ZBIRKA SLOVENSKIH POVESTI

UREJA IVAN GRAFENAUER

I. ZVEZEK.

JOSIP OGRINEC:

VOJNIHIR

ALI POGANSTVO IN KRST.

Povest iz časov pokrščevanja Slovencev.

ZA TISK PRIREDIL IVAN GRAFENAUER.

::: LJUBLJANA 1913. :::

ZALOŽILA KATOLIŠKA BUKVARNA.

Tisk J. Krajec nasl. :: Novomesto.

■ □■aSKBHKSliaDaDSDBDEintSaKHDBBEHUEin

л a

“ VSE PRAVICE PRIDRŽANE. S

M F!

м b

Q JCCOC AAH

Uvod.

JOSIP OGRINEC, pisatelj »Vojnimira", se je rodil 5. aprila 1844.
kot sin premožnega kmeta pri „Medvedu“ v Podgorju pri Kamniku.
Iz kamniške frančiškanske šole je vstopil 1. 1856. v ljubljansko staro
gimnazijo. Po maturi (1864.) bi bil rad šel na Dunaj študirat za pro¬
fesorja, materi na uslugo pa je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Ko
pa je drugo leto izstopil, ker je videl, da za duhovnika ni poklican,
je moral iti, od matere, ki je doma hlače nosila, zavržen, na pravno
akademijo v Zagreb, kamor ga je iz usmiljenja brezplačno vzel neki
Hrvat. Ker ga je pa veselil le profesorski stan, je šel 1866. na Dunaj,
kjer je ostal štiri leta, zmeraj radi matere toliko kot brez podpore.
V teh letih si je pristradal bolezen in kal smrti — srčno hibo. Od
leta 1870. se je živil dve leti kot privatni učitelj in pisatelj v raznih
krajih, potem je učil kot suplent na novomeški gimnaziji, od 1. 1873.
pa v Vinkovcih na Hrvaškem. L. 1878. je napravil profesorski izpit
(v Budimpešti), o Novem letu 1879. je bil imenovan za profesorja,
a že 13. maja istega leta je umrl. —

Po pripravah v Alojzijevišču in v semenišču, je začel Ogrinec
na Dunaju svoje javno pisateljsko delovanje, ko je s Stritarjem začel
sodelovati pri Janežičevem Glasniku leta 1868. Pozneje je priobčeval
svoje spise, povesti, igre in prirodopisne črtice skoro v vseh tedanjih
časopisih in poleg tega..pri Mohorjevi družbi, Slovenski Matici in
Dramatičnem društvu. Najbolj znani njegovi spisi so povesti „Vojnimir“
(1871.), „Setev in žetev" (1875.) in igra „V Ljubljano jo.dajmo" (1869.),
najboljše literarno delo pa njegovi ..Obrazi iz narave" (1870.)

»Vojnimir" je Ogrinčeva prva daljša povest. Za snov si je
izbral zgodovino pokristjanjenja Slovencev. Kmalu po letu 568. so se
namreč Slovenci kot zavezniki Obrov, seveda še pogani, naselili v
sedanje naše kraje in poleg tega zasedli še vse Koroško in Štajersko,
del Tirolskega (do izvira Drave), Salzburškega (do izvira Mure), Nižjega
Avstrijskega (do Donave) in celo nekaj Zgornjega Avstrijskega. Središče
je bilo na Koroškem, blizu Gospe Svete. Zavezniki Obri so pa postali
kmalu nadležni sovražniki. Mimogrede jih je Samo (623.— 658.),
vrhovni vojvoda Čehov in Slovencev, užugal, nazadnje se jih pa

1*

Slovenci niso mogli sami ubraniti in vojvoda Borut je okoli 1.745.
poklical Bavarce na pomoč. Ti so jim pomagali, a Slovenci so morali zato
priznati vrhovno oblast Bavarcev in njihovih gospodarjev, frankovskih
kraljev. Vojvoda je moral dati Bavarcem kot poroka svoje zvestobe
poleg drugih imenitnih Slovencev tudi svojega sina Gorazda in nečaka
Hotimira, ki sta na Bavarskem postala kristjana. Ko je postal Gorazd
okoli leta 750. vojvoda Slovencev, je začel pospeševati krščanstvo tudi
med svojim ljudstvom; enako tudi Hotimir, ki mu je po njegovi smrti
(okoli 1. 753.) sledil na vojvodskem stolu. Tedaj je prišel med Slovence
škof Modest (okoli 1. 755.) in posvetil prvo cerkev na Slovenskem,
cerkev Marije Device pri Gospe Sveti na Koroškem (okoli leta 760.).
Poganski Slovenci pa so se uprli proti krščanskemu vojvodi, prvič po
Modestovi smrti (okoli 1. 765.), drugič okoli 1. 767., tretjič in najhujše
pa po smrti Hotimirovi (okoli 1. 769.), ko so za več let pregnali vse
krščanske duhovnike iz dežele. Po zmagi bavarskega vojvoda Tassila II.
nad poganskimi Slovenci (1. 772.), ko je Volkun postal slovenski vojvoda,
se je krščanstvo v nekaj desetletjih splošno razširilo med našim na¬
rodom, čeprav so se ohranili sledovi poganstva še dolgo, posebno
v bolj oddaljenih krajih.

Ta zgodovinska dejstva so splošni okvir, v katerega je pisatelj
vdelal sliko župana Ratibora in zgodbo njegove rodbine, ki se vsled
nenadnega napada Obrov razkropi, a se čez leta pokristjanjena srečno
zopet snide. „Vojnimir“ je bolj rodbinska povest kot pa kulturna slika.
Težki in globoki problemi, ki jih nudi ta doba slovenske zgodovine,
pokristjanjenje in boj za svobodo naroda, niso popolnoma izdelani,
ampak le površno označeni; istotako so značaji očrtani le v splošnih
obrisih. Simpatična snov pa, poljudni način pripovedovanja, preprosti
in neprisiljeni razvoj dejanja pa so vzrok priljubljenosti, ki si jo je
pridobila povest precej, ko je izšla v »Večernicah".

Vojnimir ali poganstvo in krst.

    

I. del. Poganstvo.

1. Ratibor, slovenski starešina.

žela je bila poteptana in oropana, stanovanja
človeška požgana in razrušena, ko so se Slovenci,
očetje naši, naselili preko današnjih slovenskih
pokrajin. Huni namreč, ljud divjega in grozo¬
vitega značaja, so poplavili nekaj let 1 ) popred
Evropo od vzhoda do zapada ter vračevaje se
pokončali napredek in dela človeških rok tudi
po tamošnjih krajih. Ali naši pradedi, miroljubni
in marljivi poljedelci, so si iznova postavili po¬

hištva, napravili si priročno orodje za kmetovanje ter jeli
v miru pa v potu svojega obraza vživati sad svojega truda.

Toda dnevi zlatega miru in blagostanja so bili Slo¬
vencem le kratki. Zavidljivi, sovražni in bojaželjni sosedje
so od vseh strani prežali nanje. Očetje naši so bili kmalu
primorani braniti svoje imenje in silo odbijati s silo.
In le njih hrabra pest jim je spet pripomogla, da so za¬
pored strahovali trojne sovražnike 2 ), ki so jih bili napadli;
četrti pak, Obri 3 ), strašni že po imenu, najkrvoločnejši in
številni, kakor listja in trave, ti so jih preplavili, da je
bila še tako junaška bramba Slovencev zastonj, da so se
morali vdati.

') Huni so vdrli v Evropo leta 375.; njihova država je razpadla
po Atilovi smrti (1. 453.) Nad sto let pozneje so se naselili Slovenci
po naših krajih (po 1. 568.). — Op. izd.

2 ) Pisatelj misli pač na Nemce, Rimce oziroma Furlane v Italiji
in Grke. Zgodovini to ne odgovarja povsem. — Op. izd.

3 ) Gl. Uvod.

6

Mnogo let so potlej naši predniki ječali pod težkim
jarmom teh grozovitih sovražnikov, ki so bili povsem enaki
poprejšnjim Hunom: že po vnanji podobi grdi in strašni,
po duhu pa sirovi in razdivjani. Zgodovinarji pripove¬
dujejo o njih, da je bil ta poganski ljud brez vere in
morda tudi brez človeških čutov. Živili so se o potepinstvu
in ropu. Podložnim Slovencem, ki so jim bili sužnji, jemali
so brez vesti katerikoli imetek, davili brez usmiljenja njih
žene, oskrunjevali hčere, metali otroke psom, odrasle in mla¬
deniče pa silili, da so drugod ropali in vojskovali se zanje.
Poleg teh in še drugih neštevilnih grozovitosti pak so tudi
na tisoč in tisoč slovenskih družin zarobili ter je s sabo
v vzhodne kraje odpeljali v mučno suženstvo. Naši pra¬
dedi, ki si tako dolgo niso mogli srda ohladiti nad temi
grozovitimi trinogi, imenovali so je primerno in pravično
„pesjanarje“ ali „.pesoglavce“ in dandanašnji še sprehaja
človeka groza, ko čuje ta priimka iz slovenske pravljice.

To je bila pač nemila usoda za ves slovenski narod,
bili so bridki dnevi in Bog ve, kdaj bi jih bil konec, pa —
naenkrat vstane mož poln navdušenosti za svobodo in
blagor svojih rojakov, mož slavnega spomina, Samo po
imenu. Le-ta je hodil od kraja do kraja med Slovani,
tolažil je, prigovarjal jim poguma in skrivaj jim razodeval
svoj naklep, da naj bi vsi skupoma planili nad le-te ta¬
tarske vrage. In res, njegova blaga misel je bila vsem
tako všeč, da so se nemudoma zložili v tisti vzajemni
namen. V kratkem pripravljeni na boj, so zavihteli zviškoma
meče nad Obre ter jih užugali. Nekaj so jih potolkli, ostale
pak polirali iz slovanskih dežel v njih vzhodne kraje, v
azijatske pustinje. 1 )

Po tej slavni zmagi jim pesoglavni ljud dolgo časa ni
sile prizadeval. Zakaj, četudi se je za časa Samu kralju
sledečih knezov spet kdaj pritepel, strahovale so ga zdru¬
žene moči vselej zlahka in hitro. In tako si Slovenci iznova
oddahnejo, popravijo razdrta pohištva, poteko s plugom
na polje, skratka, povrne se jim nekdanja srečnejša doba.

Za teh časov je kneževal Borut, slovenski vojvoda.
On sam je bival na Koroškem, svoje poročnike, starešine
in župane, da dele pravico pritoževalcem, da čuvajo nad
varstvom slovenskih mej in da so mu o sleherni količkaj
nevarni zgodi vsak s svojo zadrugo kar najhitreje na pomoč,
— take može pak je imel po različnih krajih razdeljene.

*) Obri so ostali še zmeraj v ogrskih ravninah. — Op. izd.

7

Eden izmed znamenitejših tistih starešin je bil Ratibor.
Naselil se je bil na kranjskem Gorenjskem, ne daleč od
savskih bregov, vrhu prijaznega holmca, kateremu je gosto
smrečje obrobljalo severno stran, krotek potoček pak omival
južno vznožje. Na planem površju mu je stalo mično selce,
majhen gradič, Predoslje po imenu. Razgled ž njega
je bil daljen in krasen: na zgornjo plat sinje gorovje mo¬
gočnega Grintovca, na spodnjo peščeni posavski prod, po
katerem se je valila peneča reka, in potlej prostrane poljane
preko južno-zapadne ravnine.

V ondašnjih pomirjenih časih, ko se tudi naša povest
začenja, je živel Ratibor kaj zadovoljno in prijetno tam
gori. Pod lastnim ostrešjem, v prelepem domu na Pre¬
dosljah, se mu je razcvitala ravno najjasnejša družinska sreča.
Mlada žena Radoslava in dva ljubeznjiva otročiča, sinek
Voj ni m ir in nekaj mlajša hčerka Zorina, njemu na
strani, to mu je bilo vse in pravo veselje na švetu. V
krogu le-te svoje male družine ni nikoli ničesar pogrešal,
pri njej mu je bil najkrajši čas, pri njej je bival skoraj
neprenehoma in najraje, ob njej so se mu prihodnji dnevi
kar najprijazneje smehljali.

Prav tako vedra zadovoljnost mu je tudi sijala z obraza,
kadar se je ozrl s Predoselj doli v ravnino. Tam doli so
stanovali kmetje v veliko vaseh po rodovitnih poljanah,
marljivo obdelovali polje pa odrejali si čede ter mirno vživali
sad svojega truda in prizadevanja. Te, podložne svoje,
ki so ga ljubili kakor očeta in on nje kakor svoje otroke,
obiskal je prav pogostoma pa prijazno moževal ž njimi;
vesel je bil njihovega blagostanja, obilnega pridelka in
čedne prireje, žalosten pa, če se je kaka nezgoda kateremu
pripetila. To se ve, da sta mu taka priljudnost in tolika
skrb za srečo in blagor njemu izročene zadruge priklonili
splošno vdanost, da so ga vsi vprek iz vsega srca ljubili,
spoštovali in posebno radi spoznavali za svojega starešino
in gospodarja.

Vse to je storilo, da je Ratibor najraje ostajal pri
svojih ljubih doma in njemu poverjeni zadrugi pred očmi.
Le če je sovražna nevarnost kdaj zažugala od kod, —
pesjanarji so namreč tudi še za njegovih časov prežali iz
svojih daljnjih zakotij in zdaj tu, zdaj tam ropajoč in po¬
žigajoč prihrumeli v katero slovensko vas, — takrat je
brž za en dan ali dva pohitel h knezu Borutu na Koroško,
sporočat mu, kaj se godi, in posvetovat se ž njim, kaj

8

v naglici početi. Kot starešina namreč je bil on tudi
vojvoda v vojnih časih.

Odkar je bil tako starešina na Predosljah, mu še no¬
bena oblačica znatno ni skalila vedrega obzorja njegove
pozemske sreče in nikakšna grenkobna težava, ki tako
pogostoma spremljavajo človeka na tem pozemskem po¬
potovanju, ni še vsekala čutljivih ran njegovemu srcu.
Le sem ter tje, če so sovražniki, zlasti tisti Obri, zagrozili
na slovenskih mejah, pomračil se mu je hipoma resni obraz
in ozrl se je precej nemiren v negotovo prihodnost, kakor
kmetič v sivi oblak, ko se nad rumeno strn drevi in daljen
grom izza juga žuga nevihto. V takih prilikah se ga je
tudi bojazljiva Radoslava strahoma oklepala in prav tes¬
nega srca tožila mu svojo pravično skrb za mala, nedolžna
otročiča. On pak je vselej tako in tako skušal tolažiti jo
in prigovarjati jej poguma, češ, da se pred nedavnim skoraj
dodobrega potolčenih Obrov posihmal ni treba tolikanj bati;
četudi bi se zdaj, ko vlada mogočni slovenski knez Borut,
drznili trumoma privreti v njegove dežele, bi jih že spo¬
toma poklestili združeni kmetje, katere bi neustrašeni
starešine, kakor on sam, vodili proti njim; saj so vsakčas
pripravljeni, da junaško branijo sebe, imetje in blagostanje
svoje in svojih starešin. Poleg tega jo tolaži tudi s
tem, da imajo Slovenci — tačas so bili večidel še pogani
in malikovalci — zlasti na kranjskem Gorenjskem mo¬
gočne bogove, ki jih varujejo sovražnikov: proti zapadu
boga Triglava, ki jih zaslanja, proti severu boga Velesa,
ki čuva njih cede, proti jugu pak boginjo Morano, ki bo
pomagala moriti hude protivnike.

Tako je dobri mož le človeški sreči in namišljenim
malikom zaupaval usodo svojo in svojih izročencev. Ali
opolzla in nestanovitna, kakor malokatera druga reč, je
pozemska sreča človekova in pomilovanja vreden je tisti,
ki se, dokler je srečen, ne uči, kaj se pravi trpeti; dvakrat
ubog, komur ni dano, da bi ob času bridkih skušenj za¬
jemal dušni mir in tolažbo iz preblaženega studenca, kateri
je edino le prava, živa in sveta vera.

2. Slovo.

Prijazen pomladni popoldan je bil, solnce se je že
nagibalo za gore. Mil zrak je privabil srečno družino s
Predoselj venkaj na prosto. Nekaj korakov pod gradičem
pod košato lipo na klopici sedi starešina Ratibor, njemu

9

na levi žena Radoslava, v naročji nežno Zorinico, pred
njima na stezi pa triletni Vojnimirček, ukvarjaje se, kako
bi iz kamenčkov hišico naredil in prenaredil.

Prav mikalo je gledati tu dol, kako križem po polju
veseli kmetiči sejejo, orjejo in z branami zavlačujejo brazde,
pa poslušati, kako čednikom rog trobi na paši, kako pa¬
stirjem piščalke piskajo in kako pastirice sladke pastirske
prepevajo. Ratibor je ravno blagroval srečne kmetiške
ljudi, ki se pač res v potu svojega obraza trudijo za svoj
vsakdanji kruh, pa so vendar zmeraj tako veseli in zado¬
voljni. Voščil jim je, posebno svoji zadrugi, naj bi le v ne¬
prestanem miru in pokoju srečno uživala sad svojih žuljev.
Kar prisopiha v tistem trenutju popoten človek po bregu na¬
vzgor, in predno se še dobro oddahne, praša zelo zbegan:

„Zdravi, — Vi ste starešina Ratibor ?“

»Da, jaz," potrdi starešina in koj nekako vznemirjen
s klopi vstane. Tujčev obraz mu nič dobrega ne obeta.

»Tedaj,“ nadaljuje prišlec, »blagovolite poslušati, kaj
Vam naš starešina iz spodnjega kraja po meni poroča:
Obri, tisti pesoglavni ljudje, so spet na poti proti nam.
Toliko kot še nikoli: vse črno in tema, pravijo, da jih je.
Se tri dni so od tod: ropajo, žgo in more in — oj saj veste,
tisti pesjanarji! Dajte, prosi Vas ob enem, kakor hitro
mogoče spraviti rojake na noge in v orožje; in tudi na¬
šemu knezu izporočite nevarnost, ki žuga. Do tačas jih
bomo mi doli jezili in ovirali, da Vas nepripravljenih ne
prehite. To je. Sila je velika, čas skrajen, — Vaš sluga,
častiti starešina!“

»Hvala ti za ročno izporočilo, prijatelj!“ odgovori
Ratibor. »Povej, kadar prideš domu, svojemu starešini,
da bomo pripravljeni,, kakor veleva. Poprej pa še z mano
pojdi, da se pod mojo streho okrepčaš, — da Radegosta*)
ne žalimo." Rekši poda desnico Radoslavi, ki je vsa tre¬
petala, prime Vojnimirčka za roko, ki se je, boječ se menda
tujega človeka, stiskal k očetu, in vsi skupaj hite v grad.

Kmalu potem je starešina že napravljen za odhod.
Hlapec Trelec pripelje osedlanega belca iz hleva na dvor.
Ratibor, z dolgim mečem na strani, stopi iz veže in se
mu približa. Radoslava prihiti za njim ter se ga oklene.
»Kaj bo, kaj bo, ljubi moj? Glej, tolika nevarnost, pa nas
ti zapuščaš; mene in mala-le, lej!" toži in zdiha, in solze

*) Tako so stari, poganski Slovani imenovali boga gostoljubnosti.

Op. pis.

10

ji zarose v očeh. Sinek, ki je tudi pritekel za materjo,
prime se njegovega kolena in prosi: »Atek, atek, kam —
kam pa pojdete?" In na vso moč, kakor bi ga hotel in
mogel prisiliti, da ostane, oklepa male ročice očetu okoli
noge. Obenem hčerka materi v naročju zajoka, kakor da
je tudi njej hudo, da se ljubi atek poslavlja.

Ta očitna in tako splošna žalost ob nenadni ločitvi
seveda tudi moža globoko gine v srce. Ali iskren in na¬
tančen, kakor je bil v izpolnovanju svojih dolžnosti, ne
omahuje le za trenotek ne. »Predraga moja Radoslava!"
pravi ji in jo ljubo objame okoli vratu, »nerad, povedati
ti ne morem, kako nerad se ločim od tebe in teh dveh
malih-le, pa ko bi bilo tudi le samo za eno uro; a vendar
se ločim. Le premisli: sreča cele zadruge je meni izročena;
knezu Borutu in vsem dobrim bogovom sem odgovoren
za njo. Ko ne bi nemudoma hitel tega naznanit mu in
iskat pomoči od njega, glej, koliko gorja bi utegnil za¬
kriviti vsemu narodu! Zatorej, jaz pojaham -— moram!
Zato pa ti, moja preljuba, nikar več ne tuguj, nikar se
ne vdajaj le premučnim skrbem! Obri so od tod še cele
tri dni in branili jim bodo naprej. Jaz pak imam urno-
nogega konjiča, da poteče kot blisk. Če popred ne, po-
jutranjem otovre, predno bo solnce zahajalo, se gotovo
spet objamemo srečni in zdravi. In potlej — ni se bati
sovražnikov! Moja desna bo zaslanjala vas vse. Do tačas pa“
— obrne se proti hlapcu — »varuj ti Trelec dom in moje
tu-le; jaz sam čem kar spotoma zdaj-le naročiti ljudem, naj
še nocoj to noč zgrabijo za orožje, naj po hribih zapalijo
kresove, da takoj vsa dežela izve, da gredo pesjanarji."

Ratibor objame in poljubi ženo, poljubi hčerko in na
srce pritisne sinčka, ki se mu iznova kar z obema ročicama
obesi okoli vratu; potlej naglo zasede konja, ki je že ves
nestrpen kopital v pesku. Še zadnjikrat ji stisne roko, pa
zdirja z besedami: »Zdrava Radoslava, zdrava ljuba otročiča,
kmalu se spet vidimo!" po bregu navzdol.

»Srečen — zdrav tudi ti, ljubi!" kliče zapuščena za
odišlim in tiho zaihti. Vojnimirček, videvši svetle solze na
materinih licih, zavije se ji v krilo in tudi zajoče. Radoslavi
pa še nikdar tako tesno, tako milo ni bilo pri srcu. Dolgo
dolgo gleda s tistega mesta za ljubljenim možem, pa kar
zdi se ji, kakor da ga poslednjikrat vidi, da se je za vselej
poslovila od njega!

Vsa uničena se napoti z otrokoma v grad. Pred vrati
še v kratki molitvici priporoči popotnega moža, sebe in

11

mala otročiča Svarogu in Vesni*), kamenenima malikoma,
vštric podbojev stoječima pred vhodom.

Že prvi večer in posebno noč ji je strašno dolga. Pač
skuša, da bi nekoliko zaspala, ali spanec nocoj ne mara zanjo.
Šele proti jutru v polspanju malo zadremlje, pa človeški
hrup od nekod jo hipoma zdrami, da vsa prestrašena plaho
plane pokonci in zviškoma prostre roke preko detet, mirno
spečih v zibelkah. Mislila je, da je to že sovražnikov roj,
pred katerim hoče braniti ta dva ljubljenčka svoja.

Zjutraj ji Trelec razloži, od kod je tisti ponočni hrup
prihajal in kaj pomenja. Kmetje preko poljan, katerim je
bil Ratibor res že spotoma naznanil, da se hočejo pesjanarji
pritepsti, so se namreč mahoma oborožili, zbrali vtrume
in celo noč na nogah kričali in grozili, kako da jih hočejo
sprejeti. To dokaj utolaži zbegano Radoslavo.

Podnevi si otožna in žalostna nikamor ne upa izpod
strehe, ampak ves čas prebije le pri otročičih v gradu,
pogovarjaje se z Vojnimirčkom o ljubem atku, ki že jutri,
kakor je bil zagotovil, spet pride. Še nemirneje prečuje
prihodnjo noč. Drugi dopoldan, ko še zmeraj ni bilo moža,
kar nič več strpeti ne more. V enomer hodi k oknu po¬
gledovat na zgornjo stran, s katere se mora Ratibor, zdi se
ji, zdaj zdaj prikazati. Pa tudi popoldne se solnce že jame
nagibati, in njene prevroče želje se le še nočejo vresničiti.

Kaj če? To trdno verjame, da se ga je vsak čas na¬
dejati. Ali ne bi bil srčno vesel, ko bi mu ona s svojima
in njegovima ljubljenčkoma stopila nekoliko korakov naproti ?
Zakaj mu ne bi privoščila te sreče? Popoldan je prijeten,
da vabi pod milo nebo, nevarnosti še ni najmanjše od
nikoder zaznati; vsa zadruga stoji oborožena na straži:
zakaj bi potlej ne ustregla svojim prisrčnim željam? —
In lepa pa mlada, štiriindvajsetletna žena se obleče v zalo
krilo, opravi prav mično triletnega sinka, obesi mu zlato
verižico z očetovo in materino podobo na svetinjah okoli
vratu, zavije nežno hčerko v pisan povoj, izroči jo dekli
Viti v naročje, pa gre iz grada ž njo, sama peljaje Vojni-
mirčka za roko počasi po bregu navzdol.

Grede sama pri sebi vesela premišljuje, kako bo lju¬
bemu možu, ko pride in že spotoma sreča svoje predrage,
srce zgolj od radosti igralo, posebno še zato, ker bo videl,
da tudi po prazničnejši obleki slave njegove povrnitve dan.

*) Božanstvi poganskih Slovanov. Svarog, najvišji bog, oblastnik
nebes; Vesna, boginja ljubezni in rodovitnosti. — Op. pis.

12

Blizu vznožja počijejo na klopici, nad katero je z
enega kraja debel, votel kostanj razprostiral košato vejevje,
z drugega pa studenček izviral. Odtod je bil najprostranejši
razgled preko gorenjske strani; torej bi se tu Ratibor od
daleč že mogel opaziti, ko bi prihajal domu.

Zenski sta večidel le molče sedeli na mestu, in zlasti
Radoslava je imela oči le za kraj, s katerega je vsak tre-
notek tako željno pričakovala edine tolažbe trpečemu srcu.

Solnce je zdaj le samo še nekoliko komolcev stalo
nad sivimi vrhovi gora, pa — Ratibora še nikjer! To, kje
da se ljubi mož tako dolgo dolgo mudi, jame ženo zmeraj
bolj in bolj skrbeti in vznemirjati. Oči in misli le zanj,
gleda kar neprenehoma le gor in gor pred seboj in časih
zdihne v svoji notranji bolesti prav iz globočine srca. Tako
pozabi okoli sebe vsega, tudi nedolžnega sinčka, ki se je
bil med tem, sama ni vedela kdaj, izmuznil s klopice pa
oddaljil do potoka, ki je majhen lučaj od tod šumljal po
grapi naprej.

