Stan Dirdeny: SPIRITUS DEI, 1. del – Izgubljeni pergamenti



	Izdano v samozaložbi:

elektronska izdaja, Maribor 2023

© za slovensko izdajo: Stan Dirdeny

Vse pravice pridržane.



	Urednik in distributer: Stan Dirdeny

http://standirdeny.com



	Grafično oblikovanje platnice: ZC Zarja 2, Matej Gaspari



	Ilustracije: akademska slikarka mag. Klarisa Sipoš



	Lektoriranje: Mirjana Sternad



	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani



COBISS.SI-ID 144611587



ISBN 978-961-95844-9-1 (ePUB)



	http://standirdeny.com

	Cena: 11,99 EUR

	KAZALO



	SPIRITUS DEI, 1. del

	Izgubljeni pergamenti



	 		 			 ZADNJA NOČ

OSEMSTO LET KASNEJE

USODNA NEVIHTA

PRVI KORAKI

DESNO ALI LEVO

BRATOVŠČINA

NEPRIČAKOVANI OBISK

SOLZA

PRVI ŠOLSKI DAN

ZAJTRK IN ŠE KAJ

MLADI RAZISKOVALEC





ZADNJA NOČ


	 Turoben zimski dan se je že prevešal v večer. Ura je odbila peto popoldan. Nad majhno gorsko vasico, skrito v dolini med tako visokimi gorami, da se jim ni videlo vrhov, se je razbesnelo neurje.

	 Gore so bile ob vznožju, tam, kjer so se dotikale povsem ravne ozke doline, porasle z gosto gorsko travo in tu pa tam s kakšnim drevesom ter nizkim grmovjem, ki je samo nekaj metrov višje že povsem izginilo. Strmine gora je prekrivalo samo golo skalovje in navpične kamnite stene, na katerih ni niti trava rastla več. V višavah so se videle zasnežene ledeniške kotanje, ki so segale vse do vrhov.

	 Po dolini je bilo enakomerno porazdeljenih kakšnih dvajset koč. Vse so bile enako velike, prekrite s slamo in stare vsaj že nekaj desetletij, ker se v vas že zelo dolgo ni nihče na novo priselil. Le tu pa tam je bilo opaziti kakšno na novo zraslo mlado drevo.

	 Kočam se je že na pogled poznalo, da so prestale marsikatero neurje, ki je bilo v tem goratem predelu pogosto. Po majhnih oknih, ki so bila skrbno prekrita s preprostimi naoknicami iz tanjših plohov, ki so v takšni nevihti prav dobro varovale notranjosti koč, so tolkle težke dežne kaplje, pomešane s snežinkami.

	 V sredini naselja je bilo že od daleč opaziti nekoliko višjo in širšo zgradbo, ki so jo vaščani uporabljali za kaščo. Podobna je bila vsem drugim kočam v vasi, le da je bila brez oken in je imela velika, široka vrata. Tudi streha ni bila tako kot koče prekrita s slamo, ampak z močnejšimi, lesenimi skodlami.

	 Vsake toliko je skozi dolino preletela strela in takoj za njo se je zaslišal močan grom, ki je zaradi bližine gora pošastno donel. Drevesa, ki so se z vetrom grozeče upogibala, so s svojim ječanjem dopolnjevala grozovite zvoke viharne simfonije, podprte s silnimi gromi iz oblakov. Ko je strela udarila kam v dolino, se je zazdelo, da je v njej otrpnila sleherna stvar, kot bi za nekaj trenutkov nehala obstajati.

	 V tej hudi uri je bila vasica videti povsem zapuščena. Verjetno so se prebivalci pred strelami poskrili nekam na varno. A vendarle …

	 Nižja postava hitro teče skozi dolino po ozki stezi proti naselju. Nekdo, odet v temno ogrinjalo in s kapuco na glavi teče svojo pot, kolikor se da hitro, ne ozirajoč se, ne na dež in ne na strele. Ob vsakem sunku vetra za trenutek zastane, a že naslednjega hipa hiti dalje.

	 Nedaleč od postave je strela udarila v drevo, ki se je prelomilo napol in z vso silo treščilo na mehka travnata tla.

	 Postava pogumno teče dalje ... Je že mimo prvih hiš, nadaljuje po stezi tudi mimo naslednjih in še naslednjih. Dež, pomešan s snežinkami, moči njeno temno ogrinjalo. Še samo nekaj korakov in dosegla bo široka vrata največje koče v naselju. Sunkovito jih odrine in izgine v notranjost.

	 Zaradi sunkov vetra so se težka vrata za njim počasi, samodejno zaprla.

	 Notranjost koče je zavzemal en sam velik prostor. Na sredini so stale ogromne vaške žrmlje in ob stenah veliko bog ve s čim napolnjenih vreč. Medla svetloba z edine bakle, ki je bila zataknjena v nosilec ob vhodu, ni razkrila, kdo se je skrival pod temnim ogrinjalom, kajti kapuca je še vedno slonela na neznančevi glavi, čeprav je že bil v zavetju.

	 Temna postava se spretno izogiba vsemu, kar je naloženo v kašči in hiti na drugi konec do majhne lopute v tleh. Skloni se in jo mukoma odpre. Nosilci močno zaškripajo in postava izgine v odprtini v tleh. Loputo za seboj z močnim truščem zapre in, ne ozirajoč se nanj, izgine v popolno temo.

	 Pot nadaljuje skozi ozek rov, kar tako vsekan skozi ilovnato zemljo. Grobe, neobdelane stene in le tu pa tam kakšen podporni tram pričajo o skrivnem prehodu.

	 V daljavi na koncu predora se je opazila medla svetloba. Pravzaprav le snop svetlobe, ki je prodiral med špranjami vrat, ki so bila zbita iz grčavih plohov in skrita med pajčevinami in koreninami podrastja.

	 Nizka postava hiti, skoraj teče proti vratom, izza katerih prihajajo šepetajoči, mrmrajoči glasovi, ki polnijo kamro za njimi, v kateri se nekaj dogaja. Slišati je bilo le nekaj nežnih ženskih in bolj izrazitih globokih moških glasov, v katerih ni bilo zaznati ne jeze in ne veselja ... Bil je le preprost, umirjen pogovor.

	 Skrivnostnež s kapuco na glavi priteče do konca rova, se za trenutek pred lesenimi vrati ustavi, potem pa jih burno odrine z vso močjo. Plane v kamrico in sunkovito obstane pred možmi, ki se sklanjajo nad pergamenti, razgrnjenimi po mizi.

	 »Bežite!« vzklikne. »Prihajajo!«

	 Ves zadihan pade na kolena pred preprosto mogočno mizo, izdelano iz debelih hrastovih plohov, podprtih z več hlodi.

	 Skupina v kamrici se je naglo odzvala. Najvišji med njimi je z mize pograbil pergamente in jih zvil v zvitke. Hitro jih je porinil v torbo, dovolj veliko za vse ter vprašal:

	 »A jih je veliko?«

	 Skrivnostnež v ogrinjalu je sunkovito prikimal in vzkliknil:

	 »Nekaj sto jih je!«

	 »Dajmo, ljudje, pohitimo ... Morda je to naša zadnja možnost, da ohranimo svoje delo, predvsem pa svoja življenja!« je najvišji mož, imenovan Horatius, naglo govoril. »Žene,« je zaklical, »poskrijte se z otroki v pripravljenih skrivališčih!«

	 Ozračje v izbi je postalo napeto. Zdelo se je, da je še medla svetloba, ki je odsevala z bakel, pojenjala. Strah in jeza sta polnila podzemno kamrico, ki je bila vaščanom dolga leta varno skrivališče.

	 Ženske so se nemudoma zganile, pograbile vsaka svoj zavitek ter hitro izginile skozi mala vrata, pred katerimi je zdaj stala nizka postava, odeta v temno ogrinjalo, s kapuco na glavi in jih nemo opazovala. Prostor je polnilo le šelestenje oblačil in žvenketanje kovinskih predmetov, ki so udarjali drug ob drugega, ko so žene in nekateri možje v naglici odhajali.

	 Nižja postava moža ali dečka, prinašalca sporočila, je še vedno stala tik pred vrati in ni kazala ne strahu in ne razburjenja.

	 Šesterica, ki je ostala v izbi, ni hitela nikamor. Prav nasprotno ... Možje so si počasi slačili debele kmečke suknje, pod katerimi so imeli oblečena toplejša zimska oblačila, prekrita z mrežastimi srajcami, spletenimi iz železnih žic, ter si nadeli ogrinjala, primerna za boj. Okoli bokov so si zategnili širše usnjene pasove, na katerih so bile na levi pričvrščene nožnice z meči. Potem so si nataknili usnjene rokavice in na koncu še nadeli čelade, ki so jim popolnoma prekrivale obraze in so se iz njih skozi okrogle odprtine videle samo oči.

	 Le Horatius si je na ramo še obesil krzneno torbo s pergamenti.

	 Zunaj je narava še vedno vodila svojo igro. Dež je prešel v sneg in veter v vihar. Krošnje dreves so z orkanskim vetrom plesale burni divji ples in sleherni list, še prej trdno pripet na vejevje, je zapustil svoje rodno mesto, kjer je zrasel, sprejemal hrano, se pozibaval v prijetnem pomladnem vetriču, divje poplesaval ob močnih poletnih nevihtah in v mogočni jeseni okrasil se s pisanimi barvami.

	 Kot bi listje občutilo napetost, ki je zavladala v dolini, se je z mogočnim vetrom raje odmaknilo, daleč stran proti visokim goram. Ostalo je le pusto, golo vejevje, ki bo mesece kasneje porodilo novo življenje, nove liste, ko bo spomladi narava spet ozelenela.

	 Za boj opremljeni možje so v koloni molče stopali skozi nizka vrata v skrivni rov, ki je podzemno izbo povezoval z najvišjo zgradbo naselja. Šest mož, šest oboroženih bojevnikov je mirno korakalo proti zunanjosti. Nihče ni vedel, kaj lahko pričakuje, nihče ni vedel, kako se bo težava razpletla. Odločno so stopali po ozkem predoru, ki je bil toliko visok, da se jim ni bilo treba sklanjati ali odmikati oviram.

	 Nižja postava, še vedno zavita v temno ogrinjalo in s kapuco na glavi, je zadnja počasi stopila iz podzemne izbe in sledila možem.

	 V ospredju je že škripala loputa. Možje so vstopali v kamro v veliki hiši. Ko je skrivnostni sporočevalec kot zadnji izstopil iz skrivnega rova, je peterica mož že stala v vrsti ob loputi, Horatius pa pred njimi.

	 »Pristopi, Felix!« ga je Horatius poklical. »Tudi zate imam opravilo.«

	 Skrivnostna postava, odeta v temno ogrinjalo, se je vzravnala in ponosno izbočila prsi. Končno si je kapuco potegnila z glave in se postavila na levo stran k prvemu možu v vrsti. Šele zdaj so se videle poteze njenega obraza ... Pod ogrinjalom se je skrival mladenič, star okoli petnajst let. Imel je temno rjave, košate, krajše pristrižene lase in ozke živahne sinjemodre oči, ki so pozorno sledile vsakemu gibu tega ali onega moža v vrsti. Ponosno je stal pred vodjo skupinice.

	 Felix je bil čokate postave in dokaj nizke rasti. Odet je bil v temnejša oblačila. Kljub nizkim temperaturam je imel visoko privihane rokave. Na rokah so se mu videle lepo razvite mišice in marsikatera brazgotina ter praska, ki jih je prav ponosno razkazoval. Stal je v vrsti kot enak med enakimi in pričakoval ukaze.

	 »Dajmo, možje, pogumno naprej ... Nismo ustvarjali in delali zaman!« je Horatius s trdim glasom, polnim jeze, poguma in strahu spodbujal skupino. »Prišel je trenutek, ki smo ga pričakovali ... Vedeli smo, kakšen bo konec! Zato možje, izpolnimo svojo usodo, izpolnimo to, kar se od nas pričakuje!« je nadaljeval in meč potegnil iz nožnice. »Ali ste z menoj možje?« je njegov glas zagrmel v temnem prostoru, tik pred majhno loputo v tleh, skozi katero so nekoliko pred tem prispeli in je bila na stežaj odprta, ker prehoda do skrivne izbe zdaj, ko so bili izdani, ni imelo več smisla skrivati.

	 Visoko je dvignil meč in spodbujajoče zrl v može, ki so hrabro stali v vrsti pred njim, pa čeprav je vedel, da spodbude niso potrebovali.

	 »Martinus!« je zaklical in pogled uprl v enega od mož. »Si z nami?«

	 »Sem!« je močan glas odločno zadonel iz vrste postrojenih bojevnikov.

	 »In Quintinus, Servius, Alfwin, Helmfrid?« je Horatius s trdim moškim glasom mrzlično našteval.

	 Možje so si s pestmi udarili po prsih in vzkliknili:

	 »Smo!«

	 Vsi so meče hkrati potegnili iz nožnic, jih uprli proti tlom in konice staknili v krogu.

	 »Rojeni v smrti!« so v en glas vzkliknili.

	 Felix jih je mrko opazoval, ker jim v moči ni bil enak, ne učen v bojevanju in morda tudi na smrt še ni bil pripravljen. Ob njihovih vzklikih in pogumni pripravi se je nekoliko odmaknil v ozadje in nemo spremljal dogajanje.

	 Možje so eden za drugim stopili na plano, kjer je narava še vedno igrala svojo igro, le da je pomrznjena tla doline že prekrivalo tanko belo snežno pregrinjalo, ki je zaradi pravega snežnega meteža bilo iz trenutka v trenutek debelejše.

	 Peterica mož je počasi korakala proti prvim hišam in pazljivo spremljala okolico ter vsak premik v njej, da je ne bi napadalci presenetili.

	 Horatius in prinašalec sporočila, Felix, ki se kljub snežnemu metežu ni več skrival pod kapuco, sta se ustavila pred širokimi vrati kašče in se tiho pogovarjala.

	 Felix je ponosno stal ob Horatiusu.

	 »Felix želim, da slediš mojim navodilom, kakor sem ti jih že veliko prej predal, kaj storiti, če se slučajno zgodi to, kar kaže, da se pravkar bo,« mu je Horatius premišljeno, skoraj šepetaje govoril. »Bojim se, da je to konec našega druženja, a kaj bi ti to pripovedoval, ko pa smo vedeli, kaj se bo zgodilo. Zato ti polagam na srce, da natanko izpelješ načrt, ki ga iz varnostnih razlogov poznaš samo ti, ker kot vidiš, v svojih vrstah imamo izdajalca, sicer danes sovražnik ne bi prišel. Se lahko zanesem nate?«

	 »Gospod pripravljen sem na vse!« je Felix goreče vzkliknil. »Rad bi Bratovščini pomagal, kolikor se le da, ampak na žalost, mislim, da ni več veliko časa!«

	 Horatius mu je hotel še nekaj reči. Odprl je že usta, a jih je spet zaprl, kot bi si v trenutku premislil. Obrnil se je in že naredil korak za možmi, a se je spet naglo ustavil.

	 »Felix predajam ti dvoje ... Torbo s pergamenti in meč!« je pomenljivo rekel. »Vzemi ju in beži! Zbeži v mesto Agritus. Tam poišči Luciusa ter mu ju predaj. Ne morem ti zagotoviti, da boš na poti varen, ampak v pergamentih je vsa naša skrivnost, vse naše dolgoletno delo, ki ga poznaš, kajti nisi bil zaman naš zaupnik. Poišči Luciusa!« je napeto ponovil, kot bi se hotel prepričati, da si bo Felix ime zagotovo zapomnil. »Vzemi še moj meč, na katerem je pečat Bratovščine in Luciusu predaj pergamente, samo če bo tudi sam imel tak meč. Nekdo nas je izdal!«

	 Felix je oboje vznemirjeno sprejel.

	 »Kaj pa načrt, o katerem sva še nekoliko prej govorila gospod?« je negotovo vprašal, ker so ga nova navodila vodje popolnoma zmedla. »Kako se boste bojevali, če mi predate svoj meč?« je zaskrbljeno izbruhnil, ker ni vedel, kaj se je nenadoma dogajalo in zakaj takšna sprememba še v isti minuti, ko je že sprejel načrt in nalogo.

	 »Ah, glede meča ne skrbi,« je Horatius lahkotno rekel in zamahnil z roko. »Imam še enega in ta enako dobro reže kot tisti, ki ti ga predajam. Beži zdaj Felix, kolikor te nesejo noge! Močno se bojim, da je sovražnik bližje, kot sem predvideval in zdaj je zadnji čas, da zbežiš!« mu je naglo naročal.

	 Zavedal se je, da v dani situaciji ni bilo, kaj storiti, le pergamente in fanta je moral rešiti ter mu omogočiti pobeg, saj bi izguba pergamentov za Bratovščino pomenila poraz.

