožko, Aleš Ušeni čnik in znamenja časov : katoliško gibanje na Slovenskem od konca 19. do srede 20. stoletja. Ljubljana 1986 Pleterski Janko, Dr. Ivan Šušterši č 1863–1925 : pot prvaka sloven- skega politi čnega katolicizma. Ljubljana 1998 Pleterski Janko, Narodi, Jugoslavija, revolucija. Ljubljana 1986 Pleterski Janko, Prva odlo čitev Slovencev za Jugoslavijo : politika na doma čih tleh med vojno 1914–1918. Ljubljana 1971 Pleterski Janko, Študije o slovenski zgodovini in narodnem vpraša- nju. Maribor 1981 Poli č Zoran, Vloga sokolske organizacije v zgodovini slovenskega na- roda. Ljubljana 1952 Predhodniki in pionirji zadružnega gibanja : po prof. Totomianzu. Poslovenil C. K. (Cvetko Kristan). Ljubljana 1925 Preuss Hugo, Der deutsche Nationalstaat. Frankfurt 1924 Preuss Hugo, Staat, Recht und Freiheit. Tübingen 1926 Preuss Hugo, Um die Reichsverfassung von Weimar. Berlin 1924 Prijatelj Ivan, Kulturna in politi čna zgodovina Slovencev : 1848– 1895, 1–5. Ljubljana 1938–1940 Prijatelj Ivan, Slovenska kulturnopoliti čna in slovstvena zgodovina 1848–1895, 1–6. Ljubljana 1966 Prunk Janko, Slovenski narodni vzpon : narodna politika 1768– 265 VIRI IN LITERATURA 1992. Ljubljana 1992 Ravnihar Vladimir, Mojega življenja pot. Ljubljana 1997 Ruggiero Guido de, Geschichte des Liberalismus in Europa. Aalen 1964 Rahten Andrej, Pozabljeni slovenski premier : politi čna biografija dr. Janka Brejca (1869–1934). Celovec – Ljubljana – Dunaj 2002 Rheinbaben Rochus, Liberale Politik im neuen Reiche. Karlsruhe 1928 Schauer Dolfe, Prva doba našega zadružništva : od nastanka do leta 1895. Ljubljana 1945 Schelm–Spangenberg Ursula, Die Deutsche Volkspartei im Lande Braunschweig : Gründung, Entwicklung, soziologische Struk- tur, politische Arbeit. Braunschweig 1964 Schneider Werner, Die Deutsche Demokratische Partei in der Wei- marer Republik 1924–1930. München 1978 Schulze–Delitzsch Hermann, Assoziationsbuch für deutsche Hand- werker und Arbeiter Leipzig 1853 Schulze–Delitzsch Hermann, Die Abschaffung des geschäftlichen Risikos durch Herrn Lassalle. Berlin 1866 Schulze–Delitzsch Hermann, Die arbeitenden Klassen und das As- soziationswesen in Deutschland als Programm zu einem deut- schen Kongreß. Leipzig 1858 Schulze–Delitzsch Hermann, Die Raiffeisenschen Darlehnskassen in der Rheinprovinz und die Grundkreditfrage für den ländli- chen Kleinbesitz. Leipzig 1875 Schulze–Delitzsch Hermann, Kapitel zu einem deutschen Arbeiter- katechismus. Leipzig 1863 Schulze–Delitzsch Hermann, Mitteilungen über gewerbliche und Arbeiter–Assoziationen. Leipzig 1850 Schulze–Delitzsch Hermann, Vorschußvereine als Volksbanken. Le- ipzig 1855 Schulze Hagen, Weimar : Deutschland 1918–1933. Berlin 1982 Seelmann–Eggebert Erich Lothar, Friedrich Wilhelm Raiffeisen : sein Lebensgang und sein genossenschaftsliches Werk. Stutt- gart 1928 Sheehan James J., German Liberalism in the Nineteenth Century. Chicago – London 1978 Sirc Ljubo, Med Hitlerjem in Titom. Ljubljana 1992 Slovenska kronika XIX. stoletja, 1–3. Cvirn Janez … (et al.) (ur.). Ljubljana 2001–2003 Slovenska kronika XX. stoletja, 1. Bajt Drago (ur.), Drnovšek Mar- jan (ur.). Ljubljana 1995 Slovenska novejša zgodovina : od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992. Bo- rak Neven ... (et al.). Ljubljana 2005 Stephan Werner, Aufstieg und Verfall des Linksliberalismus 1918– 1933 : Geschichte der Deutschen Demokratischen Partei. Gö- 266 tingen 1973 Stillich Oscar, Die politischen Parteien in Deutschland, 2. Leipzig 1911 Stiplovšek Miroslav, Slovenski parlamentarizem 1927–1929 : avto- nomisti čna prizadevanja skupš čin ljubljanske in mariborske oblasti za ekonomsko–socialni in prosvetno–kulturni razvoj Slovenije ter za udejanjenje parlamentarizma. Ljubljana 2000 Stroj Alojzij, Govor za dvajsetletnico škofovskega posve čenja kne- zoškofa dr. Antona B. Jegli ča na praznik Marijinega imena, 12. septembra 1917, oziroma v nedeljo Marijinega imena 1917. Ljubljana 1917 Šorn Jože, Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919–1924. Ljubljana 1997 Štibler Miloš, Zadružništvo, 1. Ljubljana 1931 Šuklje Franjo, Iz mojih spominov, 1–3. Ljubljana 1926–1929 Terzi ć Velimir, Slom Kraljevine Jugoslavije 1941 : uzroci i posledice poraza, 2. Beograd – Ljubljana – Titograd 1983 Totomianz Vahana, Osnove zadružništva. Ljubljana 1940 Tr ček Fran, Oris zadružništva. Ljubljana 1936 Treue Wolfgang, Die deutsche Parteien. Wiesbaden 1962 Velikonja Narte, Oporoka nadškofa Jegli ča. Ljubljana 1938 Viči č Milan, Zadružništvo : smeri, zgodovina in sistemi, 1. Beograd 1937 Vide čnik Aleksander, Denarništvo v Celju : od hranilnice do