Peval IVAH JENKO. V LJUBLJANI. Založil pisatelj. — Natisnila Klein in Kovač. 1888. Zdravi ca. Pomlad še razvija in cvetje duhti, Nam čase pené se in vino žari, In z nami mladost se razcveta; Mi pijemo vino pošteno in prav, Pri vinu pa pijemo svet si pozdrav: „Za rod, za očino vsa leta!" Podaj nam rokó, kdor je z nami, za nas; Življenje je resno in resen je čas, Kaj treba, da ustno nam toži? Mi pijemo vino pošteno in prav, Pri vinu pa pijemo resen pozdrav: „Le delo je častno pri inoži!" Ogromno je delo in slabe moči, Kaj srce ti pada, pogum se straši, Nameni so sveti nam dani! Mi pijemo vino pošteno in prav, Pri vinu pobožen glasi se pozdrav: „Bog večni nam slogo ohrani!" Da malo nas je, da neznaten nam rod, Izrekel si reč in sramota ti bod'! Kdo Slave nas sine sošteje? Mi pijemo vino pošteno in prav, Pri vinu pa pijemo silen pozdrav: „Kje moči, kje volji so meje!" Življenje. Brez konca se silno valovje drvi, Ž njim koče uboge in beli gradovi In žezla kraljeva in sužnji okovi, Brez konca v brezkončno morje jih topi! Ob kraji pa gnjete se ljudstva tema, Žele na valove se spušča bežeče, Se pelia, bori za darove slepeče, In toži in vriska, —■ izgublja se vsa! Valovje življenja je bitje temno, V njem sreča in tuga enako izginja, In blagor in reva se vedno spreminja, Med vale s predrzno posezi rok6! Beraško če palico sreča ti da, Vzel drug si pred tabo je žezlo kraljevo, In slavo njegovo in tvojo bo revo Zakrilo, zakrivalo žrelo morja! Na morji. Tiho dihajo vetrovi, Lahno pluskajo valovi; Kraj peščene se obali Ziblješ urni colnic mali; Hiti z mano Čez neznano Brezdno sinjega morja, Gledat rajev Tujih krajev, Želje ohladit srca! Miramare t Lahen vetrič k morju veje, Veje sem od naše meje, Nosi zadnje mi pozdrave, Žene čolnič na daljave; Breg izginja, Se spreminja In podobe se vrste; In valovi Vedno novi Se rodé in se gubé; Miramare ! Sinja néba je višava, Sinja inórja je širjava, Temna mirna je globina! Iz globine pa spomina Slike žive In vabljive Na površje se bude, In nekdanje Srečne sanje Spet mi mamijo srce; Miramare ! Jadro veje, svet izginja, Tečna se raván razgrinja; Kakor mati dete speče Ziblje morje me šumeče; Kar je bilo, , Potopilo Se je v morje brez sledu In nezgode, Kar jih bode, Mi ne motijo miru; Miramare.' Oj mirujte mi viharji, Morju silni gospodarji! Morje, v kraje zaželjene Srečno nesi čolnič, mene! Mirno valček Spremljevalček Pluskaj mi oh urni čoln, Da bežeči Redki sreči Duh se vda radosti poln; Miramare ! Roža. Na svatbo na vasi vrši se ples, Dekleta so brhke in zale Z mladenei okrog se sukale Plamteeili očes in vitkih teles, Le jaz sem tujec in sam! Ni tukaj očesa, tu ni srca, Da tujcu prijazno bi djalo: „Za roko devico si zalo „Poprimi, s teboj da v ples se poda," Neznan si tujec in sam! Nikar mi ne toži, tujec nikar, Najlepše dekle zarudelo Od nedrij je rožo odpelo, Podarilo tebi, tujcu jo v dar, Da tujec nisi in sam! Oj sprejmi mi hvalo srca, deklet Pač rožici ure so štete, Saj meni nobena ne cvete, A sreče spomin nikdar ne umre, Ki čutil sem tujec jo, sam! Vetrič. Tam čez polje gre stezica, Ob stezici je pšenica, Modre cvetke sred' pšenice, Cvetke vetrič maje, Z ljubo devo jaz cvetlice Trgal sem igraje. Yetrič je poklonil žito, Zmetel ljubi las je kito, In zarudil lice krasno Devi ljubeznjivi, Ter oko zasolzil jasno, Vetrič nagajivi! Mati pak se je jezila: „Kaj pšenica je vklonila? „Kaj je hčerki vroče lice, Lasci razmeteni?" — Vodil več ne bom device Po stezi zeleni! Rosa. Nog in mir! Le zvezde zlate Eaz nebo skoz noč molčečo K črni spuščajo se zemlji, Sestro tolažit trpečo. Da poje jo vedno solze, Toži zemlja jim uboga, Tu zaeuje harmonija Iz nebeškega s(e kroga, Harmonija, ki jo zvezdic Srečni, svitli krog prepeva, Harmonija večnih rajev, Kjer ni znana zemlje reva. In zazibljejo se v spanje Polja in prostrane zemlje, Zvezdic krog pa svitle solze K sebi na višave jemlje. Probudi se zemlja v jutro, Probude jo ptičkov glasi, Nasmeji se, — mesto solz jej Biserje naročaj krasi. Dekle pri oknu. ,,Cez ravno, zeleno polje „Konjič rezgeče mi bel; „Konjiča ponosen junak „Za zlato je brzdo vjel;" „Na vratu mu zdaj sloni, „Sanjaje v daljavo zre; „Al' vabi ga slava in boj, „Al' čaka — srečno dekle?" „Kaj bije mi vroče srce? „Kaj čutim? Sama ne znam! — „Oj, k meni pridirjaj konjič, „Pšenice ti zlate dam!" Deklica. Na polji lipiea duhti, Oj lipica košata, Pod njo device peva glas, Nad njo je zora zlata. O poldne je visoko v zrak Škrjančku glas odmeval, Pod lipo deva, v zraku ptič, Kdo lepše je prepeval? Zvečer skoz lipo in skoz zrak Skrivnostno je šumelo, O le molčalo je dekle, In lice mu bledelo. Zakaj zvečer, na sladko noč Ni pesmice vesele? — Popoldne čez ravn6 polje Podkove so bobnele; Otresal grivo je konjič, Oj grivo oznojeno, Ustavil jezdec ga je mlad, Pod lipico zeleno; Poprosil lepe deklice Vodice je hladeče, Pogledal pregloboko jej V očesce je žareče. Zdravilo. Gledam oblake Urno drveče, Pa jih zaprosi Srce želeče: „S sabo vzemite „V tuje me kraje, „Da jih ogledam „Z vami jadraje;" „Da ohladi se „V sinji daljavi, „Želj neizmernih „Srce ozdravi." Kaj mi oblaki Več ne jadrajo? Meni se zdeva, Da šepetajo: ,Eevi tu doli ,Dajmo pomoči, ,Da se prevročih ,Želj ue prevroči.' Druzega drug se Trdo ovije, Name iz neha Ploha se vlije! Kolnem oblake, Kolnem višave, Zraven pa kolnem Želje norčave. Kaj pa se hoče? Naglo pod streho! Tam mi je srce Našlo uteho. Poročilo. i. Kukavica, kukavica Glasno v logu peva, Kukavico, sivo ptico Tužna praša deva: „Kukavica, vedežnica, „Tužni mi oznani, „Kdaj iz tujega se ljubi „Vrne mi podani?" Kukavica, jadna ptica Nehala je peti, — Ali ljubi, verni ljubi ■Crnjije v tujem sveti? n. „Na južno hitiš mi, lastovka, stran, „Na jugu mi najdeš junaka, „Povej mu, da zvesto leto in dan „Na dvoru ga ljubica čaka." ,Nikar ne naročaj, revno dekle, ,Skoz zrake bom lastovka plula, ',Kje ljubi je tvoj ali zvest ti je, ,Na jasni višavi ne cula.' „Saj ljubi se moj pač lahko spozna, „Saj nosi se v zlati opravi, „In meč v junaški desni ima „In čepico zlato na glavi." ,Zastonj je, deklfe! Za leto in dan ,Čez tužno sem Bosno hitela, ,Nad Bosno pa smrt je krokal gavran ,Smrt padlih junakov ni štela!' III. Belo pot po polji ljuba, je hodila, Širnemu je nebu tužna govorila : „Oj nebo visoko, pošlji lahkokrilo „Ptico, ptica nfisi meni poročilo, „Nosi poročilo, kje mi ljubi biva, „Kdaj privede spet ga k meni ljubav živa." Cule milo prošnjo so neba višine, Siva ptica plava čez polja širine, Sivi sokol ziblje se nad belim potom, Grozne zgodbe pravi s žalostnim krohotom; Kaj pa v krempljih nosi? Eoso nosi glavo, Jo spusti pred devo na zeleno travo; Ljuba pa na črno skloni se žemljico In pri svojem ljubem popusti dušico. Idila. Slovo od solnca vzeli so oblaki, Po nebu zvezd se svitli žar razsiplje,. Polje duhti, duhte večerni zraki, Iz polja voz na noč molčečo škriplje. Voz boren, z vozom boren mož koraka, Preprosta kmečka suknja ga odeva, Lasje, obličja guba pravi vsaka: Težavno breme je življenja reva. Na vozu detelja je nakošena, Prijeten sedež cveti jej duhteči, Na vozu verna mu počiva žena, Pri ženi sinek, nje zaklad največi. Z molčanjem noč pokrila je naravo, Molčali gozdje so, polje molčalo, Glej, ptiček mal je zletel čez dobravor Med drevjem našel si je gnjezdo malo.. „Ima li ptiček mater, ljuba mati, „Da na večer mu posteljo napravi, „Ima li oča, saj se mora bati, „če sam čez noč v temni je dobravi." ,Tud' njega mati oskrbi skrbljiva, ,Odeja njena mu je perutnica, ,ln gnjezdo postelja, tam on se skriva, ,Le mala videti mu je glavica,' ,Da vidi ptiček na nebo zvezdnato, ,Kjer skrbni večni oče mu prebiva ,In njemu na večer, na. jutro zlato ,Glasi se v čast in hvalo pesem živa.' „Kaj pa, če priden ptiček ni, oj mati, „če ne uboga mamice, očeta?" ,Grom treska in vihar začne divjati, ,Drevo, kjer gnjezdi, toče se obleta;' ,Po noči pa oblak mu zvezde skrije, ,Iz lesa ga liudobna sova plaši, ,Tako kaznuje Bogec hudobije, ,Le kdor je priden, nikdar se ne straši.' In sinek gledal je nebo žareče In materi v oči pogledal mile, „Jaz bodem priden", tiho zašepeče, Eoke so matere se oklenile. Kaj gleda mati sinka si ljubeče, Kaj roka gladi svitle kodre glave, Od sinka pa hiti oko proseče K očetu gori na neba višave? Molila pač je, kakor mati moli, Da vodi sinku Bog življenja pota, Da nje srce ne zabi mu nikoli, Nje ukov tuja mu ne vniči zmota. — Prišla je noč, glavica sinku v spanje Se materi v nar6čaj je sklonila, —• Oj spavaj mirno, zlate sanjaj sanje, Zatč budi in moli mati mila! Materino srce. Samotna je stara mati budela, Samotna tožila na tiho je noč: „Dni stare sem starka tako osamela, „Na nebu mi Bog je edina pomoč." „Moža mi tuja krije planjava, „Za dom mi padel prvi je sin, „Na boj pripravljen na tujem spava „Najljubši, zadnji otrok bolečin." Tako tožila uboga je mati, Na tujem pa boj zdivjal čez polje, Zdivjal na jutro ob zori zlati, Divjal, da zakrile so solnce gore. Na noč pa junaku sovražna desnica Prodrla, odprla je toke srca, Prt tuja je bila krvava žemljica, Svetile so svitle zvezde neba. Doma pa majki pred kočo bomo Zakaj srce je tako težko? Zakaj na zvezde, nebo prostorno Prašaje jej solzno hiti oko? Kaj gleda, kaj praša zvezdice zlate? Sinu se spominja trpeče srce: „Ta zvezda znanjaj mi, sinko, zate, „Če živ si, zvezda mi ta pove." Izdahnila željo je tuga skrbeča, Na nebu pa zvezdica zamiglja, Utrne se, iskri in zgine žareča, — Ž njo bitje je vzelo slovo od sveta! „Izgubljen, mrtev si, sinko edini!" Zaplaka majka in vije roke, Pred kočo borno v molčeči temini Je počilo majke revno srce. Po revni starki oko ni solzelo, In križ na grob se stavil jej ni, Le meni na grobu sreč je umelo, Da mati ljubi, da mati trpi! Zapuščeno dete. Solzilo se je detice, Imelo več ni mamice. „Oj mamica, oj kam si šla, „Da bi ti mene var'vala?" In solzno detice zaspi, Pri njem pa mamica stoji: ,Kaj jokaš, ljubo detice?' „Ker nimam več te mamice, „Da bi ti mene pesfvala." ,Kako te bodem pesfvala, ,Jaz imam mrzle rokice.' „Pa mamica, poljubi me!" ,Jaz imam mrzle ustnice, ,Ce te poljubim, ljubček moj, ,Pa greš v tihi grob z menoj.' „Al' bom pri tebi, mamica?" ,Seboj te vzamem angeljčka.' „Oj mamica, poljubi me!" Oklene se je detice, Na srci majki zamrje. In kvišku splava mamica, Seboj odpelje angeljeka. Izpreineinba. Se v logu lipa zeleni, Raz njo še grlica guei; Še potok sredi trat šumi, Po njem se ribic roj lovi; Se v seči biva kos vesel In peva, kakor prej je pel; Se zeleni, cvete pomlad, Jesen še daje zlati sad; Vse je tako, kakor nekdaj, Le dni nekdanjih ni nazaj! Trije jezdeci. Tri jezdece konji neso skoz vas, Pred krčmo najmlajši zauka na glas: „Hej, lepo dekle! Žarečega vina! ■—■ „Kaj hoče, moj druže, obraz ti bled? „Zamori bolest in tugo spomina! — „Na zdravje še mnogo junaških let, „Dekletom, zalim ženkarn na zdravje, „Kar belo rodi jih Posavje!" „Zakaj ti iz mrzlega ustna ni „Besede, prijatelj? vino žari, „Le v čaši vtope, zamori se skrbi! — „Na srečo ti pijem brezskrbnih let, „Na srečo junaško, na kras deklet!" — Nalije, napije zdaj jezdec mu drugi: „Na srečo vabečih, veselih dni, „Kar srečna nam jih prihodnjost rodi! „Slovo daj prešnji, sedanji mi tugi! „Grlej, konjič ponese te v tuji kraj, „Odpri veselju, prijatelj, srce, „Glej, sreča odpira ti zlate roke „In sreči junaški se v last podaj!" •—• Prijatelj tretji si čašo nalije, Prijatelj tretji dekletu napije: „Spominu izpijem vince sladko, „Veselju, ki bilo je, več ga ne bo „In miru, ki pride mi, če polože „Hladeči zemlji v naročaj sreč. „Bog daj, dekle, ti stotero sreč; „Saj kmalu poneha srce mlado, „Srca poneha obup skeleč, „Srca, ki je tebe ljubilo tako! „A kadar te drug poljublja ljubeče, „Pozabi, da v smerti jaz iščem sreče!" — Naprej na daljavo podkove bobne, Dekle pa polile so gorke solze. Temna osoda. "Valovje reka drvi, Nanjo se vlegel je mrak, Vihar po zraku vrši, Na nebu žuga oblak. Skoz noč pa čolnič veslja, Tuj čolnič, inal in neznan; Kdo v temni noči jadra Valovom, vetrom v bran? Mladenič s čolnom hiti In zre do temnih višin, Kdaj zvezde svit zablišči Vodnice nočnih temin. Zastonj! nebo se zgrozi In grom odmeva od skal, Vihar skoz noč zabuči, — Pokopal čolnič je val! In kje mladenič cvetoč Je upal sreče, miru? — Molčeča, mrtva je noč In val ne kaže sledu! Peami. I». Jenko. 