Poštnina plačana v gotovini
V«	(V
Leto VIII. št. 5.
(. r e d n i š t v o : Ljubljana, Tvrševa cesta št. 17
Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto GO din Posamezne številke 1.50 din
V	z a m e j s t v o celoletna naročnina 90 din
Ljubljana, 3. februarja 1939.
*
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifn
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
inmrrrt;
t______ i
Ali so biološke osnove slovenstva ogražane?
t.	izobrazbo,	na	knjige,	časopise,	radio,	kino, dru-
štveno življenje, na moderne potrebe glede stanovanja, prehrane, higiene, obleke irv še na marsikaj, kar postaja današnjemu človeku vsakdanja potreba, kar pa stopnjuje vzdrževalne stroške za posameznika in za družino, zmanjšuje na ta način v današnjih razmerah voljo do potomstva lin mogočosti ustanavljanja in preživljanja družin, zlasti družin s številnimi otroci. Moderno civilizacijo spremljajo vrhu tega pojavi, ki resno ogra-žajo ljudsko nravnost ter s tem pospešujejo razkroj življenjske moči naroda. Za vse narode, posebno še za majhne, kakor smo Slovenci, je na-
Videz je, da smo se Slovenci polagoma začeli zavedati, kakšne usodne nasledke ima lahko za n oko narodno prihodnost nusi'!o padanje m: ega prirodnega prirastka. Skrb, ki že leta mori zalra:1*-noevropske narode, se loteva tudi nas. Slovenci smo še prva povojna leta po svoji rodnosti prekašali večino teh narodov, saj je takrat še prišlo pri nas na tisoč oseb skoraj 30 rojstev na leto. Noben evropski narod na naši civilizacijski stopnji nas ni v tem pogledu dosegel. Danes dosegajo samo še nekatere vzhodnoevropske države to višino rodnosti, Slovenci sumi, pa smo zdrknili glede števila rojstev v zadnjih letih na 22 odstotkov in se bližamo s tem tistim narodom, ki jim prerokujejo, da so obsojeni na počasno izumiranje. Slaba tolažba je za nas, da je začela, padati rodnost celo pri Srbih, ki izkazujejo med vsemi evropskimi narodi zraven Rumunov največje število rojstev. (Danes je pri na,s povprečno v vsej državi samo še 29 rojstev na tisoč prebivalcev.)
Nas Slovence pa. mora še posebej vznemirjati, da je pri nas umrljivost še vedno visoka — posebno umrljivost dojenčkov, ki je v hudem nesorazmerju s civilizacijsko stopnjo našega naroda, la umrljivost povsod drugod vidno pada. samo pri nis se zadnja IeIa skoraj nič ni znižala. To glasno priča o nepovol jnih higienskih in socialnih razmerah našega kmečkega in delavskega ljudstva iin
o	usodnem vplivu, ki ga ima naše gospodarsko propadanje na naš prirediti prirastek. Ni ga naroda v Evropi s tako razširjeno pismenostjo in ljudsko izobrazbo, ki bi v odstotkih izkazoval tako visoko število smrtnih primerov pri dojencih. To dejstvo naravnost kriči, po načrtnem delu za dvig gospodarskega in socialno zdravstvenega stanja na naši vasi in v naših delavskih revirjih.
Če primerjamo danes naš slovenski naravni prirastek z naravnim prirastkom v Nemčiji, moramo ugotoviti, da se je razmerje zelo spremenilo v našo škodo. Prva povojna leta smo Slovenci imeli skoraj dvakrat toliko rojstev na 1000' liudi kakor Nemci. Danes se je Nemcem posrečilo z raznimi, ukrepi, podporamiii (premijami! je nekdo v zadnji »Sloveniji« zapisal), torej z načrtno populacijsko politiko začasno celo dvigniti število rojstev, tako da se danes s svojimi IS"/™ bližajo našemu številu 22"'™. Res je, da je pri njih število rojstev spet začelo padati, a kdo nam je porok, da se'bo pri nas padanje ustavilo? Naravnost vsiljuje •*e vprašanje, če je pri nas življenjska moč naroda in volja do potomstva v resnici tako padla, ali pai so neki drugi, podrejeni vzroki, ki bi se dali ob skupnem prizadevanju vseh Slovencev odpraviti. Naša dolžnost je, da se tega vprašanja z vso resnostjo lotimo in da se skrbno varu jušno, da bi ga i/. politično demagoških nagibov speljavali na stranska pota. Naj ga vsak obravnava s svojega vidika, a naj si nihče nedomislja, da ga je v celoti zajel. Ni mogoče, vprašanje z enega, samega vidiika iz-črepno obravnavati. Za vse pa velja, da je treba ločiti med vzroki, ki so splošni in veljajo za vse civilizirane narode, in med vzroki, ki veljajo /raven teh še posebej za nas Slovence.
2.
Padanje rojstev — splošen pojav pri civiliziranih narodih.
Demografija je dandanes že zelo razvita znanost, m mnogi resni znanstveniki in politiki vseh smeri so predmetno vprašanje preučevali in prišli do skupnim spoznanj, ki lahko veljajo kot splošno puznana dognanja. Pri neki stopnji civilizacijskega razvitka vidimo pri vseh narodih začetek padanja rodnosti. Civilizacije tu ne ,istim s kulturo. Ivo govorim o civilizaciji, mislim predvsem na racionalizacijo gospodarstva, na pridobitve tehnike, na posplošenje pismenosti, na ljudsko
ravnost vprašanje življenjskega obstoja, kako se je zoperstaviti izrodkom moderne civilizacije z njenimi slabostmi in razvadami, njenim uvajanjem raznih potreb, ki niso v skladu z življenjskimi pogoji našega kmečkega in delovnega ljudstva. kako ustaviti val plehke kozmopolitične civilizacije, ki najresneje ograža organski razvitek samosvoje narodne kulture. Nesmiiselno bi bilo vsako prizadevanje, tla se povrnemo v primitivne razmere. Tam. kjer gospodarsko propadanje in obubožanje sili ljudstvo, da omejuje izdatke za sodobna hranila, kakor na primer za sladkor, izdatke za petrolej, za knjige, časopise, za obleko, zdravila, vidimo, da s tem peša tudi ljudsko zdravje in življenjska moč naroda. Res je splošen pojav, da ima prav vrhnja plast prebivalstvai. ki živi v izobilju, najmanj potomstva, abotno pa bi bilo sklepati iz tega, da siromaštvo ugodno vpliva na rodno moč ljudstva. Res je le. da je pri narodih, živečih v primitivnih, patriarhalnih, četudi siromašnih razmerah, večja volja do potomstva, kar ima svoje vzroke, ki jih tukaj ne mislim analizirati. Ko pa ljudstvo doseže neko stopnjo blaginje in civilizacije, vpliva gospodarska stiska in ob-
ubožanje naravnost kvarno na prirodni prirastek. Demografska statistika dokazuje, da gospodarska konjunktura ugodno vpliva na narast zakonov in otrok. Vse to je naravno, če mislimo, ko govorimo o narodu, v prvi vrsti na široke plasti delovnega ljudstva, ki ne. žiivi v izobilju, ampak se bori za svoj pošteni vsakdanji kruh.
