dijaštva št. 12 V Celji, dne 20. decembra 1893. Leto II. -^ Jus primae noctis. vveta noč! — Mračna soba. V koti elegantnega boudoirja na malej mizi brli sveča. Medli žarki osvetljujejo potratno opravljeno sobo. Vse mrtvo, vse tiho, nič se ne gane, zopet je zaihtelo! . . . Tam pri okni sloni krasna mlada žena, a solze jej močijo lice in mnoga kane na svileni robec. Z rosnim očesom motri revno-oblečeno dete, smehljajoči obrazek, oči mu iskre veselja, radostno teka kot v zakletem gradu. Ihtenje, čuj, od matere k ateju kodrasti razposa- 184 — VESNA — št. 12. jenček v čezulični izbi. Božično drevesce, katero je kupil dobri atej za nekaj grošev, mu dela nebesa. Da, da, nebesa so ti trenotki, in tvoje nedolžno srce, ljubeznivo dete, je kraljevi sedež, kjer vlada sreča, mir, zadovoljnost, neizcrpljivi zakladi neskončne radosti. Otročje srce v vsej svojej najivnosti, ti si najdragocenejši dar dobrotljivega Stvarnika. Prve ure življenja osladil je človeku, v prve njegove ure vlil rajske pijače, samo v prve, a potem . .!? Zamišljena, sklonjene glave, skoraj obupajoča hodi po orijentalskih preprogah. — Zopet stopi k oknu in zopet zre angeljske smehljaje. „Sveta noč, izlivaj ti . . ." dalje ne more, beseda jej zastane, vsa živi pri otroku in v divji bolesti zgrudi se na nizko baržunasto chaise-longue ter glasno zaplaka. O le plakaj, bedna ženska in naj te ne motijo radostni kriki srečnega delavskega otroka! — Mlada, krepka in zdrava je gospa bankirka, a njen mož trhel, izmozgan starec, kateri jo je kupil, in katerega sovraži iz dna duše. Sreče Ijubavi in njenega blagoslova, angeljskega, nežnega deteta jej ni podarila usoda, pač pa jej je ugrabila in uničila vse, vse . . . Ljubezni, samd trenotek opojne ljubezni želi njeno srce, sam<5 po jednem, malem deteci hlepi vse njeno strastno bitje . . . zaman! — Kak<5 zavida rokodelčevo soprogo! Ona živi ob strani marljivega, vdanega moža, poljublja svojega dečka in je srečna, tak<5 nepopisno srečna!------- Bankirka skoči k oknu, razprostre roke in vzdihne šepetaje: r0h, pridi k meni v naročje, pritisni se še na moje srce, ogrej mi dušo tvoja prisotnost: ... O Vsegamogočni, prizanesi mu še dolgo z bridkostjo, pusti v njemu še dolgo te otroške blagosti! — Sveta noč, izlivaj ti nebeški mir . . ." Božični zvonovi glasno zapoje milo-doneči tja v jasno, tiho noč. Čezulično okno zatemni, a ona strmi vanj še dolgo, dolgo .... V sladkih sanjah giblje se razposajenček, — bankirka pa otira solze ter moli. — J?Mxk Nosila sama bom gorje I urobna žal mi v srci veje, Življenje mlado mi mori, — Za trumo truma bojna vreje, Mej trumo vcnder njega ni. Da dal junak za rod je sveti, V bolesti teši mi srce, Slavila bom ga v pesmi vneli, Nosila sama vse gorje. Zapustil sivo mater svojo, Zapustil mene je sam6, Odvzel najslajšo nado mojo Hiteč v sovražnikov zemljo, In ko spomlad razgrne krila, V sovragov zemljo pohitim, — Na grob mu križec bom vsadila Na grobu sama v smrt zaspim. Anin. ^^^k 12. št. — VESNA — 185 Slovenski narod in velike šole. Donesek k našemu časovnemu vprašanju1) (Piše J. Vencajz. — Sklep.) ne poteze velikošolskega prisiliti v to. Vender bi nam kazala povestnica tu jasnejše lice, nego smo navajeni pričakovati od nje: Filozofska fakulta 1. 1702, pravoslovska predavanja 1. 1810, prošnja kranjskih stanov za slovenska predavanja 1.1780, reak-tivacija ljubljanskih fakult vzmnoženih za ranocelniški oddelek po 1. 1790., akademija 1. 1810—13 in končno na-sledujoča jo licej in ranocelniški zavod do 1. 