3 Sanje. O polnoči, ko vse molči Mi v prsih čudno se hudi, Budi spomin minulih let. Duh dvigne se mi v znani svet, Hiti do daljne mi zemljč, Kjer zlato širi se polje; Na polji mala koča je In roža v njej cvetoča je, Najlepša celega polja In meni le cvete, vonjd,! — Kaj sanjaš, revno mi srce, Saj padel sneg je na polje In zima privihrala je In roži smrt zavdala je! Pivec. Nem, osamljen, pozen pivec vino pije, Zunaj sneg zapada, zimska burja brije, On ^pa prazni čaše, zlate čaše vina, JSToč mu je družica in bolest spomina. Glavo si nasloni, vino zre žareče; „Sam na širnem svetu," ustno mu šepeče; „Up je in ljubezen, sanje pokopane, „Le sovražtvo v srci in spomin ostane. „Vino, drug edini, k srcu mi govori „In bolest in revo in spomin zamori!" Zažari mu vino, vina si nalije, čašo zopet prime, več je ne izpije, Solza, grenka solza mu oko stemnila, Solza, grenka solza v čašo potočila. Jetnik. Po noči na jasno nebo Upiram oko, Na nebu mi mesec plavar Pod njim se žene oblak In vetrič lahak Mi čelo hladi, Pred mano narava Molčanje sveto molči, — A meni zamrle davno Želji ožive, Pripeti ime Bliščeče in slavno Na zvezde neba! — A tu zarožlja Veriga težeča nogo, Na srce pa miseF mijpade: Saj tebi ni nade! In kamen obupno solzo Popije, ni jej sledu! :Srce mi pozabi upa, strahu, Oko na nebo se upre In kolne visoko nebo, Da vrže luno na črno zemljo; Da mene, okove raztre In svet pogubi! — .A luna molči, Le zvezdo nebo si utrne In žar se po nebu razgrne In večno mine, —• To moji po upi in želje! » Prazno hrepenenje. Zamrje leto, severa vetrovi Čez pusta polja mrzlo zabuče, Ledeni gozde obdajo okovi, Pod njimi pa drevesa spanje spe; Iz sivih megel solnce se ukrade, Zašije gorko in drevo zbudi, Da v mrzli zimi žene cvet brez nade, Pomladne dni prepozno ponovi. A sada nima zapoznelo evetje In drugo jutro zamori ga mraz, Prešla pomlad, minulo je poletje Izginil cvetja, zbežal sada čas. To žarek sreče v revno je življenje, Minule sanje v prsih ožive, Kaj hoče srca željno hrepenenje, Saj sanje zima, vihre zamore! Moj spomin. Ko mene smrt objame, Konca življenja boj, Objetje hladne jame, Prinese mi pokoj, M treba, da zelenje, Da venec krasi prt, Ni dalo ga življenje, Ni treba da ga smrt. Ni treba mi spomina, Da vnukom govori, Koga teži temina, O meni pravit' ni. Zvonove zazvonite, Da poneso slovo Do Save valovite Čez polje, čez goro; Napis pa mi edini Napišite v spomin: Bil svoji domovini Je vedno veren sin. Povodnja žena. Sin: Na nebu urno drve se oblaki, Pod njimi šumenje, vršenje vrhov, Po svitli noči, temnečem zraki Vrše se jasni plesi duhtfv! Oče: Srca ne udajaj temneči svitlobi, če z lune žarki se valček igra, Varuj se mi, sin, v pogubni zlobi Čez breg, čez jez ti kmalu zdivja. Takrat ne vozi čez jasno vodo, Le v koči ostani mirni in varni, Duhovi povodnji preradi zlo Brodniku zavdajo na vodi viharni! — Omolkne starec, mladenič molči, Strmi na noč, na valove jasne; — ,Kdo zunaj!' in glej, sredi koče stoji Nebeška žena, podobe krasne! Čez prsi deviških vabljivo slast, Po vratu sneženem zlato se vije Bliščečih las in očesa strast Seboj te vabi v molčeče samije. „Kdo vozi čez bistro me, jasno vodo?" — Gflas jasno ko strune zvoneč jej pravi — „Saj plača ga suho, težko zlato!" — Yse tiho, valovi šume v daljavi! — „In kdor me vozi, ta prstan zlat „Podam mu in ž njim poroštvo je sreče!" — ,Varuj se duhov, sin, vodnih gromad!' — Valovje vali se včtlo gromeče! — „In kdor me vozi, sladko nocoj „Ljubečo ljubico mene poljubi!" ,Jaz vozim te in vihar s teboj ,In jeza valov me pogubi!' — Valovje gromi in valovje bobni Obupno starec roke si vije, Veriga rožlja in čolnič hiti, Z valovi mladenič se bije. — Stemni se luna, zglasi se grom, Po zraku votli, tužni glasovi, čez breg, čez jez se žene polom, čez breg, čez jez drve se valovi. — Pač gleda starec, da teme zbeže, Da luna bliščeče žarke razlije, — Valovi šume in valovi beže, Valovje brodnika in čolnič krije. Slutnja. Visoko pode Se sivih oblakov kope, Pod njimi sokol se ziblje In pazno ugiblje, Pod vejo kje bojazljiva Se v gozdu grlica skriva, Pa grlice ni, Le vrane po lesu vrešče; Spusti se sokol čez ravno polje, Po polji kmetic koraka In brazda vsaka Eodi mu znoj. Iz gozda pa vran Prižene se črni roj In od daleč sede; In krokar teman Iz temne srede Sfrfra in sede na njivo In varno pazi, Kje črv lazi, — A nevtrudljivo Se kmetič poti! — Cuj! grozen se glas glasi! Iz jasnih višav Pošilja sokol pozdrav. S krohotom gavranu pravi-, „Nikar se s črvi ne bavi „In nizkega plena pozabi „Saj kmalu povabi „Te lepša gostija; „Saj kmalu sovrag pri drvi, „Steptano zeleno polje, „Po polji kri, „Po polji junaci ležč! — „Kjer orje zdaj polje mož „Junak mu bo sin krvavel, „Ti s truplom njegovim boš- „Gostije imel!" In sokol pravi, Izgine v daljavi. — Gavran pa sfrfra In nese med trumo celo- Eazširi novico veselo. Zdaj dvigne se roj teman Se ziblje' čez polja ravan, Grozeče se krohota. — A kmetic gleda, kaj je, ne ve, Si zlaga tužne pomene, In bridka slutnja srce Z morečim mu pasom oklene. Pri mrtvili. Razdrt, mrtev samostan, Po njem vetrovi zvene, Nanj roji sedajo vran Pod njim menihi leže. Ze dokaj spavajo let, Nad njimi zid se drobi, Pozabil davno je svet Kdo v rakvi žalostni spi. Le sova plašno frfra In moti mrtvecem mir, Kosti podgana škrblja, Eaz strop visi netopir. Na moje h<5di roke Ti kost, govori mi zdaj: Je strastno, burno srci Ljubilo, upalo kdaj? Zdaj kaplja mrzlo raz strop Se spušča, tebe hladi, Pač že ohladil je grob Zelenje strastnih ti dni! Si bil mogočen opat, Si bil učen, spoštovan, Al' bil le služen si brat Bil reven, svetu neznan? Al' bila, revna si kost, Gosposke, kmečke krvi? Pač plemstvo, kakor prostost Rešilo črvov te ni! Zakaj obračaš obraz Mi proti, votlo grozč? Po udih stresa me mraz, Žive li mrtvi? kdo ve! Sem hodi, miren je kot, Tu mirno spi se, sladko; Kdor hodil dalje bo tod, Vsaj tebe motil ne bo. Menih, in vendar srce Ti našlo mir je, pokoj ; A kdo pač meni pove; Kdaj strast mi neha in boj! Pesmi. Iv. Jenko. 4 O polnoči. O polnoči se nemir budi, Močvirje od temnili podob oživi, Iz njega bolestno glasi se stok, To smrtna je muka, ječanje otrok, Nad njim pa ples se mrtvaški pleše! Na noč močvirja je grob odprt Njim, ki so varljive zavedle jih veše, Zavdalo zakrito jim dno je smrt; Obraze glej nemirno bežeče, Krvavo oko in lice bledeče! Kaj vabi me z mrtvo, suho roko, Mi kaže mlado, gr6zno glavo, Ki v temnem močvirji plava, Na njej pa rana krvava Eeži, iz rane do dna Za kapljo se kaplja spušča krvi, Iz usten bledih se tožba glasi: „Objela zgodnja tema „Življenje je mlado, gorje, gorje!" Nad glavo duhovi se temni vrte Mrtvaški jim pravi smeh, Da bitje neha v cvetočih dneh! Duha mi prevzame bolesti moč: „To naše je revno življenje, „Bežeče veše, mrtvo hrepenenje, „In stok in reva in smrti noč!" V gori. Kaj ogenj bliska raz temno goro, Eaz temno goro, čez črni les? Saj ni plamteči, veseli kres, Da v noči mladi junaci veseli Bi krese žgali in pesmi peli; In vinska tam ne vije se trta, Da deve sladko bi grozdje brale, Krog ognjev pesmi na noč popevale. •—-Mladenič bled pri ognji leži, Iz prsi pa teče počasi kri In črno, molčečo poji žemljico, In rane junaka bole skeleče In ustno junaku toži bledeče: „Težko, težko je junaku umreti, „V zlate mladosti najlepšem cveti, „Težko je srce ob ločitve uri!" Pa gleda junak globoke si rane Od roke mu sovražne zavdane In tiho prosi: „Ustavi, ustavi, „Se srčne rane mi tok krvavi, „Da vidim le enkrat še solnce zlato, „Od stare majke slovo da vzamem, „Da drago svojo zadnjič objamem!" Pa bolj in bolj mu kaplja kri In bolj in bolj mu ustno bledi. — Ponebal je svit in omagal ogenj, Še enkrat visoko plamen splamti, Se niža, pojema, vse krog molči! Iz prsi junaku se stok tresoč Izvije in zgrne se mrtva noč! — Skoz noč, skoz les pa se sova oglasi, Da tudi mlado življenje ubegne, Da tudi na mlado srce posegne Smrt s trdo svojo ledeno roko, Da tudi pomladi cvetke nirjo! Nočne podobe. (Bosanska pravljica.) Mrtvo brda Bosne dvigajo se k nebu, Tiho vije Bosna se po krivem žlebu; A vrh brd molčečih četa straži nema, Njej na noč očesa spanec ne objema; četa čuje, straži, gleda ravno polje, Kjer ubogo rajo kleti dušman kolje; Bliskajo jej puške, bliskajo handžari, Saj s handžarom raja svobodo si stvari. Zdaj na les, na brda luna se razlije, Iz lesa pa druga četa se izvije, Iz lesa vijo se dolge megle sive, Sred' megla podobe gibljejo se žive; Bela ogrinjala, bledi so duhovi, Krog trepečih rok se tresejo okovi, Ž njimi pa pošasti grozen roj se žene, Stok ječi, oj stok je duše pogubljene 1 Za solzo pa solza pada jim krvava; Kamor pade solza, zvene rosa trava, Zelišče zeleno iz zemlji požene, Barve zapeljive, a kali strupene! Nočni roj koraka, spremlja vik ga sove, Da lesà temine skrijejo duhove. — A junaško četo groza prime bleda, In z boječim okom gleda vsak soseda; Tu oglasi glas se sivega glavarja, Tiho drugom vernim starec progovarja : ,Kdo čez zemlje hodi, sred' noči, temine? ,črni izdajalci lastne domovine! ,Lastni majki bridke sekali so rane, ,Brate vsuževali, dušmanom prodane ; ,In krvave spone narod so žulile, ,Sužnjemu mu srage so krvave lile, ,Ysem neznane lile so solze mu mnoge, ,Cule se mu kletve, ko je klel trinoge; ,Kletve pa žemljica črna je sprejela, ,Izdajalcev sebi ni v naročaj h'tela, ,Iz molčečih grobov jih po svetu tira, ,Njim v zemlji majki ni počitka, mira.' Starec je omolknil, dvignola se četa K nebu se glasila