LETO XXVIII — Številka 49	2. decembra 1976 Cena 4.— šil. P. b. b.
Erscheinungsort Klagenfurt. — Verlagspostamt 9020 Klagenfurt
Seja predsedstva Narodnega sveta kor. Slovencev
Soglasna je bila ocena predsedstva Narodnega sveta koroških Slovencev glede bojkota in političnih nalog, ki nas čakajo po uspelem bojkotu ugotavljanja manjšine. V celoti je predsedstvo na svoji seji dne 1. decembra 1976 odobrilo zadržanje delegacije Narodnega sveta v skupnem koordinacijskem odboru obeh osrednjih organizacij, kjer smo sklenili sklicati sejo kontaktnega komiteja pri zveznem kanclerju („NT“ je o tem poročal). Medtem je tudi avstrijska ljudska stranka pristala na kontaktni komite, zato so člani predsedstva optimistično ocenili nadaljnje možnosti za delovanje omenjenega komiteja. V ostalem je predsedstvo izdelalo smernice za razgovore med predstavniki slovenske narodne skupnosti ter zveznim kancler-
jem, ki bodo v četrtek, dne 9. decembra 1976, na Dunaju. Osnovni problem predstavlja za predsedstvo Narodnega sveta predvsem za nas neugodno rešeni šolski problem, nato problem dvojezičnih otroških vrtcev, uradni jezik v ura-d h ter sodiščih in seveda enakopravna namestitev koroških Slovencev v javnih uradih in ustanovah. Glede dvojezičnih topografskih napisov je predsedstvo mnenja, da bo treba slej ko prej sprejeti za manjšino znosno rešitev tudi v tem vprašanju, kajti državna pogodba obvezuje Avstrijo, da obvezno izpolni vse člene.
Narodni svet je nadalje sklenil ojačiti delovanje krajevnih odborov in je v ta namen imenoval vrsto uglednih osebnosti za regional-
ne tajnike za posamezna področja.
Ob koncu predzadnje seje pred Božičem, je predsedstvo Narodnega sveta koroških Slovencev obravnavalo vrsto prošenj posameznih društev za finančno podporo in je te prošnje tudi ugodno rešilo.
Sprejem ob
jugoslovanskem dnevu
Ob priliki jugoslovanskega državnega praznika je generalni konzul SFRJ v Celovcu, Bojan Lubej, s soprogo vabil na sprejem, ki je bil v petek v prostorih Gospodarske zbornice v Celovcu. Sprejema se je udeležila vrsta uglednih osebnosti Koroške, zastopani pa sta bili tudi vodstvi obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev.
Nov začetek v manjšinski politiki?
Medtem ko se na Koroškem vodilni politiki še krčevito oklepajo svojih fiksiranih interpretacij glede izida jezikovnega preštevanja, in slepo zagovarjajo uspešnost početja 14. novembra, je dunajska vlada, se zdi, že preklopila na nekoliko prožnejšo manjšinsko politiko.
Kakor kaže, je kancler Kreisky pripravljen zadostiti zahtevi koroških Slovencev po pogajanjih. V redu. A zdaj naj pridejo zastopniki vlade in strank z resnico na dan! Ali jim gre za resnično rešitev odprtih vprašanj?
Slovenci so prišli z zahtevo po pogajanjih, katerih nikoli niso odklonili, če je bil kot osnova upoštevan člen sedem — vladi za precejšen korak naproti. Bo vlada, bodo stranke to priložnost izkoristile za tako potreben nov začetek v manjšinski poetiki? Upajmo! Čeprav je z raznih strani slišati še posebno grde politične glasove, ki utegnejo od vsega začetka preprečiti usklajevanje vladnih ukrepov z vsebino državne pogodbe.
Te dni smo približno zvedeli za predstave, ki jih ima Kreisky glede vprašanj, o katerih se bo treba pogajati. Zvedeli pa smo tudi za stališča drugih politikov na zvezni in deželni ravni, za takšna, ki ne obetajo nič dobrega. Kreisky je na po-nedeljski tiskovni konferenci sicer spet priveslal s svojim — že pred štetjem izdelanim — rešilnim čolnom, ki ga je bil krstil na „Orien-tierungshilfe" (orientacijska po-
BOROVELJSKA STVARNOST:
V upravnih in sodnih okrajih Koroške s slovenskim ali mešanim prebivalstvom je slovenski jezik dopuščen kot uradni jezik dodatno k nemškemu. Tako je rečeno v tretjem odstavku sedmega člena avstrijske državne pogodbe. Da se resnične razmere na dvojezičnem ozemlju Koroške nič ne ujemajo s tem jasnim določilom državne pogodbe, je seja občinskega sveta v Borovljah v petek dokazala.
Občinski odbornik Feliks VVieser, zastopnik Volilne skupnosti Borovlje, je namreč spregovoril slovensko in takoj sprožil več ali manj čudne reakcije na strani večinskih strank. Odborniki teh strank so bili ali v zadregi ali so se delali gluhe. Pri nekaterih osebah pa je slovenska beseda, v Borovljah pravzaprav nič tujega, vzbudila živčen odpor in tudi mržnjo. Župan, direktor Wo-schitz, je sicer izjavil, da uporabe slovenščine še nikoli ni prepovedal, toda iz njegovega zadržanja je bilo povzeti, da ga slovenščina (ki jo sicer v šoli poučuje) v občinski sobi bolj mrzi. VVieser je vendar moral svoje pritožbe glede dostavljanja nečitljivih kopij sejnih zapisnikov večkrat ponavljati, da mu je župan končno obljubil čitljivejše kopije. Ob drugi priliki, ko je VVieser hotel vedeti, kdo iz Slovenjega
moč), a se je vendar konkretno izrekel za to, da se je treba najprej pogovoriti in domeniti za pospeševalne ukrepe, za koroške duhove kočljivejše vprašanje dvojezičnih napisov naj bi prišlo kot zadnje na vrsto.
K temu je predsednik Narodnega sveta, dr. Matevž Grilc v intervjuju za avstrijski radio pripomnil, da bi bilo tako postopanje tudi za Slovence sprejemljivo, ugovarjal pa je kanclerjevi trditvi o ..simboličnem" pomenu dvojezičnih tabel. Za nas Slovence zares ni nujno, da razpravljamo najprej o dvojezičnih napisih, kar seveda ne pomeni, da jih prav tako smatramo za bistveni del vsebine člena sedem državne pogodbe.
V primeru, da pogajanja končno le stečejo, bo avstrijska politika prej ali slej neizbežno prispela do točke, ki je lahko usodna: Kancler sam je rekel, da ne namerava sto-
Plajberka je zaprosil za spremembo namembe zemljišča, pa župan naenkrat ni več „razumel“ slovenščine. Dejal je, da ima samo voditi sejo in skrbeti za red, da nima funkcije tolmača in dal besedo podžupanu Rantiču. Ta se je izgovoril na to, da je njegova slovenščina bolj za gostilniško rabo, ne pa za uradne zadeve. Torej VVieser ni dobil odgovora, kar je podžupan Orasche utemeljil s tem, da občina ne more nastaviti tolmača.
Nekateri odborniki, ki jim je slovenščina pač posebno zoprna, so mandatarja Volilne skupnosti skušali postaviti v slabo luč, navajali so polresnice in se zatekali k sumničenjem, da bi tako onemogočili VVieserja in njegovo slovenščino.
Dokler bo v boroveljskem občinskem svetu obveljalo mnenje tistih ljudi, ki hvalijo protimanjšinske ukrepe kakor na primer preštevanje in ki nimajo zdravega odnosa do drugega, prav tako domačega jezika v občini, bo pač slovenščina vedno „na poti".
Vprašanje je, ali odborniki, ki zaničujejo govorico soobčanov, res morejo zastopati interese vseh občanov. Ali to ne morejo samo tisti, ki jim je do enakopravnosti jezikov in s tem do enakopravnosti občanov?
pati mimo dogovora strank. Najsi je to taktična izpoved ali ne, vodja koroške ljudske stranke je že dvignil svoj prst in svaril pred „atomizacijo" zakona o narodnostnih skupinah. Tudi predstavnik koroške FPO, Ferrari-Brunnenfeld je že vnaprej obsodil vsakršno izločevanje nekega vprašanja iz sklopa, kot ga zaobseže omenjeni zakon.
Deželni glavar VVagner, ki na njega izlivajo zdaj zastopniki OVP in FPO nekaj tistega žolča, ki se jim je nabral po poraznem 14. novembru, se je spravil na varno pod kanclerjevo streho. VVagner je torej sprejel kanclerjevo stališče, a hkrati ž njim vred trdi stvari, ob katerih se zdrava pamet, kaj šele znanstveni razum, zgrozi.
Če verjamemo statistiki, koroški Slovenec skoro nima več izgledov, da se konča sodnijski postopek v njegov prid: zadnji četrtek se je ukvarjalo prizivno sodišče v Celovcu s tožbo 16 profesorjev Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu glede pisma bralcev, ki ga je pisal organizacijski vodja Heimatdiensta inž. Stourac v glasilu „Volkszei-tung", z njim se je moral zagovarjati tedanji odgovorni urednik „Volkszeitung“ Eduard Ingomar Pust. V pismu bralca je bilo rečeno, da današnjih nemirov ne bi bilo brez ..nahujskanih, supernacio-nalnih gimnazijcev".
Sodišče pa se sploh ni ukvarjalo z vsebino pisma bralca, ampak je iz dvomljivih formalnih razlogov dalo prizivu obtožencev prav (v prvi instanci sta bila oba obsojena). V obrazložitvi oprostitve je bilo rečeno, da imajo javni nameščenci (duhovniki in politiki) pravico šele tedaj privatno zasledovati delikt, ki je sicer zadeva privatnega tožilca, če državni tožilec tega ne zasleduje. Razen tega morajo tisti sprva šele prositi državnega tožilca, da zasleduje tisti delikt.
Odvetnik dr. Matevž Grilc, ki je poleg dr. Zvvittra in dr. VViegeleta zastopal slovenske profesorje, je dejal, da ima država sicer skrb, da skrbi za svoje uradnike, toda ta skrb ne sme iti tako daleč, da se jim odvzame pravica, ki jo imajo vsi drugi državljani, namreč, da si izberejo tak način sodnega postopka, ki se jim zdi najbolj primeren. Nadalje je citiral iz tozadevnega zakona in komentarjev, kjer je rečeno, da je kaznivo dejanje načelno tako delikt za privatno tožbo kakor tudi delikt za opolno-močenje preko državnega tožilca.
Toda sodnija je bila gluha za te argumente, predvsem ker je že pri podobnem postopku, kjer so profesorji tožili šefa KHD Feldnerja, odločilo proti slovenskim profesorjem, ko se ni le ukvarjalo s pri-
Po VVagnerjevih besedah je na Koroškem okoli 12.000 Slovencev. (Menda je to številko prišepetal glavarju na uho neki zastopnik Slovencev). To pomeni, da so Slovenci 75-odstotno bojkotirali ugotavljanje.
Kdor ve, kakšne so bile možnosti bojkota — od zapisa drugega, tudi nemškega jezika, preko neveljavnega glasovanja do neudeležbe — ve, da so take trditve glede števila Slovencev prvič klofuta v obraz statistični znanosti; drugič zlonamerno naperjene proti manjšini in tretjič sredstvo zavajanja avstrijske in mednarodne javnosti.
Če tačas nekateri znova pričenjajo eksperimentirati z odstotkom udeležbe pri ugotavljanju manjši-
zivom samim, ampak v dodatni ..prostovoljni" nalogi podvomilo v legitimacijo profesorjev za tožbo. S to precedenčno odločitvijo je zlahka odločilo iz formalnih razlogov, ne da bi se ukvarjalo z vsebino tega pisma bralca.
Takoj navrh pa je bila prizivna obravnava „Naš tednik" proti Feld-nerju in Mucherju zaradi poročanja v „nt“ o dogodkih v Vernberku. Tudi tu je bilo jasno, da bo „nt“ izgubil proces. Toda odvetnik dr. Grilc je hitro reagiral: osporaval je
V zgodnje jutranje ure nedelje je trajala zadnja občinska seja, ki je bila v soboto v Globasnici. Točk na dnevnem redu sicer ni bilo veliko, vendar je v Globasnici navada, da se občinski očetje dolgo posvetujejo.
Sprva so globaški občinski mandatarji soglasno sklenili zgodovinsko dejanje: spremembo šolskega okoliša. Strpna vas (Traundorf), ki je bila doslej v šolskem okolišu Šmihel, so priključili sedaj okolišu Globasnica. Dva vzroka sta bila merodajna za občinske očete.
Precej časa je zajela tudi debata o stanovanju v občinski hiši, za katerega je zaprosil župan Albert Sadjak. Še lansko leto so mandatarji sklenili, da bodo zgornje stanovanjske prostore izgradili v občinske potrebe, brž ko bo stanovanje izpraznjeno, kajti občinski uslužbenci trpijo zaradi prostorske ožine. Po daljšem posvetovanju je večina (Slovenci in socialisti) sklenila podeliti županu stanovanje. Zaradi najemnine pa ni prišlo do enotnega sklepa — dva predloga nista dosegla potrebne večine.
Predvsem županu Sadjaku se je videlo, da se mu ni preveč ljubilo
ne, češ da je udeležba dosegla 91 in več odstotkov, moremo to pojmovati samo kot trmasto in neumno vztrajanje pri njihovi interpretaciji o uspešnosti ugotavljanja, kljub temu da že ves svet ve za neporabnost številk iz november-skega štetja.
Razumljivo, da politiki, ki so prej skušali mesece in leta prepričevati ljudstvo o potrebi in smislu štetja, zdaj ne morejo takorekoč čez noč govoriti drugo govorico. Toda, če se ne bodo naučili druge govorice in ne bodo gledali na celotno zadevo bolj stvarno in pravično, da, tedaj se avstrijska manjšinska politika ne bo premaknila z mrtve točke, kljub vsej pripravljenosti Slovencev za pogajanja.
pri Mucherju legitimacijo za tožbo, kajti Mucher bi po logiki sodnikov moral spadati v isto kategorijo zakona, na katerega so se sklicevali sodniki, ker se je Mucher čutil žaljenega v svoji službeni dolžnosti. Toda Mucher je prav tako tožil privatno. Sodniki so prepozno spoznali, kako čudno so odločili v prvem postopku in so morali hote ali nehote zavrniti Mucherjevo tožbo, pri Feldnerju pa ni bilo pričakovati, da bi odločili v prid majhnega ..Našega tednika".
ukvarjati se s tem predlogom, ki ga je ponovno imenoval ..elaborat".
Zaradi izkopanin ..prijateljev Jue-ne“ že iz formalnih razlogov ni moglo priti do nobenega sklepa, kajti vprašanje se je obravnavalo pod slučajnostmi. Nujnosti to vprašanje ni dobilo — kljub obširni prošnji in predlogu, ki ga je posredoval vsem frakcijam ..prijatelji Juene". Povedal nam je, da je prošnjo sicer površno pregledal, da pa vendar ne vidi konkretne oblike zaželene podpore. Imel je predvsem pomisleke zaradi „koordi-nacije" društva z občino. Župan se je nadalje skliceval na „ilegal-nost" teh izkopavanj in se očitno bal muzeja ter nadrejenih oblasti.
Kot že omenjeno, nujnosti temu predlogu niso dali, akoravno imajo izkopanine ravno v zadnjih tednih izredno publiciteto. Slovenski občinski odbornik Alojz Gregorič je pozdravil iniciativo, kajti za Globasnico bi bila to atraktivnost tudi za šibki tujski promet. Tudi OVP je kazala zanimanje. Tako je treba upati, da ne bo ostalo le pri lepih besedah, ampak da bodo tudi sledila dejanja, ki bi honorirala idealizem iniciatorjev, ne da bi prevladovali strankarskopolitični interesi.
Slovenščina nezaželena
Za Slovence ni pravice na koroških sodiščih
Problemi v globaški občini
Ze spet trepet za delovna mesta na južnem Koroškem
Delovna mesta po podjetjih na koroškem dvojezičnem ozemlju so spet enkrat v nevarnosti. To oči-vidno nevarnost potrjujejo trije fakti zadnjega časa.
Pred 14 dnevi je dipl. trg. dr. Fritz Jausz objavil članek o razvoju gospodarske konjunkture na Koroškem. Kot eden vodilnih uradnikov zbornice obrtnega gospodarstva je ugotovil, da je bil pomla-daski optimizem, da smo tudi na Koroškem gospodarsko recesijo že prestali, preuranjen. Razvoj na področju turizma in na področju industrije nista izpolnila pričakovanj. Ko ocenjuje razvoj na področju koroške industrije, pravi člankar med drugim, da je sicer industrija v prvem polletju število zaposlenih lahko nekoliko zvečala, da pa na drugi straii še ni bila v stanju, da bi izenačila izgube minulega leta. To je le deloma uspelo. Podobno kot v industriji je tudi na drugih področjih gospodarstva položaj slej ko prej slab. Pod močno konkurenco, ki je več ali manj mednarodnega značaja, trpijo tako industrija kot pa gradbeno in turistično gospodarstvo. Vsi morajo jemati pri svojih ponudbah upade cen na znanje. Vse kaže, da bo koroško gospodarstvo tej konkurenci, ki jo je do leta 1974 kolikor toliko vzdržalo, spet podleglo. Deželni proračuni to naravnost potrjujejo. Deželni proračun na strani izdatkov je bil 1975 še za 22,2 odstotka višji kot leto poprej, letos je onega minulega leta prekosil za 15,4 odstotkov, proračun za prihodnje leto, o katerem razpravlja deželni zbor, pa bo le še za 8,3 odstotkov višji od letošnjega. Ta porast pa niti ne odgovarja več padcu kupne moči šilinga v tekočem letu.