Previdno je treba sprejemati tudi trditev, da je rodnost ljudstva zanesljivo merilo za njegovo nravnostno stopnjo. Če je visoka stopnja, srčne kulture, izredno majhna kriminaliteta, velika skrb za vzgojo otrok in varstvo mater, močno razvito socialno skrbstvo dokaz za nravstveno raven naroda, .potem moramo šteti nekatere majhne- severne narode med nravstveno zelo visoko stoječe, kljub temu, dal je pri njih rodnost izredno nizka. Poznamo alpske pokrajine, kjer se ljudstvo trdno drži svojih izročil in je versko življenje močno razvito, nravstvena raven nedvomno visoka, a prirod ni prirastek pod povprečjem. Gospodarski ustroj utegne tu imeti svoj vpliv. Če prevladuje srednja in velika posest, ie mogočost ustanavljali ja: samostojnih družinskih ognjišč na deželi majhna, stroga javna morala pa omejuje število nezakonskih otrok. Drugod je pri isti gospodair-skii strukturi prirodni prirastek večji, ker je večje število nezakonskih otrok. Podjuna na Koroškem, kjer prevladuje srednja kmečka posest, je imela izmed vseli slovenskih pokrajin pred vojno in pre j ko ne ima še danes najmanjši prirodni prirastek, medtem ko so imeli sosedni nemški okraji zaradi večjega števila nezakonskih otrok ugodnejšo populacijo. Edino tu je nemški živelj prekosil slovenskega po rodnosti,. Na Štajerskem sp Slovenci glede rodnosti stali daleč pred Nemci. Ta izvajanja imajo zgolj namen, da svare pred prenagljenimi sklepi, nikakor pa nočejo maliti pomena nravstvenih in vzgojnih činiteljev za razvoj populacijskih razmer.
(Dalje prihodnjič.)
Kako vidi vseevropec sedanji svet
Predsednik »Panvropske unije« Coudenhove-Kalergi piše v svojem »Evropskem pismu« za mesce prosinec tega leta o odločilnih časih velikega boja prepričanj glede totalne države in svobodnega človeka, ki so se pričeli z znanim novoletnim govorom predsednika USA Roosevelta. Ta boj, ki obsegai vseh pet delov svet, pravi Coudenhove, da bo v tekočem letu odločen. Coudenhove pripoveduje naprej približno takole:
Ko je bil še Lenin živ, je bil boljševizem še miselna svetovna moč, ki je zajemala milijone prostovoljnih revolucionarjev po vsem svetu. Po Leninovi smrti je pa. začel počasi izgubljati privlačnost. Stalin je državnik, ni pa prerok. Pod njegovim vodstvom je Sovjetska unija še vedno svetovna sila, ni pa več moralna avtoriteta. Še vedno ima sicer v službi svo je mednarodne agente. vendar njih vpliv pojema, odkar je Stalin obglavil ali pa pregnal glavne nosilce boljševiške ideologije. V svetu idej je Trotzki, ki je brez moči. še vedno večji, kot vsemogočni Stalin. Zaradi tega ima dandanes boljševizem podrejeno vlogo v ideološkem boju za svetovno gospostvo, ki^ se sedaj bije na, široki fronti med demokratično in fašistično ideologijo. Tega ideološkega l>oja pa ne gre zamenjati z borbo med velesilami za politično moč. Okolnost, da je Rusija zaveznik 1’ranci je, ne izpremiinja dejstva, da ima boljševizem. totalitarni značaj in da bi bilo naravnost nesmiselno šteti komunizem med demokratične sile. I udi na daljnem vzhodu gledajo ljud je položaj napačno, če mislijo, da gre v boju med Japonsko in Kitajsko za borbo med totalitarnostjo in demokracijo. Gre le za boj med dvema vojaškima diktaturama.
l	otalitarna bojna fronta Nemči ja-ltalija se je stopila šele leta 1938. v enotno ideološko fronto, ko je Mussolini prevzel plemenske nauke. Dotlej
sta bili sicer dve sorodni, pa v bistvu različni miselnosti: Mussolinijev fašizem izhaja iz d Annun-cijevih in Nietschejevih idej, Hitlerjev nacionalni socializem pa je zraste! po Rosenbergu in Houston Stevvart Chamberlainu iz sanj Riharda Wag-nerja. Fašizem -ima v sebi klasične (Macchiavelli-ja, renesainco) ustavine, nacionalni socializem pa romantične (mitos severne rase). Šele sankcije Zveze narodov so ustvarile tudi miselno sintezo med italijanskim državnim načelom in nemško vero v raso. Pri tem so zmagali nejasni Hitlerjevi ideali nad jasnimi Mussolinijevimi mislimi in fašizem sc je podvrgel narodnemu socializmu.
Pa tudi zopcrtotalitarna svetovna fronta je mogla šele počasi premostiti notranja nasprotja. V nji so bile čisto bistveno nasprotujoče si ustavine: različne krščanske konfesije, konservativci, liberalci in socialisti. Šele prepričanje, da je antisemitizem le začetek in da gre glavni napad zoper krščansko svetovno naziranje, je bilo v stanu dedno nasprotje med krščanstvom in liberalizmom deloma odpraviti in ustvariti zopertotalitarno enotno bojno črto. Da je bila zopertotali tarna fronta toliko časa v ofenzivi — končno zmaga le tisti, ki je v ofenzivi tudi v ideološkem boju — so kriva le svetovno nazorna nasprotstva med krščanstvom in liberalizmom. Zato je bil svetovni fašizem povsod v ofenzivi. Katoliška cerkev je šele potem, ko je Ignacij koyol.ski začel nastopati napadalno, spet nazaj pridobila velike dežele.
Rooseveltov govor pomeni prehod iz defenzive v ofenzivo, ker ne brani, ampak obtožuje. Letošnje novo leto sc je začelo z ideološko ofenzivo zoper totalitarno državno miselnost. Hitler in Mussolini sta vodnika na eni strani, na nasprotni sta pa dva velika moralna vodnika, papež Pij XI. in predsednik Roosevelt. Pij XI. je vodnik nele katoliške Cerkve, ampak vesoljnega krščanstva in
*	m
:	Nogavice,	rokavice,	vsakovrstno	damsko	in	:
:	moško perilo, žepni robci, brisače ščetke, •
■ krojaške in šiviljske potrebščine kupite :
:	najugodneje	pri	•
ob vodi, blizu Prešernovega spomenika
.še več: vseli vernih ljudi na svetu, ki se bori za krščanstvo in moralo zoper novodobno malikova*-nje in plemensko načelo. Vso človeštvo, brez razlike veroizpovedi, vidi v njem prvega duhovnika
Nič ne
Vsi Slovenci smo danes soglasni v prepričam ju. da nam pretirani državni centralizem škoduje v vsakem pogledu. Njegova glavna napaka je pač v tem, da na vseh koncih in krajiih na vse mogoče načine daje centrali in njeni okolici prednosti, ki gredo v škodo drugih delov države, V Sloveniji že dolgo časa opažamo, d>a se posamezna naša podjetja selijo od nas v okolico glavnega mesta Bel-grada. V zadnjem času opažajo podobne pojave tudi že na Hrvaškem. V obeh primerih se je javnost začela, zanimati za vzroke tega preseljevanja in povsod je prišla do prepričanja, da se je to preseljevanje začelo zaradi ugodnosti, ki jih ima jo podjetja: na področju, ki uživa velike predpravice ne samo v davčnem, temveč tudi prometnem pogledu. Poleg tega je danes država eden največjih kupcev, in o vseh teli kupčijah odloča Bo!grt 1. Zato je naravno, da ima prednost prodajal«t:. ki je bliiže tistimi, ki odločajo o nakupili in nabavah.
Slovenski gospodarstveniki, brez izjeme poudarjajo. da je glavni vzrok zaj izseljevanje naše industrije iskati v previsokih samoupravnih dajatvah. V resnici so samoupravne dajatve v Sloveniji najvišjo in daleč presegajo dajatve v drugih delili države. Poleg tega pa je še davčno izterjevanje pri nas najbolj strogo. Ta dejstva bistveno zmanjšujejo konkurenčno sposobnost naših podjetij, in seveda ni čudno, če iščejo svojo rešite\ v izselitvi, tako kakor delavci, ki morajo s trebuhom za kruhom.
