as 
9i 
9 
ZGODOVINO st.i 
ZGODOVINA ZA VSE 
VSE ZA ZGODOVINO 

VSEBINA 
Zgodbe, kijih piše življenje 
Marta Verginella 
"ŽIVI POMAGAJO ŽIVIM, ŽIVI MRTVIM, MRTVI ŽIVIM IN MRTVI 
MRTVIM." 1 
Skrb za dušo v kmečkih oporokah s tržaškega podeželja 
"Die Lebenden helfen den Lebenden, die Lebenden den Toten, die Toten den Lebenden 
und die Toten den Toten." 
Seel-Sorge in bäuerlichen Testamenten aus dem Triester Umland 
Anton Šepetavc 
PIJEM, TOREJ SEM SLOVENEC 18 
ali alkohol(izem) kot tabu in fenomen slovenstva 
Ich trinke, also bin ich (Slowene) ... 
... oder: Alkoholismus als Phänomen und Tabu des Slowenentums 
Stane Granda 
"ODLOČNO ZAVRAČAM, DA SEM BIL DEMOKRAT!" 37 
Podoba revolucije 1848/49 skozi usodo radovljiškega okrajnega sodnika Ignaca Guzlja 
"Ich weise entschieden zurück, jemals Demokrat gewesen zu sein!" 
Die Revolution 1848/49 im Spiegel des Schicksals des Bezirksrichter von Radovljica, Ignaz 
Guzelj 
Ervin Dolenc 
"ZA MENOJ NE BODO FARJI PEVALI... ZA MENOJ BO ŠLA MUZIKA"     57 
Politični boji in versko življenje na kranjskem podeželju v začetku stoletja 
Hinter mir werden nicht die Pfaffen singen... Hinter mir geht die Musik 
Politische Kämpfe und Glaubensleben in der Krainer Provinz zu Beginn des Jahrhunderts 
Darja Mihelič 
"O STVAREH, ZARADI KATERIH LJUDI, ZLASTI VLADARJE, 
HVALIMO ALI GRAJAMO" 68 
O tradiciji zapravljivosti ljubljanske mestne vlade 
"Von den Dingen, um deretwillen man Menschen, insbesondere Herrscher, lobt oder 
tadelt." 
Zur Geschichte der Verschwendungssucht der Laibacher Stadtverwaltung 
Teorija 
Clemens Wischermann 
ZGODOVINA MESTA MED OKOLJEM IN NAČINOM ŽIVLJENJA 76 
Tendence sodobnega raziskovanja urbanizacije v Nemčiji 
The History of Cities Between Environment and Lifestyle 
Trends in Modern Research on Urbanisation in Germany 
S knjižne police  89 
"Ako hoče zgodovina doseči svoj pravi namen, mora prigodke tako pripovedovati, kakor so se v 
resnici godili, in značaje tako popisovati, kakor so res sezali v tek raznih dogodeb, s kratka, 
pravi zgodopisec mora biti objektiven. To pa ni majhno zahtevanje in težave niso male, ker se 
človek rad udaja zmotam, in tudi najkrepkejša volja popolnoma nikoli ne doseže najviše stopinje, 
ker človeška narava je preslaba... " 
dr. E. H. Costa 
ZGODOVINA ZA VSE 
afesftdftfež! 
<ft 
!^^^%!^•^%•«•.•,^;.%%^••.%>5.%^?»•.%%?.^.5*%%%%•»%%%%%•.%^^.•.^%%%,;.%: 
Marta Verginella 
"ŽIVI POMAGAJO ŽIVIM, 
ŽIVI MRTVIM, MRTVI 
žIVIM m MRTVI 
MRTVTM." 
P. Ribeira 
Skrb za dušo v kmečkih oporokah s tržaškega podeželja 
Od časa Gregorija Velikega in sv. Avguština 
kristjanom ni več grozila tragična dilema zve- 
ličanja ali pogube. Ob kristjanovi smrti ni bi- 
la izrečena zadnja beseda; med smrtjo in poslednjo sod- 
bo je namreč nastopilo obdobje, v katerem je bila vsaki 
spokorjeni duši dana možnost, da se v vicah očisti. Cerk- 
veni teoretiki, ki so se zavzemali za to, da bi Cerkev 
trdno držala v svojih rokah ključ za vstop v nebesa, so 
utemeljili obstoj vic, vmesnega kraja med peklom in 
nebesi. 
"Izumljanje" vic je trajalo dolgo, od zgodnjega sred- 
njega veka vse do 12. stoletja, dokler jih ni v 13. stolet- 
ju višja cerkvena hierarhija končno priznala. Pri utrje- 
vanju svojega monopola nad onstranstvom se je Cer- 
kev soočila s prepričanjem, kije bilo zakoreninjeno med 
ljudmi, namreč, da med svetom živih in svetom mrtvih 
potekajo kontinuirani in tesni odnosi.1 Dialog z rajnimi 
je bil za ljudstvo samoumeven, prav tako kot je bilo za 
Cerkev neogibno, da ga obvlada in očisti kakršnihkoli 
profanih primesi. Predstava "nebesne predsobe" seje 
uveljavljala počasi (med širšimi ljudskimi plastmi šele 
v potridentinskem času) tudi zaradi teoretske ohlapno- 
sti cerkvenih naukov. Krščanski teoretiki vie so se ce- 
sto znašli v zadregi, ko so opisovali vice; slepomišili so 
okrog kazni, ki naj bi jo duše rajnih prestale v njih, in 
tudi okoli njenega trajanja.2 
Z dogmatično utemeljitvijo vic si je Cerkev prizade- 
vala zbližati onstranstvo s tostranstvom in prepričati ver- 
nike, daje samo svetnikom in svetnicam dano, da se 
brez posebnih priporočil povzpnejo do paradiža. Za vse 
druge duše pa sta bila bivanje in trpljenje v vicah ne- 
izogibna. V vmesnem prostoru med peklom in nebesi 
je bila dana priložnost za zveličanje tudi tistim, ki svoj- 
čas niso živeli po pravilih krščanskega nauka. V "pred- 
sobi nebes" so najhujši grešniki, seveda, če so se pred 
smrtjo spokorili, nadaljevali svojo pokoro, vse dokler 
si niso njihove duše prislužile zveličanja.3 Grešne, a ver- 
'     A. Prosperi. "Premessa ", v  Quaderni storici, XVII, 50. 2, sir 
398. 
J Le Goff, L ' immaginano medievale, Laterza, Bari-Roma, 
1988, str lil (naslov izvirnika L'imaginaire médiéval, Galli- 
mard, Paris, 1985), J. Le Goff, La naissance du Purgatoire, 
Gallimard, Paris, 1981 
P Brown, Il cullo det santi, Einaudi, Torino, 1983 (naslov iz- 
virnika. The Cull of Samts. University Press Chicago, Chica- 
go, 1981), A Ja Gurevič, Contadini e santi Problemi della 
cultura popolare nel Medioevo, Einaudi, Torino, str 62-124 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 
ne duše so se torej v vicah, kjer so se v trpljenju duhov- 
no preobrazile, očistile vsega hudega. V primerjavi s 
peklenskim ognjem ter fizičnimi in duhovnimi muka- 
mi, ki so vsakega pogubljenega čakale v peklu, je trp- 
ljenje v vicah delovalo blagodejno.4 Vice so dokazova- 
le milost krščanskega Boga, ki je celo najhujšim gre- 
šnikom ponudil možnost, da se izognejo strahotam pe- 
kla. Obenem so potrdile, da med tostranskim in onstran- 
skim življenjem ni radikalnega preloma.5 
Nič ni bilo potemtakem zamujeno za grešnika, ki se 
je spokoril pred smrtjo. A to še zdaleč ni pomenilo, da 
bo njegova pot do zveličanja kratka in lahka. Daje eks- 
purgacija duše zadostovala za vstop med blažene, je 
bila potrebna dejavna pomoč živih in svetnikov; po- 
trebna so bila priporočila, molitve, miloščina in zadu- 
šnice. Skratka, zveličanje duše je bilo najprej v rokah 
posameznika, po njegovi smrti pa je bila njegova uso- 
da odvisna od sorodnikov in božjih služabnikov, tako 
teh na zemlji kot onih v nebesih. Cerkveni možje so 
pridigali, da se češčenje device Marije ter občestva svet- 
nikov in svetnic vernikom kar dvakrat obrestuje: naj- 
prej v življenju, nato pa še po smrti. Trdili so, da Bog 
odpušča grešnikom in grešmcam po priporočilu neu- 
trudnih božjih služabnikov, nekdanjih prebivalcev zem- 
lje, ki so si z mučeništvom in z versko gorečnostjo pri- 
dobili mesto v nebesih, in se neovirano gibljejo med 
nebesi in zemljo, da bi zbliževali človeka z Bogom.6 
Da bi si že v življenju zagotovil pomoč v onstrans- 
tvu, je posameznik, po mnenju srednjeveških duhovni- 
kov, razpolagal s pomembnim tuzemskim sredstvom: 
z oporoko. S commendatio animae in z nabožnimi vo- 
lili je oporočitelj poskrbel za svojo dušo pred Bogom 
in hkrati obvezal potomce in sorodnike, da bodo zanjo 
skrbeli tudi po njegovi smrti.7 
Oporočitelji in oporočitelj ice iz Brega, podeželja ju- 
govzhodno od Trsta, so bili v 17. in 18. stoletju pouče- 
ni o tem, kar jih čaka v onstranstvu.8 Vedeli so, da se 
bodo morale njihove duše očistiti v vicah in vedeli so 
rudi, da sta trajanje in oblika njihovega trpljenja v "pred- 
sobi nebes" najbolj odvisna od njih samih. S primer- 
(naslov izvirnika: Problemy srednovekoj narodnoj kulïury, Is- 
kusstvo, Moskva 1981). 
4 F. Lebrun, Les hommes et la mort en Anjou, Mouton, Paris-La 
Haye, 1971, str. 446-448. 
5 P Chaunu, Brève histoire de Dieu, Robert Laffont, Pans, str. 
162 
6 A Ja Gurevič, Contadini..., cit., str. 367-367. 
7 F. Lebrun, "Les Réformes ", v • G Duby, M Perrot (ur) Histoi- 
re de la vie privée, 3. bijiga. Seuil, Paris, str. 71-111. 
s Za družbenogospodarski oris breških vasi v 19 stol glej: M. 
Verginella, "Družina v Dolini pri Trstu v 19 stoletju", v Zgo- 
dovinski časopis, 44. 2, 1990, str 171-179. 
nim testamentarnim odrejanjem so lahko odločilno vpli- 
vali na dejanja bližnjih po svoji smrti. Kot vzorni krist- 
jani so se morali s svojim posmrtnim življenjem soočiti 
pravočasno, že v tostranstvu. Vedeli so tudi, da samo 
"pravilen" prehod duše v onstranstvo blagodejno vpli- 
va na skupnost živih. Med ljudstvom seje prijelo pre- 
pričanje, daje treba duši preprečiti predolg postanek v 
vicah in z njim možnost, da bi občasno obiskovala svet 
živih. Vednost o možnih težavah duše tistega, ki je - 
dokler je bil živ - zapostavljal onstransko življenje, je 
breške oporočitelje/ice v 17. in 18. stoletju spodbudila, 
da so se odločali/e za testamentarno odrejanje bolj iz 
strahu pred pogubo duše kot iz skrbi za porazdelitev 
zapuščine. Tako pričajo oporoke, ki so se ohranile v 
dolinskem župnijskem arhivu. 
Koje oporočitelj/ica iz 17. ali 18. stoletja postavil/a 
na tehtnico dušo in telo, seje odločno postavil/a na stran 
duše in najprej izgovoril/a priporočilo njej v blagor. 
Breški kler je versko občestvo podučil, daje Bog mi- 
lostljiv, da pa potrebuje dokazilo o pobožnosti posa- 
meznega kristjana. In kot je razvidno iz oporok, so breš- 
ki verniki in vernice pri izrekanju poslednje volje upo- 
števali/e poduk klerikov. V upanju na krščansko "do- 
bro" smrt, so breški oporočitelji in oporočiteljice v 17. 
in 18. stoletju izpovedovali/e svojo vero in priporoča- 
li/e svojo dušo Bogu, njegovemu Sinu, Mariji, Nebe- 
snemu dvoru ter ostalim zavetnikom in zavetnicam.9 
Kot ponazarja oporoka Lucije Parovel, so priporočilu 
prilagali prošnjo za zveličanje: "Najprej z vso poniž- 
nostjo in spoštovanjem je priporočal in priporoča svojo 
dušo vsemogočnemu troedinemu Bogu, zelo blaženi 
Mariji Devici in vsem svetnikom in svetnicam v nebe- 
sih s prošnjo, da mu bodo pri Bogu izgovorili usmilje- 
nje za njegove grehe in po tem življenju slavo v nebe- 
sih. Telo pa resnično zapušča materi zemlji zaradi dol- 
ga naravi z obvezo, da bo pokopan na pokopališču sv. 
Urha z običajnimi obredi in mašami tako, kot se spodo- 
bi za vsakega vernega kristjana."10 V priporočilih iz te- 
ga časa je marsikateri/a oporočitelj/ica še prosil/a za 
pomoč posameznega svetnika ali svetnico. Zgled tak- 
šnega priporočila najdemo v oporoki Ivana Raceta: "Z 
9 Glej tudi M. Vovelle, La morte e I ' Occidente, Laterza, Roma- 
Bari, 1986, str. 41 (naslov izvirnika: La mort e V Occident de 
1300 à nos jours, Gallimard, Paris, 1983): F Lebrun, Les hom- 
mes..., cit. str 451-452 
10 Župnijski Arhiv Dolina (od tu dalje ŽAD), Lucia Paruel, 
3.2.1644, fase. Testamenti. - "Prima con ogni liumiltr, et rive- 
renza ha raccomandato et raccomanda l'anima sua all'onni- 
potente Iddio trino et uno alla Beatissima Vergine Maria, et a 
tutti gli Santi et Sante del Cielo pregandoli si compiacessero 
intercedere appresso Iddio perdono dei suoi peccati, et doppo 
questa vita la gloria del paradiso il corpo veramente lascio 
alla madre terra per debito di natura con patto sia sepolto nel 
Cimitero di Santo Oderico con gli soliti offici et messe come si 
conviene ad ogni fedel cristiano. " 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 
vso ponižnostjo in spoštovanjem priporoča svojo dušo 
Vsemogočnemu troedinemu Bogu in vedno slavni De- 
vici Mariji in Angelu, svojemu Varuhu in Svetniku in 
zaščitniku, katerega ime nosi, in vsem svetnikom in 
svetnicam v Nebesih, zato da bi molili za neskončno 
božjo milost, medtem ko bo njegova duša odšla iz tega 
krhkega telesa in naj jo blagovoli Gospod postaviti med 
blažene v Nebesih in telo zaradi dolga naravi pusti, da 
bo pokopano na pokopališču sv. Urha, patrona in zaš- 
čitnika, po krščanskem običaju in usmiljenju, kot je tre- 
ba."11 
Na ta priporočila lahko gledamo kot na sam na sebi 
prazen, formalen nasledek ustaljene oporočne prakse, 
vendar tak pristop prezre informacije, ki nam jih com- 
mendatio animae daje o namembnosti oporoke in po- 
božnosti breškega prebivalstva. M. A. Visceglia in F. 
Lebrun trdita, da se v priporočilu duše kaže oporočite- 
ljevo oziroma oporočiteljičino češčenje posameznih 
svetnikov in svetnic, skratka njegov/njen verski odnos 
do onstranstva.12 Nabožne klavzule breških oporok pri- 
čajo, daje bil odnos breških oporočiteljev in oporočite- 
ljic do onstranstva v 17. in 18. stoletju tesnejši kot v 19. 
stoletju. Izhajajoč iz priporočil duš v 17. in 18. stoletju, 
ugotovimo, daje bila sicer predstava o vicah med breš- 
kim prebivalstvom tedaj dokaj medla. Breški oporoči- 
telji in oporočiteljice so začeli/e neposredno omenjati 
vice in verne duše v njih šele na pragu 19. stoletja. Do- 
kaj poznega omenjanja vic pa po našem mnenju ne gre 
preprosto enačiti z nepoznavanjem poti, ki naj bi jo du- 
ša opravila v onstranstvu. Breški oporočitelji in oporo- 
čiteljice so bili/e seznanjeni/e s trpljenjem duš v on- 
stranstvu in zato so tudi primerno poskrbeli za svoje 
posmrtno življenje. 
Kmečki človek je vse do 19. stoletja dajal duši pred- 
nost pred telesom in vsem drugim zemeljskim, kar je 
bilo po svoji naravi časovno omejeno in zato minljivo. 
Kot pričajo oporoke Brežanov in Brežank, ki so za ob- 
dobje 1819-1904 shranjene v Pokrajinskem arhivu Ko- 
per, seje lestvica vrednot breškega prebivalstva začela 
postopoma spreminjati v prvi polovici 19. stoletja. 
" ŽAD. Giovanni Raze, 27 • 1700, fase Testamenti. - "Con ogni 
humilla e riverenza raccomanda l' anima sua all' onipotente 
Iddio trino et uno, et alla Gloriosa sempre Vergine Maria e al 
Angelo suo Custode e al Santo del suo nome et Protetore, e a 
tutti li Santi e Sante del Cielo, a nò pregasero, che per una 
infinita misericordia, mentre quest ' anima su partita da que- 
sto fragile corpo si compiacia il Signore colocarla nel numero 
dei Beati in Cielo, il corpo veramente per debito di natura 
/ascia sii sepolto nel Cimitero di S Ulderico Patrone et prote- 
tore con quel modo e carità cristiana si deve 
12 A M Visceglia. "Corpo e sepoltura nei testamenti della no- 
biltà napoletana (XVI-XV1Ì1 sec), v: Quaderni storici, XVII. 
50, 1982, str. 5X7: F. Lebrun, Les hommes.... cit. str 451 
Na začetku 19. stoletja so Brežani in Brežanke svojo 
poslednjo voljo še vedno izrekali/e z vidika krščansko 
"dobre" smrti. Na smrtni postelji so zaupali/e v posre- 
dovanje Jezusa Kristusa, Marije, svetnikov in svetnic. 
Predenje pobožni Mihael Tul začel odrejati zapuščino, 
je v upanju, da bo njegova duša, potem ko se bo rešila 
zemeljskih spon, sprejeta med blažene v nebesih, naslo- 
vil priporočilo Stvarniku, zaščitnici - odvetnici grešni- 
kov - Mariji, Angelu varuhu in sv. Mihaelu.13 Konec 
18. stoletja je bilo tako podrobno priporočilo, kot ga 
najdemo v Tulovi oporoki, za breške oporoke še obi- 
čajno, v 19. stoletju pa seje pojavljalo le izjemoma. 
Ne glede na to, ali je bila poslednja volja zapisana v 
slovenščini, italijanščini ali nemščini, je bila najobičaj- 
nejša vsebina commendatia animae v 19. stoletju ena- 
ka: "Priporočam svojo dušo vsemogočnemu Bogu", 
"Raccomando • anima mia ad Iddio onnipotente", 
"Empfehle ich meine Seele Gott dem Allmächtigen". 
V Dolini je med letoma 1833 in 1904 priporočilo svojo 
dušo 54,1 % oporočiteljev in oporočiteljic. V razdobju 
1833-44 naletimo v oporoki na priporočilo v 62,1 % 
primerov. Največ priporočil je bilo zabeleženih med 
letoma 1855 in 1864 (85,3 %). Kasneje postanejo pri- 
poročila redkejša. V razdobju 1895-1904 je priporoči- 
lo duše del oporoke v 30,8 % primerov. Za priporočilo 
duše so se v Dolini pogosteje odločali moški kot žen- 
ske.14 
Obubožani trgovec Jakob Česnik iz Doline, ki je bil 
v mladosti župnijski hlapec, seje - kot je sam pripom- 
nil - za poslednjo voljo odločil zaradi nepredvidljivosti 
dneva svoje smrti. V njej je izročil svojo "ubogo Dušo 
Bogu Očetu kater meje ustvaro, Bogu sino kater meje 
Odrejšu, Bogu svetmu Duhu kater meje posveto, in pre- 
čisti Dvici Mariji Materi božji in svetmi Jakopi mojmi 
Patroni in usi Nebeški Deržini debi Oni zame Nebeški- 
mu Očetu prosili (...)".15 Podobno priporočilo lahko 
preberemo v oporoki Andreja Prašla iz Doline: "Jest 
sročim Mojo ubogo Dušo Bogu Očetu kater meje us- 
tvaro, Bogu sino kater meje odrejšu Bogu svetmu Du- 
hu kater mej Posvetu in prečisti Divici Mariji Materi 
Božji in mojmi Patroni svetemi Andreji in usim svetni- 
kam in svetnizam Božjim de bi oni zame per Očetu Ne- 
beškimu prosili in mi sprosili odpuščanje mojih Gre- 
hou."16 Oba oporočitelja je vodil v okrilje vere strah 
'-' Pokrajinski arhiv Koper (od tu dalje PAK), Oporoke (Okrajno 
sodišče Koper). Mihael Tul. 15 9 1834. fase. 1836-1849 
14 V letih 1825-1904 je v Dolini zapustilo oporoko 252 oporoči- 
teljev m oporočiteljic. Približno ena tretjina vsega odraslega 
prebivalstva se /e odločila za zapis ali izrek poslednje volje. 
15 PAK. Oporoke. Jakob Cesnik. 18 2.1861. fase. 1861-1866 
'• Potrdilo o pobožnosti Andreja Prašla so tudi zadušne maše, ki 
si jih je oporočitelj izgovoril: "Zapustim de se more deržat Os- 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 
pred božjo kaznijo. Odločitev, da si s priprošnjo svet- 
nikom, svetnicam in drugim nebeškim bitjem pridobita 
pomoč, je bila veliko bolj stvar njune osebne izbire kot 
volje zapisovalca oporoke. 
Od tradicionalnega obrazca se že zaradi oporočite- 
ljevega stanu oddaljuje priporočilo Andreja Lovrihe. 
Kot duhovnik je imel privilegiran odnos z Bogom in 
nanj je opozoril tudi pri sestavi oporočnega priporočila 
duše: "Ker ni znana ni ura, ni hip svoje smrti, tedaj zdaj 
pri čistem razumu, narpravije perporočim mojo grešno 
dušo očetu nebeškemu, ki me je ustvaril, Jezusu Kri- 
stusu, ki meje odrešil in Sv. Duhu, ki meje posvetil in 
se Svojo vmilostjo poklical v broj duhovnikov, tudi per- 
poročim svojo Dušo BI. D. Mariji, da ona mi na strani 
stala v moji zadnji uri in pri ostri sodbi mene branila i 
zagovarjala. Tudi Vi dva S. Andrej i moj, Angel varh, 
bodita mi prava prijatelja čuvarja voditelja prama sv. 
raju! - Jezus, Jožefi Marija! bodite mi zmirej moja kom- 
panija, posebno v moji zadnji uri. Po smrti pak Ti o 
moj Bog! daj mi i skozi mi ono milost, Tebe od lica i do 
lica gledati, uživati i se s Teboj veseliti na vse veke 
Amen."17 Takšno osebno noto v izoblikovanju pripo- 
ročila duše kaže tudi oporoka farovške pomočnice Ne- 
že Letnar: "Nar prej izročim mojo dušo Bogu Očetu 
mojemu Stvarniku, Bogu Sinu mojemu Odrešeniku in 
Bogu Svetimu Duhu mojemu Posvečevalcu, naj je bo 
trojedini Bog vsmiljen in naj po milosti sodi."18 V zad- 
njih dveh desetletjih 19. stoletja marsikateri pobožni 
mož ali žena duše ni priporočil/a s posebnim obraz- 
cem. Tisti, ki sojo, so se obračali neposredno na Boga, 
ne da bi omenjali druge božje osebe. 
Če podatke o commendatio animae iz dolinskih opo- 
rok primerjamo s podatki iz boljunskih, ricmanjskih in 
mačkoljskih oporok, ugotovimo, da so dušo najpogo- 
steje priporočali v Dolini, najredkeje v Boljuncu, naj- 
dlje pa se je navada priporočanja ohranila v Mačko- 
ljah. Priporočanje duše v Mačkoljah, Boljuncu in 
Ricmanjih je bilo, obratno kot v Dolini, bolj značilno 
za oporočiteljice kot pa za oporočitelje. Tudi v oporo- 
kah iz Mačkolj, Ricmanj in Boljunca dobimo večino- 
ma že hudo okrnjeno commendatio animae. Iz nje so 
bili najprej izvzeti svetniki in svetnice, nato še devica 
Marija, Jezus Kristus in Angel varuh. Ustalila seje na- 
vada, daje oporočitelj/ica priporočil/a svojo dušo pred- 
vsem Bogu, medtem ko so se na druge božje osebe in 
člane Nebesnega dvora obračali/e samo še najpobož- 
nejši/e. Podrobno priporočilo duše, ki je poleg Boga 
omenjalo še drage božje osebe, so v Mačkoljah, Bo- 
ljuncu in Ricmanjih začeli opuščati že v 70. letih. Od 
tedaj so se raje posluževali strnjenega priporočila duše 
Bogu. 
Prisotnost priporočila duše v prvi polovici 19. stolet- 
ja in njeno postopno izrinjanje iz oporočnega besedila 
v drugi, razlagamo po eni strani kot del laicizacije opo- 
ročnega akta, po drugi strani pa kot potrdilo manjšega 
strahu oporočiteljev/ic pred kaznijo in pogubo duše. Pri- 
poročilo duše je postalo del notranjega verskega čustvo- 
vanja in kot tako ni več sodilo v oporočni akt. Ne kaže 
pozabiti, daje bilo opuščanje commendatia animae splo- 
šen pojav v oporočni praksi na tleh katoliške Evrope. 
Oporočitelji in oporočiteljice v Bregu so ravnali/e po- 
dobno kot skoraj stoletje pred njimi bolj in manj do- 
brostoječi/e oporočitelji/ce v Franciji. F. Lebrun meni, 
da se v spremenjenem oporočnem formularju na ob- 
močju Anjouja ob koncu 18. stoletja kaže progresivna 
laicizacija tamkajšnjega prebivalstva. Podobno trdi M. 
Vovelle, ko opuščanje priporočil in sočasno upadanje 
števila nabožnih volil v provansalskih oporokah pripi- 
še sekularizacijskim vplivom." Arièsovo razmišljanje 
o izrinjanju nabožnih klavzul iz oporočne prakse pa gre 
v drugo smer. Opuščanja priporočil in nabožnih volil 
ne pripiše laicizaciji družbe. Ob koncu 18. stoletja je, 
po njegovem mnenju, oporočitelj skrb za svojo dušo in 
bivanje v onstranstvu prepustil svojcem. Ker jim je zau- 
pal, je iz svoje oporoke izključil nabožna volila in z 
njimi tudi priporočilo duše. Nezaupljivega oporočite- 
lja, ki je do potankosti določil svoj prehod v onstrans- 
tvo, je nadomestil lik do družine zaupljivega človeka, 
ki je bil trdno prepričan v pomousvojih domačih.20 
A vrnimo se k breškim oporočitelj em in oporočitelj i- 
cam in njihovi skrbi za dušo. Priporočilo duše Bogu, 
Jezusu Kristusu, Mariji in svetnikom ter svetnicam sa- 
mo na sebi ni zagotavljalo prehoda oporočitelj eve ozi- 
roma oporočitelj ičine duše v nebesa. Ko se je duša znaš- 
la v vicah, je bila prepuščena božji volji in nesposobna, 
da bi naredila karkoli v svojo korist. Dolžina njenega 
postanka v vicah je bila odvisna (kot smo že povedali) 
od živih, zlasti pa od njihove molitve. Na zemlji so živi 
lahko opravljali pokoro v blagor pokojnikove duše. Edi- 
ni pogoj, ki gaje Cerkev postavila, je bil, da so bili z 
rajnim v sorodstvu. Kleriki so pridigali, daje dolžnost 
vsakega kristjana, spominjati se svojih umrlih predni- 
mi dan in Obletenzo in še 10 svetih Maš za mojo dušo za od- 
puščenje mojih Grehou in to se more ispounit spopred ko je 
mogoče" (PAK. Oporoke, AndreiaPrašel, 4.3.1864,fase. 1861- 
1866). 
17 PAK, Oporoke, Andrej Lovriha, 11.9.1888, fase. 1888-1892. 
18 PAK, Oporoke. Neža Letnar. 28.9.1877. fase. 1873-1879. 
20 
M. Vovelle, Piété baroque et déchristianisation en Provance 
au XV/IIe siècle. Pion. Paris 1973, str. 593-614; F. Lebrun, 
Les hommes..., cit. 
P. Aričs, Storia della morte in Occidente, Rizzoli, Milano, 1980, 
str. 149-162 (naslov izvirnika: Essais sur l'histoire de la mort 
en Occident du moyen âge à nos jours, Seuil, Paris, 1975). 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 
kov, zlasti staršev, in plačati zanje prepotrebne zadu- 
šnicc.21 Ljubljanski škof Anton Alojz Wolf je sredi 19. 
stoletja opozarjal slovenske vernike, naj naročajo maše 
za svoje pokojne sorodnike. Zadušnice naj bi se maše- 
vale zlasti na dan "njih smrti ali pokopa, na tretji, na 
sedmi, na trideseti dan, in na letni dan po smrti, sicer pa 
tudi, kadar so mašniki prošeni spomin za kakiga mr- 
vinarja svojega dolga. Avtor sicer ne pove, za kakšni- 
mi bolečinami trpijo duše, pripomni pa, "da trpljenje, 
ki ga morajo v vicah prestati, žge in peče kakor ogenj". 
Dušam v vicah je v tolažbo samo misel, da njihove mu- 
ke niso večne in da jim bodo živi priskočili na pomoč, 
"ker si same pomagati ne morejo". Zatorej mora že sa- 
ma vednost o nevarnem in trpečem stanju, v katerem 
e/-^^5 m&tijf. *>V^VI 
//* tfOLCrut* <%C T AnuHi{. tßja* J Cefa,, J   £/<W<x "f/'/uJa/«/ * 
č/?2/ C-Csccjti   (>/<7>UAJ.rni,  U.ZA   Ve  /Ja-S /SA-n*-,   ,yl ft ^/4-lo//a    CCaA\£t g/?//l J J-lAt'/ 
-cLs-i aa.   U mec- gfot/d.Ja.J./ce   s/ia.,zul6e   ^/fij*?*: , _—c<Aw> a?u/a   J.icC^i/i fl<><jtt t'sartt 
-fy<C'*tSS*&'^£*i2J4!j\    J.  J7enZ!£ir2* t/t>   )/itn&,   stn* :'J. fs* J rnratžč-,   J4J/j**J   '/*i sne ne /'.*. t^A ,*r 
K/<**t£*ks   *****   Jes*.*t   So-'/jwsivJt.     -fini*   es el q,ei n l/ŠCc   o-' 'J   ^eftm-teoj      S<i   tla t' /Se e'e*-6*/i     .j Js- /St*-t'//<    jeet 
X^t^ao .fltly/t,     ^//<llCj'.>   Jfi/j„f\S/*Jt..   i'y/otyw^t-.   .///<•  X .T/ -/tty ....    ///k   cf/et S f/a.,i    /tt,   ,' 
"etstču,, fij'^'etj-^..././>ä y^t'A,',  -  j',±* i/*.J.'./ia *t>. cest u h *.  ti y /<šj<   /•'tj/it.,  'jStS/*/? c s/os 
&*>-ž*i' s**eer «-£   ,/*'Ae j .««•—..^-   */u.*7*' -sie>ty'-/< sT<-4Arx'jrs£l/.t;y<
t^t~/s*.yf.jb'*S)cA/<'-   S'** J/f*i/c  .ZtX/ 
^J^Ct'.  J\--.,i.  žzt-cdf M.2*/č%JL, t isni ji*J* . n t*/J * * i&-t*f ,  /   Ja/jj^m, J efteir t  /v Se>/i ^xutt».. 
U-<^mi/ J&.tfi.o.. (-/£ isf/tcts    t/e-S.    30   ,6j,sf*-*
:e *fe*nA     •*/**    .rt a ee^/UX'^    <*.:i / r ei t   '*. ..'. r\'\.ir/iA.? 
£<"_<*•<»   .ste J* .<fč-'£e*     .i'a.nia.     v£  ./,eet,e%.    Jcr     /0 f    —      I      s/t1 SI tli ll/     /JlerO   jjt   /sit A.   ^fu/.j^J^-CZis 
•£•£*:'</ .Jefit .<&./*** Jj/^<fjyvA.fis. -Ct/v . s/i'i-* .4H-sJr*t jftt/l Stf/ .str*..'/?« jei e> <~ n " /et.» t-»-/.*'!' 
**~Č qAzdi? fi&D-es -&/•*<* 't? i#p s/t-a*. **e .lMAt'Z JCr"e „>«<«• *, i.SJetd'.jf.l, /J/.JU.» r f ./•+>••* fx /•/./>!. 
IAA*    J_ct JcA-če^s   d£ltM*4&*f'*>  Je-y * •">•*<•£- f */*•/*<"' *   //**{    / „/ /yV V//«v/' f 
*^i-#/    ^ £l,^/i> m-*.t<. *t/.*t-*^rff   j^yuf ^ t^-tK.  *Xc,# «f&A    sn*jpl/<e. ^»äT*- -t.-- 
tvega storiti".22 Z začetnicami podpisani J. A., sodela- 
vec Slovenskega prijatelja,je bil prepričan, daje vsak 
kristjan dolžan pomagati vernim dušam, ker so med nji- 
mi tudi njegovi sorodniki in prijatelji. Vzorni kristjan 
se je sicer moral spominjati tudi na duše tistih, ki jih 
osebno ni poznal. Njegov nauk je zvenel kot opomin 
vsem tistim, ki so se do duš v vicah nemarno vedli. 
Vice so ječa, naglasa pisec, tudi za duše tistih, ki imajo 
pri Bogu majhne dolgove. V vicah je Bog "ojster sod- 
nik", ki zadrži vsakogar, dokler ne poravna zadnjega 
so v vicah duše pokojnih sorodnikov, bratov in sester, 
prijateljev ter dobrotnikov, spodbuditi žive, da jim po- 
magajo z molitvijo, s sveto mašo, z dobrimi deli in z 
odpustki.23 
Plačevanje zadušnih maš je bilo po mnenju sloven- 
skih cerkvenih piscev 19. stoletja dokaj smotrna "na- 
ložba", ki se bogato obrestuje, predvsem zato, ker uteg- 
nejo duše človeku pomagati veliko bolj od še živečih 
ljudi. Po božji volji se mrtvi vračajo v svet živih, naj- 
večkrat s posebnimi nalogami, da jim pomagajo, da jih 
"'   J. Le Goff, L'lmmaglnarlo..., eil., str. III-II3. 
A. Alojs (Wolf), Nauk od narpotrebniših resniz svete vere, Ljub-       2i    J.A., "Pridiga za god vernih duš", v: Slovenski prijatelj, 1874, 
Ijana, 1839. str. 220. str. 297-302. 
VSE ZA ZGODOVINO 
6 ZGODOVINA ZA VSE 
podučijo in bedijo nad njihovim življenjem. Živi so po- 
temtakem dolžni, da z zadušnicami rajnim povrnejo iz- 
kazano pomoč.24 
Z izmenjavo darov med mrtvimi in živimi, je v 17. 
stoletju zapisal pater Pietro Ribeira, seje izpopolnil si- 
stem vzajemne pomoči: "Živi pomagajo živim, živi mr- 
tvim, mrtvi živim in mrtvi mrtvim."25 Vzajemna po- 
moč med živimi in mrtvimi seje udejanjala s posredo- 
vanjem Cerkve in njenih predstavnikov, ki so maševali 
zadušne maše. Od 14. stoletja je obhajanje zadušnic po- 
stalo poglavitna dejavnost klera. Pravi razcvet pa je 
"bussines" z zadušnicami, kot ga imenuje J. Bossy, do- 
živel v potridentinskem času. V srednjem veku so za 
blagor duše del svojega imetja Cerkvi zapuščali pred- 
vsem pripadniki višjih slojev, plemiči in bogati mešča- 
ni, to je tisti, ki so bili najbolje seznanjeni s cerkvenimi 
nauki in ki so bili že zaradi bogastva, s katerim so raz- 
polagali, v navideznem sporu s krščansko doktrino. Od 
17. stoletja pa se je ta navada oprijela tudi revnejših 
slojev. Strah pred pogubo je vodil tudi najrevnejše, da 
so v korist svoje duše odrejali zadušnice.26 Število za- 
dušnic, ki so jih v 17. in 18. stoletju naročili Brežani in 
Brežanke, je bilo v primerjavi s številom zadušnic, ki 
so jih v istem času odrejali pripadniki višjih slojev na 
Kranjskem in v istrskih mestih, neprimerno manjše. Po- 
dobno razliko ugotovimo, če primerjamo nabožna vo- 
lila breških opročiteljev in oporočiteljic z nabožnimi 
ustanovami francoskih plemičev in meščanov tega ča- 
sa. Plemiči in bogati meščani tako na Slovenskem, kot 
v Istri, Italiji ali Franciji so si v oporokah zagotovili 
obhajanje tisoč, dvatisoč ali več zadušnic za dušni bla- 
gor. Vendar, če upoštevamo razlike v finančnih sreds- 
tvih, ki so bili na voljo višjim in nižjim slojem, ugoto- 
vimo, da kmetje in kmetice v Bregu niso skoparili/e, 
koje šlo za onstranstvo. Sredstva, ki so jih zapuščali/e 
Cerkvi, so bila zanje smotrna naložba za onstransko živ- 
ljenje. Kmečke družine v Bregu je po vsej verjetnosti v 
večji meri obremenjevalo izplačevanje nabožnih volil 
kot dediče in volilojemnike iz plemiških vrst, čeprav 
so bili slednji zadolženi za izplačilo nekaj tisoč maš.27 
24
 G. Zani, "Purgatorio 'particolare ' e ritorno dei morti. Tra 
riforma e controriforma: l ' area italiana ", v: Quaderni stori- 
ci, XVII, SO, 2. 1982, str. 466-497. 
25 P. Ribeira, Flos Sanctorum. Vite de Santi, Venezia, 1667, str. 
750. 
26 J. Bossy, L'Occidente cristiano. 1400-1700, Einaudi, Torino, 
1990, sir. 64-69, tudi str. 33-34 (naslov izvirnika: Christianity 
in the West. 1400-1700, Oxford University Press, Oxford, 1985). 
27 F. Lebrun, Les hommes..., cit., str. 50. Duhovščina v Provansi 
in v Anjuoju se je v 18. stoletju pritoževala, da so naročila 
zadušnic prekoračila vsote, namenjene volilom. Francosko 
plemstvo in delno tudi nižji sloji, piše Vovelle, so bili na preho- 
du iz 17. v 18. stoletje žrtev baročnega, pozunanjenega čustvo- 
vanja. Težili so k zunanjemu pretiravanju: "Pettisoč, desetti- 
soč maš ni bilo nič izjemnega za plemiča ali trgovca; in med 
S posledicami večjih ali manjših verskih naložb so se 
morali v obeh primerih ukvarjati živi. 
V 17. stoletju so oporočitelji in oporočiteljice v Bre- 
gu odrejali/e večinoma ustanovne maše, saj tako ime- 
novanih drobnih maš skoraj niso omenjali/e. Cerkvi so 
zapuščali zemljo, denar in premičnine, ruvel, vdova iz, 
si je zagotovila obhajanje zadušnic takoušnic takou- 
šnic tako, daje cerkvi Sv. Jakoba v Prebenegu zapusti- 
la kožuh, srajco in obleko, bratovščini sv. Rešnjega te- 
lesa paje z istim namenom volila njivo.28 V 17. stoletju 
je prevladovala navada, da so oporočitelji in oporočite- 
ljice iz Brega z oporoko poskrbeli za obhajanje zadu- 
šne maše perpetuis temporibus. Nikolaj Petaros iz Bor- 
šta je za univerzalnega dediča postavil svoja bratranca, 
pod pogojem, da vsako leto plačata sedem zadušnic. 
Ko omenjene odredbe ne bi izpolnila, bi njima odreje- 
na zapuščina prešla v last krajevne cerkve. Da bi si za- 
gotovil večno maševanje, je Petaros obdaril vaško cer- 
kev z deležem, ki gaje imel v Glavinovem mlinu, ka- 
peli sv. Nikolaja v Zabrežcu paje zapustil brajdo. Ma- 
rina Foraus iz Bere je bila glede na druge oporočitelje 
in oporočiteljice izjema, koje v zameno za volilo, ki ga 
je namenila bratovščini sv. Zakramenta, odredila ob- 
hajanje zadušnic v cerkvi sv. Martina na oltarju device 
Marije, v cerkvi sv. Urha in v cerkvi Sv. Trojice pa le 
"enkrat toliko".29 
Odrejanje zadušnic oziroma ustanovnih maš v bla- 
gor duše seje zmanjševalo že v 18. stoletju. Oporočite- 
lji in oporočiteljice so pri odrejanju nabožnih volil po- 
stavljali/e natančnejša določila. Martin Zobec iz Zabrež- 
ca je za zveličanje svoje duše odredil obhajanje noetur- 
nov. Ni mu bilo vseeno, v kakšni obliki se bodo zadu- 
šnice maševale. S testamentarno klavzulo je hotel pre- 
prečiti, da bi se njegova žena odločila za najbolj cene- 
no, tiho mašo. Iz drugih klavzul zvemo, da je Martin 
Zobec za univerzalnega dediča imenoval vaško cerkev 
sv. Antona. Ženi je zapustil le dosmrtni užitek cele za- 
puščine.30 
V 17. in 18. stoletju so oporočitelji in oporočiteljice 
v Bregu zapuščali/e večje deleže svojega premoženja 
krajevni cerkvi, in to ne glede na prisotnost in število 
družinskih članov. Zveličanje duše je bilo zanje pogla- 
vitno, s preživetjem svojih domačih se niso pretirano 
ukvarjali. Cerkvi so zapuščali zemljišča, denar ali hišo, 
letoma 1680 in 1720 je polovica provansalskih plemičev (se- 
veda od teh, ki so odrejali zadušnice) določilo od 300 do 400 
maš. Gre za učinkovito mobilizacijo v korist onstranstva, ki jo 
je udejanila potridentinska pastorala " (M. Vovelle, La mor- 
te..., cit., str. 297). 
2S   ŽAD, Lucia Parue!, 3.2.1644, fase. Testamenti. 
29 ŽAD, Marina Foraus, 26.1.1644, fase. Testamenti. 
30 ZAD, Martin Zobec, 25.5.1728, fase. Testamenti. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 
tako daje vrednost volila določila število zadušnic. Še- 
le ob koncu 18. stoletja seje med oporočitelji in oporo- 
čiteljicami utrdila navada, da nekaj nepremičnin, pre- 
mičnin ali denarja z istim namenom zapustijo dedičem 
ali volilojemnikom, v zameno pa od njih terjajo izpla- 
čilo točno določenega števila maš. Trend namembnosti 
nabožnih volil je šel od nepreciziranja oblike zadušnic 
in časa njihovega obhajanja k podrobnemu določanju 
števila, oblike in časovnih intervalov, v katerih naj bi 
se odvijali obredi.31 Je bilo morda poštenje duhovnikov 
postavljeno pod vprašaj? Je bila sprememba v odreja- 
nju nabožnih volil pod vplivom jožefmizma in ukini- 
tve bratovščin? Dejstvo je, da so bili od konca 18. sto- 
letja za plačevanje v oporokah odrejenih zadušnic naj- 
pogosteje zadolženi sorodniki. V času med leti 1819 in 
1904 je 11,7 % oporočiteljev in oporočiteljic iz Doline, 
Ricmanj, Boljunca in Mačkolj zapustilo denar, s kate- 
rim naj bi domači plačali zadušnice, 22,4 % je za maše- 
vanje maš namenilo zemljo, 71,7 %, to je večina opo- 
ročiteljev in oporočiteljic pa je odredila, naj se zadu- 
šnice plačajo iz njihove zapuščine. V 3,3 % primerov 
so ženske za plačilo obredov volile obleke in premični- 
ne. 
Kot pričajo breške oporoke, je bilo prepričanje, da se 
kristjan z nabožnim volilom izogne trpljenju v vicah, v 
prvi polovici 19. stoletja še vedno trdno zasidrano med 
breškimi ljudmi (tabele 1, 2, 3 in 4). Posegi centralnih 
oblasti na področje vere in razpustitev bratovščin niso 
omajali vere, da so nabožna volila poglavitna dolžnost 
vsakega kristjana. V prvi polovici 19. stoletja je dobra 
polovica vseh oporočiteljev in oporočiteljic iz Doline 
natančno določila število zadušnic, ki naj bi jih duhov- 
niki obhajali v korist njihove duše; 34,1 % jih je odre- 
dilo manj kot 10 zadušnic, 25,0 % od 10 do 29,10,3 % 
od 30 do 59, 2,8 % pa so si izgovorili od 60 do 250 
zadušnic (tabela 5). Med letom 1833 in letom 1904 se 
je v Dolini glede skrbi za dušni mir svojcem prepustilo 
23,8 % oporočiteljev in oporočiteljic. Njihovo število 
se je povečalo v 80. letih, še posebej pa na prehodu iz 
19. v 20. stoletje. 
Iz tabel 6 in 12 je razvidno, da so oporočitelji in opo- 
ročiteljice v Boljuncu nabožni naložbi posvečali manj- 
šo skrb in da so v teku desetletij naročali čedalje manj- 
še število zadušnih maš. K izrinjanju nabožnih klavzul 
(to pomeni tudi odrejanje zadušnic) iz oporočnih aktov 
prebivalcev te vasi, so prispevali laično usmerjeni pi- 
sarji, ki so v drugi polovici zapisovali oporoke Breža- 
nov in Brežank. Tudi v Mačkoljah, kjer so oporočitelji 
in oporočiteljice med vsemi Brežani vložili največ sred- 
stev za zadušne maše, je v 19. stoletju opaziti - še pose- 
bej od 60-ih let dalje - pojenjanje skrbi za dušne potre- 
be, in to ne glede na spol tistega, kije zapuščal posled- 
njo voljo (tabele 8, 9 in 10 ). V Ricmanjih so se v 19. 
stoletju le redkokateri oporočitelji in oporočiteljice od- 
ločali za večje število zadušnic; večina se jih je zado- 
voljila s skromnejšo versko naložbo, čeprav je bilo tudi 
nekaj takih, ki pri odrejanju nabožnih volil niso varče- 
vali (tabela 11, 12). Tudi v tej vasi ni zaznati posebnih 
razlik med ženskim in moškim odrejanjem števila za- 
dušnih maš. Velja pa omeniti, daje v drugi polovici 19. 
stoletja tako med oporočiteljicami kot med oporočitelji 
naročanje zadušnic postopoma upadlo. 
Večina oporočiteljev in oporočiteljic v Bregu je za- 
dušnice odrejala v korist svoje duše, nekateri pa so se z 
natančnimi navodili spominjali dušnih potreb že umr- 
lih staršev in sorodnikov, pokojnega moža ali žene. V 
primerih, ko so oporočitelji predpisali število zadušnic, 
ki naj bi jih plačali nasledniki po smrti matere, oporo- 
čiteljeve žene, slednja ni zapustila svoje poslednje vo- 
lje. Anton Tul je odredil tri maše z navadnimi molitva- 
mi na dan pogreba, osmine in obletnice in še šest malih 
maš. Dve zadušnici naj bi bili maševani za dušo pokoj- 
nega očeta, štiri za dušo pokojne matere in štiri za dušo 
pokojne sestre. Pristavil je še: "(•••) pa tudi kadar bo 
moja žena Vanea umerla naj se berejo 3 s. maše iz usi- 
mi navadnimi molitvami to so na dan pogreba, osmine 
in obletnice."32 Jožef Smotlak je določil, "naj se berejo 
3 s. maše iz navadnimi cerkvenimi molitvami, to še na 
dan pokopališča in na osmi dan in na obletnico, in zra- 
ven tega še 10 s. maš maleh, naj se berejo za mojo Du- 
šo. Ukažem tudi, de po smrti moje žene Mince naj se 
uglih toljko s. maš bere koker zame, to so, 3 s. maše iz 
navadnimi cerkvenimi molitvami, in 10 s. maš maleh, 
naj se berejo za njeno Dušo." K tem je še dodal: "Uka- 
žem tudi de stroške kar zadene zame, in za mojo ženo, 
to je, kar je za pokopališče, in za s. maše, naj plačajo 
usi moji erbi vsi po enako, in ko bi ne hoteli plačati, 
pustim njivo na Metežici za poroštvo, naj bodejo imel 
tisti kateri bode te stroške plačal."35 
Redkokateri oporočitelji so zapuščali volilo v korist 
vseh duš v vicah, kot je to storil posestnik Martin San- 
cin. Najprej je odredil 150 maš, ki naj bi jih brali v 
korist njegove duše v dolinski cerkvi, nato paje zadol- 
žil sinova Matijo in Antona, univerzalna dediča, da za 
rajne v vicah plačata 100 maš, in sicer v kapucinski 
cerkvi v Kopru.34 Marija Sancin je svojemu zetu zapu- 
stila posodo in živež, ki je bil pri hiši. V zameno paje 
Večje preciziranje pri nabožnem darovanju razlaga D. Kos kot 
odmik od slepe k racionalni laiški religioznosti (D. Kos. "Ple- 
miška darovanja cerkvenim ustanovam (s posebnim ozirom na 
14. stoletje)", v: Zgodovinski časopis, 47, 1, 1993, str. 37). 
32 PAK, Oporoke, Anton Tul, 6.12.1876, fase. 1873-1879. 
33 PAK, Oporoke, Jožef Smotlak, 8.5.1875, fase. 1873-1879. 
34 PAK, Oporoke. Martin Sancin, 30.10.1845. fase. 1836-1849. 
VSE ZA ZGODOVINO 
8 ZGODOVINA ZA VSE 
zahtevala, da plača toliko zadušnih maš, kolikor je zna- 
šala vrednost zapuščine.35 Marija Mare seje z oporoko 
zavarovala pred tem, da bi kdo izmed prevzemnikov 
zapuščine spregledal njeno voljo. V oporočni klavzuli 
je izjavila, da če "kdo izmed dedičev ne bi hotel plačati 
20 goldinarjev za maše, odreja, da se v ta namen proda 
še tretji del bale in se s pridobljenim denarjem plača 
svete maše".36 Marija Strajn, rojena Sancin iz Doline, 
je odredila, da si bodo dediči njeno premoženje lahko 
razdelili šele potem, ko bodo plačali vsak po tri sv. ma- 
še.37 Marija Žerjav, prav tako iz Doline, je za dušni bla- 
gor zapustila večjo vsoto denarja. Odredila je, naj njen 
dedič porabi sto goldinarjev za plačilo svetih maš, "ki 
naj se berejo pri župniji" za njeno ubogo dušo.38 Marija 
Vodopivec, rojena Mejak, je za zadušnice namenila 150 
goldinarjev. V isti namen je zapustila tudi polovico svoje 
posesti, v glavnem njiv, kar daje misliti, da ji je bila 
usoda njene duše nadvse ljuba. Njeni sorodniki so sicer 
lahko ohranili drugo polovico zapuščinske posesti, a le 
pod pogojem, da so plačali toliko zadušnic, kolikor je 
bil vreden delež, ki so ga bili dobili.39 V primeru Mi- 
haele Prašel lahko ugibamo, s kolikšnimi težavami so 
se morali spoprijeti sinova in hčere, ki jim je oporoči- 
teljica naložila v plačilo 100 zadušnih maš. Oporočite- 
ljica sije prvih 50 zadušnic zagotovila že v času, koje 
stopila v zakonski stan, preostalih 50 pa je odredila z 
oporoko.40 Omembe vredna je tudi oporoka Marije Ber- 
netič iz Ricmanj. Pri razpolaganju s svojim premože- 
njem ji je bila poglavitna skrb za dušo, verjetno tudi 
zato, ker oporočiteljica ni imela bližnjega sorodstva. 
Hišo, ki ji jo je podaril Janez Gabragna, je oporočitelji- 
ca zapustila najemniku Juriju Pregarcu s pogojem, "de 
on more usaku letu 6. svetih maš plačat". Pristavila je 
še, da se njeno njivo "ima šacat inu fit po 5. od stu od 
tega kapitala se ima Svete Maše dat, če oče Jožef Klun 
iz Rizman fit o vrednosti kar bo ta Niva po Šacali sne- 
sla usaku leto odraital, ima ta Niva niemu za vselei os- 
tat". Tudi najemnino, ki jo je prinašala druga stavba, ki 
je bila v njeni lasti, je namenila za izplačilo zadušnic in 
prav tako vračilo, kiji gaje bil dolžan nek koprski gos- 
pod. "Eno Mizo, eno Skrinio, inu eno postelio zapu- 
stim mojmu affitualu Juriu Pregarcu. Use kar je te dru- 
ge rube u' hiši, inu u Kanovi, se ima po moj smerti 
prodat precei, imu za speže od pokopališča ponucat, če 
bi kei vanzalu, se ima Svete Maše dat. Jožef Klun meni 
ima dat za fit od verta 8. f za kitere se ima precei po 
moji smerti te potrebne sveče od usega kupit." V zadu- 
šne maše je poleg tega vložila tudi denar, ki soji ga bili 
dolžni trije vaščani. Ob koncu svoje poslednje volje je 
še izjavila: "Use te Svete Maše imajo u' Cerkvi Svetga 
Jožefa u' Ricmagnah bit brane. Prosem de di biu Kaplan 
is Ricmanie na to gledau, de bi se ta moj Testament ali 
zadnje moje u' kasanie popolnoma dopolnilu."41 Njena 
sovaščanka Marija Berdon je za maše v blagor svoje 
duše zapustila 60 gld, ricmanjski cerkvi sv. Jožefa pa 
je namenila 100 gld, "kapital od kateriga interese bodo 
piacene in se bodo brale vsako leto štiri sv. Maše za 
duše rainkih po mojim namenu". Nato je vsem svojim 
otrokom, sinovoma in trem hčeram, naročila, da plača- 
jo vsak po tri zadušnice.42 Ivana Strain, rojena Božič, je 
imela skromnejše zahteve; staršem je zapustila dva os- 
la, opremo za peko in pripravo kruha ter drage malen- 
kosti pod pogojem, da plačajo 10 sv. maš takoj po nje- 
ni smrti, stroške pogreba, osmino in mašo na dan oblet- 
nice.43 
Ravnanje oporočiteljev se ni bistveno razlikovalo od 
ravnanja oporočiteljic. Tudi oni so svoje dediče in vo- 
lilojemnike bremenili z večjim ali manjšim številom za- 
dušnic, ki jih niso odrejali z nič manjšo natančnostjo. 
Mlinar Jožef Gombač je z oporočno klavzulo odredil, 
da se bo za njegovo dušo bralo pet zadušnih maš v do- 
linski cerkvi pri oltarju sv. Križa in pet pri oltarju uža- 
loščene Marije. Šest zadušnih maš naj bi maševali v 
Ricmanjih pri oltarju sv. Jožefa, po eno pa v cerkvi na 
Sv. Višarjah, v cerkvi na Sveti gori, na hribu Sv. Križa 
in še eno v cerkvi na Trsatu.44 Gombač je bil očitno 
prepričan (ostajal je namreč zvest pobožnim navadam 
17. in 18. stoletja), da bo zadušnica učinkovitejša, če 
bo obhajana pri določenem oltarju. Večje število maš, 
maševanih pri različnih oltarjih in v različnih cerkvah, 
je po njegovem mnenju ustvarjalo jamstvo za pomoč 
tega ali onega svetnika. 
S svojo poslednjo voljo sije krojač Janez Prašel za- 
gotovil 3 sv. maše vsako leto, in sicer za 50 let "zan- 
dragen. Ta perva S. Maša, Nai se Bere na poponiči, 
Naj bo peta, vergonist ino en Dohovni, Leta S Maša Se 
more, leta namen, Maševat, h časti, terplejna Jezusa Kri- 
stusa ino njegove lube matere, ino njegove smerti, inu 
za use duše vicah. Ta druga S. maša naj se bere, h časti 
ponadolžnim v ječo vereniga našiga Jezusa Kristusa, ki 
je za nas u smrt sojen biv, ino u svojen terplenju Pre- 
stav, kader je na S. Križu vesu, ino za use grešnike na 
svetu, ino k časti pokopališa Jezusa Kristusa, (ta S. ma- 
ša naj bo na viljo S. petra, ino p. tudi peta. Ta treta S. 
Maša, Naj se bere u dan S. janeža Šentjaža, o Božiču. 
35 
36 
31 
38 
39 
40 
PAK, Oporoke, Maria Sanzin, 21.1.1837, fase. 1836-1849. 
PAK, Oporoke, Maria Marž, 1.4.1836, fase. 1836-1849. 
PAK, Oporoke. Marija Strain, 25.1.1892, fase. 1888-1892. 
PAK, Oporoke. Marija Jerjan, 3.3.1836, fase. 1836-1849. 
PAK, Oporoke, Marija Vodopiuz. 12.5.1849, fase. 1836-1849. 
PAK, Oporoke, Mihaela Prashe!. 29.9.1842, fase. 1836-1849. 
41 PAK, Oporoke, Maria Bemetič, 25.6.1845, fase. 1850-1854 
42 PAK, Oporoke, Marija Berdon, 6.6.1896, fase. 1893-1897. 
43 PAK, Oporoke. Giovanna Strain, 8.1.1846, fase. 1836-1849. 
44 PAK, Oporoke, Giuseppe Gombatz, 25.11.1842, fase. 1836- 
1849. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 9 
Tudi peta en duhovni vergonist, tu je per useh 3 taku, 
leta S. Maša se ima u ta Namen Moševat, h časti Rojs- 
tva Jezusa Kristusa, ino njegove lube Matere, za tu ker 
seje, tako bobrutlov Skasov, seje očlovrečiv, ino nam 
tulko Nuje štoru, de nas je od večniga pogoblenja reso, 
skuzi njegovo veliko terplenje. Ino nan usem nabeško 
veselje zadobiu) de bi se leta S. zakonom ino vera, ka- 
tera je Od nega gor postavlena, se zmeran bol in bol, po 
vsin Svete gmerela, inu usaka Meihna kriva vera, u za- 
četku zaterta, de be se usi enkrat, u večnim veselji, Per 
S. Bogu znesli. U ta namen se jima leta S Maša Bret 
usako leto. (...)." Spretnost v sukanju besed je oporo- 
čitelju dovoljevala, daje podrobno utemeljil svoje iz- 
bire in svoje onstranske naložbe. Pripomnil je še: "Za- 
stopte dobro, ta perva, ino ta druga S. Maša, j ino tudi 
darilo, Bo jereft Stavlo, kader bo Preteklo, 50 pedeset 
let (...) Poten ta treta S. Maša, tu je u božičo, jo zapu- 
stin, Večno, tuje za uselej (...) Se jima tulko, kapitala 
Uzet nuter, de se bo s tistega interesa, piacela, u sako 
leto prati." Leta 1850 je dolinski oporočitelj s 500 gld 
obdaril cerkev sv. Urha v Dolini, cerkev sv. Trojice v 
Kroglah s 300 gld, cerkev Matere božje na Pečah z 200 
gld, 200 gld je zapustil za miloščino v Ricmanjih, isto 
vsoto je namenil tudi cerkvi sv. Roka, koprskim kapu- 
cinom je dodelil 100 gld, reškim kapucinom in dolin- 
ski šoli paje prav tako obema zapustil 100 gld4S Dolin- 
ski krojač Janez Prašel je s svojo oporoko poskrbel, ko- 
likor je najbolje mogel, za življenje svoje duše v on- 
stranstvu, vendar ob pozornem prebiranju vseh klavzul 
njegove lastnoročno zapisane oporoke ugotovimo, da 
ni nič slabše poskrbel, da bi se njegovo ime in sledovi 
njegovega dela ohranili čim dlje v času. Prašlovo odre- 
janje kliče h kratkem razmisleku. Nedvomno imamo 
opraviti z oporočiteljem, ki izstopa glede nabožnih vo- 
lil. Prašla je zlasti skrbela uresničitev njegovih nabož- 
nih želja. Iz bojazni, da se jih tisti, ki jih je postavil za 
izvršitev svoje poslednje volje, ne bodo držali, jih je 
ponovil. Kot priča vsebina tudi drugih oporočnih klav- 
zul, je krojač Janez Prašel oporočitelj, ki imenitno poo- 
seblja breško družbo 19. stoletja, svet, razpet med tra- 
dicionalnimi oblikami življenja in vse bolj individuali- 
stičnim duhom, ki bo na podeželju prevladal šele v 20. 
stoletju. 
Vrnimo se k običajnejšim primerom. Jakob Švara iz 
Ricmanj je za blagor svoje duše odredil "30 maš katie- 
re se imajo brat u treh lietah. Usaka Maša se more za- 
merkat na listek ih more gospod popisat." Dodal je še 
"tudi za Mater se more 30 maš plačati kaker zame".46 
Natančno je določil čas, ob katerem naj bi se opravili 
obredi, in zahteval izdajo potrdila za vsako maševano 
zadušnico. Le manjšina breških oporočiteljev in opo- 
ročiteljic (39,8 %) je predpisala čas, ob katerem naj bi 
domači poskrbeli za maševanje zadušnih maš. Drugi 
(60,2 %) niso dali natančnih napotkov v zvezi z maše- 
vanjem zadušnih obredov. Če vzamemo v pretres vse 
stoletno obdobje, ugotovimo, da seje v drugi polovici 
19. stoletja povečalo število tistih, ki so od svojih do- 
mačih zahtevali, naj čimprej po njihovi smrti plačajo 
zadušnice, določene v oporoki. 
Nekateri oporočitelji in oporočitelj ice (23,4 %) so na- 
vedli/e čas, ko naj bi se zadušne maše obhajale. Odre- 
dili/e so, da se zadušnice mašujejo takoj po pogrebu ali 
v prvem letu po smrti. Glavnina oporočiteljev in opo- 
ročiteljic (75,5 %) tega ni določila inje čas obhajanja 
zadušnih maš prepustila volji domačih. Janez Hervatič 
iz Ricmanj je na primer odredil 5 zadušnic in dodal, naj 
jih domači plačajo, "kadar bodo mogli".47 Nekateri opo- 
ročitelji in oporočitelj ice (28,2 %) so odrejali tudi obli- 
ko zadušnic. Zadušnica je bila lahko peta, con noctur- 
no, ali maša "z viljami". Oporočiteljice v Bregu so se 
raje odločale za pete kot za tihe maše. 
Povpraševanje po petih zadušnih mašah se je pove- 
čalo v drugi polovici 19. stoletja. Zlasti vrhnja plast 
prebivalstva je želela, da se obred v blagor njihove du- 
še odvija slavnostno in tako učinkoviteje krepi spomin 
družine in skupnosti nanje. Primerjava izbir številčno- 
sti določenih oblik zadušnic v posameznih vaseh kaže, 
da so se za pete maše najpogosteje odločali v Dolini. 
Ob smrti pomembnih ljudi seje pogrebni obred od- 
vijal tri dni: vespre so maševali na večer, vigilije in ve- 
liko peto mašo so opravili v jutranjih urah, maša z re- 
quiemom pa se je odvijala dan kasneje.48 Razvrščanje 
zadušnic - tiste, opravljene na dan pogreba, do teden- 
ske, mesečne in vse do letne obletnice - je ustvarjalo 
ritem postopnega ločevanja duše od sveta živih. V tej 
45 PAK, Oporoke, Janez Prašel, ¡5.4.1856. fase. 1855-1860. 
46 PAK, Oporoke. Jakob Švara, ¡3.3.1883, fase. 1879-1883. 
47   PAK, Oporoke, Janez Hervatič, 26.6.1875, fase. ¡873-1879. 
4S Nocturno aH vigiliae noeturnae oziroma nocturna ¡aus je bila 
zgodnje krščanska oblika nočnih ali zgodnjih jutranjih maš, 
med katerimi so peli psalme. Od 12. stoletja je bil nocturno 
preimenovan v zornico, ki seje maševala pred sončnim vzho- 
dom (Enciclopedia cattolica, Sansoni, Firenze, ¡952, VIH. knji- 
ga, str. 1965-66). Vespri ali vesperae so se obhajali v zgod- 
njem krščanstvu najprej kot zasebna molitev v popoldanskih 
urah (Ibidem, XII. knjiga, str. ¡322-1323). O pogrebnih mašah 
glej P. Ariès, L'uomo e la morte dal Medioevo a oggi, Laterza, 
Roma-Bari, str. 198-206 (naslov izvirnika: L'homme devant ¡a 
mort. Seuil, Paris, ¡977); M. Vovelle, Piété..., cit., str. U4- 
122; L. Valli, Del culto esterno della religione, Milano, 1858, 
str. 206-220; J. Maillard, "Fondationes et demandes de mes- 
ses a angers a ¡a veille de la Revolution ", v: Histoire de la 
messe XVII-XIX siècles. Centre de Recherches d ' Histoire Re- 
ligieuse et d'Histoire des Idées, Angers, 1979, str. 133-140; 
M. Vovelle, La morte..., cit., str. 132. 
VSE ZA ZGODOVINO 
10 ZGODOVINA ZA VSE 
zvezi je dal zelo natančna navodila Anton Kuret iz Ric- 
manj, kije poleg tradicionalnih treh maš na dan pogre- 
ba, osmine in obletnice odredil dve maši con noeturno, 
nato eno sveto mašo na praznik sv. Antona, svojega 
zaščitnika, eno mašo pa na obletnico smrti, in to deset 
let zapovrstjo. Določil je, naj duhovnik za vsako mašo 
prejme dva goldinarja, organist in cerkev pa po trideset 
krajcarjev.49 Nedolctni Ivan Sancin iz Doline je odredil 
50 maš za svojo dušo. Deset jih je naročil z noeturni, za 
ostale pa je želel, da so tihe, basse.50 Maša z noeturni je 
sredi 19. stoletja bila za 30 krajcarjev dražja od navad- 
ne, tihe maše. Vsaka peta maša je tedaj veljala naročni- 
ka 1 gld in 30 krajcarjev. 
Če seštejemo število in obliko maš, ki so jih odredili 
posamezni oporočitelji, in pri tem upoštevamo imetje, 
s katerim so razpolagali, ugotovimo, da so Cerkvi za- 
puščali zanje nczanemarljivc vsote. Zlasti ženske, ki so 
večinoma razpolagale z manjšim imetjem kot moški, 
so pogosto odrejale tolikšne nabožne naložbe, kolikor 
je znašala vrednost deleža, dodeljenega enemu izmed 
otrok. Število dednih upravičencev je le v redkih pri- 
merih vplivalo na nabožno naravnanost oporočiteljev 
in oporočiteljic. Najdejo se namreč primeri, ko je opo- 
ročitelj, kljub dvema ali celo več naslednikom, zapustil 
cerkvi 1/3 svojega imetja. 
Hkrati pa ne gre zanemariti tistih primerov (med 252 
dolinskimi oporokami jih je le 10 oziroma 4,0 % vseh), 
v katerih so oporočitelji in oporočiteljice z izrecno opo- 
ročno klavzulo odredili/c, naj domači po svoji volji in 
močeh poskrbijo za zadušnice. Drugi, t.j. vsi, ki niso 
zapustili nabožnih volil, so tako ali tako prepustili skrb 
za svojo dušo sorodnikom. 
Ana Žerjav je odločitev o številu in obliki maš za 
blagor svoje duše prepustila možu, ki naj se odloči "po 
sveji vesti", je izjavila.51 Gašper Komarje odredil, naj 
žena in sin naročita toliko zadušnic, kolikor jih dopuš- 
čajo "hišne moči".52 Andrej Kuret iz Ricmanj, čeprav 
pobožen mož, je odredil, naj njegova "gospodinia pla- 
ča S. maš tolko koker premure".53 Jožef Prcgarc iz Ric- 
manj je v zvezi z zadušnicami odredil: "Za mojo Dušo, 
perporočim, da zapovnite še za S. Maše, vsaku Leitu; 
ne perpišem, tolku, ali pa tolku; Ampak kolkcr bo vam 
mogoče."54 Lovrenc Petaros je v oporoko vnesel zahte- 
vo, naj njegov sin, univerzalni dedič, vsako leto plača 
10 zadušnih maš. In dodal je še: "(...) vendar ne mi- 
slim, da mora obhajanje tra- 
jati v nedogled, temveč le do 
časa, dokler bodo gospodar- 
ske možnosti to dovoljevale 
domačim."55 Jožef Parovel 
je za univerzalnega dediča 
deleža, ki gaje imel v Paro- 
velovem mlinu, imenoval 
brata Ivana, ker mu je bil v 
pomoč, ko je služil vojaški 
rok in v času dolge bolezni, 
čeprav gaje zavezal, da pla- 
ča maše "za njegovo dušo po 
svoji vesti". Bratu, ki se je 
izkazal v času njegove bo- 
lezni, je zaupal in je bil pre- 
pričan, da mu bo pomagal, 
kolikor bo to v njegovih mo- 
čeh, tudi po njegovi smrti.56 
Brcški oporočitelji in oporočiteljice, seveda tisti/e, ki 
so odrejali/e nabožna volila, so se v 19. stoletju glede 
maševanja zadušnic le izjemoma prepuščali vesti in fi- 
nančnim zmogljivostim domačih. Napačno in krivično 
bi bilo trditi, da jih preživetje družine ni skrbelo. Ena- 
ko zmotno bi bilo tudi spregledati njihovo versko zav- 
zetost, ki seje začela ohlajati šele v zadnjih treh deset- 
letjih istega stoletja. Dejstvo je, daje pred tem marsi- 
kateri oporočitelj/ica v prid svojega dušnega miru odre- 
dil/a večje število zadušnic, kot so ga prenesle denarne 
in gospodarske zmogljivosti družine. Dobrostoječi, a 
49 PAK, Oporoki; Antonio Curel, 29.4.1838, fasc. 1836-1849. 
50 PAK. Oporoke. Giovanni Sanzin. 21.11.1843. faxe. 1836-1849. 
si 
s: 
5) 
54 
55 
5/, 
PAK, Oporoke, Ana Žerjav, 12.3.1849, fasc. 1836-1849. 
PAK. Opomke. Gasparo Comar. 31.3.1837. fasc. 1836-1849. 
PAK. Oporoke. Andrej Kuret, 9.2.1879. fasc. 1873-1879. 
PAK. Oporoke. Jožef Pregarc. 2.8.1863. fasc. 1861-1866. 
PAK. Oporoke, Lorenzo Petaros, 21.10.1846, fasc. 1836-1849. 
PAk, Oporoke, Giuseppe Parovel. 2.1.1843. fasc. 1836-1849. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 11 
zadolženi Jožef Tumshig je z oporoko volil 500 gld v 
korist svoje duše; kar pomeni, da sije izgovoril približ- 
no 500 tihih zadušnic oziroma 250 petih. Glavnino za- 
puščine je prepustil ženi Urši, enemu nečaku je zapu- 
stil v last 235 gld, drugemu paje volil eno njivo." Za- 
puščina, ki jo je prevzela žena, je bila obremenjena s 
hipotekami, povrh tega pa naj bi slednja izpolnila mo- 
ževo voljo in izročila Cerkvi za takratne razmere znat- 
no vsoto denarja, kar bi še huje prizadelo domače gos- 
podarstvo. Vprašanje, alije žena Jožefa Tumsicha ugo- 
dila v oporoki izrečeni moževi volji, ostaja povsem od- 
prto. Postopno nižanje absolutne in relativne vrednosti 
(glede na celotno zapuščino), namenjene nabožnim vo- 
lilom, vsekakor kaže, da breški oporočitelji in oporoči- 
teljice proti koncu 19. stoletja v onstranstvu niso več 
videli/e področja svoje investicijske dejavnosti. Plače- 
vanje zadušnic je dediče, zlasti tiste, ki so prevzeli 
skromno zapuščino, še vedno obremenjevalo, vendar v 
manjši meri kot sredi stoletja. 
V 19. stoletju seje med drugim dogajalo, da so dedi- 
či prek oporoke podedovali celo zadušne maše, ki jih 
sam/a oporočitelj/ica svojčas (najverjetneje zaradi po- 
manjkanja sredstev) ni plačal/a. Zadolženost malih kme- 
tov, porast števila dednih upravičencev zaradi manjše 
otroške umrljivosti, skromnost dediščine in seveda tu- 
di vse bolj laično naravnana miselnost, kije onostrans- 
tvu prisojala vse manjši pomen, so močno načeli tradi- 
cionalno naziranje breških oporočiteljev in oporočite- 
ljic ter ga spremenili. Tudi tisti, ki so bili ob koncu 19. 
stoletja dobrostojeći, so za dušne potrebe zapuščali če- 
dalje skromnejša sredstva. Vaški veljak Janez Lovriha 
iz Doline, katerega zapuščina je bila vredna nekaj tisoč 
goldinarjev, je za branje zadušnih maš namenil dokaj 
skromno vsoto - 30 gld, ne glede na to, da je enega 
izmed sinov izšolal za duhovnika. Kot bralec Novic, 
Slovenskega pravnika in drugih posvetnih slovenskih 
publikacij je bil preveč laično usmerjen, da bi dal Cerkvi 
prednost pred skrbjo za potomce.58 
Marsikateri naslednik seje znašel pred težko izbiro: 
izpolniti željo pokojnega/e, kar je vodilo k zadolžitvi 
pri krajevni cerkvi, ali pa se izneveriti oporočiteljevi 
oziroma oporočiteljičini želji. Zapostavljanje skrbi za 
rajne duše seje moralo marsikateremu Brežanu oziro- 
ma Brežanki ob koncu 19. stoletja zdeti manj hudo od 
teže dolgov, ki bi pritiskala na domače gospodarstvo. 
Skrb za krajšanje in lajšanje bivanja pokojnih v vicah 
seje umikala v ozadje, v ospredje paje stopala potreba 
po čim smotrnejšem vodenju domačega gospodarstva. 
Dolinski župnijski pravilnik iz leta 1838 vključuje 
seznam 41 družin in posameznikov, za katere so bile v 
letih 1839-1854 maševane zadušnice. Za nekatere po- 
kojne je družina plačevala zadušnico enkrat letno, ka- 
dar pa je bila naročnik storitve ustanova, so se maše 
obhajale tudi trikrat ali štirikrat letno. Katapan sicer 
izrecno ne omenja primerov, ko potomci niso izpolnje- 
vali pokojnikove oporočne odredbe, vendar so breški 
duhovniki po vsej verjetnosti maševali tudi takrat, ko 
niso bili plačani.59 
Tak sklep se vsiljuje, izhajajoč iz dopisov tržaškoko- 
prskega škofijskega ordinariata, kije na začetku 19. sto- 
letja javil župnijskemu uradu v Dolino, naj točno pre- 
veri imetek, letni dohodek ali glavnice zadevnih usta- 
nov. Potrebno je bilo preprečiti zmešnjavo, kije nasta- 
la na tem področju v preteklosti, ko so dediči prodali 
prav tista zemljišča, ki so jih oporočitelji in oporočite- 
ljice namenili za izplačilo maš. Da seje breško prebi- 
valstvo v nabožnih navadah vse bolj oddaljevalo od tra- 
dicije, potrjujejo tudi sočasni posegi tržaškega škofij- 
skega ordinariata, ki seje zavzemal, da bi bile v oporo- 
kah odrejene maše tudi maševane. Kot je razvidno iz 
dopisov škofijskega ordinariata dolinski župniji, dedi- 
či in volilojemniki ob koncu 19. stoletja večkrat niso 
naročili in plačali v oporokah odrejenih zadušnic. Sa- 
movoljno so se odločali o njihovem številu in pri tem 
zanemarjali odredbo oporočitelja ali oporočiteljice. Tak- 
šno prosto razlaganje oporočiteljeve/ičine volje med de- 
diči je tržaški škofijski Ordinariat prisililo k strožjemu 
nadzora maševanja ustanovnih in zadušnih maš, in to 
kljub začetnemu nasprotovanju dolinskega klera. Ško- 
fijski Ordinariat je hotel preprečiti navado, da se obha- 
janje zadušnih in ustanovnih maš odvija ne glede na 
denarne fonde ustanove in ne glede na plačilo. S svo- 
jim posegom je nameraval dediče in volilojemnike pri- 
siliti k izpolnjevanju volje rajnih. Višje cerkvene obla- 
sti se potemtakem niso ukvarjale z vprašanjem, ali so 
nasledniki kos izplačevanju odrejenih zadušnic. 
Leta 1912 je tudi dolinski župnik Josip Zupan na ka- 
tapanskih straneh svetoval, naj se duhovniki izognejo 
naročniškemu neizplačevanju zadušnic: "Posestniki me- 
njavajo zemljišča, jih delijo ali tudi za doto dajejo, več- 
krat se ne zna, kdo je pravi dolžnik (...). V Dolini, Bo- 
ljuncu pa tudi v Prebenegu, Kastelcu in Socerbu so ne- 
kateri cerkveni dolgovi tako zamreženi, daje treba mno- 
go dni preučevati staro glavno knjigo dolžnikov dotič- 
nih cerkva, preden se pride na jasno. (...) Pozor če tudi 
žugajo dotični prosilci ali odvetniki s tožbo rekoč, da 
je dolg zastarel - da ni več dolga - da se ga ni nikdar 
tirjalo - da o dolgu nič ne zna - itd. V takem slučaju naj 
PAK, Oporoke, Giuseppe Tumscig. 27.i.1835, fase. 1818-1835. 
PAK, Oporoke, Janez Lovriha, 17.3.1880. fase. 1879-1883. •"   ŽAD, Catapano paroehiae. 1838. 
VSE ZA ZGODOVINO 
12 ZGODOVINA ZA VSE 
se upravitelj obrne po škof. Ordinarjatu na c. Kr. finač- 
no Prokura in s tem se dobi časa za preiskovanje in 
preučevanje, priti na sled dotični glavnici: kako jo dol- 
guje, ali če je bila v resnici že plačana."60 
Na začetku 20. stoletja je torej v tako imenovani bus- 
sines zadušnic posegla poleg višje cerkvene institucije 
tudi krajevna. V času širjenja sekularizacijskih teženj 
je krajevna cerkev, podobno kot na drugih ravneh ver- 
skega življenja in udejstvovanja, morala na novo dolo- 
čiti svoje pravice in poskrbeti za to, da pridobi sreds- 
tva, ki so ji jih namenjali oporočitelji in oporočiteljice. 
Večji nadzor nad masnimi ustanovami in nad plačeva- 
njem zadušnic pa lahko pripišemo tudi čedalje manjši 
pripravljenosti krajanov na obdarovanje cerkvene in- 
stitucije. Novi časi so zmanjšali odrejanje zadušnic, 
zmanjšali njihovo število in privedli do neupoštevanja 
oporočnih nabožnih odredb, pred čemer se je skušala 
Cerkev zavarovati s pravnimi sredstvi. Župnijska do- 
kumentacija nam ne pove, kako pogoste so bile tožbe 
med nasledniki in klerom, in v čigavo korist je večino- 
ma razsojalo sodišče. 
Kot nam potrjujejo številne zgodovinske študije, je 
upadanje nabožnih volil vsesplošen pojav, ki je pote- 
kal vzporedno s procesom modernizacije. V Franciji je 
povpraševanje po zadušnicah oslabelo že v teku 18. sto- 
letja, v južni Italiji pa skoraj stoletje kasneje. Vzroke 
tega procesa P. Ariès pripisuje, kot smo že zapisali, uve- 
ljavitvi novih družinskih odnosov.61 Za M. Vovella je 
vse manjših nabožnih naložb kriva verska hladnost raz- 
svetljenskega časa kot tudi negativna gospodarska ko- 
njunktura.62 J. de Viguerie trdi, daje zmanjšanje zadu- 
šnih maš posledica dveh dejavnikov: dekristianizacije 
in strožje fiskalne politike. V Franciji je obdavčitev na- 
božnih ustanov zmanjšala sredstva, ki so jih oporočite- 
lji/ce prvotno namenjali/e Cerkvi.63 P. Macry ugotav- 
lja, daje vse do konca 19. stoletja neapeljska elita za 
odrešenje rajnih duš potrošila veliko svojih sredstev. 
Da so neapeljski višji sloji na prehodu iz 19. v 20. sto- 
letje pozabljali na dušne potrebe v onstranstvu, so po 
Macryjevem mnenju krive gospodarske težave, v kate- 
rih so se znašli neapeljski meščani in aristokrati. Po nje- 
govem mnenju pa ne gre zanemariti niti sunkovite uve- 
ljavitve nove miselnosti in novih kulturnih vrednot, ki 
so tradicionalno versko čustvovanje v veliki meri izri- 
nile iz javnega življenja in ga potisnile v sfero intimne, 
notranje vernosti.64 
60
 ŽAD, Katapan cerkve sv. Urha, 1912. 
61 P. Ariès, Storia..., cit., str. 149-162. 
62 M. Vovelle, Piété..., cit., str. 593-614. 
63 J. de Vìguere, La dévotion populaire à la messe, XVII-XIX 
siècles. Université d'Angers, Angers 1985, str. 14. 
64 P. Macry, Ottocento. Famiglia, élites e patrimoni a Napoli, 
Einaudi, Torino. 1988, str. 73-74. 
Ali lahko iz tega sklepamo, da so potemtakem Bre- 
žani in Brežanke, ko so pozabljali na dušne potrebe, 
sledili istim vzgibom ob izteku 19. in na začetku 20. 
stoletja? Njihovo testamentarno odrejanje ne kaže na 
sunkovit prelom s tradicijo niti na sunkovit prevzem 
laične miselnosti. Družbenogospodarske razmere v dru- 
gi polovici 19. stoletja, demografski pritisk in vse več- 
ja zadolženost malih kmetov (poleg negativne gospo- 
darske konjunkture, ki so jo breške vasi doživele ob 
koncu 19. stoletja) so narekovale nove preživetvene stra- 
tegije. Z gospodarsko in družbeno krizo, ki je zajela 
tradicionalne kmečke skupnosti, so nastopili pogoji za 
postopen odmik od tradicionalnih vedenjskih modelov. 
Vlaganje v onstranstvo je bila smotrna naložba za člo- 
veka, kije bil razpet med tem in onim svetom, za tiste- 
ga pa, ki je vir preživetja našel v mestni tovarni ali de- 
lavnici, božji poseg ni vplival na njegovo eksistenco. 
Kot je razvidno iz občinske in župnijske arhivske do- 
kumentacije, je najrevnejši sloj podeželskega prebivals- 
tva, zlasti tovarniški delavci in dninarji, na prehodu iz 
19. v 20. stoletje odrekel poslušnost Cerkvi. Na vasi se 
je širilo "brezversko" in nemoralno obnašanje, med- 
tem ko seje vaških veljakov oprijemala liberalna mi- 
selnost. Cerkev je svoj tradicionalni vpliv in z njim svojo 
avtoriteto izgubljala tako med najrevnejšimi kot med 
najpremožnejšimi in najvplivnejšimi Brežani in Bre- 
žankami. Postopama se je znižalo število tistih, ki so 
obiskovali cerkvene obrede in hodili k spovedi, s tem 
pa tudi število tistih, ki so bili za svoje dušne potrebe 
del svojega imetja pripravljeni zapustiti Cerkvi. Poleg 
tega so se v breški družbi pojavile nove institucije, ki 
so posegale v družbenogospodarsko življenje krajev- 
nih skupnosti in ki so si s svojfmdelovanjem pridobile 
zaupanje krajanov. Ivan Sancin je, potem ko je posta- 
vil ženo Uršulo za poglavitnega dediča, 50 gld zapustil 
Okrajni zadrugi v Dolini. V njegovi oporoki bi zaman 
iskali priporočilo duše ali nabožno volilo.65 
Ob tem ne gre pozabiti, da se je tudi sam kler v drugi 
polovici 19. stoletja s tem, koje vse več energij vlagal 
v narodnobuditeljsko dejavnost, oddaljil od baročne po- 
božnosti in "pastorale strahu". Oslabitev, ki jo je v jav- 
ni sferi doživela cerkvena institucija ob koncu 19. sto- 
letja, je za seboj potegnila tudi potrebo po potrjevanju 
družbenega statusa članov vaške skupnosti, ki seje dot- 
lej kazalo rudi v obliki nabožnih volil. Nove okolišči- 
ne, ki so jih torej delno spodbudili sami cerkveni mož- 
je, in bolj laična usmerjenost breškega prebivalstva, sta 
ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja nabožne klav- 
zule odrinjala iz poslednjih volj krajanov. 
PAK, Oporoke, Ivan Sancin, fase. ¡894-1897. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVEVA ZA VSE 13 
Proces sekularizacije in nov odnos do življenja, kije 
ovrednotil tako materialne dobrine kot tostransko živ- 
ljenje, sta v zadnjih desetletjih 19. stoletja jemala težo 
onstranskemu življenju. Ob novem vedenju seje ohra- 
njala sicer tudi tradicionalna miselnost oporočiteljev in 
oporočiteljic, ki jih je usoda njihove duše v onostrans- 
tvu še vedno skrbela in ki domačim niso zaupali skrbi 
zanjo. Toda teh primerov je bilo čedalje manj in oporo- 
citelji in oporočiteljice so se samovoljno odločali/e le 
za tolikšno število zadušnic, ki ni bremenilo denarnih 
zmogljivosti družine, ali pa so odločitev o številu za- 
dušnic prepustili kar samim svojcem. Tudi zato, ker za- 
dolženost pri Cerkvi v marsikateri družini ni dovolje- 
vala nikakršnega slepomišenja. Ob koncu 19. stoletja, 
lahko potemtakem trdimo, se je strah pred pogublje- 
njem duše med breškim prebivalstvom umaknil pred 
skrbjo za preživetje družine in pred zaupanjem (ali sa- 
mo upanjem), da bodo domači vendarle opravili to, za 
kar je pokojnik menil, daje za njegovo dušo potrebno. 
Zusammenfassung 
"Die Lebenden helfen den Lebenden, die Lebenden 
den Toten, die Toten den Lebenden und die Toten 
den Toten." 