Isker odsev iz plitve mlakužice, v kateri se je ravno
zahajajoče solnce tako žarno svetlikalo, privabil je ne¬
skrbnega dečka, da je potekel tjakaj. Nekaj časa se čudi
svojemu zalemu, z rumenimi lasci obrobljenemu obrazku,
ki ga mu je vodeno zrcalo tako živo kazalo, potem začne
kamenčke pobirati in metati v vodico pa ploskati z ročicami,
videvši, kako biserno se naslapljene kapljice razkrapljajo.
In ženski, četudi sta ga bili zdaj morebiti videli tam doli,
čemu bi mu hoteli kratiti nedolžno razveseljevanje? Saj se
je tam in tako že večkrat in vselej brez škode igral.

V tistem hipu pak nastane neznan vriše prav v obližju
nekje. Radoslava se zgane na vsem životu: ozre se za
Vojnimirčkom. Kaj vidi! O groza, groza, gorje! Tropa
ostudnih ljudi dere iz smrečje goščave pa naravnost nad
— osamljenega! „Mama, mama!" ta mili klic iz ust ne¬
dolžnega otročička jo bridkeje od noža vreže v srce.
„Pesjanarji! jojmene, joj mojega Vojnimirčka!“ zaupije,
plane pokonci pa — kaj pač ljubeča mati ne stori v skrajni
nevarnosti svojega deteta? — zviškoma plane, le rešit, le
rešit ga! Ali predno ga pogumna mati dohiti, je ubožec
že roparjem v pesteh. Srdita kakor levinja, kadar se ji
mladi ugrabijo, vrže se nanje, toda zastonj! Zastonj viče
in kliče po mami deček pesjanarjem v krempljih in steza
ročice proti njej; zastonj prenesrečna mati skuša, da bi
ga iztrgala! Neusmiljen divjak jo udari preko glave, da
se takoj omedlela sesede na tla. Zraven privrela drhal

13

pesjanarjev tira nesrečni žrtvi, mater in sina, v hosto, ostali
pak se v divji tropi zdreve navkreber proti Predosljam in
že po poti pobijejo in pomandrajo pestunjo Vito, ki je
hitela onima dvema pomagat.

Obri so že do čistega oropali starešinovo selo in spet
zbežali v zakotje, ko so bili poljanci na znamenje klepetca,
ki ga je Trelec gonil, pritekli semkaj-le, odkoder so se
najmanj nadejali sovražnega napada. Na bojišču najdejo
Vito napol mrtvo, hlapca Trelca pa pred grajskimi vrati
v mlaki krvi z razbito glavo — mrtvega!

Radi bi se bili maščevali, strašno maščevali, pa kako?
Uspo se pač iskat vragov povsod po smrečju okoli, toda
o Obrili ni duha ne sluha več. Kakor gromonosen oblak,
ki nenadoma razspe točo na polje in stre strnino, potem
pak ga vihar naglo naprej zdrevi, prihrumela je bila pes-
janarska drhal in se tudi spet potepla.

3. Starešinova žalost in sodba.

Kdo bi popisal obup, ki se je starešine Ratibora po¬
lastil, ko je drugi dan zjutraj zarana prijezdil domu in
poizvedel, kako neizmerna nesreča je njegove preljube in
njega zadela! Trelec, ki je brez dvoma pogumno branil
grad, je mrtev. Ali kje je ljubljena žena, kje dragi sinček?
Kaj pač se je tema zgodilo? Pregrozna misel, da sta siro-
vosti poživinjenega' ljuda izročena, mu skoraj huje trga srce,
kakor, ko bi ju mrtva videl pred seboj. Od bridke žalosti
in divjega obupa kar rjove in ne ve, kaj početi. Ne ve,
ali bi hitel pesjanarjev iskat in vsaj maščevat se nad njimi;
ali bi še sam sebi porinil meč v prsi, češ, saj svojih pre¬
dragih tako nič več zdravih ne doseže: brez njiju pa se
mu zdi bolje, da 'umrje, kakor da živi. Še v mislih na
bogove ne nahaja več nobene tolažbe, ker je škoro po¬
polnem prepričan, da so zdaj pač besi in vsi zli bogovi
s Črnimbogom vred zadobili moč nad dobre bogove, da
toraj le oni pošiljajo toliko gorja čezenj ter da se zato
posihmal nič dobrega ni nadejati.

Šele, ko Vita neprestano ihteča in vsa še omahujoča
pride predenj, z malo Zorinico v naročju, se Ratibor toliko
utolaži, da more zbranega duha poslušati njeno pripoved.
In ko mu pove, kar je nam že znano, nadaljuje: „Jaz pak
videvša, kako se mati zaganja v roparje, skrijem brž de¬
klico v votlino kostanjevega debla, pa stečem tudi pomagat.

14

Toda pesjanarska drhal me tekoma že pobije, da takoj na
tleh omedlim. Kaj se je potlej godilo, ne vem. Čez delj
me prihiteli poljanci zdramijo in mi pomagajo na noge.
Kakor v sanjah sem jih popraševala po materi, po Vojni-
mirčku in Zorini, pa nihče mi ni mogel povedati, kje da so.
Kar mi pride na misel, kam sem bila sama* položila Zo-
rinico. In prišedši tja, najdem jo zdravo. Tako mirno in
ljubo je spančkala tam notri, oh! — pa sirotica, ta ubožica
nedolžna, zdaj kar nič še ne ve, kaj — kaj se je zgodilo!“

Pri teh besedah jo poljubi, in deklica zažene krotek
glasek pa se ljubo nasmehlja, pač, ker je menda po obrazu
spoznala očeta, ki se je ginjen oziral na njo, na ljubljeno
hčerko, ki mu je izmed njegovih najljubših edina še ostala.
Ta mili pogled je bil tešilno hladilo za krvavečo rano v
njegovem srcu, da, še več: misel in skrb za hčerko,~ki jo
tolikanj ljubi, ga zdrami iz mrtvoudnega obupa. Če že
zavoljo samega sebe ne, živeti mora zaradi osirotele hčere
in — morda tudi žena in sin še nista za zmeraj izgubljena!

Zdaj množica poljancev, večidel stari, sivi možje,
obspo starešino, hoteč izraziti mu svoje sočutje. Neki
častitljiv starček stopi iz vrste pred njega pa pravi: »Ver¬
jemite starešina, ki Vas vsi ljubimo, kako da nam je žal,
da ste — in pa ravno Vi, tolikanj nesrečni! Radi bi bili
branili Vaš dom, in gotovo ga tudi ubranili vsake nesreče,
ko bi bili vedeli, da se te besje pošasti pritepo. Pa še
najmenj smo se jih od te, zgornje strani, nadejali. Pa brez
upa še ni. Jaz pravim, da naša mladina, ki vsa srdita sledi
pesjanarjem za petami, še dohiti sovražnike in Vam otme
ženo in pa sina. Samo, kar nas je starih tu okoli, smo
ostali doma, pa — le recite, kadar porečete: pripravljeni
smo zmeraj, kri in življenje dati za Vas!“

»Kri in življenje!“ ponavlja množica in eden zaupije:
»Le peljite nas, kdor-le more, pojde z Vami za njimi!“

Rojakov tako vdana ljubezen in živo navdušenje za
srečo in blagor svojega starešine kakor domovine Ratibora
še bolj utolaži. Obup, ki ga je ravnokar še hotel zadušiti,
se mu izpremeni v vroče želje, da bi še in še živel. Ves
povzdignjen stopi sredi med množico, pa pravi: »Ginilo
me je zares do dna srca, da tako resnično in globoko
čutite z mano in me obžalujete; pa ravno tako sem vaše
neustrašene srčnosti vesel. Da, pojdemo, pojdemo, in krvavo
se moramo maščevati nad vragi, ki nam žene in otroke
po nedolžnem trgajo iz rok! Borut sam, naš mogočni knez,
od katerega ravno prihajam, zbira silno vojsko zoper nje;

15

zraven pa tudi še naše sosede na zapadu, Bavarce, poživlja
na pomoč: da vsi skupoma in za vselej stremo do zadnjega
kolena ta besji, pesjanarski zarod, da nam nikoli več ne
bo prizadeval nadlege! — Potlej pak imamo še druge
sovražnike med seboj, pa prav v deželi. Vedite: to so tisti
ljudje, ki, ne-vem, od kdaj in od kod, prihajajo med nas,
pa zaničujejo in zasmehujejo naše stare in mogočne bogove,
ki so jih naši očetje od nekdaj spoznavali in častili, in ki
so jim zato tudi radi pomagali, da so bili srečnejši, kakor
pa zdaj mi. Taki ljudje, nam za nesrečo, pripovedujejo o
tujem, nekakovem kristjanskem Bogu, pa skušajo, kako bi
nam z vero vanj izpodrinili starodavno vero v bogove, ki
so edini, mili, dobri in pa mogočni. In ker jim nekateri
verjamejo in se svojim starim bogovom grdo izneverjajo,
zato, glejte, se le-ti posihmal -tolikrat srde in togote nad
nami, prav zato nam ne privoščijo več svoje varne roke,
da hudi sovražniki tako rušijo naše blagostanje. In pomnite
me: dokler s poprejšnjo vernostjo in češčenjem ne utola-
žimo in ne ublažimo svojih starih, razžaljenih bogov, ne
bo nam stisk in nadlog ne konca ne kraja!"

Množica vsa zavzeta strmi v Ratibora tako govorečega;
nihče si ne upa, da bi le besedico ugovarjal.

»Ali pred vsem nam velja," nadaljuje starešina, „da
zatremo onega prvega sovražnika; potlej pak nam mora
biti na mari, da si tudi te spravimo s poti. — Zdaj pa,
pojdite vsak na svoj dom. Kar vas je starejših in one¬
moglih, ostanite v svojih domačijah pri družinah; kdor pa
le more vihteti meč ali kij in se nekaj časa da pogrešati
doma, ta, recite in naročite, naj se nemudoma oboroži in
pripravi, da kar najprej mogoče odrinemo. Obrov je neki
neznano veliko in gorje, ko bi morali celo pridrlo drhal
šele iz svoje srede izganjati!"

Ratibor še tisti dan poskrbi vse svoje družinske in
domačijske zadeve na Predosljah. Hčerko Zorino, izročeno
in priporočeno dozdanjim zanesljivim rokam, pošlje za čas
vojevanja v varno zavetje, na knežev dvor na Koroško,
kamor bi bil sicer tudi ženo in sina poslal. Potlej pa na
čelu svoje bojevite zadruge hiti proti Obrom. Zapuščaje
prijazno selce Predoslje, kjer je dozdaj užil tolikanj tihe
sječe in sladkega veselja, dela se mu prav milo pri srcu.
Če morebiti popred še nikoli, takrat se je prav živo do¬
mišljal, kako nestanovitna pač je človeku pozemska sreča!

16

4. Nenadni poročnik.

Precej dolgo in krvavo so se Slovenci potem bojevali
z Obri, ki so bili sosebno njim toliko časa zakleti sovraž¬
niki in huda „šiba božja", s katero je Bog otovre opo¬
minjal in k sebi vabil tudi še druge po temi poganstva
blodeče narode. Ali po slavni zmagi sta potlej Ratiboru
zlasti dve reči kalili veselje, da se ni nič kaj potolažen
oziral v prihodnost. Prvič se mu ni izpolnila najsrčnejša
želja, da bi bil namreč našel svojo ženo in sina, ali vsaj
kaj poizvedel o njuni žalostni usodi; drugič pa se je ne¬
dolgo potem tudi le predobro prepričal, da Slovenci kljub
tisti zmagi posihmal vendar niso več sami svoji gospodarji
na svojih tleh, marveč kolikor toliko in zmeraj bolj in bolj
odvisni pa podložni nemškim Bavarcem, ki so jim bili v
vojski na pomoč zoper sovražnike. Ko nekaj let pozneje
še Borut umrje, in mu sin Gorazd*) sledi na prestolu
slovenskega kneza, jeli so Slovenci sosebno bridko čutiti
tuje nadzorovanje svojih zadev. Gorazd namreč, na nemškem
dvoru bavarskega kneza Tassila zrejen in v krščanstvu
poučen, navzel se je bil tam od svojih gojiteljev tudi
tujega neslovanskega duha ter le vse premalo zaupajoč v
svoje narodne moči preveč se vdajal Tassilu, ki ni imel
pravega spoštovanja do pravic slovenskega naroda, kakor
vemo, da ga Nemci tudi pred njim in za njim niso imeli,
pa žalibog — da ga še dandanašnji nič kaj ne kažejo!
Da je tedaj Gorazd tako nevredno ravnal, to je starešino
Ratibora tolikanj huje bolelo, ker je bil po krvi in duhu
prav slovenski mož, ves vnet za srečo in blagor svojih
rojakov. Ko so nastopili spet mirni časi, vzame zatorej z
nevšečnega mu kneževega dvora svojo hčer Zorino nazaj
k sebi na svoj dom, na Predoslje.

Toda kako ljubo, prijazno in veselo mu je bilo živ¬
ljenje tu gori pred tistim strašnim dogodkom, kako vse
drugače, kako milo in tesno pri srcu pa zdaj! Njegovo
nekdanjo tiho družinsko srečo mu je divji sovražni vihar
neusmiljeno razdejal; njegova preljuba dva, ženo in sina
so tisti tako burni in hudourni časi pač za vse žive dni
prikrili njegovim očem, kako bi si mogel drugače misliti le?
In njegov edini pravi prijatelj, ki ga je dotistihmal poznal,
knez Borut, se je preselil v večnost. Le ljubljena hči mu je za
sladek  spomin na poprejšnje blažene dni še ostala, da zdaj,

*) Glej »Uvod". — Op. izd.

17

ko je nekoliko odrasla in se ji je tudi že pamet kolikor toliko
razvila, vedri otožno lice tako bridko skušanemu očetu.

Tudi cela zadruga je še zmeraj tako vdano ljubila
svojega starešino, nasprotno pak se Ratibor sam odslej ni
nič več s tolikim zaupanjem oziral nanjo kakor nekdaj.
Nemci namreč, tačas že do malega pokrščeni, so si jeli prav
resno prizadevati, da bi posihmal razširili sveto krščansko
vero tudi med večidel še poganskimi Slovenci, ki so bili
pod njihovo vrhovno oblastjo. Že tedanji trud krščanskih
oznanjevalcev iz Nemčije bi bil pri krotkih, poljedelskih
Slovencih brez dvoma prinesel obilnega sadu, ko bi jim
bili prvič tisti verski poslanci v popolno razumljivem, slo¬
venskem jeziku oznanjevali krščanskega Boga in ko bi
jim drugič ne bili nemški oblastniki s svojim očitnim so¬
vraštvom do slovenskega naroda prizadevali mnogo ovir
in spotakljivega napotja. Tako pak se je najsvetejše blago
iz neprijateljskih rok Slovencem podajalo, in četudi so se
posamezni iz prostega naroda pomalem uklanjali pod sladki
jarem zveličavne vere, župani in starešine njegovi so se
ga na vso moč branili ter hudo črtili tuje poročevalce
krščanstva, češ, da se iz dežele, iz katere se slovenski
rojaki le zaničljivo tlačijo in pa zatirajo, pač nič dobrega
in blagega ni nadejati ter da jih ti s prilizljivim pripo¬
vedovanjem o Kristusu vpregajo le v ojnice nemškega pod¬
jarmljenja in gospostva, ki jih pošilja k njim.

Toda močna je luč krščanstva in kraj, kamor enkrat
posije, ne otemni potem nikdar več. Ratibor in njegovi
vrstniki so srdito in strahoma morali priča biti, kako število
kristjanov dan na dan bolj narašča. Pač so se mu protivili in
mu kljubovali, kar so le mogli, pa brez izdatnega uspeha.

Nekega dne, ko je bil Ratibor ravno prehodil okraj
svoje zadruge, opominjevaje ljudi in groze se jim, koliko
stisk in rev da sami sebi nakopavajo na glavo, ko zapu¬
ščajo svoje stare bogove in sprejemajo vero v krščanskega
Boga od zatirateljev svojih, — je našel vrnivši se domu,
tujega gosta na Predosljah. Ta mu po kratkem razgovoru
pove, da je tudi on slovenski starešina doli v spodnjih
krajih ter da danes obiskuje njega zato, da se posvetuje
ž njim, kaj je početi in kako najbolje ravnati, da se narod
otme pogubne nevarnosti, katera mu dan na dan huje
žuga po tistih ljudeh, ki, prihajajoči iz nemških dežela,
oznanjujejo krščanstvo.

Lehko si mislimo, kako vesel je bil naš Ratibor teh
besedi. Zdelo se mu je, da je v tem gostu nenadoma

Vojnimir. 2

18

naletel na znanca in prijatelja, kakršnega si je že davno
tako srčno želel, kakor ga je pogrešal. V daljnjem po¬
menkovanju si potlej res zatrdno prisežeta, da hočeta tistim
krivim prerokom, kakršne sta si mislila poročevalce svete
vere, valiti toliko ovir na pot, kolikor le bosta mogla, ter,
ako bi zlepa ne dosegla svojega namena, da se jih hočeta
braniti tudi zgrda. Ravno tako se tudi zavežeta, da prido¬
bita, kolikor se le da, še drugih prijateljev za svoje naklepe.

Ker je bil ta nenadni prijatelj Ratiboru že tako po¬
polnoma po misli in srcu, želel ga je še osebno natančneje
poznati. In ta, Svitelj po imenn, izporoči mu tedaj drage
volje poglavitne črtice iz svojega življenja, ki so mu posebno
globoko segale v srce, ker je izvedel iz njegove pripovesti
tudi nekaj o usodi svojih dragih dveh, žene in sina.

„Moj rojstni kraj, 11  pričel je Svitelj pripovedovati,
„je lepa Savinjska dolina. Moj oče so bili župan in vsa
soseska jih je rada imela in spoštovala, ker so bili pošten
in pravičen mož. Po njih smrti smo trije bratje vsi okoli
enega ognjišča prav mirno in zadovoljno živeli. Imeli smo
na široko polja; na njem nam je rž in pšenica rasla; imeli
smo čede neštete drobnice in lepe govedi in po rebrih
goric ograjene vinograde; vsako jesen veliko sodov slad¬
kega vinca, da smo ga bili veseli. Pa — ko so se bili
pesjanarji zadnjikrat pridrevili, bilo je en dan po vsej tisti
naši sreči. Domačijo, tako prijazno, so nam požgali, strn
v rumenem zoru pomendrali, čede odgnali, ker nas je bilo
premalo, da bi se bili branili proti toliki pa tako divji druhali,
ki nas je bila tudi kar nenadoma obsula in nepripravljene
napadla. Šele, ko je bilo naše imetje domalega vse
roparjem že v pesteh, se nas je zbrala četa oboroženih
rojakov, da bi se vsaj maščevali nad njimi. V nekoliko
dneh jih res dohitimo in v krvavem boju pobijemo na
tisoče vragov; toda tudi naših je precej veliko ostalo na
bojišču in meni na največjo žalost in gorje tudi oba moja
brata! Nekaj rojakov, ki so upali, da najdejo še koga
od svoje razkropljene, po hostah skrite družine, se je potem
vrnilo vsak na svoj dom; jaz pak, posihmal tako sam na
tem svetu, sem hrepenel le samo še, da bi si srd kako
ohladil nad tistimi, ki so bili krivi mojima bratoma smrti
in meni tolikega gorjd! Na čelu peščice svojih, katere
je bila zadela enaka bridka usoda in jih je bila ravno
tista misel, odrinem tedaj za pesjanarji/

„Dva dni in dve noči jih sledimo vsevprek, koder
so nam zapuščena in oropana selišča in pogorišča kazala

19

za njimi. Kakor poprejšnja dva, tako tudi tretji večer pre¬
nočimo v gozdu. Pa nismo še dolgo počivali, ko nas hrup
in divji krohot od nekod zbudita. Mi — nadejaje se takoj
sovražnikov v obližji, planemo po konci, zgrabimo za orožje,
pa natihoma plazimo skozi hosto tjakaj, kjer so se dali
čutiti. Kmalu smo iz goščave in bolj pri kraju ravne seno¬
žeti, na okrog s hosto in drevjem obrobljene, zagledamo
pred seboj velik ogenj, ki je na vse strani seval skozi
ponočni mrak. Okoli kurjave stoje in sede grdi ljudje,
precejšnja pesjanarska druhal. Na grmadi osmojeno truplo
oropanega živinčeta, katero so roparji z velikim krohotom
preobračali po žerjavici, trgali ž njega kosce opečenega
mesa in pogoltno mašili si ga v žrela, vsi pisani in krvavi
po čeljustih! — Ali večja groza nas obide vse, ko iz srede
pesjanskega šundra naenkrat zaslišimo neko milo stokanje;
pa vedeli nismo, od koga to prihaja. Ko pa tačas plamen
žarjave peteline zažene iz grmade, opazim vštric strašnega
taborišča tam, tik jelševega debla, čepečo žensko podobo,
z bledim in upadlim obrazom, nagnjenim majhnemu detetu
čez ramo, ki ji je, plašljivo pač, stiskalo ličece na srce in
drobno ročico krčevito oklepalo njej okoli vratti.* 1

»Zenska in majhno dete pri njej, — morda sin njen?"
ponovi ostrmeli Ratibor in prebledi.

»Da, bila sta zasužnjena mati in sin, kakor sem bil
skoraj potem izvedel,“ potrdi Svitelj. »Precej boste slišali,
kako. —- Jaz namreč, takoj sluteč, da so pesjanarji tista
dva, kakor toliko drugih naših žen in otrok, iztrgali kje
komu iz rok ter da ju brez dvoma grozna usoda čaka, —
sklenem brž, če le mogoče, rešiti ju; zato namignem svojim
tovarišem, naj mi tiho slede. Ob porobju senožeti, v pol¬
krogu zmeraj dalje skrivaj po goščavi, pridemo v malo
trenotkih sovražniku prdv tik za hrbet.. Nam na srečo so
imeli vsi orožje raz sebe razmetano po tleh in oči le za
opečena bedra na grmadi. Zatorej, čeprav jih je bilo naj¬
manj po trije na vsakega izmed nas, se nam je zdelo,
da nam ne bo pretežko strahovati je, tem manj, ker so
bili popolnoma nepripravljeni za boj/

»Ko tedaj še enkrat osrčim svoje, planemo iz zakotja
in najbližjemu, ki je ravno hotel posegniti po tisti ženski
zraven drevesa, odčesnem glavo; drugovi pa z velikim
krikom mahnejo po drugih pa sekajo, dokler jim še kateri
prihaja pod roke. V malo hipih jih večina pogine na mestu,
le nekoliko jih neznano rjove uteče v gozd."

2*

20

»Kaj pa z ubogo materjo in sinom, — kaj se je ž
njima zgodilo ?“ vpraša sila radoveden Ratibor, žareče oko
nepremekljivo vprto pripovedovalcu v obraz.

»Da, tudi meni sta bila ta dva potem prva in najbolj
na skrbi. Sklonim se tedaj k njej in jo prijazno nagovorim,
naj mi le odkritosrčno in nemudoma pove, kaj hoče in
kaj želi; in da bi jo bolj potolažil, pravim ji, da se niti
najmanj ne motim o njeni žalostni usodi, ter da naj se
mi le brez vse skrbi zaupa, ker ji hočem pomagati! In
ona, takoj spoznavši resničnega prijatelja v meni, oklene
se mi desne z obema rokama in, neskončno veselo tako
nepričakovane pomoči, posili jo glasen jok, da ji kar ni
bilo mogoče izraziti se, kaj jo, nesrečno revo, teži. Tisti
genljivi prizor, tako bridko ihteča mati in njej v naročju
malo, nedolžno dete, boječe skrivaje glavico materi na
nedrije, prevzame tolikanj tudi nas, ki smo otovre vsi
strme stali okoli nju, da si hipoma nismo vedeli pravega
sveta, kaj bi.

„„Oh,““ vzdihne mlada in lepa žena pa pravi z one¬
moglim in milim glasom: „„Ti grozoviti pesjanarji so
denašnji večer ugrabili mene in mojega ljubega-le;““ rekoč
poljubi sinčka na lice in pristavi samo še te-le besede: „„ko
mojega dragega moža ni bilo doma, da bi naju bil branil.““

»Kaj, je mogoče?! — To da je rekla? Pa drugega
vam ni govorila? Kako to? Prijatelj, prijatelj, povejte,
jaz — “, sili Ratibor ves razvnet in zelo zelo nemiren.

»Ničesar drugega/ odgovori Svitelj, »ker v tistem
trenotju, ko še ni dobro izustila teh besedi, — pridrevi iz
hoste, kamor so bili ravnokar le nekateri pesjanarji utekli,
druga, mimo poprejšnje veliko veča truma divjakov in
hrupoma dere naravnost nad nas. Jaz, videvši, kako skrajna
nevarnost hipoma žuga posebno ravnokar otetima, za¬
rotim za vse dobre bogove svoje tovariše, naj se vsaj še
zdaj junaško postavijo vragom v bran, da se ti nesrečni
siroti, tako brez pomoči, odtegneta strašni usodi! Prej,
kot sem jim bil še to povedal, že razumejo mojo željo,
ki je bila tudi njih in — jaz sam nemudoma dvignem
otroka v naročje, potegnem prestrašeno mater za seboj
pa hitim ž njima, kar se je le dalo, po temnem gozdu
naglo naprej, dalje in dalje v kako varnejše zavetje; pa
kam — še sam nisem vedel; kajti bila je črna tema in
kraj meni popolnoma neznan. Od zadaj je vriščal hrup boja,
ubogi, nedolžni otrok se je stezal od mene in neprenehoma
vzklikal po materi, katere ni videl in ki ga pač gotovo ni

21

mogla tešiti, ko je že sama, kdo ve kako že pregnana in
oslabela, komaj še hropela za menoj, pa me zmeraj teže
in teže dohajala, dokler se — reva uboga! — brez zavesti
ni zgrudila na zemljo.