Izseljevanje industrije pa ne povzroča samo večje nezaposlenosti med našim narodom, ampak s tem se občutno slabi tudi naša davčna moč. Zato
krščanstva v časih, ki so najusodnejši od časa preseljevanja narodov. Ni zavzel stališča zoper kakšen določen narod ali pa določno državno obliko, ampak zoper misel totalitarnega malikovanja države in zoperkrščamski plemenski antisemitizem. Vsaka n jegova beseda, ker ne stoji na čelu kakšne velesile, ampak svetovne cerkve, odločilno vpliva v boju duhov in src. Predsednik Roosevelt je pa postal poglavitni predstavitelj liberalnega in liu-mansitičnega svetovnega nazora. Ni Amerikamec, ampak velik človek, obdan z eno največjih moči na svetu, govoreč ameriške, britanske, francoske, skandinavske in drugih demokracij v borbi zoper zoperdemokratične in zoperhumanitarne misli in moči današnjih dni. Izpoveduje tisto, kar si drugi povedati ne upajo ali pa ne morejo. Hladno je stopil v boj. ki ga je izzvala totalitarna miselnost.
Tako smo stopili v letu 1939. v odločilno stopnjo svetovne zgodovine, v sredino ideološkega boja, ki po svojem pomenu presega verske boje za časa reformacije in borbe za časa razsvetljenstva in se da primerjati kvečjemu boju med krščanstvom in poganstvom v prvem stoletju po Kristusu. V tem boju je postal Atlantski oceam ožji kot reka Ren in najmanjša država sveta. Vatikan, na j močnej ša velesila.
pomaga
ima odhod vsakega podjetja dvojni nasledek: povečanje števila nezaposlenih, ki padejo v javno breme, in izpad pomembnega davčnega predmeta. Nadaljnji nasledek tega pa je. da rastejo potrebe naših občin in banovine, l<i jih po dosedanjem običaju krijejo na ta način, da povišujejo svoja bremena na najrazličnejše načine.
Vsakomur mora biti jasno, tla takšna pota ne
Demokracija in
Razvoj mnogo jezične Švice v enakomiselno ljudstvo, zveze v narod pa je bil mogoč, ker je privzemala država zmeraj obličje najožje domovine, s katere koli pokrajine jo je kdo opazoval. Homanom, nemško govorečim, Graubiindencem in lesincem je bilo dano, da so našli sebe in svojo samobitnost v svojem kantonu kakor v celi zavezi. Na Švico so zmeraj lahko gledali kot na povečanje svoje posebne domovine; kajti tuji element, s katerim so se zvezali, se jim ni vsiljeval, ni se jim bilo treba bati. da jih bo prevladoval drugače uravnani, kakor je tudi nastal posamezni zakon zdaj s to. zdaj z ono večino.
S tem je bilo rešeno vprašanje narodnostnih držav: skupno državo so lahko čutili pripadniki vsake jezikovne skupine kot svoje lastno, po svoji podobi ustvarjeno občestvo. Švica ni samo dovoljevala Nemcem in Romanom, da so živeli nemoteno zase in na svoj način: vsaka narodnost je lahko tudi vsak hip aktivno vplivala na df-
vodijo do rešitve, marveč le v vedno večje obuboža nje in revščino. Zato morajo po tem spoznanju tudi tisti, ki odločajo pri naših samoupravah, to upoštevati in skušati na svojem področju podjetnost vsake vrste pospeševati tudi s teni. da zman jšajo bremena.
Smo ravno v času, ko se pripravljajo novi preračuni. Do sedaj še nismo imeli priložnosti spoznati novega banovinskega preračuna. Na pogled pa je bil že načrt preračuna mestne občine ljubljanske. Ugotoviti moramo, da je ta načrt sestavljen čisto v starem duhu. in d'a so dosedanja bremena že zopet povišana za dobrih pet milijonov dinarjev, kar ni majhna stvar. Ljubljanska občinska politika je že v preteklosti veliko grešila in odgnala dosti industrije in drugih podjetij, ki so bila. pripravljena, so tukaj naseliti. Videti pa je. da se tudi sedanja občinska uprava ne more ločiti od starega zgrešenega občinskega gospodarstva,
Po navadi so glavna deželna mesta tudi sedež dobro razvite trgovine in dobro stoječih trgovcev. Kako slabo je v tem pogledu v Ljubljani, nam kaže statistika trgovstva za, I. 1938. Ljubljana, je imela to leto 1.389 samostojnih trgovcev. Vsi ti so zaposlovali 124 učencev, 122 učenk, 416 pomočnikov in 4-81 pomočnic; skupaj torej 1.143 pomožnih moči. Na enega ljubljanskega trgovca: torej ne pride z vajenci vred niti ena pomožna sila,. Na vseli 1.389 samostojnih trgovcev pa le 416 pomočnikov. Ta statistika, je pravo spričevalo revščine tistega sloja ljubljanskega meščanstva, ki je bil nekdaj najbolj pomemben in tudi- najbolje stoječ.
Niič ne pomaga samo čakati, kdaj bo prišla rešitev naših težkoč s pravičnejšo ureditvijo države: in mič ne pomaga v tein pričakovanju boleče rane zdraviti samo s poviševali jem samoupravnih bremen. Kot vidimo, nas to vodi v gospodarsko pogubo in naravnost pospešuje centralizacijo.	Avbec.
sožitje narodov
J
žavo tako močno, da je bila prepojena od njenega duha in prežeta od njene volje.
Spolnitev zahtev formalne demokracije (iniciativa in referendumi), ki je dala. da je vsak Švicar stalno sodeloval pri skupnih zadevah, je mogla najbolj zakoreniniti državo v zavesti vseh ver. strank in jezikov in raizdeJiti odgovornost na vse ljudstvo. Četudi niso rabile narodnosti lastne organizacije, ker so imele za vsa vprašanja zvezne politike v svojih kantonih govorce in Ihranilce, je vendar država popolnoma upoštevala razčlembo prebivalstva po jeziku. Pri volitvah v zvezna ob-lastva in pri imenovanju zveznih uradnikov se je izvedlo prostovoljno in daljnosežno sorazmerno zastopstvo vseh narodnosti.
Že v začetku llelvetike so sestavljali tako vlado kakor komisije zakonodavnega telesa zastopniki obeh jezikovnih skupin. V sodobni zvezni državi se je do konca izvedla ta molče izražena domemba; zvezna ustava od leta 1874. je to načelo vsaj v enem primeru izrecno ustanovila: člen 107. določa glede volitve udov zveznega sodišča in namestnikov po zveznem zboru, da »se je treba na to ozirati, da so zastopani vsi trije državni jeziki«.
Praktično pa so šli še precej dalj. Kakor zakonodaja in najvišje sodišče, je bila tudi izvršilna oblast, zvezni svet, zmeraj sestavljena iz Nemcev in Romanov, nič manj komisije, oddelki in vsi zvezni uradi. O vsaki državni izjavi so se torej likratu posvetovali in jo oblikovali Romani in nemško govoreči, vse narodnosti so se združile k skupnemu delu. Ni bil samo jezik zaveze trojen, ampak tudi njeni možgani in njena duša. Tako je. bilo enako lahko za Švicarje vseli jezikov, da so spoznavali v zvezi sami sebe in jo ljubili kat svoje lastno delo. svojo pravo domovino.
Svoje kulturne domovine so lahko našli nemški in romanski Švicarji tildi izven državnih mej: v svoji politični domovini, ki je vse spet združevala, so videli uresničene potrebe, ki so se jim zdele zmeraj za življenje posebno važne. Švica je postala domovina za vsakega, Švica je dajala vsem varnost, da so lahko ostali sdbi samemu zvesti; noben del naroda ni bil za pos življa n. nobena posebnost zgubljena, raizen ip° lastni volji. Tako so se združili zavezniki vseh jezikov v svojo korist In iz najsvobodnejšega sklepa v državno skupnost, v narod najbolj bodoče upodobitve. Tako pa je tudi zgubila vso nevarnost za Švico njihova kulturna različnost, ki bi bila lahko postala pri politično ločenih narodih vzrok uničujočega sovraštva.