P. Ribeira 
Seel-Sorge in bäuerlichen Testamenten aus dem 
Triester Umland 
Mit der Erfindung des Fegefeuers gab die Kirche jeder 
büßenden Seele die Möglichkeit, sich an diesem Ort zu 
reinigen. Nach Meinung mittelalterlicher Fegefeuer- 
Theoretiker können selbst die schlimmsten Sünder in 
diesem Vorzimmer zum Himmel - vorausgesetzt natür- 
lich, daß sie vor dem Tode Buße getan haben - ihre 
Buße so lange fortsetzen, bis ihre Seelen sich die Selig- 
keit verdient hätten. Die Seele, die sich im Fegefeuer 
befand, war dem Willen Gottes anheimgegeben und 
außerstande, irgendetwas zu ihrem eigenen Nutzen zu 
unternehmen; daher war die Länge ihres Aufenthalts 
im Fegefeuer von der Fürbitte der Heiligen und der 
Lebenden abhängig. Letzteres konnte der Einzelne be- 
reits zu Lebzeiten sicherstellen. Das Testament als ju- 
ristischer und religiöser Akt ermöglichte den Abschluß 
eines Vertrages zwischen dem Erblasser, den Erben und 
den Dienern Gottes im Diesseits und im Jenseits. 
Wie aus einer ganzen Reihe von Testamenten ersicht- 
lich wird, die im 17., 18. und 19. Jahrhundert von Bau- 
ern und Bäuerinnen aus Breg hinterlassen wurden (es 
handelt sich hierbei um Dörfer im südöstlichen Um- 
land von Triest), waren die dortigen Erblasser und Er- 
blasserinnen mit der jenseitigen Topographie wohlver- 
traut. Sie wußten auch, daß Dauer und Form ihres Lei- 
dens im Fegefeuer von ihrem Letzten Willen abhängig 
waren. Deshalb bekannten die Erblasser und Erblas- 
serinnen von Breg im 17. und 18. Jahrhundert in der 
Hoffnung auf eine christliche "gute Sterbestunde" ihren 
Glauben und empfahlen ihre Seele Gott, seinem Sohn, 
der Jungfrau Maria, den Himmlischen Heeren und al- 
len übrigen Schutzpatronen und -patroninnen. Wenn 
man sich F. Lebrun anschließen will, demzufolge die 
Glaubenshaltung des Verstorbenen zum Jenseits in den 
Anempfehlungen seiner Seele ersichtlich wird, kann 
festgestellt werden, daß im 17. und 18. Jahrhundert das 
Verhältnis der Erblasser und Erblasserinnen von Breg 
zum Jenseits ein engeres war als im 19. Jahrhundert, 
und daß die Vorstellung, die die Bewohner von Breg 
vom Jenseits hatten, ziemlich undeutlich gewesen sein 
muß. Das Fegefeuer und gläubige Seelen werden in 
ihnen explizit erst von Erblassern und Erblasserinnen 
an der Schwelle zum 19. Jahrhundert erwähnt. 
Wie die Testamente aus Breg bezeugen, begann sich 
die Werteskala der Einwohnerschaft von Breg in der 
ersten Hälfte des 19. Jahrhunderts zu wandeln. Erblasser 
und Erblasserinnen sprachen damals seltener eine com- 
mendano animae aus, und wenn, dann war das tradi- 
tionelle barocke Muster verstümmelt. Zunächst wurden 
aus ihm die Heiligen ausgenommen, dann die Jungfrau 
Maria, Jesus Christus und der Schutzengel. Mitte des 
19. Jahrhunderts dominierte eine recht zerrüttete Form 
der Anempfehlung an Gott, an die anderen Personen 
wandten sich nur noch die Allerfrömmsten. 
Ein ähnliche Tendenz ist auch bei den Verfügungen 
für Seelenmessen zu verzeichnen. Angst vor der Ver- 
dammnis bewegte Bauern und Bäuerinnen aus Breg im 
17. und 18. Jahrhundert, einen Teil ihres Besitzes der 
Kirche zu hinterlassen, um sich dadurch die Seligkeit 
zu verdienen. Im 17. Jahrhundert stiftete man vorwieg- 
end Messen, vermachte der Kirche Grund und Boden, 
Geld und bewegliches Gut. Um sicherzustellen, daß 
Seelenmessen perpetuis temporibus gelesen wurden, 
hinterließen Frauen der Kirche Grund und Boden und 
Kleidung. Ihr eigenes Seelenheil war sowohl den Er- 
blassern wie auch den Erblasserinnen wichtiger als das 
Überleben ihrer Hinterbliebenen. Zu Beginn des 19. 
Jahrhunderts war die Überzeugung, ein Christ könne 
sich mit einem frommen Vermächtnis die Leiden des 
Fegefeuers ersparen, unter den Einwohnern von Breg 
noch fest verwurzelt. Die Josephinischen Reformen 
erschütterten den Glauben nicht, daß ein frommes Ver- 
mächtnis die Pflicht eines jeden Christen sei. Rechnet 
man die Anzahl und Form der Messen zusammen, die 
die einzelnen Erblasser in der ersten Hälfte des 19. Jahr- 
hunderts gestiftet haben und berücksichtigt dabei das 
Vermögen, über das sie verfügten, stellt man fest, daß 
VSE ZA ZGODOVINO 
14 ZGODOVINA ZA VSE 
der Kirche ganz erkleckliche Summen hinterlassen 
wurden. Vor allem Frauen, deren Vermögen größten- 
teils kleiner war als das von Männern, waren es, die für 
die Kirche oft einen so großen Anteil an ihrer Hinter- 
lassenschaft bestimmten, daß er dem Erbteil eines der 
Kinder entsprach. Die Anzahl der Erbberechtigten nahm 
nur in seltenen Fällen Einfluß auf die frommen Stiftun- 
gen der Erblasser und Erblasserinnen. Es finden sich 
nämlich Fälle, in denen der Erblasser bzw. die Erblas- 
serin trotz der Tatsache, daß zwei oder mehr Nachkom- 
men vorhanden waren, 1/3 seines bzw. ihres Einkom- 
mens der Kirche hinterließ. 
Die Anzahl derer, die es mit einer ausdrücklichen 
Klausel in ihrem Testament ihren Angehörigen anheim- 
stellten, nach bestem Wissen und Gewissen für die See- 
lenmessen zu sorgen, steigt erst in der zweiten Hälfte 
des 19. Jahrhunderts an. Doch auch in dieser Zeit sind 
noch einige Erblasser zu finden, die eine größere Zahl 
an Seelenmessen verfügten, als es die finanziellen 
Möglichkeiten der Familie bzw. der Erben zuließen. Der 
sinkende absolute und relative Wert (im Hinblick auf 
das Gesamterbe) solcher frommen Vermächtnisse zeigt 
jedenfalls, daß die Erblasser und Erblasserinnen von 
Breg gegen Ende des 19. Jahrhunderts im Jenseits kein 
privilegiertes Investitionsgebiet mehr sahen. Und selbst 
wenn die Erblasserund Erblasserinnen ihren Erben oder 
Vermächtnisnehmer mit einer Klausel im Testament 
dazu verpflichteten, Seelenmessen zu bezahlen, entzo- 
gen sich diese ihrem Auftrag. Die Verschuldung der 
Kleinbauern, die durch niedrigere Kindersterblichkeit 
ständig steigende Zahl Erbberechtigter, die beschei- 
denen Hinterlassenschaften, die laizistische Denkweise, 
die liberal eingestellte Honoratioren und die ersten Ar- 
beiter, die sich im nahen Triest verdingten, auf dem 
Land verbreiteten, erschütterten das traditionelle Welt- 
bild der Bewohner von Breg mächtig und veränderten 
es schließlich. Wie die Pfarrbücher beweisen, stieg ge- 
gen Ende des 19. Jahrhunderts die Zahl der Erben, die 
gerade das Stück Land verkauften, das die Erblasser 
und Erblasserinnen für die Bezahlung der Seelenmes- 
sen bestimmt hatten. Die Mißachtung testamentarisch 
festgelegter Vermächtnisse an die Kirche war derart 
verbreitet, daß das bischöfliche Ordinariat in Triest vom 
Breger Klerus verlangte, strengere Aufsicht über das 
Abhalten von gestifteten Messen und Seelenmessen zu 
führen. 
Die Abkehr von dem traditionellen posttridenti- 
nischen Verhaltensmuster weist in Breg nicht auf ein- 
en abrupten Brach mit der Tradition hin, auch nicht auf 
eine abrupte Übernahme einer laizistischen Denkweise. 
Die wirtschaftlich-gesellschaftlichen Verhältnisse in der 
zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts, der demogra- 
phische Druck und die immer größere Verschuldung 
der Kleinbauern (neben einer Wirtschaftsflaute, die die 
Breger Dörfer gegen Ende des 19. Jahrhunderts durch- 
machten) diktierten neue Überlebensstrategien. Zu- 
gleich entfernte sich in der zweiten Hälfte des 19. Jahr- 
hunders auch der Klerus, der aktiv die nationale Wieder- 
geburt propagierte, von der Frömmigkeit barocker Aus- 
prägung und von der "Pastoral der Angst". Die neuen 
Umstände, die teilweise auch auf die Rechnung der 
Kirchenmänner gehen, und die eher laizistisch aus- 
gerichtete Breger Einwohnerschaft verdrängten gegen 
Ende des 19. Jahrhunderts die religösen Klauseln aus 
dem Letzten Willen der Landbevölkerung. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 15 
Tabela 1: Število zadušnic po naseljih 
Po vesti Nobene 1-9 10-29 30-59 60-100 Nad 100 Skupaj 
Naselje /. % /. % /. % t. % t. % /. % t. % t. % 
Boljuncc 5 2,2 127 56,7 43 19,2 36 16,1 6 2,7 7 3,1 - - 224 100 
Ricmanjc 14 8,3 49 29,0 44 26,0 46 27,2 6 3,6 9 5,3 1 0,6 169 100 
Mačkoljc - - 16 17,0 28 29,8 32 34,0 12 12,8 4 4,3 2 2,1 94 100 
Dolina 10 4,0 60 23,8 86 34,1 63 25,0 26 10,3 4 1,6 3 1,2 252 100 
Skupaj 29 3,9 252 34,1 201 27,2 177 24,0 50 6.8 24 3,2 6 0,8 739 100 
Tabela 2: Število zadušnic po obdobjih oporočnega odrejanja 
_ Po vesti Nobene 1 -9 10-29 30-59 60-100 Nad 100 Skupaj 
Obdobje /. % t. % t. % t. % /. % t. % t. % t. % 
JU?-1824 - . _ . . - - . 1 33,3 - - 2 66,7 3 100 
Ì125-1834 . . 3 20,0 1 6,7 6 40,0 5 33,3 - - - - 15 100 
1835-1844 4 6,2 9 13,8 13 20,0 22 33,8 10 15,4 7 10,8 - - 65 100 
1845-1854 3 4,6 14 21,5 12 18,5 23 35,4 7 10,8 5 7,7 1 1,5 65 100 
1855-1864 5 4,9 18 17,6 30 29,4 26 25,5 16 15,7 7 6,9 - - 102 100 
J86S-1874 5 5,0 32 31,7 32 31,7 28 27,7 3 3,0 - - 1 1,0 101 100 
1875-1884 8 6,3 44 34,4 42 32,8 27 21,1 4 3,1 3 2,3 - - 128 100 
1885 -1894 2 1,3 77 51,3 37 24,7 31 20,7 2 1,3 1 0,7 - - 150 100 
1895 -1904 2 1,9 55 51,4 33 30,8 13 12,1 1 0,9 1 0,9 2 1,9 107 100 
Skupaj 29 3,9 252 34,2 200 27,2 176 23,9 49 6,7 24 3,3 6 0,8 736 100 
Tabela 3: Število zadušnic po obdobjih oporočnega odrejanja - moški 
Po vesti Nobene 1-9 10-29 30-59 60-100 Nad 100 Skupaj 
1819-1824 
J825-1834 
1835 -1844 
/. % t. % % t. % t. % t. % t. % % 
50,0 50,0 100 
12,5 12,5 37,5 37,5 100 
1845-1854 
J855-1864 
1865-1874 
7,0 14,0 20,9 15 34,9 18,6 4,7 43 100 
4,4 20,0 20,0 16 35,6 11,1 6,7 2,2 45 100 
6,5 13 21,0 17 27,4 15 24,2 11 17,7 3,2 62 100 
1875-1884 
1885-1894 
6,9 21 36,2 18 31,0 14 24,1 1,7 58 100 
5,4 28 37,8 23 31,1 14 18,9 4,1 2,7 74 100 
100 
100 
100 
1,2 46 54,1 21 24,7 15 17,6 1,2 1,2 85 
28 43,8 23 35,9 11 17,2 1,6 1.6 64 
18 4,1 152 34,5 121 27,4 103 23,4 33 7,5 10 2,3 0,9 441 
Tabela 4: Število zadušnic po obdobjih oporočnega odrejanja - ženske 
Po vesti Nobene 1 -9 10 -29 30 -59 60- 100 Nad 100 Skupaj 
Obdobje t. % t. % /. % t. % i. % /. % /. % t. % 
•19-1824 _ _ _ . . . . . - - - - 1 100 1 100 
182^83^ . _ 2 33,3 . . 3 50,0 1 16,7 - - - - 6 100 
!835_-i844 1 4,5 3 13,6 4 18,2 7 31,8 2 9,1 5 22,7 - - 22 100 
1845^^854 1 5,0 5 25,0 3 15,0 7 35,0 2 10,0 2 10,0 - - 20 100 
1855_-1864 1 2,6 4 10,5 13 34,2 10 26,3 5 13,2 5 13,2 - - 38 100 
1865•1_1874_ 1 2,4 10 23,8 14 33,3 14 33,3 3 7,1 - - - - 42 100 
1ÜZ1-1884 4 7,4 16 29,6 19 35,2 13 24,1 1 1,9 1 1,9 - - 54 100 
!885_-1894 1 1,6 31 48,4 16 25,0 15 23,4 1 1,6 - - - - 64 100 
1895 -1904 2 4,7 27 62,8 10 23,3 2 4,7 - - L             1 2,3 1 2.3 43 100 
Iskupjy 11 3,8 98 33,8 79 27,2 71 24,5 15 5,2 14 4,8 2 0,7 290 100 
VSE ZA ZGODOVINO 
16 ZGODOVINA ZA VSE 
Tabela 5: Število zadušnic v dolinskih oporokah po obdobjih oporočnega odrejanja 
Po vesti Nobene 1-9 10-29 30-59 60-100 Nad 100 Skupaj 
Obdobje /. % t. % /. % /. % t. % /. % /. % /. % 
1825-1834 - - 2 50,0 - - 1 25,0 1 25,0 - - - - 4 100 
1835-1844 3 11,1 1 3,7 5 18,5 8 29,6 8 29,6 2 7,4 - - 27 100 
1845-1854 2 9,1 3 13,6 2 9,1 8 36,4 5 22,7 1 4,5 1 4,5 22 100 
1855-1864 - - 7 21,2 11 33,3 7 21,2 7 21,2 1 3,0 - - 33 100 
1865-1874 - - 6 19,4 13 41,9 10 32,3 2 6,5 - - - - 31 100 
1875-1884 4 8,7 6 13,0 22 47,8 12 26,1 2 4,3 - - - - 46 100 
1885-1894 1 2,1 18 38,3 16 34,0 12 25,5 - - - - - - 47 100 
1895-1904 - - 17 40,5 17 40,5 5 11,9 1 2,4 - - 2 4,8 42 100 
Skupaj 10 4,0 60 23,8 86 34,1 63 25,0 26 10,3 4 1,6 3 1,2 252 100 
Tabela 6: Število zadušnic v boljunskih oporokah po spolu oporočitelja 
Moški Ženska Skupaj 
Št. zadušnic /. % /. % /. % 
Po vesti 4 80,0 1 20,0 5 100 
Nobene 76 59,8 51 40,2 127 100 
1-9 26 60,5 17 39,5 43 100 
10-29 21 58,3 15 41,7 36 100 
30-59 4 66,7 2 33,3 6 100 
60-100 5 71,4 2 28,6 7 100 
Skupaj 136 60,7 88 39,3 224 100 
Tabela 7: Število zadušnic v boljunskih oporokah po obdobjih oporočnega odrejanja 
Po vesti Nobene 1-9 10-29 30-59 60-100 » Skupaj 
Obdobje /. % /. % /. % /. % /. % /. % /. % 
1825-1834 - - 1 20,0 1 20,0 1 20,0 2 40,0 - - 5 100 
1835-1844 - - 6 333 2 11,1 7 38,9 1 5,6 2 11,1 18 100 
1845-1854 - - 8 38,1 7 33,3 5 23,8 - - .  1 4,8 21 100 
1855-1864 2 6,1 U 33,3 8 24,2 7 21• 2 6,1 3 9,1 33 100 
1865-1874 1 2,6 22 57,9 10 26,3 5 13,2 - - - - 38 100 
1875-1884 1 2,6 25 65,8 8 21,1 4 10,5 - - - - 38 100 
1885-1894 1 2,4 31 75,6 2 4,9 5 12,2 1 2,4 1 2,4 41 100 
1895-1904 - - 23 76,7 5 16,7 2 6,7 - - - . 30 100 
Skupaj 5 2,2 127 56,7 43 19,2 36 16,1 6 2,7 7 3,1 224 100 
Tabela 8: Število zadušnic v mačkoljskih oporokah po spolu oporočitelja 
Moški Ženska Skupaj 
Št. zadušnic t. % /. % /. % 
Nobene 12 75,0 4 25,0 16 100 
1-9 16 57,1 12 42,9 28 100 
10-29 26 81,3 6 18,8 32 100 
30-59 8 66,7 4 33,3 12 100 
60-100 1 25,0 3 75,0 4 100 
101-400 1 50,0 1 50,0 2 100 
Skupaj 64 68,1 30 31,9 94 100 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 17 
Tabela 9: Število zadušnic v mačkoljskih oporokah po obdobjih oporočnega odrejanja - moški 
Nobene 1-9 10-29 30-59 60-100 Nad 100 Skupaj 
Obdobje /. % /. % /. % r. % • . % /. % /. % 
IÜ9-1824 . . . . . . 1 50,0 - - 1 50,0 2 100 
1825 -1834 - . . . 2 66,7 1 33,3 - - - . 3 100 
1835 -1844 . . 1 33,3 . . 1 33,3 1 33,3 - . 3 100 
J845-1854 1 14,3 1 14,3 4 57,1 1 14,3 - - - . 7 100 
•55-1864 . - 4 36,4 4 36,4 3 27,3 - . - . 11 100 
IMS-1874 . _ 2 28,6 5 71,4 . - - . - - 7 100 
1875-1884 3 50,0 . . 3 50,0 . . - - - - 6 100 
1885-1894 6 42,9 4 28,6 4 28,6 - - - - - - 14 100 
1895 -1904 2 25,0 3 37,5 3 37,5 - - - - - - 8 100 
Skupaj 12 19,7 15 24,6 25 41,0 7 11.5 1 1,6 1 1,6 61 100 
Tabela 10: i levilo zaduš nie v mačkoi jskih oporok ah po obdobjih oporočnega odrejanja - ženske 
  Nobene 1-9 10-29 30-59 60-100 Nad 100 Skupaj 
Obdobje t. % /. % /. % i. % /. % t. % /. % 
•9-1824 . . „ _ . - . . - - 1 100 1 100 
1825-1834 . . . . 1 100 - - - - - - 1 100 
WS -1844 . . . . . - - - 2 100 - - 2 100 
1845-1854 1 50,0 . . . - - - 1 50,0 - - 2 100 
1855 -1864 - . 1 16,7 2 33,3 3 50,0 - - - - 6 100 
1865-1874 - . 2 66,7 . - 1 33,3 - - - - 3 100 
1815-1884 1 20,0 3 60,0 1 20,0 . - - - - - 5 100 
•885_-1894 . . 5 71,4 2 28,6 - - - - - - 7 100 
1895 -1904 2 66,7 1 33,3 - - - - - - - - 3 100 
[Skupaj 4 13,3 12 40,0 6 20,0 4 13,3 3 10,0 1 3,3 30 100 
Tabela 11: Število zadušnic v ricmanjskih oporokah po spolu oporočitelja 
  Moški Ženska Mož in žena Skupaj 
j>t. zadušnic /. % /. % t. % /. % 
Po vesti 8 57,1 6 42,5 . . 14 100 
Nobene 32 65,3 16 32,7 1 2,0 49 100 
1-9 31 70,5 13 29,5 . • 44 100 
••29 29 63,0 16 34,8 1 2,2 46 100 
30-59 5 83,3 1 16,7 . . 6 100 
6ÇM00 3 33,3 6 66,7 . . 9 100 
NadJOO 1 100 . . . . 1 100 
llkup¿__ 109 64,5 58 34,3 2 1,2 169 100 
Tabela 12: Število zadušnic v ricmanjskih oporokah po obdobjih oporočnega odrejanja 
  Po vesti Nobene 1-9 10-29 30 -59 60-100 Nad 100 Skupaj 
Obdobje t. % t. % /. % •   /. % /. %   . /. % . t. %, t. % 
18254834 
. m » _ . . 1 50,0 1 50,0 - - - - 2 100 
iž^lg^ 1 6,7 2 13,3 5 33,3 7 46,7 - - - - - - 15 100 
1845-1854 1 7,7 1 7,7 2 15,4 6 46,2 1 7,7 2 15,4 - - 13 100 
!855^864_ 3 15,8 . . 6 31,6 6 31,6 1 5,3 3 15,8 - - 19 100 
1865^1874 4 18,2 4 18,2 5 22,7 8 36,4 - - - - 1 4,5 22 100 
!875:1•84 3 9,1 9 27,3 9 27,3 7 21,2 2 6,1 3 9,1 - - 33 100 
1«85_-1894 , . 22 53,7 10 24,4 8 19,5 1 2,4 - - - - 41 100 
1895-1904 2 8,3 11 45,8 7 29,2 3 12,5 - - 1 4,2 - - 24 100 
[Skupaj 14 8,3 49 29,0 44 26,0 46 27,2 6 3,6 9 5,3 1 0,6 169 100 
VSE ZA ZGODOVINO 
18 ZGODOVINA ZA VSE 
BIK5^!>OOO^Ö©©Oö«ao»0^0>£>Oöi>00>ö»OOÖÄÖ&OOÖO»OOOi>0«>*>i>aöOO'»»0©0 • 
Anton Šepetavc 
PIJEM, TOREJ SEM 
SLOVENEC1 
ali alkohol(izem) kot tabu in fenomen slovenstva 
"Ko bi Slovenci svojo domovino tako ljubili 
kot ljubijo vino in dekleta, 
ej, prihodnjost bi bila naša zagotovo. " 
(Josip Jurčič) 
1.1. NAVODILO ZA UPORABO 
Žeja je - tako nas "tolažijo" nekaterniki2 - našemu 
plemenu prirojena. 
Ampak, tudi če reč razumemo le še kot eno v dolgem 
nizu kritizerskih nesramnosti na rovaš vsestransko zi- 
dealiziranega avtostereotipa našega milega naroda, si 
' Če seje Rene Descartes (¡596 -1650), po latinsko Cartesius, 
z rekom Cogito, ergo sum (Mislim, torej sem) izvil iz primeža 
skepse, seje Anton Prijatelj s knjigo Pijem, torej sem?* vanj 
spet vklenil. Naš naslov je namerna modifikacija njegove al- 
kozofije; opozarja, da alkohol(izem) na Slovenskem vendarle 
ni zgolj individualna kvazihamletovska dilema (Piti ali ne pi- 
ti...), pač pa svojevrsten družbeni fenomen, ki korenini v čudno 
sprevrženem razumevanju narodne identitete - v alkoholu slo- 
venski človek išče (in najdeva?!) potrditev svojega slovenstva* 
Anton Prijatelj, Pijem, torej sem?, Novo mesto 1992. V knjigi 
Prijatelj kot praktik (zdravnik-specialist medicine dela ter član 
novogoriške invalidske komisije) razkriva tragične razsežnosti 
slovenskega alkoholizma. 
končno vendar moramo priznati: če se kje zares veliko 
pije (in to zelo tjavdan, brez reda in prave potrebe), se 
pije na Slovenskem.3 v • 
Potemtakem bo res držalo - če na stvar pogledamo 
primerno karikirano in hiperbolično -, daje med vsemi 
mogočimi -izmi tega enkratnega sveta na Slovence (in 
kajpak tudi Slovenke) še najgloblji in najtrajnejši vtis 
napravil - alkoholizem. 
Ker - kdaj žeje alkohol, v takšni ali drugačni obliki, 
postal del slovenske folklore, običajen spremljevalec 
tako prazničnega kot delovnega vsakdana! 
2 Pravzaprav gre za znamenitega Frana Šukljeta, ki takole opi- 
suje "stari kranjski običaj", da se pije, pa če je vzrok ali ne: 
"Bokali so sepa vseeno praznili, ne vem, ali so gospodje dalje 
pili, da potolažijo svojo patrijotično razburjenost ali pa radi 
žeje, prirojene našemu plemenu. " Glej: Fran Šuklje, Iz mojih 
spominov, I. del, Ljubljana 1988, str. 20. 
3 S trditvijo seveda ne želimo niti zaničevalno karikirali niti nav- 
dušujoče potencirati - če smo malce zlobni - že od Cankarja 
slavnih "slovenskih razmer. " 
Je pa res, da namerno pozabljamo na pereči ex-sovjetski vod- 
kaklub, pa tudi sicer se nam zadeva v svoji trajnosti zdi preveč 
resna, da bi jo mogli primerjati z razvpitimi skandinavskimi 
trajekti, islandskimi sobotami, balkanskimi vašarji ali ameriš- 
kimi (moto)partyji. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 19 
Kdaj žeje prerasel nehoteno slučajnost in se razvil v 
svojevrsten družbeni fenomen4, ki - če povemo po pe- 
sniško - prav kot bršljan trdno oklepa in zajeda našo 
individualno in kolektivno eksistenco. 
Kdaj že seje skorajda spojil s čudno sprevrženo na- 
rodno identiteto, ki agropopovski "pivo, rugzak, šnops" 
razume kot dokaz slovenstva, športno Planico pa kot 
ljudsko veselico in pijanski žur. 
In hkrati, po drugi strani - kdaj že se je alkohol, ta 
'legalna droga", zastrl v tabu, ki se o njegovih drama- 
tičnih (tragičnih) razsežnostih na Slovenskem kaj ne- 
rado govori, čeprav je javna skrivnost, daje alkoholi- 
zem zelo tipična slovenska socialna bolezen.5 
^ Ko se tako lotevamo neljubega razglabljanja, se ho- 
češ nočeš slejkoprej znajdemo v nerodnem položaju: 
vsa reč se namreč na eni strani navkljub dobrohotnemu 
namenu prav lahko sprevrže v zoprno pridigarsko ob- 
toževanje in oštevanje, v ncživljenjsko, moralistično 
narodno pedagogiko", na drugi strani pa - če se zade- 
ve polotimo le s ptičje perspektive - v osladno burko s 
tortami in brcami za vsakogar. 
Ker pa naš cilj ni niti moralni maček niti rezanje kar 
Povprek, naj se bralec stvari loti, kot se je je pisec: s 
svejkovsko norčavostjo in s pekočo skrbjo hkrati. 
1.2. FILOZOFSKA UVERTURA V 
ALKOHOLNE "UČINKE IN VZROKE" 
Tako. Zdaj, ko smo ugotovili nekaj grenkih dejstev, 
pa se le podajmo v slovenske pivske revirje "zdanjih in 
prednjih časov" in povejmo za uvod kakšno lovsko o 
slovenskih alkoholnih "učinkih in vzrokih" (kajpak z 
najboljšim možnim namenom). 
Čeprav povprečen Slovenec ne ve kaj prida o Voltai- 
rovem Kandidu, o čudoviti Panglossovi filozofiji pa se 
mu še sanja ne, je reč v svoji cinični norčavosti in hkratni 
smrtni resnobnosti kot naročena za naše razmišljanje. 
Se marsikdaj in na marsikaterem mestu tele provoka- 
tivne razprave si bomo namreč morali priznati, kar je 
modro uganil mojster Pangloss, namreč, da ga ni učin- 
ka brez vzroka, daje vse ustvarjeno v svoj namen in da 
ne more biti drugače, kot da je ustvarjeno v najboljši 
namen. 
Potemtakem ima fenomenalno slovensko alkoljubje 
- ker očitno ima svoje učinke - tudi svoje vzroke. Ti so 
seveda (kot se za pokrajinsko dušo našega naroda spo- 
dobi) sila raznovrstni in primerno zapleteni6, zato si je 
pa tudi naivno domišljati, da bi še tako poglobljeno 
proučevanje učinkov lahko razkrilo misterij vsestran- 
ske pojavnosti njihovih vzrokov.7 
Ampak, ker imamo pri vsem tem - kot rečeno - naj- 
boljši namen, razkrinkajmo za popotnico tisti vzrok, ki 
bi ga v vesoljnih Butalah gotovo sprejeli z navdušenim 
ploskanjem in viharnimi živioklici: rujna kapljicaje bila 
nedvomno ustvarjena v najboljši namen, v slovenski 
namen tako rekoč, in zato ne more biti drugače, kot da 
je očak Noe prvo z najboljšim namenom stisnil prav za 
našo žejo. 
Ergo: ker je tako, se ga z najboljšim namenom vred 
nikoli ne branimo preveč. Narod naš pa dokaze hrani, 
da se ga tudi nikoli nismo. 
In o tem bo tekla beseda v tejle esejistično obarvani 
razpravi. 
2.1. GOSTILNIC KOT GOB PO DEŽJU 
Ivan Rob, najveselejši med sicer tradicionalno "žalu- 
jočimi ostalimi" slovenskimi pesniki, je v znameniti tra- 
vestiji Jurčičevega Desetega brata takole nazorno ori- 
sal lepote slovenske domovine: 
"Ni gore, hriba ne gorice, 
kjer cerkvica se ne blešči; 
ni mesta, trga ne vasice, 
da ne bi krčma stala v nji. "s 
Tako je z najboljšim namenom zabeležil dejstvo, ki 
so o njem ne brez vzroka čivkale že mnoge generacije 
slovenskih vrabcev: ob vsakem božjem hramu je pri 
Kot je Jean Delumeauv knjigi Le Peur en Occident, Paris 191 S, 
raztabuiziral fenomen strahu, tako • se kdo že končno moral z 
antropološko-zgodovinskega vidika lotiti nenavadnega, prav- 
zaprav kar fenomenalnega slovenskega alkoljubja. 
Prof. dr. Anton Dolenc, znameniti slovenski patolog, ki je v 
plodnem obdukcijskem življenju pogledal vjetra lepemu števi- 
lu ex-SIovencev, rad pove, da sta dva največja sovražnika slo- 
venskega naroda vojna in - alkoholizem. 
Primerjaj: Anton Trstenjak, Misli o slovenskem človeku, Ljub- 
ljana ¡991. 
Bralec se lahko o tem prepriča, če le prebere kakšno izmed 
sicer ne tako redkih tozadevnih knjig, kakšno Rugljevo recimo, 
kot je Dolga pot, Ljubljana 1981, ali pa kakšno "mohorjev- 
ko", npr. Jožeta Ramovša knjigo Alkoholno omamljen, Celje 
1986. 
Sicer pa za podkrepitev dejstva, da je mnogo metod, nobena 
pa ni popolna, zadostuje tudi pozornejše spremljanje Ruglje- 
vega "boja" zoper t.i. kobal-Iokarščino, torej slovensko insti- 
tucionalno psihiatrijo. S tem v zvezi glej npr. članek Njegova 
pot, Mladina, 14. februar 1995. 
Glej: Ivan Rob, Izbrano delo, Maribor 1965. 
VSE ZA ZGODOVINO 
20 ZGODOVINA ZA VSE 
nas tudi kakšen vinski. V cerkvi pač ne teče le božja, 
ampak tudi vinska služba, in neumen bi bil možakar, ki 
bi si spotoma ne privezal duše. Zakaj bi ga pa pili le 
gospod župnik?! In s suhim grlom se tudi ne da lepo 
slovensko zapeti, ka-H? Saj je že Fran Milčinski zapi- 
sal, kako je v pijanskem navdušenju en tak zatulil zdaj 
nič več popularno (jugo)slovansko himno: 
"Mej duš Slovani, preklet hudič, 
naša reč slovanska, fiks Lavdon, 
sakramensko živo klije, 
dokler, harduš krščen, 
naše verno srce, krucinal krvav, 
za naš narod bije! "9 
Zgodilo se k sreči ni v cerkvi med povzdigovanjem, 
V ČASU MODERNEM. 
Moderni Descartes: 
Stradam - torej sem! 
KUMAR. 
ampak na dolenjskem vlaku v nedeljo zvečer; edini tre- 
zen na njem je bil - pisatelj sam! Zato je pa zgodbo tudi 
zaključil s še danes izvirnim predlogom: "Na Angleš- 
kem ima vsak vlak svoj posebni voz za pijance. Slična 
uredba bi bila tudi na dolenjski železnici nujno potreb- 
na. Toda posebnega voza ne bo treba za pijance, am- 
pak seveda za trezne, ker je teh manj. In niti celega 
voza ne bo treba, majhen oddelek s štirimi sedeži bo 
zadoščal."10 
Pa šalo na stran, čeprav o dolenjskem pijanstvu ni 
prav veliko šal - vse je menda lepo res. Kot je lepo res 
tudi vse, kar bomo v nadaljevanju zapisali o (pre)šte- 
vilnih krčmah, ki so po Slovenskem vedno bile, so in 
bodo materialni dokaz zavzete pivske kulture, ki nas je 
prav tako zvesto in vztrajno kot tista "taprava"- o kako 
hudobno! - spremljala in ohranjala skozi stoletja. Saj 
se ve: od zibelke do groba ne gane moja se zvestoba, 
Slovenec sem! In če kje, se v dobri slovenski gostilni 
počutim domače in na svojem. 
Zato jih pa na Slovenskem nikoli ni manjkalo. Reci- 
mo naše stolno mesto, "bela Ljubljana", je - kot navaja 
Ivan Vrhovec - " leta 1792 imela kar 162 gostilnic, v 
Prešernovem času (torej po 1830.), ko je mesto štelo 
okrog 15000 duš, pa 154 vinotočev, 6 pivovarn, pa še 
po 7 kavarn in žganjarij za povrh. To z drugimi beseda- 
mi pomeni, daje vsak tak hram bil napajališče za kak- 
šnih 90 ljudi. Napajališče? Da; kaj pa drugega! Morda 
se res grdo sliši, ampak podatki o popiti pijači (o tem v 
naslednjem poglavju) so neusmiljeno resnični in doka- 
zujejo, da je bila pivska vnema rajnih Ljubljančanov 
prav saharska, logika najboljšega namena iz našega uvo- 
da pa je tudi vzorno delovala. 
Tako zelo, daje do današnjih dni preživela tista ljud- 
ska ugotovitev, kdo da so v resnici Ljubljančani. Pe- 
sem namreč nedvoumno sporoča, češ, tam v Ljubljanci 
sami so pijanci. In očitno ne kar na suho! Že ljubljanski 
zdravnik dr. Viljem Lipič, ki je 1834. podrobno popi- 
sal razmere v mestu,12 je ugotovil - po njem pa žalostno 
dejstvo povzema Josip Mal - "daje bilo v njegovi dobi 
v Ljubljani (s 15000 prebivalci) kakih 400 pijancev".13 
Menda pa - tako Lipič - je bilo v prejšnjih stoletjih še 
slabše. 
Da nam kdo ob tehle nerodnih podatkih ne bi očital 
provincialne zarote zoper mile nam Ljubljančane, se 
ozrimo še v domače loge in pometimo pred lastnim pra- 
gom. Torej: leta 1843. je bilo v samem mestu Celju 33 
točilnic in gostiln (ali ena na vsakih 55 prebivalcev!), v 
okraju celjskega magistrata pa 73 gostilničarjev, 39 to- 
čajev piva in 2 kavarnarja.14 Leta 1902. je bilo v mestu 
še vedno slovenskega alkofenomena vrednih 35 gasil- 
nic žeje, kar paje ob takratnih 6713 prebivalcih pome- 
nilo eno "le še" na vsakih 192 ljudi.15 Hudi nacionalni 
boji, ki so prav v teh letih divjali po mestu, so lepo 
krščansko navado, da se žejnemu da piti, pa če je Rus 
ali Prus, povsem izkoreninili. Tističas seje "v bisera na 
Savinji" pilo le še po načelu: "Vsak k svojim!"16 V slo- 
12 
• 
9 Fran Milčinski, Zbrani spisi, I. knjiga (Igračke • 
Ljubljana 1960, str. 208. 
10 Prav tam, str. 213. 
¡5 
16 
Muhoborci), 
Ivan Vrhovnik-Staroslav, Gostilne v stari Ljubljani, Ljubljana 
1926, str. 5-8. 
Gre za v nemščini napisano, 150 strani obsegajoče knjigo, z 
naslovom Grundzüge zur Diopsobiostatik, Ljubljana 1834. 
Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda, (Najnovejša doba), 
Celje 1928, str. 632. 
Niko Kuret, Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848. 
Topografski podatki po odgovorih na vprašalnice nadvojvode 
Janeza (1818) in Georga Gotha (1842). Prvi del, 1. snopič, 
Ljubljana 1985, str. 109-110. 
Zgodovinski arhiv Celje, Mestna občina Celje, fase.¡06, št. 
7432/1905. 
Glej dve deli Janeza Cvirna, in sicer: Kri v luftl Čreve na plot!. 
Oris družabnega življenja v Celju na prelomu stoletja, Celje 
1990, in Boj za Celje. Politična orientacija celjskega nemštva 
¡861-1907, Zbirka Zgodovinskega časopisa 5, Ljubljana 1988. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 21 
venskih lokalih se je dokazovala slovenska, po nemš- 
kih pa nemška narodna zavest. Še en dokaz, da naslov 
naše razprave ni kar iz trte zvit: narodna zavest je bila, 
pa naj se še tako nesramno sliši, v slovenski zgodovini 
tudi pivska zavest! In seveda obratno. 
Toda vrnimo se še za hipec k rdeči niti tegale poglav- 
ja - k nenavadni množičnosti gostiln, ki bi jih glede na 
Povedano lahko imenovali tudi kar "gasilski domovi". 
(In sploh ne bi bilo narobe. Saj se ve, da so gasilske 
rabote že od njihove prve prikazni ne le podoba požr- 
tvovalne pripravljenosti, pogasiti karkoli - kakopak tudi 
2eJo! -, pač pa tudi trdne pripadnosti troedini vaški skup- 
nosti: cerkvi, gostilni, gasilskemu domu). Celjani Ljub- 
ljančanom po tej plati pač ne bi imeli kaj tipično pokra- 
jinsko (zgodo)vinskega očitati; navsezadnje še danda- 
našnji imamo za najhujšo žejo vsak svojo nemajhno 
Pivovarno; lokalpatrioti, kot smo, pijemo kajpak vsak 
svoje in se ljuto konkurenčno borimo, kdo ga bo več. 
^e pa ze iščemo kraj za zajetno knjigo slovenskih 
pivskih rekordov, pa povejmo, daje to nekoč zaneslji- 
vo bila Kaniža pri Ptuju. V tem spodnještajerskem trgu 
je leta 1858 živelo 450 ljudi, ki so iskali "pozabo trp- 
ljenja" in "preganjalca žalosti" v nič manj kot 18 go- 
stilnah!17 
Potemtakem bo kar držalo, kar je v svojih znameni- 
tih Podobah prednikov nakazal že Janez Trdina: strah 
pred vodo18 je bil največji prav na podeželju. Butalci bi 
takoj ugotovili, zakaj: tam je bila narodna zavest že od 
nekdaj posebno močna; slonela je namreč tudi na lastni 
Proizvodnji, ki ni bila majhna. 
2.2. OŠTARI JE, KRČME, GOSTILNE 
ITD. ITN. IPD. 
Pravijo, da kvantiteta prinaša kvaliteto. V športu že, 
Pri žlampanju pa ne! 
Tolikšna poplava najrazličnejših gostiln, krčm, ošta- 
nJ> žganjarij, šnopsarij, pivnic, točilnic, ostajališč, trak- 
terij, pušlšankov in kar seje v ta namen še uporabljalo 
besed, je, ne da bi se kaj prida menila za najboljše na- 
mene, povzročila krepko inflacijo njihove kakovosti. 
To pa je v naši lepi slovenščini že zdavnaj botrovalo 
rojstvu tudi takih besed, kot so denimo beznica, brlog, 
luknja ali pajzeljc. Jakob Alešovec, ljubljanski revol- 
veržurnalist, kot ga je v sveti jezi zavoljo pisanja nje- 
govega Brenclja imenoval Josip Jurčič,19 je o vzrokih 
in učinkih slovenskega alkopitja iz lastnih izkušenj mar- 
sikaj (z)vedel. Zato je tudi nekako samoumevno, daje 
"ta duhovita, dovolj sposobna, a do eksempla bedna 
pojava slovenskega novinarja"20 med drugim spisala tu- 
di za celo knjigo dokumentirane pivske proze, ki že v 
naslovu Ljubljanske slike, podoba ljubljanskega sveta 
pod drobnogledom (1879) napoveduje naturalistično 
zavzetost pri obravnavanju tabuplasti takratnega bitja 
in žitja. 
In res, v knjigi Alešovec poznavalsko natančno us- 
tvari tipologijo za Slovence zelo značilne skupnosti: oš- 
tarija / birt / pijanec. Oštarije in birte21 prav po biološko 
razvršča v 4 razrede, pač v skladu z njihovimi bolj ali 
manj (ali nič) finimi kvartirji. 
Preden jih naštejemo in se malce podrobneje poglo- 
bimo vanje, povejmo, daje Alešovec take gospode in 
gospe bolj malo cenil. Bilje pač pravi človek iz ljuds- 
tva, ljudstvo paje bilo že od nekdaj prepričano, da se 
zlepa ne najde bolj pokvarjenih ljudi (no ja, tudi me- 
sarji in farške kuharice nikoli ne pridejo v nebesa, am- 
pak o tem kdaj drugič), kot so tile oderuhi in goljufi, ki 
vino mešajo z vodo, prodajajo slinaste ostanke in revč- 
kom pijancem podtikajo čudne račune. Skratka, Alešo- 
vec je verjel, da jih je mogoče primerjati kvečjemu s 
polipi, s sesali, ki da "srkajo mozeg iz ljudi". 
Janez Trdina to hudičevo navezo v svojih Podobah 
prednikov razkrinkava s takšnole ljudsko razlagalno 
zgodbico: "Revež pogostil je hudiča z vinom, hudič ga 
vpraša, koliko hoče za postrežbo; kmetic veli, nič. Hu- 
dič pravi: To ni moja navada, da bi zastonj kaj jemal. 
Dal ti bom dobro plačilo. Tu imaš patent za krčmo. Če 
boš točil pošteno, obogatel boš v 10 letih, če boš pivce 
sleparil v 5, če boš pijancem kradel tudi v enem. Tako 
je nastala prva krčma. Popred dajalo se je vino zastonj 
kakor voda." 
is 
Primerjalno zanimiv je podatek, daje med obema vojnama v 
Rogatcu, trgu z okoli 800 prebivalci, bolj ali manj stalno delo- 
valo 10 gostiln, da o t.i. pušlšankih sploh ne govorimo. 
Janez Trdina, Podobe prednikov. Zapiski Janeza Trdine iz ob- 
dobja ¡870-1879. 3. knjiga, str. 779: "Strah vode je tod velik. 
Z vinom ne meša je kmet nikoli, še gospod malokateri - češ je 
škoda! Tudi so taki, ki vode nikoli ne pijo. Modra starka mije 
rekla, da jej strašno teži želodec, če jo pije, da jejškodi • kedar 
••• slabo, srkne raje 1/2 kupice vina, ali pa 3-4 glažke dobre- 
ga brinjevca. " 
19 Glej: Josip Jurčič, Zbrano delo, 11. knjiga, Ljubljana 1984: 
Zoper slovensko revolver-žurnalistiko Brencelj-Alešovčevo, str. 
191-201. 
20 Matjaž Kmecl, Od pridige do kriminalke, Ljubljana 1975, str. 
III. 
21 Ivan Vrhovnik-Staroslav, n.d., str. 9: "S tujim laškim ali nemš- 
kim imenom so naši predniki klicali krčmarja ali gostilničarja. 
Že Trubar omenja 'ošterijo '. Ta beseda se čuje še dandanes 
med ljudstvom...Laške 'oštarije' še ni izpodrinila domača go- 
stilna ali krčma, ki sta obe vtemeljeni v staroslavenščini (go- 
stilnica, gostilnik; gostinnica, gostinnik, krčbnik, krčmnik, krč- 
movati - Miklošič, Lex.). " 
VSE ZA ZGODOVINO 
22 ZGODOVINA ZA VSE     ' 
Ampak vrnimo se k Alešovčevi tipologiji, ki jo Ivan 
Vrhovnik - Staroslav v knjigi Gostilne v stari Ljubljani 
(1926) skorajda dobesedno obnavlja. Rodbinsko ime 
za te gostilniške doktorje Fauste ni Prodana duša, pač 
pa Homo spirituosos. Duhovito, kaj? Kar diši po špiri- 
tu! Ja, in 4 tipi? Tile so: 
1. Polypus nobilis (gostilničar za gospodo) 
2. Pater familiaris (gostilničar boljše vrste) 
3. Homo copulator speculans (krčmar nižje vrste) in 
4. Homo veneno vivens (žganjar). 
POLYPUS NOBILIS, KDO JE MAR? 
Gnezdi po mestih, saj ima "svoj brlog... na bolj obi- 
skovanih krajih, kakor tudi pajk le tam nastavlja mre- 
že, kjer je več muh." Če se taki gostilni reče brlog, je to 
čista hudobija. V njej je namreč "vse politirano in svet- 
lo", mize so "pisano pogrnjene ali kamenite", natakarji 
so črno oblečeni in v belih srajcah, natakarice pa bolj 
kot "strežljivim bo- 
ginjam" podobne 
mladim gospodič- 
nam ali nališpanim 
igralkam. 
Toda, kaj pomaga 
še tako lepa oprema 
in dobra postrežba, 
če pa tudi taki birti 
kot volkovi menjajo 
le dlako, čudi pa ne. 
Točijo namreč nika- 
kršno vino, tako da 
te "od pol litra mora 
boleti glava, če si le 
božji." Tudi "golaž, 
narejen iz ostankov 
prejšnjega, če ne 
prejšnjih dni... ti zaleže toliko, da se vsaj leto dni vse- 
lej streseš, kadar kdo izgovori to besedo, ali če ga vidiš 
na mizi." Tako se zaveš, da si bil v boljši gostilni šele 
ob odhodu. Račun je namreč tak, da misliš, "da si poži- 
ral desetice in pil dvajsetice", daje mera polna, pa mo- 
raš dati še "za po vrhu" ali "za tobak", čemur se v manj 
nobel gostilnah reče lepo po slovensko Trinkgeld. 
IN PATER FAMILIARIS? 
Ta tič je že manj fin, kar se precej vidi že po gnezdu, 
v katerem "je vse na nižji stopnji; prav gosposkega ni 
mnogo." Gostov to ne moti kaj prida, saj sta jelo in pilo 
bistveno boljša kot v t.i. gosposkih gostilnah. 
Tu se torej dobode "nepokvarjeno domače vino" in 
"porcijoni (so) veliki, pa ne predragi", zato pa v tak 
kvartir zahajajo ne le meščani, pač pa tudi kmetici, ki 
so ravno tako dobrodošli in jih nihče ne gleda postrani. 
In kar je največ vredno: "Oko očeta gostilničarja je pa 
vedno odprto in gleda, da nikomur ni prazen kozarec - 
zlasti, če pojo pri kaki mizi karte in ljudje bolj gledajo 
vanje kot v kozarce". Poleg birtovega poštenja, ki zanj 
ne bi bilo pametno dajati roke v ogenj, se v takih gnez- 
dih dobi še ena jako zanimiva navada: lahko si "le ve- 
sel, pijan pa ne". To je sicer resna pomanjkljivost, ki pa 
nikogar posebej ne moti, saj na Slovenskem že od nek- 
daj nihče ni pijan, ampak vedno le vesel, lušten, dobre 
volje itd. 
HOMO COPULATOR SPECULANS 
Je tič bolj zanikrne sorte, "škodljiva zver". Za pijan- 
ce mu je figo mar, njegov "brlog je ... že ves na nižji 
stopnji. Mize niso pogrnjene, ali če so, vselej le z uma- 
zanim ali raztrga- 
nim perilom; stoli 
so okorni, duh ne- 
prijeten. Postrežba 
je ženska... Pijača 
injed v taki gostil- 
ni ni za razvajene 
ljudi; še celo za 
kmeta ne, kvečje- 
mu za kakšnega 
mestnega postopa- 
ča najnižje vrste. 
Kleti ni, sodček vi- 
na se pa že kje 
spravi, in več kot 
vedro ga tak gostil- 
ničar navadno ne 
premore." 
Gostov podnevi skorajda ni, "zato krčmarju tudi ni 
treba skrbeti ne za kuhinjo, ne za klet, pač pa za take 
ženske, ki so z vsakim 'prijazne'. Preveč obnošene pa 
ne smejo biti, da gostu ne jemljejo apetita, sicer gre, še 
predenje izpraznil, prvi četrt liter godlje, narejene iz 
vina in vode..." 
Ampak tudi tak krčmar ima eno dobro lastnost: go- 
stu rad pomaga jesti in piti. Pa ne le on, tudi "natakari- 
ca ali pa še njegova žena, kuharica ali kar je živega pri 
hiši." Ko mu prijazno požro in požlampajo, kar se po 
ljudskih šegah sika in spodobi, to paje več kot pol, mu 
naznanijo, daje bila v gostilni že dvakrat policija inje 
zato lokal treba nujno in takoj zapreti. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA •• VSE 23 
IN ŠE HOMO VENENO VIVENS 
'Brlog tega moža - pravijo mu tudi šnopsarija - je 
nečeden, temen, zrak v njem zaduhel, prekajen s špiri- 
tom, s smrdljivim tobakom, pa še z drugimi 'dišava- 
mi •.. Gosti ne hodijo k njemu jest, ampak le pit, in to 
ne iz žeje, ampak iz navade in obupnosti." 
Kdo pa so ti "gosti"? "Vsak obiskovavec takega 'ho- 
tela' se odlikuje po raztrgani, oguljeni in umazani ob- 
leki, po razmršenih laseh in po zabuhlem obrazu." Vsi 
so seveda taki, da bi morali dobivati dodatek za stal- 
nost, saj po grlu spustijo prav vsak prisluženi ali pa pri- 
beračeni belič. Ob dedcih se v tem hramu, kjer se "prične 
človeška revščina najnižje vrste", tare tudi odsluženih 
Mie Kovačevih. Vendar trdosrčni točaj ni rasist in šo- 
vinist in ne pozna razlik: "Na kredo nobeden nič ne 
dobi...Kadar ni nič več okroglega v žepu, krčmar še 
vode ne da, gluh je za vse prošnje in ne ganejo ga ob- 
ljube, ne kletev, ne žuganje, pač pa še pomaga prošnji- 
ku, če je preveč siten, čez prag prej, nego je njegova 
volja." 
Toda šnopsarji mu tega nič ne zamerijo; pijanski spo- 
min pač ni bogvekaj, ljubezen do 'stamperia' je moč- 
nejša. Zlasti ob petkih in sobotah "vidiš ... kako iz za- 
kristij, kjer so dobili miloščino, kar v procesijah - ka- 
kor mravlje - naravnost marširajo v žganjarijo." Naj je 
tak krčmar še tako 'trd, neizprosen, mož jeklen', go- 
stov mu nikoli ne bo zmanjkalo. "Nasprotno: čim manj 
bo denarja, tem več bo dobil tak oštir gostov." 
Je pač tako na Slovenskem, daje piti navada, jesti pa 
razvada. Slovenci smo, kar smo, tudi zato, ker se zve- 
sto oklepamo tradicije in spoštujemo izročila svojih 
prednikov: še dandanašnji rajši stopimo v bife (ali celo 
buffet), snack bar ali bistro, kot pa da bi prestopili prag 
kake solidne gostilne. Tam je namreč treba jesti! 
2.3. MI SLOVENCI VINCANE PRODAMO, 
KER GA SAMI... 
'Nor je, kdor se ne napije, Kranjec moj se ga ne bra- 
ni--- ', je travestirai Prešernovo gloso že omenjeni Ivan 
°ob. In mimogrede povedal, da smo Slovenci res filo- 
zofski pivci. Vedno imamo za bregom kak dober vzrok; 
pijemo zdaj na veselje, zdaj na žalost, če pa ni drugega, 
Pa kar tako in so dober izgovor - kot v ljudskih pesmih 
- celo svetniki, Devica Marija ali Kristusovo trpljenje. 
Učinki so zato v povprečju seveda zelo dobri; koli- 
kor manj ga spijejo redki popolni abstinenti, toliko več 
Sa polokajo tisti, ki bomo v tem poglavju nekaj več 
Povedali o njih. 
Že iz Alešovčeve tipologije brez težav razberemo tu- 
di strukturo t. i. pivcev. Taje v očitni in zelo tesni zvezi 
s socialnim statusom posameznika. Josip Suchy, ki je 
leta 1924 dal na svitlo nadvse duhovito dokumentarko 
Ljubljanski tipi (s podnaslovom Satirično-psihologični 
obrazi), paje ljubljanske pijančke (mimogrede: tudi on 
zatrjuje, pa čeprav Ljubljančan, daje Ljubljana "mesto 
pijancev") po zaslugah kot pri šahu razdelil v štiri kate- 
gorije, in sicer: ponočnjake, vinske bratce, "tihe" in 
"kvartalne". 
Poglejmo si jih malce. 
Ponočnjaki so tisti tički, ki začenjajo s svojo dejav- 
nostjo, ko pade prvi mrak. Taki "si poiščejo prijatelje 
ali v gostilni ali v kavarni. Kamor se zaženejo, tam pi- 
jejo mnogo in različno pijačo; silijo sebe in prijatelje, 
da pijejo ter da so veseli, dokler se ne prepričajo, da se 
prav za prav - dolgočasijo. Po daljšem prerekanju sprej- 
mejo predlog, da gostujejo tam kje v kaki predmestni 
krčmi, kjer je morebiti odprto čez noč. Res je tam še 
nekako 'pol živo', čeprav natakarice že napol zaspane 
tavajo naokoli. Posreči se jim, da izpraznejo litrček, celo 
drugega in tretjega. Pa sedaj rudi tu postane 'resno'. 
Tudi tu zaklepajo...In tako so na cesti...Nihče še ni 
zaspan in nobenemu se noče domov. Kaj sedaj? Kam 
sedaj? Uberejo pot ter hite pevajoč in razgrajajoč po 
tihih nočnih ulicah, ne meneč se za ukore redarjev, na- 
zaj v mesto. Viktorija! Tam je luč! Tam imajo še odpr- 
to! In kakor sokoli na plen se 'spuste' na razsvetljeno 
točko." Ko v zgodnjem jutru pritavajo domov, se objo- 
kani ženi skesano izpovejo, prosijo odpuščanja in na 
častno pivsko prisežejo: "Draga ženka! Odpusti mi - 
bilo je zadnjikrat - nikoli več - par dobrih prijateljev - 
rojstni dan - sami moški - Bog me kaznuj, če je bila 
kakšna ženska v naši družbi..." Po okrepčilnem span- 
cu, nenadoma pozabijo na vse obljube. Ko pade mrak, 
krenejo na teren, pa če bi preklje padale. 
Vinski bratci so drugačni. "Ta druga vrsta obisko- 
valcev 'ekstra sobe' ali tako zvani 'stalni gostje' ... si 
zna pridobiti učence in nove 'bratce'." Od ponočnja- 
kov se vinski bratci ne ločijo le po svoji prirojeni ali 
pripiti veselosti (to so namreč v sodobnem žargonu t.i. 
veseljaki), ampak tudi po tem, da se ga nalezejo samo v 
družbi, s katero jih veže simpatija. Prav po tem se raz- 
likujejo tudi od "tihih" pijančkov, ki tam v kakšnem 
mračnem kotu vedno pijejo solo. (Le kaj bi s pričami?! 
Sicer so pa tudi runde drage!; op .p.) 
Vinski bratci so vedno "dobri prijatelji" in seveda "v 
srcu dobro mislijo". (Tako kot slovenski avtostereotip, 
ki se strašno rad poistoveča z nadvse lepo Prešernovo 
mislijo, pač po modificirano Kajuhovo: Samo milijon 
VSE ZA ZGODOVINO 
24 ZGODOVINA ZA VSE 
...nas dobrih je ljudi; op.p.) Družinskih obveznosti ne 
zanemarjajo, tudi zakonskih ne; vsak večer so pravo- 
časno v postelji. (In ne prisegajo na rek: "Dolga absti- 
nenca, dobra potenca!",op.p.) Mogoče jim tudi zato dra- 
ge ženke pri njihovi pivski dejavnosti ne delajo težav. 
Navsezadnje so pa taki soprogi tudi primerno zviti: od 
časa do časa popeljejo svoje boljše polovice v veselo 
družbo, da se na lastne oči in grlo prepričajo, kako do- 
stojno se zabavajo njihovi soprogi "med dobrimi prija- 
telji". 
Pa še eno lepo lastnost imajo: zelo zvesti so. Če ta ali 
oni zapusti "stalno omizje", je to le zaradi bolezni ali 
smrti. Za preminulim pretaka vroče solze predvsem krč- 
mar, medtem ko ga "dobri prijatelji" v njegov spomin 
zvesto žingajo do konca in še naprej. 
"Tihi" pijančki so ljubitelji dobre kapljice, ki se ne 
zmenijo kaj prida zahrupno gostilniško življenje. Suchy 
pravi: "On ne mara dražbe, sovraži glasno pijančeva- 
nje, nedostojne šale, brezsmiselne smešnice, prazno ve- 
seličenje, z eno besedo, ves hrupni svet vrtoglavcev, ki 
se morajo zabavati." 
"Tihemu" pijančku osladna zabava pač ni potrebna, 
pitje mu čisto zadostuje. Pa "s kakim užitkom pije, s 
kako pijeteto prinaša kozarček k nemim ustnicam in s 
kako brezglasno in veselo vznesenostjo srka kapljico 
za kapljico vase. (Saj poznate znameniti Ropretov šan- 
son Človek sem, ki vase nekaj dam?; op.p.) Pri pogle- 
du tekočine se mu poraja cel svet misli in njegove mož- 
gane preplavljajo bliskoma kakor fosforescijoča sijav- 
nica pestrejše in sijajnejše sanje, kakor so celokupne 
pravljice Šeherezade." Za "tihega" pijančka je torej vin- 
ski hram skorajda božji hram, "tam biva s svojim bo- 
žanstvom, da se nemoteno vdaja nasladam pijančevanja 
ter neslišno dialogizira z nevidnim duhom v kozarčku." 
"Tihi" pijanček je tudi "znanstven pivec". Ta pasma 
se namreč rekrutira iz "bivših profesionalnih in tako 
zvanih 'kvartalnih' pijančkov, navadno pa iz ljudomrž- 
cev... Vsekakor paje 'tihi' pijanček še najbolj simpa- 
tična prikazen." (Seveda, saj nikoli ne vpije, ne izziva, 
se ne pretepa, ne bruha in ga nasploh več nese na hrbtu 
kotpa vr...; op.p.) 
"Kvartalni" pijanček je psihopatičen pojav. Je sicer 
prav dober "družinski oče, uradnik, delavec itd.", ki pa 
mu nenadoma popustijo živci pa hajd v krčmo. 
"Že nekaj dni pred tem 'napadom' mu razbereš raz 
lica in nos simptome, namreč 'hektično' pomešane pla- 
vičaste poteze, nos se mu nabrekne, brke se klaverno 
povesijo, oči mu zro zamišljeno in topo. In 'bolezen' 
se ga prime z nevzdržljivo silo. Tak pojav traja samo 
nekaj dni inje v 'cvetju' tako okoli prvega." 
Skratka, gre za čisto poseben tip pijančka, ki ga naen- 
krat "kura pekne"; primerno se ga nacedi, se pa tudi 
hitro strezni in da potem do prvega spet mir. Takih pi- 
jančkov je bistveno manj kot drugih, se pa - tako Suchy 
- slejkoprej "amalgamiraju" z eno od prej naštetih ka- 
tegorij. 
Navedena tipologija je sicer navidez bolj comme ci 
comme ça. Razumljivo, saj avtor očitno ni imel nobe- 
nih znanstvenih ambicij. In vendar je treba priznati, da 
se njegove duhovite "študije" pravzaprav v marsičem 
skladajo s sodobno strokovno terminologijo, ki - kot je 
znano - alkoholike deli v alfa, beta, gama in delta "ka- 
tegornike". Slejkoprej gre tudi tu za očitno hudo popu- 
larno štiristopenjskost v duhu najuspelejšega verza Jo- 
vana Vesela- Koseškega: "Zakon narave je tak, da iz 
malega raste veliko." Če se torej alfa alkoholiki (po 
Suchyju "ponočnjaki") še zmorejo nadzirati, zaradi krat- 
kih stikov z najbližjimi pa vsaj občasno z večjimi ali 
manjšimi težavami abstinirajo, pa so "deltarji" že po- 
vsem telesno in duševno na tleh; njihova abstinenca se 
uradno imenuje delirium tremens, v ljudskem jeziku 
pa kar "miške majcene". 
Naj za konec tegale pijanskega poglavja za pokoro 
in v opombo preberemo še tipologijo alkoholizma, ki 
jo je v drugem slovenskem protialkoholnem glasilu, zna- 
meniti Zlati dobi, leta 1908. priobčil avtor, ki zaradi 
nerodnega pisanja ni želel biti imenovan. 
Dobro podkovani neznanec je alkoholizem - enkrat 
za spremembo - razvrstil v pet kategorij, in sicer: 
1. kratki alkoholizem 
2. dolgi alkoholizem 
3. alkoholizem učenih 
4. alkoholizem delavnih in 
5. alkoholizem narodov. 
Kratki alkoholizem (aleoholismus actus) je najnedolž- 
nejša oblika pretirane ljubezni do alkohola. Sem sodijo 
primerki, ki se ga le tupatam navlečejo. V takih trenot- 
kih jih obide sv. Duh (t.i. Spiritus). Nenadoma razume- 
jo vso politiko, govorijo ptuje jezike, sprašujejo, "po 
čem je Dunaj", se upajo iti "metat z bikom" - dokler ne 
obležijo kje za kako mizo, ali pa (če imajo skrbno že- 
no) na postelji, kjer se zbudijo z razbito glavo in obr- 
njenim želodcem. Za tako "veselje" zapravijo skoraj 
celo plačo, potem pa se, čakajoči na novo, dolge tedne 
gredo "tožbe bled'ga, vel'ga lica". Spreobrnjenje obi- 
čajno traja le do naslednje prilike. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 25 
Dolgi alkoholizem (alcoholismus chronicus) je že dra- 
ga pesem. Taki tiči ga žehtajo redno, je pa treba reči, da 
ga tudi nesejo. Pijani nikoli niso, vedno vedo, kaj dela- 
jo. Pijejo seveda samo za potrebo: pivo za žejo, vino za 
prebavo, žganje za zdravilo. Žganje sploh, saj je boljše 
kot kake navzgravžne kapljice. Umrejo pa taki med pet- 
desetim in šestdesetim vsled napornega dela za narod 
m domovino. Pri obdukciji zdravnik milostno zapiše 
kako bolezen srca ali želodca, žil ali jeter, to pa zato, 
ker narodnih bolezni pač ne pozna. 
Alkoholizem učenih (alcoholismus philosophorum) 
je zvit in prikrit kot tajna služba. (Na tem mestu, spo- 
štovani bralec, se pišočemu utrinja zgodovinski spo- 
min, tako da slavnemu verzu: "Bilo kuda, Udba svuda" 
v svrho modernizacije dodaja še dva, in sicer: "Kjer 
koli bova, z nama Sova" in "Kjer koli bomo, z nami 
Vomo.") Taki učenjaki znajo ceniti dobro kapljico. V 
krčmi nikoli ne izustijo "koliko", ampak vedno samo 
'kakšno". Poznajo namreč vse letnike in lege. Pri mizi 
oni vodijo pogovor. Najrajši seveda predavajo o skriv- 
nostih vin, pri čemer mladih ne pozabijo poučiti o umet- 
nosti pitja in o zdravstvenih pravilih. Držijo se uradnih 
ur in dolžnosti. Doživijo visoko starost in umrejo kot 
spodbudni zgledi, kako zdravo je vino. 
Alkoholizem delavnih (alkoholismus vinocolarum) 
Je nekaj čisto posebnega. Negujejo ga predvsem vino- 
gradniki in krčmarji. Prvi tako pridno obdelujejo vino- 
grade, da kar pozabijo na travnike in njive, drugi pa 
cele noči prebedijo v svojih zakajenih gostilnah, da bi 
ja čimbolje poskrbeli za svojo družino. Njihova delav- 
nost je seveda samo navidezna, saj jih kmalu in nena- 
doma pobere zahrbtna poklicna bolezen, imenovana ci- 
roza. 
Alkoholizem narodov (alkoholismus populorum) je 
po mnenju pisca splošna prazna vera. Mnogi rodoljubi 
namreč verjamejo, da bo ustanavljanje "narodnih" go- 
stiln in pivovarn rešilo ogroženi slovenski rod. Koliko 
in kako ga rešuje, pa lahko vidi tudi slepec, saj je "al- 
kohol prvi in edini vir žalostnega gospodarskega sta- 
nja" na Slovenskem. 
Amen. 
2.4. ŽEJNI, DA BI MRAVLJE ZIZALI 
Da je žeja stalnica slovenskega bitja in žitja, smo že 
ugotovili. In da jo je naš mili narod vso svojo nekratko 
zgodovino zavzeto gasil tudi. Saj se že Praslovan baje 
ni prav nič branil medice in tistega ola iz križank, naši 
predniki pa so se tudi že od najzgodnejših dob vneto 
trudili dokazovati, da vendarle smo (zgodo)vinski na- 
rod.22 
Ker so torej že tako zgodaj zapopadli starodavni rek, 
daje gospod Bog najprej sebi brado ustvaril, so se po- 
samezni primerki, ki pa so v vsakem času predstavljali 
upoštevanja vredno množico, jako zavzemali, da bi 
(zgodo)vinsko resnico odkrili najprej v svoji čaši, čaši- 
ci, kupi, kupici, glažu, glažku. In kajpak tudi v svojem 
kozarčku, fraklju, šilčku, štamperlu. Butalci bi to zgodbo 
razlagali kot svetal primer vedno dejavnega slovenske- 
ga individualizma. 
Tako je bila potrošnja take ali drugačne kapljice vse- 
skozi na primerno grozljivi višini in seje skupaj z na- 
rodno zavestjo ohranjala in ohranila vse do današnjih 
dni, ki z neuradno dobro znano (in uradno raje zamol- 
čano) potrošnjo dokazujejo znameniti rek, da se zgo- 
dovina ponavlja. Kozarček tega trenutka je že nasled- 
nji hip zgodovina; pijanski in zgodovinski spomin imata 
nekaj skupnega: oba se trudita, da bi ujela ta trenutek 
in vendar oba slejkoprej šele danes in tu odkrivata in 
lepita razbite drobce včerajšnjega časa in prostora; ne- 
navajene, pravijo, ob tem boli glava. Bogve, če se spla- 
ča vse skupaj, če je vredno vseh teh (zgodo)vinskih 
muk?! 
Zgodovinar Ivan Vrhovec se v to ni tako filozofsko 
poglabljal. Mrtvo hladen je meni nič tebi nič navedel 
podatek, da so vrli Ljubljančani 1820. polokali sahar- 
skih 28 288 veder laškega vina, 62 544 veder dolenjca, 
50 440 veder piva in 1786 veder žganih pijač, kar ob 
razmerju 1 vedro = 56, 56 litrov pomeni, daje tističas 
vsak Ljubljančan (mesto je štelo okrog 12 000 duš) spu- 
stil po grlu kakih 350 litrov vina, 230 litrov piva in 8 
litrov "ognjene vode". (Ali nekoliko manj, če pošteno 
upoštevamo, daje v stolno mesto vsak dan prihajalo na 
pomoč precej "zunanjih sodelavcev".) 
Že omenjeni dr. Lipič je debelih deset let kasneje ugo- 
tovil, da je potrošnja vina precej upadla - zdaj so ga 
stisnili "le" še 100 litrčkov na grlo. To se seveda ni 
zgodilo zaradi kakšne čudežne spreobrnitve užejanih 
Ljubljančanov, pač pa zavoljo očitnega preoblikovanja 
socialne strukture pivcev. 
Tako trditev lahko najprej podkrepimo s podatkom, 
daje tudi v dveh največjih avstrijskih mestih, torej na 
Dunaju in v Gradcu, potrošnja vina na začetku 19. sto- 
letja krepko upadla (Dunaj: 1780 - 140 1, 1800 -120 1, 
1830 - 73,41,1840 - 441), zato pa seje drastično pove- 
čala poraba piva in žganja, ki so ju zaradi sprejemlji- 
vejše cene (pa najbrž tudi zaradi manjše izbirčnosti in 
v zvezi s tem primerne zasvojenosti) pili predvsem niž- 
22 Zanimivo je, da ie v Brižinskih spomenikih beremo o "¡ihvem " 
pitju, kar je lep dokaz, da smo v resnici pravi potomci svojih 
žejnih prednikov. 
VSE ZA ZGODOVINO 
26 ZGODOVINA ZA VSE 
ji sloji.(!)23 Nič kaj drugače ni bilo v kranjski Ljubljani. 
Po Lipičevih navedbah se je tedaj v še vedno krepko 
provincialnem mestecu spilo kar 4000 veder žganja let- 
no (ali 15 litrov na prebivalca) in 10.000 veder piva (ali 
38 litrov na prebivalca). 
Ti podatki dokazujejo, daje v navedeni pivski revo- 
luciji res šlo za izrazit socialno-kvalitativni prelom v 
zvezi s pojavom t.i. konzumne družbe. Socialni status 
je namreč v mestu živečega posameznika po logiki trž- 
nih zakonitosti usmerjal (nižje sloje pa tako kratkoma- 
lo prisiljeval) v pitje tiste pijače, ki mu je bila cenovno 
dostopnejša. Tako so se nižji sloji v mestu ljubljanskem 
na prelomu v 19. stoletje pač "poistovetili" predvsem s 
pivom in žganjem (ali pa kvečjemu z dovolj poceni do- 
lenjcem), medtem ko si je denarnejša gospoda še na- 
prej (zdaj v (malo)meščanskem duhu in napuhu toliko 
bolj!) privoščila zlasti dražja, italijanska - ali kot so re- 
kli - laška vina.24 
Na podeželju te spremembe seveda ni bilo mogoče 
opaziti v tako izraziti obliki. Kapitalizem seje sicer po 
najboljših močeh trudil, da bi tudi kmetom, ki so dotlej 
v glavnem vse pridelali sami (pa v glavnem sami tudi 
potrošili), dopovedal, daje napočil čas, ko pametni pro- 
daja in kupuje. Vsaj glede pijače pa ni bilo kakšnega 
pretresljivega uspeha. Slovenska zemlja je bila pač že 
od nekdaj po dolgem in počez krepko posejana z vino- 
gradi in brajdami. V srednjem veku Noetovo rastlinico 
najdemo celo na Gorenjskem (v okolici Bleda, na Šmar- 
jetni gori pri Kranju in v okolici Škofje Loke), na Ko- 
roškem in skorajda v sami Ljubljani (leta 1403 se ome- 
njajo vinogradi pod Rožnikom!). Vina je bilo torej do- 
volj tudi za kmečki stan, (v vinorodnih Dolenjski, Pri- 
morski in Štajerski, kjer ni bila doma samo vodena ki- 
sika, so ga že od nekdaj sicer dosti tudi prodali, vendar 
pa zato niso imeli nobene potrebe, da bi karkoli poseb- 
nega kupovali; pili in jedli so itak predvsem vino, ki pa 
so si ga za neskromne domače potrebe vedno prihranili 
v primernih količinah), je pa res, daje bilo zlasti v ne- 
vinorodnih krajih velikokrat slabe kakovosti in zato pri- 
merno le za domačo rabo. V Celju na primer: "Tukajš- 
nja vina so najslabše kakovosti, jih ne prodajajo in jih 
porabijo v glavnem doma."25 
23
 Glej: Roman Sandgruber, Die Anfinge der Konsumgesellsc- 
haft. Konsumgutverbrauch, Lebensstandard und Alltagskuliur 
in Österreich in 18. und 19. Jahrhundert. Wien, 1982. 
24 Ivan Vrhovnik-Staroslav, ki se sklicuje na zgodovinarja Vrhov- 
ca, v navedenem delu pravi, da so "v stari dobi v Ljubljani 
prevladovala vina s Krasa in z Vipavskega. Pozneje seje vdo- 
mačil dolenjec. " Nekako od srede 17. stoletja seje že pilo tudi 
(precej nekakovostno) pivo, od začetka 19. stoletja pa vse bolj 
žganje. "Leta 1805. se je popilo v njihovih brlogih 56 tisoč 
bokalov žganja... "(!) Pivska diferenciacija konzumne družbe 
je bila torej vse očitnejša. 
25 Niko Kuret. n.d. 1/109. 
Torej spričo že večkrat poudarjene prirojene žeje 
"Slovenšč'ne cele" tudi najslabšega ni uspelo zadržati 
v sodih. In tako seje pilo, veliko in stalno, brez mere in 
tjavdan, zlasti na vinorodnem Dolenjskem in Štajer- 
skem. Rek, da so tri največje dobrote Slovencev "vin- 
ska kapljica, svinjska reberca pa ženska stegenca", je 
legendarni Janez Trdina strnil v tri knjige naturalistič- 
no resnicoljubnih Podob prednikov - ubi Bacchus, ibi 
Venus -, ki smo jih zavoljo izjemne povednosti že več- 
krat omenili, zdaj pa ponovno ne moremo mimo njih. 
Kaj moremo, so pač prava enciklopedija dolenjskih piv- 
skih navad in razvad! 
Bralcu v veselje navedimo zdaj nekaj že kar zlajna- 
nih t.i. vinskih prizorov, ki potrjujejo tisto našo nesram- 
no misel, češ, od zibelke do groba... 
• "Enoleten otrok v naročju materi: 'Mama, pupa!' 
Mati prinese kupico vode. Otrok mahne po kupici 
in zavrešči: 'To je kak - mama vina!' Ljubezniva 
mati mu ga prinese." 
• "V krčmi. Gost dvoletnemu domačemu sinčku: 
'Francelj, pojdi malo k meni.' Otrok: 'Nečem.' Gost: 
'Zakaj ne?' Otrok: 'Zato ker mi ne das nie vina.' 
Ljubeznivi gost mu natoci pol kupice, otrok priteče 
in izpije do zadnje kaplje." 
• "Ded 3-letni vnukinji: 'Rezika, me maš kaj rada?' 
Otrok: 'O ja oče.' Ded: 'Zakaj me maš rada?' Otrok: 
'Zato ker mi daste vselej poln glaz vina, mama pa 
še pol ne." 
• "Oče 4-letni hčerki: 'Zefka! Ali bi ti tudi rada pi- 
la?' Zefka: 'Kaj me prašate tako neumno, ko veste, 
da zmirom rada pijem.'"26 
In tako dalje in tako naprej po sistemu: "Kar se Jane- 
zek nauči, to Janez zna." Trdina, ki je bil tudi Janez, je 
ta pregovor na svojih zapisovalskih pohodih zelo v ži- 
vo spoznal; tudi zato je sporočilo njegovih zapiskov 
mogoče strniti v nič moralistično življenjsko ugotovi- 
tev: kjer seje pilo, se bo pilo. In pije se na Slovenskem 
povsod in ob vsaki (ne)priliki. Nepivskih krajev in po- 
krajin preprosto ni (več). Ali - kot je z drugimi beseda- 
mi zapisal Josip Mai: "Pa tudi nekoč po tujcih toli hva- 
ljena gorenjska zdržnost in treznost je jela močno oma- 
hovati. 'Čbelica' že ne dela v tem pogledu nobene raz- 
like več med prebivalstvom, ker 
Gorenjci so brali, 
Dolenjci bero, 
Dolenjci so pili, 
Gorenjci pij o. "v 
26
   Janez Trdina, n.d., 3. knjiga, str. 741. 
2^   Josip Mal, n.d., str. 632. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 27 
In tako nam poročila z začetka tega stoletja pravijo, 
da seje na Kranjskem leta 1905. popilo 15 200 000 1 
vina, 13 000 000 1 piva in 5 500 000 1 žganja, kar je 
udeležence protialkoholnega shoda na Dunaju 13. ok- 
tobra 1907 temeljito razburilo. 
Najhujša nadloga je bilo seveda žganje;28 se ve, za- 
kaj. V radovljiškem okraju (kjer je za trtico že prezopr- 
no vreme) gaje na primer svoječasno "prišlo" kar 23 1 
na človeka, protialkoholni list Piščalka pa v letu 1906. 
zgroženo navaja: "Marsikateri gospodar si nakuha tro- 
pinjevca in slivovke 4- 500 1. Tega blaga se zelo malo 
proda, ampak večina se doma popije." Četudi upošte- 
vamo, da gre pri tovrstnih navedkih za dovolj prozorno 
protialkoholno tendenčnost, ki se prav pogosto sprevr- 
že v nekritično pokrajinsko posploševanje v smislu ne- 
kakšne confessie generalis, pa ni mogoče prezreti šte- 
vilnih podatkov, ki količinskost slovenskega alkopitja 
prikazujejo zgolj neobremenjeno realistično. 
Tako Alkoholna in protialkoholna statistika za Slo- 
venijo iz leta 1920 navaja tele dovolj zgovorne podat- 
ke: 
* V Sloveniji se izvršuje 6026 koncesioniranih go- 
stilničarskih in krčmarskih obrti; od tega toči in na 
drobno prodaja pivo, vino, sadjevec in žgane opoj- 
ne pijače 3122, pivo, vino in sadjevec 2599, žgane 
pijače pa 305 obrtnikov. 
* Na 185 oseb pride ena gostilna in na 308 ena točil- 
nica žganih pijač. 
* Letno se popije 170 000 hI piva, 270 790 hI vina, 
73 664 hI sadjevca in 4200 hI sadnega žganja v skup- 
nem znesku 1.405.100 000 kron, kar pomeni, da na 
osebo odpade povprečno 49 litrov opojnih pijač (nad 
7,5 litrov čistega alkohola!) v vrednosti 1312 kron 
(brez uvoženega žganja in vina). 
* Zaradi prestopkov naredbe o omejitvi točenja alko- 
2f¡     _ 
Žganje je bilo že od prvih poskusov protialkoholno borbe de- 
ležno posebne skrbi. Škof Slomšek je napisal za celo knjižico 
svaril in opomb (Čujte, čujte, kaj žganje dela!, Celovec 1847); 
tudi sicer po Drobtinicah, Novicah in drugod kar mrgoli to- 
vrstnih opozoril. Celo manj pomembni pesniki so priskočili na 
pomoč, recimo Jožef Lipold-Rečički, ki je v Drobtinicah leta 
1850 objavil pesem Pjancam žganopivcem, katere prva kitica 
se glasi: 
Ljudstvo pije zdaj žganjico; 
En bokal že za petico, 
Daja ga oštirska roka. 
Glejmo stariše, otroka, 
Ktiro v litui pripeljajo, 
Mu že žganja piti dajo. 
Stari, mladi žganja pjani 
Niso Turki ne kristjani. 
Svinja nima gerši rive 
Kakor taki žganopivc. 
holnih pijač in neredov je bilo kaznovanih 1357 
oseb, in to s 121 335 kron denarne in 633 zaporne 
kazni. 
• V tem času paje bilo v Sloveniji le 8 brezalkohol- 
nih gostiln in 56 podjetij za izdelovanje brezalko- 
holnih pijač, ki pa so zaradi pomanjkanja surovin 
obratovale le v presledkih!29 
Kaj naj k tako bedni bilanci še dodamo, razen morda, 
da bi se o količinah in vrstah alkoholnih pijač, ki smo 
jih na Slovenskem v vseh časih tako neusmiljeno uni- 
čevali, dalo povedati še mnogo mnogo več; štrene pač 
zlepa ne bi zmanjkalo, ampak struktura našega pisanja 
bi šla dokončno rakom žvižgat. Zato pa zaključimo z 
retoričnim vprašanjem, ki smo ga posredno nakazali že 
zgoraj: le kakšna katastrofa bi bila bilanca trenutnega 
stanja, če bi se ga kdo v tej ljubi državi zares lotil?30 
2.5. ŠE KIKLCO PRODALA BOM, ZA SLADKO 
VINCE DALA BOM 
Da so ga dedci brez vsake mere dajali na zob, smo 
rekli. Da so jim pa pri tem pogosto pridno pomagale 
babnice, pa še ne. Pa dajmo. 
Kakšne "junakinje" so bile Dolenjke, nam prikaže Tr- 
dina s temle navedkom: "Borusovka na Kalu pošvrka 
vina toliko, da jej gre v 14 dneh 5 veder vina (okoli 280 
1!, op.p.), ali se ve da daje i drugim, vendar jej ni nič 
težko popiti ga sami po 5 vrčev. Na Karlovci - samotni 
bajti pod Tržko goro-- biva pa še večja junakinja - mož 
jej vsaki dan odmeruje po sedem bokalov in vse požvr- 
ga baba sama."31 
Lepa reč, imeti tako žolno v hiši! Sploh še, če potem 
- kot navajajo nekateri poročevalci v znameniti anketi 
nadvojvode Janeza iz leta 1818 - začne pozabljati, kje 
je doma, zanemarja otroke in družino in se vlači po go- 
stilnah, kjer se obnaša v skladu z ljudskim rekom: "Ba- 
ba pijana, rit prodana." Pri Trdini takih primerov pač ni 
težko najti, saj jih ni malo. V pohujšanje in sploh in oh 
si preberimo enega "lepših": "Vdova B. zapravila je za 
ples in druge veselice od nedelje do pustnega utorka 17 
for. O belem dnevu legla je za vasjo v blato in se dala f. 
Sama je pravila, da je imela z enim orgie v zidanici. 
Oba sta se slekla in plesala naga. Ljubosumni hlapec 
29 Te statistične podatke je objavil Fran Goestl v delu Misterij 
duše, Ljubljana 1924, str. 162. 
30 Tu imamo v mislih dejstvo, da so v rajnki Avstriji in kraljevini 
Jugoslaviji mnogo natančneje sledili porabi alkohola; obdav- 
čen, kot je bil, je predstavljal pomemben finančni vir, ki se mu 
država pač ni hotela odreči. Zato pa tudi venomer srečujemo 
zanesljive podatke o t.i. obdavčenem alkoholu. In danes? 
31 Janez Trdina, n.d., 1/172. 
VSE ZA ZGODOVINO 
28 ZGODOVINA ZA VSE 
do zdaj nje žrebec, opazivši to skoz luknjo ključa, trkal 
je zastonj. Tudi dekleta vpričo dragih govore Ijubčkom, 
da jim bodo dale kavsati spotoma, če jih domu spremi- 
jo. '32 
No ja, potem naj pa le še kak tercijal reče, da so so- 
dobne ženske pokvarjene. 
Rajši se vprašajmo po vzroku, zakaj daje marsikate- 
ra ženska (zlasti seveda v vinorodnih pokrajinah)" pre- 
rasla v Mico Kovačevo. Čeprav ne prisegamo na natu- 
ralistično teorijo trojne določenosti, pa vendar moramo 
ugotoviti, da seje prvi in najvažnejši vzrok tega nerod- 
nega učinka prav gotovo izoblikoval iz "lepih" družin- 
skih (sorodstvenih, sosedskih itd.) zgledov in vzorov 
• po trboveljskem modelu: "Mat kurba, fotr pjanc." 
Ne le iz Trdinovih zapiskov je namreč znano,34 da ga 
marsikje niso pili le ata in mama. Dogajalo seje, da so 
ga že v zibeli ljubeznivo dajali bodočim pijančkom. 
Vsak izgovor je dober in tako so iz "zdravstvenih" raz- 
logov "vino ... dajali tudi otrokom, ko so dobivali zo- 
be, češ, daje to v tem času potrebno".35 Zdravje je pač 
tudi na Slovenskem vedno bilo največje bogastvo in v 
Butalah so se vedno dobro spoznali na homeopatijo. 
"Zdravilni učinki" so bili tako že v otroštvu obilni. In 
vzgojni? 
"Spolni nagon", pravi Trdina, "zbuja se tod silno ra- 
no. Dečkom s 6-7 leti že napenja se žila, z 10-12 se že 
sploh kavsa... Glavni vzrok je brez. dvombe čutnice raz- 
dražujoče vino, ki se daje otrokom brez mere piti in pa 
slabi zgledi staršev, ki se pred deco valjajo zl. v pijans- 
tvu."36 
Drugi vzrok za tako stanje je gotovo tičal v social- 
nem statusu (kmečke) ženske v takratni patriarhalni 
dražbi. Izkoriščane, podrejene, za povrh pa še slabo izo- 
bražene so si marsikje ustvarile nekoliko čudno teorijo 
o svojem življenjskem standardu. Le-tega so namreč 
merile kar s količino rajnega, ki jim gaje namenjal za- 
konski sodrag; kolikor večjim gaje dajal, toliko večje 
je bilo njihovo zakonsko zadovoljstvo. Seveda so bile 
32 Prav tam, 1/25. 
33 Marsikatero dekle ali ženo je v pitje zavedla nesreča v ljubez- 
ni. Eno najpretresljivejših podob take pijanke je ustvaril Fran 
Šaleški Finžgar v ljudski drami Razvalina življenja (1921). 
34 Zelo tozadevno zgovorno je statistično poročilo celjskega mest- 
nega šolskega sveta iz leta 1909. Potem ko so anketirali učen- 
ce petrazredne deške in dekliške ljudske šole in meščanske de- 
kliške šole, so ugotovili, da je le 3,2% takih, ki alkohola še 
niso poskusili, tistih, ki so občasno pili, je bilo 81,9%, "red- 
nih "pa 15%! ZAC (sig. 15/5). 
35 Josip Mal, n.d., str. 444. 
36 Janez Trdina, n.d., 1/228. 
ženske (kot pač še danes) najbolj občutljive in žejne v 
poporodnem času. Ljudska misel o kurji župci, pogači 
in primerni količini, ki da se mora sevirati porodnici, ni 
od včeraj. Že Valvazor poroča o lepi navadi, da se po- 
rodnici daje krepkega vipavca, kar da jo že po nekaj 
dneh postavi na noge,37 Josip Mai pa navaja dr. Lipiče- 
vo nejevoljo, češ da porodnice popijejo vse preveč vi- 
na: "Pravi, daje bila vsa nesrečna tista kmetica, ki je v 
tej dobi dobila samo pol vedra vina (približno 28 1, 
op.p.)."38 
Vendar pa se ob tem spodobi dodati olajševalno raz- 
lago. Ne gre namreč pozabiti, daje v zavesti naših pred- 
nikov vino imelo bistveno večji pomen kot dandanaš- 
nji. Imeli so ga namreč ne le za eno od pijač; v njem so 
videli še vse kaj dragega - hrano, poživilo, zdravilo. 