	 Felix je segel v njegovo ogromno dlan. Sledil je le še močan stisk rok in še zadnje Horatiusove besede:

	 »Felix, če ti spodleti, če te ujamejo, skrij pergamente kamorkoli, samo da jih sovražnik ne dobi v roke! Pozdravljen božji sin! Naj ti bo sreča mila!«

	 Felix mu je samo prikimal in naglo izginil za najvišjo zgradbo v sredini naselja.

	 Na vso moč je tekel. Dobro je vedel, kje in kako se lahko pride do mesta Agritus, a razdalja ni bila kratka ... Do tja je bilo vsaj dve uri ježe, zato je vedel, da ga on, ki je bil peš, to noč še ne bo videl in da bo moral prenočiti nekje v naravi.

	 Tekel je na vso moč.

	 Kmalu je dosegel rob gozda, kjer je vedel, da bo bolj varen. Samozavestno je zakorakal vanj, saj se je počutil precej močnejšega, ker je prenašal meč najpomembnejšega moža med člani Bratovščine, meč največjega med vitezi, kar jih je poznal in največjega prijatelja, ki ga je kadarkoli imel ... Nosil je meč Horatiusa II. Alexisa!

	 Bliskalo in grmelo ni več. Dolino so prekrili težki beli oblaki, iz katerih je zdaj sneg dobesedno sipal in prekrival naravo, ki je bila pripravljena na dolg zimski počitek.

	 Felix je še vedno tekel, pravzaprav je bežal v notranjost gozda v smeri mesta Agritus, ki je ležalo severozahodno od majhnega naselja, kjer je bil doma. Bil je fant zdravega duha in sposoben večjih fizičnih naporov, toda nikoli do zdaj takšne razdalje še ni pretekel.

	 Čez čas je začutil rahlo bolečino v prsih, a se je kljub temu gnal naprej po gozdnih tleh. Tekel je še kake pol ure, preden se je v gostem podrastju sredi gozda ustavil.

	 »N-Ne m-morem v-več!« je ves zadihan zajecljal in se zgrabil za prsi.

	 Oster, mrzel zrak mu je paral pregreta pljuča. Zgrudil se je na gozdna tla. Klečal je in sunkovito zajemal sapo.

	 Čez čas, ko si je nekoliko opomogel, se je odločil, da si bo tukaj postavil bivak. Bil je izurjen v preživetju v naravi, ker je s prijateljem, Martinusom pogosto hodil na pustolovščine po daljni okolici rojstnega naselja.

	 Na kup je zvlekel vejevje, ki ga je na gozdnih tleh bilo v izobilju. Nad manjšo kotanjo, ki jo je najprej očistil snega, je začel izdelovati bivak, in ko je bilo ogrodje narejeno, je uporabil meč in z njim nasekal smrekove veje, gosto porasle z iglicami po vsej površini.

	 Bivak je bil v pol ure postavljen in med vejevjem ni bilo niti ene same luknje, ki bi snežinkam dopuščala prodreti v notranjost.

	 Najprej je vanj skrbno pospravil meč in torbo s pergamenti, potem pa je še sam zlezel vanj. Vhod je na gosto prekril s smrekovimi vejami.

	 Tako skritemu v bivaku se mu je kmalu zazdelo, da se je prijetno ogrel. Ni ga bilo strah prenočevanja v gozdu, saj je modro ravnal in si postavil bivak. Bil je ponosen na svoje znanje in iznajdljivost, saj se je začenjala silna zima, kakršne so v tem gorskem predelu poznali, z nizkimi temperaturami in obilico snega. Prepričan je bil, da nihče brez znanja in izkušenj v taki zimi ne bi zmogel prenočevati v naravi.

	 Teme se ni bal. Ponosen, da je ob sebi stiskal Horatiusov meč in z gorečo željo, da bi se prijatelji rešili, je v temnem gozdu popolnoma sam v smrekovem bivaku, kakršnega je postavljal že velikokrat, zaspal.



	* * *



	 Horatius, ki je bil vodja skrivnostne Bratovščine, se je takoj po slovesu od Felixa odpravil proti jugu za možmi, ki so tja že odšli. Težko mu je bilo pri srcu, ker je tega fanta res imel rad. Obetal si je njegove velike pomoči, a kaj, ko so se zgodile stvari, ki se pravzaprav ne bi smele ... Nekdo jih je izdal, a vedel je, da so možje, ki so mu stali ob strani, bili častni in vredni vsega zaupanja.

	 Takšnih misli je prispel do skupine, ki ga je že čakala.

	 »Alfwin je bilo, kaj premikov? Je bil kje opažen kak človek?« se je takoj pozanimal, ko je prišel do prijateljev.

	 »Ne, do zdaj še nismo nikogar opazili,« mu je Alfwin odgovoril.

	 »Ravno tega se bojim!« je Quintinus zaskrbljeno pripomnil.

	 »Upam, da nas fant ni prenesel okoli ...« je Alfwin tiho zamomljal.

	 A stavka mu ni uspelo niti dokončati, ker se je Horatius z jeznim pogledom zastrmel vanj in mu ostro odgovoril:

	 »Če komu zaupam, zaupam temu fantu! Bojim se, da je še bolj pogumen kot mi!«

	 »Dobro, dobro ...« se je Alfwin, ki je Felixa dobro poznal in je vedel, da mu gre zaupat, mrmrajoč poskušal opravičiti.

	 Tišina je pritiskala na može in na slehernem obrazu bojevnika se je zaznal nemir.

	 »V krog!« je Horatius nenadoma zatulil.

	 Možje so se bliskovito postavili v zaključen krog, obrnjeni s hrbti, drug proti drugemu in potegnili meče iz nožnic.

	 Že v naslednjem trenutku je vsem bilo jasno, čemu je Horatius tako odločno odreagiral ... V mraku, ki se je spuščal nad zasneženo pokrajino, so med debli dreves zagledali konjenike v popolnih bojnih opremah, ki so po gozdu iz vseh smeri prihajali proti njim. Ogrnjeni so bili v siva ogrinjala in pod njimi oblečeni v topla zimska oblačila, ki so jih prekrivale kovinske mrežaste srajce. Na glavah so nosili čelade, ki so jim popolnoma zakrivale obraze, le majhne pravokotne luknje so nakazovale položaj oči. V levih rokah so držali ovalne ščite, z velikimi rdečimi križi na gladkih bleščečih kovinskih površinah. Ob boku so jim visele nožnice z ostrimi meči v njih.

	 Horatiusovi možje so se počasi vrteli v krogu, tako da je vsak izmed njih lahko iz vseh smeri ocenil nevarnost, ki jim je pretila ... Približevalo se jim je okoli sto sovražnih vojakov!

	 Konjenica se jim je vedno bolj bližala.

	 A možje iz majhne gorske vasice nikakor niso kazali strahu in bili so v vsakem trenutku pripravljeni kljub ogromni premoči nasprotne strani planiti na katerega koli konja in njegovega lastnika.

	 Minilo je nekaj dolgih minut. Ozračje je postajalo skrajno napeto. Horatius in njegovi možje so še vedno krožili in opazovali premike sovražnika.

	 Sto konjenikov jim je bilo že tako blizu, da so okoli njih tesno zaprli krog, tako da se med kopiti konjev niti miš ne bi mogla izriniti v zunanjost.

	 Nikamor niso mogli več! Napetost je rastla.

	 Nenadoma je s konja skočil vojak, ki na pogled ni bil popolnoma nič drugačen od drugih. Vsaj ne po ogrinjalu.

	 »Odvrzite meče,« je njegov močni glas zadonel, »drugače vam jih bomo odvzeli s silo!«

	 »Vsekakor!« se je Martinus sarkastično oglasil in se zasmejal, »in potem, ko jih odvržemo, boste zelo prijazni in humani z nami, mar ne?«

	 Možje na konjih so se presenečeno spogledovali.

	 »Ne šalim se!« je mož ob konju resnobno vzkliknil. »Odvrzite meče in sojeno vam bo hitro!«

	 »Ja, tukaj pa smo naleteli na majhno težavo,« je Horatius prevzel besedo. »Mi si niti ne želimo milosti in ne hitrega sojenja ... Mi smo Deos potentia!« je ponosno vzkliknil.

	 »Primite jih!« je mož ob konju na kratko zaukazal.

	 Najbližji vojaki so takoj razjahali in proti možem, ki se niso prav nič ustrašili, so iz več smeri stopile skupine s po tremi vojaki.

	 »V napad!« je Horatius zarjul in z dvignjenim mečem že planil proti trem vojakom, ki so se mu približevali.

	 Prijatelji so mu takoj sledili. Vsak si je izbral trojico vojakov ... Vnel se je silovit boj!

	 Horatius in možje so meče vrteli v vse smeri, da se jim sovražni vojaki niso mogli preveč približati. Izvajali so zamahe, ki so jih tolikokrat prej vadili in ščitili drug drugega.

	 Sovražnik je osupnil, ker od tako majhne skupine niso pričakovali tolikšnega poguma, saj se je šesterica bojevala proti skoraj dvajsetkrat močnejši skupini.

	 Borba je bila silna. Marsikateri meč šesterice je oplazil ali poškodoval vojaka sovražnih enot, a tudi ti niso stali križem rok.

	 K vsaki trojki so pristopili še trije vojaki in kmalu se je proti hrabri šesterici bojevalo skoraj štirideset mož.

	 Bratovščina se tolikšni sili ni mogla več upirati, in čeprav so možje napeli zadnje moči, se je Martinus kmalu zgrudil mrtev. V prsih so mu zevale globoke rane.

	 Boja je bilo konec! Možje so bili razoroženi in prijeti. Z njih je na s snegom prekrita tla kapljala kri.

	 »Gospod general, razoroženi so!« je mož višje postave sporočil vodji, ki je še vedno stal ob svojem konju in se bitke ni niti udeležil.

	 »Pripravite jih na sojenje ... To bomo hitro opravili! Pripravite naprave, postavite tabor in ...« je general s trdim glasom odločno ukazoval, a je pomenljivo umolknil. »In požgite vas!« je zatulil in se zastrmel v Horatiusov obraz, kot bi pričakoval, da bo na svoje zadovoljstvo na njem zagledal trpeči izraz. »Zdaj je ne bo nihče več potreboval!« je z nasmeškom dodal, kot bi povedal dobro šalo.

	 Snežilo je še močneje kot prej. Gozdna tla je že prekrivala debelejša snežna odeja, ki jih je povsem izravnala. Iz bele ravnine je samo še tu pa tam štrlelo veliko, trhlo vejevje.

	 Po gozdu je vrvelo ... Sto izurjenih mož v mrežastih železnih srajcah, ki so bili vajeni urnega izpolnjevanja ukazov svojega generala, je hitelo sem ter tja in vsak je natanko vedel, kaj je bilo njegovo opravilo.

	 Najprej so povsod zrastle velike pagode, in ko so jih prižgali, so plameni razsvetljevali celoten tabor daleč naokrog.

	 Ni bilo dolgo, ko je v središču tabora že stal velik šotor, namenjen generalu in vodjem enot, in nedolgo za njim še veliko manjših, ki so se izgubljali po gozdu med debli dreves.

	 Nekateri vojaki so pred največjim, generalovim šotorom sestavljali preprosto mizo in stole, narejene iz tanjših debel, spetih z vrvjo.

	 Spet drugi so na nekoliko oddaljeni manjši jasi postavljali stebre iz debel, ki so jih privlekli iz gozda, ki je takšnega materiala ponujal na pretek.

	 Nedaleč stran je skupina vojakov izdelovala kletko, in ko je bila narejena, so vanjo zaprli razoroženo peterico.

	 Pred kletko je v snegu ležal mrtvi Martinus.

	 Priprave niso trajale dolgo. Miza in stoli pred generalovim šotorom so že čakali na rablje, da bi opravili svoje umazano delo.

	 »Gospod general, vse je pripravljeno!« mu je vojak, ki je stražil pred vhodom njegovega šotora, strumno poročal. »Ali naj prinesemo jetnike?«

	 »Da, prinesite jih!« mu je general takoj odgovoril in stopil iz šotora. »Svet bo razsodil zdaj!«

	 Proti kletki s peterico preživelih mož Bratovščine, prekritih z ranami, in zvezanih, se je takoj pognalo nekaj vojakov. Ko so jo prinesli, so jo odložili pred mizo, za katero so že sedli sodniki, ki jim je poveljeval sam general.

	 »Bogokletneži! Izdajalci!« je general zakričal proti možem v kletki, ki pa se niso niti zganili pa tudi strahu ni bilo zaznati na njihovih obrazih. »Svet vam bo sodil zdaj! Nimate se pravice zagovarjati, ker delate v hudičevem imenu! Zbrali smo dovolj dokazov, ki so bili poslani najvišjim vodjem!« je že ves rdeč v obraz tulil. »Dokazana vam je bila krivda in zato vas v Božjem imenu obsojam! Vaše kosti bodo sežgane in pepel raztrošen! Izbrisani boste s tega sveta, kjer za vas ni prostora!« je že bolj umirjeno razglasil razsodbo, pri čemer je njegov obraz preplavilo zadovoljstvo. »Privežite jih na stole!«

	 Takoj so pristopili vojaki, ki so prej prinesli kletko in so za njo postrojeni čakali na generalovo razsodbo. Obsojence so potegnili iz kletke in jih odvedli do jase, kjer so jih že čakali nekakšni do dveh metrov visoki stoli, daleč proč od ognjišč, okoli katerih so stali vojaki in se greli.

	 Prvi je v spremstvu dveh vojakov hodil Horatius. Sledili so jim preostali štirje člani Bratovščine, prav tako vsak varovan s po dvema vojakoma.

	 »Slecite jih, sezujte in jih privežite na stole!« je eden od vojakov ukazal.

	 Vseh pet članov Bratovščine so slekli do golega, jim iztrgali obuvala z nog in grobo posedli, vsakega na svoj stol ter jih nanje trdno zvezali z debelimi vrvmi, ki so jim močno drgnile kožo.

	 Pustili so jih v snežnem metežu gole, drgetajoče, trdno zvezane na mučilnih stolih in v groznih mukah.

	 Noč je bila dolga. Snežni metež se je šele proti jutru začenjal umirjati in končno se je ustavil.

	 Ko se je prebudilo mrzlo, jasno jutro, je posijalo sonce in svoje nežne žarke poslalo na zamrznjeno, zasneženo pokrajino. Zgodnje ptice so vznemirjeno preletavale z vej na veje in se plašno ozirale po gozdu in vojaškem taboru ... Nedaleč od njih so se ob mogočnih pagodah še vedno greli vojaki, kajti za njimi je bila resnično ledena noč.

	 Nekoliko severneje od tabora se je po manjši jasi sprehajal general in si ogledoval rezultat večernega sojenja.





	 Peterica mučenikov je sedela trdno privezana na stole iz debel, vendar niso čutili ničesar več. Njihovi poslednji pogledi in poslednje misli so utrnili pozno ponoči, ko so jim v telesih ugasnile zadnje iskre življenja. Vseh pet članov Bratovščine je v mukah zmrznilo, v prvem snežnem metežu tiste zime.

	 Pogumna peterica junakov, katerih sledi bodo za vselej izginile, ni niti slutila, da so delili isto bridko usodo krute smrti s svojim zaupnikom in prijateljem, Felixom in da bo z njim ugasnil tudi njihov up, da ne bo resnica, za katero so žrtvovali svoja življenja, izgubljena za človeštvo.

	 A tiste noči je globoko v gozdu, kilometre proč od vojaškega tabora, v bivaku pod smrekovimi vejami, v objemu s torbo polno pergamentov in v stisku z mogočnim mečem z znakom Bratovščine, zmrznil Felix, fant nizke postave in močnih mišičastih rok, tistega leta 1208 po gospodu našega štetja.

	 Ko se je prebudilo jutro, je Felix s svojimi trdimi zamrzlimi prsti k sebi krčevito stiskal krzneno torbo s pergamenti in meč kot največji dragocenosti tega sveta. A brez potrebe je varoval oboje, ker bo moralo preteči še veliko vode in se prebuditi še nešteto juter, preden bo bivak nekdo našel in na plano potegnil zvitke in meč ter razkril njihove skrivnosti.





	* * *



	 Horatiusova želja, da bi ohranil življenje v vasici v ozki dolini med visokimi gorami, se je izpolnila. Čeprav so jo takrat vojaki požgali do tal, je življenje teklo dalje. Rod se je nadaljeval z ženami, nekaj možmi in otroki, ki so se pred njimi poskrili v skrivališčih v gorah.