1848 popolnih bi do cela veliko-šolsko, zgodovinsko pravo. Da pa ob „ekonomičnem" ravnanji tudi zmožnosti in moči k izvršetku ne bi primanjkovalo, pokaže nam statistično izvajanje „naravnopravnem" oziru. V malem slovenskem narodu je toliko nmest" za razumni štvo ustanovljenih, da zahteva vsakoletne popolnje-nje izpraznjenih prostorov ki bi morali pripasti imovom naroda — število, kakoršno dajejo poprečno mala vseučilišča. In popolno završenje tega pogoja zahteva pač — narodna rav-nopravnost! Vrhu tega je uže danes število dijakov toliko, da bi bilo možno z njimi napolniti vseučilišče. Početkom 20. stoletja se pa še toliko vzmnoži, da bi to naše vseučilišče v obmejji naše avstrijske domovine nikakor ne bilo najmanjše in najslabše obiskano. Profesorsko vprašanje v osnovnem razpravljanji ne pride v poštev, akopram smemo izjaviti, da bi tudi v tem oziru imeli močij več nego „za silo". našega vprašanja smo zavrnili : stremljenje slov. ljudstva od časa politiškega njegovega vstajenja do današnjega dne, njegovo razpoloženje za vprašanje v preminolih časih, potreba lastnih mu velikih šol in opravičenost, da je zahteva — to je bilo jedro doslejšnega razpravljanja. Dotičnici iz „ zgodovinskega" in „narodnega" prava so gotove; kaka pa je nastopnica? Kratka zgodovinska raziskava pokazala je, da je stal narod vedno na svoji zahtevi — akopram ne vsikdar z vso močjo — in, da je po predhodnih slučajih 1. 1848, 1849-54 in 1870 pri m oran nadaljevati in vzmnožiti svoje zahteve v tej meri do popolne zasnove — velikih Šol. Nismo se sicer pri tem upirali v vs e m na zgodovinsko p r a v o, ki je soseb-no v monarhijah neprezirnega pomena, ker ima ono pač le toliko in tedaj opravičenja, v kolikor in kadar more narod s svojo lastno močjo proizvesti svojo namero, ali „razmere" J) Viri k doslejšnemu razpravljanju so bili sledeči: Dimitz: Geschichte d. Hercog-thums Krain. Apih: Slovenci in 1.1848. ,,Slov. Narod." 1. 1868, 1869, 1870, 1871. „Lj. Zvon", 1. 1883. Dr. Dečko: Slovenska predavanja na graškem vseučilišči. Bericht d. Ausschusses d. Abgeordnetenhauses iiber den Gesetzent-wurf betreffend die rechts- und staatswissen-schaftlichen Studien und Priifungen. Beilage 338, XI. session. F. 1891. Bericht des k. k. Universitat zu Wien fiir das Jahr 1891. Stat. Handbuch fiir das Jahr 1883, 1887, 1891, 1893 u. Stat. Jahrbuch — za ista leta. 186 — VESNA — 12. št. Narodna osamosvojenost na duševnem in gmotnem polji je napredovala do povoljne mere. Stališče narodovo v državno-pravnem in finančnem razmerji pa se znajde še tako trdo in jako, da je njegova zahteva uže ob današnjih razmerah do cela opravičena in bi nje izvedenje pri „popolni narodni ravnopravnosti" ne moglo iz-ostati. „Krvni davek" končno, ta najvažnejši činitelj, kateri doslej še nismo navajali — plačuje slovenski narod z nadrazmerno močjo. Res mu v tem slučaji, kakor navadno, oficijozne statistike niso ugodne in posledice tega številjenja čutil je stoprv v zadnjem času pri koroškem polku. Ven-der se ta „nadrazmerna moč" takoj izkaže istinito, če poseže statistika v domovino, v rojstni kraj vojaka in tamkaj potrka na očetov dom: Tako izve se jedino pravo število slovenskih vojakov, katerih „stanovitost" celo ofi-cijelna vojaška statistika avstrijska stavlja na — prvo mesto. Končni učinek je tudi tu narodovi zahtevi ugoden. A kako je razpoloženje narodovo za uživotvorjenje, ki je dolžnost njegovih zastopnikov? Kaka „moč", ki jo narod zastavlja v ta namen? . . . Neprilično in nekoliko odvažno bi bilo govoriti na dolgo o tem: „naravno" pravo vedno in vedno opetuje zahtevo „ zgodovinskega": „ Trkajte — in odprlo se Vam bo!" Dolžnost zastopnikov naših, je, da trkajo ven in ven, leto na leto v vseh zastopih, kjer delujejo bodi si na Dunaji, bodi si v Ljubljani, Gorici, Gradcu, Poreču, Trstu in Celovcu: Kajtiprvo načelo politike, kinoče ničesar in nikdar izgubiti je, da zastavi vsikdar in za vsako svojih terjatev ves svoj „program". Ako hočejo vlade pravo zaupnost med seboj in narodom vzroditi, njegov blagor in s tem tudi svojo srečo ustanoviti, morajo časovni duh umevati in mu slediti. Tedaj bodo tudi ugodile s časom v vsem in ne le po „možnosti" narodovim željam. Dokler narod mirno deluje, sme se mu vse doizvoliti. Ljudstvo ne zahteva v miru nikdar preveč, pač pa v borbi, ko morajo vladarji potem več dati, nego mu po časovnem teku pripada. Zato je jedino prava pot politiškega razvoja in svobode, da vlade ob času miru in varnosti premišljene prošnje ljudstva slušajo in vslišijo: če bodo tedaj v miru dale, se jim tudi v sili ne bo ničesar bati. Semkaj se prilikuje pač najbolj izrek