Dovolj znano je, da so v prejšnjih stoletjih po špitalih 
zdravili tudi z vinom. V graškem špitalu na primer je 
1632. vsak oskrbovanec zjutraj in zvečer obvezno do- 
bil kozarec vina, skupaj kakšnih 8 del. V dunajskem 
špitalu so nekoliko kasneje (1666.), kar je jako zanimi- 
vo, že uvedli nekakšno socialno diferenciacijo "vinskih" 
bolnikov; tako je zdravnik dobival 3,5 litra vina na dan, 
župnik 2,81, kaplan pa le še 2,1 litra, alkohol so seveda 
dajali tudi otrokom.39 
Tudi zato se ne smemo čuditi, da so knezoškof Slom- 
šek, sicer tako vneti borec zoper alkohol, na nekem me- 
stu vendarle zapisali: "Dobro je žganje požreti, kadar v 
kako nezdravo sapo greš."40 To je pri Slomšku, ki se 
sicer sklicuje na vodo, ki daje najboljša pija41 (sicer je 
tudi res, daje bila voda na podeželju vse do 18. in celo 
do 19. stoletja kljub vsemu povedanemu vendarle glav- 
na pijača!), čista izjema. Na drugih mestih namreč be- 
remo vse kaj drugega; še v svojih ponarodelih pivskih 
pesmih rad opozarja na zmernost. V strahu za devištvo 
slovenskih deklet pa takole pridigarsko zveni: "Krčme 
so deklicam sploh nevarne. Dekle, katero se ob nede- 
ljah in praznikih po krčmah potika, ponuja se hudobiji 
v službo... Ako boš deklica v krčmo pit hodila, hitro 
37 Mirko Rupel, Valvasorjevo berilo, Ljubljana 1951, str. 132: 
"Porodnici dado četrt ure po porodu najmočnejšega vipavca, 
ki ga ona krepko in pogumno potegne. Tudi pozneje je njena 
redna pijača najboljši vipavec. Tretji ali četrti dan že opravlja 
po hiši vsakovrstna dela. " 
3S   Josip Mal, n.d., str. 444. 
39 Alkohol v špitalih (Janez Cvirn). 
40 Anton Martin Slomšek, Blaže in Nežica v nedeljski šoli, Celje 
1842. 
41 Stoletna pratika devetnajstiga stoletja od 1801 do 1901. Za 
duhovne, deželske služabnike in kmete. V Ljubljani 1847, str. 
209. 
"Voda je perva in nar bolj zdrava pijača, klero nam je sam 
Bog v ogašenje žeje vstvaril; vse druge pijače je le človeška 
umetovnost, sladnost, sladkorivnost znajdila. " 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 29 
boš svojo nedolžnost zapila... Žganje, rozolj in vse dra- 
ge slaščice (?!) so deklicam smrtni strup. Taka pijača 
zelo milo teče po grlu, zadnjič pa pikne kakor gad, in 
fani ko strupena kača. Grd, da ni gršega, je pijanec; - 
ali sedemkrat grša je pijanka.. ."42 
Ampak zaključimo z zmernejšim Janezom Vajkar- 
dom Valvazorjem, ki v svoji Slavi takole duhovito po- 
vezuje v venček, kar je na Kranjskem očitno vedno bi- 
lo povezano - vino, dekleta, dedci, otroci: "Belemu vi- 
nu pravijo pisatelji 'kindermaher'. V nekem pogledu 
se to ime po pravici daje vsakemu dobremu vinu, za- 
kaj, če se nezmerno ali na merice pije, napravi često iz 
mož otroke, celo iz modrijanov norce. Neredko se ven- 
dar ta razlaga spremeni, tako namreč, da se pri marsi- 
kateri vino ljubeči osebi s predobrim požirkom vpelje 
otročnost ne le v pamet, ampak tudi v telo. Zategadelj 
se zlasti dekleta, ki nočejo prezgodaj postati 'otročja', 
ne smejo spuščati v preveliko zaupljivost niti z dobrim 
belim vinom niti s tistimi, ki ga radi pijo. Naj bo vino, 
bodisi rdeče ali belo, še tako dobro in slastno, je vendar 
dekletom zelo nevarno in, kakor pravijo, prav rado tre- 
buh napne."'" 
2.6. OS ŽIVLJENJA 
Marsikaj in marsikoga so v slovenski zgodovini že 
'menovali os> ki da se okoli nje vrti naše bivanje in ne- 
banje. Socialni realisti so sporočali, daje os življenja 
Zemlja, komunisti spet, daje Tito, mi pa - kaj bi lepore- 
cili - povemo naravnost in ga imenujemo z besedo, hu- 
diča: alkohol je. Alkohol, žal. Prerežimo po dolgem in 
Počez kot kak Balzac slovensko srenjo, in kaj bomo 
ugotovili? Daje povsod, da usmerja in vodi usode ne 
zgolj posameznikov, ampak tudi celih plasti družbene- 
ga življenja - od umetnosti do politike. 
2.6.1. ŽALOSTNA KOMU NEZNANA JE 
RESNICA, DE SIM ŽE JIN ... 
O alkoholu in literaturi je toliko zgodb in zgodbic,44 
°a bi manj poučeni utegnil pomisliti, da so kar vsi slo- 
venski literati (bili) alkoljubi; eni bolj, drugi manj kro- 
jni. Pa ni res. 
Ni res, pa četudi - bolj za šalo kot zares - verjamemo 
v ustvarjalni misterij, imenovan umetniška inspiracija, 
kot ga je vsej siceršnji kunštnosti navkljub duhovito 
razkrinkal Ivan Rob v travestiji Prešernove Glose: 
¥L-   píí^*fo 
42 
43 
44 
Anton Martin Slomšek, Krščansko devištvo. Nauki, vzgledi in 
molitve za dekleta. V Celovcu 1894 (deveti natis), str. 30. 
Mrko Rupel, n.d., str. 48. 
Glej: Cvirn-Šepetavc, Psihologija slovenskega pitja. Novi ted- 
nik. 1992. 
"Kar pri Sokratu začniva, 
marsikaj je mož uganil, 
vendar vina se ni branil. 
Knjige modrecev odpriva, 
čudo, glej, se ti odkriva: 
v vinu misel drzna vzklije, 
vino vir je poezije, 
inspiracija priplava, 
kadar pije modra glava. "4S 
45   Ivan Rob, n.d„ str. 139-140 (Pivska glosa). 
VSE ZA ZGODOVINO 
30 ZGODOVINA ZA VSE 
Je pa vseeno o latinskem literatu in Menartovem lite- 
radu46 mogoče povedati še in še. Le kdo še ni nič slišal 
o Prešernu, kdo nič ne ve o Cankarju? Pa o Strnišu, o 
Vodniku, o ... Da, o Vodniku recimo, ki gaje Prešeren 
takole "namočil": 
"Preoblečen sem menišič bil, 
in rad sem pel, še rajši pil. "47 
Te puščice vrli Prešerin gotovo ni spisal kar na suho, 
saj so tudi sodobniki o Vodnikovem "nagnjenju" vede- 
li povedati marsikaj. Kako simbolično skladno s svo- 
jim Zadovoljnim Kranjcem je živel "rdečelični, dobro 
nahranjeni farček" (tako gaje opisal legendarni Jernej 
Kopitar!), pa nam povedo tudi takšnile verzi t.i. prvega 
slovenskega pesnika: 
"Men diši pit, 
kar je nalit ', 
marvin, al draga, 
alpikolit. "4S 
Iz zadnje kitice Dramila, kije o njej v znanem pismu 
z dne 25.6.1794 Žiga Zois menil, češ, "taki verzi so 
večni", zvemo, kaj je menda bilo za Vodnika kot za- 
vednega Slovenca najhujša kazen in zlo - "prazen bo- 
kav". Saj! Iz njega je ta bivši menih in bivši duhovnik 
črpal značilno šaljivost, s katero je zabelil prenekateri 
članek v svojih Lublanskih novicah. Recimo tegale z 
dne 8. novembra 1797: "Ta teden sim zvedel, kako 
Krajnci nemšujejo; eden me na cesti sreča in praša: 
'Gospod, ste vidili tukaj gori cvelf vozen po cesti iti? '- 
Meni se zdi, de se taki od noviga mošta nemški jezik 
govorit uče." 
Ampak kakršenkoli žeje bil Vodnik, treba je reči, da 
je tudi mentorja in mecena imel primernega. Govorimo 
kajpak o Zoisu, ki baje tudi ni bil zapriseženi sovražnik 
rajne kapljice. Tako je Vodniku v pismu 4. avgusta 1795 
napisal tudi tele precej čudne literarne nasvete: "V cerk- 
vi Svetega duha pri Bohinjskem jezeru je nekdo za ve- 
likim oltarjem z ostrim predmetom napisal na steno di- 
stih v makaronskem slogu, ki se ga da le na pol prebra- 
ti, in kolikor se spominjam, se glasi takole: 
'Qui plus vina bibit, quam svoja Mošna premore Ule 
est... nebore itn. ' 
To priporočam v dopolnitev in rabo! ali kaj podob- 
nega!.. . Ker je govor o pitju, je treba poiskati vse mo- 
goče različice in izraze ad id, pri tem pa upoštevati vse 
stopnje od poskušanja do pijanosti, torej je na primer v 
prvi kitici že lahko primeren en požirk, serkniti 
itn...Treba se je izogibati pogostemu ponavljanju re- 
kel, ..., ponavljanju v preveč nizkotnem tonu, na pri- 
mer ... (mu kapelca) 'po kravje dol leiti', 'zapisan v 
bratošni svinski', 'teče kapelca v rit' itn."49 
Ljubi Bog, pa naj še kdo reče, da slovenska literatura 
ni že od vsega začetka povezana z litri! To pismo je 
pač ena prvih slovenskih literarnih kritik in Zois je v 
njej očitno ves ljudski. Levstik bi rekel "iz ljudstva za 
ljudstvo", zlobnež pa dodal: "Liter na liter - literatura". 
No ja, na tem mestu bi lahko postregli s toliko ek- 
sempli, ki zgornjo hudobijo potrjujejo, da bi nam pisa- 
nje gotovo ušlo z vajeti in bi nas potem kdo res še obto- 
žil grdih namenov. Ne, teh pa res nimamo; Zdravljico 
priznavamo za himno in še vedno nas srce boli zaradi 
tiste Cankarjeve skodelice kave.50 Pa tudi o Gregorčiču 
mislimo vse najlepše, čeprav je Henrik Turna srečanje 
z njim popisal takole: "Gregorčič mi je prišel v veži 
naproti. Takoj sem opazil, daje vinjen. Na moj pogled 
je Gregorčič dejal: 'Se vam čudno zdi, kajne? Vidite, 
tako je z menoj. Čutim se tako zapuščenega, da iščem 
tolažbe le v vinu. Sem pa že tako opešal, da me vsaka 
kaplja zmaga".51 
Smo pač navadni smrtniki in se tega zavedamo. Kot 
netipični Slovenci pa radi pometamo tudi pred svojim 
pragom. Zato pa tudi to nerodno poglavje raje zaključi- 
mo s spravljivo mislijo Ernestine^Jelovškove, ki je v 
Spominih na Prešerna spregovorila* tudi o pivskih na- 
vadah in razvadah svojega slavnega očeta: "Največjo 
slabost pa, ki se mu je mogla očitati, imajo tudi 'pobož- 
ne duše', zlasti božji namestniki: Rad je pil! Seveda, 
bilnitercijal...!"52 
Kakorkoli že, drži, daje bila gostilna v slovenski kul- 
turni in literarni zgodovini vedno priljubljen kvartir, zbi- 
rališče, debatni klub. Marsikatere, kot na primer ljub- 
ljanskega Kolovrata ali celjskega gostišča Pri jelenu, 
seje oprijel naziv "literarna krčma". (Tiste pri Permetu 
v Ljubljani pa po zaslugi strastnega "gostilniškega po- 
49 
50 
46 
47 
48 
Janez Menart je pomenljivo besedo ¡iterad uporabil v pesmi 
Podeželski plakat, Časopisni stihi, Ljubljana I960. 
• prvem natisu v Čbelici III, 8. Sršen. 
Valentin Vodnik, Izbrano delo, Ljubljana 1978, str. 181. 
51 
52 
Žiga Zois (Pohlin, Linhart, Vodnik), Izbrano delo, Ljubljana 
1970, str. 39. (Zoisovo pismo V. Vodniku z dne 4. 8. 1795). 
O Prešernu in Cankarju seje v zvezi z njunim "nagnjenjem " že 
veliko reklo in napisalo. O Prešernovih pivskih peripetijah zve- 
mo iz Slodnjakove knjige Prešernovo življenje (Ljubljana, 
1964); kajpak tudi iz Spominov na Prešerna (gl. op. 52). Mar- 
sikatero Cankarjevo skrivnost pa je izdal tudi Janko Omahen v 
tozadevno izjemno poučni knjigi Obiski pri Ivanu Cankarju, 
Maribor 1969. 
Henrik Turna, Iz mojega življenja, Ljubljana 1937. 
Ernestina Jelovšek, Spomini na Prešerna, Ljubljana 1903, str. 
33. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 31 
sedalca" Frana Levstika kar - "narodni hlev"!)53 Goto- 
vo ne slučajno; nesramno je, aje kar res: slovenska kul- 
tura in literatura sta se v takih krčmah domala rodili in 
odrasli. V njih seje porodilo in nastalo lepo število najž- 
lahtnejših stvaritev. In če se ob tem navežemo na na- 
slednje poglavje - kaj pa so bile čitalniške besede dru- 
gega kot družabni večeri s pitjem, petjem in kančkom 
rodoljubne literature? 
Da ne? Pa še kako! Le spomnimo se primera zlogla- 
snega ljubljanskega župana E. H. Coste. 
2-6.2. ALKOHOLNA POLITIKA ALI POLITIKA 
ALKOHOLA? 
Ko je 8. junija 1864 po hudem volilnem boju takrat 
32-Ietni advokat dr. Etbin Henrik Costa bil izvoljen za 
ljubljanskega župana, je to med slovenskimi rodoljubi 
izzvalo viharno navdušenje. Celo legendarno (pretira- 
n°) kritični in samovšečni Fran Levstik seje nad Costo 
tako navdušil, da mu je nemudoma spesnil t. i. Veliko 
Pesem, novemu županu posvečeno. V koseskarsko bom- 
bastični prigodnici je ganjeno zapel: 
Ljubljana, mati naša, izvolila 
tvoj umje, tvoje mlade si moči, 
da jim usodo svojo izročila 
svoj up in težo svojih bi skrbi. " 
Čitalnični pevovodja Josef Fabian je pesem precej 
uglasbil in njegov pevski zbor jo je novemu županu 
ZaPel pri slovesni podoknici na večer njegove zaprise- 
eedne 16. julija 1864. 
Toda evforija ni dolgo trajala. Vzrok? Kaj drugega 
kot alkohol! Ponoči 23. julija 1867 seje Costa očitno 
Vlnsko potrjen vračal iz čitalnice. Na poti seje po lepi 
Slovenski navadi pomudil še v eni (ali več?) krčmi. Se- 
veda seje (spet po lepi slovenski navadi) zapletel v pre- 
P>r in pretep. Kot seje kasneje zagovarjal, je, da bi reč 
umiril, na pomoč poklical nekaj voljnih sokolov, ki so 
J* turnarjem baje krepko naložili. Hudo so naklestili 
Predvsem nekega hlapca, ki seje čutil poklicanega, da 
Snojnimi vilami nemškutarjem priskoči na pomoč. To 
Je bil zadosten vzrok, daje oblast 25. septembra 1867 
Prekinila učinke Costovega "slovenskega" županova- 
nJa. Menda ni treba govoriti, daje bila s tem (zgodovin- 
skim dogodkom "slovenska stvar" v beli Ljubljani za 
°'ga desetletja potisnjena na stranski tir. 
ki 
Tako se ne gre čuditi, daje prekipelo tudi Levstiku, 
Je zdaj župana pospremil z manj navdušenimi verzi: 
"Župana te volila je, Ljubljana! 
Županstvo tebi je, kar zajcu boben; 
tako sem jaz Štempiharju podoben, 
kot ti županu, muha ti pijana!"54 
Zgodbo smo izbrali, ker lepo kaže, kako pomembno 
vlogo je imel alkohol v slovenski narodnopolitični zgo- 
dovini. Nemalokrat je odločilno, celo usodno preokre- 
nil politične boje. 
Volilna tekma je namreč slejkoprej vedno potekala 
po metodi "mokrega prepričevanja" in zato lahko mir- 
ne duše zapišemo, da na Slovenskem ni bilo volitev - 
ne občinskih ne deželno- ali državnozborskih -, ki bi 
potekale brez rujne kapljice. Dr. Josip Vošnjak je v ro- 
manu Pobratimi (1889) tako predvolilno "sceno" tako- 
le ovekovečil: "Bolj ko se je bližal dan volitev, tem 
huje so nadlegovali volilne može in mestni tajnik jih je 
obletaval kakor osa strd...Vino je teklo, kolikor gaje 
kdo hotel zliti vase; preprostejšim ljudem so dajali žga- 
nje. 
Tudi pri Trdini beremo podoben primer. V Krškem 
je na volitvah 1877. zmagal neki Žvižgavec, za njego- 
vo zmago paje bil bojda najbolj zaslužen - sod. 
Izjemno podučna paje zgodba o občinskih volitvah 
v Šentilju leta 1910. Slovenci so tamkaj z nadvse uspe- 
šno alkoholno agitacijo uspeli zmagati, tako da so v 
precejšnji meri izničili kolonizacijske uspehe Südmar- 
ke. Zgodba je na kratko takšnale. 
Kljub večmesečnim volilnim pripravam nobena stran 
nikakor ni mogla doseči prepričljive prednosti. Nemci 
so lahko računali na uspeh v prvem, Slovenci pa v tret- 
jem volilnem razredu, medtem koje v drugem vladalo 
ravnovesje. Torej je na volilno zmago lahko računala 
stran, ki bi ji uspelo pridobiti en glas več. 
Uspelo je Slovencem. Na dan volitev so prišli na po- 
moč slovenski študentje iz Gradca, "ki so se mešali med 
kmetske može in sinove in dirjali na vse strani v dražbi 
z domačini po bolj zaspane in omahljive volilce". Da 
bi preprečili morebitni slovenski poraz v tretjem volil- 
nem razredu, so na volišče prinesli tudi tri bolne starč- 
ke, enega med njimi od "mertvouda zadetega" in sploh 
v takem stanju, da je neki pregreti Nemec na splošno 
ogorčenje slovenske strani besno pokomentiral, češ, ta 
je za na britof, ne pa za na volišče. Pa drugi volilni 
razred? Odločilen je bil 72-letni Lovro Lopič, kije še 
na volitvah leta 1906 glasoval za nemško stranko. 
S3 
Celotno tozadevno storijo bo bralec našel v: Matjaž Kmecl. 
pran Levstik v: Znameniti Slovenci. Ljubljana ¡981. 
54   Fran Levstik, Zbrano delo, 2. bijiga, Ljubljana i 952, str. 259. 
VSE ZA ZGODOVINO 
32 ZGODOVINA ZA VSE 
Tokrat so mu že navsezgodaj preprečili napačno od- 
ločitev: vrli študentje so ga prec naložili na sani in ga 
dostavili v slovenski volilni štab. Tam je - kot je v spo- 
minih zapisal Franc Žebot - "pri topli peči...možek sr- 
kal rujno Baumanovo starogorsko kapljico inje čez do- 
bro uro trdno zaspal". Okoli poldneva so ga previdno 
zbudili, mu ga stisnili še pol bokala za korajžo, potem 
pa ga pospremili do volišča. Tu je pijani Lopič politič- 
no rešil še dandanašnji aktualno "šentiljsko vprašanje".55 
Naj s tem v zvezi povemo še besedo, dve o toliko 
opevanih taborih. Na Slovenskem so bili politični sho- 
di vedno tudi pivski shodi. Celo v t.i. "svinčenih časih" 
bivšega režima si ni bilo mogoče misliti prvomajskega 
slavja brez golaža in piva in ni bil pravi član samou- 
pravne socialistične družbe človek, ki se ljudskega ra- 
janja ni (primerno pivsko) udeležil. Zato pa brez dlake 
na jeziku, kot smo, kar povejmo, kaj da so bili v resnici 
tabori - ljudske veselice. Saj zato so pa tudi pritegnili 
tolikšne množice rodoljubov! In bognedaj, da bi se kdo 
pri takih za narod nadvse važnih dogodkih pivsko "na- 
zaj držal". Takemu se je zgodilo kot tistemu revežu v 
Milčinskega Muhoborcih: možakar je bil sicer zvesti 
borec za narodno stvar, ampak na eni takšni veselici v 
dolenjskih Močilah je popolnoma zatajil. Baš na ta ve- 
levažni dan je imel namreč "hromi želodec" in ga ni 
mogel dovolj udušiti, pa so zato njegovo rodoljubje vr- 
gli med škarte, njega pa kljub vsem dotedanjim zaslu- 
gam (nikoli ga nihče na takih narodnih slavjih ni videl 
brez kozarca v roki!) odpakirali v penzijo, češ, kdor ga 
ne more več piti, je odslužen rodoljub. 
Zato nas pa tudi ne čudijo poročila o tem, kako so 
potem v praksi delovali pivsko izvoljeni predstavniki 
naroda. Marburger Zeitung leta 1874. poroča, da v Ce- 
lju občinski odbor ne more izglasovati niti najnujnejših 
zadev, ker je stalno nesklepčen. Dopisnik pojasnjuje, 
da zato, ker ga odborniki že od ranega jutra žulijo po 
mestnih gostilnah. Henrik Turna v svojih spominih pri- 
poveduje o podobnem pojavu v zvezi z dunajskim dr- 
žavnim zborom. Slovenski poslanci so baje ves božji 
dan "zasedali" v kavarni Landmann; če je bilo kaj res 
nujnega, jih je moral priti iskat sluga iz parlamenta.56 
Takole pivsko se je torej odločala in potrjevala poli- 
tična volja slovenskega naroda. Je prenesramno, če re- 
čemo, daje bila politična volja na Slovenskem veliko- 
krat kar pivska volja? S to rečjo je bilo pač vedno neka- 
ko obratnosorazmemo: kolikor boljši so bili pivci, toli- 
ko slabši so bili politiki. Zdaj celo Butalcem ne bi bilo 
težko ugotoviti, zakaj smo Slovenci vedno imeli tako 
slabe politike; človek pač ne more služiti dvema gos- 
podarjema. 
Ali pa vendarle! Po samostanih so vedno dokazova- 
li, da se temeljito spoznajo tudi na vino in žganje. In 
resnici na ljubo: čez kloštrsko kapljico (pa kakršnokoli 
že) je skorajda ni. 
2.7. BORCI ZOPER "ALKOHOLNO KUGO"57 
V Novicah iz leta 1845 na str. 36 beremo tudi tole 
"domačo povest": 7. dan tega mesca so na Vačah neki- 
ga mladenča per 25. letih v gojzdi mertviga našli, ki se 
je bil neznosno žganja napil, in tako domu grede od 
mertuda zadet ob poti obležal. Naj bo ta žalostna pri- 
godba vsim tistim v izgled, ki so žganju vdani, kakšna 
nesrečna smert jih čaka!"58 
Ta kratka vest, kot bi jo imenovali danes, je v marsi- 
čem zelo značilna. Najprej, ker kaže, da tovrstni pri- 
meri očitno niso bili prav redki, potem pa tudi, ker je 
opremljena z za tiste (in kasnejše) čase kar običajnim 
svarilom, kaj se naposled zgodi tistemu, ki ga preveč 
žlampa. Krasno izhodišče torej za kratko (o zadevi bi 
se namreč dala napisati cela knjiga!) razmišljanje o pro- 
tialkoholnem gibanju na Slovenskem. 
Dovolj znano je, da so se prvi pozivi k treznosti poja- 
vili že zelo zgodaj. Že Valvazor namreč piše o "bra- 
tovščini Sv. Krištofa zoper pijančevanje in preklinja- 
nje, ki jo je ustanovil neki baron Dietrichstein na Ko- 
roškem v začetku 16.stoletja".59 Člani - plemiči - 80 po 
številu - so, tako Valvazor, baje precej omilili pijanče- 
vanje in preklinjanje po slovenskih deželah. 
Tej trditvi pa ne gre preveč verjeti, sicer pri Janezu 
Svetokriškemu, kije kot odličen pridigar gotovo imel 
kar precejšen vpliv na takratno populacijo, v tretji ad- 
ventni pridigi ne bi brali takihle reči: "Rad verujem, de 
bi nekateri žnidarji radi imeli, de bi angeli za njih šiva- 
li, kadar oni gredo kvartat, pijačovat itd., de bi vodo u 
vino preobernili, de za vsakatirim štiham en glažek vi- 
na bi popili... En ribič, kateri čelu nuč je v vodi stal, 
potrbuje vina inu si ga zasluži, kadar dosti ulovi, de H 
pije, kar je prav; se opijant pak inu vse v hoštariji pu- 
stit, kar je udobil, le-tu nej prav. Bug pomagaj, vsaj 
nejste pijavke, katere taku dolgu vlečejo, de same od 
55 Za celovitejšo predstavo naj bralec prebere referat Janeza Cvir- 
na s 26. zborovanja slovenskih zgodovinarjev v Slovenj Grad- 
cu leta 1992, sicer pod naslovom Volilne makinacije ob sever- 
ni meji pred prvo svetovno vojno objavljen v ČZN. 1/1993. 
56 Henrik Turna, n.d., str. 146. 
57 Izraz povzemamo po naslovu pisanja nekega Jurija Trunka, ki 
ga najdemo v Dom in svetu, 1902 (Alkoholova kuga). 
58 Kmecl, n.d., str. 44. 
59 Anton Mrkun, Zgodovina protialkoholnega gibanja po vsem 
svetu, zlasti v Sloveniji, Ljubljana 1927, str. 82. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 33 
sebe dol padejo; nejste gobe, katere vso tinto u sebe 
potegnejo; nejste uni vrči iz Kane Galileje, kateri so 
bili taku polni, deje čez vinu šlu..."60 
Protialkoholni poskusi - individualni in kolektivni - 
so torej bili, in ni jih bilo malo. Bili pa so kar zapovrst- 
jo neuspešni. Apeli slovenske inteligence (dr. Viljem 
Lipič, Matej Milharčič, Anton Martin Slomšek) so re- 
doma naleteli na gluha ušesa. Podobno usodo so doži- 
vele tudi razne protialkoholne družbe. Tista na primer, 
ki jo je 1887. ustanovil ljubljanski škof Missia, koje v 
t-i. pastirskem pismu potarnal nad strašnimi posledica- 
mi pijančevanja med svojimi ovčicami. Družba trezno- 
sti, kot seje imenovala, navkljub močnemu prizadeva- 
nju dušnih pastirjev ni dosegla nobenih vidnejših uspe- 
hov. 
Ce so še v 19. stoletju naivno verjeli v čudežno "moč 
ozdravljenja" in temu primerno podcenjevali vsesplo- 
šno (folklorno) zasvojenost slovenskega "narodnega te- 
lesa", pa so na prelomu v naše stoletje začeli pihati po- 
vsem drugi (čeprav nič uspešnejši) vetrovi. Potem ko 
je med 9. in 14. aprilom 1901 bil na Dunaju osmi med- 
narodni protialkoholni kongres, ki so se ga med drugi- 
mi udeležili tudi dr. Janez Evangelist Krek, dr. Ivan 
Robida kot zastopnik deželnega odbora Kranjske in dr. 
Franc Zupane, deželni vladni svetnik v Ljubljani, so 
tudi na Slovenskem ustanovili krepko protialkoholno 
gibanje. Že 17. 9. 1902 je bil v Ljubljani 1. slovenski 
Protialkoholni shod, ki se ga je udeležilo simboličnih 
50 ljudi. V precej optimistični resoluciji so sicer med 
drugim priznali, da že omenjena Družba treznosti ni 
dosegla svojega namena, nasprotno, iz leta v leto več 
se pije Zato so v kar številnih točkah predlagali, da naj 
se pod okriljem prečastitega knezoškofijstva začne or- 
ganizirano delati, "da se kaj stori za omejitev pijanče- 
vanja".61 
V naslednjih letih je sledilo kar nekaj podobnih do- 
godkov: ljubljanska sinoda (1903), 2. slovenski pro- 
tialkoholni shod (1903), t.i. škofijski list (1904), "pro- 
tialkoholne" učiteljske konference (1905), shod zastop- 
nikov spodnještajerskih in koroških delavskih društev 
v Mariboru (1905)... Nekakšno piko na i je pomenila 
ustanovitev društva Abstinent (9. 11. 1905), ki mu je 
Predsedoval tedaj zelo vplivni dr. Janez Evangelist 
^rek, izdajalo paje društveno glasilo, imenovano Piš- 
čalka, mesečnik "za abstinente, pivce in pijance". 
Piščalka je kar precej razglasila, da je za slovenski 
narod "sedaj najvažnejše socialno vprašanje alkoholno 
vPrašanje" in se postavila na "stališče popolne absti- 
nence, pod geslom, daje alkohol strup in da ni nikdar 
potrebe vživati ta strup". Najbrž je prav to (očitno pre- 
napeto) stališče pomenilo vzrok njenega hitrega pogi- 
na: že s 17. številko (1907) gaje Piščalka - pravijo, da 
iz finančnih razlogov, najbrž pa iz obupa - nehala svi- 
rati. 
Če odmislimo razumljivi odpor pivcev, ki jim do ab- 
stinence nikakor ni bilo (človek pa le mora biti narod- 
no zaveden in vsaj malo spoštovati tradicijo, kajne?!), 
je v tej zvezi presenetljivo daleč najhujši odpor poka- 
zala prav inteligenca! In da je reč še hujša, celo zelo 
katoliška inteligenca! Na stran odpornikov seje namreč 
postavil celo sam p. Stanislav Škrabec, sicer pameten 
mož in še do današnjih Toporišičevih koseskarskih izu- 
mov upoštevanja vreden jezikoslovec. Tako seje raz- 
vila tragikomična polemika med Piščalko in frančiš- 
kanskim Cvetjem, kije zagnalo vik in krik, češ, daje 
razglašanje vina za strup neposreden napad na Sveto 
pismo, ker, "če je vino strup, potem je Kristus izbral 
strup za materijo najvišjega zakramenta".62 
Tak nepričakovan odpor je vzpodbudil nekega M.V., 
daje leta 1906 dal na svitlo brošuro z naslovom Kaj je 
torej z alkoholom? V njej je kajpak hotel vrniti milo za 
drago tudi Škrabcu. Za uvod je neznani avtor pojasnil, 
da so bili vrli abstinenti pravzaprav napadeni, in nada- 
ljeval: "K temu seje čutil poklicanega P. Stanislav Škra- 
bec na platnicah svojega 'Cvetja'. Pa ravno on, glasnik 
redov sv. Frančiška, ki je bil vendar abstinent!... Zdaj 
pa se spozabi tako daleč, da - poleg mnogih drugih neo- 
kusnosti - piše - naravnost nedostojno! - o 'cvebih' in 
'vamperlih', 's katerimi bomo maševali'O)---"63 
Očitno je, da v tej polemiki ni šlo le za teološke "vzro- 
ke in učinke", v ozadju se je skrival spopad med kon- 
zervativno in napredno (katoliško) inteligenco. Še več: 
pri vsej reči je šlo - kot pač običajno na Slovenskem - 
za (politično) polarizacijo javnosti, ki jo je alkoholi- 
zem prav tako figo brigal kot v nedavnem "gladovnem 
primeru" dr. Janeza Ruglja. Ta in takšna polarizacija se 
namreč jasno čuti tudi v nič kaj katoliškem Slovanu 
1904/5, kjer na strani 283 takratni urednik Fran Gove- 
60 , 
61 Janez Svetokriški, Pridige, Ljubljana 1969, str. 86-87. 
Anton Mrkun, n.d., str. 85-86. 
62 Nazadnje je to gotovo najnenavadnejšo polemiko v novejši slo- 
venski zgodovini zaključil sam Fran Šaleški Finigar, ki je v 
pismu Piščalki zapisal tudi tole: "Boj demonu alkoholu je po- 
stala deviza zdravnikov, državnikov, sociologov in sploh vseh 
ljudi, ki imajo smisla in še dosti srca za človeštvo... Vzdihi al- 
koholnih bolnikov kriče tako, da se razlega po zemlji. In zara- 
di tega ne razumem, kako seje mogel vneti ta neslani boj zoper 
vas abstinente. •••• tu cepiti v dlake sv. pismo? Ali naj prigr- 
mi Še danes kdo zoper Galilejev 'Eppur si muove ' z Jozvoeto- 
vim 'Solnce stoj'L..Ni treba mučili sv.pisma, kakor so ga za 
dobo bizantinizma razni čudni eksegeti. " (Piščalka, 1906, str. 
50.) 
63 M. K, Kaj je torej z alkoholom?, Ljubljana 1906, str. 8-9. 
VSE ZA ZGODOVINO 
34 ZGODOVINA ZA VSE 
kar s precej cinično pripombo pospremlja predstavitev 
prve številke Piščalke: "Torej mora napasti 'Piščalka' 
tudi konsumne gostilne in vse beznice na božjih po- 
tih!" In "prijazno" zaključi: "Ako doseže idealni g. ured- 
nik svoj namen vsaj v lastnem stanu, mu bomo z vese- 
ljem čestitali!" 
Protialkoholno gibanje je po tej peripetiji - bilo je 
nasprotnik tudi "vseh takozvanih 'zmernih pijancev' 
in 'pametnih pivcev' - temeljito presahnilo. Že res, da 
je Piščalko nadomestila Zlata doba, daje v letih 1914- 
1919 sledila t.i. Sveta vojska64 in daje denimo v Mari- 
boru še leta 1938 obstajala vrsta politično obarvanih 
treznostnih gibanj in društev, ki o njih beremo tudi v 
Jančarjevem Severnem siju: Zveza trezne mladine, so- 
cialno reformatorsko društvo Treznost, zadruga Bre- 
zalkoholna produkcija (ki naj bi skrbela za brezalko- 
holno vkuhavanje in prekuhavanje sadja!). Že res, da 
še danes obstajajo KZA in AA klubi... Toda, množič- 
nih uspehov ni bilo in jih še vedno ni.65 
65 
30. maja 1919 so tudi v Celju ustanovili odsek Svete vojske, 
praktična posledica je bila morda leta 1923 izšla Naredba o 
pobijanju pijančevanja. Ne gre pa pozabiti tudi na radikalne 
pobude legendarnega profesorja s celjske gimnazije Emilija- 
na Lileka, kije takrat predlagal prohibicijo po ameriškem vzoru 
Seveda je treba reči, da se zlasti evropski strokovnjaki z alko- 
holizmom vse bolj ukvarjajo. Nič čudnega. Gre za veliko vpra- 
Fran Goestl, kije v Kranjski deželni blaznici Stude- 
nec skušal zdraviti naše kar preštevilne pijanske pred- 
nike (v letih 1907/8 je imel kar 10% bolnikov s t.i. 
Säuferwahnsin - pijansko blaznostjp, sicer pa baje celo 
od 10 - 40%!), je že leta 1893 resigriirano zapisal: "Pi- 
jančevanje je žalibog prekletstvo Slovanov."66 In? 
Povejmo naravnost: Slovenci smo navkljub venetski 
teoriji in zameram zadnjih let še vedno Slovani, kar pa 
prav tako neradi priznamo kot "žejo, prirojeno našemu 
plemenu". 
3.1. ZAKLJUČEK, KI TO SPLOH NI 
Pa zaključimo naše popotovanje od vzrokov do učin- 
kov nenavadne slovenske žeje z mislijo na Frana Lev- 
stika, ki je - na kar v tem kontekstu ne gre pozabiti - 
svoj znameniti literarni program simbolično vpel med 
dolenjske vinograde in zidanice.67 
sanje: kako z zakonom urediti distribucijo alkohola in njegovo 
porabo v Evropski uniji? Evropejcev je le 12% svetovnega pre- 
bivalstva, popijejo pa 50% vsega alkohola, kolikor ga vsako 
leto pridelajo na Zemlji! Glej: Razgledi, 3. 3. 1995; Gail Vi- 
nes, Jaz sem sproščen, ti si pijan. 
66 Fran Goestl, Pijanost in blaznost, Letopis Matice slovenske za 
leto 1893, str. 164-172. 
67 Fran Levstik je v Popotovanju ves ljudski. Svoj literarni pro- 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 35 
Zaključimo ga z zgodbo o razvpitem kranjskem ro- 
goviležu Maksu Rubežniku, ki je 20. septembra 1869 
skupaj z Venclom Jocifom kalil nočni mir in red. Po- 
tem ko gaje stražnik Anton Bradaška "zavolj ponočne- 
ga nemira in razgrajanja aretoval", je Rubežnik zapri- 
seženo izjavil: "Ne bom rekel, da nisem vriskal, pijan 
sim bil, in zavolj tega ne morem kaj kaznovan biti. Pi- 
jan sim bil, in bom še, to mene nobeden ne bo odvadil, 
kakor tudi ne, da bi ne vriskal."68 
Sporočilo našega pisanja je torej jasno ko beli dan: 
na Slovenskem se je pilo in se bo pilo. Kakorkoli že 
obrnemo morje, vedno bo ostalo slano. Alkohol je - in 
°b to smo se večkrat obregnili - fenomen slovenstva, 
naš bog in naša smrt. Naš Eros-Tanatos, naša skrita in 
skrivnostna ljubezen.69 
O takšnih ljubeznih se ne govori; neprijetno je in bo- 
li- In zato menda je fenomenalno slovensko alkoljubje 
preraslo v svojevrsten tabu, ki ob njem gredo rakom 
žvižgat vse teorije. Teoretičnega vzroka preprosto ni 
mogoče najti, po učinkih, ki smo jih navedli, pa zlahka 
Ugotovimo, da se praktični vedno najdejo. Ker - "pije 
mesar, ker je na stojnici mraz, in pije pek, ker je pred 
pečjo vroče, - pije ribič, ki je vedno ves premočen, in 
pije delavec v sušilnici, ker se mu grlo suši - pije veriž- 
nik in pije pribežnik, pije turist in pije pometač, vsak 
ima svoje utemeljevanje, svoj izgovor, svoj zagovor, 
pa tudi kmet, delavec, meščan, intiligent. Saj kmet tež- 
ko dela, delavec slabo služi, meščan tako nima druge- 
ga kot svoj kozarček vina in intiligent pije menda, ker 
je intiligenten...in vsi lahko od danes na jutri pijačo 
opuste, če že mora biti."70 Ampak je ne. In vsak ve, 
Zakaj. In nihče ne ve, zakaj. In tudi to se navsezadnje 
imenuje zgodovina. 
3.2. EPILOG 
Leta 1912 seje slovenska srenja zbala za zdravje "pr- 
vega slovenskega pisatelja", ki so ga "škodljivi vplivi 
Pogubnega gostilniškega okolja" že dodobra načeli. 
Zbrali so denar in ga poslali z "blagoslovljenega Rož- 
gram namreč opremi tudi z ne prav redkimi "vinskimi " prizori 
in mislimi, na primer tole Mrtolazovo: "Popred bo nas konec, 
preden vina, " ali pa Bojčevo: "Kako bo človek jeseni brez vi- 
na? Zakaj sem pa trpel in guzo napenjal? Poleti je voda do- 
bra; jeseni bije ne pil za ne vem kaj! " 
Zgodovinski arhiv Ljubljana, fond Občina Kranj (KRA-2), ar- 
hivska enota 699 (1869). 
Ob tem se spomnimo na prvo kitico čudovite Gradnikove pe- 
smi Eros-Tanatos: 
"Pil sem te, in ne izpil, Ljubezen, 
ko duhteče vino sladkih trt, 
vi/7 sem te, da nisem bil več trezen 
in da nisem vedel, da si Smrt. " 
Fran Goestl, Misterij duše, Ljubljana 1924, str. 162. 
68 
69 
nika". Kar nekaj časa gaje v svoji idilični kranjskogor- 
ski hišici gostil tudi njegov politični somišljenik, sicer 
nadvse urejeni, delavni in resnobni odvetnik, politik in 
publicist dr. Henrik Tuma, ki seje še posebej trudil za 
pisateljevo "očiščenje in pomlajenje". 
Pa zaman. Nekaj mesecev kasneje mu je v pismu ra- 
zočarano poočital: "Uplivali ste prav bridko name, ker 
sem konstatiral, da živite življenje dijaka brez dela. Is- 
to posedanje in popivanje po krčmah, isto premlevanje 
dovtipov in šal, pravi suženj vsakdanjih navad brez ci- 
lja."'1 
Cankar mu je seveda užaljeno odbrusil: "Vi ste me 
pač videli ob vinu in puncah; živ krst pa me ne vidi 
tiste dolge tedne, dni in noči, ko hodim gor in dol kakor 
v rešetki in kujem s kladivom stavek na stavek. Saj jaz, 
hudiča, nisem kriv, da sem Slovenec."72 
Tako, pa smo se vrnili k našemu naslovu! Ni ga učin- 
ka brez vzroka: pijem, ker sem Slovenec; Slovenec sem, 
zato pač pijem. 
Zusammenfassung 
Ich trinke, also bin ich (Slowene) ... 
... oder: Alkoholismus als Phänomen und Tabu des 
Slowenentums 
Fran Šukljc, der berühmte slowenische Politiker des 
vorigen Jahrhunderts, schrieb einmal in seinen Me- 
moiren, "der Durst" sei "unserem Stamme angeboren". 
Auch wenn wir seinen boshaften Gedanken nur als 
eine weitere Kritik auf Rechnung des allseits idealis- 
ierten Autostereotyps des slowenischen Volkes verste- 
hen wollen, müssen wir schließlich aber immerhin zug- 
estehen: Im Land auf der Sonnenseite der Alpen wird 
schon seit jeher wirklich viel getrunken, und das ein- 
fach so in den Tag hinein, ohne Ordnung und ohne ir- 
gendeinen Grand. 
Der Alkohol ist eben schon lange zu einem Teil der 
slowenischen Folklore geworden, der gewohnte Beglei- 
ter an Werk- und Feiertagen, das Getränk, das einem 
traditionell schwermütigen Volk die "Freude zurück- 
bringt". Und schon lange ist er auch zu einem eigenar- 
tigen, schwer faßbaren und noch schwerer erklärbaren 
Phänomen geworden: Wirklich nicht jeder ist abhän- 
70 
Dušan Moravec, Ivan Cankar, v: Znameniti Slovenci, Ljublja- 
na 1978, str. 196. 
Prav tam. 
VSE ZA ZGODOVINO 
36 ZGODOVINA ZA VSE 
gig, aber die Abhängigkeit ist dennoch allgegenwärtig, 
so, daß sie nicht nur individuelle, sondern auch die kolle- 
ktive Existenz zu gefährden droht (Heute sterben in 
Slowenien jährlich 2000 Menschen an den Folgen über- 
triebenen Genusses alkoholischer Getränke). 
Der Titel dieses Beitrags "Ich trinke, also bin ich..." 
will auf die seltsam verdrehte nationale Identität 
aufmerksam machen, die im Alkohol immer von neu- 
em einen Beweis für das Slowenentum sucht (und fin- 
det?!): Ich trinke, also bin ich Slowene; Slowene bin 
ich, also trinke ich. Mit ausgewählten, überaus zahlre- 
ichen "Beispielen" und "Geschichten" aus dem poli- 
tischen, literarischen und auch alltäglichen Leben in der 
Vergangenheit sollen in der vorliegenden Erörterung 
einige Aspekte der geradezu phänomenalen Alkophilie 
aufgezeigt werden, von der Josip Jurčič sagte, daß sie 
sogar stärker als die Heimatliebe sei. 
Die essayistisch gefärbte Erörterung ist bemüht, auch 
auf die überraschende Schweigsamkeit hinzuweisen, die 
außer bei "Ausbrüchen" einer (erfolglosen) Anti-Alko- 
hol-Kampagne in bestimmten Geschichtsepochen 
regelmäßig dieses immergrüne slowenische National- 
problem begleitet. Aus Scham? Aus einer kindischen 
Flucht vor der Wirklichkeit? Aus einem allseits ideal- 
isierten Autostereotyp heraus, der keine ernsthafte Kri- 
tik erträgt? 
Wie auch immer: Diese Sache, über die man nicht 
gerne spricht, wird faktisch tabuisiert. 
Doch die Geschichte kann und darf nicht schweigen. 
Mit Schwejkscher Narretei und zugleich mit brennender 
Sorge enthüllt sie die Vielzahl an Daten über die Allge- 
genwärtigkeit und die große Verbreitung der slowe- 
nischen Alkophilie, die kein Ende findet - sie ist all- 
überall, von unglücklicher Liebe angefangen bis zu 
zerstörten Familien, von wichtigen nationalen Entsch- 
eidungen bis zu literarischen "Schicksalen"; ein recht 
allumfassender Gott, Eros-Thanatos. 
Eben deshalb scheint der Schreiber bei diesem Un- 
terfangen einem Fimmonteur nicht unähnlich, der aus 
unzähligen Kadern, aus der Vielzahl des déjà vu ein so 
effektvolles Bild der Wirklichkeit wie nur irgend 
möglich zusammenstellt. Was immer er auch tut, im- 
mer bleibt ein Gefühl des Nichtgesagthabcns zurück. 
Beim slowenischen Alkoholismus, der als Phänomen 
und Tabu durch die Geschichte bis in die heutige Zeit 
nachverfolgt werden soll, bleibt fortwährend soviel 
Nichtgesagtes übrig, daß der Autor sich bemüßigt fühlt, 
dringend dazu aufzurufen, dieses Problem im Rahmen 
einer Monographie wissenschaftlich zu bearbeiten. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 37 
•1••••>•«>••>••©•>•«•©••»••>••••••••>•••©£>••>•••••••^ 
Stane Granda 
"ODLOČNO ZAVRAČAM, 
DA SEM • JX 
DEMOKRAT!" 
Podoba revolucije 1848/49 skozi usodo radovljiškega okrajnega 
sodnika Ignaca Guzlja 
|~*\ evolucije opredeljujejo programi in ljudje, ki 
•^ se zanje borijo. Slovensko zgodovinopisje se 
-*- Vje doslej rado spominjalo predvsem dveh: ti- 
ste iz leta 1848 in socialistične. Zadnjo bi v tem deset- 
jetju nekateri radi črtali iz zgodovinskega spomina, pri 
cerner uživajo precejšnjo in organizirano pomoč ne ta- 
0 majhne skupine zgodovinarjev. Med obema revolu- 
ClJama bi bilo mogoče potegniti nekatere zanimive pa- 
ralele, ki pa bi nas v tem primeru oddaljile od predmeta 
našega zanimanja. Opozorili bi radi na le neko zanimi- 
Vo razliko. O revoluciji 1848 naši ljudje še nekaj vedo, 
elo malo pa jim je znanega o takratnih osebnostih. So- 
cialistična revolucija pa jim je znana predvsem po oseb- 
n°stih, zgodovinski dogodki pa so stranskega pomena. 
Tudi revolucija 1848. leta ima svoje heroje in žrtve. 
animivo pa je, da se prvih doslej ni skušala polastiti 
°bena politična stranka v slovenski zgodovini. No, ne- 
aJ Je bilo prerivanja okoli Antona Füstra, ker seje nje- 
S°v podpis znašel na nekem letaku skupaj z Marxom.1 
arJan Britovšek mu je posvetil obsežno monografi- 
jo.2 V rojstni Radovljici so mu odkrili celo ploščo. Ome- 
njeni možje nedvomno odigral v revoluciji na Dunaju 
veliko vlogo, gotovo je njegov delež v njej od vseh lju- 
di z našega ozemlja po svetu najbolj znan. Naši predni- 
ki so njegovo delovanje sprva spremljali s ponosom, 
simpatije pa so se naglo ohladile, ker mož za slovenske 
potrebe in želje ni kazal praktično nobenega zanima- 
nja. Füster je bil in ostal Kranjec. 
Imamo pa Slovenci iz leta 1848 celo plejado velikih 
in tudi tragičnih osebnosti. Ne da bi jih razvrščali po 
pomenu, jih naštejmo samo nekaj: tajnik Slovenskega 
društva v Ljubljani Janez Bučar, mož oziroma mlade- 
nič, kije bil duša njegovega radikalnega nacionalnega 
krila, eden organizatorjev podpisovanja peticij za Ze- 
dinjeno Slovenijo, govornik na različnih prireditvah, 
eden najhujših nasprotnikov ponovljenih volitev v 
frankfurtski parlament marca 1849, katerega dejavnost 
je pritegnila celo pozornost ministra Bacha; Jurij Ga- 
jer, kramar iz Krškega, nesporni voditelj kmetov v 
vzhodni Dolenjski, poslanec v dunajskem državnem 
rranc Rozman, Füster in Marx, Zgodovinski časopis 19/20, 
¡965/66, str. 275-276. 
Marjan Britovšek, Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji, 
Maribor 1970. 
VSE ZA ZGODOVINO 
38 ZGODOVINA ZA VSE 
zboru, kjer je imel stike z mnogimi takratnimi radikali 
in zelo verjetno tudi Kudlichov znanec, če že ne kaj 
drugega; tuje nesrečni Martin Semrajc - poročilo o nje- 
govi smrti in pogrebu je "pokrila" vest o Prešernovi 
smrti.3 Kdo ve za nesrečnega kamniškega študenta Jo- 
sipa Verono, pa njegovega kolega z Dolenjske Jožefa 
Jermana, pa njegovega rojaka, kasneje uspešnega zdrav- 
nika Jožeta Kaplerja, pa beneškega Slovenca Ivana Oba- 
lo, kije opozoril, daje Slovenec, s tem pa dal vedeti, da 
spada v Združeno Slovenijo tudi Beneška Slovenija; 
kdo ve za Štajerca Jurija Kosarja, ki je k svojemu pod- 
pisu za Zedinjeno Slovenijo pripisal Welko želen tote 
zgodbe; vsi so bili takrat mlajši od trideset let. 
Kar nekaj od zgoraj naštetih je zaradi svoje dejavno- 
sti v revoluciji 1848 nosilo tragične posledice. Zgodo- 
vinski viri so presiromašni, da bi pokazali tragiko pro- 
pada "Pomladi narodov". Mogoče je še najbolj zgovo- 
ren primer nesrečnega kmeta Jožefa Rupnika iz Št. Vi- 
da pri Vipavi, kije iz strahu pred preiskavo in zaporom 
naredil samomor.4 
Še zanimivejša paje zgodba o uradniku Ignacu Guz- 
lju, rojenem v Puštalu pri Škofji Loki 29. julija 1812 
leta5, ki je začetek revolucije 1848 dočakal kot aktuar 
1. razreda na okrajnem komisariatu v Novem mestu. 
Tuje imel silno zanimivo družbo. Njegov neposredno 
predpostavljeni okrajni sodnik Matevž Pintar je bil trd 
človek, kije znal dokaj brezkompromisno uvajati red. 
K sreči gaje nekoliko nevtraliziral okrajni komisar Kari 
Waschnitius, zaradi česar so si ostali uradniki marsikaj 
privoščili. Občutek varnosti jim je povečeval okrožni 
glavar Anton pl. Laufenstein, človek liberalnih nazo- 
rov, ki mu je fevdalni družbeni sistem, zlasti pa odnos 
zemljiških gospodov do kmetov, neskončno presedal. 
Prav nič ni bil ponosen na dejstvo, da je bil fevdalni 
sistem v njegovi kresiji, ne samo najtrši na Kranjskem, 
ampak celo daleč naokoli. Uradniki, zlasti neporočeni, 
so zahajali v tamkajšnjo kazino in diskutirali. Žejo so 
gasili z dolenjskim vinom, ki je za take prilike dokaj 
primerno. Prav med njegovimi kolegi seje porodila ide- 
ja, da bi svoje politične nazore pokazali z uprizoritvijo 
Linhartovega Matička. Do prve slovenske premiere te- 
3 "Bistre glave in nar boljšiga serca je bil ranjki vedno le za 
blagor in povzdigo naše slovenske domovine ves vnet, in je 
vsled tega marsikatero pesnico ali drugi zbudivni sestavek 
zložil, in večdel z imenom "Tomačevski ali Semrajcov " v časo- 
pisih na svitlo dal. Izverstni sostavek: "Kaj bomo Slovenci ce- 
sarja prosili ", kteriga je družba Slovenija na Dunaji lansko 
spomlad v 6 tisoč listih mad Slovence razdelila, je bilo njego- 
vo delo. " Slovenija, 9. 2. 1849. 
4 Arhiv Republike Slovenije (dalje ARS), Tajnipredsedstveni spisi 
1852, 57/P. 24. 4. 1852. 
5 Podatek mije posredoval mag. France Stukl, za kar se mu is- 
kreno zahvaljujem. 
ga dela je prišlo 1848. leta na praznik treh kraljev. "Oko- 
li 300 ljudi je v gledišu v kazini zbranih bilo, ki so toli- 
ko dopadajenja na ti veseli igri našli, deje bila v nede- 
ljo potem v drugič igrana. Gospodje igravci, gospe in 
gospodične igravke: vsi so se prav po mojstrovsko ob- 
nesli."6 
Ker je bil Guzelj zelo družaben človek, vesele nara- 
ve, zelo demokratičnih nazorov, se samo po sebi za- 
stavlja vprašanje, zakaj ni tudi on nastopil, še zlasti, 
ker so imeli nekateri nastopajoči uradniki težave s slo- 
venskim jezikom? Nikakršnih dejstev ne poznamo, ki 
bi nam lahko olajšala ugibanje. Seveda je možno, da ni 
imel igralskega talenta, da seje bal nadrejenega Pintar- 
ja ali pa, da je imel v žepu že dekret o prestavitvi v 
Radovljico in bi bila vključitev v amatersko igralsko 
skupino neodgovorno dejanje do kolegov. Vsekakor 
njegovo slovo ni bilo najlažje. Tu je ljudi že spoznal, 
družba je bila prijetna, revolucija je mnoge prebudila, 
njegov pisarniški kolega aktuar 2. razreda Franc Polak 
je poleti postal urednik prvega dolenjskega časopisa Slo- 
veniens Blatt, nenazadnje je tu imel tudi neko prijetno 
razmerje, iz katerega se mu je rodil sin. Odločitve, da 
bi se z njegovo mamo poročil, ni zmogel, ni pa skrival 
svojega očetovstva in ni pozabljal na finančne obvez- 
nosti. V Radovljici gaje čakalo mesto okrajnega sod- 
nika, torej napredovanje, višja plača, bližina rojstne 
Škofje Loke, okrajni komisar Evzebij Rizzi, s katerim 
nista bila le znanca, pri graščaku Vincencu Thurnu je 
deloval kot domači učitelj njegov rojak Lovro Pintar, 
za slovenstvo ves vnet človek, s katerim sta se poznala 
še iz ljudske šole. Ker ni imel kajtehtati - ukaze je bilo 
treba izpolnjevati, Guzelj pa je bil dober uradnik -, je 
Novo mesto zapustil. 
11. aprila seje že javil na novem delovnem mestu, ki 
gaje začasno vodil Moriz del Negro, aktuar 2. razreda. 
Rizzija ni bilo v mestu, ker je zaradi bolezni odšel iskat 
zdravja na Reko. Zlobni jeziki so sicer trdili, da se je 
ustrašil težavnosti razmer po izbruhu marčne revoluci- 
je, vendar je bilo dejstvo, daje bilo njegovo zdravstve- 
no stanje takšno, daje tako dejanje lahko opravičil. Tu- 
di njega je nadomeščal že omenjeni uradnik z italijan- 
skim priimkom. Tiste dni, koje Ignac Guzelj, uradno 
Ignacij Guselli, za prijatelje pa kar Nace, prevzemal šte- 
vilne nerešene primere na novem delovnem mestu, je 
bilo najhujše razburjenje zaradi izbruha marčne revo- 
lucije na Dunaju že mimo. Podložniki radovljiške graš- 
čine so se namreč že vrsto let tožili z graščakom, kate- 
rega predniki so po njihovem mnenju krivično pobirali 
remanenčni davek. Iz sodnega procesa so izšli kot zma- 
govalci in slišati je bilo, da bodo tiste dni že dobili po- 
6     Novice, 12. 1. 1848. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ÏGODOVINA •• VSE 39 
vrnjenega del denarja. Ko so kmetje slišali, kaj se v 
državi dogaja, so tudi oni zahrumeli: "Alles ist frei" in 
Pridrli pred grad. 
Grof Vincenc Thurn denarja seveda ni imel. Razbur- 
jenje je bilo zelo veliko. K sreči mu je priskočil na po- 
moč uradnik Negro, ki je kmete uspel pomiriti. Da se 
kaj podobnega ne bi ponovilo, so se uradniki in nekaj 
meščanov organizirali v nočno stražo in patruljirali po 
mestu. Vršilec dolžnosti okrajnega komisarja pa je 
Uvidel, da to ni nikakršna rešitev. Odhitel je v Ljublja- 
n° m tam zaprosil za vojaško zaščito. Ker je tam pripo- 
vedoval, da podložniki grozijo požgati gospodarska po- 
slopja radovljiške graščine, je vojake tudi dobil. Obla- 
stem v Ljubljani je bil že dovolj ižanski primer, ki je 
odmeval po celi monarhiji. O njem so dunajski uradni- 
ki osebno obvestili celo vladarja, cesarja Ferdinanda. 
Kritiki osrednjih oblasti v Ljubljani so trdili, da so 
Vsega krive one, ker premilo ravnajo, kmetov pa niso 
sposobne podučiti o bistvu sprememb v državi. Zato so 
Ncgru tudi ustregli. Ko se je ta z vojaki vračal proti 
Radovljici, je med potjo v bistvu že vse dosegel. Pri 
odbrezju, ki je bilo nekakšno središče upornih kme- 
ov> so namreč vojaki naleteli na njihovo večjo skupi- 
no, ki se očitno ni zbrala zaradi družabnosti. Ko so tarn- 
anji radovljiški podložniki opazili vojake in radov- 
Jiskega uradnika z njimi, so se razšli. Vojaška enota je 
Se nekaj dni ostala v mestu. Podnevi so vojaki postopa- 
1 okoli okrajnih uradov, ponoči pa strazili graščinska 
gospodarska poslopja. Vesti o nevarnih kmečkih na- 
merah so poniknile, vojska je mesto zapustila, zavlada- 
°Je kratkotrajno politično zatišje. 
^uzelj se je na poti na novo službeno mesto zagoto- 
o ustavil v rojstni Škofji Loki, kjer je živel njegov brat 
fiJ, ki seje vključil v tamkajšnje politično življenje.7 
Radovljici je opazil v tem pogledu nekakšno nera- 
mljivo zatišje, ko je bilo povsod naokoli vse v kipe- 
Ju- Uradniki so se pred uradnimi in ob večernih urah 
.    ' Zadrževali v Prešernovi kavarni. Njena najemnica 
,e  ''a Marija pl. Schossulan, žena celovškega uradni- 
• Njuno dejansko razmerje ni bilo jasno in ljudje so 
narnigovali, da sta ločena. V kavarni kot tudi v Muleje- 
gostilni ji je pri delu pomagala hči. Tudi Mulejevo 
gostilno je namreč vodila vdova. Ker je bila gostilna v 
ooarjevi hiši, sojo domačini imenovali "Pri sodarci". 
eprav je bil združeni okrajni komisariat Radovljica 
Bled največji na Kranjskem, sam kraj pa mesto z ne- 
kaj nad 300 prebivalci, tega v njem ni bilo čutiti. Urad- 
niki, običajno jih je bilo med 15 in 20, so se sprva ob- 
našali, kot da so neke vrste višji graščinski podložniki, 
ne pa možje, ki jim politične spremembe v cesarski pre- 
stolnici odpirajo nova obzorja in nove možnosti. Meš- 
čanom in okoličanom (v predmestju je živelo skoraj 
400 ljudi, v Predtrgu pa skoraj 300) je bilo veliko bolj 
pri srcu gospodarsko-poslovno kot politično razmišlja- 
nje. K temu so nemalo primogli Kropa in Kamna Gori- 
ca s svojimi fužinarji (oba kraja sta spadala v okraj Ra- 
dovljica), Zgoše s svojimi tekstilci in seveda Bled. Gu- 
zelj kot novi človek z izkušnjami iz revnejšega, toda 
duhovno veliko bolj razgibanega Novega mesta, zara- 
di Rizzijeve odsotnosti dejansko prvi mož okraja, ne- 
nazadnje okrajni sodnik, se s takimi razmerami ni mo- 
gel sprijazniti. Čeprav je tudi sam zelo rad prijel za vin- 
ski kozarec, se mu je zdelo vse skupaj nekoliko prazno. 
Sprožil je idejo, da bi ustanovili kazino ali čitalnico, 
kjer bi se njeni člani zbirali in gojili družabno življenje. 
Ideja je padla na plodna tla, problem pa je bil prostor. 
V hiši, kjer je bila Prešernova kavarna8, so najeli dve 
večji sobi, trgovec Friderik Homan je posodil denar za 
opremo. Ker je bilo treba dolg vračati, želeli pa so ime- 
ti v čitalnici kar največ časopisov, so določili dokaj vi- 
soko članarino 40 krajcarjev. V primerjavi s celoletno 
naročnino, kije znašala za posamezni časnik približno 
4-krat toliko, torej okoli 2 gld in pol, to dejansko ni 
bilo malo. 
Kljub vsemu je čitalnica zaživela. Vanjo so razen dveh 
vstopili vsi uradniki, kar nekaj meščanov, duhovnikov, 
ne pa "župnik", kije bil dejansko le njegov namestnik, 
ga pa zaradi ugleda in premoženja ni nihče drugače ime- 
noval, zdravnik dr. Zoff, grof Thurn, graščak Jerman, 
fužinar Toman iz Kamne Gorice, posestnik France Pre- 
šeren z Bleda, sicer lastnik radovljiške kavarne, goz- 
darski upravitelj blejskih oziroma briksenških gozdov 
Ullrich in še nekateri drugi. Po povratku z Reke sredi 
maja se jim je pridružil tudi okrajni komisar Evzebij 
Rizzi. Radovljica je s svojo čitalnico zaživela. Zaradi 
Guzljevih zaslug zanjo, so ga mnogi šteli za njenega 
predsednika, čeprav to menda ni bil. Uradni seznam 
njenih članov in funkcionarjev se nam namreč ni ohra- 
nil, oblasti pa so v porevolucijskih časih, ko so poizve- 
dovale o prevratniškem dogajanju v njej, to pozabile 
vprašati. 
Radovljica je v tistem času dajala zelo slovenski vi- 
dez. Njeni meščani so nekoliko manj uporabljali nemš- 
ki jezik kot v nekaterih drugih mestih na Kranjskem, 
jih pa tudi ta ni prav nič motil. Nacionalnega vprašanja 
Ste -...•, ISU/ULI iz losneprciemosu LOšKI razgieai u. tyuo, 
• ¿01-202. Tudi za to opozorilo se kolesu mag. Francetu Šlu- 
vo Sink Drobci šk  et kl ti o ki l d 15, 1968
2 . i  ¡ 
toPlo zahvaljuje» 
Guzelj seje leta 1853. leta nedvomno motil, koje trdil, da seje 
to zgodilo v Hudovernikovi hiši. 
VSE ZA ZGODOVINO 
40 ZGODOVINA ZA VSE 
v prvih porevolucijskih tednih ni bilo čutiti. Ko pa so 
ob koncu aprila začele prihajati vesti, naj bi prebivalci 
nemške narodnosti z ozemlja nekdanjega Svetega rim- 
skega cesarstva, ki že skoraj pol stoletja ni več obstaja- 
lo, izvolili svoje poslance v skupni nemški parlament, 
ki naj bi nekdanje njegove dežele združil v novo nemš- 
ko državo, so se začela posameznikom zastavljati ne- 
katera vprašanja. 
Ta so močneje izbruhnila, ko seje v Radovljici poja- 
vil mlajši koroški duhovnik Vincenc Rizzi, sicer brat 
okrajnega komisarja. Ta možje sila zanimiva osebnost. 
Zaradi zgodnje očetove smrti (očitno so imeli v rodu 
neko bolezen, saj sta tudi on in Evzebij zgodaj umrla), 
je velik del mladosti preživel pri stricu v Ljubljani, slav- 
nemu ljubljanskemu županu Janezu Nepomuku Hradec- 
kemu. V gimnaziji je bil dijak Matije Čopa. Nekaj časa 
je služboval kot uradnik, nato pa vstopil v Celovcu v 
bogoslovje in 1844. leta pel novo mašo. Bolj kot du- 
šnopastirsko delo sta ga privlačevala litaratura in poli- 
tika. Že zgodaj seje uveljavil kot koroški pesnik, pisa- 
telj in publicist.9 Ker seje v Ljubljani naučil tudi naše- 
ga jezika, je spremljal kulturno dogajanje med Sloven- 
ci. Bilje častilec Prešerna in ga celo prevajal v nemšči- 
no. Pokojni Alfonz Gspan je zapisal, da sodi Rizzi "med 
tiste tujce, ki so takrat globlje kakor večina Slovencev 
doumeli Prešerna".10 
Revolucija je dala tudi Rizziju možnost, da se je za- 
čel politično udejstvovati. Idejo Združene Nemčije je 
navdušeno sprejel. S tem je seveda prišel navzkriž s 
svojim dotedanjim odnosom do Slovencev. Čeprav se 
je zavedal, da v novi veliki nemški državi ne bo realnih 
upov za njihov obstoj, svojega mnenja ni spremenil. 
Kljub ljubezni do njih, jim je predvidel zaton, ker pač 
živijo na ozemlju, kije za Nemce prepomembno, da bi 
ga lahko pogrešali. Seveda je imel v mislih predvsem 
dostop do Jadrana in tržaško pristanišče." 
Ko je take nazore razlagal v Radovljici, se mu ni nič 
zgodilo, le pristašev ni našel prav veliko. Po njegovem 
odhodu pa seje predvolilna polemika razvnela. Ob pra- 
volitvah za Frankfurtski parlament 2. maja na Bledu, 
naj bi nekdo grozil Nemcem z izgonom. Verjetno seje 
moralo nacionalno nasprotje pokazati tudi drugod. Na 
volitvah poslanca 5. maja so vsi radovljiški volilni mož- 
je, razen treh iz Krope, podpisali protest proti volitvam 
in tako prispevali k znamenitemu kranjskemu volilne- 
mu izidu.12 
Erich Nussbaumer. Geistiges Kärnten. Literatur- und Geistes- 
geschichte des Landes. Klagenfurt, str. 355-360. 
10 Slovenski biografski leksikon III, str. ••. 
11 Povzeto po gornjem članku. 
12 Vasilij Melik, Frankfurtske volitve 1848 na Slovenskem. Zgo- 
dovinski časopis II-III, 1948-1949, str. 69-134. zlasti 103-105. 
O Guzljevem neposrednem deležu pri takemu razvo- 
ju razmer v Radovljici nimamo neposrednih dokazov. 
Iz nekaterih namigov o nekem ljudskem tribunu, ki naj 
bi ljudi prepričeval proti zvezi z Nemci, bi bilo mogoče 
marsikaj sklepati, vendar bi bilo to zelo nezanesljivo. 
Dejstvo pa je, da je Guzelj skupaj z uradnikom Jane- 
zom Koširjem ter duhovnikom Lovrom Pintarjem, ze- 
lo zgodaj pristopil k ljubljanskemu Slovenskemu druš- 
tvu, kije bilo ustanovljeno 25. aprila.13 Ker je bil Pintar 
dokaj radikalen v nacionalnem vprašanju, takšno paje 
bilo tudi takratno društveno vodstvo z dr. Martinakom 
kot predsednikom in Bučarjem kot tajnikom, nam je s 
tem lahko marsikaj jasno. 
Ignac Guzelj je kot navaden gardist vstopil tudi v ra- 
dovljiško nacionalno gardo, ki pa ni nikoli prav zaži- 
vela. Guzljeva popularnost je naraščala, slovel ni samo 
po mestu ali okraju, ampak precej daleč naokoli. Mno- 
gi so bili prepričani, da mu velik del ljudi, zlasti na po- 
deželju, sledi povsem nekritično. Junijske volitve v du- 
najski državni zbor so pokazale, da to ni povsem res. 
Na poslanskih volitvah, ki so bile 20. junija v RadovljiJ 
ci, so volilni možje radovljiškega volilnega okraja že v 
prvem poizkusu izvolili smledniškega okrajnega komi- 
sarja Mihaela Ambroža. Guzelj je dobil le 1 glas. Ker 
paje bil Ambrož izvoljen tudi v Škofji Loki in Višnji 
Gori, je mandat v Radovljici takoj odklonil, onega iz 
Guzljevega rojstnega mesta pa sprejel. Ker pa so tu 
kmetje zahtevali, da bi ga dva spremljala, mu svetovala 
in ga nadzirala, ni bil povsem prepričan, da bo škofje- 
loška izvolitev priznana. Zato je radovljiški mandat po- 
gojno zadržal. Če ne bo potrjen za J>kofjo Loko, bo ra- 
dovljiški poslanec. 
V Ljubljani so sklepali, da do zadnje variante ne bo 
prišlo in so ukazali, naJTadovljiški volilni možje znova 
volijo. Volitve so bile razpisane za 5. julij. Ali je imel 
takrat Guzelj ambicijo, da bi sam kandidiral, ni znano. 
Nenazadnje je tudi ni mogel upoštevati, ker se mu je 
zgodilo nekaj, česar še zdaleč ni pričakoval. Nekaj dni 
poprej seje namreč v Radovljici prikazal dr. Franc Au- 
sec, doma iz Mirne na Dolenjskem, resnični cesarsko- 
kraljevi apelacijski svetnik notranjeavstrijsko-primor- 
skega apelacijskega in višjega kriminalnega sodišča v 
Celovcu. Poiskal je Guzlja in mu povedal, da bi rad 
kandidiral za poslanca. Prosil ga je za podporo. Radov- 
ljiški sodnik seveda ni imel kaj razmišljati, kajti v ta- 
kratni sodni hierarhiji je bil Avsec tako visoko, da ni 
bilo kaj odlašati. Guzelj seje zelo angažiral, še zlasti, 
ker je bil kandidat v tamkajšnji okolici popolnoma nez- 
nan. Vse proste ure je porabil, da sta obiskovala ljudi io 
kraje, ki bi lahko prispevali k srečnemu izidu. Bila sta 
13   ARS, Arhiv Slovenskega društva 1848, fase. 2 (seznam člans- 
tva). 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 41 
dokaj uspešna. Koje prišlo do glasovanja, je od 84 mož- 
nih glasov dobil dr. Avsee kar 33, njegov glavni nas- 
protnik kmet in gostilničar Anton Hafner pa le 5 več. 
Ker ni nihče dobil absolutne večine, so volitve takoj 
ponovili. Vse misli so bile usmerjene na tiste, ki so ob 
prvih volitvah dali 12 glasov radikalnemu pravniku dr. 
Janezu Ahačiču, ki je bil pri oblasteh sicer na slabem 
glasu. Volilni možje so bili namreč dokaj nepredvidlji- 
vi in nikjer ni bilo rečeno, da se bodo odločili za kmeč- 
kega kandidata. Zgodilo pa seje, kar je bilo vendarle 
Guzclj je bil znova na udaru. 17. septembra mu je 
pisal dr. Avsec pismo, v katerem ga naslavlja kot dra- 
gega prijatelja. Tokrat ga ni prosil le posredne podpo- 
re, ampak tudi fizične, saj je pričakoval, da bo Guzelj 
sam odpotoval v Škofjo Loko in tam agitiral zanj. Na- 
slednji dan pa je apelacijski svetnik v Celovcu zvedel, 
da misli tam kandidirati tudi ljubljanski gubernijski svet- 
nik Friedrich Creizbergcr, vitez pl. Kreizberg, eden 
najvplivnejših mož na Kranjskem, hkrati pa še skrajni 
konzervativec, ambiciozen in zelo maščevalen mož. 
Radovljica sredi 19. stoletja 
pričakovati. Od tokratnih 86 glasov jih je dobil zmago- 
valec Hafner 45. Izid volitev je bil odločen, dr. Avsec 
pa tudi ni imel vzroka za nezadovoljstvo, saj je tokrat 
dobil 5 glasov več kot prvič. Z Guzljem sta se zato raz- 
šla dokaj prijateljsko. 
Dunajski parlament Ambroževe izvolitve v Škofji Lo- 
ki ni potrdil, zato je ta prevzel radovljiški mandat. V 
Loki so morali ponovno voliti. 22. avgusta je na razpi- 
sane volitve prišlo premalo volilnih mož, zato so jih 
preložili na kasnejši datum. Ker je Ignacij Guzelj imel 
tam brata, ki je tudi precej zabredel v politiko, Ločani 
so ga tudi izvolili za volilnega moža, in ker sta bila v 
dobrih odnosih, je dr. Avsec, kije to vedel, znova pro- 
sil radovljiškega okrajnega sodnika za pomoč. Vse je 
bilo zaman. Bližala seje septembrska ponovitev voli- 
tev. 
Avsec seje takoj zavedel, da spravlja Guzlja v skraj- 
no neugoden položaj in mu ponovno pisal. Sporočil mu 
je, da v takih razmerah od njega ne more pričakovati, 
da bo osebno odšel v Škofjo Loko ali se zanj javno iz- 
postavljal. Seveda pa ne bo imel nič proti, če mu lahko 
pomaga na kakšen drug način. Guzlju je tudi zagotovil 
popolno diskretnost. Nekoliko naivni Avsec ni vedel, 
daje isto Kreizberg od njega zahteval že 2. septembra. 
Ljubljanski gubernijski svetnik je bil v svojem pismu 
dokaj nesramen. Od Guzlja je namreč pomoč narav- 
nost zahteval. Pisal mu je, daje iz nekega Avščevega 
pisma zvedel, da mu je pomagal že poprej v Škofji Lo- 
ki, da je zato uporabil svoje tamkajšnje sorodnike. V 
mislih je imel očitno tamkajšnje volitve 22. avgusta, ki 
pa zaradi premajhne udeležbe volilnih mož niso uspe- 
le. Radovljiški okrajni sodnik naj ne pozabi, je nadalje- 
val Kreizberg, da mu je v prejšnjih časih marsikdaj us- 
VSE ZA ZGODOVINO 
42 ZGODOVINA ZA VSE 
lišal kakšno prošnjo in da tokrat pričakuje vračilo. Se- 
veda ga pomoči odvezuje, če je to predhodno obljubil 
Avscu. 
Ubogi Guzelj je bil v hudi stiski inje sklenil, daje 
najbolje ničesar storiti. Mogoče bi bil ta sklep dober, 
če ne bi bil vmešan Kreizberg. Noben od kandidatov, 
ki bi jima moral pomagati Guzelj, ni uspel. 28. septem- 
bra so šele v tretjem poizkusu izvolili poslanca. Bilje 
to kmet Janez Sever iz Vižmarij. Kreizbergu je na voli- 
tvah sprva še dokaj dobro kazalo, saj je bil na prvem in 
dragem glasovanju na dragem mestu po številu glasov. 
Avsec je le pri prvem glasovanju dobil 3 glasove.14 
Ignaciju Guzlju, kije imel z obema nadrejenima gos- 
podoma opisane sitnosti, vse skupaj ni bilo prav nič 
všeč. Bolj kot samo delo ga je motilo dejstvo, da je 
moral pomagati ljudem nasprotnih političnih nazorov. 
Po dragi strani pa mu je gotovo tudi godilo, da si za 
njegovo pomoč prizadevajo tako ugledni in vplivni ljud- 
je. Njegova samozavest je rasla, delo v službi mu je šlo 
dobro od rok. 
Pristaši starega sistema, ki so se za nekaj mesecev 
potuhnili, so ponovno začeli dvigati glave in postavlja- 
ti različna, tudi provokativna vprašanja. Politične di- 
skusije so postajale vse bolj glasne, mnenja so se dokaj 
odkrito kresala. Družba, ki seje zbirala v čitalnici in ob 
večerih po gostilnah, je že precej pozabila na prejšnje 
čase, ko je bilo treba biti pozoren ob vsaki javno izre- 
čeni besedi. Razlike v mnenjih so se njenim članom 
zdele precej običajne. Tudi tisti, ki so spomladi še zelo 
navdušeno sodelovali, so se nekoliko razšli. Guzlju sep- 
tembra ni bilo všeč nekritično navdušenje Lovra Pin- 
tarja za Hrvate, ki ga ni kazal le v pisanju člankov za 
slovenske časopise, ampak tudi v nabiranju denarja za 
njih. Da tudi sam podari 2 gld, seje odločil šele potem, 
ko je bila akcija že praktično končana in uradni seznam 
darovalcev v Radovljici zaključen.15 Vsekakor so bili 
nekateri radovljiški meščani, zlasti pa uradniki, prema- 
lo pozorni na širše politično dogajanje. Tako niso zaz- 
nali, da se politična pomlad preveša v politično jesen, 
ki napoveduje ostro, nekajletno zimo. 
6. oktobra je prišlo na Dunaju do nemirov, ki so se 
izrodili v javno obešenje ministra za vojsko grofa La- 
toura. Njegova nasilna smrt je naznanjala podobno uso- 
do tudi revoluciji. Nemiri na Dunaju so po monarhiji 
silno odmevali. Cesarjev beg v Olomouc je skrb mno- 
gih za razvoj dogodkov še povečal. Delovanje dunaj- 
skih radikalov pri "uradni slovenski politiki" ni našlo 
podpore. Novice in Slovenija, kot tudi ljubljansko Slo- 
vensko društvo, niso našli za dunajske revolucionarje 
nobenih simpatij.16 Čeprav so podobna stališča zavzeli 
tudi Slovenci v Gradcu in Celju, ni mogoče trditi, da so 
takšno stališče sprejeli vsi Slovenci. Celovčani so od- 
krito kazali simpatije za Dunajčane; tudi v Maribora 
jih je bilo moč zaznati in še marsikje pri posameznikih. 
Najbolj zgovoren primer pa so nedvomno slovenski po- 
slanci v dunajskem parlamentu, zlasti Mihael Ambrož, 
poslanec radovljiškega volilnega okraja, ki je nekatere 
ideje dunajskih revolucionarjev razlagal po Dolenjskem, 
v okolici Mokronoga, in bil zaradi tega kasneje v prei- 
skovalnem postopku. Dvor in armada pa sta bila v ti- 
stih dneh že toliko močna, da sta si lahko privoščila 
obračun s prebivalci prestolnice. Vse niti odločanja so 
se strnile v roke maršala Windischgraetza. 21. oktobra 
so začeli njegovi vojaki obkolj evati Dunaj in dva dni 
kasneje je bila ta operacija končana. 26. so napadli me- 
sto, 30. so njegovi prebivalci kapitulirali in naslednji 
danje bilo vsega konec. Začelo seje obračunavanje z 
radikalnimi revolucionarji. Po cesarstvu je zavel ledeni 
piš. 
Radovljičani so imeli v tistih oktobrskih dneh, po- 
dobno kot marca, težave s svežimi in kvalitetnimi in- 
formacijami. Stališč Novic in Slovenije niso avtoma- 
tično sprejemali, predvsem pa so si mnogi hoteli ustva- 
riti lastno mnenje. Vesti o dogajanju v cesarskem me- 
stu naj bi v mesto prvi prinesel pravnik dr. Janez Aha- 
čič. Mož je bil v političnih stališčih dokaj radikalen, 
volilni možje so se ga pri volitvah».y,dunajski parla- 
ment marsikdaj spomnili in mu dali po nekaj glasov. 
Oblastem je zelo presedal, vendar se jim je s pomočjo 
svojega pravnega znanja spretno izmikal, zato niso našle 
pravega povoda, da bi zoper njega sprožile kazenski 
postopek. 
Ta Ahačič je torej v Mulejevi gostilni zbranim razla- 
gal, kaj se na Dunaju pravzaprav dogaja. Latourjeva 
smrt ni žela odobravanja, drugače paje bilo z dunajsko 
nacionalno gardo, v kateri so mnogi videli varuha no- 
vega demokratičnega reda. Nekateri njeni uspehi so želi 
glasno odobravanje. Kar nekaj prisotnih je ob teh ve- 
steh tolklo z rokami po mizi in vpilo: "Ljudstvo je zma- 
galo!" Tudi Guzelj in uradnik Košir nista znala skriti 
svojih mnenj in staju dokaj glasno izražala, gostilniš- 
kim razmeram in popitemu vinu primerno. Tisti, ki so 
revolucijo sovražili in imeli z radovljiškim okrajnim 
sodnikom neporavnane račune, pa so si vse dogajanje, 
kije odmevalo po širši okolici, dobro zapomnili. 
14   Haus-, Hof- und Staatsarhiv Wien, Oesterreichischer Reich- 
stag 1848/49, fase. 48. 
ARS, Arhiv Slovenskega društva 1848, fase. 2, Seznam daro- 
valcev iz Radovljice. 
16   Novice •., 15. in 25. 10. 1848. Slovenija 10., 13., in 17. 10. 
1848. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 43 
4. decembra je dobil uradnik v predsedstveni pisarni 
ljubljanskega gubernija iz Kranja pismo, napisano z 
izredno drobno in gosto pisavo. Omenjeni "kanclist" 
(pisal seje Jurij Nepozitek, stanoval paje v Gosposki 
10) kljub nizki funkciji ni bil navaden pisar, ampak očit- 
no policijski zaupnik. Koje pismo odprl, je lahko pre- 
bral, daje namenjeno samemu guvernerju grofu Wel- 
sersheimbu. Verjetno gaje na hitro preletel, opazil, da 
gre za anonimno ovaduško pismo in ga predal dejan- 
skemu naslovniku. 
Pisanje seje začenjalo v zelo patetičnem slogu. Pisec 
Je bralce oziroma oblast pozival, da se je treba upreti 
nesrečnim razmeram, dobro misleči naj bi stopili na 
plan. Poudaril je, daje tudi on demokrat, toda pošten, 
zato je prisiljen poročati. Po teh besedah, ki nas tako 
spominjajo na našo nedavno preteklost in sedanjost, ko 
smo vsi demokrati že iz zibke naprej, je začel ugotav- 
ljati, daje pravi čudež, daje Kranjska v teh razburka- 
nih časih tako mirna. Veliko različnih "šuntarjev" kro- 
21 po njej in celo državni uradniki delujejo destruktivno, 
"eliko jih hodi po deželi, toda kaj takega, kar počenja- 
jo uradniki v Radovljici, presega vse meje. Okrajni ko- 
misar Rizzi, tisti, kije marca pobegnil z delovnega me- 
sta, ker se je zavedal, da je popolnoma nesposoben, je 
ze eden izmed njih. Ker paje prepameten in prestraho- 
peten, je to manj vidno. Nevarnejši je aktuar Košir, ki 
ßa vzpodbujajo radikalni časopisi, ki jih prebira. Naj- 
bolj nevaren pa je okrajni sodnik Ignacij Guzelj. Do 
marcaje bil največji "servilist", sedaj paje kolovodja 
K'uba, v katerem so davkar Zettel, trgovec Homan, pošt- 
n' mojster Avsenck in drugi. Piscu so šli nekateri urad- 
n'ki in premožni (zadnja dva imenovana sta nedvomno 
spadala v to kategorijo, v političnem pogledu pa nista 
ravno sodila v Guzljevo dražbo) silno na živce. Naj- 
°'J pa je sovražil okrajnega sodnika, zato je o njem 
adaljeval, češ, ne samo, da javno kritizira cesarja, am- 
pak je tudi tako predrzen, daje pred kratkim v gostilni 
avzoče kmete, ko je glasno hvalil dunajske upornike 
navzočnosti uradnika Megušarja, nagovarjal, naj v 
°ooče ne plačujejo davkov. Tako naj bi kamarilo in 
oldatesko spravili ob sredstva za preživljanje. Vladar- 
D1 morali privleči na Dunaj, da bi videl, kaj je tam 
Povzročil. Windischgraetza je imenoval krvavega psa. 
"npatije naj bi izražal tudi za druge vstajnikc v Evro- 
P'- "o piščevem mnenju taki ljudje niso prijatelji svo- 
de. nimajo občutka za pravičnost, ne spoštujejo pri- 
sse, ki sojo dali vladarju, zasledujejo le lastno korist. 
Çkateri v Radovljici naj bi se zgražali nad tamkajšnji- 
1 Uradniki in se spraševali: "In taki ljudje jedo cesar- 
skl kruh?" 
Uvernerja je pozval, naj se o točnosti njegovih na- 
.    b prepriča pri trgovcu Hudovcrniku v Ljubljani, ki 
°ma iz Radovljice, komisarju finančne straže Edla- 
uerju v Kranju, dr. Zoffu v Radovljici, tamkajšnjima 
bivšemu kameralnemu upravitelju Novaku in pisarju 
Raku, ki sta del Koširjevega in Guzljevega gostilniške- 
ga omizja. Ti bodo opisano potrdili ali pa so lažnivci, 
kajti vse, kar je napisal, je resnica. Predlagal je, da se 
brez preiskave takšne slabe uradnike hitro premesti v 
različne kraje, da ne bodo mogli med seboj komunici- 
rati. Potrebno bi jih bilo skrbno nadzirati. Glede njiho- 
vega kaznovanja je predlagal, naj to v bistvu zamenja- 
jo z njihovim ponižanjem: "Pravični stvari, ki bo zma- 
gala, bodo morali dokazati poslušnost!" 
Drugih uradnikov naj še ne bi prestavljali. Grofa Wel- 
sersheimba je pozval k hitremu ukrepanju, sicer bo na 
Gorenjskem zaradi uradnikov, ki so pozabili na prise- 
go, dobronamerno ljudstvo preteklost. Pisec končuje 
svoje pismo z opozorilom, daje kot človek in držav- 
ljan razjarjen in da bo v primeru, če ne bo ukrepal, o 
vsem obvestil ministra. Namesto podpisa seje označil 
"prijatelj svobode in reda". 