„Kako je ta prigoda zabolela mene v srce! Pa kaj
sem hotel, kaj mogel? — Krajec meseca je ravno vzhajal
in brljavo osvetljeval mesto tam, da se je tudi materi ne¬
koliko videlo v bledi obraz, ki jo je pač presilno utrujenje
vrglo v omedlevico. Otrok, spoznavši namah svojo mater
pred sabo na tleh, skloni se mi poželjivo iz naročja doli;
in ko ga tudi čedno posadim k njej, stisne se ljubo k
materi, kakor pišče koklji pod perotnico, tih in pomirjen.

»Ali kaj zdaj z ubogima, kaj početi ž njima, kam se
obrniti iskat jima pomoči? Na to si nisem znal odgovoriti.
— Kraj na okoli je bil očividno jako samoten in zapuščen;
kolikor sem v mesečnem polmraku vendar mogel razločiti,
se mi je zdelo, da po rebri bližnjega gričevja stoje nekatere
posamezne pastirske koče. Ali tudi ondi gori, vsaj tačas
po noči, ni bilo čuti žive prijateljske duše, ki bi tista ne¬
srečnika sprejela v svoje varstvo. V tej zadregi si ne vem
boljšega sveta, kakor da brž pohitim po dva ali tri svojih
tovarišev na bojišče in se ž njimi vred vrnem nazaj, češ,
da potlej se bo že kako pomagalo. Tedaj — da siroti
ostaneta bolj skriti — ukreham nekoliko vejevja in ga
potaknem okoli nju, potem pa, priporočivši ju še vsem
dobrim bogovom, odidem. Toda dalje ko bredem po temni
goščavi, dalje in dalje, zdi se mi, da boj vrišči, dokler
čez dolgo dolgo, ko že strašno razbegan, upehan in zmoten
pretavam ves les in ko nenadoma prihropem na neko
široko, popolnoma neznano mi ravnico, vse ne utihne. Zdaj
šele spoznam, da sem bil s prave poti zašel, da sem zgrešil
tudi svoje tovariše! Žalosten in pobit jih iščem na okoli
in okoli, pa nobenega znamenja nikjer, ki bi pričalo, kje
so ali kod so odšli. Solnce je že visoko stalo, ko nenadoma
naletim na znano senožet in tisto grozno taborišče tam.
Pa med mnogo pesjanarji zagledam tudi tri svojih dragih
prijateljev, v krvi, mrtve! Odtod najdem potem proti pol¬
dnevu tudi kraj, kjer sem bil mater in sina zapustil, pa —
prazen! Ne nje, ne njega ni bilo nikjer!“

»Kaj, niste jih našli? In tudi potlej jih niste nič več
videli ?“ vpraša prestrašen Ratibor, ki se je nadejal pač
morda boljšega konca Sviteljeve pripovesti.

»Nisem, — nikoli več!“

»Kako je meni žal! Potem tudi ne veste, kdo sta bila?“

22

„Kaj rad bi bil poizvedel to, pa sami lehko izprevidite,
da le za trenotek nisem imel tiste priložnosti. Vkljub
temu pa menim zatrdno, da vsaj en spominek vendar-le
imam od nju."

»Jeli mogoče? Kakšen vendar?"

»Čakajte — pokažem ga Vam. — Ko sem se bil
namreč ozrl tjakaj, kjer sem zadnjikrat videl mater in sina,
bliščalo se mi je nekaj iz poležane trate. Glejte — bila
je ta-le svetinja!" Rekoč jo poda Ratiboru. Ali ta hipoma
spoznavši jo, sklene roke in bridko vzdihne:

„Oh — to sta bila prav moja predraga dva, žena in sin:
Radoslava pa Vojnimir sta bila! Ona dva sta to svetinjo iz¬
gubila. Poglejte le: njena podoba je to, ki jo vidite tu!"

In Ratibor pove svojemu znancu, kako so mu pesja-
narji otovre zarobili ženo in sina, ter da ju od tistihmal,
kolikor si je bil tudi prizadeval, niti ni videl nikoli več
niti ne čul o njih, razen danes ta dan.

Svitelj mu potem zagotavlja, kako mu je zdaj še
posebno žal, da se ne more imenovati popolnega rešitelja
Ratiborovih nesrečnikov ter da tudi o njuni poznejši usodi
ničesar sporočiti ne ve. Pa ker se potemtakem še ne sme
izgubiti vsega upanja, da se ubogi siroti vendar še utegneta
živi nahajati kje na svetu, mu prigovarja, naj si posihmal
še zvesteje prizadeva poizvedeti za njuno usodo; ker mu
pojde tudi on sam, tako mu zatrdno obljubi, v tej zadevi
kolikor mogoče na roko.

Po tem prijateljskem sporazumljenju Svitelj sam o
sebi pripoveduje na dalje: kako je namreč našel nekaj dni
potem, ko je bil tako nesrečno zgrešil tudi svoje tovariše
in tako žalostno osamel, druge slovenske rojake, četoma
zbrane; kako se je le-tem postavil na čelo ter se vojskoval
z Obri, dokler jih ni premagal do dobrega. „Radi tega," —
tako sklene pripoved o svoji usodi, — „me je ranjki naš
knez Borut tolikanj počastil, da me je Slovencem za sta¬
rešino izvolil."

Predno se ločita, podasta si roke, da se hočeta po¬
kristjanjevanju svojih rojakov, kar se je obema zdelo največe
gorje za Slovence, vzajemno in na vso moč upreti. V ta
namen se dogovorita, prav pogosto se obiskovati in spo¬
razumevati se med seboj.

23

5. Verski poslanec.

Nekaj let je bilo poteklo po tem. Ratibor se je vidno
postaral. Marsikaka bridka prevara, huda žalost in boleč
dvom o nemili usodi svojih nesrečnih dveh, to vse ga je
dan na dan huje težilo, da nikoli več prav iz srca vesel ni
bil. Ravno tako sta mu skrb in strah pred naglo razširja¬
jočim se krščanstvom preko slovenskih pokrajin sive lase
cepila v glavo. Že se je namreč zdaj tu, zdaj tam kaka
pohlevna vežica božja vzdignila, v katero se je čedalje veča
čeda Jezusova shajala častit krščanskega Boga. Tudi po
tistih zadrugah, katerih malikovalstvu trdovratno vdani sta¬
rešine so hudo preganjali poročevalce svete vere, se jih je
spoznavalo, čeravno bolj skrivaj, vendar pa zmeraj več in več
h krščanstvu. Celo Ratibor in Svitelj, ki sta kar očitno in
posebno ostro postopala proti vsem, ki so oznanjevali ali
sprejemali Jezusov nauk, sta bila vendar priči, kako vera v
malike peša tudi v njunih zadrugah. Nista pač vedela, da
so poročevalci krščanske vere, čeprav na videz brez kakih
pomočkov, oboroženi vendar s silo svete resnice, katera
jim odpira in pridobiva srca prostega ljudstva, in ker tega
nista umela, sta sodila, da bo njuna ostrost nad narodom
in poročevalci vendar izdatnejša, kakor mirna beseda ne¬
katerih ljudi iz tujih dežel, ki sta jih vrhu tega dolžila še
narodnega izdajstva ter jim tako jemala dobro in pošteno
ime. Vendar ravno narobe, čedalje vidneje je bilo, da
krščanska vera zmaguje.

V tej stiski si Ratibor druge pomoči ne ve, kakor da
poročevalce krščanstva deva v zapor ali pa jih tira iz dežele.
Ali tako ravnanje mu v kratkem odvrne srca večine pod¬
ložnih, namreč vseh kristjanov. To pak ga pripravi v še
večjo zadrego. Knez Hotimir*) sam namreč, kakor njegov
bratranec Gorazd, kateremu je na prestolu sledil, je bil
ves vnet za krščanstvo. Ko tedaj čuje, kako Ratibor pre¬
ganja ljudi, kateri njemu na voljo prihajajo v slovenske
pokrajine, zažuga mu ostro, da naj hitro neha kristjane
sovražiti, ali pa naj se odpove starešinstvu!

Taka določna kneževa zapoved ustraši Ratibora. V
tej tesni zadregi, pri večini svojih podložnih brez ljubezni
in s Hotimirom v razporu, misli posebno na svojega pri¬
jatelja Svitelja. Nekega jutra zarana se tedaj tudi odpravi
obiskat  ga in posvetovat se ž njim, kako in kaj bi posihmal.

*) Glej „Uvod“. — Op. izd.

24

Tistega dne dopoldan — bilo je prav ugodno na
prostem — je sedela Zorina s svojo varovalko Vito pod
Predosljami doli na klopici pod lipo, kamor je poprej tudi
njena mati Radoslava s svojim možem in otročičema tako
rada zahajala. Zorina je zdaj doživela že osemnajsto po¬
mlad in je bila prav lepa devica, polna goreče otroške
ljubezni do očeta, ki ga ni nikdar žalila s kako nepokor¬
ščino. Skoraj vedno in najraje je bila pri njem in se po¬
govarjala ž njim, s posebnim veseljem pa o svoji izgubljeni
materi in o bratu, katerih ni nobenega poznala. Pri takih
priložnostih so ji vselej gorke solze igrale v ljubo prijaznih
očeh in nehati ni mogla očetu zagotavljati, kako srčno
rada bi vsaj enkrat v življenju videla Radoslavo in Vojnimira.

Razen v gradu pri očetu pak ji je bil tu pod lipo
najpriljubljenejši kraj. Tik tam iz sive skale je izviral bister
studenček in šumljal po ozki grapi navzdol v penečo Savo;
odtod je bil prostran razgled preko savskega proda in
širnega polja; in tu se je najživeje spominjala svojih tako
bridko pogrešanih dveh, ker blizu tam ji je Vita že tolikokrat
kazala tista usodepolna mesta za mater in sina in za njo samo.

Tudi danes sedi Zorina že delj časa molče in globoko
vase vtopljena. Pač ji švigajo pred očmi lastovke doli nad
savskim zrcalom, čevljajo letaje v vitem kolobaru in žgole;
ali to je ne moti v mislih, katere so vse le dragemu spo¬
minu na nesrečna dva posvečena.

Vita, ki je pač v srce videla svoji gojenki, za katero
je vsekdar gojila polno gorkega sočutja, kakor bi ji bila
prava mati, je sedela tiho zraven nje in ni ji hotela, po¬
navljaje pripoved o tisti prežalostni zgodbi, buditi še
večjo bridkost.

Čez delj časa izpregovori Zorina z globokim zdihom:
»Kako prijeten popoldan je vendar! O, ko bi tudi še moja
mati tii bila in brat! Pa — kdo ve, kje sta uboga, kako
se jima godi, ali sta še živa? Oh!“

»Pač res,“ pravi Vita ginjena na to, »tudi meni se
tako milo dela pri srcu; menda ravno zato, ker je bilo
tisti strašni popoldan ravno tako prijetno, kakor danes/

»Ali kako je vendar to, Vita," praša čez nekaj časa
spet Zorina radovedno, »da tisti dobri bogovi, ki pravijo,
da nam privoščijo tako-le mile dneve, — da pa tisti trpe,
da so na svetu tako hudobni ljudje, ki ropajo matere,
brate — brez usmiljenja, brez milosti!?“

»Oj ti ljuba moja! Jaz tega menda sama dobro ne vem;
pa še tvojega očeta bi se mi bilo bati, ko bi tebi pravila to.“

25

»Kaj res? Kako vendar to? O pa le povejte mi, lepo
Vas prosim, da mi poveste! Molčala bom.“

V tem trenotju se tuj človek prikaže po stezici na¬
ravnost proti njima.

»Glejte, glejte, Vita, nekdo prihaja," opomni Zorina,
ki ga je bila prva zagledala. »Ali ga vidite, v kakšno črno
haljo je zavit? Tako se naši domači Posavci ne nosijo.
To mora biti tujec prav iz daljnih krajev. Nemara da kako
hudo izporočilo prinaša; očeta pa ravno ni doma. Oj,
kar bojim se ga!“

»Pač res," odgovori Vita, »da iz daljnih krajev, pa
iz srečnejših, kakor so naši. Če se ne motim, prav tisti
poslanec je, ki krščansko vero oznanjuje."

Zorina, ki je že marsikaj in posebno od svojega
očeta veliko slišala o tistih ljudeh, ki so iz Nemške pri¬
hajali Slovencem vero oznanjevat, bila je zdaj celo rado¬
vedna, kakšni neki so tisti oznanjevalci, in kaj pač pri¬
povedujejo, da jih njen dobri oče tolikanj sovraži.

V tem stopi poslanec pred nji, sname pokrivalo z
glave pa pobožno pozdravi: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!"
»Amen na veke!" odgovori Vita. Zorina jo začudena po¬
gleda. Dosihmal še ni čula enakih besedi, tudi Viti iz ust ne.

»Oj, koliko sreče! Tedaj sem med sestrama v Bogu,
med krsčencema," reče duhovnik srečen in se pokrije.

»Žalibog, da ne!" odgovori Vita. »Samo jaz, in to
že celo davno, slišala sem nekoliko o vašem svetem Bogu;
moja gojenka-le pa še nikdar tiste blage sreče ni imela.
O, ko bi blagovolili Vi kaj bolje mene seznaniti ž Njim!
Morebiti, da potlej tudi ona-. Ali čakajte, vidim, da

Vas je trud in hoja razgrela. Brez dvoma Vas žeja.
Vam grem iz studenca zajet," rekši odide.

Zorina, sama s tujcem, pobesi oči sramežljivo k tlom.
Ali zdaj, ko si ta jame pot brisati s čela, uide ji skoro
nehote pogled s strani nanj in vidi, da je to čvrst mla¬
denič, prav prikupljivega obraza, star ne veliko nad dvajset
mt. Z obličja mu sije neka nenavadna častitljivost, da njo
nekak trepet sprehaja pred njim, in vendar tudi tolika
krotkost in dobrodejna ponižnost, da ji pravi že v prvem
Venotju, ko je ž njim, neki notranji glas, da sovražiti
* e ga človeka bi nikdar ne mogla.

Vita se vrne z zvrhanim korcem pa ga ponudi, rekoč:
»Pijte tii! Bog Vam blagoslovi na zdravje!"

»V imenu Jezusovem!" odgovori duhovnik, naredi
k f iž čez posodo in pije. Potlej pa pravi: »Lepa hvala

26

Vam, dobra žena, za vodo; največa hvala pa Bogu, od
katerega zgolj dobrote prejemamo in ki Vam bo obilno
poplačal Vašo postrežljivost, kakor blagodaruje on sle¬
hernega, kdor v Njegovem imenu in Njemu na čast ska-
zuje katerokoli dobroto, lačne nasiti, žejne poji, popotne
gostoljubno sprejema."

Zorina, kateri te besede nekako čudno dobrodejno do
srca gredo, prehiti svojo družabnico s prijaznim odgovorom,,
rekoč: „0 res, mogočen je bog gostoljubnosti, Radegost;
pri nas ga nikdar ne žalimo. Vsaki gost nam je drag."

»O Radegost," zavrne jo krotko verski poslanec, »ta
pač nikakršen bog ni; ampak čisto nemoč namišljen malik,
kateri, kadar se mu slepoverni ljudje odpovedo, izgine v
nič, kakor izgine senca, kadar solnce zaide. Pač pak je
Bog, edini živi in sveti Bog gori v nebesih, in razen Njega
ni nobenega drugega boga. Samo On je vsemoč stvarnik
in gospod vseh stvari; le od Njega imamo vse, kar imamo.
Pred njim tudi najmanjše in najskrivnejše dejanje ni skrito;
le On, ki obilno povračuje vse dobro z dobrim, hudo pa
pravično kaznuje: Ta more in bode Vam stokrat povračal
za sleherno Vašo gostoljubno postrežbo, katero v Njegovem
presvetem imenu delite."

Obraz, kvišku obrnjen, mu je bil od svete navdušenosti
kakor izpremenjen, ko je tako govoril. Ženski sta pazljivo
poslušali njegove besede, kakor da jima jih kako višje
bitje od zgoraj izporoča. Potem ga Vita uljudno povabi,
naj bi izvolil k njima na klopico prisesti, češ, da se mu
vidi, kako ga je težavna pot navkreber utrudila.

»Ko se odpočijete, blagovolili boste z nama v grad
iti in okrepčati se pri nas," pristavi Zorina priljudno in
zlahka, kakor da vabi že zdavnaj poznanega gosta.

Verski poslanec se posluži ponudenega prostora zraven
nje pa pravi: »Pač res, da me je pot do sem gori nekoliko
upehala; vendar kako majhen je ta trud! Človek iz gole
ljubezni do Boga lahko in voljno prenaša, če treba, še
tolike težave in neugodnosti. Saj kdor dela in se trudi
pa ima zmeraj Boga pred očmi, ne naveliča se nikdar ne!
Kdor zanj kaj trpi, zadobiva že v tej sladki zavesti svoj
dušni mir, pa tudi telesni počitek. Saj kaj in koliko pač
je vse človeško trpljenje proti onemu, katero je prestal
Jezus — sam Božji Sin, da nas je odrešil."

»Jezus!" ponovi Vita pobožno. »O da nisem večkrat
imela mile priložnosti, da bi bila čula, kaj je on storil za nas!"

27

»Dajte, poslušajte tedaj! Saj ravno pridem Njegovo
posvečeno ime oznanjevat in presveto voljo njegovo."

Ženski se pripravita, duhovni mladenič pak jima
začne razlagati Izveličarjev nauk. Pripoveduje jima, kako
da je bil Bog iz zgolj ljubezni ustvaril človeka pravičnega
in nedolžnega in zato neumrjočega na duši in na telesu.
Ali človek mu je bil v svojem napuhu nepokoren postal
in tako prelomil njegovo sveto zapoved. Zato ga je za¬
dela pravična kazen: smrt, dušna in telesna; moral bi
biti onkraj groba na veke pogubljen, od Boga zavržen.
Vendar Ta, v svoji neskončni usmiljenosti, mu obljubi,
da mu hoče v teku časov poslati odrešenika. — Med tem
se je človeški rod s pregrešnim življenjem zmeraj dalje
in dalje odvračal od svojega stvarnika, dokler ni popol¬
noma pozabil nanj. Ker pa človek vendar ne more brez
Boga biti, jel je Njegove stvari kot bogove častiti, poleg
teh pak si je namislil še brez števila drugih božanstev,
katerih ni bilo nikjer, niti jih ne bo; da, v svoji strašni
zaslepljenosti je menil celo z najgršimi hudobijami skazo-
vati bogovom češčenje. — Pripoveduje jima nadalje, kako
grozno gorje je to bilo, da tudi tisti, ki so še verovali
na svoje duše neumrjočnost, niso vedeli, kaj bo ž njimi
po smrti telesa. Takrat je bila reva človeškega rodu do
vrha prikipela in v tistem času je edini, živi in sveti Bog
na svet poslal svojega edinorojenega Sina, Jezusa Kristusa.
Spočet od svetega Duha in rojen iz Marije Device je
stopil v človeški ■ podobi med ljudi pa jim z neskončno
ljubeznijo in potrpežljivostjo cela tri leta oznanjeval voljo
svojega nebeškega očeta ter jih tako spet vodil na pravo
pot, k spoznavanju in češčenju pravega Boga. Pripoveduje
jima, da jih je izprva le malo verjelo njegovim svetim
besedam, dasiravno je izpričeval svoje poslanstvo od Boga
z najsvetejšim življenjem in raznovrstnimi čudeži, ampak
da ga je večina, katere strasti in pregrehe je njegov nauk
šibal, sovražila in preganjala zavoljo tega in naposled ga
kot največega hudodelnika pribila na križ. Tako je gori
na lesu svetega križa Sin Božji umrl in prelil svojo sveto
kri ter tako utolažil nebeškega očeta srd nad človeštvom. —
Jezusov nauk pak, ker je izhajal iz nebes, ni izginil s smrtjo
njegovo, marveč se vkljub najgrozovitejšemu zatiranju
razširjal dan na dan bolj prek vesoljnega sveta ter ravno
s tem pričal, da prihaja res od Boga."

Na to pravi verski poslanec: »Le-ta sveti nauk je
najvišja blagost za človeka. Kdor po njem živi, da želi

28

prav in vedno bolje spoznati Boga, da ga potlej more
toliko bolj častiti in ljubiti, tisti je dober in pravičen, da
niti v dejanju nikomur krivice ne prizadene, niti je v
mislih ne privošči, ampak sam sebi in svojemu bližnjemu
le to želi in skazuje, h čemur ga dobra vest napeljuje.
Taki ljudje se po Jezusu Kristusu, Sinu Božjem, ki je iz
nebes prinesel ta blaženi nauk, imenujejo kristjanje. In če
se kristjanje v vsem svojem dejanju in nehanju res tako
ravnajo, kakor jim njih vera veleva, so srečni že na tem
svetu, kjer pa vendar prave in stanovitne sreče ne iščejo,
ampak gori v nebesih pri svojem Bogu, kjer izgine zanje
tudi najmanjša bridkost in se bodo vsi dobri, verni krist¬
janje po smrti združili in v resnici popolnoma srečni v ne¬
skončnem veselju vživali Boga, zveličani na vekomaj!"

„Oj,“ vzdihne Zorina, ko si je bil verski poslanec po
teh besedah nekoliko oddehnil, »oj, to je res dobro živeti
in srečno umreti v tej vaši krščanski veri, ko se po smrti
pride v tista zveličavna nebesa, kjer se bodo vsi dobri krist¬
janje, pa starši in bratje in sestre spet našli."

»Gotovo vsi, ki vestno po tej veri žive, se bodo zedinili
onkraj groba za zmeraj, čeprav jih je tu morebiti nemila
usoda ločila," *) pristavi poslanec.

„O,“ prosi Zorina srečna, »potlej blagovolite le pove¬
dati, kaj je človeku storiti, da postane dober kristjan?"

»Pač res, le-to Vas prosiva," pristavi tudi Vita.

Na to jima verski poslanec drage volje razvije po¬
glavitne resnice krščanske vere in nazadnje pridene: »Pred
vsem pak je treba, da sprejmeta sveti krst. In ko se v ne¬
katerih dneh s pobožno molitvijo vredno pripravita zanj,
povrnem se, da vaju krstim."

Zdaj si Zorina domisli, da bi bil pač že čas, da gostu
s čim postreže. Zahvalivši se mu tedaj prav gorko za lepo
poučevanje, povabi ga pohlevno, naj bi stopil ž njima v grad.

Spotoma pravi Vita, ki je nekoliko v skrbeh mislila
na očeta, ko bi se neutegoma vrnil in verskega poslanca
našel pod svojim ostrešjem: „0 ko bi Vas bili zdaj čuli
tudi naš oče, to vem, da bi Vam gotovo na vso moč še
na roko šli v Vašem blagem prizadevanji; tako pa niso
mili ljudem, ki vašo pot hodijo k nam, pač le zato, ker
raje poslušajo one, ki podtikajo vašim svetim namenom
slabe  in  hudobne namere ter vas obrekujejo!"

*) Prešernov Krst pri Savici! Bogomila! — Op. izd.

29

„0, pa mojega očeta se nikar bati!" pravi Zorina na
to s težkim glasom, ki je pričal, koliko bridkosti jo je ome¬
njena resnica stala. „Ravno so v gosteh, ni jih doma. In
četudi nenadoma pridejo, pod svojo streho, to vem, da
jim bo gostoljubje sveto. In," pristavi še nekako čudno
vneta za tega mladeniča, „za Vas bi jih jaz preprosila,
gotovo bi jih!"

„Jaz grem brez strahu z vama," odgovori mladi du¬
hovnik določno polagoma stopaje navzgor. „Ne bojim se
še tolikšnega sovražnika, ki bi mi zavoljo mojega nauka
grozil. Celo smrti se ne strašim. On sam, v čigar imenu
prihajam, Jezus, naš Odrešenik in Zveličar je rekel: „Kdor
zavoljo mene umrje, ta bo živel," to je, umrl bo pač po
telesu, ali njegova neumrjoča duša bo vekomaj živela
pri Bogu. Zatorej telesna smrt ni nikakršno gorje za pra¬
vičnega, in bati se nam ni pred onimi, ki bi usmrtili naše
telo: duše usmrtiti ne morejo! — Mi pak moramo vse ljudi
ljubiti, tudi svoje najhujše sovražnike in še posebno moliti
zanje pa priporočevati jih Bogu, da bi on tudi njim mi¬
lostljivo dal resnico spoznati. In spoznali jo bodo prej
ali pozneje, vsi protivniki naše presvete krščanske vere,
ki dozdaj še v temi poganstva tavajo, — tako tudi Vaš
oče. Molil bom še posebno zanj, molita tudi vedve: in
tisti Bog v nebesih, ki vaju je danes vredni spoznal, da
sta se seznanili z njegovim presvetim imenom, tisti bo
tudi uslišal vajine ponižne prošnje in mojo."

Ko se verski poslanec v gradu nekoliko okrepča, pri¬
sede k njemu Vita, prašaje ga: „Ne zamerite — ste pač
daleč doma? Z Nemškega, pravijo, prihajate?"

„Moj dom," odgovori duhovnik, »in dom slehernega
kristjana — ta je le gori v nebesih. Tu na svetu smo vsi
samo popotniki."

„0 res, zdaj vem, da gori nam bo pač najbolji dom,"
pritegne tudi Zorina; „vendar tudi Vi imate tu na zemlji
kje milo domovje, kjer vam bivajo oče in mati in —“

„Tudi očeta najboljšega in mater — imam ju v ne¬
beškem očetu in Mariji, materi Sinu Božjega in nas vseh
revnih njenih otrok. — Kje in kdo pak so moj telesni
oče in mati," nadaljuje poslanec ginjen, „tega ne vem,
niti se ne spominjam, da bi ju bil kdaj poznal. Nekakšna
žalostna usoda mi jih je detetu še odvzela. Pravim pa in
sem prepričan, da je že božja volja tako, brez dvoma njima
in meni na blagost. Bog vse prav ravna, nam na prid,
četudi naravnost ne vidimo tega."

30

„Rada Vam verjamem; vendar pa Vas tudi srčno
pomilujem, da tako zapuščeni morate po širnem svetu,“
pravi Zorina sočutno.