Kar je vel jalo 'drugje za slabost, je postalo^tukaj korenina moči: s tem, da je Švica obdržala mnogovrstnost ljudstva in združila mnoštvo brez sile, je rešila svojo najplemenitejšo nalogo, in v lem se je navadila gledali svojo veličino. V tej spolnitvi je postala vzor Evrope,
Lnakopravnost jezikov je bila samo sredstvo, da doseže ta namen. Kjer je bilo razmerje med jezikovnimi skupinami slabo, niso mogli pomagati na j prev idne jši ukrepi. V Graulbiindenu je prebila država dolgo še v 19. stoletju z enim jezi-
Dr. J os. Regali:
Ob dvajsetletnici slovenske ,.Narodne galerije"
(Nadaljevanje.)
Za renesančni oddelek, ki naj bi bil v prvi dvorani iz stopnišča proti Tomanovi ulici, sem namenil zraven	oltarja iz	vasi,
ki je že sedaj v zbirki, 4 iz zgodovinske razstave slovenskega slikarstva I. 1922. znane renesančne slike (3 z Gorenjskega, I s Štajerskega). Predlagal sem, da naj se pridclbi nekaj, četudi manjših slik slovenskih Schiavonov, ki so rlelali v Benetkah, pa so bili rojeni Slovenci. Svetoval sem. d'a naj bi stopili v stik z lastnikom nekega gradu na Dolenjskem, in da naj bi šel kdo pregledat neko zbirko, ki je bila pred leti s Kranjskega prene-šena v sedanje zamejstvo, in na da naj se preišče še gradivo po Štajerskem, da bi dobili kakšno domačo renesančno slikarijo. Skupaj sem imel za ta oddelek v načrtu 10 do 12 slik in sem preračunal stroške za pridobitev takih stvari, ki jih »Narodna galerija: še ni imela, s 130.000 dinarji, računajoč, da bi se nekaj novih stvari dobilo v dar. Renesančnega oddelka sedanja zbirka sploh nima in se nihče ni brigal za renesanco. liil bi pa potreben in bi se dal narediti, čeprav ne bi bil tako obsežen in imeniten, kot bi bil lahko baročni oddelek.
Za oddelek 17. stoletja, ki naj bi bil zraven južne ogel ne dvorane t:ib Tomanovi ulici, sem namenil Ki slik. Ena Gladičeva slika in I slika, iz Strahlove galerije in pa 3 slike iz »Narodnega muzeja« so bile že na razpolago, 7 znanih slik. ki bi jih bilo treba še pridobiti, sem navedel po imenih in lastnikih. Predlagal sem, da naj bi se kdo pobrigal za umetnine, ki so bile v nekdanjem muzeju barona Ehrberga v Dolu in naj bi jih izsledil. Predlagal sem tudi, da naj bi kdo izsledil kakšno »historično sliko ljubljanskega slikarja Kralja iz konca 17. stoletja, ki ga imenuje Dolničar (TluPmitscher) imenitnega slikarja zgodovin-
skih prizorov, današnji umetnostni zgodovinarji pa ne vedo o njem ničesar. Priporočal sem, da naj bi poiskali kakšne domače kranjske slike iz I;. stoletja, zraven slik z zgodovinskimi prizori, ki namniso še znane, pa je pri nas nastalo v celem 17. stoletju gotovo nekaj historičnega slikarstva in slik s kompozicijami ni niso mogle biti brez vsake vrednosti. Le raziskano to stoletje pri nas ni skora j nič, ne le kar se tiče Kranjskega, ampak iudi Štajerskega! Opozarjal sem na Valvazorjev umetniški krog in pa na to, da bi resno poskušali pridobiti, kaj iz Valvazorjeve zapuščine, ki je v lasti zagrebške naškofije. Ravno iz Valvazorjeve dobe in iz njegovega kroga nima sedanja galeri jska zbirka zunaj nekaj portretov in pa Almnnn-liovc skupinske slike ničesar. Za pridobitev novih stvari iz 17. stoletja sem preračunal 30.000 din.
Za prvo baročno dvorano iz 18. stoletja, na oglu Tomanove ulice ob Aleksandrovi cesti, sem predlagal 10 slik. Pet slik je bilo že na razpolago, ostalo bi bilo treba, še pridobiti. Predlagal sem. da bi bilo treba najti kakšno sliko Julija Annglia, da bi bilo treba najti kakšno sliko Julija Anglia, morda v neki zbirki, ki je sedaj v zamejstvu, je pa bila bo potresu v Ljubljani. Omenil sem Ana glijevo sliko »Sv. Duh«, ki jo je Anaglio prinesel obenem s sliko »Sv. Dizma« za ljubljansko stolnico leta 1704. v Ljubljano in je bila nekoč v Bistri, prej pa je bila napeta pod sliko »Sv. Trojice« na Vrhniki. Omenil sem tri portrete Danijela Savoyej-a, neko znano sliko Janeza Rainbolta. svetoval sem, naj se pridobita vsaj dve jamškovi sliki večjega obsega. Dalje naj bi pridobili kakšno Frohmillerjevo mitološko sliko s Koroške in pa zraven dveh po imenu navedenih slik Janeza Jurija. Remba. na vsak način kakšno veliko ol-tarno sliko Janeza Straussa. V ta oddelek bi vsekakor spadala Straussova dela. ki jih ni tako malo in so močno reprezentativna in znatne umetnostne višine, nima pa današnja galerijska zbirka ne enega Straussovega dela. Za nabavo stvari, ki naj bi prišle v ta oddelek, pa jih »Narodna galerija še ni imela, sem preračunal znesek 70.000 din.
(Dalje prihodnjič.)
Štev. 5.
SLOVENIJA1
Stran 3
Najboljše šivalne stroje
?a dom in obrt ter posamezne dele ter kole>a kupite pri
LJOBLJflN F\
/■> vorio. bil JU PirS-moV. spom- nikn
Večletno jams'.vo! — Pouk v umetnem vezenju brezplačen
Zvezna država demokracij?
Angleški časnikar \\ ickham Steed, znan prijatelj Čehov, bojevnik za misel človečnosti in demokracije, napoveduje knjigo mladega amerikan-skega pisatelja, ki je dolga leta opazoval, kako so izdajali misel zveze narodov in pa, kako je ženevska naprava dosledno zmeraj odpovedala. V iej knjigi ho primerjal stališče Zedinjenih držav. Velike Britanije in drugih demokracij s stanjem, v katerem se je nahajalo 13 držav, ki so potem postale ameriška unija, ko je morala Anglija priznati njihno neodvisnost. I eh 13 držav, prejšnjih angleških naselbin, se je združilo v »prijateljski zvezi«. Toda vsaka izmed njih je obdržala svojo posebno suverenost nad oboroženo silo in glede davčnih in gospodarskih pogodb. Uspeli je 'bila zmešnjava, in prišlo bi bilo do poloma, če bi se ne bila ustanovila zvezna država z zvezno ustavo. Ameriški pisatelj vabi zategadelj Veliiko Britanijo in njene dominione, h k ra tu z Zedinjenimi državami, Francijo, Belgi jo, Švico, Holandsko in skandinavskimi državama, naj se uče iz tega zgleda m naj sklenejo ne zvezo neodvisnih držav, ampak zvezo na federativni podstavi, v kateri bi se zlile najvažnejše sestavine posameznih suverenosti zaradi samoobrambe in rešitve človeške svobode. Če ostanejo še nadalje ločene, tedaj bo ena za drugo podlegla vojaškim diktaturam. Združene pa in navdušene za; skupni namen bodo imele tolikšno moč. da se bodo protiljttdski sestavi zrušili eden za drugim.