je prisega sveta, Silen glas čez Bosno zlegne se gorato : „Za krst častni, bračo, in svobodo zlato!" Simon Jenko. Mrzle zemlje te objema krilo, Kje so, brate, upi, domišljije, Bolečine, strasti? — Grob jih krije, Pest prsti jim zadnje je zdravilo! Upal slave, sreče si naroda, Njemu v dar život posvetil mladi, — Jame noč je meja strahu, nadi, Tam korak ustavi si osoda. Pel si, kak' ljubezen goljufiva Laže srcu, kaže divne raje, A puščave zanje nam podaje, In pod cvetjem smrtni strup nam skriva. Pel, da pride dan sinovom Slave, I)a edinost brate nas zedini, Ene majke se spoznamo sini, Doba sreče pride nam in sprave — Zvezde znajo, kdaj nam dan napoči! — Ni narodu zora zasvetila, — Ni osoda tebi želj spolnila, — Temni grob od nas te, brate, loči. A zastonj ni rana krvavela, Skrb zastonj ti ni orala lica, Ni zastonj iz prsi ti cvetlica Božjih pesmi iz solza procvela! Duh tvoj zre zdaj raz neba višave, Znan mu boj naš, znan je up in reva, Znano, da junaško še odmeva Silni glas: Naprej zastava Slave! Na sorskem polji. Ob bregu. Pozdravljam svetišče te gaja F človeškega tu ni glasu, Samota me sveta obdaja, Sepeče šepet mi miru; Vode pod menoj šepetajo In luna iz njih lesketa; Z valovi in z luno igrajo Si ribe po hladu voda; Nad mano pa brzi oblaki Se v daljne daljave drve, Prečudne podobe po zraki Ustvarjajo svitle kopč! Oblake, valove bežeče Prežene zdaj lahek mi pih -r Zakaj mi srce zatrepeče, Izvije se prsim izdih? Z valovi nam ginejo sanje, Z oblaki ljubezen beži, Spomin le nam sreče nekdanje Ostane, — izdihe rodi! Savi. Deset zbeži mi kratkih let, Se drla Sava boš, Ob tebi jaz bom hodil spet, Ponosen mož! Zabobni takrat mi v srce, Da krepko mi vskipi, Da v delo sanje ožive Mi mladih dni! In kratkih let zvrsti se sto, Bobnel bo tebi val, Pozabljen davno pod zemljo Že jaz bom spal; Na tvojem bregu drug bo stal In sanjal kakor jaz, — Ljubezen doma bobni val, Na večni čas! Spomin. Na krasni strani gorenjski Je ravno sorsko polje, Junaci hrabri slovenski Pod širnim poljem leže. Na noč jim zvezda posije, Se tihi grobje odpro, Junakov roj se izvije, Na sivo splava goro. Vrh starih gor plapolale So njim groinade nekdaj, Slovenskim tlam oznanjale, Da dušman zove na raj; A zdaj molči vse po gori, Pogasnil svit je gromad; Junaci mirno ob zori Se v grobe vrnejo spat. Vrba. K.raj šumeče reke vrba sanja, Na valove sive veje klanja, Vrh dviguje v temne, nočne zrake. Zrak šepeče z vrbo in z valovi, Njih šepet ustavi mi korake: Glasi govore neznani, novi! Sluša, čuti, ne ume srce Govorice temne, neumljive! V sanje me glasovi zatope, V motne sanje se mi vkloni glava, Dni nekdanjih gledam slike žive! Sorskega poljá leži širjava, A po polji, po deroči reki Teče kri, glasé se tužni jeki, V boji moj rod meri s tujcem meč! Padel je mladenič krvaveč, Zgrudil se v krvave je valove, A valovi so v naročaj vzeli, Nesli dalje v bele ga domove, K daljni ljubi, tužni, neveseli. Pesmi. Iv. Jenko. Ljuba prala je na vodi hladni, Solze lile so devici jadni Na valove, na perilo belo, Saj po ljubem je oko solzelo! In o njem dekle je val prašalo, Ni govoril urni val bežeči, S krvijo porudil je obalo, Na obali — junoš krvaveči! Na junaka deva se sklonila, Duša mladi jej život pustila. — A nad njima ob deroči Savi Vrba raste, temne zgodbe pravi. Gora in ravnina. ,0j ti gora, gora ponosita! ,Dvigajoča se v oblake bele, ,Zbirajoča grom in smrtne strele, ,Kaj ravnini ljutiš se srdita?' ,Kaj ovija ti ponosno glavo ,Plašč oblačen, tužna megla siva, ,Ne izvira več ti voda živa? ,Kaj le solze liješ na nižavo?' „Molči, molči, ti nižava tužna! „Bil po tebi hraber rod je boje, „Te pojil s krvi potoei svoje, „Ti prodala tujcu si ga sužnja!" Gora in valovi. Valovi deroči skale tepo, Valovi stresajo sivo goro, Valovi gori grme na uho: „Raznesi te, gora, strela do tal! „Kaj mečeš navzdol gromade nam skal, „Da tek ustavlja bežeči si val!" — ,Le molči mi val, razjedaj peči, ,Skalovje peri, če v dol se vali, ,Spomin izperi nesrečne krvi!' ,Nad mano mogočen strmel je grad, ,Ubozemu kmetu muka in jad, ,Jaz stresla sem črno zidje v prepad.' — In čula je struga, vali molče, Prijazno se k gore dnu naslone, In z bistro vodo gor6 napoje, A gora zelen požene bršlin, Solza zakrije nesrečni spomin, Ki lil jili sužnji je kmečki trpin. Poročilo. Na vodi vrba molže sloni, Junak pod vrbo, pod vodo spi, Spi smrt mu v boji zavdano. O bledi luni, o polnoči Iz vode votlo se glas glasi: „Kdaj boj zdivja čez poljano ? „Kdaj spet junaški zažge se kres, „Kdaj spet na vraga, v krvavi ples-„Tele junakom rogovi? „Sovrag že davno je dom razdjal „In davno mene pokopal val „Ter padli stari bogovi!" — Po zraku krepka perut šumi, Odgovor, čuj, se skoz noč glasi, In sokol de v poročilo: „Prešla je noč in zasvetil dan, „čez noč zelena sorska ravan „Pognala bor je sedmih vrhov „In sedem bode pod njim rodov „Narodom pravdo sodilo." Prorokovanje. „Oj, gorje leži na tebi, stari Grorotan, „Hlapci tvoji so sinovi, tujcu ti podan! „Po gorah, kjer žgali dedje so bogovom dar, „Tujcev rod gradi gradove, nam na sram in kvar! „Kje ti polja, kje ti gozdje, kje so ti vasi? „Tujci so jih razteptali, hlapci smo jim mi!" — Tako toži stari Janko, skliče si sinov, Sname ščit in meč opaše, pak zapali krov: „Dom je izgubljen, zastonj nam bil krvavi boj, „Raz gore v doline, polja vre sovraga roj; „Kdor ne zna služiti tujcu, ne pozna strahu, „Proč iz dedne zemlje volit prostega domu! „Doli kjer so bistre reke, žitno je polje, „Svobodno po dedov pravu bratje nam žive?" — Sedem brzih sinov zbere se na starca glas, Da pusti očetov zemljo, dedov tiho vas, Šest ponosnih je junakov, znan jim boj in smrt, Meč orožje je desnici, srcu gnev in črt, Sedmi, dete zlatolaso, tugo le pozna In ne brani mu otroško se oko solza. Pot jim gre iz očevine tje na južno stran, Kjer poji bobneča Sava sorških tal ravan; Sivi otec se ustavi, sinom govori: „Lepših zrle niso krajev stare mi oči. „Preveselo jasno spenja se obok neba „In ponosno ga podpira sinji pas gora „Radosten pozdrav šumi nam vod bobneči vir, „Nad vodo pa log šepeče srečo nam in mir; „Kak' vrše zeleni gozdje in polje cvete, „Vredno, da v krvavem boji zanje mož umre. „Oj ti polje, zlato polje, bodi rodu stan, „Oj ve gore, silne gore, vragu stojte v bran!" — Odložili meč in ščit so in zgradili vas, Kmalu zibal jim po polji zlati se je klas. — * Kaj po polji, kaj po selih kliče rog na boj, Kaj od Save daleč k jugu vre junakov roj? Na pomoč pozval je brate silni Ljudevit, K njemu zbor hiti junakov s tujcem boj borit. Bili boj so, boj obupen, ali tužen glas Gre čez zemlje, gre Čez polje, pride v tiho vas: ,Ljudevit, posavski sokol, k nebu se je vspel, ,Njemu vrag je perutnico z britko strelo vzel!' — Kaj žari po strmih gorah, bliska čez polje? ,Frankov sila nam s Frijulci nosi smrt, gorje!' — Meč opašejo junaci, desna zgrabi mlat: ,Hajd na vraga v smrtne gosti, bratje zadnjikrat!' — Janko zbere si sinove, tužen govori: „Kakor listja je sovraga, nam zastonj bo kri; „Vas in mene v svetem boji častna vabi smrt, „Tujcu last bo domovina in naš rod zatrt! „Ne zatrt! Najljubši sin mi, dete poznih let, „Vrni se na dom očetov, mirno orji svet; „Tujcu vkloni tužno glavo in zakoplji meč „Smrtnega strahu sovragu bliskal ne bo več. „A po tebi bodo vnuci ter za rodom rod „Hlapci tujcu v svoji zemlji, tujec jim gospod, „Revni rod naš bo pozabljen, svet ga ne pozna, „Da probudi meč se v zemlji sorskega polja, „Bliskne in oznani rodu, da prišel je dan, „Da iz lastne sile tuje spone stre Slovan, „Da v narodov svitlo vrsto zadnji stopi brat, „A ne boja, mir in spravo vsem oznanjevat! „Vnukom poznim pa poroči znamenje teh dni; „Nam iz grobov, nam iz srca bor zazeleni, „Silno deblo mu razširi v sedem se vrhov „In pod njim si v zvezo roko sedem da rodov." — Šel je starec, šli sinovi in sovražnih sil Vrste zadnjič je junakom silni meč kosil, Nikdo njih povrnil ni se pod domači strop, Tuji meč na sorškem polji skopal jim je grob; Polje, grobe pa je vnukom služni plug oral A nad poljem ter nad rodom silni grad je stal. In tako je leta, leta polje gnalo cvet, Kje je tujca grad, kje dedov rod čez tisoč let? Tujca grad je sovam stan, a prost je hlapcev rod, Last mu dedov krasna zemlja, last mu zemlje plod. Grlas pa temen gre po selih, vragu v strah, trepet, Da na noč čez polje mečev čuje se žvenket. — Zgodbo sivi ded je pravil, slušal ga je vnuk: „Kdaj je, dedek, konec bojev, konec rev in muk? „Kdaj pač iz krvi požene zemlja srečni bor, „Kdaj roko si k miru, spravi da narodov zbor?" — ,črno zemljo prašaj, dete, nje naročaj ve!' — „Moč ni zemlji govoriti, solze jo duše!" —• ne more govoriti zemlja vsled solza, ,Prašaj mi neba višave, Bog na nebu zna?' — Slovo. I. Ljuto se peni Burno morje, Silni brodovi Z njim se bore. Votlo grozeče Dviga se val, Zbija ob robu Sivih se skal. Brezdno globoko Zdaj zazija, Brod se pogrezne, — Žrtva morja! ,Brod ugonobil ,Grozni je val, ,Varuj se čolnič, ,Reven in mal!' ,Poti vladar ti ,Val bo, vihar, ,Upi ti jadra, ,Skrb ti krmar!' ,čakaj, čolnar, da ,Leže morje, .Zvezde vodnice ,Nanj zablišče!' „Kaj mi do morja, „Ak' mi grozi, „čolnič odnesi „Upe, skrbi!" „Ako poginem, „Nikdo ne ve, „Lile ne bodo „Zame solze!" II. Ločiti se moram, Roko mi podaj, Bog ve, če mi daš jo Pozneje še kdaj! Čez goro, glej, klanec, Po njem mi je pot Od tebe za goro, Kjer tuj mi je rod; Samoten bom hodil Po tujih zemljah, Tolažbe ne v smehu Iskal, ne v solzah. Sneg pade po gorah, Zapade steze, Zapade mi pota Do tebe, dekle! Sneg pade po ravnem Zapade polje, Zapade tud' moj grob Sred' tuje zemlje. III. Ostani mi zdrava! čez dokaj let Jaz vrnem se v ljubi, domači svet; Korak med molčanjem mi križnih vrst Obstane, kjer majko pokriva prst, Da zemljo poljubim in križa les, Molitev k očetu se vspne nebes; Da grob porosi mi potok solza, Kaj krije, otroško sreč le zna. ■—• In sredi obstane korak vasi, Pozdravljat prijateljev davnih dni; In brate in sestre pozdravljal bom, Pozdravljal očeta ponižni dom; Pozdravljal bom ljube in znane vse, Pozdravljal le tebe ne več, dekle! čez vrt mi je pot in na vrtu bo Tvoj sinek si dete igral sladko, Poljub na cvetoča mu lica dam In pot me odpelje, — sam Bog ve kam! Pesmi. Iv. Jenko. 