Gornje anonimno pismo, napisano v najboljši maniri 
takratnih ovaduhov, na nekaterih mestih kaže, da so bi- 
le radovljiške razmere avtorju zelo znane. Ni pa se mo- 
goče znebiti vtisa, da si je mož želel očrniti tudi neka- 
tere ljudi, ki so imeli z uradniki malo stikov inje imel z 
njimi neke lastne obračune. Kako je treba obračunavati 
z državnimi uradniki, mu je bilo dobro znano: premeš- 
čanje, razdiranje prijateljskih krogov, onemogočanje 
prijateljskih stikov, vnašanje nemira, strahu in nezau- 
panja. 
V Ljubljani je v predsedstvenih pisarnah nekoliko za- 
vršalo. Ne zato, ker so dobili anonimno pismo, teh so 
bili vajeni. Presenetile so jih predvsem obrekovane 
osebnosti, zlasti Rizzi in Guzelj, ki sta uživala nemaj- 
hen ugled, in trditve, da v Radovljici obstaja radikalna 
skupina, katere voditelj poziva celo na zavračanje dav- 
kov. Ker so bile v tistih časih že tako težave zaradi re- 
grutacij, si novih z zavračanjem davkov niso upali pri- 
voščiti. Davčno vprašanje je bilo zaradi poteka revizije 
rezultatov stabilnega katastra že samo na sebi dovolj 
vroče. Oblast se je zaradi zakona o zemljiški odvezi 
ravno nekoliko oddahnila od neprestanega strahu pred 
kmečkim nezadovoljstvom. Tudi grožnja z ministrom 
ni bila neučinkovita, saj je bilo popolnoma jasno, da se 
anonimni pisec pred njo ne bo obotavljal. 
15. decembra je bil Guzelj v Bohinju, kjer je v neki 
sporni zadevi zasliševal priče. Ko seje dan ali dva nato 
vrnil v Radovljico, je izvedel, da ga je medtem iskal 
okrožni glavar baron Mac Neven. Zakaj gaje iskal, mu 
tudi Rizzi ni znal povedati. Okrajni sodnik tudi ni mo- 
gel zvedeti, ali seje takrat okrožni poglavar pogovarjal 
še s kom drugim. 
VSE ZA ZGODOVINO 
44 ZGODOVINA ZA VSE 
25. decembra je iz Kranja v Ljubljano prispelo novo 
anonimno pismo, naslovljeno na policijskega direktor- 
ja dr. Franca Janeza Uhrerja, kije tudi stanoval v Gos- 
poski ulici. Pisec ga je prosil, naj ga izroči deželnemu 
guvernerju grofu Welsersheimbu. Očitno anonimni pi- 
sun ni videl pozitivnih posledic prvega pisma. Zato je 
tokrat poslal pismo preko osebe, kije bila poklicno sum- 
ničava in ki bo tudi naslovnika prisilila h ukrepanju. 
Tokratno pismo je v bistvu dvodelno. V prvem je, ver- 
jetno zaradi posrednika, skoraj dobesedno ponovil pr- 
vo pismo, le daje tokrat oblastnike nagovarjal, naj nje- 
gove trditve preverijo tudi pri kranjski in radovljiški 
duhovščini. Tokrat naj bi premestili vse uradnike. Prvi 
del pisma zaključuje s pozivom naslovniku, naj ukre- 
pa, ker bo to prineslo dobre sadove. Pozabil ni tudi na 
grožnjo z ministrom. V drugem delu pisma ugotavlja, 
da seje v Radovljici v zadnjem času malo spremenilo. 
Pohvali le uradnika Negra in Žurgo. Rizzi menda delu- 
je proti interesom vlade le v ozkih krogih, Guzelj ved- 
no in povsod, kamor gre, davkar Zettel pa ob plačeva- 
nju davkov. O njih je še zapisal, da Latourja, Jelačiča, 
Windischgraetza in Radetzkega označujejo za izdajal- 
ske pse, čeprav so prav ti preprečili uvedbo giljotine, 
mladi cesar naj bi bil po njihovem mnenju tiran kot nje- 
gov prednik, sramotili naj bi predpostavljene v Ljub- 
ljani, upali naj bi na povratek demokracije. Pisec ano- 
nimnega pisma poziva deželnega guvernerja naj ven- 
dar preveri njegove trditve, roti ga, naj ukrepa. Vpraša 
naj dr. Zoffa, pokličejo naj ga v Ljubljano. Oblast ne 
more trpeti, da uradniki delujejo proti njej. Kako more- 
jo dopustiti, da ob razglasitvi zemljiške odveze niso pou- 
darjali najnižje odškodnine, v cerkvah pa niso niti črh- 
nili o tem. Ogledajo naj si razglasitvene knjižice okraj- 
nega komisariata Radovljica. Ni dobro, da taki uradni- 
ki ostanejo skupaj. Preselitev je najmanj, kar zaslužijo. 
Na koncu pisec opozarja, da Guzelj in drugi pridobiva- 
jo somišljenike. Homan iz Radovljice, Avsenek iz Oto- 
ka, nadžupan Resman iz Zgoš, France Prešeren iz Lesc, 
fužinar Janez Toman iz Kamne Gorice so ultra radika- 
li, prve tri je za te ideje navdušil prav Guzelj. Izrazil je 
tudi sum, da verjetno obstaja dopisovanje z določenimi 
društvi. Rovarje, ki se predstavljajo kot potujoči obrt- 
niki, ti ljudje v Radovljici prijazno sprejemajo, skratka 
imeli naj bi celo nekatere širše povezave. Oblasti je opo- 
zarjal, naj ne zaupajo tistim, ki tako stanje pred njo skri- 
vajo. Rizzi je bister in bo skrivno nadaljeval, ostali niti 
to ne. Dr. Zoff in Megušar bosta potrdila, da govori 
resnico, prepričali se bodo lahko, da Guzelj res hujska 
kmete v gostilnah. Megušar, loterist v Radovljici, je pred 
kratkim slišal, kako je Guzelj kmetom v gostilni govo- 
ril, da ne potrebujejo cesarja, ki zazre milijone, ko po- 
šilja ljudi v vojno, da tam zanj umirajo; govoril da je 
tudi, češ, Jelačič naj bi jih izdal, bil naj bi ljubimec nad- 
vojvodinje Zofije, oblast hoče vse povrniti na staro. 
Kmetje take besede radi poslušajo in širijo, še zlasti, 
zaradi osebe, ki jih govori. Zaključuje, naj poslušajo 
dr. Zoffa in Megušarja. Če pa tega ne želijo, naj vsaj 
preselijo omenjene posameznike, da se bodo pretrgale 
zveze med njimi. Deželnega guvernerja opozarja, da 
ima moč in tudi odgovornost. 
Anonimno pismo, pisano s takim žarom, s tako pate- 
tično ljubeznijo do spremenjenih političnih razmer, je 
učinkovalo. Deželni guverner grof Welsersheimb je 28. 
decembra primer javil sodišču. Opravil je tudi razgo- 
vor z ljubljanskim okrožnim glavarjem baronom Mac 
Nevenom. Slednjemu ni bilo prijetno poslušati, kakšne 
politične rovarje ima pravzaprav med uradniki v svoji 
kresiji. Na podlagi opravljenih razgovorov je sklenil 
takoj ukrepati. Sprejel je misel pisca anonimnih pisem, 
daje treba omenjene uradnike prestaviti. Aktuar Janez 
Košir, Guzljev sodelavec, je bil prestavljen v okrajni 
komisariat Zalog v začetku januarja 1849.17 Dekret o 
prestavitvi je prišel v Radovljico 10. januarja. Takoj so 
skušali prestaviti tudi Guzlja in so se 28. decembra obr- 
nili na višje apelacijsko sodišče v Celovcu. To je tak 
ukrep dovolilo, vendar so nekateri sodniki, ki so ostali 
v manjšini menili, da bi bilo za tak korak potrebno Guz- 
ljevo soglasje. Ob tej priliki so dobili naknadno soglas- 
je tudi za Koširja. Oblast se očitno ni mogla takoj odlo- 
čiti za prestavitev okrajnega sodnika v Radovljici inje 
sklenila še malo počakati. 
Sredi januarja je bil Ignac Guzelj znova v Bohinju. 
Tudi tokrat je prišel v Radovljico baron Mac Neven, 
okrožni glavar s podobno nalogo kot mesec poprej. To- 
krat je zvedel, da se je kresijski glavar ustavil tudi v 
gostilni Mulej ali "Pri sodarci", kjer seje pogovarjal z 
Megušarjem, dr. Zoffom, Novakom in še nekaterimi. 
Guzelj seveda ni bil toliko naiven, da ne bi vedel, da 
mu nekaj pripravljajo. Očitno je nevarnost podcenje- 
val. 10. februarja seje manifestativno udeležil Prešer- 
novega pogreba v Kranju. Kasneje je sicer zatrjeval, da 
ni poizvedoval, kaj je hotel Mac Neven zvedeti od nje- 
ga, vendar to ni moglo biti res. Okoli 10. februarja je 
prišel v Radovljico finančni uslužbenec Edlauer iz 
Kranja in razglašal, daje za premestitev sedaj na vrsti 
Guzelj. 
Mac Neven je v poročilu guberniju o januarskem obi- 
sku v Radovljici, ki gaje opravil na podlagi ustnih ob- 
vestil o anonimnih pismih, ugotavljal, da se razen v 
enem primeru ni mogel prepričati o točnosti anonim- 
nih obtožb proti Guzlju. Kljub temu paje ugotovil, da 
je bil okrajni sodnik v tistih časih in ob tistih dogodkih, 
ob katerih ga bremenijo, nedvomno tako razburjen, da 
je bilo njegova dejanja in besede pogosto, vsaj na vi- 
dez, mogoče tako dojeti, kot mu očitajo. 
n ARS, Deželno predsedstvo 1849, fase. I, 39/p, 4, 1. ¡849. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ÏGODOVIIVA ZA VSE 45 
Čeprav je okrožni glavar ugotavljal, da ima Guzelj 
najboljše službene ocene in priporočila predpostavlje- 
nih ter uživa veliko popularnost med kmeti, je pred- 
sedstvu gubernija predlagal, da ga premestijo na Vrh- 
niko. Tam naj ima enak naziv, povrnejo naj mu tudi 
stroške za selitev. Njegovo obnašanje v Radovljici naj 
bi bilo takšno, da bi v določenih primerih težko nado- 
meščal okrajnega komisarja. Tovrstno poročilo je bilo 
napisano 21. januarja. 5 dni kasneje je na Dunaj že po- 
tovalo pismo, namenjeno notranjemu ministru, s proš- 
njo, da dovoli premestitev Guzlja in naknadno tudi Ko- 
širja.18 Oboje seje brez odlašanja zgodilo. 29. januarja 
Je grof Stadion, kije o tej zadevi kontaktiral tudi s pra- 
vosodnim ministrom, že podpisal ustrezno pismo. Hkra- 
t'je naročil, daju morajo na novem službenem mestu 
nadzirati in mu v slučaju nadaljevanja opisanih dejanj 
poročati. Tudi Rizzijevemu delovanju naj deželni gu- 
verner posveti ustrezno pozornost." 8. februarja so v 
Ljubljani še formalno sestavili ustrezne sklepe ter že 
obvestili Koširjevega in Guzljevega nova predstojni- 
ca, naj pazita na politično delovanje tja prestavljenih 
radovljiških uradnikov. 14. februarja so na ljubljanski 
Kresiji napisali premestitveno odločbo za Guzlja. Poja- 
snili so mu, daje zaradi službenih ozirov v enakem na- 
Zlvu premeščen na Vrhniko. Svoje posle naj v Radov- 
Jici preda okrajnemu komisarju Rizziju in se takoj od- 
pravi na pot. 15. februarja je Guzelj to odločbo tudi 
Prejel. 
°krajni sodnik v Radovljici ni takoj dojel resnosti 
razrner. Tudi ni opazil, da mu nekateri predpostavljeni 
zaupajo in mu hočejo pomagati tako, da ga umaknejo 
z Radovljice, kjer nekatere njegova navzočnost moti. 
•• premestitveno odločbo seje takoj pritožil. Zahteval 
Je> da mu pojasnijo tudi službene razloge, zaradi kate- 
inje premeščen. Očitno je guberniju napovedal še pri- 
,OZDo na ministrstvo. Gubernij mu je odgovarjal preko 
resije. Opozoril gaje, da so razlogi državni in se jim 
^ora kot državni uradnik podrediti. Ukaz o premesti- 
1 sta sprejela notranje in pravosodno ministrstvo, za- 
0 da se nima kaj pritoževati, ampak naj se takoj preseli 
,   ;   n'ko. V dopisu s kresije so ga še opozorili, da bo 
ob»l za selitev poseben denar. Tudi ta odločitev je ka- 
ala na to, da so mu nekateri še naklonjeni. Tistim, ki 
sami povzročili vzrok za premestitev, tovrstnih stroš- 
°v namreč niso povrnili. 22. februarja je Guzelj pre- 
posta novemu okrajnemu sodniku, kije prišel z Vrh- 
Í e- Nato je zaprosil za nekajtedenski dopust. Na Vrh- 
oje tako prišel šele zadnjega marca in tam ostal do 
^•julija 1850. 
Na novem delovnem mestu so na Guzlja dejansko 
pazili. 18. junija so iz okrajnega komisariata Vrhnika 
na predpostavljeni okrožni urad v Postojni poslali po- 
ročilo. V njem trdijo, daje Guzelj pri njih šele 4 tedne. 
Ta podatek nam pove, da seje kasneje Guzelj motil, ko 
je trdil, kdaj je nastopil službo. Njegov dopust je bil 
očitno zelo dolg. To, kar je ob svojem prihodu obljubil 
okrajnemu komisarju, namreč, da se bo izogibal delo- 
vanju, ki bi nasprotovalo vladnemu programu, izpolnju- 
je. Z uradniki ima le uradne stike, druge dražbe ne išče. 
Obnaša se zelo zadržano. V spremljajočem dopisu de- 
želnemu predsedstvu so v Postojni še dodali, daje nje- 
govo obnašanje tako, da mu ni mogoče ničesar očitati. 
Čas naj bi pokazal, alije to trajna sprememba njegove- 
ga obnašanja. Po neki ustni izjavi je to mogoče priča- 
kovati.20 Zdi se, da se je Guzelj obema predpostavljeni- 
ma že priljubil in sta mu hotela pomagati. 
Anonimni pisec pa še ni odnehal. 11. aprila 1849 je 
bilo zopet preko omenjenega Nepozitka, celo preko nje- 
govega domačega, ne pa uradnega naslova, deželnemu 
guvernerju iz Kranja poslano tretje anonimno pismo is- 
tega avtorja. Najpreje se razburja, ker naj se ne bi nič 
zgodilo. Rizzi ni bil premeščen, Guzelj je dobil celo 
dopust, uradnikov Zettla in Wagnerja ne nadzirajo. Gu- 
zelj naj ne bi hotel na Vrhniko, ampak naj bi zamenjal 
svoje radovljiško delovno mesto z enakim na Brdu. Po- 
sledice slabe kadrovske politike na Gorenjskem naj bi 
bile po mnenju anonimnega pisca lepo razvidne iz praš- 
kega časopisa Slawische Zentralblätter št. 57. Na ne- 
kem drugem mestu imenuje ta časopis "confugium pec- 
catorum". Sedaj naj bi v Radovljici rovarila Žurga in 
Šušteršič, kije zamenjal delovno mesto s Koširjem. O 
oktroirani ustavi naj bi tamkajšnji uradniki javno go- 
vorili, daje to papir za brisanje zadnjice. Zahteval je, 
naj bi s temi ničvredneži strože ravnali. V bodoče naj 
bi pazili, da bodo dobra uradniška mesta dobili pred- 
vsem konzervativni ljudje, ne pa taki kot Rizzi, ki je 
glavni krivec za razmere v Radovljici. Te je čutiti že 
tudi pri kmetih, ki naj bi avstrijski armadi v Italiji pri- 
voščili poraz ter nato s pestmi izpeljali zemljiško odve- 
zo. Rizzija imenuje šankovskega junaka, ki naj bi se 
hvalil, da zato ni bil prestavljen, ker je odločno nasto- 
pil proti prestavljenima. Guzelj naj bi bil ne samo naj- 
slabši, ampak tudi neumen. Oba s Koširjem naj bi bila 
zelo optimistično razpoložena in govorila, da bosta de- 
želnemu guvernerju in okrožnemu glavarju kmalu po- 
kazala fige. 
Pisec oblast poziva, naj pazi pri kadrovanju, ker se- 
danje ministrstvo žal ne bo večno. Nato zmerja še dru- 
ge gorenjske uradnike, tudi kranjskega okrajnega ko- 
ze   p*5' deželno predsedstvo 1849, fase. 1, 140/p, 26. 1. 1849. 
Prav tam, fase. 2, 342/p, 29. 1. 1849. 
20   ARS, Tajni predsedstveni spisi 1848, 1849, 201/p, 21. 6. 1849. 
VSE ZA ZGODOVINO 
46 ZGODOVINA ZA VSE 
misarja Pajka. Za nikogar ne najde dobre besede. Celo 
škof Wolf v Ljubljani bi moral bolj paziti, kakšne du- 
hovnike nastavlja po deželi. Pisec se neprestano skli- 
cuje na velike prednosti konzervativizma, ki naj bi ga 
oblast ne upoštevala. Poleg sovraštva do Slovanov raz- 
galja v bistvu svoj obup, ker ni dovolj upoštevan. Nje- 
gove informacije so površne, slone na govoricah, kijih 
ni sposoben preveriti. Tokratno pismo je tudi vsebin- 
sko neurejeno in kaže na nekoliko zmede, ki je lahko 
tudi posledica hudega razočaranja. Vsa tri anonimna 
pisma lahko označimo za izdelke okorele in omejene 
birokratske pameti, ki so mu spremenjene družbene raz- 
mere zrušile dotedanje predstave. Po vsem tem, kar je 
napisal o razmerah v Radovljici, lahko dvomimo, daje 
mož živel v tem mestu. Na ovojni del tega pisma je 
nekdo s svinčnikom pripisal Anton Prost. Mož s takim 
imenom in primkom pa je tedaj služboval v Kranju, 
kjer je bil na okrajnem komisariatu eden od obeh urad- 
nih slug.21 S tem je zelo verjetno tudi pojasnjeno, zakaj 
so vsa tri pisma bila poslana v Ljubljano iz Kranja. 
Guzljev odhod iz Radovljice je nedvomno široko od- 
meval. Sam Guzelj seje težko sprijaznil z njim. Svoj 
položaj je očitno nekoliko precenjeval in je marsikaj 
poizkušal, da bi ga rešil. Verjetno seje nekoliko preveč 
zanašal na nekatere prijatelje, ki so hitreje kot on opa- 
zili, iz katere smeri piha veter. Bližala seje reorganiza- 
cija uprave in sodstva, pred durmi je bila razporeditev 
na nova delovna mesta. V takih razmerah seje bilo tež- 
ko izpostavljati, še zlasti, ker marsikdo ni vedel, kak- 
šne podatke ima oblast o njegovem delovanju v revo- 
luciji 1848/49. 
Pismo gubernija dunajski vladi o razmerah med ra- 
dovljiškimi uradniki z dne 26. januarja 1849, je 3. fe- 
bruarja dobilo razburljivo dopolnilo. Poročalo je na- 
mreč o sumu, da naj bi bili radovljiški ultraradikali po- 
vezani z dunajskimi prevratniki. Iz Ljubljane so sicer 
pisali, da nimajo nobenih zanesljivih podatkov. Na to 
naj bi jih napeljale radovljiške zveze s Koroško. Tam- 
kajšnje Demokratično društvo je imelo zveze s sorod- 
nim na Dunaju. Na Koroškem naj bi že pred oktobrsko 
vstajo vedeli, kaj se pripravlja. Iz Ljubljane so se poh- 
valili, da so že začeli s poizvedovanjem, da pa ne vedo, 
koliko bodo uspeli, ker ljudje o tem nočejo govoriti. 
Kot pravi pisec, bi bilo potrebno postopati inkvizito- 
rično, to je s hišnimi preiskavami in kršenjem pisem- 
ske tajnosti. Ker so na Dunaju ujeli Antona pl. Stahl- 
berga, ki je bil posebej aktiven član Demokratičnega 
društva v Celovcu,22 bi lahko preko njega prišli tudi do 
podatkov o dogajanju v Radovljici. Ta, očitno v ljub- 
ljanskih policijskih krogih sestavljen dopis, zaključuje 
sporočilo, daje celovški kresiji naročeno, naj pazljivo 
razišče, ali celovško Demokratično društvo, formalno 
razpuščeno, tajno še deluje.23 
Vse to ljubljansko pisanje je bilo za dunajske vladne 
kroge kot naročeno. Ujelo seje namreč z prizadevanji 
vlade, da poglavitne akterje revolucije za vselej one- 
mogočijo. Posebno so bili pozorni na omenjanje kakr- 
šnihkoli tajnih dražb in širših povezav. 14. februarja so 
v Ljubljani prejeli pismo z Dunaja, v katerem grofu Wel- 
sersheimbu naročajo, naj Guzljevo in Koširjevo dejav- 
nost natančneje spremljajo, hkrati pa jo tudi raziščejo. 
Zaslišijo naj priče in ukrepajo ter o vsem obvestijo mi- 
nistra za notranje zadeve. 
Guvernerje nalogo takoj prenesel na okrožnega gla- 
varja Mac Nevena. Naročeno mu je bilo, naj v tej zade- 
vi stopi tudi v stik z ljubljanskim kriminalnim sodiš- 
čem.24 O nadaljnjem poteku dogodkov vse do jeseni 
leta 1853 imamo razmeroma malo dokumentov. 1. ju- 
lija 1850 je bil Ignac Guzelj imenovan za prisednika 
pri deželnem sodišču v Ljubljani. 4. maja 1853 je poli- 
cijski direktor dr. Uhrer, ki je v Ljubljani spremljal 
Guzljevo delovanje, zapisal, daje nedružaben. To trdi- 
tev lepo ilustrira tudi neko poročilo o njem z dne 13. 
septembra 1853, ki ga bomo v nadaljevanju še omenili. 
Njegov takratni predstojnik ga namreč imenuje Janeza 
Guzlja, kar pomeni, da sta si bila tako tuja, da ga je v 
bistvu poznal le po priimku. Policijski ravnatelj je bil 
prepričan, da ga skrbi lastna prihodnost ob reorganiza- 
ciji uprave in sodstva. Ugotavlja, daje prisegel po novi 
službeni prisegi, kar nekateri razlagajo, da seje hotel s 
tem prikriti. Njegovo obnašanje naj bi bilo tedaj brez 
pripomb. Zanimivo je, dà'ga označuje kot nekdanjega 
skrajnega demokrata, predsednika radovljiškega demo- 
kratičnega društva, pa tudi kot dobrega sodnika.25 
Kot je razvidno iz teh besed, njegova preteklost ni 
bila pozabljena; še naprej so bdeli nad njim. Janez Pajk, 
nekdanji kranjski okrajni komisar, je ob reorganizaciji 
uprave postal radovljiški okrajni glavar. Poleti 1852 je 
moral za pohvalo predlagati tiste prebivalce svojega 
okraja, ki so bili leta 1848 "zvesti vladarju". Ob tem je 
opisal svoje videnje takratnih dogodkov. Pravi, da se 
duhovščina v letu 1848 ni vmešavala v politiko (seve- 
da ima tu v mislih revolucionarno stran), da pa so v tem 
pogledu vodili radovljiški uradniki. Govorili so stvari, 
ki ne pritičejo državnim uradnikom. Neprimerno je bi- 
21   Provinzialhandbuch des Laibacher Gouvernements im Köni- 
greiche lllyrienfìr das Jahr 1848, str. 57. 
Wilhelm Wadl, Die demokratische Bewegung in Kärnten im Ja- 
hre 1848. Carinthia 174, 1984, str. 375 ss. 
23 ARS, Tajni predsedstveni spisi, 1848-1849, 319/P, 3. 2. 1849- 
24 ARS, Tajni predsedstveni spisi, 1848-1849, 27/G.P. 
25 ARS, Tajni predsedstveni spisi, 1850-1852, No 237K, 4. 5.1852. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 47 
|° tudi njihovo obnašanje. Edino von Negra pohvali, 
čeprav naj bi se nekaj časa obnašal (tudi na novem de- 
lovnem mestu v Kranjski gori) kot simpatizer Slova- 
nov. Tudi takratnih učiteljskih skupščin se nerad spo- 
minja, ker so bile dokaj burne. Guzlja neposredno ne 
omenja, jasno paje, da seje "slab" glas o radovljiških 
uradnikih nanašal na čas njegovega bivanja v Radov- 
ljici.26 Zaradi številnih hujših primerov, zglednega Guz- 
Ijcvega obnašanja ter obsežne reorganizacije uprave in 
sodstva, ki je potegnilo za seboj pravo preseljevanje 
uradnikov, so razčiščevanje njegovega primera odla- 
gali, ne pa odložili. Vodilo gaje • kr. notranjeavstrij- 
sko-primorsko apelacijsku in višje kriminalno sodišče 
v Celovcu. 
Kot vse kaže, so v poznem poletju 1853. leta želeli 
^uzljev primer rešiti. Reorganizacija sodstva je dajala 
udi njemu določene možnosti, ki pa jih zaradi njegove 
nerazčiščene preteklosti ni bilo mogoče izpeljati. Ni mo- 
Soce izključiti niti možnosti, da je nekdo nasprotoval 
Vegovemu napredovanju, pri čemer se je skliceval na 
Guzljcvo vlogo v letu 1848 v Radovljici. Iz Ljubljane 
j*1 v Celovec 10. septembra 1853 poslali neko pismo, 
1 Je pospešilo sodno preiskavo zoper Guzlja. Očitno 
Pa seje nekaj dogajalo že pred tem, a tega iz ohranje- 
na telegrama z dne 13. septembra ni mogoče razbra- 
'• Istega dne so z ljubljanskega sodišča poslali poroči- 
lo o njegovem službovanju. To je bilo za Guzlja skraj- 
o ugodno. Povedali so sicer, češ da so vedeli, da Guz 
Iju pripisujejo skrajno demokratične nazore, zato da so 
•• kot takega tudi natančno opazovali. Zaposlovali so 
Sa predvsem s kazenskimi primeri, ki jih je hitro in us- 
pešno rešil. Nekoliko manj uspešen naj bi bil pri nadzi- 
^anju ljubljanske jetnišnice. Kakršnihkoli političnih ten- 
one pri njegovem strokovnem delu niso mogli ugoto- 
'"• Te so skušali posredno izluščiti vsaj iz njegovih 
• as°vanj v procesih, koje sodnim obravnavam prisos- 
oval kot sodni prisednik. Tudi v drugih primerih je 
o njegovo strokovno delo preverjeno s političnih vi- 
• oktobra 1853 je pravosodno ministrstvo ukazalo 
Prožitev postopka. Ta naj bi potekal hitro in natančno. 
ls je, kot da bi se bali zastaranja primera. 5 dni ka- 
eJe so iz Celovca deželnemu sodišču v Ljubljani že 
1RÜ°
C
'''' 
na^ raz'ščejo obdolžitve, češ daje Guzelj leta 
° protivladno deloval, posebno naj preverijo trdi- 
> da naj bi v znak simpatij z dunajskimi uporniki 
obra 1848 javno raztrgal proklamacijo kneza Win- 
cngractza Dunajčanom, listke pa raztrešči, tudi daje 
opis, kjer je bilo natisnjeno ime cesarja Ferdinanda, 
'stem mestu s prstom preluknjal, ga vrgel na tla in 
pohodil (to naj bi se zgodilo v uradnih prostorih), na- 
dalje daje ljudi nagovarjal, naj ne plačujejo davkov in 
jim zagotavljal, daje tako nasprotovanje vladi zakoni- 
to. Zaslišijo naj vse možne priče in osumljenega Igna- 
cija Guzlja. Vse ugotovitve naj jim z lastnim mnenjem 
kar najhitreje dostavijo. Ljubljansko sodišče je nalogo 
20. oktobra preneslo na takratnega radovljiškega sod- 
nika Matevža Pintarja, nekdanjega Guzljevega predstoj- 
nika v Novem mestu. Ta se je 1848. leta kot okrajni 
sodnik v Novem mestu in okrajni komisar v Krškem s 
"trdnim, neprestrašenim in pokončnim obnašanjem proti 
rovarjem" tako odlikoval, da po koncu revolucije ni sa- 
mo napredoval, ampak so ga predlagali celo za odliko- 
vanje.27 Zanimivo je dejstvo, da dogodki leta 1848 v 
Radovljici niso prav nič prizadeli Rizzija, saj naj bi tu- 
di ta dobil pohvalo, če že ne priznanje.28 Od Pintarja so 
zahtevali, naj delo kar najhitreje opravi, vendar z naj- 
večjo natančnostjo. Omenili so mu, da naj bi leta 1848 
v Radovljici v Prešernovi kavarni obstajala čitalnica, 
kjer naj bi bilo oktobra zelo burno. Seznanili so ga tudi 
z obtožbami glede Windischgraetza, vladarja in dav- 
kov, ugotovi naj, ali je res stalno nastopal proti vla- 
darski hiši, preveri, alije bil nemoralen, alije obstajalo 
demokratično društvo, če je bil Guzelj njegov predsed- 
nik, ali je res preko sorodnikov hujskaško deloval na 
področju Škofje Loke. Poleg Guzljevih naj raziskuje 
podobna dejanja Koširja. 
Pintar se je zelo intenzivno posvetil zaupani nalogi 
in zbral obsežno dokumentacijo, ki smo jo že v pre- 
cejšnji meri črpali. Iz vprašanj, na katere naj bi skušal 
zbrati odgovore, lahko razberemo, da so poleg zgoraj 
citiranih anonimnih pisem obstajala še druga za Guzlja 
neugodna poročila. Posebej se nam zdi vredno opozo- 
riti na očitek, da je hujskal škofjeloške kmete. Skoraj 
ne more biti dvoma, da je v oblikovanju teh vprašanj 
vidna Kreizbergova roka. Očitno je pri nekaterih še ved- 
no obstajala želja, da bi Guzlja uničili. Kako bi sicer 
lahko drugače razložili širitev obremenilnih zadev, do 
katere je nedvomno prišlo v Ljubljani. 
Radovljiški sodnik je najprej sestavil seznam tistih, 
ki naj bi o vsej zadevi kaj vedeli. Pri tem se je moral 
opreti na nekatere dokumente ali pričevanja, ki pa se 
nam niso ohranila. Uradniki, ki so leta 1848 službovali 
v tem mestu, so bili sedaj v različnih kranjskih krajih, 
enako velja tudi za nekatere druge. Te so na njegovo 
prošnjo zaslišali tamkajšnji sodniki in mu poslali zapi- 
snike. Rizzi je bil že pokojni, prav tako tudi Novak, ki 
gaje pisec anonimnih pisem večkrat omenjal. Sestavil 
je 10 osnovnih vprašanj, nekateri zaslišanci so dobili 
še nekatera specifična, pri drugih je zopet nekatera iz- 
¡6 
ARS. Tajnipredsedstveni spisi, 1850-1852, 64/G.P., 7. 7. 1852. 
27   ARS, Tajni predsedstveni spisi 1848-1849, 54/G.P.. 6. 8. 1849. 
2S    prav tam 
VSE ZA ZGODOVINO 
48 ZGODOVINA ZA VSE 
pustil. Selekcija vprašanj je bila odvisna od družbene- 
ga položaja zaslišanega. Razvrščena so bila takole: tr- 
ganje Windischgraetzovega proglasa, prebadanje cesar- 
jevega imena, zavračanje davkov, Guzljeva morala, ob- 
stoj čitalnice, obstoj demokratičnega društva in Guz- 
ljevo predsednikovanje le-temu, vplivanje na Škofje- 
ločane, renome Prešernove kavarne, Koširjevo udejs- 
tvovanje, delež drugih uradnikov pri prevratniškem de- 
lovanju. Od 27. oktobra do 5. novembra 1853 je zasli- 
šal 25 ljudi. Vsi so bili najprej opomnjeni, da morajo 
govoriti resnico, morali so se predstaviti in navesti, če 
so že bili kaznovani. Nihče ni bil predkaznovan. Nji- 
hovi odgovori so bili v bistvu naslednji. 
Silvester Keše, 37 let, zakristan in katehet: Slišal je, 
da so imeli v čitalnici časopis Radikal. Na uho so mu 
prišle tudi govorice o pozivih k zavračanju davkov. Gu- 
zelj je bil pri ženskah popularen in z neko deklo naj bi 
imel otroka. Sam je bil le tri mesece član čitalnice. Ni 
bil navzoč, slišal paje, da so v njej debatirali o politiki. 
Za Koširja je veljalo, da ima podobne nazore kot Gu- 
zelj. Uradnik Wagner je bil zelo aktiven pri ustanavlja- 
nju nacionalne garde. O ostalih dejanjih, ki so breme- 
nila radovljiškega sodnika, ni nič vedel. 
Jožef Rok, 46 let, samski, uradnik v Radovljici: Guz- 
lja je hvalil, daje bil pošten in pri ljudeh priljubljen. Bil 
je proti nacionalnim prepirom, demokratičnega druš- 
tva ni bilo. Guzljev brat naj bi bil špekulant in naj ne bi 
imela zvez. S Koširjem sta bila oba Ločana. Vsega, kar 
obtožujejo Guzlja, naj bi bil kriv pokojni upokojeni os- 
krbnik Novak, ki je zaradi revščine in osebne pokvar- 
jenosti ovajal ljudi in s tem nekaj malega zaslužil. Ob 
njegovi smrti so v njegovi zapuščini našli obremenilno 
gradivo. Tudi on o vsem ostalem ni nič vedel. 
Jožef Zettel, 56 let, poročen, oče dveh otrok, davčni 
uradnik: O najhujših Guzlju očitanih deliktih ni nič sli- 
šal. Davkom se leta 1848 kmetje niso upirali in so red- 
no plačevali. Bilje član čitalnice, kije obstajala že pred 
letom 1848. V njej so bili včasih nacionalni prepiri, Gu- 
zelj je bil bolj za Nemce. Tudi on o ostalem ni nič ve- 
del. Zelo paje obremenil pokojnega Novaka, obsodbe 
zoper sebe je odločno zanikal, tudi ko ga je Pintar še 
dodatno zaslišal. 
Simon Vovk, 52 let, župnik in dekan v Radovljici: 
Guzelj ni bil ravno najbolj reden obiskovalec cerkve, 
pogosto je ponočeval. Čitalnica, katere član ni bil, je 
obstajala že pred letom 1848. Od verodostojnih ljudi ni 
slišal nič takega, kar očitajo nekdanjemu okrajnemu sod- 
niku. Kavarna je bila 1848. leta bolj na slabem glasu, 
ne more pa tega reči za najemnico. Košir in Wagner sta 
bila bolj prostodušna v izjavah. Nastelje nekatere oko- 
ličane, ki so zahajali v Radovljico, vendar ne ve, zakaj. 
Jurij Križaj, 48 let, poročen, sodni izvršitelj: Nič ni 
vedel o stvareh, ki naj bi bremenile Guzlja. Če bi se 
resnično dogodile, bi moral vedeti zanje, saj je izvajal 
policijski nadzor. Guzlja je hvalil, da je bil zelo pri- 
ljubljen, redno obiskoval maše, v uradu so imeli le Lai- 
bacher Zeitung. Ker je še na podstrešju, naj pogledajo 
sporni primer. Vsega naj bi bil kriv Novak. 
Nace Mužan, 65 let, samski, posestnik in župan v Re- 
čici: Leta 1848 je pogosto zahajal v Prešernovo kavar- 
no in klepetal z uradniki, tudi z Guzljem. Čitalnica je 
obstajala že pred 1848., njen član ni bil. Guzljev bratje 
"v redu človek", tudi Koširja je hvalil. Kot pokvarjene- 
ga denuncianta je bremenil Novaka. 
Gašper Pibrovc, 52 let, poročen, oče 8 otrok, fužinar 
in župan v Kropi: Z ničemer ni bremenil ne Guzlja ne 
Koširja. O nobeni stvari ni hotel nič vedeti. Tega in 
gornjega Pintar ni spraševal o Guzljevi morali. Očitno 
se mu ni zdelo primerno, da bi kmetje govorili o tako 
kočljivih vprašanjih povezanimi z državnimi uradniki. 
Matevž Juretič, 37 let, poročen, oče 5 otrok, učitelj: 
Nič obremenilnega ni povedal. Guzlja je hvalil, redno 
naj bi hodil k maši. Že pred letom 1848 je bila v Prešer- 
novi kavarni čitalnica, bil je njen član. Sodnik ga je 
opozoril, naj ne prikriva spornega dogajanja v njej, ker 
obstajajo papirji, ki govorijo drugače. Učitelj je vse za- 
nikal in bremenil Novaka, kije bil star in tečen, saj je 
stalno silil v ljudi in spraševal po novicah. Juretič seje 
na zapisnik podpisal v gajici. Iz sodnikovega odnosa 
do učitelja je razvidno, da ta poklic.ni.bil pretirano spo- 
štovan. 
Matija Zalokar, 56 let, poročen, oče 1 otroka, lekar- 
nar: Nič slabega ni mogel povedati o ljudeh in dejanjih, 
o katerih je bil vprašan. Bilje član čitalnice, kije obsta- 
jala že pred 1848. Vsega je kriv Novak, kije rad lagal. 
Friderik Homan, 32 let, samski, trgovec v Radovlji- 
ci: Nič slabega ni slišal, tisto pa, kar očitajo Guzlju in 
Koširju, naj bi se nikoli ne zgodilo. Bil je član čitalni- 
ce, vendar je bil v njej le kakih 3-krat. 
Franc Serafin Hudovernik, 28 let, poročen, trgovec v 
Radovljici: Guzlja je le hvalil. Nič slabega ni vedel po- 
vedati ne o njem ne o Koširju. 
Jernej Hudovernik, 37 let, poročen, oče treh otrok, 
trgovec v Radovljici: Tudi on ni mogel z ničemer us- 
treči zasliševalcu Pintarju, saj ni o ničemer nič vedel. 
Bilje član čitalnice, vendar je bil v njej kvečjemu 3- 
krat. 
Marija Mulej, 52 let, vdova, mati 7 otrok, gostilni- 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 49 
čarka v Radovljici: Guzelj in Košir sta se hranila pri 
nJej. Bila sta zelo v redu, nič očitanega nista naredila. 
Hudo je obremenila Novaka. Ta seje hotel maščevati 
Guzlju, ker gaje zalotil pri zakotnem pisaštvu. 
Vincenc grof Thurn, 63 let, poročen, oče 5 otrok, graš- 
čak: Bilje član čitalnice, vanjo je zahajal poredko in le 
takrat, koje bila prazna. Nič ni slišal ali vedel o deja- 
nih, kijih očitajo Koširju in Guzlju. Slednjega je slabo 
Poznal, le enkrat je mogoče spregovoril z njim 10 be- 
sed. Leto 1848 je preživel zelo osamljen z družino, ni- 
kamor niso zahajali. Tudi on je bremenil Novaka. 
Matija Kunstel, 38 let, samski, posestnik in župan v 
Radovljici: Nič ni vedel o zadevah, ki so zanimale sod- 
nika Pintarja. Spominjal seje le, da seje leta 1848 vse 
balo razburjenih kmetov ter kovačev iz Krope in Kam- 
ne Gorice, meščani in uradniki so si skupaj prizadevali 
za obrambo Radovljice. 
Franc Rabič, 46 let, samski, kavarnar in gostilničar: 
Guzelj in drugi uradniki so pogosto obiskovali njegov 
'okal, nič takega se ni dogajalo, karjim očitajo. Nekda- 
nji radovljiški sodnik je bil zelo moralen človek. 
Janez Avsenek, 39 let, poročen, oče 3 otrok, poštar 
na Otoku: Poredko je hodil v Radovljico, ni bil član 
čitalnice. Pogosto je bil z Guzljem, ki je bil pošten in 
dober človek, patriot. Zatrdil je, da ne verjame, da bi 
očitano lahko storil. 
Franc Just Prešeren, 42 let, poročen, oče 1 otroka, 
Posestnik na Bledu: Večkrat je prišel v čitalnico, ki je 
pila v njegovi kavarni in jo je oddajal v najem. Veliko 
Je bil med ljudmi, zato bi slišal, če bi Guzelj ali Košir 
kaJ očitanega naredila. Novak je 1849. leta umrl, pustil 
Je veliko dolgov. Rad je provociral ljudi in jih spraše- 
val o raznih stvareh. Guzelj in Košir sta mu prepreče- 
vala opravljanje zakotnega pisaštva. 
Viktor Jerman, 30 let, oče 1 otroka, posestnik gos- 
postva Kamen pri Begunjah: Bilje večkrat v čitalnici, 
ker je bil njen član. Nikoli ni slišal uradnikov govoriti 
2oPer državo. Tudi on je bremenil Novaka. 
Janez Lovro Potočnik, 51 let, poročen, oče 5 otrok, 
•žinar in trgovec v Kropi: Bilje član čitalnice, vanjo 
Je pogosto zahajal. Nič ni vedel o razgrajanju oktobra 
48 v njej in nič slabega se ni mogel spomniti o Guz- 
iju ali Koširju. 
Janez Toman, 39 let, poročen, oče 4 otrok, fužinar in 
^Pan v Kamni Gorici: Zanikal je, da bi bil član čitalni- 
Ce- V Radovljico je zahajal le po opravkih. O ostalih 
zadevah, o katerih gaje spraševal sodnik Pintar, ni nič 
vedel. Okrivil paje Novaka. 
Janez Resman, 55 let, poročen, oče 1 otroka, posest- 
nik in tovarnar platna: Bil je član čitalnice. Obiskal jo 
je le enkrat. Nič ni slišal o Guzljevem neprimernem ob- 
našanju in govorjenju. Podvomil je, da bi se lahko kaj 
takega dogajalo v Radovljici, ker tamkajšnji ljudje niso 
take vrste. 
Marija pl. Schossolan, 51 let, poročena, mati 4 otrok, 
najemnica Prešernove gostilne in kavarne: V čitalnici, 
ki je bila v isti stavbi, se ni dogajalo nič takega, kar 
očitajo njenim članom. Guzlja je hvalila, kratek čas je 
bil pri njej celo na hrani. 
Jakob Kelbel, 50 let, poročen, oče 10 otrok, občinski 
odbornik in posestnik iz Bohinjske Bele: Dobil je le tri 
vprašanja, na katera je odgovarjal v slikoviti ljudski go- 
vorici. Guzlja je dobro poznal. Če takoj umre, ne more 
pozitivno odgovoriti, da bi Guzelj nagovarjal ljudi pro- 
ti plačevanju davkov. Tudi drugi niso kaj takega pripo- 
vedovali. Vse je laž. Takrat je bil župan in bi za Guzlje- 
vo hujskanje gotovo slišal. 
Jera Klinar, 38 let, vdova, mati 2 otrok, gostilničarka 
v Mlinem: Guzlja je dobro poznala, saj je pogosto pri- 
hajal v njeno gostilno. Prvič sliši, da bi v Mlinem ali 
Bohinjski Beli nagovarjal ljudi proti davkom. Vse je 
laž. Prvič tudi sliši, naj bi bil radikal. Mogoče gaje kdo 
slišal na glas brati, pa je mislil, da pripoveduje svoje 
mnenje. 
Hieronim Ullrich, 42 let, poročen, oče 6 otrok, gozd- 
ni upravitelj posesti briksenških škofov na Bledu: Bil 
je član čitalnice. Nič takega, kar obtožujejo Guzlja in 
Koširja, se ni dogajalo, ker bi v takem primeru takoj 
izstopil. Tudi od ljudi ni slišal, kar jima očitajo. Guzelj 
je bil dober človek, pomagal je revnim, organiziral je 
denarno nabirko za svojce umrlega uradnika. Tudi on 
je bremenil Novaka, saj je celo bral ovaduška pisma iz 
njegove zapuščine, koje ta 1849. umrl. 
Po pošti je Pintar prejel naslednja zaslišanja oziroma 
izjave oseb, ki so nekdaj službovale v Radovljici: 
Alojz Megušar, 30 let, poročen, oče 2 otrok, sodni 
uradnik v Vipavi: O ničemer ni nič vedel. Z Guzljem si 
nista bila intimna, ni bil član čitalnice. Podpisal seje v 
gajici. 
Janez Loger, izjava iz Vipave, uradnik: Nič ni vedel 
ali slišal o dogajanju, ki ga očitajo Guzlju. Povedal pa 
je, daje bila vpisnina v čitalnico 2 gld ali 1 gld 30 kr, 
mesečna članarina pa 40 kr Predsednik naj bi bil Rizzi, 
najeti so imeli dve sobi, gojili so družabno življenje. 
VSE ZA ZGODOVINO 
50 ZGODOVINA ZA VSE 
Ob pustu so priredili tombolo in ples. 
Kari baron Aichelburg, izjava iz Tržiča, uradnik: 24. 
junija 1848 je bil premeščen v Smlednik. Do takrat se 
ni zgodilo nič takega, kar obtožujejo Guzlja, za kasne- 
je pa ne ve. 
Jožef Žurga, 34 let, samski, sodni uradnik v Novem 
mestu: Nič ni mogel potrditi glede trganja Windisch- 
graetzovega lepaka. Vladarjevega imena v časopisu v 
uradnih prostorih takratni radovljiški okrajni sodnik ni 
preluknjal in vrgel na tla. Hvalil je Guzlja in njegovo 
skrb za revne, označil ga je za zelo moralnega, tako 
javno kot zasebno. Čitalnica ni bila protivladna, njen 
namen je bil seznanjanje njenih članov s političnimi 
novostmi. V njej niso nikoli diskutirali o vladi. 
Gašper Dobrave, 31 let, samski, sodni uradnik v No- 
vem mestu: Ni bil član čitalnice. Nič ni vedel o očita- 
nih dejanjih, v uradnih prostorih Guzelj opisanega de- 
janja ni storil. Znal je našteti številne ugledne člane či- 
talnice. O nemirih v Radovljici je vedel le to, da so kmet- 
je enkrat pridrli pred okrajni urad in drugič pred graščino 
in postavljali zahteve. 
Franc Wagner, sodni pisar v Kranjski gori: Zelo po- 
drobno je opisal dogajanje v Radovljici 1848. leta. Se- 
veda pa ni vedel nič obremenilnega o Guzlju in Košir- 
ju. Tudi on je omenil negativno delovanje Novaka. Za- 
nimiva je njegova opomba, da sta bila nanj opozorjena. 
To dovoljuje sklep, da sta ga Guzelj in Košir podcenje- 
vala in da sta bila dejansko nekoliko preveč samoza- 
vestna ali pa lahkomiselna. 
Moriz von del Negro, okrajni sodnik v Kranjski Go- 
ri: Tudi on je zelo podrobno opisal dogajanje v Radov- 
ljici 1848. leta. V bistvu sta on in njegov sodelavec Wag- 
ner najboljši vir za opis takratnega dogajanja. Pred pri- 
hodom Guzlja je začasno opravljal njegovo delo in na- 
domeščal Rizzija. Bilje član čitalnice, vendar je vanjo 
bolj malo zahajal, ker seje takrat ravnokar oženil. Ra- 
bičevega lokala, kjer so bile najhujše diskusije, ni obi- 
skoval. Dr. Zoff naj bi mu pripovedoval o neprimer- 
nem obnašanju Guzlja, kije sicer veljal za velikega pri- 
jatelja ljudstva. Tudi on naj bi se prepiral z njim. 
Dr. Albin Zoff, zdravnik v Gradcu: O rovarjenjih v 
Radovljici je vedel, ker je tam živel, toda po petih letih 
je podrobnosti pozabil. Kljub temu seje spomnil, da so 
v tamkajšnji čitalnici ob oktobrskih dogodkih na Du- 
naju tolkli po mizi in vpili: "Ljudstvo je zmagalo." Za- 
radi tega je bil pretresen in jo je zapustil. Guzlja je poz- 
nal kot zelo vnetega za demokratična gibanja, enako je 
slišal o Koširju. Obremenilnih dogodkov, ki naj bi jih 
storil nekdanji radovljiški okrajni sodnik, ni potrdil. 
Lovro Pintar, 39 let, kaplan v Preddvoru: Guzljev 
škofjeloški rojak, hkrati sta obiskovala tudi ljudsko šo- 
lo, trganja poziva in luknjanja časopisa ni potrdil. Od 
Novaka ali dr. Zoffa ali koga tretjega paje slišal, da naj 
bi v gostilni Mulej rekel, naj kmetje davkov ne bi več 
plačevali. Guzelj je bil navdušen nad spremembami v 
državi, aktiven član čitalnice, včasih gaje branje Radi- 
kala razburilo. Z Novakom seje pogosto prepiral, sicer 
pa se mu ni zdel mož, ki bi zahajal v skrajnosti. Pintar 
je tudi sumil Novaka kot denuncianta, glede osumljen- 
čeve morale paje povedal, da naj bi imel Guzelj enega 
ali dva nezakonska otroka. 
Luka Rabič, 40 let, poročen, davčni inšpektor v Po- 
stojni: Trganje proglasa in luknjanja časopisa ni potr- 
dil, v uradnih prostorih se to ni zgodilo. Slišal je, da naj 
bi Guzelj v Mlinem ali na Bohinjski Beli nagovarjal 
ljudi proti plačevanju davkov. Tamkajšnji kmetje so to 
pripovedovali v uradu uradniku Zettlu, ko so plačevali 
davke. Imen oseb se ni mogel spomniti. Na njegovo 
opozorilo, da država ne more biti brez davkov, naj bi 
mu kmetje žaljivo odgovarjali, da jurist, mišljenje bil 
sodnik, gotovo bolj pozna ta vprašanja kot pisar. Gu- 
zelj in Košir sta bila radikalnih nazorov, prvi je bil naj- 
hujši. Spominjal se je, da je uradnik Megušar Guzlju 
grozil v Mulejevi gostilni, češ da mu bo s sabljo odse- 
kal glavo, če ne bo nehal protidržavno govoriti. Nek- 
danjemu okrajnemu sodniku je pripisal razmerje s so- 
barico in omenil tudi njegovega nezakonskega otroka. 
Potrdil je, da demokratičnega društva formalno ni bilo, 
bila je le čitalnica. Rizzi je nagovarjal uradnike, naj pri- 
stopijo k njej. Poleg Augsburger Zeitung so naročili še 
številne druge. Povedal je, da so bili njeni člani pred- 
vsem uradniki, sprva tudi nekaj duhovnikov, ki pa so 
kasneje izstopili ter še nekateri ugledni ljudje iz okoli- 
ce, ki smo jih že zgoraj omenili med zaslišanci. Sre- 
čanj, kjer so se navduševali nad oktobrskimi vstajniki, 
se ni udeleževal. Nekateri člani so bili radikalni, drugi 
konzervativni. Slednji so hoteli iti celo pomagat armadi 
proti Dunajčanom. O Guzljevem sorodstvu ni nič ve- 
del, trdil paje, daje želel priti v parlament. O Guzlju 
razen povedanega ni mogel nič dodati, tudi o drugih 
uradnikih ne. 
Rabič je bil v Postojni zaslišan 30. oktobra. Ker so 
njegove izjave odstopale od ostalih in ga v marsičem ni 
nihče podprl, celo Megušar je očitno zanikal grožnje s 
sabljo, so ga na prošnjo Matevža Pintarja 9. novembra 
znova zaslišali. Najprej so ga seznanili z dejstvom, da 
njegovih trditev glede nagovarjanja k zavračanju dav- 
kov nihče ni potrdil, zlasti pa ne Zettel, ne župana Mli- 
na in Bohinjske Bele. Rabič je vztrajal, daje to dejan- 
sko slišal od ljudi, daje Zettel verjetno pozabil, sam si 
pa ljudi ni takrat zapomnil, ker ni vedel, da bodo takšni 
podatki kasneje potrebni. Pozvali so ga, naj vendar po- 
VSE ZA ZGODOVINO 
ÏGODOVINA ZA VSE 51 
ve, kdo je delal primerjavo med pisarjem in juristom, 
saj je neverjetno, da bi si besede zapomnil, človeka, ki 
J'h je izrekel, pa ne. Rabič je tudi tu ostal pri svojem. 
Zatrdil je, da ne želi govoriti neresnice, govori da le to, 
kar je slišal pripovedovati. Nato so ga vprašali, kaj ra- 
zume pod oznako radikalen. Pojasnil jim je, daje tak 
psti, ki je pozdravil novosti, ki jih je prinesla revoluci- 
ja- Taka sta bila Guzelj in Košir, oba sta bila za novo 
zakonodajo, nič drugega. Sodišče je želelo raziskati tu- 
di ozadje Rabičevih stališč. Povedal jim je, da z Guz- 
'jem nista bila ne prijatelja ne sovražnika, kar govori o 
njem, govori le zaradi resnice. Na vprašanje, zakaj tudi 
Megušar ni potrdil njegovih navedb, je odgovoril, daje 
sam Megušar trdil, da sta se s sodnikom sprla in daje 
okrožni glavar Mac Neven zahteval preiskavo, katere 
rezultati pa mu niso znani. Rabič je torej vztrajal pri 
svojih trditvah, ni jih želel ne spremeniti ne omiliti, pa 
tudi ne zaostriti. 
Guzelj je bil zaslišan 18. novembra. Odgovori na za- 
stavljena vprašanja so bili zelo izčrpni, zapisnikarju jih 
Je sam narekoval. Najprej je moral pojasniti dogodke v 
letu 1848 v Radovljici, zlasti izjemne, ter svoj in dru- 
S'h uradnikov delež pri njih. Povedal je od kdaj do kdaj 
Je služboval v Radovljici, naštel takratne uradnike in 
••••• njihovega sedanjega službovanja. Po njegovem 
Mnenju se v Radovljici leta 1848 ni zgodilo nič poseb- 
nega. Oblastem ni bilo potrebno izvajati posebnih prei- 
skav, pri volitvah ni prišlo do ekscesov kot drugod na 
Kranjskem. Tudi v sodnih in upravnih zadevah so se 
stranke normalno obnašale. Regrutacija 5. marca 1849 
Je v Radovljici potekala popolnoma mirno. V letu 1848 
Je Prebivalstvo radovljiškega okraja uradnike spošto- 
valo. Žalitev veličanstva, o katerih je bilo po deželi pre- 
CeJ slišati, tu ni bilo. 
Ti podatki dovolj povedo tudi o obnašanju uradniš- 
ka v letu 1848. Na vprašanje o čitalnici in njenih čla- 
nin je Guzelj najprej povedal, da sta bila z Rizzijem 
obra prijatelja že pred njegovim prihodom v Radov- 
J!co. Pripisal mu je ustanovitev čitalnice, ki je našla 
°bro podporo v tamkajšnji javnosti, saj je vanjo vsto- 
pa0 33 članov. Med njimi naj bi bili, razen dveh, tudi 
Sl uradniki. Povedal je, kakšna je bila članarina, kje so 
111 njeni prostori, pri čemer se je glede Hudoverniko- 
e hiše verjetno zmotil, o načinu nakupa njene opreme 
er načinu njenega obiskovanja. "Obnašanje uradnikov 
, njej je bilo takšno, kot se za izobražene ljudi spodobi 
v skladu z namenom takšne ustanove samo po sebi 
razume, mirno in dostojno." 
Glede reakcij na dogodke 6. oktobra na Dunaju, vzkli- 
nje "Ljudstvo je zmagalo" in tolčenja s pestmi po 
2i je pojasnil, daje prve vesti, kot smo že omenili, o 
°gajanju v prestolnici v Radovljico prinesel dr. Aha- 
čič. Vest o Latourjevi smrti je vse prizadela. Najodloč- 
neje je zavrnil, da bi se tega kdo veselil. Nekateri so 
pozdravili zmago narodne garde nad vojsko, ker so v 
tem videli zavarovanje pridobitev revolucije. Ni pa bi- 
lo nikakršnih očitanih glasnih reakcij in tolčenja s pest- 
mi po mizah in z nogami po tleh. Vprašanje o obstoju 
demokratičnega društva je kratko in odločno zavrnil. 
Zasliševalec mu trganje proglasa maršala kneza Win- 
dischgraetza ni direktno očital, prosil pa gaje, naj mu 
pojasni to dejanje. Guzelj je odgovoril, da so vsi uradniki 
in Radovljičani ta dokument spoštovali in da se ome- 
njeno dejanje ni moglo zgoditi. Gre za nesmiselno laž. 
Podoben je bil tudi njegov odgovor na domnevno luk- 
njanje časopisa, kjer je bilo navedeno cesarjevo ime, 
njegovo trganje in teptanje. Takšen dogodek naj bi se 
ne mogel zgoditi tudi zato, ker časopisov niso smeli 
nositi iz čitalnice, v uradnih prostorih pa časopisov ni- 
so brali. Nihče naj bi tudi ne imel lastnega izvoda časo- 
pisa. Guzelj je v tem primera svoj odgovor zelo drama- 
tiziral, saj je klical Boga za pričo, da dotlej za tak oči- 
tek na svoj račun še ni slišal. Take trditve naj bi bile 
delo nenormalnih ljudi. 
Če mu zgoraj omenjenih dejanj niso naravnost očita- 
li, paje bilo glede zavračanja davkov drugače. Glede te 
obdolžitve niso slepomišili. Osumljeni nekdanji radov- 
ljiški sodnik je tudi to seveda najodločneje zavrnil, saj 
naj bi s tem v bistvu posredno škodil tudi sebi. Zatrdil 
je, da je določila uradne prisege kot državni uradnik 
vedno spoštoval. Osmo vprašanje seje nanašalo na tr- 
ditev, daje bil skrajni demokrat, saj mu je v gostilni, ki 
jo je vodila vdova Mulej, uradnik Megušar grozil, da 
mu bo s sabljo odsekal glavo, če ne bo umolknil, zaradi 
česar so proti njemu uvedli preiskavo in ga kmalu nato 
prestavili na Vrhniko. 
Zasliševalec je torej v tem primeru združil dva Guz- 
ljeva delikta: mišljenjski in govorni. V bistvu seje zla- 
sti glede prvega odločalo o njegovi usodi, saj je moral 
pojasniti svoj odnos do revolucije in svoje takratno rav- 
nanje. Upoštevati je tudi treba, da ima v tem času ozna- 
ka demokrat že popolnoma drugačno vsebino kot ta- 
krat, ko seje z njo kitil celo anonimni pisun. Guzelj je 
odgovoril zelo premišljeno: "Da sem bil demokrat, mo- 
ram odločno zavrniti kot neresnično, moje politične ten- 
dence so bile take, kot jih je kot dolžnost nalagala ta- 
kratnim uradnikom zakonodaja in ne v svojem delova- 
nju kot tudi ne v zasebnem življenju se nisem oddaljil 
od zakonitosti." 
Ali seje nekdanji radovljiški okrajni sodnik odpove- 
dal svojim nekdanjim nazorom? V bistvu ne! Guzelj 
je, po vsem, kar je mogoče danes ugotoviti, v revolu- 
cionarnem letu 1848 polno zaživel, verjel je, da so stari 
časi minili. Ni želel biti le uradnik, "Kanzleifuchs", am- 
VSE ZA ZGODOVINO 
52 ZGODOVINA ZA VSE 
pak aktiven državljan. Glede na samooznačevanje "pra- 
vih demokratov", ljudi z glavo v prejšnjem režimu, ki 
so se posluževali anonimnih pisem, kijih ni bilo sram 
najbolj ostudnih izmišljotin, ki so svojo osebno kariero 
gradili na denunciranju sodelavcev, ki so rešitev za svoje 
osebne mentalne ali fizične travme videli v nesreči dru- 
gih, Guzelj resnično ni bil demokrat. V takratnih raz- 
merah seje zaradi zlorabe demokracije njenim sprevr- 
ženim nazorom lahko odpovedal. Z "demokrati", ki so 
mu uničevali najboljša leta življenja, gotovo ni želel 
ničesar imeti. Poleg dejstva, daje deloval strogo v smi- 
slu takratne zakonodaje, je navedel še dejstva, daje da- 
roval v skladu s svojimi finančnimi možnostmi 2 gld 
za Hrvate ter pomagal pri volitvah celovškemu sodni- 
ku Avscu. Povedal je tudi, da gaje prosil za enako po- 
moč tudi vitez Kreizberg. Iz navedenih dejstev je izve- 
del zaključek, da takrat ni mogel biti tako problemati- 
čen, če sta ga za pomoč prosila tako ugledna človeka. 
Pripetljaj z Megušarjem je označil kot izmišljen. Vzro- 
kov za premestitev ni znal pojasniti. Ker seje zasliša- 
nje zavleklo preko dvanajste ure, ko je bil čas za kosi- 
lo, je Guzelj predlagal (!) njegovo prekinitev in nada- 
ljevanje naslednji dan. Kot odločilen razlog za tak pred- 
log je navedel dejstvo, da želi še marsikaj pojasniti. To 
seje tudi zgodilo. 
Naslednji danje začel pojasnjevati svoje gledanje na 
premestitev iz Radovljice na Vrhniko. Da bi bili v za- 
slišanju navedeni očitki vzrok za premestitev, ni verjel. 
Povedal je, da ga je tam čakalo enako delovno mesto, 
povrnjeni pa so mu bili tudi stroški za preselitev. Pri 
lastnem raziskovanju vzrokov in po nekaterih razgo- 
vorih, je tudi on prišel do mnenja, daje v ozadju vsega 
pokojni Janez Novak. Z njim sta prišla navzkriž zaradi 
njegovega zakotnega pisaštva. Sprva zaradi tega nista 
imela sporov, saj ga Guzelj ni mislil preganjati, če ne 
bi kršil zakonov. Nekoč pa se je nanj obrnil neki bo- 
hinjski kmet in ga vprašal, zakaj njegov primer že tri 
mesece čaka na rešitev. Ker je okrajni sodnik uradoval 
zelo tekoče, ga je ta očitek prizadel. Pri iskanju vloge 
je ugotovil, daje Novak, ki naj bi jo sestavil po naroči- 
lu kmeta, ni vložil, ampak je prizadetega nalagal. To je 
ob soočenju med kmetom in Novakom slednjemu tudi 
dokazal. Poslej seje zakotni pisar, s katerim sta pogo- 
sto skupaj sedela v gostilni, do njega obnašal povsem 
drugače in se mu zato verjetno tudi maščeval z ovadbo. 
Označil gaje rudi kot sicer vprašljivega človeka, kije 
ljudi ovajal zaradi svojih finančnih zadreg. 
Svojega zasliševalca je opozoril, da v Radovljici ni 
imel veliko časa, daje bil okraj zelo velik in daje bil z 
delom na tekočem. To je bilo razvidno tudi ob predaji 
poslov nasledniku. Guzelj je tu priložil tudi pismen do- 
kaz o svojem uspešnem delu. Na Vrhniki je v letu 1849 
opravil dvakrat več dela kot njegov predhodnik. Tudi 
za to trditev je priložil pismen dokaz. Iz njega je raz- 
vidno, daje bilo v letu 1848 rešenih 2675 zadev, leto 
kasneje pa 4572. Če upoštevamo, kdaj je dejansko pri- 
šel na Vrhniko, mu resnično ne moremo očitati pretira- 
ne samohvale. Tega dne je kot prilogi k zaslišanju do- 
dal tudi Avščevo in Kreizbergovo pismo, katerih vse- 
bino že poznamo. 
Svoje zaslišanje je Guzelj končal s pretresljivo izpo- 
vedjo. Začelje z ugotovitvijo, daje bil do strank vedno 
prijazen in human. Pridobil sije zaupanje ljudi, ki ga ni 
nikoli usmerjal proti vladi, ampak ga vedno obračal v 
korist države: "Bridko, zelo bridko je, če obrekovanje 
nekarakternega človeka z krivičnimi obdolžitvami ne- 
koga tako obremeni, da grozi temu zato skoraj propad." 
Zatrdil je, daje vedno tako delal, da so bili zadovoljni 
ljudje, pa tudi oblast ni imela zoper njega nikoli očit- 
kov. Od vseh strani je dobival priznanja in užival nji- 
hovo zaupanje. Od tistih nesrečnih časov pa nekriv tr- 
pi. Prijatelji se mu kot politično kompromitiranemu izo- 
gibajo, kolegi ga gledajo pomilovalno, v službi je na- 
zadoval. Čeprav bodo višje oblasti ugotovile, da so bili 
očitki le obrekovanje, je in bo ostal omadeževan. Nje- 
govih tedanjih besed ni mogoče soditi po sodobnih raz- 
merah. Nikoli niso bile uperjene proti vladi, vedno le v 
korist reda in miru. Besede je sklenil v prepričanju o 
svoji nedolžnosti in v zaupanju v pravičnost tedanjih 
oblasti. 
Zaslišanje 36 oseb ter osumljenega Guzlja je izredno 
pomembno v številnih pogledih. Ne glede na dejstvo, 
da smo obsežna zaslišanja, ki običajno obsegajo naj- 
manj 4 strani, nekatera pa tudi trikrat več, silno skrčili, 
dobimo izjemen vpogled v takratno radovljiško druž- 
bo. Predvsem nam jasno stopijo pred oči njeni pripad- 
niki tudi v svojih moralnih dimenzijah, ki jih zgodovi- 
narji običajno zelo težko ugotavljamo. Kot vidimo, ra- 
dovljiška družba iz leta 1848 ni bila toliko socialno kot 
politično razdeljena, zmogla pa je v za posameznika 
nevarnih razmerah toliko človečnosti, daje prešla mi- 
mo idejnih nasprotij in želela predvsem pomagati člo- 
veku v stiski. Kaj seje torej oktobra dogajalo v Radov- 
ljici? Če bi smeli soditi po večini izjav, bi morali skle- 
pati, da nič posebnega. Seveda paje resnica nedvomno 
drugačna. Nimamo dokazov, da bi v celoti pritegnili 
sumom oblasti, gotovo paje bil Guzelj silno razočaran 
nad razpletom revolucije in tega ni znal skriti. To je 
posebno prihajalo do izraza v večernih urah, ki so jih 
uradniki skupaj preživljali v gostilnah. V takem razpo- 
loženju so mu pritegnili še nekateri drugi člani čitalni- 
ce, zato so se na zaslišanjih tudi tako enotno zagovarja- 
li. Obtožbama o trganju proglasa maršala Windisch- 
graetza in luknjanju časopisa na mestu, kjer je bil nave- 
den cesar, sta zelo verjetno rezultat blodnih, stremuŠ- 
kih misli nesrečnih posameznikov, ki so brez vsakih 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 53 
moralnih ozirov iskali rešitev za svoje, v vseh ozirih 
bedno stanje. Zdi se, da jima tudi oblast ni verjela. 
Veliko hujši je bil sum, da so imeli v Radovljici radi- 
alno društvo, ki naj bi imelo tudi širše povezave. Tak- 
sne vesti so oblasti veliko bolj skrbele in jih je veliko 
°olj raziskovala. Želela si je pokoritev duha svojih dr- 
žavljanov, ne njihovih udov. Še v naprej seje bala pred- 
vsem revolucionarnih idej, njihovih nosilcev ter njiho- 
vega draženja. Preganjanje takšnega mišljenja in tak- 
snih ljudi je bistvo Bachovega absolutizma, kije sledil 
revolucionarnemu letu 1848/49. Lahko verjamemo tudi 
grožnji s sabljo, vendar, alije bila mišljena resno? Ali 
ne gre za posledice nekoliko vinskega razpoloženja, ki 
ie more biti predmet tako hudih obtožb? Nadvse zani- 
mivo je, kako skušajo zmanjšati obremenilna dejstva. 
Enkratna je gostilničarka Jera Klinar, ki domneva, da 
Je Guzelj le na glas bral, ne pa razlagal svoje misli. Dr. 
¿off je naenkrat pozabil slovenski jezik, brez znanja 
katerega sploh ni mogel opravljati svoje zdravniške 
službe v Radovljici. Povsem jasno je in to potrjuje tudi 
sam Guzelj, da se je večina zaslišancev v določenem 
Pogledu predhodno uskladila. To nenazadnje dokazuje 
ludi enotna bremenitev pokojnega Novaka. Nihče ni 
Pomislil, da bi to lahko počel tudi nekdo drug. Na pod- 
lagi ohranjenih dokumentov pa je povsem ncdvoum- 
no. da ni bil edini, daje "slab" glas radovljiških uradni- 
kov dejansko daleč segel. 
Zaslišanci, vsaj večina, je v prvi vrsti reševala sebe. 
seveda pa ne gre spregledati tudi dveh pomembnih dej- 
stev. Dokaj enotni nastop zaslišancev kaže, daje revo- 
Ucija uživala velike simpatije, saj je kar nekaj mož mir- 
n° prešlo preko nedvomnih političnih nasprotij. Konec 
evolucije je nekatere ponovno združil. Pokazali so ve- 
Ilco solidarnost pri reševanju nekdanjega prijatelja, ki 
0 ga reševali tako v političnem kot moralnem pogle- 
u< Sam Guzelj svoje dejavnosti in besed v bistvu ni 
amkal, dal jim je le ustrezno interpretacijo, predvsem 
Pajc poudarjal, da gaje treba soditi v luči razmer leta 
48, ne pa 5 let kasneje. Poglaviten njegov argument 
Pa Je bilo nedvoumno dejstvo, daje veljal za odličnega 
avca, reševal seje z velikim ugledom, ki gaje dose- 
Sel do leta 1848. Prav zaupanje in ugled pri predpo- 
avljenih sta mu omogočila, daje le zamenjal kraj služ- 
v°Vanja, ne pa tudi položaja in daje dobil selitev pla- 
ano. Njegov nekdanji novomeški kolega Franc Polak, 
rednik Sloveniens Blatt, je naredil manj političnih "kik- 
V » vendar je bil zaradi nesolidnega življenja ali na- 
neneje pijančevanja, premeščen brez nadomestila se- 
tvenih stroškov. 
-    Ljubljani so neposredno po Guzljevcm zaslišanju, 
• novembra, sestavili poročilo o opravljenih zasliša- 
J'n in ga poslali višjemu sodišču v Celovcu. Iz obsež- 
nih prilog so lahko videli, kako veliko delo je sodnik 
Matevž Pintar do 13. novembra, ko je sestavil svoje 
poročilo, opravil in kako malo časa je za to dejansko 
potreboval. Navodilo, da naj bo delo opravljeno natanč- 
no in hitro, je bilo nedvomno zelo dosledno upošteva- 
no. Ljubljansko poročilo je bilo dejansko sestavljeno 
iz Pintarjevega dela in Guzljevega zaslišanja. Radov- 
ljiški sodnik je uvodoma ugotavljal, da so mnogi zasli- 
šanci dogodke iz leta 1848 že v precejšnji meri pozabi- 
li, da je bil še najbolj obremenilen Rabič, takrat pisar, 
sedaj pa davčni inšpektor v Postojni. Še največ se jih je 
strinjalo, da sta bila Guzelj in Košir znana kot radikal- 
no nastrojena in zelo aktivna v revolucionarnem letu. 
Trganje proglasa in luknjanje časopisa se mu ni zdelo 
dokazano in verjetno, besedam o reakcijah v gostilni 
na dunajske oktobrske dogodke pa je verjel. Tudi na- 
govarjanje zavračanja davkov se mu ni zdelo izključe- 
no. Zavrnil je obstoj demokratičnega društva. 
Tudi Pintar je verjel, da ima za Guzljeve neprijetno- 
sti veliko zaslug Novak, saj mu je v svojem poročilu 
naklonil veliko besed. Glede Guzljevega zaslišanja je 
poročilo ugotavljalo, daje članstvo v čitalničnem druš- 
tvu brez oklevanja priznal, zavrnil obstoj demokratič- 
nega društva in svoje predsedniške funkcije v njem, za- 
nikal, da bi bil demokrat in radikal. Niso pozabili tudi 
njegovih besed, da ga je treba presojati v luči dogod- 
kov leta 1848, ne pa sodobnih. Poročilo ugotavlja, da 
je Guzelj zanikal, da bi kmete nagovarjal k zavračanju 
davkov. Opozarja na ugledne prošnje za njegove poli- 
tične usluge in vzroke za Novakovo sovraštvo in maš- 
čevalnost do njega. 
Na koncu poročila je zapisano, da po zaslišanjih ni 
nobenega dvoma, daje bil Ignac Guzelj v izjavah od- 
krit, demokratično nastrojen, daje verjetno nagovarjal 
k zavračanju davkov, da paje bilo vse njegovo obnaša- 
nje pred letom 1848 in po premestitvi zgledno in brez 
pripomb. Bil naj bi preveč pod vplivom takratnega ča- 
sopisja. Poročilo je bilo vsekakor korektno in ni kazalo 
namenov, da bi osumljenemu škodili. Veliko prostora 
je bilo namenjenega njegovi obrambi kot tudi razlagi 
možnega ozadja za krive obdolžitve. 
Decembra 1853. letaje ministrstvo dobilo dotlej zbra- 
no gradivo o Guzljevem obnašanju v letu 1848 in nadalj- 
njih letih, zlasti od 1. julija 1850 do konca leta 1851. 
Ker si niso bili povsem na jasnem, kaj naj si mislijo o 
Guzlju, so 10. februarja 1854 zahtevali dodatne, izčrp- 
nejše in konkretne informacije o njegovem delu na ljub- 
ljanskem deželnem sodišču. Posebno so spraševali, ka- 
ko je Ignac Guzelj ravnal ob obravnavi kranjskega go- 
stilničarja Ignaca Mayerja, kije bil obtožen žalitve vla- 
darja. 
VSE ZA ZGODOVINO 
54 ZGODOVINA ZA VSE 
Iz Ljubljane so poslali detajlno poročilo 3. marca. Po- 
novno so opozorili, da so mu nalagali predvsem kazen- 
ske zadeve, daje kot sodnik imel malokdaj priliko gla- 
sovati, daje imel tudi separatna mnenja, niso pa mogli 
ničesar navesti, kar bi ga politično obremenjevalo. Višje 
sodišče je ljubljansko poročilo zelo pazljivo proučilo, 
saj je 8. marca zahtevalo celo pojasnila za očitne napa- 
ke, ki so se zgodile pri njegovem sestavljanju. Želeli so 
tudi ponovno mnenje ljubljanskega sodišča o njihovem 
uslužbencu Guzlju. To je odgovorilo že dva dni kasne- 
je. Pojasnili so napake pri pisanju. Glede Guzlja so za- 
trdili, da ni zadostnih osnov, da bi lahko govorili o nje- 
govih državi sovražnih tendencah. Poročilo je ugotav- 
ljalo, da ne morejo ugotoviti, alije osumljeni dejansko 
spremenil svoje mnenje ali pa se le prilagodil razme- 
ram, vendar v treh letih in osmih mesecih, kolikor so 
ga spremljali in opazovali, niso ugotovili nič slabega. 
Kljub temu ga ne bi mogli predlagati za svetnika ali 
predstojnika, ampak bi bil primeren le za adjunkta, do- 
kler ne bo dal trdnejših dokazov zvestobe vladarju in 
cesarski rodbini. 
Guzljeve trditve, daje zaradi ovadb prikrajšan v služ- 
bi, so se znova potrdile, saj predlagano delovno mesto 
res ni bilo tako, da bi ga lahko razveselilo. Sodišče ozi- 
roma njegov predsednik očitno nista zmogla poguma, 
da bi svojemu uslužbencu pomagala, karierizem je zma- 
gal nad človečnostjo. 
Pravosodno ministrstvo je poročili (obe sta nastali ver- 
jetno v Celovcu) - prvo z dne 12. decembra je bilo na- 
pisano predvsem na podlagi Pintarjevega dela, drugo z 
dne 30. marca paje vsebovalo dopolnilne informacije - 
natančno proučilo in ugotovilo, da s postopkom proti 
Guzlju ni potrebno nadaljevati in da ni zadržkov za nje- 
govo nadaljnje službovanje v državni službi. Tak sklep 
jebil verjetno sprejet 19. junija 1854, 3. julija so bili z 
njim seznanjeni na višjem sodišču v Celovcu, od koder 
so dejansko vodili postopek. Še isti dan so njegovo vse- 
bino sporočili tudi v Ljubljano. Ljubljanskemu dežel- 
nemu sodišču so naročili, naj o vsem, kar seje zgodilo 
5. julija, obvestijo Guzlja. Tam je bilo tudi zapisano, 
da bo imel enako plačo, kot jo ima od leta 1850.29 
Ignacij Guzelj je zmagal, bila paje to Pirova zmaga. 
Hudobija, garnirana z neumnostjo in škodoželjnostjo, 
se pravi v najslabši možni kombinaciji, je dosegla svo- 
je. Izjemni dogodki, kot je bila revolucija 1848/49, zah- 
tevajo izjemne ljudi. Guzelj je bil tak ali pa vsaj blizu 
njim. Kot idealist seje razdajal novim časom, zapravil 
svoj dotedanji politični kapital in obetavno uradniško 
kariero. Prezrl je, da prelomni časi sprostijo tudi dejaV- 
29 ARS. Deželno sodišče. Kazenski spisi 1848 (Guzelj). 
nost izjemno slabih in zlonamernih ljudi, ki so prepri- 
čani, da v prejšnjem režimu niso uspevali zaradi krivic 
in omejitev, ki jim jih je postavilo družbeno okolje, ki 
je premalo cenilo njihove sposobnosti. Dejstvo je, da 
nenormalni ljudje v normalnih okoliščinah ne morejo 
uspevati, v izjemnih pa naredijo škodo, ki je nihče ne 
more popraviti. Podobne primere, kot je Guzljev, bi lah- 
ko našli tudi v kasnejšem dogajanju na naših tleh, zlasti 
med obema vojnama, v letih "socialistične graditve" 
ter mesecih slovenskega prehajanja v demokracijo. 
Zusammenfassung 
"Ich weise entschieden zurück, jemals Demokrat 
gewesen zu sein!" 
Die Revolution 1848/49 im Spiegel des Schicksals des 
Bezirksrichter von Radovljica, Ignaz Guzelj 
Das Bürgertum war in der Zeit des Vormärz in den 
von Slowenen besiedelten Landstrichen relativ schwach 
entwickelt. Eine Ausnahme bilden hier die Landes- 
hauptstädte sowie seltene Einzelfälle, besonders in den 
Reihen der Berufe mit intellektuellem Hintergrund und 
bei den Kaufleuten in kleineren Bürgersiedlungen. Das 
Schulwesen spielte dabei eine große Rolle, da insbeson- 
dere höhere Schulen kaum und Hochschulen gar nicht 
vertreten waren. 
Die Nachrichten von den Märzereignissen, den poli- 
tischen Umwälzungen in Wien riefen,- auch in slowe- 
nisch besiedelten Städten Manifestationen hervor, die 
sich aber nur über einige Abendstunden hinzogen. Im 
nächsten Schritt wurde eine Nationalgarde aufgestellt, 
dann schien die politische Entwicklung zu stocken. Slo- 
wenische politische Vereinigungen zeigten nach den 
Frankfurter Wahlen nicht mehr den erwarteten Elan, 
sondern verlegten das Schwergewicht auf Aktivitäten 
auf dem Gebiet von Kultur und Bildung. 
Die politische Passivität der Bürger war dafür ver- 
antwortlich, daß in den slowenischen Städten die 
Beamten das Heft in die Hand nahmen und in dieser 
Hinsicht aktiv wurden. Das ist nur logisch, wenn man 
bedenkt, daß sie es waren, die sowohl im Hinblick auf 
ihr Beschäftigungsverhältnis, als auch auf ihre formale 
Bildung am meisten von diesen Fragen betroffen waren. 
Wenn sich Beamte slowenischer Abstammung für revo- 
lutionäre Veränderungen einsetzten, so hat diese ihre 
Aktivität noch eine weitere Dimension. Konnte das slo- 
wenische politische Programm durchgesetzt werden, 
und dabei vor allem die Forderung nach Gleichstellung 
der slowenischen Sprache in der damaligen Verwaltung, 
so hatten sie bessere Einstellungs- bzw. Aufstieg- 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 55 
schancen. Damit soll die Tatsache, daß einige von ih- 
nen bereits vorher Nationalbewußtsein besaßen, nicht 
m Abrede gestellt werden, sondern es soll ein Motiv 
dafür aufgezeigt werden, daß ihre Zahl anstieg. 
Auf der Grundlage einer umfangreichen Dokumen- 
tation wird in dem vorliegenden Beitrag die Tätigkeit 
des Bezirksrichters Ignaz Guzelj (Guselli) dargelegt. 
Am 11. April wurde er von Novo mesto nach Radovlji- 
ca versetzt, was für ihn einen Aufstieg bedeutete, zu 
dem er vor allem aufgrund der ausgezeichneten Führung 
seiner bisherigen Amtsgeschäfte (Aktuar I. Klasse) ge- 
kommen war. An seinem neuen Wirkungsort integri- 
erte er sich sogleich aktiv ins öffentliche Leben. Er war 
Gründer oder wenigstens Hauptinitiator für die Entste- 
hung eines Lesesaals. Ihm traten dast alle dortigen 
Beamten bei, auch einige Geistliche, Kaufleute, Hän- 
dler, zwei Gutsherren, von denen einer ein Graf war, 
Verwalter der zur Diözese von Brixen gehörenden 
Waldungen. Sie mieteten zwei Räume im Café Preše- 
ren und abonnierten einige Zeitungen. Der Lesesaal 
Wurde schnell zum Zentrum des gesellschaftlichen und 
Politischen Lebens. Bei den Vorbereitungen zu den 
Frankfurter Wahlen sollte ihr auch Vinzenz Rizzi aus 
Kärnten beitreten, der Bruder des Bezirkskommissars 
v°n Radovljica, der ebenfalls Mitglied des Lesesaals 
War- Seine Eingenommenheit für ein vereinigtes Deu- 
tschland verursachte nationale Konflikte, die aber keine 
größeren Ausmaße annahmen, da bereits von vornherein 
£m großes Maß an Toleranz zwischen Anhängern der 
eidcn Lager vorhanden war. Bei den Wahlen zum 
wiener Parlament bekam Ignaz Guzelj, dessen Popu- 
antät bei den Bauern schnell stieg, nur eine einzige 
"tnrne. Der Komplikationen wegen, die daraus ent- 
standen waren, daß der spätere Abgeordnete des Wahl- 
ezirks von Radovljica gleich in drei Einheiten und 
auernstellungen gewählt worden war, mußten die 
ahlen in Radovljica und Škofja Loka wiederholt wer- 
en. Der letztere Ort war Geburtsort Ignaz Guzeljs, der 
°tt noch seinen Bruder Jurij hatte, der ein crfolgrcich- 
r Geschäftsmann und zugleich Wahlmann war. Die 
PUlarität Guzeljs in Radovljica und seine Verbin- 
den in Škofja Loka wollten auch der Jurist Dr. Franz 
^ußez, k. k. wireklicher AppcIIationsrath K. K. Frie- 
"ch Creizbcrger Ritter von Kreizberg, •. k. wirklicher 
Gubernialrath des K. K. illyrisches Gubernium in 
JUbljana, informeller Führer der extremen Konscrva- 
Ven in Krain, ausnützen. Da der Cillier Richter und 
v^'bachcr Bürokrat Konkurrenten bei den wiederholten 
ahlen in Škofja Loka waren, setzte sich Guzelj für 
r keinen ein, womit er sich in Ljubljana allerdings 
echt unbeliebt machte. 
M 
• eim Oktoberaufstand in Wien kam es zwischen den 
Sliedern des Lesesaals in Radovljica zu einer poli- 
tischen Spaltung. Obwohl auch Guzelj Mitglied des 
Slowenischen Vereins in Ljubljana war, der die Kroa- 
ten in ihrem Kampf gegen die Magyaren auch finan- 
ziell unterstützte, und selber zwei Gulden dafür spen- 
dete, war er nicht mehr bereit, sie bei ihrem Engage- 
ment in Wien weiter zu unterstützen. Hinter ihm stand 
offenbar der Großteil der Mitglieder des Lesesaals, was 
vor allem die Geistlichkeit abstieß. Im Lesesaal feierte 
man mit Faustschlägen auf den Tisch und Ausrufen 
"Das Volk hat gesiegt" die ersten Siege der Wiener 
Nationalgarde. Als der Wiener Aufstand niedergeschla- 
gen war, konnten Guzelj und einige seiner Kollegen 
ihre Enttäuschung nicht verbergen. 
Die Abrechnung mit den Anhängern der Revolution, 
besonders mit Guzelj und seinem engsten Mitarbeiter 
Johann Koschier brachte anonyme Briefe mit sich, der- 
en Verfasser wahrscheinlich ein niederer Beamter aus 
Krain war. Später stellte man in Radovljica fest, daß 
auch ein pensionierter Staatsbeamter am Ort, den der 
Bezirksrichter als Winkelschreiber entlarvte. Diese 
Briefe beschuldigten Guzelj und andere Beamte, sie 
verachteten den Herrscher, hetzten die Bevölkerung 
dazu auf, die Zahlung der Steuern zu verweigern, 
mißachteten die oktroyierte Verfassung, machten sich 
des Radikalismus schuldig, verbündeten sich mit 
Demokraten in Kärnten, seien unmoralisch... Es wäre 
aufgrund dieser politischen Fragen offenbar beinahe zu 
gegenseitigen körperlichen Drohungen gekommen. Die 
Folge waren Versetzungen, zunächst die Koschiers, im 
Februar 1849 dann auch Ignaz Guzeljs. Ihm wurde die 
gleiche Stelle in Vrhnika bei Ljubljana zugewiesen. Er 
wurde dem Kriminalgericht in Ljubljana angezeigt und 
seitens der Polizei und seiner Vorgesetzten im Dienst 
scharf beobachtet. 
Das Verhalten von Guzeljs Vorgesetzten und Mitarbe- 
itern zeigt unzweideutig, daß sie ihm helfen und ihn 
schützen wollten. Bei der weiteren Suche nach ehema- 
ligen aktiven Anhängern der Revolution stieß man wied- 
er auf ihn, besonders, da er im Rahmen der Reorgani- 
sation der Verwaltung und des Gerichtswesens eine 
neue Dienststelle bekommen sollte. Anfang Oktober 
1853 leitete das Innenministerium aufgrund der bis dato 
gesammelten Nachrichten bzw. Ermittlungen, die das 
höhere Kriminalgcricht in Klagenfurt führte, an dem 
einmal Dr. Außcz angestellt gewesen war, das Ver- 
fahren ein. Der neue Bezirksrichter von Radovljica, es 
war Guzeljs Vorgesetzter aus den Zeiten, als er noch in 
Novo mesto Dienst getan hatte, verhörte über zwanzig 
Personen in Radovljica im Zusammenhang mit diesen 
Vorgängen und ordnete auch ein Verhör derjenigen an, 
die in der Zwischenzeit aus Radovljica weggezogen 
oder versetzt worden waren. Zusammen mit Guzelj, der 
damals als Gerichtsbeisitzer am Landgericht in Ljublja- 
VSE ZA ZGODOVINO 
56 ZGODOVINA ZA VSE 
na arbeitete, wurden 36 Personen verhört. Unter ihnen 
befanden sich alle noch lebenden Mitglieder des 
Lesesaals, der Ortspfarrer und einige Bürgermeister der 
Umgebung. Alle Aussagen sind erhalten. Guzelj wur- 
de beschuldigt: des Zerreißens des Plakats von Win- 
dischgraetz an die Wiener, des Durchstechens der Zei- 
tung mit dem Finger an der Stelle, an der der Name des 
Herrschers stand, des Zerreißens derselben und des 
Herumstampfens auf ihr - und all das in Amtsräumen! 