»Nisem tako čisto sam, kakor se dozdeva Vam, dobra
sestrica v Bogu. Do Vas sem hodil v društvu častitljivega
starčka, kateremu sem za Bogom največji dolžnik. On
namreč me je kot izgubljeno siroto odgojil in poučil v
krščanstvu ter tako pripravil za preimenitno delovanje, da
namreč poganskim Slovencem, ki jih je še toliko, oznanjujem
pravega Boga. Ravno to pot hodi tudi tisti moj blagi do¬
brotnik in ravnokar, predno sem se bil napotil do vaju,
sem se poslovil od njega. Zdaj pak, čeprav se nič več ne
vidiva na svetu, to upam zatrdno, da onkraj groba se bova
gotovo. Z mano pak je, koderkoli hodim, moj zvesti angelj
varuh, četudi ga ne vidim; zatorej naj tudi pogrešam vsega,
razen kar mi dobri ljudje radovoljno dado, zadovoljen sem
vendar popolnoma in neskončno srečen, da le vem, da
sem svojemu Bogu katero dušo pridobil.“

In videlo se je verskemu poslancu, ki je le v Bogu
vso svojo srečo iskal, da mu je res tako, kakor je trdil.
Dobro si namreč svest prihodnjega truda, ki ga čaka na
njegovih potih, reče vendar z lahkim srcem pred odhodom:
»Čas je, da se priporočim in poslovim. Še jih je veliko šte¬
vilo, ki tudi potrebujejo tolažbe, katero daje vera krščanska.
Take hočem za vrstjo obiskati in tudi pridobiti jih edino
pravemu Bogu. V malo dneh pak se spet vrnem, da vama
podelim sveti krst. Križani Jezus, v čigar imenu prihajam
in grem, ta naj bo tačas varoval vaji in" — pri teh be¬
sedah seže v nedrije in izvleče zlato verižico, na konci z
dvema zlatima križcema, s svetim razpelom na njih; pa
odločivši enega proč, ponudi ga Zorini rekoč: »Da si bosta
toliko bolj vtisnili njegovo ljubezen do nas ljudi, vzemite
in premišljujte le-to podobo. Tako je trpel za nas Jezus,
tako visel na križu, da nas je odrešil večnega pogubljenja."

Zorina s srčno zahvalo sprejme poklonjeni dar, in
verski poslanec, zahvalivši se za vživano gostoljubnost,
poslovi se rekoč: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!"

6. Prva skrivnost.

Poročevalec svete vere je bil ženskima že izginil iz¬
pred oči, ko sta še vedno gledali iz grada po poti, po
kateri je bil odšel.

31

»Meni je kar žal,“ pravi Zorina, »da mladenič za
zmeraj ne ostane pri nas/

»Pač res; tudi jaz bi ga neprenehoma le poslušala,
tako lepo govori' 1 , meni Vita.

»Da, tako lepo, tako modro in sveto, da mi je zdaj
tako nekako dobro in lehko pri srci, pa da sem vsa ne¬
kako čudno potolažena, ko sem ga slišala. Ljuba Vita,
povedati Vam ne morem, kako globoko v srce so mi se¬
gale njegove besede! 11

»O rada ti verjamem, ljuba moja! Tisti krščanski Bog,
katerega ta oznanjuje, tako trdijo vsi kristjanje, podeljuje
svojim poročevalcem zares neke posebne moči in dari, s ka¬
terimi si tako zlahka pridobivajo srca ljudi. In saj si čula:
kristjanje so si med sabo vsi le bratje in sestre v Bogu. 11

»Oj pač meni se zdi, da bi tega lahko ljubila, kakor
svojega lastnega brata, 11  meni Zorina.

In Vita omeni, češ, da ta verski poslanec ima res
nekaj takšnega izraza v obrazu, kakršnega je imel Vojni-
mirček, ko ga je še pestovala. »Vendar, 11  pristavi na to,
»ljudje so vsi ustvarjeni po božji podobi in zatorej bolj
ali manj drug drugemu podobni. 11

Potem razkrije Vita vsa vesela svoji gojenki skrivnost,
katero je že tako težko sama nosila dolgo v srcu. Pove
ji namreč, kako je na kneževem dvoru na Koroškem
prvikrat čula o krščanskem Bogu ter si zapomnila precej
resnic krščanske vere; kako je posle od tistih časov skrivaj
vedno verovala v krščanskega Boga in molila ga, da pa
žalibog vendar ni še prava kristjana, ker nikdar ni imela
priložnosti, da bi bila sprejela sv. krst.

To razodetje še posebno oveseli Zorino. Prosi torej
varovalko, naj jo nemudoma pouči o vsem, kar ona več
mimo nje ve o veri krščanski, češ, da bode tako toliko
bolje po duhu podobna duhovnemu mladeniču, kateri si
je v tako kratkem času pridobil vse njeno spoštovanje
in zaupanje.

Vita ji drage volje izpolni to željo. Med tem, ko
se tako pogovarjata o svetih rečeh, preteče hitro čas do
polnoči, dokler sta tudi pričakovali, da pride oče domu.
Ker ga pa tudi do tega časa ni bilo, namenita se spat;
saj sta se tolažili, da ga je pač pridržal pri sebi Svitelj,
ki mu je najboljši prijatelj na svetu.

Predno se vležeta k počitku, odpre Vita skriven predal¬
ček, pa vzame iz njega dva lesena križa z bridkim razpelom.

32

„Tega, večjega,“ razlaga Zorini, „podarila mi je ko¬
roška žena, ki me je poučevala v krščanstvu; manjšega
pa neki krščanski duhovnik ob času selitve sem doli. Ta
mi je priporočal, naj vsaj vsak dan enkrat pokleknem
predenj pa prosim krščanskega Boga milosti zase ter za
vse druge ljudi, zlasti pa za tiste, ki še ne vživajo blage
sreče, kakršno podeljuje spoznavanje vere v Kristusa. Ravno
tisti dan, ko me je hotel krstiti, odpotovali smo proč od
tam. Ali jaz vendar neprenehoma delam po njegovem na¬
ročilu, posebno zvečer v spalnici, kjer sem bolj brez skrbi
pred očetom. To mi res daje veliko veliko miru in to¬
lažbe. Rada torej tebi, Zorina, prepustim enega, da tudi
ti skrivaj storiš tako, če ti je drago!“

Zorina vsa vesela sprejme njeno ponudbo. Nese veči
križ s sabo v spalnico, obesi ga na steno in tamkaj pred
njim precej dolgo v noč prekleči, pa prosi pred podobo
križanega krščanskega Boga, naj bi jej On pač skoraj nazaj
povrnil duhovnega mladeniča, da jo bode s podeljenjem
sv. krsta sprejel v vero krščansko, naj bi On tudi očeta
navdihnil z blažjimi mislimi do kristjanov, naj bi ji On,
ki je vsemogoč, dal še kdaj na svetu videti izgubljeno
mater in brata. In čudno dobrodejno jo poblaži in pomiri
ta pobožno-goreča molitev iz dna srca, da polna upanja
kar popolnoma verjame, da bo On res uslišal in izpol¬
nil vse te njene gorke prošnje.

Uleže se spat s sladko pokojnim srcem, kakor dozdaj
še nikoli ne. In speči pridejo kar najslajše sanje. Tako
živo se ji sanja, kakor da je včerajšnji verski poslanec
res njen pravi brat; da ji je on našel mater pa pripeljal
jo njej pred oči; da je izpreobrnil tudi očeta h krščanstvu
ter da so tako potlej vsi skupaj spet srečni in veseli na
svojem prvotnem domu.

Z radostnim srcem pove drugo jutro te svoje prijetne
sanje Viti, katera rada verjame, da usmiljeni in dobrotljivi
krščanski Bog lehko da, da se vse to zares dogodi še
kdaj; „zlasti če ga obe prosiva s pravim, resničnim za¬
upanjem," pristavi izpodbujaje Zorino.

Solnce je stalo že na poldan, ko Zorina zagleda
prihajati očeta in na njegovi strani spremljajočega njego¬
vega prijatelja Svitelja.

Vesela jima hiti naproti. Oče ji je bil vse na svetu;
čislala pak je visoko tudi Svitelja kot očetovega najmi¬
lejšega prijatelja in gosta in poleg tega tudi zato, ker je
bil njeno mater in brata rešil iz pesjanarskih pesti ter —

33

kdo ve dokle? - podaljšal jima življenje. Sicer je bil
Svitelj tudi osebno čvrst in ugoden mož, pri najboljši
starosti. Kar se je bil seznanil z Ratiborom, bil je ž njim
v vsem le enih misli; imel pak je tudi polno srca za zalo
in ljubeznjivo Zorino, katero mu je bil oče že davno na-
tihoma zaročil. Zorina sama je dostikrat lehko posnela to iz
očetovega govorjenja, in navadila se je bila zadnji čas sem
misliti na Svitelja že kar blizu tako, kakor na svojega ženina.

Vendar mlada deklica zdaj hipoma postane zelo malo-
srčna in skoraj trepeta, ko prihajajočima prihiti' pred oči:
Prvikrat v življenju ima skrivnost, katere si ne upa na¬
ravnost razodeti očetu, kakortudi bi rada! In ko ji potlej
še Svitelj prijazno stisne ročico, spreleti jo neka tiha bojazen,
češ, da ta bode njen ženin in mož — pa ni kristjan!

Ratibor sam je bil preskrben za svojo hčer, da bi
bil prezrl to nenavadno izpremembo.

„Ali se ti ni prigodilo kaj?“ praša jo ljubo skrbno,
gladeč ji rumene lase s čela.

„0 nič — nič hudega!“ ugovarja Zorina s krotkim,
nekaj boječim glasom, ovije mu roko okoli desne, ne upa
pak si k njemu povzdigniti svojih lepih, modrih oči.

Ratibor ni dalje silil vanjo; saj ni mogel verjeti, da
bi mu ona prikrivala kaj, kar bi njemu ne bilo po volji.

Tedaj povabi Ratibor Svitelja s sabo, da stopita ne¬
koliko okoli lepega selišča Predoselj, v tem ko hiti Zorina
gostu pripravit nekaj okusnega grižljeja, da se pokrepča.

Ne dolgo potem vsi trije sede pri obedu. Ko nekoliko
zavžijejo, pravi Ratibor z resnejšim obrazom:

„Bridki dnevi so bili že čezme prišli: izgubil sem
svoja dva, ki sem ju tolikanj ljubil; — vendar sem še
življenja vesel, ko imam v Svitelju tu-le tako resničnega
prijatelja, in ko imam tako dobrega otroka, tebe Zorina.
Ali jaz se staram, prihajam ob moč in ne verjamem, da
bi tebi, ljuba moja Zorina, mogel še dolgo biti tako za¬
nesljiv varuh kakor dozdaj. Da, zdi se mi celo, da črni
bogovi že spet premagujejo bele, dobre bogove — da se
je torej iznova bati viharnih, nevarnejših časov. Sovraž¬
nikov nam zdaj v naši deželi vse živo migota pred očmi,
sovražnikov, ki s prilizljivimi besedami v tuje ojnice vpre¬
gajo naše ljudi! In gorje nam vsem, če se jim šiloma ne
upremo! To se mora zgoditi!

„Za tisti čas pa ti, Zorina, potrebuješ še drugega
človeka, da te varuje, ko bi se meni primerilo, da se kako
ponesrečim. In glej, ta pak ti je in ti bo ta moj prijatelj

Vojnimir. 3

34

Svitelj! Veš, kaj je storil, koliko sva mu dolžna! In on
sam te ljubi! Zatorej" — pri teh besedah položi njeno
roko v Sviteljevo — »reci mu zdaj, da hočeš biti njegova
nevesta in žena!"

Zorina nekoliko zardi v lica, roka ji vidno trepeče
v ženinovi in glas, ko pravi:

»Kako skrbite zame! Pa jaz mislim, da se še ne
mudi tolikanj! Prosila bom svojega mogočnega Boga, da
Vam še dolgo dolgo da zdravja in Vas meni ohrani."

»Toliko bolje; potlej bodemo vsi trije skupaj toliko
srečnejši!" pravi na to Ratibor, natoči zvrhano kupo bli-
ščečega vina in, napivši zaročencema na zdravje, reče:

»Svarog, naš veliki slovenski bog, vama bode mil,
in boginja Vesna bo blagoslovila vajin zakon."

Tedaj izpregovori tudi Svitelj, češ, kako srečnega se
čuti v svesti si, da bo mogel v prihodnje takega moža
imenovati svojega očeta ter tako dekle — svojo nevesto.

Le Zorina se natihoma v hudih skrbeh bori sama
s sabo. Kako rada pač bi od prevelike hvaležnosti do
svojega dobrega očeta ter vsled resničnega nagnjenja in
ljubezni do Svitelja izrazila svojo radost in veselje nad to
prijazno ponudbo! Ali zdi se ji kar, da častitljivi mladenič,
tisti verski poslanec, stoji pred njo, z resnim obrazom
ljubo jo svareč, naj ne izda in žali svojega krščanskega
Boga, katerega je šele ravnokar spoznala na svojo tolikanj
blago srečo! In odloči se s hudo bridkostjo in težkim
premagovanjem v srcu, da se noče nikakor vdati poprej,
dokler se Svitelj ne spozna k veri krščanski. Pač vidi že
v duhu, da ji ta trdni sklep utegne še prizadeti veliko
boleče muke; vendar tudi upa, da usmiljeni krščanski Bog,
kateremu edino se posihmal hoče izročiti in zaupati svojo
usodo, da On že njej in vsem kako na bolje spreobrne
prihodnje dneve.

VII. Očetov srd.

Nekaj dni je poteklo po tem, kar sta bili dve ime¬
nitni reči, verska skrivnost in ponudena možitev, predramili
Zorino iz doslej mirnega mladostnega življenja. Polna
skrbi je zanaprej najraje samovala s strahom pričakovaje
trenotka, ko se bo morala popolnoma odkriti očetu. Misel,
da bo morala na dan z besedo, očetu neljubo in nepo¬
korno ter neprijazno njenemu zaročniku, ta jo najhuje
peče pri srcu. V tej bolestni stiski ji je le varovalka Vita

35

mila pomočnica, osrčujoča tolažba pa goreča molitev, v
kateri zapored vsako noč dolgo kleče prebedi pred po¬
dobo križanega Jezusa.

Hčerin nenavadni izpremen in njeno bojazljivo vedenje
nista mogla dalje časa skrivna ostati očetu. Slutil je marveč,
da neka posebna skrivnost teži njeno mlado srce, da se
je pa ne upa njemu razodeti. Zategadelj jo marsikaterikrat
prijazno nagovarja, naj se mu le vsa odkritosrčna izpove,
češ, da ji hoče on drage volje povsem postreči in za¬
dovoljiti, kar in kolikor le bo njemu v moči.

Nekega dne, ko je imel Ratibor spet Svitelja v gosteh
in sta se oba posebno resno pogovarjala, kako določno
ostro hočeta vsak v svojem kraju brez odloga postopati z
vsakim, kdorkoli se spoznava h krščanstvu, odtezala se
je Zorina vidno poparjena njunemu pogovoru, in sploh
Sviteljevim prijazno-ljubeznjivim besedam. Po njegovem
odhodu poprašuje oče torej toliko določneje Zorino, kaj
je vendar krivo, da se tako obnaša proti njegovemu naj¬
boljšemu prijatelju ter svo'jemu zaročniku? Ali, ker se mu
hči tudi pri tej priložnosti odkritosrčna ne skaže, popusti
jo nagloma, prvikrat vidno nevoljen nad njo, ter hiti
s Predoselj — ne ve kam. <

Zorini še ni bilo nikdar tako milo pri srcu. Zakrije
si z obema rokama obraz, joka se, zdihuje in toži svoji
varovalki in zlasti Bogu, naj bi ji on to trpko stanje
skoraj preložil na bolje. Bilo je že pozno v noč, ko je
še zmerom medlela v spalnici pred bridkim razpelom,
katero je brljavo osvetljeno viselo na steni pred njo.

Malo pred polnočjo pride Ratibor domu. Popred na
večer je bil zalotil enega svojih podložnikov, ko je ravno
nekemu oznanjevalcu krščanske vere gostoljubno postrezal.
Ko ga je zato ostro poprijemal, izgovarjal se mu je pod¬
ložnik, češ, da je komaj pet dni, kar je on sam na svoje
oči videl tudi njegovo hčer Zorino v prijateljskem razgo-
varjanju ravno s tistim oznanjevalcem. To objavljenje toliko
bolj razkači starešino. Izprva tega celo niti verjeti ne more;
ali potoma domu prešine ga naenkrat sumnja, češ, da utegne
to vendar-le res biti in krivo, da je Zorina sedaj tolikanj
drugačna. Koj jo hoče pozvati na odgovor, da se prepriča.

Tiho stopi do spalnice in odpre. Kaj vidi? Zorino,
klečečo tam pred napol razsvetljenim križem. Srce mu
vzkipi od divjega srda. Pred sabo ne vidi več hčere svoje,
ampak le človeka - kristjana, kakršne on najhujše sovraži.
Zviškoma plane tjakaj, zgrabi sveto razpelo, odtrga raz

3*

36

steno, trešči na tla ter togotno pomendra po njem, da se
zdrobi na drobne kosce. Zorino, ki prestrašena na smrt
s povzdignjenimi rokami izkuša poklekniti predenj pa
prositi ga milosti — pahne jezno od sebe, da ubogo
dekle z glavo prileti postelji ob stranico in se tam na tleh
omedlela sesede.

Ta grozni prizor nekoliko ukroti očetovo divjost.
Nekaj časa jo molče gleda. Potlej pristopi k njej, jo vzdigne
na postelj in ji ranjeno glavo čedno zravna po vzglavju,
on sam pak kakor obnorel dirja po sobi.

Čez delj, ko se dekle jame zavedati, pravi ji očitaje:

„Tako tedaj izdajaš ti mene! Tako me žališ, tako
greniš življenje svojemu dobremu očetu. O, da še to
moram doživeti po svojem edinem otroku, ki mi je še
ostal! Kako sem nesrečen!“

Občutljivi Zorini, ko čuje tako tožiti očeta, hoče
od bridke žalosti počiti srce. Počasi se skloni po konci,
hoteč okleniti se ga okoli vratu, prositi ga odpuščenja,
prositi ga — pa kako? Zatajiti bi morala krščansko vero.
Ali tega — ne more, ne more! Verskega poslanca besede

50 s čudno močjo in gorečnostjo napolnile vso njeno dušo,
da nje zdaj tudi še tolika ljubezen do očeta ne more pre-
nagniti. Ne, zveličavni veri v Jezusa, katero ji je tisti
mladenič izporočil, — nikoli več bi se ji ne mogla od¬
povedati: to najbolje čuti zdaj v tako resnem trenotju.
Z bridkim trpljenjem v srcu zdihuje le: „Oče, ljubi oče!“
in onemogla omahne spet nazaj po postelji.

Očeta prevzame ljubezen do otroka, da se mu začne
smiliti.

»Spoznam", pravi, „da te žalosti in tolikega gorja
mi nisi tolikanj kriva ti, kakor marveč le dni tuji človek,
ki je tudi tebe preprosto dekle premotil s svojimi vražjimi
slepotijami, kakor že toliko drugih lahkomiselnih naših
slovenskih rojakov. Zato — že ga poiščem, naj mi bo
on odgovarjal, on trpel — on, nemški tihotapec, ki za¬
peljuje in nam izneverja naše ljudi!"

To žuganje vzplamti Zorini srce za mladeniča, da se
hitroma spet kvišku spne in vsa vneta zanj pravi:

„0 moj ljubi oče! samo to Vas prosim: ne skrunite

51 rok nad tem nedolžnim človekom! Ta Vam ne more

krivice delati, ta Vam ne more tuj biti! On je-“

Oče je ne posluša dalje pa hiti ven iz spalnice pri-
sezaje v jeznem srcu, kako se če znesti nad verskim
poslancem, kakor hitro ga dobi v roke.

37

Zdaj osamljena vstane počasi s postelje in, vedno
še trepetaje na vseh udih, zbira po tleh razkropljene koščke
bridkega razpela, katere potlej skrbno spravi v najskriv-
nejši predalček. Potem se uleže spat; pa predno zaspi,
pritisne velikrat na ustne zlati križec, katerega ji je bil
dni dan podaril verski poslanec in ga je od tačas nepre¬
nehoma hranila na svojih deviških nedrih. Sproti tudi še
z gorkimi solzami v očeh prosi usmiljenega, križanega
Jezusa posebno, naj pač milostljivo očetu prizanese bogo¬
kletno početje, kakor tudi naj varuje pred njihovim srdom
poročevalca svojega svetega nauka.

Tretji dan potem je Ratibor stoje v gradu zraven
okna ravno spet premišljeval žalostno osodo svoje nesrečne
družine: kako so mu poprej pesoglavci zarobili drago ženo
in sina, kako mu je zdaj pak drug človek izneveril Zorino,
katera mu je bila edina še ostala in ki je nanjo stavil vse
svoje upanje. Polasti se ga tiha žalost, da se precej tožljiv
s komolcem nasloni na okno in globoko vase vtopljen
tamkaj trpi. Na enkrat, kakor bi ga bil pičil gad, šine
pokonci. Zagledal je bil prihajajočega človeka in hipoma
spoznal v njem omenjenega verskega poslanca, v zdanjem
trenotju svojega najzoprnejšega sovražnika.

Z bridko nevoljo in vrelim srcem hiti mu naproti.

»Kdo si ti — kaj hočeš od mene?" praša ga ostro,
predno ,še poslanec kaj izpregovori.

»Če vam je ljubo, da me zaslišite," odgovori mla¬
denič neustrašen, »hlapec sem kristjanskega Boga, naj¬
višjega gospoda nebes in zemlje."

»Tako, tako — “ pobije mu župan hitro besedo. »Ti
si upaš tudi meni v oči s takimi sleparijami na dan! Hlapec
kristjanskega Boga? Kakov je ta Bog, ki ga mi ne po¬
znamo in ga nočemo?! -Ali glej, jaz ti povem, kdo si?
Hlapec svojim pošiljateljem Nemcem, ki so nam Slovanom
najhujši, najzagrizenejši sovražniki — to si ti! Ti posre¬
duješ njih sebične črne naklepe, slepariš s sladkimi bese¬
dami naše preproste rojake, pripravljaje jih voljno za njihov
morilni jarem, ki ga dan na dan že rezneje čutimo, ki ga
že več prenašati ne moremo!"

»Mogočni starešina!" pravi na to verski poslanec
»pač da prihajam od ondod, kakor velite; vendar namen
mojega prihoda tu-sem k vam nikakor ni tak, kakršnega
me dolžite Vi! Jaz izporočujem marveč izključno le vero
v edino pravega, svetega Boga vseh ljudi, katerega spo¬
znavamo in častimo mi kristjanje. Pred njim so vsi ljudje,

38

vsi narodi enaki! Njegova sveta volja je, da ves svet
sprejme to vero ter se ravna po njej. In kadar se to
zgodi, bodeta blagi mir in prava sreča kraljevala preko
cele zemlje. Bratovska ljubezen in sprava bodete objemali
vse ljudi. Nihče ne bo sovražil nikogar, ampak vsi bodo
složno prebivali drug zraven drugega spoznavaje slehernega
človeka za svojega prijateljskega bližnjega ter klanjaje se
samo le jarmu Kristusovemu, ki je legak, sladak — —“

„Dovolj je teh besedi!" kriči nestrpljivo župan. Take
prazne marnje vam pomagajo in delajo uspeh le pri lahko¬
vernih, prostih kmetovalcih; ali jaz nisem tako kratkoviden.
Gospodstvo nad nas, to vam je geslo. “

„Verjemite, Vaša sodba je celo kriva o tem. Niti
najmanjšega zla ne, ampak zgolj le blagost je, ki jo Vam
sam večni Bog ponuja po meni in vseh tistih, kateri z mano
vred ravno tisto pot, oznanjevaje vero krščansko, prihajajo
k vam.

„Blagost — kako? Iz Nemške in od Nemcev še ni
nikoli ničesar dobrega in blagega vzhajalo za nas Slovane,
nikoli!“ upije Ratibor.

»Vi prav ne veste,“ ugovarja poslanec. „Vera krščan¬
ska, to ni nikakršno posvetno blago, ali pridobitek nekaterih
posameznih ljudi ali tudi vsega kakega naroda, ne! Krščan¬
ska vera je marveč last nebeškega očeta nad nami, ki jo
je po svojem edinorojenem sinu, Jezusu, izročil vsem ljudem
na zemlji in zdaj po nas tudi vam — le na blagost in srečo!“

„Čul sem o vašem Kristusu, ki ga imenujete svojega
Boga. Bil je, kakor pripovedujete sami, ubog siromak ves
čas svojega življenja. Svojim spoznavalcem ni pripomogel
niti k časti niti k blagostanju, ampak zapustil jih je v stiskah
in nadlogah. Njega samega so sramotno pripeli na križ!
Kaj hočete tedaj z njegovim naukom vi nam? Mar se
nam je kaj boljega nadejati od vas?“

»To je res“, pritegne poslanec, »z naukom Jezusovim
vam ne podajem posvetnega blagostanja in premoženja;
pač pak vsakemu, kdor ga sprejme, tiho zadovoljnost v
srcu in dušni mir, da zlahka prenaša vse bridkosti in težnje
tega sveta, v svesti si, da ga šele onkraj groba čaka zlata
očetnjava, kjer bo neskončno veselje in večno zveličanje.
Ali prave sreče pak naj nihče ne išče na tem svetu, kjer
je ni najti!“

»Zdaj vidim, da tvoj nauk je laž!“ vikne Ratibor.
»Jaz sam sem bil svoje dni človek najsrečnejši pod solncem;
pa okrhali so mi srečo drugi, hudobni ljudje. In edino,

39

kar me je posihmal še osrečevalo, bila mi je moja vdana
hči til le;“ — pokaže na ravno bližečo se Zorino — »zdaj
pa še to — spridil, preslepil si jo ti, ravno ti, govori 1“

»Ah, ljubi oče! pustite z mirom nedolžnega človeka!"
prosi Zorina vsa trepetaje stoječ od daleč tam na strani
ter sočutno opiraje oči v verskega poslanca.

»Kaj hočeš, dekle ti neumno! Ali pojdi, stopi tu sem,
pa odpovej se vpričo mene in tega slepotiji, s katero,
vem, da te je ta premotil."

„Ne tajim", pravi na to poslanec, »da se je naš
krščanski Bog in Izveličar res po meni spoznati dal Vaši
hčeri; pa trdno zaupam tudi vanj, da ji bo dal blage moči,
da mu zvesta ostane tudi zanaprej. Saj sem prepričan,
da sama že izkuša živo resnico mojih besedi ter blagost
vere krščanske."