6 IV. Podaj mi žuljavo roko, Ponos ti je in čast; Je knezu žezlo, caru svet, Je tebi zemlja last! Ne krasi prstan ti je zlat, Ožulil jo je plug, Saj žulj najlepši jej je kras, Saj plug je delu drug. Kaj pismo, kaj pečat, če mož Besedo možko da, Za pismo desna, za pečat Pa žulj krvav velja! če zove dom in meč dvigno Ti žuljave roke, Sovrag zatrepeta, beži In grobje se množe; A kadar žuljave roke Objamejo dekle, Slovenski zemlji na ponos Krepak se rod scvetč. Podaj mi žuljavo roko, Tujina je ne da, čez kratek čas, čez malo let Daj spet mi jo doma! V. Kaj srce me revno tožiš, Tožite oči solze, Da sem pustil rodno zemljo, Pustil sorško sem polje. V ljubem kraji, v tihem gaji Droben ptiček je zapel, S pesmico si vabil ljubo, Gnjezdo zidati začel. Kaj za gnjezdo so hoteli Ozko mu podati klet? Ptičku dom ni kletka ozka, Ptičku dom je širni svet. Ptiček pa razpel je krila, Pustil ljubljeni je gaj; Molči srce, proč mi s61ze, Da sem pustil rodni kraj! Na tujem. I. Ti oblak mi plavaš Daleč k naši strani, Tam na ravnem polji Sorskem mi obstani. Koča borna mala Kraj je bele Save, Stara v njej mi mati, Nesi jej pozdrave! Ako mila majka Zame k Bogu moli, Beci jej: „Pozabil „Te ne bo nikoli!" Ako jej trepeče Srce zarad mene, Eeei jej: „On šel je, „Kamor up ga žene!" Ako pa solzi se, Da se ni zgodilo Kar srce je majke Si molče voščilo, Plavaj, plavaj dalje In spoštuj solzice, Saj teko čez stare Eevne majke lice. II. Cvetoče drevo, kaj tuje poljč, Kaj tiho ti vetrič šepeče? Srebrni potočič, kaj govore Z valovi ti cvetke dišeče? Pomladi radost drevo šepeta, Val pravi o srečni ljubavi, — Pa tuj mi je jezik tukaj doma Srce mi ne ume, kaj pravi. III. „Kaj potuješ, potnik, zemlje tuje „Brez spremljalca, druga dolgi poti? „Kaj zavdalo jad ti je siroti, „Da nebo te jasno ne vzraduje, „Ne vzraduje kras te naših krajev, „Cvetno polje, senca tihih gajev? „Daleč ti je otec, ljuba mati, „Al' za ljubo ti je žalovati?" Lepa deva tujcu govorila, Lepa deva v cvetu dni pomladnih, Pa mu vina v čašo natočila, Sedla k njemu v senco lip je hladnih- Tužno tujcu glava se sklonila, Ljubo tujcu deva besedila: „Oj govori, tujec, zlato moje, „Kaka tuga zjeda srce tvoje?" Mrklo tujcu zažarelo oko, Pravil devi je o časih davnih, Pravil jej, da to polje široko Last slovanskih dedov mu je slavnih,. In da drug rod zdaj tu gospoduje, To da v srce.ga boli najhuje. Pa ne urne, kaj on pravi, deva, Roko prime, ljubo mu veleva: „Bledi tujec, bodi ti pri meni, „Tebi legla je v srce bolezen — „Tu bobne potoci in zeleni „Vrti, logi njih pijo vodice, „Tu zdravilo bo ti sad gorice, „Tu zdravilo — verna ti ljubezen." Mlada deva lice zarudelo Je zakrila si z rožico belo, — A zastonj odgovora si čaka, S smertjo v srci tujec dalj' koraka; Gleda solnce, solnce jasno sije Bel oblačič se pod solncem vije, Scveta se, duhti narava cela, —• Tujca srcu ni se razcvetela! IV. Sam sedim pri mizi, Misli me teže; Tužno, zapuščeno Tujcu je srce. Zame ljube, bratov Tuji nima svet; Moje gorko srce Je zamoril led. Dušo mi unemal Je poguma plam, Dušo s telom reva Tlači k revnim tlam. Sam sedim pri mizi, Misli me teže, Blizu hladna zemlja, — Daleč je do nje! V. "Visoko vrh sive, skalne gore Zvenele so zlate nam čase; Globoko čez dol in čez ravno polje Odmevale pesmi so naše; Srce so mladostne mamile nam sanje, Unemal pogum nas in božal je up; Navdušeno v zbor nas združilo pevanje, Pobratile čaše, pobratil poljub! Vetrovom enako nam leta beže! Kje bratstvo, kje sveta je zveza? Vam blagor, ki spite v objetji zemlje, Življenja ne tepe vas jeza! Raznesli nas druge so jezni viharji, Pozabljeno davno, kar zbor nam je pel; Bog up in ljubezen in sanje obvarji, Spomin le ostal nam, ko listek je vel! Ti pevka, rodu sorodnega hči, Probujaš minule mi čase, Na dan se zamrli spomin mi budi, Ko eujem pozabljene glase; Ne pazi mi solze, nikdd je ne vidi, Še enkrat do srca mi pesem zapoj, Potem pa zadosti, odidi, odidi, Težko mi je čuti: „kje dom je moj?" — VI. Na tujem tujcu mladih let, Težko pustiti mi je svet! Pustiti up in strah in strast, Mladenških sanj nebeško slast; Težko pustiti cvet polja In solnca žar in kras neba, In ptičkov petje, ki žgole Na daljno našo stran hite! Jaz, ptički, čul vas več ne bom, Pozdravite mi ljubi dom, Pozdravite gorenjsko stran, Pogorja sneg, polja ravan, Na ravnem polji Save pas, Kraj burne Save mirno vas, Leseno kočo sred' vasi In maj ko, ki se v njej solzi! Eecite jej, da svet pustim Se z hladno ljubo poročim, Da ljuba bela mi je smrt, Mrtvaški ž njo me združi prt, In da najteže mladih let Mi beli je pustiti svet, če spomni tuga mi srca Se doma, spomni nje solza! VII. Globoko v jezeru gledam Podobo krasnih zemlja, Dobrave, loge cvetoče, Vrhove strmih gora; Oblak čez gore se vije, Ovija sivo glavo Poji jo s hladno vodico, Navzdol potoki dero; Dero med koče, med sela, Dero med cvetno polje, Po polji rod je ponosen, Mu v prsih zlato srce. Ne zrem v jezero čisto, Le v svoje gledam sreč, Tam verno kaže se slika Slovenske drage zemlje. Pesmi. Iv. Jenko. 7 VIII. Tri pticice urne in male Na jug nad mano hité, Do krajev, kjer zbijajo skale Zemlja slovenskih vode. Na ravnem se prva ustavi, Kjer polja zgrinja se cvet; Da milo domovje pozdravi, Slovenski ljubi mi svet. In druga na jasne višave Se vspné vrh strmih gorá, Da bratom razpošlje pozdrave Slovanskih širnih zemlja. Spusti nad zeleno gomilo, Kjer majhen križec stoji, Se tretja in toži tak' milo, Da majka v grobu mi spi. :Saj ptieice niso bežeče, Srca so vroče želje, Iz tujih mi krajev hiteče Do naše drage zemlje. IX. Ti kapljica, las te otresel Eaz rosno, nemirno je glavo, Čez gore bo vetrič te nesel Razlil v bobnečo te Savo. Raz strme gore boš drvila, Boš krasne si gledala kraje, Pozdravi, oj kapljica mila, Domače mi loge in gaje! In čuj! Pridrviš mi do skale, Sanjaje pod bregom sameva, Nad njo pa so vrbe pognale, In mah zeleneč jo odeva; Okoli bregovje se melje In druži deroči se Savi, Do skale če pot te pripelje, Pri skali se kaplja ustavi! Počij na zeleni mi skali In sive mi vrbe pozdravi; Saj stari prijatelji kmali Ob beli se vidimo Savi. Stara pravda. (Povest v verzih.) I. Raj. Večerno solnce so sprejeli V naročaj raz nebo oblaki; čez log, Čez polje tihi mraki Peruti temne so razpeli; Nerado zlato solnce vzame Slovo od ljubljenih gora, Poljub jim prvi zjutra da, Zvečer s poslednjim jih objame, — A vendar se ločiti mora! A pri slovesu zaplamti, Da gora v zlatu zažari, Tako ni krasna zlata zora, Ne v jutru porojeni dan, Tako žari le devi lice, če prvi je poljub podan Mladenču, kterega device Izbralo čisto je srce. — In solnce zajde, vse molči, Vrhovi gozdov ne molče, Po vrhih z listom list šepeče, Skrivnosten govor govori. — Večer budi nam slike sreče, Duh dvigne v svet se domišljije,. Sedanjo revo nam zakrije In dni bodočih raje kaže; Srce pa sanjam se poda, Zastonj razum mu šepeta: „Le sanje so in up ti laže!" — Na večer sluša vnučič deda Povedke o minolih dneh, O bojih ded mu pripoveda, O dobrih vilah, o straheh, O mori, strahu mu temin, O hudem volku besedi, A dete sluša in molči, Srce pa hrani mu spomin. — Na vičer izza sten oblačnih Izide mesec, kralj visok, Na čast mu, na višavah zračnih Neba se razsvetli obok; čez svitle stopa kralj višave In žarkov iz višine jasne Pošilja doli na nižave, Pozdravljat sestre, zemlje krasne. — Obstal je mesec sred' noči, Obstali žarki mu tresoči Na strehi, na ponižni koči Med sadnim drevjem sred' vasi... Vasi kraj bele, bistre Save, Kjer silna reka na nižave Valov pogubno silo žene, Ob sive meče jih peči, Da trga breg se, log bobni, Krše se skale osamljene. Pred kočo na ponižni vasi Veselja čujejo se glasi, Dekleta brhka rajajo Roke si v raj podajajo, Krog stare lipe se vrte, Skoz noč se pesmi jim glase. — Pod lipo pa možje veljavni Se krasne vesele mladine, A zraven si bude spomine O sreči, o ljubezni davni. A kdo je starec sivih las, Ki krogu častnemu središče Med srečo radosti ne išče? Kaj petja ga ne gane glas? Zakaj le njemu ne zaveda Srce se sreče, ktero gleda? Al' mu sedanjost, al' spomin Eodi britkosti bolečin? Pač britko ga srce skeli, Če stari Sojan misli dni, Ko gledal je srdite boje, Plamen vasi, gradov požar, Ko štel je kmeta divje roje In gledal grozni je vihar, Ko kmet s zdivjano je desnico Boreč za staro se pravico Na svoje se trinoge vspel, In pravo od Boga mu dano, In pravo nikdar pripoznano S krvavo pravdo sam si vzel! In Sojan sam prijel je mlat, Zidovje rušil je gradov; A padel je za bratom brat In hujša sužnost, jarem nov Je tlačil nje, ki so ostali! — Pač stara rana krvavi, A kdo ž njim čuti? Saj glasi Se glas veselja! Kmali, kmali Pozabijo se bivše reve! •— Zarajale kolo so deve; Mladenčev zbor okrog stoji, Visok, ko jelke vrh gora, Krepak, ko hrastje sred' polja; Kako oko žari, plamti, Ko gledajo čarobni ples, Lepoto lic in slast teles! Mem' njih pa deve rajajo, Zdaj bližajo se jim vabljivo, A urno spet uhajajo In smejajo se nagajivo. Hitreje se vrti kolo, Da komaj spremlja ga oko, Beži, se sklepa, širi, oži, Obstane, zopet razdivja; Vmes tužno, strastno gosel kroži, Budi čutila dnu srca; Vse sanje, kar večer jih hrani, Glasovi dihajo ubrani Pojo ljubezen in želenje, Pojo brez upa hrepenenje. — Omolkne gosel, ples konca! Pod staro lipo starce sive Devic cvetoči krog obda, Krog starih debel rože žive! In inila pesem se zglasi, Iz srca srcu govori, Da britke zamori spomine, Prežene srcu bolečine: Tužno zemljo krije zima, Burja jo mori moreča, Zemlja rožic, ptičic nima, A trpi, trpi molčeča! Saj poljubi tužno lice Zemlji pomlad, pomlad jasna Probudč se v njej cvetlice In na njej se radost glasna. Stari otec, otec sivi, Tvoja pomlad, hčerka mlada, Staro radost ti oživi, Novi radosti je nada! •—■ Med pesmijo, pri živem plesu Prišle so Sojanu solze Neznane staremu očesu; Al' mu veselje lica moči, Al' polni tuga mu srce? Veselje, da v leseni koči Mu mlada Jelica cvete! Ponos njegov, njegovo vse! Je tuga, da o nežnem sinu Sledu ni več od groznih dni, Al' slika v žalostnem spominu Si zopet grozni boj in kri? Solze so lice mu močile, A kdo človeškega srca Skrivnosti, tajnosti pozna, Pozna občutkov temne sile? Pevanje neha in razdere Kolo cvetočih se deklet; Junak najlepši pa izbere Si njo, ki vse vasi je cvet; Izbere Jelico, pozdravi Jo z golo sabljico v desnici; Ko jutra zora na višavi Zarudel je obraz devici, Roko poda mu sramožljivo, Z njim prvi častni ples zaraja; Oko mladenču bliska živo, Z lepoto deve se napaja; Po sablji luna mu igra, Da živi ogenj gre iz nje; Neznani čuti mu srca Se mlade duše polaste; Mladenič sabljo zavih ti, Pripravljen srčno dati kri Za devo, ki mu ne vede Prevzela mlado je srce. Tako so dedje raj rajali Dom vedeli in čast braniti, Potomcev borni rod se hvali, Da tujcu roko sme ljubiti! Končala sta! Zdaj deva vsaka Izbere ljubega junaka, Na prsi šopek mu pripne, Da ž njim veseli raj prične. Komu pa dev najlepša, Jela Cvetoči šopek je pripela? Ne prašaj! Mlado jej srce Ne sanja še ljubezni sreče, A videlo oko ljubeče Je starca Sojana solze; In starcu šopek je podala In njemu mehka je ročica Otrnila solzo iz lica, Pri starcu deva je ostala! — Pod staro lipo pa veselo Eajanje zopet je pričelo; Med rajem pa se vrisk glasi, Saj roka ljubico vrti! In petje zlega se čez vas, Med petje šum šumi vrhov, Med šumom grom gromi valov, Večera, zemlje naše kras! — Kaj šum potihnil je glasan. Eajanje živo je zastalo? Kaj vsako se oko na stran Je hočeš, nočeš obračalo? Pristopil k plesu je junak Ko jelka raven in krepak, Pesmi. Iv. Jenko. 