banke. Celje 1989 Vidovič–Miklav či č Anka, Mladina med nacionalizmom in katoliciz- mom : pregled razvoja in dejavnosti mladinskih organizacij, društev in gibanj v liberalno–unitarnem in katoliškem taboru v letih 1929–1941 v jugoslovanskem delu Slovenije. Ljubljana 1994 Vilfan Sergij, Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana 1996 Vodušek Stari č Jerca, Prevzem oblasti 1944–1946. Ljubljana 1992 Vodušek Stari č Jerca, Slovenski špijoni in SOE 1938–1942. Ljublja- na 2002 Vošnjak Josip, Spomini. Ljubljana 1982 Vovko Andrej, Mal položi dar ... domu na altar : portret slovenske narodnoobrambne šolske organizacije Družbe sv. Cirila in Me- toda 1885–1918. Ljubljana 1994 Ze čevi ć Mom čilo, Na zgodovinski prelomnici : Slovenci v politiki ju- goslovanske države 1918–1929, 1. Maribor 1986 Ze čevi ć Mom čilo, Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko ze- dinjenje 1917–1921 : od majniške deklaracije do vidovdanske ustave. Maribor 1977 Zgodovina Slovencev. Čepi č Zdenko … (et al.). Ljubljana 1979 Žižek Slavoj, Jezik, ideologija, Slovenci. Ljubljana 1987 267 VIRI IN LITERATURA 2. Razprave in članki Adami č France, Razvojna obdobja slovenskega zadružništva. V: Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, 24. Lju- bljana 1975, str. 7–20 Aldenhoff Rita, Das Selbsthilfemodell als liberale Antwort auf die soziale Frage im 19. Jahrhundert. V: Karl Holl, Günter Traut- mann, Hans Vorländer (Hg.), Sozialer Liberalismus. Götingen 1986, str. 57–69 Bambach Ralf, Gesellschaftskritiker, Sozialreformer und “Katheder- sozialisten”. V: Pipers Handbuch der politischen Ideen. Her- ausgegeben von Iring Fetscher und Herfried Münkler, 4. Mün- chen – Zürich 1986, str. 402–408 Benede či č Ana, Vloga prof. dr. Mihajla Rostoharja v prizadevanjih za ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani. Obzornik, 1987/4, 5, str. 265–272, 337–343 Benedik Metod, Janez Evangelist Krek in njegov čas. Bogoslovni vestnik, 1988/1, str. 5–11 Bermbach Udo, Liberalismus. Pipers Handbuch der politischen Ide- en. Herausgegeben von Iring Fetscher und Herfried Münkler, 4. München – Zürich 1986, str. 323–368 Borko Božidar, Odhod dr. Eduarda Beneša. Misel in delo, 1938/10– 11, str. 293–299 Cvirn Janez, Slovenska politika na Štajerskem ob koncu šestdese- tih let 19. stoletja. Zgodovinski časopis, 1993/4, str. 523–529 Čeferin Emil, Pregled zadružnega prava, zlasti o kmetijskih zadru- gah, v sto letih na slovenskem ozemlju. V: Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, 24. Ljubljana 1975, str. 37–62 Dolenec Ivan, Kulise okrog Kreka in njegov kult. Beseda o sodobnih vprašanjih, 1934/9–10, str. 172–179 Dolenec Ivan, Življenje in delo v letih 1892 do 1897. V: Janez Evan- gelist Krek, Izbrani spisi, 2/1. Prevalje 1927, str. 3–46 Drnovšek Marjan, Oris odnosa ljubljanskega ob činskega sveta do mestnega razvoja 1850–1914 s posebnim poudarkom na Hri- barjevi dobi. V: Zgodovina Ljubljane : prispevki za monografijo : gradivo s Posvetovanja o zgodovini Ljubljane, 16. in 17. novem- bra 1983 v Ljubljani. Ferdo Gestrin (ur.). Ljubljana 1984, str. 212–237 Erjavec Fran, Avtonomisti čna izjava slov. kulturnih delavcev : iz spominov. Zgodovinski zbornik. Buenos Aires 1958, str. 1–30 Filipi č Andrej, Iz socialne in politi čne zgodovine Slovenije. V: Zbor- nik Svobodne Slovenije. Miloš Stare … (et al.) (ur.). Buenos Aires 1964, 1965, str. 149–170, 12–32 Fricke Dieter, Verband Deutscher Arbeitervereine (VDAV). V: Die- ter Fricke (Hrsg.). Lexikon zur Parteiengeschichte : die bür- gerlichen und kleinbürgerlichen Parteien und Verbände in Deutschland, 4. Köln 1986, str. 253–265 268 Gabri č Aleš, Boris Frulan – drugi č obsojen na smrt. V: Usoda sloven- skih demokrati čnih izobražencev : Angela Vode in Boris Furlan – žrtvi Nagodetovega procesa. Peter Vodopivec (ur.). Ljubljana 2001, str. 195–210 Gligorijevi ć Branislav, Organizacija jugoslovenskih nacijonalista (Orjuna). Istorija XX. veka, 1963/5, str. 315–396 Gligorijevi ć Branislav, Profašisti čka organizacija “Orjuna” i revolu- cionarni radnički pokret Jugoslavije. V: Revolucionarno dela- vsko gibanje v Sloveniji v letih 1921–1924. Tone Ferenc … (et al.) (ur.). Ljubljana 1975, str. 123–134 Godeša Bojan, Boris Furlan in Osvobodilna fronta. V: Usoda sloven- skih demokrati čnih izobražencev : Angela Vode in Boris Furlan – žrtvi Nagodetovega procesa. Peter Vodopivec (ur.). Ljubljana 2001, str. 182–194 Gostin čar Jože, Dr. J. Ev. Krek. Beseda o sodobnih vprašanjih, 1934/ 5, str. 110–112 Grafenauer Bogo, razprava, Revija 2000, 1988/40–41, str. 42–44 Grahor Ivo, Dr. J. Ev. Krek. Beseda o sodobnih vprašanjih, 