»Kaj? Ti se derzneš in ji še prigovarjaš? Gorje ti!"
rekoč pozove svojega hlapca, veleč mu, naj nemudoma
vrže tega človeka v zapor.

Sluga se polasti verskega poslanca ter ga tira s sabo.
Ta stopa voljno za njim kakor jagnje, hvaleč le Boga, da
ga spoznava vrednega, da bode kaj trpel zavoljo njega,
in moleč za svojega preganjalca, naj bi mu Bog milostljivo
prizanesel, kar se pregreša nad njim.

Zorina tam od daleč kleče sklepa roke, joka se,
zdihuje in prosi: »Milost milost — on je nedolžen!"

Toda trdosrčni oče se ne zmeni za bridkost svoje
hčere; marveč ves srdit hiti naprej, odpre sam duri v ječo
in pahnivši verskega poslanca vanjo togotno rohni:

»Til notri se pokori, dokler ne skažeš češčenja našim
starim bogovom!"

»Naj se zgodi Njegova presveta volja!" moli poro¬
čevalec svete vere še v ječi, in obrnivši se proti Ratiboru
prosi le samo zanjo, katero je bil pridobil veri krščanski:

»Imejte le s hčerjo usmiljenje!"

Ali starešina ga ne posluša, zapahne duri in zaklene.


40

II. del. Krst.

1. Vera zmaguje.

Hotimir, slovenski vojvoda, bivajoč na Koroškem,
trpel je že delj časa z nevoljo, kako nekateri njegovi župani
in starešine po Slovenskem sovražno preganjajo oznanje¬
valce krščanstva, katere je on iz sosednje dežele, iz Nemčije
povabil med svoje podložnike. Najhujša nasprotnika krščan¬
ski veri pa sta bila Ratibor in Svitelj. Ker tudi na večkratni
resni opomin nista hotela odjenjati, hotel ju je torej Hotimir
odstaviti od županovanja. Ali ta dva zaveznika začneta na¬
enkrat kazati, da ju je volja s silo upirati se vojvodovim
ukazom. Tedaj pak začne tudi Hotimir, previdevši, da
njegova lepa beseda nič ne hasne, nabirati brez odloga
krščansko vojsko proti poganskim upornikom.

Verski poslanec je bil šele tretji dan v zaporu na
Predosljah, ko Ratibor čuje, da že vojska s Koroške gre
nadenj. V tej stiski hitro zapusti Predoslje in kar je na
njih, odpeljaje s sabo le Zorino k svojemu najboljšemu
prijatelju in pristrancu, Svitelju, češ, da ji ta za čas voje-
vanja preskrbi varno zavetje pri nekem svojem novem
znancu, Ozar po imenu. Ta namreč je županil veliko
dalje od krajev, katerim je vojna nevihta zdaj žugala, in
njegova zadruga je bila skoraj še čisto poganska. Vrhu
tega je bil Ozar sam zagrizen pogan, ki je že za prvega
spoprijaznjenja s Sviteljem obetal, da pojde drage volje
v vsem na roke njemu in njegovemu drugu Ratiboru.

Ko tedaj zanesljiv spremljevalec odvede Zorino na
odmenjeni varni dom k Ozaru, obiščeta Ratibor in Svitelj
bližnje še jima vdane poganske župane, izpodbujata jih,
naj se vsak s svojo zadrugo pripravi na boj zoper vojvodo,
ki že sam na svojih tleh več ni svoj gospodar in ki služi
le sebičnim namenom sovražnih sosednih Nemcev, s katerimi
se brati in zavezuje Slovencem le na škodo in gorje. In
stavljaje jim živo pred oči, kako nemila usoda jih pač čaka,
če se kar meni nič tebi nič udajo potujčenim zatiralcem, pri-

41

dobita si res s pomočjo teh v kratkem precejšnjo trumo boja-
željnih poganov, pripravljenih na smrt boriti se s kristjani.

Vojeviti, oboroženi pogani se tedaj v dveh poglavitnih
četah, katerima poveljujeta Ratibor in Svitelj, nemudoma
napote proti prihajajoči Hotimirovi vojski, spotoma navdu-
ševaje in pridruževaje si ostale pogane ter sovražno napadejo
slehernega kristjana. In tako, požigajoč vse vprek krščanske
cerkve ter razdevajoč vsakšno sled krščanske vere pridere
Ratibor s svojo druhaljo tretji dan po odhodu spet do
svojega doma na Predosljah.

Ali kaj mora tu videti?

Njegovi zadružniki Posavci, ki so bili že večidel, če¬
tudi le bolj na skrivnem, kristjanje, ko so čuli, kako njihov
poganski starešina grozovito razsaja s svojimi ljudmi, in
zvedeli, da se tudi Hotimir že bliža z veliko močjo, so
se bili uprli, zanašaje se na tega, ter razdejali najpopred
Ratiborovo selišče na Predosljah.

Pri tej priložnosti so puntarji razbili tudi vrata v zapor
in prijateljsko sprejeli verskega poslanca iz temnice, ki je
hvalil svojega krščanskega Boga, da mu je tako kmalu
ter po tako čudni poti pomagal izza železnih duri in mu
dal svobodo.

Ratibor, ko vidi vse to, divja toliko grozoviteje proti
vsakemu, kdorkoli ni ž njim. V spopadih s Posavci izprva
tudi premaguje svoje nekdanje podložnike, zlasti, ker je
njegova poganjska druhal surovejša in krvoločnejša mimo
kristjanov, katere je sveta vera s prizanesljivostjo in bla-
godušnostjo navdihnila tudi proti sovražnikom. Slehernega
krščanskega jetnika da pripeljati pred-se in mu grozi, naj
se vpričo njega za vselej krščanstvu odpove ter moli po¬
ganske bogove. Kdor stori to, temu daje prostost; kdor
pa ne, izroči ga rabljem, da ga neusmiljeno mučijo in
mu potem odsekajo glavo. Ali le malo jih je, kateri bi
se v strahu pred njegovo grozovitostjo in pred telesno
smrtjo izneverili krščanski veri; večina se jih neustrašeno
uklanja pod rabljev meč, sprejemaje tako venec muče-
ništva in izveiičanja. — Tako je tačas in še delj časa
pozneje tekla tudi na slovenskih tleh kri za Kristusovo vero,
kakor kakih pet sto let poprej v rimskem cesarstvu. In
gotovo se tudi na sto in tisoče svetnikov in svetnic božjih
iz našega slovenskega rodu nahaja v nebesih, četudi nam
mračna zgodovinska knjiga iz tedanjih, v mračno meglino
nam zakritih časov ni zaznamovala njihovih svetlih imen!

42

Toda dolgo ne strahujejo pogani kristjanov. Hotimir
se s svojimi vojščaki pridruži Posavcem in kmalu jame
od kraja do kraja poditi pogane. Sem ter tja jih tudi že
precej zajame in polovi, a ravna ž njimi tako usmiljeno, da
se že vsled tega mnogo poganov izpreobrne h krščanstvu.

Sele, ko Svitelj s svojo četo prispe Ratiboru na
pomoč, postavita se oba zmagujočim kristjanom v bran.
Na neki prostrani ledini se vname krvav boj. Na obeh
straneh jih je že mnogo popadlo, pa le na nobeni še ne od-
jenjajo, tako razkačeni so pogani in kristjanje. Nazadnje
vendar-le tem posluži blagi namen, za katerega se bojujejo,
da zmagajo. Pogani popustivši veliko svojih mrtvih in
ranjenih na bojišču začno bežati. Kristjanje, h katerim je
čedalje večja množica okoličanov prispevala, dero za njimi,
dokler jih ne razkrope na vse strani, veliko pa tudi zaja¬
mejo, zlepa potem tirjaje od slehernega, naj se odpove
poganstvu in vsakemu sovraštvu do krščanstva.

Svitelj sam je le z majhno peščico svojih komaj
ubežal zmagonosnim kristjanom; Ratibor pak je težko
ranjen obležal na bojišču.

2. Resnik.

Potekel je cel dan po omenjeni bitvi. Krščanski bo-
ritelji vedno še vse križem brodeč za ubeglimi sovražniki
in tudi pričakovaje, da jih utegnejo še iznova nadlegovati
od kod, niso mogli še misliti, da bi hiteli na bojišče,
pokopat mrličev ter streč trpečim ranjencem.

In med temi, ki so že cel dan pod hudim solnčnim
pripekom, vsi onemogli ječe od skelečih ran ter pojemaje
od morilne žeje, trpeli tolikšne muke — med temi je bil
tudi starešina Ratibor. Z zmendrano glavo in razpraskanim
čelom ter z globoko zevajočo in krvavečo rano na desni
nogi je ležal tam, nemoč, da bi se kam premeknil. Gledal
je na svoje oči, kako je zlasti kaka ljubeča mati tiho ihte
in zdihovaje pohajala preko krvavega bojišča, iskaje pač,
ko bi morda našla kje kakega svojega dragega; gledal
je, kako je temu ali temu siromaku postrezala in poma¬
gala kaka skrbna roka; ali usmiljene duše, ki bi njega
rešila in ga tolažila — ni je bilo od nikoder nobene! V
takih revah ter tako zapuščen od vseh svojih in vsega
sveta ni bil še nikdar, kar živi.

Kakor človeka sploh v hudih in nesrečnih časih, jele
so zdaj tudi že Ratibora sprehajati nenavadne, blažje misli.

43

Videvši toliko trpečih ljudi okrog sebe, katerim pak je
bil pravzaprav le on sam kriv vseh strašnih muk, začne
se skoraj že kesati, da je sebi in toliko drugim na nesrečo
tako zviškoma začel krvavi boj. Zakaj je divjal zoper svoje
lastne rojake? Ali je upravičena njegova tolika mržnja do
krščanstva ?

Taka vprašanja, katera si je v tem trenotju prvikrat
stavil, bila bi ga že skoraj z milejšim duhom navdihnila;
ali brž se ga spet polasti njegova prirojena burnost pa
mu zastopi vsak boljši premislek. Edino le krščanstvo
dolži, da je že poprej in zlasti poslednji čas toliko neznano
gorje pridrlo nadenj. In roteč pa grozeč se svojim sovraž¬
nikom, kristjanom, ter škrtaje z zobmi od strašnih bolečin,
začne se premikati z mesta, skušaje, da bi se privlekel
do blizu tam mimo tekočega potoka, izmit si rane, pogasit
si žejo, in ko bi bil spet okrepčan, iznova vihtet meč nad
svojimi protivniki. Ali le kakih dvajset korakov se s težkim
trudom in hodeč po vseh štirih pretegne naprej. Tu pak,
pod veliko, košato lipo popolnoma omaga. Na potu si je bil
namreč raztegnil in razdražil rano pod kolenom in izgubil
toliko krvi, da se zdaj od slabosti zgrudi v omedlevico.

V tem se začne mračiti. Za večera prileze polni mesec
izza goric in posveti samotno zapuščenemu starešini v
prepadli, bledi obraz.

Tedaj prikoraka mimo mlad človek, zavit v temen plašč,
in ko ogleda moža razgrnjenega po tleh tam pod lipo,
pristopi nemudoma k njemu. Na prvi pogled ranjencu v
obraz se zgane-na vsem životu in ostrmi pa prestrašen
se za korak umakne nazaj; pa kmalu se mu iznova pri¬
bliža ter pozorno in radovedno ogledovaje ga, kima z
glavo kakor neverjetno ali morda pomilujoč. Na to se
nagne do njega, položi mu roko na vroče čelo in videvši,
da se mu desna noga namaka v krvni mlaki, privzdigne
mu jo zlahka nekoliko na stran.

Ta gibljaj noge predrami Ratibora, da pogleda. In
videvši pred seboj tega človeka, zaječi kakor grozeč se.
Spoznal je namreč v njem tistega verskega poslanca, ka¬
terega je bil pred nekoliko dnevi pahnil v zapor, in zdaj
se je le tega nadejal od njega, da mu za maščevanje
porine v srce bridek meč, po katerega misli, da se je bil
zdaj tako hitro oddaljil na bojišče. Ratibor v smrtnem
strahu izkuša z veliko težavo in trpljenjem, kako bi se
ob lipovem deblu spravil pokonci, postavit se, če bi bilo
mogoče, sovražniku v bran.

44

Ali kako se zavzame, zagledavši, da vračajoči se
mladenič ne prinaša merilnega orožja, ampak v potoku
napojeno belo tkanino, pač njega obvezat. Zdi se mu kar,
da le sanja, da mu njegovo razvneto mišljenje slika to
postrežljivo podobo, ki jo gleda na lastne oči, od katere
pa si on kar nič dobrega pričakovati ne upa. Toliko bolj
tedaj ostrmi, ko postrežnik res zraven njega poklekne in
mu tkanino prijazno razgrnivši pred njim iz zvrhane že¬
lezne čelade molče ponudi piti.

Ratibor izprva skoro kar ne ve, kaj bi. Vendar po
požirku vode hlepeč kakor upehan jelen, ne more se pre¬
magati, pa željno potegne veliko požirkov iz posode v
rokah tega človeka, katerega je on do tega trenotja strastno
sovražil in je videl v njem tudi le sovražnika svojega. Ko
ga pa verski poslanec potem nagovori naravnost po pravem
imenu, češ, naj dovoli, da mu rane obveže, in ga obenem
tudi že po čelu začne zmivati, ostrmi Ratibor čudom začuden,
natihoma trpeč njegovo prijazno postrežbo pa premišlje-
vaje, kakšnega duha pač mora biti ta mladenič, ki, v svesti
si, da ima svojega sovražnika pred seboj, ravna ž njim
tako prijazno! In kakor slana kopni pred solncem, tako
mineva zdaj tudi Ratiboru mržnja do tega blagodušnega
mladeniča. Čuti, da, ko bi posihmal še tolikanj mrzil
kristjane, tega verskega poslanca sovražiti ne bi mogel
nikdar več.

Ko začne Ratibor čutiti, kako dobrodejno mu obveza
rano hladi in kako sploh krepkejši postaja, ne more si kaj,
da ne bi na tihem hvaležen vprašal svojega dobrotnika,
kdo pač da je on? In verski poslanec prijazno odgovori:

„ Hlapec sem svojega krščanskega Boga, ki me pošilja
križem po svetu postrezat na telesu in duši slehernemu
revnemu, pomoči in tolažbe delit potrebnemu človeku, naj
me ljubi, ali naj me sovraži! Ravno zdaj sem hitel na
bojišče v svesti si, da tukaj je toliko bridko trpečih, ka¬
terim pomagati mi veleva vera krščanska in ljubezen do

bližnjega, in to je kristjanom vsak človek. Srečal sem

prvega Vas in hotel sem iz ljubezni do Boga postreči tudi

prvemu Vam. In vsevedni Bog mi je povrnil mojo dobro
voljo; to je moja najslajša zavest!“

Ratibor je strmel nad takimi besedami. Da poročevalci
krščanstva res oznanjujejo nauk s tako blagimi in človeko¬
ljubnimi načeli, tega se on ni nadejal. In ker mu je ta
postrežljivi krščanski mladenič v tem hipu tako nenavadno
šel do srca in je imel posihmal polno zaupanja vanj, jela

45

ga je naenkrat obhajati želja, da bi natančneje poizvedel,
kaj prav za prav uči vera krščanska, kaj je krščanstvo.

Ratibor izrazi to svojo željo verskemu poslancu.

Duhovni mladenič je drage volje pripravljen svojemu
rešencu ustreči po želji.

Ratibor je zdaj toliko okrepčan, da se s pomočjo
svojega rešitelja spravi na noge, iskat si v obližju kje
kakega prenočišča čez noč, kakor mu je bil duhovni
mladenič nasvetoval.

Stopaje polagoma od tod, ko jima mesec razsvitlja
pot, pripoveduje verski poslanec o začetniku krščanstva:
da je bil sam Božji sin, ki je tak zveličavni nauk iz nebes
prinesel ljudem na zemljo, in kako je za poroštvo, da je
govoril golo, živo resnico ter da je poslan zares od Boga,
svojega nebeškega očeta, dal svoje življenje, pa tretji dan
potem spet s poveličanim telesom vstal od smrti — iz
svoje lastne moči. V daljnjem pogovoru mu pojasni vse
druge poglavitne verske resnice, kakor jih verujejo pravo¬
verni kristjanje. Na zadnje pristavi:

„In ta sveti pa blagi nauk našega Izveličarja Jezusa
mora po sami njegovi volji sčasoma objeti vse ljudi za
vse čase, vsem na največjo blagost in v največjo tolažbo
na zemlji in na večno izveličanje po smrti v nebesih.

„Ker je pa našim sosedom, Nemcem, popred kakor
Slovanom došla ta sreča, da so po krščanskih oznanje¬
valcih sprejeli vero v Jezusa, zato zdaj nas, poročevalce
krščanstva pošiljajo k vam Slovencem, edino le oznanjevat
in prisvajat vam ta blaženi nauk; drugega, najmanjšega
posvetnega dobička in kakršnihkoli hudoželjnih namer
ne iščemo mi!“

Ratibor sam ni vedel, kako mu je, ko je naenkrat,
kakor čudom ves izpremenjen, voljan in željen poslušal
oznanjevanje krščanstva iz ust tega človeka, katerega je
skoro do tega trenotja prav zavoljo takega poslovanja
njegovega tolikanj črtil. Le ugeniti si ne more, ali ima
ta tako blagodušni mladenič ali morda pripovedovanje
njegovo toliko moč do njega, da je zdaj ves navdušen zanj,
da ves gori za njegovo reč, za njegovo sveto prizadevanje!

Ne more si kaj, da mu ne bi razkril, kaj misli po
tem pojasnjenju, kako mu je pri srcu.

„Ce je tako", pravi, „potlej iz srca obžalujem, da
sem krivo ravnal, tako nepremišljeno preganjal kristjane."

Ratibor zdaj za trdno obljubi, da se hoče prav in
popolnoma odpovedati vsakemu sovraštvu zoper poročevalce

46

kakor spoznavalce krščanske vere; da hoče marveč, kolikor-
koli mu bo posihmal še mogoče, delati le na prospeh
krščanstva ter da le to še želi, da prej ko mogoče postane
vreden kristjan.

Kdo bi popisal veselje verskega poslanca, videvšega,
da je po tako čudni poti tako na naglorna pridobil z božjo
pomočjo spet enega človeka krščanski veri, človeka, ki
utegne zaradi svoje veljavne besede kdaj še veliko pri¬
pomoči pri razširjevanju krščanstva med svojimi sloven¬
skimi rojaki. Z naglasom, ki je očitno razodeval njegovo
notranjo srečo in radost, zagotovi tedaj mladi duhovnik
Ratibora, da koj zdaj mu hoče najdražje volje izpolniti
tisto njegovo željo: da ga namreč krsti in tako sprejme
v občino kristjanov.

V tem pogovoru sta dospela do pohlevne kmečke
hišice, ki je v njej še lučica brlela. Na njun poziv jima
radi odpro pozdravljaje ju po krščansko: „Hvaljen bodi
Jezus Kristus!“

Da sta v krščansko hišo prišla, to zdaj toliko bolj
razveseli oba. Verski poslanec naznani gostoljubnim ljudem,
da je pripeljal usmiljenja vrednega ranjenca z bojišča in
da prosi v imenu Jezusovem blagovoljne postrežbe in pre¬
nočišča zanj. Na njih prijazno ponudbo jim še pravi, naj
mu pred vsem blagovole pripraviti posodo vode, da krsti
tega izpreobernjenca.

Brž na to Ratibor vpričo pobožne družine sprejme
sveti krst, kesaje se svojega dozdanjega početja pa radovaje
se iz srca, da je vendar prišel do boljšega spoznanja.

Po končanem svetem opravilu, ko se gosta nekoliko
poslužita ponudene večerje, praša Ratibor verskega poslanca,
ali on morda ni bliže Slovenskega kje doma, ker mu tako
zlahka teče slovenska beseda.

Poslanec odgovori: »Tega Vam pri najboljši volji ne
morem povedati, ker sem čisto otrok še, Bog ve, po kakšnem
nemilem naključju zgrešil svoje ljudi in dom, ter potem
samotno blodeč po nekem gozdu pač po previdnosti božji
prišel v roke potujočemu, krščanstvo oznanjujočemu me¬
nihu, ki je potem mene, zapuščeno siroto, — kakor mi
je večkrat pozneje pripovedoval, — vzel s sabo na Nemško,
pa dal v samostanu odgojiti in pripraviti za verskega po¬
slanca Slovencem. Moj prvotni materni jezik je bil namreč
slovenski, kar mi še zdaj dobro ugaja pri oznanjevanju. “

Vsa družina se čudi mladeniču, da ima tako ne¬
navadno življenje za seboj. In Ratibor sočutno kimaje z

47

glavo vpraša ga še, ali se tudi svojega rojstnega kraja
in svojih staršev morda nič več ne spominja.

Verski poslanec odkima, da nič, rekoč, da se mu
pač časi še kakor v lepih sanjah dozdeva, da je že davno,
davno tam daleč v prijetnem kraju nekje bival pri svojih
starših, katere je ljubil na vso moč, da se pa zdaj o ničemer
nič natančneje več ne zaveda.

„Vendar“, pristavi na zadnje, „zdi se mi prav, da
ta-le podoba, katero že menda blizu vse svoje življenje
nosim na prsih, da bi ta utegnila biti podoba mojega
očeta na zemlji."

Rekoč to, seže na prsi; pa kako se prestraši! Na
koncu zlate verižice, kjer je imel do današnjega dne pripeto
svetinjico z obrazom —- ni je več!

. „Žal mi je", pravi na to verski poslanec vidno žalosten,
„da Vam je ne morem pokazati. Danes ta dan sem jo izgubil."

Vsa družina z Ratiborom vred toliko bolj obžaljuje
to njegovo izgubo, ker jim poslanec omeni, da je imel
tisto zdaj zgrešeno podobo že tačas okoli vratu, ko ga je
bil našel omenjeni menih, ter da jo je hotel na njegov
opomin, češ, da utegne to biti podoba njegovega očeta,
hraniti vedno za drag spomin.

Nato se je verskemu poslancu še od vseh strani
stavilo polno sočutnih vprašanj, na katera naj bi bil on
odgovarjal; ali njemu tanka vest ni pripustila, da bi zdaj,
ko je tu tako srečno popolnoma dosegel svoj sveti namen,
oprezoval še dalje ondi in izgubljal zlati čas, medtem ko
utegne na bojišču še veliko siromakov trpeti, ki potrebujejo
tolažbe na duši in na telesu. In gnalo ga je tjakaj toliko
bolj, ker je bil prepričan, da človek v telesnih revah in
nadlogah vse raje išče pomoči pri svojem Stvarniku.

Vse te premisleke naznani pričujočim. Na njih pri¬
jazno vabljenje, naj bi nocoj prenočil pri njih, pravi jim,
da mu počitek ne bi bil nikakor sladak, v zavesti, da
zanemarja dolžnost, ki ga tako nujno kliče na delo.

Tedaj ga nočejo dalje zadrževati. In verski poslanec
se pripravi za odhod.

Pri vratih mu Ratibor še proži roko, srčno se mu
zahvaljevaje za vse, kar mu je danes storil dobrega in
blagega, in proseč ga, naj mu odpusti, da je poprej pre-
ganjaje kristjane tako krivo ravnal ter se nad njim samim
tako zelo pregrešil!

Verski poslanec ga na vse te težnje popolnoma po¬
tolaži, rekoč, da v vsem tem, v čemer je njemu mogel

48

postreči, zadobiva ravno on sam svojo najslajšo tolažbo
in srečo, kakor tudi, da v dejanju izkazuje krščansko lju¬
bezen ravno na ta način, da vsakemu vse odpušča od srca.

Ratibor, ki se je čutil prevelikega dolžnika temu mla¬
deniču in ki se najraji nič več ne bi ločil od njega, podrži
ga še toliko nazaj, da mu pravi:

»Ljubi prijatelj, če je tako, da vsekako hočete že iti,
dajte se še v prihodnje blagovoljno spominjati mene!
Obiščite me pač gotovo na mojem gradiču, kadarkoli po
svojem poslovanju morda mimo pridete. Obiščite me, ker,
če le Bog da, morajo biti kristjanom prvo pribežališče po-
sihmal Predoslje. Ondi potlej, storim za Vas kolikor mi bo
v moči. Žalibog, da mi že v tem trenotju ni še mogoče!"

Verski poslanec drage volje obljubi tudi to. Potem,
zahvalivši se družini za gostoljubni sprejem in postrežbo
ter priporočivši še Ratibora njih blagodušnosti, vošči vsem
skupaj lahko noč in odide v imenu Jezusovem.

Veliko veselja je bilo v tej krščanski hišici tudi še
brž potem, ko Ratibor pove, da je on starešina velike
zadruge, v kateri hoče na vso moč pospeševati krščanstvo.
On sam zagotavlja, da se tako tiho zadovoljnega in srečnega
ni čutil že blizu dvajset let ne — kar ga je bila neznano
bridka nesreča zadela. In zdaj pripoveduje radovedni družini,
koliko hudega in dobrega je on že doživel na svetu.

Drugega dne zarana, ko je dekla pometala iz hiše,
zatrklja se ji nakrat neka bliščeča stvar pod metlo.
Pobravši jo, vidi, da je zlata svetinjica. Hitro se spomni,
da to mora pač biti le tista, o kateri je verski poslanec
sooči pravil, da jo je zgrešil. Pokaže jo drugim.

Kdo bi popisal Ratiborovo zavzetje in veselje, ko
na svetinji hipoma spozna svoj lastni obraz, kakršnega je
imel pred pet in dvajsetimi leti, ko se je bil oženil.

To je bil moj sin, moj lastni sin Vojnimir!" vzklikne
od neizrekljive radosti, sklepaje kvišku roke. „Da, moj
pravi, moj dragi sin! Saj se mi je že snoči, ko sem mu
gledal v obraz in ga poslušal, kar zdelo, da le moj sin
more imeti tako lice, more imeti take besede! Oj, pa da
mu nisem bil tega povedal!“

Vsa družina veselja strmi. In v tem, ko hiti svetinja
iz roke v roko, vsak hipoma spozna, da podoba na njej
je res pravi obraz tega očeta, ki zdaj njim pred očmi od
zgolj veselja kar ne ve, kaj bi?