Rousseau-jev; „Najmočnejši ninikdar dosta močan, da ostane vedno gospod, — če ne zna svoje moči preobraziti v pravo, narodove poslušnosti v prostovoljno dolžnost". ,*) ') G. pisatelj je ustrezajoč blagohotno uredništvu z ozirom na pomanjkanje prostora skrčil svoje zadnje odstavke v toliko da je še v letošnjem tečaji zakončal prvi del v „uvodu" razloženega namena. Drugi del kake uravnave šol nam nujno potreba k vspešnemu delovanju v narodu priobči poslej. Ured. JtfHtfc: 12. št. — VESNA — • 187 Glasnik, šg Spomini na ,,Vesno" in nje ozadje. Dva letnika „ Vesne" ležita na mizi pred menoj. Številko za številko jemljem v roko, čitam tu in tam, spomini se mi vzbujajo, različni dogodki, žalostni in veseli, resni in smešni prihajajo mi na um, razne osebe — nežne gospice in gimnazijci od tretješolca naprej, in pripravniki, akademiki in bogoslovci, učitelji in učiteljice, duhovniki itd. itd. vse to mi pleše pred očmi — vsak odstavek govori . . . * * Bilo je početkom leta 1892. — Strasten nasprotnik še nerojene „Vesneu sedim v ^čitalnici" — krog mene nekaj somišljenikov — govoreč prvo fllipiko „contra Vesna". — Razburjenost prikipi ob izidu „1. štev." do vrhunca. Ta hvali nakano, oni graja, jeden ne ve kaj bi rekel ter hoče počakati, da se pridruži večini, drugi zmiga porogljivo z rameni, tretji se smeje, četrti jezi in kolne. Najstrastnejši švrkamo okoli, sikamo pregovarjamo in strupeno zbadamo. — No, proti nam rodi se kmalu neimenovan „klub neodvisnih" ; nihče ne pozna niti ustanovitelja, niti načelnika, niti članov . . . nekaj se kuha! Kmalu pa uže govore, da je zvečer shod pri „Telesniku" — sami nasprotniki „Vesne" imajo vstop, da se ukrene potrebno, kar zaduši novorojenčka in vse, kar ni povšeči „nam". Prihajali smo drug za drugim, čudili se, da je ta ali oni tudi navzoč, govorili o vsem in o ničemur, večerjali klobase, pili rujno vince in kadili; zakaj smo pravo za pravo prišli, ni vedel, ali ni hotel ali mogel nihče povedati. Slednjič vstane golobrad cand. jur. ter konstatuje z velikim krikom in vikom, da smo slovenski akademiki, da smo prosti ljudje, ki ne trpimo terrorizovanja in da moramo „vkup držati". — Živahno obče odobravanje! Vrli govornik se izvoli stolo-ravnateljem klubu „Anti-Vesnanov", imenuje se seve tudi zapisnikar in imenitna debata se otvori. Govoril takrat nisem, a vlekel na ušesa ter gledal debelo. In oglašali so se „govor- niki", ki so si izbrali svoje naloge, t. j. osebe ter jih korenito raztrgali. Čudil sem se in tesno mi je bilo, nepopisno tesno. Vis-a-vis mi je sedel starejši modroslovec, čegar značaj in nazore sem spoštoval, spogledala sva se in razumela. — Take opozicije nisva hotela! — „Ideja je sicer dobra, a zakaj niso vprašali nas, zakaj niso všteli še nas mej „glave"!? To je nesramnost, gospodstva-željnost, sebičnost — zato — „contra, con-tra!!" — te misli so mi odmevale pri vsakem končanem govoru. Sklenili smo razne dolgovezne resolucije, določili, da spravimo vse „Vesnane" preje al« pozneje iz društva — kakoršnim koli potom — in dolgotrajna burna I. seja je bila zaključena. Vsi smo bili navdušeni bodisi vsled zavžitega vina ali vsled onih resolucij. Pri slovesu pel je še časten gost — stara bajta — šolo, ostali — smo brenčali. V zavesti, da smo završili in započeli junaško, epohalno delo, smo se razšli. Društveno življenje pa se je po tej sloviti seji korenito spremenilo. Zaman bi bil iskal prejšnjega neprisiljenega, prijaznega občevanja mej člani, stara kolegijalnost je izginila, najboljši tovariši so si nasprotovali, prepiri in sovraštvo vgnezdilo se je v prostore, ki naj bili akademikom slovenskim torišče ljubeznjivega občevanja in duševne zabave. Pri prvi zborovi seji prišlo je do javnega razkola. Oni večer pa sem jaz prešel v tabor „ Vesne". Posamezniki so izgubili vsled hujskanja poguma, odpadali so na desni in pristopali na levi; jedro pa je ostalo trdno. Vrlo so se branili „Vesnani", častno so podlegli in častno zapustila je petina vseh članov dvorano prepuščajoč usodo in čast društva močem, ki so se popele nalik jesenskim gobam