1934/2, 3, 4, 5, 6, 7–8, str. 25–27, 52–55, 73–77, 105–110, 121–127, 140–145 Granda Stane, Poskus organiziranja slovenskega zavarovalništva v Ljubljani v drugi polovici 19. stoletja. V: Zgodovina Ljubljane : prispevki za monografijo : gradivo s Posvetovanja o zgodovini Ljubljane, 16. in 17. novembra 1983 v Ljubljani. Ferdo Gestrin (ur.). Ljubljana 1984, str. 238–244 Granda Stane, Zadružništvo v slovenskih deželah. V: Dokumenti slovenstva. Jože Žontar (ur.). Ljubljana 1994, str. 225–229 Grdina Igor, Kratka zgodovina Slovenske zemljoradniške in Sloven- ske republikanske stranke Antona Nova čana. Zgodovinski ča- sopis, 1989/1, str. 77–96 Historicus, “K sovražnostim med Sovjetsko Rusijo in Finsko”. Čas, 1939–1940/5–6, str. 256 Ho čevar Toussaint, Slovensko poslovno ban čništvo kot inovacijski dejavnik 1900–1930. V: Zgodovina denarstva in ban čništva na Slovenskem. Peter Kos … (et al.) (ur.). Ljubljana 1987, str. 61–74 Höhne Roland / Kolboom Ingo, Sozialliberalismus in Frankreich : Ambivalenzen und Grenzen des französischen Liberalismus in Geschichte und Gegenwart. V: Karl Holl, Günter Trautmann, Hans Vorländer (Hg.), Sozialer Liberalismus. Göttingen 1986, str. 149–170 Hribar Ivan, K sovražnostim med Sovjetsko Rusijo in Finsko. Misel in delo, 1940/1, str. 6–12 Hribar Ivan, Sojuz sovjetskih socijalisti českih respublik (SSSR) : s pti čjega razgleda. Misel in delo, 1941/1, str. 4–11 Hribar Ivan, Sojuz sovjetskih socijalisti českih respublik (SSSR), 2. Misel in delo, 1941/2–3, str. 43–46 269 VIRI IN LITERATURA Hribar Ivan, Velika neznanka, 1. Misel in delo, 1940/8–9, str. 183– 194 Hribar Ivan, Velika neznanka, 3. Misel in delo, 1940/12, str. 281– 286 Ileši č Svetozar, Sodobna politika “prostora”. Misel in delo, 1941/2– 3, str. 39–43 Jež Fran, Dr. Krekovo politi čno delo. V: Ob 50–letnici dr. Janeza Evangelista Kreka. Ljubljana 1917, str. 83–94 Juhant Janez, Krekova osebnost. Bogoslovni vestnik, 1988/1, str. 13–19 Juhant Janez, Teološke osnove Krekovega socializma. Revija 2000, 1988/40–41, str. 34–38 Juhant Janez, Življenje in delo. V: Krekovo berilo. Janez Juhant (ur.). Celje 1989, str. 7–22 Kmecl Matjaž, Janez Evangelist Krek kot leposlovec. Revija 2000, 1988/40–41, str. 28–30 Koch Rainer, Liberalismus und soziale Frage im 19. Jahrhundert. V: Karl Holl, Günter Trautmann, Hans Vorländer (Hg.), Sozi- aler Liberalismus. Göttingen 1986, str. 17–33 Kova č Stane, razprava. Revija 2000, 1988/40–41, str. 47 Kralj Anton, Iz zgodovine slovenskega zadružništva. V: Slovenci v desetletju 1918–1928 : zbornik razprav iz kulturne, gospodar- ske in politi čne zgodovine. Josip Mal (ur.). Ljubljana 1928, str. 537–551 Kranjc Janez, Boris Furlan kot profesor in dekan Pravne fakultete v Ljubljani v dokumentih univerzitetnega arhiva in zapisnikih fakultetnega sveta Pravne fakultete. V: Usoda slovenskih de- mokrati čnih izobražencev : Angela Vode in Boris Furlan – žrtvi Nagodetovega procesa. Peter Vodopivec (ur.). Ljubljana 2001, str. 136–138 Kresal France, Delavsko zadružništvo na Slovenskem. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1970/1–2, str. 67–79 Kržišnik–Buki ć Vera, Mihajlo Rostohar in “Napredna misel”. Zgodo- vinski časopis, 1974/3–4, str. 321–346 Langewiesche Dieter, Deutscher Liberalismus im europäischen Ver- gleich : Konzeption und Ergebnisse. V: Liberalismus im 19. Jahrhundert : Deutschland im europäischen Vergleich. Heraus- gegeben von Dieter Langewiesche. Götingen 1988, str. 11–19 Lazarević Žarko, Celje – prvotno središ če slovenskega zadružništva : od Zveze slovenskih posojilnic do Zadružne zveze v Celju 1883– 1905. V: Celjski zbornik 1994. Celje 1994, str. 109–133 Lazarević Žarko, Nacionalne in gospodarske prvine slovenskega za- družništva. V: Stiplovškov zbornik. Dušan Ne ćak (ur.) Ljublja- na 2005, str. 159–168 Lazarević Žarko, Na južnih obzorjih : gospodarska izkušnja Sloven- cev v prvi jugoslovanski državi. Nova revija, 1995/156–157, str. 189–208 270 Lazarević Žarko, Zadružništvo v Sloveniji v dobi kapitalizma : siste- mi in organizacije. Arhivi, 1994/1–2, str. 12–18 Lukan Walter, Janez Ev. Krek in slovensko nacionalno vprašanje. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1982/1–2, str. 25– 53 Mahni č Mirko, Krekovo leposlovno delo. Bogoslovni vestnik, 1988/1, str. 33–44 Melik Anton, Ob združitvi Avstrije z Nem čijo. Misel in delo, 1938/2– 3, str. 47–52 Melik Vasilij, Napredni mislec in politik dr. Mihajlo Rostohar. V: Kr- ško skozi čas : 1477–1977 : zbornik ob 500–letnici mesta. Lado Smrekar (ur.). Krško 1977, str. 251–261 Melik Vasilij, Perovšek Jurij, Stiplovšek Miroslav, Ferenc Tone, Ne ćak Dušan, Politi čna stranka. V: Enciklopedija Slovenije, 9. Marjan Javornik (ur.), Dušan Voglar (ur.), Alenka Dermastia (ur.). Ljubljana 1995, str. 81–87 M. G. V., Korporacijska država v Italiji. Misel in delo, 1935/5, 6, str. 95–100, 120–123 Mikuž Metod, Razvoj slovenskih politi čnih strank (1918 do za č. 1929) v stari Jugoslaviji. Zgodovinski časopis, 1955/1–4, str. 107–139 Pe čjak Vid, Poskus zgodovine psihologije na Slovenskem. Zgodovin- ski časopis, 1982/1–2, str. 85–94 Perovšek Jurij, Idejni, socialnogospodarski in narodnopoliti čni na- zori slovenskega meš čanstva v času med svetovnima vojnama (1918–1941). Zgodovinski časopis, 1997/4, str. 529–554 Perovšek Jurij, Jugoslavija – pri čakovanja in realnost. V: Slovenija 1848–1998: iskanje lastne poti. Stane Granda (ur.), Barbara Šatej (ur.). Ljubljana 1998, str. 234–256 Perovšek Jurij, Lon čarjevi narodni in idejno–politi čni pogledi v času med svetovnima vojnama. Glasnik Slovenske matice, 1994/1– 2, str. 42–54 Perovšek Jurij, Oris življenja in dela Josipa Rusa. V: Josip Rus An- drej, Pri čevanja in spomini : o sokolstvu, Osvobodilni fronti in novi Jugoslaviji. Jurij Perovšek (ur.). Ljubljana 1989, str. 5–24 Perovšek Jurij, Orjuna. V: Enciklopedija Slovenije, 8. Marjan Javor- nik (ur.), Dušan Voglar (ur.), Alenka Dermastia (ur.). Ljubljana 1994, str. 157–158 Perovšek Jurij, Politi čne razmere na Slovenskem na prehodu iz 19. v 20. stoletje. V: Zbornik simpozija ob stoletnici za četka gradnje prve slovenske gimnazije. Robert A. Jernej či č (ur.). Ljubljana 2002, str. 29–47 Perovšek Jurij, Slovenci in Jugoslavija v letih 1918–1941. Časopis za zgodovino in narodopisje, 1998/1, str. 55–74 Perovšek Jurij, Slovenci in Jugoslavija v tridesetih letih. V: Sloven- ska trideseta leta. Peter Vodopivec (ur.), Joža Mahni č (ur.). Lju- 271 VIRI IN LITERATURA bljana 1997, str. 18–32 Perovšek Jurij, Slovenska politika in vprašanje državne ureditve med zasedanjem Ustavodajne skupš čine Kraljevine SHS (1920– 1921). Studia Historica Slovenica, 2002/2, str. 431–445 Perovšek Jurij, Slovenski avtonomizem socialisti čne smeri v letu 1923. Prispevki za novejšo zgodovino, 1994/2, str. 163–176 Perovšek Jurij, Unitaristi čni in centralisti čni značaj vidovdanske ustave. Prispevki za novejšo zgodovino, 1993/1–2, str. 17–26 Perovšek Jurij, Ušeni čnik in Jugoslovanstvo. V: Aleš Ušeni čnik, čas in ideje 1868 – 1952 : zbornik razprav s simpozija SAZU ob 50. obletnici smrti. Matija Ogrin (ur.), Janez Juhant (ur.). Ljublja- na 2004, str. 97–108 Pirc Jožko, Rimski katolik in lo čitev duhov. V: Mahni čev simpozij v Rimu. Edo Škulj (ur.). Celje 1990, str. 109–126 Pivec Melita, Programi politi čnih strank in statistika volitev. V: Slo- venci v desetletju 1918–1918 : zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politi čne zgodovine. Josip Mal (ur.). Ljubljana 1928, str. 357–373 Polec Janko, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slo- vensko Univerzo. V: Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. Ljubljana 1929, str. 1–229 Prunk Janko, Krekova tradicija. Revija 2000, 1988/40–41, str. 3– 23 Prunk Janko, Škof Jegli č – politik. Kronika, 1971/1, 3, str. 30–42, 169–177 Prunk Janko, Zveza delovnega ljudstva v Ljubljani za ob činske voli- tve decembra 1922. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1971–1972/1–2, str. 199–228 Ratej Mateja, Slovenska obrtniška/liberalna stranka. Časopis za zgodovino in narodopisje, 2001/3–4, str. 451–478 Rohe Karl, Sozialer Liberalismus in Großbritannien in komparati- ver Perpektive : zur Gesellschaftstheorie des New Liberalism 1880–1914. V: Karl Holl, Günter Trautmann, Hans Vorländer (Hg.), Sozialer Liberalismus. Göttingen 1986, str. 110–125 Rostohar Mihajlo, Katoliško naziranje o narodnosti. Napredna mi- sel, 1912/1, str. 4–17 Rostohar Mihajlo, Narodni radikalizem in socialna demokracija. Omladina, 1911/7–8, str. 147–155 Rostohar Mihajlo, Naš narodni problem. Napredna misel, 1912/6, str. 245–253 Rostohar Mihajlo, Ušeni čnik in jugoslovanstvo. Napredna misel, 1912/4, 5 str. 179–182, 215–218 Rostohar Mihajlo, Ušeni čnik pa narodnost. Napredna misel, 1912/2, str. 73–78 Rostohar Mihajlo, Vera in narodnost. Napredna misel, 1912/4, str. 174–179 Schauer Dolfe, Miha Vošnjak. V: Zadružni zbornik : izdan ob sto- 272 letnici rojstva Mihe Vošnjaka o četa slov. zadružništva. Fran Tr ček (ur.). Ljubljana 1937, str. 5–41 Schieder Theodor, Die Krise des bürgerlichen Liberalismus : ein Beitrag zum Verhältnis von politischer und gesellschaftlicher Verfassung. V: Liberalismus. Herausgegeben von Lothar Gall. Köln 1976, str. 187–207 Schiller Theo, “Sozialliberalismus” : Thesen