-, der Gründung einer demokratischen Vereinigung und 
ihrer Führung, des Geschehens im Lesesaal während 
der Wiener Oktoberereignisse, des Konflikts mit einem 
Beamten, der den guten Namen des Herrschers vertei- 
digte, der Aufhetzung der Menschen zur Weigerung der 
Steuerzahlung, der politischen Einmischung in die 
Vorgänge in Škofja Loka vermittels Verwandter und 
der Unmoral. Die Verhörten wiesen die schlimmsten 
Anklagen zurück, und das gilt auch für politisch Anders- 
denkende. Einige von ihnen sagten zwar, er sei ein be- 
geisterter Anhänger der Revolution gewesen, einige 
sagten, sie hätten verschiedene Gerüchte gehört, seien 
aber nicht dabei gewesen, nur ein Beamter blieb bei 
der Verweigerung der Steuern und der Majestätsbelei- 
digung, was fast zu einer tätlichen Auseinandersetzung 
mit einem Kollegen geführt hätte. Im Ermittlungsver- 
fahren wurden auch alle Berichte über Guzeljs Tätig- 
keit bei Gericht gesammelt und sogar einzelne Fälle 
analysiert, wie er als Gerichtsbeisitzer gestimmt hatte. 
Auf der Grundlage aller gesammelten Dokumente und 
Verhöre konnte eindeutig festgestellt werden, daß er 
wirklich ein begeisterter Anhänger der Revolution 1848/ 
49 war, daß er unter dem Einfluß einer radikalen Zei- 
tung stand und bei seinen Äußerungen wahrscheinlich 
unvorsichtig war; den Hauptanklagepunkten schenkte 
man aber keinen Glauben. Die Feststellungen, daß es 
keine demokratische Vereinigung gab, daß er sich nach 
seiner Versetzung politisch vollkommen passiv verhal- 
ten hatte, daß seine Abstimmung in Straffallen mit poli- 
tischem Hintergrund nicht umstritten war und daß er 
im Dienst ausgezeichnet und außerordentlich erfolg- 
reich war, gaben den Ausschlag. Das Ministerium stellte 
deshalb im Juni 1854 das Verfahren gegen ihn ein, er 
konnte im Staatsdienst verbleiben, aber bei der Reor- 
ganisation der Verwaltung und des Gerichtswesens nicht 
in Einklang mit seiner Arbeit, seinem Wissen und sein- 
en Dienstjahren befördert werden. 
Die umfangreiche und überraschend gute Dokumen- 
tation ermöglicht es nicht nur, den Verlauf der Revolu- 
tion 1848/49 in einem kleinen Provinzort im Detail 
nachzuverfolgen, sondern erlaubt auch, ein individu- 
elles Schicksal nachzuzeichnen und Schlüsse über Men- 
talität, Moral und politische Ansichten des damaligen 
Beamtentums zu ziehen. Sie macht auf ausgezeichnete 
Art und Weise anschaulich, wie die damalige Gesell- 
schaft funktionierte. Indirekt erklärt sie auch, warum 
es nur eine geringe persönliche (personale) Kontinuität 
zwischen dem politischen Geschehen im Revolution- 
sjahr 1848/49 und nach der Einführung des Ver- 
fassungslebens gab. Zugleich wird auch eine Antwort 
darauf gegeben, weshalb eine ganze Reihe damaliger 
Beamter irgendwo in einer Grauzone zwischen den 
politisch Konservativen und den national Abtrünnigen 
landete. V 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 57 
Ervin Dolenc 
"ZA MENOJ NE BODO 
FAEJI •••5•... ZA 
MENOJ •• SIA MUZIKA" 
Politični hoji in versko življenje na kranjskem podeželju v začetku 
stoletja 
^'v^K^-C^'v^^.v^-v^^^v^^^^^'v^-Vl.-^X-N-^-^S; 
Za nekoliko pristransko, vendar slikovito 
pričevanje o političnih bojih med liberalnimi 
in katoliškimi javnimi delavci v Senožečah ob 
Polomu stoletja se moramo v največji meri zahvaliti 
upniku Janezu Evangelistu Beštra. Bester je bil za žup- 
j*ega upravitelja v Senožečah imenovan decembra 1910, 
^arnor je prišel kot kaplan iz Cerkelj na Gorenjskem, 
^župnika je bil potrjen 1. maja 1911. Senožeč seje 
^esil maja 1916, ko je prevzel župnijo in dekanijo v 
0stojni. V kroniki je obnovil začetke političnih bojev 
Po ločitvi duhov sredi 80. let v Senožečah. Tako je začel 
jahtno tradicijo pisanja kronike, ki sojo bolj ali manj 
d°sledno nadaljevali tudi njegovi nasledniki. 
Senožeče so bile takrat trg nekaj kilometrov pred za- 
°dno mejo Kranjske, vendar po svoji gospodarski in 
duhovni usmerjenosti precej bližje Trstu (30 km) kot 
jubljani (70 km). Od izgradnje Južne železnice leta 
°57 je kraj že pol stoletja gospodarsko propadal. Vsaj 
'2. stoletja je bil na senožeškem gradu sedež 
zemljiškega gospostva. V začetku 13. stoletja je v Se- 
02ečah že delovala dobičkonosna mitnica na eni po- 
membnejših poti iz Podonavja k Tržaškemu zalivu. 
rzne pravice so Senožeče dobile sredi 15. stoletja in v 
stem času je bil s pomočjo ambicioznih zemljiških gos- 
podov tudi tamkajšnji vikariat povzdignjen v pravo žup- 
nijo. Pravi razcvet kraja je omogočila rastoča trgovina 
z lesom in furmanstvo v 18. in 19. stoletju. Do preu- 
smeritve prometa na železnico je število prebivalcev v 
trgu naraslo na okrog 1500 ljudi, v vsej fari paje takrat 
živelo do 2500 ljudi. Gost promet z vozovi je v sezoni 
v kraj vsakodnevno privedel do 1000 potnikov, katerih 
del je v Senožečah tudi prenočil, skoraj vsi pa so se 
nedvomno vsaj za krajši čas .ustavili, spočili in nakrmi- 
li konje ter poplaknili cestni prah. V trguje bilo takrat 
okrog 17 gostiln, ki so v hlevih lahko prenočile do 250 
parov konj, prometu pa so služili še številni kovači, ko- 
larji, krojači, trgovci ipd.1 
Po odprtju Južne železnice je trg v dobrem desetletju 
izgubil tretjino, do prihoda župnika Beštra leta 1910 pa 
že polovico prebivalcev. Gospodarsko so začele Se- 
nožeče nekoliko okrevati v devetdesetih letih 19. sto- 
letja, ko so se preostali zemljiški posestniki pretežno 
preusmerili v mlečno živinorejo, revnejšim paje začela 
1 Arhiv župnije Senožeče, Status Animarum ¡769-1873; Miro- 
slav Pahor, Senožeče, slovenska pomorska postojanka na kop- 
nem, Slovensko morje in zaledje, ¡t. 1, Koper 1977, str. 23-79; 
Ervin Dolenc, Senožeče - Skupnost na prepihu, Koper 1994. 
VSE ZA ZGODOVINO 
58 ZGODOVINA ZA VSE 
dajati kruh rastoča proizvodnja piva. Delniška pivovarna 
Adria je po temeljiti prenovi leta 1911 s 35.000 hI piva 
dosegla proizvodnjo pivovarn v Laškem in v Ljubljani 
ter zaposlovala okrog 100 delavcev, v sezoni več, po- 
zimi manj. Kljub preusmeritvi prometa so si ljudje še 
vedno veliko pomagali z vožnjo in prodajo raznih do- 
mačih pridelkov v Trst.2 
Ločitev duhov in začetki političnega spora v Se- 
nožečah so neposredno povezani z dvema županoma. 
Prvi je bil Jože Zelen (1830-1919), kije med leti 1866 
in 1874 kot zaveden slovenski narodni delavec vodil 
izgradnjo nove osnovne šole v Senožečah in ustanovil 
narodno čitalnico. Na volitvah leta 1877 je v kmečki 
kuriji notranjskega volilnega okraja na listi starosloven- 
cev prvič kandidiral za poslanca v kranjskem deželnem 
zboru, vendar sta bila izvoljena mladoslovenska kan- 
didata Valentin Zarnik in Josip Vošnjak. Na listi Kato- 
liške narodne stranke je ponovno kandidiral na voli- 
tvah za deželni zbor novembra 1895 in po izvolitvi do 
leta 1901 tudi opravljal svoj poslanski mandat.3 
Liberalno stran v tem sporu je zastopal Franc pleme- 
niti GarzaroUi (1850-1930). Bilje potomec Francisca 
Garzarola, kije prišel v Senožeče konec 16. stoletja 
kot svobodni meščan iz Bergama.4 Garzarolliji so več 
stoletij služili senožeškim zemljiškim gospodom, kne- 
zom Porzia, več časa tudi kot grajski oskrbniki v Se- 
nožečah. V 17. stoletju so bili zaradi zveste službe po- 
plemeniteni. Nekaj družinskih vej se je ustalilo tudi v 
Trstu in v Postojni. Starši Franca Garzarollija naj bi pre- 
cej obubožali, tako daje moral Franc obiskovati javno 
ljudsko šolo v Senožečah. Pozneje je končal še kmetij- 
sko šolo v Gorici. Po umrlih sorodnikih je podedoval 
nekaj premoženja in z njim poravnal dolgove staršev 
ter v Senožečah dokupil zemljo. Njegovo premoženje 
je poleg treh večjih stanovanjskih hiš in nekaj gospo- 
darskih poslopij obsegalo verjetno več kot 50 ha zem- 
lje, kar je bilo za tamkajšnje razmere že veleposest.5 
Garzarollijevo zgodbo najlepše pripoveduje župnijska 
kronika, zato prepustimo besedo kar župniku Beštru.6 
Pokrajinski muzej Nova Gorica, propagandni prospekt Pivo- 
varna Adria, Senožeče 1911; Pokrajinski arhiv Koper, Občina 
Senožeče, š. 50, 51, Mlekarska zadruga Senožeče; Ervin Do- 
lenc, Prispevek o kmetijstvu na Senožeškem, 27 vasi, XIV/1987- 
1991, Senožeče 1991, str 35-36; Ervin Dolenc, Senožeče, n 
d., str. 58-63. 
3 Arhiv Slovenije, Deželno predsedstvo za Kranjsko, Volilni spi- 
si,/. 117-131; Novice, XXIV/39, Ljubljana 26. 9. 1866; Vasilij 
Melik, Volitve na Slovenskem, Ljubljana 1965, str. 354, 355. 
4 Napis na nagrobni plošči iz leta 1610 v župni cerkvi Sv. Jerne- 
ja Apostola v Senožečah. 
5 Arhiv Slovenije, Franciscejski kataster, A 171; Ervin Dolenc, 
Prebivalci Senožeč v prejšnjem stoletju, Kronika, 34/1-2, Ljub- 
ljana 1986. 
6 Arhiv župnije Senožeče, Kronika 1, str. 3-21. 
"Mišljenja je bil liberalnega v vsakem oziru. Umev- 
no je bilo, da mu je bilo postopanje župana Zelenaprav 
dobro došlo, da sam sede na županski stol. Začelo seje 
okrog leta 1885 suvanje za prvenstvo med Zelenom in 
Garzarollijem. Postala sta smrtna sovražnika. Ker je 
bil Zelen dober diplomat, poiskal sije zaveznika v ose- 
bi župnika Ignacija Okorna7, kije bil že do takrat nje- 
gov prijatelj, a živel j e v slogi tudi z Garzarollijem. Gar- 
zaroUi je pa dobil zaveznike v oderuških trgovcih, ki so 
imeli vsled zadolženosti ljudi v svojih krempljih. Leta 
1890 je bil GarzaroUi izvoljen županom. 
Začela seje prava vojska v Senožečah, ki seje razte- 
zala, žali Bog, tudi na versko življenje cele župnije. Ne 
smemo prezreti tudi dejstva, da seje začel v tistem času 
širiti liberalizem po celi deželi, umevno je, da tudi v 
senožeški župniji. Začetek prepira v Senožečah je bil 
oseben, a župnik Ignacij Okom, kije bil šaljiv in zaba- 
ven gospod, ni bil za resen boj. Napravil j e prvo veliko 
napako, da seje dal vpreči Zelenu in ni ostal v oseb- 
nem boju nad obema strankama. Že pri volitvi za 
županstvo j e zmagal GarzaroUi. Zelenovih pristašev je 
ostalo le nekaj osebnih nasprotnikov Garzarollijevih. 
V teku let seje osebni boj spremenil v načelni boj. Ker 
ima še danes župan v vsaki občini velik vpliv na vse 
občane, je umevno, daje bil županov vpliv leta 1890 še 
večji. Ker je župnik Okom ostal zvest pristaš Zelenov, s 
katerim je bil prepir vedno na dnevnem reduje Garza- 
roUi udaril tudi po Cerkvi. Začelje ljudi odvračati od 
Cerkve in župnika in takrat je velika večina njegovih 
pristašev zapustila Cerkev in vsako izpolnjevanje ver- 
skih dolžnosti. Župnik Okorn ni bil mbž, ki bi bil znal 
braniti verske svetinje in ki bi bil ostro nastopil proti 
Garzarolliju in njegovim pristašem, ampak jih je pro- 
sil, da naj izpolnjujejo verske dolžnosti. Ker ni vse nič 
zaleglo, pravijo še zdaj živeči župljani, da je mnogo- 
krat jokal nad njih trdovratnostjo. Nazadnje se je pri- 
vadil tudi tem razmeram inje menil, da se ne dajo spre- 
meniti. 
Na prigovarjanje sosednjih duhovnov, zlasti takrat- 
nega dekana v Trnovem, dr. Josipa Kržišnika, je prire- 
dil misijon v mesecu oktobru l. 1901 v Senožečah. Mi- 
sijon so vodili misijonarji družbe Srca Jezusovega iz 
Ljubljane. Začetek je bil žalosten. Le par starih ženic 
in nekaj otrok je prišlo poslušat misijonarje v cerkev. 
Misijonarji so hoteli že oditi. Prednopa odidejo, hotel 
je še enkrat poskusiti goreč misijonar otajati srca mrz- 
lih župljanov. In res je ob koncu prišla večina župlja- 
nov in so se udeležili misijonske pobožnosti. 
Župnik •••• ni znal izrabiti sadov misijona. Bilje 
gospod stare šole. Vsled tega je liberalizem dobival več 
Župnik v Senožečah od leta 1872 do 1907. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ÏGODOVINA ZA VSE 59 
tla po liberalnem časopisju in po Garzarollijevem su- 
vanju proti duhovščini. Kako zaklet sovražnik Cerkve 
in vere je bil Garzarolli dokazuje to, daje za čas misi- 
jona l. 1901 najel na Opčinah godce, da bi bili motili 
Pobožnost misijona. Bili so godci boljši, in ko so izve- 
deli za kaj jih namerava Garzarolli porabiti, niso prišli. 
Ob času misijona je ljudi odganjal od cerkve in sam 
tudi ni opravil pobožnosti. Njegovo satansko delo je 
vplivalo tudi na druge vasi v župniji." Le vas Senadole 
Seje vedno upirala njegovemu vplivu. Dolenja vas in 
Potoče dolgo časa nista hoteli sprejeti Garzarollijeve- 
ga nauka, a okrog l. 1897 sta tudi ti dve vasi padli v 
liberalne roke vsled Garzarollijevega vplivanja. Občino 
Laže je dobil v roke liberalni gostilničar Kralj, kije z 
Malimi izjemami vse ljudi pokvaril s pijačo, tako da so 
Lažanci še danes slepo orodje v rokah Kraljevih. Vsled 
Pijančevanja jih je veliko zabredlo v dolgove in se jih 
Je več izselilo v Ameriko, da bi rešili svoja posestva. Pri 
tem nečednem (poslu)9 seje tudi župan privadil pijači 
'i kot pijanec danes kraljuje nesrečnim Lažancem. Vsa 
ZuPnija Senožeče, izvzemši Senadole, ima danes žalost- 
n° lice. Trije trgovci, namreč (Franc) Zadnik, Anton 
^uša in Ivan Zelen so si nabrali pri župljanih veliko 
Premoženje, medtem ko so drugi ljudje z malimi izje- 
mami v dolgeh. Liberalizem jim je vzel vero, oderuški 
botegar denar in tako jim je ostalo malo več kot golo 
življenje. 
Nakateri gospodje kaplani so spoznali, da je treba 
Pogubnemu liberalizmu zastaviti pot in so skušali kaj 
storiti v oprostitev župljanov iz liberalnega vpliva. Ta- 
*° je g. Jakob Kleindienst ustanovil Marijino družbo 
*a dekleta l. 1906. Na angelsko nedeljo 1906 je bil slo- 
vesen sprejem v Marijino družbo po prevzvišenem g. 
Kiezoškofu dr. Antonu Bonaventuri Jegliču. V soboto 
0 Prišli v Senožeče in popoldne so spovedovali. Istega 
Çta tretjo postno nedeljo sta priredila dr. Evgen Lampe 
" dr. Janez Evangelist Krek politični shod v graščini10. 
''ara Senožeče je bila od imenovanja v župnijo leta 1463 raz- 
meroma majhna in zalo pozneje z razvojem cerkvene organiza- 
cijske strukture ni bila deljena. Poleg Senožeč (leta 1910 so 
imele 753 prebivalcev) je obsegala še vasi: Dolenja vas (297 
Preb.), Laže (187). Senadole (163), Gabrče (91) in Potoče (84), 
skupaj 1575 ljudi. Poleg farne in podružničnih cerkva po osta- 
tili petih vaseh je župnik do jožefinskih reform upravljal še tri 
Podružnice v samih Senožečah. V času župnika Beštra so v Se- 
nožečah uporabljali le še podružnično cerkev Marije Device 
°b gradu. 
yse opombe v oklepaju E. D 
_cdnjeveški grad iz 12. stoletja na vrhu vzpetine nad Senože- 
čami j e bil v 16. stoletju že dotrajan, zato je novi zemljiški 
Sospod, grof Hermes di Porzia, kije senožeško gospostvo pri- 
ženil verjetno med leti 1564 in 1590, okrog leta 1600 ob vznož- 
ju vzpetine, tik nad trgom, zgradil novega. Njegov daljni poto- 
mec, knez Ludvik di Porzia, je leta 1906 grad prodal na pro- 
stovoljni dražbi. Najprej ga je kupil Karel Lenasi, župnik v 
da bi Senožečam tudi politično spregledali. Liberalci 
so se ustrašili tega shoda in so ga hoteli na vsak način 
preprečiti. Garzarolli je kupil liberalcem en sod vina, 
katerega so pred in med shodom vozili po cesti, živin- 
sko pili, tako da bi bil kmalu Medenov sin iz Senožeč 
umrl in so divjaško rjoveli. 
Duhovniki so skušali ljudem streči v cerkvi kakor so 
vedeli in znali, da bi jih privabili v cerkev. L. 1907 so 
vpeljali jutranjo službo božjo ob pol sedmih ali sed- 
mih. Toda kljub temu so ostali Senožečam mrzli in niso 
hodili k službi božji. Vsled menjavanja jutranje službe 
božje je vprašal še 1.1911 takratnega župnika nekžup- 
Ijan resno: "Kdaj paje ob nedeljah zjutraj sv. maša?" 
31.1.1907 je bilo prvikrat vedno poldnevno (ob 6 h in 
12 h) čaščenjepresvetega R.T. (Rešnjega Telesa). 
16. sušca 1907 je umrl župnik Ignacij •••• ob 7 uri 
zvečer. Zapustil je nekaj svojega denarja, katerega je 
imel vsega skupaj s cerkvenim premoženjem zmešane- 
ga. Župljanov je prav malo se udeležilo pogreba svoje- 
ga župnika. Ljubezen do svojega duhovnega pastirja in 
hvaležnost je zamoril liberalni brezverski duh. 
Na izpraznjeno župnijo Senožeče je bil imenovan ta- 
kratni kaplan g. Jakob Kleindienst župnim upraviteljem. 
V četrtek po drugi nedelji po Veliki noči se mu je izročilo 
cerkveno premoženje. Ta je prevzel preveč denarja in 
zato ni znal gospodariti z njim. Namesto da bi bil po- 
pravil župno cerkev sv. Jerneja in podružnice, ki so bile 
v zelo žalostnem stanju, je prenašal denar od hranilni- 
ce do hranilnice, tako da so ga liberalci obdolžili, da si 
je prilastil večjo vsoto cerkvenega premoženja. In s tem 
obrekovanjem so mu spodkopali tla, da je njegovo, v 
začetku zelo temperamentno delovanje, ostalo brez us- 
peha." 
Napako je tudi napravil, ker je samo političnih pri- 
stašev iskal, ni pa gledal na to, ali izpolnjujejo verske 
dolžnosti ali ne. To je zbegalo še nekatere dobre župlja- 
ne. 
Košani na Notranjskem, leta 1912 pa posestnika Ivan Frane- 
tič in Anton Može iz Dolenje vasi, ki sta grad leta 1920 razpro- 
dala za gradbeni material. 
11 Župnik Okom je v oporoki namenil 1000 K za "izobraževalno 
društvo, ki naj se ustanovi ". Ko so za to izvedeli senožeški 
liberalci so nemudoma ustanovili Izobraževalno društvo v Se- 
nožečah in od tajnika tamkajšnje Hranilnice in posojilnice zah- 
tevali omenjeni denar. Vendar seje tajnik zaradi pripisa, da z 
denarjem razpolaga SLS, obrnil na predsednika Ivana Šušter- 
šiča, ta pa je dosegel, daje sodišče denar prisodilo novousta- 
novljenemu Katoliškemu slovenskemu izobraževalnemu druš- 
tvu v Senožečah. Arhiv župnije Senožeče, Kronika Katoliškega 
slovenskega izobraževalnega društva v Senožečah. 
VSE ZA ZGODOVINO 
60 ZGODOVINA ZA VSE 
Na Vnebohod L 1907 je sklical g. Kleindienst poli- 
tični shod na župnijskem dvorišču. Toda liberalci, na 
čelu jim Garzarolli in takratni okrožni zdravnik dr. (Vin- 
ko) Gregorič, so prihruli na dvorišče in takratnemu 
državnemu poslancu dr. Ignaciju Žitniku shod zbili s 
surovim tuljenjem in rjovenjem. Dr. Žitnik je imel po- 
tem shod v župnišču nemoteno, ker so liberalci odšli. V 
torek po Vnehohodu so bile volitve v državni zbor, kjer 
dinariatu jima niso mogli dopovedati, daje g. Možina 
sam šel neprisiljen. Ta dva moža...13 sta pripovedova- 
la, da sta zažugala g. generalnemu vikarju v Ljubljani, 
da bodo vsi prestopili v pravoslavje kot Ricmanci, ako 
g. Možina ne pride nazaj. 
G. Janez Hrovat je prišel 23. 3. 1908 kot kaplan iz 
Trnovega pri Ilirski Bistrici v Senožeče. Upal je v začet- 
Imam 
M U 
SÜ8 
Senožeče leta 1905 
je kandidat SLS dobil le nekaj glasov. Vendar je pa v 
celem volilnem okraju zmagal.12 
Medtem je bila župnija Senožeče razpisana, katero 
je dobil g. Janez Možina, župnik v Rovtah pri Logatcu. 
Bilje župnik v Senožečah od 3. septembra 1907 do 1. 
maja 1908. Bil je boječ gospod in zato je prijenjaval 
senožeškim liberalcem in ker je videl, da čim več jim 
ugodi, temveč zahtevajo od njega, je prosil za izpraz- 
njeno župnijo v Podlipipri Vrhniki in tja odšel. Imeno- 
vanje bil župnim upraviteljem g. kaplan Janez Hrovat, 
ki je ostal od 1. maja 1908 do 15. decembra 1910 v 
Senožečah. Ker je g. Možina odšel iz Senožeč, so bili 
liberalci nevoljni. V svoji omejenosti so poslali dva moža 
h knezoškojijskemu ordinariatu v Ljubljano prosit, da 
bi ostal g. Možina v Senožečah, v mnenju daje g. Možino 
prestavil knšk.(knezoškojijski) Ordinariat. Pri knšk. or- 
Na volitvah za državni zbor, 14. maja 1907. je v volilnem okrožju 
Postojna, Senožeče, Ilirska Bistrica, Vipava, Lot v splošni ku- 
riji zmagal kandidat SLS Ignacij Žitnik s 5649 glasovi proti 
liberalnemu kandidatu Deklevi z 2975 glasovi in socialnemu 
demokratu Mozetiču s 169 glasovi. Vasilij Melik, Volitve na 
Slovenskem. Ljubljana 1965, str. 365. 
ku, da bode s pridnostjo in vztrajnostjo župnijo uredil. 
Ker ni bilo uspelo je obupal nad župljani. Pokvaril je 
celi položaj zlasti s tem, ker jih je začel zmerjati, ko 
niso ubogali zlepa. Pozabil je, daje Krašovec trd kot 
skala, a za razžaljenje občutljiv kot mestna gospodična. 
Župljani so zaradi tega opustili obiskovanje cerkve še 
bolj, niso prejemali sv. zakramentov. Značilno za to do- 
bo je to, da v Potočah, Gabrčah in Lažah niso vzdrževali 
niti cerkovnika. V Potočah niti zvonili niso več ne zju- 
traj, ne opoldne, ne zvečer. V vseh teh vaseh so se vrsti- 
li prej v zvonenju tedensko od hiše do hiše. Splošna 
mlačnost se je oprijela vseh. Častno izjemo so delali 
Senadolci, ki so najbolj oddaljeni od hipne cerkve in 
(so) kljub temu hodili z malimi izjemami k službi božji, 
čeprav so jih liberalci v Senožečah zato zasmehovali. 
Leta 1908 je bila župnija razpisana in podeljena g. 
Oraniču, delavnemu in podjetnemu kaplanu v Trnovem 
pri Ilirski Bistrici. Toda nesreča je bila, da ni prišel v 
Senožeče, ker se mu je duh omračil takoj, ko je bil inšta- 
liran. Živi doma v Križali na Gorenjskem. Sposredova- 
Imena in naslove izpustil E. D. 
VSIS ZA ZGODOVINO 
ÏGODOVINA ZA VSE 61 
njem g. Janeza Hrovataje kupil hišo v Senožečah št. 94 
kot cerkveno last za župno cerkev od Sbrizaja. Dalje 
za hišo in tri njive pred župno cerkvijo 23 900 kron. 
Plačal je predrago. Vzrok je bil ta, ker so liberalci, na 
Celujim neizogibni Garzarolli, hišo umetno dražili. Z 
nakupom te hiše se je cerkveno premoženje še bolj 
zmešalo, tako da se g. Hrovat ni več spoznal inje vse 
"elo viselo. V tej zmešnjavi so pa liberalci neprestano 
P'etlì svoje mreže g. Hrovatu, ki je začel z njimi občevati. 
V letu 1909 so poskusili tudi učitelji, čeprav vsi tibe- 
rini, na ljudi, npr. na starše, vplivati, da bi jim poma- 
Sali pri vzgoji mladine. Dne 17. 1. 1909 ob treh po- 
poldne so priredili roditeljski večer za starše. Toda 
staršev ni bilo blizu. Skusili so tudi učitelji, da to ljuds- 
ko ni dostopno za poduk in organizacijo. " 
"Novomašnik g. Anton Šifrar je prišel 13. 8. 1909 
^ot kaplan v Senožeče. Bilje delaven gospod in pri- 
ljubljen. On je napel vse moči, da bi poživil Slovensko 
katoliško izobraževalno društvo. Kupilo je društvo tam- 
burice, toda vsled nespretnosti organista Ivana Geca 
ni bilo veliko uspeha... G. kaplan Šifrar je bil prestav- 
ljen 1. septembra 1910 kot prefekt v knezoškofijske za- 
gode v Št. Vidu nad Ljubljano. Šel je po slovo s kole- 
s°nt, katerega seje za silo šele naučil voziti, v Hrenovi- 
Ce- Zvečer je vozil v temi proti Senožečam in srečal za 
mlinom v Smolevem nekega neznanega voznika, se za- 
letel v "stango " voza in se tako poškodoval, da so ga 
morali drugi dan peljati v bolnišnico v Ljubljano, kjer 
Je vpar dneh vsled poškodb umrl. Na Šifrarjevo mesto 
Je bil nastavljen za kaplana v Senožečah g. Janko Do- 
enc. Bilje goreč duhovnik, a prenagel. Prišla sta nav- 
skriž z župnim upraviteljem. Ker je videl, da gre vse 
narobe, seje oglasil za prestavitev njegovo ali g. Hro- 
vata. G. Hrovat je dobil dekret za župnega upravitelja 
na Goro nad Idrijo, kamor je odšel 15. decembra 1910. 
ia župnega upravitelja v Senožečah je bil imenovan g. 
anez Evangelist Bester, kaplan v Cerkljah pri Kranju, 
kamor jeprišel 15.12.1910 v spremstvu g. dekana Ma- 
'•/e Erzarja iz Postojne. Sprejel je novoimenovani žup- 
' upravitelj še isti dan vse cerkveno premoženje. Ker 
. "Ho vse v neredu, pisala sta celi dan dva zapisnik o 
počenem premoženju cerkva. Cerkvenih računov ni bi- 
°dl. 1907 naprej napravljenih. Cerkve umazane, stre- 
e slabe, župniščeje bilo nekoliko popravljeno 1.1908, 
a Površno. V župni cerkvi sv. Jerneja so bile za tlak 
P°zimi položene smrekove deske. Ker niso bile pribite, 
Jf- noja po njih povzročala ropot. Mala monstranca je 
lla v tabernaklju, v humli namesto žeblja vtaknjena 
Polomljena "žveplenka". Strašen prizor! 
vnedeljo 18. 12. 1910 je župni upravitelj imel ob 10 
duhovno opravilo. V cerkvi je bih pod korom nekaj 
°skih, v klopeh ženske in spredaj šolska mladina. Po 
sredi cerkve prazen prostor. Ob 6 h zjutraj je bilo pri sv. 
maši 7 moških in klopi polne žensk. Drugo vse prazno. 
Župljani niso vedeli, da se v nedeljah zjutraj spovedu- 
je. Čudno se jim je zdelo, da je župni upravitelj hodil v 
spovednico čakat spovedance. Ob delavnikih je prišlo 
k sv. maši par ženic in katerikrat ena ali dve dekleti. 
Moškega ni bilo nobenega k sv. maši. Zdela se jim je to 
potrata časa in za lenuha je veljal oni, kije hodil ob 
delavnikih k sv. maši. Sicer so pa v nedeljah opravljali 
skoraj vsa opravila kot v delavnikih. Žalostno! Nedelja 
se skoraj ne razlikuje od delavnika. K sv. maši ob 10 h 
pridejo moški iz Senadol, nekaj iz Dolenje vasi, Potoč, 
Gabrč in Laž, iz Senožeč bi lahko vse moške naštel, ki 
hodijo k sv. maši. Vsak izgovor jim je dober. Zjutraj je 
temno in mraz, ob 10 h pa morajo kuhati in zato mora 
pri vsaki hiši ostati tudi ena ženska doma. Moški pa 
posedajo po ognjiščih, postopajo na cesti, ako je pa 
slabo vreme, se zatekajo v Mušičev hlev. Cerkev jim je 
zadnja. Nedelj in postov nočejo poznati. Sploh ni nič 
krščanskega na njih. 
Skrajno so sovražni vsakemu duhovnu. Zdi se mi, da 
bi najraje videli, da bi jih noben duhoven tudi na cesti 
ne srečal in tako ne motil v duševnem spanju. Zato pa 
tudi ni nikogar v župnišče razen ako ima nujen opra- 
vek. Tudi dobri se boje, da bi brezverci videli, da občuje- 
jo z duhovnom. Strašno je dolgočasno pri teh ljudeh. 
Kaj začeti? O Bog, usmili se jih! 
L. 1911 je župni upravitelj vse poskusil, da bi svoje 
župljane pripravil do krščanskega življenja. Uporabil 
je vse pripomočke. Koje opazil, da ljudje še časte Ma- 
ter Božjo, je takoj vpeljal vsako soboto zvečer litanije 
M. B. (Matere Božje). In res je prišlo že prvo soboto 
okrog 20 Senožečanov14 k litanijam. S tem seje začelo 
po malem tudi spovedovanje ob sobotah. Takoj po No- 
vem letuje začel razširjati krščanske časopise. Skušal 
je poživiti bratovščino sv. R. T. (Rešnjega Telesa), kije 
bila vpeljana l. 1901, aje v splošni zmedi tudi zaspala. 
Velikonočno spraševanje je porabil za razlago o važnosti 
sv. vere. Toda iz Senožeč, Potoč in Gabrč so 28.1.1911 
prišli k Velikonočnemu spraševanju en mladenič in štirje 
možje. Nevednost o verskih resnicah je velika, mlačnost 
še večja! Kako podučiti ljudi, to je uganka. 
Slovensko katoliško izobraževalno društvo je 29. 1. 
1911 imelo občni zbor. Vpisanih je bilo par mož, nekaj 
žensk, večina članov je bilo deklet. Bali so se hoditi v 
društvo. Župan in njegova tajnica Viktorija Demšar sta 
pošiljala občinskega slugo pred izobraževalno društvo, 
da je pazil kdo hodi ob nedeljah v društvo. Zaradi 
14 Pravilno Senožejcev; župnik je bil tujec in te jezikovne poseb- 
nosti ni obvladal. 
VSE ZA ZGODOVINO 
62 ZGODOVINA ZA VSE 
društva so potem gospodarje in gospodinje napadali, 
niso dali pri županstvu nobene podpore in sploh so jih 
šikanirali, kjer so mogli. Le dekleta so imela še največ 
poguma. Bilo seje bati, da društvo preneha. Nobeden 
ni hotel več sprejetipredsedništva. 29.1.1911 je bil na 
občnem zboru izvoljen predsednikom župni upravitelj 
Janez Bester, kije na splošno zahtevo prevzel predseds- 
tvo. G. kaplan Janko Dolenc je obljubil, da bo društve- 
no delo sam opravljal, ker j e župni upravitelj vedel, ko- 
liko dela ga čaka v pisarni in v cerkvi. Zahtevali so 
člani le moralne podpore, da ne bi liberalci društva 
tudi v prihodnosti dušili. 
V torek 31.1. 1911 je bilo celodnevno čaščenje sv. R. 
T. Udeležba je bila pičla. Od enih do dveh ni bilo, ra- 
zen župnega upravitelja, nobenega častilca v cerkvi. 
Imeli so ta čas moliti prebivalci iz vasi Laže. Bilo seje 
bati, da bo treba prekiniti čaščenje sv. R. T. K sreči je 
popoldne prišlo več častilcev. Čudni so ti ljudje! Zdi se 
jim vsaka pobožnost smešna. Ne poznajo nobene re- 
snobe še tisti, ki sicer hodijo v cerkev. Brezverci sepa 
še iz teh norčujejo. 
Ker pri podružnicah niti na vseh oltarjih križev ni 
bilo, je župni upravitelj kupil štiri oltarne križe pri 
Schmittu v Ljubljani, ki so okovani s svetlo kovino in 
stanejo 49 K. Iz župne cerkve j e dal stare križe podružni- 
cam, kjer jih ni bilo. " 
"Cerkveno petje je bilo slabo. Vodil gaje Ivan Gec, 
kije bil organist "svoje šole ". Velik križ je tudi s cerk- 
venimi pevkami. Ima jih pet in sam poje. Ako jih ne 
priganja, da naj pridejo k sv. maši pet, jih ni. Ako jim 
kaj reče in jih priganja, pravijo, da je surov in hud. 
Gec tudi sam nima veliko gorečnosti za cerkveno petje 
in tako se zgodi večkrat, da zjutraj sam poje, ko bi bilo 
bolje, da bi še sam molčal. 
L. 1911 je bila prestavljena pridiga na Veliki petek 
namesto ob 3 h na 7 uro zvečer. Prišlo je več poslušal- 
cev kot druga leta. Zlasti tovarniški delavci in oni, ka- 
teri celo leto ne vidijo cerkve odznotraj, razen (za) Ve- 
likonočno nedeljo in Božič. Velikonočno spoved je opra- 
vilo 1.1911 samo 80 % žensk iz cele župnije, ravno tako 
tudi moških, razen iz Senožeč, katerih je opravilo spo- 
ved samo 20 %. 
Župnija Senožeče je bila razpisana. Ker j e župni upra- 
vitelj videl, da se versko življenje v župniji obrača na 
bolje, je prosil za podelitev župnije. Bila mu je tudi po- 
deljena. In sicer j e pripadla pravica patronata po raz- 
prodaji Porzijeve graščine ljubljanskemu knezoškofu. " 
15   Senožeški ßdejkomis je Ludvik knez Porzia prodal na prosto- 
voljni dražbi leta 1906 in s tem izgubil tudi patronat nad žup- 
Župna občina je dobila za odkup patronata dve parceli 
ter 4000 K denarja, ki jih je kupec graščine g. Karel 
Lenasi, župnik v Košani, župni občini odstopil. Novoi- 
menovani župnik g. Janez Bester je bil ištaliran 1. maja 
1911. V mesecu majnikuje bil v pomoč poslan v Plani- 
no kaplan g. Janko Dolenc, kjer sije župnik Štefan Ri- 
har zlomil nogo. Zdaj je župnik Bester moral drugo de- 
lo v pisarni opustiti in se lotiti šole. 
Majniška pobožnost se je v l. 1911 precej poživila. 
Tudi k spovedi je prišlo nekaj ljudi. Župnik je v tem letu 
vse cerkvene pobožnosti uredil po sinodalnih sklepih. 
Spremenil je tudi čas za molitve na pokopališčih v Do- 
lenji vasi in Senadolah na praznik Vseh svetnikov. Prej 
je namreč župnik sam doma recitiral officium in kaplan 
pri obeh omenjenih podružnicah. Leta 1911 je bil peti 
officium v župni cerkvi in potem je kaplan šel ob 4 hv 
Senadole opravit officium, v Dolenjo vas pa drugi dan 
na Vernih duš spomin. 
Spoved v Adventu je opravilo l. 1911 nekaj nad 200 
župljanov. Moški so v svoji mlačnosti dosledni. Župnik 
je imel 6 pridig za može, da bi jih pripravil do večkrat- 
nega prejemanja sv. zakramentov. Uspeh je bil ta, daje 
prišel k spovedi en mož iz Senadol. Tudi nekaj! Bolje 
eden, kot nobeden. Obhajil je bilo vse leto okrog 2600. 
Z veliko agitacijo seje v letu 1911 naročilo (na) Do- 
moljuba okrog 100 naročnikov. Seveda so nekateri 
plačali le 1 K, drugo je plačal župnik. " 
"Leto 19¡2 je bilo naporno. Liberalci so porabili vse 
moči, da bi ljudi zopet zbegali, ker so uvideli, da jim 
več tako slepo ne slede. Marijina družba deklet je daja- 
la lep zgled krščanskega življenja, ko so dekleta napra- 
vila zavezo za vsakdanje sv. obhajilo. Župnik je imel 
veliko truda, da jih je nekaj pripravil do tega, ker se 
drži tudi žensk janzenistovski duh, da imajo velik strah 
pred pogostim sv. obhajilom. Ledje prebit. Dal Bog, da 
bi vsa dekleta sledila temu zgledu! 
V nedeljo 21. 1. ob 3 h popoldne je priredila Mariji- 
na družba deklet igro v graščini, katero sta kupila Ivan 
Franetič in Anton Može, posestnika iz Dolenje vasi.'6 
Udeležba je bila velika. 31.1, je bilo celodnevno čaščen- 
je Sv. R. T. Bilo je občutno mrzlo. Obisk pri čaščenju je 
bil slab. Ljudje se boje mraza in čepe doma na ognjiščih. 
nijo. Dosegel ga je Rambert von Walsee leta 1463 od tržaške- 
ga kapitlja, ko so Senožeče postale sedež prave župnije, za pa- 
tronat nad imenovanjem duhovnikov v župniji pa je zemljiški 
gospod plačeval škofiji določene denarne dajatve. 
Za nakup graščine so se, po pripovedovanju domačinov, zani- 
male tudi uršulinke, da bi v njej organizirale dekliško gospo- 
dinjsko šolo. Vendar naj bi jim Garzarolli nakup preprečil, za- 
to so ustanovile šolo v Trnovem pri Ilirski Bistrici. 
16 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 63 
Ker je bil na severnem koncu kupljene cerkvene hiše 
star in slab hlev, tako daje komaj zidovje streho nosilo 
in seje bilo bati, da se podre, začel je župnik priprav- 
ljati material, da podre hlev in sezida dvorano, katero 
pogrešamo za vse društvene prireditve. Med tem časom 
je pridno terjal zaostale cerkvene obresti, da bi s tem 
denarjem postavil dvorano. Bila je namreč sreča v ne- 
sreči, ker g. Hrovat ni mogel izterjati obresti, da so ta- 
ko ostale za zidanje dvorane. 
Dušnopastirsko delovanje je šlo zelo počasi na bo- 
lje. Neprestani strah pred senožeškimi zabavljačije si- 
lil duhovščino, daje spovedovala za Velikonočno spo- 
Procesija na praznik sv. R. T. (6. 6. 1912) je bila do- 
bro obiskana. Ljudje so rekli, da že 20 let ni bilo tako 
veličastne procesije v Senožečah. Procesija na Veliko 
soboto l. 1911 je bila namreč kljub lepemu vremenu sla- 
bo obiskana. 
9. junija 1912 je bila ustanovljena bratovščina Pres- 
vetega Srca Jezusovega z namenom, da bi se neskončno 
usmiljeno Srce Jezusovo usmililo ubogih zaslepljenih 
župljanov. V ta namen je župnik tudi naprosil misijo- 
narje družbe Srca Jezusovega, da bi vodili misijon v 
Senožečah prihodnje leto v Velikonočnem času. Določil 
seje čas od H. do 16. sušca 1913. 
Župna cerkev sv. Jerneja Apostola v Senožečah 
ved tudi pri podružnicah, kakor je bilo od nekdaj v na- 
vadi. V iupni cerkvi je bilo obhajanih v Velikonočnem 
času nekaj nad 700 ljudi. Okrog 100 jih je opravilo pri 
podružnicah. Ostalo jih je veliko brez Velikonočne spo- 
vedi. Vseh obhajil v iupni cerkvi je bilo 3765. 
Koncem meseca maja je bila dekanijska vizitacija. 
G. dekan Matija Erzarje nadzoroval verouk v štirira- 
zredni šoli v Senožečah 23. 5. dopoldne, popoldne pa v 
Dolenji vasi enorazredno.17 
pak še zelo o. 
10-20 glasov, 
kimavci. 
25. 8. je bila v iupni cerk- 
vi vojaška sv. maša. Daroval 
je sv. mašo župnik. Vojaška 
godba je igrala med sv. 
mašo. Celo vojaki, zlasti 
častniki, so dali lep zgled Se- 
nožečanom, da so nekateri iz 
radovednosti prišli v cerkev. 
Bile so vojaške vaje. Koncem 
decembra 1912 so bile 
občinske volitve v vseh šti- 
rih občinah župnije.'" Sena- 
dole in Dolenja vas sta voli- 
li občinski odbor, kije bil po 
večini zastopan po odborni- 
kih - pristaših SLS. V Se- 
nožečah je bil boj med libe- 
ralno stranko in SLS zelo 
hud. Boj je bil zato zelo 
kočljiv, ker nasprotje gospo- 
dujoči liberalni stranki še 
vedno ni bilo načelno, am- 
sebno. Ostala je pri volitvi v manjšini za 
V Lužah je zmagal župan Kralj s svojimi 
Enorazredno trivialka v Senožečah je bila ustanovljena okrog 
leta 1X05. dve desetletji pozneje je bila razširjena v dvorazre- 
dico. Leta 1835 seje šola iz kuplanije preselila v lastno stavbo 
z dvema učilnicama in dvemi učiteljskimi stanovanji. Leta 1875 
je bila razširjena v trirazrednico, vendar se je že naslednje 
leto preselila v novo večjo zgradbo s štirimi učilnicami in prav 
toliko stanovanji. Stirirazredni osnovni šoli v Senožečah se je 
okrog leta 1900 pridružila še enorazrednica v Dolenji vasi. 
Arhiv osnovne šole v Senožečah, Šolska kronika 1945; Arhiv 
Pri teh volitvah, npr. pri agitaciji je postopal orga- 
nist Gee nepostavno in je bil vsled tega obsojen na 10 
dni zapora. Ker je menil, da bo šlo vedno po njegovi 
volji tudi pri cerkvenem petju naprej, gaje župnik silil 
v to, da bi napravil vsaj mešan pevski zbor. Toda Gec 
seje temu uprl. Na pritisk in žuganje župnika, da tako 
ne more iti dalje in da bo primoran službo razpisati, je 
Gec rekel: "Le probirajte z drugim!" Nato mitje žup- 
nik odpovedal službo. Poklical je za organista cerkov- 
Slovenije. Okrajni gradbeni urad Postojna; Postojinsko okrajno 
glavarstvo, Postojina 1889, str. 113-115. 
111    V občini Dolenja vas so bile še vasi Potoče, Otošče in zaselek 
na Hribu, v občini Senožeče pa še vas Gabrče. Občini Laže in 
Senadole sta obsegali samo ti dve naselji. 
VSE ZA ZGODOVINO 
64 ZGODOVINA ZA VSE 
nikovega sina iz Cerkelj, Franca Košnjeka, kije prišel 
10. novembra 1912. Župnik mu je dajal hrano in 20 K 
mesečno. Gecje imel 50 K mesečno. 
Do konca jeseni je bila dvorana po večini dovršena. 
Dolga j e 14,8 m, široka 8 m, visoka 4,7 m... Vsa dvora- 
na je stala 6841,92 K. " 
"L. 1913 je prineslo župljanom več blagoslova. Vsa- 
koletno darovanje za sveče je bilo 1. 1. Darovali so 72 
K. L. 1911 samo 38,40 K. Napredek. 31. l.je bilo ce- 
lodnevno čaščenje, kije bilo, hvala Bogu, dobro obi- 
skano v primeri s prejšnjimi leti. Župnik je prišel mese- 
ca svečana navzkriž z Josipom Zelenom19, katerega je 
izročil finančniprokuraturi v izterjanje glavnice 2200 
K podružnici v Lažah in obresti v znesku 1970 K. Bilje 
3. marca pri deželnem sodišču v Ljubljani obsojen v 
plačilo glavnice in obresti. Vendar pa ta jeza ni dolgo 
trpela, ker mu je župnik dokazal, daje storil le svojo 
dolžnost. Misijonje bil kot dogovorjeno od 8. do 16. 
sušca. Vodili so ga gg. misijonarji družbe Srca Jezuso- 
vega iz Ljubljane. Superior Valentin Eržen, gg. Flis in 
Pohar. Udeležba je bila še dosti dobra. S svojo odsot- 
nostjo so se odlikovali le senožeški možje, katerih je 
ostalo brez spovedi • polovica. Vseh obhajancevje bi- 
lo 1685. Bolehni in stari so opravili misijonsko po- 
božnost doma pri podružnicah. Sklepna procesija je bila 
veličastna na Cvetno nedeljo. Udeležilo se je je tudi 
nekaj takih, ki niso opravili misijonske pobožnosti. 
Stari Garzar olii je ljudi odganjal od misijona, a ni 
veliko dosegel. Zadela je starega vdovca Garzarollija 
hitra kazen, da so celo njegovi pristaši kazali nanj, da 
zdaj razumejo zakaj zabavlja čez vero in ljudi odganja 
od cerkve. Porodila je njegova kuharica nezakonskega 
otroka tri dni po sklepu misijona in ljudje so kazali nanj, 
daje oče. 
Vsušcuje Marijina družba priredila igro v nedode- 
lani dvorani. Po misijonuje začel župnik takoj nabirati 
žene za ustanovitev Marijine družbe za žene. " 
"Delo pri dvorani seje v /. 1913 nadaljevalo... Ma- 
rijina družba deklet je dobila novo zastavo... Dne 29. 
6. je bila dvorana blagoslovljena in tudi zastava Mari- 
jine družbe. Slavnostni govor v cerkvi je imel g. Andrej 
Ažman, katehet v Postojni. Udeležil se je slovesnosti 
kaplan izHrenovicg. Martin Dimnik. V dvorani je imel 
govor domači župnik in nato blagoslovil dvorano. Slo- 
vesnosti seje udeležila po svojih zastopnicah dekliška 
Marijina družba iz Trsta in skoraj polnoštevilno Mari- 
jina družba iz Hrenovic20. Slovesnost je bila lepa. Libe- 
ralci so škripali z zobmi. 
Od 24. do 27. avgusta seje vršil katoliški shod v Ljub- 
ljani, katerega seje 5 župljanov udeležilo. 24. 8. zjutraj 
je umrl nagloma Janez Ferfila, posestnik v Senožečah ... 
Ker ni bil 28 let pri spovedi, mu je g. kaplan odrekel 
cerkveni pokop. Pokopal gaje... župan Garzarolli. Ker 
je imela požarna bramba 24. 8. veselico in so bili v 
Senožečah muzikantje, je Garzarolli tudi te najel, da so 
godìi za pogrebom. Kljub temu je pa mlačne Senožečane 
ta pogreb zelo oplašil in ne marajo biti pokopani ne- 
cerkveno. Dobre je pa utrdil, češ da ni enaka mera za 
dobre in slabe. " 
"Sprejem žena v Marijino družbo je bil 19. 10. Spre- 
jetih je bilo po domačem župniku 36 žena. Kažejo veli- 
ko veselje do družbe. Ker je bilo sv. leto, priganjalo se 
je župljane k sprejemu sv. zakramentov za sv. leto. Žen- 
ske so večinoma opravile. Moški pa mislijo, da ne sme- 
jo več kot enkrat k spovedi. Opravilo malo mož sveto- 
letno pobožnost." 
"Dne 23. novembra smo priredili na novem odru pr- 
vo mešano igro. 30. novembra je imel dr. (Vladislav) 
Pegan, kandidat SLS (za deželni zbor), v dvorani prvi 
nemoteni shod v Senožečah. Dr. Ignacij Žitnik ni mogel 
nashodkerjezbolelinumrlvLeoninumu30.12.1913. 
Ker je bilo vreme skrajno slabo se ni nihče iz župnije 
udeležil pogreba. Dne 28.12.1913 je priredilo Društvo 
za otroško varstvo veselico v dvorani. Sodelovali sta 
obe stranki pri prireditvi. Seveda to ni b(lo všeč Garza- 
rolliju in tudi Anton Suša, odbornik društva za otroško 
varstvo je pomagal zabavljati čez prireditev. Veselica 
je dobro uspela. 
L. 1913 so bile prekrite in popravljene vse podružni- 
ce, ki so bile v slabem stanju. In sicer v Gabrčah, v 
Potočah, kjer so nastavili tudi cerkovnika na pritisk žup- 
nika, ker bi (župnik) sicer odpovedal vsako sodelova- 
nje pri Živinorejski zadrugi. Popravila seje cerkev v 
Lažah in v Dolenji vasi. " 
"V letu 1913 seje versko življenje precej poživilo- 
Obisk cerkve j e postal boljši. Samo g. kaplan seje za- 
meril Senožečanom, ker jih je zmerjal na prižnici in ta- 
ko so začeli agitacijo proti obiskovanju službe božje ob 
10 h. Vseh obhajancevje bilo v l. 1913 6795. Gotovo 
malo za tako župnijo, a vendar veselo znamenje, da Iju- 
19 Prej omenjeni bivši senožeški župan (¡866-1874) in deželni po- 
slanec (1895-1901) Jože Zelen, do leta 1913 tudi predsednik 
katoliške Hranilnice in posojilnice v Senožečah. 
20 Sosednja župnija, kije prvotno obsegala ves zahodni krak Piv- 
ke vključno s Postojno in je bila konec 18. in v 19. stoletju 
razdeljena na manjše. Sedež dekanijc je ljubljanski škof •• 
1844 prenesel v Postojno. Franc Rupnik, Zgodovina hrenovii' 
ke župnije, Hrenovice 1935. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 65 
bežen Božja deluje v srcih župljanov. " "Senožečam gre- 
do pa še vedno neradi v cerkev, še nerajši (težje) pa kaj 
darujejo za cerkev. Dne 31. 1. 1914 je bilo celodnevno 
čaščenje Sv. R. T, kije bilo še dosti dobro obiskano. Le 
moški menijo, da jim ni treba opravljati nobene po- 
božnosti. " "Dne 19. 4. seje oznanilo, da se bo delil 
zakrament sv. birme 26. 5. Oznanili so se pogoji za bo- 
tre. Nastal je takoj odpor pri onih botrih, ki niso in 
nočejo opraviti Velikonočne spovedi. Obenem seje 
oznanilo, da naj tisti ženini in neveste, ki ne kažejo prav 
nič krščanskega življenja, se prej nauče ves katekizem, 
predno hočejo biti oklicani. 
Dne 17. 5. je imel kandidat SLS dr. Lovro Pogačnik 
volilni shod. Z njim je prišel tudi deželni in državni po- 
slanec Josip Gostinčar. Shod je bil v dvorani in ni bilo 
nobenega nasprotnika na shodu, ker so imeli liberalci 
shod v Dolenji vasi... Govoril in lagal je profesor Rei- 
sner iz Ljubljane. Treba je bilo liberalne laži podreti. 
Zato je svetoval župnik Bester kandidatu za državni zbor 
naj priredi dr. Lovro Pogačnik volilni shod v Dolenji 
vasi takoj v ponedeljek 18. 5. Kako je Reisner lagal 
liberalcem na shodu so povedali še isti večer župniku 
senožeški liberalci, ki so šli s shoda. Izjasnili so se, da 
"i bih dobro, če bi priredila en poslanec SLS in en li- 
beralni poslanec skupen shod, da se hočejo prepričati 
na svoja ušesa, kdo ima prav. Seveda so liberalci kljub 
dvomom volili liberalno. 
Shod v Dolenji vasi seje vršil na vrtu župana Ivana 
Franetiča. Takoj so prihruli na shod Anton DavidSuša, 
Anton Može in Jožef Grahor iz Dolenje vasi. Ti so skušali 
motiti kandidata SLS z medklici, toda ko so dobili od 
kandidata in navzočih mož - volivcev zaslužen odgo- 
vor, so nekaj časa mirovali. Na vprašanja kandidata 
SLS je v imenu navzočih liberalcev in socialdemokra- 
tov izjavil Anton David Suša sledeče: "Prav je, da so 
na Francoskem cerkve zaprli in prodali; dobro bi bilo, 
ko bi se zgodilo tudi pri nas. Zakon naj bo razvezljiv, 
vlada naj prosta ljubezen. " Sploh so nasprotniki SLS 
Pokazali, da nas ne ločita politika in gospodarstvo, am- 
pak vera. 
Velikonočne opravljene spovedi listke so prinesli po 
večini vsi botri in botre. Le trgovec Anton Suša noče o 
tem nič slišati in davčni eksekutor Maks Moravec seje 
dolgo ustavljal. Potem je poslal listek, seveda izposo- 
jenega od drugega. S tem j e premagana tista senožeška 
'Wa in svojeglavost, da duhoven ne sme nič ukazati. 
Vbenem sopa liberalci pokazali veliko hinavščino. 
Dne 26. 5. 1914 je bilo birmovanje v Senožečah. Za- 
krament sv. birme so delili presvitli knezoškofDr. An- 
on Bonaventura Jeglič. Bili so zadovoljni, ker so vide- 
li, da se mrzla srca senožeških župljanov tajajo in ogre- 
vajo v ljubezni do Boga. " 
"Društvo sv. Bonifacija je začelo izdajati v sloven- 
skem jeziku periodični list Resnica, katerega je 28. 6. 
1914 razdeljeval cerkovnik Maks ••• pri cerkvenih vra- 
tih. Tega pa niso mogli preboleti liberalci in Vekoslav 
Goreč, sodnijski oficijant (uradnik) je ovadil župnika 
Beštra orožništvu zaradi kolportaže. Sodba seje vršila 
pri •. ••. dež. sodišču v Ljubljani, kjer je bil župnik po- 
polnoma oproščen. 
Na dan Sv. Petra in Pavla zvečer seje raznesla govo- 
rica po župniji, da sta bila umorjena v Sarajevupresto- 
lonaslednik Franc Ferdinand nadvojvoda in nj. sopro- 
ga vojvodinja Zofija. Vest je bila resnična. Umorjena 
sta bila od srbskih zarotnikov. Dne 6. 7.1914 je bila za 
umorjenega prestolonaslednika in nj. soprogo slove- 
sna sv. maša z libero, katere seje udeležila šolska mla- 
dina, •. ••. uradništvo in občinski zastopi. Med pošteni- 
mi župljani vlada splošna žalost zaradi umora, liberal- 
ci sepa na tihem vesele. " 
"Avstrija je zaradi umora prestolonaslednika in nj. 
soproge stavila na odgovor Srbijo... Toda o tem bodo 
poročali zgodovinarji. Težko pa, da bi poročali zgodo- 
vinarji, kaj je bil pravi vzrok evropske vojske. 
Sv. Pavel ap. napoveduje čase, v katerih ljudje zdra- 
vega nauka ne bodo prenesli, ampak se bodo obrnili k 
pravljicam etc. In zdaj so taki časi! Ljudje so splošno 
versko mlačni, veliko jih je popolnoma brezvernih. 
Hladnokrvno greše zoper Sv. Duha. Poglavitni grehi 
imajo veliko privržencev. Sploh se mora vsak resen krist- 
jan vprašati kaj bo z vesoljnim človeštvom, ako bo hu- 
dobija tako bujno napredovala! Razmere niso veliko 
boljše kot pred vesoljnim potopom. Evropska vojska 
naenkrat začne dramiti grešno Evropo iz pogubnega 
spanja. Toda vsi niso hoteli spoznati Božjega klica, am- 
pak so v svoji zakrknjenosti iskali krivcev te strašne voj- 
ske, da bi svojo jezo vsaj nekoliko ohladili. Neumni in 
hudobni liberalci so začeli dolžiti duhovnike, da so kri- 
vi vojske. Iskali so krivcev vojske tako dolgo, daje pre- 
prosto ljudstvo začelo uvidevati neumnost liberalne tr- 
ditve in se jim je začelo smejati. " 
Tako je napisal zgodbo o delno premagani krizi ver- 
skega življenja v župniji Senožeče župnik Janez Ev. 
Bester. Iz pričujočega zapisa je razvidno, da so se- 
nožeški župniki tega časa, vključno z Beštrom, krizo 
razumeli izrazito politično, čeprav je Bester svoje pred- 
hodnike in pomočnike zaradi preveč političnega delo- 
vanja pri premagovanju te krize kritiziral. Priporočal 
in izvajal je bolj versko akcijo ter pri tem tudi žel večje 
VSE ZA ZGODOVINO 
66 ZGODOVINA ZA VSE 
uspehe kot njegovi predhodniki. Končni cilj, pripeljati 
izgubljene ovčice nazaj k zanesljivemu in edino pravil- 
nemu duhovnemu vodstvu Cerkve, paje bil isti. Pri du- 
hovnem vodstvu so vsi razumeli tudi politično delova- 
nje ljudi, ki naj ne bi bilo v nasprotju z načeli Sloven- 
ske ljudske stranke. Dejansko je župnik Bester prav z 
intenzivnejšim verskim življenjem popravljal politično 
sliko župnije. Politika je bila z vero neposredno preple- 
tena, kar so s svojim delovanjem in propagando ves čas 
dokazovali tudi nasprotniki v liberalni stranki. 
Pri političnem razkolu v Senožečah ne smemo zane- 
mariti materialnih razmer oz. lastninskih odnosov, ki 
so delovanje posameznih protagonistov naše zgodbe v 
veliki meri pogojevali. K ostrini političnega in verske- 
ga konflikta pa so nedvomno veliko prispevale njihove 
osebne lastnosti in značajske poteze. Posebej so bili po- 
membni značaji vsaj treh glavnih udeležencev. 
Prvi med njimi je župan Franc pl. Garzarolli s svojo 
proti-cerkveno gorečnostjo. Garzarolli je bil ob prelo- 
mu stoletja daleč najbogatejši v Senožečah21 in je kot 
tak predstavljal interese bogatejšega sloja prebivalcev. 
Pri tem se je naslanjal na Narodnonapredno stranko, 
pri kateri je marca 1897 tudi neuspešno kandidiral na 
volitvah za državni zbor.22 Konec 50. in v začetku 60. 
let, pred Zelenom, je bil župan v Senožečah njegov oče 
Jožef Garzarolli, ki je verjetno v nasprotju z Zelenom 
predstavljal Bachovi vladi lojalno in slovenskemu na- 
rodnemu gibanju nenaklonjeno politično usmeritev. Sta- 
rega Garzarollija je leta 1866 izrinil predstavnik slo- 
venskega narodnega gibanja, Jože Zelen, kar je odno- 
som med obema družinama verjetno pustilo določen 
pečat. Ko je Franc Garzarolli začel politično delovati 
proti Zelenu, mu je bilo 35 let. Večino bogatejših Se- 
nožejcev je uspel pridobiti že pred politično ločitvijo 
narodnega gibanja na Kranjskem. V sedmih letih župa- 
novanja je politično prevladal tudi v štirih sosednjih 
vaseh oziroma v treh od štirih občin, ki so bile terito- 
rialno, gospodarsko in upravno vezane na Senožeče. 
Zato, da bi obdržal pridobljeni županski položaj, je iz- 
koriščal ves svoj vpliv, ki sta mu ga omogočala denar 
in župano vanje. Ker paje županstvo oz. občinski svet 
dobil na podlagi konflikta, kije bil v začetku res lahko 
bolj osebne narave, gaje moral pozneje tudi vzdrževati 
na tej podlagi. Konflikt se je, spričo razvoja kranjske 
politike, očitno politično obarval in ker je bila cerkev 
21 Sredi 90. let prejšnjega stoletja je plačeval okrog 140 goldi- 
narjev letnih davkov, sledila sta mu gostilničar Mušič in trgo- 
vec Zadnik z okrog 80 goldinarji davka, volilni imenik pa seje 
nadaljeval z volilnimi upravičenci, ki so plačevali manj kot 50 
goldinarjev. Jože Zelen npr. je bil s slabimi 12 goldinarji na 
24. mestu imenika. Arhiv Slovenije, Deželno predsedstvo za 
Kranjsko, Volilni spisi, f. 131. 
22 Vasilij Melik, Volitve na Slovenskem, str. 361. 
dobro agitacijsko izhodišče političnih nasprotnikov je 
versko življenje trpelo vse posledice lokalnega poli- 
tičnega spora. Garzarollijevo plemiško poreklo, bogas- 
tvo in politični vpliv v lokalni skupnosti so ga naredili 
oholega in gospodovalnega. Znane so anekdote o tem, 
kako si je z bankovci demonstrativno prižigal cigare. 
Takratna politična kultura kranjskih velmož, ki so jo 
vsakodnevno prinašali slovenski časopisi, pa tudi ni po- 
menila bistveno boljših zgledov. 
Drugo stran sta predstavljala Jože Zelen in župnik 
Ignacij Okorn. Zelen je bil na občinskih volitvah leta 
1890 poražen že pri svojih 60 letih. Za sabo je imel 
uspešen županski mandat v času slovenske narodne pre- 
buje in neuspešno kandidaturo na volitvah za deželni 
zbor julija 1877. Pet let po liberalni politični prevladi v 
Senožečah je bil na listi Katoliške narodne stranke iz- 
voljen v kranjski deželni zbor. Vpis v volilnem imeni- 
ku iz tega leta kaže na njegovo solidno gmotno stanje. 
Z 12 goldinarji letnega davka je sicer šele na 24. mestu, 
vendar je takrat gospodarstvo že prevzel sin Ivan, trgo- 
vec, kije z 22 goldinarji davka zasedal 13. mesto, dru- 
gi sin Tonček paje odpiral gostilno ob glavni cesti. Bolj 
odločilno je bilo to, da sta oba z župnikom Okornom 
pripadala precej starejši generaciji od Garzarollija (20 
let razlike) in da sta bila vajena narodne sloge. V nju- 
nem času od srede 60. do srede 80. let seje število tuj- 
cev (predvsem Nemcev) v Senožečah gibalo okrog 20 
oz. ni presegalo 2 %. Tako sta bila do volitev novem- 
bra 1886 redno izvoljena kot volilna moža v občini Se- 
nožeče, takrat pa sta to vlogo prevzela že Garzarolli in 
takratni senožeški župan, nadučitelj Karel Demšar.23 
Župnik Janez Evangelist Bester predstavlja tretjo ge- 
neracijo senožeških politikov tega časa. O njegovi ver- 
ski in politični gorečnosti neposredno govori zapis iz 
župnijske kronike, o njegovi sposobnosti pa to, daje v 
prvem letu župnikovanja v Senožečah opravil 2600 ob- 
hajil, v drugem letu (1912) 3765, v tretjem letu pa že 
6795 obhajil. Popravil in dodatno je opremil župno ter 
podružnične cerkve, zgradil društveno dvorano, uredil 
je cerkveno petje. Konec leta 1912 so v občinskem od- 
boru občine Dolenja vas dobili spet večino pristaši SLS, 
leto kasneje je imel kandidat SLS za deželni zbor po 
dolgih letih prvo nemoteno politično zborovanje v Se- 
nožečah. Tako je Bester v borih šestih letih napredoval 
od kaplana v Cerkljah na Gorenjskem do dekana v Po- 
stojni. 
Vse to pa pri ponovnem pokristjanjevanju Senožej- 
cev ni imelo velikega učinka. Sredi Velike vojne je 
Bester odšel na bolje in po vojnih zmešnjavah je z ita- 
lijansko zasedbo Primorske nastopil čas še večje 
23   Arhiv Slovenije, Deželno predsedstvo za Kranjsko, Volilni spi- 
si, f. 125-131. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 67 
zmešnjave. Vojni čas je ljudi spet nekoliko bolj prib- 
ližal Bogu, a v povojnem hlastanju za posvetnimi bla- 
gri seje zdelo, da so od Boga še bolj oddaljeni. Oblasti 
italijanskih katoličanov do slovenske Katoliške cerkve 
niso kazale velikega spoštovanja. Župan Garzarolli se 
je Italijanom predstavil kot član stare bergamske 
družine, ljudem paje zabrusil: "Za vašo Jugoslavijo ne 
dam počenega groša!" in začel uradovati v italijanščini. 
Leta 1921 je župni upravitelj (Franc Rupnik) razposlal 
pobiralce prostovoljnih prispevkov za novi mali zvon 
župne cerkve, ki so ga razbili pritrkovalci na veliko so- 
boto. Župan Garzarolli je pobiralca nagnal z besedami: 
"Za menoj ne bodo farji pevali in ne bo treba zvoniti, 
za menoj bo šla muzika."24 Toda razmere so se kmalu 
spremenile. Najprej so v Jugoslavijo emigrirali sodnij- 
ski uradniki, potem učitelji, sledili so bogatejši gostil- 
ničarji in trgovci. Prej strogo razdeljena prosvetna 
društva, kreditne in produktivne zadruge so se začeli 
združevati. Leta 1922 je na občinskih volitvah zmaga- 
la lista nove, "ne liberalne, ne klerikalne" generacije. 
Vse, kar je Senožejcem ostalo slovenskega, je bila ve- 
ra, od leta 1922 do 1962 pod duhovnim vodstvom žup- 
nika Janeza Vilharja, pravega primorskega Čederma- 
ca. Čez dobri dve desetletji seje za vero spet vse obrni- 
lo. Religija in politika sta nerazdružljivi. 
Zusammenfassung 
Hinter mir werden nicht die Pfaffen singen... 
Hinter mir geht die Musik 
Politische Kämpfe und Glaubensleben in der Krainer 
Provinz zu Beginn des Jahrhunderts 
Gestalt und Schärfe der politischen Spaltung zwischen 
liberalen und katholischen Politikern in Krain in den 
neunziger Jahren des vorigen Jahrhunderts wurden 
mancherorts von auf lokaler Ebene vorausgegangenen 
persönlichen Konflikten einzelner lokaler Honoratio- 
ren bestimmt. So spaltete sich die Öffentlichkeit in Seno- 
žeče, einem kleinen Marktflecken an der Straße von 
Ljubljana nach Triest, der nach der Umleitung des 
Verkehrs auf die Eisenbahn schon ein halbes Jahrhun- 
dert lang am Verfallen war, schon lange vor Ausbrach 
der politischen Konflikte auf Landesebene in zwei La- 
ger. Den politischen Konflikt in Senožeče löste Mitte 
der achtziger Jahre ein junger, aber doch recht ver- 
mögender Repräsentant des Kleinadels, eines damals 
schon im Niedergang begriffenen Gesellschaftsstandes, 
namens Franz von Garzarolli, der 1890 für mehr als 
dreißig Jahre das Amt des Bürgermeisters übernahm. 
Im Gegensatz zu den alten national denkenden poli- 
tischen Führern der Ortsgemeinschaft, die katholisch 
und konservativ eingestellt waren, begann sich Garza- 
rolli in der liberalen nationalen Fortschrittspartei zu 
betätigen. Wegen des großen politischen Einflusses der 
katholischen Partei versuchte er mit aller Kraft das 
Glaubensleben der Pfarrgemeinde zu zerstören und er- 
reichte in zwei Jahrzehnten ein hohes Maß an Säkulari- 
sierung in der Einwohnerschaft. Im Jahre 1911 kamen 
nur noch circa 20% der männlichen Einwohnerschaft 
von Senožeče den allernötigsten Glaubenspflichten 
nach. Die Seelsorger widersetzten sich einer solchen 
Politik größtenteils mit gegenlautender politischer Pro- 
paganda, doch ohne Wirkung. Erst das intensivere und 
strengere Glaubensleben, das der neue Pfarrer Janez 
Evangelista Bester mit dem Jahre 1911 einführte, kon- 
nte hier Abhilfe schaffen. Er half dem Glaubensleben 
in der Pfarrei bis zum Ersten Weltkrieg wesentlich wie- 
der auf die Füße, obgleich es ihm nicht gelang, auch 
den politischen Sieg zu erringen. Dennoch: Religiöses 
Leben und politischen Verhältnisse blieben auch später 
untrennbar miteinander verbunden. 
Arhiv župnije Senožeče, Kronika 1, str. 35, 71. 
VSE ZA ZGODOVINO 
68 ZGODOVINA ZA VSE 
Darja Mihelič 
"O STVAREH, ZAKADI 
KATERIH LJUDI, ZLASTI 
VLADARJE, HVALIMO 
ALI GRAJAMO"1 
O tradiciji zapravljivosti ljubljanske mestne vlade 
Steli in došteli smo leto 1994. V njegovi končnici 
smo se demokratično izrekli za novo upravno- 
občinsko razdelitev naše miniaturne države Slo- 
venije in na referendumu izvolili občinske vlade. Po- 
nekod se je glas ljudstva izrekel za enako ali podobno 
nazorsko in strankarsko usmeritev vladavine, kot je bi- 
la prejšnja, dragod paje prišlo do sprememb. To, zad- 
nje, seje zgodilo tudi v slovenski metropoli Ljubljani. 
Nova mestna vlada je poprijela za delo in za začetek 
pobrskala po nečednih dejavnostih stare. V prvih me- 
secih novega leta 1995 so mediji postregli s kostjo za 
glodanje: z vestjo o razposajeni zapravljivosti prejšnjih 
ljubljanskih mestnih veljakov. V decembra 1994, ob 
izteku mandata, so si (vsaj nekateri od njih) izplačali 
visoke dodatke za svoje odgovorno in garaško minulo 
delo. 
Imamo novo ljubljansko mestno vlado, ki pospravlja 
za svojo predhodnico. Se nam zato v bodoče piše kaj 
drugače? Je mar od oblastnikov sploh umestno pričako- 
vati zmernost? Prisluhnimo izkušnjam magistrac vitae 
- zgodovine o zadevnih vedenjskih vzorcih mestnih mo- 
gotcev. . % 
Zgodovinski dogodki in pojavi se sicer v konkretnih 
oblikah ne ponavljajo. Morda pa smemo iskati zgodo- 
vinsko stalnico v človeškem značaju, ki pogojuje rav- 
nanje in vedenje oblastnikov. Pod drobnogled bomo 
vzeli Ljubljano in nekdanje Ljubljančane oziroma nji- 
hove "mestne očete" v prvih stoletjih novega veka. 
Oglejmo si najprej tedanjo ljubljansko vlado! Mestu 
sta načelovala mestni sodnik in (po 15042) mestni župan. 
Sodnik je imel sodne pristojnosti, župan paje bil pred- 
stavnik mestne avtonomije. Bivši sodniki so pogosto 
kasneje postali župani. Sodnik in župan sta bila člana 
notranjega sveta, ki je štel 12 mož in je predstavljal 
premožne meščane. Širše telo je bil zunanji svet, v ka- 
terem je sedelo dva ducata moških. Še številnejše je 
bilo predstavništvo širše mestne skupnosti, t. i. občine 
ali gmajne, kije štelo 64 mož.3 
M Machiavelli, Il principe: "De his rebus, quibus homines, et 
praesertim principes, ¡audantur aut vituperantur. " 
Prim. •. Otorepec, Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem 
veku IV, Ljubljana 1959, št. 44. 
I. Vrhovec, Topograftški opis Ljubljane in zgodovina ljubljan- 
skega mestnega zastopa v minulih stoletjih, Letopis Matice slo- 
venske za leto 1885, Ljubljana 1885, 184-270; isti, Ljubljan- 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 69 
Ljubljanski župan je za svoje reprezentativno delo 
prejemal za tisti čas lepe dohodke, ki so se v 17. stol. 
gibali od 100 do 200 goldinarjev na leto: 1630 se mu je 
plača z dotedanjih 50 zvišala na 100 goldinarjev, 1673 
na 150, 1699 pa na 200. Kot član notranjega sveta je 
prejemal dodatek 25 goldinarjev. Za uspešnost je v drugi 
Polovici 17. stoletja mogel prejeti še 25 goldinarjev. 
Mestni svet je uspešnemu županu, ko seje le-ta poslo- 
vil od svoje funkcije, neredko naklonil še dragoceno 
darilo.4150 goldinarjev je sredi stoletja zadostovalo za 
nakup 3375 liber oz. funtov (po 0,56 kilograma)5 ali 
nekaj manj od dveh ton govedine. Govedina je bila v 
času pred uvedbo hlevske živinoreje v 18. stoletju raz- 
nieroma dražja kot danes. Za isti denarje mogel župan 
kupiti 600 viertlov (po 65 litrov)6 vina, torej 390 hek- 
tolitrov terana, ki pa je bil tedaj relativno cenejši kot 
danes. 
Sodnik je prejemal določen dodatek, saj je presojal 
med življenjem in smrtjo, sicer paje bil plačan za kon- 
kretne storitve. Svetniki so bili za svojo dejavnost 
Plačani s pavšalom. Za vsako dodatno opravilo so pre- 
jemali plačilo. 
Ne sodnika ne župana tedaj v Ljubljani niso postav- 
ljali s splošnimi volitvami, ampak so imeli pravico do 
odločanja mestni svetniki notranjega in zunanjega sve- 
ta ter zastopniki gmajne. Župana so volili vsako leto na 
Petek pred sv. Marjeto, ki sojo v Ljubljani praznovali 
'2. julija. Sodnika so volili okrog dva tedna kasneje, 
na dan sv. Jakoba, 25. julija. Volilni obredje bil v obeh 
Primerih podoben. 
Na dan vsakoletnih županskih volitev je dotedanji 
cestni župan ostal doma. Seje mestnega sveta je običaj- 
no skliceval župan, volilno sejo za župana paje sklical 
mestni sodnik. Svetniki so izmed sebe soglasno izvolili 
dva gospoda, da sta šla iskat dotedanjega župana na 
ski meičanje v minulih stoletjih, Ljubljana 1886; F. Zwitter, 
Starejša kranjska mesta in meščanstvo, Ljubljana 1929; S. Vil- 
fan, Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare 
Jugoslavije, Ljubljana 1961, 156-161; A. Svetina, Odlomki iz 
pravne zgodovine mesta Ljubljane od XVI. do XVIII stoletja, 
Kronika 12/1964, 205-208; Zgodovina Ljubljane, Prispevki za 
monografijo, Gradivo s posvetovanja o zgodovini Ljubljane, 
16. in 17. novembra 1983 v Ljubljani, Ljubljana 1984, zlasti 
prispevka S. Vilfan, Zgodovina Ljubljane do začetka 16. sto- 
letja (str. 75-95) in F. Gcstrin, Ljubljana v 16. in 17. stoletju 
(str. 105-120). 
A. Svetina, kol v op. 2, 206. 
Za maso funta, prim. S. Vilfan, Prispevki k zgodovini mer na 
Slovenskem s posebnim ozirom na ljubljansko mero (XVI.-XIX. 
Poletje), Zgodovinski časopis 8/1954, 68; Z. Herkov, Mjere Hr- 
vatskog Primorja s osobitim osvrtom na solne mjere i solnu 
trgovinu. Historijski arhiv u Rijeci i Pazinu, Posebna izdanja 
4. Rijeka 1971, 70-73. 
prim. S. Vilfan, kot v op. 5, 27-86. 
njegov dom. Slovesno sta ga pripeljala na rotovž. Župan 
je ob primernem nagovoru oddal svojo funkcijo in zna- 
ke svoje službe, to je usnjeno torbo z mestnimi listina- 
mi, mestne ključe in mestno skrinjico. Sodnik se mu je 
zahvalil za opravljeno odgovorno službovanje, potem 
pa seje bivši župan v spremstvu obeh izbranih gospo- 
dov vrnil domov. Županje bil lahko deležen ponovne- 
ga zaupanja in vnovične izvolitve. 
Podoben je bil postopek ob vsakoletnih volitvah sod- 
nika. Tega dne je ostal sodnik doma. Dva izbrana svetni- 
ka sta ga šla iskat na dom. Sodnik je prišel skupaj z 
njima pred rotovž. Odložil je sodno žezlo, se zahvalil 
za zaupano čast in se odpovedal dotedanji sodniški ob- 
lasti. Nato se mu je župan v imenu mestne vlade (magi- 
strata) zahvalil, izbrana spremljevalca pa sta ga pos- 
premila nazaj domov. Notranji svet je potem zunanje- 
mu svetu in gmajni za novega sodnika predlagal dva 
kandidata, od katerih je bil običajno eden dotedanji sod- 
nik. Izbor je bil v rokah zunanjega sveta in gmajne. 
"Volilno telo" glede predlaganih kandidatov ni bilo 
vedno soglasno. Ob volitvah je včasih prišlo do hudih 
razprtij, ki so jih svetniki označili kot pravi upor občinar- 
jev. Tako je bilo npr. leta 1605.7 
Tudi s prisotnostjo (in sklepčnostjo?) pri volitvah ni 
bilo vedno najboljše. Na dan sv. Jakoba, 25. julija 1636, 
so župan, svetniki in člani občine sklenili z globo kaz- 
novati vse tiste svetnike in občinarje, ki se na izrecno 
županovo opozorilo niso udeležili volitve sodnika ter 
so navzlic prepovedi odpotovali.8 
Volitve so se dogajale ob živahnih, ne ravno zmer- 
nih, zdravljicah. Tako si namreč moremo razložiti pi- 
sni ukaz nadvojvode Ferdinanda z dne 2. julija 1615, 
da se poslej volitev sodnika ne sme več opravljati po- 
poldne, marveč ob štirih ali petih zjutraj. Pobudnik uka- 
za je bil ljubljanski škof Hren, znani duhovni vodja pro- 
tireformacije na Slovenskem. Poštar Miha Taller gaje 
namreč obvestil, da so svetniki popoldan že vsi pijani. 
Poslej naj bi šli mestni svetniki pred volitvami še k maši, 
da bi volili v treznem stanju in ne bi prisegali "v 
rožicah".9 
Mestni možje pa so tudi sicer ob vseh mogočih pri- 
ložnostih prirejali zapravljive reprezentančne požrtije 
na lastne in tuje stroške. Ob izvolitvi in ob glavnih mest- 
7 Zgodovinski arhiv Ljubljana, Zbirka rokopisnih elaboratov, V. 
Fabjančič, Sodniki in župani. Na uporabo tega vira, deloma 
pa tudi na zamisel o pisanju teh vrstic, meje usmeril B. Otore- 
pec, ki se mu zahvaljujem za nasvet. 
8 Kot v op. 7. 
9 Kot v op. 7. 
VSE ZA ZGODOVINO 
70 ZGODOVINA ZA VSE 
nih pravdah je moral mestni sodnik na lastne (glej spo- 
daj!) stroške vabiti na slavnostno pojedino, ki ni bila 
poceni.10 Jedlo in pilo pa seje tudi ob številnih dragih 
priložnostih. Nedvomno so davkoplačevalci že pred sto- 
letji - radi ali neradi - prispevali tudi za reprezentančne 
stroške svojih izbrancev. 
Izkazani izdatki za priložnostne pojedine so bili včasih 
tako nezaslišano visoki, daje mestni svet podvomil v 
verodostojnost vpisov mestnega blagajnika (ki morda 
pri vsej stvari tudi dejansko ni bil povsem nedolžen). 
Na seji mestnega sveta 17. avgusta 1635 so v delu mest- 
nega blagajnika Marka Vica odkrili nepravilnosti: pre- 
visoko je zaračunal izdatke za obede na Dolgem grab- 
nu, v Šujici in pri objezdenju mestnega pomirja, sploh 
paje "delal vpise", kakor se mu je zljubilo." 
Za vzorec enoletnih reprezentančnih stroškov mest- 
ne vlade pokukajmo v priloge h knjigam izdatkov me- 
sta Ljubljane za leto 1651.12 Med njimi najdemo 
stroškovnike za štiri obilne požrtije ljubljanske mestne 
vlade z datumi 22. junij, 26. julij, 8. in 22. avgust. Pri 
prvi pojedini je Ljubljani načeloval duo župan Jurij Ber- 
tas in sodnik Dominik Brogiol. V petek, 7. julija 1651, 
je bil Jurij Bertaš ponovno izbran za župana, na sod- 
niškem mestu paje Brogiola na dan sv. Jakoba 25. juli- 
ja zamenjal Jakob Seiter.13 Njegovemu nastopu je že 
takoj sledila kulinarična orgija. Ker najdemo stroške za 
to pojedino med izdatki mestne vlade, se upravičeno 
poraja dvom, da je sodnik ob izvolitvi prirejal "spre- 
jem" na lastne stroške. Praksa veselega žretja seje na- 
daljevala tudi v avgustu. Redka so znana imena 
srečnežev, ki so se redili na reprezentančne stroške ljub- 
ljanske mestne vlade. 
Prva pojedina je bila, kot rečeno, okrog 22. junija v 
Dolgem grabnu. Oglejmo si stroške zanjo, ki so datira- 
ni z omenjenim dnem. 
gld krc 
60 liber govedine po 4 solde 
dodatek 
1 tele 
2 jagnjeti po 40 krajcarjev 
koštrunovina 
2 purana 
2 4014 
20 
2 8 
1 20 
54 
2 40 
10 
11 
12 
13 
14 
J. Mal, Stara Ljubljana in njeni ljudje. Kulturnozgodovinski 
oris, Ljubljana, 1957, 11. 
Kot v op. 7. 
Zgodovinski arhiv Ljubljana, Cod. XIII, 68. 
Kot v op. 7. 
Goldinar ima 60 krajcarjev; 240 soldovje v tem primeru ena- 
kovrednih 160 krajcarjem, sold je bil torej vreden 2/3 krajcar- 
1 par kopunov 1 
5 parov golobov po 12 krajcarjev 1 
6 parov piščancev po 15 krajcarjev15 1 30 
1 par kokoši 24 
1 zajec 20 
1 šunka 30 
2 prekajena volovska jezika 
po 16 krajcarjev 32 
2 petelina, 2 salami, 4 klobase 1 
6 liber špeha po 10 krajcarjev 1 
masleni kruh 1 
drug kruh 3 52 
moka 36 
6 1/2 libre masla po 10 krajcarjev 1 5 
9 1/4 libre masti po 10 krajcarjev 1 32 1/2 
limone 6 
citrone 20 
18 pomaranč 18 
1 libra mandljev 36 
začimbe16 5 30 
1 libra parmezana 40 
svež sir 20 
skuta 16 
jajca 30 
2 viertla mleka 16 
svež grah 10 
1 1/2 viertlaješprenja 20 
sadje 48 
kislo zelje 24 
redkev, solata, zelenjava 30 
IS 
ja. Za denarne sisteme, prim. S.Vilfan-B. Olorepec-V. Valen- 
cia, Ljubljanski trgovski knjigi iz prve polovice 16. stoletja, 
SAZU, Viri za zgodovino Slovencev 8, Ljubljana 1986, 168- 
184; S. Vilfan, Temelji in razvoj denarnih sistemov v sloven- 
skih deželah do 17. stoletja, Zgodovinski časopis 40/1986, 397- 
412. 
Za možen način priprave golobov ali piščet povzemimo enega 
od receptov (pod št. 33) v sicer kasnejših Kuharskih bukvah, 
Lubiana 1799, ki jih je iz nemščine prevedel V. Vodnik: Pishe- 
ta, al golobi v zherni polivki: Kader jih sakolesh, perstre.si kri 
vje.sihi v 'eni skle.dizi inu kri sje.siham vkup pome.shaj. Pis- 
heta al golobe deni v ' koso s ' srovim maslam, de se navsame- 
jo, sraven enmalo petershila inu dishave; posebej sturi eno 
preshganje s ' enmalo zukram, to deni zhes pisheta al golobe, 
perli ' rumene shupe, zherniga vina, pusti pisheta al golobe 
notri kuhati, sadnizh deni sraven kri v'jesihi, soli', inu soka 
od temone, pusti she enkrat savre.ti, daj na miso. 