Zadnjo soboto je na vse to celovška KTZ vedela sporočiti, da bo preko komunalne banke zvezna vlada Koroški spet enkrat pomagala iz njenih gospodarskih težav. Po tem sporočilu bo Koroška od 250 milijonov šilingov deležna 22 milijonov šilingov, s katerimi bo v obliki pocenjenih kreditov za dobo desetih let lahko pospeševala nove projekte industrializacije naše dežele. S tem denarjem bo mogoče realizirati nove industrijske projekte v vrednosti 65 milijonov šilingov. Ta znesek je vendar določen zgolj
Slovenska skupnost čestita koroškim Slovencem
Deželno tajništvo Slovenske skupnosti Furlanije-Julijske krajine je ob preštevanju koroških Slovencev izdalo naslednjo izjavo, ki jo je sprejelo 16. novembra v Krmi-nu.
Slovenska skupnost z zadovoljstvom ugotavlja, da je napovedani bojkot koroških Slovencev uspel in da so avstrijske oblasti doživele skupaj z vsedržavnimi strankami ter Heimatdienstom hud udarec, ki bo gotovo imel svoje posledice.
Slovenska skupnost ugotavlja, da so koroški Slovenci s svojim dosedanjim zadržanjem ter politično bojevitostjo koristili tudi vsem narodnostnim jezikovnim skupnostim v Evropi, ki bi jih lahko jutri, po avstrijskem zgledu, zainteresirane države lahko začele preštevati.
Slovenska skupnost čestita koroškim Slovencem, posebej njih osrednjim organizacijam, ob tem uspehu in želi, da bi narodnostni problemi koroških Slovencev dobili čimprej ustrezno in pravično rešitev na podlagi člena 7 državne pogodbe ter na podlagi direktnih pogajanj med vlado in koroškimi Slovenci samimi.
za projekte v območju Feldkir-chen, St. Vid in Celovec, torej za tako imenovani koroški centralni prostor. Tako mimogrede je v istem sporočilu še omenjeno, da je v iste namene po okrajih VVolfs-berg, Velikovec, Spittal in Šmohor „pozneje" pričakovati iz istih virov pomoč v višini 15 milijonov šilingov.
Isti dan je prišlo v Borovljah na dan, da je KESTAG kot eno najpomembnejših industrijskih podjetij koroškega dvojezičnega ozemlja v gospodarskih težavah. Mednarodno krizo na trgu z jeklom minulega leta je sicer to podržavljeno podjetje prestalo, toda težave, ki se pred njim kopičijo, ogrožajo dobršen del sedanjih 800 delovnih mest. Če je spričo tega namestnik
Tržaški občinski svet je z glasovi demokratičnih strank odobril resolucijo, ki se zavzema za ratifikacijo osimskega sporazuma in za ureditev industrijske proste cone na meji. Podobno resolucijo je izglasoval tudi tržaški pokrajinski svet.
Združenje srednjih in malih in-dustrijcev v Trstu je svoje mnenje o industrijski coni na Krasu sporočilo predsedstvu vlade in ministrom, ki so v tem pogledu pristojni. V pismu pravijo, da niso gospodarska določila sporazuma v Osimu povsem jasna in da ni lokacija za cono na Krasu ugodna; ne ustre-
Pod socialnim proizvodom razumemo vsoto vseh denarnih vrednosti, ki jih imajo storitve v nekem narodnem gospodarstvu v okviru določenega obdobja (navadno 1 leta); pri tem se pod storitvami razumejo dobrine, delovne storitve in donosi (dohodki). Ločimo neto in bruto socialni proizvod. O prvem govorimo pri narodnem dohodku, ko gre za stroške, ki so bili izdani za proizvajalna dejavnika kapital (glavnica) in delo (de-javniški stroški oziroma izdatki); pri tem so odšteti dohodki iz inozemstva.
Bruto socialni produkt je neto socialni proizvod, ki so mu prišteti še posredni davki in odpisi, odštejejo se (državne) podpore. To je, vrednost vseh delovnih storitev in vseh proizvedenih dobrin, ki se
Za slovensko televizijo v Italiji
Dne 19. novembra t. I. je deželna zbornica razpravljala o reformi radia in televizije. Po obširnem poročilu odbornika Ceciannija se je vnela razprava, v katero so posegli predstavniki vseh strank. Za Slovensko skupnost je prvi spregovoril dr. Drago Štoka, ki je predvsem kritiziral vodstvo tržaškega radia, da je brez predhodnega posvetovanja s slovensko narodno skupnostjo sklenilo ukiniti večerne oddaje Radia Trst A, s čimer se ogromen del slovenskega prebivalstva ne strinja. Zavzel se je tudi za avtonomijo Radia Trst T ter za povečanje organika. Ob koncu je deželni svet izglasoval resolucijo, ki se zavzema za uvedbo slovenske televizije ter za prilagoditev Radia TS A željam slovenskega prebivalstva, posebej kar zadeva urnik večernih oddaj.
Proti tej resoluciji, ki bo zdaj šla na pristojna mesta v Rim so glasovali le neofašisti.
deželnega glavarja ob tej priložnosti dejal, da ima „ostala Avstrija za koroške probleme malo zanimanja", potem na osnovi večdeselletnih izkušenj samo lahko rečemo, da v primeru dvojezičnega ozemlja velja isto tudi za „ostalo Koroško" in za koroško deželno vlado.
Na pragu leta 1975 je na tem ozemlju zgubilo več sto ljudi svoje delovno mesto, ker sta industrijski podjetji Neuner in Zimmer ustavili obratovanje svojih podružnic. Medtem se je izkazalo, da so tudi temelji podjetij Leitgeb, Rebrca in drugih postali sila labilni. K vsemu temu pa še ista nevarnost v Borovljah pri podržavljenem podjetju KESTAG. Spričo tega vprašanja, katero južnokoroško podjetje bo po poti brezbrižnosti ostale Av-
za namreč geomorfološkim značilnostim Krasa. Industrije! so mnenja, naj bi rimska vlada z ustreznimi ukrepi izenačila delovne pogoje tržaškega pristanišča in jugoslovanskih luk.
Kdaj ratifikacija v Beogradu?
Iz Beograda poročajo, da se bo komisija za zunanje zadeve pri zvezni skupščini sestala 9. in 10. decembra, da prouči italijansko-jugoslovanski sporazum, sklenjen v Osimu. Republiške skupščine so že odobrile osimski sporazum. Tako se v kratkem pričakuje tudi ratifikacija s strani zvezne skupščine.
uporabijo ali pa izvozijo, odšteje pa se vrednost uvoza. Naraščanje bruto socialnega proizvoda imenujemo gospodarsko rast. Zato je višina socialnega proizvoda eno izmed najvažnejših meril za presojo in ocenjevanje narodnega gospodarstva.
V nastopnem so navedeni podatki o letnem dohodku na osebo (bruto socialni proizvodi) za I. 1975 oziroma 1974, pri čemer so naštete le nekatere bolj znane države. Vzeto je prebivalstvo v višini 3,879 milijonov ljudi.
Več ko 7000 ameriških dolarjev letnega dohodka na osebo ima 237 milijonov ljudi. V to skupino spadajo na primer te-le države: Združene države, Švedska, Danska, Ku-
Prva komisija deželnega sveta Furlanije-Julijske krajine je odobrila zakonski predlog, ki ga je predložil svetovalec Slovenske skupnosti dr. Drago Štoka in ki zadeva celotno povračilo stroškov, ki jih imajo vse slovenske šole vseh stopenj zaradi dvojezičnega poslovanja. Gre za prevajanje dokumentov, spisov in vseh aktov, ki so potrebni za nemoteno didaktično delovanje. Svetovalec Štoka je v svojem posegu poudaril, da imajo slovenske šole nedvomno več bremen kot pa italijanske, ker morajo prevajati ves potrebni material.
Zakonski predlog, ki si je utrl pot v deželnem svetu, je nedvomno važna zadeva, saj predvideva povrnitev stroškov in bremen za prevajanje, tiskanje, za kakršenkoli akt, ki je v zvezi z dvojezičnostjo. Slovenci v Italiji so prepričani, da bo Štokov zakon do neke mere nadoknadil določene krivice,
strije in ostale Koroške šlo „v zrak", nikakor ni odveč.
Skrb za delovna mesta po občinah dvojezičnega ozemlja dežele je konec leta 1976 večja kot je bila kdaj poprej. Število mladine, ki mora zdoma v tujino s trebuhom za kruhom, močno narašča in bo v prihodnje, ko bo šoli odrasla mladina v večji meri kot v zadnjih 20 letih iskala zaposlitve, še bolj naraščalo. S tem pa bodo občine dvojezičnega ozemlja postale še ubož-nejše kot so. Že sedaj imajo na sto prebivalcev v industriji in na terciarnem sektorju le 10 do kvečjemu 30 zaposlenih, medtem ko jih imajo Celovec, Beljak in podobne občine koroškega centralnega prostora zaposlenih 40 in več, Celovec celo 58.
Ali bomo predstavniki po občinah in v naših osrednjih organizacijah spričo takega razvoja ostali še vedno brezbrižni kot smo bili?
(bi)
vajt in Arabski emirati v Perzijskem zalivu (ki jih je 7. in sicer Abu Dahbi, Adžrnan, Dubai, Fudžei-ra, Ras el Heima, Sardžah in Um el Kaivein), in še druge države.
Letni dohodek 4000 do 7000 ameriških dolarjev ima 339 milijonov ljudi, ki živijo na primer v državah Zahodna Nemčija, Japonska, Anglija, Avstrija, Nizozemska, Francija, Kanada in še druge.
Dohodki 2000 do 4000 amerikan-skih dolarjev imajo 403 milijoni ljudi, ki živijo npr. v teh-le državah: Sovjetska zveza, Italija, Vzhodna Nemčija, Saudska Arabija, Češkoslovaška, Poljska, Madžarska in še druge.
Dohodek 500 do 2000 amerikan-skih dolarjev ima 555 milijonov ljudi, na primer v državah Brazilija, Turčija, Čile, Irak, Iran, Alžirija, Južna Afrika, Mehika, Španija in druge.
Dohodek 300 do 500 ameriških dolarjev ima 1045 milijonov ljudi, na primer v državah Kitajska, Tajska, Maroko, Sirija, Zambija, Mozambik in druge.
Letni dohodek manj ko 300 ame-rikanskih dolarjev ima 1300 milijonov ljudi, ki živijo na primer v državah Indija, Pakistan, Bangladeš, Laos, Egipt, Nigerija, Sudan, Etiopija in še druge.
Približno 1/3 vsega prebivalstva na svetu živi v revščini z zelo nizkim osebnim dohodkom (pod 300 ameriških dolarjev na osebo). Razlika postaja vedno večja, ker se dohodek imovitejših letno veča za 70 ameriških dolarjev, gospodarska rast dohodkov revnega prebivalstva pa doseže le 3 ameriške dolarje na leto.
ki so se doslej dogajale slovenskim šolam vseh vrst in stopenj, združenjem staršev, šolskim sindikatom ter vsem organizmom, ki jih predvideva državni zakon, ki je uvedel določene reforme na šolskem področju.
Prebivalstvo Slovenije v številkah
Iz statističnih podatkov za Slovenijo je razvidno, da je bilo 1948 mladine, ki je bila mlajša ko 19 let, 38 odstotkov, ljudi v srednjih letih med 19 in 60 leti 50,6 odstotkov in v starosti nad 60 let pa 10,9 odstotkov. Čez 23 let (1971) se je to razmerje močno spremenilo. Tistih, ki so stari manj ko 19 let, je bilo 33 odstotkov, povečalo se je pa število ljudi s starostjo med 19 in 60 leti na 52,1 odstotka; še bolj občutno se je zvišal odstotek tistih,
Kratke vesti
POTRESNA KATASTROFA
V TURČIJI
G Okoli deset tisoč mrtvih, nad petnajst tisoč ljudi brez strehe, to je posledica potresa v okolici Van-skega jezera na vzhodu Turčije. Oster mraz, viharji, snežni zameti ovirajo reševalne akcije. Anatolija, zlasti vzhodna, je znano potresno področje. Šele lani je bil tam potres, ki je terjal več tisoč smrtnih žrtev. Vzhodna Anatolija, ena najbolj zaostalih pokrajin v turški državi, je bila že dalj časa pod prisilno vojaško upravo. Tam namreč živijo Armenci in Kurdi, ki jim Turčija ne priznava prav nikakršnih narodnostnih pravic. Zaradi tega so izbruhnili številni upori, ki pa jih je turška vojaščina krvavo zadušila. Po mnenju uradne Turčije tam ne živijo ne Kurdi ne Armenci, ampak samo „gorski Turki".
ZASEDANJE Sl V ŽENEVI
® V Ženevi je te dni zasedala socialistična internacionala. Zastopniki socialističnih strank iz Evrope, Azije, Afrike, Amerike in Avstralije so izvolili za novega predsednika Wi!lyja Brandta, ki je postal s tem naslednik Bruna Pittermanna. Razpravljali so o vprašanjih raznih socialističnih strank in o vprašanjih svetovne politike ter o svetovnem gospodarskem redu, ki bi moral bolj upoštevati zahteve in težave tretjega sveta. Kot novo članico v Sl so sprejeli med drugimi socialistično stranko Indije, katere predsednika je dala diktatorica Indira Gandhi zapreti. Avstrijski kancler Kreisky je vzel na zasedanje Sl tudi koroškega deželnega glavarja VVagnerja.
AMERIŠKI TRGOVINSKI
MINISTER V BEOGRADU
G Med obiskom ameriškega trgovinskega ministra Richardsona v Beogradu so se pogovarjali tudi o dobavi ameriškega orožja Jugoslaviji. Pred odhodom iz Beograda je Richardson tudi izjavil, da ZDA podpirajo neodvisno jugoslovansko politiko.
LIBANON OBNAVLJAJO
@ Odkar so v Libanonu vkorakale čete, ki jih sestavljajo predvsem Sirci, je zavladal v deželi mir. Državljanska vojna je trajala 19 mesecev in zahtevala 27.000 človeških žrtev. Sirska vojska je zasedla tudi Tripoli in Sidon, za Bejrutom dve največji mesti v Libanonu. Doslej sta bili mesti v rokah muslimanskih vojakov, ki sodelujejo s Palestinci. Mirovna vojska je zasedla vse ozemlje razen pasu ob izraelski meji, kjer so še vedno v sporu krščanske vojaške skupine in palestinska vojska. Izraelci so sporočili, da se ob meji zbirajo palestinski gverilci, ki so izstrelili salvo čez mejo v Izrael. Na tem področju še vedno obstaja nevarnost medsebojnih spopadov. Predsednik Elias Sarkis je na prebivalstvo naslovil poslanico, v kateri ga poziva, naj se pomiri ter sodeluje pri obnovi države. Sarkis se je obrnil tudi na zahodne države, naj mu pomagajo pri obnovi.
ki so presegli 60 let: teh je že 14,9 odstotkov.
Pri prebivalstvu Slovenije se tudi veča delež neslovenskega prebivalstva. Tako je bilo I. 1961 4,4 odstotkov prebivalstva, ki je bilo druge narodnosti. Toda 10 let pozneje se je odstotek močno povečal. Tako je teh bilo I. 1971 v Sloveniji že 6 odstotkov. Stalno naseljenih prebivalcev neslovenske narodnosti je bilo 1961 70.000. Deset let pozneje se je to število povečalo na 105.000. Naselitveni dotok z drugih področij Jugoslavije v Slovenijo se je v času 1961-1971 povečal za 35.000 ljudi.
Osim na dnevnem redu
Kje revni, kje bogati?
Vsaj delno priznanje dvojezičnosti v Italiji
EDVARD KARDELJ:
Enostransko reševanje manjšinskih problemov v Avstriji ni nikakršno reševanje; rešitev je treba poiskati v dialogu z manjšino. To je ena izmed temeljnih misli iz intervjuja, ki ga je za dunajski „profil“ dal član predsedstva Jugoslavije in centralnega komiteja partije Edvard Kardelj.
V obsežnem intervjuju, ki ga je imel z urednikom „profila“ Buchacherjem se je Edvard Kardelj dotaknil vseh vidikov izpolnjevanja 7. člena avstrijske državne pogodbe, s katerim se Avstrija zavezuje, da bo varovala pravice do obstoja in razvoja koroških Slovencev in gradiščanskih Hrvatov.
Edvard Kardelj je v intervjuju poudaril, da ima Jugoslavija tako pravno kot moralno in politično pravico zavzemati se za to vprašanje, in sicer za problem naših manjšin v Avstriji. Kardelj je, na vprašanje v zvezi z nekdanjimi zahtevami do južne Koroške, dejal, da je Jugoslavija po drugi svetovni vojni želela, da bi se deli slovenskega naroda, ki od davnaj živijo na Koroškem, pridružili matičnemu narodu in da bi jih ta način vsestransko zavaroval pred uničenjem. Toda dandanes, ko meje postajajo zgodovinski anahronizem, se problemi zastavljajo na drugačen način. Manjšine morajo namreč postati most prijateljstva in kulturnega sodelovanja med sosednjimi narodi. (Op. ured.).