čez noč — iz nič. Famozni sramotilni dopisi v mlajšem dnevniku ljubljanskem bili so plod koalicije zavisti, osebnega sovraštva in koristolovstva. Oglasila se je tudi domovina. Prvo brco dal je novorojenemu listu najstarejši dnevnik, ki je 188 • — VESNA — 12. št. tedaj pozabil, da je vsak začetek težak ter da je namen „ Vesne" lep in koristen. No, list se je preveril, da je bila marsikaka obsodba prenagljena. — Za njim pisali so še drugi hujše, zlobnejše — pa dosegli baš nasprotno, kar so nameravali. Njihova graja je bila „ Vesni" reklama, priporočilo. Pa pustimo to stvar v miru, saj je „ Vesna" uže tedaj odgovorila in se — branila. Bilo pa je mnogo nepotrebnega vpitja! — List je obrnil kmalu občo pozornost nase, množili so se prijatelji, naročniki in sotrduniki iz vseh dijaških krogov in muče-niku-uredniku množili križe in težave. Bog odpusti vsem, kar so zagrešili z raznimi baladami, romancami, elegijami, novelami in povesticami! Slabih namenov niso imeli; volja je bila dobra. Upajmo, da so vsi srečno prestali svoje prve srčne bolečine! * * Počasi polegle so se strasti, posamezniki so začeli treznejše misliti in soditi o listu, ustanoviteljih in dopisnikih; le najstarejši, ki so bili predaleč zašli in so mogli le še naprej, ostali so na prvotnem stališči ter pisarili in natolcevali dalje. Njihovo seme pa je vzrastlo in obrodilo bujen sad v „Rimskem Katoliku". — Kdo ni čital spisa ^sumljivega znamenja"?! Še danes vskipi mi kri, ko se spomnim onega brezmejno podlega pamfleta, onih nakopičenih nesram-nostij in obrekovanj! Misli si cenjeni či-tatelj, najnižega človeka, ki je fizično in moralično uže ugonobljen, „framasona", ki nima ni najmanjšega idejala, ki ne pozna ni Boga ni hudiča, ki nima druzega prepričanja, ko le svoj trebuh, ki živi le strasti, pohotnosti in vživanju — vse te lastnosti zjedini na jednem človeku in potem imaš sliko slovenskega visokošolca, „Vesnana". Kakor ropar na mirnega potnika, tako preži slovenski visokošolec na trenotek, ko bo mogel pasti po tronu in altarju, po človeški družbi in njenih uzorih. — Tako je naslikal dr. Anton Mahnič, katoliški duhovnik in odgojitelj mladine — slovensko mladež svetu. Ha, ha! — In glej! čudijo se, da ne slušamo njihovega glasu, da ne sledimo njihovim stopinjam! — Po hrbtu bijejo človeka z biči in škorpijoni, v obraz pa mu pravijo, da se to godi iz lju bežni. — Ecce, homo! — Namen bil je jasen: — uničiti bodoče posvetno razumništvo ter očrniti in omrzeti je narodu. Gospodarji Slovenije pa naj bi bili Mahnič e tutti quanti; — le kdor upogne tilnik, ta bodi spoznan čistim, le temu svetilo bode milostno goriško solnce! — A kak je bil vspeh? Vzdramil je baš ta spis vse akademike slovenske, vzdramil njihov ponos in zavest. Napad na vse slovensko napredno dijaštvo odbila je „Vesna" in si pridobila zahvale. Odgovor „Slovenije" je povedal človeku, ki ne pozna poštenosti, časti in srama — dovolj! — Napredna mladina spoznala je svoje prijatelje in sovražnike, spoznala pa tudi svojo nalogo. Očistila in osamosvestila je ter napotila svoje ognjišče, mlado „Slovenijo", na pot odločnega napredka in svobode, nezanesljivi elementi zapustili so jo — ona pa je izjavila javno, da stoji na odločno-na-rodnem stališči. Škripajoči udali so se sovragi napredne, vesnanske ideje, šli ter poljubili roko svojemu zasramovalcu, ko jim ni ovadba nič pomagala: Poslali so celo svojemu mojstru-sramotilcu — častno zaupnico. Oj, kaka ironija! — Čital si ondi imena in stare slike so ti vstajale v duhu: tu je nekdo predlagal pred nedavnim časom naj se izbacne iz društva „R. K." ondi se je toliko spozabil, da je v zabavo čital „li-tanije" istega Mahniča, katerega sedaj proslavlja, ondi zopet vidiš nekoga, ki je dotični prvi predlog kot odbornik toplo priporočal in zagovarjal itd. Naš Mahdi pa je imel izredno veselje, da je pridobil deset duš in v zahvalo pridejal jim je naslov „vrli mladeniči." Naj se veseli — suum cuique! - * * * Po listih, pa tudi na drugih krajih so se spominjali ,, Vesne" njeni „najboljši prijatelji", vabili naše naročnike, sotrudnike