OH« - GeoSrafiJa III B 21 6E0GR. OBZORNIK /1969 2 91 Leto XVI. Številka 1 Ljubljana 1969 • mmm, iittf . J." . AtiU JE'«* - sv • »■ , , . 49094900531,1 VSEBINA ČLANKI Mran - T.Ferjan, Fltogeografska oznaka Opatijskega prlaorja in poboija UEke (2 risbi) .... 1 i/ I. Gams, 0 regionalnih razlikah pri preobrazbi kaetljstva v Alpah (3 risbe) ..... 6 H. Natek, Selitve delovne sile v Evropi ........ • ............................9 • ■ ■ u0. Radinja, 0 sistemu nlverzltetnega študija geografije v Sovjetski zvezi ............H /' vj. Medved, Nekateri socialno ekonomski problemi sodobne Afrike................19 KNJIŽEVNOST P. Kunaver, Cerkniško jezero (T.ŠIfrer) ... ........................................22 DROBNE NOVICE r \ v i K9 4 Bušaani v puščavi Kalahari (V.Bulog-Gortnar) ..........................................23 Zanialv hidrološki pojav v Rdeče* aorju (D.Radinja)................. Planetologlja In geografija (0.Radinja) ..............................................25 DRUŠTVENE VESTI BIK sao v Tuniziji (J.Zupančič)......................................................26 Seminar za predavatelje geografije srednjih šol (J.Tavčar) ............................27 8. zborovanje slovenskih geografov na Ravnah na Koroškea septeabra 1969 (I.G.) .... 28 Nabava geografske literature (I.Gams) .................. . ..........29 Resolucija VIII. Kongresa geografov Jugoslavije ................ ... 31 GEOGRAFSKI OBZORNIK, časopis za geografsko vzgojo In Izobrazbo. Izhaja štirikrat letno. Izdaja Geografsko društvo Slovenije, Odsek za geografski pouk. Uredniški odbor: dr. Ivan Gams, dr.Svetozar llešlč, dr.Vladimir Kokole, dr. Avguštin Lah, Tone Oblak, Harj Radinja. Urednik Kara Radinja, Ljubljana, Grintovška 1. Upravnik Clta Harjetlč. nz & Za člane GOS je letna naročnina^N dinarjev, za nečlane In ustanove Hnl dinarjev. Naročajte In vplačujte na naslov: "Geografski obzornik', Ljubljana, Aškerčeva cesta 12. Štev.tek.rač.: 501-8-288-1 Za vsebino člankov so odgovorni avtorji saal Tiskala: Tiskarna zavoda za statistiko v Ljubljani 5 geografski obzornik časopis za geografsko vzgojo in izobrazbo leto xvi štev. 1 1969 tatjana terjan fitoaeografska oznaka opatijskega primorja in pobočja učke Obravnava« kvarnersko obalo nad Opatijo in Medvejo in pobočje do Učke. To obalo obiskujejo številne dijaške ekskurzije, ki tu prvič spoznajo submediteransko vegetacijo. Zato bo o njej nekaj več besed. Učka je po svoji zunanji obliki sestavljena iz dveh delov: iz podnožja, ki je položno in iz straega grebena. Videti je, kot da je vrh nasajen na fliš, ki ga obkroža s treh strani. Obala je strna v vse« obsegu in kaže znake pravkar potopljene In še vedno toneče obale. Ob obrežju so precejšne globine, ker se spuščajoči hrbti pod «orsko gladino nadaljujejo z Isto strmino. Obala poteka prečno na dinarsko s«er. Udor se je izvršil ob prelomnicah, ki potekajo prečno na dinarsko zgradbeno smer (5,110). Osenjeni strni relief preprečuje dostop «ili kli«i v notranjost. Istočasno pa oni 1 juje klinatske poteze Opatijskega primorja, to je področja Opatije, Lovrane, Hedvejo, Moščenic, To tvori posebno mezokliaatsko cono zaradi položaja na podnožju Učke, ki ga ščiti pred hladnimi vetrovi. Specifičen vpliv ima tudi zgodnja popoldanska senca. Vpliva na vlažnost prsti in zraka. Z druge strani je Opatijsko primorje odprto vplivom morja, južni« vetrovom in dopoldanskemu soncu. Vse to r vpliva na blago klimo z značilno vegetacijo. V Opatiji znaša povprečna letna temperatura Tt°C, povprečna maksimalna 18°C, povprečna minimalna 10°C. Pov-« prečna amplituda znaša 17,7<>C. Povprečna absolutna maksimalna temperatura je 28,3°C in je bila v desetletnem obdobju 7 krat v avgustu in 3 krat v juliju. Absolutna minimalna temperatura se je v obdobju 1954-1963 javila 6 krat v januarju In 4 krat v februarju in znaša poprečno 1,6°C. Povprečno pade 1723 mm padavin, največ od oktobra do januarja. Višek je v novembru, najmanj pa jih je v avgustu. Relativna vlažnost je visoka in znaša 70,5%. Poletno vročino v Opatiji oailjuje zvečer veter z Učke. Zjutraj piha z morja. Glavna vetrova sta burja in ju« go. V Opatiji se udarci burje toliko ne čutijo. Zato p.l»e pozimi ne zaščitijo. Seveda je pa res, da ne bi vedeli za zimo, če ne bi bilo burje, Orug značilen veter je jugo. Prinese dež, k1 traja več dni. Ko nehata pihati burja in jugo, se pojavi tramuntana In maestral. Tramuntana piha poleti 1n pozimi In je hladen svež veter. Spušča se s Kastava proti Voloskl. Piha vsak dan zjutraj In zvečer, včasih tudi čez dan. Navadno se pa tramuntana popoldan zamenja z maestralom. Če se vetrovi Izmenjavajo, lahko računamo na lepo vreme. Z višino se klimatske poteze spreminjajo. V višini Ve-princa (519 m) pade več, to je 1869 mm padavin. Največ jih je novembra, najmanj v avgustu. V opazovanem obdobju je v tej višini snežilo vsako leto povprečno 20 dni In povprečna maksimalna snežna odeja je znašala 32 cm. Povprečna temperatura je 11,6°C. V Lovranski Dragi pravijo domačini, da maestrala ne čutijo, pač pa je močna burja. Najbolj se bojijo levanta, kajti ta veter nosi sneg. V višini Učke imamo 2193 um povprečnih padavin. Maksimalne so novembra (čez 300 mm). Snežilo je povprečno 46 dni In povprečna najvišja snežna odeja je bila 53 cm. Domačini Vele Učke pravijo, da je najhujši veter me-taš, ki nosi sneg 1n napravi žamete. Celotno obravnavano področje jepdovolj namočeno. Po Langeovem dežnem faktorju (I - { , pri čemer je I dežni faktor, P - povprečne letne padavine v mm in t -povprečna letna temperatura v °C) spadata Opatija in Veprinac v humldno, a Učka v perhumidno področje. Dežni faktor za Opatijo znaša 123, za Veprinac 161, a za Učko 292. Povprečni temperaturni gradient na opazovane« področju znaša 0,7°C, ostale podrobnosti pa kaže tabela: 1 - TEMPERATURNI GRADIENTI Razlika nadm višin Povp. gradient J F H A H J J A S 0 N D Opatija-Veprinac 5^ 0,47 0,43 0,43 0,50 0,43 0,47 0,43 0,39 0,47 0,47 0,47 0,62 0,74 Veprinac-Učka 403 1,01 1,09 0,92 0,94 1,06 1,14 1,15 1,11 1,17 1,10 0,89 0,92 0,92 Opatija-Učka 917 0,71 0,72 0,65 0,70 0,71 0,72 0,74 0,71 0,78 0,74 0,65 0,75 0,82 Z nadmorsko višino se krajša vegetacijska doba. V pri -morju traja 12 mesecev, v višini Veprinca je 305 dni, a na Veli Učkl 259 dni. V prlmorju cvetijo dren, brest in leska že v decembru. Ko še vrhove Učke in Gorskega kotarja pokriva sneg, v Opatiji že cvetijo kameli je, magnolije. Konec marca cveti lovor, ki ima izredno polne veje cvetja. Češnja in hruška cvetiia že v začetku aprila. V prvi polovici aprila cvetijo bele slive, nekoliko kasneje črne slive. V regij 1 hrasta in kostanja, ki se začne nekoliko 100m nad Opatijo in sega do prigorja Vele Učke, vladajo druge klimatske prilike, zaradi tega tudi drugI razvoj vegetacije. V bukovi regiji je drugo rastlinje, ki se mnogo kasneje razvija od rastlinja v Opatiji. Ko v višini Vele Učke češnja šele odcveti, v prtmorju že dozori. Nekatere rastlinske skupine se vežejo na strma, soncu izpostavljena pobočja. Tako je npr. polsredozemskl gozd hrasta puhavca in kraškega gabra v nižjih nadmorskih višinah vezan na ravna tla. V višjih legah zavzema samo strme in jugu izpostavljene lege. Na strmih obronkih, ki so Izpostavljeni soncu, se sneg prej stopi In s te» se vegetacija hitreje razvija. Čez poletje ima manj vlage, ker se hitreje suši. N1 že se pojavlja kostanj na ravnih tleh kot drevo. Tak primer je v zaledju Lovrane. Toda čim više, tem bolj išče kostanj prisojno lego. Z nadmorsko višino se manjša tudi višina njegovih dreves tako, da preide v podrast In končno tudi izgine. Bukev je od 800 m do 1300« visoka tudi do 30.a. Že okoli 800 m je bolj redka in je nižja. Vpliv nagiba na razvoj vegetacije vidimo na apnenčastih tleh. Na strmih nagibih s plitko prstjo vlada ba-zifilna vegetacija. Tako je na strmih skeletnih tleh razvit gozd puhavca 1n kraškega gabra, na položnih tleh pa acidifilna vegetacija. Kjer prevladuje južna ekspozicija, segajo rastlinski pasovi s toplotoljubnimi rastlinami razmeroma visoko, a rastline, k1 so prilagojene na nižje temperature, ostanejo više kot n.pr. na severni ekspozicijl. Tako sega lovor do 200 m, hrast puhavec do 800 «, kostanj nekako do 600 m, a bukev pa od 750 m do vrha. V ozkem pasu Opatijskega primorja se uveljavljajo plitve in srednje globoke rdeče prsti. Vegetacijska združba, ki se veže na to prst, pripada zlasti asociacij« Carpinetu« orientalis, torej kraškemu gabru in hrastu puhavcu. Domačini Lovranske Drage ločijo v glavnem dva tipa prsti. "Crvenlca" je najboljša, a je redka. "Plava zemlja ali bruz" je dobra za trto in tudi krompir,, ki sta v okolici Lovranske Drage glavni kulturi. Plitve rdeče prsti prehajajo više v rendzine in planinska črnice. Na njih pripada vegetacija črnemu gabru, malemu