VPRAŠANJE: Kateri so po vašem mnenju pravni temelji jugoslovanskega angažiranja 7a slovenske narodnostne skupine v Avstriji?
ODGOVOR: Pravni temelji jugoslo' vanskega angažiranja izhajajo predvsem iz cele vrste mednarodno-prav-nih dokumentov, ki pravno ali vsaj zelo močno moralno zavezujejo vse dežele, vštevši Avstrijo in Jugoslavijo. Tu mislim na take dokumente, kot so ustanovna listina Združenih narodov, mednarodna konvencija za preprečevanje vseh oblik rasne diskriminacije, mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ipd. V neki meri pa spada v kategorijo takšnih listin tudi sklepna listina konference o evropski varnosti in sodelovanju. Avstrija in Jugoslavija sta podpisali vse te in podobne listine in se torej s tem zavezali, da jih bosta tudi izvajali. To sicer tako Jugoslavija kot Avstrija zahtevata tudi od drugih. Na vse to se je avstrijska vlada sklicevala tudi takrat, ko je upravičeno zahtevala ugoden položaj za svojo manjšino v Južni Tirolski. Zato so naši ljudje še toliko bolj ogorčeni nad omalovaževalnim odnosom vladajočih krogov avstrijske družbe do teh mednarodnih listin, ko gre za obveznosti same Avstrije.
Klavzule državne pogodbe pomenijo minimum manjšinskih pravic
Drugi, zelo konkreten in trdno opredeljen pravni temelj jugoslovanskega angažiranja za slovensko oziroma hrvaško narodnostno manjšino na Koroškem, Štajerskem in Gradiščanskem pa je državna pogodba o upostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije. Omenil bi, da sem bil voditelj jugoslovanske vladne delegacije, ki je sodelovala v pripravljanju te pogodbe. Zato mi je snov državne pogodbe dobro znana, zlasti še tisti njeni deli, ki se nanašajo na jugoslovansko-avstrijske odnose, vštevši tudi odgovornost Avstrije za položaj Slovencev in Hrvatov v njej. Bili smo kar najbolj neposredno zainteresirani za upostavitev nove, demokratične Avstrije in za ureditev vseh vprašanj, ki so oteževala odnose med državama. Aktivno smo podprli v glavnem celotno državno pogodbo, iz-vzemši del o slovenski in hrvaški manjšini v Avstriji, ki ni ustrezal našim zahtevam niti našim pojmovanjem o tem, kakšni naj bodo pogoji, ki jamčijo dolgoročne in dobre sosedske odnose med Jugoslavijo in Avstrijo. Vendar pa smo državno pogodbo podpisali meneč, da njene klavzule o manjšinskem vprašanju pomenijo samo minimum pravic manjšin, ne pa tudi
popolno zagotovitev narodnostne enakopravnosti manjšin v Avstriji.
Pričakovali smo, da bo Avstrija zavoljo svojega notranjega mednacionalnega miru storila več od tega, kar je zapisano v državni pogodbi, in da bo zagotovila tak enakopraven položaj narodnosti, ki bo omogočil, da se bodo Slovenci in Hrvati v Avstriji čutili enakopravne ne samo kot državljani pred zakonom, ampak tudi kot narodnost, to se pravi, da bo Avstrija sprejela take zakone, ki bodo ti manjšini obvarovali pred nasilno asimilacijo. Vsi pa vemo, da nasilnost asimilacije ni samo v neposrednem prepovedovanju jezika in narodnostne kulture in podobnih političnih pritiskih, ampak tudi v takšnem ekonomskem, socialnem in političnem položaju manjšine, ki posameznega pripadnika te manjšine, po logiki osebnih interesov, sili, da se odpoveduje svoji narodnostni pripadnosti, če si hoče pridobiti resnično enakopravnost z državljani vladajoče narodnosti.
Avstrija ni izpolnila določb pogodbe
Žal se naša pričakovanja niso izpolnila. Še danes, enaindvajset let po tistem, ko je bila podpisana državna pogodba, je položaj slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji poglavitni problem v bilateralnih odnosih med našima državama. Še več, ne samo, da Avstrija ni storila več, kot terjajo določbe državne pogodbe, se pravi to, kar danes terja sodobna demokratična vest človeštva, ampak ni izpolnila niti samih določb te pogodbe. Že s tem pa se ta problem zastavlja tudi kot problem mednarodno-pravnih obveznosti neke države — da izpolni mednarodno pogodbo, ki jo je podpisala. Jugoslavija ima pravico vztrajati pri izpolnitvi teh obveznosti.
Problem manjšin je sestavni del boja proti preživelim odnosom
Na vprašanje o moralnih temeljih in motivih Jugoslavije odgovarja Edvard Kardelj, da za Slovence in Hrvate Jugoslavija noče nič drugega ,kot tisto, kar je sama pripravljena dati in kar dejansko daje „svojim“ narodnostnim manjšinam. Poudarja tudi, da so manjšine v Jugoslaviji zavarovane z ustavo in zakoni pred vsako asimilacijo. Jugoslavija ima tudi moralno pravico, da zahteva od drugih saj minimum, to se pravi, da se držijo pogodb, ki so jih sami podpisali. Več smisla bi bilo treba imeti za zaščito manjšin, ki so še vedno izpostavljene nasilju zaostale človeške zavesti in uničenju.
Dobri odnosi med Avstrijo in SFRJ pomemben dejavnik miru v Evropi
Dobri odnosi in sodelovanje med Avstrijo in Jugoslavijo so po mnenju člana predsedstva SFRJ važni za mir in stabilnost celotnega sistema evropske varnosti. Obe državi sta glede tega odgovorni evropski konferenci v Helsinkih. Poudarja pa svoje prepričanje, da je tudi v avstrijsko korist, če manjšinski problem ne obremenjuje medsebojnih odnosov.
Velika iluzija pa bi bila misliti, da bo ta problem sam po sebi izgubil svojo težo in ostrino samo zato, ker se ne rešuje. Nasprotno, navzkrižja zaradi tega problema se bodo vse bolj razvnemala ne samo v medsebojnih avstrijsko-jugoslovanskih odnosih, temveč tudi v sami Avstriji, čim dalje bodo zavlačevali z njegovo resnično rešitvijo. V času, ko boj za svobodo in enakopravnost narodov postaja eno poglavitnih gibal napredka sodobnega človeštva, bi bilo nesmiselno pričakovati, da se lahko sredi Evrope, ki se povrh rada trka na prsi s svojo demokracijo — dolgoročneje obdrži kak popolnoma nasproten zgodovinski tok.
Potrpljenje in dobra volja nista naletela na razumevanje
Motivi in pričakovanja Jugoslavije pri podpisu državne pogodbe so bili, da bi imela na svoji meji demokratično in nevtralno Avstrijo in prepričanje, da ima avstrijski narod pravico do svoje samostojne in neodvisne države ter do svobodnega družbenega razvoja.
Niso pa bili zadovoljni z rešitvami, ki so zadevale status slovenske in hrvaške manjšine, bali so se, da bi določeni krogi izkoristili nedodelanost določil o položaju manjšin za omejevanje njihovih pravic, ne pa za njihovo vsestransko demokratično uresničitev. Življenje je upravičilo to bojazen.
Glede teritorialnih zahtev izvaja Kardelj, da so hoteli združiti vse dele slovenskega naroda in jih tako zavarovati vsestransko pred uničenjem. Važno vlogo pri tem je igralo tudi dejstvo, da Avstrija ni spoštovala obveznosti, ki jih je sprejela s senžermen-sko pogodbo.
„Prastrah“ orožje za prikrivanje denacionalizacije
Jugoslavija je podpisala državno pogodbo in je s to pogodbo sprejela obveznost, da bo ščitila manjšine. To je izhodiščna točka. Ljudje, ki v Avstriji strašijo z jugoslovanskimi zemeljskimi zahtevami, meglijo sedanjo realnost, da bi preprečili dogovore o položaju manjšin. Tako imenovani avstrijski prastrah so si izmislili kot ideološko orožje za prikrivanje politike denacionalizacije. To pa ustvari na mejah nacionalistično ozračje, v katerem je manjšina na eni strani izpostavljena uničevanju, na drugi strani pa se poraja mnenje, da je mogoče manjšino zavarovati pred uničenjem samo s spremembo meja.
Meje postajajo danes, ko se v Evropi vse trudi, da bi jih naredili čim bolj prehodne in svobodne, vse bolj zgodovinski anahronizem. V teh razmerah se postavlja tudi problem manjšin popolnoma drugače.
Manjšinski problem bo nehal obstajati, če bo manjšini zagotovljen tak pravni položaj, da se bo počutila enakopravno z večinskim narodom in se znebila strahu pred asimilacijo. Po-
tem se bo manjšina resnično spremenila v most prijateljstva in kulturnega sodelovanja med sosednimi narodi.
Za Kardelja je očitno, da se načela in zlasti praksa v Avstriji in Jugoslaviji bistveno ločijo. Če bi se Avstrija ravnala po demokratičnih načelih manjšinske politike kakor Jugoslavija, potem spora glede manjšin sploh ne bi bilo. Tu vidi Kardelj dve bistveni razliki:
Jugoslovanska politika je naravnana na ohranitev narodnega obstoja manjšin
Prvič — avstrijska manjšinska politika, zlasti še praksa, je naravnana pravzaprav v asimilacijo, v denacionalizacijo manjšin. Jugoslovanska manjšinska politika pa je naravnana v zaščito, v ohranitev narodnega obstoja manjšin.
In drugič — avstrijska politika in praksa se zožujeta na trditev, da je mogoče reševati manjšinsko vprašanje samo z zagotovitvijo demokratičnih pravic državljanov oziroma z enakimi demokratičnimi pravicami vseh državljanov, ne glede na nacionalnost. Jugoslovanska nacionalna politika pa izhaja s stališča, da je treba nacionalni manjšini kot kompaktnemu etničnemu telesu in kolektivnemu subjektu zagotoviti tako nacionalno kot demokratično enakopravnost z večinskim narodom.
Na vprašanje, da ima Jugoslavija kljub dobrim rešitvam težave z Albanci na Kosovem, razveljavlja Kardelj to trditev z izjavo, da gre v tem primeru za neznatne skupinice, ki delajo nacionalistične izpade iz reakcionarnih političnih motivov, ne pa zato, ker se čutijo nacionalno podrejene.
VPRAŠANJE: Obstaja tudi makedonsko vprašanje, ki ga opazovalci pogosto povezujejo z jugoslovanskim zavzemanjem za spoštovanje pravic avstrijskih manjšin. Po eni strani zavračate jezikovni popis v Avstriji, po drugi strani pa se pritožujete nad Sofijo, ker pri najnovejšem popisu prebivalstva v Bolgariji niso vprašali Makedoncev, ki žive, po nacionalni pripadnosti. List „Suddeutsche Zeitung" je to imenoval jugoslovansko „shizofrenijo“.
ODGOVOR: To je napačna interpretacija. Mi v resnici sploh nismo proti normalnemu statističnemu popisu, saj ima do tega pravico vsaka država na svetu in tudi mi v Jugoslaviji to delamo. Vsekakor tudi Avstriji ne oporekamo njene suverene pravice, da naredi popis. Toda naše stališče je, da na osnovi števila pripadnikov manjšin ni mogoče določati njihovih pravic. Mi smo na primer v Istri dosledno postavili oznake v obeh jezikih tudi v tistih krajih, kjer živi le en odstotek ali še manj Italijanov. Preprosto upoštevamo prostor, na katerem manjšina živi. Zaradi tega tudi kritiziramo preštevanje v Avstriji. V Bolgariji pa je položaj obrnjen. Le pred desetimi leti so v Bolgariji popisali 170.000 Makedoncev, zdaj pa trdijo, da jih sploh ni več. Poleg tega ima makedonsko vprašanje v Bolgariji še en aspekt. Bolgarija namreč navaja tezo, po kateri so tudi Makedonci, ki žive v Jugoslaviji, pravzaprav Bolgari. Zato je to vprašanje vendarle povsem drugačno od tistega na Koroškem.
VPRAŠANJE: Katere točke državne pogodbe, ki se nanašajo na vprašanja slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji, so po vaši oceni formalno in praktično neizpolnjene?
Mednarodne obveznosti Dunaja še zmeraj niso izpolnjene
Član predsedstva CK ZKJ ugotavlja, da Avstrija svojih obveznosti v glavnem ni izpolnila. Nenehno je celo delovala v smeri čedalje večjega zoževa-nja pravic in zaščite manjšin. Današnja Avstrija je daleč nazaj s pravicami, ki jih je celo monarhija priznavala narodnostim.
Dobesedno nadaljuje:
Takšna restriktivna manjšinska politika avstrijske vlade po drugi svetovni vojni je zapisana v vseh aktih, ki jih je sprejela avstrijska vlada v zadnjih 21 letih s področja odnosov do manjšin. Namen zakona o manjšinskem šolstvu na Koroškem iz leta 1959 in enakega zakona za Gradiščansko iz leta 1969 je bil odpraviti obveznost dvojezičnega šolanja. Tako sta se slovenska in hrvatska manjšina v Avstriji na področju šolstva, ki je eno najosnovnejših vprašanj njunega obstoja, znašli v izredno težavnem položaju.
Toda šolstvo ni edino področje, kjer se tako izrazito razodeva takšna avstrijska manjšinska politika. Podobno, in celo še slabše, je tudi na drugih področjih manjšinskih pravic in zaščite, ki jih je določil 7. člen državne pogodbe. Državna pogodba izrecno predvideva uporabo slovenskega ali hrvaškega jezika v pravu in sodstvu, hrvaščina in slovenščina sta poleg nemščine uradna jezika. Vendar so oba jezika zožili na položaj pomožnega jezika, na Koroškem je slovenščina omejena na tri izmed devetih sodnih okrajev, medtem ko hrvaščina glede tega sploh ni dobila pravice do obstoja.
Tretja točka 7. člena državne pogodbe izrecno predvideva dvojezične napise in krajevne oznake, avstrijska vlada pa na tem področju še do danes ni ničesar storila. Poskus, da bi z nekim pomanjkljivim zakonom postavili topografske dvojezične oznake v delu Koroške, kjer živi slovenska manjšina, so šovinistične in neofašistične grupacije na Koroškem preprečile s silo in s pravimi pogromi. Avstrijska vlada pa ne le da ni intervenirala, temveč je dala koncesije temu pritisku in sama umaknila zakon.
Poskusi enostranske revizije državne pogodbe
Enakopravne udeležbe pripadnikov slovenske in hrvaške manjšine v kulturnih, upravnih in sodnih organih in ustanovah niso zagotovili, čeprav o tem izrecno govori četrta točka 7. člena državne pogodbe. Zato zvenijo zelo čudno izjave nekaterih avstrijskih osebnosti, da bodo z uresničitvijo nedavno sprejetega zakona končno uresničili obveznosti iz 7. člena državne pogodbe. Zlasti čudno zvenijo zato, ker ta zakon ne more biti nikakršna realna podlaga za izpolnitev 7. člena te pogodbe. Nasprotno, z njim poskušajo predvsem enostransko revidirati državno pogodbo, saj poudarjajo, da bo njena uresničitev odvisna od rezultatov tako imenovanega jezikovnega popisa. Ta popis ni nič drugega kot pripravljanje izgovora za neuresniče-vanje državne pogodbe in za nadaljnje usmerjanje v asimilacijo manjšin.
VPRAŠANJE: Avstrijski zunanji minister Pahr je nedavno izjavil, da ni preštevanje v Avstriji v resnici v nikakršni zvezi z državno pogodbo. Mar ne zaupate tej izjavi?
ODGOVOR: Videli bomo, kaj se bo zgodilo v praksi. Z avstrijskim zako-(Dalje na 8. strani)
Višina bcahev:
Boykoti zur Kennfnis nehmen
Der 14. November 1976 hat jenen, die ihn unbedingt vvollten, nichts ge-bracht und jenen, denen er eine „Orientierungshilfe“ bringen solite, ein Ergebnis ins Haus gespielt, das zur Erfiillung der noch offenen Punkte des Staatsvertrages, Artikel 7 nur dann Verwendung finden kann, wenn man sich um jeden Preis blamieren will. VJahrend bereits am Abend des 14. November und in den Tagen danach, Politiker und Zeitungen voreilig fest-stellten, daB der Boykott vollig geschei-tert sei, versucht man nun, nach dem Bekanntvverden der Ergebnisse in den zweisprachigen Gemeinden Siidkarn-tens, aus einem MiBerfolg einen Erfoig zu machen, was in der Politik durchaus iiblich ist und daher nicht ernstge-nommen vverden kann. Das der Boy-kott „kein Boykott“ war, versucht man u. a. damit zu bevveisen, daB sich 2600 Slovvenen gegen den Boykcit-aufruf gesteiit haben und in groBer ZahI die Angabe „Deutsch“ in den Sudkarntner Gemeinden gemacht wur-de.