in sotrudnice za svoje „katoliške" liste, devali jih na tezalnico, grozeč jim z večnimi in časnimi kaznimi, ako ne opuste pregrešnega početja, preiskovali stanovanja iščoč ,Vesno", hodili pozvedovat na pošte, prepovedovali jo v spo vednici in raz 12. št. - VESNA — 189 kateder, žugali z izključenjem in — trojkami itd. Bodite zahvaljeni gospodje svetnega in svetega stanu: vaša imena ostala bodo neizbrisna v našem spominu! Toda list se je smel ponašati s premnogimi sotrudniki in dopisnicami, ki se niso zbali najhujših žuganj višjih stranij ter ostali značajno zvesti „ Vesni" in njenemu geslu: „Vse za napredek in svobodo!" — Izrekajoč jim najprisrčnejšo zahvalo prosim jih posameznik, davstrajajo nadalje naši neustrašljivi pristaši. Priljubljenost „ Vesne" se širi v vseh krogih, število naročnikov in dopisnikov se množi z vsako a}§vilko. Hud je bil boj za obstanek, nič manjši ni oni za napredovanje, za poboljšanje! Smelo trdim, da je urejanje listovo prete-žavno, ker ima dopisnike in naročnike na vseučiliščih, v gimnazijih, rejalkah, pripravnicah in mej narodom, katerim vsem vstreči skoro ni mogoče. Velikokrat se je grešilo v listu baš radi tega — naj se mu oprosti istotako radi tega! — Velik korak v napredovanji napravil je uže z II. letnikom, še večjega bode — prepričan sem — v III. tečaju. V nadi, da bo nam „Vesna-nom" usoda v bodoče milejša, hočemo krepko vstrajati še nadalje ter še glasnejše in odločnejše braniti in zahtevati pravice slovenskega di-jaštva, pred vsem pa velikošolstva! — V to pomozi Bog in narod! x -f- y ^ Vestnik. *g Slov. ierijalno društvo „Sava" pričelo je s 15. t. m. svoje b.ožično delovanje, ki traja do 15. januvarija. — Odsek za urejevanje dijaške, pevske zbirke nabral je doslej do 100 pesnij, katerih tretjino bode natisnil tekom bodočega solnčnega leta v prvem zvezku. — Na Miklavžev večer sestal se je dunajski del odbora k prijateljskemu razgovoru, ondi bivajoči bruci pa so „obdr-žavali" tedaj evoj „tentamen" in „kolokvij", ki se je izvršil v občo zadovoljnost vseh navzočih, sosebno pa še ono njihovega „bru-cušmojstra. — V božični dobi popolni se gorenjsko okrožje še v četrto, „kamniško" zadrugo, notranjsko z „idrijsko". Ljub- ljansko okrožje priredi 20. t. m. svoj božični shod, celo društvo pa 10. januvarija v prostorih starega strelišča plesni venček v korist podpornega društva ,Radogoj". Obširne priprave za ta prvi „akad. venček" v Ljubljani je odbor pod vodstvom neutrudnega predsednika uže počel vršiti, da veselica tem lepše prospe. Akad. društvo »Slovenija" na Dunaji prestopilo je v svoj L. tečaj. V kratkem premine 25. let, kar se je zasnovalo prvo to slov. akad. društvo. Več nego dobra polovica slovenskega razumništva zadnjega četrt stoletja bila je v naročji dunajske matere »Slovenije" : tu se je spoznavala, tu proučevala, tu razveseljevala in vsakomur njih žive še danes veseli spomini iz ondašnjih dijaških let v srci; pozabil je ni, „Slovenije", spomni se je pa še bolj morda v kratkem kot „stare-šina", ko proslavi vedno mlado dijaško ognjišče koncem januvarja ta dogodek s slav-nostjo v prostorih Ronacherjeve dvorane, in pozneje, v maju, ko praznuje dan osnutka s slavnostno sejo in svečanim ko-mersom. „Spomenica", katero izda društvo v prvih mesecih 1. 1894., potovala bo po rokah bivših „Slovenijanov" in njihovih dragih, lep spomin onih „srečnejših dnij", vesele, brezskrbne mladosti .... II. seja zimskega tečaja vršila se je dne 10 novembra, III. pa 12. decembra „pri magistratu". Nad 60 članov in gostov je bilo obakrat prisotnih, ko je otvoril predsednik phil. Žilih zborovanje. Klub slovenskih tehnikov na Dunaji. Vsakdo mora priznati velikanski in mnogovrstni napredek na tehniškem polji v našem stoletji, napredek, kateri ogromno upliva na vse narodno gibanje. Pogledati nam je treba le malo čez mejnike slovenskih pokrajin in videli bodemo precej, kako se skrbi ondi za naraščaj tehnikov in razširjenje tehniškega znanja med malimi in velikimi obrtniki. Odveč je skoro tu navajati narod francoski in nemški, izume Angležev in