	 Minilo je že veliko let in tu pa tam je v dolini zrasla kakšna nova koča, prekrita s slamo. Ampak prav vse so bile, kot je v vasi že od nekdaj veljalo nepisano pravilo, zmeraj enako velike.

	 V vasici, ki pa že dolgo ni več kazala znakov, da je nekoč bila požgana do tal in se je takrat v njej bila kruta bitka, se je po gmajni že mnogo generacij podilo veliko otrok ter se igralo s tistim, kar sta jim nudili narava in domišljija.

	 Gorska vasica, skrita v ozki dolini med visokim gorovjem, je miroljubne vaščane skrbno varovala pred nevšečnostmi. Preživeli so obdobje, ko je po svetu morila kuga, a njih se ni niti dotaknila. Čez stoletja so veliki osvajalci zajemali deželo za deželo, a vasice ni odkril nihče, vse do tistega dne, ko se je osemsto let po požigu začela odvijati nova zgodba.





OSEMSTO LET KASNEJE


	 »No, pohiti, čakam te že pol ure in dobro veš, da ne maram zamujanja!« je bledolična ženska, ki je Tim prej sploh niti opazil ni, jezno rekla tik za vhodnimi vrati.

	 »J-Ja!« je ves naježen zajecljal, ker ga je ženska resnično presenetila.

	 »Hitro! Steci v dvorano, ker sestanek že poteka, ampak na svojo srečo si zamudil le županove pozdravne besede in verjemi mi, da si lahko zaradi tega srečen. Saj ga poznaš, da rad dolgovezi tja v tri dni?« je ženska za vrati bila že bolj prijazna.

	 Nasmehnila se mu je in mu pomežiknila.

	 Tim si je z obleke otresel dežne kaplje in se precej bolj sproščeno in nekoliko hitreje pomaknil proti dvorani. Za trenutek je negotovo okleval, ker se ni mogel odločiti, kje bi vstopil.

	 V dvorano se je dalo priti spredaj ob odru in s tem vsem, ki so že sedeli v klopeh, na ogled ali pa od zadaj skozi majhno skladišče opreme, ki so jo tu pa tam potrebovali na raznih sejah, sestankih in skupščinah.

	 Naposled se je odločil, da župana raje ne bo motil in bo neopazno vstopil skozi skladišče.

	 Tim Hopper je bil deček v cvetu mladosti, star komaj dobrih petnajst let. Bil je dokaj povprečnega videza, povprečne višine, širših ramen, čokate postave in krajših las. Pravzaprav mu je bilo ime Timothy, vendar so mu vsi prijatelji rekli kar na kratko Tim.

	 In tako je Timothy nepričakovano pristal v veliki vaški dvorani na sestanku med odraslimi ljudmi, poslovneži in krajani manjšega naselja, Marlon, z morda petdesetimi do šestdesetimi hišami, umeščenimi v ozko dolino med visokim gorovjem, Montes.

	 »Mir v dvorani!« je župan, George, miril krajane.

	 V trenutku je v dvorani vrvež potihnil in zavladala je popolna tišina.

	 »Spoštovani!« je župan slovesno, s pompoznim glasom nagovoril krajane. »Zbrali smo se, da se odločimo in dorečemo, ali bomo podprli projekt, ki lahko vpliva na razvoj in stil življenja v našem naselju!« je silovito začel svoj uvodni govor, pomenljivo pogledal po krajanih, kot bi hotel ugotoviti, kakšen vtis je naredil nanje, potem pa je globoko zajel sapo in sestanek že nekoliko bolj umirjeno vodil dalje, »odločiti se moramo, ali bomo sprejeli ponudbo državne institucije in omogočili razvoj centra za P.S.I. laboratorije.«

	 Nekaj vaščanov se je na dolgih klopeh nelagodno presedlo, kajti videti je bilo, da jim ponudba ni ugajala, večina pa je zdolgočaseno gledala v župana, kot bi mu hotela reči:

	 »Nikar me ne glej! Mene se to ne tiče!«

	 Župan, George, je v svojem govoru naredil premor in si zavzeto ogledoval izraze na obrazih vaščanov, kot bi za nastalo zadrego iskal krivca.

	 Počasi je vstal, se sprehodil levo in desno ob dolgi mizi, ki je bila postavljena pred odrom ter nadaljeval:

	 »Vaščani v preteklih dneh ste na dom sprejeli dovolj gradiva in dokazil, da ste lahko mirno preučili, kaj nam ponujajo.«

	 Vaščani so še vedno nepremično in nezainteresirano spremljali njegov govor.

	 Zunaj je gromozansko zagrmelo, tako da so v oknih zažvenketale šipe, in ko je grom potihnil, je za trenutek v dvorani zavladala popolna tišina. Bilo je videti, kot bi vsi okamneli.

	 George, ki je bil s potekom sestanka zelo nezadovoljen, se je nervozno spet usedel na stol za dolgo mizo, in ker ni nihče spregovoril, je nepričakovano s pestjo sunkovito udaril po mizi.

	 »Vaščani odločiti se moramo!« je močno povzdignil glas. »Pričakujem vaša vprašanja! Do sedme ure zvečer moram odboru sporočiti odločitev, ki pa bo nepreklicna in obvezujoča, zato vaščani, prosim!«

	 Privzdignil je obrvi in z veliko mero nepotrpežljivosti pogledoval po dvorani ter čakal vprašanj.

	 »Ali to pomeni, da bomo popolnoma nadzorovani?« se je Bill oglasil z leve strani dvorane.

	 »Ne!« je George, ki mu je vidno odleglo, ker je končno nekdo od vaščanov bil pripravljen sodelovati, z olajšanjem vzkliknil. »Nihče nas ne bo nadzoroval, imeli bomo prosto življenje. Organizacija bo svoje delo izvajala le v centru, ki bi ga postavili na Severjevem prehodu. Izgradnja bi potekala natanko na izhodu iz doline na glavno cesto. Ocenjeno je, da bodo P.S.I. laboratoriji zajemali okoli petsto kvadratnih metrov,« jim je z zelo mirnim glasom hitel pojasnjevati.

	 A so njegove besede dosegle prav nasprotni učinek, kot si je želel, ker so pri vaščanih spet vzbudile nemir in nelagodje. Marsikdo se je preselil sem prav zaradi možnosti sožitja z naravo in mirnega, tihega življenja, ki mu ga je nudil ta odročni kraj, umeščen v visoko gorsko kotlino daleč proč od vrveža prenaseljenih mest.

	 Georgea, ki je včasih bil vojak, nemir v dvorani, ki je nedvoumno izražal nezadovoljstvo in neodobravanje vaščanov, ni iztiril. Močno se je odkašljal, da je prevzel nadzor nad položajem in sestanek povsem umirjeno nadaljeval.

	 »Gospod, Miles mi je zatrdil, da se ritem našega življenja ne bo kaj dosti spremenil, le oskrbeli nas bodo z novo kanalizacijo, vodovodno in električno napeljavo, z boljšimi telefonskimi in internetnimi povezavami in končno bomo dobili na novo asfaltirano cesto,« jim je dokaj prepričljivo našteval prednosti sodelovanja z Organizacijo. »Stroške izgradnje centra bodo v celoti prevzeli v Organizaciji,« je hitro nadaljeval, ne da bi počakal na odziv vaščanov, ker jim ni hotel več dati priložnosti, da bi glasno negodovali.

	 »Kaj pa naš izhod George? Ali to pomeni, da jih bomo morali prositi za izhod, ko bomo hoteli iz doline?« se Bill ni dal.

	 Dvorano je spet takoj napolnilo mrmrajoče negodovanje, kajti Bill je omenil dejstvo, ki se je dejansko tikalo vseh.

	 George, ki je vstal in se z rokama naslonil na naslon stola, ker je tako lažje nadziral celotno dvorano, je z dvigom desnice v trenutku umiril mrmrajoče šepetanje med vaščani.

	 Nekaj trenutkov je pomenljivo molčal, potem pa jim je končno odgovoril:

	 »Žal je to edina ovira. Ampak ne, nikakor nas ne bodo nadzirali! Lahko bomo nemoteno potovali. Prejeli bomo elektronske kartice, s katerimi se bodo zapornice dale dvigniti. Zagotovilo, da naše življenje ne bo prav nič moteno ali drugačno kot do zdaj, sem prejel od samega ministrstva za zdravje.«

	 Spet je naredil kratek premor, da bi poudaril pomembnost svojega govora.

	 Globoko je zajel sapo in počasi nadaljeval:

	 »Vaščani ponuja se nam možnost, da za svojo vas s skoraj nikakršnimi stroški ogromno naredimo in se nekoliko razvijemo, da bo naš kraj končno postal opazen na zemljevidu, ne samo takrat, ko je treba poplačati davke in obveznosti, pač pa tudi zdaj, ko gre za pridobitev nekaterih dobrin, za katere se že leta trudimo zbrati sredstva in izpeljati to, kar nam zdaj zastonj ponujajo.«

	 »Že mogoče, kaj pa naša varnost?« se je Betty, mlajša ženska, ki je Tima tako burno sprejela ob prihodu, po nekaj trenutkih mučne tišine oglasila. »Nič ne povedo, kakšen center bo to! Kaj, če bo namenjen nepridipravom ali morda duševno bolnim?«

	 »Ne vem,« ji je George moral priznati, pri čemer je skomignil z rameni. »Žal tega podatka ne poznam. Miles pravi, da gre za skrivni državni projekt Organizacije, o katerem ne sme govoriti. Zagotovil pa mi je, da nas sodelujoči in zaposleni v centru nikakor ne bodo motili,« ji je rahlo negotovo odgovoril, a je takoj nadaljeval z zelo resnim, odločnim glasom, »bojim se, vaščani, da nimamo kaj dosti izbire. Ne glede na pomisleke, ki vas prevevajo, predlagam, da sprejmemo njihovo ponudbo, ker bodo v nasprotnem primeru center s pomočjo in podporo državnih zakonov in pravil vseeno zgradili, nam pa bodo obesili vse mogoče posledice, ker ne smemo pozabiti, da marsikdo med nami še nima gradbenega dovoljenja in je, kot se temu reče, gradil na črno.«

	 Za trenutek je umolknil in zdaj je bil videti že vidno zaskrbljen.

	 »To je sicer skrajna meja, ampak ne bi jim želel omogočiti, da posežejo po takih ukrepih,« je resnobno nadaljeval s prepričevanjem krajanov. »Niso neumni in mislim, da poznajo naše slabosti, zato vaščani ognimo se tem postopkom! Bomo zaščitili drug drugega? Torej dajmo jim soglasje za izgradnjo centra!«

	 Vaščani so se nemirno presedali, da je bilo videti, kot bi sedeli na mravljišču. Nekateri pa so le nemo strmeli v tla, ker so se zavedali svoje negotovosti, saj kot je George poudaril, bi zaradi neurejene administracije in posledično pravnih postopkov lahko izgubili lastni dom.

	 Vaščani so bili tako tiho, da se je zdelo, kot bi dvorana bila prazna. Do njih so spet prodrli zunanji burni zvoki narave, ki je ne glede na dogajanje v dvorani, svojo igro s strelami in gromi vodila še naprej.

	 Tistega trenutka je ura na vaškem zvoniku odbila šesto popoldan. Zaradi težkih oblakov, ki so se zgrnili nad dolino, je bilo zunaj skoraj že povsem temno, čeprav je bilo poletje že na pragu. Pozimi so bili vajeni, da so dnevi bili mrki in kratki, skoraj neopazni, poletja pa so jim ob jasnih dnevih običajno podarila svetlobo vse tja do sedme ali osme ure zvečer.

	 George je nervozno pogledal na svojo zapestno uro, poravnal kup papirjev pred seboj in po krajši prekinitvi sestanek neomajno in skrbno nadaljeval po točkah dnevnega reda:

	 »Vaščani, preden pa dorečemo zadnjo besedo in končno odločitev, vas moram opozoriti še na možnost, ki so nam jo prav tako ponudili ... Gre za našo mladino, šoloobvezne člane našega kraja. Organizacija jim bo omogočila, da se bodo šolali v njihovih prostorih in ponudili so še svoje pedagoške strokovnjake, zato spoštovani vaščani, ali je prišel čas, da svojim potomcem ponudimo nekaj boljšega, kot je vaška šola?«

	 Ob njegovih besedah je v ospredju dvorane burno zaropotalo. Profesor, Samuel je sunkovito skočil na noge in zgroženo vprašal:

	 »Kaj pa je narobe z našo šolo in poučevanjem?«

	 Samuel, ali kot so mu rekli na kratko Sam, je v vasi že dolga leta bil edini profesor. Vodil je šolo in otroke poučeval po državnih standardih kar v domačem kraju. Prva najbližja šola je bila v štiri ure oddaljenem Zildonu. Drugih krajev v bližini ni bilo.

	 Mesto, Zildon je bilo ogromno. Štelo je skoraj dva milijona prebivalcev, vendar pa večina mladih še nikoli ni bila tam, in če se je le dalo, so tudi odrasli raje ostajali kar v Marlonu in se ognili preizkušnjam, ki so prihajale iz tistega velikega mesta.

	 »Samuel saj ne pravim, da je s tvojim poučevanjem kaj narobe!« mu je George hitro zagotovil, da bi ga pomiril. »Ponudili so nam le prostore in osebje, pri čemer bi ti lahko poučeval še naprej. Miles je bil tako prijazen, da nam je ponudil brezplačno šolanje, z njihovo opremo, v njihovih prostorih, s tvojo izvedbo Sam.«

	 Spet je naredil krajši premor, kot bi hotel Samuelu pustiti nekaj trenutkov za premislek, potem pa je vprašujoče privzdignil obrvi in ga z moledujočim glasom vprašal:

	 »Kaj praviš Sam?«

	 Samuel se je zamislil. Nekoliko je bil zmeden in zaradi svoje prenagljene reakcije ga je bilo malo sram. Kot je bilo zanj značilno, se je ob premišljevanju prijel za brado in takoj, ko je odločitev sprejel, je glasno udaril z dlanjo ob dlan.

	 »Prav, sprejeto!« je vzkliknil in tiho dodal, »opravičujem se za nepremišljeno reakcijo.«

	 »Tako, tudi to je urejeno!« se je George zadovoljno namuznil in se že bolj odločno obrnil na vse v dvorani, »spoštovani, zato vas prosim, da z dvigom rok potrdimo to, kar smo pravkar dorekli. Prosim pa tudi, da se na ta list papirja podpišete, da lahko seznam, kot potrditev vaše privolitve, do sedme ure zvečer prenesem Milesu.«

	 Na obrazih vaščanov sta se še vedno zrcalili nejevernost in negotovost, a kljub temu so pri glasovanju vsi složno dvignili roke. Kmalu za tem so že stali v koloni pred županovo mizo, kjer so s podpisi potrjevali svoja soglasja.

	 George jih je prikrito, budno nadzoroval ... Stal je ob odru nedaleč stran od mize, in ker je po odsluženi vojaški službi dolga leta opravljal delo nekakšnega skrbnika in se je na tehnične zadeve resnično do podrobnosti spoznal, je nekomu zagnano razlagal o načrtih in procesih, kako izpeljati izgradnjo vodovoda, električnih napeljav in vseh možnih zadev, ki jih je dobro poznal, pri čemer je vsakega, ki se je sklonil nad papir in se podpisal, s pogledom pazljivo premeril.

	 Tim je ves čas sestanka nezainteresirano sedel v zadnji klopi. Skoraj vse, kar je župan govoril, je šlo mimo njegovih ušes, ker je z mislimi bil nekje čisto drugje. Ves čas je bil tiho, da je lahko bil čim bolj neopazen. Prav zato se tudi v razpravo ni vključeval, še manj pa je želel sodelovati pri odločitvah, za katere mu je bilo prav malo mar in če ga ne bi starša prosila, naj gre namesto njiju na sestanek, ga prav gotovo ne bi bilo tukaj. Sicer ga je tu pa tam iz premišljevanja predramil glas katerega od vaščanov, v katerem je nemalokrat zaznal dvom ali strah, a kljub temu mu tema ni vzbudila zanimanja.

	 Dolga kolona se je počasi, a vztrajno kot kača pomikala skozi dvorano proti županovi mizi, ker je vseh prisotnih vaščanov bilo čez sto petdeset.

	 Končno se je tudi Tim odločil in se postavil na njen konec. Potrpežljivo se je po polževo pomikal dalje in premišljeval o novi šoli, ki jo bo moral zdaj obiskovati. Nova šola se mu je sicer zdela kar dobra zamisel in po svoje se je je celo veselil, a je vseeno bil tudi malo negotov, ker novih uradnih ljudi ni rad spoznaval.