VJeiters scheint man jetzt trotzig dar-auf zu beharren, daB es eben nur 2600 Slovvenen in Sudkarnten gibt. Den zum GroBteil doch durchgefuhr-ten Boykott will man jedenfalls unter keinen Umstanden zur Kenntnis nehmen. Das in etlichen Gemeinden Sud-karntens die VVahlbeteiligung nur 75% bzw. 76% erreichte, vvahrend in ein-sprachigen Gemeinden um 90% und dariiber erreicht wurden, muB selbst-verstandlich auch ubersehen vverden, weil man ganz einfach nicht zugeben kann, daB Slovvenen auch durch Nicht-beteiligung protestiert haben. Wichtig war vermutlich nur die hohe Wahl-beteiligung, um zu zeigen wie deutsch Karnten ist! Vor der Zahlung hat man allerdings noch gemeint, daB man sich uber die Zusammensetzung der Karnt-ner Bevoikerung ein Biid machen wo!le.
Da man den Boykott also nicht an-erkennt, wird man unsere Politiker fra-gen miissen, vvelche Erklarung sie da-fur haben, daB die Slovvenen in vier Jahren um rund 17.000 zuriickgegan-gen sind. Sind also die Vorvvurfe, die man Osterreich und Karnten im in-und Ausiand macht, voli berechtigt? Daher glaube ich, daB sich Osterreich und vor allem Karnten viele Vorvvurfe und Anschuldigungen erspart, wenn es den Boykott zur Kenntnis nimmt. 2600 Slovvenen lassen sich namlich tatsachlich nur in Karnten a/s „wahre" ZahI verkaufen! Die von den Slovvenen angestrebte Unbrauchbarkeit der Zahlung vvurde erreicht! Und vvie soli es nun vveitergehen?
Guttenbrunner Herbert, Kottmannsdorf/Kotmara vas
OB ROBU:
Wagner in internacionalnem
Koroški deželni „knez“ VVagner je bil v Ženevi. Tam je marsikaj videl, morda je celo videl, kje v Švici tudi kak dvojezični napis. Pravijo, da je VVagner za take stvari precej slep. Kako se je kaj počutil VVagner, ki se je bahal s tem, da je bil „hochgradiger Hitlerjunge", v krogu tistih socialistov, ki jim „socia-lizem“ ni samo odskočna deska in podlaga za oblast, ampak res življenjsko vodilo, notranje prepričanje, nekaka vera. Med tistimi socialisti, ki bi kvečjemu z glavami majali, če bi to še zmogli, ko bi videli, kako politiko zbija prav SPQ v manjšinski politiki, predvsem na Koroškem.
Tam, kjer povzroča „internacio-nalizem" vedno strahotne zveze, med drugim tudi zato, ker se je prav ta stranka, ki trdi, da je „in-ternacionalistična", povsem podredila zahtevam velenemških nacionalistov. Tako se tudi ni čuditi, da je ta stranka sprejela na svoj krov ■— niti ne v najbolj nepomembnih
Koroški romarji v Parizu in Lisieuxu
(To romanje je priredil Dom v Tinjah avgusta 1976.)
Malo v zamujenem toku se še oglaša romarica, ki ne bi rada nosila le sama nadvse lepih vtisov tistega avgustovega tedna na poti v Francijo in zlasti mnogih znamenitosti, med njimi s posebnimi vtisi na veličastno mesto Pariz, ter nič manj skromno mestece Lisieux, kjer sem videla cilj našega potovanja in romanja. 20 po številu se nas je podalo na to znamenito in obsežno romanje. Za vsakega posebej je bilo prav gotovo izredno dožvetje, ki bo ostalo za vedno v spominu.
Še predno smo dospeli do Solno-grada, smo se zedinili ob spoznanju spretnega voznika. Nismo se motili, saj nas je res tako srečno vozil celih devet dni. Vem, da si je včasih kdo na tihem zaželel, da bi šlo malo hitreje naprej, a Janez se je držal svojega.
V	udobnem, novem avtomobilu, smo se dobro počutili. Kako se ne bi v tako prijetni, naravnost družinski skupnosti.
Prav nič čudnega ni, da se je ena od romaric solznih oči poslovila, ko nas je zapustil naš vodnik po Franciji, gospod Flis, in se vrnil na svoje mesto v Pariz. Gospa — in ne le ona — je pač že vso pot občudovala njegovo spretnost v razlagi, njegovo poznanje vsega, na kar bi nas bilo treba še opozoriti. Da, takega vodnika bi si vedno želeli! S kakšno potrpežljivostjo je odgovarjal na vsa naša vprašanja. Kako je bil v vsem na tekočem, je bilo res občudovanja vredno. Pa naj si je bila cesta, ki se je vila pred nami skozi nešteta mesta in naselja, ali naj so bile znamenitosti raznih krajev ali pa državna uredba Francije z vso zgodovino, pa še o kmetijstvu nam je znal tako povedati, da smo kar čakali, kje bomo zagledali kakšno skupino govedi, ki se „masti z bananami in slamo". Kar pa se tiče razlage posameznih ogledov katedral, je pa to že kar presegalo naše koroške možgane. Ti portali, ta barvna okna, ja kje je kaj našel imena vseh teh svetnikov, upodobljenih na tolikih stenah in fasadah. Naj bi naš vodič še več naših romarjev in popotnikov tako poučno vodil in jim odkrival lepoto Pariza in romarske kraje Francije.
V	Salzburgu smo se prvič ustavili in obiskali grob pok. nadškofa Ftohra-cherja. Nadaljevali smo pot proti Munchnu in dalje v Stuttgart, kjer smo prenočevali. Četudi smo dospeli z ve-liko zamudo v „Haus Sommerhof", smo bili prijazno sprejeti in prav dobro smo se odpočili.
Ob prehodu meja ni bilo nikjer kake ovire ali nevšečnosti. Med potjo nam je bilo prijetno ob slovenski pesmi, ob vzpodbudnih duhovnih mislih, ki nam jih je podajal vodja in ob skupni molitvi, ki je vsak dan odmevala v našem vozu. Tudi drugi dan smo dospeli v Fteims, kjer smo stanovali v samostanu v pravih karmeiičanskih „ceiicah“.
Ogled tega zgodovinsko tako pomembnega mesta in njegove čudovite katedrale nas je spravilo do molka. Še dobro, da ni bilo preveč časa za natančnejši ogled, sicer bi si glave napolnili že v Fteimsu. Mi pa smo morali biti še isti večer in sicer pravočasno v Parizu, kjer so naši gospodje skupno z tamkajšnjim slov. duhovnikom, g. Čretnikom, somaševali v cerkvi, kjer se shajajo vsako nedeljo k skupni službi božji Slovenci, ki žive v Parizu in v okolici.
V	Parizu, skupaj z g. Čretnikom, deluje že osem let tudi gospod Flis, naš vodja po Franciji.
Po sveti maši smo se kar na cesti pred cerkvijo pomenili s Slovenci, ki so prišli k maši. Nato pa smo še isti
položajih — vrsto bivših nacionalsocialistov. Morda je šel VVagner študirat v Ženevo razlike med nacionalističnim koroškim in interna-cionalističnim resničnim socializmom. Bomo videli, kako sintezo bo kaj ustvaril.	pik
večer od leve in desne in po sredini preleteli razsvetljeni Pariz. Le kolikokrat ga je moral že vsega prehoditi gospod Flis, ko je tako dobro poznal vsako cesto, vsako palačo, ja na levo in desno je hitel razlagati. In to veliko mesto z osvetljenimi ulicami in vodometi nima nekega pravega vrveža velikih mest. Tudi izložbe niso bile tako privlačne, morda manj šare v njih, kot smo je sicer vajeni. Vendar nam je ugajalo v Parizu in smo ga kar dva dni ogledovali.
V Lisieux smo dospeli šele v sredo, torej šele 4. dan našega romanja. Po prijaznem sprejemu v domu za prenočišča, smo se podali k bazilikif, ki je posvečena Mali Tereziki. Videli smo tiste dni nekaj izredno veličastnih bazilik, tako v Reimsu, Notre Dame v Parizu, pa nas je tudi pogled Lizijejske bazilike globoko prevzel. Kakor je Te-rezika na malenkosti svojega življenja pritegnila človeštvo, je tudi nas zajel ta njen sprejem. Zdelo se mi je, da se bo prikazala tudi ona na tistem prijaznem in skromnem vrtiču in nas naučila, kako naj gremo preko majhnih in velikih zaprek vedno naprej, pogled nenehoma vprt v višave. Vsakemu naj bi zasijal vzgled tega pomladnega cvetja, ki si ga je Bog utrgal v lisieu-skem vrtu. Nekje je rekla: Samo dan življenja imamo! Dobro je čutila, da življenje, ki nam je dano samo enkrat, nevzdržno polzi v večnost in da pride za vsakogar tako kmalu večer. Zaman iščemo v njenem življenju kaj izred-
Večkrat je mogoče slišati pripombe, da slovenska mladina na Koroškem nima stikov z drugimi zamejskimi slovenskimi vrstniki. Taki stiki bi bili za vse velikega pomena. Zato smo slovenski koroški skavti letos navezali ožje stike s slovenskimi zamejskimi skupinami iz Trsta in Gorice. Hoteli smo se spoznati s temi Slovenci, ki imajo približno iste probleme kot mi. Tudi oni živijo kot manjšina. Tudi oni morajo prenašati zatiranje in zasmehovanja od večinskega naroda.
6. in 7. novembra letos smo organizirali izlet na Primorsko z namenom, da vrnemo obisk in da si od blizu ogledamo življenje tamkajšnjih Slovencev. Zvečer 6. novembra smo prispeli v Gorico. Najprej smo šli na grad, od koder smo lahko videli lepo razsvetljeno mesto. Nato pa smo se odpeljali (bilo nas je 42) na grič Števerjan. Po večerji so nam pripravili goriški skavti in skavtinje zelo posrečen zabavni večer. Kar prehitro je prišel čas slovesa, kajti mudilo se nam je naprej v Trst na Opčine,
Ko smo ravno hoteli obhajati prvo obletnico smrti župnika Jožefa Gabruča, nas je iznenadila vest, da je umrla Pečnikova mati, Minka Resman. Kako priljubljena je bila, je dokazal njen pogreb.
Iz vse fare in iz sosednjih vasi in far so se zbrali k pogrebu. Iz Podjune sta prihitela sorodnika g. župnik Tevžej Nagele in šmihelski kaplan Hanzej Dersula. Tako smo se poslavljali od rajne Pečnice, kakor smo jo imenovali. Ni se samo njeno ime ujemalo z imenom fare, tudi njena ljubezen in skrb sta bili tesno povezani z našo farno družino.
Vsem pečniškim župnikom so bila vrata Pečnikove hiše odprta in domala vsi so radi zahajali tja. Zato jo je župnik Lovro Kašelj pri osmini primerjal s svetopisemsko Betanijo. Rajna Minka je več de-
nega, le izredna preprostost jo je naredila veliko, naredila za apostola.
V	tihih trenutkih pred njenim grobom smo se ji priporočali. Ali je naučila tudi nas tiste velike in požrtvovalne ljubezni kot jo je imela ona?
Tudi tukaj smo imeli skupno službo božjo z nagovorom, lepimi prošnjami in domačim petjem, kakor vsak dan, na vseh romarskih krajih. Za cerkvijo je lep križev pot in grob njenih staršev. Par minut pred mestecem Lisi-eux, malo na hribčku, še v vsej skromnosti, smo si ogledali kraj, kjer je Terezika preživela svoja otroška leta. Vse še hranijo, kar je uporabljala, s čimer se je bavila. Sredi vrta, v cvetju je lepo ohranjen kip znanega prizora iz življenja, ko je očetu razkrila svojo prošnjo, da bi vstopila v samostan. Na drugi strani mesta pa je samostan, kjer je živela in umrla.
Žal nam je odmerjeni čas za Li-sieux potekel in že v jutranjih urah smo se napotili naprej, proti Neversu. Med potjo smo se ustavili za kratko v Chatresu in Paray-le-monial kjer se je Srce Jezusovo razodelo preprosti redovnici Margareti.
Zadnja postaja našega izredno obsežnega romanja, je bila Maria Einsie-deln. Tako smo se v Marijinem varstvu vračali proti domu. V dežju smo Koroško zapustili in prav tako je še deževalo, ko smo se vračali.
V	veselem razpoloženju in iskreni hvaležnosti voditeljem, smo se poslavljali vsak v svojem domačem kraju.
S. Gonzaga
kjer smo prenočili.
Dopoldne naslednjega dne so nam razkazali pomembnejše znamenitosti Trsta in okolice. Popeljali so nas v „GROTTE GIGANTE", ki je, kot pravijo, najprostornejša podzemeljska kapniška jama na svetu. — Videli smo znamenito taborišče Rižarno. Tam so leta 1944/ 45 pobili Hitlerjevi biriči nad 4000 Slovencev, Hrvatov in Italijanov. — Nazadnje pa smo si še ogledali znameniti grad Miramar. Ta prečudoviti obmorski grad je bil rezidenca kralja Maksimilijana, ki so ga pozneje ustrelili v Mehiki.
Popoldne smo imeli v Finžgarje-vem domu na Opčinah s tržaškimi skavti in skavtinjami predavanje o delovnem taboru, ki so ga oni imeli letos poleti na potresnem področju. Nato sta še domača mladinska ansambla zaigrala par Avsenikovih viž.
Po skupni maši smo si segli v roke v upanju, da se bodo naša srečanja in sodelovanja razvijala v obojestransko obogatitev tudi še v prihodnje.
Slovenski koroški skavti
setletij pela v cerkvenem zboru. Pri češčenjih, birmah in novih mašah je rada pokazala svoje kuharsko znanje. Rajni župnik Gabruč je po smrti svoje matere našel v njej pravo drugo mater. Zato ni slučaj, da je umrla eno leto in en dan za njim.
Tako smo opravili osmino za Pečnikovo mater in obletnico za Jožefa Gabruča obenem. Po opravilu pa smo se zbrali k otvoritvi farne knjižnice. Knjige za to knjižnico so iz Gabručeve zapuščine in so nam jih dobrohotno podarili njegovi dediči. Slišali smo o pomenu knjige kot posode duha. Vmes nam je zapel naš moški zbor v obeh jezikih. Ponosni smo, da ima naša fara, sicer majhna in neznatna, tako bogato knjižnico. Naj nam ne bo samo lep spomenik g. Gabruča, temveč tudi vir za duhovno bogatenje.
Srečanje skavtov v Gorici in Trstu
Umrla je Pečnikova mati
Učenke gospodinjske šole v Št. Rupertu pri Velikovcu vabijo na PRIREDITEV
ki bo 5. decembra, ob 14. uri popoldne.
KONCERT VASCIT PR ŽILE (Ziljska svatba)
Prireditelj: SPD „Rož“ v St. Jakobu v Rožu
Kraj: Št. Jakob, v farni dvorani Čas: nedelja, 12. decembra 1976, ob 19.30
Sodelujeta: Mešani pevski zbor SPD „Rož“
Akademska folklorna skupina „France Marolt" iz Ljubljane.
FARNA MLADINA V ŠT. LIPŠU
vabi na
KONCERT SLOVENSKE PESMI
ki bo v nedeljo, dne 5. decembra 1976, ob 9.30 (po maši) v farni dvorani v Št. Lipšu.
Sodelujejo:
Ženski oktet SPD „OBIR" in moški zbor SPD „TRTA“
SLOVENSKO PROSVETNO DRUŠTVO „DRAVA“ V ŽVABEKU
vabi na predstavitev barvnega filma
„V R N I T E V“
ki bo v torek, dne 7. decembra 1976, ob 19.30 v farni dvorani v Žvabeku.
Scenarij za film je napisal Janko Messner, posnela pa ga je TV Ljubljana.
SLOVENSKO PROSVETNO DRUŠTVO „KOŠUTA“ SELE-KOT
vabi na predstavitev barvnega filma
„V R N I T E V“
ki bo v petek, dne 10. decembra 1976, ob 19.30 v ljudski šoli.
V počastitev 100-letnice rojstva
IVANA CANKARJA prireja SPZ razstavo Cankarjevih del v avli Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu,
Otvoritev razstave bo v četrtek, 9. decembra 1976, ob 11.25. Razstava bo odprta do 18. decembra, ob delavnikih od 14.—16. ure.
SLOVENSKO PROSVETNO DRUŠTVO „RADIŠE“ NA RADIŠAH
vabi na
KONCERT KOMORNEGA MOŠKEGA ZBORA KUD „STANE ŽAGAR" IZ KROPE
ki bo v soboto, dne 11. decembra 1976, ob 20. uri v gostilni pri Ta-verju na Radišah.
AULA SLOVENICA
Vljudno Vas vabimo na otvoritev razstave pastelov akademskega slikarja
KARLA PEČKA
iz Slovenj Gradca v ponedeljek, 6. decembra 1976, ob 19. uri.
Umetniški program bo izvedel Slovenjgraški oktet p. v. Jožeta Leskovarja.
Razstava bo odprta do 23. decembra 1976, in sicer od ponedeljka do petka, od 13. do 17. ure.
VABILO
na otroški koncert, Marijinih, adventnih in božičnih pesmi, ki bo v Št. liju v novi cerkvi, dne 12. decembra 1976, ob 13.30. Sodelujejo otroške skupine iz Bil-čovsa, Hodiš, Sel, Št. Jakoba, Št. Janža in Št. lija.
Carlo Goldoni in komedija „Lažnik'
Ob gostovanju Šentjakobskega gledališča
Na vabilu današnjega lista lahko beremo, da bo 8. decembra gostovalo v kulturnem domu v Borovljah in v farni dvorani v Škocijanu Šentjakobsko gledališče iz Ljubljane z Goldonijevo komedijo „Lažnik“.