Amerikancev, pri katerih slavi ravno letos tehnika pravcati triumf na 'svetovni razstavi čikagski, ozrimo se le na mali narod češki in videli bodemo, kako se je emancipoval nemškega velikega kapitala s 190 — VESNA — 12. št. tem, da si je vzgojil veliko in zelo odličnih mož, delujočih v vseh strokah tehniškega znanja. Dandanes se svetijo imena čeških tehnikov med ostalim tehniškim svetom, dandanes je tehnik v Čehih velespoštovan in tako je prav, zakaj tehniki skrbe za najpotrebnejši pogoj narodnega blagostanja, za obrtnost in s tem neposredno za domačijo. In kako je pri nas? — Vedno se poudarja potrebo in jednakopravnost vseh stanov pri narodnemu delu, toda sveta istina je, da pri nas nekateri stanovi inteligencije prevladujejo in odvračajo'mladino od istih študij, s katerimi se sami niso pečali in katerih vrednosti ne poznajo ali poznati nočejo. (Glej „Slov. Naroda" št. 182 in 183: Naš naraščaj.) Da je to bridka resnica, ve vsakdo, kdor čita slovensko časopisje, katero prinaša le malokdaj kako besedico o rejalkah na slovenski zemlji, s špranj pa se poganja za preustrojitev v narodnem smislu teh, za naš narod prepotrebnih zavodov. Ako ima tedaj uže večji del, bodisi posvetne ali duhovske inteligencije nekako mržnjo do teh šol, kaj naj bi potem še le prosti narod Malo številce slovenskih tehnikov je sklenilo vse svoje moči napeti, da se te tužne razmere s časoma venderle zboljšajo. Ustanovili so si lansko leto zvezo, katere nalog bi bil, poučevati rejalčne abiturijente, da namen rejalke ni oni, oskrbovati poštne, ali železnične in druge take urade s pi-sači, temveč seznaniti jih z matematiškimi in naravoslovnimi vedami v toliko, da jim bode mogoče nadaljevati študije na kakem višjem zavodu. Člane svoje, kateri so preobloženi s študijami, in se radi tega ne zanimajo toliko za to, kar se godi izven šolske zgradbe, seznanjati hoče z javnim življenjem, katero zahteva od njih strokovno in občo izobrazbo. Jednostranska izobrazba loči takorekoč človeka od splošnih interesov. Le, ako smo vsestransko izobraženi, zamo-remo biti koristni in delavni udje v službi kulture. In pokazal se je uže letos učinek te zveze, število slovenskih tehnikov se je pomnožilo. Klub, kateri je v začetku štel šest članov, ima jih letos nad 20. Vesel up nas navda, ako vidimo v klubovi čitalnici po trudapolnem delu zbrane tehnike v pogovoru o obrtnih, trgovskih in drugih tehniških vprašanjih, tičočih se našega naroda, kateri si bode s temi mladimi in navdušenimi močmi lahko olajšal svoje težnje,"ako I jih bode duševno in gmotno podpiral. Zatorej kličemo tistim narodnim možem, katerim je v resnici na tem, da napredujemo: zanimajte se tudi za slovenske tehnike nekoliko in delujte na to, da bode prišel kmali tisti čas, ko nam bodo gradili narodne zgradbe domačini, ko nam bodo vezali se železnicami naše kraje domači inženirji ter učili našo deco po strokovnih in obrtnih zavodih naši tehniško izobraženi možje! —i. „Slovstveni klub" v »Sloveniji" je imel zopet 3 seje. Pod rediteljstvom phil. Kom-lj anca dne 23. novembra je čital „0 knjigo-tržtvu in časopisji v starem veku" phil. J. Jančar, kritikoval jur. V. Žun; referoval je phil. L. Polj anec o „življenji in glavnih spisih Brehma" in jur. Iv. M odic „o nastanku Preširnove „Pod oknom"". — Dne 30. nov. pod rediteljem jur. V. Sušnikom je bral jur. V. Žun razpravo „Pseudoklasicizem v ruski literaturi", kritikoval je jur. Flerin; referoval je „o slovstveni zgodovini slovenski" phil. Komljanec. Dne" 9. decembra pod rediteljstvom jur. Fr. Vidica je čital jur. Šk. Šešek svoje „Potne črtice", kritikoval je med. Fr. Govekar; — referovala sta jur. Žun „o koledarju družbe sv.Mohora" in med. Govekar o povesti Žaljskega „Na krivih potih". Slovenski visokošolci na Dunaji v sporazumu s hrvatskimi hoteli so 6. t. m. prirediti v opozicijo vstoplim poslancem v čast velik ko mer s, kateri so pa opustili z ozirom na še ,,nepopolno razjasnjeno" obnebje mej vsemi slovanskimi strankami v državnem zboru. Slovenski klub na Dunaji sešel se je 2. decembra pri „Mitzku". Številne