	 »Ali to pomeni, da bo vsak učitelj zdaj, ko jih bo več, zahteval svoje?« ga je zaskrbelo. »Kaj, če se, s katerim ne bom razumel?«

	 A ko se je spomnil, da je junij in so se počitnice šele začele, je samo zamahnil z roko:

	 »Kaj bi že danes premišljeval o šoli, ko pa je jesen še tako daleč!«

	 Končno je prišel do županove mize, kjer so se vaščani podpisovali na velik kos belega papirja s črtami in že se je sklonil, da bi nad črto zraven priimka, Hopper, nakracal svoj podpis, ko ga je zagledal župan. Poskočil je in v trenutku se je znašel ob njem.

	 »Ah, Timothy, žal, ti ne smem dovoliti, da se podpišeš!« je strogo, vendar dokaj vljudno vzkliknil.

	 »Hm, gospod župan, nisem tukaj, ker sam tako želim!« mu je Tim brez strahu odrezavo odgovoril. »Tukaj sem samo zato, ker sta mama in oče službeno odsotna in sta me prosila, naj grem na sestanek namesto njiju. In ker sem star že krepko čez petnajst let, mislim, da lahko njuno željo izpolnim!«



	 Georgeu, ki ga je Timova odločnost popolnoma presenetila, je za trenutek vzelo sapo.

	 »Oprosti, Tim, popolnoma sem pozabil, da si že odrasel,« se mu je po krajšem premisleku vljudno opravičil in se mu nasmehnil. »Čas beži in še vedno te dojemam kot otroka.«





	 Ko mu je še komaj opazno pomežiknil, se je Tim spet sklonil nad list z imeni in se skrbno podpisal na označeno mesto.

	 Ko se je spet izravnal, je županu vrnil nasmeh ter skozi sejno dvorano in preddverje odkorakal proti izhodu na majhno dvorišče, kjer je običajno na belem drogu plapolala zastava z občinskim grbom, na katerem je bil izrisan obris gorovja, Montes s sončnim vzhodom.

	 Ko je stopil pred vhodna vrata, se je sunkovito ustavil.

	 »Še vedno dežuje!« je namrgodeno zamrmral in se umaknil pod ozek nadstrešek nad vhodnimi vrati, kjer se je že stiskalo nemalo krajanov.

	 »Nevihta je ponehala, medtem ko smo mi sestankovali,« je profesor, Samuel, ki se je znašel ob njem in je dobro poznal geografske in meteorološke značilnosti kraja, pripomnil. »Timmy saj veš, kakšno je naše vreme ... Ne moreš se zanesti nanj!« je šaljivo rekel in takoj zajedljivo nadaljeval, »sploh pa, a se čudiš, da je ob tako čudnih načrtih za našo lepo vas spet začelo deževati? Ne bi se čudil, če bi se tudi nevihta vrnila!«

	 »Ja, kaj pa vem?« mu je Tim oklevajoče odvrnil. »Glede vremena nimam pojma, ampak zaradi teme sestanka, če ste mislili na P.S.I. akcijo, ali kakor se že temu reče, se sploh ne bi čudil, če bi se tudi toča vsipala!«

	 V daljavi se je nad gorovjem zaslišalo pogrmevanje, ki pa je bilo iz trenutka v trenutek glasnejše ter bližje in vaščani so vedeli, da je spet prihajala ena tistih za njihovo dolino tako značilnih silovitih neviht, ki so bliskovito prišle in tudi hitro minile, samo posledice so včasih lahko bile usodne.

	 Tim v taki nevihti ni nikoli maral dežnika, ker se mu je zdel povsem neuporaben. Močan veter mu ga je običajno obračal in pulil iz rok, zato je raje tekel kar brez njega, čeprav je potem bil popolnoma premočen. Ampak tudi, če je imel dežnik in ga je moral zaradi vetra loviti, je prav tako bil moker, zato ga je raje puščal kar doma.

	 Potegnil si je jakno čez glavo in že je preučeval, kako bi najhitreje in najmanj izpostavljen vetru in dežju prispel do kakih petsto metrov oddaljenega doma.

	 V malem preddverju sejne dvorane se je gnetla množica krajanov. Tisti, ki niso imeli dežnikov, so se prav tako kot Tim poskušali s čimerkoli uporabnim zaščititi pred nevihto, kajti neurje je iz trenutka v trenutek bilo močnejše. Silovito je pihal veter, deževalo je, kot da bi oblaki celo leto zbirali vodo ter jo prav zdaj spustili nad dolino in strele so na vseh straneh parale temno nebo.

	 »Te podpise bom hitro odnesel Milesu in zagotavljam vam, da ne bo nobenih težav,« je George pojasnjeval tistim, ki so bili zbrani v preddverju.

	 Podpisane listine je spravil pod plašč, da se ne bi zmočile in vidno navdušen prvi zapustil varno zatočišče preddverja.

	 Kmalu za njim so se za odhod odločili tudi vaščani in se razbežali vsak v svojo smer.

	 Velike, težke, nevihtne dežne kaplje, ki so se že celo popoldne zlivale nad dolino, so ceste in steze spremenile v mlakuže. Pot se zaradi mlak in teme že zdavnaj ni videla več, a se je Tim v trenutku odločil in se pognal v nevihto. Izbiral je najkrajše poti do doma, ki jih je poznal in vedel, da mu ne bo treba plezati čez ograje. Hitro je tekel med bliski in gromi. Razmišljal ni o ničemer, samo čim prej je hotel biti doma.

	 Že je bil pri prvih hišah. Za trenutek se je ustavil pod visoko jelko in si pod njenimi širokimi vejami oddahnil.

	 Vedel je, da bo strela vsak trenutek preparala nebo in bo takoj za njo zabobnel grom, ki bo zaradi bližine gora pošastno donel.

	 Stisnil je glavo med ramena in zamižal.

	 »Zdaj, zdaj bo udarilo in jaz sem sam na ravnini! Ne smem stati pod smreko in ne smem biti edina gibajoča se točka!« mu je preblisnilo skozi možgane, kar jim je profesor, Samuel tolikokrat zabičeval.

	 Pognal se je in tekel na vso moč. Še petdeset metrov in bo izza sosedove hiše zagledal svoj dom. Hitro bo skočil k vratom in kmalu bo na varnem. Vrata bodo prav gotovo odklenjena, saj jih v Marlonu niso zaklepali.

	 Še malo in dosegel bo svoj cilj!





USODNA NEVIHTA


	 Tim je že od daleč pred vrati opazil avto svojih staršev.

	»Doma sta!« je olajšano pomislil.

	 Na pragu vhodnih vrat je zagledal mamo in očeta. Stopila sta k prtljažniku, ga odprla in se sklonila nadenj.

	 Že je čutil bližino doma ... Narediti bo moral le še nekaj korakov in doma bo!

	 Mama in oče ga nista niti opazila, čeprav je bil čisto blizu in je skozi oprta vhodna vrata lahko že videl v razsvetljeno notranjost veže.

	 V tistem trenutku je nebo preparal blisk ... Strela je preletela celotno dolino in zadela! Zagrmelo je z mogočnim pokom.

	 Nov blisk, ki je samo za hip spet v celoti osvetlil mračno dolino, je osvetlil tudi Tima, ki je negibno ležal na tleh in z odprtimi očmi prazno zrl v nebo. Z njega so na premočena tla polzele debele kaplje dežja.

	 Že naslednji trenutek mu je telo vztrepetalo. Močan sunek ga je obrnil in krči so mu lomili kosti.

	 Ljudje okoli njega so kričali. Bilo je izrečenih veliko besed in mnogo ust je že širilo novico. Sklanjali so se nadenj in mu pomagali. Kriki groze so polnili že tako preglasno nevihtno ozračje.

	 Končno je sunkovito vzdihnil. Neznanske bolečine v kosteh so mu izsilile solze v oči. Rad bi vprašal, kaj je bilo narobe. Nekdo ga je posedel, nekaj vprašal, a on besed ni razumel.

	 Minulo je nekaj trenutkov, nato je le zmedeno pogledal naokrog. Tistih, ki so se sklanjali nadenj, ni niti prepoznal.





	 »Tim me razumeš?« je Bill neprenehoma ponavljal.

	 »Bolijo me noge!« je Tim hotel zakričati, a mu iz ust ni prišla niti beseda.

	 Po licih so mu polzele solze. Tako strašansko ga je bolelo!

	 Čutil je, da ga je nekdo dvignil in ga kot majhnega otroka držal na rokah. Odnesel ga je v hišo ter ga položil na posteljo. Okoli njega je zaradi razburjenih glasov kar vrvelo. Ničesar ni razumel. Razbral je le nekaj besed, ki jih je nekdo čisto v njegovi bližini izrekel:

	 »Marta je mrtva, Ben nezavesten …«

	 In njegove oči niso zaznale več svetlobe, ušesa niso slišala več zvokov, le besede, ki so pomenile bolečino, so mu še tiho odmevale v mislih.

	 Zagrnila ga je tema.



	* * *



	 Tim je negibno ležal na postelji. Le tu pa tam mu je katera mišica trznila, kajti doživel je močan udar strele. Redki glasovi in šumi, ki so prihajali iz sosednje sobe, v kateri so urejali mrtvo Marto, njegovo mamo, so še stopnjevali napeto, žalostno vzdušje v hiši.

	 Bill, ki je s povešenimi rameni stal ob njegovi postelji, je nepremično strmel vanj. Zdelo se mu je, da so ga težke misli pritiskale k tlom. Vedel je, da bodo zdaj sledili neprijetni dogodki. Pravne ureditve, pogreb ...

	 »Ne skrbi, Tim, poskrbeli bomo zate in seveda za Bena tudi!« mu je šepetaje zagotovil, čeprav je vedel, da ga Tim ni mogel slišati. »Najprej bomo tebi vrnili moči in kasneje se bomo ukvarjali s tem, ali bomo gradili kak znanstveni center ali ne,« je še vedno polglasno premleval. »Marta bo prva, ki jo bomo položili v grob k večnemu počitku ... V prvi grob, ki bo začel polniti to dolino, skrito med visokim gorovjem, Montes in bo začetek neskončnega cikla, ki se nikoli več ne bo ustavil, dokler ne bo človeštvo v tej dolini izumrlo!« je glasno premišljeval. »Prva, a kdo bo naslednji?« se je spraševal. »In zakaj ravno Marta, med vsemi ženami najbolj priljubljena? Kdo bi ji želel takšne smrti?« mu misli niso dale miru.

	 A vedel je, da so vse njegove misli in skrbi bile jalove, ker ji nič več ne bo moglo v očeh prižgati iskre in ji vdahniti življenja.

	 Nevihta, ki je za kratek čas ponehala, se je spet okrepila.

	 Bill je stopil k oknu in se zaskrbljeno zastrmel ven v gosto temo. Bliski so švigali v vse strani in parali črno nebo, gromi so stresali vso dolino in skoznjo je zapihal tako silen veter, da je težke dežne kaplje nosilo skoraj vzporedno s tlemi in so glasno bile po šipah v oknih. Grom se je s tolikšno močjo odbijal od kamnitih sten v gorah, da so kozarci v omarah žvenketali.

	 Za korak se je odmaknil od okna v notranjost sobe, ker je vedel, kako je strela znala biti muhasta.

	 »Bill!« je nekdo glasno poklical.

	 »Ja, prosim,« se je Bill predramil iz premišljevanja in se sunkovito obrnil proti vratom, kjer je stala nižja moška postava.

	 »Prosim, pojdi z mano. Imamo majhen sestanek in potrebujemo še tvoje mnenje,« je Steve skoraj kričal, da bi preglasil zvoke iz zunanjosti.

	 »Ah, ja, seveda ...« mu je Bill z monotonim, tihim glasom odvrnil.

	 S Stevom sta bila dobra prijatelja. Ob prijetnih poletnih dnevih sta mnogokrat pohajkovala po gorovju, kajti Steve je bil zagrizen planinec. Star je bil okoli štirideset let in razgledan možakar, strokovnjak za kemijske analize neznanih snovi, zato je pri vaščanih užival precejšnje spoštovanje. Bil je samotar, a prijazen do vsakogar. Živel je v prvi hiši levo ob občinski zgradbi, kjer je samo nekoliko minut pred tem dogodkom še potekal sestanek vaščanov.

	 Bill je pričakujoče pogledal na posteljo k Timu, kot bi upal, da se bo zdaj, zdaj zbudil, a je Tim še vedno negibno ležal. Prsi so se mu počasi in enakomerno dvigovale. Ni bilo videti, da bi ga udar strele poškodoval.

	 Billu se je zdelo, kot bi Tim samo tako trdno spal, da ga noben zvok iz okolice ni mogel vznemiriti.

	 Stopil je za Stevom proti sosednji sobi, od koder so prihajali tihi, mrmrajoči glasovi. Nejasno so se slišale zdaj moške, zdaj ženske besede, vendar pa se ni dalo razbrati, o čem so govorile, ker so se izgubljale v oglušujočih gromih, ki so stresali vso pokrajino.



	* * *



	 Dolina je bila pogreznjena v temo. Nekje v hiši Hopperjevih je stenska ura odbila pet krat.

	 Tim je nenadoma odprl oči in zmedeno pogledal okoli sebe. V sobi je bil mrak, ker je na nočni omarici ob postelji bila vklopljena le lučka, ki jo je nekdo zastrl z majhno brisačo.

	 Spoznal je svojo sobo in predmete, postavljene po njej. Napeto je premišljeval, ker se ni ničesar spominjal in preveval ga je močan občutek, da je nekaj manjkalo.

	 Ni si izbral ravno ugodnega časa za prebujanje, saj je po mraku v sobi lahko sklepal le, da je bil večer ali pa morda zgodnja jutranja ura.

	 Bil je sam. Nikogar ni bilo ob njem.

	 »Grozne sanje!« je pomislil, ker ga je še vedno prežemal občutek tesnobe.

	 Bil je skrbno pokrit. Ob robu odeje ni bilo nikjer niti najmanjše luknje, ki bi zraku dovoljevala pod pokrivalo.

	 Nekaj ni bilo v redu, ker je moral zbrati vse moči, da se je v postelji privzdignil in sedel.

	 Naslonil se je na posteljno vzglavje in premišljeval, zakaj je v hiši bilo tako tiho. Starša sta opravljala pomembno delo, zato je vedno bila polna. Ne glede na uro sta zmeraj imela obiske.

	 S prsti si je segel v lase in si z oči odmaknil dolg pramen las.

	 »Samo mora me je tlačila,« se je nasmehnil. »Ampak zakaj se niti ne spomnim, kdaj sem legel spat?«

	 Skomignil je z rameni in se še rahlo krmežljav močno pretegnil. Hotel je premakniti noge, da bi jih potisnil izpod odeje in se sprehodil po stanovanju ter pogledal, kje je bil kdo.

	 Ampak noge ga niso ubogale!

	 Končno jih je s težavo premaknil proti robu postelje in jih potisnil na tla. Z rokama se je oprl ob posteljno stranico in se mukoma privzdignil ... Nekaj je z njim moralo biti zelo narobe, ker nog sploh ni čutil, kot da jih ne bi imel! Ko je z vso silo telebnil na tla, je glasno zaropotalo. Nejeverno je gledal v lesene deske tik pred svojim obrazom in z rokama jezno udaril po tleh.

	 Bolečine v nogah so bile grozovite! Za nekaj trenutkov se mu je pred očmi stemnilo.

	 Ko se je spet ovedel, je imel občutek, kot bi se mu v mišice zajedlo nešteto mravelj in bi mu vsaka počasi in vztrajno glodala delce nog.

	 Njegovo tiho ječanje je preraslo v rjovenje, ker so bolečine presegale njegov prag zmogljivosti in vzdržljivosti. Ležal je na tleh in kričal ... Še nikoli ni doživel takšnih bolečin, kakršne je občutil zdaj in ki so ga prignale do roba razuma!

	 Vrata so se sunkovito odprla in v sobo je naglo planil Samuel. Na obrazu se mu je zrcalila groza, ki jo je poskušal prikriti z negotovim nasmeškom.

	 Pobral ga je s tal in ga previdno položil v posteljo.

	 »Hej, mladi gospod! Kam pa tako naglo?« je vzkliknil.

	 Tim je še vedno ves omotičen od bolečin poskušal dognati, kaj se je sploh zgodilo.

	 »Hmmmd …« je zažlobudral, ker ga jezik nekako ni ubogal.

	 Samuel je vprašujoče privzdignil obrvi in mu pozorno prisluhnil. Uporabil je vso svojo domišljijo, da bi razbral, kaj naj bi to žlobudranje pomenilo, a ko mu ni uspelo, je samo skomignil z rameni in rekel:

	 »Ja, nekako tako bo Tim ... Še veliko bo treba delati in vaditi, preden boš spet skakljal naokrog! Zdaj pa ti priporočam, da lepo mirno ležiš in me poslušaš, dokler si še vsaj malo živ ... Veliko ti moram povedati!«

	 Timu, ki je poskušal dojeti, kaj se je z njim dogajalo, sploh ni bilo jasno, o čem je Samuel govoril, a mu je vseeno prikimal.