Priložen je poseben stroškovnik za začimbe, ki omenja nabavo 
1/2 libre popra, 2 lotov (po 17,5 grama, prim. S. Vilfan, kot v 
op. 5, 68) muškatovega oreška, 1/2 lota nageljnovih ibic, 2 
liber sladkorja, 1/4 lota žafrana, 3 lotov cimeta, 2 liber riža, 2 
liber velikih rozin, 2 liber navadnih rozin. Pri izračunu cene 
za sladkor je prišlo do napake, ker je upoštevana polovična 
cena za libro, končni seštevek vseh postavk pa je pravilen. 
16 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 71 
3 viertli kisa 
2 libri olja17 
4 viertli soli 
51 viertlov dolenjca po 10 krajcarjev 
63 1/2 viertla terana po 15 krajcarjev 
21 viertlov vipavca po 20 krajcarjev 
2 viertla vina "dicane" po 48 krajcarjev 
oskrbnikom, ki so v treh "rundah" 
Pripeljali gospode 
dvema oskrbnikoma za živila 
dvema, ki sta peljala gospode Ludwiga 
Schonlebla, Hannsa Keringerja, Josepha 
Bosio, Petra Schlafferja in Gregorja Mazóla 
kuharju Hannsu Planckhu 1 srebrno 
krono 
36 
32 
20 
8 30 
15 52 1/2 
7 
1 36 
1 20 
40 
30 
skupaj 75 32 
Cenejša in skromnejša je bila zabava na Moravi, o 
čemer poroča stroškovnik z dne 26. julija istega leta. 
gld krc 
1 kozliček 
koštrunovina 
1 par kopunov 
4 pari piščancev po 12 krajcarjev 
3 pari golobov 
2 prekajena goveja jezika 
kruh 
Masleni kruh 
moka 
jajca 
5 Hber masti po 10 krajcarjev 
5 Hber masla po 12 krajcarjev 
sadje 
fedkev, solata 
1 libra olja 
1 viertel kisa 
2 citroni 
*0 pomaranč 
30 viertlov terana po 15 krajcarjev 
30 viertlov dolenjca po 12 krajcarjev 
»0 viertlov vipavca po 20 krajcarjev 
oskrbnikom, ki so dvakrat vozili gospode 
dvema oskrbnikoma za živila 
7 
6 
3 
40 
22 
4 
48 
40 
32 
20 
40 
27 
20 
50 
51 
10 
16 
12 
16 
10 
30 
20 
40 
24 
Šujici. O zaužitih živilih pripoveduje stroškovnik z dne 
8. avgusta. 
gld krc 
70 Hber govedine po 4 solde 3     6 2/3 
dodatek 20 
1 tele 2           8 
2 kozlička po 40 krajcarjev 1 20 
1 puran 2           8 
1 par kopunov 1 
2 para kokoši 1 
6 parov piščancev po 12 krajcarjev 1          12 
3 pari golobov 40 
1 šunka 30 
2 prekajena goveja jezika 32 
4 klobase, 2 petelina, 2 salami 1 
5 liber špeha po 10 krajcarjev 50 
limone 6 
2 citroni 12 
12 pomaranč 12 
2 libri parmezana po 40 krajcarjev 1 20 
sveži sir 20 
6 Hber masla po 12 krajcarjev 1 12 
jajca 30 
2 viertla mleka 16 
masleni kruh 48 
drugi kruh 3 
moka 27 
9 Hber masti po 10 krajcarjev 1         30 
sadje 48 
koleraba in zeljne glave 30 
kislo zelje 40 
grah 12 
2 viertla j ešprenj a po 12 kraj carj ev 24 
redkev, solata in zelenjava 24 
4 viertli soli 20 
1 libra olja 16 
2 viertla kisa po 16 krajcarjev 32 
začimbe18 4 
57 viertlov terana po 15 krajcarjev 14         15 
46 viertlov dolenjca po 9 krajcarjev 6        54 
17 viertlov vipavca po 20 krajcarjev 5        40 
1 star19 ovsa 1         36 
mežnarju v Dobravi za seno in sol 2         20 
sku Paj 28 32 
Poletni dnevi so bili kaj pripravni za piknikovanje. 
•••• dva tedna za zabavo na Moravi je sledila nova na 
17 
Po okroglo 0,6 litra, prim. Z. Herkov, kot v op. S, 45-46. 
18 Za začimbe je ohranjen poseben, podroben stroškovnik. Ome- 
nja nabavo 1/2 libre marcipana, 1/2 libre sladkorja, 1 libre 
riža, 1/4 libre popra, 1 lota muškata, 1 lota nageljnovih ibic, 2 
lotov cimeta, 1/4 lota žafrana, po 1 libre rozin dveh boljših 
vrst; zanimivo je, da se v tem obračunu prvi dve postavki po- 
novita in sta dvakrat obračunani. Gre za dejansko stanje, za 
napako ali goljufijo? 
19 106 litrov, prim. S. Vilfan, kot v op. 5. 
VSE ZA ZGODOVINO 
72 ZGODOVINA ZA VSE 
milodar za magistrat 1 renski tolar 1   46 2/3 
kuharici Uršuli 2 8 
prekajen goveji jezik 
0,56 kg slanine / masti 
16 
10 
skupaj 68 25 1/3      Cene mleka in mlečnih izdelkov 
Četrta priložnost za veseljačenje je sledila že čez ka- 
ka dva tedna, ko sije ljubljanska vlada ogledala (mest- 
na?) vrata, grajsko utrdbo in kaznilnico, čas pa si je 
krajšala z jedačo in pijačo, kar dokazuje stroškovnik z 
dne 22. avgusta 1651. 
gld        krc 
koštrunovina 
8 liber govedine po 4 solde 
1 jagnje 
2 para piščancev po 10 krajcarjev 
2 para golobov 
1 petelin 
kruh 
masleni kruh 
jajca 
3 1/2 libre masti po 10 krajcarjev 
1/2 libre riža 
1 citrona, 6 pomaranč 
koleraba in zeljne glave 
6 viertlov vipavca po 20 krajcarjev 
20 viertlov terana po 16 krajcarjev 
3 viertle dolenjca po 12 krajcarjev 
začimbe 
2 
5 
23 
21 1/3 
40 
20 
26 1/2 
14 
16 
20 
9 
35 
8 
14 
12 
20 
36 
30 
skupaj 12      452 
Našteti podatki o stroških pojedin omogočajo sesta- 
vo cenikov za razna zaužita živila. Za lažje razumeva- 
nje posodobimo količinske mere in poenotimo cene v 
krajcarje. 
Cene mesa 
0,56 kg govedine 
tele 
jagnje / kozliček 
zajec 
puran 
kopun 
petelin 
kokoš 
piščanec 
golob 
šunka 
2 2/3 
128 
40 
20 
80-128 
30-32 
14 
12-15 
5-7 1/2 
6-6 3/4 
30 
65 1 mleka 8 
0,56 kg masla 10-12 
0,56 kg parmezana 40 
Cene sadja in žitaric 
1 citrona 6-8 
1 pomaranča 1 
0,56 kg mandljev 36 
0,56 kg riža 12-16 
651ješprenja 12-13 1/3 
1061 ovsa 96 
Cene začimb in dodatkov k jedem 
0,61 olja 16 
65 1 kisa 12-16 
65 1 soli 5 
0,56 kg sladkorja 80 
0,56 kg rozin 12-16 
0,56 kg marcipana 40 
0,56 kg popra 52-53 
17,5 g cimeta 10 
17,5 g nageljnovih žbic 10-12 
17,5 g muškatnih oreškov 16 
17,5 g žafrana 106-104 
Cene vina 
65 1 dolenjca 9-12 
65 1 terana 15-16 
65 1 vipavca 20 
65 1 vina "dicane" 48 
Denarne enote21 
1 goldinar = 60 krajcarjev = 90 soldov 
srebrna krona = 128 krajcarjev 
renski tolar = 106 2/3 krajcarja 
Pogled na stroškovnike razkriva, da sta bili glavni 
potrošni postavki vseh pojedin vino in mesnine. Znašali 
sta od slabih dveh tretjin do štirih petin vseh stroškov. 
Visoki so bili zlasti izdatki za vino. Po zaporedju go- 
stij so znašali 44%, 59%, 39% in 62%. Strošek za zaužito 
vino je bil visok zlasti pri obeh "skromnejših" pojedi- 
20   Izračun je zaokrožen navzgor, tako daje 5/6 krajcarja upošte- 
vano kot cel krajcar. 21 Prim. op. 14. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 73 
nah (drugi in četrti). Izdatki za mesnine pa so znašali 
22%, 14%, 23% in 19% porabljenih sredstev. 
V celotnih stroških vseh pojedin so stroški za vino 
znašali blizu polovice (46%), izdatki za mesnine pa so 
zavzemali dobro petino (21%). 
Vrnimo se zdaj v sedanjost. 23. marca 1995 je dnev- 
nik Delo objavil ceno "košarice", enomesečnih stroškov 
tričlanske družine za hrano in pijačo. Glede na količine 
živil, ki jo upošteva sodobna košarica, bomo skušali 
ugotoviti, koliko je znašala košarica sredi 17. stoletja 
in - kar je bolj vznemirljivo - koliko košaric so v mest- 
nem proračunu zajedle požrtije mestne vlade. 
Že prvi pogled na živila v sodobni košarici razkrije, 
da so med njimi nekatera taka, kijih Ljubljančani v 17. 
stoletju sploh niso uživali (npr. krompir, testenine, mar- 
garina, kava, sirup). Druga živila s sodobnega spiska 
so se sicer znašla na ljubljanski mizi 17. stoletja, a so 
bila tedaj neprimerno dražja kot danes (npr. olje, riž, 
sladkor). Za nekatera od v sodobni košarici upošteva- 
nih živil, ki so bila včasih ekskluzivna in zato draga, so 
stari Ljubljančani uporabljali ustrezna nadomestila. 
Pri primerjavi smo prisiljeni uporabiti konstrukt: iz 
sodobne košarice bomo odbrali tista živila, ki sodijo v 
dandanašnjo potrošnjo in so bila običajna (ali pa najde- 
mo zanje primerno vzporednico) tudi v jedilniku nek- 
danjih Ljubljančanov. 
Izračunali bomo, kolikšen delež stroškov sodobne 
košarice odpade na ta živila. Potem bomo preračunali, 
koliko so ustrezne količine (odgovarjajočih) živil stale 
sredi 17. stoletja in iz njihove cene izračunali, koliko bi 
bila tedaj vredna cela košarica živil, ki jih dandanes 
Potroši tročlanska družina v enem mesecu. 
Iz Delove objave smo kot relevantna odbrali nasled- 
nja živila: 3 litre olja, kilogram soli, liter kisa, 15 kilo- 
gramov krompirja, 2 kilograma testenin in 1,5 kilogra- 
ma riža, od mesnin 4 kilograme govedine, od mlečnih 
•zdelkov 1/2 kilograma masla in 30 litrov mleka, od 
osvežilnih" pijač pa 10 litrov piva in 3 litre belega vi- 
na. Stroški za omenjena živila so marca 1995 v me- 
sečnem proračunu za hrano tročlanske slovenske 
«nižine zavzemali 35 odstotni delež. 
Za Ljubljano 17. stoletja smo namesto olja upošteva- 
li ceno 3 kilogramov (tedaj bistveno cenejše in zato 
splošno uporabljane) masti, namesto krompirja, teste- 
nin in riža ceno 20 litrov ješprenja, namesto 10 litrov 
Piva enako količino dolenjskega cvička, namesto bele- 
£a vina pa teran, ki je bil občutno cenejši od belega 
vipavca. Ostala živila (sol, kis, govedina, maslo, mle- 
ko) so upoštevana in količinsko obračunana glede na 
znane mere. 
35% živil iz (sodobne) prehrambene košarice bi 1651 
stalo 92 1/2 krajcarja (oz. 1 goldinar in 32 1/2 krajcar- 
ja), cela košarica pa 264 1/2 krajcarja (ali 4 goldinarje 
in 24 1/2 krajcarja). 
Štiri omenjene pojedine so stale 185 goldinarjev in 
14 1/6 krajcarja (11114 1/6 krajcarja), torej okroglo pro- 
tivrednost 42 mesečnim (sodobno izbranim in zato 
umetno oblikovanim) živilskim košaricam tedanje 
tročlanske družine. 
100 goldinarjev osnovne letne županove plače je bi- 
lo enakovrednih ceni slabih 23 živilskih košaric, za 
plačo z dodatki (150 goldinarjev) pa bi lahko prehra- 
njeval tročlansko družino 34 mesecev. Razmeroma do- 
bro sta bila za svoje storitve ob pojedinah plačana tudi 
kuhar Hans Planckh in kuharica Uršula. Prejela sta po 
2 goldinarja in 8 krajcarjev (ali 128 krajcarjev), kar je 
skoraj vrednost polovice upoštevane mesečne živilske 
košarice. Njun zaslužek je npr. zadoščal za nakup tele- 
ta, ki pa ni bilo umetno vzrejeno in ni dosegalo veliko- 
sti sodobnih telet. 
Podatka glede na ceno današnje košarice (32,548 to- 
larjev) ne bi bilo težko posodobiti, vendar skriva v sebi 
past: ne vemo namreč, ali so bila živila v primeri z da- 
našnjimi glede na zaslužek dražja, ali je bil tedaj red- 
kejši in "dražji" denar. Tudi razmerja med cenami raz- 
ličnih živil so bila nekoč povsem drugačna kot danes. 
Tu se odpirajo nove možnosti razmišljanja in zaneslji- 
vega sklepanja. 
Primerjava cen različnih živil med seboj znotraj iste- 
ga časa in prostora je povsem netvegana. Pokaže npr., 
daje bil 1651 kilogram govedine 20,7-krat dražji od 
litra vina (terana). Danes je govedina relativno cenejša, 
vino paje dražje: za ceno kilograma govedine smo mo- 
gli po Delovih podatkih marca 1995 kupiti 5,3 litra be- 
lega vina. To je spet pikantno zgovoren podatek. Zaužite 
količine mesa, o katerih pričajo stroškovniki nekdanjih 
pojedin, so namreč prav impozantne. Sestavljajo pre- 
cej jasno podobo tradicionalne nezmernosti ljubljan- 
skih mestnih oblastnikov. 
Kakorkoli že - po znanih podatkih omenjeni stroški 
v 17. stoletju med Ljubljančani niso vzbujali posebne- 
ga negodovanja. Nedvomno je temu botrovala tudi te- 
danja manjša obveščenost ljudi. Glede "stvari, zaradi 
katerih ljudi, zlasti vladarje, hvalimo ali grajamo", pa 
naslednje: morda je res v človekovi naravi, da tedaj, ko 
"pride h koritu" (beri "na oblast") postane zapravljiv. 
V naravi tistega, ki ni na oblasti, paje, da ima raje manj 
zapravljivega oblastnika, kot obratno. Meja zapravlji- 
VSE ZA ZGODOVINO 
74 ZGODOVINA ZA VSE 
vosti, ki je od "mestnih očetov" običajno ljudstvo ni 
več pripravljeno mirno požreti, pa se oblikuje v vsa- 
kem času in prostoru na novo. Le kje je dandanes? 
Zusammenfassung 
"Von den Dingen, um deretwillen man Menschen, 
insbesondere Herrscher, lobt oder tadelt." 
N. Macchiavelli, Der Fürst 
Zur Geschichte der Verschwendungssucht der Lai- 
bacher Stadtverwaltung 
Dieser Beitrag behandelt Laibach und seine Bewohner 
in früheren Zeiten bzw. die "Stadtväter" in den ersten 
Jahrhunderten der Neuzeit, und in diesem Zusammen- 
hang insbesondere die Frage, wie sparsam (oder auch 
nicht) sie mit ihrem Geld umgingen. 
Die Stadtväter verkürzten sich die Zeit jedenfalls gern 
und bei jeder sich bietenden Gelegenheit mit einem 
edlen Tropfen. Auch die Wahlen der "Stadtväter" zu 
den Organen der Stadtbehörden waren von lebhaften, 
nicht immer gerade mäßig zu nennenden Trinkgelagen 
begleitet. So und nicht anders ist nämlich der schrift- 
liche Erlaß Erzherzog Ferdinands vom 2. Juli 1615 zu 
verstehen, der besagt, die Wahlen zum Richter dürften 
von nun an nicht mehr nachmittags abgehalten werden, 
sondern um vier oder fünf Uhr morgens. Angeregt 
worden war der Erlaß von dem Laibacher Bischof Hren, 
dem bekannten geistigen Führer der Gegenreformation 
in den slowenischen Ländern. Der Postmeister Miha 
Taller hatte ihn nämlich davon verständigt, daß die 
Ratsmitglieder bereits am Nachmittag alle betrunken 
waren. Von nun an sollten die Stadträte vor den Wahl- 
en zur Messe gehen, um sie dann in nüchternem Zu- 
stand und nicht in feuchtfröhlicher Weinlaune durch- 
führen zu können. 
Die Steuerzahler trugen bereits vor Jahrhunderten - 
gern oder widerwillig - auch zu den Repräsentation- 
skosten ihrer Auserwählten bei. Die für entsprechende 
Gelegenheiten ausgewiesenen Ausgaben für Essen 
waren manchmal so unwahrscheinlich hoch, daß der 
Stadtrat an der Glaubwürdigkeit der Eintragungen des 
Stadtkassiers zu zweifeln begann (der vielleicht wirk- 
lich nicht ganz unschuldig an der ganzen Sache war). 
Aufder Sitzung des Stadtrats vom 17. August 1635 stell- 
te man fest, daß der Stadtkassier Marko Vic die Ausga- 
ben für Mittagsmähler am Langen Graben, in der Suji- 
ca und bei der Umreitung des Stadtfriedens zu hoch 
berechnet und seine Eintragungen gerade nach Lust und 
Laune gemacht hatte. 
In dem vorliegenden Beitrag werden als Muster für 
die Repräsentationskosten der Stadtverwaltung während 
eines Jahres die Expensarien für vier Gelage der Lai- 
bacher Stadtverwaltung mit dem jeweiligen Datum 22. 
Juni, 26. Juli, 8. und 22. August 1651 aufgenommen. 
Beim ersten Gelage hatten den Vorsitz in Laibach 
Bürgermeister Jurij Bertas und Richter Dominik Bro- 
giol inne. Am Freitag, den 7. Juli 1651 wurde Jurij Ber- 
tas erneut zum Bürgermeister gewählt, auf dem Rich- 
tersitz dagegen wurde Brogiol an Jakobi, am 25. Juli, 
von Jakob Seiter ersetzt. Seinem Amtsantritt folgte 
gleich auf dem Fuß eine kulinarische Orgie. Das allge- 
meine Fressen setzte sich auch noch im August fort. 
Die Geladenen verzehrten an Fleisch: Rind-, Kaib- 
und Hammelfleisch, Lamm-, Ziegen- und Hasenfleisch, 
Truthähne, Kapaune, Hähne, Hühner, Hühnchen, 
Tauben, Schinken, geselchte Ochsenzungen, Salami, 
Würste, Speck, Eier, Parmesankäse, frischen Käse, 
Quark, Salat, Rettich, frische Erbsen, Kohlrabi, 
Krautköpfe, Sauerkraut, Obst, Limonen, Zitronen, 
Orangen, Mandeln, Gewürze (Fett, Öl, Essig, Salz, 
Zucker, Pfeffer, Muskatnuß, Würznelken, Safran, Zimt, 
große und gewöhnliche Rosinen, Marzipan). Zu diesem 
"Imbiß" trank man große Mengen Wein: Dolenjec, 
Teran und Vipavec. 
Ein Blick auf die Expensarien zeigt, daß Wein und 
Fleischwaren die beiden Hauptkostenpunkte bei allen 
Essen darstellten. Sie machten von lumpigen zwei Drit- 
tel bis zu stolzen vier Fünfteln aller Kosten aus. 
• 
Hoch waren insbesondere auch die Ausgaben für 
Wein. In der Reihenfolge der Gastmähler betrugen sie 
4.4%, 59%, 39% und 62% der Gesamtausgaben. Die 
Kosten für Wein waren vor allem bei den beiden "be- 
scheideneren" Gastmählern (dem zweiten und vierten). 
Die Ausgaben für Fleischwaren betrugen 22%, 14%, 
23%) und 19% des ausgegebenen Geldes. 
Im Rahmen der Gesamtkosten aller Gastmähler 
machten die Kosten für Wein nahezu die Hälfte aus 
(46% der Ausgaben), Ausgaben für Fleischwaren um- 
faßten ein gutes Fünftel (21%). 
Am 23. März 1995 veröffentlichte die Tageszeitung 
DELO die Kosten für den "Brotkorb", d. h. die Kosten, 
die eine dreiköpfige Familie während eines Monats für 
Nahrung und Getränke zu tragen hat. Im Hinblick auf 
die Menge an Lebensmitteln, die der moderne Brotkorb 
beinhaltet, wird in dem vorliegenden Beitrag festgestellt, 
wieviel der Brotkorb Mitte des 17. Jahrhunderts aus- 
machte und wieviele "Brotkörbe" in den Freßgelagen 
der Stadtverwaltung vertilgt wurden. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 75 
Schon der erste Blick auf den Inhalt der zeitgenös- 
sischen Brotkörbe enthüllt, daß sich auch Waren darun- 
ter befanden, wie sie die Laibacher Stadtbevölkerung 
im 17. Jahrhundert überhaupt nicht verwendete (z.B. 
Kartoffeln, Teigwaren, Margarine, Kaffee, Sirup). An- 
dere Lebensmittel aus der heutigen Liste kannte man 
dagegen zwar auch schon auf dem Laibacher Tisch des 
17. Jahrhunderts, doch waren sie damals noch viel teurer 
als heutzutage (z.B. Öl, Reis, Zucker). Für manche Leb- 
ensmittel im heutigen Brotkorb, die damals noch ex- 
klusiv und deshalb kostspielig waren, fanden die alten 
Laibacher eben einen Ersatz. 
Beim Vergleich ist man gezwungen, sich mit einem 
Konstrukt zu behelfen: aus dem heutigen Brotkorb 
Werden diejenigen Lebensmittel ausgesucht, die dem 
heutigen Konsum angehören und auch in den Speisezet- 
teln der alten Laibacher üblich waren (oder für die eine 
entsprechende Ware gefunden werden kann). 
Es wurde ausgerechnet, wie hoch der Anteil an den 
Kosten des heutigen Brotkorbs ist, der auf diese Lebens- 
mittel entfallt. Dann wurde umgerechnet, wieviel eine 
entsprechende Menge der jeweiligen Lebensmittel Mitte 
des 17. Jahrhunderts kostete, um so aus ihrem Kauf- 
preis zu errechnen, wieviel damals ein ganzer Brotkorb 
kostete, wie ihn heute eine dreiköpfige Familie in einem 
Monat verbraucht. 
Aus der Veröffentlichung des DELO wurden die fol- 
genden Lebensmittel als relevant ausgesucht: 3 Liter 
Öl, ein Kilogramm Salz, ein Liter Essig, 15 Kilogramm 
Kartoffeln, 2 Kilogramm Teigwaren und 1,5 Kilogramm 
Reis, von den Fleischwaren 4 Kilogramm Rindfleisch, 
von den Milchprodukten 1/2 Kilogramm Butterund 30 
Liter Milch sowie von den "Erfrischungsgetränken" 10 
Liter Bier und 3 Liter Weißwein. Die Kosten für die 
erwähnten Lebensmittel nahmen im März 1995 in der 
Monatsberechung für die Ernährung einer dreiköpfi- 
gen slowenischen Familie einen Anteil von 35% ein. 
Für das Laibach des 17. Jahrhunderts wurde anstelle 
des Öls der Preis für 3 Kilogramm Fett berücksichtigt 
(das damals viel billiger und deshalb in allgemeinem 
Gebrauch war), anstelle von Kartoffeln, Teigwaren und 
Reis den Preis für 20 Liter Gerstel, anstelle von 10 Li- 
tern Bier die gleiche Menge an Cviček aus Unterkrain, 
anstelle des Weißweins Teran, der spürbar billiger war 
als weißer Vipavec. Die übrigen Lebensmittel (Salz, 
Essig, Rindfleisch, Butter, Milch) wurden in den bekan- 
nten Maßen berücksichtigt und berechnet. 
35% der Lebensmittel aus dem heutigen Brotkorb 
hätten 1651 92 1/2 Kreuzer (bzw. 1 Gulden und 32 1/2 
Kreuzer) gekostet, der ganze Brotkorb 264 1/2 Kreu- 
zer (oder 4 Gulden und 24 1/2 Kreuzer). Die vier er- 
wähnten Gastmähler kosteten 185 Gulden und 14 1/6 
Kreuzer (1114 1/6 Kreuzer), also etwa den Gegenwert 
von 42 monatlichen (zeitgenössisch ausgewählten und 
deshalb künstlich errechneten) Brotkörben der damali- 
gen dreiköpfigen Familie. 
Wie auch immer - solche Kosten erweckten im 17. 
Jahrhundert nach den bekannten Daten keinerlei beson- 
deres Mißfallen unter den Laibachern. Zweifellos war 
dies auch eine Folge der damals noch viel geringeren 
Informiertheit der Bürger. 
Die Toleranzgrenze gegenüber der Verschwendungs- 
sucht der Stadtväter, bei der das "gewöhnliche" Volk 
nicht mehr bereit ist, gute Miene zum bösen Spiel zu 
machen, wird je nach Raum und Zeit immer wieder neu 
gesteckt. Wo sie wohl heute Hegt? 
VSE ZA ZGODOVINO 
76 ZGODOVINA ZA VSE 
¡gl^•^•^ooooooo>•>o^ž»•»og»goooo¿>•>oo^g>f»•o^g^Q•>g>ooo 
Clemens Wischermann* 
ZGODOVINA MESTA 
MED OKOLJEM IN 
NAČINOM ŽIVLJENJA 
Tendence sodobnega raziskovanja urbanizacije v Nemčiji 
^-^^^-^^^^^^^-^^^^^-^^^^-^-^->ì*\:^rì^qj 
"Imenu mesta torej ne bi posvečal kakšne posebne 
pozornosti. Kot vsa velika mesta je bilo tudi to splet 
nepravilnosti, preobratov, mešanice stvari in priložno- 
sti, ter breztalnih točk miru med tema dvema, poti in 
brezpotij, velikega ritmičnega utripa, večnega neraz- 
položenja, ter trkov ritmov inje bilo v celoti enako vre- 
lemu mehurčku, ki počiva v posodi in je zmes trajne 
snovi hiš, zakonov, določil in zgodovinskih izročil. " 
Robert Musil, Mož brez posebnosti 
I. 
"Je veljalo ... naraščajoče zanimanje zgodovinarjev 
za mesto v zadnjih dveh stoletjih nekemu medtem že 
končanemu razvoju? Je postalo mesto v industrijski dobi 
zgodovinski fenomen?"1 
Pričujočo razpravo je uredništvo Zgodovine za vse prejelo v 
drugi polovici junija 1994. ko je bila redakcija druge številke 
žal že zaključena, zato se avtorju opravičujemo, ker jo objav- 
ljamo šele v tej številki. Clemens Wischermann je zaposlen v 
Historičnem seminarju na Westfälische Wilhelms - Universität 
v Münstru. Pri nas je znan predvsem po svojih socialnozgodo- 
vinskih raziskavah stanovanjske kulture nemških velemest pred 
prvo svetovno vojno. Za sodelovanje se mu najiskreneje zah- 
valjujemo. 
Provokativno vprašanje Horsta Matzeratha zadeva ne- 
vralgično točko aktualne debate o prihodnji orientaciji 
moderne zgodovine mesta v Nemčiji. Medtem ko seje 
zgodovina mesta v Nemčiji v širši obliki razmahnila 
šele v zadnjih dveh desetletjih, je samoumevnost te mla- 
de discipline, ki išče izrecno navezavo na fenomene se- 
danjosti, spet postavljena pod vprašaj. Vzpon zgodovi- 
ne mesta industrijske dobe v "stari" ZRN v 70. letih je 
bil že večkrat predstavljen.2 To mi dovoljuje omejitev 
na skopo skico najpomembnejših etap, da bomo lahko 
opazovali raziskovalne tendence v 80. letih. Pokazalo 
se bo, da se v isti meri, kot se bližamo prihodnosti, uve- 
ljavlja pojem kulture v povezavi z mestom. Le-ta je v 
glavnem zasedel aktualno urbano sceno3 in možno je, 
da bo na znanosti, ki se ukvarjajo s fenomenom mesto 
odločilno vplival. Tudi zgodovina mesta industrijske 
dobe, ki seje ravno vdala v relativno zaprtost "zgodo- 
vine urbanizacije", stoji pred nepričakovano nalogo, saj 
'     Matzerath (1989), str. 62. 
2 Prim. Reulecke/Huck (1981), Reulecke (1982), isti (1985), Teu- 
teberg (1983), Einleitung. 
3 Prim, eksemplarno Hauff (1988); kasnejši župan Frankfurta je 
predložil zvezek, da bi v socialdemokratskih krogih ojačal po- 
zitivno prevrednotenje "mestne kulture", ki so jo ti videli kot 
clitarno in individualistično. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 77 
se bo morala soočiti z možnostjo izgube objekta razi- 
skovanja. 
II. 
Do uveljavljanja univerzitetnega raziskovanja zgo- 
dovine mesta je prišlo v 2. polovici 19. stoletja, kjer pa 
pomenijo leta okrog 1970 odločilno cezuro. Obrat k 
novim temam in novim metodičnim prijemom se je v 
nekaj letih dogodil in uveljavil v mnogih med seboj se 
dopolnjujočih oblikah: leta 1970 je bil v Miinstru usta- 
novljen Inštitut za primerjalno zgodovino mest, iz ka- 
terega so izhajali vedno močnejši impulzi za razisko- 
vanje zgodovine mesta v dobi industrializacije, kljub 
temu, daje bil inštitut sprva bolj usmerjen v predindu- 
strijski čas. To je leta 1976 vodilo k odobritvi posebne- 
ga raziskovalnega projekta "Primerjalna raziskava zgo- 
dovine mesta", katerega nosilec je bila raziskovalna 
skupnost, pod zastopstvom Heinza Stooba in Hansa Jür- 
gena Teuteberga; v kakšnih dvajsetih projektih so celo 
desetletje delali zgodovinarji skupaj z etnologi in geo- 
grafi; tukaj so se preizkušale nove poti interdisciplinar- 
nega dela, ki je po začetnih težavah prineslo raznolike 
publikacije.4 Centralni publicistični organ te vedno izra- 
ziteje izoblikovane nove smeri raziskovanja seje v teh 
letih izoblikoval v Berlinu, kjer v sodelovanju z Nemš- 
kim inštitutom za urbanistiko od leta 1970 pod progra- 
matičnim naslovom izhajajo "Informationen zur moder- 
nen Stadtgeschichtc" ("Informacije k moderni zgodo- 
vini mesta").5 Skoraj istočasno seje uveljavila "nova" 
zgodovina mesta tudi na tretjem institucionalnem po- 
lju - na velikih nacionalnih srečanjih: prvi resni sekciji 
na temo moderne zgodovine mesta ob dnevu zgodovi- 
narjev leta 1970 so do leta 1988 sledile še tri: to so bile 
učinkovite predstavitve najnovejšega razvoja razisko- 
vanja. 
V nekaj letih je prišla do izraza kritika teorij, metod 
m tem etablirane državne zgodovinske znanosti, s či- 
mer je bila zgodovina mesta udeležena pri novi splošni 
orientaciji okrog leta 1970. Kritika, ki seje nanašala 
Predvsem na vprašanja okrog zgodovine mesta, se je 
močno poenostavljeno konkretizirala v dveh točkah: v 
metodičnem smislu je šlo za kritiko odvrnitve od razi- 
skovanja individualnosti mesta, v časovnem smislu pa 
Je šlo za kritiko zahteve po prednostnem raziskovanju 
mesta v industrijski dobi. Geslo teh prizadevanj je bilo 
moderna nemška zgodovina mesta", kjer je bilo sicer 
2e mogoče prepoznati preobrat k novemu, a še brez sa- 
mostojne programatike. 
Propagiran iz Münstra je okoli leta 1980 zaradi veli- 
ke priljubljenosti "modernosti" in "novosti", ter priza- 
devanj, da bi obrise novih zasnov raziskovanja združili 
v en pojem, prišel pojem urbanizacije (naslonjen na an- 
glosaksonski termin, čeprav se smiselno popolnoma 
ne prekrivata). V prvi polovici 80. let seje le-ta v razi- 
skovanju zelo uveljavil. Pojem je bil sprejet kljub moč- 
nemu nasprotovanju etabliranih zgodovinarjev mesta, 
medtem ko sije v sosednjih disciplinah lažje utiral pot. 
Do zavračanja je v začetku prišlo zaradi dvoumnega 
enačenja urbanizacije s kvantitativno rastjo mesta, kar 
dejansko ne bi bila nobena industrializacijsko-zgodo- 
vinska novost. Toda tudi kasnejša prizadevanja po kva- 
litativni definiciji urbanizacije od dela zgodovinarjev 
mesta niso bila sprejeta. Wolfgang Hofmann je na kratko 
ponazoril njihovo stališče: "Če sta se urbana mentalite- 
ta in način obnašanja v mestih deloma izoblikovala že 
v zgodnjem novem veku, če je med letom 1400 in 1816 
stopnja pomeščanjenja v Srednji Evropi porasla od oce- 
njenih 12% ... na izračunanih 28%, potem je pojma 
urbanost in urbanizacija težko prihraniti za čas od leta 
1850 naprej."6 
Zagovorniki koncepta urbanizacije so izhajali pretež- 
no iz kroga socialnih in gospodarskih zgodovinarjev 
ter z njimi ozko povezanih sosednjih disciplin, kot so 
sociologija mesta, geografija mesta... Njihova argu- 
mentacija ne temelji na definicijah zgodovinskih po- 
membnosti, temveč na hipotezah o temeljnem spremi- 
njanju vzrokov in posledic mestnega razvoja od 19. sto- 
letja dalje. Jürgen Reulecke je ta premik perspektive 
razložil takole: "Rast mesta ni bila značilnost moder- 
nega mesta kot takega. Centralni kraji so že od nekdaj 
... privlačili priseljence ... Za pomeščanjenje v ožjem 
smislu je bilo predvsem značilno, da priseljencev, ki so 
drli v mesto, primarno ni privlačila "individualnost" ne- 
kega mesta, temveč v prvi vrsti ponujeno delovno me- 
sto v nastajajoči industriji."7 V 19. in 20. stoletju stopi 
v središče zgodovine mesta odnos med urbanizacijo in 
industrializacijo, ali povedano drugače, v središče sto- 
pijo vprašanja o družbenih strukturah in procesih, ka- 
terih raziskava temelji na prostoru mesta, saj so tukaj 
najprej in najbolj opazni. Med najpomembnejše feno- 
mene zgodovine urbanizacije, ki jih je treba razjasniti, 
šteje Hans Jürgen Teuteberg: 
1. Preslojevanje primarno podeželskega v pretežno 
mestno prebivalstvo in istočasno splošno rast pre- 
bivalstva. 
'    Prim. Sonderforschungsbcrcich 164 (1989). 
V tej reviji, ki izhaja dvakrat letno, ni daljših člankov, temveč 
Predvsem poročila o aktualnih projektih, srečanjih in novih pub- 
likacijah. 
Wolfgang Hofmann: Stadtgeschichtliche Forschung - Aspekte, 
Tendenzen, Perspektiven, v: Informationen zur modernen Stadt- 
geschichte, zv. 1, 1990, str. 42. 
Reulecke (1985), str. 11. 
VSE ZA ZGODOVINO 
78 ZGODOVINA ZA VSE 
2. Prerazporeditev težišča v gospodarstvu od agrarne- 
ga na obrtni in storitveni sektor. 
3. Izoblikovanje novih socialnih struktur in povečana 
prostorska kot tudi socialna mobilnost. 
4. Razpršitev urbane mentalitete na celotno družbo.8 
V ozadju te samo v grobih orisih nakazane debate o 
opredeljenosti prihodnje zgodovine mesta lahko v 70. 
letih razlikujemo dve prevladujoči raziskovalni usme- 
ritvi, ki sta se v spreminjajočem poudarku nadaljevali 
v osemdeseta leta: 
1) Prva smer izvira iz raziskave mesta kot kraja poli- 
tičnega dogajanja in oseb, slojev in vodilnih skupin, ki 
nanjo vplivajo. Pri tem je lahko navezala raziskovalno 
tradicijo na starejšo zgodovino komunalne samoupra- 
ve, ki jo je močno intenzivirala in razvila. Ob mnogih 
samostojnih delih moramo opozoriti predvsem na dvo- 
je raziskovalnih težišč, ki sta se v drugi polovici 80. let 
tudi institucionalno uveljavili: prvič je to razširitev od- 
govorov na vprašanja o oblikah in mejah mestne politi- 
ke in njihovih nosilcev, ki so se pogosto nanašali samo 
na zgodovino oblasti in na širšo povezavo med moder- 
no zgodovino mesta in zgodovino meščanstva. Osnov- 
no vprašanje se glasi: "Kako seje v okvira mesta razvi- 
jal odnos med meščanstvom kot politično-pravno for- 
macijo in meščanstvom kot socialno formacijo?"9 Prob- 
lematika teh raziskav, ki se jim je v zadnjih letih posve- 
čal in jih koordiniral Lothar Gall (gre za študije prime- 
rov), želi razjasniti povezave izvajanja oblasti v mestu 
19. stoletja. Med drugim se pričakuje tudi odgovor na 
vprašanje, alije leta 1914 v Nemčiji še obstajalo mest- 
no meščanstvo, ali pa se je že izgubilo v meščanstvu 
kot širši socialni plasti. To bi obljubljalo tudi nove od- 
govore na sporno tezo o naraščajoči depolitizaciji in 
zmanjševanju oblastvene moči mesta v drugi polovici 
19. stoletja, čeprav (ali ker?) je profesionalizacija mo- 
derne, eficientne komunalne uprave svoj prvi vrhunec 
dosegla prav v tem času.10 
S tem je padlo tudi geslo drugega težišča raziskova- 
nja: komunalna uprava. Glavni delež hitro naraščajo- 
čih študij zavzema modernizacija nemških mest. K je- 
dru moderne komunalne uprave so spadali vsi aspekti 
izgradnje ekonomsko-tehnične infrastrukture, ki so mo- 
8 Teuteberg (1983), str. 32. 
9 Gall (¡990), str. 2. 
10 Opozoriti velja na posebno raziskovalno področje "Sozialge- 
schichte des neuzeitlichen Bürgertums im internationalen Ver- 
gleich " univerze Bielefeld, katere težišče ne leži na zgodovini 
mesta, temveč na raziskavi poklicnih in funkcijskih elit, ven- 
dar pa se z metodološkega vidika pogosto ukvarja tudi z mest- 
nimi vzorčnimi študijami. K problemu mesto in meščanstvo 
prim, tudi Informationen zur modernen Stadtgeschichte, zv. /, 
(¡991), str. 2-5, 8-21. 
rali iti v korak z dotlej neslutenimi dimenzijami naraš- 
čanja mestnega prebivalstva (npr. oskrba z vodo, pli- 
narne, promet, gradbeni predpisi itd.). Ti fenomeni so 
bili v središču prvih študij komunalne uprave, ki jih je 
predložil Wolfgang R. Krabbe" in katerih spekter zao- 
kroža kratek zbornik Hansa Heinricha Blotevogla12. Tre- 
nuten nadaljnji razvoj te smeri raziskovanja se izvaja 
pod geslom "Mesto kot storitveno središče", kar je oz- 
načba osrednjega programa nemške raziskovalne skup- 
nosti, ki poteka od drage polovice 80. let (koordinator 
Jürgen Reulecke). Pod storitvami razumemo dejavno- 
sti, "ki ne služijo produkciji materialnih dobrin, tem- 
več pridobivanju nematerialnih uporabnih vrednosti." 
Poleg izgradnje komunalne infrastrukture nastopajo 
predvsem nove forme socialne bivalne oskrbe, ki se raz- 
vijajo na javnem področju odgovornosti mesta. V ož- 
jem smislu lahko govorimo o raziskavi "komunalnih 
storitev" za boljšo zadovoljitev "javnih potreb" na pre- 
hodu od uprave mestnih veljakov do komunalne mest- 
ne uprave v fazi visoke industrializacije. 
2) Draga smer: v zahodnonemškem raziskovanju ur- 
banizacije se je v zadnjih dvajsetih letih v teoretično- 
metodičnem smislu razvila pomembna smer iz zgodo- 
vinsko-teoretičnih postulatov in raziskovalnih hipotez 
strukturne zgodovine industrijske dobe v smislu Wer- 
nerja Conzeja in pa zgodovinske socialne znanosti. V 
središče raziskovalnih interesov je stopilo odkritje in 
razlaga daljnosežnih tendenc demokratskih, ekonom- 
skih in socialnih sprememb, pri čemer imajo prednost 
komponente družbenih sprememb, kijih razumemo kot 
proces modernizacije. Prevladujoči pristop zgodovinar- 
jev je postal študij primerov (case studies), t.j. vsako- 
kratnega mesta kot reprezentativnega raziskovalnega 
prostora za vsedružbeno razumljene fenomene. Namen 
je Werner Conze nekoč razložil takole: "Zgodovinska 
tvorba nekega mesta se nam predstavlja kot relativno 
pregledna enota, ki jo lahko obravnamo kot v sebi za- 
prto in ki vendarle ... ohranja v sebi vso raznolikost 
problemov modernih strukturalnih sprememb... Draž 
vsake monografije o mestu v dobi industrijske rasti je v 
zgodovinski konkretizaciji splošnotipičnega v vedno 
novi in drugačni enkratnosti."13 Na takšni podlagi, ki 
se je znašla v očeh kritike šele v zadnjem času14, so v 
70. in 80. letih nastala mnoga dela, predvsem disertaci- 
je, kijih tukaj ne bi našteval. To so bila dela o veleme- 
stih, ki so bila izdelana z ogromnim študijem virov in 
literature. Njihova vsebinska zasnova je v grobem sle- 
;/   Prim. Krabbe (1985). 
12 Blotevogel (¡990). 
13 Werner Conze, predgovor k delu Wolfganga Kollmanna: So- 
zialgeschichte der Stadt Barmen im 19. Jahrhundert, Tübin- 
gen ¡960, str. Vf. 
14 Prim. Niethammer (¡986). 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 79 
dila dvema možnostma: v enem primeru je šlo za študi- 
je primerov, ki naj bi bile čimbolj obširne in v katerih 
bi naj bil upoštevan demografski, gospodarski, socio- 
strukturalni aspekt in aspekt komunalne politike; zgled 
je bilo mnogokrat citirano pionirsko delo Wolfganga 
Köllmanna o Barmenu.15 V drugem primeru je mesto 
služilo kot prostor raziskovanja posebnih problemov 
urbanega razvoja: primeri tega ravnanja so bile najprej 
predvsem študije k regionalni in socialni mobilnosti;16 
v osemdesetih letih so se jim pridružile še zgodovina 
bivanja in gradnje mesta." 
Razcvet vzorčnih študij mest k zgodovini urbaniza- 
cije v zadnjih dveh desetletjih ni bil samo posledica spre- 
minjajočih se zgodovinsko-teoretičnih pozicij, temveč 
čisto obrtno-praktičnih inovacij v obdelavi virov in nji- 
hovem vrednotenju. V ospredje je stopila, kljub obo- 
tavljivemu začetku danes že običajna uporaba elektron- 
ske obdelave podatkov. Le-ta je revolucionirala anali- 
zo masovnih virov, ki so zgodovinarju urbanizacije od- 
prli dostope do dotlej še nedostopnih odgovorov. Od- 
ločilne impulze je v začetnih letih mnogokrat posredo- 
vala recepcija ameriške "New Urban History". Gre za 
favoriziranje kvantitativne namesto narativne argumen- 
tacije, povezavo zgodovinskih vrst podatkov ali prere- 
za podatkov s socialno-znanstvenimi teorijami, ter za 
trud za primerjalne kvantitativne primerjave mest, vse 
do raziskav celih sistemov mest v urbanizaciji.18 Mno- 
gi zgodovinarji mesta so si začeli prilaščati osnove sta- 
tističnih postopkov in poglabljati možnosti za uporabo 
elektronske obdelave podatkov. Okrog leta 1980 so izšli 
Prvi zbrani zvezki, ki so reprezentirali položaj kvanti- 
tativne "moderne zgodovine mesta".19 Izoblikovala se 
je raziskovalna in dokumentacijska skupina Quantum 
°krog istoimenskega časopisa, kije do danes ostala trd- 
njava kvantitativnega zgodovinskega raziskovanja. 
Danes lahko trdimo, da so debate 70. let za in proti 
kvantitativni raziskavi zgodovine vsaj v zgodovini ur- 
banizacije že preteklost. Uporaba elektronske obdela- 
ve podatkov in statističnih postopkov je v novejših štu- 
dijah postala že splošna dobrina. Ta normalizacija se 
bo glede na predznanja mestnih zgodovinarjev, ki so 
pristopili na novo, še nadaljevala. Toda še zdaleč se 
niso izpolnile vse sanje kvantitativne zgodovine. Tiši- 
na, ki je drugod nastala okrog nekoč kot zgled opeva- 
°ega predstavitvenega objekta "Philadelphia Social Hi- 
story Projekt" avtorja Theodorja Hershberga, velja prib- 
ližno tudi za začasno kvantifikacijsko evforijo v zgo- 
dovinski znanosti v ZRN. Kvantitativne metode so se 
na široko uveljavile kot integralni del, njihova vloga 
metodične avantgarde paje trajala le kratek čas: hitro 
so se pokazale vsebinske meje in brezplodnost upanja, 
da bi prišli do zgodovinskih struktur s pomočjo multi- 
variantne statistike. Vodilna vloga v debati o zgodovi- 
ni urbanizacije je bila ob koncu 80. let zaznamovana z 
drugačnimi pristopi, kot na višku kvantitativnega vala 
pred desetimi leti. O tem bo govor v naslednjih poglav- 
jih. Še prej pa si moramo ogledati situacijo nove zgo- 
dovine mesta v NDR, ki bo vključena v prihodnji raz- 
voj raziskovanja urbanizacije v Nemčiji, pa čeprav je v 
tem trenutku vse, razen dejstva o njenem obstoju, še 
odprto. 
III. 
Zgodovina mesta je v institucionalnem okviru mark- 
sistično-leninistične zgodovinske znanosti NDR spadala 
v področje "regionalne zgodovine". Le-ta je imela se- 
dež - ustrezno centralistični organizaciji znanosti - v 
raziskovalnem sedežu regionalne zgodovine na Inšti- 
tutu za nemško zgodovino nekdanje Akademije znano- 
sti. Tam je bila še pred nekaj leti regionalna zgodovina 
definirana kot "skupni pojem za vsa prostorsko omeje- 
na zgodovinska raziskovanja znotraj nacionalne zgo- 
dovine".20 Za razumevanje se moramo vrniti v fazo kon- 
stituiranja znanosti v NDR po koncu 2. svetovne vojne, 
ko so hoteli namesto stare domovinske in krajevne zgo- 
dovine - to so razglasili kot reakcionarno - postaviti 
koncept nove regionalne zgodovine.21 Toda v 50. letih 
je prišlo do ponovne navezave na elemente domovin- 
ske zgodovine, kateri je šlo predvsem za to, da bi razvi- 
la oz. okrepila povezavo človeka s socialistično drža- 
vo. Ta tendenca seje nadaljevala inje od 70. let vodila 
k publikacijam številnih mestnih monografij s težiščem 
na zgodovini dvajsetega stoletja v antifašističnem smi- 
slu. Skupne točke teh del opisuje komentar zgodovi- 
narjev NDR še pred padcem socialističnega režima: "V 
središču določanja smisla in ciljev stojijo predvsem ele- 
menti oblikovanja zavesti in identitete, razumevanje de- 
dovanja in tradicije, kot tudi vloga domovine v ideo- 
loškem boju z razrednim sovražnikom."22 Še ob koncu 
80. let sta SED in politbiro v uradnem razumevanju te- 
ga teksta podajala impulze za vsak nadaljnji razvoj zgo- 
dovinske znanosti. 
19 
Prim. Kallmann (1960). 
Prim, po primerih Crew (1979), Jackson (o.J). 
Prim, po primerih Wischermann (1983). Teutcberg(1985), Teu- 
teberg/ Wischermann (1985). 
Prim. Teuteberg (1983), str. 27. 
Prim. Schröder (1979). 
20 Helga Schultz: Zu Inhalt und Begriff marxistischer Regional- 
geschichtsforschung, v: Zeitschrift für Geschichtswissenschaft 
33, (1985), str. 875-887, tukaj str. 885. 
21 Prim, bibliografski pregled raziskav zgodovine mest v NDR av- 
torjev G. Brauna, M. Heiderja in H. Schwengerja v: Engeli/ 
Matzerath (1989), str. 279-302. 
22 Ibidem, str. 282. 
VSE ZA ZGODOVINO 
80 ZGODOVINA ZA VSE 
Mnogo zgodovin mest v NDR niso napisali zgodovi- 
narji; le-ti so se zgodovini časa raje izogibali in name- 
sto tega dajali prednost srednjeveškemu in zgodnjeno- 
voveškemu mestnemu bistvu. Zgodovinarji so se želeli 
na ta način umakniti v nepolitiko ali pa so to hoteli pri- 
kazati celo kot akt neposlušnosti. Uradna vzhodnonemš- 
ka zgodovinska znanost je to koncentracijo razumela v 
strogo marksističnem smislu, saj naj bi bila mesta v ča- 
su fevdalizma utelešenje naprednih družbenih moči, to 
vlogo pa naj bi kasneje prevzela država in s tem naj bi 
se spremenilo tudi delovno področje zgodovinarjev.23 
Kaj je na področju zgodovine mest v NDR24 izviralo 
iz politične pobude, logike znanosti ali oportunizma, 
zaradi popolnega preloma raziskovalnih struktur v no- 
vih vzhodnih zveznih državah, ne moremo dokončno 
oceniti. Zgodovinarji mest v NDR se nedvomno naha- 
jajo v težkem položaju, saj so zdaj konfrontirani s svo- 
jimi lastnimi državotvornimi parolami iz starejših pub- 
likacij. Tako je pisal izdajatelj nekega, za položaj zgo- 
dovine mesta reprezentativnega prikaza še pred nekaj 
leti: "Tako prispevajo zgodovine mest veliko k temu, 
da se razvije in poglobi ljubezen do socialistične do- 
movine" in "hkrati pomenijo ofenzivni spopad z meš- 
čansko regionalno zgodovino ZRN."25 Po ponovnem 
združenju Nemčij je v drugi izdaji izšla Gutschejeva 
"Geschichte Erfurts", in sicer z nespremenjenim tek- 
stom, vendar pa z dodatno spremno besedo.26 S tem se 
poskuša nekaj malodane neverjetnega: rešiti doseženo, 
določiti pozicijo znotraj nekoč znanstveno izvedljive- 
ga in se hkrati prilagoditi zahtevam nove javnosti. Ta 
cilj bo verjetno glede na sedanje stanje dosegel le maj- 
hen del zgodovinarjev mesta iz NDR. Tudi če se ne bi 
ozirali na prevladujoč karakter apologetske discipline 
bilanciranja uspehov, lahko metodološko stanje v pri- 
merjavi z zahodnim razvojem označimo kot antikvar- 
no. Prehod bo lažji na področju raziskovanja indivi- 
dualnosti mesta kot pa v okvira sodobne kulturno-teo- 
retične diskusije o vlogi mesta v zahodnih družbah bla- 
ginje. Na tem področju bo odprava posledic duhovne 
izolacije dolga in mučna. 
23 Prim. Helga Schultz: Moderne Stadtgeschichte in der DDR, v: 
Informationen zur modernen Stadtgeschichte, 1990, zv. 2, str. 
5-11; Schultzova je bila šef raziskovalnega oddelka regional- 
ne zgodovine. 
24 Prim. Karl Heinz Hajna, Hatmut Mehls, Volkmar Weiss: Neue 
Forschungen zur Stadtgeschichte in der DDR, v: Zeitschrift 
für Geschichtswissenschaft 34, (1986), str. 928-935. 
25 Willibald Cutsche: Stadtgeschichte - wichtige Quelle sozialhi- 
storischer Bewußtseinsbildung, v: Einheit 1982, str. 789-795, 
tukaj 789f, cit. po Braunu (1989), str. 282. 
26 Prim. Geschichte der Stadt Erfurt, po naročilu sveta mesta Er- 
furt, izdal Willibald Gutsche, 2. pred. izd., Weimar 1989; re- 
cenzija v Informationen zur modernen Stadtgeschichte 1990, 
zv. 2. 
IV. 
Zgodovina urbanizacije je v 80. letih doživela ko- 
njunkturo. To je veljalo tako za znanstveno raziskova- 
nje kot tudi za vedno bolj zainteresirano javnost. Na 
področju raziskav je sredi 80. let doživela tolikšno širi- 
no in takšen nivo,27 da lahko govorimo o prvi konsoli- 
daciji te raziskovalne smeri.28 Istočasno so kot indika- 
cije izšla zbrana dela k zgodovini urbanizacije, ki so 
bila pretežno interdisciplinarno in internacionalno struk- 
turirana.29 Zahtevala so orientacijo na nova problem- 
ska polja, kije možna le s kooperacijo večjega števila 
disciplin. Istočasno se je okrepila tendenca, ki jo je v 
raziskavi urbanizacije moč zaznati že od začetkov - priš- 
lo naj bi do prestopov nacionalnih perspektiv. Med dru- 
gim je leta 1982 kot okrepitev internacionalne koope- 
racije sklad podjetja Volkswagen začel nov program k 
"Zgodovini in prihodnosti evropskih mest". 
Mnogi pregledi, ki so izšli od sredine 80. let, mnogo 
bolj jasno kot zborniki in projekti označujejo konec ene 
periode nemškega raziskovanja urbanizacije. V prvi vr- 
sti moramo omeniti knjigi Horsta Matzeratha in Jürge- 
na Reuleckeja, ki sta izšli leta 1985, in knjigo Wolf- 
ganga Krabbeja iz leta 1989. Pri vseh razlikah v zgrad- 
bi in določitvi osrednjih točk vendarle te tri knjige de- 
monstrirajo v metodičnem smislu in izboru tem dose- 
ženo stopnjo raziskovanja. Matzerathova študija pred- 
stavlja urbanizacijo v Prusiji med leti 1815 in 1914z 
njenimi časovnimi fazami, gibanjem prebivalstva in nju- 
nimi pravnimi in planskimi konsekvencami.30 Reulec- 
kejeva Zgodovina urbanizacije obravnava tako kot Mat- 
zerathova skoraj izključno 19. stoletje do prve svetov- 
ne vojne, in sicer v obliki knjige študij in brez regional- 
nih omejitev.31 Struktura knjige je kar najmočneje orien- 
tirana na socialnozgodovinskoproblematiko. Krabbe- 
jeva knjiga paje podobno kot Reuleckejcva neka vrsta 
knjige, v kateri so zbrane študije s preglednim in uvod- 
nim karakterjem, toda z drugačnim poudarkom na zgo- 
dovini ustave in uprave.32 Kot prvi pa se je Krabbe vse- 
binsko spustil tudi v čas po 1. svetovni vojni. 
Če opazujemo periodično in cezurno nastajanje teh 
del, postane jasno, kako zelo je urbanizacija izenačena 
27 Prim, recenzije Matzeratha (1989), Lengerja (1986) in Nie- 
huessa (1989). 
28 Najaktualnejši bibliografski pregled institucij, pomagal in li- 
terature s področja moderne raziskave urbanizacije v Nemčiji, 
vključno z bivšo NDR, je moč najti v Engeli/Matzerath (1989), 
str. 247-266 in 279-302. 
29 Prim, med drugim Teuteberg (1983). (1985) in (1986), Heine- 
berg (1987), Fehl/Rodriguez-Lores (1983), Rodriguez-Lores/ 
Fehl (1985), Matzerath (1984). Rausch (1983) in (1984). 
30 Prim. Matzerath (1985). 
31 Prim. Reulecke (1985). 
32 Prim. Krabbe (1989). 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 81 
z do izbruha 1. svetovne vojne trajajočim 19. stolet- 
jem. Tako Matzerath kot Reulecke delita proces urba- 
nizacije še enkrat v tri faze: pripravljalno ali prehodno 
fazo od 1815 do 1840 (Matzerath) oz. 1850 (Reulec- 
ke), sledi zgodnjeindustrijska pripravljalna faza urba- 
nih fenomenov do 1870 in glavna faza višjih urbaniza- 
cijskih tendenc, ki traja do 1. svetovne vojne. Kjer je 
Matzerathovo nastajanje cezur močneje orientirano na 
demografske cezure, tam jih Reulecke argumentira s 
pomočjo vsedružbenih strukturnih sprememb. To ga 
končno vodi do teze, da smo od 1. svetovne vojne sto- 
pili v fazo posturbanizacije, kjer ostaja ambivalentno, 
ali se nahajamo v poznem stadiju ali pa smo že onkraj 
procesa urbanizacije. Dlje v 20. stoletje pa sega perio- 
dizacija Krabbeja, ki razlikuje pripravljalni čas med 
1800 in 1870 ter prvi razcvet urbanizacije med 1870 in 
1920. Cezure ne predstavlja več 1. svetovna vojna, tem- 
več Erzbergerjeva finančna reforma, zaradi katere so 
nemška mesta in občine izgubile dobršen del finančne 
samostojnosti. V naslednji fazi, datirani do približno 
1960, so po Krabbejevem mnenju komune zašle pod 
vedno močnejši vpliv države in so postale odvisne od 
sredstev zveznih in deželnih organov." Ta periodizaci- 
ja je prepričljiva glede na zgodovino komunalne samou- 
prave, ostaja pa vprašanje, ali ni bila delna izguba fi- 
nančne mestne avtonomije v 20. stoletju na drugi strani 
izravnana z vedno višjim vsedružbenim prevzemom 
mestnih političnih in življenjskih stilov. 
Začasen indie za to tezo se nam kaže v reakciji široke 
javnosti na "novo" mestno zgodovino. Na mesto veza- 
ne predstavitve mlajše socialne zgodovine in zgodovi- 
ne vsakdanjika dandanes v mnogih mestih zavzemajo 
veliko prostora na policah knjigarn. Najmlajša zgodo- 
vina nekega mesta, njegovih četrti in cest je postala pri- 
ljubljen objekt laikov, ki se zanimajo za zgodovino in 
pa lokalnih skupin zgodovinarjev vsakdanjika. Tako je 
Zgodovina mesta pridobila na pomenu pri mestni kul- 
turni politiki. Skoraj vsako mesto podpira - v kakršnikoli 
obliki že - prizadevanja za mestno zgodovino. Mestna 
zgodovina je postala integralni del mestne kulture in 
kulturne politike. Višek je ta združitev dosegla v praz- 
novanjih mestnih jubilejev v ZRN, ki so mnogokrat po- 
vezani z visokimi stroški. Ta insceniranja, kjer si mesta 
želijo zagotoviti mestno identiteto in preteklost, imajo 
danes v njihovem stalnem repertoarju praviloma tudi 
a°lge, večdelne mestne zgodovine. Poleg tega jih ne 
pišejo več lokalni zgodovinarji, ki stalno živijo v tem 
mestu, temveč so postale produkt teamskih del, ki so 
bila več let financirana z visokimi mestnimi sredstvi in 
katerih avtorji so predvsem mlajši zgodovinarji. Mor- 
da najbolj zgovoren primer tega trenda je Inštitut za 
primerjalno zgodovino mesta v Münstru, ki je v zad- 
njih letih izdelal več mestnih zgodovin, katerih naroč- 
niki so bila druga mesta in jih je realiziralo večje števi- 
lo z inštitutom povezanih raziskovalcev mesta.34 V ve- 
likih mestih, najboljši primer za to so denimo dela na- 
pisana ob berlinskem mestnem jubileju, je seveda mno- 
go lažje poseči po institucionalnih in osebnih resursih 
kar na mestu samem, saj se zgodovinarji tej nalogi ne 
izmikajo več. 
Rezultati so ponavadi zgodovine mesta, ki so utrje- 
vale aktualno znanstveno stanje raziskovanja in so ga 
tudi izboljševale. "Pripovedovana" zgodovina nekega 
mesta je danes v kvazi "uradnih" predstavitvah mest 
zelo redka. Dominira znanstvenost na visokem nivoju, 
povezana z oblikovanjem dragih in bogato ilustriranih 
zvezkov. K značilnostim mestne kulturne scene v ZRN 
spada v zadnjih letih vizualizacija mestnega življenj- 
skega prostora, tudi zgodovinskega, ki je postala velik 
boom. Tukaj je seveda še relativno majhen korak od 
zahtevnega tiska faksimilnih izdaj virov do posamez- 
nih pomembnih tem mestnega razvoja; takšen korak je 
storilo v zadnjem času mesto Münster z didaktično sti- 
mulativno in marsikje posnemano serijo dokumentov 
"Geschichte Original".35 V čisto drugačnih finančnih 
mejah pa se je dogajal razvoj od mesta sponzorirane 
kulturne zgodovine v 80. letih, ko so izgrajevali mest- 
ne zgodovinske muzeje. Če gledamo nazaj, lahko go- 
vorimo o valu ustanavljanj takšnih muzejev, ki so za 
seboj potegnila tudi srednjevelika, z umetniškimi mu- 
zeji redko opremljena mesta. Ti zgodovinski muzeji so 
se v marsičem razlikovali med seboj: nekateri so se za- 
vestno navezali na tradicijo starih domovinskih muze- 
jev, poskušajo pa vendarle preseči zbiranje materiala 
in ponujajo didaktično-atraktivne predstavitve lokalne 
zgodovine; drugi opozarjajo na socialnozgodovinske in 
gospodarskozgodovinske značilnosti mestnega razvo- 
ja; toda nihče ni storil ali ni želel storiti koraka k mu- 
zealski specializaciji. Skupno zgodovinskim muzejem 
je, da primarno niso čutili odgovornosti do umetnost- 
nih, temveč do mestnih kulturnih elementov. Mestno 
prebivalstvo naj bi (znova) spoznalo pomembne ele- 
mente njihovega lastnega življenjskega prostora in raz- 
širilo svoje znanje. V teh muzejih gre torej marsikdaj 
za rekonstrukcijo mestne resničnosti kot zgodovine iz- 
kušenj in zaznav. Temu veljata tudi interes in kompe- 
tenca njihovih obiskovalcev. Sledi torej, da muzeji po- 
gosto delajo na objektivnem področju posnemanja pa 
33 Zelo pretirana se mi zdi njegova teza: "Od nekdanjega na- 
sprotovanja samoupravne vlade v mestih proti avtokraciji dr- 
žavne oblasti ni ostalo nič več kot le krhek mit. " 
34 Prim, med drugim Ehbrecht (1985). 
35 Prim. Geschichte Original - Am Beispiel der Stadt Münster, zv. 
Iff Münster 1978 ff. 
VSE ZA ZGODOVINO 
82 ZGODOVINA ZA VSE 
vse do celostnih "insceniranj". Ne gre torej za enkrat- 
nost in originalnost nekega objekta, temveč predvsem 
za skladnost življenjskih zamisli in življenjskih slik.36 
Višek tega razvoja pomeni začenjajoča se debata o 
profesionalizaciji novega poklicnega polja "mestnega 
zgodovinarja" ali "krajevnega zgodovinarja". Mnoga 
mesta so v 80. letih s pomočjo državnih sredstev za 
zaposlovanje nastavila mlajše absolvente v kulturnem 
in zgodovinskem delu. V mnogih primerih so ti absol- 
venti kasneje dobili rudi stalno zaposlitev. Ta skupina 
zgodovinarjev mesta poskuša razviti določeno dinami- 
ko v smeri izdifirenciranja lastnega poklica, kamor spa- 
dajo elementi sposobnosti lastnih znanstvenih dosež- 
kov, posredovanja mestno-zgodovinskih spoznanj pre- 
ko publikacij, razstav, vodstev po mestu, posvetovanj 
o projektih preko skupin, društev ali šol, vnašanja zgo- 
dovine mesta v stike z javnostjo itd.37 Medtem pa je 
prišlo do znatnih nasprotovanj proti takšni koncepciji, 
in sicer predvsem iz vrst mestnih arhivarjev, ki so se 
pri svojem podedovanem delovnem polju čutili ogro- 
žene in so se bali za kvaliteto nadzora nad arhivalijami 
mestnih virov in aktov. Vprašanje je, kako se bo v pri- 
hodnosti ta konflikt razrešil predvsem tam, kjer se veli- 
kost mesta in njegove finančne zmožnosti medsebojno 
izključujeta. 
Razvoj raziskovanja urbanizacije je bil v ZRN zaz- 
namovan z zahtevami po uporabi znanstveno socialnih 
metod in teorij, kvantitativnih postopkov in uporabo 
mesta kot študije primera. V teku 80. let je prišlo do 
obrata glede centralnih problemov. Na mesto diskusije 
o metodah je stopila kontroverza okoli zgodovine vsak- 
dana oz. po novem kulturne zgodovine. Kar seje neka- 
terim zdelo kot korak nazaj pri ponovnem oživljanju 
mestne individualnosti (kot cilja raziskave), je bilo ve- 
liko bolj propagiranje koncepcije o "mestnih življenj- 
skih prostorih". Zatorej gre "pri urbanizaciji za specifi- 
čen način prisvojitve ali osvojitve prostora. Pri tem "pro- 
stor" ni mišljen le kot geografski prostor, temveč gaje 
treba razumeti kot prostor izkušenj, akcije, identifika- 
cije, komunikacije in socializacije človeka v določe- 
nem času."38 Odkar je Jürgen Reulecke sredi osemde- 
setih let poudaril, da sta življenjski prostor mesto in 
socialna psihologija velemest centralni raziskovalni de- 
ficit, so začele nastajati - delno v navezavi na stare os- 
nutke, delno zaradi vplivov iz tujine - študije s takšni- 
mi in podobnimi temami. Mnogo težko združljivega še 
vedno stoji skupaj, metodološko zaenkrat na trhlih tleh, 
tako da lahko ta doslej še najpomembnejša raziskoval- 
na polja orišemo takole: 
1. STANOVANJE IN ŽIVLJENJSKI PROSTOR 
Študija stanovanjskih četrti je zaradi metodičnih preu- 
darkov okoli koncepta\ocialnega prostora in zaradi teh- 
ničnih razlogov okoli virov v zadnjih letih postala pred- 
nostni prijem urbanizacijsko-zgodovinskih rekonstruk- 
cij življenjskega prostora. V ospredju zanimanja je bilo 
doslej raziskovanje proletarskih stanovanjskih četrti v 
velemestih. Za temi raziskavami pogosto stojita dve 
glavni raziskovalni hipotezi: prva vidi v velemestnem 
proletarskem miljeju nemškega industrijskega mesta do 
2. svetovne vojne neko pozitivno vrednoteno, homo- 
geno mestno obliko življenja, ki je bila po nacionalso- 
cializmu, v 2. svetovni vojni in po vojni, "razbita" in 
"izčrpana".39 Potemtakem bi poleg že znanih razisko- 
valnih področij delavskega gibanja in delavskih razmer 
morali raziskovati predvsem socialno strukturo stano- 
vanjskih četrti, družinsko življenje in sosedstvo ter s 
tem povezano socialno obnašanje in politično zavest. 
Drugo temeljno tezo, ki se navezuje na prvo, paje Bra- 
no Fritzsche komprimiral v tezo, da so bile stanovanj- 
ske razmere ob nastajanju delavskih organizacij, raz- 
redne zavesti in končno razrednega boja morda pomem- 
bnejše kot pa razmere na delovnem mestu. "Koncen- 
tracija največjih dohodkovnih in premoženjskih razlik 
kaže obstoj in nasprotja različnih razredov, segregacija 
posameznih stanovanjskih četrti pa je šele omogočila 
oz. zahtevala solidarnost znotraj istega razreda.40 
Obe osnovni domnevi sta se v tej formi pokazali kot 
nevzdržni. Idilizacija intaktnega proletarskega miljeja, 
ki nič manj kot pri Haussermannu in Sieblu ne prikazu- 
je meščanske urbanosti antičnega in srednjeveškega me- 
sta kot drugo pozitivno mestno življenjsko obliko pre- 
teklosti, seje izkazala, kot bomo še videli, kot slepota 
perspektiv aktualne kritike velemesta. V metodičnem 
smislu se zasnovi študij o stanovanjih še ni posrečilo 
razmejiti socialno skoraj homogenih življenjskih pro- 
storov in se s tem umakniti problemu statističnih okoli- 
šev. V povezavi s tem so ostala vprašanja v zvezi s so- 
cialno neenakostjo in političnim obnašanjem na nivoju 
četrti do danes nerazrešena. Vzrok je morda v tem, da 
je najnovejše raziskovanje s presenetljivo enotnostjo 
razglasilo domnevne meje segregacije za zelo prece- 
njene inje namesto tega v primerjavi z drugimi država- 
mi vedno bolj nazorno raziskovalo visok integracijski 
36 
37 
38 
Ob vedno številčnejši literaturi o nalogah mestnih muzejev naj 
iz zadnjih let opozorim na Henseja (1985). 
Prim. Pomykaj in dr. (1990). 
Reulecke (1985). str. 12 
39 Prim. Häußermann/Siebel (1987), str. 213f. 
40 Fritzsche (1977), str. 461 in drugi članki na temo stanovanje 
kot življenjski prostor. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 83 
učinek nemških velemest v obdobju urbanizacije.41 Ra- 
ziskave mestnih četrti bodo - tudi ob opustitvi nekate- 
rih političnih predstav - v prihodnosti predstavljale do- 
bro pot, da bomo dobili nova spoznanja o nastajajoči 
mestni industrijski družbi. K temu seveda sodi, da bo- 
mo zaznamujočo moč stanovanja sicer videli, hkrati pa 
je ne bomo precenjevali, istočasno pa bomo razširili 
fiksacijo socialno-prostorskega vključevanja delavstva 
na vsemestne perspektive: "Urbanost so stalno bivajo- 
či obrtniki, meščani po izobrazbi ter gospodarsko meš- 
čanstvo doživljali močneje kot delavstvo. Urbanost so 
doživljali v kontekstu z mestom kot celoto ter na notra- 
njost mesta skoncentrirano kulturno, izobraževalno in 
razvedrilno ponudbo. Predvsem delavci, ki so se prise- 
lili s podeželja, so sprva doživeli posebnost mesta pre- 
težno v povezavi s stanovanjem."42 Toda ta ugotovitev, 
ki velja za zgodnjeindustrijski čas, seje v teku procesa 
urbanizacije hudo spremenila. Kolikor dlje je trajal, to- 
liko bolj se je tudi celotni mestni horizont "močno vti- 
snil tudi v zavest delavstva, tako, daje mestna identite- 
ta tudi pri delavstvu vedno bolj določala samoumev- 
nost in samozavest."43 
2. URBANIZACIJA IN ŽIVLJENJSKI CIKEL 
Sociologi že vrsto let diskutirajo o konceptu "institu- 
cionalizacije življenjske poti" kot "o nekem enotnem, 
razširjenem in kot takšnem, o anticipiranem programu 
Poteka moderne"44. S tem je mišljen potek življenja v 
določenih vnaprej poznanih in za načrtovanje življenja 
odločilnih faz od rojstva in otroštva do starosti in smrti. 
Ta "določitev časovnosti" življenjskega toka velja za 
delo moderne od 18. stoletja in nenazadnje temelji na 
socialnozgodovinskih raziskavah k "odkritju otroštva" 
• podobnih fenomenov kot časovno odvisnih zgodo- 
vinskih pojavov. Institucionalizacija življenjskega to- 
ka je v svojem zgodovinskem nastanku delo mesta, ki 
se v "določitvi časovnosti" in individualizaciji povezu- 
je s sistemom zaslužka, ki sledi življenjskemu toku in 
*¡ ga je treba urediti v kompleksen življenjski sistem 
Pri raziskavi migracije lahko kot primer pokažemo na menja- 
vo pespekliv: "Rezultati kažejo, da tem odločitvam ni botroval 
difuzen vrtinec velemesta ("skušnjava "), temveč konkretne in- 
formacije o trgu delovne sile in življenjskih pogojev v nekem 
mestu. Tukaj so bila tudi pribežališča pri znancih in sorodni- 
kih, ki so pripravljali proces migracije in so pomagali med 
fazo iskanja in urejanja stanovanja. To je pripomoglo k temu, 
da so priseljenci svojo odločitev vrednotili kot pozitivno. Pri- 
seljevanje pomeni torej neko k cilju usmerjeno, pretehtano de- 
janje, ljudje so svoje možnosti in riziko pretehtali, ni ¡h torej 
za - v smislu sociološko okrašene kulturne kritike - prehod iz 
reda in majhne skupnosti v zgubljenost in izolacijo velemesta. 
(Matzerath (1989), str. 73.) 
i3   Hardtwig/Tenfelde (1990), str. 13. 
Ibidem, str. 13. 
4   Prim. Kohli (1985). 
pravil. Povezava med mestom in življenjskim tokom 
ima v tem smislu elementaren pomen za oblikovanje 
identitete v preteklosti in sedanjosti: "Podoba mesta, ki 
praviloma skozi daljše časovno obdobje ostaja ista, ima 
stabilizacijski učinek na socialno dinamiko poteka živ- 
ljenja. Kontinuirana srečanja tako z ljudmi kot tudi z 
zgrajenim okoljem so pomembna predpostavka za to, 
da lahko pride do identifikacije, ki včasih skladno pe- 
ljejo k temu, kar lahko opišemo kot identiteta: razume- 
vanje simboličnih pomenov predmetov, ki zbujajo in 
zagotavljajo zanesljivost in zaupanje."45 
Pretvorba življenjsko-cikličnih konceptov v zgodo- 
vini urbanizacije je še na začetku. Številne projekte k 
"Oral History" lahko le posredno prištejemo v ta okvir, 
saj so večinoma imeli drugačne cilje. Vsebinsko so is- 
kanju povezave med mestom in življenjskim ciklom 
bližje najnovejše zahteve po "zgodovini mesta kot zgo- 
dovini otroštva".46 Za njimi stojijo študije mesta in sta- 
novanjskih četrti kot življenjskega prostora otrok med 
letom 1900 in sedanjostjo. Vir predstavljajo pričevanja 
življenjskih zgodb. Človek jih navezuje na sociološke 
in pedagoške študije življenjskega prostora iz časa Wei- 
marske republike (Marta Muchow) in se sprašuje po 
medsebojnih vplivih med razvojem otroštva in urba- 
nim civilizacijskim procesom v smislu Norberta Elia- 
sa. 20. stoletje torej vidijo avtorji tudi v tezi "prehoda 
od otroštva na cesti do otroštva doma, v okviru dru- 
v •        t» • zine .47
3. ZGODOVINA ZAZNAVANJA MESTA 
Sprejetje "pripovedujočega mesta" kot glavne teme 
v novejših znanstveno-literarnih prispevkih48 se na ob- 
čudujoč način ujema s socialno-zgodovinskimi in so- 
ciološkimi zasnovami. Heinz Brüggemann vidi v gle- 
danju pisateljev na hiše in ljudi razvoj lastne "urbane 
oblike zaznavanja". Njegov centralni aspekt je reševa- 
nje večne istočasnosti tujosti in bližine v novih vele- 
mestih, kjer pregledne in poznane oblike socialnega ob- 
našanja izgubljajo svoje oporne funkcije. Potrebne so 
bile nove "aranžirane" komunikacijske oblike, ki so di- 
stanco hkrati ohranjale in premoščale. Anonimnost ve- 
lemesta je spravila v tek nov družbeni učni in izkustve- 
ni proces. "Da naj bi urbano socialno obnašanje ne bilo 
naravno odraščajoč izraz notranjosti, temveč neko po- 
nazarjanje samega sebe, nastop, torej teater, to zveni 
kot odmev velike debate o notranji naravi meščanske- 
45 Herlyn (1990), str. 14. 
46 Prim. Behnken/du Bois-Reymond/Zinnecker (1989), Behnken 
(1990). Tenfelde (1982). 
47 Prim. Behnken/Zinnecker (1987). 
4S   Prim. Klotz (1969), Brüggemann (1985) in (1989). Hauser 
(1990). 
VSE ZA ZGODOVINO 
84 ZGODOVINA ZA VSE 
ga človeka, o razvoju subjektivnosti v moderni civili- 
zaciji, do katerega v Evropi prihaja od sredine 18. sto- 
letja."49 Ena izmed posledic tega procesa je vedno večji 
pomen vizualnih zaznav v urbani družbi. 
Analogno s "pripovedujočim mestom" v upodablja- 
joči umetnosti in v filmu je v središču zanimanja "upo- 
dabljajoče" ali (že uporabljen izraz) "filmsko mesto".50 
Tudi tu se lahko vprašamo po umetniškem pojmovanju 
mestnega, v ožjem pomenu besede pa velemestnega vse 
od začetka stoletja, saj se ima umetnost za svoj zagon 
navsezadnje zahvaliti fascinantnosti napetega odnosa 
med mestom in podeželjem. 
VI. 
Potem koje bila zgodovina mesta 19. in 20. stoletja 
dolgo časa pod obvladujočim vtisom novih dimenzij 
modernih procesov pomestenja, je okoli leta 1970 priš- 
lo do že omenjene spremembe perspektiv in do kon- 
cepta celotne družbe, ki se nahaja v okviru hitre urba- 
nizacije. V ozadju je stala recepcija vzpodbud iz socio- 
logije mesta, ki seje zaradi nerešljivega problema raz- 
mejitve "mesta" in "mestnega" v 20. stoletju, preneha- 
la ukvarjati s tradicionalno problematiko mesto - pode- 
želje in namesto tega sedaj govori o urbanizirani druž- 
bi. Analiza mesta je s tem postala prostorski aspekt ana- 
lize družbe.51 Ta teza je pozneje imela velik vpliv na 
zgodovino urbanizacije. Ne da bi s tem hoteli oporeka- 
ti doseženim spoznanjem, so ravno zgodovinarji v zad- 
njih letih takšno gledanje razglasili kot enostransko: 
"Teza, daje celotno raziskovanje mesta danes v bistvu 
analiza družbe, je za zgodovinarja mesta na prvi po- 
gled očarljiva, saj tudi zgodovina mesta, ostro poveda- 
no, nikoli ni bila nič drugega kot socialna zgodovina, 
gledana s posebnega prostorskega stališča. Vendarle tak- 
šen socialno-ekološki zasnutek ne zadostuje za poja- 
snitev problemov urbanizacije... Mestni občini konč- 
no pripada nekaj več kot pa le skupina ljudi v določe- 
nih prostorskih pogojih okolja. Nenazadnje se odlikuje 
tudi po tem, da poteka integracija v meščana preko me- 
dija politično-kulturnega življenja."52 S tem pa je po- 
stavljeno tudi osrednje vprašanje po oceni vloge "me- 
sta" in "urbanosti" v sodobnih diskusijah raziskoval- 
cev; zadnja se kaže - vsaj v tej točki - najožje preplete- 
na s sodobnimi trendi kritike mesta. Pri tem si stojita 
nasproti - močno poenostavljeno - dve temeljni pozici- 
ji. Prva poudarja stalno, tudi v sedanjosti neubikvitar- 
49 Brüggemann (1989), str. 8. 
50 Prim, k velemestu v nemški umetnosti razstavni katalog Ich und 
die Stadt (1987), k temi velemesto v filmu pa Mobius/Vogt 
(1990). 
51 Prim. m. dr. Friedrichs (1977), Hamm (1977). 
52 Teuteberg (1983). str. 34. 
no vlogo mesta za celotno družbo; s pozitivnimi pou- 
darki opozarja na mesto kot na prostor uveljavljanja 
demokratizacije in pluralizacije življenjskih stilov in iz- 
peljuje iz kritike sociologije mesta, ki jo je človek ab- 
strahiral, zahtevo po raziskavi mesta kot politično-kul- 
turnega življenjskega prostora. Druga smer s perspek- 
tive zgodovine kriz in propada opazuje razvoj mesta v 
19. in 20. stoletju, deloma kot nasprotje "staremu me- 
stu", deloma pa v poudarjeni odklonitvi "kapitalistič- 
nega" mesta. 
Že pred časom je Klaus Bergmann razkril, da se moč 
sovraštva do velemesta v Nemčiji dopolnjuje z razšir- 
jeno agrarno romantiko.53 Pred kratkim je Andrew Lees 
razširil to raziskovanje v čas nacionalsocializma.54 Lees 
zastopa tezo, da naj bi bila družbena moč nemške so- 
vražnosti do velemesta v mednarodni primerjavi enkrat- 
na. Njeno specifično vehemenco pa izpeljuje iz pozne 
in hitre modernizacije te gospodarsko in politično raz- 
meroma zaostale družbe. Le-ta je namreč zapustila mno- 
go poražencev in zaskrbljencev, ki so si bili enotni v 
svojem sovraštvu do velemesta kot simbola hitrih spre- 
memb. Specifično podobo je dobila nemška sovražnost 
do velemesta tudi s svojo socialno-biološko komponen- 
to. Le-ta je bazirala na tezi o nesposobnosti samoohra- 
nitve modernega mesta glede na število prebivalstva. 
V soglasju s strahom pred nacionalnim "propadom pre- 
bivalstva", kije bil razširjen konec 19. in v začetku 20. 
stoletja, je tudi mit o požrtem mestu Moloh. 
Višek družbenega konflikta o urbani mentaliteti in 
kulturi seje v Nemčiji dogajal v Weimarski republiki. 
Čas nacionalsocializma in njegove posledice, kot tudi 
dolgo prevladujoča mentaliteta ponovne izgradnje po 
letu 1945, so zatem debato za dolgo časa utišale. Le 
redko sta se v zgodovini ZRN v eni osebi združila kri- 
tik mesta in "strasten meščan".55 Namesto tega srečuje- 
mo danes po znanstvenih disciplinah - tako v konzer- 
vativnem kot v levem političnem spektru - pogosto po- 
navljajoč se repertoar toposov, ki so sovražni veleme- 
stu. Njihova konzervativna varianta je predstava o "sta- 
rem mestu" (t.j. predindustrijskem) kot prostoru nazor- 
nega, neposredno posredujočega družbenega in indivi- 
dualnega življenjskega reda56; temu nasprotno pa naj 
bi bilo moderno mesto enako gosti džungli brez reda in 
splošno sprejetih pravil, ki kot takšno ne more nikomur 
dati potrebne orientacije. Konzervativni tožbi o atomi- 
ziranosti in anonimnosti modernega velemesta na dru- 
gi strani političnega spektra ustreza grozilna slika ne- 
kega permanentno eskalirajočega, brutalnega eksistenč- 
53 
54 
55 
56 
Prim. Bergmann (1970). 
Prim. Lees (1985). 
Prim. Mitscherlich (1971), str. VII. 
Prim. Kugler (1986), EM. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 85 
nega boja pod pogoji "kapitalističnega mesta". Izrecni 
zagovornik teorije o propadu in krizi je Lutz Nietham- 
mer. V Conzejevem jubilejnem zborniku je namreč 
prispeval manj k problematiki zgodovine urbanizacije, 
mnogo več pa k prikazovanju apokaliptičnih vizij za 
mesto prihodnosti." Duhovno sorodne sociologe me- 
sta najdemo tudi pri Hartmutu Häußermannu in Wal- 
terju Sieblu, ki sta v zgodovinskem delu njune analize 
o "novi urbanosti" plakativno formulirala pesimistični 
pogled na razvoj mesta. Potem ko je bil razvoj mesta 
"več kot 150 let ...identičen z rastjo" inje bilo mestno 
življenje "zaznamovano s soudeležbo pri gospodarski 
rasti", naj bi se zdaj nahajali pri koncu tega procesa in 
sredi grozeče krize zgodovine mesta. Velemesto je po- 
stalo "mesto marginalcev",58 urbanost kot razpoznavni 
znak politično-ekonomske organizacije družbe pa naj 
bi se iz mesta "izselila", nadomestila naj bi jo urbanost 
kot socio-psihološka kategorija, "ki se najčisteje reali- 
zira v konzumu"5'. V Häußermannovi in Sieblovi pers- 
pektivi se razen tega združujeta oba temeljna elementa 
običajne nemške kritike velemesta: z vidika "starega 
mesta" sta tudi onadva risala idilo neke industrijske 
"mestne kulture", kije bila "jasno določljiva in se jo je 
lahko razmejilo." "Urbanost tako ni bila le življenjska, 
temveč tudi družbena forma. Temeljna kategorija, na 
katero se dajo izvajati vse njene karakteristike, pa je 
svoboda."60 Celo nižji mestni sloji naj bi pri politično- 
emancipatorski perspektivi imeli svoj delež. Moderno 
mesto naj bi tako izgubilo skupno, nosilno življenjsko 
formo skupaj z njenimi obveznostmi. Temeljna teza nju- 
ne kritike urbanizacije se torej skriva v izjavi: "Zgodo- 
vina urbanizacije je zgodovina razbremenitve ... od ob- 
veznosti."61 S tem se za Häußcrmanna in Siebla sklene 
povezava njune zgodovinske kritike mesta z analizo se- 
danjosti. Kaj je zanju bistveno, postane jasno pri zami- 
sli njune lastne predstave mesta: "Program ekološkega 
mesta kot tudi prepletenost neformalne in formalne eko- 
nomije nasprotno zahtevata obveznost, odgovornost in 
delo... Takšna nova mestna življenjska forma sicer ob- 
ljublja možnost samooblikovanja lastnih življenjskih 
Pogojev in s tem bi se v njih lahko počutili doma, toda 
hkrati z njo prihaja tudi do novih obveznosti. Zahteva 
odgovorno delo pri stanovanju, pri izgradnji antiavto- 
ritarnega otroškega vrtca, ki bi ga sami organizirali, pri 
oskrbi tistih, ki so potrebni nege. Povezava formalnega 
• neformalnega dela odpira privatnim gospodinjstvom 
niožnosti humanega in istovetnega produktivnega de- 
ta, s tem pa po možnosti tudi nove pritiske na delovne 
°bveznosti.62 
S7 
¡s 
s» 
60 
62 
V takšni perspektivi zahteva človek od življenjske 
forme mesta enakost, varnost in socialno toplino; v njej 
bo urbanizacija postala zgodovina nujne socialne dis- 
ciplinacije. Kar povezuje levo in konzervativno stran v 
tej točki, je očitno skupni strah pred mestom kot kra- 
jem stopitve ideologij, ki centrirajo na skupnost, ne gle- 
de na to, kakšne barve so. Podobno šibki so ostali v 
Nemčiji vse do sedaj tudi glasovi branilcev modernega 
velemesta, ki so v njegovih življenjskih formah videli 
korake povečanja individualne svobode in kulturne raz- 
širitve ter so od mesta pričakovali mnoštvo raznoliko- 
sti, ki jo prinašajo nesoglasja in zmožnost spreminjanja 
socialne orientacije. Dandanes je ta pogled združen v 
geslu "Pluralizacija življenjskih stilov"; le-ti se potem- 
takem razvijajo v navzkrižju z obveznostmi prejšnjih 
socialnih skupin ali z "normalnostjo" modernega živ- 
ljenjskega cikla. Zgodovinsko prizorišče teh dogajanj 
je še posebej velemesto, katerega zgodnje denuncira- 
nje kot seštevek drugačnega vedenja velja za preseže- 
no. Prvič od Weimarske republike lahko v zadnjih letih 
govorimo o tem, daje urbanizacijsko-zgodovinsko dol- 
ga dominantna "perspektiva izgube" v najnovejših na- 
stavkih pred širokim ozadjem postavljena pod vprašaj. 