zu einem Transatlanti- schen Vergleich. V: Karl Holl, Günter Trautmann, Hans Vorlän- der (Hg.), Sozialer Liberalismus. Göttingen 1986, str. 171–187 Schulze Bernhard, Zur linksliberalen Ideologie und Politik : ein Beitrag zur politischen Biographie Schultze–Delitzschs. V: Die großpreußisch–militaristische Reichsgründung 1871 : Voraus- setzungen und Folgen, 1. Herausgegeben von Horst Bartel und Ernst Engelberg. Berlin 1971, str. 271–307 Sheehan James J., Liberalismus und Gesellschaft in Deutschland 1815–1848. V: Liberalismus. Herausgegeben von Lothar Gall. Köln 1976, str. 208–231 Sirc Ljubo, Boris Furlan – moj profesor in soobsojenec. V: Usoda slovenskih demokrati čnih izobražencev : Angela Vode in Bo- ris Furlan – žrtvi Nagodetovega procesa. Peter Vodopivec (ur.). Ljubljana 2001, str. 99–109 Slovenicus, Mi in Rusija. Misel in delo, 1940/5–6, str. 105–110 Stavbar Vlasta, Izjave v podporo Majniške deklaracije. Zgodovin- ski časopis, 1992/3, 4, str. 357–381, 497–507, 1993/1, str. 99–106 Stiplovšek Miroslav, Državne ureditve na jugoslovanskem ozemlju Slovenije 1929–1941. Arhivi, 1996/1–2, str. 39– 51 Stiplovšek Miroslav, Ukinitev oblastnih samouprav in oblikovanje banske uprave Dravske banovine leta 1929. Prispevki za no- vejšo zgodovino, 1997/2, str. 93–104 Stiplovšek Miroslav, Železni čarska in splošna stavka. V: Slovenska kronika XX. stoletja, 1. Marjan Drnovšek (ur.), Drago Bajt (ur.). Ljubljana 1995, str. 241–242 Stres Peter, Janez Evangelist Krek in Goriška : idejne in politi čne usmeritve v slovenski goriški politiki pred 1. svetovno vojno. Revija 2000, 1988/40–41, str. 56–63 Theiner Peter, Friedrich Naumann und der soziale Liberalismus im Kaiserreich. V: Karl Holl, Günter Trautmann, Hans Vorländer (Hg.), Sozialer Liberalismus. Göttingen 1986, str. 72–83 Trautmann Günter, Die industriegesellschaftliche Herausforderung des Liberalismus : Staatsintervention und Sozialreform in der Politikökonomie des 18./19. Jahrhunderts. V: Karl Holl, Gün- ter Trautmann, Hans Vorländer (Hg.), Sozialer Liberalismus. Göttingen 1986, str. 34–56 Trautmann Günter, Einleitung: Der soziale Liberalismus – Eine par- teibildende Kraft? V: Karl Holl, Günter Trautmann, Hans Vor- länder (Hg.), Sozialer Liberalismus. Göttingen 1986, str. 9–16 273 VIRI IN LITERATURA Tr ček Fran, Razvoj posameznih panog. V: Zadružni zbornik : izdan ob stoletnici rojstva Mihe Vošnjaka o četa slov. zadružništva. Fran Tr ček (ur.). Ljubljana 1937, str. 55–82 Ullrich Hartmut, Sozialer Liberalismus in Italien. V: Karl Holl, Gün- ter Trautmann, Hans Vorländer (Hg.), Sozialer Liberalismus. Göttingen 1986, str. 126–148 Ušeni čnik Aleš, Dr. Rostoharjev narodni radikalizem in vera. Čas, 1912/1, str. 61–63 Ušeni čnik Aleš, Narodni radikalizem. Katoliški obzornik, 1905/1, str. 57–64 Ušeni čnik Aleš, Narodni radikalizem. Katoliški obzornik, 1906/2, str. 217–219 Ušeni čnik Aleš, Narodnost in etika. Čas, 1913/2, str. 143–146 Ušeni čnik Aleš, Naši boji in krš čansko na čelo. Čas, 1912/1, str. 1–8 Ušeni čnik Aleš, Vera in narodnost. Čas, 1912/5, str. 378–380 Vidovič–Miklav či č Anka, Krekovo zadružništvo : teorija in praksa. V: Krekov simpozij v Rimu. Edo Škulj (ur.). Celje 1992, str. 174–181 Vidovič–Miklav či č Anka, Pogledi na francosko revolucijo v tisku li- beralne provinience 1929–1940. Zgodovinski časopis, 1990/2, str. 221–233 Vodopivec Peter: Boris Furlan (1894–1957). V: Usoda slovenskih de- mokrati čnih izobražencev : Angela Vode in Boris Furlan – žrtvi Nagodetovega procesa. Peter Vodopivec (ur.). Ljubljana 2001, str. 89–98 Vodopivec Peter, Perovšek Jurij, Vodušek Stari č Jerca, Ne ćak Du- šan, Liberalizem. V: Enciklopedija Slovenije, 6. V: Marjan Ja- vornik (ur.), Dušan Voglar (ur.), Alenka Dermastia (ur.). Lju- bljana 1992, str. 163–167 Vodušek Stari č Jerca, Boris Furlan: britanski agent ali zgolj povoj- na opozicija? V: Usoda slovenskih demokrati čnih izobražencev : Angela Vode in Boris Furlan – žrtvi Nagodetovega procesa. Peter Vodopivec (ur.). Ljubljana 2001, str. 160–181 Vodušek Stari č Jerca, Liberalni patriotizem in intransigenca leta 1941. Prispevki za novejšo zgodovino 2001/2, str. 59–76 Vorländer Hans, Der Soziale Liberalismus der F. D. P. V: Karl Holl, Günter Trautmann, Hans Vorländer (Hg.), Sozialer Liberalis- mus. Göttingen 1986, str. 190–226 Vr čon Branko, Monakovska metoda. Misel in delo, 1938/10–11, str. 324–333 Vr čon Branko, Nova faza vojne. Misel in delo, 1940/4, str. 90–94 Vr čon Branko, Nove spremembe v Evropi. Misel in delo, 1939/3–4, str. 125–131 Vr čon Branko, Novo vojno podro čje. Misel in delo, 1940/10–11, str. 256–262 Vr čon Branko, Ob robu