	 »B-Bom p-pri m-miru,« je zelo tiho zajecljal, ker se mu je jezik še vedno zapletal.

	 Zamišljeno se je zastrmel v sivo okno. Zunaj se je prebujal dan. Rosne kaplje so polzele po gladkem steklu in na orošenih šipah puščale svetle sledi različnih oblik in smeri.

	 »Torej je jutro?« je premišljeval, ko je čakal, da bo Samuel nadaljeval.

	 »Tim, počakaj malo. Skuhal nama bom čaj. Kolikor vem, obožuješ čaj iz mešanice gorskih zelišč,« je Samuel zbrano rekel.

	 Tim je prikimal. Še zmeraj ga je begalo, kaj je učitelj, Samuel počel v njegovi sobi.

	 »Kje je kdo od domačih … Kje sta mama in ata?« se je čudil.

	 Nepremično se je zastrmel v mračen kot sobe, kjer je na pisalni mizi običajno puščal knjige, ki jih je prebiral, a čeprav je imel široko odprte oči, ni ničesar zaznaval.

	 Premotil ga ni niti ropot, ki se je tu pa tam zaslišal iz kuhinje, kjer je Samuel na star način, brez sodobnih kuhinjskih aparatov, pripravljal čaj ... Razpihal je žerjavico v štedilniku in nanjo naložil poleno, da bi voda v lončku čim prej zavrela. Vedel je, da mora za dober čaj voda najprej zavreti, nato mora lonček odstaviti na rob štedilnika, v vrelo vodo dodati Martina posušena zelišča, ki jih je našel shranjena v kuhinjski omari, potem pokriti lonček ter počakati najmanj pet minut, da se bosta iz njih izlužila okus in barva.

	 Ko se je s skodelico vročega dišečega čaja v rokah vrnil v Timovo sobo, je Tim še zmeraj strmel v kot in ni zaznaval dogajanja okoli sebe.

	 »Tukaj je! Kam naj ga postavim? Aja, saj imaš nočno omarico,« je Sam glasno premišljeval.

	 Skodelico vročega čaja je položil na nočno omarico ter pogledal Tima, ki je nepremično zrl v prazen kot sobe.

	 Samuel je bil izkušen človek, saj je v življenju že marsikaj doživel. V času svojega študija je veliko popotoval po svetu in videl je čudne stvari, zato se Timove odsotnosti ni ustrašil. Udobno se je naslonil na belo steno ob nočni omarici ter čakal, da se bo povrnil.

	 Tim se je nenadoma zdrznil, pogledal po sobi in vprašal:

	 »Kaj ste rekli? Čaj? Ja, prosim. Prijal bi mi čaj iz dobrih gorskih zelišč, tistih, ki jih običajno z mamo nabereva po bregovih.«

	 Samuel ga je z zanimanjem opazoval. Nasmehnil se je in mu namignil proti nočni omarici, od koder se je iz skodelice širil omamen vonj po zeliščih.

	 »Ja, Tim na skodelico čaja sem mislil, pa kot vidiš, je že tukaj,« je s prekrižanimi rokami na prsih in s širokim nasmeškom na ustih lahkotno rekel.

	 Tim pa, kot da bi padel z Lune, je gledal zdaj v skodelico s čajem, zdaj v Samuela in začudeno vprašal:

	 »Kako pa ste to naredili? Komaj ste me vprašali, ali bi pil čaj, zdaj pa je že tukaj!«

	 Samuel se je usedel k njemu na rob postelje, roke položil na kolena in umirjeno rekel:

	 »Za malo te je zmanjkalo, ko sem kuhal čaj, ampak nič ne de, nič hudega se ni zgodilo.«

	 »Ja, po mojem tudi!« je Tim nejeverno planil, globoko zajel sapo in končno vprašal to, kar ga je že nekaj časa begalo, »kaj delate vi tukaj Sam? Kje sta mama in ata?«

	 Samuela, ki je tako vprašanje že dalj časa pričakoval in se je v mislih nanj že ničkolikokrat pripravljal, je kar stisnilo v želodcu. Pogledal je v tla in mu, kot bi se izmikal, odgovoril:

	 »Če bom zdaj odšel, boš res sam in kdo ti bo potem odgovoril na vsa vprašanja?«

	 Tim ga je začudeno pogledal, zato je Samuel uvidel, da bo moral k pogovoru nekoliko resneje pristopiti in da ne bo šlo drugače, kot da mu bo povedal resnico.

	 »Veliko dogodkov, ki so se zgodili v preteklosti, ti moram pojasniti,« je nadvse resnobno začel in ga končno spet pogledal. »Prosil bi te, da me poslušaš ... Nimam dobrih vesti, zato želim, da mi resnično pozorno prisluhneš!«

	 Vstal je in vznemirjeno naredil nekaj korakov po sobi.

	 »Prosim, udobno se usedi ... Namesti se tako, da me boš lahko poslušal!« je resnobno rekel, kot bi govoril polni učilnici učencev. »Veliko dogodkov ti je ušlo, veliko spomina se ti je izbrisalo in preden začneva obnavljati tvojo in našo preteklost, ti pojasnim določene zadeve.«

	 »B-Bom,« je Tim zmedeno zajecljal, kot bi že slutil težave.

	 Preveval ga je grozen občutek, da se je moralo nekaj zelo slabega zgoditi.

	 Samuel je spet sedel na rob postelje in mu roko očetovsko položil na ramo.

	 »Tako Tim,« je preudarno, oklevajoče začel. »Najprej te moram vprašati, česa se spominjaš? Kaj je po tvojem tisto, kar se je nazadnje zgodilo?«

	 Tim, ki je bil vedno bolj zmeden, se je poskušal zbrati.

	 Veliko dogodkov se mu je prepletalo v mislih. Pomislil je na gospoda, Johnsona, ko sta mu z Markom pri metanju bumeranga razbila šipo, a je odkimal, ker se je spomnil, da se je vse to zgodilo leto pred tem, ko je padel s skale pri potoku in si zlomil roko. Takrat je dva meseca prebil v bolnišnici v mestu Zildon, kjer bi ga skoraj obdržali še dlje, če ne bi bolj natančno pogledali njegove kartoteke ter ugotovili, da le ni bil tisti Tim Hopper, ki se je rodil leta 1945.

	 »Tudi to ne bo prav,« je pomislil.

	 Brskal je po spominu. Skoraj je obupal in hotel je že povprašati Sama, a ga je nenadoma kot strela z jasnega zadelo spoznanje, da je v njegovem spominu zevala velika luknja. Nekaj je manjkalo!

	 Zastrmel se je v okno, ki ga je Samuel na široko odprl, da je v sobo spustil svež, po dežju dišeč jutranji zrak. Nagubal je čelo, rahlo priprl oči in premišljeval.

	 Skozi odprto okno sta se iz daljave slišala žuborenje potoka in žgolenje ptic. Izza mogočnega gorovja, Montes so pokukali prvi sončni žarki. Z njimi so se prebudili tudi škržati, ki so takoj zaigrali svojo simfonijo, Vroče poletje v dveh tonih. Zunaj se je napovedoval čudovit dan.

	 Tim je še vedno napeto premišljeval.

	 Nekje iz doline se je slišalo tiho oddaljeno prasketanje, ki je počasi prešlo v šumenje in nato v grom, ki je trajal predolgo, saj je zmotil njegovo premišljevanje o spominih.

	 Zdrznil se je in prisluhnil zvokom iz zunanjosti ... Še nikoli ni slišal takega grmenja!

	 »Kaj pa naj bi bilo to?« je začudeno vprašal.

	 A Samuel, ki je bil izvrsten pedagog in dober poznavalec psihologije, ni ničesar rekel ... Raje je dogodkom prepustil svojo pot. Dobro je vedel, kaj je počel!

	 Tim se je namrščil in ga grdo pogledal.

	 »Zakaj mi ne odgovorite Sam?« je nejevoljno vzkliknil. »Taki zvoki niso običajni za našo dolino. Sploh pa to ne zveni kot grmenje z oblakov ...«

	 Nenadoma je umolknil. Zmrazilo ga je, kot bi ga polili z mrzlo vodo.

	 »Zakaj sta nevihta in grom, nekaj tako izredno slabega? Zakaj imam občutek krivde?« mu je prešlo skozi misli.

	 Nemirno se je presedel. Naslonjen na posteljno vzglavje se je počasi obrnil in se zastrmel v Sama, ki ga je nepremično, nekako hladno gledal, brez izraza topline na obrazu, ki jo je bil do zdaj deležen.

	 »Počasi se boš spomnil Tim in najboljše je tako,« mu je Sam umirjeno rekel. »Manj bo bolelo, kot če bi ti jaz povedal. A ne skrbi tu sem in tu bom v trenutku, ko se boš spomnil, ko boš vedel, v tistem trenutku, ko boš potreboval pomoč, podporo in tolažbo. Počasi se bo spomin vrnil!«

	 Tim je že ves drhtel. V glavi mu je odmevala beseda, grom, in nikakor je ni mogel odgnati. Nevihta ... Nevihta je pomenila nekaj slabega!

	 Nenadoma je prebledel. Miselna praznina se je začela polniti. S hitrimi, kratkimi dihljaji je sunkovito lovil sapo.

	 Samuel, ki je prepoznal znake šoka, ga je nemudoma zgrabil pod pazduhama in mu s silo širil prsni koš. Ves čas je napeto ponavljal:

	 »Tim, dihaj!«

	 Tim se je spomnil ... Vedel je! Njegovo sobo sta polnili žalost in bolečina.

	 Še vedno je težko lovil sapo. Ni se upiral trdnemu Samovemu prijemu, le cvileče je stokal:

	 »N-Nevihta ... s-strela ... m-mama ...«

	 Samuel trdnega prijema ni popustil, ker je vedel, da najhujše še ni bilo za njim in se bo prej ali slej zlomil.

	 »Ja Tim, zgodilo se je!« mu je tik ob ušesu napeto govoril. »Že dolgo je od takrat, ko je nevihta vzela tvojo mamo, Marto. Tistega dne ste vsi trije doživeli udar strele ... Ti, Marta in Ben. Žal Tim, tvoji mami nismo mogli pomagati. Še tebe smo za kratek čas izgubili in tvoj ata še danes nosi posledice. Vendar nisi sam!«

	 Čutil je, kako je Tim lezel sam vase, kako je moč zapuščala njegovo telo. Stisnil mu je ramena z vso močjo in ga stresel, ker ga je poskušal zadržati pri zavesti.

	 Tim je doživljal popoln šok.

	 »Vzdrži, Tim!« ga je Samuel skoraj kriče spodbujal. »Le spravi žalost iz sebe!«

	 Čeprav je Tim bil manjši od Samuela, se je s takšno močjo uprl njegovemu trdnemu prijemu, da ga je Samuel moral spustiti. Počasi se je v postelji povsem vzravnal in sklonil glavo. Sam je opazil velike solze, ki so kapljale na odejo.

	 »Tako je prav prijatelj!« ga je Sam spodbujal. »Le daj, ne sramuj se, spravi žalost in bolečino iz sebe,« mu je umirjeno govoril in ga očetovsko objel.

	 Tim se je z vsem bremenom povrnjenega spomina na njegovem ramenu razjokal.

	 Zunaj je bilo prelepo zgodno poletno jutro. Sonce je že prav močno grelo in dežne kapljice, ki so se lesketale na ozeleneli naravi, so izginile neznano kam.

	 V naselju, ki je dajalo videz, da je bilo popolnoma zapuščeno, ker je vse še spalo, ni nihče niti slutil, da se je nedaleč od njih odvijala nadvse žalostna zgodba.

	 Minila je ura, morda dve. V Timovi hiši je bilo vzdušje kljub silni žalosti že nekoliko bolj živahno. Iz njegove sobe je prihajal tih pogovor.

	 Samuel in Tim sta še vedno sedela na postelji. Sam je vedel, da je za celjenje ran potreben čas in tega sta oba imela v izobilju.

	 Tim je počasi prihajal k sebi. Spomnil se je vseh dogodkov in zavedal se je, da se ne da prav nič narediti.

	 »Sam, povejte mi vse, kar se je zgodilo. Verjetno še marsičesa ne vem,« je kljub vsemu želel vedeti.

	 »Ja, seveda,« je Sam bil takoj pripravljen. »Počakaj, naj se najprej malo zberem, saj je od takrat minilo že leto dni ...« je začel, a ga je Tim zgroženo prekinil.

	 »Kaj!« je burno odreagiral. »Leto dni? Kje pa sem bil jaz? Saj menda ja nisem ves ta čas spal?«

	 Samuel se ni razjezil, ker ga je Tim tako burno prekinil, le nasmehnil se je in nadaljeval:

	 »Če mi boš pustil do besede, ti bom vse pojasnil. Veliko od tega, kar ti bom povedal, ti ne bo všeč, a povedati ti moram celotno zgodbo.«

	 Tim se je v postelji nestrpno presedel, ker bi rad čim prej slišal vse, kar se je v tem letu zgodilo, Samuel pa se je zaradi bolečin v križu, ki mu jih je povzročilo dolgotrajno sedenje v istem položaju, močno pretegnil in se naslonil na nočno omarico.

	 »Ko je tistega nevihtnega večera udarila strela vate in starša, kot zdaj že veš, žal tvoji mami nismo mogli več pomagati,« mu je začel pripovedovati. »Še zate in za Bena smo se ure in ure borili. Skoraj smo že izgubili upanje in vaju oba. Če ne bi Mark z vsem znanjem alternativne medicine posegel vmes, bi danes verjetno bolj malo tebe sedelo tukaj in tvoj ata bi delal družbo mami,« je šaljivo zaključil, ker je upal, da bo tako zanj manj boleče.

	 In res se je Tim, čeprav je bil še vedno žalosten, ob taki prispodobi že rahlo nasmehnil.

	 »Reševali smo tvojo mamo,« je Samuel malce oklevajoče nadaljeval, »reševali smo tebe in Bena. In uspelo nam je ohraniti, kar se je dalo. Marta, tvoja mama ...« je za trenutek umolknil in globoko zajel sapo, kot bi se pripravil za nadaljevanje bolečega dela pripovedi, »je pokopana na ravnici tik pod navpično steno, Ledeno steno, kot jo imenujemo, saj veš.«

	 Spet je umolknil in se preiskujoče zazrl vanj.

	 »Veš, v tem letu dni, kako naj rečem, ko si ti spal, počival, bil na dopustu, ali bolje, če rečem, se regeneriral,« je pripoved spet nekoliko bolj šaljivo nadaljeval, da bi kljub žalostnim, težkim vestem sprostil napeto ozračje, »se je tukaj v naši lepi zeleni dolini zgodilo veliko stvari ... Prijetnih in manj prijetnih.«

	 »Jap, samo da ne vem, kaj bi lahko bilo huje kot to, da sem izgubil mamo?« ga je Tim spet prekinil.

	 »Strinjam se s tabo,« mu je Samuel takoj prikimal. »Prav imaš, ampak pusti me dokončati, ker če ti zdaj ne pojasnim novosti, te bo po vsej verjetnosti zadela kap, ko boš stopil v vas. Saj bi ti prihranil vse to dolgovezenje, samo verjemi mi, da bi potem kot tvoj mentor moral spisati na kilograme dokumentacije, da bi jim pojasnil, zakaj si od presenečenja umrl.«

	 »Ne bi vedel,« mu je Tim, ki nikoli ni maral nobene oblike administracije, namrščeno odvrnil.

	 »Po tvoji nesreči so nas zaprli v dolino!« je Samuel ogorčeno nadaljeval. »Čeprav smo ponudbo sprejeli, je bila kasneje preklicana, ampak potem so vseeno gradili, tako da zdaj tik ob vznožju gorovja stoji mogočna zgradba centra, P.S.I. ... Ob našem edinem izhodu in edini povezavi z mestom in zunanjim svetom!«

	 Samuel razburjenja niti ni poskušal skriti, kar mu ni bilo niti malo podobno.

	 »Tako, dragi Tim, odvzeli so nam svobodo!« je izbruhnil, pri čemer se mu je glas zatresel.

	 Tim ga je začudeno pogledal, ker ga tako čustvenega še ni poznal.

	 »Pa ne, da smo zdaj sužnji,« je Sam razburjeno nadaljeval, »ampak zgodilo se je natanko tisto, česar smo se že takrat na sestanku bali ... Nadzirajo nas kdaj in kam gremo, kajti pri izhodu iz doline potrebujemo prepustnice, ki nam dovoljujejo prečkanje zapornic. Pa nihče nam seveda ne grozi in nihče našim potem ne sledi, a vedo, kdaj in kam gremo in jaz …« je umolknil, kot besede ne bi mogel glasno spraviti iz sebe.