jesenu in končno bukvi. Domačini naselja Vela Učka ločijo 3 tipe prsti. Prst, ki se razvije na f11 Sni osnovi, je "umola". "Belica" je precej revna, Isprana prst, primerna za krompir. "Črna prst" je ugodna za obdelavo. Obravnavano območje zavzemajo tri fitogeografske enote: submediteranski pas asoc. Carpinetu« orientalis (združba kraškega gabra), submediteranski pas asoc. Seslerio--0stryetum carpinifollae (združba črnega gabra), gorski pas asoc. Fagetum s11vaticae (združba bukve) (1,26). Subnediteranska vegetacija pripada listopadnl vegetaciji. Nekoč se fitogeografi listopadno submediteransko cono priključevali evrosibirskemu-severnoameriškemu vegetacijskemu območju, zimzeleno vegetacijo pa eumedl-teranskeau vegetacijskemu območju. Toda med submediteransko in eumediteransko vegeracijo ni ostre meje, ker pride do obojestranskih prehodov rastlinskih tipov. Ustvarja se rastlinska mešanica, kjer so vegetacijski tipi po svojih značilnostih bolj povezani z rastlinami mediteranskega pasu kot pa z evrosibirskls področjem. Ker je polsredozemska vegetacija pogojena z bližino 2 morja odnosno razmeroca toplo submediteransko klimo, je podobna po življenjskih razr.erah mediteranske.t.u pasu. Submediteranska listopadna vegetacija predstavlja prehoden las med zimzelenim področje» »editeranske regije in i.razito kontinentalnim področjem ostalih delov evrosuirske regije. Submediteranski in eumedite-ranski pas sta torej podobna. Zato je prav, da govorimo o enotne«, področju primorskega pasu v najširšem smislu besede. Meja z evrosibirsk^m področje» naj se potegne tako, da z njo vključimo submediteranski listo-padni pas v okvir mediteransko-primorskega vegetacijskega območja (2,6). Po pobočju navzgor se od obale zvrstijo naslednji pasovi, ki jih prikazuje vegetacijski profil. Nad morsko površino je supralitoral. To je skalnati pas, ki je «očno izpostavljen delovanju morja. Tu so gole skale, na katerih so se naselile alge pa raki-vitičnjaki. Boren živi svet je sposoben prenašati velike temperaturne amplitude in delovanje morja. 2-6 m nad morsko površino se je mod skalami nabrala borna preperelina, ki je omogočila življenje prvi« večjim rastlinam. Javija-je se puhavec, »ali jesen, figa, lovor, črnika, juka, cipresa. Že takoj nad morsko obalo srečamo dve vrsti rastlin: tiste, ki so prirodne že tam, in druge rastline, ki jih je v preteklosti nasadil človek, kot so ciprese in juke. Vendar tem antropogenim rastlinam namestitev tik nad supralitoralom ugaja in dobro rasejo. V obrežnem pasu od Opatije do Medveje sta dominantni drevesni vrsti hrast puhavec in kraški gaber, vmes so antropogeni elementi kot n.pr. cipresa. Sloj grmovja sestavljajo kraški gaber, lovor, smokva, dren. V obalnem odseku srečamo tudi črniko, seveda redko. Burja, ki piha čez morsko površino, ustvarja slani prah, ki pada na rastlino in škodi listju, cvetju in mladikam. Listje od burje počrni, ovene in propace. Zlasti prizadene jesen in smokvo, ker raztrga listje. Zanimiva je analiza lovorjeve združbe ob potoku Vrut-ki. Tu je lovor zelo Številen in dominanten v obliki visokega grmičevja. V čistih lovorjevih združbah je slojevitost omejena predvsem na srednji sloj. Seveda te lovorjeve združbe ne pokrivajo velikih površin. Kjer se mnogoštevilni lovor meša s hrastom puhavce« in kostanjem, vlada silno močna zaraščenost. Rastline so prepletene z ovijalkami n.pr. Clematis vitalba (navadni srobot). Sloj grmovja sestavljajo poleg lovorike še smokva, gaber, leska. Kot visoko drevje izstopajo puhavcl in deloma kostanj. Številčno je najbolj zastopana lovorika, sledi ji puhavec, gaber. Lovor je naravna vegetacija. V Opatiji omogoča klima, da uspevajo razne subtropske in tropske rastline. Res je park antropogen, vendar rastline uspevajo na prostem preko vsega leta. Palme ni treba zaščititi pred »razom, kot to navadno delajo vzdolž Jadrana, ker tu ni močne burje. V parku srečamo kamelijo, cedro, rause. Vse dobro rastejo in cvetijo. V zaledju Lovrane je dominanten kostanj, Ki je najbolj termofilna vrsta med 1 i stopadni mi drevesi. Značilna je dolga vegetacijska doba in tudi prisotnost zimzelenih vrst. Kostanj ustvarja v lovranskem zaledju skoraj čist sestoj. Prevladuje visoko drevo, sloj grmovja v glavnem manjka in tla so poraščena. V višini okoli 200 m se pojavi kot spremljevalec kostanja hrast. Ouercus pubescens in Castana sativa sta tu enako številno zastopana in po klasifikaciji številna. Sloj visokega drevja tvorita kostanj in hrast, sloj grmovja pa zlasti nali jesen. S puhavcem in deloma s kraškim gabrom se meša v višini 250 m še cer. Nekako od Tuliševice do izohipse ^00 m se javlja bor kot vodil 03 ros ti i na. Njegova zastopanost je številna in ustvarja sloj nizkega drevja. Cisti bor je le na manjšem kompleksu, ki se nahaja pod višino A00 m na strmem pobočju. V tem kompleksu je edini sloj, ker sloj prizemnega rastja in maha manjka. Nekoliko stran se -od bor meša mali jesen, ki se uveljavlja kot sloj grmovja. Pobočja Knezgrada so strma in na skromni prsti, ki se je nabrala med skalami, raste črni bor. Na degradiranih površinah se pojavlja brinje, ki ponekod celo do-minira. V višini ^00 - 500 m se pojavljata črni bor in črni gaber. Kostanja je malo, če je, je kot grm. Iz nekdanjega glavnega sloja in dominantne rastline je prešel v podrast in do višine 600 m tudi izgine. Nekoliko pod višino Veprinca se uveljavljata hrast puhavec in kostanj kot drevje. Sta številna in v tej višini tudi dorainirata. V podrasti se javlja kraški gaber. Na zahodni strani Veprinca se javljajo Acer campestre, Ouccus cerris, Fraxinus ornus, ki sestavljajo mešanico, v kateri dominira mali jesen. Zato to cono lahko imenujemo Ornus, po graditelju te združbe. Čim višje gremo, tem bolj se mali jesen redči, medte« ko leska postaja številna. V višini <»00 - 700 se torej uveljavlja rastlinska mešanica, kjer je vodilni sloj grmovje. Imamo tudi sloj prizemnega rastjj, ki ga sestavljajo razna zelišča. Kot drevo istopajo ceri, a ne tvorijo enotnega sloja, ker se javljajo le posamič. V okolici naselja Vole Učke prevladuje do prelaza Po-klon bukev, po kateri cel pas nosi ime asoc. Fagetum silvaticae. Ustvarja skoraj čist sestoj. V podrasti se redko javlja beli gaber ali pa mlade bukve. Pod drevesnim sloje» bukve so mikroklimatsko pogoji uqodni za nekatere rastline. Najvišji predel Učke je pokrit z bukvo. Njene fiziološke lastnosti zahtevajo, da raste v gostem sklopu. Ker se pri bukvi razvijejo stranske korenine, glavna korenina zaostaja v rasti, niso odporne proti vetru. Občutljive so bukve, ki rastejo na tanki kameniti 3 " y M/Jmod/ogront Opatija /95* 'S3 Vtyiaa'Jski profil Opoiija-IMko Leqenda Ç) a Zali Alp« Sau Alp« Juina Alp« AVSTMiA IT ALUA FR ANCUA Uto M »O H 10 1*00 B JO JO tO Razlike po državah prikazuje grafikon št. 1. Upoštevane so sa«o občine, ki jih je anketirala FAO. Pri grafikonu za Ravarske Alpe je treba upoštevati, da predstavljajo te le *ajhen delček Ne«čije, ki je zato bolj 1n prej turistično "zasedla" svoje Alpe (ainogrede, govorijo tudi o aristokratski kolonizaciji Alp, kajti turisti so tvorili in deloma še danes tvorijo posebno, bogatejšo in često izolirano plast). Glede gibanja prebivalstva potekajo zveznice v procesih v glavne« v podolžni smeri Alp od jugozahoda proti severovzhodu in vzhodu. Največja je bila depopulacija s francoskih in italijanskih južnih Alp v območju Zahodnih Alp. Švica, Vorarlberg in Tirolska so blizu stagnacije, «edte« ko je v Vzhodnih Alpah v vzhodnejši Avstriji prebivalstvo narastlo, vendar le «alo. Po višinskih pasovih je bilo prebivalstveno gibanje neenako, kot kaže naslednja tabela, narejena po anketi FAO za pretežno gorske občine. Gibanje v procesih. Francija Italija Leto Severne Alpe Južne Alpe Zahodne Alpe do 700« 700 -1000« nad 1000« do 700« 700 -1000« nad 1000« do 700« 700 -1000« nad 1000« 1881 100 100 100 100 100 100 100 100 100 1911 77 83 83 79 76 76 93 90 93 1936 64 63 66 60 55 52 77 73 73 6 Za Avstrijo so znani podatki le po regijah: Leto Visoke Alpe Predalpe Vzhodne Alpe 1880 100 100 100 1910 (ali 1911) 102 104 100 1931 (ali 1933) 107 107 104 V dolino se ni naselil S3«o prirast gorjanskega prebi- valstva, temveč tudi ostali. Računajo, da je znašal emigracijski indeks v petdesetih letih tega stoletja v Italijanskih Južnih Alpah 10,2?, v francoskih Južnih Alpah 9,6?, v avstrijskih Alpah (1934-1954) 5,1?. Zaradi neugodne starostne strukture je padla v gorah tudi rodnost. Računajo, da je bila malo pred leto« 1940 nuptllnost v Francoskih Alpah okoli 6? in v Italiji nekaj sanj kot 6?. Tolike razlike v gibanju prebivalstva v Alpah pripisujejo tudi etnični strukturi. Ronanske Alpe so Izgubile «nogo več prebivalstva in tam je tudi rodnost nanj-ša. Navajajo kanton Tessin, kjer žive v Švici Italijani in ki je znatno bolj nazadoval kot pa gsriski alpski kantoni. Toda poudariti je treba tudi, da so bile južne Zahodne Alpe v Franciji In zlasti v Italiji «nogo bolj agrarno Izkoriščene 1n prenaseljene. 