PRVE SENČNE IGRE V LJUBLJANI
DUŠAN LUDVIK
Ljubljana sedemnajstega stoletja je poseb-
no bogata vsakovrstnih zabav. Znane so ji
bile skoraj vse zvrsti takratne dramske umet-
nosti: alegorični turnir, laška opera, oratorij,
>^glavni in državni akcijon-« nemških potujo-
čih igralskih družin, naturalistična burka s
Pickelhäringom, a tudi že Molierova karak-
terna komedija (1689),' razen tega pa še jezu-
itska šolska drama, nabožne igre pri uršulin-
kah, procesije z dramatičnimi scenami in po-
dobami, igre študentov zunaj šole v »ljudskem
jeziku-« — tj. v slovenščini (igra »Paradiz»-).
K temu dodajmo še razne zabave in parade z
dramatičnimi prvinami, npr. isprejemi visokih
dostojanstvenikov, bučne pustne zabave z
vožnjami na saneh v maskah in s prikazova-
njem »kmečke ohceth^. Od gledaliških zgodo-
vinarjev je ostal neopazen in neizkoriščen
zelo zgoden podatek o prikazovanju zvrsti,
imenovane »Schattenspiel, od Vodnika dalje
»senčna igra«.^^
Senčno igro so v sedemnajstem stoletju
imenovali  »senca«   ali  »italijanska   senca-«
(Schatten, italienischer Schatten), pozneje tu-
di »ovi,hres c}iinoises<^, kar Cigale sloveni s
»kitajske sence«. Oba pridevnika sta upravi-
čena, saj nakazujeta razvojno pot in ekspan-
zivnost te zanimive zvrsti. Raziskave so po-
kazale, da je povsem utemeljeno iskati izvor
senčne igre na Kitajskem.^ To vedo tudi že
takratni predvajalci senčnih podob, npr. Jean
Joseph Marquis de Fossano, ki svoje pred-
stave leta 1774 priporoča s temile besedami:
»... novi kitajski spektakel ali kitajske za-
bave, ki so najbolj prijetne in edinstvene
svoje vrste na svetu, in so jih iznašli v Pe-
kingu na Kitajskem«.* Zvrst je znana skoraj
po vsem orientu, zato je njeno pot od tam v
Evropo skoraj nemogoče slediti. Vendar ve-
mo, da so se senčne igre, še preden so roko-
kojske »omhres chinoises« postale s t.im.
»chinoisere« okrog leta 1750 velika moda v
Franciji in nato po vsej Evropi, prišle v av-
strijiske dežele in v Nemčijo iz Italije^ V bi-
stvu je to bila igra z gibljivimi lutkami, na-
lepljenimi na lepenko, ki so, osvetljevane s
svečo ali s kakim drugim svetilom, metale
senco na belo platno ali steno.^ O takratnem
načinu igranja pri nas in v Evropi, o nosilcih
in razširjevalcih te zvrsti smo zelo fragmen-
tarno poučeni, ker italijanski viri še niso pro-
učeni. Skoraj vsi predvajalci senčnih iger, ki
so znani iz predstav v Švici v 17. in 18. stolet-
ju, so Italijani, ki so si ime le pofrancozili."
Tudi so včasih viri nejasni, če npr. v neki
švicarski listini beremo, da »dovoljujejo upri-
zoriti igro, v kateri se vse prikazuje v slikah-«
(Basel 1687,)^ lahko pri tem mislimo na senč-
no igro, a tudi na t. im. »žive slike«, pantomi-
mo. Iz virov 18. stoletja vemo, da so se s pri-
kazovanjem senčnih podob ukvarjale pred-
vsem lutkarske in marionetne družine, ki so
nastopale v semanjih dneh v kaki kolibi ali
v gostilniških izbah, v 17. stoletju pa je senč-
na igra tudi na sporedu potujočih igralskih
družin, ki jih prikazujejo kot dodatek k že
predvajani drami (Ljubljana, Gdansk, Bre-
men itd.).