	 Tim je zaslutil, da bo sledilo še nekaj slabšega.

	 »In jaz sem brez dela!« je Samuel planil. »Vzeli so mi vsa pooblastila in vse šolanje se odvija znotraj centra, P.S.I.,« je tiho, prizadeto dodal in povesil glavo. »No, ker sem brez dela in ker vedo, da ne nameravam oditi, so mi ponudili plačilo ... Mesečno plačilo brez kakršnega koli dela, tako da zdaj ničesar ne počnem,« se je trpko nasmehnil. »In najhuje kar se dogaja, je to, da so v našo vas prišli tuji ljudje in ti tujci imajo drugačne navade, drugačne poglede. In naša vas raste v majhno mesto, a drugačno in s tujimi ljudmi!« je razburjeno izbruhnil.

	 Tim se je tako čudil, da ga je poslušal s široko odprtimi očmi. Tu pa tam je nejeverno zmajal z glavo, ker skoraj ni mogel verjeti, da je vse to bilo res. Kolikor se je spominjal, je njihova vas bila miren kraj, kjer so se vsi poznali, in čeprav je vsak živel po svoje, pa so vseeno bili med seboj močno povezani.

	 Zaradi vseh novic, ki mu jih je Samuel natrosil, je napeto premišljeval, kot bi jih moral najprej pri sebi premleti.

	 »In službe drugih?« je vprašal, ko si je misli nekoliko uredil. »A so drugi tudi morali sprejeti novosti?«

	 »Ne ne,« je Sam takoj odkimal in vznemirjeno nadaljeval, »skoraj vsi imajo službe, take, kot so jih imeli prej, samo da so se, če so jih hoteli obdržati, morali sprijazniti z vsiljenimi novostmi. Ampak te novosti še niso vse, kar nas je zadelo ... Namreč sumimo, da se v centru, P.S.I. skrivajo določeni ljudje, ki izvajajo nekakšne aktivnosti, a ti zdaj s tem ne bom polnil glave, ker še sami nismo prepričani.«

	 V sobi je zavladala popolna tišina, ker sta se Sam in Tim zatopila vsak v svoje misli.

	 Tim je nekako z obžalovanjem premišljeval, da je prespal tudi svoj rojstni dan. Torej je bil zdaj star že dobrih šestnajst let, blizu sedemnajstim!

	 Pomislil je, da bi bil že čas, da bi po tako dolgem času, celem letu, končno zapustil sobo, a ko je Samuelu povedal, o čem je premišljeval, mu tega ni dovolil.

	 »Nisi še pripravljen! Kako boš hodil, ko pa imaš na nogah poškodovane mišice?« je Sam burno odreagiral. »Začela bova počasi ... Jaz bom tvoj pomočnik in trener. Seveda, če me želiš?«

	 »Vsekakor!« je Tim vzkliknil in ga hvaležno prijel za roko. »Kdo pa bi lahko bil boljši in bolj pozoren do mene, kot ste vi?«

	 »Najbolje bo, da se najprej navadiš na novosti in se sprijazniš z njimi ter spoznaš nove ljudi, ki so zanesljivi in jim lahko zaupaš,« je Samuel, ki se mu je na obrazu videlo, da mu je pohvala godila, takoj nadaljeval. »Do takrat pa počasi. Danes je zate bil težek dan pa zame tudi. Potrebuješ še kak dan ali dva, da se umsko in telesno odpočiješ in takoj za tem se bodo lahko nove dogodivščine začele in Tim ...« je umolknil, ga pogledal naravnost v oči in rekel, »od danes naprej sem zate samo Sam, brez kakršnegakoli gospoda ali česa podobnega.«

	 Tim se je samo nasmehnil in mu komaj opazno prikimal.

	 »Zdaj, ko vidim, da si boljši, bom za kratek čas odšel domov,« je Sam rekel in ga vprašujoče pogledal. »Nekaj reči še moram postoriti. Kmalu se vrnem. Bodi tukaj, ne premikaj se in priporočam ti, da se odpočiješ, ker boš moč še potreboval,« je zaključil in počasnih korakov odšel iz sobe.

	 Tim se je zleknil in se pošteno pretegnil. Pokril se je skoraj do vratu, čeprav je sonce zunaj že močno ogrelo ozračje. Glavo je imel polno različnih informacij, ki mu jih je predstavil Sam. Marsičesa še ni razumel, a vedel je, da bo moral korak za korakom in prej kot slej bo leto dni odsotnosti nadomestil.

	 Do Samuela je čutil veliko zaupanje, toda vedel je, da ni bil edini, na katerega se je lahko zanesel, saj je bil vendar ob njem še oče, čeprav se je Sam nekako izmikal in mu o njem ni povedal ničesar drugega kot to, da je tudi on preživel udar strele. Malce ga je begalo, ker očeta še ni bilo k njemu.

	 Spomnil se je Billa, maminega in očetovega najboljšega prijatelja in prepričan je bil, da mu bo vedno stal ob strani, kadarkoli in kolikor ga bo potreboval.

	 In tukaj je seveda bila tudi Dorothy, njegova vrstnica in dobra prijateljica, s katero je preživel lepe in prečudovite trenutke. Pogovoriti se bo moral še z Dorianom, izvrtati iz Thomasa, kako se je končala filmska uspešnica, Rdeči planet in obračunati z Gordanom, ki ga je dva dni pred nesrečo grdo užalil.

	 Glavo je imel prepolno misli in načrtov, vendar ga je le premagala utrujenost, čeprav je zunaj sijalo sonce in je bil čudovit poletni dan. Naslonil jo je na blazino, zaprl oči in med premišljevanjem preprosto zaspal.

	 Ležal je nepremično in globoko, enakomerno dihal. Videti je bil sproščen, kot bi z njegovih ramen odpadlo težko breme.

	 Dolge ure je trdno spal in noben šum ga ni zmotil. Niti takrat se ni zganil, ko ga je Samuel že drugič prišel preverit in ko je videl, da je še vedno trdno spal, se je tiho umaknil v kuhinjo, kjer je po mizi imel razprostrto nekakšno gradivo in ga je zavzeto preučeval.

	 Tim je popolnoma negibno ležal, a se je v nekem trenutku le zganil in roko potisnil izpod odeje, da mu je zdrsnila proti tlom. S prsti se je rahlo dotikal lesenih desk, s katerimi so bila tla prekrita.

	 V sobi se je slišalo samo njegovo monotono, globoko dihanje, a ga je v nekem trenutku zmotilo šelestenje izpod postelje.

	 Šum se je ojačil. Pod posteljo se je nekaj počasi in vztrajno premikalo ... Kos porumenelega papirja, velikega morda za polovico lista iz šolskega zvezka, je drsel, ne da bi bil pripet na vrvico in bi ga kdo vlekel, pa tudi nobenega vetra ni bilo, ki bi ga potiskal, a kljub temu se je počasi približeval Timovi dlani.

	 Samo še sekunda in papir se bo dotaknil njegovih prstov!

	 Neznana moč Timove dlani je kot magnet pritegnila skrivnostni, porumeneli kos papirja, ki se je čudežno znašel pod njegovo posteljo, pa čeprav je od takrat, ko je bila izgubljena zadnja resnica o človeštvu, minilo že osemsto let.





PRVI KORAKI


	 Dan se je že prevesil v večer, a Tim je še vedno spal. V hiši je bilo tako tiho, kot ne bi bilo nikogar doma. Le tu pa tam se je zaslišal kak šum ali pokanje lesenega pohištva, vendar so zvoki prav tako hitro izginili, kakor so se nepričakovano pojavili.

	 Še narava tam zunaj je sodelovala s spokojnim mirom v vasi. Tudi veter, ki je v tej dolini prepogosto zavijal okoli slehernega vogala, je tokrat odbrzel, kdo ve kam.

	 Tim se je končno zganil. Roko, ki mu je visela čez posteljno stranico, je počasi dvignil. Pretegnil se je in stisnil pesti. V levi dlani je nekaj začutil, a je, ne da bi pogledal, kaj je imel v njej, pest razprl in stresel z roko, da je porumeneli kos papirja padel na tla.

	 Pomel si je oči in pogledal po sobi ... Bil je sam.

	 Nekoliko ga je bolela glava, čemur se ob vsem vznemirjenju, ki ga je doživel v zadnjih urah, sploh ni čudil, pa še predolgo je spal.

	 Oprl se je na roki in moral je zbrati vso moč, da je sedel.

	 Dolgo je trajalo, preden se je spomnil vsega, kar se je v preteklih urah dogajalo.

	 »Sam!« je zatulil proti vratom.

	 Pričakoval je, da bo zaslišal njegove hitre korake, vendar se ni zgodilo nič.

	 »Samuel si tukaj?« je ponovno zaklical.

	 Nekaj sekund je prisluškoval, a ko spet ni bilo nobenega odziva, je malce razočarano zamahnil z roko.

	 »Ja, saj,« je premišljeval, »zakaj pa bi bil tukaj? Že ima kaj drugega, bolj pomembnega početi.«





	 Počasi je odgrnil odejo in nejeverno pogledal v nogi, ker do zdaj niti opazil ni, da ju je imel skrbno poviti. Otipal je prvo, otipal drugo, prijel se je za prste na nogah in presenečeno ugotovil, da jih je čutil.

	 »Morda pa ni tako hudo, kot je bilo slišati iz Samovih ust?« je pomisli in bil je zadovoljen, ker Sama ni bilo v bližini, saj bo najbolje, če se bo s posledicami nesreče sam spoprijel in spoznal, kaj zmore in česa ne.

	 »Kaj pa zdaj?« se je glasno vprašal. »Ja, nič ... Bomo preizkusili!« je nadaljeval z monologom.

	 Pomigal je s palcem na nogi ... Nobenih težav! Ponovil je z vsemi drugimi prsti ... Uspeh!

	 Odločil se je, da bo še dalje preskušal, kaj zmore. Rahlo je privzdignil levo nogo in iztegnil stopalo, kot je to počel že neštetokrat pri telovadbi ... Tudi nič posebnega. V iztegu je z njim zaokrožil in ga presenečeno spet položil na posteljo.

	 Vse je ponovil še z desno nogo.

	 »Stopala so Ok,« je glasno ugotovil in se resnično čudil, čemu je nogi imel tako poviti.

	 Previdno se je prijel za koleno in najprej prestavil levo in potem še desno nogo, tako da sta stopali komaj slišno udarili ob tla.

	 Sedel je na robu postelje in zbiral pogum. Podzavestno se je bal, da bi mu nadaljevanje prineslo kakšno spoznanje, ki bi ga prestrašilo. Presenečenj ni nikoli maral ... Ne dobrih in ne slabih. Rad si je bil na jasnem in raje se je vnaprej pripravil. Bil je nekako pesimistično optimističen človek, zato ga je velikokrat nosilo iz ene skrajnosti v drugo.

	 Trdno se je oprijel lesene posteljne stranice, za katero so bili robovi rjuhe vedno skrbno zatlačeni, da je bila napeta in poravnana, stisnil mišice ter se uprl na roki.

	 Telo je počasi za kak centimeter ali dva dvignil nad rob postelje in obvisel v zraku. Po vsej dolžini rok so se mu mišice krepko napele, a se nobena ni zatresla, kar ga je prepričalo, da je v rokah imel precej moči.

	 »Aha,« je premišljeval, »se pravi, da z mišicami na rokah tudi ni nič narobe.«

	 Počasi se je spustil in vidno zadovoljen že načrtoval naslednje korake.

	 S povsem izravnano hrbtenico je togo sedel na robu postelje in se krčevito oprijemal posteljne stranice. Nog si ni upal obremeniti, ker še ni pozabil grozovitih bolečin, ki jih je zjutraj doživel, zato je vso težo prenesel na desno roko. Sila je bila tolikšna, da je za nekaj trenutkov na njej obvisel v zraku, potem pa je stisk roke počasi popustil ter težo prenesel najprej na eno nogo in takoj za tem še na drugo.

	 Potnega čela je strahoma pričakoval bolečin, a ker jih ni občutil, se je rahlo privzdignil in noge še bolj obremenil. Negotovo se je oprl nanje.

	 Skoraj je že povsem stal ... Manjkalo mu je še čisto malo!

	 Z desno roko se je še vedno krčevito oprijemal posteljne končnice, z levo pa je tipal za čimerkoli uporabnim, kar bi mu lahko pri hoji služilo za oporo ... Razen nočne omarice ni bilo v bližini ničesar, na kar bi se lahko trdno oprl.

	 Poskusil je in nogo potisnil naprej. Skoraj bi se prevrnil, zato je zakrilil z rokama, da bi ulovil ravnotežje, pri čemer se je moral v celoti opreti na noge.

	 Ko se je zavedel, da je povsem stal, ga je kar stisnilo v želodcu, ker je pričakoval, da bo začutil bolečine. Pripravljen je bil, da bi se vrgel na posteljo, če bi ga spet spodneslo.

	 A na njegovo presenečenje se ni nič zgodilo ... Nobenih bolečin ni čutil. Počasi je popolnoma izravnal kolena in s trdimi nogami togo stal.

	 »No, saj se mi je zdelo, da ne bo tako hudo …« je olajšano zavzdihnil in se nasmehnil.

	 Odkar se je zbudil in mu je Sam povedal, kaj se mu je zgodilo, si je v mislih risal strašne slike, kako nikoli več ne bo hodil, in bodo zaradi tega v prihodnosti prostori v hiši ves njegov svet. Opustiti bi moral tudi vse aktivnosti in druženje s prijatelji.

	 A na svojo veliko srečo je ugotovil, da je strah bil odveč.

	 Ko se je zbral in si misli uredil, se je odločil, da bo spet poskusil narediti korak. Počasi, ne da bi koleno upognil, je nogo za nekaj centimetrov dvignil, jo potisnil naprej, pazljivo stopil nanjo in potem še drugo potegnil k sebi.

	 Po polžje je lezel proti vratom svoje sobe. Nikamor se mu ni mudilo. Noge je potrpežljivo premikal, korak za korakom. Trdno se je oprijemal pohištva, ki je stalo na poti do vrat.

	 Sicer bolečin ni čutil, pa vseeno je še dvomil o svoji stabilnosti. Prepričan je bil, da bo verjetno nekje naletel na težave, ker ga Samuel še nikoli in nikdar ni po nepotrebnem opozarjal.

	 Misel na blazne bolečine, ki jih je zjutraj doživel, ko se je po tako dolgem času prvič ovedel, je bila globoko zasidrana v njegovi podzavesti. Še zdaj je ob spominu nanje po vsem telesu začutil mravljince, zato je vse premišljeno in prav počasi delal. Doma je bil sam in nikogar ni bilo v bližini, da bi mu pomagal, če bi padel ali se onesvestil.

	 Že od nekdaj je bil vztrajen, zato se ni nikoli kar tako predal ... Trmasto je počasi lezel proti izhodu.

	 Ustavil se je ob omari, trdno oprt nanjo. Premišljeval je, kaj bi naredil, ker med njo in podbojem ni bilo ničesar, na kar bi se lahko oprl.

	 Strahoma je omaro spustil, se nagnil naprej in negotovo naredil korak in potem naslednjega in naslednjega ...

	 Čudil se je, ker v mišicah ni več čutil drhtenja in bolečin v nogah. Samo malo so še bile odrevenele. Vsak naslednji korak je bil lažji in bolj trden.

	 Dosegel je podboj in stopil v predsobo. Ustavil se je ob omarici za čevlje in se naslonil nanjo. Obrnil se je proti kuhinji, a je omarico vseeno še previdno objemal. Ko je premaknil nogo, da bi nadaljeval proti kuhinji, se je omarica, ki je bila veliko lažja od njega, z njim vred premaknila in zanihala, a mu jo je uspelo umiriti in postaviti nazaj na svoje mesto. Le škripajoči zvok, ko je z lesenimi nogami podrsala po kamnitih tleh, je pričal, da se je v tem prostoru nekaj dogajalo.

	 »Tim!« je nekdo nenadoma za njegovim hrbtom zatulil.

	 Tim se je tako prestrašil, da je kriknil, spustil omarico in z vso silo telebnil.

	 Obležal je z obrazom obrnjen proti tlom. Začutil je mravljince po vsem telesu in grozen boleč občutek krčenja mišic v nogah. Še rok ni mogel niti premakniti, ker so mu tako trepetale. Bil je ves pretresen in srce mu je tako razbijalo, da je pomislil, da mu bo skočilo iz prsi.

	 »Kaj?« se je besno odzval.

	 Začutil je močne moške roke, ki so ga dvignile.