0 tem govori naslednja tabela o velikosti posestev, narejena po anketi FAO v petdesetih letih: ZAHODNE ALPE — / / v ,'Vv' / v / YvZ>. kr 1931 H 40 It IS(0 - natahtato OliijrM It. 1. - Rodno*t In MrlpiOtl (• llioilntlhl o« 1931-"JSll bregov v doline In to poljedeljsko prebivalstvo bolj kot ostalo ruralno. V kolikšne« razkoraku sta urbansko In kmetijsko prebivalstvo, pokaže naslednji grafikon št. 3 za Švico, narejen po anketi FAO. Procent uživalcev zemlje po velikosti v ha 0,5-2 2-5 5-10 10-20 20-100 Avstrija 14,5 16,9 m 34,8 28,5 Francija 9,5 19,98 26,37 23,86 18,53 Švica 12,3 28,5 25,7 12 3,4 Italija 56 25,7 10,8 3,9 2,6 Bavarska 18,15 21,46 - 44,53 15,86 V Franciji je imela polovica posestnikov nad 20 parcel, v Avstriji le 8,3? (v Švici 17,9?). Pri presoji gornjih podatkov je treba seveda upoštevati, da so južne Italijanske in francoska Alpe (Primorske itd.) kot celota nižje odnosno segajo kulture višje, so bolj deforestirane in kmečko prebivalstvo živi v veliko večji meri v sklenjenih naseljih. Ko se je junija 1957 vozila skozi te gorske alpske kraje ekskurzija študentov geografije FF, je tam videla največ opuščenih hiš. Čeprav prevladujejo sklenjena naselja,je rodnost razmeroma majhna. V razdobju 1931-1951 je znašala v italijanskih Alpah 15,7?o, umrljivost 15,5, emigracija pa 12,6?o. Rodnost in umrljivost celotnih Zahodnih In Vzhodnih Alp prikazuje grafikon št. 2. V Vzhodnih Alpah je znašala rodnost za okoli 4to več (pri te« niso upoštevane jugoslovanske Vzhodne Alpg). V vseh Alpah pa v tem razdobju odteka prebivalstvo z (D VZHODNE ALPE mortallteto v /jhuOnih In Whodnih Alpjh (po i./mt«) }» Mino rtilltM. Ker je v južnih francoskih in italijanskih Alpah razmeroma več poljedelstva (saj gojijo več pšenice, tudi koruze), je depopulacija večja. 7 ■nd.ki w N N N « w • mm MMM 9L,ru II. 1. • bil «r*l«UlM IISO - 1>» • l.lMrUI» llMttt olil.i», II |> u|.ll M»«ll II« M*« rd t ruti KtMilM«. mlliH I« nllibll»«»« »«»»luhl»« H Mini» »I* • «TliMk. V vsaki regiji so bile seveda razlike od kraja do kraja. Že v te» razdobju so rasla bolj turistično razvita območja. Zato na pri«er na Tirolske« v razdboju 1923-1951 celotno prebivalstvo v višinah nad 1 OCO • ni nazadovalo več kot za 2t. V slovanskih Alpah kot celoti (z dolina»! vred) je pre-b1valstvo v razdobju 1850-1950 naraslo. Sredi tega stoletja, zlasti petdeseta leta, poaeni preokretnico v hribovske» gospodarstvu in prebivalstvu Alp. Osnovo za preokret je dala tudi industrija, ki se je sprva naslonila samo na hidroenergijo (n.pr. kemična industrija ob elektroenergiji), po zadnji vojni pa se je vedno bolj naslonila na razpoložljlvo delovno silo in se je razvila zlasti v »ehanično in elektroindustrijo (kot n.pr. naša iskra). Izgradnja avtomobilskih cest in prodor avtomobilizaa, bodisi v obliki turističnega prometa po asfaltiranih prekoilp-skih cestah, bodisi nakup avtomobilov po doaačinihje omogočilo, da hribovci dnevno odhajajo na delo z »o-tornini vozili v dolino. Motorni proaet olajša dovoz uaetnega gnojila in prispeva k intenzifikaciji dosegljivih ze»ljišč• Za turizem in tudi za potrebe kaitfj-cev gradijo žtčnice in teh se, zlasti v Švici, poslužujejo tudi za dnevno odhajanje na delo v doltno in nazaj. Tudi v hribih se prične kaetijsko delo »ehani-zirati. P« novth cestah lahko z aotorni» vozilo» takoj po košnji spravijo seno v naselje. Zato propadajo nekoč za visoke Alpe značilni seniki in koče za seno, pogoste pri vnesnih planinah (»ed naselje« in najvišjo planino). Kjer se lahko kaečka drulina preseli čez poletje na v*esno planino, odda svoj do» v naselju v zakup turistu. Slabše in težje dostopne najvišje planine najbolj opuščajo. Zlasti v Švici pride do komasacij planinskih pašnikov, in do opuščanja slabših privatnih in do gradnje novih «odernejših kolektivnih sirarn. Zaradi opuščanja naivišjih planin se je višinska razlika »ed planinami in trajnici naselji zaanjšala, najbolj ta«, kjer je gornja meja naseljenosti nižja (manj n.pr. v Valisu, kjer je najvišji zaselek v Al. pah - Juf v n.v. 2126 «). Modno opuščajo kozje planine, zakaj število koz pada. V kantonu Glarus jih je bilo leta 1896 7 0W, leta 1956 pa sa»o še 2 332 (Gu-tersohn, 1964). Naiesto koz uvajajo ovce. Kravje planine se pretvarjajo v planine z jalovo živino. Stalež živine pa je v nekaterih predelih večji, drugod «anjši. V Š vici je najbolj nazadoval v kantonu Tessinu. V nje» je v razdobju 18% - 1956 padlo število govedi od 43 000 na 26 000. Leta 1956 je bilo ta» kar 266 planin opuščenih (od skupnega števila 558). V Alpah kot celoti hribovsko kaetijsko prebivalstvo tudi po petdesetih letih tega stoletja še nazaduje,toda v nje» sta se začela izoblikovati dva tipa kasti j. Prvi tip se je tehniziral, skrčil obdelovalno ozealje (toda tega je pričel intenzivneje obdelovati), s« prilagodil potreba» turizaa, od katerega dobi dodaten zaslužek, ki ga uporabi za izboljšavo stanovanj. Skratka, to je tip »oderniziranega in stabiliziranega kae-ta, ki si je toliko dvignil življenjski nivo, da n« sili več toliko v dolino. Znatno vzpodbudo za ta tip dajt turize«, zlasti ziaski, ki je že «arsikje presegel poletnega. Zlasti v Švici, kjer so se obcestne vasi turizau najbolj priredile in aodernizirale, i* na Tirolske«, je pogost pojav, da skrbi gospodinja poleti za turiste, «edte» ko »oška delovna sila dela na kmetiji ali je zaposlena izven kaetijstva. Drugo pobudo za ta tip daje večja izšolanost. Pri te« tipu se tudi hitreje odvija prebera kultur. Spreminjanje njiv v travnike in teh v pašnike ter zaraščanja slabih pašnikov j« sicer vsesplošen pojav, toda «arsikj» se vrivajo posebni pridelki. V Valisu, kjer je najvmč insola-cije v Alpah, najaanj padavin in najvišje »eje kulturnih rastlin (vinograd sega čez 800 • n.v., aadtma ks ostaja pri nas navadno pod 500 •), se je artal vinogradov v zadnjih desetletjih celo povečal. Drugi tip kaetov, ki se ne aodernizira, je na pstt emigracije v dolino. Prvi tip se je najbolj uveljavil v Švici, kjer ga država tudi najbolj podpira, z dajanjea Investicij ta gradnje, z davčniai olajšavami, zlasti pa s podpiranje« keetljskega šolstva. Dodaten vir zaslužka so poskrbeli z izdelovanje« obrtniških izdelkov za prodajo turistoa. V ta na«en so osnovali posebno zvezo kaečke-ga obrtništva. LI Tt RA TURA Paul - Germaine Veyret, Au coer de l'iurope: les Alpes. Paris 1967 Heinrich Gutersohn, Der Gegenwartige Kahdel alpiner Kulturlandschaften. Geographica Helvetica, XIX, št. 3, 1964, Zürich. Hans Kinzl, Handlungen 1« alpinen Bevolkerungsbild. 1958. Separat. 8 milan natek selitve delovne sile v evropi Podobna problematika v rasti števila prebivalstva, kakršna je orisana v prejšnje« članku (gl.60, XV, štev. 4), je značilna tudi za Evropo. Poznavanje te je za nas še toliko bolj poaembno, ker se v zadnje« času tudi naša država kar najbolj neposredno součuje z njo. lo je tenbolj očitno po letu 1965, ko se je pričela Jugoslavija s svoji«! pretežno razviti«! panogaai gospodarstva vključevati v «ednarodno delitev dela. S te« korako«, ki ga pogojuje družbeno ekonomska refor-«a, s«o takorekoč s svoji« gospodarstvo« prestopili doaači prag in se znašli v vrtincu gospodovanja pro-Izvodno-ekonoBskih zakonitosti svetovnega tržišča. S te« pa je dobila delovna sila posebno obeležje v naše« gospodarstvu. Kajti naše gospodarstvo mora odslej več in ceneje proizvajati, kar pa obenem pomeni tudi počasnejšo rast števila zaposlenih. V take« gospodarske« vzdrušju, ki je značilno za naše prehodno refor-«no obdobje, je razumljivo, da narašča zaposlenost počasneje kot pa se povečuje delovni kontigent prebivalstva. Zato ni čudno, da se je v zadnje« času tudi pri nas povečala brezposelnost oziroaa nezaposlenost de- lovne sile, ki pa jo le a.