Joško Čopov,,Ptičice so revice ..."             j
|f^feP saden vrt obdaja Kovačevo hišo koncem fjJLš^ naše vasi, Okrog vrta pa se vije košata živa t^pP meja. Obmeji pa najrajši poseda Kovačeva Franica in opazuje drobne ptičice, kako skakljajo od vejice do vejice ali pa letajo od drevesa do dre-vcsa. Drobne ptičice so Franičino veselje in so Fra-ničina žalost. Kadar ni v šoli — prvo leto hodi lctos v šolo — ali kadar nima izdelovati nalog, ali pa kadar ne pomaga svoji mamici, vsekdar jo mo-rete najti ob košati živi meji pri ptičicah. In ptičice ji veselo čivkajo, pevajo in se radujejo z njo.
Nekega dne zapazi Franica dvoje ptičic, ki zaporcdoma letata v kot meje in prinašata v kljun-čkih črvičc. In komaj raine par trenutkov, že od-letita praznih kljunčkov na sosednja drevesa.
Franico prime radovcdnost, pa se polagoma in skrivoma približa kotičku, kamor naprej in naprcj letata ptičici.
Ej, veselja! V meji, v gosti rogovili je gnezdcce in v njem štirje mladiči, S svojimi golimi glavicami kukajo iz gnczdcca in odpirajo mehke kljunčke, stara dva pa jim prinašata hrane.
1 Leto 26___________ANGELČEK__________Stran 89
S srčnim vcseljem ogleduje Franica mlade in stare ptičice, in njeno srce je radostno. Sklene, da pove to svojemu bratcu Andrcjčku.
»Ej, Andrejček, za gnezdece vem; tatn-lc v tiaši meji je — štirje mladiči so pa v njem,«
In Andrejček in Franica odhitita k meji.
»To je prav, to je prav!« se pohvali Andrejček. »Že toliko časa iščem kako gnezdo, pa ga ne najdem.«
»Pa kaj misliš?« ga strahoma vpraša Franica.
»Gnezdece vzamcm in z njim mladiče tcr jih denem v kletko. Kletko pa obesim tja zadaj na hišo, Stara dva bosta lahko letala k mladičem in jih pitala. Tam-lc za hišo jih bosta lahko dobila.«
»Pa res misliš to?« ga vpraša žalostna Franica.
»Res, res! Saj jim ne bo nič hudega; stara dva jih bosta pitala. Zvečer ali pa, če ,bo dež — jih pa ponesem v hišo. Nič jim ne bo mraz.«
»Ne, Andrejček, tega ne smeš! Ptičice so revice; pusti jih v miru! Pusti jim veselje, prosim te.«
»Saj jim ne bo nič hudega, ti rečem. Gnezdece vzamem in mladiče ter jih obesim v kletki na zid za hišo.«
Andrejčck že hoče odhiteti po klctko. Franica pa ga zadrži:
»Ne, Andrejčck, tega ne smeš! Jaz bom žalostna, in žalostne bodo ptičice!« Srčno prosi Franica, in v njenih očeh zaigrajo solze.
Andrejček upre vanjo oči:
»Ti si žalostna, ti jokaš, Franica? No, ne bom jih vzel. Franica, ne jokaj, ne bom jih vzel!«
»Res nc?« ga milo pogleda Franica.
»Res ne, ker bi bila ti žalostna in ptičice re-vice.«
»Moj bratcc!« — Franica ga objame in jc zopet vesela.
Na drevesih pa veselo pevajo ptičice, in solnce ožarja vso okolico.