Naše bralce, zlasti še bodoče gledalce igre, hočemo seznaniti s Carlom Goldonijem. Kdo je bil ta polnokrvni komedijant, in kaj je ustvaril gledali-
se je Goldoni odločil za študij prava, a bolj kot pravo ga je mikalo gledališče. Leta 1731 je pravni študij v Padovi sicer končal, zaposlil se je kot doktor pravništva, a ni dolgo zdržal.
Pridružil se je igralski družini Flo-rinda dei Maccheronia. Oče ga je silil nazaj v meščansko urejenost in ga je zato poslal v Benetke, kraj, ki je bil kot nalašč za mladega Goldonija. lu-
škemu svetu, naj pojasnijo tele vrstice:
Carlo Goldoni (1707—1793), ki je izhajal iz ugledne meščanske družine, je bil Benečan.
Oče je bil zdravnik in Goldoni je že kot deček prepotoval kraje od Rima pa celo do naše Gorice. Ta potovanja so najbrž že zgodaj v malem Carlu pustila sledi in željo po nemirnem in potepuškem življenju. V svet odrskih iluzij je vstopil že v rani otroški dobi, ko so mu doma starši in ded uprizarjali lutkovne igrice. V osmem letu starosti je napisal prvo igrico, s petnajstim letom je v Riminiju, kamor so ga starši poslali študirat, pozabil na šolo in vse obveznosti ter odpotoval s potujočimi igralci. Res, da so mu domači to nepremišljenost spregledali, moral pa je nazaj v šolo. Po končani srednji šoli
kaj se je Goldoni na povabilo ravnatelja beneškega gledališča Sant’An-gelo pridružil gledališču kot dramaturg in pravo zapustil za zmeraj.
Čas, ko je Goldoni sodeloval z ravnateljem tega gledališča, z Girolamom Medebacom, je bil za Goldonija izredno ploden. Napisal je svoje najboljše komedije: Prebrisana vdova, Kavarnica, Laznik. Po štirih letih sodelovanja z Medebacom se je z njim razšel in odšel h gledališču San Luca, kjer je ostal trideset let, vse do odhoda v Pariz.
V tem času je nastalo prek 60 komedij ki so že takrat in še danes žanjejo uspeh po vseh odrih:
Štirje grobijani, Primorske zdrahe, Krčmarica Mirandona, Sluga dveh gospodov, Zdrahe na trgu.
Goldonija, ki je trideset let pisal za
KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA V CELOVCU	
vabi na veseloigre	v treh dejanjih
CARLO GOLDONI	
Lažnik	
PREVOD:	JANKO MODER
REŽIJA:	VESNA ARHAR
KOREOGRAFIJA:	JANEZ MEJAČ
GLASBA:	BORUT LESJAK
KOSTUMI IN SCENA:	MILENA KUMAR
GLASBENA SPREMLJAVA:	ORKESTER B. LESJAKA
PEVEC:	KAREL JERIC
ki bo v sredo, 8. decembra 1976	
ob 14. uri	
V KULTURNEM DOMU V BOROVLJAH	
ob 19.30	
V FARNI DVORANI V ŠKOCIJANU	
GOSTUJE:	
ŠENTJAKOBSKO GLEDALIŠČE IZ LJUBLJANE	
Na to veselo komedijo	ste prisrčno vabljeni!
Igrajo:	
Doktor Balanzoni, Bolonjčan	
zdravnik v Benetkah	VLADO ŽUPANČIČ
Rosaura ]	DRAGICA POTOČNJAK
Beatrice | n‘eg0VI hcen	SAŠA PAVČEK
Colombina, njuna hišna	DAMJANA VOGLAR
Ottavio, padovanski plemič	ROBERT KAVČIČ
Florindo, bolonjski meščan	ZLATO LIPEJ
Brighella, njegov zaupnik	FRANCI MORELA
Pantalone, beneški trgovec	ANDREJ TRUPEJ
Lelio, lažnik, njegov sin	MILAN MARINIČ
Arlecchino, Leliov služabnik	DANI ŠMON
Plešejo	RUŽA CUKALA
	OLGA DEBEVEC
	PETER GORIŠEK
	LIDIJA KERNC
	JANA SIMONČIČ
Vodja predstave	JURIJ SCHAFFER
Šepetalka	IDA MARINČIČ
Razsvetljava	BOGO SVETE
Ton	TONE BRENTIN
Izdelava scene	FRANCE SETNIČAR
Izdelava kostumov	JULKA PERH
	ANA STOPAR
svoje Benečane, so iz tega mesta pognale v Pariz gledališke spletke.
V	Parizu je sprva doživljal neuspehe, uspel pa je s svojo komedijo Dobrotljivi sitnež, napisano v francoskem jeziku.
V	tem času je nastalo še nekaj komedij Pahljača, napisal pa je — tudi v francoskem jeziku — svoj življenjepis z naslovom Spomini.
V	komediji Laznik je Goldoni združil pet stalnih tipov (Pantalone, Dottore, Arlecchino in Brighella, ter žensko figuro Colombine) in štiri neobvezne like (dva ljubimca in dve ljubimki), vse vzeto iz commedie delTarte.
La commedia delTarte italijanskega 15. in 16. stoletja je bilo izrazito ljudsko gledališče, ki je nastalo iz odpora do takrat zelo popularne commedie eruditte ali učene komedije, ki so jo igrali sholastiki na dvorih.
Višek commedie dell’arte v Italiji je bil v 15. in 16. stoletju. Osnovna značilnost tega ljudskega gledališča je bila, da igralec ni igral v naprej pripravljenega in napisanega besedila, pač pa so bile med igralci dogovorjene le glavne smeri poteka igre, nekakšen scenarij, po katerem so svobodno improvizirali tekst in igro. Druga posebnost commedie delTarte pa so bili igralci sami, ki so nastopali kot stalne figure, s svojimi stalnimi tipološkimi oznakami in v enakem,
poloških posebnosti commedie dell’-arte, ki je bila v svojem zatonu groba, zdolgočasena, v svojih domislicah iztrošena in utrujena. Goldoni pa je svo-/7/77 osebam dodal svežino veselja do življenja, ljubezenskega poigravanja ter koketiranja. Njegov dialog se razvija s plesno lahkotnostjo do razpleta, ki trenutne zapletljaje razreši predvsem zato, da se bo življenje naslednji hip razvijalo spet dalje, na isti neobreme-njujoči lahkotni način. Junaki v Lažni-ku ne razmišljajo o svetu morale in nemorale — so naivno nedolžno sproščeni, nerazmišljujoči, a bistri in vseskozi simpatični. Največ tipoloških lastnosti iz commedie delTarte je Goldoni ohranil v liku starega Pantalona: še vedno je star trgovec, ki misli predvsem na denar in pametno ohranitev rodovine, je moder in hkrati naivno nasede vsem spretno izmišljenim sinovim lažem. Tu in tam pa se pokaže tudi še kot bivši ljubitelj žensk in ljubezenskih pustolovščin. Enake skrbi doživlja Dottore: na eni strani družinske skrbi z dvema hčerama, godnima za možitev — kajti njuna možitev mora vsekakor potekati po vseh pravilih meščanskega reda za ohranitev premoženja in časti družine — na drugi strani pa še vedno ljubezensko zainteresiran, čeprav le mimogrede. Seveda pa so vsi ti akterji nanizani okoli mladega Lelia, prihajajo v konfliktne situacije z njim in med seboj zaradi njega in njegovega neizčrpnega fanta-
predpisanem kostumu. Tretja posebnost commedie dell’arte pa je tudi ta, da se je iz stalnih figur razvijalo zelo veliko sorodnih, ki so se od svojega predhodnika razlikovale včasih po kostumskih spremembah, včasih po karakternih oznakah, včasih po obojem.
V Lažniku je ohranjenih še mnogo ti-
zijskega sveta laži. Kajti glavni junak, lažnivi Lelio, laže vseskozi od prve do zadnje besede v igri in celo njegov trdni sklep: „ ... obljubljam, da se ne bom nikoli več lagali", postane v istem hipu že laž. Toda te njegove laži sodijo v svet čiste poezije, radoživosti, veselja in neskončne fantazije.
Za obletnico smrti Kobvovega Zepija
(Naj so te vrstice šopek spominčic na grob partizana Marinarja.)
Bilo je spomladi 1944. Prišel je na dopust s Severnega morja. „Tata! Mama! Jaz nočem biti v pruskem pesku pokopan, če že moram umreti, naj bo moj grob v Karavankah" je rekel in dodal: „Rešila me je višarska Mati božja". Začudeni smo ga gledali. On pa je nadaljeval: „V temni noči smo z našo hitro ladjo zavozili na mino. Ladja se je razbila in se začela hitro potapljati. Le en rešilni čoln nam je ostal. Ko sem priplaval do njega, je bil že poln vojakov. Zame na njem ni bilo več prostora. Predati sem se moral valovom — gotovi smrti. V tej smrtni grozi sem mislil na starše, brate in sestre — mislil na domače kraje in se predal volji božji. Ko tako plavam in plavam, se mi v obupu prikaže v valovih slika Matere božje z Višarij, ki sem jo v otroških letih dnevno gledal pred rojstno hišo. Kazala mi je smer, v katero naj plavam. In plaval sem in plaval. Po šestih urah me je našel rešilni čoln in me rešil."
Mati je sklenila njene žuljave roke in rekla: „Rojeni pod Višarjami še doživljajo čudeže!" Ta mati, ki je večer za
večerom stopila na prag hiše — križala v daljavo svojih šest sinov, ki so bili raztreseni po frontah, — jih imenoma klicala in vpraševala v temno noč: „Ali si še živ Miha, Franc, Aleš, Zepej, Hanzej, Tonček? Uboga mati —mati sedem žalosti! Sinovi naj se borijo za domovino — za dom, za katerega so jih oropale brezsrčne Muso-linijeve in Hitlerjeve oblasti.
Ne več! Je rekel Zepej in še v mornarski uniformi se je pri Berlihu v Mokrijah pridružil partizanom, ki so ga potem imenovali „Marinar“. Huda, prehuda je bila zima. Koliko nepopisnega trpljenja, mraz, glad, povsod naperjena puška, povsod sovražnik.
Pomladi 1945 se je srečno vrnil k domačim. Prinesel nam je pesmi: „Na oknu glej obrazek bled" in „Na juriš, o hej partizan". Presrečni smo bili. Vojne je bilo konec. Vsi sinovi so se vrnili k materi, Franc sicer brez noge, Aleš z delno odtrgano ramo, Hanzej z prestreljeno nogo, a prišli so. Le doma jim tudi povojne avstrijske in italijanske oblasti niso vrnile. Leta in leta so se sinovi morali boriti, da so dobili malenkostno odškodnino za dom ob Ziljici, ki so ga jim oropali med vojno.
Radiše
(Pogreb)
V ponedeljek, 8. novembra, smo v velikem številu pogrebcev spremili na božjo njivo na Radišah pri sv. Lambertu k zadnjemu počitku Raspotnikovo mater Ano Kries.
Rajna je izšla iz selske fare, kjer je svoja mlada leta služila kot dekla na kmetih in se je leta 1940 poročila na Raspotnikovo kmetijo v zgornjih Rutah.
Rajna je bila globoko verna, zavedna in dobra mati in odprtega srca. Bila je tudi tretjerednica.
četudi je bila stara 80 let, jo bodo domači in sosedje zelo pogrešali. Bila je marljiva kakor mravlja in je poznala samo delo in molitev.
Edina hčerka se je poročila k Kopajniku v Tucah in je kot vdova čisto sama stanovala na njenem ljubljenem domu. Bila je vzorna žena in jo lahko vzamemo za zgled.
Otožno gledamo zdaj na njen zapuščeni dom.
Kako je zdaj hiša čisto prazna, ker v njej matere več ni.
Naše sožalje in na svidenje v nebesih!
Sosed
DOM v TINJAH
Od nedelje, 5. XII. 1976, do srede 8. XII. 1976, od 18.00 do 14.00
TAKO ŽIVITE
Duhovne vaje za Živi rožni venec. Vodja: misijonar Ciril Demšar. Prvi večer (5. decembra) je Miklavžev večer in primeren film.
Od petka, 10 XII., do nedelje 12. XII. 1976, od 8.00 do 14.00
VERA, KI OBLIKUJE ŽIVLJENJE
Duhovne vaje za fante od 18. leta naprej.
Vodja: Anton Ciglar, SDB.
Od ponedeljka, 27. XII. 1976, ob 9.00, do srede, 29. XII. 1976, do 18.00
ŽIVLJENJE V DVOJE
Tečaj kot priprava na zakon.
Referenti:
dr. Emil ali St. S m o I n i g , dr. France Arnold, gospa Marinka I n z k o in Jože K o p e i n i g.
SLOVENSKO KULTURNO DRUŠTVO V GLOBASNICI
bo priredilo v nedeljo, 5. decembra 1976, ob 15. uri pri Šoštarju v Globasnici opereto
MIKLAVŽ PRIHAJA
Na miklavževanje vsi prisrčno vabljeni!
PRODAMO!
Dobra ideja obdarovanja je aparat PASSAP.
Krasne vzorce je lahko čisto enostavno plesti na aparatih PASSAP za pletenje.
Naučite se lahko zastonj v
VVOLLBAR pri Kapuzinerkirche, Klagenfurt.
VOLNA — VOLNA — VOLNA — za vozlanje tepihov.
Najlepše vzorce in strokovna navodila vam daje
VVOLLBAR, pri Kapuzinerkirche, Klagenfurt.
NAŠ TEDNIK izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik", Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave 84 3 58. Naročnina znaša letno: za tuzemstvo 150,— šil., za inozemstvo 250.— šil. (po zračni pošti 500.— šil.). — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Od govorni urednik: Nužej Tolmajer, Verovce št. 2, 9065 Žrelec. — iška: Tiskarna družbe sv. Mohorja v eCIovcu, Viktringer Ring 26.
SPOMINI IZ SOVJETSKE ZVEZE:
Po enourni vožnji smo prispeli v Petrov dvorec. Kraj je bil med vojno pod nemško zasedbo. Vojaki so poslopje zelo poškodovali. Država ga je do zdaj v zunanjosti že obnovila in se kar lesketa v zlatu in nežni belini. Napravi vtis kot da smo prišli v bajno deželo, Indijo Koromandijo. Nikdar nismo mislili, da imajo kaj tako lepega v Rusiji. Dvorec stoji blizu morja na precejšnji vzpetini.
Pod njim na obrežju je zasajen krasen park z vsakovrstnim drevjem. Menda je tu vsajenega 700 vrst drevja. V tem parku je vse polno vodometov, ki brizgajo vodo v raznih oblikah, tudi čez 10 metrov visoko. Imajo obliko žitnega klasu, obliko snopa, vodomet Samson, vodomet košara, vodomet sonce, ki se obrača za potniki. Nekaj pa je šaljivih vodometov, kot vodomet dežnik, ki turista spusti pod se, a ga potem s curki zadržuje, dokler se ta ne naveliča in se moker prebije skozenj. Drugi spet oškropijo nič sluteče iznenadene turiste. Tako je vedno veliko smeha na potu po tem parku. Večina figur, ki jih obrizgavajo vodometi, je pozlačenih, tako da se kaj lepo odraža bleščeče zlato od belo penečih se vodnih curkov.
Ko smo prešli vse te parke z vodometi, nas je čakala na obali potniška ladja, s katero smo se tudi povrnili v mesto. Usedli smo se v komodne sedeže k raznolikim potnikom. Moj sosed je bil mlad Estonec, ki je šel čez konec tedna na ogled leningrajskih umetnin in zanimivosti. Povedal mi je, da je srednješolski učitelj in da so njegovi starši kmetje. Ko sem mu tudi jaz povedal, da sem na Estonskem preživel leto 1944, in da poznam razne kraje kot Silamae, Kotla, Jarvvi in podobno, mi je povedal sedanje razmere na Estonskem. Misel na samostojnost Estonske so opustili, kot nekaj nemogočega. V mestih se živi lažje kot na deželi, kjer je
(8. nadaljevanje)
izvedena združitev zemlje v sovho-ze in kolhoze. Zložili so jo zelo počasi — postopoma. Sovhoznikom zidajo nova stanovanja v stolpnicah. Pa tudi kolhozniki bodo morali dobiti taka stanovanja, ker si dosedanjih lesenih hiš ne bodo mogli obnavljati.
Kaj pa estonski nacionalizem, sem vprašal? „Mnogi narodnjaki so z Nemci pobegnili, veliko jih je v teh 32 letih že umrlo. Mladina pa je internacionalno vzgojena in problema narodnosti ne pozna. Učimo jo povsod ruščine, pa tudi materinščine. Na naši univerzi v Tollinu lahko polagaš izpite v estonskem jeziku,“ mi je dejal.
Potniška ladja je pristala v Leningradu. Že nas je čakal avtobus, da nas popelje na kosilo, tokrat v sredino mesta. Jedli smo v restavraciji Metropol, res imenitno, v posebni dvorani, sami zase. Tak obed, z morda 10 jedmi, bi pri nas stal gotovo okoli 200 šilingov. Po obedu smo se peljali na ogled Pe-tropavelske trdnjave na otoku. Ima do 20 metrov debele zidove. Dal jo je postaviti car Peter Veliki leta 1703, to je ustanovno leto Leningrada. Zidali so jo čez 20 let in jo niso niti enkrat oblegali. V tej trdnjavi je Petropavlovska katedrala, kjer so pokopani ruski carji. Cerkev je zidana bolj v katoliškem stilu, ima celo pozlačeno prižnico. Načrtovali so jo Italijani, zidali pa ruski mojstri in delavci. V 32 sarkofagih ležijo carji in njih sorodniki, razen zadnjega carja, ki je bil umorjen za časa revolucije in počiva neznano kje.