<omeni,da gre pravzaprav že za obvezno srednješolsko izobrazbo(!). Geografijo poučujejo od četrtega razreda dalje. Pri tem je zanimivo, da v enem razredu poučujejo prirod-no geografijo, v drugem samo družbeno (ekonomsko). V tem smislu ni^i i ločeni le ohča temveč tudi regionalna 14 geografija. V ekonomski regionalni geografiji je značilna delitev na ekonomsko geografijo socialističnih dežel, na ekonomsko geografijo dežel v razvoju in ekonomsko geografijo kapitalističnih držav. Razdelitev na kontinente so obdržali le pri prirodni geografiji. Očitno je, da so v sovjetski desetletki močno zbledele tiste funkcije, ki jih pri nas - in še marsikje po svetu - zasleduje enotna geografija. Ooslej namreč vzgojna in izobraževalna funkcija enotne geografije n bila nikjer sporna. Delitev geografije na prirodno in družbeno so izvedli v SZ na vseh stopnjah šolanja, z univerzo vred, pa tudi v geografski znanosti sami. Sploh so sistematičnost, doslednost in smotrnost med najbolj značilnimi poteza-•i sovjetske vzgoje in izobrazbe. Glavna selekcija za visoke šole so sprejemni izpiti. Tako tudi pri študiju geografije, kjer so izpiti iz ■atematike, ruskega in tujega jezika ter geografije. Ko primerjamo univerzitetni študij geografije v SZ in pri nas, ne smemo prezreti, da je osnovna funkcija sovjetskih univerz bistveno drugačna. Tam gre predvsem za usposabljanje geografov za praktično in znanstvenoraziskovalno delo, ne pa za pedagoško, kakor je to na naših univerzah. Vzgojo geografov Šolnikov so namreč v SZ prevzeli pedagoški inštituti, ki so po konceptu in strukturi podobni našim univerza*. S tako delitvijo dela je študij na enih in drugih ustanovah bolj enoten, bolj sistematičen in tudi bolj učinkovit. Enotna funkcija sovjetskih univerz omogoča posamezni* strokam bolj popoln organizacijski in vsebinski razvoj. Tak razvoj pa je deloma tudi posledica večjih univerz, kakršne so za SZ značilne. Za sovjetske univerze je nadalje značilno, da goje na njih samo funda-«entalne znanosti, medtem ko imajo druge stroke posebne Inštitute (politehnični, »edicinski, ekonomski itd.) Naša spoznanja se nanašajo sicer na različne univerze (leningrajsko, kijevsko, minsko, tbiliško), a največ na aoskovsko. Seveda pa je študijski sistem povsod enak. Edino univerzi v Moskvi in Leningradu imata v učnih in drugih programih zaradi tradicije nekaj več svoboščin. Moskovska univerza je osrednja pedagožko-znanstvena ustanova v državi. Stara je nekaj čez 200 let In i*a 15 fakultet, 240 kateder, 300 laboratorijev itd. Na njej deluje približno 4 500 univerzitetnih učiteljev in sodelavcev, študentov pa je okoli 30 000 (razmerje 1 : 6, 6!). Zanimivo, da je med njimi kar tretjina Izrednih študentov. Še značllnejši je podatek, da je 1967. leta bilo na moskovski univerzi preko 4 000 dok-torandov (rusko asplrantov) - skoraj toliko kot učiteljev in sodelavcev (!). V te* se zgovorno kaže velik skrb za znanstveni naraščaj. Moskovska univerza postaja tudi pomembno mednarodno središče, saj je na njej čedalje več tujih študentov (lani iz 80 držav). Mnogo tujih znanstvenikov pa se na tej univerzi specializira (lani okoli 1 000). V okviru moskovske univerze je tudi geografska fakulteta, ki jo štejejo za največji pedagoško-znanstveni geografski center na svetu. Geografska fakulteta je z drugimi prirodoslovnimi fakultetami vred v mogočnem poslopju na Leninskih gorah. Leninske gore sn okoli 40 m visoka terasa na desnem bregu reke Moskve, približno 10 km od mestnega središča (Kremija), odkoder je eden najlepših razgledov na Moskvo. Na geografski fakulteti je Dlizu 50 profesorjev, vseh fakultetnih učiteljev in sodelavcev pa je čez 200. Razen kabinetov in zbirk 1ma fakulteta še 20 laboratorijev, 6 terenskih raziskovalnih postaj ter vrsto drugih institucij. V okviru univerze je tudi sodobno urejen geografski muzej, ki je za študente dragocena in zelo nazorna učna osnova, saj gre za svojstveno znanstveno ustanovo. « Geografsko fakulteto sestavlja 15 kateder, ki so osnovne organizacijske in delovne enote. Zanimiva je že njihova sestava, ker opozarja na strukturo in usmerjenost sovjetske geografije. Med prirodnogeografski»i je katedra za splošno fizično geografijo in paleogeogra-fijo, katedra za geomorfologijo, za oceanologijo, za hidrologijo kopna, za polarni svet, za klimatologijo, za geografijo prsti in geokenijo pokrajin, za biogeo-graijo, za prirodno geografijo SZ in katedra za prirodno geografijo tujih dežel. Med družbenimi pa so katedra za ekonomsko geografijo SZ, katedra za ekonomsko geografijo socialističnih dežel in katedra za ekonomsko geografijo kapitalističnih dežel. Slednjič sta še katedri za kartografijo in zgodovino geografije (kabinet). Katedre imajo povprečno 10 do 15 članov. /e organizacijska struktura fakultete opozarja na nekatere posebnosti univerzitetnega študija geografije in sovjetske geografske znanosti sploh. Značilno je zlasti raz»erje »ed prirodnimi in družbenogeografskiai katedrami (10:3). Da ima prirodna geografija večji pomen, je več kot očitno. Podobno je tudi na leningrajski in kijevski fakulteti. Zanimivo, da i«a hidrogeo-grafija kar dve katedri, medte« ko je biogeografija nerazdeljena. Še značilnejše pa je, da katedre za splošno družbeno geografijo sploh ni, prav tako tudi ne katedre za demogeografijo 1n geografijo naselij. Pri družbeni geografiji so razlogi za tako organizacijsko shemo nedvomno v načelnih pogledih na geografsko znanost, pri prirodni pa so vzroki bolj praktične narave. Na praktično usmerjenost študija opozarja vrsta laboratorijev; tako laboratorij za paleogeografijo, laboratorij za eksperimentalno geomorfologijo, za hidrokemi-jo, za snežne plazove, za mrzloto, za aerofotometode, 15 za pedologijo, za geokemijo pokrajin, za "landšaft" itd. Z laboratoriji so močno razvili analitične metode geografksega proučevanja. Na geografski fakulteti traja študij pet let, nekaj časa pa je obsegal celo enajst semestrov. V prvem letu študija odpade desetina ali največ četrtina študentov, v višjih letnikih pa osipa praktično ni. Študenti imajo štipendije in žive večinoma v študentskih domovih. Ker je univerzitetni študij brezplačen in ni gmotnih ovir, je študij zahteven,resen in dosleden. Zanimiva in uspešna je vrsta moralnih in materialnih spodbud za čim uspešnejši študij. Nagrade za najboljše študentske skupine so na primer ekskurzije po SZ. Čim boljši je študijski uspeh, tem večja je štipendija. Študijski uspeh diplomantov pa je tudi edino merilo pri izbiri zaposlitve. Med petletnim študijem je delo - ne glede na samostojno individualno učenje - takole porazdeljeno: 18? študijske dobe odpade na splošnoizobraževalne in družbene discipline, 20? na osnovne geografske predmete, 22? na geografske discipline posameznih specializacij, 32? na terensko delo ter 8? na diplomsko delo. Bistveno za univerzitetni študij je splošnoizobraže-valna in Široka geografska osnova v prvih dveh letih ter nanjo naslonjeni razvejani sistem ožjih specializacij v naslednjih treh letih. Tak študij omogoča na eni strani precejšnjo teoretično poglobljenost, na drugi strani pa naglo specializacijo, kar ne usposablja diplomanta le za znanstveno-raziskovalno delo temveč tudi za praktično dslo v najrazličnejših gospodarskih in drugih organizacijah. V prven letniku, kjer je študij še enoten, je poudarek na višji matematiki, fiziki in keniji, prav tako pa tudi na uvodnih geografskih predavanjih: uvod v geografijo, zgodovina grografije, kartografija s topografijo, splošna fizična geografija itd. V drugem letniku pa se že začne razvejanost znotraj geografskega študija. V naslednjih treh letih tečejo predavanja izključno po katedrah, za geomorfologe posebej, za klimatolo-ge posebej itd. Razen obveznih predmetov in seminarjev so še izbirna in fakultativna predavanja. Specializacije po posameznih katedrah so temeljite. Za primer, kako izrazite so, služi pregled predavanj iz hidroge-ografije oziroma hidrologije. V celoti je kar 14 takih predavanj: Splošna hidrologija, hidrologija podzemnih voda, podzemni led, potamologija, limnologija, glaciologija, oceanologija, hidrokemija, hidrometrija, hidrotehnika, hidravlika, hidrološki aparati in metodologija, hidrološke bilance in hidrološke prognoze. Diplomanti seveda niso (splošni) geografi temveč specialisti, ki so še najbliže n3Šim magistrom. Izšolajo se za geomorfologe, klimatologe, ekonomske geografe itd. 0 sami intenzivnosti študija govore že tile po- datki: V petih letih absolvirajo študenti 34 obveznih in 11 fakultativnih predmetov, izdelajo tri seminarske naloge (v 4,b in 8 semestru) in diplomsko delo (v 10 semestru), hkrati pa opravijo okoli 40 kolokvijev in 30 izpitov. Namesto diplome imajo zagovor diplomskega dela. Razen tega imajo praktično terensko delo po tri mesece na leto (junij, julij, avgust). V celoti prebijejo na terenu najmanj leto dni (!). Dejansko imajo torej šest in ne pet let študija, letno pa je največ mesec dni počitnic, navadno v septembru ali oktobru. Predavanja se namreč zaradi terenske prakse različno začno: za I.letnik 1.septembra, za II.in III.letnik 1. oktobra, za IV.in V.letnik pa sredi oktobra. Na nekatere katedre študentk ne spnjemajo zaradi težavnosti terenskega dela oziroma poklica (npr. na katedro za oceanologijo, na katedro za polarni svet). V šolah pa se lahko zaposle le diplomanti štirih kateder: dveh kateder za prirodno oziroma ekonomsko geografijo SZ in dveh kateder za prirodno oziroma ekonomsko geografijo tujih dežel. Največja posebnost univerzitetnega študija geografije na sovjetskih univerzah je terensko