Tako sprejema sociologija mesta odnos med mestom 
in kulturo spet kot procesni pojem v smislu Norberta 
Eliasa, ko Bernhard Schäfers denimo formulira: "Poj- 
mi urbanost in urbano vedenje so uporabni za sociolo- 
gijo mesta in kulturno sociologijo zaradi tega, ker ozko 
povezujejo določeno podobo mesta, v njem razvite ti- 
pične vzorce obnašanja in standarde duhovne in kul- 
turne orientacije in normiranja."63 Tudi etnologija, ki 
se zaradi svoje orientacije na "ljudstvo" in "podeželje" 
dolgo ni zanimala za mesto, očitno prenavlja svoj od- 
nos do raziskovanja "metropolitanskih življenjskih 
form" in se vidi vključno z etnologi iz NDR na poti od 
etnologije velemesta h "kulturnoznanstvenemu razisko- 
vanju velemesta".64 Za novo vrednotenje velemesta pri 
zgodovinarjih sta Wolfgang Hartwig in Klaus Tenfel- 
de tista zgodovinarja, ki ju citirajo kot primer: "Brez 
mesta si le težko zamišljamo razvoj moderne demokra- 
tične masovne družbe, in ni naključje, da so bile kon- 
zervativne in reakcionarne smeri razmišljanja med dru- 
gim obremenjene tudi s sovraštvom do velemesta. Pre- 
hoda od društvenih do interesno-političnih združenj, od 
meščanskih veljakov do modernih masovnih strank ni 
mogoče zadostno razumeti brez urbanizacije. Mesta so 
bila prizorišča urjenja formalizirane demokratične le- 
gitimacije upravnega in političnega delovanja. To so 
bila seveda predvsem mesta, ki so jih družbe na pragu 
moderne postavile pod pritisk demokratizacije."65 
Prim. Niethammer (1986). 
Vsi citati vzeti iz Häußermann/Siebel (1987), str. 8. 
Ibidem, str. 215. 
Ibidem, str. 238. 
Ibidem, str. 248. 
Ibidem, str. 247. 
63 Schäfers (1988), str. 97. 
64 Prim. Scholze (1990). 
65 Hartwig/Tenfelde(1990), str. 9. 
VSE ZA ZGODOVINO 
86 ZGODOVINA ZA VSE 
S tem smo verjetno načeli morda najpomembnejšo 
tezo zgodovinske strani konceptov pluralizacije: mest- 
ni življenjski stili, bivalne in komunikacijske forme so 
mnogo več kot le potrošne dobrine; so mnogo bolj re- 
levantne za razvoj in sedanjost družbenega razumeva- 
nja demokracije. To pa naj bi terjalo opustitev napačne 
soglasnosti in enoznačnosti mestnih življenjskih pro- 
storov in zasnov. Primer iz mestnega planiranja nam 
lahko to ponazori: v okviru listine iz Aten so prodrle 
vodilne predstave o mestni gradnji, ki so bazirale na 
jasni razmejitvi in "popačenju" najpomembnejših mest- 
nih funkcij (delo, bivanje, promet, počitek); rezultat je 
bila usodna enoznačnost in enotnost mest, posledica pa 
izguba njihove urbanosti. Nemška velemesta poskuša- 
jo danes ta napačen razvoj v urbanizacijski in kulturni 
politiki popraviti s koncepti, katerim je najpomembnejša 
"pluralizacija" mestne javnosti in življenjskih stilov.66 
V znanstvenem raziskovanju urbanizacije še dominira- 
jo "stari modeli". Manjkajo pa še vedno zadovoljujoči 
koncepti raziskovanja "psihotopov" (A. Mitscherlich) 
modernega mesta. Vendar paje mnogo narejenega. 
Prevedla Irena Horvat 
Bibliografija 
Alter, Peter (Hg.): Im Banne der Metropolen. Berlin 
und London in den zwanziger Jahren, Göttingen/Zürich 
1993. 
Behnke, Imbke (Hg.): Stadtgesellschaft und Kindheit 
im Prozeß der Zivilisation, Opladen 1990. 
Behnken, Imbke/ Zinnecker, Jürgen: Vom Straßen- 
kind zum verhäuslichten Kind. Zur Modernisierung 
städtischer Kindheit 1900-1980, in: Sozialwisscnschaft- 
liche Information 16 (1987) S. 87-96. 
Behnken, Imbke/ Bois-Reymond, Manuela du/ Zin- 
necker, Jürgen: Stadtgeschichte als Kindheitsgeschichte. 
Lebensräume von Großstadtkindern in Deutschland und 
Holland um 1900, Opladen 1989. 
Bergmann, Klaus: Agrarromantik und Großstadt- 
feindschaft, Meisenheim 1970. 
Bernhardt, Christoph: Wohnungsmärkte, Terrai- 
nerschließung und Kommunalpolitik im Städtewach- 
66 Cilji te kulturne politike, za katero stojijo imena kot Hermann 
Glaser iz Nürnberga in Hilmar Hoffmann iz Frankfurta, so: 1. 
vnovična pridobitev kulturne topografije zgrajene strukture me- 
sta, 2. nove kulturne ustanove (npr. mestni muzeji), 3. oblike 
participativne mestne kulture, 4. vnovična pridobitev mestne 
javnosti, 5. ohranitev komunalne samouprave in kulturne av- 
tonomije mest. Prim. Schäfers (1988), str. 102jf. 
stum der Hochindustrialisierung. Das Beispiel der Ber- 
liner Region, Diss. Berlin 1994. 
Blotevogel, Hans Heinrich (Hg.): Kommunale Lei- 
stungsverwaltung und Stadtentwicklung vom Vormärz 
bis zur Weimarer Republik, Köln/Wien 1990. 
Bodenschatz, Harald: Platz frei für das NEUE 
BERLIN! Geschichte der Stadterneuerung in der 
"größten Mietskasernenstadt der Welt" seit 1871, Ber- 
lin 1987. 
Bratvogel, Friedrich W.: Stadtentwicklung und 
Wohnverhältnisse in Bielefeld unter dem Einfluß der 
Industrialisierung im 19. Jahrhundert, Dortmund 1989. 
Brown, John Christopher: Reforming the urban en- 
vironment: Sanitation, housing and goverment interven- 
tion in Germany, 1870-1910, Diss. University of Mic- 
higan 1987. 
Brüggemann, Heinz: "Aber schickt keinen Poeten 
nach London!" Großstadt und literarische Wahrneh- 
mung im 18. und 19. Jahrhundert, Reinbek bei Ham- 
burg 1985. 
Brüggemann, Heinz: Das andere Fenster: Einblick in 
Häuser und Menschen. Zur Literaturgeschichte einer 
urbanen Wahrnehmungsform, Frankfurt a. M. 1989. 
Crew, David: Town in the Ruhr. A Social History of 
Bochum, 1860-1914, New York 1979, dt.. Bochum. So- 
zialgeschichtc einer Industriestadt 1860-1914, Frank- 
furt/Berlin/Wien 1980. 
Diederiks, Herman / Hohenberg, Paul and Wagenaar, 
Michael (eds.), Economic Planning in Europe since the 
Late Middle Ages, Leicester University Press 1992. 
Ditt, Karl: Industrialisierung, Arbeiterschaft und Ar- 
beiterbewegung in Bielefeld 1850-1914, Dortmund 
1982. 
Ehbrecht, Wilfried (Hg.): Voraussetzungen und Met- 
hoden geschichtlicher Städteforschung, Köln/Wien 
1979. 
Ehbrecht, Wilfried (Hg.): Lippstadt. Beiträge zur 
Stadtgeschichte, 2. Bde., Lippstadt 1985. 
Engeli, Christian/ Hofmann, Wolfgang/ Matzerath, 
Horst (Hg.): Probleme der Stadtgeschichtsschreibung, 
Berlin 1981. 
Engeli, Christian/ Matzerath, Horst (Hg.): Moderne 
Stadtgeschichtsforschung in Europa, USA, Japan, Stutt- 
gart 1989. 
Fehl, Gerhard/ Rodriguez-Lores, Juan (Hg.): Stadt- 
erweiterungen 1800-1975. Von den Anfangen des mo- 
dernen Städtebaus, Hamburg 1983. 
Fisch, Stefan: Stadtplanung im 19. Jahrhundert. Das 
Beispiel München bis zu Ära Theodor Fischer, 
München 1988. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 87 
Forderer, Christof: Die Großstadt im Roman. Berli- 
ner Großstadtdarstellungen zwischen Naturalismus und 
Moderne, Wiesbaden 1992. 
Friedrichs, Jürgen: Stadtanalyse. Soziale und räum- 
liche Organisation der Gesellschaft, Reinbek bei Ham- 
burg 1977. 
Fritzsche, Bruno: Städtisches Wachstum und soziale 
Konflikte, in: Schweizerische Zeitschrift für Volks- 
wirtschaft und Statistik 113 (1977) S. 447-473. 
Fritzsche, Bruno: Das Quartier als Lebensraum, in: 
Conze, Werner/ Engelhardt, Ulrich (Hg.): Arbeiterexi- 
stenz im 19. Jahrhundert, Stuttgart 1981, S. 92-113. 
Gall, Lothar (Hg.): Stadt und Bürgertum im 19. Jahr- 
hundert, München 1990. 
Gall, Lothar (Hg.): Stadt und Bürgertum im Über- 
gang von der traditionalen zur modernen Gesellschaft, 
München 1993. 
Geist, Johann Friedrich/ Kürvcrs, Klaus: Das Berli- 
ner Mietshaus 1740-1862, München 1980, dies: Das 
Berliner Mietshaus 1862- 1945, München 1984. 
Gutsche, Willibald (Hg.): Geschichte der Stadt Er- 
furt, 2. bearb. Aufl., Weimar 1989. 
Hauff, Volker: Stadt und Lebensstil. Basel 1988. 
Hauser, Susanne: Der Blick auf die Stadt: semioti- 
sche Untersuchungen zur literarischen Wahrnehmung 
bis 1910, Berlin 1990. 
Häußcrmann, Hartmut/ Siebel, Walter: Neue Urba- 
nität, Frankfurt a.M. 1987. 
Hajna, Karl-Heinz/ Mehls, Hartmut/ Weiß, Volkmar: 
Neue Forschungen zur Stadtgeschichte in der DDR, in: 
Zeitschrift für Geschichtswissenschaft 34 (1986), S. 
928-935. 
Hamm, Bernd: Die Organisation der städtischen Um- 
welt. Ein Beitrag zur sozialökologischen Theorie der 
Stadt, Frauenfcld und Stuttgart 1977. 
Hardtwig, Wolfgang/ Tenfelde, Klaus (Hg.): Soziale 
Räume in der Urbanisierung. Studien zur Geschichte 
Münchens im Vergleich 1850bis 1933,München 1990. 
Heineberg, Heinz (Hg.): Innerstädtische Differenzie- 
rung und Prozesse im 19. und 20. Jahrhundert. Geo- 
graphische und historische Aspekte, Köln/Wien 1987. 
Hcnse, Heidi: Das Museum als gesellschaftlicher Ler- 
nort. Aspekte einer pädagogischen Neubestimmung, 
Frankfurt 1985. 
Herlyn, Ulfert: Leben in der Stadt. Lebens- und Fa- 
milienphasen in städtischen Räumen, Opladen 1990. 
Hofmann, Wolfgang: Stadtgeschichte oder Urbani- 
sierungsgeschichte? in: Informationen zur modernen 
Stadtgeschichte 1984, H.l, S. 1-4. 
Hoebink, Hein: Mehr Raum - mehr Macht. Preußi- 
sche Kommunalpolitik und Raumplanung im rheinisch- 
westfälischen Industriegebiet 1900-1933, Essen 1989. 
Ich und die Stadt. Mensch und Großstadt in der 
deutschen Kunst des 20. Jahrhunderts, hrsg. von Ro- 
ters, Eberhard/ Schulz, Bernhard, Berlin 1987. 
Jackson Jr., James H: Migration and Urbanization in 
the Ruhr Valley 1850-1900, Diss. o.O. 1980. 
Klotz, Volker: Die erzählte Stadt. Ein Sujet als Her- 
ausforderung des Romans von Lesage bis Döblin, 
München 1969. 
Kohli, Martin: Die Institutionalisierung des Lebens- 
laufs. Historische Befunde und theoretische Argumen- 
te, in: Kölner Zeitschrift für Soziologie und Sozialpsy- 
chologie 37 (1985) S. 1-29. 
Köllmann, Wolfgang: Sozialgeschichte der Stadt Bar- 
men im 19. Jahrhundert, Tübingen 1960. 
Krabbe, Wolfgang R.: Kommunalpolitik und Indus- 
trialisierung. Die Entfaltung der städtischen Leistungs- 
verwaltung im 19. und frühen 20. Jahrhundert. Fallstu- 
dien zu Dortmund und Münster, Stuttgart u.a. 1985. 
Krabbe, Wolfgang R.: Die deutsche Stadt im 19. und 
20. Jahrhundert, Göttingen 1989. 
Kugler, Hartmut: Die Vorstellung der Stadt in der Li- 
teratur des deutschen Mittelalters, München 1986. 
Ladd, Brian: Urban Planing and Civic Order in Ger- 
many 1860-1914, Cambridge Mass., London 1990. 
Lees, Andrew: Cities Perceived. Urban Society in Eu- 
ropean and American Thought, 1820-1940, Manche- 
ster University Press 1985. 
Lenger, Friedrich: Urbanisierungs- und Stadtgesch- 
ichte Geschichte der Stadt, Verstädterungsgeschichte 
oder Geschichte in der Stadt? in: Archiv für Sozialgesc- 
hichte XXVI (1986), S. 429-479. 
Matzerath, Horst (Hg.): Städtewachstum und in- 
nerstädtische Strukturveränderungen. Probleme des Ur- 
banisicrungsprozesses im 19. und 20. Jahrhundert, Stutt- 
gart 1984. 
Matzerath, Horst: Urbanisierung in Preußen 1815- 
1914, Stuttgart u.a. 1985. 
Matzerath, Horst: Lokalgeschichte, Stadtgeschichte, 
Historische Urbanisierungsforschung, in: Geschichte 
und Gesellschaft 15 (1989), S. 62-88. 
Mitscherlich, Alexander: Thesen zur Stadt der Zu- 
kunft, Frankfurt a.M. 1971. 
Möbius, Hanno/ Vogt, Guntram: Drehort Stadt. Das 
Thema "Großstadt" im deutschen Film, Marburg 1990. 
Niehuss, Merith: Aspekte der Urbanisierung. Neuere 
Literatur zur Städtegeschichte, in: Historische Zeitsch- 
VSE ZA ZGODOVINO 
88 ZGODOVINA ZA VSE 
rift 249 (1989), S. 363-370. 
Niethammer, Lutz: Stadtgeschichte in einer urbani- 
sierten Gesellschaft, in: Schieder, Wolfgang/ Seilin, 
Volker (Hg.): Sozialgeschichte in Deutschland, Bd. 2, 
Göttingen 1986, S. 113-136. 
Pomykaj, Gerhard/ Reulecke, Jürgen/ Wittkopp-Bei- 
ne, Martina: Städtische Geschichtsarbeit auf neuen We- 
gen? in: Informationen zur modernen Stadtgeschichte 
1990, Heft 2, S. 2-9. 
Prigge, Walter (Hg.): Städtische Intellektuelle. Ur- 
bane Milieus im 20. Jht., Frankfurt a.M. 1992. 
Rausch, Wilhelm (Hg.): Die Städte Mitteleuropas im 
19. Jahrhundert, Linz 1983. 
Rausch, Wilhelm (Hg.): Die Städte Mitteleuropas im 
20. Jahrhundert, Linz 1984. 
Reif, Heinz: Städtebildung im Ruhrgebiet - die 
Emscherstadt Oberhausen 1850-1914, in: Vierteljahr- 
schrift für Sozial- und Wirtschaftsgeschichte 69 (1982), 
S. 457-487. 
Reif, Heinz: Die verspätete Stadt. Industrialisierung, 
städtischer Raum und Politik in Oberhausen 1846-1929, 
2 Bde., Köln 1993. 
Reulecke, Jürgen (Hg.): Die deutsche Stadt im Indu- 
striezeitalter. Beiträge zur modernen deutschen Stadt- 
geschichte, Wuppertal 1978. 
Reulecke, Jürgen/ Huck, Gerhard: Urban History Re- 
search in Germany: its development and present condi- 
tion, in: Urban History Yearbook, 1981, S. 39-54. 
Reulecke, Jürgen: Stadtgeschichtsschreibung zwisch- 
en Ideologie und Kommerz - Ein Überblick, in: Gesc- 
hichtsdidaktik 7 (1982), S. 1-18. 
Reulecke, Jürgen: Geschichte der Urbanisierung in 
Deutschland, Frankfurt a. M. 1985. 
Reulecke, Jürgen (Hg.): Stadtgeschichte als Zivilisa- 
tionsgeschichte. Beiträge zum Wandel städtischer 
Wirtschafts-, Lebens- und Wahrnehmungsweisen, Es- 
sen 1990. 
Reulecke, Jürgen/ Castell Rüdenhausen, Adelheid 
Gräfin zu (Hg.): Stadt und Gesundheit. Zum Wandel 
von "Volksgesundheit" und kommualer Gesundheits- 
politik im 19. und frühen 20. Jahrhundert, Stuttgart 
1991. 
Ribbe, Wolfgang (Hg.): Geschichte Berlins, 2 Bde., 
München 1987. 
Rodriguez-Lores, Juan/ Fehl, Gerhard (Hg.): Städte- 
baureform 1865- 1900. Von Licht, Luft und Ordnung 
in der Stadt der Gründerzeit, 2 Tie. Hamburg 1985. 
Rodriguez-Lores, Juan/ Fehl, Gerhard (Hg.): Die 
Kleinwohnungsfrage. Zu den Ursprüngen des sozialen 
Wohnungsbaus in Europa, Hamburg 1987. 
Sauberzweig, Dieter: Kultur und Urbanität. Aspekte 
zur Zukunft der Stadt, in: Archiv für Kommunalwis- 
senschaften 25 (1986) S. 1-23. 
Schäfers, Bernhard. Stadt und Kultur, in: Jürgen Frie- 
drichs (Hg.): Soziologische Stadtforschung, Opladen 
1988, S. 95-110. 
Schildt, Axel/ Sywottek, Arnold (Hg.): Massenwoh- 
nung und Eigenheim. Wohnungsbau und Wohnen in 
der Großstadt seit dem Ersten Weltkrieg, Frankfurt a. 
M./New York 1988. 
Scholze, Thomas: Im Lichte der Großstadt. Volks- 
kundliche Erforschung metropolitaner Lebensformen, 
Wien/St. Johann 1990. 
Schröder, Wilhelm Heinz (Hg.): Moderne Stadtgesch- 
ichte, Stuttgart 1979. 
Schultz, Helga: Moderne Stadtgeschichte in der DDR, 
in: Informationen zur modernen Stadtgeschichte 1990, 
H.2.S. 5-11. 
Schulz, Günther: Wiederaufbau in Deutschland. Die 
Wohnungsbaupolitik in den Westzonen und der Bun- 
desrepublik von 1945 bis 1957, Düsseldorf I 994. 
ders. (Hg.): Wohnungspolitik im Sozialstaat. Deut- 
sche und europäische Lösungen 1918-1960, Düsseldorf 
1993. 
Sonderforschungsbereich 164. Vergleichende gesch- 
ichtliche Städteforschung, Annotierte Gesamtbiblio- 
graphie 1976-1988, Muster 1989. 
Stremmel, Ralf: Modell und Moloch. Berlin in der 
Wahrnehmung deutscher Politiker vom Ende des 19. 
Jhts. bis zum Zweiten Weltkrieg, Bonn 1992. 
Tenfelde, Klaus: Großstadtjugend in Deutschland vor 
1914. Eine historisch-demographische Annäherung, in: 
Vierteljahrschrift für Sozial- und Wirtschaftsgeschich- 
te 69 (1982), S. 182-218. 
Teuteberg, Hans J. (Hg.): Urbanisierung im 19. und 
20. Jahrhundert. Historische und geographische Aspek- 
te, Köln/Wien 1983. 
Teuteberg, Hans J. (Hg.): Homo habitans. Zur So- 
zialgeschichte des ländlichen und städtischen Wohnens 
in der Neuzeit. Münster 1985. 
Teuteberg, Hans J./ Wischermann, Clemens: Wohn- 
alltag in Deutschland 1850-1914, Bilder - Daten - Do- 
kumente, Münster 1985. 
Teuteberg, Hans J. (Hg.): Stadtwachstum, Industria- 
lisierung, Sozialer Wandel. Beiträge zur Erforschung 
der Urbanisierung im 19. und 20. Jahrhundert, Berlin 
1986. 
Wischermann, Clemens: Wohnen in Hamburg vor 
dem Ersten Weltkrieg, Münster 1983. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 89 
O PRIPOYEDOVAMH 
m ZAPISANIH 
ZGODBAH 
Françoise Zonabend: Dolgi spomin, časi in zgodo- 
vine v vasi, Studia humanitatis, ŠKUC, Filozofska fa- 
kulteta, Ljubljana, 1993, 258 str. 
"Predmet zgodovine je lahko le zgodovinsko bivanje 
človeka kot celote, kar pomeni, da je zgodovina ena 
sama in zgodovinskih obdobij in problemov ni mogo- 
če hierarhizirati in selekcionirati v bolj ali manj pomem- 
bno, skladno s takšnimi ali drugačnimi ideološkimi pre- 
misleki."1 Čeprav je torej Zgodovina ena sama, pa ven- 
dar ni nedeljiva, saj nanjo pretendiraju različne znano- 
sti. Razlaga Zgodovine namreč ni le pravica zgodovi- 
ne, saj so tu tudi druge znanosti, ki se prav tako kot ona 
spuščajo na področje Zgodovine. Ker pa si vse delijo le 
eno samo Zgodovino, med njimi nujno prihaja do nas- 
protij pri lastninjenju zgodovinskih področij, za katera 
je vsaka od njih prepričana, da pripadajo le njej. 
Ob tem se mi zastavlja vprašanje, če bi bilo mogoče 
te spore rešiti z združitvijo vseh znanosti, ki se ukvarjajo 
z Zgodovino, le v eno zgodovinsko znanost? Če je že 
Zgodovina ena sama, zakaj potem tudi ni znanstveno 
nedeljiva? Lepo se sliši, vendar bi takšna enotna zgo- 
dovinska znanost naletela predvsem na dve prepreki. 
Obstajajo namreč znanosti, ki ne stojijo v Zgodovini 
(npr. rudarstvo) in torej ne bi sodile v področje nove 
vseobsegajoče zgodovinske znanosti, hkrati pa določe- 
na zgodovinska področja (npr. zgodovina rudarstva) ne 
bi mogla obstajati brez njih. Spor o pristojnosti znano- 
sti do določenih področij bi tako ostal še naprej nera- 
zrešen. Hkrati pa je prav Zgodovina tista, ki je z na- 
stankom različnih znanosti uveljavila stanje, ko mora- 
jo zgodovinsko pogojene znanosti nenehno dohajati so- 
doben razvoj, kijih sili k spreminjanju meja delovanja, 
ne da bi te znanosti hkrati dopustile enotno zgodovin- 
sko znanost. Zato ne preostane drugega kot spoznanje 
o nujnosti pluralnosti, hkrati pa ne smemo pozabiti, da 
je bistveno le, "da določeno področje znanosti razisku- 
jemo, ni pa pomembno, pripadniki katere stroke ga ra- 
ziskujejo."2 
Odgovor torej leži v interdisciplinarnosti, pri kateri 
se znanosti učijo druga od druge, ne da bi si "imperia- 
listično" to tudi lastile. Čas, ko je lahko neka znanost 
"kot nagrado za svojo prenovo"3 zahtevala patronat nad 
ostalimi znanostmi, je minil. Sedaj se protekcionizem 
ne razrešuje z osvajanji zaščitenih področij, temveč z 
enakopravnim združevanjem znanosti v znanstveno uni- 
jo, kjer izmenjava poteka na enakopravni ravni. Tako 
bom tu poskušal prikazati, kaj je Françoise Zonabend, 
etnologinja iz Francije in avtorica te knjige, prevzela 
od zgodovine (predvsem francoske) in kaj se lahko zgo- 
dovinarji naučimo pri etnologiji. 
Najprej pa spregovorimo nekaj o pojmovni zmedi, ki 
se vedno pojavi, ko spregovorimo o etnografiji ali et- 
nologiji ali socialni antropologiji. Za pričujočo knjigo 
je seveda najbolj pomembno poimenovanje, ki se upo- 
rablja v Franciji. Tako kot nekoč tudi danes obstajata 
vedi, kjer ena proučuje eksotične dražbe in druga do- 
mačo družbo4. Še kmalu po drugi svetovni vojni se je 
prva imenovala ethnologie, ethnographie, redkeje tudi 
anthropologie, druga pa folklore.5 Danes paje situacija 
popolnoma dugačna. Iz folkloristike je zlasti pod vpli- 
vom moderne socialne antropologije in tudi durkhei- 
movske sociologije, antropogeografije, fizične antro- 
pologije in zgodovine (zlasti Marca Blocha in Luciena 
Febvrea) nastala etnologija Francije.6 Seveda pa vse te 
znanosti niso bile osamljene, temveč so se pogojevale 
tako med seboj, kot tudi z drugimi znanostmi. Tako 
npr. durkheimovska sociologija ni vplivala le na so- 
cialno antropologijo in etnologijo, temveč tudi na zgo- 
dovino, kar pokaže že Blochova knjiga Fevdalna druž- 
ba iz let 1939 - 40, ki je njegova najbolj durkheimov- 
ska knjiga.7 Poleg etnologije pa danes v Franciji obsta- 
ja tudi socialna antropologija, ki resda nima več takšne 
moči kot v času strukturalizma, vendar se s svojim prak- 
ticiranjem eksotičnih terenov in komparativnostjo še kar 
naprej ločuje od etnologije, kljub temu, daje meja med 
Peter Vodopivec: Nekaj opomb k dosedanji razpravi o razmer- 
ju med etnologijo in zgodovino na Slovenskem, zbornik Raz- 
merja med etnologijo in zgodovino. Partizanska knjiga, Ljub- 
ljana, 1986, str. 11. 
Vasilij Melik: K zgodovini vsakdanjega življenja, Raziskova- 
nje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem, Znanstveni inštitut 
Filozofske Fakultete, Ljubljana, 1980, str. 91. 
3 Misel sem prevzel iz François Furet: Družboslovne metode v 
proučevanju zgodovine in "histoire totale ", zbornik Vsi Tuki- 
didovi možje. Krt, Ljubljana, 1990, str. 52. 
4 Ta razdelitev izhaja iz delitve na "primitivno " in "civilizira- 
no " mentalitetu, čemur paje Claude Lévi-Strauss ostro opore- 
kal in tako danes ne velja več; Claude Lévi-Strauss: Divlja 
misao, Nolit, Beograd, ¡966. 
5 Vilko Novak: O bistvu etnografije in njeni metodi. Slovenski 
etnograf, Ljubljana, 9, 1956, str. 8. 
6 Več • moderni denominaciji teh znanosti v Franciji in tudi v 
Angliji, ter tudi o sami etnologiji Francije in njeni socialni 
antropologiji, glej Bojan Baskar: Etnologija Francije in so- 
cialna antropologija, spremna beseda v Françoise Zonabend: 
Dolgi spomin, o.e., str. 229-249. 
7 Marc Bloch: Feudalno društvo, Naprijed, Zagreb, 1958; Peter 
Burke: Revolucija v francoskem zgodovinopisju, Studia huma- 
nitatis, ŠKUC, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1993, str. 31- 
32. 
VSE ZA ZGODOVINO 
90 ZGODOVINA ZA VSE 
obema znanostma hudo gibljiva in nejasna in da danes 
prevladuje etnološka denominacija. 
Problem poimenovanja paje pereč tudi v Sloveniji. 
Tako je pri nas v obdobju po drugi svetovni vojni 
predvsem zaradi spoznanja, "da problematike evrop- 
skih in neevropskih kultur ne gre med seboj ločevati"8 
inje torej neumestna delitev proučevanja na "primitiv- 
na" in "civilizirana" ljudstva, in tudi zaradi eksistenč- 
nih nemožnosti, ki so povečini omogočale le prouče- 
vanje domačih terenov9, prevladovala etnološka deno- 
minacija, ki je takó v sebi združila Volkskunde in 
Völkerkunde. Danes pa se poleg etnologije vse bolj uve- 
ljavlja tudi antropologija, pri čemer pa njun odnos še ni 
razčiščen.10 Nov pomen antropologije simbolizira prei- 
menovanje Oddelka za etnologijo ljubljanske Filozof- 
ske fakultete v Oddelek za etnologijo in kulturno an- 
tropologijo. Hkrati je Sekcijo za socialno antropologi- 
jo pri Slovenskem sociološkem društvu nasledilo Druš- 
tvo antropologov Slovenije, ki povezuje "doslej raz- 
dvojeni avtohtoni tradiciji slovenske antropologije, bio- 
loško (fizično), ki jo je v petdesetih letih postavil dr. 
Božo Škerj, in socialnoantropološko, ki jo je konec šest- 
desetih začel dr. Stane Južnič na tedanji Fakulteti za 
sociologijo, politične vedi in novinarstvo"11 in ki hoče 
s posebnim antropološkim pristopom čimbolj zaobseči 
človeški fenomen ter tako daleč presega območje et- 
nologije in/ali socialne antropologije. To pa seveda lah- 
ko doseže le z interdisciplinarnostjo.12 
Vrnimo se sedaj k razmerju med zgodovino in et- 
nologijo. Najpomembnejše kar je namreč etnologija 
prispevala k novejši zgodovini je spreminjanje "krono- 
loške perspektive zgodovine. Vodi h korenitemu umi- 
ku dogodka in tako uresničuje ideal nedogodkovne zgo- 
dovine. Ali pa ponuja zgodovino, narejeno iz ponav- 
ljanih ali pričakovanih dogodkov"13. Zgodovinarje ta- 
* Zmago Šmitek: Možnosti in naloge slovenske etnologije na po- 
dročju raziskovanja evropskih in neevropskih kultur, zbornik 
Etnologija in sodobna slovenska družba. Slovensko etnološko 
društvo in Posavski muzej, Brežice, 1978, str. 51. 
9 Primerjaj Inja Smerdel: Tretji letnik Etnologa in njegovo nee- 
vropstvo, Etnolog, 3, Ljubljana, 1993, str. 10. 
10 Glej npr. Zmago Šmitek, Božidar Jezernik: Antropološka tra- 
dicija na Slovenskem, Etnolog, 2/2, Ljubljana, 1992, str. 259- 
266; Vilko Novak: Pripombe k "antropološki tradiciji na Slo- 
venskem", Etnolog, 3. Ljubljana, 1993, str. 264-266; Slavko 
Kremenšek: Napake in nedognana stališča. Etnolog, 3, Ljub- 
ljana, 1993, str. 267-272; Zmago Šmitek, Božidar Jezernik: 
"Življenje je kaos". Etnolog, 3, Ljubljana, 1993, str. 273-276. 
11 Irena Šumi: Uredniška opomba, Antropološki zvezki 3, Druš- 
tvo antropologov Slovenije, Amalietti, Ljubljana, 1993, str. 5. 
12 Glej Stane Južnič: Nekaj razmislekov o antropologiji, Antro- 
pološki zvezki 1, Sekcija za socialno antropologijo pri Sloven- 
skem, sociološkem društvu, Ljubljana, 1990, str. 3-6. 
13 Jacques Le Gojf: Za drugačen srednji vek, Studia humanitatis, 
ŠKUC, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 1985, str. 372. 
ko prisiljuje k diferenciranju časov zgodovine, med ka- 
terimi se "longue durée", temu malone negibnemu ča- 
su, posveča posebna pozornost. Seveda pa zgodovina 
strukture ni začela odkrivati šele preko etnologije, saj 
lahko že Lucien Febvre s svojim leta 1912 izišlim dok- 
toratom "Philippe II. et la Franche-Comté" velja za 
začetnika francoskega strukturalnega zgodovinopisja, 
"čeprav še ni uporabljal pojma "struktura" - njegova 
disertacija je končno izšla štiri leta pred izidom Saus- 
surovega Kurza iz splošne lingvistike, ki velja za zače- 
tek strukturalizma"14, torej dolgo prej, predenje Clau- 
de Lévi-Strauss v letih 1942/43 spoznal strukturno ling- 
vistiku in jo začel vpeljevati v socialno antropologijo.15 
Res paje tudi, daje pravo obdobje francoskega struk- 
turalnega zgodovinopisja nastopilo šele v petdesetih ozi- 
roma v šestdesetih letih16 in da so se kronološke pers- 
pektive zgodovine začele pod vplivom etnologije še bolj 
spreminjati od sedemdesetih let dalje. 
Knjiga temelji večinoma na uporabi ustnih virov, se 
pravi na spraševanju in poslušanju štirih znanstvenic, 
ki so v letih 1968-75 opravljale skupno raziskovanje, 
in na pripovedovanju prebivalcev burgundske vasi Mi- 
not. Knjiga pa ne uporablja le ustnih virov, temveč se 
zateka k množici različnih vrst pričevanj, tudi k pisnim. 
"Etnolog ne prezira pisnega dokumenta, prav narobe. 
Vendar nanj naleti tako poredkoma"17, ker proučuje 
družbe, ki se ne zakopavajo v papir in kjer je "beseda, 
ki potrjuje doživeti ali slišani spomin, edini porok za 
resničnost povedanih dogodkov."(str. 17) Proučevanje 
takšnih družb pa danes ni več privilegij etnologije. Zgo- 
dovina se je tako tudi na tem področju od etnologije 
veliko naučila in pri proučevanju družb, ki prisegajo 
na besedo, začela te družbe upodabljati z besedami sa- 
mih prebivalcev. Vendar zgodovina večinoma analizi- 
ra besede, ki jih je zapisal nekdo tretji, pri etnologiji pa 
posrednik med etnologom in govorcem večinoma od- 
pade. Tako je Emmanuel Le Roy Ladurie v knjigi o 
prebivalcih vasi Montaillou18 na začetku 14. stoletja 
uporabil register inkvizicijskih zaslišanj prebivalcev va- 
si kot neposredno pričevanje kmetov o sebi samih. Kri- 
tiki so tej knjigi tehtno ugovarjali, češ daje avtor poza- 
14 Peter Vodopivec: Fernand Braudel: Možnosti in meje "total- 
ne " zgodovine, spremna beseda v Fernand Braudel: Material- 
na civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV.-XVIII stoletje, 
Čas sveta 11, Studia humanitatis, ŠKUC. FF, Ljubljana, 1991, 
str. 358. 
Glej Claude Lévi-Strauss: Oddaljeni pogled, Studia humani- 
tatis, ŠKUC, FF, Ljubljana, 1985, str. 178-179. 
Glej Oto Luthar: Med kronologijo in fikcijo. Zbirka Družbo- 
slovje, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, 1993, 
str. 77. 
17 Jacques Le Goff: Za drugačen srednji vek, o.e., str. 379. 
18 Emmanuel Le Roy Ladurie: Montaillou, Penguin Books, Lon- 
don/New York/Ringwood/Toronto/Auckland, 1990, 381 str. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 91 
bil na posrednike (inkvizicijo) med pripovedovalci in 
sabo, kar pa je nujno povzročilo določene popačitve. 
Vendar, kateri vir je sploh popoln? Tudi odgovori pre- 
bivalcev Minota so se venomer izmikali vprašanjem o 
dogodkih, kot npr. o drugi svetovni vojni, ki "jih varu- 
je skupinska skrivnost, s katere je po tridesetih letih še 
zmerom nevarno prelomiti pečat."(str. 217) Zato je v 
tej knjigi dogodkovna zgodovina prikrita, hkrati pa av- 
torica ve, da "dvoumen položaj etnologa, koje slejko- 
prej na robu skupine, narekuje v prvi vrsti dokajšnjo 
pazljivost in predvsem krivi razmerja in pači podat- 
ke."(str. 12) 
V ospredju knjige je Čas. Vendar ne katerikoli, temveč 
Čas, kakor ga dojemajo, oblikujejo in s katerim živijo 
prebivalci vasi in ki je pravzaprav razdrobljen na več 
med seboj vzporednih in na koncu združenih časov. 
Vaška skupnost in posamezniki v njej s pomočjo dol- 
gega spomina oblikujejo Čas vsak po svoje ter tako ži- 
vijo s časi, od katerih ima vsak svojo nalogo. 
V vasi se tako zarisuje nasprotje med nekoč in danes, 
med prej in sedaj. Na sedanjost se vedno gleda v pri- 
merjavi s preteklostjo. Tako na sedanjost gledajo kot 
na čas hitrih in usodnih sprememb, preteklost pa se jim 
dozdeva negibna in mirujoča, zunaj vsakih dogodkov, 
kjer je bilo že vse nekoč videno, zunaj Zgodovine. In 
ker preteklost vaščani razumejo tudi kot čas brez vsa- 
kih neprijetnih dogodkov, brez trenj in prelomov in jo 
za nameček olepšavajo še z vsemi čednostimi, dobi pre- 
teklost pridih zlate dobe. Stari raj preteklosti pa se je 
danes povsem izgubil, za kar vaščani krivijo spremem- 
be v gospodarstvu, tehniki in družbeni ureditvi vasi. Po 
mnenju vaščanov se je jasen prelom iz negibne prete- 
klosti v razgibano sedanjost zgodil okoli leta 1950, ko 
so tehnološke spremembe v kmetijstvu potegnile za se- 
boj spremembe v celotni vaški družbi. Najjasneje seje 
prelom pokazal, ko seje skupnost po eni strani vse bolj 
odpirala v svet in se podrejala zunanjim vplivom in se 
po drugi strani vse bolj zapirala na posamezne vase za- 
prte monade. Zgodovino tako vaška skupnost pozna le 
kot večnega krivca, ki se mu vedno lahko naprti krivda 
za vse spremembe, ki so kdajkoli zaznamovale skup- 
nost. 
Čeprav ne osrednje, pa vaščani zgodovinskemu času 
vendarle pridevajo pomembno vlogo in vsak dogodek, 
ki se s tem vtisne v vaško skupnost, ima svoje trajanje. 
"Pri nekaterih je trajanje kratko - čas enega rodu - pri 
drugih se razteza čez več desetletij in pri enem je celo 
°d nekdaj, se pravi pri najstarejši zgodovini začetkov, 
iz katere je stkan čas skupnosti."(str. 222) In tu se avto- 
rica, kot sama opozori, najbolj naveže na zgodovinopisje 
(seveda francosko), saj po njem povzame dogodkovno 
tipologijo, ko dogodek različno pretrga Zgodovino in s 
tem ustvari pogoje za različne čase. Tako po Braudelu 
povzame dolgi, srednji in kratki čas", hkrati pa tudi ve, 
da teh treh časovnih ravni med seboj ne sme osamiti. 
Ali je med preteklostjo in sedanjostjo res tako gro- 
mozanski prepad, kakor ga slikajo vaščani? Vaška druž- 
ba seje namreč vedno počasi spreminjala. Zunanji do- 
godki so vdirali v vaško skupnost že v desetletjih pred 
prelomom, kije končal z negibno preteklostjo. Družba 
je te novosti sprejela in se jim prilagodila. Vendar so 
spremembe takrat prihajale počasi in puščale družbi 
možnost prilagajanja. Zato so ljudje imeli vtis, da ob- 
vladujejo čas, s tem pa seje ustvarjal videz negibnosti. 
S petdesetimi leti pa seje število sprememb začelo dra- 
stično povečevati in počasnih popravljanj in obsežnih 
prilagajanj je bilo konec. Preteklost torej daje samo vi- 
dez negibnosti, razen po intenzivnosti sprememb se ne 
ločuje povsem ostro od sedanjosti. Če hoče namreč ne- 
ka skupnost preživeti, se mora nujno vedno znova na- 
vezovati na svoj čas - čas skupnosti, v katerem poišče 
svojo kontinuiteto in razlog za obstanek. V tej knjigi 
bomo torej " z razčlenitvijo vaškega življenja na začet- 
ku stoletja in danes ujeli tako prelomne trenutke kot 
trajne tokove" (str. 18), kajti kljub prelomu med prej in 
sedaj je vaška skupnost ohranila sistem moralnih vred- 
not in po svoje živi še naprej po starem. 
Če je etnologija pomagala pri nastajanju ideala ne- 
dogodkovne zgodovine, je po drugi strani "zgodovi- 
nar, kije strokovnjak za spremembo"20, pomagal etno- 
logu, da je hkrati z nedogodkovnim zaznal tudi spre- 
membe. Tako bi lahko etnološko "obračanje k zgodo- 
vini povezovali z obračanjem k naraciji in k dogod- 
kom"21, ko so tudi etnologi spoznali vpliv dogodka na 
spremembe tudi v tako "nespremenljivi" družbi, kot je 
kmečka. Hkrati pa postaja vprašanje pomiritve med do- 
godkom in strukturo eno od velikih vprašanj zgodovi- 
nopisja, ki se poskuša reševati tudi s pomočjo etnologi- 
je in/ali socialne antropologije.22 
Spopad med tistim, kar se spreminja in tistim, kar 
ostaja, je avtorica zaznala v dveh časih - doživetem ča- 
su in času življenja, ki pa se na koncu vendarle zlivata 
v čas skupnosti. V doživetem času zaživi hiša in globo- 
ke spremembe, ki jih je doživela od včeraj na danes, 
obenem pa tudi sam način življenja. Okoli hiše in dvo- 
rišča so popadali stari zidovi in hiša seje z neobzidani- 
" Primerjaj Fernand Braudcl: The Mediterranean and the Me- 
diterranean World in the Age of Philip II, Vol. I, Fontana Press, 
Glasgow, 1990. str. 20-21. 
20 Jacques Le Goff: Za drugačen srednji vek, o.e., str. 382. 
21 Peter Burke: Revolucija v francoskem zgodovinopisju, o.e., str. 
114. 
22 Glej Peter Burke: Zgodovina dogodkov in povratek k pripo- 
vedništvu, Zgodovina za vse, št. 2, 1, 1994, str. 70-78. 
VSE ZA ZGODOVINO 
92 ZGODOVINA ZA VSE 
mi zelenicami in velikimi okni odprla v okolico. Če pa 
seje hiša odprla navzven, so se njeni prebivalci zaprli 
navznoter, vaški prostor seje izpraznil in vsi kraji skup- 
nega druženja so izginili. Vendar je hiša tudi sedaj ob- 
držala vrt, na katerem raste množica pridelkov, pravi- 
loma več, kot jih posamezno gospodinjstvo potrebuje. 
Presežkov pa ne prodajajo, temveč sijih med seboj iz- 
menjavajo, pridelek za pridelek, uslugo za uslugo, tako 
daje nekdo vedno posredno in neposredno hkrati dolž- 
nik in upnik celotne skupnosti. Umetnost izmenjava- 
nja, ta "starodavna solidarnost sredi razbitega in raz- 
drobljenega vesolja"(str. 72), skupnost še vedno drži v 
medsebojni odvisnosti in povezanosti ter oznanja, da 
je vaška skupnost preživela tudi udarce sedanjosti. 
V času življenja zaživijo različna obdobja človeške- 
ga bivanja: otroštvo, mladost, odraslost in starost. Pre- 
hajanje ene starostne skupine v drugo spremljajo obre- 
di, ki pa avtorice sami za sebe ne zanimajo. Avtorica je 
pač predvsem poskušala te življenske "postaje ujeti v 
njihovi vsakdanji vsebini, v vsebini, postavljeni v oba 
časa, ki razumeta govorico vseh naših sogovornikov: 
"svoj čas" in "danes"."(str. 73) 
Čas otroštva je od včeraj do danes doživel velike spre- 
membe. Če so nekoč starši zaradi preobilice dela pre- 
puščali prvo vzgojo svojih otrok starim staršem, je po- 
tem tehnični preobrat v kmetijstvu kmetice razbreme- 
nil vseh dejavnosti na polju in jim tako omogočil vzgo- 
jo svojih otrok. Pri najzgodnejšem predšolskem otroš- 
tvu igra vzgoja starih staršev še kar pomembno vlogo, 
vendar so izgubili primarno vlogo, ki sojo prevzeli star- 
ši. Vstop v osnovno šolo tako kot svoj čas zaznamuje 
prehod v višjo starostno skupino, iz razreda fantkov in 
punčk v razred fantinov in punc, izginilo paje postop- 
no uvajanje le teh v delo odraslih. Edino resno delo, ki 
ga danes pričakujejo od otrok, je učenje, saj bo na kme- 
tiji lahko ostal le en naslednik, ostali pa si bodo morali 
s šolanjem zagotoviti prihodnost. Doba otroštva se ta- 
ko kot včeraj z birmo in končano osnovno šolo zaključi 
pri trinajstih ali štirinajstih letih. "Obdobje otroštva se 
od včeraj do danes ni spremenilo. Življenje v vasi pote- 
ka od nekdaj v enakem krogu in po enakem času, spre- 
minjajo se samo vsebine." (str. 98) 
Tudi obdobje mladosti je doživelo spremembe. Fant- 
je in dekleta so nekoč že zelo zgodaj vstopali v odrasli 
krog dela, vendar kljub pomembnosti opravljenih del 
niso imeli nobene samostojnosti. Opravljati so morali 
manj vrednejše dejavnosti, za katere niso dobivali no- 
benega plačila. Ekonomsko so ostajali popolnoma od- 
visni od staršev. Danes pa mladi resda začnejo delati 
pozneje, vendar si hitreje pridobijo denarno in poklic- 
no neodvisnost, s katero ubežijo v svet odraslih. "Čas 
mladosti seje danes skrajšal."(str. 104) 
Obdobje mladosti se tudi danes dokončno konča s 
poroko. Vendar je od plesa, ko se mlada največkrat 
spoznata, pa do poroke dolga pot, ki je tudi doživela 
vsebinske spremembe, hkrati pa vendarle v glavnem 
ostaja enaka. Čeprav seje vaška mladina z motorizaci- 
jo, pridobljeno svobodo deklet in šolanjem izven do- 
mačega kraja razbila tudi pri zabavi, ostaja ples še ved- 
no najpomembnejši kraj srečanja bodočih zakoncev. Po 
spoznanju je sledilo obdobje "pomenkovanja", čas bolj 
ali manj naključnih srečanj. Sledilo je dvorjenje, ko sta 
mlada razkrila staršem poročne načrte in so jih starši 
odobrili. Vendar zaradi "družinskih razlogov" starši niso 
odobravali vsakršne zveze in to sta mlada dva morala 
upoštevati pri izbiri svojih partnerjev. "Vse do pred krat- 
kim ljubezen vendarle ni vselej slavila zmage." (str. 117) 
Po uspešnem dvorjenju je z uradno zaprositvijo nasto- 
pil čas zaroke, ki je bil zaznamovan z dvema slavnost- 
nima obedoma, kjer je bil najprej mladenič gost pri mla- 
denkinih starših in nato mladenka pri mladeničevih. Ta- 
ko je tudi danes, pridružil se jima je le še skupni obed, 
na katerem se zbereta obe v bodoče s poroko povezani 
sorodstvi, kar se pridružuje novejšemu trendu vse bolj 
pogostih družinskih srečanj. Poročna slovesnost je na- 
to sklenila dolgo pot od plesa do poroke. S poroko je 
mladi par stopil v svet odraslih, vendar je svoj položaj 
v celoti dosegel šele, ko so jima starši prepustili poses- 
tvo in se jima je rodil prvi otrok. Vse dotlej pa sta stari 
in na novo poročeni rod bivala skupaj, pri čemer je sta- 
ri rod še vedno zapovedoval. To je seveda skoraj ved- 
no povzročalo trenja, čeprav takšen položaj ni trajal dol- 
go. Koje bila dediščina razdeljena inje vodstvo prev- 
zel mladi par, se je položaj preobrnil in stari starši so 
prešli v podrejeni položaj. 
Življenjske stopnje se tako bistveno niso spremenile, 
čas življenja poteka v enakem ritmu kot nekoč. In če- 
prav seje družba razletela na posamezne družine, ki se 
povezujejo kvečjemu v vrsto med seboj ločenih skupi- 
nic, je moški svet ohranil navado skupnega zbiranja, s 
katero se ohranja skupnost. Edino ohranjeno vaško sha- 
jališče je gostilna, kjer se zbirajo moški in od koder se 
občasno odpravijo na nočne obiske od vrat do vrat, od 
hiše do hiše. "Igra. v kateri se mešajo alkohol, denar, 
ženske, nevarnost... Dejavnost, ki si je večino potez 
sposodila pri tradicionalnih vzorcih moške zabave."(str. 
151) 
Nevarnost se občasno z avtomobilsko nesrečo konča 
celo s smrtjo. Igranje s smrtjo je tako moško "opravi- 
lo", ženske pa - nasprotno - smrt vodijo, obrnjene so h 
kulturi, obrednemu. Vaška skupnost s tem tako kot ne- 
koč ohranja tesno povezanost s skupnostjo mrtvih. "V 
družbi, v kateri se je v zadnjih nekaj desetletjih, kot 
kaže, vse spremenilo in zamajalo, se preteklost ohranja 
v nekaterih pomembnih dejanjih - izmenjavi, solidar- 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 93 
nosti, čaščenju mrtvih - in v načinu mišljenja, ki ostaja 
vseskozi enako... Navzlic zunanjim spremembam in 
prelomom ljudje vseskozi živijo v enakem času."(str. 
157) Skozi nenehno krožno vračanje tako letnih časov, 
praznikov in življenjskih postaj kot že prej izginulih in 
sedaj ponovno najdenih navad in rastlin, se preko spo- 
mina vse zliva v večnost časa skupnosti, v negibni čas 
brez konca in trenj, ki se venomer obnavlja po zapove- 
dujoči preteklosti. 
Poleg časa skupnosti, ki združuje doživeti čas in čas 
življenja, seje avtorici razkril še neki čas, po katerem 
se ravnajo vaščani - družinski čas. Ta čas si ji je izluščil 
med pripovedovanjem samo neke vaščanke. In skozi 
to posameznico bomo spoznali njeno sorodstvo in ce- 
lotno vaško skupnost z njenimi družbenimi običaji. To- 
rej odličen primer posameznosti, ki pojasnuje pravilo. 
Za to knjigo tako ne velja ločitev med etnologijo in 
zgodovino, ki naj bi bila v tem, kako se pišejo "osebna 
imena nastopajočih, kijih zgodovinarji navajajo, etno- 
logi pa ne."23 Tako je povsem upravičena avtoričina ugo- 
tovitev, da "posameznosti sogovornikov nismo zabri- 
sale, življenja posameznikov nismo zvedle na izkušnje 
vseh in besede enega samega nismo pomešala s skupno 
besedo"(str. 10), kar naj bi etnologom pogosto očitali. 
Vsaka skupnost je namreč sestavljena iz posamezni- 
kov z imeni in priimki. Pod vplivom antropoloških "case 
studies" pa so tudi v zgodovinopisju začele nastajati 
mikroštudijc, ki lahko obravnavajo samo en sam indi- 
viduum. Tako je Carlo Ginzburg24 skozi primer mli- 
narja Mcnocchia opisal takratno ljudsko kulturo in boj 
vladajoče kulture proti njej. Povrhu vsega pa Menocc- 
hio niti ni bil tipični predstavnik ljudske kulture, s či- 
mer nam je avtor pokazal, da so lahko tudi mejni pri- 
meri reprezentativni. 
In ta posameznica (Albertin Chevenoz) je svojo pripo- 
ved o sami sebi v prvi vrsti sestavljala iz imen sorodni- 
kov. Njena usoda je bila s tem uvrščena v znani rod in 
tako vpisana v čas in prostor, v katerih se mešajo prete- 
klost in sedanjost in sorodstvo in skupnost. Z družin- 
skim časom, ki določa posameznika, se ta vpisuje v čas, 
ki "ostaja zunaj Zgodovine in zunaj dogodkovnega in 
mu valovanje določa zaporedje znanih ali domnevnih 
rodov."(str. 161) 
Pred nami tako skozi čas enega življenja, skozi pri- 
poved nekdanje vaške trgovke, živeče še v "starih" ča- 
sih, zaživi zgodba o družinskem času. Vsak posamez- 
23 Duša Krnel - Umek: Skupnosti in družbeno razlikovanje v Vi- 
tanju od 70. let 19. stoletja do druge svetovne vojne, doktorska 
disertacija, Filozofska Fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljub- 
ljana, 1984, str. S. 
4 Carlo Ginzburg: Sir i crvi, Kozmos jednog mlinara iz 16. sto- 
ljeća. Grafički zavod Hrvatske, Zagreb, 1989, 249 str. 
nik je določen po njem, vendar si hkrati tudi vsak po- 
sameznik družinski čas po svoje oblikuje. Tako je pri- 
povedovalkin družinski čas sorodstva po materini stra- 
ni zaznamovan z bogato genealogijo. Nasprotno pa so- 
rodstvo po očetovi strani zaživi le preko očeta in babi- 
ce. Vzrok temu je spor z očetom zaradi neprimerne po- 
roke, čemur je sledilo pretrganje vseh stikov z očeto- 
vim sorodstvom. Hkrati pa tudi oče in babica nista ži- 
vela v skladu z družbenimi pravili, po katerih seje so- 
rodstvo po materini strani vseskozi ravnalo. Skozi eno 
samo življenje tako pred nami zaživi "bogata vsebina 
pravil, ki so uravnavala družinske odnose in se nam je 
obenem pokazala etika časa in družbene skupine", (str. 
184) Obenem pa tudi vidimo, da družbena pravila niso 
vsezapovedujoča, da se jim posameznik vedno lahko 
upre, čeprav zato, kot tu zaradi neprimerne poroke iz 
ljubezni, plača visoko ceno. Kljub družbenim pravilom, 
ki uravnavajo skupnost, je ta vsemu navkljub sestav- 
ljena iz posameznih samostojnih oseb. 
S poroko se je v pripovedovalkin družinski čas vtiho- 
tapilo novo sorodstvo, ki je dihalo s časom trgovanja. 
Njen možje bil namreč trgovec iz tradicionalne kroš- 
njarske in trgovske družine iz Savoje, ki se je zaradi 
svoje tujosti lahko le počasi vgnezdila v vaško življe- 
nje. Skozi pripoved o trgovcu zaživi pred nami trgov- 
sko življenje, kije bilo zaznamovano s trgovkinim de- 
lom v vaški trgovini in trgovčevimi trgovskimi potova- 
nji od kmetije do kmetije, kjer je prihajal v stik s sve- 
tom, kije bil od nekdaj usmerjen v izmenjavo dobrin in 
uslug in mu denar zato ni šel zlahka iz rok. Stiki trgov- 
ca s strankami so bili zaradi trgovčevega poslovanja z 
denarjem zato vedno kočljivi in obremenjeni z nasprot- 
jem med naturalnim in denarnim gospodarstvom. Kak- 
šna razlika v primerjavi z vaškim obrtništvom, katere- 
ga poslovanje je potekalo večinoma v obliki izmenjave 
ter se s tem tesno navezovalo na vaško skupnost. Stare- 
ga trgovskega in obrtniškega sveta danes resda ni več, 
vendar deloma še živi naprej, saj mora celo danes trgo- 
vec upoštevati počasi se spreminjajočo mentaliteto sku- 
pine v kateri prebiva, ter se zato držati nekaterih starih 
trgovskih navad. 
Takšen je torej primer družinskega časa, s katerim se 
posameznik vpisuje v krog krvnih sorodnikov, svaških 
sorodnikov in celo umrlih prednikov. Vsaka družina 
ima seveda svoj čas, v katerega se vpisujejo družinski 
posamezniki. Vendar ta množica družinskih časov ne 
povzroča nesporazumov, saj v zaprti vaški skupnosti, 
kjer se vsi med seboj poznajo, vsak vselej dobro ve, s 
katerim časom posameznik živi in računa. In tako po- 
sameznik preko družinskega časa razmišlja predvsem 
družbeno, saj je kot posameznik tudi sorodnik, na so- 
rodstvu pa temelji vaška družba. "Družbeni čas se te- 
daj združi s časom skupnosti, z enako trajnim in več- 
VSE ZA ZGODOVINO 
94 ZGODOVINA ZA VSE 
nim časom, v katerem je Zgodovina prikrita in trajanje 
skrčeno in obvladano."(str. 223) 
Človeški čas, ki ga ne delajo zgodovinski dogodki, 
pa ni le posebnost burgundske vasice, temveč ga naj- 
demo v najrazličnejših skupnostih25 v različnih časov- 
nih obdobjih26, čeprav ga vsaka skupnost dojema druga- 
če, saj vsaka pri dojemanju časa tudi izhaja iz različnih 
kategorij. 
Na koncu naj še poudarim, da mi je bila ocena te knji- 
ge dobrodošel povod za grobo nakazanje razmerja med 
etnologijo in zgodovino, predvsem, kaj sta se naučili 
druga od druge. Čeprav je bilo med znanostmi že veli- 
ko izmenjanega, se izmenjavanje danes nadaljuje, s či- 
mer se znanosti povezujejo v vse tesneje prepleteno 
skupnost. Če nočemo zgodovine marginalizirati, se tak- 
šne prihodnosti ne smemo plašiti, kajti ona ni le stvar 
izbire, temveč naša nujnost. In pri pustolovščini odkri- 
vanja dragega igra prav etnologija in/ali antropologija 
pomembno vlogo. 
Andrej Pančur 
NA FRANCOSKEM 
PRAVIJO... 
The New Cultural History, (Edited and with an intro- 
duction by Lynn Hunt), 244 strani, University of Cali- 
fornia Press Berkeley, Los Angeles, London 1989. 
Zbornik s ponašenim naslovom "Nova kulturna zgo- 
dovina", kije ugledal luč sveta že "davnega" 1989. le- 
ta, je delo gručice francosko orientiranih teoretikov zgo- 
dovinopisja z različnih ameriških univerz. Že posvetilo 
("To Natalie Zemon Davis, inspiration to us all") nas 
nekako pripravi na vse tisto, s čimer nas bodo na na- 
slednjih straneh "zasuli" pisci tega zbornika. 
Sestavke obširno predstavi uvodnik urednice Lynn 
Hunt, iz katerega izvemo komu (Rogerju Chartieru) ali 
čemu (približevanju zgodovine drugim humanističnim 
vedam - npr. sociologiji) se moramo zahvaliti za priču- 
joč zvežčič. Urednica se najprej ubada z Braudelovo 
25 
26 
Kot primer "primitivnega " ljudstva primerjaj Edward Evans- 
Pritchard: Ljudstvo Nuer, Studia humanitatis, ŠKUC, FF, Ljub- 
ljana, 1993, str. 119-132. 
Za srednji vek primerjaj Jacques Le Gojf: Srednjovekovna ci- 
vilizacija zapadne Evrope, Beograd, 1974, str. 212-226; Jac- 
ques Le Gojf: Za drugačni srednji vek, o.e., str. 53-88. 
trojno strukturiranostjo družbe (najgloblje tiče v njej 
praktično nespremenljivi geografski dejavniki, počasi, 
a vendarle se spreminjata mentaliteta in gospodarstvo, 
na sami razburkani površini pa se vrste dogodki - ko- 
maj obstojnejši od vodne pene). Precej prostora je v 
uvodniku namenjeno piscem in urednikom Analov 
(Marc Bloch, Lucien Febvre) ter razvoju analistične šole 
(nastala po 1945), na kratko avtorica oriše tudi pot zgo- 
dovinopisja do dandanašnje interdisciplinarnosti ter 
obrata k zgodovinskosti namesto k dogodkovnosti. (Re- 
zultati so precej znani pa trend razvoja zgodovinopisja 
tudi, zato res ne vem, ali se bralstvo splača utrujati z 
odstotnimi deleži o doktoratih s področja "zgodovine" 
in tistih s področja "dogodkoslovja".) 
Po uspešno absolviranem uvodniku "smemo" na pot 
"nove kulturne zgodovine". 
Prvi prispevek je delo Patricie O'Brien, izredne pro- 
fesorice na kalifornijski univerzi v mestu Irvine, ki se 
sicer poklicno ukvarja s francoskim kazenskim siste- 
mom 19. stoletja, za zbornik paje napisala sestavek o 
teoriji zgodovinopisja, v katerem obravnava Foucaul- 
tov boj za privlačnejše zgodovinopisje (Michel Fou- 
cault's History of Culture, str. 25 - 46). Ta filozof (nje- 
gove nezgodovinarske izobrazbe mu niso nikoli odpu- 
stili) je s svojim "železnim repertoarjem" tem: seks, de- 
lo, norost, zapor, jezik, življenje, masturbacija, medi- 
cina, vojska, Nietzsche, psihiatrija, Sade, hermafroditi, 
norci in morilci ter širokim pisateljskim zamahom (brez 
posedanja v arhivih in razpraševanja aktov) prav tako 
malo sodil v svoječasne zgodovinarske kroge, kot so- 
dita Big Mac in konfekcijska cherry picV Bocuseovo 
"haute cuisine". 
Suzanne Desan, asistentka na wisconsinski univerzi 
v Madisonu, kjer preučuje francosko revolucijo (njene 
manj raziskane plati), nas v svoji razpravi (Crowds, 
Community, and Ritual in the Work of E.P. Thompson 
and Natalie Davis, str. 47-71) seznani z nekaterimi 
zanimivimi dognanji s področja študija množic ob raz- 
ličnih prelomnih dogodkih in procesih (reformacija/ 
protireformacija, upori, revolucije). Presenečajo dejs- 
tva, da množica tudi v najkritičnejših trenutkih reagira 
po povsem racionalnih vzorcih, ki jih gre odkrivati s 
pomočjo antropologije (množica kot legitimna sila, ki 
brani "poštenje", "pravico" pred zlorabami), ter da mno- 
gokrat v zgodovini nastopajo kot gibalo množičnih od- 
zivov ŽENSKE (kot bitja, ki se imajo manj v oblasti in 
so bolj podvržena emocijam, jih oblasti pogosto obrav- 
navajo blažje kot njihove moške sojurišnike). 
Aletta Biersack, izredna profesorica antropologije na . 
oregonski univerzi, se v svojem zapisu (Local Know- 
ledge, Local History: Geertz and Beyond, str. 72 - 96) 
ukvarja z iskanjem skupnega imenovalca zgodovine in 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 95 
antropologije pri podoživljanju preteklosti (nedosežen 
ideal pri tem je N.Z. Davisova). 
Tudi Lloyd S. Kramer, asistent na scvernokarolinski 
univerzi v Chapel Hillu, nas v svojem prispevku (Lite- 
rature, Criticism, and Historical Imagination: The Lite- 
rary Challenge of Hayden White and Dominick LaCa- 
pra, str. 97 - 128) seznanja z dilemami sodobnega zgo- 
dovinopisja in zgodovinske znanosti nasploh - ubada 
se s prepadom med sholastičnim in praktičnim zgodo- 
vinopisjem, oziroma med zapiranjem zgodovine v slo- 
nokoščen stolp in med nujnostjo izvajanja interdisci- 
plinarnih študij ter timskega raziskovanja. Kljub naklo- 
njenosti slednjemu pa v zaključku svojega pisanja mal- 
ce ošteje pretirano "kreativne" pisce zaradi njihove po- 
vršnosti, bralstvo pa posvari pred možnostjo, da zgo- 
dovinopisje postane le še ena izmed literarnih panog. 
Drugi del zbornika je posvečen praktičnim primerom 
"novih pristopov" k zgodovinopisju, začenja pa ga čla- 
nek Mary Ryan (The American Parade: Representations 
of the Nineteenth-Century Social Order, str. 131 -153), 
profesorice na kalifornijski univerzi v Berkeleyju. Av- 
torica nam predstavi tipično ameriški "karneval" - pa- 
rado, od začetkov ob koncu 18. stoletja do prvih deset- 
letij 20. stoletja. Opise parad je poiskala v časnikih San 
Francisca, New Yorka in New Orleansa ter tako dobila 
sliko o spreminjanju načina "paradiranja" od začetkov, 
koje v paradi sodelovalo resnično celo mesto (združe- 
no po poklicnih ali interesnih združbah), pa do strogo 
nacionalno obeleženih parad (npr. irskih na god sv. Pa- 
trika 17. marca). Iz članka izvemo, da so Američani na 
ta način sprva praznovali le praznike, povezane z zgo- 
dovino svoje države (4. julij, odkritja spomenikov, Was- 
hingtonov rojstni dan), kasneje pa so parade "posvoji- 
li" tudi priseljenci različnih narodnosti. Zanimiva je 
struktura udeležencev glede na družbeni položaj - rela- 
tivno kmalu se iz njih umaknejo višji sloji (uradniki, 
študentje) in obrtna združenja, njihova gonilna sila pa 
slej ko prej ostajajo različna uniformirana društva (mi- 
lice, mestne straže) in nacionalne "jednote". Žensk 
Američani sprva niso spuščali zraven (ali pa le kot ale- 
gorična bitja - "boginjo Svobode", personifikacijo zvez- 
nih držav ipd.), kasneje pa so se vsaj sufražetke izdatno 
posluževale te oblike demonstriranja svojih zahtev. 
Za parade sedaj velja, da jih organizirajo bodisi po- 
samezne etnije ali pa družbene (ponavadi marginalne) 
skupine (homiči...), medtem ko so splošnodržavne pro- 
slave precej redkejše. 
Roger Chartier, "krivec" za pričujoči zbornik, sicer 
pa direktor Ecole des Hautes Etudes en Sciences So- 
ciales v Parizu, to pot piše o različnih načinih spreje- 
manja in razumevanja zapisanih besedil (Texts, Prin- 
ting, Readings, str. 154 - 175). Svoj prispevek sije za- 
mislil kot potovanje v zgodovino pismenstva (k izvi- 
rom ljudskega tiska - "plavi knjižnici"), ko so ljudje 
bolj kot brali tekst "prepoznavali", tekst pa zaključi z 
vizijo branja "zaslonov" v prihodnosti. 
Thomas W. Laqueur, profesor s kalifornijske univer- 
ze v Berkeleyju, nam predstavlja razvoj "človekoljub- 
ne proze" (Bodies, Details, and the Humanitarian Nar- 
rative, str. 176 - 204) - opisovanja človeške bede (tež- 
kih življenjskih pogojev, bolezni, umiranja, smrti) z na- 
menom informiranja in spodbujanja k lajšanju teh te- 
gob (zato "človekoljubna proza", brez tega namena bi 
šlo pač le za morbidnost). Glavni predstavniki te smeri 
literature so bili sprva zdravniki in "higieniki", ki jih je 
skrbelo predvsem globalno zdravstveno stanje predin- 
dustrijskih in industrijskih družb (razmere v delavskih 
kolonijah, rudnikih, tovarnah), svoj namen (streznitev, 
motivacijo k izboljšanju) pa so dosegali prav z navidez 
neprizadetim, empiričnim opisom. 
Zadnji članek (Seeing Culture in a Room for a Re- 
naissance Prince, str. 205 - 232) je delo Randolpha Star- 
na, profesorja zgodovine na kalifornijski univerzi v Ber- 
keleyju, predstavlja pa nam študijo, ki je nastala kot 
"timsko delo" zgodovinarja in umetnostnega zgodovi- 
narja. Starn je med svojim potovanjem po Italiji obi- 
skal številne srednjeveške in renesančne palače (nasta- 
le od 13. do 16. st.) ter raziskoval vpliv zgodovinskih 
(družbenih) dejavnikov na gradnjo in poslikavo ome- 
njenih objektov. Svoje delo je predstavil na primeru 
mantovanskega dvorca Gonzagov, oziroma Camere de- 
gli Sposi v njem. 
Tako so se torej pred šestimi leti odzvali na "nekaj 
novega" v zgodovinopisju Američani. Dvomim, da bo 
kdo (po tem izčrpnem poročilu) šel preverjat raven nji- 
hovega teoretičnega znanja (čemur je posvečena dobra 
polovica zbornika), ki ga konec koncev lahko zajame- 
mo pri "izvirih" (pri avtorjih kot sta Bloch, Davisova). 
Mnogo zanimivejše je srečanje z njihovim aplikativ- 
nim pisanjem. Žal se pri (nekaterih) Američanih v zgo- 
dovinopisju pojavlja obsedenost z Evropo (zlasti s Fran- 
cijo) in njenimi problemi, kar načelno ni nič slabega, 
utegne pa Evropejca rahlo utrujati, ko v predstavitvi 
avtorjev med devetimi imeni odkrije 4 specialiste za 
francosko zgodovino (večinoma za obdobje francoske 
revolucije) in preučevalca italijanske renesanse. 
Ne gre se torej čuditi, če je v zborniku en sam tekst, 
ki po moje sodi v ameriško knjižico z oznako "Nova 
kulturna zgodovina" - gre za razpravo Mary Ryan • 
paradah, medtem ko bi vse ostalo lahko izdalo kakšno 
društvo ljubiteljskih prebiralcev historičnoteoretskega 
teženja. 
VSE ZA ZGODOVINO 
96 ZGODOVINA ZA VSE 
Omenjenemu zborniku manjka povezava z 
AMERIŠKIM življenjem - tipi, kijih avtorji s strahos- 
poštovanjem valjajo po ustih in ki so v preteklih deset- 
letjih pogruntali nekaj novega, so bili pač (tudi) Fran- 
cozi. Način pisanja, ki so ga poklonili svetu, pa seveda 
ni namenjen zgolj flancanju o velepomembnosti fran- 
coske (in še kakšne evropske) zgodovine, temveč je na 
voljo (ob ustrezni pokritosti z viri) VSEM državam, 
družbam in nenazadnje tudi vsem zgodovinarjem, ki 
vedo, kaj početi z njim. 
Greh je torej ponovno odkrivati Ameriko (Ali ni bilo 
že prvo odkritje napaka?) in zapravljati kreativnost v 
brezplodni glorifikaciji in primerjavah različnih (zna- 
nih in preverjenih) teorij, medtem ko se ti profesional- 
no (in siceršnje) življenje izteka. 
S svojo pljuvado nočem razvrednotiti pomena teorij 
zgodovinopisja, rad bi le opomnil morebitne posnemo- 
valce, naj bo teoretična priprava (študij in spremljanje 
trendov na svetovni sceni) le SREDSTVO in nikakor 
ne CILJ raziskovalnega dela - svoje moči je smiselno 
usmerjati v nadgrajevanje obstoječih in uhojenih poti 
na področju teorije, pri praktičnem delu pa (NA 
SVOJEM področju) te smernice koristno uporabiti. 
Prevedeno v jezik obravnavanega zbornika, bi se ta 
moto glasil: JUST DO IT (pa bi človek pričakoval, da 
Američani poznajo vsaj Nikeov slogan). 
Aleksander Žižek 
KAJ DEIATO NASI 
SOSEDJE? 
CEU History Department Yearbook, 1993, Andrea 
Peto, Central European University, Budapest, 1994. 
George Soros, ameriški finančnik madžarskega ro- 
du, ni zaslovel toliko s svojimi finančnimi operacijami 
kot s svojo humanitarno dejavnostjo, ki jo izvaja v 
Vzhodni Evropi. Med drugim je tako botroval ustano- 
vitvi Srednjeevropske univerze v Budimpešti, kjer lo- 
čeno od Oddelka za srednji vek deluje tudi Oddelek za 
zgodovino. Oddelkova skrb je predvsem izboljšanje 
zgodovinopisja o srednji Evropi. V ta namen posveča 
veliko skrb komparativnim ekonomskim, družbenim in 
kulturnim študijam v sami regiji in tudi v regiji v raz- 
merju do celotne Evrope, čeprav pri tem ne zanemarja 
regionalnih posebnosti. Poleg tega svoje študente sez- 
nani z najnovejšimi teorijami zgodovinopisja, pri tem 
pa posebno pozornost posveča tudi konkretnemu razi- 
skovalnemu delu, zlasti sedaj modne kulturne zgodo- 
vine. Poleg povsem strokovnih ciljev pa oddelek in z 
njim celotna univerza hočeta izoblikovati nedogmatič- 
nega in strpnega intelektualca in posredno tudi takšno 
družbo. Zaradi teh namenov poteka enoletni podiplom- 
ski študij in v tem zborniku so predstavljeni rezultati 
zlasti profesorskega dela v šolskem letu 1993/94. V 
zborniku najdemo tudi osnovne podatke o dosedanjih 
študentih in o piscih prispevkov. Za morebitne intere- 
sente, ki bi radi preizkusili svoje znanje na tem oddel- 
ku, bodo poleg tega seveda zlasti zanimivi podatki o 
študiju. V zborniku zbrane raziskave nimajo nobene 
skupne tematske točke, temveč so odvisne od avtorje- 
vih raziskovalnih usmerjenosti in njegovega dela na uni- 
verzi. In skoraj simbolično prvi prispevek govori o po- 
samezniku in rezultatu njegovega intelektualnega dela 
- knjigi. 
István Bencédi Székely je bil v marsičem povsem obi- 
čajen učenjak madžarske reformacijske dobe 16. sto- 
letja, ki ni deloval v družbi svojih kolegov, temveč je 
vso svojo energijo posvetil konkretnemu delu med meš- 
čani in nižjimi plemiči v manjših krajih, kjer je tudi 
nastala njegova znamenita Kronika svetovnih zname- 
nitosti, napisana v madžarščini. In to knjigo, s tem pa 
tudi njenega avtorja, nam predstavi Katalin Péter1. Av- 
tor kronike se je z vključitvijo zgodovine Amerike v 
svetovna dogajanja in predvsem z opustitvijo apoka- 
liptičnega konca kronike, oddaljil od teoloških vzorov 
takratne dobe. Vendar njegov namen ni bjl sekulariza- 
cija zgodovinopisja. Napisal jo je z namenom, da napi- 
še zgodovino Madžarov, pri kateri bi zagovarjal tezo o 
identičnosti Hunov in Madžarov. Njegov glavni namen 
paje bil obramba političnega stališča, koje stal na stra- 
ni Turkov (oziroma proturške stranke na Madžarskem), 
čeprav je po drugi strani tudi Turke štel za sovražnike. 
Svojo moderno politično stališče paje branil s starim 
teološkim nazorom o apokaliptični borbi, s katero bo- 
do zmagali sovražniki vere (Turki), ki bodo s Kristuso- 
vim povratkom na zemljo tudi sami doživeli poraz. Zad- 
nje dejanje pa se seveda spet konča s poslednjo sodbo. 
Prispevek Éve Balázs2 prinaša komparativno zgodo- 
vino dveh vin, portovca in tokajca, ki sta že stoletja 
ponos njunih pridelovalk, Portugalske in Madžarske. 
Obe vini sta bili tudi v 18. stoletju pomembna izvozna 
artikla, vendar je prav v tem stoletju prišel v ospredje 
različen političen položaj njunih domovin, ki je odlo- 
čilno vplival na izvozno uspešnost enega in drugega 
vina. Portugalska vlada je za razliko od avstrijske, kije 
Katalin Péter,   On the First Hungarian World Chronicle and 
its Author, István Bencédi Székely, str. 23-36. 
Èva Baláis, Porto and Tokay, str. 37-4'5. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 97 
imela Madžarsko skoraj za nekakšno kolonialno deže- 
lo, izvoz portovca stalno spodbujala. Izvoz je bil zlasti 
usmerjen v Anglijo ter seje zaradi političnega zaprtja 
angleškega trga za francoska in tudi španska vina po- 
večeval vse stoletje. Nasprotno pa je izvoz tokajca v 
vsem 18. stoletju nazadoval. Poleg deprivilegiranega 
položaja na avstrijskem trgu gaje zlasti prizadela izgu- 
ba pomembnega poljskega trga, ko so bile po prvi deli- 
tvi Poljske uvedene nove carinske pregrade. 
Na različne trgovske krize sta se deželi odzvali ena- 
ko, z ustanovitvijo monopolnih družb. Zaradi vse več- 
je proizvodnje manjših proizvajalcev so se odzvali večji 
portugalski zemljiški posestniki in trgovci iz Porta in 
leta 1756 ustanovili izvozno monopolno dražbo proi- 
zvajalcev. Dvajset let pozneje so madžarski plemiči 
(brez trgovcev!), da bi se laže borili zoper zelo dober 
položaj armenskih trgovcev, ustanovili trgovsko druž- 
bo, ki paje zaradi državnega onemogočanja izvoza kma- 
lu propadla. Nič bolje se ni godilo podobni družbi na 
prelomu stoletja. 
Izvozna uspešnost portovca je imela za Portugalsko 
poleg pozitivnih tudi negativne posledice. Navezanost 
na Anglijo je prinesla propad lastni industriji, zaradi 
vse večjega pridelovanja vin pa je bil potreben uvoz 
velikih količin žita. Nasprotno paje v gospodarsko prav 
tako nerazviti Madžarski pridelovanje pšenice za izvoz 
vse bolj izpodrivalo pridelovanje in izvoz tokajca, ki 
so si ga zato v takratni Evropi lahko privoščili le boga- 
tejši gurmani. 
Avtor3 naslednjega prispevka poskuša odgovoriti na 
vprašanje, zakaj je bila knjiga Edmunda Burka Reflec- 
tions on the Revolution in France s svojo protirevolu- 
cionarno vsebino tako dobro sprejeta tudi v Nemčiji, 
čeprav se je ta dežela od Anglije zelo razlikovala. Pro- 
tirevolucionarno razpoloženje v obeh deželah ni izha- 
jalo le iz konzervativnih vrst in njihovega mišljenja, 
temveč seje naslanjalo tudi na domačo razsvetljensko 
miselnost. Angleški razsvetljenski misleci so mislili, da 
njihovega, na starih tradicijah slonečega državnega si- 
stema ni potrebno spreminjati zaradi nekakšnih abstrakt- 
nih idej francoskih filozofov. Takšno mišljenje je bilo 
razširjeno tudi med škotskimi razsvetljenci, ki pa so mu 
pridali še poseben znanstveni lesk ter lastno družbo raz- 
glasili za najrazvitejšo družbo, ki jo lahko prinese zgo- 
dovinski razvoj. Menili so, da vsaki družbi pripada hkra- 
ti zanjo najprimernejša ureditev, ki jo je nevarno spre- 
minjati, kot so to storili francoski "barbarski" revolu- 
cionarji. Tako kot angleški in škotski so tudi nemški 
razsvetljenci redko špekulirali z radikalnimi družbeni- 
Làszló Kontier, Edmund Burke and the Late Enlightenment in 
Britain and Germany, str. 47-65. 
mi in političnimi spremembami. Svojo pozornost so us- 
merjali predvsem na učinkovito izobraževanje, vendar 
so se Nemci pri tem močno opirali na povsod pričujočo 
državo in so svoj ideal iskali predvsem v razsvetljenem 
absolutizmu. Idejno oporo za svojo lojalnost obstoječi 
ureditvi pa so našli v zgodovini prava, za katero so ob- 
stoječi zakoni (in družba) proizvod obstoječega zgodo- 
vinskega stanja in jih zato ne moremo zamenjati z za- 
koni, ki so bili kje drugje kdajkoli uspešni. S tem so se 
povsem približali angleškemu mišljenju, ki ga je Ed- 
mund Burke povsem jasno izrazil s svojo knjigo. Kljub 
različnemu družbenemu in političnemu stanju lahko to- 
rej določene okoliščine v teh stanjih pripeljejo do po- 
vsem podobnega načina mišljenja. 
Prispevek Istvána Györgyja Tótha4 prinaša zanimivo 
raziskavo o razširjenosti bralne kulture v 18. stoletju 
med zelo številnimi madžarskimi nižjimi plemiči. Med- 
tem ko je za raziskovanje kulture visokega plemstva na 
razpolago ralativno veliko število virov, se pri razisko- 
vanju madžarskega nižjega plemstva, katerega pred- 
vsem ustna kultura je precej bližja ljudski kakor visoki 
kulturi, srečujemo z velikim pomanjkanjem ustreznih 
virov. Edinstveni vir za bralno kulturo nižjega plems- 
tva so pričevanja prič, da so prebrala ali vsaj videla 
listino o podelitvi plemstva. Če je namreč plemič listi- 
no izgubil (pogosto je zgorela v požaru), je moral pred 
sodiščem s pomočjo prič dokazati njen obstoj. Za nas 
je ta prispevek zanimiv predvsem zato, ker je avtor, 
poleg današnje vzhodne Slovaške in županije Vas, ra- 
ziskal tudi županijo Zala. Na podlagi vzorca prič je ugo- 
tovil, da v županiji Zala tri četrtine nižjega plemstva ni 
znalo brati (kaj šele pisati), kar se tudi ujema z raziska- 
vami v dragih županijah. Vendar je pri tem potrebno 
upoštevati, da so bile priče večinoma starejši ljudje, 
mnogi rojeni še v 17. stoletju, ko še ni bilo večje mož- 
nosti šolanja in znanje branja in pisanja še ni imelo ve- 
likega ugleda. Med mlajšimi plemiči, rojenimi v 18. 
stoletju, je bil ta položaj že povsem drugačen. Skozi 
celotno 18. stoletje je tako znanju branja in pisanja na- 
raščal ugled. Če so v prvi polovici stoletja zlasti starej- 
ši ljudje brez ovinkarjenja priznali svoje neznanje, so 
ga v dragi polovici že poskušali prikriti. Pri mlajših ple- 
mičih je bilo to še izrazitejše. Hkrati z naraščujočim 
ugledom je naraščala tudi želja po tem znanju, s tem pa 
seveda tudi pismenost, ki paje kljub vsemu ostajala še 
na zelo nizki ravni. 
Dylan Gray5 napade prikazovanje panromunske ide- 
je kot vedno množično podprto idejo in s tem hkrati 
4    htván György Tóth, How Many Hungarian Noblemen Could 
Read in the Eighteenth Century?, str. 67-79. 
1    D. Dylan •. Gray, For Union with the Country: Notes on the 
Role and Extent of Pan-Romanianism in the Revolutionary 
Events of 1848, str. 83-102. 
VSE ZA ZGODOVINO 
98 ZGODOVINA ZA VSE 
napade vsako zgodovinopisje, ki pretirano glorificira 
lastni nacionalni vzpon. Avtor tako dokazuje (na pod- 
lagi angleških in v angleščino prevedenih knjig o Ro- 
muniji), daje imela panromunska ideja leta 1848 le malo 
podpore, in še to le med določenimi sloji. Podpirali so 
jo predvsem plemiški emigranti v Parizu, ki pa so ob 
vrnitvi v Moldavijo in Vlaško zagovarjali predvsem le 
združitev teh dveh dežel in njuno osvoboditev izpod 
turške oblasti, ter hkrati boj proti Rusiji, kije Turkom 
pomagala zadušiti upor. To gibanje je podpiralo pred- 
vsem plemstvo (in še to ne vse), med širšimi množica- 
mi ni imelo podpore. Široko podporo paje imelo giba- 
nje v Transilvaniji, vendar je temeljilo na povsem dru- 
gačnih temeljih. V boju proti madžarskim fevdalcem 
in pozneje v boju za priznanje narodnostnih pravic so 
se transilvanski Romuni, kot tudi drugi nemadžarski na- 
rodi, povezali z avstrijskim dvorom in Rusi v boju pro- 
ti madžarskemu hegemonizmu, pri katerem pa so nas- 
protno iskali pomoč poraženi revolucionarji iz Molda- 
vie in Vlaške. Panromunske ideje torej takrat niso imele 
skoraj nobene podpore in kdor govori drugače, laže. 
Andrés Gero začenja svoj prispevek6 z revolucionar- 
nim letom 1848, vendar tokrat na Madžarskem. Zaradi 
ljudskih uporov proti židovski emancipaciji so bile re- 
volucionarne ideje ogrožene že na samem začetku. Ma- 
džarski liberalci so tako dosegli svobodo, enakost in 
bratstvo tudi za Žide šele dva tedna prad porazom re- 
volucije. In kaj so liberalci sploh hoteli doseči z židov- 
sko emancipacijo? Židje naj namreč ne bi dosegli svo- 
bode kot Židje, temveč kot Madžari, tako da bi s popol- 
no asimilacijo, s katero bi se odrekli tudi svoji izrazito 
nacionalni kulturi, okrepili madžarsko narodno telo. To 
ponujeno asimilacijo so kasneje Židje z navdušenjem 
sprejeli in vse več in več se jih je štelo za Madžare. In 
prav proti tej vse uspešnejši asimilaciji je nastopil mo- 
derni madžarski antisemitizem, ki je iskal rešitev ži- 
dovskega vprašanja v disimilaciji. Iz madžarskih tal pa 
je nato zrasel moderni židovski ugovor antisemitizmu - 
sionizem Theodorja Herzla, kije prav tako zahteval di- 
similacijo in ustanovitev židovske države v Palestini. 
Péter Hának7 se v svoji razpravi sprašuje o madžar- 
skem videnju vzrokov za kompromis, s katerim je leta 
1867 nastala Avstroogrska, ter vzrokih za razpad kom- 
promisne državne tvorbe leta 1918. Kompromis je imel 
skoraj enotno madžarsko podporo, saj so si Madžari 
lahko le tako zagotovili neokrnjeno državo v njenih zgo- 
dovinskih mejah. Vendar kompromisu ne smemo pri- 
pisovati vzrokov za razpad Ogrske. Razpadu je prej bo- 
trovala neprimerna struktura celotne monarhije in pred- 
vsem razvoj nacionalne zavesti srednjeevropskih naro- 
dov, kijih Madžari niso priznavali. Piko na i pa so do- 
dale takratne neprimerne zunanjepolitične okoliščine. 