8 *A mrzel je obraz in bled In ustno kaže srca led; Med živo stopil ni kolo, M z radostjo se radoval, Čez ples je bliskalo oko, Junak pa s puško si igral. Obnašanje, orožje tuje In noša tujca oznanuje; A bila ni navada naša, In ni, da se „odkod si?" praša, Komur je hlimbe duša prosta, Z veseljem ga sprejmemo gosta; Med goste tujca so sprejeli In dalje rajali veseli; Le Sojan je pozabil plesa, Spomin se daven mu budi, Od tujca lica mu očesa Mogoče odvrniti ni; In zopet mu minule sreče Se slike kažejo vabeče, In srca skrivno hrepenenje Mu tiho šepeta: „Pač tak Uzrastel tvoj je sin junak, če mlado še živi življenje!" — A že za mrakom noč je mila Po zemlji razprostrla krila, Ponehal raj je in pevanje, Potihnil je veselja glas, In legel mir na tiho vas, Zavil jo v nočne, sladke sanje Z nočjo pa je tihota mraka •Odnesla tujega junaka. II. Prvo snidenje. Skoz tihi gaj, skoz noč molčečo,. Kraj Save po bliščečem prodi Kam urna pot, junak, te vodi? Kam z reko ti hitiš bežečo, Ki brez miru navzdol divja? Kako vabljivo log počiva, Po njem se lune svit razliva In noč mu sanje šepeta! Počitka čas je nočni mrak, Postoj na noč, počij, junak, če pokoj ti srce pozna! Pred t&bo, glej, se pas gora Dviguje na neba višave; Ponosno res na pleše glave Opira se neba obok, A divje hudourni tok Navzdol se meče pogubljivo In gore snežne so vrhove Zavile v mrtvo meglo sivo, Počij na noč, ko mir te zove! Mladenča noč ni premamila, Naprej steza ga je vodila, Vodila v temne ga daljave; A zdaj oko mu ostrmelo, Strmelo je v podobo belo Slonečo kraj bobneče Save; Ob reki zrla je devica Na reko, na srebrni val; Solze utrrnjala iz lica; Strme mladenič je obstal Si tiho šepetal prašanje: „Al' sanje so, varljive sanje, „Al' ožive minuli dnevi, „Ko vile rod so naš ljubile „In solzni zemlji, večni revi Veselja zlate vence vile? „Povest nam davnih časov pravi, „Da gorska deva, vila bela „Še v nezmagljivi je ljubavi ,,Za krasnega mladenča vnela; ,,A val pokopal je junaka, „Mu v dnevih cvetja smrt zavdal, „Po njem zdaj zapuščena plaka ,,Samotna vila sredi skal „In čaka, da valov jej sila „Povrne, kar je pogubila." — Tako srce mu je prašalo, Oko pa v devo zrlo zalo; In če se mora obrniti, Odkazati stopinjam pot Čez drobni pesek, beli prod,. Od nje ne more se ločiti, Le nje mu iščejo pogledi In ustno se odpre k besedi: „Oj roža, krasno ti dekle! „Očetu, materi radost, „Kaj tužno ti oko mrje, „Kaj lice ti temni britkost? „Kam usten je čarobni smehr „Poljubom le ustvarjena „Z lepoto so nadarjena. „Kaj luna v rajskih ti očeh „Obseva žalosti solzč? „Kdo mlado žali ti srce? „Je oče kriv, je mati siva,. „Da solza ti oko zaliva? „Al' pa sinoči je pripel „Junak ponosen čez vodo.. „Na zlato jutro vzel slovo, „S seboj device srce vzel?" — ,Odpusti, tujec, Bog ti greli, ,Da žališ tužno mi srce, ,Nedolžno žališ mi ime, ,Britkost ti moja je v zasmeh!' — „Odpusti, sladko mi dekle! „Le jezik kriv je, srce ne! „Saj črno moralo bi biti, „Hudobe polno in laži, „Da take misli si goji, „Da tebe hoče žalostiti. „Oteri solzno si oko, „Naravo glej v mladem cvetji, „Iz zemlje v sladkem je objetji „Pomlad izvabilo. nebo! „Na skriven kraj, glej, drobna ptica „Si malo gnjezdice nanaša, „Nje sreča tebe, deva, praša: „Zakaj se ne zvedre ti lica?" — ,Kako srce bo pač veselo, ,Zapuščeno mi, osamelo! ,Pod zemljo mati mi počiva, ,Ni brat, ni sestrica mi žival ,Na vasi, deve, glej, vesele ,So rajale in pesmi pele, ,A mene s čudno silo gnalo ,Milobo slušat je glasov; .Prevzel me čut neznan je, nov, ,Srce o sreči je sanjalo; „Prevzele dušo so mi želje, ,Očesu pa, pač nevede, ,Prišle otožne so solze, ,Saj meni znano ni veselje! „Nikar devica mi ne toži, „Prisojena pomlad je roži, „Prisojen cvet o srečnem letu; „Prisojeno je tud' dekletu; „Da jej srce deviško ljubi „In kadar mož ljubeč jo snubi „Oklene njega se ljubeče „In ž njim cveto jej dnevi sreče; „In tudi ti ljubila boš, „Se s čuti sladkimi pojila „Oj srečen, stokrat srečen mož, „Komur tako bo sreča mila!" — ,0j molči, tujec, nežnih let ,Le sedem štejem in deset ,In znano srcu, umu ni, ,Kar jezik tvoj mi govori!' — „Oj tiho, tiho, krasna deva, „Od rajske pač lepote take, „Kakor od tvojih lic odseva, „Po celi zemlji krog junake „Skelele rane bodo kmali." —• ,Oj, tujec, kaj srce ti laže, ,Kaj zlobno jezik se ti šali? ,Sladkost njegova strup mi kaže! ,Da varaš mi srce upljivo, ,Pogubno se in zapeljivo ,Oko jeziku v zvezo druži, ,Iz ust pa sladka govorica ,Nevredni družbi vredno služi.' — „Oj tiho, tiho ljubeznjiva, „Boječa, mlada golobica! „G-loboko v prsih se nam skriva „Ljubezni mlade nežni cvet; „A kakor roža zacvete, „če svitlih žarkov, jo objet, „Jej pošlje solnce iz neba, „In roža solncu se odpre, „Z vonjavo sladko vse navda, „Tako ljubezen nam uzklije, „Ce kakor solnce nam zašije, „Kar prej le sluti nam srce. „Ti deva si edino mila, „Ljubezen mojo probudila, „Al' mrazi naj jo zamore?" — Devica roka mu objame, Poljubov ustno mu želeče Poljubi lice jej rodeče, Od sladkih ust poljub si vzame; Nje roka skuša mu braniti, A nje oko se ne jezi In ustno samo jej želi, Kar roka hoče odvrniti. — A deva zarudi ko roža, Okoli se ozre plašna, Zastonj junak jej lica boža, Odnese bela jo stezčt In kakor srnico gorovje Zakrije breg jo in grmovje. Za njo junak strmi molče, Kaj misli, hoče, sam ne ve;. Za devo hoče pohiteti, Za njo ženo ga srca želje, Al' prosta volja, al' povelje Mu drugo kaže pot po sveti? Drugam odnese ga korak, Temota skrije ga noči, In kmali skoz duhteči mrak Le reke urni val šumi. III. Konjar. Na strmi grad dojezdil je Neznan mladenič drugi dan, Po noši boren kmet poljan, A vendar kmet nikakor ne; Kako ponosno mu je lice, Oko ognjeno mu žari In mirno krepka moč desnice Konjiča iskrega kroti. Čas bojev bil je, čas viharen, Po zemlji dušman je divjal; Ni borna koča, grad ni varen, Da meč bi ju ne varoval; In dobro dožel bil je vsak, Kdor bil za boj je čvrst junak; Mladenča je sprejel gospod Prašaje ne: kdo si, odkod? In kmali vestno in marljivo Mu konj ponosnih čredo živo Mladenič je oskrboval In verno mu in skrbno služil: O tih, samoten je ostal, Z nobenim ni se dragom družil. — — Iz grada čez ravan zeleno Je zrla lepa grajska hči; A polja cvet je vabil ni, Oko blodeče, izgubljeno Lepote gledalo ni kraja, S spomini dušo si napaja In ustno tiho šepeta: „Zvečer ob Savi prvič lice, „Poljubil je junak device, „Kdo bil je? Bog na nebu zna! „Odnesla tiha ga je noč!" — Pod gradom memo pa pojoč Prijezdil novi je konjar; Zakaj omolknila je deva, Kaj rudečice božji žar Deviško lice spreleteva ? Konjar na okno se ozre, Na oknu več device ni, A pesem njemu se zglasi In pesem trdi zid prodre: « Široko ravno je polje, Visoke strme so gore; Na polji kliče sestrica Eaz goro bratca svojega: „Oj čuješ, bratec, sred' polja „Sestrica kolo ti ravna; „Dozvala sem junake vse, „Le tebe, mili bratec, ne! „Si zlomil sabljico britko, „Si konjič zlomil je nogo?" ■—■ Sestrici bratec govori: ,Konjiču, sablji zlega ni, ,A zlo je bratcu tvojemu, ,A zlo je srcu mojemu; ,Jaz konj'ča brzega brzdam ,In s zlatim sedlom ga sedlam, ,Da sivo goro popustim, ,S teboj se v kolo uvrstim; ,A srce, meni gospodar ,Junaku mi veli: nikar! ,Odjezditi mi ne pusti' Mi toži britko in ječi: „Vrh gore rožica cvete, „Krasneja, kakor druge vso; „če v ravno jezdiva polje, „Pa mene zamori gorje, „Ker več ne vidim rožice, „Ki meni je na zemlji vse!" — Po grajskem vrtu se šetala Je lepa deva na večer, Narava sanje je sanjala, Glasu ni druzega nikjer, A vendar skrbno in boječe Po vrtu nosi jo korak, Srce želi jej in trepeče, Da tihi razodel bi mrak. Kar njej je z nezmagljivo silo Mladostno dušo premamilo. Visoko k nebu velikani Se temnih dvigajo dreves, Iz njih pa tih šepet peres O sreči šepeta neznani, Uho jej mil prevzame glas: „Te strah noči ni in samije?" Trepeči devi pa čez pas Junaška desna se ovije; — Potihnil šum je po vrheh, Omolknila so vej peresa časte z molčanjem srečo dveh, Ki tukaj našla sta nebesa! Le sladka noč poljube vroče, Izdihe mogla bi odkriti, A noč ne more govoriti, In, ak' bi mogla, vem, da noče! Narava, bodi mi češčena! Tud' jaz sem nekdaj te poznal, S teboj mi duh se radoval, Je sreča klila nekaljena; A zdaj le temno sluti duša Še srečo, sanje prošlih dni; Zastonj si ponoviti skuša, Kar nikdar več ne oživi! ,Oditi moram! Za nocoj ,Poljub poslednji bodi ta!' — „Oj ljuba, malo še postoj; „Glej, mesec ravno iz megla „Na zemljo žarke je razlil, „Razsvetlil pota in steze; „Ljubečim je prijatelj mil, „če varna sreča jim cvete, „A kjer skrivaj nam klije sreča, „Družica noč nam je molčeča." —-,Zastonj! Kako srce trepeče! ¡Ljubiti pač te je krivica!' — „Le tiho, plašna golobica, „Krivica ni srce ljubeče!" — ,Sluš! kaj šumi po temnim drevji ?' „Slavulju sanja se v vejevji." — ,če otec zve, strah me prevzema, ,Da grad na noč sem zapustila!' •— „Grlej, luč. je vsaka pogasnila, „Na grad pa legla noč je nema." -,Oj z Bogom, ljubi, z Bogom zdaj!' „Se en poljub mi, ljuba daj, „Se en!" a deva je zbežala, Zaprla vrata so se v gradi, Na drugo stran pa pot je mala, Po njej konjar je hitel mladi. A zdaj pa vsako ga je noč Stezica bela pripeljala In noč in mesec sta slušala Mladenča, ki ljubezni vroč Poljubljal krasno je devico; A med ljubezni govorico Pesmi. Iv. Jenko. Prešla je nož, prišla je zora In čas, da se ločiti mora! — A nekaljena sreča dana Ni sinu revnega zemljana; Spozabi včasih morebiti In srečno čuti se srce, A kmali prošlo mu gorje Teli, prihodnje zlo slutiti. -— Z glavico v mehko dlan podprta Sedela je grajščaka hči In gledala po drevji vrta, Kak' cvet za cvetom se gubi, Po zemlji sapa ga raznaša; Devica pa se tiho praša: ,Kaj kaže temna moč prirode? ,AT smo enaki cvetju mi, ,Enake cvetom, nam osode?' Še tiho ustno besedi, Odgovor znan jej glas šepeče: „Kdor sebi samemu veruje, „Ne straši se varljive sreče; „Dokler so srcu dvombe tuje, „Dokler ljubezen ti ne zvene, „Ni srcu vera v druge vzeta, „Ti sredi zime se ledene „Pomlad in večni raj razcveta;" Na strani jej konjar obstal, Prijel je roko, ljubo djal: „Zakaj si tužna, golobica?" — ,Ko gledala sem cvete vele,' -—• Mu tiho govori devica, — ,So tužne misli me prevzele ,In razžalila se mi duša; ,Nedolžni, beli cvet poglej, ,Iiako ohraniti se skuša ,Na ljubem mestu starih vej; ,A ne pusti miru mu piš, ,Odnese ga, ne ve se, kam; ,Tako, moj ljubi, jaz ne znam, ,Ak' ti se meni izgubiš ,Iskati kje te v širni zemlji. ,Zakaj molčiš? Za zlo ne jemlji ,Prašanja, skrb mi je veleva! ,Rodbine plemenito kri ,Ponos ti lica razodeva; ,Razženi dvombe mi, skrbi, ,Govori, ljubi mi, odkod ,Došel si k nam, kje tvoj je rod?' — Stemnilo njemu se je lice, Oko mu zrlo čez polje, Kjer so počasi iz vodice Se lahke dvigale megle; „Ne prašaj, deva, kje mi rod, „Kje mojega je doma stan, „Meglice glej, kako povsod „Na tiho legajo ravan; „Meglica zgine, če vetrovi „Spuste na mirne se poljane; „Tako poginjajo rodovi, „Sledu