nazoč-nike pozdravil je s prva starosta družbe g. Iv. Navratil, poslej pa je izročil stolo-ravnateljstvo drž. poslancu prof. SpinčiCu , ki je izborno redil zabavni večer. Tambu-raški in pevski klub sta „Slovenije" zabavala 12. št. • — VESNA — 191 s spretnim udaranjem in spevanjem slovenskih in hrvatskih narodnih in umetnih pesnij druščino do pozne polunoči. , Književnost in umetnost. Leto 1893. nagiba se h koncu in obči pregled letošnjega delovanja v Slovencih se nam odpira. Ko smo lani govorili s tega mesta, izrekli smo številne želje, nadeje in misli, katere bodijo tudi danes podlaga našemu razmotrivanju. Veliko veselega nam sicer prešla doba ne kaže, vender smemo tudi letos v obče biti zadovoljni z završenim. Wolf-Pleteršnikov slovensko-nemški slovar, obsezajoč nad 80.000 besed, zagledal je beli dan. 8 zvezkov štejemo uže mej svetom. Vse nam prija, le cena je previsoka za naše gmotne razmere. In sedaj, ko smo osveščeni, da v kratkej dobi zgotovi tiskarna svoje delo, ne moremo si kaj, da razjasnimo vtem oziru največjo svojo željo: Merodajni krogi naj pomorejo, da se na podlagi izvedeb novega slovarja izda in priredi drugi natis uže sila zastarelega „nemško- slovenskega Wolfa". — Tudi pravna terminologija storila je uže zadnji korak. Spretna roka dr. J. Babnika s sodelovanjem tačasnega urednika slovenske izdaje državnih zakonov uredila je vse in državna tiskarna na Dunaji stavi uže prvo polo do dvajset tiskovnih pol narasle pravno-jezikoslovne tvarine. „Slovenska matica" doslej še ni razposlala svojih knjig, a uverjeni smo, da bode kakor vsikdar, tako tudi letos pod predsedstvom prof. Fr. Levca zvršila svojo za-dačo. Žal le, da pogrešamo 5e vedno obljubljene „Besede." S tem večjo radostjo nas je navdal sklep „muzejskega društva kranjskega", da izdaje „Izvestja" v dvomesečnih dvopolnih snopičih, kot historično-naravo-znansk časopis. Društvo, ki stoji na šibkih nogah, pokazalo je bogati in stari svoji posestrimi, kaj premore čila vstrajnost in neizprosna energija. Urednik „Izvestij" častiti g. arhivar K ob 1 ar pa pokazal je slovenskemu svetu, da je s primerno malimi stroški možno vzdržavati tudi mej Slovenci do cela znanstven list. „Družba sv. Mohorja" razposlala je zopet mej narod nad pol četrto stotisočino knjig, ki bodo gotovo budile še nadalje katoliški in narodni čut mej slovenskim ljudstvom. Tendencijozno pisane, kakor morajo biti, so jako zanimivo izvedene v vsem, le letošnji „koledar" nam ne ugaja popolnem. Velikih samostalnih leposlovnih ali znanstvenih del izven okvira doslej navedenih društev nimamo navajati, pač pa opozarjamo na to, da se je poleg Krajčeve narodne biblioteke, ki je izdala doslej uže 56 zvezkov, porodila tudi Gabrščekova „Slovanska knjižnica". Mala cena, lepa, dobro zbrana vsebina in lična vnanjost priporočata novo podvzetje vsakemu rodoljubu. Žalibog, da ne moremo doslej še gojiti dobrih upov, da bi se mogla vzdržati, ker jednako kakor vsem našim „zbranim spisom" primanjkuje tudi tu — naročnikov. Veče veselje donaša nam publicistika, ki je, ne vemo sicer, hoteč ali nehoteč, ugodila nekaterim našim željam. Slovenskim zdravnikom odprli so se predali hrvatskega „Lječnika", našim obrtnikom se je porodil trabant „Domovine" — „0brtnik". Ostali listi obdržali so svoje delokroge, le v Gorici znašla se je z jedne strani še „Sloga", v Trstu z druge ^Primorski list". „Soča"in „Edi-nost" dobila sta pa po jednega spremljevalca. Onkraj „velike vode" počel je izhajati v zadnji četrtini leta drugi slovenski list „Glas naroda", glasilo slovenskih delavcev v Ameriki, kateremu sledi menda v kratkem za domovino v Ljubljani „Delavec". Število naročnikov se v Slovencih tudi v tem letu ni vzmnožilo, dnevnika jih ne vzmoreta nad 1000, njihova polumesečnika pa tudi ne nad 2000 plačilcev. Leposlovna lista „Zvon" in „Dom in svet", ki imata 1000 do 1800 naročnikov shajata primerno boljše. Jedini naš ilustrovani leposlovnik, ki hoče odslej izhajati menda celo v obliki „Vienaca" dvakrat na mesec, povzdignil seje v zadnji dobi prav častno. Mala režija, osebna