vojne. Misel in delo, 1940/2–3, str. 53–60 274 Vr čon Branko, Po anšlusu. Misel in delo, 1938/4–5, str. 131–136 Vr čon Branko, Pred tretjo fazo vojne. Misel in delo, 1940/7, str. 170–175 Vr čon Branko, Vojna. Misel in delo, 1939/8–9, 291–294 Vr čon Branko, Vojna presene čenj. Misel in delo, 1940/5–6, str. 130–132 Vr čon Branko, Vojna se nadaljuje. Misel in delo, 1940/8–9, str. 211–219 Ze čevi ć Mom čilo, Neki pogledi u Srbiji na politi čku delatnost dr. Antona Korošca 1918–1940. Prispevki za novejšo zgodovino, 1991/1, str. 55–74 Zwitter Fran (Observator), Bankrot slovenskega liberalizma. Sodob- nost, 1935/7–8, str. 303–304 Zwitter Fran, Narodnost in politika pri Slovencih. Zgodovinski časo- pis, 1947/1–4, str. 31–69 Žerjav Gregor, Program “Omladine”. Omladina, 1904/1, str. 1–3 275 OSEBNO KAZALO Osebno kazalo A Abram, Jože (Trentar) 111, 261 Adam, svetopisemski 133 Adami č, France 39, 267 Albertin, Lothar 173, 260 Aldenhoff, Rita 22, 24–27, 29–33, 260, 267 Aleksander I., Kara đorđevi ć 125, 133, 166, 169, 180 Antonij, Mark (Anton, Mark) 217 Asqwith, Herbert Henry 44 Aškerc, Anton 65, 66, 75, 155 Atanazij, Veliki, sv. 91 B Bajt, Drago 129, 265, 272 Bambach, Ralf 28, 30, 31, 267 Bartel, Horst 19, 272 Barth, Theodor 45 Bauer, Antun 105 Bäumer, Gertrud 174, 260 Benede či č, Ana 147, 267 Benedik, Metod 112, 267 Beneš, Eduard 128, 129, 140, 225, 267 Berce (Brce), Anton 96, 97 Bergant, Zvonko 12, 13, 20, 54–58, 70–72, 90, 141, 204, 210, 220, 260, 261 Bergsträsser, Ludwig 173, 261 Bermbach, Udo 17, 267 Blaznik, Pavle 39, 262 Boban, Ljubo 180, 181, 184, 185, 261 Bohanec, Fran ček 12, 57, 120, 261 Böhmert, Viktor 21 276 Borak, Neven 265 Borko, Božidar 225, 267 Bouglé, Célestin 45 Bracher, Karl Dietrich 173, 176, 257, 261 Brejc, Janko 105, 106, 139, 163, 265 Brence, Ivan 67, 71 Brezigar, Milko 218 Breznik, Josip 215 Brinar, Fr. 194 Broz Josip Tito 13, 241, 265 Brumen, Vinko 111, 112, 120, 122, 123, 261, 263 Buisson, Ferdinand 45 C Campbell–Bannerman, Henry 44 Cankar, Ivan 55, 56, 92, 106, 257 Cankar, Karel 55 Cepeli ć, Milko 86, 87 Chamberlain, Neville 224 Churchill, Winston 44 Ciril in Metod, sv. 51, 68, 213, 266 Conze, Werner 19, 20, 25, 26, 30, 261 Cvetkovi ć, Dragiša 180–182, 184, 185, 261 Cvirn, Janez 12, 13, 38, 194, 261, 262, 265, 267 Č Čeferin, Emil 37, 267 Čepi č, Taja 64, 262 Čepi č, Zdenko 130, 131, 261, 266 Černe, Fran 213 Čulinovi ć, Ferdo 180–182, 184, 261 D Daladier, Édouard 224 Dascalescu, Stefana 13 David, svetopisemski 122 De Cavour, Camillo Benso 133 Dermastia, Alenka 79, 270, 273 De Ruggiero, Guido 27, 265 Dimnik, Ivan 63 Doki ć, Đura 139 Dolar 213 Dolenc, Ervin 138, 163, 261 Dolenec, Ivan 76, 100, 111, 112, 120, 261, 263, 267 Dominique, Pierre 228 Drnovšek, Marjan 64, 129, 265, 267, 272 277 OSEBNO KAZALO E Eisfeld, Gerhard 22, 26, 30, 261 Engelberg, Ernst 19, 272 Engels, Friedrich 82, 116, 128 Engelsfeld, Neda 134, 261 Erjavec, Fran 11, 52–55, 57, 68, 70, 74, 76, 92, 98, 100–102, 118, 138, 141, 210, 261, 267 Eva, svetopisemska 133 F Faust, Helmut 18, 19, 22–24, 26–28, 30, 31, 33–35, 39, 261 Federici, Federico 177, 261 Ferenc, Tone 12, 79, 268, 270 Fesser, Gerd 25, 262 Fetscher, Iring 17, 28, 267 Filipi č, Andrej 111, 267 Finžgar, Fran Saleški 122 Fischer, Jasna 40, 51, 141, 258, 262 Fornazari č, Slavko 213 Fricke, Dieter 25, 267 Furlan, Boris 12, 241, 268, 269, 272, 273 G Gabri č, Aleš 241, 268 Gall, Lothar 18, 32, 257, 272 Gangl, Engelbert L. 187 Gantar Godina, Irena 63, 64, 79, 147, 148, 262 Gasparri, Peter 106 Gestrin, Ferdo 12, 51, 53–55, 64, 65, 70, 110, 111, 193, 210, 262, 267, 268 Gide, Charles 45 Giese, Friedrich 175, 176, 262 Giolitti, Giovanni 44 Gligorijevi ć, Branislav 79, 268 Globo čnik, Damir 76, 100, 101, 262 Godeša, Bojan 241, 268 Goethe, Johann Wolfgang 13 Gogal, Anica 216 Gori čar, Franjo 194 Goropevšek, Branko 12, 262 Gosar, Andrej 130–132, 142, 183 Gostin čar, Jože 111, 120, 268 Grafenauer, Bogo 39, 112, 262, 268 Grahor, Ivo 111, 112, 120, 268 Granda, Stane 35, 38, 39, 65, 160, 268, 270 Grdina, Igor 13, 141, 262, 268 Grebing, Helga 173, 262 278 Gregor či č, Simon 75 Gregorka 213, 214 H Haken, Anton 196 Hartenstein, Wolfgang 173, 262 Hess, Jürgen C. 174, 178, 262 Heuss, Theodor 20, 25, 33, 176, 262 Hitler, Adolf 13, 224, 228, 234, 238, 239, 241, 265 Hitze, Franz 21, 22, 26, 29, 30, 116, 262 Ho čevar, Toussaint 57, 268 Höhne, Roland 45, 46, 48, 268 Holl, Karl 18, 22, 32, 43–45, 48, 267–269, 271–273 Horák, Jan (Ivan) Nepomuk 40 Hrašovec, Juro 196 Hribar, Ivan 7, 10, 13, 63–83, 86–90, 92, 94, 103, 120, 121, 124, 125, 213, 215, 228, 247, 253, 254, 262, 267–269 Hribar, Micika 83 Hribar, Zlatica 83 