za njimi ne ostane. — „A star je moj rod! Kar od zemlje „človeški rod si hrane jemlje, „Moj rod je zemlji gospodar; „In nepresežne so mu meje, „Števila nikdo ne prešteje, „Izgubil se ne bo nikdar! „Ime pa meni Nepokor „Dal mojega rodu je zbor." Omolknil on je in molčala Je deva, gledala v daljave, Na nju pa sapa iz višave Je velo, mrtvo cvetje stljala; Tako razvije se pomlad In cvetja upanje rodi, A mraz nam cvetje zamori, Pokoplje sanje praznili nad; Tako srce se nam odpre, Prevzame dušo nam ljubezen, Ljubezen mrzli grob požre In kmali mah se zrašča čeznj. — Zastonj miru, počitka išče, Komur skrbi so nevesele Na nočno vlegle se ležišče In misli, dušo mu prevzele; Na sladko noč ni spal konjar, Prišle mu niso lahke sanje, Duh prošle dni mu in sedanje Je v čuden družil kolobar; Mogoče misli ni pregnati, Mogočne sile so noči, A sluš! kaj čuje šepetati ? Kdo v tihi noči besedi: „Probudi britki si spomin, „Teptanega plemena sin!" ■— Iz temnili misli se je dvignil, Pred njim neznan obraz je stalr Pero mu petlovo podal, Z desnico znamenje je mignil: „Minul je čas, na noge vstani, „Ze bratje so osvete zbrani!" — ,Kaj hočeš, tujec; kaj budiš ,Iz spanja me v molčeči noči? ,Kaj srečne sanje mi podiš?' — „Jaz viši pokorim se moči! „Pobratimov te družtvo zove, „če stare še poznaš drugove." — ,Poznam. Kaj hočejo mi ti?' — „Kaj treba dokaj besedi! „Na noge urno se napravi, „Tema pokriva še poljane „In predenj zemljo dan pozdravi „Med brate te privedem zbrane." — ,Pripravljen sem!' ■—■ A odgovoril Ni tujec, čakal je molče. — Ko dan na jutru je zazoril, Probudil grad se vrh gore, Ko z novim dnevom novo delo,, Življenje novo je pričelo, Privedel črede iskrili konj Iz hleva mladi ni konjar, Iskat' velel je gospodar, — Iskanje bilo je zastonj! IV. Noč in sanje. Oj krasna si poletna noč! Polje duh t i in gaj molči, •Čez prod in pesek val šumi, Bodi po logu jeke moč; -Cez skale divji tok divja, Srebrne pene mu v pozdrave Prše do lune na višave; In lune luč zatrepeta, Spusti na jasne se valove, Zašije na polje duhteče, Eazlije v loge se molčeče In probudi noči duhove! Molčeči oživi se les, Duhovi mraka vstajajo, Koke si v raj podajajo, Zaplešejo si jasen ples; Se zibljejo, spreminjajo, Se gibljejo, izginjajo, Zdaj temne skrijejo jih veje, A kmali svitlo in svitleje Po jasnem zraku se drve, Si žarkov luninih love, Na žarkih skozi noč jahaje Spuste čez polja se in gaje. — Sred' gaja na večer glasile Slavulju tožbe so se mile, Da ni mu ljuba več udana, O njemu da mrjè srcé, Da zamori ga britka rana! A noč na gaj je, na vrhé Eazlila mirne lune kras, Zatisnil slavulj je oko, Umolknil mu težeci glas; Duhovi nočni pa lahno Ko cefir, ko izdih lehâk Priplavajo skoz tihi zrak In dihajo mu sanje, mir, Da tužno srce ne zamrè, Ne vsahne zlatih pesmi vir. — Naprej ponočna pot jim gré; Ob bregu reke si igrajo, Srebrnih pen si nalove, Čez ravno polje zamigljajo In z roso cvetke porose, Da kadar jutro pride zlato In zora dan oznani nov, Jih krasi biserje bogato, Ki dar ponočnih je duhov. —- Ob reki mirna koča skriva Se v senci lipovih dreves; Eoj zračnih vije se teles Do koče; v njej junak počiva,, Junak v cvetu mladih let; Kaj kažejo noči mu sanje? Al' kažejo mu kras deklet, Al' kažejo mu dni nekdanje,-Ko prost tu rod je stanoval, Sam vero, zakon si dajal? Kdo ve, kaj sanja duh njegovi K ležišču splava zbor duhov In krog in krog se razvrsti, Mladenču temne zgodbe pravi O bojih, o minuli slavi, O revi, solzah groznih dni, Da, kadar mu zasvita zora, Za zoro član mu priti mora, Ohrani britki si spomin Trpečega plemena sin -— Meglam pod sivim plaščem skrite Molčale so gora višine, Eaz nje pa v tihe se doline Metale vode so srdite; Na goro roj duhov se vije, Saj gora krasna čuda krije: Zakladi pod gor6 leže, O njih človeški rod ne ve, Noči duhovom le so znani In varno gore škrat jih hrani, Le gorskega potoka val Skrivaj o njih nam žubori; — Zakaj pa roj duhov obstal, Zatrepetal je? — Več ga ni! —-Sovražen je duhovom dan, Neljub jim ognja svit pekoč, A raz goro čez polje, plan Odseval ogenj je skoz noč! Prenočil plašen še pastir Nikdar na gorski ni samoti,.. Kdo čuje, ko povsod je mir, Tu v mrtvi, žalostni pustoti? Skalovje živi ogenj liže, Odseva od globine črne, Osveti zdaj in zdaj zagrne, Kar dalje mu je, kar mu bliže. Pri ognji pa sloni junak, Na skalo glavo si naslanja, Molčeči skali sam enak; Al' spava, al' budi, al' sanja? Al' je begun, da tu se plazi, Da dom skalovje mu je gor? Je ropar, da preži in pazi In potniku preti umor? Pogorja ni predrzni sin, Obleka, noša tujca kaže; A tudi polja ne trpin, Ak' puška v roci mu ne laže, Saj prosta tužna ni ravan Orožja več jej svit ni znan. Zdaj ognja svit zaplapola, Tema za kratek čas izgine, Mladenča ti oko spozna, Spozna, kaj skrivajo pečine; Konjar je, ki je brez slovesa Zapustil grad in grajsko hčer, Mladenič, ki je na večer Na vasi gost neznan bil plesa! A tam pod skalo v skriti jami Mu vernih drugov roj počiva, Skalovje varno jih zakriva, Miru jim hladna noč ne draini. Odkod? Zastonj ti je prašanje! Odgovor je noči molčanje; Da skala more govoriti, Skrivnost bi mogla ti odkriti, A skala, gora, noč molči, Skoz noč pa ogenj se žari. Od ognja proč se v temni les Eoj nočnih je drvil teles In ni kraj ognja v slikah živih Mladenču dihal sanj varljivih; Objel ga ni ponočni mir. A kaj do sanj nam, kaj do mira, če v lastnem srcu nam izvira Ljubezni in veselja vir! Junak budi, sreč pa v last Mamečim sanjam se podaja, Z razkošja strupom se napaja, Ljubezni pije vročo slast; Saj snubil ljubico s poljubi Je lepo devo, grajsko hčer, Kaj mar mu sile, kaj over, Kaj mar, če sreča ga pogubi! Potok se metal je šumeč Čez skale in rosil cvetlice, Poljubljal ljube si družice, Jim šepetal navzdol bežeč Je pravljice o sinjem morji, O lepih deklicah morja, O bliskih temnega neba, O trdih skalah na pogorji, Jim pravil o vabeči nadi, Ki v ravno polje žene ga, Sanjala je narava vsa, Ž njo sanjal tud' junak je mladi. Tako zamisli se nam duh In trupla oprosti se teže, Ubogi svet ga več ne veže In slep nam vid in gluh je sluh; Življenje svoje duh živi In svojemu le bitstvu služi In večnost in sedanjost druži, — A truplo čaka in molči, Da duh ubegli se povrne, Pusti nebo, neba višave, Da last je zopet zemlje črne In s truplom spet deli težave! A duh nerad pusti nebesa, Boji se zemlje, trupla teže! A kadar zopet ž njim se zveže, Žgano se udje nam telesa In mrzel preleti nas pot, — Pač večnih rajev duh si stvari, A tuga tu nam gospodari In sužnji zemskih smo temot! — Tako mladenču je sanjalo Srce in stvarilo mu raje, Al' ognja zadnjo, iskro malo Odnesel veter je igraje; Zdaj sove vik se oglasi, Iz lesa od gorš, odmeva; Junak iz sanj se probudi, Že noč, temina ga odeva! V. Spomin. Pristopil tiho in počasi Je starec izza sivih skal, Na strani stražniku obstal, Pa mu v resnobnem, tihem glasi [Kdo djal bi, da ga je skrbelo, Da bi skalovje ne umelo, Kar ustno trpko besedi] Govoril sredi je noči: „Budi li duh ti sred' temin, „Prognanstva in trpljenja sin?" — ,Budi! a otec, kaj, kako, ,Da tebi noč ne da miru? ,Saj ni nevarnosti sledu ,In bistro meni je oko, ,Še zvesta puška mi na strani, ,Kaj spati tebi, otec, brani?' — „Osoda naglo tek konča! „Osoda mi veli nocoj „Odkriti tajnost ti srca: — „Jaz nisem, dete, otec tvoj!" — ,Ne otee mi! in kakor pena, ,Ki svitlo v zrak se zrazprši, ,Na večno meni izgubi ,Sladkost se oč'nega imena! ,In kakor list, če raz drevo ,Ga burja nese čez ravan ,Brez doma sem, nikomur znan, ¡Življenje prazno mi mlad6! — ,Oj reci, reci, da z menoj ,Le grozno jezik se ti šali, ,Ba, kar govoril si nocoj ,Govoril le si mrtvi skali, ,A kadar beli dan se vrne, ,Zbeže ko sanje misli črne!' — „Zastonj je dete! Predenj dan „Zasvita v jutru, noč ti mine, „Oživit' moram ti spomine, „Britkost oživit' starih ran!" — ,Kaj hoče prošlih dni mi reva, ,Če sreča mi cvete sedaj? ,A1' ljubil, otec, ti si kdaj, ,Je tebe kdaj ljubila deva?' — „Ljubezen reč je spremenljiva, „Prevari nam srce razum, Pesmi It. Jenko. 10 „Užge nas deva ljubeznjiva „In nje slabost je nam pogum; „A kadar čas in kraj nas loči, „Le čudne sanje se nam zde, „Ko mrzlo nam razum predoči, „Kar prej častilo je srce. „A kadar ogenj misli zlih, „Sovražtva zadivja vihar, „Beseda, misel, ust izdih „Veli: Pozabiti nikar „Pač dostikrat se mora skriti „Sovraštvo v zadnje dno srca, „Nikdar ne da se vgonobiti; „Srce nam zjeda, misli greni, „Razburja kri plamen ognjeni „In hujše spet zaplapola." — ,Sovraštvo, da tako me peče ,Ne bode znano mi nikdar!' — „Nikdar! pač lahko se izreče, „A kadar zadivja vihar, „Kdo ve, kje meja mu je zlobe? „Neznane so bodeče dobe, „A znani so minuli dnevi „In bodi v sreči, bodi v revi, „Spremljalec zvest ti je spomin! „Me slušaš li, prognanstva sin?" — ,Da, slušam, ali trepeta ,Mi duša; in zakaj, ne zna.' — „Al' pomniš krajev, koder ljuto „Čez glave plešastih gora, „Čez polje s kamenjem posuto „Do hrega sinjega morja „Proganja burje se vihar, „Proganja večno brez miru, „Nastane, mine brez sledu, „A le pogine ne nikdar! „To Krasa divji so vetrovi „In taki Krasa so sinovi, „Saj burje, Krasa je otrok „Prognani, žalostni Uskok! „S Turčinom sabljica ga brati, „Pozdrav mu puška govori, „Z bogastvom Mletcev brod bogati „Neprostovoljno ga dari; „Tako živi nestrahovan, „Saj up mu je, saj strah neznan! „A kadar oglasi se smrt, „Na postelji ga ne poišče, „Saj postelja mu je bojišče; „Od britke sabljiee podrt, „Od mrzle krogljice zadet „Pozabljen, brez sledu pogine „Ko sivi sokol vrh planine, „Kaj njemu smrt in kaj mu sveti „Tako končal pobratim moj „Junaški Mirko je Uskok, „A ko je lil krvi potok, „Prišel mu smrti mrzli znoj, „Pobratim roko mi prijel „In govoriti je začel: „Pobratim mi in verni drug! „Pač zadnjič skup sva vojevala,. „Zdaj konec rev je, konec muk! „Za vernost tvojo, brate, hvala! „A sluš, kaj mi srce teži, „Da težko svet mi je pustiti: „Slabotno dete mi živi, „Ne zna orožja še nositi „In nikdar še Uskokov roj „Ni vodil ga s seboj na boj; „Saj rod ni mojega kolena, „A vendar ž njim me veže kri, „Sorodstvo veže me plemena, .„Spomin me veže bridkih dni. .„Pobratim! ti med svoje sine, .„Med srečni, varni krog družine „Prevzemi ono dete tudi! „A kadar tek končajo leta, .„Spomine tužne mu probudi, „Da v srcu oživi osveta!" .„O grozi žalostnih osod .„Pobratim dalje je govoril „In razodel mi dom in rod; .„A ko je v jutru dan zazoril, .„Skopali grob smo sred' polja, .„Nanj grobljo kamenja nasuli; „čez grobljo zdaj pač burja tuli, „če kaj se še sledu pozna! „A drugi dan pod streho mojo „Si tuje dete je igralo, „Ki doma, roda ni poznalo; „Tu čul si zgodovino — svojo! „Probudi trpki si spomin „Prognanstva in trpljenja sin!" ■ ,Pač duh nejasno se spominja, .,Probuja mi minule dneve, ,A kar preteklost mi odgrinja, ,Trpljenja so in gorke reve! ,In kjer je bridka, solzna setevr ,Vesela ne proklije žetev! ,Omolkni, dalje ne govori, ,Srca mi mladega ne mori! ,Grlej, ozka potnika steza .