Lepe .so te misli Amerikanea, in mislimo, dar ga ni res omiikunego človeku:, ki hi jih ne bili v tej ali podobni obliki tudi že mislil in ki bi kedaj ne bil sanjal ob njih. A nikoli še doslej niso mogle ipredreti zidu, ki ga jim je postavila sebičnost nekaterih in omejenost drugih. Poda — ali ni morebiti prav današnji čas dano tistim, ki gledajo naprej in navzgor, da se lotijo dela? Stiska je danes huda, dušna morebiti še večja, kakor (varna. A v takih časih čakajo ljudje, čakajo narodi preroka, dia jim pove odrešilno besedo. Gotovo, v teh časih tehnike bo moral tak prerok govoriti drugače, kakor so govorili preroki v davnih dneh. če naj bo njegova beseda razumljiva: in razločna vsakemu.
V	tem, da bo našel ubrani zven, bo pač njegova veličina in poroštvo njegove zmage.
In če kdo, zlasti mali nairodii čakajo željno, v hrepenenju so odprte njihove oči na Zahod. A med malimi narodi čakamo najtežje prav mi Slovenci, razdeljeni, razžaljeni, v svoji biti zatajevani in zanikovani.
Ex oceidente Iux? Prva beseda je lu, naj bi prišla kmalu, kmalu se tista, ki je dejanje, vsebina in
namen!
Internaoonalnost nacionalizma
Švicarski dnevnik »National - Zeitung« piše o i.n ter nacionalnosti nacionalizma. V prizadevam j u. revolucionirati svet, je postala kominterna skoraj nevidna, nadomestila pa jo je nacinterna. Angleži niso dolgo hoteli verjeti v njen obstoj, in res je na: prvi pogled popolnoma neverjetno, da bi poudarjamo nacionalistično gibanje moglo delati, internacionali«. Bil; tudi sicer se zdi neinogče, da bo nacionalistična; država' pomagala nacionalizmom v drugih državah na krmilo, ker se mora vendar en nacionalizem zadevati ob drugega. To pa je zmota, ki, jo dela besedna umetnost. Bes, da napet nacionalizem na sebi mi posebno pripraven, da živi z drugimi v skladnosti. Toda način terni niti ni za oblast res ljudskih in narodnih vlad. ampak za pospeševanje enakomiselnih moških zvez. ki nočejo uvajati diktature pod pretvezo narodne obnovitve. Brž pai, ko imajo take oblasliželjne moško zveze oblast, stavijo svojo osebno moč nad vse. V kun je tudi skrivnost tistega, kar se imenuje napačno »internacionala nacionalizmov .
Italijanski sestanek o p'emenskem na B Ikanu
V	»Istri« beremo:
čiio°*llV‘r jG JP,'ožil,t1ucli v bali ji po zgledu Ne.u-^•i(lovski problem, izhaja v Rimu polmesečnik, ki
nosi naslov »La d i f e s a del la rana« (Zaščita rase). Dodatek k naslovu se glasi: »Znanost, dokumentacija. polemika, vprašanja«. Revijo urejuje Telesio Tnterlandi, v redakcijskem odboru pa so profesor dr. Guido Landra, prof. dr. Lidio Cipriani, dr. Leone Franz (?)• dr. Marceli o Ricc.i in dr. Lino Busiingo. Spričo takega odbora bi človek pričakoval tudi primerno vsebino. Toda časopis prinaša v glavnem pomatiske že znanih slik ali fotomontaž o Židih ter manjše članke, ki nimajo z rasnim problemom prave zveze.
Prva letošnja številka (z dne 5. januarja 1939) pa je prinesla na prvi istrani zanimivo karto, ki bo zanimala tudi naše bralce. Karta predstavlja Sredozemelj-sko morje. Ozemlje, ki ga obdaja, je barvano v štirih barvah. Bela barva prikazuje ozemlje, kjer biva izključno samo italijanska rasa. V tej barvii je narisana vsa Italija, poleg tega pa še Korzika, južni del Švice in vzhodni del Južne Francije ter na vzhodu Notranjska, Gorski Kotar, Hrvaško Primorje in Dalmacija. Ozemlje,'kjer je italijanska rasa močno zastopana, je svetlosivo. Tako ozemlje je v Libiji in Tunisu ter v srednjem delu Južne Francije in ob dokaj širokem pasu onstran. Velebita.
Tcmnoisivo pa je ozemlje, kjer je italijanska rasa sploh prisotna. V tej barvi obdaja š irok pas vso ostalo obal Sredoizemeljskega morja v Španiji in na Balkanu. pa tudi na maloazijski in na afriški obali. Ob afriški obali je ta pas celo veliko širši kakor je povprečna širina italijanskega polotoka. Značilno pa je, da je tud.i zahodni del Južne Francije naslikan v tej barvi, tako da sega ozemlje z italijanskim plemenom prav do Atlantskega oceana. Drugo ozemlje je črno pobarvano.
Zanimiv članek o plemenih je objavil tudi neki Valerio Giorgi v tržaškem »iPiccolo della Sera« od t9. januarja I. I. Tam se bavi namreč z izvirom balkanskih narodov, zlasti z vprašanjem dinarskega plemena. Pri svojih izvajanjih se sklicuje na pričanje »nekega Srba arijske rase, to se pravi s plavimi lasmi in modrimi očmi«. Bo pisčevem mnenju so namreč pravi Srbi plavolasi in modrooki, kolikor ne gre za »mestice«, ki so nastali po mešanju s črno raso (!). Ta črna rasa je sedanja »dinarska rasa«. Pisec nam ve celo povedati, odkod so prišli ti črnci, »negro.idi« na Balkan. Prišli so namreč iz Hindostana. Pripeljal pa jih je na Balkan sam Aleksander Veliki. Po njegovi zaslugi so prišle torej v 4. stoletju pred Kristusom na Balkan žene iz hindujskega plemena in moški iz najnižje indijske rase »parijev«. Potomci teli Indijcev najnižje vrste so sedanji Cigani. Cincarji, Vlahi, Mor-laki in Uskoki.
Na (a izvir «dinarske rase« spominja po avtorjevem. mnenju tudi ime »Črna gora«, češ da se je prvotno glasilo Črno j gora«, kar prevede on v »Monte dei Černoj«. lo je v goro nekega črnskega plemena, ki je nosilo to ime in ki je dajo Srbiji pozneje dvanajst kraljev in dva carja.	.
Ne maram in niti naštevati vseih slabih lastnosti, ki jih pripisuje člankar potomcem teli črncev, in tudi nočemo pobijati njegovih »znanstvenih« ugotovitev. Svetovali bi mu samo. naj si izbere bolj hvaležno polje za podobna razmotrivanja ...	P.P.
Nov slovar
Slovar bo zmeraj poglavitni posredovalec za tuji jezik, najbolj neposredna pot do njega. Tudi tistemu, ki tuji jezik že dobro pozna, bo dober slovar vselej in stalen svetovalec v dvomih. Kajti vsakdo ve, ki ima opraviti Praktično s tujim jezikom. kolikokrat bo navzlic približno jasni predstavi o vsebini in smislu tuje besede vendarle v zadregi, če nvu bo trebaMUljti in povedati zanjo primerno in odgovarjajočo domačo besedo.
Pred kratkim je izšel v »Zbirki žepnih slovarjev in učbenikov« v založbi Jugoslovanske knjigarne »Nemško-slovenski slovar«, ki ga je sestavi dr.,V ranče Tomšič. Slovar je izšel v pripravni in prijvuipni žepni obliki na -6() straneh. Že oblika kaže, da' ima. slovar predvsem namen, služiti praktičnim potrebam. Besedišče pa je vendar tako bogato. da se bo z njim lahko vsak bralec prebil tudi skozi težja, nemška besedila. Poskusi z njim so nam pokazali, da upošteva1 v precejšnji meri tehnično izrazoslovje, nekaj, kar je bilo pri dosedanjih slovarjih le prerado potisnjeno bolj v stran. Prilagojen je tudi novemu pravopisu, kar njegovo vrednost še zvišuje.
II	koncu nekaj opazk in nasvetov.