delo. V prvih dveh letih imajo Študenti Študijsko prakso na posebnih poligonih (geografskih bazah) in na študijsko-raziskoval-nih postajah. Moskovska univerza ima študijski bazi v Podmoskovju, raziskovalne postaje pa v Karpatih, na Koli, na Krimu in na Kavkazu. Seveda je praksa različna gledo na specializacijo, študenti oceanologije jo imajo npr. na posebnih šolskih ladjah, s katerimi so mesec dni na morju. V nadaljnjih treh letih pride proizvodno delo. Študenti prakt i ci r3 jo v ustreznih ustanovah (hidrometeoroloških, geoloških, projektivnih itd.), povečini pa se udeležujejo raziskovalnih eksptdicij, ki so največkrat v Sovjetski Srednji Aziji, Sibiriji, na Daljnem vzhodu in sovjetskem Severu sploh. Na sploh se vključujejo v različna terenska raziskovanja, ki jih katedre prevzemajo kot pogodbena dela od različnih organizacij, največkrat od gospodarskih. Aplikativna usmerjenost geografije daje fakulteti, in še posebej katedram, marsikatero prednost v organizacijskem in vsebinskem pogledu. V čem so te prednosti? Medtem ko zagotavlja osnovno funkcioniranje fakultete državni proračun in sistemizirana delovna mesta, daje pogodbeno delo, ki ga od gospodarskih in drugih ustanov prevzema fakulteta oziroma posamezne katedre, še vse drugačne možnosti. S pogodbenimi raziskovanji se ne odpirajo samo možnosti za terensko delo študentov, kar jim daje dragocene delovne izkušnje in bogato gradivo za vaje, seminarske naloge in diplomska dela, temveč imajo s tem tudi fakultetni učitelji široke možnosti za obsežna in draga terenska raziskovanja. Pogodbena proučevanja pa omogočajo tudi večji obseg in boljšo 16 strukturo pedagoškega in znanstvenega dela sploh, saj dajejo ta raziskovanja dragoceno dokumentacijsko gradivo tudi za razvijanje in poglabljanje teoretskih vprašanj, prav tako pa tudi velike možnosti za opremo kabinetov, laboratorijev itd., ker so pogodbena dela pomembna tudi v finančnem pogledu. Razen tega so tu še možnosti za vključevanje novih sodelavcev, čeprav na nesistemiziranih mestih. To so predvsem strokovni in znanstveni sodelavci, laboranti in inženirji-geografi, ki so - čeprav samo pogodbeni -praktično stalni sodelavci posameznih kateder. Pogodbena dela se namreč vrste iz leta v leto, povečini pa so tako in tako večletna. Ti sodelavci pa ne delajo le na pogodbenih temah, temveč so vključeni tudi v pedagoški proces. V to jih sili že samo terensko delo s študenti, kasneje pa obdelava podatkov v zvezi s seminarskimi in diplomskimi deli študentov. Ker sodelujejo tudi pri ostalem pedagoškem delu(vaje, seminarji ipd.), so tako razbremenjeni fakultetni učitelji laže vključujejo v terenska raziskovanja sama. Pri vsem tem gre za precej posrečeno dvojnost celotnega dela. Ta dvojnost sicer ni brez senčnih strani,je pa v celoti zelo pozitivna. Pomisleki se pojavijo, ko zaradi obilice terenskega dela ni dovolj časa za teoretično obravnavanje problemov. Pomanjkljivost je tudi v tem, ker katedre nimajo za pogodbena proučevanja enakih možnosti. Zato se tudi različno razvijajo. Seveda pa ti pomisleki zbledijo spričo številnih pozitivnih strani, ki jih prinaša načrtno in stalno sodelovanje geografske fakultete s prakso. Po podatkih zadnjih nekaj let se je večina diplomantov geografske fakultete moskovske univerze zaposlila v praksi {50-60%), slaba tretjina se je vključila v znanstveno-raziskovalne ustanove, medtem ko se je v šolah zaposlila manj ko desetina vseh študentov. Zanimivo, da 40% vseh teh diplomantov dela v Moskvi, med ostalimi pa jih je 60% zaposlenih onstran Urala, v azijskem delu SZ. Na splošno potrebuje praksa več spe-cialistov-geografov kot jih univerze izšolajo. Tudi vzgoja znanstvenega geografskega kadra je v SZ skrbna in sistematična. Začne se že z geografskimi krožki v osnovni šoli, nadaljuje se pote» na univerzi, stopnjuje pa se zlasti kasneje. Med študijem na univerzi pritegnejo najboljše študente v kolektivno raziskovalno delo. Za diplomante geografskih fakultet, usmerjene v znanstveno delo, razpisujejo katedre as-piranturo (s sprejemnimi izpiti), ki traja tri leta. V tem času imajo doktorandi študijski dopust in štipendijo. Gre za dobro organizirano obliko podiplomskega študija za dosego znanstvene stopnje - kandidata geografskih znanosti, kar ustreza našemu doktoratu. Med triletnim študijem opravijo doktorandi tri izpite in objavijo vsaj dve krajši razpravi iz disertacijske tematike. Na koncu študija branijo disertacijo. Ta znanstvena stopnja je pogoj za naziv univerzitetnega docenta. Razen tega imajo v SZ še "veliko disertacijo" ki daje naslov doktorja geografskih znanosti, kar je pogoj za naziv univerzitetnega profesorja. Ta doktorat ustreza približno naši habilitaciji za isti naziv. Zaradi urejenega podiplomskega študija nimajo v SZ le veliko kandidatov geografskih znanosti, temveč so ti tudi razmeroma zelo mladi. Zato sta poglabljanje oziroma delitev znanstvenega dela tudi na geografskem področju močno razviti, kar ne prinaša samo poglobljenih rezultatov temveč omogoča tudi smotrno delitev znanstvenega dela in večjo eksaktnost proučevanj. Toda najznačilnejša poteza univerzitetnega študija geografije na sovjetskih univerzah se vendarle kaže v aplikativni in včasih celo kar operativni usmerjenosti geografije. 0 taki geografiji pa niti ne govore, saj je sovjetska znanost v celoti in sistematično naravnana v prakso. In to ne samo v dolgoročno in posredno korist, temveč še bolj v neposredno. To potrjuje tudi program geografske fakultete v Moskvi, kjer je podčrtano, da je naloga geografije v tem, da spoznava razvojne zakonitosti geografskega okolja v različnih pasovih in pokrajinah z namenom, da ugotovi, kateri so najustreznejši načini za izkoriščanje prirodnih možnosti. Program nadalje poudarja, da potrebujejo v SZ ved no več snecialistov-geografov v zvezi s čedalje bolj popolnim izkoriščanjem prirodnih pogojev. Sovjetska geografija je zaradi specifičnih potreb države nekatere veje bolj razvila od drugih. To velja zlasti za hidrogeografijo (obsežna hidrotehnična dela v SZ!), za proučevanje mrzlote in polarnega sveta sploh (47i vseh tal SZ je stalno zamrzlih!), za pedo-geografijo (pomen agrarnega gospodarstva SZ!), za geo-morfologijo itd. V okviru ekonomske geografije pa je še najbolj razvita geografija prometa (proble» prometa v SZ zaradi og-o«nih razdalj!). Močan razvoj je v tehničnem in vsebinskem pogledu doživela kartografija. Med raziskovalnimi metodami so v ospredju razen števil nih laboratorijskih oziroma analitičnih metod zlasti metoda kartiranja (npr.geomorfološko, hidrološko, pedološko, fizičnogeografsko, ekonomskogeografsko karti -ranje), aerofotometode (proučevanja s pomočjo letalskih posnetkov), »etode prirodnogeografskih in ekono»-skogeografskih regionalizacij, metode eksperimentalne geomorfologije itd. Tako usmerjena geografija je terjala seveda tudi večjo sistematičnost in intenzivnost študija, izrazitejšo specializacijo in zelo velik poudarek na praktičnem, terenske» delu, prav tako pa tudi večjo eksaktnost in matematizacijo raziskovalnih metod. Vse to pa je seveda močno poseglo ne samo v formalno strukturo enotnn geografije temveč tudi v njeno vsebino. Zato ni na- ključje, da so se ob tem sprožila številna vprašanja o predmetu, metodah in nalogah sovjetske geografske znanosti. V čem se kažejo vse te posebnosti geografije na sovjetskih univerzah? Najprej že v organizaciji, kakor smo deloma že spoznali. Na svojstveno organizacijo znanstvenega in pedagoškega dela kaže že pestra struktura zaposlenih. Razen učiteljev je na fakulteti še vrsta sodelavcev (asistenti, strokovni in znanstveni sodelavci, geografi-inženirji ter laboranti). Toda še pomembnejše so vsebinske strukture. Posamezne veje enotne geografije so samostojne znanstvene discipline, geografijo pa pojmujejo kot sistem teh disciplin. Zato tudi govore o geografskih znanostih. Toda še pomembnejši je dualizem sovjetske geografije, ki ga utemeljujejo na osnovi dialektičnega materializma oziroma marksizma-leninizma. Gre torej za uveljavljanje teoretičnih oziroma filozofskih pogledov v geografski znanosti. Pri tem gre najprej za položaj geografije v sistemu znanstvenih disciplin sploh. Skladno s temi pogledi so geografijo razdelili v fizično in ekonomsko in uvrstili prvo med prirodne in drugo med družbene vede. Medtem ko tretja možnost, ki jo nakazuje enotna geografija (pa tudi že nekatere druge vede,npr.biokemija),ne bi bila v skladu z menda marksističnim pojmovanjem, kajti različne zakonitosti prirode in družbe ne kaže mešati in proučevati hkrati v okviru ene in iste znanosti. To so poglavitni razlogi za razdelitev geografije v dva ločena kompleksa. Razlogi, da goje oba kompleksa geografskih znanosti na skupni fakulteti, so torej predvsem organizacijske