Zdaj je srečnemu očetu naenkrat vse jasno, kako da
njegov sin, pripovedujoč včeraj zgodbo svojega življenja,

49

res ni mogel nič gotovega povedati iz svoje nežne mla¬
dosti: kajti bil je Vojnimir star tri leta šele, ko so mu ga
bili ugrabili in odpeljali pesjanarji. Najraje pač bi bil kar
hitel za njim, objet svojega ljubega, tako davno že bridko
pogrešanega sina, pritisnit ga na svoje očetovsko srce, pa
povedat mu, da je on pravi oče njegov, ki se tako ne¬
skončno veseli svojega zdaj spet najdenega sina. Toda
storiti to mu ni še mogoče! Boleča in precej zatekla
noga mu še ne da izpod strehe. Potrpeti mora, počakati
boljšega zdravja!

Cele tri tedne je užival še gostoljubnost te prijazne
kmečke družine, katera se je z Ratiborom vred radovala
tako nenadne sreče, ki je bila zdaj njega tako neutegoma
došla. Dajal je sicer med tem po ljudeh skrbno iskati in
popraševati po svojem duhovnem, krščansko vero oznanju¬
jočem sinu, toda brez uspeha. Vendar zategadelj pa naj¬
manj ni hotel dvomiti, da ga ne najde on sam, kakor
hitro bo mogel na dan. In ta vroča želja, le hitro združiti
se s sinom, pa njegovo zdaj dokaj povišano upanje, da
nemara tudi ravno po njem izve kaj o svoji izgubljeni ženi
Radoslavi in njeni morda milejši usodi, kakor si je dozdaj
mislil: vse to mu da moči, da more tem prej na noge in
venkaj, kamor ga je tako silno gnalo srce.

Nekega lepega jutra tedaj, ko je rumeno solnce ravno
vzhajalo, poslovi se Ratibor od teh krščansko usmiljenih
ljudi, zahvalivši se jim iz dna srca za njih gostoljubno
postrežbo ter pobožno proseč Boga, naj bi jim sto in
stokrat povrnil vse dobrote, s katerimi so oni njega tako
radodarno oblagali.

Stopivši čez prag vnema ga in osrčuje le ta misel,
videti svojega sina ter ž njim vzajemno prizadevati si na
vso moč in le delati vse, 'kar bode krščanskemu Bogu na
veče češčenje in slavnejše povišanje. Ker posebno odslej,
ko je bil ravno v Njegovem službovanju spet našel in
spoznal svojega otroka, in morda ravno zato, gori on ves
navdušen le za pospeševanje krščanstva.

Prišedši pod milo nebo ureže si iz leskovega grma
palico za daljno pot. In ob tej, ki je po izgubi tolikega
posvetnega blagostanja zdaj edina njegova last, stopa, na
nogi še hrom, dalje in dalje, vesel, veder po duhu, tiho
zadovoljen v srcu in srečen, kakor do tega dne še nikoli
ne v vsem svojem življenju. Saj ima sladko zavest, da
ga hoče po vseh potih spremljati in varovati krščanski
Bog, kateremu je posihmal tako popolnem izročil sebe

Vojnimir. 4

50

in vso svojo usodo; in saj ima polno tolažečega upanja,
da On, ki mu je po tako čudnem in nevarnem potu spet
pripeljal sina zdravega in v tako blagem pa svetem stanu
pred oči, — da On mu lehko nakloni še vse milejšo pri¬
hodnost morda še na zemlji, gotovo pak onkraj groba,
v svetih nebesih.

Tako dobrodejno blaži in povzdiguje človeka v hudih
pozemskih revah in težavah edino le živa, krščanska vera!

3. Ženitbena ponudba.

Brž po popisanem boju in zmagi kristjanov zoper
nevernike je posvetila luč krščanstva toliko jasneje preko
slovenskih pokrajin. Razrušene veže božje so se popravile,
zidale se nove; domalega povsod so pobožni kristjanje
hiteli k očitnim službam božjim častit in molit Boga. Le
nekoliko zlasti takih, ki so bili s posvetnim premoženjem
bogateje obdarjeni, držalo se je še trdovratno svojih starih
poganskih bogov. Ali že se je bilo število teh tako skrčilo,
da posihmal nikakor niso mogli misliti, da bi mogli s
količkaj uspehom sukati orožje proti kristijanom. Gojili
so vendar še natihoma mržnjo proti njim in skušali, kako
bi jim skrivaj škodovali.

Eden izmed teh je bil tudi Svitelj. Zapuščen do¬
malega od vseh, ki so mu bili v zadnji vojski na roko,
pustil je brž po vojski verske zadeve na miru, naj so se
razvijale, kakor so hotele, češ, da se že spet povrne ugod¬
nejši čas njegovi stranki in njegovim nameram. Med tem
pak, tako je sklepal, hoče poravnati svoje osebne zadeve.

Meneč, da je njegov privržnik Ratibor mrtev obležal
na bojišču, ter da mu izpolni le prijateljsko dolžnost, ako
se zdaj nemudoma oženi z njegovo zapuščeno in osirotelo
hčerjo Zorino, hiti naravnost k njej, naznanit ji žalostno
novico ter tolažit jo s tem, da se ji ponudi za moža.

Ali kako se zavzame Svitelj spoznavši iz njenih obupno
tožnih besedi, da je ni volja omožiti se. To se mu je
zdelo tem čudneje, ker jo je videl tako samotno zapuščeno,
brez pravega varuha na svetu, in ker je vedel pa čutil,
da ga ona, dobro še spoznavaje, kaj mu je dolžna, vendar
še zmerom čisla in ljubi.

Njeno ugovarjanje ga toliko bolj vname zanjo. Ker
ni vedel, zakaj se mu tako odteza, jame ji pred oči sta¬
viti njen revni in žalostni stan, če zdaj kar tako sama
ostane; nasproti pak, kako bode svojo bridkost po ranjkem

51

očetu najlaže prenašala na njegovi strani, ko jo bode tudi
on delil ž njo; kako bode zlahka in brez skrbi živela ž
njim, ki ima obilo posvetnega premoženja in ki jo ljubi
iz celega srca.

Zorina, ki je bila tudi res iz srca vdana temu oče¬
tovemu prijatelju in ki je vedela o njem, da ji želi vse
dobro, je bila zaradi te prijazne ponudbe njegove v hudih
stiskah. Branila se ga je le zato, ker je bil on pogan in
ona kristjana; pa čuti še, kako nehvaležna bi se mu mo¬
rala zdeti, ko bi on mogel misliti, da ona nima srca zanj
ter da ne spoznava s hvaležnostjo tega, kar je on že do¬
brega storil za njo in ji še želi. Ali bala se je tudi hudega
gorja, če zlasti zdaj tako popolnem v tujih rokah in brez
zanesljivega podpornika razkrije svojo krščansko vero za¬
grizenemu poganu in neprizanesljivemu sovražniku kri¬
stjanov. Vendar, ker si ne ve drugega, ne boljšega sveta
in si hoče vsakako olajšati srce, sklene nazadnje, da se
Svitelju le razodene; pričakuje pa, da ji že krščanski Bog
milostljivo pomaga, ki vdnj tako trdno zaupa.

Ko tedaj Svitelj, vidno razžaljen, radovedno povpraša,
zakaj pač ona nekako zaničuje njega, odgovori Zorina pač
s precej tesnim srcem vendar tudi še dosti pogumno in
določno rekoč:

„Jaz sem kristjana!“

Svitelj se vgrizne v ustne. Pričakoval bi bil vse prej
kakor to. Tega mu Ratibor še ni bil povedal, pač ker je
vedel, da bi mu bilo neljubo; pa on tudi še zdaj kar
verjeti ne more.

Zorina, videvša ga dvomečega, in kakor da je ne bi
bil natanko razumel, reče še enkrat:

„Da, kristjana sem/ Sprejela sem pred malo dnevi
vero v edino pravega, živega Boga, ki ga časte kristjanje.
In te zveličavne vere, o kateri vem, kako blaži trpljenje
človeku v bridkostih in zadregah, ne odvzame mi je več
nobena sila na zemlji!"

Zdaj je Svitelju vse jasno. Ta dekliška neustrašena
določnost, s kakršno so se sploh vsi kristjanje, spoznavaje
svojo vero, ponašali, povedala mu je mahoma vse. Srdit
vstane s stola, oči se mu svetijo; pa še ne ve, kaj bi rekel,
kaj začel.

Zorina pade na kolena predenj, povzdigne sklenjeni
roki proti njemu in prosi:

4*

52

»Ljubi Svitelj, bodi še ti kristjan! Bodi, če me res¬
nično spoštuješ in ljubiš; drugače — ne morem biti tvoja
žena, nikoli!"

Te besede iz ust ljubeznjive device pred njim na
kolenih hudo zabole Svitelja. Rad bi ji podal roke in
vzdignil jo k sebi na srce; ali tega, da je kristjana, ne
more ji spregledati, ne more odpustiti!

»Zorina!" pravi ji ostro, »premisli, kaj počenjaš!
Svojega dobrega očeta žališ še v grobu! Pri tej priči se
odpovej tej skruneči slepotiji, ali če ne — gorje tebi!
Premisli, da si sama na svetn — da je tvoj blagor in gorje,
tvoja sreča ali nesreča posihmal v mojih rokah!"

»Ljubi moj," pristavi Zorina na to, »bridko mi je,
če te žalim ; ali zatajiti svojega dobrega krščanskega Boga —
tega ne zahtevaj od mene! V njegovih rokah le je moj
blagor, moja prihodnost, kakor usoda slehernega človeka!
Zatorej — le njemu zvesta ostanem do zadnjega dihljaja;
stori ti z menoj, kar hočeš! On me bo varoval, on mi
povrnil!"

Svitelj ji srdit obrne hrbet in gre. Tolaži se, da
njeno spoštovanje in nagnjenje do njega sčasoma vendar
še gotovo prenagne v mislih Zorino, tako zapuščeno! In
da bi se to toliko poprej in s toliko večo gotovostjo zgo¬
dilo, naroči Ozarju, naj le ostro govori in osorno ravna
ž njo, dokler se on spet ne povrne.

In tako se je revi Zorini tudi godilo. Morala je od
tistega dneva prebiti dan na dan v ozki, zakotni slanici,
da skoraj nobenkrat nobenega človeka ni spregledala. Po-
strezat ji je hodila le že precej priletna, tiha ženica, ki
se je sama videla, kakor da jo tare neka tiha žalost, in
kateri je Ozar hudo zagrozil, naj nikoli nobene besedice
ne spregovori z le-to njegovo novo jetnico.

Med tem je Svitelj spet na svojem domu tuhtal in
pretehtaval, kako pač bi najlaže zlepa izpreobrnil Zorino
po svoji želji in po srcu. Ali prišel ni v tem do nobenega
povoljnega konca, in že je bil namenjen, da gre pa po¬
skusi najprvo s sirovim žuganjem, ali če s tem ne, potlej
pa zgrda pripravit jo za svoje namere. Kar ravno otovre
vstopi na njegovem selišču — Ratibor.

Svitelj se svojega prijatelja, katerega si je mislil že
v grobu, tolikanj bolj oveseli. Pa tudi ta, kaj srčno vesel,
da ga spet vidi, začne mu v eni sapi pripovedovati, kaj
je bil doživel med tem časom: kako je bil namreč rešen
z bojišča in smrti, kako je potem v tistem svojem rešitelju

53

spoznal svojega sina Vojnimira kot verskega poslanca, in
nazadnje, kako da je on sam ravno po svojem sinu prišel
do boljšega spoznanja in prepričanja: da je postal veren
kristjan za vselej.

Svitelj, ki je en čas molče strmel, jel je ob koncu
Ratiborovega pripovedovanja nepovšečno majati z glavo.
A Ratibor ni porajtal tega, ampak ves vnet za svoje novo
življenje, je razkladal nadalje svojemu prijatelju, da je zdaj
ravno na potu za sinom, katerega išče; da vračevaje se
vzame s sabo tudi Zorino, že kristjane, kar poslušalcu
zdaj radostno razodene, in da hoče on spet na Predoslje
nazaj, prebivat tam gori v lepem miru in slogi z vsemi
svojimi in častit pa hvalit krščanskega Boga, da mu je še
na pozne dni naklonil toliko veselje in nepričakovano srečo.

„Morda,“ pristavi nazadnje, „da nekega dne po milosti
božji še doživim, da najdem svojo ljubo ženo Radoslavo ?“

Pri teh besedah se neki zaničljiv posmeh Svitelju
poziblje po obrazu. Praša svojega nekdanjega druga, z
dosti očitnim zasramovanjem, ali je to res njegova resna
volja, kar zlasti tu govori o tistem nekem krščanskem Bogu?

Na to mu Ratibor z živo, ognjeno besedo, kakor
sploh kristjanje zagovarjajo svojo zveličavno vero, skuša
dopovedati, koliko blaženo prednost ima krščanski nauk
napram malikovalstvu. H koncu posebno poudari, da Nemci,
najsi Slovencem tudi krivico prizadevajo v posvetnih raz¬
merah, ne nameravajo pak, razširjevaje med njimi krščan¬
stvo, ničesar hudoželjnega.

„Vera krščanska,“ pristavi Ratibor, da bi Svitelja pre¬
pričal o svojem trdenju, „ta uči le bratovsko ljubezen in
spravo v obče. Kristjanu je sleherni človek, naj bo prijatelj
ali sovražnik, bližnji, katerega mora ljubiti iz ljubezni do
Boga. Vse to sem čul svojemu lastnemu sinu iz ust in
ravno tako res tudi v dejanju skusil po njem. 1 '

Svitelj, spoznavši poleg teh besedi, da ima pravega,
trdovratnega kristjana pred seboj, začne ravno zato ves
nevoljen zagovarjati svoje staro, sovražno mnenje o verskih
poslancih in njihovih namerah, dokler se ne začne za hudo
pričkati z Ratiborom, in se potem popolno spre ž njim,
ki je z lepo in prijazno besedo nameraval pridobiti še
njega za krščanstvo.

Konci tega prepira Svitelj ves razdražen z rezno ža¬
ljivim naglasom zarohni nad Ratiborom, češ, da ž njim,
kot kristjanom, neče posihmal nič več imeti opraviti.

54

Ratibor tedaj mirno vstane izpred njega, rekoč mu, da on
pak ima vendar polno trdnega upanja, da po božji pre¬
vidnosti tudi Svitelj sam prispe še do boljšega prepričanja.

Svitelj ga prevzetno in zaničljivo zavrne, da nikoli!

Ratibor ga nalašč potrpežljivo presliši. In da bi popred
konec storil sitnemu prepiru, ki nikdar ne prinaša dobrega
sadu, prosi svojega nekdanjega druga le to še, naj mu
blagovoljno natanko naznači kraj, kod najpopred pride do
svoje hčere Zorine, češ, da jo poišče potlej že sam in
odvede s sabo.

Ta opomin na Zorino pride v tem dražljivem trenotju
Svitelju po godu, da bi bil kar zavriskal. Zorino ima v
svoji oblasti! Kako lahko se tedaj znosi in maščuje nad
očetom, če mu jo prikrije!

Komaj mu je bila ta hudobna misel šinila v glavo,
že jo hiti tudi izpolnit. Ratiboru pokaže ravno napačni
pot, sam pak zajezdi konja in zdirja naravnost proti Ozarju,
posvetovat se ž njim, kaj začeti?

In strupenejša zanjka, kakor jo ta dva spletata, da
bi vjela vanjo nedolžno Zorino, ne da se zlepa le misliti
ne. Svitelj zatrdno verjame, da ž njo gotovo doseže svoje
naklepe napram hčeri in očetu.

Stopivši s hinavsko radostnim obrazom pred Zorino
in hlineč se Bog ve kako veselega pravi ji:

»Zorina! prinašam ti preveselo novico. Tvoj oče in
brat še živita. Glej, ko so oče ranjeni na bojišču skoraj
že umirali, našel in rešil jih je Vojnimir, in potem sta se
bila spoznala. “

Kdo bi si tukaj ne mislil nepopisljive radosti Zorinine?
Vesela, kakor še nikoli v svojem življenji, vzklikne na glas:

»Moj ljubi oče in brat — še živa, oba?!“ S temi
besedami hiti objet Svitelja okoli vratu, in njemu na srcu
še presrečna šepeče:

»Kje sta, kje? O popelji me brž k njima, da ju vidim!
Ljubi, dragi Svitelj — o popelji me!"

In prime ga za roko pa vleče s seboj proti durim,
da bi nemudoma šla na pot. Ali on jo ljubo gladeč po
glavi podrži nazaj in pravi grdo laž:

»Potrpi malo, ljuba moja! Popeljem te nemudoma
k njima; ali, če raje imaš — ona dva k tebi; toda dej,
pa reci poprej, da se pri tej priči zgola odpoveš krščanstvu
za vselej; da nočeš nikoli več misliti na to tujo vero! To
moraš storiti; drugače, sta rekla in se zarotila oče in brat,
nočeta te videti!* 1

55

Te besede bridko zabole ubogo Zorino, kakor bi jo
bil oster nož zbodel v srce. Z obupnim jekom se pred
njim tam onemogla sesede na klop in z obema rokama
pokrije obraz naenkrat v grenkih solzah.

Ali ta pogan še nima nobenega usmiljenja do sirote
Zorine v tolikih neskončnih mukah. Odtezaje ji roko od
vročih solznih lic pravi:

»In v znamenje, da hočeš vse to izpolniti očetu in
bratu po želji — daj mi roko, da od tega trenotjasi moja žena!“

Zorina mu šiloma odtegne roko in vzdihne:

»Ne, tega zahtevati vendar ne moreta moj ljubi oče
in brat. O, to je nemogoče!"

Svitelj se spomni, da pri sebi še hrani svetinjo, ki
jo je bil malo popred od Ratibora sprejel na ogled pa v
prvem trenotju veselja kar ponevedoma obdržal. To tedaj
pokaže Zorini z besedami:

„Za poroštvo, da ti sporočam golo resnico — glej
tu svetinjo z očetovo podobo, katero je tvoj brat Vojnimir
do današnjega dne nosil na prsih."

Zorina na prvi pogled spozna očetov obraz. S čutom
goreče ljubezni do svojega očeta pritiska jo na ustne in
poljubuje.

Pogan dopadljivo gleda ubogo devico pred seboj.
Potlej ji reče:

»Odloči se tedaj! Stori, kar ti velevam v njunem imenu
in zgodi se ti vse, kakor želiš. Videla bodeš očeta in brata;
drugač pa — nikoli!"

»To je nemogoče — je nemogoče!" vzdihuje in toži
mučena devica in nepopisljivo trpljenje jo potare, da se
kakor omedlela povesi preko klopi.

»Zorina!" kliče vanjo grozoviti mučitelj, »Zorina!
Bodi pokorna svojemu očetu; ubogaj svojega brata; po¬
slušaj mene, ki te ljubim iz vsega srca! Premisli, preudari:
čaka te tako lepa prihodnost, ali pa ostaneš zavržena od
vseh, ki te zdaj ljubimo. Zatorej izvoli — še je čas, pa
ne dolgo več!"

S temi besedami ji obrne hrbet in odide.

4. Sreča v nesreči.

Ko bi bila Zorina videla svoja draga dva, očeta in
brata, tudi mrtva pred seboj, bi ji to ne bilo prizadevalo
veče bridkosti in hujšega trpljenja, kakor tisto zlegano po¬
ročilo Sviteljevo in njegova tirjatev od nje. Tako sama,

56

tako zapuščena na svetu — kako rada, rada pač bi na srce
pohitela očetu, katerega je že kot mrtvega tako bridko
objokovala, hitela objet svojega ljubega brata, ki se je spet
našel; in na katerega je ona tolikrat tako žalostna mislila!
Ali morala bi popred zatajiti vero v svojega krščanskega
Boga — v Jezusa, pri katerem je zdaj toliko časa že v
hudih stiskah in zadregah edino še iskala tolažbe in vsekdar
v tihi molitvi res tudi nahajala polno sladkega, dušnega
pomirjenja. Ne, tega storiti ne more!

In vendar, če se spomni očeta in brata, ji krvavi srce
in tone od premilega žalovanja. Če se domisli, da Svitelj
v svoji togoti utegne jo surovo nadlegovati, trepeta in
strah jo je prihodnjih reči. Vsa omaguje, obup ji tare
dušo, da skoro že ne ve, kaj bi.

V tem trpkem trenotju pade spet na kolena in moli
dolgo in z živim zaupanjem, naj bi ji dobrotljivi Bog
milostljivo preložil to neznano gorje, pa rešil jo hude
nevarnosti.

Bog, ki pač pusti človeka, da tone, ne pak, da utone;
On, ki nikogar ne zapusti, kdor se s pravim, resničnim
zaupanjem obrača do njega, prihiti zdaj na pomoč tudi
Zorini, ko je bila grenki kozarec bridkega trpljenja izpraz¬
nila že do dna ter tako skušana vendar ostala stanovitna
v dobrem, — zvesta sveti, krščanski veri!

Dva dneva namreč sta bila potekla po tem, da ji ni
bilo nič pred oči Svitelja, na katerega se je zdaj vsakikrat
z velikim strahom domislila. Tretji dan ji postrežnica na
enkrat naznani, da Svitelj je oni dan brž po prihodu od
nje prebil najpopred delj časa v živem razgovoru pri Ozarju,
potem pa zasedel konja in hitro odjahal, ne ve se, kam.

Zorina se je čutila dokaj potolaženo po tem poročilu.
Že za prvega trenotja, ko je bila tu-sem prišla, gojila je
polno sočutja do le-te postrežnice, katera je njej, tako sa¬
motno zapuščeni in bridko skuševani, edina še prihajala
vsak dan pred oči. Že večkrat bi ji bila rada razkrila in
potožila svoje notranje težnje, ker se ji je dozdevalo, da
bi utegnila v tej ženici nahajati sočutno in usmiljeno dru-
žabnico v stiski in pač tudi tolažnico v hudem trpljenju,
zlasti ker se je tudi njej očitno bralo z obraza, da jo teži
neka skrivna bridkost. Toda dozdaj tako opazovana in
strahovana ni imela še tiste srčnosti, da bi jo bila nago¬
vorila s pravim zaupanjem, posebno še, ker je menila, da
je njena postrežnica še poganka. Ali danes, ko se ji ni

57

tolikanj bati sovražnega zalezovanja, ne more si kaj, da
je nebi prijazno povprašala: ali pač tudi ona trpi krivico
v tej hiši, da je nikdar ne vidi vesele?

In postrežnica naenkrat vsa ginjena, da je našla dušo,
ki razodeva sočutno srce za njo, ji reče prijazno in z ve¬
likim zaupanjem:

„Ljuba moja, meni se zdi, da medve obe prav zaradi
ene in iste stvari zdihujeva temu nemilemu človeku v rokah.
Saj spoznala sem po križu, ki ga delate pred jedjo, da
ste tudi Vi, kakor jaz, kristjana 1“

„Ah pač, da!“ vzdihne milo Zorina, Jaz verujem v
Jezusa. Saj mi le misel na njega še daje dovolj moči,
da zapuščena od vseh svojih prenašam tolike križe in te¬
žave. Pa pravite, da ste tudi Vi kristjana — da tudi Vas
morebiti zavoljo vere krščanske po sili zadržujejo in trpin¬
čijo tukaj?"

„Da, prav zato, mene in vse te-le, glejte!" potrdi
ženica in s prstom pokaže skozi okno proti ledini, po ka¬
teri so se videle cele gruče moških in ženskih delavcev,
ki so razgrinjali platno po tleh in ga kropili z vodo in
katerim so zdaj pa zdaj biriške šibe žvižgale po hrbtih,
četudi so ročno hiteli delati.

»Vsi ti," poudari postrežnica, „so Ozarjevi hlapci in
krščenice, ki raje tako trpeč prenašajo bridko suženjstvo,
kakor pak bi zatajili svojega krščanskega Boga."

Zorina, katera je po teh besedah čutila toliko več
nagnjenja in ljubezni do le-te tihe trpežnice, praša jo z
očitnim sočutjem:

„Ali kdaj in po kaki poti se je drznil ta Ozar zajeti
si toliko teh ljudi v svojo last?"

Postrežnica odgovori: „Tačas, ko so ljudem po tu¬
kajšnjih krajih prvikrat .prišli verski poslanci oznanjevat
krščansko vero, dajal je Ozar po svojih biričih slehernega
kristjana poiskati in k sebi pripeljati veleč mu, naj časti
stare bogove, ali če tega ne, da ostane njemu tlačan, priprt
v njegovem gradu do smrti! In tako ti reveži že od tistihmal
kot njegovi robovi raje na vso moč trdo delajo, kakor
da bi se izneverili krščanskemu Bogu. Biriči jih stražijo,
da se nihče nikamor ne gane venkaj iz ograje. Ah, med
tem pa njihovi doma tožijo in vzdihujejo po njih!"

Pri teh zadnjih besedah zarosi ženici solza v očesu,
da Zorina, ko vidi to, vsa ginjena praša:

»Tedaj imate nemara tudi Vi svojih ljubih katerega,
ki morebiti tu blizo doma bridko žaluje po Vas?"

58

Postrežnici se svetle solze vdero doli po licih. S tež¬
kim, na pol jokajočim glasom tiho vzdihne:

„Oj pač, imela sem dragega moža, sina in preljubo
hčerko; pa to nekje daleč daleč od tod, tamkej na svojem
prelepem domovju — na Predosljih."

„Na Predosljih — pod visokimi Grintovci tam, ob
reki, ob Savi?" hiti Zorina povpraševati in zviškoma jo
neka sladka slutnja prešine.

»Da, ravno tam — tam je moj ljubi dom, kjer sem
le nekaj malo časa tako srečno živela s svojim Ratiborom,
z Vojnimirčkom in —“

»In — večni Bog! — jaz sem hči vaša, vaša Zorina!"
vzklikne dekle od neznanega veselja, spogne se svoji ma¬
teri na srce in, objemaje jo okoli vratu, joka se od gole
radosti.