Alexey Miller8 nam s primerom medetičnih odnosov 
v Galiciji v nemirnih šestdesetih letih 19. stoletja poka- 
že model razvoja takšnih odnosov v etnično heteroge- 
nih provincah imperija. Naraščajoči spor med Poljaki 
in Rutenci, ki gaje prekinila le občasna neuspešna po- 
miritev, pokaže na nujnost etničnih konfliktov v hete- 
rogenih provincah imperijev, takoj ko se sproži proces 
decentralizacije in liberalizacije države. Takšna je pač 
usoda imperijev. 
Izpod peresa Ilone Sármány - Parsons9 prihaja pri- 
merjalna študija o umetniškem pokroviteljstvu (pred- 
vsem slikarstva) na prelomu stoletja na Dunaju in v Bu- 
dimpešti. Avtorica se osredotoči na pokroviteljstvo 
zgornjega srednjega sloja, kije bil večinoma židovske- 
ga izvora inje v tem času vse bolj tudi na tem področju 
izpodrival plemstvo. Na Dunaju se tako najprej uvelja- 
vijo bankirske družine, ki v pokroviteljstvu iščejo pred- 
vsem socialni vzpon. Te proti koncu stoletja zamenjajo 
industrijalci in številni pripadniki svobodnih poklicev, 
ki življenjskega ideala ne iščejo več pri aristokratih, tem- 
več razvijejo lastni umetniški okus - secesionizem, ter 
pozneje ekspresionizem. V nasprotju z dunajskimi po- 
krovitelji, ki so svoj okus kazali večinoma v zaprtih 
krogih z zasebnimi zbirkami, so budimpeštanski mar- 
sikatero pomembno delo poklonili nacionalnim zbir- 
kam ter s tem potrdili svojo nacionalno pripadnost. Ma- 
džarski zgornji srednji sloj je prav tako ko'tna Dunaju 
na prelomu stoletja plemstvu prevzel inciativo ter ak- 
tivno podprl novejše umetniške usmeritve, čeprav se v 
nasprotju z dunajsko plutokracijo nikoli ni odrekel tudi 
zbiranju starejših umetniških del.' Med madžarskimi po- 
krovitelji je bilo tudi zelo veliko zdravnikov, ki se tej 
svoji vlogi niso odrekli vse do današnjih časov. 
Norman Stone10 predstavi delo angleškega zgodovi- 
narja A. J. P. Taylorja (1906-1990), nam znanega pred- 
vsem po svojih raziskavah habsburške monarhije. Av- 
tor pa nam ne predstavi le njegovega dela, temveč ga 
predvsem biografsko obdela. Tako spoznamo njegov 
politični profil, njegovo metodološko konzervativnost, 
njegovo široko publicistično dejavnost, vzroke njego- 
vega razočaranja v zadnjih letih življenja in celó nje- 
govo denarno in družinsko življenje. 
*     Andreis Gero, Liberals. Anti-Semites and Jews at the Birth of 
Modern Hungary, str. 103-121. 
7    Péter Hának, Compromise and Disintegration, str. 123-134. 
8    Alexey Miller, Galicia after the Ausgleich. Polish-Ruthenian 
Conflict and the Attempts of Reconciliation, sir. 135-143. 
liona Sármány - Parsons, Notes on Patronage of Modernism 
in the Fine Arts in Vienna and Budapest at the Turn of the 
Century, str. 145-154. 
10   Norman Stone, A Central European Historian: A. J. P. Taylor, 
str. 155-164. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 99 
Susan Zimmerman" nam predstavi do žensk nepra- 
vično socialno politiko mestnih oblasti, in to primerjal- 
no za Dunaj in Budimpešto v letih 1870 -1914. Prav v 
teh letih so se življenjski pogoji mestnega prebivalstva 
zaradi industrializacije in urbanizacije na eni strani in 
mestne intervencijske politike na drugi strani drama- 
tično spremenili. Mestna oblast je med drugim izvajala 
politiko podpore najrevnejšemu delu domačega mest- 
nega prebivalstva, ki se ni bil sposoben sam preživljati. 
Vendar so moški, zaradi svoje vloge prehranjevalca dru- 
žine, dobivali pomoč veliko lažje kot ženske, četudi so 
te morale veliko svojega časa posvečati tudi domače- 
mu delu. Takšen pogled na pomoč revežem je bil obi- 
čajen v obeh mestih, vendar je bila pomoč na Dunaju 
in v Budimpešti vseeno različna. Bolj velikodušno po- 
moč revnim, tudi ženskam, ki pa so kljub temu bile še 
kar v podrejenem položaju, so uvajali na Dunaju že ne- 
kaj desetletij pred prvo svetovno vojno. V Budimpešti 
so krepko zamujali ter so poskušali uvesti bolj socialno 
politiko šele nekaj let pred vojno. 
Naslednja razprava12 prinaša zgodovinski makroeko- 
nomski prikaz držav srednje in vzhodne Evrope v zad- 
njem stoletju in pol. Avtor opozarja na težo zgodovine, 
ki uklepa predvsem bivše komunistične države ter jim 
ne dovoli čez noč premostiti zaostalosti v primerjavi z 
Zahodom. Najprej je tu dolgotrajna tradicija državnega 
poseganja v gospodarstvo, ki se bo zato, resda z manj- 
šo intenzivnostjo, nadaljevala tudi v prihodnosti. Key- 
nesiizcm bo torej na Vzhodu še dolgo živel. Zgodovina 
poleg tega tudi uči, da so se vzhodne države zmožne le 
počasi prilagajati. Poleg notranjih vzrokov za zaosta- 
lost pa avtor ponuja tudi zunanji vzrok, in to je poveza- 
nost teh držav s svetom. Oba vzroka se seveda medse- 
bojno pogojujeta. Močno, državno vodeno gospodars- 
tvo je namreč tudi tesno zaprto. Gospodarstva teh dr- 
žav se torej odpirajo v svet, pri tem paje zlasti pomem- 
bna tesna navezanost na Nemčijo in Avstrijo, kije bila 
prekinjena z drugo svetovno vojno. In kakšna prihod- 
nost se nam obeta? Teže zgodovine se ne bomo mogli 
znebiti, čeprav poleg množice negativnih prinaša tudi 
nekaj pozitivnih stvari. Zatorej nas ne čaka nikakršen 
kaos, vendar tudi ne gospodarski čudež. Umirjeni opti- 
mizem torej. 
kot strokovnjak za Sovjetsko zvezo eno pomembnejših 
ameriških diplomatskih imen, ki je (kar je zanimivo) 
svojo diplomatsko kariero končal za časa administraci- 
je J. F. Kennedya kot ambasador v Jugoslaviji. Zaradi 
svojega znanja slovanskih jezikov je bil v svojih praš- 
kih letih zadolžen za priskrbovanje informacij o takrat- 
nem položaju v državi. Avtorica se osredotoči zlasti na 
njegovo poročilo o razmerah na Slovaškem, kjer opi- 
suje vzroke razhajanj med Čehi in Slovaki, notranje slo- 
vaške razmere, naraščajoči antisemitizem ter slovaške 
odnose s sosednjimi Madžarsko, Poljsko in seveda zla- 
sti Nemčijo. 
Naslednji prispevek14 zopet zadeva madžarske Žide, 
natančneje njihovo odpadništvo od židovske vere in 
sprejem krščanstva. Čeprav je leto 1945 pomenilo tudi 
uradno odpravo antisemitizma, je bilo število spreobr- 
njencev še vedno veliko, čeprav resda ne tolikšno kot 
leta 1944, ko naj bi tudi madžarski Židje dočakali svo- 
jo "končno rešitev". V povojnem obdobju vzrok za to 
ni bilo več le golo preživetje, čeprav se vzrok skriva 
prav v teh travmatičnih letih. Židje so namreč spoznali, 
da ni več mogoč njihov "nevtralni" položaj v družbi. 
Nekateri so se tako odločili za sionizem, drugi, čeprav 
zaradi različnih vzrokov, za popolno asimilacijo, tudi s 
prevzemom krščanstva (ali komunističnega ateizma). 
K takšnemu trendu je precej pripomoglo tudi razbitje 
tradicionalne židovske skupnosti in sledeče obširne mi- 
gracije. 
Zadnja razprava15 prinaša primerjanje resničnega živ- 
ljenjskega stanja delavcev težke industrije (in med nji- 
mi zlasti žensk) v petdesetih letih, s stanjem, kakršnega 
je prikazovala takratna propaganda. Stanje, neobreme- 
njeno z ideološkimi frazami, je avtorica našla v poroči- 
lih komisij, ki so bila dostopna le ožjemu partijskemu 
vodstvu, ki je v resnično slabih življenjskih pogojih de- 
lavcev videlo veliko nevarnost za izbruh kontrarevolu- 
cije. 
Andrej Pančur 
Pogled ameriškega diplomata Georga F. Kennana na 
Češkoslovaško v njenih usodnih letih pred nacistično 
okupacijo je snov naslednje razprave13. Kennan je bil 
Susan Zimmerman, Municipal Welfare and Social Policy as 
Gender Politics. Budapest and Vienna, 1870-1914, str. 165- 
177. 
David F. Good, Tiie Economic Transformation of Central and 
Eastern Europe in Historical Perspective: Main Themes and 
Issues, str. 179-204. 
13 Milada Polisenská, George F. Kennan's Reporting from Pra- 
gue, 1938-1939, str. 207-224. 
14 Viktor Karàdy, Patterns of Apostasy Among Surviving Jewry 
in Post-1945 Hungary, str. 225-263. 
15 Andrea Petó, Women's Employment and Lifestyle in a Hunga- 
rian City of Heavy Industries in the Fifties, str. 265-273. 
VSE ZA ZGODOVINO 
100 ZGODOVINA ZA VSE 
IZ NJIHOVE 
ZGODOVINE... 
Women in History - Women's History: Central and 
Eastern European Perspectives, CEU History Depart- 
ment, Working Paper Series 1, Andrea Peto in Mark 
Pittaway, Central European University, Budapest, 1994. 
Zanimanje za zgodovino žensk že kar nekaj časa do- 
življa neverjeten vzpon in vrste knjig, ki obravnavajo 
to temo, se skladno s tem vsako leto precej podaljšajo. 
Ena novejših pridobitev te zvrsti zgodovinopisja je pri- 
čujoči zbornik, kije nastal kot posledica delovnega se- 
minarja, kije bil aprila 1994 na Oddelku za zgodovino 
Srednjeevropske univerze v Budimpešti. 
"Otvoritvena" razprava1 se spopade s teoretičnim 
problemom neupravičenega popolnega ločevanja do- 
ma od delovnega prostora, domačega delovanja žen- 
ske od javnega delovanja moškega, torej strogo duali- 
stične ločitve (pogosto manihejsko obarvane) družbe- 
nih položajev na podlagi spolov. Do takšnega ločeva- 
nja pridemo, če na domačnost družinskega življenja gle- 
damo le kot na torišče nasprotnih si spolov. Domač- 
nost, ki do določene mere seveda pozna dualizem spo- 
lov, je skozi zgodovino razvijajoča se zgodovinska 
stvarnost, na katero vplivajo tako družba kot gospo- 
darstvo in politika, in katera se vedno kaže z drugač- 
nim obrazom. Tu ni čiste delitve spolov, temveč se oba 
prepletata v družino. Zato je pri zgodovinskem prouče- 
vanju družine in spolov potrebno upoštevati vse dejav- 
nike zgodovine. In seveda tudi obratno. 
Vilana Pilinkaite2 prikaže položaj plemkinj v 16. sto- 
letju v Litvi, zlasti njihov pravni položaj. Imele niso 
nobenih političnih pravic, vendar so imele pravico do 
lastnega premoženja. Tako je bil njihov pravni položaj 
posredno in tudi neposredno dokaj ugoden, predvsem, 
če ga primerjamo s položajem žensk bolj proti vzhodu. 
Ta njihov položaj se je odražal tudi v odklonilnem in 
včasih odobravajočem moralnem pisanju domačih izo- 
bražencev. 
Pismenost madžarskih plemkinj od 16. do 18. stolet- 
ja nam predstavi István György Tóth v naslednji raz- 
pravi3. Ženske so v nasprotju z moškimi v pismenosti 
' Leonore Davidoff, Catching the Greased Pig: Domesticity and 
Feminist History, str. 11-19. 
2 Vilana Pilinkaite, The Position of Women in Sixteenth Century 
Society in the Grand Duchy of Lithuania, str. 23-30. 
3 István György Tóth, Noble Women Learning to Write in We- 
stern Hungary between the Sixteenth and Eighteenth Centu- 
ries, str. 31-40. 
vidno zaostajale. Ne samo da se je med njimi pisme- 
nost razširila pozneje, temveč je bila tudi literarno na 
nižji stopnji inje ženskam še dolgo povzročala težave. 
Pismenost je bila med pripadnicami visokega plemstva 
dokaj razširjena že v 16. stoletju in so bile nepismene 
plemkinje prej izjema kot pravilo. Poleg tega so se ne- 
katere na moževo prošnjo naučile pisati tudi kot odra- 
sle osebe. Vendar je bilo pisanje zanje v večini prime- 
rov precej težko opravilo inje bila njihova pisava še 
dolgo dokaj nevešča, skoraj otroška. Enako kot pri ari- 
stokraciji seje nato ponovila v 17. stoletju pri dobro 
stoječem nižjem plemstvu in v 18. stoletju pri najniž- 
jem plemstvu. 
Od dvajsetih do konca štiridesetih let prejšnjega sto- 
letja je bila na Madžarskem objavljena vrsta člankov in 
knjig o ženskem vprašanju. Avtorji so v njih zagovar- 
jali paleto stališč, od skrajno konzervativnih, ki so žen- 
skam odrekali možnost kakršnega koli intelektualnega 
delovanja, preko tistih, ki so priznavali enakopravnost 
spolov, vendar so bili za njih moški bolj enakopravni, 
do bolj realistično usmerjenih. Zadnji so ženske še kar 
puščali doma, vendar naj bi bila njihova vloga popol- 
noma drugačna. Zaradi naravne ženske emocionalno- 
sti je postala njihova glavna naloga vzgoja nacionalno 
zavednih Madžarov, ki pa jo lahko nudijo le, če so se 
tudi same primerno izobrazile. In prav sem Monika 
Mátay4 postavi junakinjo te razprave - Antonio Kölcsey 
(1821-1876), plemkinjo s provincialnega podeželja. 
Antonia je dobila primemo izobrazbo v Pešti, kjer je 
dve leti obiskovala dekliško šolo. Po vrnitvi domov svo- 
je izobrazbe ni zanemarjala, vendar je postopoma, zla- 
sti po stričevi smrti, izgubljala stike z dragimi intelek- 
tualci ter je tako postala le dobra gospodinja, žena in 
mati treh otrok. 
Gábor Gyáni5 opiše bivalno kulturo madžarskega 
zgornjega srednjega sloja, ki ni bila nič kaj drugačna 
kot drugod po Evropi. Bivalna kultura je bila takrat te- 
sno povezana s položajem žensk, ki gaje določalo nji- 
hovo materinstvo in konzumna plat njihovega življe- 
nja, medtem koje moškega določala produktivna. Lo- 
čitev prostorov je takrat zelo izstopala, vendar seje zlasti 
velika pozornost posvečala gospodarjevi zasebni sobi 
in salonu, centru družinskega življenja in tudi občasnih 
stikov z zunanjim svetom. Stiki z zunanjim svetom pa 
niso bili le opravilo moških in domačnost ne le pristoj- 
nost žensk. Ločnica med javnim in privatnim je prej 
izhajala iz delitve spolov na moške producente in žen- 
ske konzumente. Estetsko so bila takratna stanovanja 
prenatrpana z najrazličnejšimi predmeti povsem različ- 
4 Monika Mátay, The Life Story of Antonia Kölcsey. str. 43-54. 
5 Gábor Gyáni, Domestic Material Culture of the Upper-Middle 
Class in Turn-of-the-Century Budapest, str. 55-71. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 101 
nih slogov. Vendar je meščanstvo, v nasprotju s po- 
dobno plemiško navado, kije izražala zgodovinsko kon- 
tinuiteto družine, s takšnim pluralizmom nezavedno is- 
kala predvsem potrditev napredka dobe, v kateri je ži- 
velo, tudi na kulturnem področju. 
V naslednji razpravi Susan Zimmerman6 argumenti- 
ra delitev dela na plačano "proizvajalno" in neplačano 
gospodinjsko. Prvo je povezano z moškim in drugo z 
žensko. Ta delitev ne nastane že v predindustrijski do- 
bi, temveč šele s procesom industrializacije, ki je pri 
delitvi dela ženske potisnila v podrejen položaj, kjer so 
bile poleg neplačanega gospodinjskega dela tudi za svo- 
je mezdno delo manj plačane kot moški, ki so imeli 
položaj prehranjevalca družine. 
Maria M. Kovács7 opiše dve podobi madžarskega 
emancipacijskega gibanja. Prvo je bilo kot podobna gi- 
banja po Evropi pred prvo svetovno vojno zelo liberal- 
no. V nasprotju z njim, in to predvsem zaradi njenih 
napak in napačnih predvidevanj o smeri nadaljnjega raz- 
voja, je bilo gibanje, kije nastalo po vojni in revoluciji, 
izrazito antiliberalno in antisemitsko. Usmerjalo se je 
samo na problem enakopravnega pristopa spolov do uni- 
verzitetne izobrazbe (iz katerega pa bi bile Židinje iz- 
ključene), kar mu je tudi uspelo doseči. 
Življenje postane tragedija, če se visoki ideali, za ka- 
tere se zavzemaš z vsemi svojimi močmi in se jim cel 
žrtvuješ, sprevržejo v kruto resničnost. In prav to so 
doživele ruske revolucionarke, kakor jih skozi primer 
Marije Spiridonovc, pomembne osebnosti socialnih re- 
volucionarjev, opiše Sergei Podbolotov8. Revolucija ta- 
ko ne žre le svojih otrok, temveč tudi marsikaterega 
svojih staršev, med katerimi matere niso nikakršna iz- 
jema. Ah da, težko je biti revolucionar! 
Da je suhoparna statistika - posebno, če je tu le, da 
podkrepi ideologijo - daleč od resničnega življenja, je 
pokazala Irina Korovushkina9 s svojim opisom ženske 
(ne)enakopravnosti v primerjavi s "prvim" spolom Sta- 
linove in Hruščovove Sovjetske zveze. Sovjetski režim 
je ženskam najprej dal emancipacijo v zameno za mno- 
žično, poceni delovno silo, podrejeno večinoma moš- 
kemu vodstvenemu kadru, pozneje, po drugi svetovni 
vojni, pa še v zameno za rodilne stroje, kar je ženske 
seveda dvojno obremenilo. Življenje je bilo za delov- 
nega človeka in še posebej za delavko zelo težko tudi v 
petdesetih letih na Madžarskem. V pravljično življenje 
socialistične Pepelke namreč ni nikoli stopila dobra vi- 
la, kakor je hotela prikazati uradna propaganda. In to 
resnično življenje prikaže Andrea Peto10 s pomočjo par- 
tijskih poročil o življenju delavcev, namenjenih le ož- 
jemu partijskemu vodstvu. Koliko je lahko zanesljiv vir, 
kjer nekdo gleda na drugega, kot tukaj moški (kar so 
bili poročevalci) na ženske? Skratka, stara zgodba o re- 
sničnem položaju nekoga, ki je večinoma v podreje- 
nem položaju in ga lahko spoznamo le skozi oči druge- 
ga, saj virov o sebi ni zapustil ali pa so zelo redki. 
Ali so vsaj nove demokratične spremembe v Rusiji" 
kaj bistveno spremenile slab položaj žensk v tej drža- 
vi? Niti ne, njihov položaj seje kvečjemu še poslabšal. 
Katastrofalno slabo se godi današnjim Rusinjam zlasti 
na področju zaposlovanja, materinstva, spolnosti, sla- 
be kvalitete vsakdanjega življenja, gospodinjskega de- 
la in seveda politike. In čeprav je v politiko s posebno 
žensko stranko najprej zasijal žarek upanja, se je na ža- 
lost ta stranka izkazala za konzervativno in protirefor- 
mistično in tako nezmožno reševanja perečih težav, ki 
se lahko izboljšajo le s primernimi reformami. 
Iz daljne Rusije nas v geografsko bližnjo, vendar nam 
še vedno oddaljeno Makedonijo popelje Rozita Dimo- 
va12 in nas seznani s položajem žensk pri Torbeših (is- 
lamiziranih Makedoncih), ki so vse do konca druge sve- 
tovne vojne še živeli v zadrugah, v nekakšnih razširje- 
nih družinah. Položaj moškega in ženske v zadrugi ni 
bil enak(ovreden), kar seje izražalo predvsem pri deli- 
tvi dela, pri dedovanju sicer skupnega premoženja, pri 
bontonu za mizo in pri morali. In kot je danes zadruga 
izginila, izginjajo tudi stari odnosi med spoloma. 
V zadnjem prispevku nam Irmina Matonyte13 pred- 
stavi zgode in nezgode sodobnega univerzitetnega izo- 
braževanja v Litvi, s posebnim ozirom na razmerje med 
spoloma. Ker za to temo ni primernih virov, seje avto- 
rica opirala le na lastna opažanja in časopisne članke. 
Univerzi v Vilni in Kaunasu doživljata danes velike re- 
forme, kijih vodijo večinoma ženske. Obe univerzi se 
v mnogočem zelo razlikujeta, različno je tudi razmerje 
med spoloma na njih. Žensko neenakost povzroča pred- 
Susan Zimmerman, Relations Between Genders and the Divi- 
sion of Labour in the Process of Industrialisation in Austria, 
str. 73-79. 
Maria M. Kovács, The Politics of Emancipation in Hungary, 
str. 81-85. 
Sergei Podbolotov, Life as a Tragedy: Revolutionary Women 
in Russia, str. 89-97. 
Irina Korovushkina, Gender Equality under Real Socialism. 
Women and their Careers in the USSR (1930-60s), sir. 99-105. 
10 Andrea Petó, "As He Saw Her ": Gender Politics in Secret Party 
Reports in Hungary During the 1950s, str. 107-117. 
" Aleksey N. Grigor'ev, In Transition? Women of Russia in the 
1990s, str. 121-131. 
12 Rozita Dimova, The Position of Women in the Torbcsh Zadru- 
ga, str. 133-139. 
13 Irmina Matonyte, Transitional Societies: Reform of the Edu- 
cational System and Gender Issues. Tlic Lithuanian Case, str. 
141-153. 
VSE ZA ZGODOVINO 
102 ZGODOVINA ZA VSE 
vsem širši družbeno-ekonomski sistem in ne toliko po- 
litika. Državna politika pa lahko pozitivno izboljša to 
strukturno neenakost spolov, čeprav je ne more povsem 
odpraviti. 
Andrej Pančur 
VSAK ČAS IMA SVOJO 
POLITIKO • SVOJ 
CEREMONIAL 
Magdalena Hawlik-van de Water, Der Schöne Tod, 
Zeremonialstrukturen des Wiener Hofes bei Tod und 
Begräbnis zwischen 1640-1740, založba Herder, Wien- 
Freiburg-Basel, 1989,211 strani. 
Knjiga Magdalene Hawlik-van de Water je delo • 
"praznovanju" smrti na cesarskem Dunaju. Avtorica ra- 
ziskuje pogreb in žalovalno obredje na Dunajskem dvo- 
ru. Časovno se omejuje približno na čas med leti 1640- 
1740, to je na čas od smrti cesarice Ane in njenega moža 
Matije in na čas izgradnje kapucinske grobnice (1633) 
in sega do nastopa vladanja cesarice Marije Terezije v 
leto 1740. 
Avtorica se v delu ne omeji le na posamezne običaje, 
ampak je predmet preučevanja in vrednotenja vse, kar 
je bilo povezano s cesarjevo smrtjo in pogrebom. 
(Obravnava na primer simbolno in mnogopomensko go- 
vorico sarkofagov.) Pogrebni obred je predpisoval ob- 
našanje vsakega posameznika, vse podrobnosti od ob- 
lek, voza, konjev, urejenosti kapele in druge opreme. 
Obred je upodabljal večni red. Avtorica seže pod ba- 
ročno fasado ceremoniala do njegovih simbolnih po- 
menov. Obred, kije utelešal tako dinastijo kot državo, 
je bil skozi vso svojo opremo in govorico knežja sa- 
moupodobitev inje reflektiral tako občutek za življe- 
nje takratnega časa, svetovni nazor in politično pre- 
pričanje. Predstavljal je obenem žalost in triumf. Bilje 
instrument gospostva. 
Dvorno kapucinsko grobnico, ki so jo začeli graditi 
leta 1622, avtorica predstavi le na kratko, saj je o njej 
pisala že v drugem delu.1 
Kot primer žalnega ceremoniala do potankosti opiše 
obredje, ki je spremljalo smrt cesarja Leopolda I. leta 
' Magdalena Hawlik-van de Water, Die Kapuzinergruft, Be- 
gräbnisstätte der Habsburger in Wien, Wien-Freiburg-Basel, 
1987. 
1705. Začne s časom, ko seje cesar začel poslavljati od 
življenja; poroča o njegovi slabosti in slabem apetitu, 
spovedi, smrti, obredih, balzamiranju; navaja točno do- 
ločen razpored čutja cesarskih komornikov in opiše po- 
grebni ritual in sam pogreb v cesarski grobnici. Zani- 
mivost: medtem ko so krsto s truplom pokopali v kapu- 
cinski grobnici, so žaro s cesarjevim srcem shranili v 
kapeli Marije Loretske v Auguštinski cerkvi. Vladar- 
ski paradni sprevod je bil dvorna predstava za ljudstvo, 
pogreb v grobnici paje bil omejen le na dvor. 
Avtorica posebej na osnovi vladarskih pogrebov habs- 
burške hiše v času baroka, preuči tudi obleke umrlih, 
pogrebni sprevod, pogrebe otrok, oblačila žalujočih, 
glasbo, zadušnice, stroške pogreba, kovance in meda- 
lje ter žalne pridige. Analizira vse od žalne mode do 
žalnega odra, ki je v svoji baročni mogočnosti segal 
celo do obokov cerkvene ladje. Izčrpno se posveti tudi 
glasbi, ki ob "praznovanju" smrti ni imela majhne vloge. 
Privilegiran položaj je v modi našel svoj pomemben 
izraz. Moda je bila sredstvo, s katerim so se predstav- 
niki dvora ločili od ostalih. Bila je del statusa plemiške 
družbe, tako kot insignije, navade in geste. Na dvoru 
so ločili več stopenj žalovanja, ki so se odražale tako v 
žalni obleki kot v pričeski, kozmetiki in drugi opravi 
(npr.: različnim stopnjam žalovanja so ustrezale raz- 
lične barve mečev). Žalne obleke so nosili ves čas žalo- 
vanja (običajno tri mesece). Najbolj znana vdova, kije 
nosila žalno obleko ves čas po smrti soproga (petnajst 
let), je bila Marija Terezija. 
Žalni oder (castrum doloris), ki so ga zgradili po 
načrtu arhitektov, je bil središče liturgije. Običajno so 
vzdignjeno mesto s krsto obdajali mogočni stebri z vi- 
sokim baldahinom, nanj in okoli njega so bili postav- 
ljeni številni kipi (angelov ipd.), grbi, mrliški simboli, 
prapori, cesarske insignije, številne sveče in bakle. Na 
mrliškem odru so našli svoje mesto tudi pomembni po- 
litični uspehi pokojnega in dinastije. Včasih so oder iz- 
delali celo v podobi slavoloka zmage. Oder je bil sre- 
dišče ne le zadušnic, ampak tudi pridig, ki so predstav- 
ljale hvalnico umrlemu in ciljem monarhije. 
Žalovanje pa seje lahko tudi prekinilo, na primer ob 
rojstvu, krstu, vladarjevem godu, obisku drugega vla- 
darja ali če je bilo na dvornem koledarju praznovanje 
(npr. pust). 
Avtorica meni, daje bilo dvorno življenje praznova- 
nje, ki ga žalovanje ni bistveno omejevalo - med praz- 
niki je dvorna družba dosegla pravo podobo, takrat se 
je ta družba predstavila kot tisto, kar je želela biti, ozi- 
roma kot tisto, kar je verjela, daje. Dvorno življenje je 
bilo veliko gledališče, kot sta zapisala Alewyn in Sälzc.2 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 103 
Ali kot je nekoč zapisal George Duby: "Lepe smrti 
so v vsakem času prazniki; razkrivajo se kot na odru, 
pred številnimi gledalci, ki pozorno spremljajo vsako 
gesto, vsako besedo, ki jo pričakujejo od umirajočega; 
pričakujejo, da jim pokaže koliko velja, da govori in se 
obnaša svojemu dostojanstvu primerno." 
Matevž Košir 
V ZAČETKU SO BILI 
PUBLICISTI 
Milko Mikola: Sodni procesi na Celjskem 1944 - 
1951, Zgodovinski arhiv v Celju (Zbirka študije), Ce- 
lje 1995, 229 strani. 
Potem ko seje s koncem 80. let nekako unesla popla- 
va različnih "ran", "trilogij" in podobnega pisanja, ki 
je bilo mimogrede povsem soliden prvi poskus ovred- 
notenja nekega dolgo zamolčanega obdobja, je že bil 
čas, da o tem problemu (zlorabi sodstva v ideološke 
namene) spregovori tudi "zgodovina". 
Prvi strokovni teksti (pa naj je šlo za delo Janžekovi- 
čevc komisije ali za "dachausko komisijo" pod Bavco- 
novim vodstvom) so se ubadali predvsem z najbolj raz- 
vpitimi sodnimi procesi, medtem ko je večina "manj 
opaznih" še vedno čakala pravičnega ovrednotenja. Za 
resnično prelomnico v zgodovinopisju te "prevratne do- 
be" smemo žal šteti edinole delo dr. Jere Vodušek Sta- 
rič, ki je s svojim Prevzemom oblasti kolegom ponudi- 
la solidno osnovo za raziskavo povojnih (in medvoj- 
nih) anomalij, vezanih na obračun revolucionarnih sil s 
starimi strukturami. 
Medtem ko gre pri Prevzemu oblasti za globalen, 
mnogokrat kar suhoparen opis "pravnega" ozadja ome- 
njenih obračunov ter podrobno raziskavo razvoja ob- 
lastnih in sodnih instanc (in ustrezne zakonodaje), se 
knjiga Milka Mikolc ubada bolj z udejanjanjem nor- 
mativnih aktov in delovanjem sodnih (in oblastnih) or- 
ganov "na terenu". Avtor se v začetku prvega poglavja 
sicer nasloni na prej omenjeno delo (le toliko, kolikor 
je to potrebno za nujno seznanitev bralca z družbenim 
in pravnim okoljem, v katerega knjiga posega), kasne- 
je pa črpa predvsem iz svojih prejšnjih objav (partizan- 
sko vojaško sodstvo na Celjskem, izvensodne usmrti- 
tve med vojno in po njej - poboji). Novost so opisi pro- 
Alewn Richard, Sähe Karl, Das Grosse Weltlhealer, Die Epoc- 
he der Höfischen Feste in Dokumente und Deutung, Hamburg 
1959. 
cesov pred vojaškima sodiščema mesta Celja in mari- 
borskega vojnega področja - senat v Celju (sodišči sta 
sodili med drugim tudi nemškim industrijskim podjet- 
nikom) ter opis procesov proti pripadnikom Slovenske- 
ga domobranstva (pred istima vojaškima sodiščema). 
Avtor se v nadaljevanju ukvarja s procesi pred sena- 
tom Sodišča slovenske narodne časti julija in avgusta 
1945, končno pa preide na najobsežnejše gradivo, kije 
nastalo z delovanjem avgusta 1945 ustanovljenih na- 
rodnih sodišč (Okrožnega in Okrajnega sodišča v Ce- 
lju). Fond obeh sodnih instanc je bil za pisca prav goto- 
vo najzahtevnejši, saj je po lastnih besedah pregledal 
za obravnavano obdobje (1945 -1951) nad 10.000 sod- 
nih spisov. 
"Izplen" tega mukotrpnega dela nam avtor predstav- 
lja v naslednjih šestih poglavjih, v katere je združil pro- 
cese glede na udeležence: procesi proti industrialcem 
in obrtnikom, trgovcem, kmetom, delavcem, duhovni- 
kom in redovnikom ter procesi proti pripadnikom ile- 
galnih skupin in organizacij. 
Prav zadnji sklop (procesi proti "bandam") je bralcu 
s Štajerskega še posebno zanimiv. Razgrinja nam po- 
vsem nove poglede na povojne poskuse rušenja siste- 
ma "od znotraj" (v Sloveniji), hkrati pa nas seznani s 
celo vrsto usod, vzgibov in motivov, ki so vodili po- 
vsem običajne delavce in kmete, da so (mnogokrat ne- 
prostovoljno) postavili življenje (in imetje) na kocko 
ter poiskali (ali dobili) stik s skupinami, ki so pod raz- 
ličnimi imeni "operirale" po podeželju, oznanjujoč sko- 
rajšnji napad zahodnih zaveznikov, kraljevo vrnitev ali 
kaj tretjega. Nepojasnjena (in zato še mikavnejša) osta- 
ja tudi hipoteza o vlogi oblastnih (partijsko-vojaških) 
struktur pri formiranju (vsaj nekaterih) jeder tovrstnih 
skupin. 
Avtor svojo razpravo zaključi s kratkim opisom vseh 
v tekst "neuvrščenih" procesov - zlasti tistih s področja 
verbalnih deliktov, katerih sankcioniranje paje bilo itak 
vedno odvisno od trenutne ledene ali medledene dobe 
v družbenih strukturah (beri: Partiji). 
Kaj torej zapisati kot lastno videnje predstavljenega 
dela? 
Naj se na začetku omejim na samo "opremo" knjige. 
Pohvalna so tipično "arhivistična" pomagala (osebna 
kazala in seznami), avtorjev posluh za podajanje tema- 
tike pa bogato izpričujejo tudi številne druge priloge 
(fotografije, predvsem pa domiseln izbor arhivskih do- 
kumentov). 
Razbitost virov med številne institucije (Zgodovin- 
ski arhiv v Celju, arhiv MNZ, arhiv INZ) je prav goto- 
VSE ZA ZGODOVINO 
104 ZGODOVINA ZA VSE 
vo ovira, ki dodatno oteži in podaljša raziskovalno de- 
lo, po drugi strani pa ravno oprtost na vire ponuja po- 
trebno legitimnost raziskovalnemu delu. Prav nujnost 
dela po virih in spremljanje (borne) strokovne literatu- 
re, vezane na obravnavano tematiko, je (poleg zapira- 
nja arhivov) kriva zamude, s katero se slovensko zgo- 
dovinopisje spopada s tem obdobjem slovenske zgo- 
dovine. Naj se sliši še tako čudno - prva dela z "nepri- 
jetno" tematiko (Teharje, Rog...) so kljub nekaterim 
pomanjkljivostim (mednje sodi denimo nekritičen po- 
natis celotnega spiska ubitih "civilistov" iz proslule "To- 
tengedenkbuch der Untersteirer") vendarle premaknila 
stvari. Očitni spodrsljaji so spodbudili vsaj nekatere zgo- 
dovinarje, da z delom po virih osvetlijo to dolgo za- 
molčano in popačeno plat slovenske zgodovine. 
Pričujoče delo ni jurišniški tekst (kakršnih se pogo- 
sto nadejajo nekaterniki, ko gromovniško zahtevajo, naj 
o tem "spregovore zgodovinarji"), protagonisti z "obeh 
strani" sodne klopi so predstavljeni korektno. Avtorju 
očitno ni šlo za linč še živečih režiserjev in marionet 
srhljivega lutkovnega gledališča - razen v enem prime- 
ru, ko so bili storilci postavljeni pred sodišče, se je pi- 
sec objavljanju imen "likvidatorjev" odrekel. Nedvom- 
no mu bodo to nekateri (zlasti bivši obsojenci in svojci 
žrtev) tudi očitali, kljub vsemu pa ima ta poteza svoj 
simbolični pomen - zgodovinarjevo delo namreč ni kri- 
žanje, temveč spominjanje in (kolikor je mogoče) ne- 
pristranski odnos do teme, ki jo obravnava. Kazen se- 
veda ni izostala - poleg resnično sramotno majhnega 
deleža formalnih obsodb zaradi (precejkrat "pravno" 
požegnanega) nasilja nad sočlovekom, je vest, ta naj- 
neizprosnejši sodnik naših dejanj, že mnogim, ki so se 
pregrešili s hudodelstvi (na eni ali drugi strani), za ved- 
no odvzela notranji mir in jim spremenila življenje v 
zapor brez primere. 
Menim, da so podobna dela slovenskemu narodu nuj- 
no potrebna, če naj preseže znova potencirano delitev, 
ki izvira iz polpretekle zgodovine. Celjskemu zgledu 
naj z enako sistematičnostjo slede Dolenjci, Gorenjci, 
Prleki, Prekmurci in Primorci; izrišimo že enkrat za vse- 
lej ta krvavi mozaik, da podelimo mrtvim mir in živim 
spravo. Pustimo ljudem, ki imajo znanje in voljo, da 
delajo v miru in spodimo strankarske jurišnike k (za 
sodobnost) prelomnejšim odločitvam. Nehajmo z niz- 
kotnim zidanjem političnih karier na kosteh pobitih z 
ene in druge strani. 
Prvi korak je narejen. Pričakujmo jih še mnogo; po- 
rok za to so zgodovinarji, ki so se ukvarjali s tovrstnimi 
temami že dolgo prej, predenje to postalo "modna mu- 
ha", ki sojo posvojili tudi do nedavnega zelo "papeš- 
ki" ljudje. Ti in taki zgodovinarji se bodo s pisanjem 
"zamolčane" zgodovine ukvarjali tudi še dolgo potem, 
ko bodo prej imenovani odkrili nov kamen modrosti. 
Aleksander Žižek 
SOL NARODA MED 
SCILO • KARDBDO 
Bojan Godeša: Kdor ni z nami, je proti nam (Sloven- 
ski izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fronto in 
protirevolucionarnim taborom), Cankarjeva založba, 
Ljubljana 1995,468 strani. 
Bojan Godeša je v svoji doktorski disertaciji (za nje- 
no razširitev in izdajo namreč v pričujočem delu gre) 
zadel "žebljico na glavico" vsaj dvakrat - prvič z izbo- 
rom obravnavanega obdobja (čas druge svetovne voj- 
ne je namreč uterus vseh podalpskih travm zadnjega 
obdobja), drugič pa s svojo usmerjenostjo na posebno 
skupino prebivalstva - intelektualce, upošteva tudi tre- 
nutni trend zgodovinopisja. Pri obravnavanem delu gre 
že na prvi pogled za zanimivo (in obenem nujno po- 
trebno) "temeljno literaturo", ki s primerno distanco in 
potrebno avtoriteto predstavlja nekakšen vodnik in ka- 
žipot pri prebiranju najrazličnejše memoarske literatu- 
re, s katero nas zlasti v zadnjem času osrečujejo števil- 
ni sopotniki te prevratne dobe (Ljubo Sire, Ciril Že- 
bot...). 
Vojna, ki jo je pisec izbral za časovni okvir svoje 
pripovedi, predstavlja za zgodovinarja (pà tudi za neka- 
tere druge "človekoslovce" - denimo psihologe in socio- 
loge) pomemben laboratorij, ki neprizanesljivo eksperi- 
mentira z mentalitetami, usodami in življenji. Vsak obo- 
rožen konflikt namreč prisili ljudi k odločitvam, kijih 
sicer morda nikoli ne bi sprejeli in jih pahne v situacije, 
v katerih se v normalnih razmerah nikoli ne bi znašli. 
Prelomnost tovrstnih odločitev oziroma usodnost konf- 
liktnih situacij sta seveda odvisna od posameznikovega 
položaja v družbi - bajtarjevo izdajstvo ima posledice 
zgolj za njegovo neposredno okolico, medtem ko ima 
lahko izdajstvo cerkvenega vodstva ali univerze sploš- 
nonaroden odmev in povzroči nepopravljivo škodo. 
Prav za vpliv in usodnost prelomnih odločitev na- 
mreč v tej knjigi gre. Po množičnem ubadanju z vlogo 
tega ali onega sloja proletariata smo končno doživeli 
celosten prikaz "boja za slovensko inteligenco" med 
drugo svetovno vojno. Doslej seje o izobražencih pi- 
salo zgolj na splošno - o njihovem deležu pri vzpostav- 
ljanju sistema ljudske oblasti (delovanje OF v Ljublja- 
ni, Baza 20, kočevski zbor), o vlogi partizanskih zdrav- 
nikov, medtem koje poskus sinteze "zorel" skoraj pol 
stoletja. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 105 
Godeša začenja svojo pripoved v času pred vojno in 
nas seznani z glavnimi mejniki pri genezi "slovenske" 
inteligence (ustanovitev univerze, demokratizacija štu- 
dija, afirmacija slovenskega jezika, ustanovitev Aka- 
demije znanosti in umetnosti), preide nato na posamezne 
primere stanovskega povezovanja izobražencev (odvet- 
nikov, zdravnikov) in sklene s pojavi grupiranja štu- 
dentov in intelektualcev na politični osnovi (agresiv- 
nost katolicizma in KP med študenti). Zanimivo tezo 
razvije pri opisu pomena druge svetovne vojne, kar za- 
deva pri opredeljevanje dotedanjih ideoloških nasprot- 
nikov. Vojno ima za grob poseg od zunaj, za kulmina- 
cijo nasprotij, ki bi se (verjetno) brez nje obrusila pre- 
cej drugače in gotovo manj krvavo. 
Naslednje poglavje nam pobliže predstavi odnos po- 
sameznih okupatorjev do slovenskega izobraženstva. 
Gre v bistvu za ponovitev že znanih dejstev, ki pa jih 
avtor pospremi z zanimivimi projekcijami - nacistični 
izgon štajerskih izobražencev (učiteljev, pravnikov) so 
"domovini vrnjeni Spodnještajerci" gledali precej ne- 
prizadeto, zdramilo jih je šele preganjanje duhovnikov 
in streljanje talcev; Madžari so v začetku udarili po "pri- 
seljencih" (izobražencih iz notranjosti), premišljeno pa 
so krepili "vendski" element (prekmurščina v bogosluž- 
ju, slovstvu) - dovolj, da so spodbudili "madžarizaci- 
jo" in množičen odliv študentov na madžarske univer- 
ze. Protiutež obema radikalnejšima pristopoma je pred- 
stavljala italijanska politika korenčka in palice 
(podpiranje kulturne izmenjave med romanskim kul- 
turnim epicentrom in Provincio di Lubiana), ki jo je v 
začetku 1942 (na pobudo vojaških oblasti) nadomesti- 
la politika "malega korenčka in velike batine". Ta je 
kljub vsemu slovenski prestolnici pomagala odigrati 
vlogo inkubatorja in pribežališča vseh ponižanih, raz- 
žaljenih in izgnanih izobražencev. 
Vloge duhovščine kot najbolj "ljudskega" sloja inte- 
ligence sem se sicer že bežno dotaknil (v štajerskem 
primeru), zaradi svojega vpliva na občestvo pa si je prav 
gotovo zaslužila tako temeljito obravnavo, kot ji jo pri- 
vošči avtor. Na lestvici narodnoobrambne zavzetosti in 
slovenstva so bili prav gotovo vodilni štajerski, koroš- 
ki in prekmurski katoliški duhovniki (protestantski so 
tam v večini primerov sledili reku "Bogu, kar je božje- 
ga, in okupatorju vse ostalo"), ki so svojo pokončnost 
drago plačali (Franc Puncer...), zdaj tu zdaj tam paje 
kolovratila duhovščina ljubljanske škofije, prikrajšana 
za zvezdo vodnico, kakršno je usoda namenila Štajer- 
cem s knezoškofom Tomažičem. Zanimiv je avtorjev 
prikaz Rozmanovega delovanja med vojno, saj je sku- 
šal s pritegnitvijo različnih virov malce omiliti (oboje- 
stransko) črnobelo slikanje njegovega dela. 
Temu orisu "širšega položaja" (okupacijski sistemi) 
sledi poglavje o odnosu vseh pomembnejših (domačih) 
"nosilcev dogajanja" (OF/KP ter predvojnih strank in 
skupin, porojenih iz njih) do izobražencev v času do 
kapitulacije Italije. Obdobje do 1942 smemo (na obeh 
straneh) označiti za čas "mehkega pristopa" - v OF de- 
luje upoštevanja vredna kulturniška skupina (kljub sek- 
taštvu KP), odporniško gibanje navezuje stike z neka- 
terimi eminencami (Jakcem, Župančičem), medtem ko 
je nasprotni tabor še "odprt" za dotok novih (še nepro- 
filiranih) sil. Streznitev (in zaostritev) seje pripravljala 
vse leto 1942 - nekaterim so pri opredelitvi "pomaga- 
le" brezobzirne (in mnogokrat nepotrebne) vosovske 
likvidacije in zločini, ki jih je vrh narodnoosvobodil- 
nega gibanja minimaliziral z oznako "vojvodstvo", dru- 
gim seje zagabilo paktiranje samozvanih brambovcev 
z italijanskimi in nemškimi oblastmi proti rdeči nevar- 
nosti. Vedno manj prostora je bilo za tiste, ki so se v 
Sloveniji ukvarjali s precej razširjenim športom - s ča- 
kanjem (na Petrčka, Angleže, Amerikance ali sploh ko- 
garkoli, ki bi namesto njih nesel glavo naprodaj ter po- 
metel s hudobnimi Nemci, ciganskimi Lahoni in ušivi- 
mi komunisti, vse v večjo slavo matere Domovine (ta 
je bila za vse le ena), ajenih štrukljev in orehove poti- 
ce). Končalo seje obdobje dostojanstvenega salonske- 
ga boja za (tako ali drugačno) svobodo - besede so mo- 
rala zamenjati dejanja. Godeša je v tem delu razprave 
premogel dovolj kreativnosti (upošteval je široko pale- 
to virov) in nujne "samocenzure" (znal je napisati pre- 
gleden in razumljiv povzetek upoštevanega gradiva), 
da je tudi bralcu s skromnim predznanjem omogočen 
vpogled v razvoj posameznih taborov in formacij (npr. 
stražarjev in mladcev) ter seznanitev z njihovimi ideo- 
logi in voditelji (Ehrlich, Tornee). Zanimiva epizoda, 
ki sklene ta ekskurz je zelo posrečena "avtopsija" pred- 
in medvojnega tiska, ki predstavlja neprecenljiv baro- 
meter tedanje politične klime (zapisi Rude Jurčeca in 
drugih). 
Logična prelomnica, ki ločuje dve obdobji tudi pri 
odnosu nasprotnih taborov do izobraženstva, je gotovo 
kapitulacija fašistične Italije - poleg zamenjave gospo- 
darja Ljubljanske pokrajine je prinesla tudi nov veter v 
oba glavna "domača" tabora. Nemci so v Operacijski 
coni jadransko primorje resda tolerirali precej več kot 
v "svojih" pokrajinah (mislim na Štajersko, Gorenjsko 
in Koroško) - njihov prihod na mesto "nosilcev rimske 
kulture in umetnosti" pa so bolj levo organizirani rodo- 
ljubi vseeno občutili kot precej hudo pomladansko zmr- 
zal. Nove razmere so zlasti prizadele organizacijo OF v 
Ljubljani, kije dokončno izgubila svoje središčno mesto 
v organizaciji odpora. Moto-številnih intelektualcev 
(zlasti tistih z nerazčiščenimi računi z Nemci - denimo 
štajerskih in prekmurskih ubežnikov) seje nedvomno 
glasil "po najkrajši poti v hosjo", za tak podvig nepri- 
pravljeni pa so svoj "upor" malce omejili. Nemška oku- 
VSE ZA ZGODOVINO 
106 ZGODOVINA ZA VSE 
pacija je sčasoma nedvomno ravno zaradi svoje "meh- 
kobe" pomenila za osrednjo Slovenijo novo gorje - for- 
macija, kije Nemci na Gorenjskem in Štajerskem niti v 
sanjah ne bi prenašali, seje v nekdanji Ljubljanski po- 
krajini začela z nemškim orožjem, opremo, margarino 
in marmelado ogorčeno boriti proti komunistom in njim 
samim (še dobro, da tega takrat niso vedeli, bili bi na- 
mreč zelo žalostni). Vseeno je tako očitna polarizacija 
razmer dosegla vsaj nekaj - na eni strani je postalo očit- 
no paktiranje z okupatorji le prehud zalogaj za tiste, ki 
niso šli v odpor "zgolj" zaradi nelagodja do komuni- 
stov, na drugi strani paje bilo v narodnoosvobodilnem 
gibanju konec obzirnosti "prve poročne noči" do izo- 
braženstva v lastnih vrstah: preverjeni kadri so morali 
biti najprej "ideološko" zreli in šele nato tudi strokov- 
no sposobni. Številne izobražence v odporniškem gi- 
banju so uskladiščili v razne forume (komisije, znans- 
tveni inštitut - taje vsaj deloval, čeprav "delodajalci" 
njegovih izsledkov niso pretirano uporabljali), kjer so 
bili 24 ur dnevno na voljo (v marketinške namene) in 
pod nadzorom, napočilo paje tudi obdobje "vistosmer- 
janja" (Gleichschaltung). Na obeh straneh se je torej 
odnos do izobraženstva znatno spremenil - posiljeva- 
nja z rdečimi obzorji ali pa kreativnega sodelovanja v 
raznih "zbornikih Zimske pomoči" so bili deležni veči- 
noma vsi opazni izobraženci in intelektualci tistega ča- 
sa, nekatere je doletel celo obojen blagoslov (sicer pa 
dopisni partizan Župančič ni samo s to (oefarsko 
požegnano) gesto dopolnil priljubljenega Švejkovega 
stavka "To vojno bomo dobili - ni važno, na kateri stra- 
ni"). 
Slovensko izobraženstvo je vseskozi (rudi med voj- 
no) delilo usodo celotnega slovenskega naroda. Ostrej- 
še zahteve, ki so jih vse sprte strani postavljale pred ta 
sloj, so rezultat neznanske moči duha, pisane besede in 
moralne avtoritete, ki jo je Slovenec vseskozi videl v 
izobražencu, s katerim se je srečeval zgolj priložnost- 
no (ob opravkih na sodišču, v državnih uradih) ali pa v 
tistem, kije posegal v njegovo najintimnejšo človeško 
sfero (kot duhovnik, zdravnik) in živel v njegovem oko- 
lju ter z njim delil dobro in slabo. 
Prav ta motiv je pri boju za "sol naroda" vodil tako 
ene kot druge - vsi tabori so si (poleg ostalih) zlasti 
prizadevali pridobiti podporo med izobraženci, ki so 
jih pogosto brezobzirno (zlo)rabili kot magnet, ki naj 
na njihovo stran pritegne omahljivce in legitimira cilje, 
za katere so se borili. Intelektualci so (tudi) v tej pre- 
vratni dobi zgolj orodje in sredstvo prestiža, ki ga je 
treba diskretno "utišati", ko se polastiš oblasti - raz- 
mišljajoči so namreč lahko nevarni, saj zmorejo zase- 
jati dvom in prepresti z razpokami še tako učinkovit 
Sistem. 
Naslov mojega razmišljanja o knjigi se bralcu potem, 
ko se z avtorjem sprehodi skozi štiriletno obdobje slo- 
venske zgodovine, zazdi kar primeren opis za tisto, kar 
se je slovenskemu izobraženstvu (in Slovencem nas- 
ploh) dogajalo med drugo svetovno vojno - grenkoba, 
ki se človeka polasti ob razmišljanju o tovrstnih zapi- 
sih, paje seveda prej posledica današnjih razmer, kot 
pa doživetega svetobolja nad dogodki izpred petdese- 
tih let. 
Ob koncu velja zapisati, da je delo Bojana Godeše 
dragocen in ne ravno majhen prispevek k odstiranju tan- 
čic s preteklosti, ki se po slovenski pomladi kot moč- 
virska meglica plazi čez deželo in pritiska na komaj 
vzbrstelo popje slovenske prihodnosti. 
Upam si trditi, da bo knjiga deležna dobronamernih 
(in "dobronamernih") kritik z obeh bregov, kar je po 
moje najboljši dokaz za dobro opravljeno zgodovinar- 
jevo delo. Edino zamero je mogoče nasloviti na (teh- 
nično) izvedbo knjige, ki ji manjka "podobic" (nekaj 
fotografij slovenskih izobražencev s te in one strani - 
kakšen Jakac, Balantič, Kocbek, Lampret ob nosilih, 
Kajuh, Ehrlich, Žebot, mogoče stran iz Zbornika zim- 
ske pomoči, škofovo pastirsko pismo...), zaradi česar 
sicer izredno všečna knjiga (oblikovanje, znanstveni 
aparat, viri, osebno kazalo) brez potrebe izgubi nekaj 
privlačnosti. (Glede podobičarstva s(m)o pa zgodovi- 
narji itak malce sramežljivi in ne znamo/nočemo "po- 
sitnariti" niti tedaj, ko naše delo "posvoji" tako ugled- 
na založba kot je CZ.) 
Aleksander Žižek 
O ČASIH TOVARN ZA 
OBLIKOVANJE 
ČLOVEKA • NJEGOVE 
DUŠE 
Aleš Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, Slo- 
venska kulturna politika 1953-1962, Cankarjeva za- 
ložba, Ljubljana 1995, 369 strani. 
Ko si je Partija že ustvarila politični in gospodarski 
monopol, prvega v Sloveniji kmalu po vojni in druge- 
ga po nacionalizacijah, je bila poglavitni še nerešen 
problem kultura. Zakonodajno so jo začeli urejati ne- 
kaj let za politično in gospodarsko sfero. Jasno razpe- 
ljana rdeča nit Gabričeve knjige nas podrobneje sezna- 
nja z odnosom oblasti do umetnosti in znanosti v bur- 
nem desetletju slovenske (pol)preteklosti. Ustrezno 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 107 
časovno zamejitev prikazanega obdobja je avtor dose- 
gel z dvema nadvse pomembnima mejnikoma: ukini- 
tvijo zloglasnega agitpropovskega aparata in sprejet- 
jem ustavnega zakona na začetku petdesetih ter spre- 
jetjem osnutka ustave na začetku šestdesetih let. 
Značilnost absolutne oblasti ene stranke in ene ideo- 
logije, kije bila še kako v veljavi v obravnavanem ob- 
dobju, je bila izpraznjeno mesto politične opozicije, ki 
jo je zasedla kritična inteligenca. Tako so se parlamen- 
tarne debate lahko dogajale le v obliki časopisnega po- 
lemiziranja. Takšna, kot jo označuje avtor, kulturniška 
opozicija je sicer lahko bila pobudnik sprememb in ob- 
likovalec novih idej, ni pa jih mogla uresničevati. Sta- 
nje je bilo celo takšno, daje politični vrh do neke mere 
potreboval kulturniško opozicijo; ta je porajala nove 
zamisli, ki jih je nato Partija z ustrezno ideološko do- 
delavo vzela za svoje. 
Po ukinitvi agitpropa je Partija ostala brez posebne 
komisije za področje kulture, lastna stališča paje skušala 
zagovarjati prek SZDL. V tem kratkem obdobju so 
imele tudi ideološko drugačne smeri (eksistencializem, 
abstraktno slikarstvo, jazz) vse večjo možnost, da se 
pojavijo v javnosti. Takšno stanje ideološke otoplitve 
je vladalo le do februarja 1956, ko so ustanovili ideo- 
loško komisijo CK ZKS, ki je po svojih idejah precej 
spominjala na stari agitprop. Družbeno upravljanje v 
kulturnih ustanovah se je začelo kazati v letih 1954- 
1956, ko so ustanovili številne upravne odbore, v kate- 
re so bili delegirani tudi zunanji člani, izbrani po poli- 
tičnih merilih. Ti so praviloma imeli številčno in s tem 
glasovalno premoč. Tako je prevlada partijskih ideolo- 
gov v oblastnih organih in upravnih odborih omogočala 
uveljavljanje kulturnopolitičnih načel vladajoče stran- 
ke. Vodstvo ZKS je v petdesetih letih podpiralo iz- 
ključno Ziherlov kulturnopolitični koncept, katerega 
bistvo je bila idejna in politična naravnanost kulturne- 
ga človeka, ali poenostavljeno: umetnik je moral biti 
najprej komunist in šele nato umetnik. 
Kulturniška opozicija v petdesetih letih še ni napada- 
la temeljev političnega sistema, pač paje nasprotovala 
partijskemu monopolu na idejnem in kulturnem po- 
dročju. Avtor jo razdeli na tri smeri. Katoliška inteli- 
genca po obračunu s Kocbekom na javni sceni ni imela 
velikega vpliva. Stališča Josipa Vidmarja, ki gaje ob- 
last sicer upoštevala kot človeka z velikim (tudi poli- 
tičnim) ugledom, so se precej razlikovala od Ziherlo- 
vih načel, a so hkrati bila precej oddaljena od pogledov 
mlajše generacije, zbrane okoli revije Beseda. Glavni 
kritik mlajše generacije je bil Miško Kranjec, "nadvišji, 
najnaprednipisatelj, ovenčan z namišljeno gloriólo ne- 
smrtne slave ", kot so ga posmehljivo označili sodelav- 
ci mariborske literarne revije Svit, kije bila utišana prav 
po njegovi zaslugi. Ob literarnih revijah je bil v petde- 
setih letih tarča ostrih kritik tudi "bulvarski" tisk, pred- 
vsem Pavliha in Petkova panorama (PP), kasneje prei- 
menovana v Tedensko tribuno. 
Trn v peti kulturne politike je bila tudi celjska Družba 
sv. Mohorja. Kot protiutež so ustanovili Prešernovo 
družbo, ki jo je s perfidnimi političnimi pritiski počasi 
izpodrivala. Tudi v kinematografiji ni šlo brez pritiskov. 
Dogodki ob filmu Trenutki odločitve (Krvava reka) so 
zanimivi zato, ker je bil to zgled pravilnega delovanja 
sistema družbenega upravljanja v kulturnih ustanovah. 
Organ družbenega upravljanja je namreč dosegel spre- 
membo scenarija, še predenje umetniško delo prišlo v 
javnost. 
Odpor do modnih novosti z Zahoda so ideologi v glas- 
bi usmerili v kritiko jazza. Sinkopirani ritem jim je sim- 
bolično pomenil neuravnovešenost, družbeno nesklad- 
je in anarhijo. Moteč je bil tudi "divjaški" ples na to 
glasbo. Med tesnejšim navezovanjem Jugoslavije na Za- 
hod, so začeli jazzovskim glasbenikom priznavati teh- 
nične sposobnosti in zasluge pri sproščanju delovnih 
ljudi po napornem delavniku, medtem ko so jim ka- 
kršnekoli vzgojne in idejne prvine še naprej odrekali. 
Partija je v duhu Ziherlovega prepričanja, da so kul- 
turne ustanove "tovarne človeka, tovarne za oblikova- 
nje človeka in njegove duše", vse močneje podpirala 
t.i. delavsko kulturo, ki seje dogajala v raznih amater- 
skih kulturnih društvih. Sledile so afere v letih 1956 in 
1957. Najprej so zaradi ideoloških napak ukinili kopr- 
sko revijo Bori, nato pa še Besedo, kar je pomenilo tudi 
prvi večji sodni poseg v kulturniško delovanje po 2. 
svetovni vojni. Njen literarni krog so oblastniki ocenili 
za "skupino mladih, idejno precej zmedenih malo- 
meščanskih intelektualcev". Zelo odmevna je bila afe- 
ra ob odstranitvi farse Jožeta Javorška iz repertoarja 
SNG Ljubljana. Paradoks pri tem je bil, da so isti orga- 
ni Javorškovo delo najprej nagradili, nato pa ga razgla- 
sili za neprimerno. Veliko prahu je dvignila tudi ukini- 
tev treh profesionalnih gledališč: koprskega, ptujskega 
in kranjskega. Sporna je bila zlasti ukinitev slednjega, 
saj je sicer izpolnjevalo sprejete pogoje (tako je namreč 
ocenila tudi strokovna gledališka inšpekcija), ni pa ime- 
lo nikakršne podpore lokalnih političnih oblasti. 
Sredi petdesetih let so se v vodstvu ZKS uveljavljali 
novi pogledi na kulturno politiko. Najvidnejša predstav- 
nika le-teh sta bila Boris Kraigher in Stane Kavčič, ki 
sta podobno kot Boris ZiherI nastopala s pozicij vlada- 
joče ideologije, vendar s to razliko, da so bile njune 
meje širše kot Ziherlove, a še vedno meje. Zagovorniki 
novih pogledov so bili pripravljeni prisluhniti kritikam 
kulturniške opozicije, toda le dokler ni bil ogrožen os- 
VSE ZA ZGODOVINO 
108 ZGODOVINA ZA VSE 
novni interes ZK, oblast. Po odmevni polemiki Vid- 
mar-Ziherl je kultumopolitična moč slednjega začela 
strmo padati. Pomembnejša posledica "poraza" Ziher- 
lovih idej leta 1957 je ta, da so polemike spodkopale 
eno osnovnih tez njegovega koncepta, tezo o dvojnosti 
umetnosti in kulture (delavska in vrhunska). Novi kon- 
cept je še bolj uveljavil mlajšo generacijo, kije smela 
predstaviti svoje dosežke, saj je imela občasno oporo 
tudi v višjih političnih krogih. 
Po letu 1957 so zato vidni premiki vladajoče ideolo- 
gije v vrednotenju nekaterih umetniških oblik, ki so jih 
dotlej zavračali. Poleg omiljenih stališč do eksperimen- 
talnega gledališča, jazza in abstraktne umetnosti, so se 
istočasno dogajale še nekatere spremembe. Začeli so 
se pogovori, da se smejo v javnost vrniti Edvard Koc- 
bek in kulturniki z zaporniško preteklostjo (npr. Dušan 
Pirjevec, Igor Torkar in še kdo), pa tudi Mohorjeve 
družbe niso več šteli za tako politično in ideološko ne- 
varno kot pred leti. Mnenje bolj pragmatičnega dela 
slovenskega partijskega vrha, daje treba dopuščati vse, 
kar neposredno ne ogroža monopola ZKS, je čedalje 
bolj postajala splošna in uradna ocena slovenskih ob- 
lastnikov. Tudi zato, ker so se mladi Slovenci množično 
udeleževali zabav, kjer niso plesali le klasičnih plesov, 
ker so polnili kinodvorane ob predstavah Tarzanov, Ple- 
sa na vodi, kavbojk in kriminalk, ker so svoje radijske 
sprejemnike radi naravnali na programe, kjer so vrteli 
jazz. Začetek šestdesetih let pomeni nadaljnje uveljav- 
ljanje spremembe. To, da je Borisa Ziherla na mestu 
predsednika ideološke komisije CK ZKS aprila 1961 
zamenjal Janez Vipotnik, je bila le logična posledica 
dogodkov prejšnjih let. 
V istem času je politično vodstvo obračunalo s kri- 
tičnim delom "klasične" inteligence, ki naj bi imela naj- 
večjo oporo na Filozofski fakulteti. Politični pragmati- 
ki so bili predvsem ekonomski reformatorji in so v zna- 
nosti podpirali "tehnično" inteligenco, kije bila po nji- 
hovem mnenju veliko bolj povezana z delavstvom. Ta- 
ko je prišlo do poskusov "paraliziranja škodljivih vpli- 
vov", kar je pomenilo zamenjati tedanjo z novo "kla- 
sično" inteligenco, katere delo bi temeljilo na marksi- 
stičnih načelih. Ukinitev Revije 57, naslednice Besede, 
kije močno vplivala na študentsko mladino na Filozof- 
ski fakulteti, je prinesla tudi sodni proces proti Jožetu 
Pučniku. Zaradi ideološke zasnovanosti del, ki so po 
mnenju oblastnikov temeljila na napačnem svetovno- 
nazorskem pogledu, ter pretiranega poudarjanja potre- 
be po navezovanju kulturnih stikov z Zahodom, je prišlo 
tudi do prisilne upokojitve univerzitetnega profesorja 
Antona Slodnjaka. Oblast pa je začela tudi omejevati 
samostojnost fakultet, kar seje pokazalo z novim zvez- 
nim zakonom leta 1954, katerega bistvena novost je 
bila izvolitev univerzitetnega in fakultetnih svetov, ki 
so lahko sprejeli dirigirane statute. Tudi ustanovitev 
dveh znanstvenih inštitutov (Inštituta za sociologijo in 
Inštituta za zgodovino delavskega gibanja) v letu 1959 
je logična posledica večletnih prizadevanj ideologov, 
da bi humanistično in družboslovno raziskovanje us- 
merili v pravo, marksistično smer. Poleg tega paje ob- 
last tudi reformirala univerzitetni študij in na vse šole 
uvedla predmet Temelji družbene vzgoje. 
Prehod v šestdeseta leta je prinesel dotlej največjo 
ideološko sprostitev, ki sojo spodbujali zaostreni med- 
nacionalni spori v Jugoslaviji. Slovenski partijski vrh s 
Kraigherjem na čelu je najglasneje nasprotoval centra- 
lizmu v kulturi ter tako odkrito podprl stališča sloven- 
skih kulturnikov, ki so se prvi uprli poskusom kultur- 
nega poenotenja. Posebno aktiven je bil boj za sloven- 
ske filmske podnapise in plakate. Tudi zahtevam zvez- 
nih organov po enotnem jugoslovanskem radijskem in 
televizijskem programu je slovenska oblast odločno nas- 
protovala. Tako so ta vprašanja postala prizorišče bo- 
jev za smer nadaljnjega razvoja Jugoslavije, na kate- 
rem seje ena stran borila za centralizacijo, druga pa za 
federalizacijo in uveljavljanje nacionalnega pogleda v 
kulturi. Na zunaj seje ta spor odražal v polemiki Pirje- 
vec-Ćosić, v katero so se vključili še drugi slovenski in 
srbski kulturniki, pravzaprav paje šlo za polemiko med 
slovenskim in srbskim vodstvom. Slovenski politični 
vrh je v tem spora okrepil vlogo republiške vlade nas- 
proti zvezni, izgubil paje predsednika vlade, ki je bil 
premeščen v Beograd. Spor paje tudi pokazal, da na- 
cionalno vprašanje v Jugoslaviji nikakor ni bilo rešeno 
že leta 1945, kakor je vseskozi zatrjevala ŽKJ. 
Od začetkov petdesetih let je tako potekal proces šir- 
jenja manevrskega prostora za kulturnike. Vrhunec je 
dosegel v začetku šestdesetih let, po polemiki Pirjevec- 
Ćosić in Kraigherjevi premestitvi v Beograd pa so kul- 
turne ustvarjalce nekaj let ponovno stiskali. 
S pričujočim delom, kije nekoliko prirejena avtorje- 
va doktorska disertacija, smo dobili poglede na razvoj 
umetniških in znanstvenih ustanov, na revialno in 
društveno življenje, na kulturo v sklopu nacionalnega 
vprašanja in na druge raznovrstne probleme tega časa 
tudi z vidika zgodovinske stroke. Škoda je le, da so 
zaradi trenutnih političnih razmer ostali nedostopni 
zvezni arhivi v Beogradu. Kljub temu je avtor izbrskal 
obilico napol pozabljenega ali celo na novo odkritega 
gradiva inje tako lahko temeljito analiziral številne kon- 
kretne primere. Navkljub množici podatkov in citatov 
pa zaradi dobre sistematizacije dejstev branje tega od- 
ličnega dela ni prav nič oteženo. 
Bojan Cvelfar 
VSE ZA ZGODOVINO 
UDK 347.67 (450.361=863) "16/18" 
VERGINELLA Marta, dr., asistentka, Univerza v Ljubljani,  Filozofska Fakulteta, Aškerčeva 2, SLO-61000 
Ljubljana 
"Živi pomagajo živim, živi mrtvim, mrtvi živim in mrtvi mrtvim." P. Ribeira 
Skrb za dušo v kmečkih oporokah s tržaškega podeželja 
ZGODOVINA ZA VSE, 2/1995, št. 1, str. 1-17 
Z namenom, da bi svojim dušam olajšali bivanje v vicah, so breški oporočitelji in oporočiteljice iz okolice Trsta v 17. in 
18. stol. Cerkvi zapuščali del svojega premoženja. Oporoka je bila tuzemsko sredstvo, kije kmetom in kmeticam dovoljevalo, 
da so poskrbeli za svojo dušo. Na začetku 19. stol. so oporočitelji in oporočiteljice iz Brega še vedno izrekali poslednjo 
voljo z vidika krščanske dobre smrti, toda že sredi 19. stol. je vidna postopna laicizacija oporočnega akta. Skrb za krajšanje 
in lajšanje bivanja pokojnih v vicah, seje umikala v ozadje tako med obubožanimi kmeti kot med vrhnjo plastjo vaškega 
prebivalstva, v ospredje paje stopala potreba po čim smotrnejšem vodenju domačega gospodarstva. Ob koncu 19. stol. so 
se oporočitelji in oporočiteljice odločili le za tolikšno število zadušnih maš, ki ni bremenilo denarnih zmogljivosti družine. 
Odmik od tradicionalnih vedenjskih obrazcev je bil v breških vaseh vzporeden s postopnim in nesunkovitim prodiranjem 
sekularizacije, kije v prvi fazi potisnila versko čustvovanje iz javnega življenja v sfero intimne vernosti. 
UDK 178.1+(=863) 
ŠEPETAVC Anton, profesor francoskega in slovenskega jezika, Gimnazija Celje, Kajuhova 2, SLO-63000 Celje 
Pijem, torej sem Slovenec 
Ali alkoholizem kot fenomen in tabu slovenstva 
ZGODOVINA ZA VSE, 2/1995, št. 1, str. 18-36 
Znano je, da je alkohol vsako leto tako ali drugače kriv za smrt kakšnih 2000! Slovencev. Potemtakem gotovo drži, da 
je alkoholizem ena najresnejših socialnih bolezni naroda, kije o njem politik Fran Šuklje že davno tega napisal, da mu je 
"žeja prirojena". 
(Pretirano) pitje je dejansko del slovenske folklore, temelj očitno sprevržene narodne identitete, ki v alkoholu vedno 
znova išče (in najdeva ?!) dokaz slovenstva: pijem, torej sem Slovenec; Slovenec sem, torej pijem. 
Skorajda nepregledna množica najrazličnejših "primerov" in na rob spomina odrinjenih "zgodb" ob v čudno pozabo 
potisnjenih "zapisov prednikov" priča, da gre za komaj doumljiv fenomen, ki bi potreboval celovitejše, vsestranske 
znanstvene analize. 
Vendar je z zadevo ravno narobe: o njej se sorazmerno malo govori. Sram7 Otročji beg pred resnico? Zidealizirani 
avtostereotip, ki ne prenese nobene resnejše kritike? Tabu? 
UDK 323.272 (497.12-16 Radovljica) "1848" 
GRANDA Stane, dr., Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU, Novi trg 4, SLO-61000 Ljubljana 
"Odločno zavračam, da sem bil demokrat!" 
Podoba revolucije 1848/49 skozi usodo radovljiškega okrajnega sodnika Ignaca Guzlja 
ZGODOVINA ZA VSE, 2/1995, št. 1, str. 37-56 
Avtor opisuje potek revolucije 1848/49 v Radovljici, podeželskem mestu na Kranjskem. Dogajanje spremlja skozi 
dejavnost tamkajšnjih uradnikov, ki so bili nosilci političnih aktivnosti. Vodil jih je okrajni sodnik I. Guzelj. Taje bil v 
letih po revoluciji v preiskovalnem postopku ter prikrajšan pri napredovanjih v službi. 
UDC 347.67 (450.361=863) "16/18" 
VARGINELLA Marta, Ph. D., Assistant Lecturer, University of Ljubljana, Faculty of Arts, Aškerčeva 2, SLO- 
61000 Ljubljana 
"The Living Help the Living, the Living the Dead, the Dead the Living and the Dead the Dead." P. Ribeira 
Concern for the Soul Expressed in the Testaments of Peasants from the Countryside around Trieste 
HISTORY FOR EVERYONE, 2/1995, No. 1, pp. 1-17 
In order to alleviate the suffering awaiting their souls in purgatory, it was customary in the 17th and 18th centuries for 
testators and testatrixes from Breg near Trieste to will part of their property to the Church. The testament was a corporeal 
instrument which allowed the peasant men and women to provide for their souls. At the beginning of the 19th century the 
testators and testatrixes from Breg still made out their last will with the aim of dying as good Christians, while in the 
middle of the 19th century, a gradual laïcisation of the testamentary act occurs. The concern to lessen and shorten the 
suffering of the deceased's soul in Purgatory gave way to the need for better management of the peasant economy among 
the impoverished peasants as well as the upper strata of the villagers. At the end of the 19th century, the testators and 
testatrixes decided to pay only for as many requiems as they could afford without putting a strain on their family budgets. 
Thus, the move away from the traditional patterns of behaviour in the villages of Breg occurs together with the gradual and 
steady advance of secularisation, which, in its first phase, relegated religious sentiments from public life to the sphere of 
intimate perception. 
UDC 178.1+(=863) 
ŠEPETAVC Anton/Teacher of Slovene and French, Celje Grammar School, Kajuhova 2, SLO-63000 Celje 
I Drink, Therefore I Am A Slovene 
Or: Alcoholism as a Slovene Phenomenon and Taboo 
HISTORY FOR EVERYONE, 2/1995, No. 1, pp. 18-36 
It is a well known fact that each year, alcohol causes the deaths of about 2,000 Slovenes. Therefore it stands to reason 
that alcoholism is one of the most serious social illnesses of the Slovene nation; a nation of which the politician Fran 
Šuklje wrote long ago that it has an "inherent thirst". 
In fact, an exaggerated tendency to indulge in drink is a part of Slovenian folklore, the foundation of a clearly misguided 
national identity which persistently attempts to find (and has found ?!) proof of its Sloveneness in alcohol: I drink, 
therefore I am a Slovene; I am a Slovene, therefore I drink. • v 
An almost uncountable number of different case histories and stories kept safely on the periphery of the collective 
memory, together with "ancestral records" allowed to slip strangely into oblivion, show that this is a virtually unfathomable 
phenomenon, which should be subjected to a more thorough and comprehensive scientific analysis. 
Yet the actual state of affairs is just the opposite and the issue rarely touched upon. 
Could the cause be embarrassment? A childish attempt to escape the truth? Is it an idealised auto-stereotype, which does 
not bear serious criticism, or a taboo? 
UDC 323.272 (497.12-16 Radovljica) "1848" 
GRANDA Stane,Ph. D., Milko Kos Historical Institute, Scientific and Research Centre of the Slovene Academy of 
Sciences and Arts, Novi trg 4, SLO-61000 Ljubljana 
"I Emphatically Deny Ever Having Been a Democrat!" 
The Revolution of 1848/49 as Depicted by the Destiny of Ignac Guzelj, the Local Judge in Radovljica 
HISTORY FOR EVERYONE, 2/1995, No. 1, pp. 37-56 
The author describes the course of the Revolution of 1848/49 in the small town in Carniola, Radovljica. The events are 
described with the help of the activities of the local clerks who were at the heart of the political developments of the time. 
The clerks were led by the local judge, I. Guzelj, against whom an official inquiry was launched in the years after the 
Revolution, preventing him permanently from furthering his career. 
UDK 323+291.4 (497.12) "186" 
DOLENC Ervin, dr., Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SLO-61000 Ljubljana 
Za menoj ne bodo farji pevali... za menoj bo šla muzika 
Politični boji in versko življenje na kranjskem podeželju v začetku stoletja 
ZGODOVINA ZA VSE, 2/1995, št. 1, str. 57-67 
Politične razmere ob oblikovanju političnih strank na Kranjskem konec prejšnjega stoletja so na podeželju v veliki meri 
pogojevali lokalni osebni spori. Osebna nesoglasja in antipatije so pri delitvi na katoliško in liberalno stran močno posegala 
tudi v versko življenje posameznih lokalnih skupnosti. Na drugi strani paje intenzivnost verskega življenja spet vplivala 
na politična razmerja znotraj teh skupnosti. 
UDK 949.712 Ljubljana "15/17" 
MIHELIČ Darja, dr., Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU, Novi trg 4, SLO-61000 Ljubljana 
"O stvareh, zaradi katerih ljudi, zlasti vladarje, hvalimo ali grajamo." N. Machiavelli 
O tradiciji zapravljivosti ljubljanske mestne vlade 
ZGODOVINA ZA VSE, 2/1995, št. 1, str. 68-75 
Prispevek obravnava Ljubljano in nekdanje Ljubljančane oziroma njihove "mestne očete" v prvih stoletjih novega 
veka, zlasti (ne)varčnost njihovega finančnega poslovanja. 
UDK 711.424:930.8 (430) "199" 
WICHERMANN Clemens, Univ. Prof. Dr., Westfálische Wilhelms- Universität, Historisches Seminar, Domplatz 
20-22, D-48143 Münster 
Zgodovina mesta med okoljem in načinom življenja 
Tendence sodobnega raziskovanja urbanizacije v Nemčiji 
ZGODOVINA ZA VSE, 2/1995, št. 1, str. 76-88 
Avtor v razpravi pregledno predstavlja stanje sodobnih zgodovinskih raziskav mest in urbanizacije v Nemčiji. Ugotavlja, 
daje na tem področju mnogo narejenega, da pa v znanstvenem raziskovanju urbanizacije še dominirajo "stari modeli", še 
vedno pa manjkajo zadovoljujoči koncepti raziskovanja "psihotopov" (A. Mitscherlich) modernega mesta. 
UDC 323+291.4 (497.12) "186" 
DOLENC Ervin, Ph. D., Institute of Modem History, Kongresni trg 1, SLO-61000 Ljubljana 
Priests Shall Not Follow In My Wake... and Music Shall Follow My Passing 
The Political Infighting and Religious Life in the Carniolan Countryside at the Beginning of the Century 
HISTORY FOR EVERYONE, 2/1995, No. 1, pp. 57-67 
The political situation in which political parties in the rural areas of Carniola were formed at the end of the previous 
century was characterised to a great degree by personal conflicts of a local nature. During the process of division into the 
Catholic and the Liberal bloc, such personal disputes and antipathies also exerted a strong influence on the religious lives 
of individual local communities, while the intensive nature of religious life, in its turn, influenced the political situation 
within these communities. 
UDC 949.712 Ljubljana "15/17" 
MIHELIČ Darja, Ph. D., Milko Kos Historical Institute, Scientific and Research Centre of the Slovene Academy 
of Sciences and Arts, Novi trg 4, SLO-61000 Ljubljana 
"Of the Things for which People, Particularly Rulers, are Praised or Rebuked." N. Machiavelli 
On the Ljubljana Municipal Government's Traditional Prodigality 
HISTORY FOR EVERYONE, 2/1995, No. 1, pp. 68-75 
The article deals with Ljubljana and its former inhabitants, i.e. the "city fathers" in the first centuries of the Modern Age, 
with particular emphasis on the thriñ(lessness) of their financial transactions. 
UDC 711.424:930.8 (430) "199" 
WICHERMANN Clemens, Univ. Prof. Dr., Westfälische Wilhelms- Universität, Historisches Seminar, Domplatz 
20-22, D-48143 Münster 
The History of Cities Between Environment and Lifestyle 
Trends in Modern Research on Urbanisation in Germany 
HISTORY FOR EVERYONE, 2/1995, No. 1, pp. 76-88 
In his article, the author gives a comprehensive presentation of contemporary historical research on cities and urbanisation 
in Germany. He states that the field has seen much development, but that the scientific research of urbanisation is still 
dominated by "old models" and lacks a satisfactory approach to researching the "psycho-topics" (A. Mitscherlich) of 
modern cities. 
INŽENIRING ŠARBEK 
LUXALON' 
Izdelava in montaža aluminijastih stropov 
HUNTER DOUGLAS 
arnclbcniSli ik tinčnci     citi ta 
Vesna in Milan SARBEK 
Trg •••••••••, 61000 Ljubljana, SLOVENIJA 
TEL.: 061/176-33-51, 176-33-52, 176-33-53 FAX.: 061/176-33-54 
marginalija 
TISKARNA, MARKETING IN TRGOVINA d.o.o. 
SLO-63301 PETROVCE 
TELEFON: (063) 70 81 94 
TELEFAX: (063) 70 82 80 
V zadnjih petih letih med 
tremi naj radijskimi postajami 
na festivalih Združenja 
radijskih postaj Slovenije 
95,1 95,9 100,3 MHz 
CAS ODDAJANJA: 
ponedeljek-petek:   5.00 - 22.00 
sobota: 5.00 - 24.00 
nedelja: 8.00 - 20.00 
Po raziskavah Mediane med radijskimi 
postajami, ki so v zadnjem času najbolj 
povečale medijski doseg in poslušanost 
Jutranjo servisno-informativni program, 
aktualno-informativni program, zabavno razvedrilni in športni program 
OS 
Gospodarski mozaik 
• 
Stili in trendi • oddaja o kulturi bivanja, 
turizmu, kulinariki in vinski kulturi 
Gf 
Za volanom, oddaja o avtomobilizmu 
OS 
Vrtiljak polk in valčkov 
os 
Neposredni športni prenosi srečanj celjskih ekip 
NOVI TEDNIK    NOVI TEDNIK    NOVI TEDNIK    NOVI TEDNIK    NOVI TEDNIK 
Vsi razlogi za Novi tednik 
Novi tednik izhaja vsak četrtek, za njegovo ceno pa 
dobijo bralci 40 strani branja iz naših krajev, in {e 
16 stranski TV vodič s sporedi skoraj vseh 
zemeljskih in satelitskih TV postaj, tudi celjske 
kabelske televizije in velenjske VTV. 
Ugodnosti naročnikov: 
- Mesečno plačevanje naročnine s položnicami. 
- Letno izide 52 številk Novega tednika, naročniki 
jih plačajo le 46. 
- Naročniki brezplačno prejemajo mesečnik 
Tednikova petica in vse posebne izdaje Novega 
tednika. 
- Naročniki imajo pravico do petih brezplačnih 
malih oglasov letno in do ene čestitke po željah 
na Radiu Celje. 
Prihranki: 
Če redno plačujte naročnino, vas bo pri trenutni 
ceni Novi tednik stal 7.800 tolarjev letno, če ga bi 
kupovali v prosti prodaji pa 8.840 tolarjev letno. 
Po pošti boste kot naročnik prejeli 12 številk 
Tednikove petice, kar je pri trenutni ceni 1.200 
tolarjev. 
Če boste izkoristili še pravico do brezplačne objave 
petih malih oglasov in čestitke na Radiu Celje, boste 
prihranili še 4.000 tolarjev. 
Skupni prihranek, ki si ga zagotovite z naročilom 
na Novi tednik je tako neverjetnih 6.240 tolarjev 
letno. 
NOVI TEDNIK SPOŠTUJE ZVESTOBO IN 
ZANESLJIVO NUDI NAROČNIKOM KOT 
DARILO ZA ZVESTOBO NAJVEČ OD VSEH 
ČASOPISOV V SLOVENIJI. 
ZA NAROČNIKE VSAK MESEC - TEDNIKOVA 
PETICA- BREZPIAČNQ.„.^ 
S predstavljahjem'%an^fŠl^mcev,"ireportažami, 
ki vdspopeljejo po svetuin.domovinii'jiiše, zlasti z 
bogato ¿svetovalno prilogóífkjerjeíppúdarek na 
ljubiteljski}.•,dejavnostih Slovencev (maledivali, 
rastline,moda,-ribolov, avta),,Petica'zapolnjuje 
prazenpmstorfm tem področju v slovenskih medijih. 
TEDNIKOMA PETICA IZHAJA VSAK PRVI 
PETEK •• đ^tiESEGU^NAROČNlKOM 
NO VEGA " TEDNIKA' I/O ' DOSTÀ VLJAMO 
BREZPLAČNO, VKOLPORTAŽI STANE 100 SIT. 
Zbirka Studia humanitatis je za 
leto 1995 pripravila novo pod- 
zbirko Apes, ki bo prinašala 
najboljše domače monografske 
študije s področja humanistike 
in družboslovja. Prizadevamo 
si pridobiti najboljše in najbolj 
sveže (po tematiki in pristopu) 
doktorske disertacije in izjemo- 
ma tudi magistrske naloge. 
Avtor in urednik s sodelova- 
njem mentorja priredita delo za 
objavo tako, da postane zani- 
mivo in inspirativno tako za 
oblikujočo se mlado razisko- 
valno in akademsko skupnost 
kot za širšo strokovno javnost. 
Zbirka APES 
M, Štuhec, Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren 
N. Šabec, Half pa pu (Jezik ameriških Slovencev) 
J. Vogrinc, TV gledalec 
A. Studen, Stanovati v Ljubljani 
K prvi knjigi: 
Marko Štuhec, RDEČA POSTELJA, ŠČURKI IN SOLZE VDOVE PREŠEREN 
To je knjiga, ki obravnava plemiške zapuščinske inventarje iz 17. stoletja na Kranjskem 
in s tem posega v zgodovinsko najmanj obdelano obdobje naše preteklosti. Avtor z 
veliko pronicljivostjo vsebinsko analizira inventarje, tako da se podatki zlijejo v celostno 
podobo vsakdanjega življenja tedanjega plemstva, v vznemirljiv prikaz njegove 
materialne in deloma celo duhovne kulture. 
H a 
ö 
i—i 
> 
a 
> 
> 
H 
GO 
ZGODOVINA ZA VSE 
Izdalo: Zgodovinsko društvo Celje 
Založilo: Zgodovinsko društvo Celje 
Uredniški odbor: Janez Cvirn, Bojan Cvelfar, Branko Goropevšek, Igor Grdina, Branko 
Lesjak, Andrej Studen, Anton Šepetavc, Branko Zver, Aleksander Žižek 
Urednik: Andrej Studen 
Računalniška priprava stavka: Andrej Mohorič 
Prevod v angleščino: Katarina Kobilica 
Prevod v nemščino: Elisabeth Seitz 
Lektor: Anton Šepetavc 
Sliki na naslovni in hrbtni strani hrani Pokrajinski muzej Celje 
Fotografija: Viktor Berk 
Tisk: Marginalija Petrovce 
Naklada: 800 izvodov 
ISSN 1318-2498 
Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, 415-84/94 mb, sodi revija Zgodovina 
za vse med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. 
MARTA VERGINELLA 
ANTON ŠEPETAVC 
STANE GRANDA 
ERVIN DOLENC 
DARJA MIHELIČ 
CLEMENS WISCHERMANN