in sploh praktične narave no pa načelne. To,da posegajo procesi prirodne sfere v družbeno in narobe ter da je zato koristno upoštevati tudi spoznanja drugega kompleksa geografskih ved, so pri vsem tem precej drugotnega pomena. Zlasti še, ko beremo, da se prirodna geografija ne more uspešno razvijati brez ekonomske zato, ker bi to oslabilo njen praktični pomen (!). Enotnost celotnega sistema geografskih ved je s tem dvomljiva. V SZ gre slej ko prej za dve geografiji - za dva kompleksa geografskih znanosti. Cla sta sicer obdržala skupno oznako in organizacijsko enotnost, notranje vezi pa so zelo rahle. Druga značilnost pa je občutno nesorazmerje med prirodno in družbeno geografijo, saj je prva organizacijsko in vsebinsko znatno bolj razvita. Razen tega je družbena geografija v bistvu skrčena zgolj na ekonomsko geografijo in jo zato tudi tako označujejo. Razlogi za takšen razvoj družbene geografije niso samo praktične temveč tudi načelne narave. Pri tem pa ne smemo prezreti, da je družbena geografija zaostala tudi zato.ker ni mogla izpričati svoje (neposredne) aplikativne veljave v tolikšni meri kakor prirodna geografija. Namesto enotne geografijo in primarne kompleksnosti geografskih spoznanj pa so v SZ močno razvili kompleksnost vsakega dela geografi je posebej, kar velja zlasti za prirodno geografijo. V okviru prirodne geografije niso razvili samo posameznih vej temveč tudi splošno fizično geografijo in regionalno fizično geografijo. Zato je kompleksnost prirodne geografije kot celote bolj podčrtana kot v ostali svetovni geografiji. To sekundarno kompleksnost geografskih spoznanj (znotraj prirodne geografije) pa niso razvili deskriptivno temveč znanstveno, saj splošno fizično geografijo in regionalno fizično geografijo razvijajo kot znanstveni disciplini. Sinteza tega so npr.fizič-nogeografske regionalizacije. Res pa je, da je specializacija prirodne geografije poglobila posamezne njene veje, a hkrati razrahljala tudi njihovo medsebojno povezanost. Na splošno je namreč premalo vsebinskega povezovanja med posameznimi prirodnogeografskimi disciplinami, premalo je torej parcialne kompleksnosti, česar se v sovjetski geografiji čedalj bolj zavedajo. Sedanji razvoj sovjetske (fizične) geografije ni sa«o dinamičen temveč tudi uspešen, mnogostranski in v marsičem izviren. V tem pogledu je treba podčrtati zlasti razširitev in poglobitev geografskih proučevanj, izgradnjo obsežnega sistema specializacij in s tem v zvezi velik razmah analitičnih metod, čeprav je geografija predvsem sintetična veda. Pomembna pa je tudi večja eksaktnost geografskega proučevanja, prav tako pa tudi ogromna nakopičenost stvarnih spoznanj. Vse to pa je nedvomno tudi dobra osnova za nadaljnje razreševanje ne samo konkretnih temveč tudi teoretičnih vprašanj geografske znanosti kot celote. Težnja za smotrno izrabo prirodnih pogojev in za načrtno gospodarjenje sploh je dala sovjetski geografski znanosti bistveno pomembnejšo vlogo. Pržkone ni pretirano, če rečemo, da je dobila geografska znanost v pogojih načrtnega gospodarjenja polno upravičenost. Toda vprašanje je, ali bi se geografija, bolje prirodna geografija, ki se je v SZ tako uspešno uveljavila zlasti v aplikativnem pogledu, tako uspešno uveljavila tudi v drugačnih pogojih, recimo v Zahodni in Srednji Evropi. Ce namreč pomislimo na Sovjetsko Srednjo Azijo, na Sibirijo, na Daljni vzhod itd., se zdi, da gre tu še za zlato dobo geografije. Ne sicer za dobo odkritij, pač pa za dobo gospodarskih osvajanj teh pokrajin. In sicer pokrajin, ki jih je povečini moč osvojiti le s pomočjo široke uporabe znanosti in tehnike, s pomočjo načrtnega in zahtevnega dela. V tej fazi pa more imeti geografija še zelo pomembno vlogo. 18 VIRI 1. Spravočnik dlja postupa juščlh v gtoskovsk i j univer-sitet, Moskva, 1968. 2. Leningradsk i j universitet, Spravočnik dlja postupa-juščih, Leningrad 1966. 3. Muzej zemlevedenija moskovskogo gosudarstvennogo universiteta, Moskva, 1967. A.A.Grigorjev, Razvitie teoretičeskih problem sov-jetskoj f i/i češkoj geografii, Moskva, 1965. 5. V.A.Anučin, Teoretičeskie problemi geografii, Moskva, 1961. 6. Obščaja fi zičeskaja geografija, Geografičesk i j fakultet, Moskva, 1967. jakob medved nekateri socialni in ekonomski problemi sodobne afrike Podobno kot etnični, jezikovni in verski problemi tudi številni socialni in ekonomski problemi sodobne Afrike Izvirajo tako iz notranje strukture stare afriške družbe kot Iz zunanjih vplivov, ki jih je prinašala predkolonialna In kolonialna doba ali pa jih prinaša današnji neokolonializen in blokovska delitev sveta. Pod skupino socialnih in ekonomskih problemov, ki izvirajo Iz notranje strukture stare afriške družbe si predstavljamo vrsto problemov, ki so tesno povezani s tradicionalnim načinom gospodarjenja, z rodovno - plemenskimi odnosi, z njihovo socialno diferenciacijo in z odnosi med različnimi rasnimi, etničnimi, jezikovnimi, verskimi in socialnimi skupinami. Čeprav imajo ti tradicionalni načini gospodarjenja na splošno izrazite regionalne značilnosti, ki so se izoblikovale na osnovi večstoletnega prilagajanja svojstvenim naravnim razmeram ob sodelovanju zapletenega križanja različnih kulturnih vplivov in tradicij, so iz soclalnogeografskih razlogov lahko znotraj regij in celo v enakih naravnih razmerah izredno velike razlike v načinu in usmerjenosti človekove dejavnosti v prostoru, le razlike povzročata predvsem etnična in verska pripadnost prebivalstva. Intenzivnost njunega vpliva je v obratnem sorazmerju s splošno stopnjo družbeno ekonomskega in tehničnega razvoja v določenem področju. Zaradi tega je ta vpliv v razvitih evropskih državah minimalen ali pa sploh ne obstaja, v posameznih delih Afrike pa ima lahko izredno velik pomen. V Severni Afriki, kjer se prepletajo vplivi stare ha-mltske in mlajše semitske plasti in absolutno prevlada islam, hkrati pa se zrcali prehod iz zmerno namo- čenega sredozemskega sveta v polpuščavski in puščavski svet, so realitvno še najtanjše razlike. Iradicionalno gospodarstvo je marsikje ohranilo isto usmerjenost, iste načine proizvodnje in enako tehniko kot nam je vsem dobro znana iz stičnega sredozemskega sveta. Glede na etnično pripadnost prebivalstva pa obstajajo določene razlike; hamitska ljudstva so pretežno poljedelska, semitska pa se ukvarjajo z živinorejo in drugimi klasičnimi poklici. V 'črni Afriki", t.j. Afriki južno od Sahare prihajajo ta dejstva še mnogo bolj do izraza. Poljedelstvo in živinoreja sta skoraj povsem ločeni gospodarski panogi. Ta diferenciacija pa ni odraz realnega vrednotenja naravnih razmer za določeno gospodarsko usmeritev temveč je osnovana predvsem na etnični in verski podlagi. V sahelskem in savanskem svetu ter v področjih tropskih gozdov žive čista živinorejska in čista poljedelska ljudstva. Stroga delitev dela na etnični ali verski osnovi prinaša veliko škodo tako poljedelstvu kot živinoreji. Poljedelci nimajo zadosti naravnega gnoja in delovne živine, zato so donosi zelo nizki in prevladuje ročno delo. Živinorejcem primanjkuje krmne baze, saj so navezani pretežno samo na pašništvo. To dejstvo povzroča, da se uveljavlja nomadizem ali polnomadizem tudi v takih področjih, kjer bi ob povezavi živinoreje in poljedelstva bila mogoča stalna našel i tev. tnostranska gospodarska usmerjenost in pomanjkanje medsebojnih ekonomskih zvez se odraža tudi v enostranski prehrani, podhranjenosti in veliki nevarnosti lakojta»-^ Navezanost na tradicionalno živinorejsko ali pa sko usmeritev je pri afriških ljudstvih bila tjUfa močna, da so posamezna ljudstva obdržala svojo umiritev, V "• ° J NOrut y 19 četudi so pri preseljevanju prišla v povsem drugačno naravno okolje, kjer ta usmeritev nikakor ni bila več gospodarsko utemeljena. V tradicionalnih afriških razmerah ima živinoreja povsem drugačen pomen kot v gospodarsko razvitih področjih sveta. Pri veliki večini živinorejskih ljudstev je večje ali manjše število živine bolj znak socialnega prestiža kot pa prave ekonomske moči. ¿ivino zamenjujejo za žene, zato ima lastnik večje črede več možnosti za številnejše ženitvene vezi in s tem več možnosti za zveze z različnimi rodovi in plemeni, kar dviga njegov socialni položaj. Zakol živine je pogosto zvezan z verskimi obredi, na katerih se zbere dosti ljudi, kar utrjuje sorodstvene in soseske zveze in dviga socialni ugled lastnika živine; zaradi tega je pomembno predvsem število živine ne pa kvaliteta, lako pojmovanje ovira napredek živinoreje. Povsod glede na krmno bazo rede preveliko število Živine, zato prevladuje slaba kvaliteta, nizka mlečnost in slab prirast. Zemljiška posest v Avfriki temelji na religiozno političnih in plemenskih osnovdh. V severni Afriki so se socialno posestni odnosi izoblikovali