	 Zagledal je Samuelov obraz, ki ni bil niti jezen in ne zaskrbljen ... Njegove oči so se prešerno smehljale.

	 »Kaj si me mislil usmrtiti, ali kaj?« se je razburil. »Ni bilo tako lahko prispeti do sem, ti pa me takole …«

	 »Če že hočeš vedeti, ti si tisti, ki je skoraj usmrtil mene!« je Sam planil, a se je ob tem zadovoljno smehljal. »Timothy, a se sploh zavedaš, kaj si dosegel?« se je navduševal, čeprav ga je Tim še vedno mrko gledal.

	 »Ja, se mi zdi, da sem dosegel to, da zdaj vem, kako je videti, ko te skoraj zadene kap!« mu je Tim namrščeno odgovoril. »Drugič me raje prej vprašaj, koliko zmorem, preden me takole preskušaš, sicer bom jaz tisti, ki se bo moral pridružiti mami,« je že nekoliko bolj umirjeno dodal.

	 Samuel, ki je še vedno nasmejan samo stal in vznemirjeno strmel vanj, je globoko zavzdihnil.

	 »A se ti sploh sanja, da si dejansko bil eno leto negiben in dragi prijatelj take poškodbe znajo biti dolgotrajne in kar nadležne ... Ti pa se takole meni nič tebi nič sprehajaš po hiši, kot da ne bi vate treščila strela!« je iz njega kar izbruhnilo. »A greva pred hišo, če zmoreš?« je vprašal, ko se je nekoliko obvladal.

	 Tim je prikimal in se počasi obrnil proti izhodu.

	 Zunaj je narava že spokojno počivala v temi, le črički so v daljavi še peli svojo pesem.

	 Samuel se je zazrl na nočno nebo in tiho, občudujoče rekel:

	 »Uh, kako jasna zvezdnata noč!«

	 Z zanimanjem si je na popolnoma jasnem nebu ogledoval ozvezdje Velikega voza.

	 Tim se je ustavil ob njem in pogled obrnil v nebo.

	 »Ja, samo ko bi človek vedel, kje je kaj,« je tiho rekel, kot bi se zbal, da bo zmotil večerni spokoj.

	 »Če zmoreš, se sprehodiva do klopi na ravnici pod steno, kjer ni cestne razsvetljave in bova zato najlepše videla celotno ozvezdje, pa ti marsikaj pojasnim,« mu je Sam predlagal. »Verjetno niti ne veš, ampak v mladosti sem bil strasten astronom.«

	 »O, v mladosti?« se je Tim zasmejal. »To si povedal tako, kot da si zdaj že zelo star!«

	 »Ne, to ne, mislim, da še ne ...« se je Sam takoj mencajoče odzval. »Ampak takrat nekako nisem imel več ne opreme in ne volje, da bi raziskoval še naprej,« mu je pojasnil. »Grozni časi …« je zamišljeno zavzdihnil in obmolknil, kot bi se ustrašil, da mu ne bi česa preveč povedal.

	 Tim, ki je začutil njegovo zadrego, ni želel vanj siliti z vprašanji.

	 Počasi sta hodila po ozki stezi, ki je ob travniku za Timovo hišo vodila proti veliki ravnici tik pred gorami. Posuta je bila z belim kamenjem tako, da se je v medli svetlobi cestne svetilke prav jasno videla.

	 Tim je bil vesel večernega sprehoda, saj je celo leto preležal v svetu brez sanj in dogodkov. Hodil je sproščeno, z rahlimi koraki in globoko zajemal dišeči večerni zrak. Tega trenutka njegovih misli niso polnile skrbi ... Bil je prav dobre volje.

	 »Veš kaj, Sam, pospešiva korak za kak kilometer na uro. Rad bi hodil malo hitreje ... Tako ne prideva nikamor!« mu je predlagal.

	 Samuel je le skomignil z rameni. Od sreče, ker je doživljal tako nagel preporod fanta, ki mu niso pripisovali, da bo sploh še kdaj stal na nogah, bi najraje kar tekel.

	 Tim je korak pospešil, kolikor so mu dopuščale moči, a so mu tu pa tam, ko je v mišicah začutil kratek krč in neprijeten občutek v sklepih, kot bi ga ostro zaskelelo, kolena še klecnila. A ni se vdal ... Trmasto je nadaljeval, stisnjenih zob.

	 Pot se je na koncu travnika tik pred leseno ograjo, ki je razmejevala naseljen predel vasi, končala. Za ograjo se je razprostirala velika prodnata peščena ravnica, iz katere so rastli šopi gorske trave. Po njej se je dalo priti prav do same stene gorovja, Montes. Bila je lepo pokošena, ker so zanjo prav tako kot za lastne vrtičke in travnate predele v vasi skrbeli skoraj vsi prebivalci vasice, Marlon.

	 »A boš zmogel še sto metrov?« je Sama zaskrbelo.

	 A ga je Tim namerno preslišal ... Stiskal je zobe in z dvignjeno glavo hodil po neenakomerni prodnati zemlji, skozi katero so silili šopi trave, kar mu ni omogočalo tako trdnega koraka kot kamnita steza, po kateri sta hodila doslej.

	 Naposled sta le prišla do klopi, ki je dajala videz, kot da bi tukaj stala že najmanj nekaj stoletij. Izklesana je bila iz kamna in že marsikje jo je prekrival mah.

	 Sedla sta in se oba zazrla v temno, z nešteto zvezdami posuto poletno nebo.

	 »No, naj ti pojasnim,« se je Sam oglasil. »Kar gledava, je poletno ozvezdje. Najvišje nad nama je Labod.«

	 Tim ga je z velikim zanimanjem poslušal, ker je zvezde vedno tesno povezoval z znanstveno fantastiko, ki je bila njegova priljubljena tema.

	 »Takoj za Labodom je ozvezdje, Lira,« mu je Sam začel razlagati. »No, to je moje najljubše ozvezdje. V njem najdeš meglico, M57 ... Izredno lepo supernovo, ki je ob nevtronski zvezdi pustila še barvni prstan.«

	 Tim se je trudil ter globoko in napeto gledal, da bi jo zagledal, a se je Sam zahihital:

	 »Ne išči je več, ker je tako majhna meglica, da jo težko vidimo z amaterskimi teleskopi, kaj šele, da bi jo ti s prostim očesom!«

	 Tim se je malce užaljeno zmrdnil in se v trenutku nehal truditi s prepoznavanjem zvezd.

	 »A si imel teleskop?« je vprašal.

	 »Ja, imel sem ga, a sem leče po nerodnosti razbil in nikoli več nisem kupil novega,« mu je Sam z obžalovanjem v glasu prikimal. »No, morda pa ga nekoč bom, nikoli se ne ve,« je takoj spodbudno dodal in predlagal, »a greva še malo naprej? Z astronomijo bova nadaljevala kak drugi dan, ko boš še malo boljši in se bova nanjo pripravila.«

	 »Jap, lahko,« mu je Tim prikimal in se takoj za tem zahihital, »no, jaz bi naslednjič raje izbral noč, ne dan.«

	 Počasi sta nadaljevala po pokošeni šopasti travi proti visoki kamniti steni. Tim je čutil, da so mu noge zaradi sedenja spet odrevenele in vsak njihov premik mu je povzročil rahle bolečine. Tu pa tam ga je zaneslo, da ga je Sam, ki je budno pazil nanj, hitro podprl, a so se mu mišice že po nekaj korakih dovolj ogrele, da je spet enakomerno hodil in tudi pomoči močnega Samovega prijema ni več potreboval.

	 Roke je iztegnil visoko nad glavo in se močno pretegnil.

	 »Saj gre,« je zamrmral in odločno stopil po ravnici dalje.

	 Noč je bila topla, a tukaj izven vasi, kjer ni bilo nobene cestne svetilke več, tako temna, da sta se drug drugega bolj zavedala, kot videla. Slišala sta rahel veter, ki se je zaganjal čez ravnico in se nekoliko dalje ujel med listi grmičevja. Oddaljevala sta se od naselja proti točki, kjer je gorovje, Montes, z mogočno skalnato steno zapiralo dolino.

	 »Sam kam me pelješ?« je Tim nenadoma vprašal, ker je začutil, da se nista več sprehajala in da bo sledilo nekaj pomembnega.

	 Samuel pa, kot da njegovega vprašanja ne bi slišal, je samo skomignil z rameni, česar pa Tim zaradi teme ni mogel videti, in molče nadaljeval proti steni. Prav tistega trenutka je nebo preletel svetel utrinek, tako da se je pokrajina v siju njegove svetlobe zelenkasto obarvala.

	 »Uh, a si ga videl?« je Sam, ki je izkoristil utrinek, da bi Timovo pozornost preusmeril drugam, vzkliknil. »Takšnega utrinka nisem videl vse od študijskih let, ko smo v gorah preučevali kamnine. Sicer pa je prav zdaj njihova aktivnost največja.«

	 »Kako naj jaz kaj o tem vem? Sanja se mi ne!« se je Tim zlovoljno obregnil. »Sicer sem gledal nekaj oddaj in nekaj bral o astronomiji, ampak se ne spomnim kaj dosti. Mislim pa, da bom imel še veliko časa,« je že bolj prijazno dodal in pogumno stopil dalje.

	 Zbal se je, da bi čez kaj padel in to ravno zdaj, ko se je končno otresel bolečin in že nekaj minut ni čutil več krčev po nogah, zato je zaskrbljeno vprašal:

	 »Ej, Sam, kam pa sploh rineva? Tako temno je, da čisto nič ne vidim, pa tudi nobene svetilke nisva vzela s sabo. Ne bi se rad prevrnil čez kako skalo ali korenino. Verjemi mi, da je bilo eno leto spanja dovolj ... Ne bi rad še kako prespal!«

	 Samuel se je glasno zasmejal.

	 »Kmalu bova na cilju!« ga je potolažil. »In ne skrbi ničesar ni tukaj, v kar bi se lahko zapletel.«

	 Molče sta prehodila še nekaj korakov.

	 Končno se je Sam ustavil in mu nadvse resnobno rekel:

	 »Počakaj malo, Tim.«

	 Tim je slišal, da je Sam brskal po žepu in takoj za tem je skozi gosto temo zarezal snop svetlobe. Zdelo se mu je, da je v preblisku žarka opazil skalovje stene in tik pred njo nizki temni gmoti.

	 »To, kar boš zdaj videl, ne bo lahko!« ga je Sam resnobno opozoril in mu roko položil na ramo. »Namerno sem izbral noč zato, da se boš lahko sam soočil z resnico, brez radovednih oči.«

	 Potisnil mu je svetilko v roke in se umaknil precej korakov nazaj.

	 Tim je snop svetlobe strahoma usmeril proti nizkima gmotama, ki ju je prej samo za hip ugledal ... Osvetlil je kamniti plošči in takoj je vedel, da je gledal nagrobna kamna.

	 V prsih je začutil krč in stresla ga je bolečina, kakršno je že doživel takrat, ko mu je Samuel povedal za bolečo izgubo mame.

	 Počasi se jima je približal. Na eni od plošč je bilo z velikimi zlatimi črkami zapisano ime, Marta Hopper in pod njim letnici rojstva in smrti. Tik nad spodnjim robom plošče so bile vklesane vrtnice, ki jih je mama tako oboževala. Drugih podatkov ni bilo.

	 Zavedel se je resnice ... To je bil mamin grob!

	 Strahoma je posvetil na sosednjo ploščo, kot bi pričakoval, da bo tam zagledal očetovo ime, čeprav mu je Sam zatrdil, da so očeta rešili, a je bilo zelo nenavadno, da je ob njem bil Sam, ko se je zbudil, in ga oče ni prišel niti za trenutek pogledat.

	 Presenečeno je ugotovil, da na drugi plošči ni bilo zapisanega nobenega imena, ampak le stavki nekakšnih znakov, ki jih ni razumel in so bili še najbolj podobni kakšnim povsem neznanim simbolom. Ni se mogel spomniti, da bi takšno abecedo kje že videl, pa čeprav je na internetu že velikokrat preučeval besedila različnih narodov in kultur.

	 Začudeno si je ogledoval ploščo, ki je bila enake velikosti ter oblike kot mamina. Okoli obeh nagrobnih plošč je rastla kratka in zelo gosta trava.

	 »Kaj pa naj bi bilo to?« se je čudil in si nagrobno ploščo s čudnimi znaki še vedno zvedavo ogledoval z vseh strani. »Sam!« je precej glasno zaklical, tako da je odmevalo skozi temo.

	 Samuel se je v trenutku znašel ob njem.

	 »Pst!« ga je napeto opozoril. »Tukaj sem, pa nikar ne kriči, da ne boš koga priklical sem! Lahko si nakopljem težave, ker sem te sploh popeljal h grobu,« je šepetaje rekel in predlagal, »dajva, spustiva se na tla, da bova čim manj opazna!«

	 Tim se je takoj, ne da bi pomišljal, spustil v travo ob nagrobnih ploščah.

	 Samuel ga je v soju medle svetlobe žepne svetilke presenečeno opazoval.

	 »Vidim, dragi prijatelj, da si že skoraj v formi, v kakršni si bil pred letom dni ... Hitreje napreduješ, kot sem pričakoval!« ga je pohvalil in se še sam spustil v travo. »Si videl mamin nagrobnik?« ga je z zadrego vprašal.

	 Tim je, ne da bi mu karkoli odgovoril, samo prikimal.

	 Samuel ga je še nekaj trenutkov napeto opazoval, potem pa se je kratko odkašljal in preudarno, z resnobnim glasom rekel:

	 »Ker je strela samo tvojo mamo poškodovala do smrti, predvidevamo, da je udarila prav vanjo in je vaju z atom, ki sta bila v mamini bližini, samo oplazila. Verjetno prav zato vidva nista bila tako močno poškodovana kot mama in sta preživela. A verjemi mi, da smo dali vse od sebe, da bi jo oživili. Vem, da te boli, če govorim o njej, vendar vseeno mislim, da si upravičen do resnice.«

	 »Ja,« se je Tim končno tiho oglasil, »boli me, ko govoriš o njej, a sem ti hvaležen, da si mi povedal resnico. Ničesar se ne da več storiti!«

	 Samuel se je premestil, kot bi iskal bolj udoben položaj, se oprl na roko ter pripoved nadaljeval:

	 »No, stvar je takšna ... Tvojo mamo smo pokopali z vsemi častmi in prav vsi krajani so se udeležili pogreba. Vsi smo globoko žalovali, še najbolj pa tvoj oče, Ben. Ta kamen, nagrobnik tvoje mame, smo postavili teden dni za tem, ko smo jo pokopali. A najbolj nenavadno je to, da se je nevihta takoj za tem, ko smo ga postavili, povrnila. Česa takšnega še nismo doživeli! Tri dni je pihal orkanski veter in strele so neprestano udarjale po dolini. Nihče si doma ni upal zapustiti.«

	 Tim ga je z zanimanjem poslušal in z odprtimi očmi zamaknjeno gledal v temo, kot bi tam videl nevihto in bi jo sam doživljal. Bujna domišljija mu ni nikoli povzročala težav.

	 Samuel je za nekaj trenutkov utihnil, kot da ga ne bi želel motiti, dokler je bil zatopljen v svoje misli.

	 »V tisti nevihti, ko smo bili popolnoma nemočni, se je zgodilo dvoje, za kar vem samo jaz,« je nadaljeval, ko se je Tim spet zganil. »Tiste noči, ko je tako močno treskalo, je strela nemalokrat ponovno udarila v bližino tvojega doma. Imel sem občutek, da jo tja nekaj privlači. V tistih treh dneh je samo v okolico tvoje hiše udarilo najmanj desetkrat.«

	 Tim je bil tiho, a je med njegovo pripovedjo nekajkrat nestrpno, globoko zavzdihnil.

	 »Ne imej me za otroka!« se je končno razburil, ko je Sam v svoji pripovedi spet naredil premor. »Boli me, da mame ni več in da niti ne vem, kje je oče, ampak izgube ne mislim na tak način prebolevati!« je nepotrpežljivo vzrojil.

	 Samuel se je samo komaj opazno nasmehnil.