Car Aleksander lil. je dal v trdnjavi zgraditi moderno jetnišnico za politične kaznjenje. V 68 celicah samicah so ječali ruski revolucionarji, nekateri po 25 let. Edina oprava, železna miza in postelja, sta vzidani in se ne dasta premakniti. Poleg celic samic sta še dve temnici, kjer so neposlušni kaznjenci prebili ob samem kruhu in vodi od-
merjeno jim kazen. Sedaj so ob posameznih vhodih v celico velike fotografije nekdanjih jetnikov, sedanjih junakov. Tu so imeli boljše-viki zaprto tudi zadnjo protikomunistično vlado.
Od leta 1924 je ječa opuščena in služi ljudstvu kot muzej.
S tem ogledom je bil program v Leningradu izčrpan. Po poslovilni večerji v hotelu Sputnik, kjer smo si privoščili za zadnje rublje še sovjetskega šampanjca, so nas prepeljali na moskovski kolodvor. Tu nas je pobasai dolg vlak v spalne vagone, ki nas je pripeljal spet nazaj v Moskvo. Tam smo prestopili na avtobuse, ki so nas zapeljali na letališče Šerenjatovo. Po zajtrku so nas do pičice preiskali tudi z elektronskimi aparati. Če je pri kom pri prehodu kontrolnega okvira zapiskalo, je moral seči v žep in pokazati, kaj ima pri sebi. K sreči ni imel nihče od nas kake pištole
T)ako ne
Buldožer je zrigolal v nekaj urah, a s tem delo še ni bilo končano. Tone je potem še ves teden planiral in količil, navozil je kompost in uredil poti ob straneh. „Se nekaj dni počakam s saditvijo, da se zemlja sesede in osuši," je modroval. Ni bilo večera, da bi ne pogledal, če je zemlja ugodna za saditev.
Prišel je dan, ki je bil kot naročen za taka opravila. 2e jutro je napovedovalo lep dan. Rahla meglica je prikrivala dolino pred njim, medtem ko je sonce ozarjalo nebo nad Gorjanci. Sprva malce boječe, a vse bolj smelo se dviga in že se je mogočna razžarjena krogla prikazala nad gričem.
„Danes bomo pričeli!" zapove Tone, ko se vrne iz hleva, kjer je živini nametal rezance in nadaljeval: „Dobro, da je že vse pripravljeno, bomo lahko mnogo naredili. Lepo kaže, a lahko se kaj hitro spremeni. Ce nas prehiti dež, potem se predolgo zavleče. Pozna saditev pa ni dobra, ker jeseni rozga ne uspe dozoreti."
Skopali so jame in nanosili vanje kompost. Nato je Tone stopil domov po šop cepljenk in jih pričel vsajati v prst. Z roko je usmerjal korenine v zemljo in jih previdno pokrival s kompostom ter prisul zemljo. Za njim pri-
ali bombe. Vsi smo smeli v naše letalo, ki nas je popeljalo na Dunaj.
Vsak je ob pristanku vzdihnil: „Hvala Bogu, da smo srečno spet na domačih tleh. Lepo je bilo, ni nam žal, da smo na Rusko potovali.. Veseli pa smo vseeno, da je minilo."
Veselili smo se tudi, da je medtem dež namočil našo požgano zemljo in dal upanja na jesenske pridelke.
Čakal nas je udobni Sienčnikov avtobus, ki nas je v 6 urah potegnil domov na Koroško. Tam se je razšla 27-članska potniška družina. Zahvalili smo se drug drugemu za prijaznost in sklenili po treh tednih obiskati Dom prosvete v Tinjah, ki je organiziral to uspelo potovanje. Tam si bomo pokazali fotografije, ki smo si jih naredili in poslušali pesmi s plošč, ki smo jih kupili v Rusiji.	Konec
qze aee ...
denejo še gnoj in do konca zagrebejo ter samo trto pokrijejo z malo rahle prsti, da sonce ne izsuši še tisto malo življenja v njej. Delo je lepo napredovalo in ko je zazvonilo v bližnji cerkvi poldan, so že skoraj gotovi.
„Le nekaj trt bo zmanjkalo," pripomni med delom Tone. „Dve še imam, jam pa je še dvanajst. Se ti dve vsadim, pa skočim domov ponje, da končamo. Ni dobro pustiti odprte jame, ker bi se zemlja na soncu preveč osušila," še doda Tone.
Nato se vzravna, vstane in si z roko obriše znoj z obraza. Od dolgega klečanja je bil pravi užitek spustiti se po strmini navzdol. Dobrih petsto metrov stran je stala domačija. Sel je v klet, razvezal šop cepljenk in se z odbranimi v roki že vračal. Ni prišel daleč, že pri kletnih vratih mu zmanjka tal in pade, pada in pada ...
Nestrpno so ga čakali v vinogradu in stari Gačnik je nejevoljno godel: „Cas je, da bi se vrnil! Ni šel menda v sosednjo vas ponje?"
Ko ga le ni bilo nazaj, je stopila Zora pogledat, kje je. Stopila je do vrtnih vrat in klicala: „Tone, daj, naberi že in pojdi! Oče je nejevoljen, ker te tako dolgo časa ni nazaj!"
SAMOGOVOR
» ... Pravzaprav bi bil rad pes. Potem bi vsaj drugi zame plačevali davek ...«
CEPLJENJE
Petletni Janezek je opazil človeka, ki je pribijal na desko plakat. Pa ga Janezek vpraša: »Kaj pa je novega?«
»Povej očetu,« mu je rekel le-ta, »da more prignati psa na občino, da ga bodo cepili!«
Janezek je to res povedal očetu, oče pa nato: »Si ga vprašal, kdaj?«
In spet Janezek: »Ne, sem pozabil. Pozabil sem pa ga tudi vprašati, ali moraš cepiče prinesti s seboj in kako bodo cepili: na razkol ali pod kožo ... «
Zaman so bili njeni klici... Tone se ni oglasil.
Vrata kleti so bila napol odprta in na tleh ležeč, je Tone še vedno tiščal v roki odbrane trse. Dovolj, preveč je bilo to za mehko Zorino srce, ko je vse to videla. Kriknila je kot ranjena žival in jok je priklical sosede.
„Kap ga je," so sodili.
Za Toneta je bilo končano: ni ga več zdramil ženin jok, ne nežno božajoča rokica njegove dveletne hčerke, ki se ta trenutek še ne zaveda, da poslednjič boža svojega očeta...
Tudi za Zoro je bilo v tem trenutku vse izgubljeno. „Ne potrebujem zemlje, ne domačije. Vrnem se, od koder sem prišla. Tam se zaposlim in preživim otroka. Ta, ki ga pa zdaj nosim pod srcem, ne bo nikoli poznal svojega očeta," je jokaje govorila Zora.
Pogreb, jama, venci, krsta — vse to je zlomilo Zorino srce. Brez moči so jo odpeljali s pokopališča in poslali po pomoč. Odpeljali so jo v bolnišnico, kjer se je kmalu zatem rodilo novo življenje.
Bleda, objokana lica izražajo bolečino. V črnino odeta pogosto obiskuje možev grob in mu prinaša sveže cvetje; vsakokrat s solzami moči prst. Spremlja jo majhna deklica, ki že izgovarja prve besede in ki hoče vedeti to in ono: „Mamica, zakaj? Zakaj nimamo očka? Zakaj je mrčal? Ali ga ne bo več nazaj? Tudi jutri ne in ne potem, ko bom velika?"
Ta večni zakaj! Le kdo bi mogel vedno zanj najti odgovor ... ?
Iv. Sk.
Ogled Petrovega dvorca in Petropaveljske trdnjave
(M. Kumer-črčej)
,.V.VAVAVLVVWVWflWVVUV;VA\\WMWJ,/.WW.VW.V.V.W/JVVAVAW.V.V.V^//.,.V.,.VW/JWiV/lASV/.V,,.V.V.V.V.V.V.,.Wrt,WMWlW.V//.V.V%
r
IVAN CANKAR:	3*|
Ota klaneu
K____________________________________J
Čemu je bilo treba, da je ugasnilo tisto otroško upanje? Otroško je bilo, ali bilo je obenem čisti studenec, ki je zajemal iz njega moči za trpljenje, za dolgo pričakovanje. Takrat se ni videl; ni videl svojega bolnega obraza, ne razcapane obleke, ni čutil, da je lačen ... In ko se je bil obsodil, se je spoznal — videl si je na obrazu, na udrtih očeh, na splahnelih licih, da so mu dnevi šteti, videl je svoje uboštvo na raztrgani obleki, čutil je, da je lačen; in da ne bo vse to nikoli minulo, zato ker je tako zapisano, da bo umrl sam, lačen in sredi ostudnega beraštva.
Kako se je to zgodilo? Kdaj se je to pričelo?
Pogledal je daleč nazaj, odleglo mu je; kesanje se je spreminjalo v mirno žalost. Odgovoril si je s tistimi besedami, kakor je bil odgovoril učitelju.
„Nikoli še ni rodil osat žlahtnega sadu; raste samo zategadelj, da ga populijo osli."
Gledal je na klanec, na kopo hiš, ki so se tiščale skupaj, kakor čreda prestrašenih ovac. Ena sama medla luč se je svetlikala iz teme. Gledal je in kakor da bi videl skozi slamnate strehe, skozi razpala zidovja. Nizke, zadahle izbe; vlažne stene, samo nad posteljo sveta podoba, morda glava Kristusova, s trnjevo krono in krvavimi kapljami na čelu; pohištva ni, ljudje spe na tleh, na cunjah in s cunjami so odeti. Obrazi suhi, potni; mož sope na glas, napil se je bil žganja in leži z razgaljenimi prsmi, smrdeča sapa polni težki vzduh; otroci imajo starikave obraze, komaj so prišli iz zibke, pa se jim čelo guba, lezejo obrvi na oči, lica upadajo; žena ne spi, legla je, ali ko je bil zaspal mož, je vstala in sedi na klopi ob peči, kolena privzdignjena skoro do obraza, glavo oprto v dlani... Hiša za
hišo, vse izbe so enake. Zrak je samega beraštva poln, be-raštvo v pogledih, v besedah, v srcu, beraštvo in ponižnost, nezaupnost, beraštvo brez konca. Komaj utriplje mlado srce, že srka beraštvo, trpljenje in skrbi iz materinih prsi... srka nemoč, vdanost in ponižnost; vdanost v hlapčevstvu, nemoč za življenje ... Raste — in hodi z upognjenim životom, oči uprte v tla, rojen hlapec. Lahko je vesel in razposajen, lahko si pridobi bogastva — v svojem srcu ostane hlapec, v vsem svojem nehanju. Na klancu je bil rojen in nihče mu ne izbriše tega pečata.
Gledal je in klanec se je čudovito širil pred njegovimi očmi — od vzhoda do zahoda se je razprostiral, od juga do severa, holmi so se razmaknili. Klanec siromakov je bila vsa prostrana pokrajina pred njim, po vsej prostrani pokrajini so hodili ponižno sključeni, vdani siromaki, ki jim je bilo siromaštvo v srcu in ki so bili v srcu siromaki, če so se veselo smejali in če so imeli rdeče obraze in pošteno obleko. Neizmeren klanec siromakov je bil pred njim in narod hlapcev je stanoval na klancu.
..Obsojeni na smrt — ves trud, prijatelj, je brezuspešen in zato neumen; preobleci jih na zunanje, v srcu so hlapci in obsojeni na smrt!..."
Truden je bil, noge so se mu tresle, bližal se je počasi in strahoma. Nekje so zaškripale duri, iz hiše se je oglasil vik in surov prepir — mož se je bil vrnil pijan iz krčme.
Prišel je do domače hiše; okna so bila slabo razsvetljena. Stopil je k zidu, da bi videl v izbo, toda okna so bila zagrnjena s temnimi cunjami in luč je bila odvita, svetila je dremaje.
Nerazumljiva bojazen ga je obšla, stopal je po prstih po temni veži, iskal je kljuke in odprl je duri oprezno.
V izbi je bilo več ljudi in govorili so šepetaje. Vsi so bili obrnjeni od njega in opazili so ga šele, ko je zaprl duri za sabo in stopil prednje.
„Jaz sem, ljudje božji!"
Iz postelje se je vzdignila glava.
„ Lojze!"
Mati se je oprla šiloma na obe roki in se je sklonila v postelji. Lojze je stopil k njej, približal se je njenemu
obrazu, tako da je začutil vročino njenih lic, in silna bolečina mu je rezala v srcu.
„Kod si hodil toliko časa, Lojze... kako sem te čakala!"
Slišal jo je komaj, skoro ni bilo glasu iz prsi in samo ustnice so se gibale. Gledala mu je nepremično v obraz in smehljala se je.
„Vedela sem dobro, da prideš, pa mi niso hoteli verjeti . .. Sedi tukajle k postelji, Lojze..."
V izbi so bili čevljar in njegova žena, pisar in dvoje žensk. Poleg postelje na mizi so stale različne steklenice, v eni je bilo drago vino, ki ga je bil prinesel čevljar; nihče ni vedel, kje je dobil denarja zanj.
„Zdaj ima sina!" je dejal čevljar. „Zdaj gremo lahko spat!"
Oči je imel zaspane in zdehalo se mu je — čul je bil prejšnjo noč z ženo do jutra.
Gostje so se vzdignili in so se poslovili, mati se ni ozrla nanje, oči so bile uprte v Lojzeta, ki je stal ob postelji ves bled.
Ko so se zaprle duri, je sedel k postelji, prijel je materino roko in se je naslonil s čelom nanjo. Mati je vzdignila levico, hotela je pogladiti sinu razmršene lase, ali roka je bila preslaba in je omahnila na odejo.
„Tako dolgo te ni bilo, Lojze!"
„Kaj je z drugimi, mati?"
„Vsi so umrli."
Lojze se je spet naslonil na materino roko, ki je bila mrzla in potna.
Mati je obrnila glavo tako, da mu je videla natanko v obraz, njeni pogledi so drsali po njegovih suhih rokah, po obleki, po ovratniku.
„Vzdigni se malo, Lojze, skloni se k meni, da te vidim."
Sklonil se je in bilo mu je mraz, ko je čutil čisto blizu na obrazu dvoje svetlih, velikih, vprašujočih oči — kakor dvoje nožev so mu segali pogledi globoko v misli, v srce.
Ko je vzdignil glavo, se je obrnila mati od njega in oči so se zatisnile.
Strah ga je bilo in dotaknil se je z dlanjo njenega čela.
RADIO CELOVEC
SLMEHE (HUME
RADIO CELOVEC
NEDELJA, 5. decembra: 07.05—07,35 Duhovni nagovor — Po vaši želji.
PONEDELJEK, 6. decembra: 13.45—
14.30	Celovški radijski dnevnik. Peter Kersche: Odmev Prešernovih poezij pri narodu — sosedu.
TOREK, 7. decembra: 09.30—10.00 Pisani svet — 13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik — Knjiga za vas.
SREDA, 8. decembra: 07.05—07.35 Duhovni nagovor — »Cista, vsa brez madeža ... “
ČETRTEK, 9. decembra: 13.45—14.45 Celovški radijski dnevnik — Družinski magazin.
PETEK, 10. decembra: 13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik — Ivan Vir-nik: V areni življenja sem stal — Spominski zapis o Ivanu Cankarju.
SOBOTA, 11. decembra: 09.45—10.30 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
TV AVSTRIJA
1. PROGRAM
NEDELJA, 5. decembra: 13.00—13.55 Paralelni slalom za moške v St. Moritzu — 15.30 Velika ljubezen; usoda poznega povratnika — 17.00 Pika nogavička: Pika in praznik slovesa —
17.30	Čebelica Maja — 18.00 Klub seniorjev — 18.30 Igraj z nami — Tirolska — 19.00 Avstrija v sliki — 19.20 Adventni pogovor — 19.30 Čas v sliki in kultura — 19.50 Šport — 20.20 Kraj dejanja: Prevoz v onostranstvo — 22.00 Poročila in šport.
PONEDELJEK, 6. decembra: 9.00 Za cicibane — 9.30 Usmerjeno gospodinjstvo — 10.00 To je Neapelj (TV v šoli) — 18.00 V kraljestvu divjih živali — 18.25 ORF danes — 18.30 Ml — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Šport — 20.50 Ceste v San Franciscu: Gangster v hotelu — 21.40 Poročila in šport.
TOREK, 7. decembra: 9.00 Za cicibane — 9.30 Uvod v fiziko — 10.00 Formalna logika — 10.30 Velika ljubezen (ponovitev z dne 5. 12.) — 18.00
Lisica z zlatimi uhani (2) — 18.25 ORF danes — 18.30 Ml — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Pristni Dunajčan se ne izgubi: Hiša (6) — 20.50 Za avto vozače: S slabim zgledom; diskusija z občinstvom z Nikijem Laudom — 22.05 Hudo obrekovanje; boj za pravico v ameriškem okolju malega mesta — 23.45 Poročila in šport.