Ce beremo, da so senčne podobe prikazo-
vali s spremstvom glasbe, kot je to bil običaj
pri pantomimi, ali da so predvajali spevo-
igro »u majhnem okviru-« (spevoigro s senč-
nimi podobami),^ velja to predvsem za 18.
stoletje. Senčne igre 17. stoletja so bile bolj
primitivne, verjetno brez govorne razlage ali
pa z najnujnejšimi pojasnili (prim. Goetheje-
vo pesem »Jahrmarktsfest zu Plunderswei-
lern«). Po takrat ustaljenih predpisih so morali
v 17. stol. vse igre uprizarjati podnevi, tako tu-
di senčne igre. Burgundski igralec Du Choy
npr. ni smel v Baslu (1695) svojih marionet-
nih senčnih iger predvajati ponoči.'
S tega vidika moramo presojati tudi v
Ljubljani prikazovane senčne igre. Za zgo-
dovino senčnih iger je ljubljanski vir eden
najvažnejših, saj z njimi pomaknemo datum
prvih znanih senčnih iger zunaj Italije kar
za petnajst let nazaj. Doislej je zgodovina gle-
dališča navajala, da so »visokonemški kome-
dijanti«, ki so pozimi 1683 prišli iz Rige v
Gdansk (Danzig), prosili, da bi smeli prika-
zovati s sabo prineseno »italijansko senco s
takšnimi lepimi figurami»,^" v Bremenu pa so
1688 »-saški visokonemški komedijanti« po
uprizoritvi drame »Doktor Faustus« ta »glav-
ni akcijon« ponovili še v senčni igri, »kar je
prav redko in zagotovo denarja dvojno vred-
no«-" V Švici pa je prva senčna igra zares iz-
pričana šele leta 1695 (Basel).'^
V Ljubljani je okoli 13. avgusta 1669 igra-
la neka nemška igralska družina, ki so ji sta-
novi za dedikacijsko komedijo »Stanovitna
Rozideja« (Die Standthafte Rosidea) v soglas-
ju S knezom Auerspergom, opatom stiškim in
Ferdinandom Ernstom Apfaltrerjem pokloni-
li dokaj visoko vsoto sto goldinarjev, kar
ustreza približno polletni plači takratnega pi-
sarja. Arhivski zapisek pove, da bodo prisot-
ni po predvajanem akcijonu mogli »v senčni
igri videti vsakovrstne redkosti« (in einem
Schatten allerhandt rariteten zu sehen sein
werden).
Igralci v Bremenu so leta 1688 svojo senčno
igro proglašali za »redko«, tudi v Ljubljani
opozarjajo na »redkosti«. Redki kronološki
podatki o senčni igri — 1669 Ljubljana, 1683
22,
Riga, Gdansk, 1688 Bremen, 1692 Frankfurt
ob Maini,'* 1695 Basel — potrjujejo, da senčna
igra v 17- stoletju še ni bila tako močno razšir-
jena kakor »kitajske slike« v 18. stoletju, ko
lahko npr. za Švico navedemo kar lepo vrsto
predstav in imen: Monticelli 1795, Marquis
1768—1778, Babel 1777, Gelmy 1769—1779,
Eberlin Juliana 1784, Chiarini 1785, Geisel-
brecht 1790 idr.; topografija teh predstav se
razteza od Turina do Provanse prek Švice
vse do Frankfurta in Hamburga.'^
Sprašujemo se, kdo so bili ti nemški kome-
dijanti, ki so prinesli takrat še redko senčno
igro v Ljubljano- Iz doslej znanih objav (Di-
mitz, Kidrič, Ludvik, Radič, Skerlj) se to
ne da niti slutiti. Novi viri, ki jih bom dru-
god znastveno dokumentiral, povedo, da od
leta 1666 pa vse do 1676 prihajajo v Ljublja-
no skupine bivših Innsbruških dvornih igral-
cev, ki so s smrtjo zadnjega vladajočega tirol-
skega nadvojvode Siegmunda Franza (24. 6.
