„RUTHARIUS CHRI-
STI AN U S."           Dt I. PREGELJ.
Otroci so izvlekli nekod izpod strehe zaprašene in orumenele liste starega papirja, vzeli škarje, napravili lep iz pšenične moke, kroijili ves dan in leipili in srečno naredili nekaj tistega, kar imenuje M oh, knjiga »zračni zmaj«, Ko so bili gotovi, so se šumno dvignili, begali na cesto, skušali pognati papirnato igračo visoko v zrak in se ob mraku nasitili svojega veselja in pustili »zmaja« v vejah košate lipe za cerkvijo, kjer je visel v rosi, solncu in dežju do jeseni, ko je potegnil močan veter in otresel z listjem posinele in preperele papirnate cape na tla. Stari Jernač, ki je govno pobiral po cesti in ga nosil na svojo njivo, se je sklonil za capami, jih pobral, ogledal, zložil, obrisal prahu in stopil v župnišče, zakašljal trikrat, podrsal nerodno z nogo po tlaku v veži in zaklical glasno:
»Dobro jutro želim, gospod fajmošter, če so doma,«
»Doma!« je odgovoril širok moški glas v sobi na levi in trenutek pozneje so se odprla vrata in pred Jernačem je stal fajmošter Tomaž z gosjim peresom za ušesom, s črtalom med ustnicami in z nepopisano polo papirja v levi. Ostre in modro-mirne njegove oči pod košatimi obrvmi so mu šle srepo preko naočnikov, ki so mu ležali nizko na
nosu; premerile soi vsoi polstavo Jernačevo od glave do nog in obvisele na listih, ki jih je držal v roci. Brez vsega uvoda je rekel duhovnik domače, nevljudno:
. »Kakšen d, , , pa si spet pobral na cesti/gov-nač Jernač?«
Jernač je stegnil rokio in se v nekaki zaupni robaitoisti pošalil:
»Ali boste z roko prijeli, če je d:...?« Fajmošter Tomaž se je zagledal v liste, stopil bliže k vratom, bral, se zasmejal in menil:
»Takšnega osla še ni bilo. kakor je bil ta, ki je to pisal,«
Takoj pa se mu je obraz zresnil in je mrmral:
»Osel gor, osel dol. Dobro je pisal,« Nato pa je  pogledal  hitro  in  nezaupno   čez   naočnike na Jernač a in vzkliknil: s    »Ali si samo to našel?«
»Bog ve- da, gospod fajmošter,« je odvrnil Jernač,
Fajmošter se je spet zamislil v liste, jih nato zgrnil in položil na polico za seboj in menil rezko:
»Zaklad pa ni, ne misli; pravi d.'., , si pobral. Ga boš spet drago prodal za srebrn florint?«
»Kar boste dali, gospod fajmošter,« je odvrnil Jernač preprosto. »Bo pa aniti že res, da je pisanje vredno florint, če sami pravite.«
»Florint za dl...,« je zaklical robati gospod Tomaž, »kdoi je že slišal kaj takega? Ali misliš, da je fajmošter Tomaž res zato na svetu, da bo vsako gnojišče s srebrom potlakal pa vsako cunjo kupil, ki jo je Jernač na cesti pobral.«
t2
177