SREDA, 8. decembra: 10.55 Svetovno prvenstvo v slalomu za ženske v Val d’lseru — 14.20 Toni, ali si zmešan? Štirje navihanci si zidajo svoje gnezdo... — 15.45 Kapitan John Peoplefox; pravljica o gusarjih Dušana Radoviča — 17.10 Njegovo veličanstvo; kralj živali. Film VValta Disneya — 18.00 Gospodova pot; dokumentacija v slikah — 19.00 Avstrija v sliki — 19.25 Kristjan v času — 19.30 Čas v sliki s kulturo — 20.00 Šport — 20.15 Zgodba redovnice; globoka, notranja razdvojenost mlade redovnice — 22.40 Poročila in šport.
ČETRTEK, 9. decembra: 9.00 Za cicibane — 9.30 Kaj lahko postanem? — Prodajalec in svetovalec — 10.00 Dnevi, ki so delali zgodovino; Pearl Harbour — 10.30—12.00 Veleslalom za ženske v Val d’lseru — 18.00 Mladenka pade z neba (10) — 18.25 ORF danes — 18.30 Ml — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Smem sodelovati — 21.15 Orson VVelles pripoveduje — 21.40 Za svetovni pokal v veleslalomu za ženske v Val d’lseru — 22.00 Hiša na lepem kraju: Sitnosti zaradi dojenčka (12) — 22.45 Poročila in šport.
PETEK, 10. decembra: 9.00 Za cicibane — 9.25—11.00 Svetovni pokal v veleslalomu za moške v Val d’lseru — prvi spust — 11.00 Prvih 365 dni v otrokovem življenju — 11.30 Talna in podtalna voda (TV v šoli) — 13.55—15.30 Svetovni smučarski pokal: Veleslalom za moške — drugi spust — 15.30—
17.30	Evropsko prvenstvo v judu za ženske — 18.00 Kuhinja v televiziji — 18.25 ORF danes — 18.30 Ml — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Kung Fu: Caine in igralec — 20.55 Draga Avstrija: Sončna terasa — 21.55 Svetovni smučarski pokal v Val d’lseru: Veleslalom za moške — 22.15 Dvorni norec; parodija na filme o vitezih — 23.50 Poročila in šport.
2. PROGRAM
NEDELJA, 5. decembra: 17.15 Med osvoboditvijo in svobodo (ponovitev z dne 30. 11.) — 18.00 Spotlight — 18.30
Evropa v 20. stoletju: Prva svetovna vojna — 19.10 Zgodbe iz zgodovine: Nibelungi — 19.30 The Munsters —
20.00	Enciklopedija — 20.20 W. A. Mozart: Simfonija štev. 28 v C-duru, KV 200 — 20.40 Johannes Brahms: Simfonija štev. 4 v E-molu — 21.25 Mala revija — 22.10 Jour fixe.
PONEDELJEK, 6. decembra: 17.00 Uvod v fiziko — 18.00 Angleščina —
18.30	Prosti čas, izdelano v ZDA —
20.00	Hiša na lepem kraju: Sitnosti z dojenčkom — 20.50 Kontrapunkt; glasbeni magazin — 21.40 Čas v sliki 2 — 22.10 Mrtvi kraj (madžarski film); tragedija osamljene ženske.
TOREK, 7. decembra: 18.00 Angleščina — 18.30 Zagonetka — človek —
19.30	Dnevi, ki so delali zgodovino: Pearl Harbour — 20.00 Zapuščena dolina; doživljaj iz krvavih verskih vojn 17. stoletja — 22.05 Čas v sliki 2.
SREDA, 8. decembra: 18.00 Oblio •—
—	ali kdo ima glavo na pravem mestu; resni risarski film — 19.10 Vem, da sonce... Potovanje po svetu slepega Petra Tiefenthalerja — 20.00 Galerija
—	20.15 Carl Michael Ziehrer; slavnostni koncert na Dunaju — 21.35 Mu-sical; igra s pašo za oči.
ČETRTEK, 9. decembra: 17.30 Prvih 365 dni v otrokovem življenju (3) —
18.00	Ruščina — 18.30 V sokolovi senci — 20.00 Prizori iz življenja smučarja — 21.00 Čas v sliki 2.
PETEK, 10. decembra: 17.30 Elektrotehnika (1) — 18.00 Nemščina —
18.30	Otroci Palerma — 19.30 Francoščina v TV — 20.00 Znanje aktualno
—	20.55 Aktualno iz filmske stroke — 21.40 Čas v sliki 2 — 22.15 Kobra, prevzemite: Dvoboj glumačev.
TV Ljubljana
NEDELJA, 5. decembra: 8.35 Poročila — 8.40 Za nedeljsko dobro jutro: Naši zbori — 9.10 625 — 9.50 A. Di-klič: Salaš v malem ritu — 10.45 Otroška matineja: Odprava zelenega zmaja, Beli delfin — 11.25 Mozaik — 11.30 Kmetijska oddaja — 12.20 Poročila —
14.00	Paralelni slalom za moške iz St. Moritza — 14.50 Zlati cekin iz Bologne — 16.20 Pisani svet — 16.55 Priština 76, festival zabavne glasbe —
—	18.05 Okrogli svet — 18.20 Poročila
—	18.25 W. Holtby: Siva obala — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 19.50 Tedenski gospodarski komentar —
20.00	A. Marodič: Spopad se začenja, Poti in stranpoti — 20.55 Na glavnem
tiru, dokumentacija — 21.25 TV dnevnik — 21.40 Miniature: Propozicije — 21.55 športni pregled.
PONEDELJEK, 6. decembra: 8.10 TV v šoli: Pravljica, Mehkužci, Tla — 9.00 TV v šoli:	Srbohrvaščina, Risanka,
Zemljepis — 17.05 B. čosič: Nori besednjak — 17.20 Ribarite na Aljaski
—	17.45 Obzornik — 18.00 Prvih 365 dni otrokovega življenja — 18.30 Mozaik — 18.35 Odločamo — 18.45 Mladi za mlade — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Z. Bajsič: Lej, kako se dan lepo začenja — 20.45 Kulturne diagonale — 21.25 Mozaik kratkega filma: Boj za sekunde, Močnejši od morja, filma — 22.00 TV dnevnik.
TOREK, 7. decembra: 8.00 TV v šoli: Protihitlerjevska koalicija, Otroški domovi in šole v NOB, Matematika, Nemščina, TV vrtec, Celica — 10.00 TV v šoli: Prirodoslovje, Risanka, Glasbeni pouk — 16.05 Šolska TV: Ekonomska pogojenost neuvrščenosti — 17.05 Vrtec na obisku: V zasneženi deželi, I. del — 17.25 Debelinko, film — 17.55 Obzornik — 18.10 Vsi smo ustvarjalci
—	18.40 Mozaik — 18.45 Zbori sveta: Italija — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Diagonale — 20.55 H. de Balzac: Blišč in beda Kurtizan — 21.55 TV dnevnik.
SREDA, 8. decembra: 8.10 TV v šoli: Etnografski muzej, Risanka — 9.00 TV v šoli: Kocka, kocka, Risanka, Izobraževalni film — 16.10 Smuk za ženske iz Val d’lsera — 17.10 E. Peroci: Nina in Ivo — 17.25 Italijanski muzeji, dokumentacija — 17.55 Obzornik — 18.10 Na sedmi stezi — 18.45 Glasbeni amaterji — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Film tedna: Vincent Fran-cois, Paul in drugi, film — 21.55 Majhne skrivnosti velikih kuharskih mojstrov — 22.00 TV dnevnik.
ČETRTEK, 9. decembra: 8.00 TV v šoli:	Dolina Rena, Makedonija, Od
Jesenic do Kobarida — 9.00 TV v šoli: Francoščina, Risanka, Kemija — 15.00 Šolska TV: Ekonomska pogojenost neuvrščenosti — 16.20 Veleslalom za žen-
ske iz Val d’lsera — 17.20 Mala čebelica — 17.35 Jole, Jole, titograjska nadaljevanka — 18.02 Mozaik — 18.05 Obzornik — 18.20 Sakudei, dokumentacija. Izumirajoči svet — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 20.00 B. II-jevski: Pot v prihodnost — 20.50 Kam in kako na oddih? — 21.00 Četrtkovi razgledi: Tehnična ustvarjalnost Slovencev — 21.30 Ljubljanski dnevi plesa: Zagrebški komorni ansambel — 22.05 TV dnevnik.
PETEK, 10. decembra: 8.10 TV v šoli: Matematika, Gozd v jeseni, Igre na cesti, Ruščina, TV vrtec, Dnevnik 10 —
10.00	TV v šoli: Angleščina, Risanka, Zgodovina — 15.40 Veleslalom za moške iz Val d’lsera — 17.10 Križem kra-žem — 17.25 Morda vas zanima: Srečanje v športnem parku — 17.55 Obzornik — 18.10 Čez tri gore, čez tri vode: Slovenski oktet — 18.40 Mozaik — 18.45 Tudi šolstvo je del združenega dela — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 19.55 Tedenski notranjepolitični komentar — 20.05 Že dobite?, nadaljevanka — 20.40 Stroj, ki posnema človeka — 21.25 Rockford preiskuje, film — 22.25 TV dnevnik.
C@-ip-o-I»—c—m
O direktna prodaja k cenam proizvodnje
© tukaj načrtuje In Izdeluje strokovnjak vašo kompletno kuhinjo
9 od ponedeljka do petka odprto brez odmora od 8. do 18. ure; v sobotah od 8. do 12. ure.
PROSTORI ZA OGLED IN RAZSTAVLJANJE V TOVARNI:
PODJERBERG/ST. KATHREIN
Pošta Škofiče / Schlefilng
Telefon 0 42 74-29 55 18
RUTAR CENTER, A-9141 Dobrta vas Eberndorf, telefon 0 42 36-381
RUTAR-
CENTER
#	ugodno dobavi 9 in hitro na dom
•	dostavi
%%VW.V.%VAVV.V.V.V.,AWW/.VMW.V.V.V.,.VJV.V.VV,.W.V.V.W.V.W.,AW.WAWWbW.,AV^AV.V.W.W.V.,.,.WWiV.V:ViWVW.WJ1iV.VJ,rtVS
„ Mati! “
Pogledala je, ali pogled je bil poln trpljenja in usmiljenja.
„Kod si hodil, da si prišel tako bolan, da si prišel umret?"
Skril je obraz v odejo in je zajokal, kakor pred mnogimi leti, ko je skril glavo v materino naročje, kadar mu je bilo pusto in težko ...
Ko ga je ugledala pred sabo, v motni megli, ki je bila pred njenimi očmi, je videla njegovo življenje in življenje svojih otrok in svoje življenje ...
Mrak je bil v sobi, luč je gorela slabo in materi se je zdelo, da ugaša.
„Privij svetilko, Lojze, priiij olja!"
Lojze je stopil k mizi in je privil svetilko, da se je razlila po izbi bela svetloba.
„Ali si napravil luč?"
„Saj je svetlo, mati!"
Ni mu odgovorila, zdelo se ji je, da je v izbi mrak in neprijeten ji je bil sivi pajčolan, ki ji je visel neprestano pred očmi in ki ga ni bilo mogoče odgrniti... Mrak je bil v izbi, pusta tišina je bila; komaj je čula mati sinovo dihanje, ali zdelo se ji je, da prihaja od daleč, od duri...
V vročici so se ji misli čudno kolebale, vstajale so in so se nenadoma pogrezale, prišle so in so hušknile mimo — kakor da bi nosila svetilko po izbi in bi švigale sence od stene do stene, po tleh, po stropu ... Iztegnila je roko, hotela se je vzdigniti v postelji.
»Počakajte, ljudje božji!"
Toda niso čakali — voz je drdral dalje, voznik je gonil in se je smejal. Tekla je za vozom, čevlji so se ji bili odvezali, sezula se je in je tekla bosa, noge so krvavele, kri se je mešala s prahom.
»čakajte!"
Kakor za šalo je voznik malo ustavil, romarice, ki so bile na vozu, so se hudobno smejale: „No, teci, teci, teci zdaj!"
In Francka je tekla, poskakovala je z ranjenimi nogami, že je prišla do voza, prijela se je z obema rokama — toda
voz je sunil, švignil je dalje in Francka je padla, udarila se je s čelom ob kamen in je obležala...
Lojze je brisal materi z robcem potno čelo; izza polodprtih trepalnic so gledale bele oči, bolna rdečica je gorela na razbeljenih licih, ustnice so se premikale.
»Mati!" je šepetal in tresel se je od strahu in bolečine.
»Pridi, kaj sem ti storila, da ne prideš?" je prosila Francka in je čakala na samotni poti ob mrzli jeseni, ko je kapalo z golih črnih vej na razpletene lase.
Ali ni ga bilo, čakala je do noči in ni ga bilo ...
Zakričala je od groze — tam iz svetle izbe je pogledal hudodelski obraz, ustnice so se nasmehnile odurno, oči so se svetile, kakor da bi stal z nožem pred njo; in na zofi je sedela lepa dama, gosposko opravljena; z ramen ji je bil zdrsnil dolg plašč... Tako ji je bil iztrgal srce in je pozabil nanjo.
Odprla je oči in Lojze se je nagnil k njem im ustnicam.
»Daj mi vode, Lojze!"
Nalil je vode, steklenica se mu je tresla v roki... Omočila je ustnice, ki so bile suhe in razpokane, ožgane od vroče sape ...
Tipala je z roko po prsih, ustnice so se bolestno nategnile, čelo se je nagubalo ...
Velik kamen je ležal na odeji, na njenih prših, in komaj je dihnila pod njegovo silno težo; nato se je izpremenil kamen v široko skledo, ki se je kadilo iz nje, dim je plaval proti stropu in je napolnil kmalu vso izbo, ležala je mirno, da bi se skleda ne prevrnila in neprijetno ji je bilo, ko niti z roko ni smela ganiti...
Lojze jo je gladil po licih, po čelu, nekaj vročega ji je padlo na trepalnico in je zdrknilo počasi proti ustnicam. Malo se je zasvetilo iz teme, pogledala je in spoznala Lojzetov obraz, ki se je sklanjal čeznjo, ves razo ra n od bolečine ... Ali Lojzetova glava se je zibala ... zibala in je izginila ...
Tudi on je umrl, vsi so umrli. Izgubili so se in so se vrnili in so umrli žalostno ... Vsi drug za drugim so odhajali, vsak si je odrezal košček njenega srca; in vračali so se bolni in ubogi, legli so in so umrli. Kri je izpilo iz
njenih rok, luč je izsesalo iz njenih oči, srce ji je razsekalo, da je bilo ena sama velika rana — in glej, vrnili so se bolni in ubogi in so umrli žalostno. Solze so se razlile brez koristi, kakor dežnica ...
»Čakajte, ljudje božji, usmilite se!"
Ali voz je šel dalje in je izginil v gozdu — vse je izginilo in solze so se razlivale brez koristi, kakor dežnica... Padla je in se je udarila s čelom ob kamen in je obležala na kolenih, glavo na tleh, kakor da bi molila globoko sklonjena...
Lojze je bil objel njeno glavo z obema rokama, naslonil se je na blazino in je zaspal.
Tako se je dopolnilo življenje polno bridkosti in polno solza, razlitih brez koristi...
Izba je bila zdaj polna ljudi, napravljali so oder. Lojze je bil kakor uklenjen, hodil je upognjen, s trudnimi, drsajočimi koraki; skoro ves dan je stal ob postelji in je gledal na sesušeni, bledi obraz, ki je bil zdaj tako miren, kakor da bi nikoli ne bil doživel nič žalega. Roke so bile sklenjene in so držale bakreno razpelo; okoli prstov se je vil velik črn molek ...
Zmračilo se je, Lojze je stopil na prag in sveži zrak mu je zapihal prijetno v lica.
»Brez koristi!" je izpregovoril naglas, kakor da je bil videl poslednji vzklik v materinih očeh.
Klanec siromakov je ležal pred njim, ubožne hiše, uboštvo v hišah.
»Na smrt obsojeni! Vse trpljenje je brez koristi, življenje brez koristi!..."
V trgu so se prižigale luči, zasvetilo se je tu, tam, noč je prihajala in vžigalo se je že tudi na nebu.
»Obsojeni na smrt!" —
Tam doli se je zasvetilo, majhna, rdeča luč je trepetala, rasla je in plapolajoča rdeča iskra se je izpremenila v mirno, jasno belo svetlobo.
To je bilo učiteljevo okno. Lojze je strepetal in gledal je nepremično v mirno belo svetlobo, ki je sijala iz noči...
Konec
le dialog z manjšino
(Nadaljevanje s 3. strani)
nom o statusu narodnostnih skupin naj bi manjšinama zagotovili določene pravice, na primer postavili dvojezične topografske napise, vendar samo tam, kjer živi vsaj četrtina posamezne narodnostne skupine. To pa si je, kar je povsem jasno, navzkriž z državno pogodbo. Med pogajanji, ob pripravljanju državne pogodbe, ko sem tudi sam sodeloval kot vodja jugoslovanske delegacije, kot sem že omenil, so tako načelo odločno zavrnili. Z drugimi besedami, v državni pogodbi ni omenjeno nič podobnega, pa ne zato, ker bi takratni pogajalci pozabili na tako načelo, marveč zaradi tega, ker so se vzajemno strinjali, da pravic manjšin ni mogoče povezovati z njihovim številom. Torej so povezovanje pravic manjšin z njihovim odstotkom takrat odločno zavrnili. To ni težko ugotoviti, če samo prelistaš zapisnike z zasedanj takratnega sveta ministrov velesil.