Pri prihodnji izdaji, ki j0. bo slovar gotovo kmalu učakal, bi bilo želeti, da, se izogne nepotrebnim jugpsloveriizmom, kakor »smatrati« in drugim. Res je sicer, da ima nekatere tudi še »Slovenski pravopis« Breznika in Ramovša, a vendar je prav talko res, da kaže pravopis po navadi z enačajem tudi na pravilno slovensko besedo. Besedo terišče ima slovar na primer sploh samo. v neslovenski obliki (torišče). Sploh bi bilo dobro, če bi se naši slova.rniki izogibali besed, ki so bile ljudski govorici od nekdaj tuje, ki so ji tuje tudi danes, besed, ki jih je. uvedla žurnaljščina. v naš jezik in ki se jih vsaj skrbni pisatel ji izogibljejo. »Sem. spadajo tuli tujke, tuje kljub navrlczni domači obleki, kakor na primer »kurjeoko«. »Kurje oko« je nam reč popolnoma: brezmiseln dobesedni prevod nemške besede »Hiihneruuge«, ki pa nima z očesom naše koristne domačo perjadi prav nobene zveze, ampak je nastala iz Hiirnauge =
JIfornau.ge, kar fiziologično pravilno označuje pojav roženotrdega izrastka na koži. »Kurje oko«
se je sicer že res zarilo globoko v našo govorico, bolj kakor marsikateremu .bolna tvorba, ki se tako nesrečno oznamen j uje s to besedo. Zato se je pač vsaj za zdaj vsak slovar težko popolnoma ogne. Vsekakor bi pa moral imeti poleg nje in na prvem mestu domačo besedo. V našem pr' neru tem bolj, ker jo preprosto ljudstvo še zmeraj uporablja.
Slovar bi tudli pridobil, če bi besede naglasa!. Ne morebiti samo zaradi tujcev, četudi bo vsak od njih naglas hudo pogrešal. Tudi domačemu človeku bi bilo ustreženo z njim. To pa zaradi tega, ker se pod tujimi vplivi zgublja čut za pravi slovenski naglas. Kajti tudi ta je eno izmed bogastev našega jezika, saj mu daje tisti muzikalni ritem, kakor ga nima razen ruščine noben slovanski jezik, in tudi od drugih le malo!
Mali zapiski
Dvajsetletnica smrti Ivana Cankarja
K svoječasnima sestavkoma pod tem naslovom poročamo z zadoščenjem, da je dvajsetletnico Cankarjeve telesne smrti dodatno slavilo »Slavistično društvo« v Ljubljani s predavanjem prof. dr. Slodnjaka in recitacijo Cankarjevih del po členu Narodnega gledališča v Ljubljani Cirilu Debevcu. Prav tako je proslavilo Cankarjev spomin Narodno gledališče v Ljubljani z odkritjem Cankarjeve sohe, clelo akad. kiparja Nikolaja Pirnata, s posebno spominsko akademijo in novo uprizoritvijo Cankarjevih »Hlapcev« v okviru spominskega tedna, v katerem bodo uprizorjena v ljubljanski drami sama slovenska dela, obenem pa bo v tem času gostovala ljubljanska drama s »Hlapci« v Mariboru, mariborsko »Narodno gledališče« pa z uprizoritvijo Cankarjevega »Kralja na Betajnovi« v Ljubljani.
Poglavje iz samopreskrbe
Nemci bi hoteli vse stvari, za. katere nimajo surovin doma, izdelovati umetno. Ker nimajo na primer kavčuka, ki se dobi le iz nekaterih dreves tropskih krajev, so tudi tega začeli tako izdelovati. Tak kavčuk imenujejo bitno. 1000 kg naravnega gumija velja danes v Hamburgu 900 mark, še pred dobrim pol leta pa je veljal celo samo 700 mark. Za izdelavo iste množine umetnega gumija pa je treba samo električne energije 4O.0()O kilovatnih ur. Ker pa stane v Nemčiji kilovatna ura 7 pfenigov, ki se oddaja velikim odjemalcem po 9 pfenigov, stanejo torej samo lastni stroški električne energije za 1000 kg umetnega gumija 2800 mark, za velike od j emalce pa še celo 3O0O mark, torej tri- do štirikrat tolikoi, kolikor je ves izdelek vreden. Seveda pa to še niso vsi stroški, zlasti niso sploh upoštevani stroški za surovine.
Znamenje časa
Po nemških časnikih posnemamo, da se je v zadnjih treh mesecih preteklega leta zanimanje 'čitajocega občinstva za Hitlerjevo knjigo »Moj boj« tako povečalo, da so si nekatere newyorške javne knjižnice morale nabaviti številne nove izvode te knjige. Tako je nakupila knjižnica »New-vork Public Library« zase in za svojo podružnico v Brooklvnu 50 novih zvezkov. V seznamu najpogosteje izposojanih knjig je bila Hitlerjeva knjiga v začetku I. 1938. na dvajsetem mestu, v decembru 1938 pa že na petem mestu.
Brezmiselno početje
»Trgovski list« ugotavlja, v uvodniku pod naslovom »Razumljivo razočaranje«:
Na mnogih zborovanjih je bilo že slišati, da nočejo ljudje nič več slišati o resolucijah, nc o anketah in nc o konferencah. Ne sicer zato, ker bi menili, da so resolucije, ankete in konference nepotrebne, temveč. ker so prišli do prepričanja, da vse to nič ne pomaga in da se bo še nadalje delalo po starem načinu. Izkušnje so ljudi izučile, da so skoraj vse ankete in konference le lepe dekoracije, da pa sc nihče na nasledke teh anket in konferenc ne ozira, temveč dela vsak še nadalje kakor se mu pač zljubi.
Za nas je ta ugotovitev važna, ker priča, da se je vendar začelo povsod zbujati prepričanje, kako brez koristi in zaradi tega tudi brez smisla je bila pot. ki smo jo doslej hodili.
Vprašanje odgovornosti
Ob osemdesetletnici Viljema II., nekdaj nemškega cesarja, piše švicarski dnevnik »Basler Nachrichten«:
Monarhije, kakor je bila nemška, ki niso niti popolnoma absolutne niti popolnoma ustavne, imajo svoj posebni zgodovinski stiil: če se konča dobro, tedaj je vladar, če slabo, je dežela predmet zgodovinske povesti.
Drugo Lampretovo predavanje v Celju
Po prvem predavanju župnika Lampreta, ki je govoril o (varni podobi današnjega kmeta, sledi 15. februarja ob osmih zvečer dingo predavanje, kjer bo govoril o duhovni podobi slovenskega kmeta.
\vmci nunuimae*!
Urednik in izdajatelj: K. Vitko Musek v Ljubljani.
kom iti je vendar ostala enotna; v VVallisu ni preprečila razglašena dvojezičnost republike ‘boja med Romani in Nemci.
Tudi v Švici je bilo mogoče, da je uveljavila nemškošvicarska večina svoje naziranje proti Romanom v vprašanjih, v katerih so bili na obeh straneh jezikovne meje različnih misli. Toda tudi temu želu je vzela ostrino pripravljenost, ki se je ozirala na vse mogoče, dajala nadomestke in sklepala kompromise, ki jili je seveda pojačevalo zastopstvo manjšin v vseh olblastvih. Do vojne leta 1914. je bil pa sicer za to redko dan pogoj: Večina političnih naziranj je bila razdeljena po vsej deželi in se ni ustavljala ob jezikovni meji.
Tem ostreje pa so se zadevala nasprotstva pri nemško govorečih in Romanih v vojni, in ugotovili so resno jarek, ki deli ob jezikovni meji Švicarje v dva tabora. Toda trajno le ni mogel nihče prezreti, da so izhajale pritožbe na obeh straneh
v prvi vrsti iz sentimentalne potrebe po dejavnosti naroda, ki je bil v odločilnem 'boju nevtralen. Vsa jeza razočaranja zaradi grozečega razpada Evrope se je morala obrniti navznoter, in medtem ko je onstran divjalo orožje, se je bil v Švici boj med evropskimi kulturami s strastjo peresa.