na osnovi islamskih tradicij, ki jih vse do danes niso mogli odpraviti. V Egiptu je 1947.leta 11 800 veleposestnikov imelo 31% vseh obdelovalnih zemljišč, 2 milijona kmečkih gospodarstev pa je imelo pod 0,42 ha zemlje. Obe agrarni reformi sta samo deloma ublažili težke socialno posestne razmere; prva iz leta 1952, je znižala maksimum na 84 ha, druga iz leta 1961 pa na 42 ha obdelovalne zemlje. V Karoku je 60? vse obdelovalne zemlje v rokah veleposestnikov, Evropejcev ali potomcev domače aristokracije, ki predstavljajo samo 5t kmečkega prebivalstva. Velika večina kmečkega prebivalstva (80%) poseduje od 0,5 do 4 ha zemlje. Kali kmetje in agrarni proletariat jemlje zemljo v najem, za kar morajo veleposestnikom dajati tudi do 4/5 pridelkov. Podobne socialno posestne razmere so v vseh ostalih deželah Severne Afrike. Agrarno reformo, razen v ZAR, izvajajo tudi v Alžiriji. V "črni" Afriki je zemlja po tradicionalnem pravu v večini primerov plemenska last. V Zahodni Afriki dobivajo zemljo, odnosno pravico do dosmrtnega uživanja zemlje prvi nasledniki, kar je zvezano z določenimi obredi. Zemljo razdeljuje plemenski poglavar za določeno odškodnino. Če zemlja ni obdelanajo lahko plemenski poglavar dodeli drugemu. Dejansko torej z zemljo razpolagajo plemenski poglavarji, družinski očetje pa samo organizirajo proizvodnjo. Podobne zemljiško posestne razmere se uveljavljajo v vsej ostali "črni" Afriki, s številnimi nebistvenimi modifikacijami. Kolonialna doba je prinesla velike spremembe v socialno strukturo stare afriške družbe in povzročila naglo razkrajanje starih tradicionalnih socialnih odnosov. Kolonialne oblasti so skušale uvesti individualno lastništvo zemlje. V Ugandi je takoj po prihodu Angležev zemlja postala privatna last. Pri tem so imeli koristi predvsem plemenski poglavarji, ki so dobili večje površine in boljšo zemljo. Nekoliko počasnejši je bil ta proces v nekdanji Francoski zahodni Afriki, kjer je bilo leta 1950j samo 2 500 individualnih lastnikov zemlje (od skupno 18 milijonov preLivalcev). Največje spremembe v tradicionalnih zemljiško posestnih odnosih so nastale v področjih, ki so primerna za naselitev belcev ali pa v področjih tropskih plantažnih kultur. V prvih so kolonialne oblasti (npr. v Keniji, Rodeziji, JAR) odvzele zemljo domačinom ter jih pregnale v rezervate, ki obsegajo relativno male površine in leže v najslabših naravnih razmerah. V področjih plantažnih kultur pa so se sprožili različni procesi. Ponekod je zemlja že postala predmet trgovine, drugod pa je naglo doseljevanje prebivalstva iz notranjosti celine prisililo plemenske poglavarje, da dele zemljo tudi tem priseljencem, čeprav pripadajo povsem drugim plemenom in rodovom. Z osvoboditvijo večine Afrike izpod klasičnega kolonialnega jarma so nastale večje spremembe v zemljiško posestnih odnosih predvsem v tistih državah, kjer je bilo prej največ zemlje rezervirano za bele koloniste. V Keniji postopoma odkupujejo zemljo od belih kolonistov in jo vračajo domačinom, ki so bili pregnani iz "bele planote". Pri tem pa morajo zelo paziti, da zemljo izročajo pripadnikom različnih pltoun, da bi se izognili morebitnim mcdplemenskin sporom. V Tanzaniji so zemljo nacionalizirali. Relativno najmanjše spremeir.be v smeri razvoja zemljiško posestnih odnosov je osvoboditev prinesla v Zahodni Afriki. Prvotne težnje po podružabljenju zemlje so se s številnimi državnimi udari znatno zmanjšale, močno pa se krepe težnje po individualnem lastništvu. Kolonialno gospodarstvo je v kratkem obdobju močno spremenilo tradicionalne družbeno ekonomske odnose 1n s tem tudi zavest in miselnost domačega prebivalstva. Z odpiranjem rudnikov, gradnjo prnaetnih poti in nastajanjem modernih plantaž je rasla potreba po delovni sili. V Severni Afriki, ki je bila v družbenem razvoju pred ostalo Afriko, kolonialni gospodarji niso imeli posebnih težav s pridobivanjem delovne sile,precej drugačne razmere pa so bile v ostali Afriki, Večina domačega prebivalstva ni poznala denarja in se ni želela vključiti v kapitalistični gospodarski sistem. Zato so kolonialni gospodarji uporabljali zelo različne metode za rekrutiranje delovne sile. Izbira metod je bila v različnih področjih in pri različnih kolonialnih gospodarjih zelo različna. V tistih področjih Afrike, ki so klimatsko najbolj ugodna za naselitev belcev, to je v Vzhodni in Južni Afriki, je na splošno prevladoval sistem rezervatov z nevzdržnimi ž i vi j enj - 20 sklii raz»era«1, ki so prisilile doiačlne, da so iskali zaposlitev pri belih kolonistih. Kljub teau pa kolonialni gospodarji sprva niso 1 sel1 dosti uspehov pri rekrutiranju delovne sile, zato so aorall v ta področja dovažati delovno silo i: Azije. To je bil del dobro premišljenega načrta kolonialne politike. Kolonialni gospodarji so potrebovali "v»esn1 člen* »ed seboj 1n zaostalo afriško družbo. Najprej so delavce iz Azije potrebovali za gradnjo železnic, pozneje pa so postali železničarji, uradniki, obrtniki In trgovci. Tako je v Vzhodni Afriki nastal 'srednji sloj?, ki ga Je domače prebivalstvo gledalo z zavistjo in sovraštvo». Z zavistjo, ker so Azijc1 uživali neprlaerno višjo življenjsko raven od nj 1 h in s sovraštvo«, ker so azijski trgovci posojali tudi denar, večkrat za oderuške obresti. Tega so se Azijci dobro zavedali, zato so ob nastajanju samostojnih držav v večini pr1«erov zaprosili za angleško državljanstvo, ne pa za državljanstvo držav v katerih 21 ve. Kljub te»u, da nlade afriške države ta 'srednji sloj" še potrebujejo, saj je »ed nj1«1 največ kvalificiranih delavcev, obrtnikov In celo strokovnjakov, je odpor donačinov proti Azijce» tako veli, da se vedno bolj pojavljajo zahteve po izselitvi. Obstaja odprto vprašanje,kan naj se Izsele?. Velika Britanija, ki ji» je sicer priznala svoje državljanstvo, se jih brani ter skuša z Indijo In Pakistano» doseči sporazum o vrnitvi teh ljudi v Azijo. V ostalih področjih, ki niso priserna za naselitev belcev, so kolonialni gospodarji rekrutirali delovni silo predvsem z davki na glavo in z obvezni» delom. Vzporedno s teni ukrepi so noderne oblike agrarnega in ne-agrarnega gospodarstva (rudarstvo, plantaže) ter vedno boljše pro»etne zveze prinašale velike spre»embe v »a-terlalno okolje. Pridobitve sodobne civilizacije so polagoma prodirale tudi v najbolj oddaljene kraje ter prinašale velike spremembe v način proizvodnje, usmerjenost gospodarstva, v prehrano in nošo ljudi, gradnjo stanovanj itd. Te spremembe v materialnem okolju se vedno bolj odražajo tudi v zavesti ljudi. Zavest o pripadnosti ožji rodovni skupnosti, o skupni lastnini In socialni enakosti vedno bolj bledi, vzporedno s te» pa rastejo težnje posaneznika po višje» življenjske» standardu In s te» težnje po preslajanju In odseljevanju, íe je pred osvoboditvijo v številnih deželah še prevladovala prisilna delovna migracija (kot je še danes v JAR in v kolonijah), je danes povsod v ospredju ekonomska migracija. Glavna področja doseljevanja so predeli z razviti» plantažni» gospodarstvo» ter rudarsko--Industrijska središča. V Zahodni Afriki je glavno področje doseljevanja Gvinejsko priaorje z razvitimi plantažami različnih tropskih kultur, »nogo delovne sile pa najde zaposlitev tudi v pristaniščih, gozdovih in v rudnikih. Drugo važno področje doseljevanja sezonske delovne sile je sudanski bombažni pas, zlasti bombažni nasadi v Severni Nigeriji. V Nizki ekvatori- alni Afriki priteguje največ doseljencev katanško ru-darsko-lndustrijsko področje, kje>- dela več kot tretjina vse domače delovne sile. Okrog 100 000 delavcev je iz same province, okrog 60 000 delavcev pa je iz drugih predelov Konga. Oruga poeembnejša središča doseljevanja delovne sile sta kinshasko rudarsko - gozdarsko področje ter Kivu, ki zaposluje precej delovne sile tudi iz Burundija 1n Ugande. V Vzhodni Afriki je stalno 1n sezonsko doseljevanje delovne sile usmerjeno proti bo»bažni» in kavni» plantaža» v Ugandi, na Kenijske« višavju 1n na ostalem obrežju Viktorijinega jezera. Južna Afrika, kot gospodarsko najbolj razviti del "črne celine", priteguje tudi največ delovne sile. Glavna središča doseljevanja so Transvaal in Natal, ki zaposlujeta več kot 360 tisoč doseljencev, od tega jih Je 235 000 doma izven JAR. V agrarno-industrijskih področjih Rodezije ter v "pasu bakra" v Zambiji dela čez 310 tisoč doseljencev, največ Iz Malavija, Mozambika, Angole in Botsvane. Razen teh poglavitnih središč modernega agrarnega in neagrarnega gospodarstva, ki sprejemajo stalne in sezonske doseljence iz širokega področja, obstaja še vrsta «anjših središč, ki so pomembna za ožja obaočja. Na splošno je za sodobno Afriko značilen izredno močan "beg z dežele", to je beg iz relativno prenaseljenih agrarnih področij v mesta ter v rudarska in