Huber, Ernst Rudolf 175–177, 257, 262 I Ileši č, Fran 215 Ileši č, Svetozar 237, 238, 269 J Jagodic, Jože 76, 77, 85, 87–89, 91–94, 96–98, 100, 102, 263 Jamnik, Anton 13, 263 Janez, apostol 88 Janeži č, Stanko 112, 263 Jankovi ć, Dragoslav 161, 197, 257 Javornik, Marjan 79, 270, 273 Jegli č, Anton Bonaventura 7, 10, 76, 77, 84–109, 112, 113, 117, 124, 195, 247, 253, 257, 258, 263, 266, 271 Jelenc, Luka 96, 215 Jernejči č, Robert A. 92, 270 Jerovšek, Ivanka (Vodiška Johanca) 101, 102, 262 Jezus, Kristus – Mesija 87, 90, 100, 101, 116, 132, 133 Jež, Fran 113, 118, 269 Joffe, Adolf 129 J. P. ( → Perovšek, Jurij) Juhant, Janez 14, 85, 111, 112, 147, 149, 260, 263, 269, 271 Junij ( → Mahni č, Anton) Jur čec, Ruda 53, 70, 111, 112, 118, 120, 263 279 OSEBNO KAZALO K Kacin–Wohinz, Milica 12, 217, 263 Kaisper, 94 Kalan, Ernest 201 Kandus, Nataša 13 Kant, Immanuel 177, 262 Kara đorđevi ći 137, 140 Karba, Rihard 194 Kejžar, I. 214, 215 Kermavner, Dušan 12, 65, 66, 73, 263 Kersnik, Janko 213 Klein–Hattingen, Oskar 19, 27, 28, 30, 263 Klun, Karel 75 Kmecl, Matjaž 120, 269 Koch, Erich 177, 178, 269 Koch, Rainer 18, 43, 257 Kolari č 194 Kolboom, Ingo 45, 46, 48, 268 Konstancij, II. 91 Konstantinovi ć, Mihajlo 182 Korošec, Anton 75, 77, 85, 102–104, 108, 124, 183, 195, 274 Kos, Peter 57, 268 Kostajnar 210, 211 Kova č, Stane 110, 269 Kralj, Anton 36–41, 269 Kramer, Albert 184, 195, 196, 198–201, 211, 212, 215, 218 Kranjc, Janez 241, 269 Krek, Janez Evangelist 7, 10, 41, 53, 55, 70, 76, 77, 85, 100, 101, 102, 108, 110–124, 195, 247, 253, 261, 263, 267–273 Krek, Miha 182 Kresal, France 20, 39, 269 Kristan, Cvetko 264 Kristan, Etbin 55 Kristus ( → Jezus, Kristus – Mesija) Krizman, Bogdan 161, 197, 257 Kržišnik–Buki ć, Vera 147, 269 Kržišnik, Zvone 12, 73, 263 Kukovec, Vekoslav 124, 161, 193–198, 201–203, 207, 213, 215, 218–221, 257 Kulovec, Fran 185, 187 Kunej, Anton 194 Kunej, Ferdo 196 L Laginja, Matko 104, 105 Langewiesche, Dieter 17, 269 Lapajne, Ivan 20, 37, 263 280 Lassalle, Ferdinand 27, 28, 40 Lazarević, Žarko 14, 20, 35–39, 41, 134, 263, 269, 270 Lenin (Ljenin), Vladimir Ilji č Uljanov 128, 217 Leon XIII. 71, 76, 77, 114 Lešni čar, Janko 35, 37–40 Levstik, Fran 56 Lichtenberg–Janeži č, Leopold st. 63 Lichtenberg–Janeži č, Micika 63 Lloyd, George David 44 Lon čar, Dragotin 11, 55, 58, 64, 70, 141, 196, 197, 210, 263, 270 Lubej, France – Drej če 187, 263 Lukan, Walter 111, 270 Lukas, Hans 28, 263 M Macouka, Jozuka 238 Maček, Vladko 180–182, 184, 185, 261 Mačkovšek, Janko 12 Mahni č, Anton (Junij) 69, 70, 157, 271 Mahni č, Joža 181, 270 Mahni č, Mirko 112, 120, 270 Maister, Rudolf 136 Majaron, Danilo 63 Majcen, Stanko 183 Mal, Josip 12, 36, 269, 271 Malovrh, Miroslav 74–76, 90, 121 Mann, Thomas 177, 262 Marija, Jezusova mati 84, 85, 266 Markeš, Janez 12, 224, 263 Markovi ć, Lazar 182 Maruši č, Branko 13, 263 Marx (Marks), Karl 82, 116, 128 Masaryk, Tomaš Garrigue 147, 148, 262 Mati ć, Dragan 12, 263 Matthias, Erich 176, 257 Megli č 194 Meinong, Alexius 147 Melik, Anton 224, 270 Melik, Vasilij 11, 12, 36, 51–55, 57, 63, 64, 66, 67, 70, 79–82, 110, 111, 147, 148, 193, 210, 222, 262, 263, 270 Mikuž, Metod 11, 180, 182, 183, 210, 264, 270 Milatz, Alfred 173, 264 Missia (Misija), Jakob 68, 77, 86, 87 Mohor, sv. 36 Mommsen, Wilhelm 177, 178, 257 Morsey, Rudolf 176, 257 Moškerc, Miha 100 281 OSEBNO KAZALO Münkler, Herfried 17, 28, 267 Mursa 194 Müssigang, Albert 26, 264 Mussolini, Benito 46, 224, 238, 239 N Nagode, Črtomir 12, 187, 241, 268, 269, 272, 273 Naumann, Friedrich 32, 45, 46, 176, 272 Ne ćak, Dušan 12, 38, 269, 270, 273 Neumann, Sigmund 116, 173, 264 Nietzsche, Friedrich 150, 153 Nova čan, Anton 141, 268 Novak, Fran 208, 213, 215 O Observator ( → Zwitter, Fran) Offermann, Toni 18, 19, 21–25, 29, 30, 264 Ogrin, Matija 147, 149, 260, 271 Orožen, Janko 20, 36, 38–40, 57, 264 P Pahernik, Franjo 196 Pankoke, Eckart 22, 25–27, 264 Pašić, Nikola 129 Pavel, apostol 88 Pavlin, Tomaž 187, 264 Pe čar, Albin 213, 215 Pe čjak, Vid 147, 270 Pelikan, Egon 147, 264 Pehovar, Lovro 196 Perovšek, Jurij (J. P.) 12, 14, 17, 36, 37, 46, 47, 69, 71–73, 75, 77, 78–82, 86, 92, 96, 103, 105, 126, 127, 129–142, 149, 156, 160–166, 170, 172, 180–184, 187–189, 194–196, 200, 201, 203–205, 207, 208, 210, 212, 216, 217, 219–221, 224, 229, 238, 257, 258, 264, 270, 271, 273 Pestotnik, Pavel 215 Peter, sv. 76, 95 Peter I., Aleksejevi č – Veliki 80, 228 Peter II., Kara đorđevi ć 239 Petranovi ć, Branko 183, 258 Pintar 213 Pirc, Jožko 69, 70, 147, 264, 271 Pivec, Melita 11, 271 Pleterski, Janko 12, 72, 77, 102, 103, 183, 184, 195, 258, 264 Ploj, Miroslav 94 Podgornik, Fran 