List 41.
Hvala ajde.
Nekteri ptujci nam očitajo 5 de po Krajnskim preveč ajde sejemo in nam širokoustno in kaj učeno dokazujejo, kaj bi nam več verglo, ako bi namest ajde raji kako drugo zelenjavo za klajo sejali, ali pa de bi namest sterneniga raji kaj več turšice imeli, ktere se po Krajnskim še vselej premalo vidi.
De bi nas pregovorili, nam tudi izkladajo, kako po druzih krajih perdelujejo obilno klaje in pa turšice, ter pravijo, de, kar so začeli po Koroškim turšico sejati, ne vedo od lakote nobene, ktera je popred dostikrat razgrajala, kedarkoli je slana posmodila ajdo.
Kaj bomo h temu rekli? kako ohranili dobro ime preljubi ajdi?
Krajnskih kmetovaveov zemljiša so premaj-hine, de bi namest žita sejali veliko travnih semen; Krajnci imajo večidel živine toliko, de z njo že svoje polje obdelajo in de še zmeram lahko kaki rep ali kako glavo prodadd. De se ne vidi na Krajnskim povsod enako veliko turšice, ne pride od krajnske svojoglavnosti, temuč od tod, ker turšici ne tekne vsaka perst, ker ljubi, bolj močne, bolj debele in suhljate, posebno pa apnjene njive, in pa ker vzame zares veliko dela.
Slednji kmetovavec mora imeti skerb, de vsi perdela kruha in kar potrebuje za druge opravke. Če bo per svoji majhni kmetii le turšico sejal, kako bo paživinico preredil, ker je travnikov le malo in po nekterih krajih še clo nič. Od same slame, pravijo, se živina slabo redi, in ne dela mastniga gnoja. Res je, tode Krajnci si z repo, s prešami od la-neniga semena i. t. d. pomagajo in slamo zboljšajo.
Zoperniki ajde pravijo, de naj kmetovavec med rež in med ječmen ali pa potlej namest ajde travnih semen ali pa turšico za klajo seje. Ali ljubi prijatli! če krajnski kmetovavec ne bo ajde perde-loval, bo jedel malo kruha. Belo žito gre skorej vse za godove, za bero, za gosposko in za druge opravke, le samo ajda ostane doma za kuho in za kruh. Kdor bi s turšico rad ajdo pregnal, pač ne pomisli ali pa ne ve, de tursica ajde nikakor ne namesti, de turšični kruh ni tako dober kakor je ajdovi, in de turšična moka tudi ni tako za kuho. Res de so turšični zlo zabeljeni žganci dobri, tode ajdovi so še bolji, tudi manj zabelje potrebujejo in se tudi veliko bolj z mlekarn vzamejo.
Tudi to ni res, de Korošci ajdo zametujejo; oni so le zato bolj obilno začeli turšico sejati^ ker
162
po njih deželi slana rada pada, in pa ker po Koroškim res turšica zlo obrodi, kakor je to tudi po gorenski strani krajnske dežele nad Krajnjam gori. Kjer pa ni kraj za turšico in koder slana pada bolj poredkama, bi vunder ne bilo pametno, de bi se ajdi slovo dalo, ker se (če ni prašenca) še le po sterneui žetvi seje, ker je v osmih tednih vsejana in požeta, ker nič ali le malo gnoja potrebuje, in ker večidel obilniga sadii pernese. Ajda da po nekte-rih bolj pešenih njivah dvanajsterno 9 tudi petnaj-sterno zerno. Na Ljubljanskim polji, okoli Ježce, okoli Mengša i. t. d. se je iz 6 mernikov po 100 perdela, kadar je letina za-njo. Ali ni to lep per-delik? Ali bote potem takim še ajdi zabavljali? In — kaj bi bilo brez ajde posebno letaš, ko koriin že povsod gnjije, in ko drugih žit kup še zmeram raste? Ali ne bo zadosti sromakov ondod, kjer ajde ne perdelujejo ? Kaj bi bili brez ajde letaš reveži počeli tam, kjer jim je bila toča vse sterneno pohlasta-la? Zdaj pa je že nekoliko potolaženo njih serce, ko imajo polne kozolce naložene bogate ajde in pa se dolge odre poleg.
Ajda v cvetji tudi vsakimu kraju veliko lepoto podeli, ker ob ajdovim cvetji je polje več tednov kakor vse s cvetlicami obsejano, ker tako prijetno diši, in pridnim čbelicam obilno medli in voska podari, za ktere čbelarji lepe petice vzamejo.
Ajdova setev tudi kmetovavca pridnost uri in razodeva. Večkrat vidimo, de sepereni strani njive orje in ajda seje, per drugi se pa še pšenica zanje, ali pa lan ruje, in tako se pergodi, de kjer je zjutraj pšenica stala, je zvečer ajda že zaspala, in ob tedni je že z zeleno odejo ogernjena.
Pojdite mesca Kimovca v tiste kraje in dežele, kjer ne sejejo ajde za drugim žitam, in vidili bote polje prazno in kakor osmojeno, *) in komaj bote čakali zagledati spet z ajdo obsjano in z rudečka-sto-belimi cvetlicami zagernjeno polje.
Ne bomo je torej dali ne ajde proč iz krajnske dežele; naša je, ter naša bo ostala. Bodi ga Bog zahvalen za-njo !
Mesca Kozoperska 1846.                 Okra.
*) Tega sim se jez letašnjo jesen prepričal, ko sim na Avstri-janskim z milim sercam lepih ajdovih polja pogrešoval.
Vrednik.