Industrijska središča. Posledica tega procesa je naglo naraščanje števila prebivalstva v mestih. Za Ilustracijo si oglejmo dva tipična primera. V Lagosu se je število prebivalstva od leta 1950 do leta 1963 povečalo od 250 tisoč na 670 tisoč, v Ibadanu pa od leta 1931 do 1963 od 378 tisoč na 650 tisoč prebivalcev. Podobne tendence rasti kažejo vsa druga večja mesta v Afriki. Ker nobena afriška država nima zadosti finančnih sredstev, da bi ob tem navalu doseljencev lahko mesta načrtno širila in preskrbela za osnovne komunalne naprave, se socialna diferenciacija «estnih četrti še nadalje »očno stopnjuje. Poleg modernih četrti iz kolonialnega obdobja In iz obdobja po pridobitvi samostojnosti, kjer je koncentrirano gospodarsko, upravno in politično življenje ter stanovanja višjih socialnih plasti, se vrste skrajno siromašne četrti zasilnih barak, brez vsakih komunalnih in sanitarno-higienskih naprav. Posledica kolonialne dobe je tudi splošna zaostalost in kolonialna usmerjenost afriškega gospodarstva. Razen redkih izje» so proizvajalne sile še povsod slabo razvite, proizvodnja je še pretežno samo agrarna in rudarska. Proizvodnja in potrošnja sta po svoji vrednosti še na zelo nizki stopnji in predstavljata le neznaten delež svetovne proizvodnje. Afrika proizvaja nepri«erno manj kot bi ustrezalo številu njenega prebivalstva, ki predstavlja 9,5% celotnega prebivalstva 21 sveta, daje pa same- 2? svetovnega narodnega dohodka. Pri stopnji gospodarskega razvoja in kolonialni usmerjenosti gospodarstva pa obstajajo ned posameznimi področji bistvene razlike. V Severni Afriki je bil vse do leta 1964 izvoz agrarnih proizvodov po vrednosti pred izvozom surovin; agrarni proizvodi so dajali 56?, rudarstvo 40? in ostalo 4? vrednosti izvoza. Zadnja leta pa delež rudarske proizvodnje naglo narašča, predvsem zaradi večje proizvodnje nafte in zemeljskega plina. V Zahodni Afriki, ki preživlja okrog 100 milijonov ljudi je najpomembnejša gospodarska panoga kmetijstvo, ki daje 88? vrednosti izvoza, ostali delež pa dajejo rude. Od posameznih kultur je najvažnejši kakao (32?), slede oljna palma (14?), kava (13?), zemeljski orešek (10?), kavčuk, les in bombaž. Nizka ekvatorialna Afrika iaia dokaj uravnotežen izvoz agrarnih in rudarskih proizvodov. Glavni kmetijski izvozni predmeti so: kava (18?), bombaž (12?), kavčuk (4?) in les (7?). Od rud daje največji delež k vrednosti izvoza baker (38?), slede zlato, kobalt, diamanti, mangan, cink in kositer. Vzhodna Afrika je izrazito agrarno področje, saj rude prispevajo samo okrog 4? k celotni vrednosti Izvoza. Od agrarnih proizvodov je na prvem mestu kava (42?), sledi bombaž (29?), sizal (14?), sladkorni trs in druge tropske kulture. Južna Afrika je gospodarsko najbolj razvito področje Afrike,sai je po narodnem dohodku na posameznega prebivalca (210 dolarjev), po vrednosti izvoza (78 dolarjev) 1n po porabi energije (910 KHh) daleč pred ostalimi regijami. Prt Izvozu pa kaže še vedno kolonialni značaj. Rude dajejo 56? vrednosti izvoza (zlato 29?, baker 18?, diamanti 4,6?, azbest 2,6? itd.), kmetijstvo pa 25? (volna 10?, sadje in vino 4?, tobak 4? Itd.). Industrijski proizvodi prispevajo 19? vrednosti izvoza, izvažajo pa jih pretežno v druge afriške države. Ti podatki pa dobe svojo pravo vrednost šele takrat, če se spomnimo na neprestano padanje cen določenim agrarnim proizvodom in rudam ter istočasno neprestano višanje cen industrijskim izdelkom. V zadnjem desetletju so se znižale cene afriškim agrarnim proizvodoi poprečno za 30?, istočasno pa so se dvignile cene industrijskim proizvodom za 9?. Tako je uspelo Industrijsko razvitim državam sveta potegniti iz Afrike velike dobičke, ki marsikje znatno presegajo vsoto, ki jo dobiva posamezna država kot pomoč od razvitih držav. Skupni dobiček razvitih držav, pa je še znatno večji, če upoštevamo dobiček od izvoza kapitala. Zaradi tega dolgovi afriških držav stalno naraščajo in znašajo okrog 34 milijard dolarjev, letne anuitete in obresti pa znašajo od 4 do 6 milijard dolarjev. Tako se kljub formalni "pomoči" nerazvitim državam ekonomski položaj večine afriških držav neprestano relativno slabša ter vedno bolj zaostaja za splošnim gospodarskim razvojem; prepad med razvitimi in nerazvitimi deželami sveta je vsak dan večji. KNJIŽEVNOST t. šifrer Kladen F«riganovič: Socljalna geografija I.Stanovništvo svijeta. Zagreb, Školska knjiga 1968, str. 237.cer.a 31 N din Po letu 1959, ko je v Beogradu izšla knjiga Vojislava Radovanovlča: "Opšta antropogeografija. Knjiga I.Uvod u geograflju ljudi. Fizička antropogeografija", v Jugoslaviji nismo dobili več nobene knjige, ki bi obravnavala geografijo prebivalstva. To vrzel je sedaj zapolnil dr.M.Friganovič s svojo najnovejšo knjigo. Razdelil jo je na štiri velika poglavja. V prvem z naslovom "Geografski razmeštaj stanovnlštva", govori o različni gostoti prebivalstva ter o razvoju naselitve na Zemlji. V drugem poglavju "Dinamika 1 struktura stanovnlštva svijeta"je osvetlil prirodno rast prebivalstva, demografske režime, strukturo prebivalstva po starosti in spolu ter njegovo gospodarsko oziroma poklicno strukturo, ter končno migracije prebivalstva. 0 odnosu prebivalstva do fizičnogeografskega in družbenogeografske-ga okolja govori avtor v poglavju "Stanovništvo 1 geografska sredina". Posebne strani je namenil mestne«u In podeželskemu prebivalstvu ter danes tako intenzivnemu procesu urbanizac1je. Knjigo zaključuje avtor z aktualnim poglavjem "Kamo Ide čovječanstvo". Slede še statistične tabele ter pregled važnejše literature. Tomislav Rakičevlč: Opšta fizička geografija. Drugo izdanjs. Beograd, Zavod za izdava-nje udžbenika SR Srbije 1968, str. 387, cena 40 N din. V Beogradu je izšla že druga izdaja Rakičevlčeve knjige o splošni fizični geografiji. Poleg atmosfere, hi-drosfere, litosfere in biosfere, ki so predmet proučevanja fizične geografije, je avtor v svojo knjigo vključil še nekatera druga poglavja. Tako nam govori tudi o razvoju geografije kot znanosti, o osnovah matematične geografije,o fizikalnih lastnostih Zemlje. V posebnem poglavju nam podaja osnove kartografije in pregled raznih projekcij. Ob koncu je obrazložil tudi glavne principe in metode fizično-geografskega rajoni-ranja. Rakičevičeva in Friganovičeva knjiga sta namenjeni predvsem študentom geografije in sta izšli kot univerzitetni učbenik, vsekakor pa bosta koristno služili tudi geografom v šolah pri poglabljanju svojega znanja. Avguštin Lah: Naše sosedne države. Ljubljana, Prešernova družba 1968, str. 335, cena 20 N din. Lahova knjiga je izšla kot redna knjiga Prešernove družbe za leto 1969. Kot pravi avtor v uvodu, se mu je 'pri pisanju knjige, ki je namenjena tako velikemu številu bralcev, bilo težko odločiti o mnogih vsebinskih in oblikovnih rešitvah, ki so se ponujale. Ali naj bo knjiga samo prijeten opis vsake dežele, ali priročnik za turiste, morda knjiga za izobraževalne potrebe, aH pa naj j1 namenimo še tehtnejšo nalogo". Odločil se je, "da bo v določeni meri upošteval vse te smotre". Pred nami je tako knjiga, k1 nam skuša približati naše sosede in bo zato vsem geografom še posebej dobrodošla. Kunaver Pavel: Cerkniško jezero. "Kulturni in naravni spomeniki Slovenije" Zbirka vodnikov 9. Ljubljana, Mladinska knjiga 1967, str. 30, cena 5 N din. Želeli bi opoziritl na zbirko "Kulturni in naravni spomeniki Slovenije1, ki jo izdaja Zavod za spomeniško varstvo v Ljubljani. To so prikupne majhne knjižice, lepo Ilustrirane, ki nas vodijo po najlepših delih naše domovine, nam jo razkazujejo ter nas o njej poučujejo, fe omenimo samo "naravne" spomenike, so v tej zbirki že izšli: Triglavski narodni park, Škocjanske jame, Rakov Škocjan ter Cerkniško jezero, zadnje tri so Izpod peresa Pavla Kunaverja. Mavrici] Zgonik: Metodika nastave geografije u osnov-noj školl 1 školama ll.stupnja. Sarajevo, Zavod za izdavanje udžbenika 1967, 335 str. cena 20 N din. Prof.M.Zgonik je že 1960.leta Izdal v LJubljani svojo knjigo "Metodika geografskega pouka", ki pa je na knjižnem trgu kmalu pošla in je ni več mogoče dobiti. Zato opozarjamo vse, ki jih ta tematika zanima, da je leta 1967 v Sarajevu izšel srbohrvaški prevod te knjige. DROBNE NOVICE v.bulog-gortnar busmani v puščavi kalahari 0 izvoru Bušmanov so različne hipoteze. Nekateri znanstveniki trdijo, da so prišli v predzgodovinski dobi iz S in SV Afrike. Odkritja skeletov v Kakomasu in Wt1 tonu pa dokazujejo, da so se razvili iz nekega pra-bušmanjskega Človeka. Po številnih jamskih slikah zaključujemo, da so bili Bušmanl nekoč razširjeni po vsej centralni in Južni Afriki. Danes najdemo to ljudstvo le v odljudnlh predelih J Afrike, v Rotswani v Kalahari, v J Zambiji.aa-lo skupino v J Angoli 1n 10 - 15 v Transwaldu, kjer • so"muzejska*zan