požrtvovalnost urednikova in zmerna pisava pridobili so mu veliko število privržencev, ki bo še rastlo, če bode bodočnost pokazala isto razmernost v napredku. Vender moramo opomniti, da se nam še danes toži 12. št. — VESNA — 192 po le prerano zastalem „ Slovanu", zato pa ilustrovanega naslednika toplo priporočamo cenjenim svojim čitateljem. Tako — naša književnost-! Žalibog, da je naše knjigotrštvo, tako zanemarjeno, kakor v nikakem drugem narodu — in nam ni še kmalu vzboljšanja v tej smeri upati. Lepše nego književnost procvitala je mej nami umetnost. Plod vstrajne „Glasbene matice" kaže se bolj in bolj. Kar je še pred kratkim videlo se „epohalno, veličastno, nepresežno", to danes nazivlje naša kritika vse strože, vse istinitejše, primernejše. Kritika, katera je pred kratkim še obstajala v samej, večkrat nezasluženej hvali, dobila je merilo, s katerim more meriti, ne glede na desno in levo. Občinstvo pa je spoznalo osebnost in neprimernost prejšne „kritike" in s tem pokazalo novo pot tej stroki publicistike. „Glasbena matica";\ svetišče slovenske glasbe, kupila si je svoKglasbeni dom, iz katerega bo še vspešnej&e delovala mej narodom za narod. Njena šola in njeni javni nastopi hvalijo jo uže leto dmi in več, želeli bi le še, da bi v bodočnosti paprijela se širšega zalaganja slovenskih muzikalij, ker bi je ona laže spravila med svet, laego to zmore pozameznik. Seveda tudi uglasbena zaveza" pod njenim vodstvom je še vedno na „našem programu" uže radi ugodnejše dobave glasbil, katero bi taka gmotna zadruga zelo pospešila. Velik korak je letos storilo tudi naše ^dramatično društvo". Lani še šibko, prerodilo se je letos kar nakrat vse gledišče, sosebno opera povspela se je toliko, da smemo biti nanjo ponosni; veči vspeh želimo v bodoče le drami! „Gle-dališko društvo" hoče odslej tudi resno podpirati gledališki zavod slovenski — in po možnosti skrbeti za — prebitek. Usojamo si tedaj izreči srčni up, da se število gle-diških predstav, katero se je od lani vzdignilo od 8 na 11 mesečno, vzmnoži v bodoče 15. Trde korenike, katere bo slovenski oder pognal, koristile ne bodo le Ljubljancem; prej ali slej uvaževati jih bo tudi za druga veča mesta, po katerih prebivajo Slovenci v velikih skupinah. Število glasbenih in gledaliških umetnikov se v Slovencih množi od dne do dne, ne tako pa ono slikarjev in kiparjev. Dal Bog, da se tudi na tem polji bolj in bolj razcvete narodno delo in zasnuje v poznejših letih kaka slikarska in kiparska šola v Slovencih. Toda to so — upi; uzadovoljimo se za sedaj s tem, kar smo dosegli in recimo ponosni s pesnikom, da tudi tu: „Zora puca, dan če biti!" ¦*& Listnica. #v- »Tugomer*. — »Gefuhlsdusclei«! Doba Klopstockova je tudi uže davno minula, a Vi še vedno pesničite: — «01ympijade, elizejske sanje,— Veličastno, bolimorno zdaj, — Rajsko cvetje vsipljejo v spanje, — Ko spomladi srečni — mladi maj.« (»Fantazija«.) — »Dissonance, disa-kordi, — Ki ljubavi spoja poezije, — Upi, nadi, vse se nam podere, — Ko zgube se srčne harmonije«. (»Marija«.) — Cucek Vas razumi, naša pamet teh mislij ne doseza! Uprav klasično tragikomična pa je Vaša grožnja »devi« (I!), katere »trabantov zvestih triintrideseti« (I!) ste baje Vi: — »Cvetoče lice sreče me ne vidi, — Ustnica (1) Tvoja ne poreče: pridi I — Al'-glej, da draga, se ne boš jokala, — In trdosrčnost obžalVala!« — Prosimo Vas, 33 »zvestih trabantev«, pa jok! Take »deve« se zlahka utolažijo. Bojimo se vse bolj za Vas, ki nevarno bolujete na epidemiji: »dichteritis?« — • Črtomir«. — «S.» — Priporočamo se! Pozdrav! — Vsem našim dopisnikom in sotrudnikom: Vesele praznike! Na svidenje po novem letu v pomlajeni »Vesni«! Uredništvo. Vse naročnike, ki se nas še niso spomnili, prosimo, da store to svojo dolžnost za »božič-nico«. Upravništvo. A" izhaja po jedenkrat na mesec na celi poli ter stane za vse leto gld. 150 ise in dopise sprejema: Uredništvo „ Vesne" na Dunaji, Wien, VIII., Lange Gasse, 48; naročnino Dragotin Hribar v Celji, Graška cesta, 1. Tiska in zalaga D. Hribar v Celji. — Odgovorni urednik Srečko Magolič.