»Ti moja hči — jaz tvoja mati — ali je mogoče,
ali je mogoče?" vzklika tudi Radoslava in, ne nadejaje se
tako nenadoma toliko sreče, sama ne ve, kako ji je?“

»O resnično, gotovo — jaz sem prava Vaša Zorina,
ki sem do današnjega dne tako bridko žalovala za Vami,
kar sem bila zvedela, da so mi še otroku Vas odpeljali
tisti nečloveški pesjanarji," hiti Zorina živo zagotavljati,
ko je bila čez nekaj časa svojo mater spet izpustila iz ob-
jetja. In potegnivši iz neder svetinjo, katero je bil Svitelj
oni dan popustil pri njej, vsa srečna pristavi:

»Glejte, tu je podoba mojega ljubega očeta Rati-
bora, til je!"

Radoslava na prvi pogled spozna dobro znano sve¬
tinjo in podobo svojega moža na njej.

»Resnično resnično, ta je moj Ratibor — ti moja
ljuba Zorina!"

In iznova si mati in hči vsi srečni ležita na srcu.

„O,“ vzdihne mati, »saj meni je že od tistihmal, ko
sem bila prvikrat tukaj tebe zagledala in ko sem govorila
s tabo, nekaj dejalo vsakikrat tako, kakor da vidim svo¬
jega otroka — svojo Zorino."

»In meni — verjemite ljuba moja mati! — kakor
da imam le svojo drago mater pred seboj: — tako mili,
tako dobri ste se mi zdeli!" zagotavlja Zorina.

In druga drugi dolgo ne moreta dopovedati, kako
srečni se čutita, da sta se našli tako nenadoma! Potem
hiti Zorina radovedni materi pripovedovati vse: kje in kako
je ves pretekli čas živela s svojim očetom, kaj je med
tem o njih, o svoji materi čula ravno po tem Svitelju, ki

59

jo je bil pred malo časom izročil Ozarju in ki je ravno
danes odšel; kako se je med tem našel tudi njen izgubljeni
brat Vojnimir, ki je zdaj neki pri očetu in od katerega
ima po Svitelju le-to svetinjo za spričevalo, da je vse
resnično tako.

„Ali,“ pristavi na zadnje žalostno, „zdaj pa moj oče
in brat nočeta k meni, ne marata zame, zato, je rekel
Svitelj, ker sem kristjana/

Svetle solze ji privrd v oči.

Tudi Radoslavo to nemilo izporočilo razžalosti tako,
da žalostno povesi glavo in ji tako bridko postane pri
srcu, da brž ne more nič reči. Potlej pravi s težkim glasom,
vendar polna zaupanja:

»Ljuba Zorina, jeli, moliti hočeva za nju? In ljubi
Jezus, ki je nama izkazal toliko milost, uslišal bo najine
prošnje, da bo tudi njima razsvetlil um, da ga bosta spo¬
znala in se tudi spreobrnila h krščanstvu. O, jaz upam
za trdno, da se bosta!“

»Oh pač,“ vzdihne Zorina in prijemši mater za roko
pristavi vsa navdušena:

»Noč in dan hočem moliti za ljubega očeta in brata,
moliti, dokler se ne spreobrneta!"

Potem začne povpraševati mater, kako pak se je njim
godilo med tem dolgim, dolgim časom, kar so bili od¬
peljani s Predoselj?

Mati ji pred vsem skuša dopovedati, koliko neznane
groze in smrtnega strahu je zlasti iz bojazni za svoja dva
nedolžna otročiča prestala — od tistega trenotja, ko je bila
Vojnimiru prihitela na pomoč ter še celo tisto strašno pot
potem, ko so jo podeni pesjanarji vlekli s sabo po gozdih,
dokler niso že pozno v noč ostali ž njo na neki senožeti
sredi hoste. Potlej pravi:.

»In pesjanarji, ki so do tjakaj neprenehoma bežali
z nama uropanima in nama do tistihmal niso drugega
nič žalega še storili, Bog ve, kaj bi bili tačas z nama po¬
čeli, ko bi naju ne bil, kakor ti praviš, Svitelj rešil iz
njih krempljev."

»Do konca življenja bom za to hvaležna Svitelju!"
poudari Radoslava. In Zorina pristavi:

»Tudi jaz ga visoko čislam in spoštujem zato. Vzela
bi ga bila že za moža, ker se mi ponuja, ko bi hotel, da
popred tudi on sam postane veren kristjan."

»Ali najhuje pak mi je trgalo srce," nadaljuje Ra¬
doslava, »ko sem se bila po tisti strašni noči zjutraj zarana

60

na samotnem kraji prebudila iz omedlevice in ni bilo nikjer
mojega ljubega Vojnimira, ki mi je bil v tistem najhujšem
času edina še mila tolažba."

„Svitelj ga je bil prav tje k Vašemu naročju posadil,"
omeni Zorina, ki se je tega spominjala iz njegove pripovedi.
Potem pravi zaupljivo:

„Kadar ljubi Bog da, da se spet srečno snidemo ž
njim, pove nama že, kako se mu je godilo, da je srečno
ušel grozni nevarnosti."

„Pač da, najhujši nevarnosti," pritegne Radoslava
in nadaljuje:

„Jaz nisem nič drugače mislila, kot da je moj Voj-
nimirček že pesjanarjem v pesteh. In skočila sem pokoncu
pa v neznanem obupu hitela naprej, naprej, iskat le svo¬
jega izgubljenega otroka — naj bi tudi sama našla svoj
konec. Celi dan sem tako, vse križem iskaje in klicaje ga,
vsa omagana begala za njim, pa nikoli nikjer ni bilo ne
njega niti žive duše, ki bi mi bila kaj povedala o njem.
Pozno na večer prispem do prve majhne kmečke hišice.
Samo sivostar mož je bil doma. Na moje povpraševanje
po sinu mi ni vedel ničesar sporočiti; pač pak je pomi-
lovavši mene in moje izgubljeno dete tožil mi: kako je
tudi vsa njegova družina, razun njega, ki od starosti ne
more nikamor več, pred ta večer pred pesjanarsko drhalijo
zbežala v hosto in na gore. Pa nadejaje se, da se njegovi
ljudje skoraj povrnejo, ter obetaje mi, da pojdejo moje
dete iskat, vabil me je, naj do tistihmal počakam pri njem.
Jaz to toliko raje storim, ker sem bila popolnem opešala.
Dobri tisti mož mi potem postreže s kozjim mlekom, naj
bi se okrepčala. Vendar groza in strah in vse tisto ne¬
znano gorje, katerega sem bila doživela preteklo noč, in
vrh tega preutrudljiva pot, katero sem bila že prehodila
tisti dan: to vse me je tako prevzelo in potrlo, da sem
neutegoma hudo zbolela. Za večera, ko je bila moževa
družina res prišla domu, pretresal je mene že nevaren
mraz in drobil me, da sem koj tačas polegla in potlej
celi mesec hudo bolna ležala.

„Ali še vse huje, kakor ta telesna bolezen, me je
mučila misel na pogrešanega Vojnimirčka, ki ga ni bilo
nikjer najti. Le družina, ki sem vživala njeno gostoljubje,
mi je pomogla, da v svojem obupu nisem res našla ža¬
lostnega konca, katerega sem si že želela. Bili so namreč
to že pokrščeni ljudje, ko sem bila jaz še poganka. In
priznavati moram še danes ta dan, da vse bolje, kakor

61

njihova skrbna in prijazna postrežba, tolažilo me je v bo¬
lezni njih pripovedovanje o usmiljenem Jezusu, rekoč, da
če sprejmem sveto vero v njega, preobrnil mi bode On
vse tisto gorje v veselje, morda že na tem svetu, gotovo
pa na onem, in prenašala bodem lehko še tolike bridkosti.
Jaz sem verjela dobrim ljudem, sprejela za svojo vero
Jezusov nauk, v katerem so me radi poučili, in glej, zdaj
vidim, da so se mi tiste njihove besede že danes skoraj
popolnem uresničile!"

»In meni," pristavi Zorina vsa vesela, „glejte, saj
tudi meni se je zgodilo ravno tako! Ali, povejte mi 'še:
kako da ste bili potlej prišli v le-to Ozarjevo hišo?" po¬
vprašuje hči in oko ji kakor zamaknjeno počiva materi
na razvedrenem obrazu.

»Viž, ljuba Zorina!" nadaljuje mati, »ko sem bila
tako blizo že mesec dni pri tujih ljudeh v gosteh, in po
njih poučena v krščanski veri, prišel je bil mimo neki
verski poslanec, in tisti mi je podelil sveti krst. In naj
že bo, da mi sveta skrivnost, ki mi je dajala polno duš¬
nega miru, oblažila potem tudi moje telesno trpljenje, ali
da mi je ljubi Jezus z dušnim blagoslovom podelil tudi
polajšanje telesnih težav — čutila sem od tistega dne, kako
se mi je ljubo zdravje vidno vračalo. Še dober teden
potem in okrevala sem dodobrega."

»Imela sem po sedaj le eno željo: da bi namreč
kakor hitro mogoče prišla spet na svoj prvotni dom. Tam¬
kaj, tako sem menila, najdem morebiti tebe še živo ali
vsaj svojega moža, ki naj bi potlej prizadeval si poiskati
mi tudi še Vojnimirčka. Ali meni, kakor tistim mojim
gostoljubnim ljudem, bil je svet na vse kraje neznan, da
nisem vedela kam. V tej zadregi pa mi postrežljiva druži¬
na svetuje, naj se obrnem do njih starešine in župana,
do Ozarja, češ, da me bo moja osebnost, kot starešinova
žena, njemu še posebno priporočila, da bo tem prej in
raje pripravljen prijazno skrbeti za me.

Tako se tedaj družini v imenu božjem zahvalim za
njih postrežbo in napotim se k temu Ozarju, ne nadejaje
se nič hudega. In v nesvesti si, da on sovraži kristjane,
stopim polna zaupanja predenj in pravim: Ljubi, dragi
starešina! prosim Vas v imenu križanega Jezusa — —
»Ali komaj sem bila le-te besedice izustila, zarohnel
je Ozar ne poslušaje moje daljnje prošnje srdito nad mano
in rotil me: naj pri tisti priči preklinjam ime, katero sem
bila izgovorila; češ, da tega imena se le Nemci, najhujši

62

sovražniki slovenskega naroda, poslužujejo tako, kakor
človek povesma mrve, ki ga pomalja ušlemu konju, dokler
ga ne vjame in potlej vpreženega v ojnice z bičem pri-
teza. Jaz sem mu hotela ugovarjati in razkriti mu svoje
žalostno zapuščeno stanje; ali on je v enomer le kričal
in žugal mi, naj mu brez odloga po volji storim. To se
ve, da jaz tega zaradi svoje vesti nisem in nisem mogla;
zato je on ne zmenivši se za vse moje težnje poklical
svojega biriča in, pahnivši me njemu v roke, grozil se mi:
da dokler s preklinjevanjem tujega Boga, (kakor je ime¬
noval našega Izveličarja) ne utolažim starih slovenskih
bogov, toliko časa ostanem v njegovem grajskem ozidju
v zaporu.

Ali jaz, ker bi nikdar ne mogla zatajiti svojega
ljubega Jezusa in ker sem bila v tistem trenotju spoznala
Ozarja, da bi on toliko ostreje postopal z menoj, ko bi
vedel, kdo da sem, sem molčala, molčala do današnjega
dne in voljno trpela vse iz ljubezni do svojega krščan¬
skega Boga,“

»In glejte, ljuba mati!" pristavi Zorina z radostnim
glasom, »kako usmiljen in dober je Bog, ki sva zaupali
vanj! Kaj ne, zdaj bodeva lehko pozabili vse, kar sva bili
hudega pretrpeli?"

„0 lehko,“ odgovori Radoslava in hitro pridene:
»In toliko laglje bodeva zdaj obe z božjo pomočjo pre¬
našali vse, kar nama bode morda še trpeti, dokler, kakor
zdaj trdno upam, ne napoči veseli dan, da se tudi tvoj
oče in brat združita z nama."

»Oj pač," pravi Zorina, »to hočeva prositi Boga in
on bo uslišal tudi to najino prošnjo 1 Saj nama je že to,
da sva se po tako dolgem presledku in po tako čudni
poti in pa obe ravno v njegovem presvetem imenu zdravi
spet našli — saj nama je vse to dobro znamenje njegove
velike milosti napram obema in nama vendar še velika
sreča v nesreči."

5. Tolažnica v skrajni sili.

Nekaj dni je bilo poteklo potem, kar sta se bili
Ratiborova žena in hči na Ozarjevem domu srečno spet
našli in spoznali. Boječ se, da bi Ozar, ko bi to izvedel,
jima nevoščljiv te tihe sreče v nesreči ne kratil, varovali
sta skrbno in previdno to svojo sladko skrivnost ter se
le natihoma tolažili med seboj. Obenem mati zagotovi,

63

da bo, kakor in kolikor ji bo le moči, pomagala svoji
hčeri, ko bi se namreč utegnil Svitelj nanagloma vrniti in
bi po njem Zorini žugalo kako gorje. In tako sta obe v
hudi zadregi, v kateri jima je bila živa krščanska vera in
trdno zaupanje na milost Jezusovo najblažja tolažba, pri¬
čakovali še dosti srčni in pogumni prihodnjih, milejših dni.

Nekega jutra mati na enkrat Zorini naznani, da je
Ozar nevarno zbolel, da ga je ponoči zdrobil mraz, da
ga pa zdaj kuha huda vročina.

„Skoro celo noč,“ pripoveduje Radoslava, »sem čula
pri njegovi postelji in mu stregla, da sem sama zelo ope¬
šana. Ne vem zakaj — ima pa on največje zaupanje do
mene. Ker je danes vendar sprevidel, da jaz sama ne
morem vsemu kaj, naročil mi je, naj si za njegovo po¬
strežbo poiščem izmed družine pomočnico, katera se meni
najpriporočljivejša zdi za ta posel. Ozar namreč nima
svojih lastnih nikogar. Jaz sem mu torej omenila tebe in
on ni ugovarjal. “

„0 kako sem Vam hvaležna zato, ljuba mati! O
rada, rada pojdem bolniku streč," pravi Zorina vsa za¬
dovoljna.

„Tudi jaz mu ničesar hudega ne želim, čeravno mi
on prizadeva krivico; pa bodem zato imela toliko več za-
služenja pred Bogom!“ pristavi Radoslava in potlej še
pravi: »Zorina, kaj ne: prizadevati si hočeva na vso moč,
da mu, če je volja božja, tudi še medve kaj pripomoreva
k zdravju? Saj najin bližnji je vendar, četudi je pogan!“

»Gotovo, gotovo!" pritrdi Zorina. »Tako nas uči vera
krščanska in človeški čut sam ob sebi že človeku veleva,
da zlasti v križih in težavah mora drug drugemu rad po¬
magati. Prosili bova ljubega Boga, da še njemu milostljivo
dodeli, da se spreobrne h.krščanstvu. Kolika sreča bi bila
to za njega in tudi za naju obe!“

V tem hipu je jel zvonec klicati na postrežbo. Mati
in hči odideta torej k bolniku.

Ozarja najdeta vsega v potu. Kuhala ga je vročinska
bolezen. Toliko huje ga je potrla ta bolezen, ker do zdaj,
ko je blizu šestdeset let star, ni bil še nikoli bolan. Dva
dneva potečeta, da mu prihaja vidno zmerom slabše in
slabše.

In priklenjenega tako na bridko postelj začno ga
prvikrat v njegovem dolgem življenju obhajati nenavadne,
resne misli. Kaj mu pomaga zdaj vse njegovo veliko pre¬
moženje, kaj veljavnost njegove osebe napram toliko nje-

64

govih podložnih? Zdaj vidi, da zgola nič; da sta mu
marveč te dve ženski, služkinji njegovi, ki mu tako ljubo
postrezat hitita, še najboljša tolažba v skrajni potrebi, na
kraju groba! Da, umreti bo moral! Upanja, da bi še
ozdravel, nima nič več! Umreti — ali kaj ga čaka na
onem neznanem svetu? Zdi se mu, da beli bogovi, ki so
ga zdaj tako popolnem prepustili črnim bogovom v oblast,
ne bodo mu mili nikoli več! In začne ga pretresati strah
in groza pred smrtjo.

In videvsi kraj svoje postelje postrežljivi ženski, kako
jima neka tiha radost in sreča sije z obraza, dasitudi po¬
grešata vsega na svetu, celo ljube prostosti — spomni
se naenkrat, da tako srečno zadovoljnost, potrpežljivost
in vdanost tudi v najhujši sili, celo vpričo smrti, nahajajo
vsi kristjani le v svoji krščanski veri, kakor je to že toli-
krat slišal nje same trditi in zagotavljati. Že ga je volja
poprašati Radoslavo, naj bi mu ona pojasnila to čudno
moč in blagost krščanske vere; vendar sram ga je te svoje
slabosti, da se skesa.

Na večer mu lečnik prinese zdravil. Ozar jih zavžije
z velikim zaupanjem; pa kmalu čuti, da mu še slabše
prihaja.

Med tem je Radoslava posvetovaje se s hčerjo in
zavedaje se, da je vsak kristjan dolžan skrbeti še vse bolj
za dušni kakor za telesni blagor svojega bližnjega, sklenila,
da hoče v ta blagi namen nagovoriti gospodarja v smrtni
nevarnosti. Priporočivši torej še popred sebe in njega v
tihi pa goreči molitvi usmiljenemu Jezusu, stopi zelo osr-
čena k njegovi postelji in pravi:

„Ljubi gospod starešina! Tudi jaz sem bila svoje dni
na ravno taki bolezni dolgo hudo bolna, pa pomagala mi
niso nikakršna taka zelnata zdravila. Nazadnje, ko sem
sleherni trenotek pričakovala že smrti, pride mi človek in
— nakrat me ozdravi popolnem. “

„Kdo je bil ta — s čim te je ozdravil?" povprašuje
hlastno Ozar s tresočim glasom in hipoma nekaj razvedren.
Videlo se mu je, da bi vse rad storil za zdravje.

Radoslava odgovori mirno: „Ta zdravnik je bil
krščanski duhoven in sveti krst, katerega mi je podelil,
ta me je ozdravil, ta, ljubi gospod!"

Ozar nekaj zardi v bleda lica, ne reče pa ničesar.
To podeli Radoslavi še večjo pogumnost, da mu toliko
živeje začne prigovarjati, rekoč:

65

„0 ljubi gospod starešina! Ko bi tedaj tudi Vi živo
verovali in trdno zaupali v krščanskega Boga in potem
v resnični ljubezni do njega sprejeli sveti krst — potlej
bi jaz pričakovala vse dobro za Vas.“

Ozar bolestno zastoče na te besede ter se molče
obrne po postelji. Radoslava, meneča, da ga posebno
hude, morda smrtne težave obhajajo, odjenja sama dalje
govoriti. V hudi skrbi za njegovo neumrjočo dušo na-
tihoma zdihuje k Bogu, da bi mu vsaj toliko še podaljšal
življenje, da bi prišel do pravega spoznanja ter se spre¬
obrnil. Tudi Zorini, ki ravno otovre stopi v stanico, na¬
znani mati to svojo misel; potlej obe s strahom priča¬
kujeta, kaj bo?

Medtem se je Ozar v duhu sam s sabo boril, kaj
če storiti. V tem premišljevanju mu čedalje živeje stopa
pred oči, kako da toliko njegovih sužnjih raje trpi mučno
robstvo, kakor da bi se krščanstvu odpovedali, kako da
so domalega že vsi njegovi podložni posprejeli to krščan¬
sko vero, četudi jih je on zavoljo tega preganjal, kakor
je le mogel! Spozna poleg tega, da ta vera mora res
imeti neko posebno blagonosno lastnost, da se tolikanj
zlahka in s toliko močjo vsaja v srce ljudem! Primerjaje vse
to s svojo žalostno usodo pač na smrtni postelji pride
naposled do trdnega sklepa. O polnoči pokliče Radoslavo
po imenu ter ji veli prisesti k njemu, k postelji.

Radoslava, ne v svesti si, kaj to pomeni, se prestraši
v prvem trenotku; ali ravnotako se oveseli, ko ji hitro
potem bolnik razodene svojo željo, rekoč:

„Bodite torej tako dobri, ljuba žena, pa povejte mi,
kaj pravzaprav tista vaša krščanska vera hoče in more
človeku ?“

Radoslava mu vesela, kakor morda še nikoli v svojem
življenju, pripoveduje s prijaznimi in ginjenimi besedami:
kaj mora človek verovati, da je pravi kristjan, pa kolik
blagor že na tem, zlasti pa na onem svetu pričakuje tega,
kdor se vestno ravna po Jezusovem nauku. In kolikor
dalje jo je poslušal, toliko več miru pa blage tolažbe je
zadobival v njenem pripovedovanju. Nazadnje, ko mu
tudi še Zorina vzpodbujena po tem začne praviti, kako je
ona v vsem svojem dozdanjem trpljenju polno blagonos-
nega polajševanja nahajala le v živi veri krščanski, in ko
potem tudi Radoslava ravno to sama o sebi potrjuje, izrazi
se jima Ozar prav skesano pa določno, da tudi on želi
postati kristjan.

Vojnimii. 5

66

Veselje ženskih, da je njuno slabotno prigovarjanje
napram domalega trdovratnemu poganu tako nanagloma
obrodilo tolikanj srečnega uspeha, je bilo nepopisno. Hva¬
lili sta iz celega srca Boga za to ter potem toliko zvesteje
stregli bolniku. Proti jutru jame jima ves srečen zago¬
tavljati, da čuti, kako mu slabosti odlegajo. Ko se zdani,
pokliče svojega prvega hišnega oskrbnika. Naznanivši mu
vpričo obeh postrežnic svoje spreobrnjenje izreče obenem
svojo željo: naj se tudi on in kolikor je še poganskih
poslov na njegovem domu, vsi spreobrnejo h krščanstvu;
njegovi krščanski sužnji pak naj prosto odidejo z njego¬
vega grada, kamor kateremu ljubo. S tem naročilom ga
pošlje k svojemu družinstvu.

Ženskima je spričo teh besedi srce od radosti utri¬
palo. V duhu se obe vidita že združeni in spravljeni z
Ratiborom in Vojnimirom. In Radoslava se v presrečnih
mislih na to ne more več premagati, da mu zdaj ne bi
razodela svoje tihe pa sladke skrivnosti napram njemu.
Pove mu namreč, da ona je Zorinina mati, in kako sta
se bili spoznali.

Ozarju so se od veselja žarile oči. Obžaloval je le,
da nimata svojih dveh že pri sebi, da bi se vsi štirje
skupaj radovali o tako srečni najdbi na njegovem domu.

»Vendar,“ pristavi, »odšle tudi vaju nočem in ne
smem dalje zadrževati pri sebi. Pojdita le, pa združita se
ž njima!

„O,“ pravi Radoslava na to, »pa ko bi tudi vedeli,
kje najti ju — popred Vas ne zapustiva, da Vi kaj bolj
okrevate in da se vdeleživa Vašega pokrščenja. 11

»Če hočeta pa biti tako dobri, vedel vama bodem
vedno gorko hvalo za to. Ali gledal bom, da se nemu¬
doma poiščeta Ratibor in Vojnimir. Tačas pa skrbita ve-
dve za krščanskega duhovna, da mi kar najprej mogoče
pride podelit sveti krst."

Zorina, ki dozdaj tudi ni še imela blage priložnosti,
da bi bila krščena, povpraševala je že delj časa natihoma
po kakem duhovnu in pred kratkim res izvedela zanj po
nekem človeku, ki je bil po opravkih prišel iz obližja v
grad. Vse to zdaj vesela naznani Ozarju, in ta še tistega
dne pošlje hlapca na naznačeni kraj poklicat mašnika krstit.

67

6. Sprava na sodišču.

Medtem, ko se je vse to godilo na Ozarjevem domu,
blodil je Ratibor želeč priti do svoje hčere Zorine delj
časa po napačnem potu, kamor ga je bil zavodil Svitelj.
Na zadnje mu dobri ljudje vendar pokažejo pravo pot
proti Ozarju. Potoma tje povprašuje tudi vseskozi svoje
rojake, ako bi bil kdo videl kakega mladega verskega
poslanca, češ, da izve tako, kje bi pač zdaj bil njegov
sin Vojnimir. Ali nihče mu ne ve nič povedati o kakem
takem človeku; zagotavlja mu marveč vsak, da posihmal
le redkokrat še kdaj kak verski poslanec prihaja med nje,
ker zdaj so blizu vsi že kristjanje in imajo domalega že
povsod svoje domače duhovne pastirje, kateri jih uče
krščanski nauk in jih potrjujejo v njem.

Da je temu tudi res tako, priča so popotnemu Rati-
boru prijazne cerkvice pogostoma že stoječe po zelenih
holmcih in gričih. Naši tedanji predniki so jih postavljali
po višavah v svojem pobožnem mnenju, da bodo tamkaj
gori Boga časteč toliko bliže njega, ki je nad zvezdami.
Pozneje, zlasti za turških napadov, so zidali božje veže
še više, vrhu strmih gora: nekaj tudi iz ravno omenjenega
namena, posebno pak zato, da so bile manj in teže pri¬
stopne Turkom, tem priseženim krščanskim sovražnikom.

In kakor še dandanašnji taka svetišča, ki se z zračnih
visočin po Slovenskem kakor božja očesa prijazno blišče
doli v ravnine, lijo pobožnemu in bogaboječemu samot¬
nemu popotniku mnogo blage tolažbe in miru v srce,
tako je tačas tudi Ratibor vpričo takih, krščanskemu Bogu
posvečenih znamenj, korakal ves osrčen dalje in dalje,
trdno upajoč, da ga varujoča božja roka kmalu kmalu pri¬
pelje do zaželenega cilja, kjer se mu uresniči vse, kar
je dozdaj le gorka želja njegova.

Po svojem dolgem popotovanju nekega jutra naenkrat
zagleda, kako neki taki krščanski cerkvici vrh prijaznega
holmca ostrešje, tramovje in ostenje vse osmojeno, sežgano
in razdejano navskrižem moli. Brž spozna, da je tu pred
malo časom razsajal požar.

Izmed več delavcev, ki so na pogorišču hiteli iznova
popravljati svetišče, pove eden na Ratiborovo vprašanje,
kako je cerkev pogorela: da je to iz gole hudobnosti
storil neki poganski župan, ko je bil pred tem zločinom
sirovo napadel in razžalil njih obče spoštovanega, že sta¬
rega duhovnega pastirja. Potlej pristavi:

5*

68

»Vendar hudobnež ne uide pravični kazni. Naši ljudje
so ga vpričo njegovega grešnega početja zalezli, ujeli in
priprli. Ravno danes, in menim da že skoraj, popeljejo ga
na onile travnik, ki ga vidite odtod, da ga sodijo porotni
možje in pravično kaznujejo."