čez skale vodi mem' prepada, ,Prepad pa krije mu megla; ,Vesela ga oživlja nada, ,Pogum krepi mu in noge, ,Da brzega hiti koraka, ,Kjer varno ga zavetje čaka; •—-,A zdaj vetrovi prepode ,Meglo in brezdno se odgrne! ,Iz brezdna, iz globine orne ,Pa potniku preti pogin! ,Poneha naglost mu stopinj, ¡Prevzame ga trepet in strah, , ,Na brezdno se ozira plah, ,Zastaja kri, srce mu pada: ,A1' srečniši ni bil poprej, ,Dokler še ni poznal prepada, ,Odkrito, verno mi povej!' ■— „Odrastlo je nejako dete, „Dorastlo v silnega junaka, „Kosila dušmane mu klete „Je čestokrat desnica jaka; „A danes ga nevarnost straši! „Plemena našega ni sin, „Kdor bojazljivo se preplaši, „če smrt preti mu in pogin! — „Raz goro glej, kako zelenje „Zakriva koče po dolini, „Ko da jim znano ni trpljenje, „Da v njih ne bivajo trpini; „A grozno, dete, ti trpe, „Neštete t m lijo solze! „Trpeli prej so dolga leta, „Da zaplamtela je osveta, „Osvete nevgasljivi žar „Zanetil bojev je vihar. „Grlej, doli, kjer po dolu val „Se žene čez polje zeleno, „Poslednji boj je zadivjal „Za staro pravdo izgubljeno; „Pod lipo tamo sred' vasi „Potokoma je lila kri. „Tam meč vihtel je mož krepak, „Na strani stal mu sin junak! „Zastonj! od rane je globoke „Omogla kmali moč mu roke, „In kmali ležal sin ubit, „Pri nogah mu okrvavljena „Umirala je verna žena, „Skoz noč pa ognja svetil svit! „Zadet od druge, hujše rane „Na črno zemljo mož se zgrudi, „— Pač upa ni, da se probudi, — „In malo dete le ostane „Osamljeno na širnem sveti, „Po majki joče, po očeti, „Ju zove s svetimi imeni; „Zastonj mu jok, zastonj je stok, „Saj srca ne pozna trinog „In srca nimajo plameni! „Probudi temni si spomin, „Teptanega plemena sin!" — ,Pač dvigajo spomini grozni, ^Oklepajo se mi srca; ,A le nerado jih pozna ,Srcč mi v srečni dobi pozni; ,A dalje toči mi pelina, ,Z bridkostjo poji me spomina!' — „Prijatelj veren in udan „Je rešil smrti dete malo, „Zapustil dom, očetov stan, „Nikdar se več o njem ni znalo; „A one dni neznan sprejel „Se med Uskoke je junak, „Ko drzni sokol ljut in smel „In blisku mrklemu enak, ^,In malo slabo dete ž njim. — „Zvrstilo dokaj se je dni; „O bratu Mirku govorim „In malo dete bil si — ti! „Al' zdaj ti oživi spomin, „Prognanstva in trpljenja sin?" — ,če mrzla burja na jesen .Se raz snežnike zapuščene ,Spusti na travnike zelene, ,Cveticam nje poljub leden ,Prezgodnjo bridko smrt zavda, ,Viharja mrzla burja stresa ,Drevo samotno sred' polja, ,Šibe se veje, vrh vrši, ,In zdaj od starega drevesa ,Samoten listek odleti, ,Jeseni, ostri burji plen ,Drevesu večno izgubljen; ,Drevo pa bridko zaječi, ,Saj le predobro mu je znano, ,Da kakor burja čez poljano ,Zdaj prvi veli list vrti, ,Za njim odnese druge kmali, ,Da prazni bodo mu vrhovi ,Na ravnem polji žalovali, ,In bili padli nanj snegovi, — ,Tako mi tvoja je beseda ,Pretresla vse moči srca, ,Ko strup mi dušo strah razjeda ,Srce mi v prsih trepeta, ,Saj dobro sluti, dobro ve, ,Da hujše še preti gorje!' — „Kaj tožiš, da gorje te čaka? „Osveta zove te junaka!" — ,Pozabi kruta se osveta, ,če srečne zvezde nam blišče, ,Ce rajev ljubav mi obeta, ,Zapre sovraštvu se srce.' — „Ti znano ni, kar dedje stari „Učili so v minulih dneh? „Njih uk ne bodi ti v zasmeh, „Modrost se starcev ne prevari! „In veš, kako se rek glasi „Iz naših dedov davnih dni? „Sovragu kdor se ne osveti, „Nikdar se v Bogu ne prosveti!" — ,Pač žolč mi tvojega govora ,Prepodil srečo je miru, ,Na boj me zdaj osveta mora, ,Osveta pa velja komu?' — „Poglej pod sabo cvet polja, „Na polji selo s slamo krito, „Nad poljem goro ponosito, „Kako se dviga do neba! „A kakor orel vrh peči „Vrh gore črni grad čepi; „Gfrajščak je polju krut gospod, „Nikdar krvi mu krutost sita, „Proklel ga stokrat tvoj je rod „In majke tvoje kri prelita „In solze sto in sto otrok „Drže se še njegovih rok. ..„Jaz tebe, dete, sem poslal „Na grad, da kraje bi spoznal, .„Prišla je ura zdaj osveti, „Ti bodi vodja naši četi!" — ,Gforje! kako prenesem revo, ,Kako neslišano bridkost! ,Poslušaj mi srca skrivnost: ,Jaz ljubim lepo grajsko devo!' — „Nestalna, ko pomladni sneg „Je ljubav, vera nje priseg; „Ljubezen sama zamrje, „Če srda plamen nas užge." — ,A kaj ostane mi na sveti, ,če up, ljubezen me pusti, ,če mi obupno je zatreti, ,Kar revne mi razsvitla dni!' — .„Žive ti bratov srca verna, „Sorodstvo ž njimi te edini, „Naroda tvojega ti sini „Družina bodo neizmerna." — ,Zastonj! ne morem te umeti, ,Ljubezni moč mi ni zatreti!' — „če k srcu glas ti moj ne seže, „Kar cul si, vse pozabi zdaj; „Raztrgaj, kar na nas te veže,-„Na ravno polje se podaj „In kakor oče tvoj in ded „Z obrazom potnim orji svet! „Poslušaj tajnost: Se živi „Na polji doli sred' vasi „Ti sivi otec, Sojan stari; „Do njega v jutru pot te vodi,. „Od nas različna pota hodi „In božja roka te ob vari! „Osode tvoje pa spominja „Okoli vrata te svetinja." Omolknil starec je, korak Obrnil med molčeče skale; In skale, gore so molčale In molčal je ponočni zrak; Vse mirno, sladko spanje spi,-Mladenču le srce ječi! VI. Dom. Na zemljo hladna noč je legla, Prostrano polje zagrnila In rastla, da jej temna krila Gora so strmi vrh presegla; A kadar po širokem sveti Se v temno noč obleče vse, Neba obok začne žareti, Nebrojno lučic si prižge, Da črni zemlji iz višave O večnih rajih govore, Kjer znane niso več težave, Kjer neha smrt, konča gorje! Oj blagor mu, kdor vam zaupa, Ve zvezde večnega neba, Želenja ogenj, žolč obupa Nikdar ne greni mu srea! — Povsod je noč, povsod molčanje Oez polje gorka sapa diha, Razstilja mir in nočne sanje; Molčala tudi vas je tiha, Lesene koče so molčale, Ko v sladkem spanji bi dremale; Tako plašljiva jerebica čepi, se skriva sredi žita; Tako pod temnim vrhom skrita Vrabičev gnjete se kopica. Le reka spanja ne pozna, Togotno stresa skalne stene, Da se iskre, prše jej pene In brez miru navzdol divja; In sladko spanje ni objelo Ponižne koče sred' vasi, Skoz malo okno v noč črnelo Še svitla lučica blišči; Pri mizi Sojan! krepka dlan Podpira trudno sivo glavo, A brez namena na daljavo Izgublja se pogled teman; Pri njem na klopi lepa Jela Treteno pridno je vrtela, Pri delu pa jej zdaj pa zdaj Motrilo starca je oko, Izdih jej tih ušel skrivaj, Da zli spomini ga tero! — A sluš! kdo trka zdaj na duri? Na mrtvo noč, ob pozni uri? Začul se krepek je udar In hiše vstal je gospodar, A delo je obstalo devi; Tako nam včasih nit življenja Poteka in gube se dnevi, Brez upanja in brez želenja Otrpne mrzlo nam srce, Molče prenaša nam gorje;. A čas hiti in čas beži, Osoda trpka nas predrami, Bazpotje kaže pred nogami,. ,Odloči se!' nje glas veli, ,Na desno gre, na levo pot, ,Sam sreči svoji si gospod!' — Odprla vrata so se koče, Sprejel je gosta gospodar; Zakaj srce mu bije vroče, Zakaj ne vmiri se nikdar? Kdo ve, kaj starcu duša sluti? Junaka Sojan je spoznal, Ki zadnjič je pri plesu stal, O kterem več ni bilo čuti. — Od starih dedov nam prevzeta Se danes je navada sveta: Ker božja sreča spremlja gosta, Na prvo mesto se ga dene In gostoljubno vse odklene, Kar hrani koča nam priprosta. Neznanca Sojan tud' gostuje, Ga nudi, streže mu najbolje In mirno, resno pričakuje, Da tujec mu iz proste volje Kaj ga privedlo je, oznani; Spet teklo Jelici je delo, Skrivaj le včasih je po strani Na tujca jej oko hitelo. — „Iz srede druzega naroda," Počasi tujcu glas prične, „Privedla k vam me je osoda, „Saj kdo nje moči se uprfe? „Uskok sem jaz, iz tužne zemlje, „Kjer večno ljuti boj divja, „Kjer srd o milosti ne zna, „Kjer glava se za glavo jemlje, „Do vas me v mirne, srečne kraje, „Kjer žito sad stoteren daje, Pesmi. Iv. Jenko. „Prignalo sveto je povelje: „Pobratima poslednje želje. „Z Uskoki on je vojeval, „Na moji strani kri je lil, „A ni med nami se rodil, „Nikdo rodu mu ni poznal." — Kako je tujcu glas tresoč! Oko mu zre po stenah koče, Srce pa bije mu na moč, Da prsi mu razgnati hoče; Al' davni so spomini vstali, Ustavili mu govorjenje? Le težko čuti je sopenje, A dalje gre mu govor kmali: „Zadet je v boji si gomilo „Iz trupel dušmanov napravil, „A meni dal je naročilo, „Da rod bi mu, da dom pozdravil." — Naš rod je resen in počasen In nima dokaj besedi, Še manje šum in hrup preglasen Njegovi naravi godi, častneje zdi se mu molčanje; Le slabo možu se poda, če radovednost ga izda, Izda prenaglo ga vprašanje; A Sojan zdaj, ko tujca sluša, Zastonj nemir zakriti skuša; Globok iz prsi se izvil Mu glas je: ,Kdo, odkod je bil?' — „Svetinja ta spomin mu svet „Je bila od mladostnih let, „Najdraži bila mu zaklad; „Pač sanjal je stoterokrat, Da bodo ga po njej spoznali, „Ki so ga nekdaj pestovali, ,,Ak' sreča mu dovoli kdaj „Vrniti se v domači kraj." •— Svetinjo Sojan je spoznal In z dlanjo krepke si desnice Zakril oko, zakril je lice, A med solzami žaloval: ,Otrok, ubogi moj otrok!' — Oko se tujcu je stemnelo; A Jelici solza potok Posul se je čez lice belo, čutila je gorje devica, Ker starca trlo je gorje In ljubeznjivo nje ročica Utirala mu je solze, — Dok' solze jele so mirneje Eoneti starcu iz očesa; Tako brez konca in brez meje Dežja nam pošljejo nebesa, Da stara debla voda ruje In krog in krog polje prepluje In zemljo hoče zatopiti, A solnca žarki dolgo skriti Spet tolažilno zablišče, Oblakov kupi se gube, Že nehala je moč deževja, Le svitle kaplje še od drevja Na rosna spuščajo se tla, A že se ptičev zbor budi, Polje cvete in log duhti In srečna je narava vsa; Tako med tugo tolažilo Olajša britko nam gorje, Oj stokrat srečno pač srce, Ki mu sočutje je zdravilo! ,In kje,' zdaj starec besedi, ,Kje grob je mojega otroka? .Al' čuva še ga verna roka, ,A1' znati več sledu mu ni?' — „Pač padel je z globoko rano, Pustiti mogel ni bojišča, „A bratov društvo verno vdano „K zavetju daljnega ognjišča „Odvedlo ga je, zanj skrbelo, „Gotove smrti ga otelo." — ,In dete moje še živi! .,Očetu mi srca ne mori! ,Beseda ena zadosti, ,Grovori, mili Bog, govori!' — A več od tujca ni besede, Solze so prišle mu v oko, Obrnil k starcu je poglede, Objel je s krepko ga roko, Objetje pa je razodelo, Kar temno je srce umelo, In solza s solzo se je zlila. Oj srečne solze vas rodila Radost nebes je rajska hči, Ve v srečnih srcih ste pognale! Tako navzdol iz žive skale Potočič miren žubori, Med cvetjem urni val izginja, Okoli kaplje mu rose, A solnce v bisere spreminja, Kar nam se tihe zde solze. — Se hladna noč zemljo odeva In diha srečo jej miru; Še zlati zori ni sledu, Ni zreti belega še dneva; Med drevjem, med zelenjem ptice Še nočne sanje sanjajo, Zaspano k zemlji še glavice Se rosnim cvetkam klanjajo; — A že nastala nad vodo Meglica je od jutra hlada, Visoko zvezde raz nebo Nagnile so se do zapada; Še spaval stari Sojan ni, Še ob molčanji ure pozne Je pravil sinu zgodbe grozne, Spomine iz nekdanjih dni; A sinu šla je govorica O bivših, o sedanjih dneh, Molčila solza