Prav tako je moralo priti, da so nasledki vojne Romane in nemško govoreče v obrambo njihovih skupnih koristi spet tesneje strnili, in da so oboji kmalu spet z zbujeno pazljivostjo spoznavali prednosti švicarstva.
Toda nacionalizem se ne ujema z bistvom švicarskega naroda. Njegova prednost in posebnost ostane, da je sredi brezmiselno razburjene Evrope spolnjeval svoj namen, držati v vrsti pripadnike treh velikih jezikov in različnih kultur ter jim dati, da tako rekoč vsak dan v novi pripravljenosti sklepajo svobodno zvezo, .ki je ne morejo omajati še tako velike razlike. Mar je samo majhnost dežele vzrok, da se ni posrečilo povsod?
Slovenščina pri železnici
Znano' je, d'a naša železniška uprava slovenščine nič preveč ne upošteva, tako beremo v »Sloveniji«. Če gre za gole napise na postajah, to še ni tako hudo, saj se nanje prav redko kdo ozre. Mongo razburjenja pa doživlja naše potujoče iz-obraženstvo, ko mora poslušati napačno izkrcavanje imen naših postaj. Takoj a z početkai nagla-šani, da, teh grehov preprostim vlakovnim sprevodnikom. ne smemo niti najmanj zamer ja ti. Prebrati znajo ime vsake postajepaič točno. Ali kadar ga glasno izkličejo, jim vsako manj navadno ime uide vselej le z nepravilnim poudarkom. Naj navedem nekaj pnimer o v. Na kamniški progi li izgovarjajo Duplice namesto Duplice, na Dolenjskem Toplice namesto Toplice. Na kočevski progi slišiš pokvarjene naglase, kar pri štirih zaporednih postajah cd Dobrčpolj do Žlebiča. Sprevodniki tudi niso poučeni, da imajo dolenjske Ponikve čisto drugačen naglas ko štajerska Ponikva. Radeče pri Zidanem mestu in Rateče Planica, te dve postaji imata poudarek pač na. prvem zlogu, silno te pa zaboli v ušesih, ko slišiš, kako se redno z istim naglasom izklicuje tudi postaja Gorenja vas - Reteče. Naj bo teh žalostnih primerov dovolj. Ugotoviti moram v splošnem tole: Ker se godi to mrcvarjenje že dolga leta. za marsikatera kraj že sami domačini več ne vedo, kako naj ga naglasa jo. In tako gre stvar naprej v veliko škodo našega narodnega ponosa. Vsega tega pa jo kriva le železniška uprava, l a: namreč kij tib ponovnim opozorilom še ni spoznala potrebe, da bi se v rednih tečajih za sprevodnike posvetila vsaj po ena ura na, leto pravilnemu izkrcavanju postaj ter bi se vendar že napravil tem neljub,im zmeda.m konec.	Dr.	Jože Rus.
Gospodarski položaj Slovenije
Po pravkar objavljenih podatkih Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani kaže statistika o gibanju pridobitnih obratov tako končno sliko za I. I()i8., da je zaznamovati v cbrtu 491 novih obratov prirastka, v trgovini 3II prirastka. v gostinstvu prav tako 101 novih obratov prirastka, le industrija zaznamuje končno številko () odjavljenih obratov.
Relativno največji prirastek kažejo trgovski obrati, vendar pa je pri tem prirastku upoštevati, da gre v glavnem le za manjše trgovine, za katere niso potrebna večja denarna sredstva. V splošnem se kaže, da je v zadnjem četrtletju prirastek v vseh štirih, zgoraj naštetih panogah, dosti manjši kakor v prvih treh četrtletjih, kar mora imeli svoj vzrok v splošnem gospodarskem .položaju in ne more biti samo sezonski pojav.
Opazovalca našega gospodarskega položaja v zadnjih letih ne more začuditi dejstvo, da. kaže industrija šcist odjavljenih obratov, upoštevaje gibanje v vsem preteklem letu. Najzanimiivejše pri tem je, da je samo v zadnjem četrtletju zaznamovati 10 odjav, ki jih 4 prijave v istem četrtletju ne morejo odtehtati. Vprašanje razvoja industrije v Sloveniji je tako stopilo v akutno raz dobje. Nazadovanje, ki se je dozdaj relativno kazalo v pospešenem ustanavljanju industrijskih podjetij v ostalih dedih države, se kaže. Iudi ah o-lulno v odjavah obratov v Sloveniji. Vendar je upoštevati važno (1'ejstvo, da se kaže še vedno dosti zanimanja za snovanje novih .industrijskih obratov v Sloveniji, da pa so bile številne prošnje negativno' rešene. Ves postopek po sedaj veljavnih zakonitih določilih je namreč tak, da sc* more vsaka prošnja za ustanovitev nove industrije v Sloveniji kot izrazito obmejni pokrajin: negativno rešiti. Navajajo se sicer kot ovire razvoju tudi visoke občinske in banovinske doklade v Sloveniji, kii silijo že stare industrije \ naših krajih, da premeščajo svoja obratovališčn i/. mestnih občin v podeželske kraje, nekatere pa celo v notranjost države, ki jim n udi vse polno prednosti s posebno olajšano možnostjo lažje konkurence. Z nekaj dobre volje bi se dalo vprašam j e doklad' re-
šiti primerno. Vse bolj se moramo namreč zavedati, da bi dejstvo nazadovanja indaistriaiiizaicije Slovenije moglo v kratkem času imeti usodne nasledke v gospodarskem kakor tudi v socialnem pogledu. V vseh ostalih pokrajinah se industrije hitro razvijajo in so v nekaterih pokrajinah že presegle število obratov v Sloveniji. Važen barometer za to so n. pr. tudi podatki o ustanovitvah delniških družb kot tipične pravne oblike za ustanavljanje industrijskih podjetij. Ta statistika dokazuje, da je bilo v 1. 1938. v vse j državi ustanovljenih “9 delniških družb, od teh pa v Sloveniji niti ena.
Poglobitev
postaje
O tem vprašanju piše »Trgovski list« dne 27. januarja t. I. Sicer so našim bralcem te stvari /e znane. Vendar pa so prav v teh dne.li spet dovolj stvarne in pereče. Saj se baje pripravljajo samouprave, in prav vprašanje ljubljanske železniške postaje spada med tista, ki nazorno in zgovorno kažejo, da je treba napraviti centralizmu konec prav povsod — ali pa bo Slovenija popolnoma propadla. Res. prav nikjer se ni obnesel centralizem - za nas. In popolna finančna samouprava je edini izhod.
Ur.
Časopisi poročajo, tla ?o se dela za ureditev kolodvorov v Sarajevu, Skoplju in Blegradu '/c pri rola. \T(’rl e i n ir.tn i j d teli postal jr z:<in’:'šl j cti ;i
n i sirci in ' o u ,v> preureditev šara Jevške postaje veljala okoli 400 milijonov dinarjev. Modernizacija skopi jamske postaje bo še dražja, še vedno pa ne bo tako draga, kot preureditev beograjske postaje.
Tudi o modernizaciji ljubljanske postaje se ie Dri nas mnogo govorilo — pred dvema letoma. Na l jubl janskem velesejmu je l.il celo razstavi jen načrt, kako naj bi se izvedla poglobitev ljubljanske postaje. Tudi Meni vladi so si ogledali ia načrt in priznali, da je poglobit ve ni načrt naj-bloj praktičen in zato tudi najcenejši. Rile so tudi že optimistične vesti, da se bo začela misel poglobitve ljubljanske postaje polagoma uresničevati, zlasti je še nastal ta optimizem, ko je bila imenovana posebna sekcija za preučevanje tega vprašanja.