Ko Ratibor potem pride do naznačenega travnika,
je stala na njem že velika množica ljudi v krogu, jezno
kričeča na zločinca, ki je stal sredi med njimi. Ratibor ravno
dospe do sodišča, ko razkačena množica prvikrat zažene
hrup: „Umrje naj!“ Radoveden, kakov je ta človek, ki se
je bil tako pregrešil, razdeli gnječo, da ga vidi. In zagleda
ga; ali kako ostrmi! Ta, ki na sodišču tam z zvezanimi
rokami, z bledim, upadlim obrazom, s povešeno glavo in
pač v smrtnem strahu pričakuje svoje ostre, zaslužene
kazni, ta, na katerega kliče razljučena množica smrt iz
svete jeze, da je položivši ogenj vpepelil svetišče in raz¬
žalil namestnika krščanskega Boga, ki ga oni zdaj časte
in ljubijo, ta je — nekdanji prijatelj njegov, Svitelj!

Ratiboru se hud boj vname v srcu. Ta človek —
tak grešnik! In vendar tudi njegov največji dobrotnik, ki
mu je bil iz smrtne nevarnosti rešil ravnokar spet spre¬
gledanega simi Vojnimira, in kaj velja, da tudi ženo? In
v tistem usodepolnem trenotju ga posili blaga misel, da
bi se, preziraje vse tisto pred malo časom tako sovražno
vedenje Sviteljevo proti njemu, potegnil za njega, ki je
zdaj v skrajni, smrtni nevarnosti! Ali kako? Kdo se bode
zmenil za njegove besede, kdo porajtal njegove prošnje,
kdo teh razkačenih poslušal njegove razloge za pomilo-
ščenje — ko ga nihče ne pozna?

V tej stiski zagleda tam pri strani posvetujoče se
stare porotne može in v njih sredini sivega, častitljivega
starčka v duhovski obleki, pač njega, ki ga je bil razžalil
Svitelj. Pogled posebno na tega zadnjega duhovnega očeta
poda Ratiboru naenkrat veliko zaupanja. Pohiti tja in sto-
pivši med nje slovesno pravi:

„Stojte, ljubi, pravični možje! Stojte, prosim Vas v
imenu usmiljenega Kristusa, pa počakajte malo, predno
izrečete zasluženo kazen!"

Vseh navzočih pogledi se hipoma obrnejo na Rati-
bora; on pak jim v čisto kratkih besedah pove, kdo je
ta človek pa kaj da je storil že njemu, njegovemu sinu
in ženi. Naposled, še enkrat sklicevaje se na pravičnega,
pa ravnotako usmiljenega krščanskega Boga, poprosi živo
za Svitelja rekoč:

69

„0 bodite torej tudi Vi, porotni možje, usmiljeni,
pa prizanesite nesrečnemu možu, ki se je bil enkrat spo¬
zabil, da je tako grešil! Spreglejte in odpustite mu to
pregreho; saj tudi naš ljubi Bog le rad odpušča grešnim
ljudem, ki se kesajo svoje krivice! In ta — ta Svitelj,
verjemite mi, ni zgola hudoben človek. Vem, da že zdaj
spoznava svoje hudobno početje ter da se tega tudi že
kesa iz vsega svojega srca. Zato — pomilostite ga, pri¬
zanesite mu! To Vas prosim v presvetem imenu našega
milostljivega Odrešenika in v imenu moje žene in mojega
sina, ki je po čudni božji previdnosti postal verski po¬
slanec in je zdaj krščanski duhovnik med nami, ker ga
je bil, glejte, ravno ta — pokaže na Svitelja — otel iz
rok naših najhujših sovražnikov, Obrov, pesjanarjev!"

Ratiborove besede niso ostale glas upijočega v pu¬
ščavi. Napravile so pri množici veliko zaželenega vtiska.
Zlasti globoko v srce je segalo ljudem tisto, kar jim je
Ratibor pripovedoval o Svitelju v dotiki s svojim sinom
in ženo. In poslušalci, kateri so ravnokar tako razhujeni
pesti vzdigovali proti zločincu, so se jeli zdaj sočutno
ozirati nanj. Kar je morda še manjkalo, da se množici
poleže in ohladi razsrjena kri, to je pridal brž potem
častitljivi duhovni starček, ko je dejal s povzdignjenim
glasom:

„Krščanski možje! Bodimo torej tudi mi, v mislih na
Boga, ki je blagoslovil tiste, ki so ga preganjali, in še na
križu molil za svoje sovražnike — bodimo tudi mi mi¬
lostljivi temu, odpustimo mu njegovo pregreho pa pri¬
zanesimo mu iz krščanske ljubezni tudi zasluženo kazen,
če se pokesa svojega krivičnega ravnanja ter nam obljubi,
da noče nikoli več nobenega kristjana žaliti niti ne krščan¬
skemu bogočastju posvečenih reči onečiščati.“

Vsej zbrani množici so lete besede kakor sam božji
glas iz nebes: tako so častili in spoštovali tega svojega
duhovnega pastirja ter tako visoko cenili njegov svet, ki
jim je vsak bil zapoved. Najstarejši porotni mož stopi
torej pred Svitelja, pa ga povpraša, ali pod takimi pogoji
hoče pomiloščenje?

Svitelj je spričo vsega tega, kar se je zdaj zapored
godilo pred njegovimi očmi, mogel ves uničen le poki¬
mati z glavo, da! In potlej z razvezanima rokami ves
ginjen objame Ratibora, zahvaljevaje se mu iz srca za
režnje besede, katere je bil ravnokar vložil zanj, ter proseč
ga tudi, naj mu ne jemlje več za zlo, ampak prijateljsko

— 70

pozabi njegovo ondanšnjo osorno neprijaznost, s katero
se je bil grdo pregrešil zoper njega, kar pa zdaj obžaluje
iz globočine svojega srca.

Ratibor mu prijazno proži desnico v znamenje sprave
ž njim, zagotavljaje mu, da on sam zaradi tistega niti en
trenotek ni gojil sovraštva do njega ter da naj se zato le
popolnem utolaži.

Svitelj tedaj tolikanj veselejši hiti k duhovnemu očetu,
poljubi mu roko in vpričo radovedno poslušajoče mno¬
žice prisega, da od današnjega dne hoče sam biti veren
kristjan.

Ljudje se nato zadovoljni razkrope s sodišča. Ratibor
in ž njim tudi Svitelj gresta na prijazno povabljenje z
duhovnim očetom v njegovo stanovanje, ki je stalo dober
lučaj od sodiščnega travnika.

Duhovnega očeta je namreč mikalo spoprijazniti se
z Ratiborom posebno zavoljo gorečnosti v krščanski veri,
katero je kazal zagovarjaje Svitelja, in nekaj tudi zato,
ker se je imenoval očeta krščanskega verskega poslanca
in duhovna. Prišedši na svoj dom, nagovori tedaj Ratibora,
naj mu kaj več pove o svojem že omenjenem sinu, ki
je duhoven.

Ali komaj Ratibor izpregovori njegovo ime, Vojnimir,
spomni se duhovni oče hipoma neke dogodbe, katero je
bil že davno, pač pred dvajsetimi leti doživel."

„Vojnimir pravite torej, da je bilo Vašemu malemu
sinu ime?" vpraša duhovni oče ves začuden.

„Vojnimir, dal" potrdi Ratibor.

„In kako Vam?"

„Meni — Ratibor."

»In Vaši ženi, materi Vojnimirovi?" hiti duhovni oče
nadalje popraševati v tem, ko se mu oči veselo vedre.

„Moji ženi — Radoslava," odgovarja Ratibor rad,
videvši, da s tem nekako posebno ustreza radovednemu
duhovnu.

„In Vi ste bili zgrešili, izgubili svojega sina še v
nežni mladosti?"

„Da, dve leti je bil Vojnimir star, ko so mi ga
pesjanarji ugrabili!" reče Ratibor tudi čudeč se zdaj, kako
to, da ta duhovni oče naenkrat stavi tako vprašanje o
njegovem sinu, kakor da že nekaj ve o usodi njegovega
mladostnega življenja.

„0," pravi nato duhoven s povzdignjenim glasom,
»tedaj se ne motim več! Vaš izgubljeni sin — to je prav

71

tisti Vojnimir, katerega sem bil jaz pred kakimi dvajsetimi
leti, prvikrat po tukajšnjih krajih oznanovaje sveto krščan¬
sko vero, našel samotno blodečega po nekem gozdu in
ki je na vsako moje vprašanje po njegovem imenu, po
materinem, po očetovem in po domu odgovarjal le: Voj¬
nimir, Radoslava in'Ratibor!“

„To je pač lehko vse tako,“ pritegne Svitelj, in potlej
hitro pripoveduje, kje pa kako ga je bil on z njegovo
materjo vred odtegnil pesjanarskim roparjem, kako pa
potem iznova spet zgrešil.

Duhovni oče pripoveduje potem, kako da on v tistih
nevarnih časih, ko so se tisti grozni in nečloveški Obri
povsod še potikali, za izgubljeno, osirotelo dete ni vedel
boljšega sveta in pomoči, kakor da ga vzame s sabo v
najbližji samostan na Nemškem.

»Tamkaj, tako sem mislil, odgojil naj se bo otrok
v krščanski veri ter se potem, ko bi kazal sposobnosti in
poklic za to, pripravil za verskega poslanca Slovencem,
zlasti ker bi mu bil govorečemu slovenski materin jezik
tukaj tak posel toliko lažji. In glejte, ljubi Bog je dal,
da se je vse to res uresničilo tako! Dobro pol leta je, kar
je prišel ta moj dragi varovanec prvikrat z mano v le-te
kraje Slovencem oznanjevat krščansko vero. Pred nekim
gradom gori ob Savi, menda Predoslje po imenu, tam
sva se bila razšla, tam je on začel svoje delovanje.

Pri teh besedah Ratibor ves vesel prime in stisne
duhovna za roko, rekoč:

„Na Predosljih — glejte, tam je moj grad, je moj
dom! In tako je moj ljubi sin najprvo izpreobrnil svojo
sestro Zorino — da revež sam tega ni vedel!"

„O,“ vzdihne zdaj srečni oče, „ko bi ga le brž že
mogel najti, da bi mu povedal to: kako srečen bi bil
potem tudi on!“

»Ta želja se Vam še danes lehko izpolni, predno
bo solnce stalo na višku," odgovori duhovnik in nadaljuje:
»Ravno pred nekoliko dnevi je Vojnimir mene obiskal ter
mi pri tisti priči naznanil, da se je zdaj, ko so Slovenci
skoraj do zadnjega že pokrščeni, tudi on stalno ustanovil
na prijaznem selišču, ki so ga bili tamošnji kristjani pri¬
pravili za svojega dušnega pastirja pa ga njemu ponudili.
To selišče pak je blizu županovega gradu. Prašate torej
le po županu, ki mu je Ozar ime in ki je, kakor mi je
bil pripovedoval Vojnimir, v vsej okolici edini še pogan. Od
njegovega doma Vam potlej ne bo težko najti sinovo selišče."

72

Kaj je vrh tega Ratibor potreboval še drugega na¬
potka do svojega sina? Saj je bil sam ravno na poti proti
Ozarju in Svitelj ga hoče ravno tudi spremiti do njegove
hčere Zorine. In vse to, v kaki zvezi in dotiki da sta oba
ravno z Ozarjem, izporočita zdaj duhovnemu očetu ter
ga potem prijazno povabita, naj blagovoli tudi on iti ž
njima tjekaj. Ratibor mu skuša staviti pred oči, kako pač
bode njegova hči vesela, združivša se po tako dolgem
presledku s svojim bratom ter videvša pri tisti priči tudi
njega, duhovnega očeta, ki je bil toliko storil za bratovo
časno in večno srečo.

Duhovni oče na ta prigovor toliko raje privoli, ker
ga je veselilo obiskati svojega mladega varovanca, nad
katerim je bil doživel največo srečo in veselje v vsem
svojem življenju.

Tako se vsi trije brž potem podajo na pot. Da jim
je krajši čas, pripoveduje Ratibor spotoma vso prečudno
zgodbo svoje družine, ki jo je buren vihar nekdaj nemilo
razkropil križem sveta, ki jo pa zdaj, po božji previdnosti
srečno združeno čaka toliko veselje, ki bi pa bilo še večje
in blažje, ko bi živela in se našla le še Radoslava, žena
njegova!

Duhovni oče mu skuša tudi v tem oziru dati upanje,
rekoč, da ljubi Bog, ki mu je zlasti v njegovem sinu
skazal toliko milosti in po njem blagoslovil vso njegovo
družino — da mu on utegne izpolniti že tudi še to nje¬
govo željo, da se združi spet z ženo, bržkone kmalu že
tukaj na zemlji, ali če tukaj ne, gotovo pa na onem
svetu — v svetih nebesih!

Tedaj se Ratibor zelo potolažen in pomirjen tudi
v tem popolnem vda v božjo voljo in njegovo sveto pre¬
vidnost.

7. Srečno združenje.

Vojnimir, ta namreč je bil, katerega je dal Ozar k
sebi pozvati, hitel je nemudoma k bolniku, srčno veseleč
se v srcu, da tudi temu dozdaj tako trdovratnemu poganu
more zdaj prinesti tolažbo v imenu krščanskega Boga.

Naglo prispe do Ozarjevega doma. Na pragu sreča
tri popotne može. Zamišljen v svoje zdanje sveto opravilo
spozna v prvem trenotju le duhovnega očeta.

»Bog te blagoslovi, moj ljubi brat v Bogu!" nago¬
vori ga ta in brž potem reče:

73

„Kolika sreča, da te tu srečamo! Glej," — pri tej
besedi položi desno na Ratibora — »to so tvoj oče!“

Vojnimir, ozrši se nanj, veselo ostrmi: spozna ra¬
njenca z bojišča, kateremu je bil obvezal rane in ga potlej
spreobrnil h krščanstvu.

»Da, ljubi moj Vojnimir!" pravi Ratibor vesel, »glej,
jaz sem tvoj oče, in ta“ — pokaže na Svitelja — »ta je
tebe in tvojo mater rešil iz pesjanarskih rok; tega častit¬
ljivega očeta" — namigne nanj — »tega sam dobro
poznaš."

Vojnimir v tem prvem trenotju od veselja ne ve, kaj
reči, kaj prašati? Molče se svojemu očetu nagne na prsi
in ga objame.

Vse to je Zorina, težko že čakajoča duhovna in zroča
skozi okno, čula in videla. Bliskoma torej prihiti, in z
glasnim, radostnim klicem: »Moj ljubi oče, moj ljubi
brat!" oklene se obeh, ko sta se še objemala.

Kolika neizrekljiva radost iznova obide Vojnimira,
ko vidi pred seboj svojo nekdanjo spreobrnjenko na
Predosljih.

»Gori pri bolniku," pravi Zorina v eni sapi — »gori
pa so moja in, Vojnimir, tvoja ljuba mati Radoslava!"

»Radoslava — moja draga žena, tudi tu? Kaj je
mogoče?" vzklikne Ratibor strmeč od nenadnega, tako
veselega izporočila. Zorina pak ga hlastno prime za roke
in potezaje ga s sabo prosi:

»O, pojdite, pojdite brž, da jih vidite! Gori so, stre¬
žejo." In vsi gredo ž njo v grad.

Odveč bi bilo popisovati Radoslavino radost in srečo,
ko je zdaj naenkrat videla svojega moža in sina, oba
zdrava, pred seboj in ko je čula iz Ratiborovih ust, kdo da
sta ta dva moža, duhovni oče in njegov prijatelj Svitelj.
Veselje, ko so se bili v naglici vsi spoznali in porazgo-
vorili med seboj, je bilo neizrekljivo! Vsi zapored so pri¬
znavali, da toliko nenadno srečo jim je naklonil po tako
čudovitem potu le milostljivi krščanski Bog, katerega pred
svojim tako žalostnim, silovitim razdruženjem niso poznali,
katerega so pa potem našli vsak na svojem potu ter zdaj
združili se tukaj v njegovem presvetem imenu.

Hvalili so vsi skupaj svojega dobrotljivega, milost¬
ljivega Boga iz globočine svojega srca.

Tudi Ozar, ko je bil brž potem izvedel, kaka in
kolika sreča je Ratiborovi družini došla na njegovem domu,

74

pripravil se je za sveti krst s toliko večjim in resničnejšim
kesanjem svojega poprejšnjega življenja ter s toliko večjim
zaupanjem na milost krščanskega Boga.

In res genljiva je bila brž potem slovesnost trojnega
pokrščenja, ko je namreč Vojnimir podelil zakramenta sve¬
tega krsta svoji prvi spreobrnjenki, sestri Zorini, potem
zadnjemu poganu v tamošnjem okraju, Ozarju, in na zadnje
svojemu rešitelju iz smrtne nevarnosti, Svitelju.

Ozar je kmalu potem srečno prebolel in ozdravel.

Ratibor se je nato z vso svojo družino preselil spet
na svoje stare priljubljene Predoslje, kjer so ga zdaj
krščanski prebivalci ob Savi radostno sprejeli.

Tamkaj gori, na Predosljih, obhajal je potem Svitelj
tudi svoje ženitovanje s svojo že davno zaročeno Zorino,
poročil ju je Vojnimir. In v lepem sporazumljenju sta
živela potem še do poznih let, odgojevaje v krščanskem
duhu in božjem strahu svoje otroke, katere jima je Bog
dal. Zorina ni nikdar očitala svojemu možu, kar ji je bil
ta še kot pogan bridkega prizadel.

Vojnimir je blizu svojega očetovskega doma živel
med Posavci, učakal visoko starost in z veliko gorečnostjo
pasel njemu izročene ovčice do konca svojega življenja.

In pobožni slovenski narod, ki si je bil po tako
viharnem potu pribojeval najblažje, najsvetejše blago, vero
v Kristusa, ta se še dandanašnji v hudih stiskah in za¬
dregah na svetu neustrašeno in stanovitno drži svoje stare,
katoliške krščanske vere, ki ga vodi v milejšo in lepšo
domovino — v sveta nebesa!

Strneno polje.*)

Obraz iz narave.

  O 

od se je prvikrat rezala brazda, kdo je prvikrat
sejal, — tega nam ne pripoveduje zgodovina,
ker ona sama je šele hči tistega človeškega na-
predka, ki se je v teku stoletij porodil iz po-
Ijedeljstva. Najstarejša poročila o ratarstvu zaje-
raS&žgž mamo torej samo iz mračnih pripovedek, po
katerih bi bil sam Bog z nebes stopil na zemljo,
darft svojim ljubljencem med ljudmi največji dar,
žito, ki nas živi. Kako značilno in pomenljivo
je to slovansko ime!**)

Da, res izmed vse prirode je vesoljnemu človeštvu
ni imenitnejše stvari od strni! Ozrimo se ali v starodavne
ali današnje čase! Koder namreč se ostri meč premenjuje
v črtalo, tam se povsod zverino goneči lovec in potikajoči
pastir s svojo krvavo daritvijo umikata mirnemu poljedelcu,
ki daruje svoj nekrvavi pridelek. Kdo bi se til ne spo¬
minjal Ablove in Kajnove daritve? — Vsak na svojih si
tleh hoče takoj tudi imeti družabni red; mejniki kažejo,
dokle samo ima sosed pravico; namesto udomačenih ži¬
vali se laže razdelitno žito prinaša na semenj ter na prodaj.
Kjer je poprej stal premični šotor, tam se kmalu hiša
priraste tako rekoč k tlom, druga se drugi pridružuje, da
polagoma nastane vas, mesto, kakor drevo z listovjem,
cvetjem in sadjem iz neznatnega zrna. A notri v hiši umna
gospodinja vlada in za kolovratom prede nit zlatega miru.

*) Strneno = žitno.

**) Živeti (= žiti) — žito.

76

Nepremično domovanje začenja buditi misel dru¬
žabnega življenja. Godovi, gosti in razveseljevanja, katera
se vračajo leto za letom, dobrodejno pospešujejo medsobno
občevanje, iz katerega edino raste veliko. Raznostrano
prizadevanje vnema duhove, ki potem z vednostjo in ume¬
telnostjo blažijo in svetijo, da vidimo in spoznavamo,
kaj je koristno, kaj lepo?

Poljedeljstvo torej povaja vso človeško omiko ter jo
povzdiguje na višjo in višjo stopnjo. A ker navadno vse,
kar si človek obrača samo na korist in dobiček, gubi
svojo naravno, prvotno milino in poezijo, utegnil bi ne-
vednik meniti, kako prozajično pač mora biti strneno polje,
iz katerega si kmetič res „v potu svojega obraza" vzdiga
vsakdanji kruh 1 Ali glej — tudi polje popolnoma ne po¬
greša poezije. Ozrimo se nanje!

Ko odleze sneg, ko je po ledinah še vse rjavo, in
predno travnik, zeleni strn na njivi. In kako dobrodejno
blaži v prsi, kako povzdiguje srce in vedri dušo to prvo,
nežno in uponosno pomladanjsko zelenje, nad katerim
zgodnji škrjanec, zibaje se visoko gori v zračnih krogovih,
prepeva svojo veselo alelujo!

Hitro se daljšajo sočnate cevi, kolence se na kolence
natika in vrhu vitkega bilja zakima klasje. Neznaten in
ponižen ter samo kratkih ur je strneni cvet, ker toliko
bogatejši bode njegov obilni sad.

To še lahko klasovje se zdaj ljubo pozibava in v
godnem zraku, ko krotak vetrič, igraje in ljubeč se ž njim,
poplesava z njive na njivo povrhu zelenkasto-sivega str-
nenega polja. Vendar, da prevelika enoličnost ne žali
pozornega očesa, natika si skrbna mati narava tudi v to
svoje pohlevno krilo nekoliko mičnega in zalega lepotičja.

Kraj razora zaognji izza gostega bilja rdeča purpara,
živo žareča, kakor danica na porobju jutranjega nebesa.
Tam ter tam rožnocvetni kokolj spenja svoje veršiče malo
više med klasje; njemu se druži jasno višnjevi posedec
in od spodaj gori rudečkasti grahdr in belo cvetoči oslak
hitita ob nekaterih bflih kvišku, natihoma ovijaje in ven-
čaje te ponižne stebrce, ki podpirajo vse človečanstvo!

Skoraj potem začne svetli zor objemati lehko-pripo-
gibajočo se strn, najprvo žolti ječmen, potlej bledo rž ter
nazadnje zlatorumeno pšenico, da povsod tako zorno odseva
preko prostranega polja ter se tako bliščavo razgrinja s
krajev v razore, kader na večera veter valove vali dalje
in dalje po njivah.

77

In zdaj je tisti čas, da gre kmetič ob nedeljah po¬
poldne tako rad malo doli po polju. Kako le ugodno,
kakor po kruhu diši s tega napolnjenega klasja! Kako
dobrodejno mu je pri srcu počasi pohajajočemu po mejah
med njivami ter videčemu til svojih žuljavih rok stoterni
sad, ki se mu zdaj sam ob sebi naobeša v naročje! Kako
hvaležno se mu oko dviga proti nebesom, premišljaje,
koliko hudih ur se je od setve že drevilo nad vsem tem
pred njim tako bogato nakopičenim blagoslovom, a vendar
vsaka mu je prizanesla, ker sam Bog drži svojo branečo
roko nad njim!

Tako morajo posebna čutila tukaj sprehajati tudi
slehernega drugega mislečega človeka.

Kakšen mik, kako samovlastna poezija pač opoldne
počiva nad strnenim poljem! Nobena sapica ne dahne,
noben klas ne gane, nobena tiča ne zaščebeta; še črni
murin ter dolgopeta, zelena kobilica, ki netrudoma pre-
cvrčavata ves dan, molčita zdaj. Samo gori s srede čisto
modrega, nebeškega stropa solnce sveti in pripeka doli,
da vse medli in pojema od vročine, da razbeljeni zrak
živo migota nad prepaljeno strnjo, v kateri vse tli in čudno
sika, kakor bi skrivne moči snovale tu notri.

Ali na večer! Kako tu nad žitom migajo gosti roji
komarjev, „ki solnce doli spravljajo!" Zdaj in zdaj jih
razprši lastovka, iz vasi priletevša s svojimi sestricami, da
se bliskoma igrajo nizko nad njivami. Za hladnega večera
že prepelica, ko se pod težkim klasjem v razoru napije
rose, kliče kmetu v vas: „pet pedi, pet pedi!“ In ko malo
pozneje debeli mesec počasi prileze izza gore, pooglaša
se tudi kosec poleg strni v detelji: „resk, resk,“ do dneva!

V tem strn tudi dozori. Mrkla in vsa onemoglo po¬
legla težko tehta v tla, čakaje samo še srpa in prijazno
kimaje ženjici: pridi me, pridi žet!

In ženjice v četah hite in v vrstah se razstavijo po
polju, radostno in z veselim ter povzdignjenim srcem
prepevaje lepe domače pesmi, dasi so si dobro v svesti,
kako bo bolel ukrivljeni hrbet, kako bo s potnega čela
kaplja pobijala kapljo, predno se konča to preimenitno
delo, velika strnena žetev.

V malo dneh so vse njive posnopane. Kmalu potem
cepec poka na skednju ter nato predal stoka v žitnici;
a strnena slama očesu še dobro de, ko jo vidi, kako dobro
in gorko po zimi odeva kmetsko hišico v vasi.

78

Kakor je žito s polja, že jesenska mrklost in otožnost
legata preko strnišča. Vendar, da kmetič ne jemlje samo
prežalostnega slovesa od svojega ljubega polja, zagrne
ga pred snegom ozimina iznova s svojim nežno zelenim
krilom, lijoč mu nadepolnega upa v srce, da se spet po¬
vrne čas, ko bo žel, kar je sejal, kakor stoji v svetem
pismu zapisano:

»Menjavala bosta dan in noč, vročina in mraz, setev
in žetev — dokler bode svet stali"

Popravek.

Na prvih 48 straneh naj se popravijo oblike krajevnega imena
Predoslje takole: Mesto Predosljam naj stoji Predosljem, mesto
Predosljah naj bo Pred o sij ih.

KAZALO.

Stran

Uvod. 3—4

Vojnimir. 5— 74

Strneno polje.75—78