1665) izgubile svojega delodajalca in mecena
pa se v nekaj ločinah razkropile po takratnih
avstrijskih deželah. Tako moramo družino, ki
je leta 1669 v Ljubljani prikazovala senčno
igro, identificirati z eno od skupin bivših Inns-
bruških dvornih komedijantov. S tem pa
smo nakazali zvezo z italijansko dramatiko in
z italijansko senčno igro. V času poslednjih
dveh vladajočih tirolskih nadvojvod, Ferdi-
nanda Karla (1646—1662) in Siegmunda
Franza (1662—1665), predvsem Ferdinanda
Karla, so na innsbruškem dvoru močno gojili
italijansko opero, nekateri člani komedijant-
ske družine pa so italijanske drame tudi pre-
vajali (npr. Cicogninija). Zveza Innsbrucka z
Italijo je geografsko naravna in kratka, do-
stop do italijanske dramatike je bil v Inns-
brucku neposreden. To neposredno zvezo je
krepila še tesnejša rodbinska zveza: mati
obeh nadvojvod je bila Claudia iz rodu Me-
dici.15
Tista saška igralska družina, ki je leta 1688
v Bremenu dajala »Doktorja Fausta« kot
»■glavni akcijon« in kot senčno igro, je skoraj
gotovo prišla tudi v Ljubljano, saj vemo, da
so »saški igralci« dne 23. januarja 1702 v
ljubljanski mestni hiši uprizorili igro »Faust«,
katere se je udeležil sam deželni glavar Eg-
genberg." Ce so od leta 1653 pa vse do leta
1702 v Ljubljano prihajale luteranske igral-
ske družine iz Nemčije, so bile posredi spet
družinske zveze. Rodbina knezov Eggenber-
gov, ki so od leta 1602 bili vsi po vrsti nekaj
let kranjski deželni glavarji, je bila družin-
sko povezana z mejnimi grofi brandenburški-
mi: Ana Marija Brandenburško-Hohenzol-
lernška vneta luteranka, je bila mati dežel-
nega glavarja Johanna Seifrieda in babica
Johanna Antona Josefa,*^ ki je gledal na ljub-
ljanskem rotovžu predstavo »saških komedi-
jantov«- Viri povedo samo, da je pri tej pred-
stavi prišlo do razgrajanja, molčijo pa o senč-
ni igri. Spričo konstantnosti repertoarja ta-
kratnih potujočih nemških igralcev bi lahko
sodili, da so takrat v Ljubljani dajali tudi ka-
ko senčno igro. Gotovo je po letu 1702 prišla
v Ljubljano ta ali ona marionetna družina, ki
je prikazovala tudi senčno igro. Toda to ni
več tako važno za zgodovino senčne igre, ker
je 18. stoletje bogato takih družin in skupin.
OPOMBE
1. Molierovo komedijo je uprizoril okoli 4. ju-
nija 1689 Andreas Elenson kot »poigro« (Nach-
spiel). — 2. Georg Jacob, Geschichte des Schait-
tentheaters im Morgen- und Abendland. Han-
nover 1925. — 3. Frankfurter Frag- und Anzei-
gungsnachrichten 27. IX. 1774. Njegove predstave
v Frankfurtu 1773 je vidal tudi Goethe. — 4:
Max Fehr, Die wandernden Theatertruppen in
der Schweiz. Einsiedeln 1949, str. 69 ss. — 5.
Meyers Konversations-Lexikon 1896, 5. Aufl. s.v.
Puppen- und Schattenspiele. — 6. Fehr 1. c. 69. —
7. Fehr 1. c. 168. — 8. Fehr 1. c. 70. —ft. Fehr 1. c.
91; 26 (predstave so se začenjale med 15. in 17.
uroi, lutkovne igre pa že prej). — 10. Johannes
Bolte, Das Danziger Theater ilm 16. und 17. Jh.,
1895, str. 129. — 11. Bolte 1. c. 282. — 12. Fehr 1.
C. 91; 95. — 13. Ljubljana, Arhiv Slovenije, Pro-
tokol deželnega zbora 25 (1666—1670), f. 489v (13.
VIII. 1669). — 14. Fehr 1. c. 105 in pod posamez- ,
nimi imeni (po abecednem redu). — 15. Podatke,
doslej še neznane, bom objavil v posebni raz-
pravi. — 16. V. Steska V. v IMK —XI (1901), str. 93.
— 17. Doslej še neznane podatke o Eggenbergih
in njihovih komedijantih bom objavil v posebni
razpravi v 3, letniku Acta neophilologica, Ljub-
ljana. — 18. Max Boehn, Puppenspiele. München
1929, str. 172. — Novejšo literaturo o senčnih
igrah (le theätre d'ombres., shadow play) gl. v
knjigi »Denis Bordat — Francis Boucrot: Les
theätres d'ombres. Histoire et techniques. Paris,
L'Arche 1956« (v Biblioteki Slovenske akademije
znanosti in umetnosti sign. 30760).
23