Dejansko pa je vsa stvar kljub vsemu temu optimizmu zaspala in vse kaže. da smo gledlc poglobitvi' ljubljanske postaje natančno tam, kjer smo bili — pred dvema letoma. Zgodilo se je spet enkrat to. kar se je dogodilo že toliko in tolikokrat. Najprej smo se močno zagnali z zahtevo po poglobitvi ljubljanske postaje, na vse načine dokazali utemeljenost te zahteve, ko pa je prišlo na to, da b.i sc morala vsa. zadeva začeti izvajati, ko bi bilo treba pripraviti denar, pa je vsa zadeva zaspala. In zopet smo tam, kjer smo bili.
Ljubljansko kolodvorsko vprašanje, je staro že pol stoletja. Menimo, da ta njegova častitljiva starost že sama opravičuje, da se začne to vprašanje reševati. Pa tudi ne glede na samo starost vprašanja silii še bolj vsakdanja zadrega, ki naslaja zaradi nerešenega ljubljanskega postajnega vprašanja:, da se to vprašanje vendar ked;; j uredi. In ker ga n,i -mogoče drugače uredili, kot s poglobitvijo, je seveda treba postajo poglobiti.
Ljubljana je dobila postajo še v času, ko se doli na jugu o železnicah niti še ni govorilo. Čeprav je bila Ljubljana že takrat močno gospodarsko središče, vendar pa je jasno, da nekdanja ljubl janska postaja za sedanjo Ljubljano, ne more zadostovati. Če k je, potem je treba preurediti postajo v Ljubljani.
Nikakor ne za.vida.mo Sarajevu ali Skoplju. če dobita še lepše postaje. Toda vse ob svojem času
m vse
■ie po vrstnem redu. Ljubi iansk
•	#v	1	V	^ .	I	~	•	-	-v-	vk	J	(It	J	t
na j sla rej sa. I j uMjanska /o! pzii i s k a <li !*(vkci ia' /a z e. eznieo najbolj aktivna, poleg tega ima pa ljubljanska postaja največ prometa, a tudi Ljubljana sama je še vedno močnejše gospodarsko središče ko SaTajevo ali Skoplje. Sami razlogi, k.i jasno govore, da gre ljubljanskemu postajnemu vpra sanju prvenstvo rešitve'
Kljub temu pa je za preureditev sarajevske in skopljanske postaje denar na razpolago, za preureditev ljubljanske pa ne.
Ali. naj k tej neizpodbitni konstataciji napišemo še komentar?
Žalostno je, kako malo razumevanja je za potrebe Slovenije in njene prestolnice. Tem bolj žalostno, ker se od te. Slovenije zahteva zelo mnogo. Slovenija je doslej vsa ta pričakovanja še vedno izpolnila, pa čeprav je bila tako mnogokrat razočarana. Joda od samih razočaranj Slovenija ne more živeti, in to bi morali enkrat spoznati vsi o; 11 oč u joči či ni te I j i!
Vir centralizma
»Samouprava« piše:
V srbskem delu našega naroda federalistične stranke sploh nikoli ni bilo in je tudi danes ni. Še več; ni bilo niti posameznikov, k.i bi bili zastopali federalistični program. Izjemo dela edino slavna Črna gora, kjer misli neka skupina nekdanjih ministrov in dostojanstvenikov, da je z zedinjenjem oškodovana, in je zaradi tega imela za svoj program federalistično ureditev države, to je samostojno Črno goro.
Kar se tiče tistih posameznikov, ne bomo zgubljali časa z njimi, saj je splošno znano, da so tudi med Srbi biili taki, ki so zahtevali zvezno ureditev države, in bilo je za časa Živkov.:ča in Srskiea tudi nekaj sodnih kazenskih pravd, ki so tako rekoč to uradno potrdile. Sicer pa ima v glavnem seveda »Samouprava« prav. Čemu bi se tudi Srbi gnali za federacijo, ko je pa njih glavno mesto tudi prestolnica države, ko torej dejansko sami iz Bel gradu upravljajo svoje stvari, a ko obenem upravlja Belgrad tudi vso državo. Imajo torej zase dobro stran centralizma in federalizma, medtem ko so jim slabe prihranjene.
Pomanjkanje smisla za zvezno državo med Srbi je torej res lahko razumljivo.
Posebnost hrv.šia^a vprašanja
s Samouprava« je prinesla 27. m. m. sestavek: »Naša javnost in politika g. Mačka«. V njem je nekaj odstavkov, glede katerih bi bilo škoda, če bi čim več ljudi ne zvedelo zanje. 1 a,ko na primer pripoveduje., dai si del jugo.sk)venske javnosti razlaga dr. Mačkovo abstinenco zgolj kot njegovo nesposobnost za aktivno politično delo, njegovo opozieionalstvo pa kot nasledek dejstva, da je laže biiti. v opoziciji kakor na. vladi.
Vsekako si torej ta del jugoslovenske javnosti predstavi jm stvar čudovito preprosto: sladek je. kruh opozicije, a grenak je kruli oblasti. Tn dr. Maček se je odločil seveda za sladki del, grenkega pa prepustil drugim, da se ukvarjajo z njim.
Kaj pa pravi drugi del ju.gosloven.ske javnosti ? Tole:
l a tlel meni, da je g. Maček naj večji nasprotnik Jugoslavije. Ta del opira svoje prepričanje na številne protijugoslovemske izjave g. Mačka.
Sicer pa je prepričanje jugoslovenske javnosti glede dr. Mačka takole:
Samo izjemoma se najde kdo, ki verjame, da je dr. Maček sicer jugoslovensko usmerjen. V hrvaškem delu j ugoslovenske javnosti je ljudstvo vznemirjeno zaradi take politike dr. Matka, ker ne odgovarja prizadevam 95% Hrvatov. Ostali del j ugoslovenske javnosti je zaradi dr. Mačkove proti j ugoslovenske politike še bolj vznemirjen.
po teh besedah bi torej prav za prav odklanjali dr. Mačka in njegovo politiko vsi tisti, ki so ga pred dloibrim mesecem volili, pa še nekaj čez.
Sicer pa misli »Samouprava«, da se v tem primeru ni; trebil, razburjati, in sicer zaradi tega ne. ker je g. Maček nedosleden. To nedoslednost da 'dokazujejo najbolj njegove izjave, ko je ob neki priliki izšlo v petili tujih lastili petero popolnoma različnih izjav. V enem listu je zahteval federacijo v drugem konfederacijo, v tretjem osebno unijo v četrtem realno unijo, v petem svobodno Hrvaško. Tudi ni res, da. bi Hrvatje mislili isto. kar misli dr. Maček. Hrvatje sploh niso glasovali za; dr. Mačka, ampak do rešijo svoje življenje. Zalo dr. Maček tudii ni pooblaščen, da i»i govori! v njihovem imenu.
Konec sestavka pa. moramo navesti dobesedno:
Šele, ko bo k e daj rešeno to vprašanje, se bo moglo začeti reševati hrvaško vprašanje. Zdaj to ni izvedljivo. Prvič: kor g. Maček misli eno, a hrvaška javnost drugo. Drugič: tu«Ii če bi g. Maček rešil hrvaško vprašanje, je vprašanje, če bi bila s to rešitvijo zadovoljna hrvaška javnost. To tem bolj, ker nas sk:usnja uči da je ta javnost preklicala že marsikaj, kar so njeni voditelji naredili v njenem imenu. To pa ne pomeni da je javnost spremenila svoje mnenje, ampak da voditelji niso spolnili pravega prizadevanja te jav-
ojem ca.su	"°S/uto j0 treba, da se najprej g. Maček sporazume st
ie	željami 'in prizadevami svojih prisiljenih voblcev!
Po teli besedah je dvomljivo, da bi valji- zadovoljni, če bi dr. Maček rešil hrvaško vprašanje. Kajti najbrž je taka hrvaška posebnost. da. je .poglavitno, če se sploh ■'^inercs.; |n fe bi se le rešilo, bi menda Hrvatje l>rz zalite vali. da se vse povrne v prejšnje stanje.