To je tudi razumljivo, kajti manjšina mora imeti na celotnem območju, kjer živi kot kompaktna etnična skupina, zagotovljen položaj enakopravnega nacionalnega subjekta z večinskim narodom. Vsako drugačno stališče pravzaprav izraža zgolj usmeritev k asimilaciji manjšin. V Avstriji pa vedo ravno tako dobro kot v Jugoslaviji, kje živita slovenska in hrvaška manjšina in kje se normalno prepletata z večinskim narodom. Če se celotni etnični skupnosti priznajo pravice po državni pogodbi, potem nekakšno pro-centualno razmerje med manjšino in večino prav gotovo ne more imeti nikakršne vloge. Prav tako se sama manjšina ne more deliti na del, ki ima nekatere pravice, in na del, ki nima nikakršnih pravic.
Pri nas noben zakon ali drug predpis ne povezuje pravic manjšin s številom njenih članov. Samo to in nič drugega ne pričakujemo tudi od Avstrije. Če ne bi bilo povezovanja in postavljanja pravic manjšin v odvisnost od procenta, mi ne bi postavljali kot problem vprašanja popisa v Avstriji.
Zakon o narodnostnih skupinah smatra Kardelj kot revizijo Državne pogodbe in je mnenja, da ne pomaga urejati problemov. Prav tako ogroža že dosežene elementarne osnove za uveljavljanje manjšinskih pravic.
Bistvenih kvalitetnih razlik med položajem Hrvatov na Gradiščanskem in Slovencev na Koroškem ne vidi.
VPRAŠANJE: Orišite načelno kritiko Jugoslavije na račun avstrijska manjšinske politike!
Edina rešitev: resnični dialog avstrijske vlade z manjšinama
Prvič — vse, kar je bilo na tem področju sprejeto, je bilo sprejeto ne samo brez soglasja ustreznih manjšin, temveč tudi brez najmanjšega spoštovanja njihovih zahtev. Jugoslavija je zmeraj sodila in sodi, da je edina pot za reševanje tega odprtega problema jugoslovansko-avstrijskih odnosov resnični dialog avstrijske vlade s slovensko in hrvaško manjšino, s katerim bi si morali prizadevati za ustrezne rešitve v skladu z določili državne pogodbe, kar bo Jugoslavija vsekakor podpirala.
Drugič — bolj kot karkoli vznemirja dejstvo, da doslej sprejeti ukrepi avstrijske vlade kakor tudi tisti, ki jih vlada še predlaga, v celoti vsebujejo „teze“ šovinističnih, nacionalističnih in asimilatorskih krogov na Koroškem in Gradiščanskem. Znano pa je dejstvo, da se ravno ti krogi zavzemajo za radikalno zožitev pravic slovenske in hrvaške manjšine, za njihovo asimilacijo v nemški narod, s čimer ustvarjajo ozračje nacionalne nestrpnosti in sovraštva, kar vse pomeni kršenje črke in duha državne pogodbe. Nič ne bom pretiraval, če povem, da je večina omenjenih idej popolnoma identična z
nacistično ideologijo. Sicer pa so to isti krogi in ista ideologija, ki so v drugi svetovni vojni podpirali priključitev večjega dela Slovenije k nemškemu rajhu in ki se takim monstruoznim sanjam še do danes niso odpovedali. To potrjuje tudi njihov lov na čarovnice v razmerju do slovenske in hrvaške manjšine. Nas to vznemirja, ker gre za dejavnost, ki jo je Avstrija dolžna preprečevati na podlagi pete točke 7. člena in na podlagi 9. člena državne pogodbe.
Zaradi tega se ni čuditi, da je celo komite OZN za preprečevanje rasnega razločevanja v svojem letošnjem poročilu generalni skupščini opozoril na to dejstvo in obveznost Avstrije, ki po mnenju tega komiteja ne izvira samo iz državne pogodbe, temveč tudi iz izrecnih določil konvencije o prepovedi rasnega in drugih oblik razločevanja.
Jugoslavija se ne želi vmešavati v notranjo politiko avstrijske vlade, zdi pa se nam nevarno, da dejavnost nacionalističnih in šovinističnih krogov zagovarjajo s tako imenovanim razpoloženjem »volilnega telesa" ali celo z »demokracijo avstrijske družbe". V tej luči preštevanje manjšin ni samo kršenje državne pogodbe, temveč tudi koncesija nacističnim in velikonem-škim elementom.
Osnutek zakona bi moral upoštevati zahteve manjšin
O možnih poteh glede manjšinskega vprašanja poudarja Kardelj, da ne dvomi, da bodo rezultati popisa povsem neuporabni. Izraža mnenje, da bo treba v sporazumu z manjšinama pripraviti osnutek zakona, ki bo zares upošteval zahteve manjšin in jugoslo-vansko-avstrijske odnose.
VPRAŠANJE: Kako gledate na vlado Kreiskega in njena poskusa reševanja: a) pot Kreisky—Sima in b) pot Krei-sky—VJagner?
ODGOVOR: V vaše notranje razpravljanje o poteh za rešitev teh vprašanj se ne bi rad spuščal. Že samo dejstvo, da govorite o dveh poteh, pa dokazuje, da so mogoči različni načini reševanja manjšinskega vprašanja, skratka, da preštevanje manjšin ni edina pot. Torej gre predvsem za to, kako se najodgovornejši dejavniki avstrijske države — kakor tudi Koroške, Štajerske in Gradiščanskega — lotevajo urejanja manjšinskega vprašanja in zagotavljanja čimboljšega položaja manjšin.
Glede vmešavanja ali podpore Sovjetske zveze smatra Kardelj, da je to izrecno jugoslovansko avstrijsko vprašanje. Ne bi pa zavrnili podpore, tudi ne katerekoli druge države.
Od pogovorov na Brdu smo pričakovali več
Po duhu so si pričakovali Jugoslovani od pogovorov s Kreiskym na Brdu večji rezultat.
S sprejetjem najnovejših zakonov v parlamentu je Avstrija ustvarila ozračje zaostrovanja.
Domneve, da je stališče Jugoslavije k manjšinskemu vprašanju v Avstriji povezazano z notranjimi razmerami v zvezi s sovjetskim pritiskom, ne drži. Seveda ima matični narod za svojo manjšino naravno skrb, kakor jo ima Avstrija za Južno Tirolsko.
VPRAŠANJE: V publicistični polemiki se na avstrijski strani občasno ponavlja dvom o kvaliteti jugoslovanske demokracije?
ODGOVOR: Na prvi pogled se zdi paradoksalno, da nam ravno v okoliščinah, ko se plete polemika o kršenju elementarnih pravic narodnostnih manjšin, posamezni ljudje iz Avstrije
vztrajno dajejo neumestne in, še več, neokusne lekcije o pomanjkanju demokracije pri nas. Očitno pa tu ni nič paradoksalnega. V resnici gre za staro in mnogokrat preizkušeno taktiko »ujemite tatu". V bistvu gre samo za izjave, ki so rezultat nečiste vesti. A če nič drugega, te lekcije vsekakor kažejo vsaj neko pozitivno dejstvo, namreč, da v avstrijski družbi kljuje demokratična in humanistična vest zastran položaja narodnostnih manjšin v Avstriji. Še zlasti, ker Avstrija za svojo manjšino z druge strani meja zahteva, česar ni pripravljena dopustiti narodnostnima manjšinama v okviru svojih meja. Zato ostaja Avstrija z vidika moralnega prava vsekakor dolžnik tako pred našima manjšinama kakor pred zgodovino.
VPRAŠANJE: Po eni strani se Jugoslavija zavzema za državljanske pravice slovenskih in hrvaških Avstrijcev, po drugi pa obsoja svoje lastne državljane na visoke zaporne kazni, če se kritično izražajo o pomanjkanju državljanskih pravic in svoboščin v sami Jugoslaviji.
ODGOVOR: Sistem naše demokracije sloni na demokraciji samoupravljanja, ne pa na demokraciji političnih strank. Naša oblika demokracije ima po mojem prepričanju vse možnosti, da razvije in zagotovi vse individualne demokratične ter celo širše in večje pravice od možnosti, katere ima tista demokracija, ki jo mi Imenujemo buržoazna. Prizadevamo si, da bi se ta naša demokracija razvijala vštric z razvojem vse družbe.
Nadaljuje, da se mora njihov, kot vsak drugi sistem bojevati proti pritiskom od zunaj in znotraj. Sodobnih procesov, ki iz tega izvirajo, pa sami niso veseli. Misli pa, da je načenjanje takih vprašanj v Avstriji samo izgovor za to, da glede manjšinskega vprašanja zavzamejo nedemokratično stališče.
V Avstriji branijo „pravico“ do asimilacije
Na vprašanje, če ni nedemokratično, če bi kakega državljana prisilili, da naj bo Slovenec, če tega ne želi, odgovarja Kardelj, da je to res mojstrstvo politične hinavščine. Utemeljuje to tako:
Takšna ideologija ne samo nima nobene zveze z načeli demokracije, temveč je zavestno ali podzavestno montirana fasada za politično prakso nasilne asimilacije oziroma denacionalizacije. To je ravno ideologija, ki celo bolj kot nasilna denacionalizacija pri manjšinah — pa ne samo pri manjšinah, temveč tudi pri narodih Jugoslavije — prav tako poraja neke vrste »prastrah", se pravi »prastrah" pred asimilacijo, pred izgubo možnosti za narodnostni obstoj. Zgodovina dejansko ne pozna tako imenovane »sarno-asimilacije" pri avtohtonih manjšinah, ki so kulturno, organsko povezane s svojimi matičnimi narodi. Vsi procesi asimilacije v takih pogojih so samo ena ali druga oblika nasilja. Nasilje pa je tudi tak položaj manjšine, v katerem pride posamezni njen pripadnik do prepričanja, da je kot človek in državljan lahko enakopraven z drugimi samo pod pogojem, da se odpove svoji narodnostni bitnosti. Braniti tako obliko nasilne asimilacije tako, da jo razglašajo za »demokratično pravico" tistega, ki naj bi bil asimiliran, je resnično višek licemerstva. Docela jasno je, da manjšinska politika ne more biti niti demokratična niti uspešna, če ne izhaja iz temeljnega spoznanja, da je pravi manjšinski problem, ki ga je treba rešiti, predvsem v tem, kako rešiti manjšino strahu pred asimilacijo, kako ji zagotoviti tak družbeni položaj, ki ji bo kot kompaktni etnični celoti zagotovil enakopravnost z večinskim narodom.
Kar pa zadeva usresničevanje narodnostnih pravic z enakostjo v demokratičnih pravicah državljanov, se mi ni treba spuščati v nikakršno teoretično razpravljanje. Bistvo takšne te-
ze je v pravi luči najbolje razkril koroški »Heimatdienst", ker je v imenu enakosti demokratičnih pravic avstrijskih državljanov podvrgel slovensko manjšino na Koroškem takšnemu političnemu nasilju, da je danes absurdno govoriti ne samo o enakosti narodnostnih pravic, ampak tudi o enakosti običajnih državljanskih pravic. Potemtakem tu ne more biti več govora o zaščiti državljanskih pravic, ampak o zaščiti pravice obstoja manjšine kot kompaktnega etničnega subjekta, in sicer v vseh vidikih njegovega nacionalnega in demokratičnega življenja. Takšno načelo je tudi vsebovano v bistvu določb državne pogodbe z Avstrijo. Samo taka rešitev pa lahko ne samo manjšino, ampak tudi avstrijsko-jugoslovanske odnose reši bremena, ki ga predstavlja ravno strah pred asimilacijo.
Zavzemamo se za razvoj čim širših odnosov
K položaju v dvostranskih odnosih poudarja Kardelj, da je Jugoslavija kot z drugimi državami tudi z Avstrijo zainteresirana, da razvije čim širše odnose. Nerešena sporna vprašanja pa takšna prizadevanja ovirajo. Možnosti za odstranitev teh ovir vidi samo v dosledni in popolni uresničitvi mednarodnih obveznosti Avstrije iz Državne pogodbe. To sporno vprašanje pa ostaja še vedno odprto, ker ustreznih določil mednarodnih dokumentov ni mogoče razveljaviti ali revidirati z nacionalnimi zakoni.
Ta avstrijska politika izvršenega dejstva še naprej negativno vpliva na jugoslovansko-avstrijske odnose in ne more biti brez posledic za celotne
skupne odnose. Čeprav stališča zbii-žanja v bližnji prihodnosti ne dajo pričakovati, si bodo Jugoslovani prizadevali za nadaljnji razvoj. Stanje medsebojnih odnosov smatra za resno, a ne brezizhodno.
Kardelj je prepričan, da bo Jugoslavija vztrajala pri tem, da bo Avstrija uresničila svoje mednarodne obveznosti iz državne pogodbe vse dotlej, dokler določila iz pogodbe ne bodo uresničena. Boj slovenske in hrvaške manjšine za uresničitev njunih pravic bo tudi v naprej močno podpirala. Uporabljala bo vse možnosti, ki se ji ponujajo na mednarodnem kot dvostranskem območju. Za Jugoslavijo ima to vprašanje načelen in bistven pomen, ki je osnova za medsebojne odnose. Rešitev bodo skušali iskati s konstruktivnim dialogom.
SFRJ je bila večkrat prisiljena prikazati resnični položaj manjšin
Glede internacionalizacije pravi Kardelj, da je problem do neke mere že internacionaliziran. Jugoslavija je bila prisiljena prikazati položaj manjšin in odnos Avstrije do državne pogodbe. Upa, da bo prišlo do rešitve odprtih problemov na ravni medsebojnih odnosov. Seveda pa je Jugoslavija pripravljena iti tudi dalje, če bi Avstrija vztrajala na svojem stališču. Prepričan pa je, da bi bila to najslabša pot za razvoj jugoslovansko-avstrijskih odnosov.
Za v bodočnost upa v demokratične sile v Avstriji, da bodo dojele nevarnost, ki preti z enostransko rešitvijo problema, in storile vse korake, da se to ne bi zgodilo.
Občinska seja na Djekšah
Vrsta perečih vprašanj je bila na sporedu zadnje seje občinskega odbora v tem letu. Kot že pri preteklih sejah, se je tudi tokrat vleklo skozi vso sejo kot rdeča nit nerešeno vodovodno vprašanje. Na eni strani želijo mnogi Djekšarji prenamembo svojih zemljišč v zazidalno področje, na drugi strani pa je obče znano, da dosedanji zadružni vodovod ne zadošča več, ter, da je mnogo občanov, predvsem poleti brez vode. Na drugi strani pa je znano, da nekateri redki zadružniki, ki imajo pa v rokah večino deležev, zavlačujejo gradnjo novega občinskega vodovoda, kot je to že dostikrat predlagal občinski odbor. Slovenski občinski odbornik Filip W a r a s c h je zato predlagal, da se vse prošnje za prenamembo zemljišč preložijo tako dolgo, dokler ni urejeno vodno vprašanje. Priključili so se mu tudi vsi občinski odborniki socialistične frakcije ter odbornik FPO. Le odbornikom OVP je bila osebna korist več vredna, kot korist vseh občanov!
V zadnjem času se je razpasla v dješki občini tudi grda navada, da je sicer na dnevnem redu za občinsko sejo malo in delno tudi ne-važnih točk, zato se pa obravnava (in sklepa) o večini zadev pod točko »slučajnosti". Tudi v tej točki je občinski odbornik Filip VVarasch načelno kritiziral, da se s tem vzame občinskim odbornikom vsaka možnost priprave in posveta z občani. Podvomil je v pravilnost izgovora, da iz časovnih vzrokov niso prišle zadeve na dnevni red, kajti pri petih sejah v letu bi se tudi ta pomanjkljivost dala urediti. Obravnavale so se tudi nekatere personalne zadeve ter božične plače za občinske uslužbence. Vsi tozadevni sklepi so bili soglasni.
Občina Djekše nadalje namerava v tem letu organizirati »dan starih". K sodelovanju nameravajo
povabiti tudi »vaško skupnost" ter (nemške) pevce. Menimo, da bi bilo umestno, če bi občina povabila k sodelovanju tudi cerkveni pevski zbor, ki zna prav lepo zapeti tako slovenske kot nemške pesmi. Vsi vemo, da stanujejo na Djekšah tudi taki stari ljudje, ki bi radi poslušali slovenske pesmi, kot so jih v mladosti sami peli!
POSOJILNICA CELOVEC IŠČE
kvalificirane sodelavce za mednarodno bančno in trgovsko poslovanje. INTERESENTOM NUDIMO tudi izpopolnitev strokovnega znanja pri avstrijskih in inozemskih finančnih zavodih.
Plačilo po dogovoru. Dopise naslovite na upravni odbor Posojilnice Celovec, BahnhofstraBe 1, 9020 Celovec. Prosimo, da priložite tudi lastnoročno pisan življenjepis.
POSOJILNICA CELOVEC IŠČE
Za hotel „Korotan“
CELOTNO HIŠNIKA.
Nudimo:
Stanovanje,
plačilo po dogovoru ter hrano v sezonski dobi.
Dopisom na upravni odbor Posojilnice Celovec, Kolodvorska 1,
A-9020 Celovec, priložite opis vašega dosedanjega poklicnega delovanja.