jima lica In solzam družil se je smeh; Ni spanje Jelice objelo, Strme je zgodbe poslušala, A razložiti ni jih znala, Srce jih njeno ni umelo. Pogosto sinu na devico Pogledi so se izgubljali, Kakor bi nehote prašali: Al' gledam pred seboj sestrico Mladencu starec besedi: ,Enaka vaja je osoda, ,Ostal nikdo od nje ni roda, ,A meni zdaj je mila hči.' — Zdaj prišla izza gor danica Je dneva svitla porodnica; „Jaz moram, oče, se ločiti!" ,Ostani sin, pri nas ostani, ,Bodoči dnevi so neznani!' — „Nikar, ni moč me odvrniti!" ,A čakaj, da te spremim sam, ,Saj dobro klance, pota znam ,In marsikaj mi še srce ,Veli, da danes ti pove.' — VII. Prošnja. Sel starec je, da se ogrne, Obvaruje se jutra hlada; A predenj k sinu se povrne, Se dvignila je Jela mlada, Prijela tujcu je roko In govorila mu tako: ,Ne prašam te, kaj te ovira , Ostati mirno tu pri nas ,In kaj od oča, doma tira ,Mogoče te na večni čas; ,Ne prašam, al' pogum te žene, ,A1' strasti žalostni vihar, ,A prosim te, poslušaj mene: ,Ne loči se od tu nikdar! ,Grlej, mirno sva v domači vasi ,Z očetom tvojim zdaj živela; ,Enakomerna nama časi ,In mirno leta so hitela; ,Njegove nisem jaz krvi, .Poginul davno rod je moj, ,A bolj ko oče, oče tvoj ,Za me sirotieo skrbi, ,In jaz z ljubeznijo podano ,Skrbi mu skušam povrniti, ,Z ljubeznijo mu skrito rano, ,Ki zjeda mu srce, celiti; — ,A kol'kokrat, ko šilom hoče, ,Da tužno lice razvedri, ,Ker mene žalostiti noče, ,Oko mu nehote solzi! — ,Dozdaj poznalo še nobene ,Srce ni žalosti mi druge, ,A danes želo dvojne tuge ,Ob enem je zadelo mene: ,Za njega, ako ti odideš ,In zate, ako več ne prideš! — .,Ne hodi! dokaj je sveta, ,A kdor so tuj po njem proganja, ,Stopinja vsaka mu oznanja, ,Da tujec je, nikjer doma! ,Ne hodi! koča je uboga, ,A miren je in srečen kraj; ,Na vrata nikdar več nadloga .,Nain ne potrka od sedaj; ,Odšla od našega je praga, ,Odkar si ti ustopil gost, ,Da bil za zmirom bi je prost, ,A1' ni ti oča glava draga ? ,Glej, tuja srca razumela ,Ne bodo tebe v tujem kraji ,In želja bo ti oživela ,Po doma srečnem naročaji; ,Sovraštva, strasti mi pozabi, ,Ostani; sreča, mir te vabi! -— ,Glej, tvoja nisem jaz sestrica, ,A kakor brata te ljubila ,In skrbno vedno bom branila, ,Da tuga ne stemni ti lica. — ,Zakaj molčiš? Pri nas ostani ,In srečo sebi, nam ohrani! — ,Ce nočeš brat, gospod mi bodi, .Izvrševati tvoje želje ,Največe meni bo veselje, ,Saj s tabo moja sreča hodi!' — On slušal je molče, ušla Pač ni nobena mu beseda; A lica so ostala bleda, Pogled upiral se je v tla; Zdaj k njej povzdignil je oko, Govoril strastno jej tako: „Oblak na nebu mi poglej, „Pač rad obstal bi sred' polja, „Pač rad počil bi vrh' gora! „Zastonj! naprej in le naprej „Viharja ga togota tira, „Obstanka ni mu, ni mu mira „In milosti mu ni nobene, „Dok' burje jeza ga razžene: „To ni oblak, ni vihre zloba, „Osode moje je podoba! — „Potočič vije se skoz gaje, „čez cvetke žubori mu val, „Pač rad z družicami igraje „Le malo časa bi obstal, „Osoda trpka pa veli: ,Saj tebi cvetje ne cvete!' „In dalje, dalje ga drvi, „Dok' žrelo morja ga požre: „Tako, če mir nas, sreča vabi, „Osoda nam veli: pozabi! — „Med lipe hladnimi vršiči „Ponižna golobica biva, „Pod krila nežni se mladiči, „Pod veje gnjezdice jej skriva; Kako guči v zelenem lesu, „Kak' skrbno mladi zarod hrani, „A kdo nje srečo pač oznani „Kragulja groznega očesu? „Kragulju bila ona plen, „Poginil rod je zapuščen! — „Tako, glej, meni dano ni „Pri mirnem bivati ognjišči; „Osode sila mi veli: ,Počitka ti nikjer ne išči' „Bog daj mi srečen dan, da smem „Ostati kdaj pri tebi, oči; „Zdaj z Bogom! treba je, da grem, -„Bogu se zame priporoči!" — ,Zori se, kmali dan napoči!' Očeta glas se oglasi, Junak na brze noge skoči, Se od device poslovi In kmali, kjer steza zavije, Megla očeta, njega skrije. — Pred kočo stala je leseno, Za njima zrla je dekle, A kadar jutro je megleno, Ovinek skril ju je steze, čutila britko je spoznanje, Da greh je, sreče si želeti, Da mine up, ko nočne sanje, Da nam osoda je — trpeti! Nerado vendar odpove Se sreči, upanju srce! Devici je otožen, tih Izvil iz prsi se izdih; Tako iz vrbe nad valovi Se čuje lahki dih cefira; Tako, če nas gorje zatirar Neba žalujejo duhovi! Kaj hoče ti izdih? Vihar Eaznese križem ga sveta; Srca ne ohladi nikdar, Nikjer se sled mu ne pozna!' VIII. Svarjenje. Ze svitali so žarki zore, Že ž njimi si visoke gore So pleše glave ozlatile; Še spale v temi so nižine In čez molčeče so ravnine Meglene kope se drvile; A izgubljale bolj in bolj Megla so gruče se počasi, Iz njih pa cvetje krasnih polj Bliščalo je in vod pojasi; Dospela Sojan sta in sin Molče do skalnatih višin, A tukaj starec je obstal, Ogledal se po ravnem polji In z resnim glasom sinu djal: ,Vsak sam gospod je svoji volji; ,Ločiva se, če mora biti! ,A slušaj! Besno je ločenje, ,Pač dokaj loči jih življenje, ,Nikdar jim več ne da se sniti! ,Da združiš s svojimi se drugi, ,Poslovil zdaj si se od nas; ,Pač naglo nam izginja čas, ,A dolg, počasen nam je v tugi; ,Grlej, meni se v neizrečeni ,Bo gubil tugi dan na dan, ,Dokler se ti ne vrneš k meni ,Pod koče mirni, varni stan. ,In drugi tvoji so Uskoki? ,Kaj gnalo v naše jili je krajt?' — „Igrajo igre si najraje, „Kjer meči zmage so poroki, „Pri igrah glave se gube „In kri se toči mesto vina, „To je Uskokov zgodovina, „To gnalo v kraje jih je te! „Uskokov svet je zapuščen „In slabo skala jih redi, „K sovragu hodijo v gosti, „Njegova last je njihov plen; „A večkrat še plamen osvete „Orožil je Uskokov čete." — ,Le pravda svetu je postava ,In večno trdna jej veljava, ,A krut in silen jej korak -,Zakonov večnih samo pazi, ,Njej car je in berač enak; ,Kaj ona praša, če pogazi, ,Ce stro zakoni jej jekleni, ,Kar tek ustaviti jej meni!' — „A komur pravda da trpljenje, „Enaka pravda je krivici! „O mojih besedi resnici „Pač tvoje govori življenje." — ,Brezskrbno se otroče smeje, ,Sveta se, sebe ne zaveda, ,Smejočo le sedanjost gleda, ,Igraje naglih ur ne šteje; — ,A kadar detišče v zibeli ,Spomini iger so objeli, ,Prevzelo spanje je oko, ,Med spanjem k njemu, med nočjo-,Pristopijo tri bele žene, ,Tri bele žene Bojenice, .Nebeško mirno jim je lice, ,Besede resno omejene; ,In kar komu prihodnjost hrani, Veselje in gorje osode, ,Kar sreče mu, kar tuge bode, ,Prorokovanje njih oznani; ,Tako so tebi položile ,Že v zibel svoj neznani dar, ,A kar so one prisodile, ,Preprečit' se ne da nikdar; ,Odločeno je vse na sveti, ,Odločeno je nam: trpeti!' — „Visoki grad, ravan poglej! „Na njem je svit, tema po njej; „Pač tudi gradu prisodila „Je Eojenic brezkončna moč, „Da vedno luč mu bo svetila, „Bavan pa krila večna noč!" — ,Neba ti večnega ne uči! ,Grora vrhovom in prepadu, ,In koči, strmemu je gradu ,Odmenilo nebeške luči! ,Pri jutra svitu, glej, odgrinja ,Očesu cvetje se polja, ,Razgublja sila se megla; ,In kakor tukaj noč izginja, ,Za njo se bliža jasni dan, ,Tako prihodnjost kaže dneve, Pesmi. Iv. Jenko. ,Da konec bo sedanje reve ,In sloga združi grad, ravan.' — „Bodočnosti se negotovi „Nerada možka moč poda; „Sedaj te žulijo okovi, „Sedanjost najdi te moža! „Vetrovom upanje izroči „In lastni le zaupaj moči! „Osodi vsak je sam gospod, „A sebi le v zaslugo šteje, „če mila sreča se mu smeje; „Osoda kriva je nezgod!" — ,Obseči hoče zemljo, morje ,Mladenič s strastjo drznih dni; ,Neba brezkončnega obzorje ,Nemirnih želj ne omeji, ,Na lastno se opira silo, ,Pogum mladenču je vodilo; ,A doba sanj je doba kratka, ,Življenja teža, časa zlobe ,Poteze možke ti resnobe JJtisnejo na lica gladka; ,Moža ne zapusti pogum, ,A v zvezo ž njim nepremagljivo ,Se druži resni brat: razum; ,Na srečo več se goljufivo ,Zelenje možu ne naslanja, ,Um vodi misli, vodi djanja.' — „Slabosti je razum enak, „če z mrzlo, leno govorico „Ti krepko zadrži desnico „Povzdignjeno v udarec jak; „In kdaj še sile, ki so vsedle, „Se vgnjezdile v srce ti strastno, „Za razuma razloge medle „So bitje popustile lastno? „Kje so nedavni ti spomini „Napisani nam s krvijo; „Kdaj polje mir ima z goro, „Kdaj z jagnjetom se volk edini?" — ,Veš, kje poneha vse nasprotje? ,Kraj majhen, s zidom je obdan; ,Pač dokaj tam ima jih stan, ,A drug ni drugemu v napotje; ,A dokler jasni dihaš zrak, ,Ne upaj, da pod solncem kdaj ,človeku človek bo enak, ,Da pride večne sloge raj! ,Pač stari dedje poročili ,Dni davnih pravljico so davno, ,Da pride čas, da polje ravno ,Gore ponosni grad nadkrili; ,Pač srečen, kdor ga doživi, ,A oni srečni nismo mi! ,In drugi pravijo spomini, ,Da blagoslov se po ravnini ,Razlije v zlatem, srečnem letu, ,Da silno obrodi pšenica, ,Da bo omagala ženjica ,In zmanjkalo bo hramov kmetu; ¡Bodočnost pa neznana krije, ,Kdaj zlato leto nam zašije.' — In dokaj še je starec svetov Govoril, resnih opominov, Kakor iz modrih ust očetov Gredo do srca vernih sinov, A sin odgovora ni dal, Molče je strmel čez polje, Prijel mu slednjič je roke In z resnim, mehkim glasom djal: „Nikar, zastonj je govoriti; „Osode moč ni obrniti! „Mogoče več mi ni nazaj! „Ne prašaj me, kako, zakaj „Ne morem biti kmet, trpin! „A slušaj! zopet je Turčin „Nad nas prignal proklete roje, „Na mejo, na junaške boje „Nas zove domovina sveta: „Oviti hočem venec slave „Si v svetem boji okrog glave, „Vrniti se čez kratka leta. „In ak' ljubezni je verjeti, ,,Ak' vera v njo me ne slepi, ,,Ak' ni megla vse, kar na sveti „Nas s srečo, upanjem poji; ,,Ak' prazne niso vse nam želje, „Še v sreči zdaj zastonj željeni „Prihodnji dnevi tebi, meni „Iz tuge porode veselje. „Jaz grem, a tvoja glava siva „Spremljalka bo mi vedno živa, „Domači prag in rojstna koča „Bo vedno srcu želju vroča, „A z Bogom zdaj in zdrav ostani, „Spomin, ljubezen mi ohrani!" — IX. Odpovedi. Prelepa je pomlad, ko cvetja Po zemljah se razsiplje kras; Vesela doha je poletja Zoreča nam na njivi klas; A lepša od pomladi, leta Osoda zdi se mi jeseni; Pač njej se cvetje ne razcveta. Ni dan jej solnca žar ognjeni, A doha cvetja je minljiva, Vihar poletju je gospod, Jesen je mirna, darežljiva In mir in sreča je povsod! ,Uživaj!' nam veli smeje, ,Pokoplji sanje, burne strasti!' In le prerado nje oblasti Poda nam trudno se srce! In ako hočeš jej tožiti, Da že obleta se drevo, Da ptice hočejo oditi, Da mrzlo veje raz goro, Drevo ti srčno se nasmeja In jabelko spusti mu veja, Je vrže tebi v naročaj: ,Kaj tožiš, nevede zakaj ? ,A1' lepši ni moj zlati sad, ,Ko kratko cvetje na pomlad? ,AT kdaj poletje ti žareče ,Rodilo tolikaj je sreče?' — Zakaj minulo, Bože večni, Ni meni na pomlad življenje, V nedolžnih letih, dobi srečni! Okusil zdaj sem strast, želenje; Srce pomiriti se noče, Še čuti, še mi bije vroče; • Oj, pusti zdaj me še na sveti, Jeseni daj sadu mi zreti! Gorje pa, komur ni pomlad Veselega rodila cvetja, In komur gorki čas poletja Dozoril ni pomladnih nad, Jeseni revno mu srce Je pusto, nemo, osamljeno; Kesanje mu rodi gorje, Poji ga s tugo ostrupljeno! —