Kdo naj rešuje probleme ?
Letošnje tekmovanje za bralno značko Jožeta Moškriča, kl je bilo v Zeleni jami me je vzpodbudilo, da sem potrkal na vrata Krajevne skupnosti Zelena jama. Pravzaprav me je vzpodbudila stran v zborniku prispevkov iz zgodovine de-lavskega gibanja in NOB na področju naše občine, kjer piše Zelena jama — proletarsko jedro. Kaj predstavlja Zelena ja-ma danes, toliko let pozneje?
Tovariša Branka Dujmovi-ča, neprofesianakiega tajnika krajevne ¦skupnosti sem na-šel v skromni pjsarrti, ko je prosto sobotno dopoldne iz-polnjeval s pregledom raču-nov in urejanjem ostalih ad-ministrativnih zadev za kra-jevno skupnost. Eno samo dolgo vprašanje, ki sam ga po potrebi dopolnjeval, je dalo odgovore, ki so zajeli skoraj desotletno obdobje, v katerem so se vrstili uspehi, problemi in še posebej da-našnja   nemoč   in   določena
Branko  Dujmovič
neaktivnost krajevne skupno-sti. Ta kratka zgodovina je orisala krajevno skupnost, ustanovljeno 1959. lota, njano res polno funkcioniranje in vsebino dola od 1962 leta na-prej, ko je organiziirala poleg ostalega številne servise, ki so nudili občanom drobne usluge. Sčasorna se je iz vse te dejavnosti ustvaril nekak-šen center, ki je poJeg os-navne uslužnostne dejavno-sti dajal občanom razne na-svete, reševal terensko pro-blematiko, se povezaval s šo lami in družberuimii organiza-cijami ter predvsem skrbel za vse drobne probleme, ki se vsakodnevno pojavljajo na teranu. Zakan iz leta 1965, ki jc določal, da se morajo vsi servisi pri stanovanjskih podjatjih registnirati kot sa-mostojna podjetja z vsemi obveznostmi in dajatrvami, je ukinil možnosti nekaterih nepravilnosti in deviaoij, v katere so na spložno takšni servisi zabredli, istočasno pa
povzročil, da se je v našem primeru vsa ta dobro ute-čena dejavnost podrla kot hiša h. kart. Nekaj časa so si v Zelanii jami prizadevali, da bi krajervna skupnost ob-držala vsaj serviis za nego bolnikov, vendar tudi ti na-pori niso bili uspešni. Od tedaj si krajevna skupnost tudi ni več popolnoma opo-mogla.
Ko sva skušala ugotoviti, kaj bi bilo potrebno storiti, da bi krajevna skupnost de-jansko opravljala vlogo, ki jo ima v našem sistemu, je tov. Dujmovič ugotovil, da bo to trd  oreh.
»Kar poglejva. Razen me-ne v 9 članskem svetu kra-jevne skupnosti aktivno de-luje samo še predsednik. Kolikor pa lahko volonter naredi v soboto dopoldne, ki je čedalje bolj »uradniško« prost dan? Ostali člani sicer redno prihajajo na seje, ven-dar je to premalo. Edini ko misiji, ki delata v redu, sta komisija za zdravstvena vprašanja ter poravnalni svet.«
Položaj se bo po njegovem mnenju lahko samo poslab-šal, saj bodo ustavne spre-membe še bolj poudarile vlogo /m naloge krajevne skupnosti, Ijudi, ki bi bili pripravljeni delati, pa ne bo več. »Najmamj, kar bi ikra-jevna skupnost patrebovala, bi bil profesionalni <tajnik, saj se moramo zavedati, da je Krajevna skupnost prav-na oseba, kar zahteva polno moralno in materialno odgo-vonnost za njeno poslava-nje.«
Iskala sva »pomočnike«, vendar sva ugotovila le ne-kaj nespodbudnih in slabih stvari. Krajevne organizacije sooialistične zveze praktično ni, tako da celo njeno delo pade na krajevno skupnost. Čeprav je odbor krajevtne or-ganizacije izvoljen, nLmajo predsednika. Tudi organiza-cija Zveze komunistov ne so-deluje ustrezno, ker so mlaj-ši, sposobnejši člani v glav-nem vezani na organizacije v delovnih kolektivih. Še najbolje delujeta Zveza bor-cev in društvo prijateljev mladine, čeprav se stara tu-di njuno članstvo, še poseb-no pri borcih.
»Mslite, da položaj drugje ni tako pereč?«, sem vrtal dalje.
Tovariš Dujmovič je od-gavordl, da iziredno slabi ak-tivnost prebivalcev Zlene ja-me gotovo botruje negoto-vost, kaj se bo zgodilo v pri-hodnosti s predelom, ujetim med ,tri tovarne, dva progi in dve cesti, to je Kemično, Ko-linsko, Valnenko, zagrebške in dolenjske železniške tire ter Šmartinsko in Pokopaii-š'ko cesto. Po generalnem ur-banističnem načrtu naj bi tu rasitla industrijska cona, pre-bivailci tega predela pa kljub številnim ostrim protestom še vedno ne vodo, kaj se bo ros zgodilo. »To v tako veliki meri dopolnjuje pomanjka-nje družbene aktivnosti pre-bivalstva, ki pa se na dmgi strani pretvarja v lov za večjim standardom, da smo v resni krizi. To nerešeno vprašanje zavira marsikate-ro dejavnost, predvsem pa komunalno, sami pa dobro veste, da je ljudi najiaže ak-tivdrati na vnsti vprašanj družbenega standarda«, je končal tov. Dujmavič.
Kaj stordti v vseh podobnih primerih? Najbrž je še kje kaj podobnega. Od prejšnjih rezultatov in aktivnosti, pa čeprav so bili dobri, se ne da životi. V takem položaju, Jtot so ga opisali, krajevna skupnost vseh novih nalog ne bo mogla uresničevati. Spisek tega, kar se že danes zahteva od krajevne skupno-sti, je skoraj noverjetno dolg. Kar naštejmo: varstvo otrok, socialnovzgojna problemati-ka jpreskrba in organizacija trgovske mreže, vzdrževanje komunalni naprav, obvezno-sti do občinske skupščkne, statistična poročila itn., zdravstvene sliožbe in ostalih organizaoij, civilna zaščita, poravnalni svot itn...
Morda smo kaj celo izpu-stili. Kot rečeno, pristojnosti in obveze krajevtne skupnosti bodo vse večje. Se tako ve-liki odbori na papirju ne bodo reševali stvari, dva ali tnije ljudje pa tudi ne more-jo ustvaniiti velikih rezulta-tov. Kdo bi moral o tem raz-misliti? Najbra vsi. Najbol.j pa   prizadeti.