53 Poga čar, Ivan (Janez) Zlatoust 86 282 Polec, Janko 68, 271 Poli č, Zoran 187, 264 Prepeluh, Albin 165 Prešeren, France 86, 94, 95 Preuss, Hugo 176, 177, 264 Pribi ćevi ć, Svetozar 138, 163, 167 Prijatelj, Ivan 11, 12, 64, 65, 263, 264 Prosekar, Matija 215 Proudhon, Pierre Joseph 45, 217 Prunk, Janko 12, 13, 70, 85, 88–91, 98, 100, 102, 104–106, 108, 112, 141, 183, 258, 265, 271 Pucelj, Ivan 107, 108, 165, 166, 184 Pustoslemšek, Rasto 121 R Radi ć, Stjepan 138 Rahten, Andrej 139, 265 Raiffeisen, Friedrich Wilhelm 28, 38, 39, 41, 265 Ratej, Mateja 12, 271 Ratzinger, Georg 116 Ravnihar, Vladimir 13, 166, 210, 212, 215, 218, 257, 265 Rebek, Ivan 194, 196, 213 Rebolj, Janja 64, 262 Reisner, Josip 124 Rheinbaben, Rochus 174, 265 Ribnikar, Adolf 198, 210, 213–215, 218 Ribnikar, Peter 135, 258 Richter 29 Roblek, Fran 213, 215 Rode, Matija (Svetlin, Pavel) 88, 96 Rohe, Karl 44, 46, 271 Roosevelt, Franklin Delano 238 Rosina, Fran 213 Rostohar, Mihajlo 7, 147–158, 267, 269–271, 273 Roš, Ferdinand 194 Rozman, Janez 93 Rus, Josip – Andrej 187, 270 Ryba ř, Otokar 161 S Salomon, Felix 177, 178, 258 Sava, sv. 125 Schauer, Dolfe 35–39, 41, 265, 271 Schelm–Spangenberg, Ursula 173, 265 Schieder, Theodor 32, 272 Schiller, Theo 43, 272 Schneider, Werner 173, 178, 265 283 OSEBNO KAZALO Schraepler, Ernst 20, 258 Schulz, Andreas 13 Schulze, Bernhard 19, 20, 26, 29, 31, 272 Schulze–Delitzsch, Franz Hermann 7, 10, 17–35, 37–42, 45, 46, 244, 245, 250, 251, 260–262, 265, 272 Schulze, Hagen 173, 175, 176, 265 Schweiger, Franc 88 Sedej, Fran čišek (Francesco) Borgia 99 Seelmann–Eggebert, Erich Lothar 28, 265 Senan, sv. 95 Sernec, Josip 13, 261 Sheehan, James J. 25, 32, 265, 272 Simovi ć, Dušan 239, 240 Sirc, Ljubo 13, 241, 265, 272 Smodej, Franc 136 Smodlaka, Josip 106, 196 Smovc 96 Smrekar, Lado 147, 270 Stalin, Josif Visarijonovi č Džugašvili 228 Stanislav, sv. 95, 96, 108, 149 Stare, Miloš 111, 267 Stavbar, Vlasta 102, 272 Stepan či č, Ivan 215 Stephan, Werner 173, 178, 265 Stillich, Oscar 23, 26, 28, 30, 266 Stiplovšek, Miroslav 12, 38, 129, 141, 181, 183, 266, 269, 270, 272 Streit, Đuro 87 Stres, Peter 111, 272 Stresemann, Gustav 175, 178, 258 Stroj, Alojzij 84, 266 Strossmayer, Josip Juraj 76, 86–88 Sula (Sulla), Kornelij Lucij 217 Sušnik, Ivan Evangelist 96 Svetec, Luka 71 Svetlin, Pavel ( → Rode, Matija) Š Šatej, Barbara 160, 270 Škulj, Edo 41, 69, 85, 111, 263, 271, 273 Šorn, Jože 133, 134, 266 Štefe, Ivan 75 Štibler, Miloš 20, 266 Šuklje, Fran (Franjo) 13, 77–79, 134, 135, 139, 141, 262, 266 Šušteršič, Ivan 12, 67, 72, 73, 75, 77, 78, 96, 100, 102, 103, 106, 107, 112, 113, 117, 124, 195, 209, 264 284 T Taafe, Eduard 64 Taufer, Ivan 215 Tav čar, Franja 216 Tav čar, Ivan 7, 10, 12, 52, 54, 55, 57–59, 64, 74, 75, 86, 89–92, 94, 97, 99, 102, 112, 116, 119–122, 124–143, 160, 161, 163, 164, 198, 206, 208, 209, 215–220, 247, 253, 261 Terzi ć, Velimir 240, 266 Theimer, Kamila 76, 100, 120, 121, 122, 247, 253, 262 Theiner, Peter 32, 46, 272 Thorwart, Friedrich 20, 21, 262 Totomianz, Vahana 20, 264, 266 Trautmann, Günter 18, 22, 32, 43–46, 48, 267–269, 271–273 Tr ček, Fran 20, 35, 39, 266, 272, 273 Trentar ( → Abram, Jože) Treue, Wolfgang 173, 266 Triller, Karel 56, 166, 198, 215, 218 Trocki (Trockij), Lev Davidovi č 129, 217 U Ullrich, Hartmut 44, 48, 273 Urijá, svetopisemski 122 Ušeni čnik, Aleš 7, 147–158, 260, 264, 271, 273 Uzunović, Nikola 107, 184 V Valjavec, Josip 101 Velikonja, Narte 85, 266 Viči č, Milan 20, 266 Vide čnik, Aleksander 36, 38, 57, 266 Vidovič–Miklav či č, Anka 12, 41, 47, 48, 55, 185, 186, 189, 266, 273 Vilfan, Sergij 39, 172, 262, 266 Vode, Angela 12, 241, 268, 269, 272, 273 Vodiška Johanca ( → Jerovšek, Ivanka) Vodopivec, Peter 12, 181, 241, 268–270, 272, 273 Vodušek, Konrad 97 Vodušek Stari č, Jerca 12, 183, 223, 241, 258, 266, 273 Vogelsang, Karl 116 Voglar, Dušan 79, 270, 273 Vogt, Martin 13 Vorländer, Hans 18, 22, 32, 43–45, 48, 267–269, 271–273 Vošnjak, Bogumil 162, 164, 165 Vošnjak, Josip 13, 35–37, 266 Vošnjak, Mihael (Miha) 20, 35–39, 271–273 Vovko, Andrej 68, 266 Vr čon, Branko 224–226, 228, 230–237, 240, 273, 274 285 OSEBNO KAZALO Vrhovnik, Ivan 75 Vukoti ć, Božo 196 W Weber, Max 45, 176 Wilson, Woodrow 203 Winkler, Andrej 64 Z Zabret, Valentin 194 Zaloker, Alojzij 213 Zarnik, Boris 95 Ze čevi ć, Mom čilo 12, 51, 52, 69, 79, 102–105, 108, 133, 141, 183, 195, 209, 210, 258, 266, 274 Zemlji č, Igor 13 Zola, Émile 87 Zupan, I. 215 Zwitter Fran (Observator) 11, 53, 59, 222, 274 Ž Žerjav, Gregor 148, 163, 164, 167, 168, 202, 218, 274 Živković, Petar 184 Žižek, Slavoj 120, 266 Žontar, Jože 35, 268 Žumer, Vinko 194