	 »Kje pa ... Veš, da te nimam za otroka!« mu je prepričljivo zatrdil in se spet malce presedel. »Vem, da je slišati kot kakšna zgodba, ampak ne, poslušaj me do konca, prosim,« je moledujoče rekel, in ko je Tim samo nekaj zamrmral, je nadaljeval, »torej, kakor sem ti prej povedal, je strela velikokrat udarila v okolico vaše hiše, nikdar pa ne vanjo! Česa takega še nisem doživel! Prepričan sem bil, da je za takšno njeno nenavadno obnašanje bilo vzrok nekaj skrivnostnega, zato sem kljub nevarnosti in možnosti, da bi še mene zadel srd nevihte, tvegal in stekel k vam ... V okolici hiše nisem opazil ničesar nenavadnega, zato sem vstopil, ker je bilo tako še najbolj varno, ker kot sem ti že povedal, v hišo ni nikoli udarilo. Tudi v hiši nisem ničesar neobičajnega opazil, razen tebe v postelji, ki si bil z vsemi možnimi cevkami povezan na aparature, ki ti jih je zdravnik iz Zildona, ki te je v času zdravljenja nekajkrat obiskal, skrbno namestil. No in ko sem skozi okno tvoje sobe opazoval nevihto, sem videl, da so strele udarjale tudi prav na to mesto, kjer zdaj sediva.«

	 »In kaj si odkril?« je Tim z zanimanjem vprašal.

	 »Pravzaprav veliko stvari!« mu je Sam prepričljivo zatrdil. »Ko je nevihta končno ponehala, sem prišel sem pod Ledeno steno in lahko si misliš, kako sem bil presenečen, ko sem ugotovil, da kompas tukaj ne kaže pravilne smeri!« mu je skoraj šepetaje, napeto pripovedoval, kot bi mu pripovedoval o največjih skrivnostih. »Vem,« je takoj zamahnil z roko, ker ga je Tim nejeverno gledal, »tudi jaz sem pomislil, da bi tla lahko bila naelektrena ali morda celo namagnetena, če je v prsti veliko železa, zato pa sem se raziskave nadvse resno lotil in prišel sem do drugih ugotovitev!«

	 Spet je pripoved prekinil in se pomenljivo zastrmel vanj, a ko je Tim, ki je že pozabil na nejevoljo, bil tiho in je samo pričakujoče gledal vanj, je nadaljeval:

	 »No, in tako sem kar z rokama malo razkopaval okoli nagrobnih plošč in tik za njimi odkril nekakšno odprtino, ki pa je nisem nikoli do konca raziskal. Odločil sem se, da bova to skupaj naredila, ko se prebudiš, seveda, če si za to?«

	 V Timu se je že med Samovo pripovedjo prebudil pustolovski duh, in še preden je Samu uspelo dokončati pripoved, je poskočil in vzkliknil:

	 »Seveda sem za! Kako lahko sploh vprašaš? In praviš tudi, da nihče ne ve za to odprtino?«

	 »Ne,« je Sam odkimal. »Sicer ni nujno, da bova karkoli odkrila, samo malo težje bo, ker je odprtina nedaleč od groba tvoje mame in ker ta kraj neprestano nadzorujejo.«

	 »Pa kdo so ti ljudje?« je Tim vznemirjeno vprašal. »Kaj hočejo od nas?«

	 »Ne vem,« je Sam zamišljeno odkimal. »Marsikomu ni jasno. Ampak vedeti moraš, da se prej združeni in med seboj trdno povezani krajani zdaj delimo na tiste, ki Organizacijo podpirajo, in tiste, ki ji nasprotujemo,« mu je pojasnil.

	 »Kaj pa druga stvar, ki si mi jo želel v zvezi z nevihto pokazati?« je Tim bil nestrpen.

	 Sam je priprl oči, kot bi premišljeval, kaj mu je še hotel zaupati. Plosko se je z dlanjo udaril po čelu in vzkliknil:

	 »Aja, seveda, skoraj bi pozabil! No, druga nerazumljiva stvar, ki me bega, pa je ta druga plošča ob grobu tvoje mame.«

	 »Ja, vem, sem jo videl,« je Tim zamišljeno rekel. »Sicer pa, saj ste jo vi postavili sem, mar ne?« je dvomeče vprašal.

	 »Seveda smo jo postavili mi,« mu je Sam prikimal. »Za vsak primer, ker tudi za Bena nismo bili prepričani, da bo preživel pa tudi zate ne.«

	 Tim je poskočil, kot bi ga kdo zbodel. Globoko je zajel sapo in videti je bilo, kot da bi zaradi osuplosti čisto pozabil dihati.

	 »K-Kaj?« je pretreseno zjecljal. »S-Se p-pravi, da bi to m-moral biti moj g-grob?« je zgroženo vprašal.

	 »Ja,« mu je Sam nič kaj razburjeno prikimal.

	 V Timu se je spet prebudila domišljija ... Črna tema okoli njega je nenadoma izginila in s široko odprtimi očmi je strmel v svoj pogreb.

	 Bolj, ko so ga misli prevzemale, bolj ga je mrazilo. Ko so se mu dlake po vsem telesu postavile pokonci, se je zdrznil in močno stresel z glavo, da bi si iz nje pregnal neprijetne misli.

	 »Ja, kaj naj rečem? Hvala, no, pa ne pozabi tu pa tam prinesti sveče ali šopka rož!« je zajedljivo rekel.

	 Samuel je njegovo zajedljivo pripombo modro preslišal. Nasmehnil se je in previdno nadaljeval:

	 »Ampak ta plošča ni tisto, kar naj bi bilo sporno, ker kot sem ti že povedal, smo jo postavili mi. Želel sem te opozoriti na znake na njej, ki jih ni izrisala človeška roka. Nihče izmed nas jih ni nanjo vklesal in nihče še ni razvozlal njihovega pomena, ker so nam popolnoma neznani. Nikjer v literaturi jih nismo našli, čeprav smo preverjali po vseh svetovnih organizacijah, ki se ukvarjajo s klinopisom, simboliko in podobnimi dejavnostmi. Zato smo vso zadevo opustili.«

	 »Ampak pomislil sem,« je Samuel po krajšem premoru zaupno nadaljeval, »da bi se tega midva lotila, nekako v skladu z vsemi tvojimi prihajajočimi dejavnostmi, v tvojem prostem času.«

	 »Kakšnimi mojimi prihajajočimi dejavnostmi?« je Tim začudeno vprašal.

	 Na obrazu se mu je zrcalilo nezadovoljstvo.

	 »No ja, kako naj rečem ...« je Sam neodločno rekel. »Čez dober teden začneš šolanje v centru, P.S.I., kjer si boš pridobil potrebno znanje za nadaljnje življenje.«

	 Tim je samo skomignil z rameni. Vedel je, da se bo prej ali slej moral srečati s tako imenovano Organizacijo P.S.I., vendar pa si zdaj s temi težavami še ni mislil beliti možganov.

	 Počasi sta se napotila proti hiši.

	 Tim je tega večera zaspal z mislijo na raziskovanje, kajti že od nekdaj si je želel pustolovščin, ki pa jih v dolini med gorovjem Montes ni nikoli bilo ravno veliko.





DESNO ALI LEVO


	 Ko se je Tim zbudil, je sonce že visoko stalo na nebu, kar je bilo zanj nekaj novega, ker se je običajno zbujal s prvimi sončnimi žarki. Včerajšnji večerni sprehod s Samom in težke misli ga niso kaj dosti vznemirjali in zdelo se je, da je nanje že povsem pozabil.

	 Pošteno se je pretegnil, potem pa je burno planil pokonci in se poln pričakovanja napotil k oknu, da bi si zdaj, ko je lahko spet hodil, pa čeprav je tu pa tam še čutil bolečine, pri dnevni svetlobi ogledal svet tam zunaj. Pričakoval je, če je bilo res, kar mu je Sam pripovedoval, da bo zagledal mesto.

	 Radovedno je pogledal skozi okno, a ga je navdušenje takoj zapustilo, ker se po njegovem Marlon v tem letu dni ni kaj dosti spremenil ... Še zmeraj je videl samo travnik in belo peščeno pot, ki je ob njem vodila proti Ledeni steni.

	 Nekaj trenutkov je še nejeverno strmel skozi okno, potem pa se je obrnil in končno pogledal tudi po svoji sobi, ki mu je že od nekdaj bila zatočišče.

	 Bila je lepo pospravljena in čista, brez prahu, kot bi jo v času njegovega dolgega spanja in okrevanja nekdo skrbno čistil in pospravljal, a mu tega trenutka niti ni bilo mar kdo.

	 Vse je bilo na svojem mestu ... Knjige, ki jih je prebiral in jih običajno puščal kar na mizi, so bile zložene na policah. Nikjer ni bilo razmetanih oblačil, ki jih je največkrat spustil kar na tla, ko se je zvečer slekel in preoblekel v pižamo. Odprl je omaro in samo vprašujoče privzdignil obrvi, ker so vsa oblačila bila skrbno zložena.

	 Na pisalni mizi je zagledal svoj prenosni računalnik.

	 »Računalnik!« so se mu zasvetile oči.

	 Takoj je sedel za mizo in prenosnik, ki je bil njegovo veselje in hkrati sodobni dnevnik, v katerega ni smel nihče pogledati, vklopil. Zato je kot dober računalničar poskrbel, da je vstop v sistem bil zavarovan kar s tremi gesli.

	 »Uh, gesla ...« se je za hip zmedel.

	 A je že v naslednjem trenutku, kot bi izstrelil, zaporedoma vpisoval tri različna gesla in bil je v sistemu.

	 Z zanimanjem je pregledoval vsebino prenosnika. Spomin se mu je bliskovito vračal in takoj je ugotovil, da ni popolnoma ničesar manjkalo in nič ni bilo dodano, vendar je kljub temu, saj je dobro poznal funkcije računalnika, preveril še, kdaj je bil nazadnje aktiviran ... Po datumu sodeč, resnično ni bil rabljen eno celo leto.

	 Malo je še pobrskal po svojih zapiskih izpred leta dni, vendar se mu zdaj sploh niso zdeli več zanimivi, zato je prenosnik izklopil.

	 Odločil se je, da se bo raje odpravil ven, saj že celo leto ni raziskoval po tej mali skriti dolini, ujeti med mogočnim gorovjem.

	 Preoblekel se je, opravil v kopalnici in se po ustaljeni navadi najprej napotil v kuhinjo, ampak ker sploh ni bil lačen, jo je po hipnem premisleku enostavno zapustil in se sprehodil še po drugih prostorih v hiši, a se mu ni zdelo, da bi kje bilo karkoli novega.

	 Ampak popolnoma vse je bilo čisto!

	 »Mislim,« je premišljeval, »da se bom moral nekomu zahvaliti, ker se je celo leto tako trudil.«

	 V veži se je preobul v teniske ter brezskrbno poprijel za kljuko na vhodnih vratih. Krepko jo je potegnil k sebi in istočasno stopil korak naprej, a se je z glavo butnil v trdno zaprta vrata. Po veži je zadonel top udarec.

	 Zabodeno je nejeverno gledal v vrata, ker ni mogel razumeti, čemu so bila zaklenjena? V Marlonu vendar niso nikoli zaklepali vhodnih vrat!

	 »Hm, kaj pa zdaj?« je samo za trenutek bil v zadregi, a se je takoj nasmehnil, »ja, seveda, ključ potrebujem!«

	 Tik ob vhodnih vratih je stal predalnik. Odprl je prvi, zgornji predal in kakor je pričakoval, je v njem zagledal ključ. Ker pa je bil to edini ključ od vhodnih vrat, se je odločil, da ga bo nataknil na okrasno vrvico, da ga ne bi izgubil, ko bo hodil naokoli.

	 Še malo je pobrskal po predalih, da bi našel vrvico, a ko je ni našel, jo je snel kar s ključa, ki je odpiral kletne prostore. Nataknil jo je na ključ od vhodnih vrat in že je stal pred vhodom. Po kratkem premisleku je vrata spet skrbno zaklenil in si ključ obesil okoli vratu.

	 Še enkrat je pogledal po travniku in beli peščeni poti ob njem, kot bi preverjal, ali je s svojega okna res prav videl, a je takoj ugotovil, da se resnično nista prav nič spremenila.

	 Stopil je proti vogalu, kjer so za hišo imeli zelenico z nekaj sadnimi drevesi, od koder je bil lep razgled skoraj po celem Marlonu. V senci pod drevesi so bili postavljeni velika lesena vrtna miza in stoli, kjer so običajno z mamo in očetom v vročih poletnih popoldnevih posedali ob dobro ohlajeni pijači.

	 Hodil je že, kot da mu ne bi bilo nič. Še včeraj je mukoma stopal po peščeni poti proti stenam gorovja, a danes pa je že hodil s trdnim, odločnim korakom.

	 Ko je stopil okoli vogala, mu je naravnost v oči posijalo tako močno, bleščeče sonce, da je moral zamižati, ker ga je povsem zaslepilo.

	 Počakal je trenutek, potem pa je oči čisto malo odprl, da bi se mu privadile na močno svetlobo in poškilil proti vasi.

	 »Kaj!« je vzkliknil in kljub močnemu soncu na široko, presenečeno razprl oči.

	 Na obrobju vasi, tam, kjer bi morala stati majhna mestna hiša, kjer se je pred letom dni odvijal sestanek krajanov, se je začenjalo veliko naselje stolpnic, ki so se širile proti izhodu iz doline in so bile videti, kot bi jih nekdo sem prestavil iz Zildona.

	 »Prekleto, kaj pa zdaj to pomeni?« je prav grdo zaklel.

	 Zmedeno si je ogledoval strnjeno naselje stolpnic. Marlon je resnično dajal videz majhnega mesta, samo da na široki ulici, ki je bila speljana pred stolpnicami, ni bilo nobenega vrveža. Le tu pa tam je videl koga hiteti. Opazil ni niti enega samega avtomobila.

	 »Zato pa nisem ničesar slišal, če pa ni avtomobilov! Morda pa se Marlon zdaj imenuje, Mrtvo mesto?« je nasršeno ugotovil. »Samuel!« se je spomnil. »Marsikaj mi bo moral še pojasniti!«

	 Odločil se je, da ne bo čakal nanj, da bi se spet oglasil, ampak da ga bo kar sam poiskal. Stanoval je nedaleč stran v prav taki hiši, kot je bila njegova, zato se je z naglimi koraki pognal po ozki tlakovani cesti med same enake hiše starega Marlona.

	 Nikoli do zdaj se mu to ni zdelo nič posebnega, saj je v njihovi dolini že od nekdaj veljalo nepisano pravilo, ki so ga vsi upoštevali, da morajo hiše biti vse enako velike, čeprav ni nihče vedel, kdo in kdaj ga je postavil.

	 Skoraj je pritekel do Samuelove hiše, se ustavil pred lesenimi vhodnimi vrati in ne da bi prej potrkal, je samo zaklical:

	 »Sam!«

	 Prisluhnil je, ali bo v veži zaslišal korake, a je bilo vse tiho.

	 Neodločno je rahlo potrkal, in ko spet ni bilo nobenega odziva, je že pomislil, da ga mogoče ni bilo doma, a je vseeno še enkrat poskusil in tako močno potrkal, da je vsak udarec glasno odmeval po veži.

	 Naposled je le zaslišal hitre korake in klic izza vrat:

	 »Prihajam! Sem že tukaj!«

	 Vrata so se sunkovito odprla in na pragu je z brivsko peno na obrazu in z brisačo v roki stal Sam ter presenečeno strmel vanj.

	 »Kaj pa ti tukaj?« se je vidno začudil in si ga pozorno ogledoval, kot bi na njegovi zunanjosti iskal odgovor. »Vidim, fant, da si že v stari formi!« se je zasmejal. »Načrtoval sem, da bova midva skupaj, tako bolj počasi, vadila tvoje prve korake, ti pa meni nič tebi nič, kar prideš sem!«

	 »Pa saj ni nič takega ... Dolg čas mi je bilo pa sem šel malo na ogled,« je Tim tiho rekel, kot bi mu bilo nerodno, in skomignil z rameni. »Kaj pa je tisto?« je razburjeno pokazal v smeri centra mesta. »Zdaj pa mi resnično ni nič več jasno!«

	 »Ja, no, saj bi ti pojasnil, ko bi bil čas,« se mu je Sam z zadrego opravičil. »Ampak fant moj, prehitevaš čas in sploh moja pričakovanja!« je občudujoče dodal, medtem ko si je z veliko rdečo brisačo brisal peno z obraza.

	 »Mogoče res,« je Tim spet sramežljivo skomignil z rameni, »ampak vseeno mi povej, ali sem sploh še v Marlonu ali pa ste me preselili kam drugam?«

	 »Ja, seveda si v Marlonu, samo ...« je Sam za trenutek umolknil in ga resnobno pogledal. »Samo da je to nastalo, ko si ti lepo spal, mislim bil odsoten. Vse, kar vidiš novega, je delo Organizacije, P.S.I.!« je namrščeno, nejevoljno planil.

	 »Pa gre to tako hitro?« se je Tim začudil. »Samo eno leto me ni bilo!«

	 »Ja, samo eno leto!« je Sam nasršeno zagodrnjal. »Ampak kot si sam opazil, se je v tem letu ogromno spremenilo in verjemi mi, da je po vasi ves čas donel močan ropot, ker se je delalo iz dneva v dan in iz noči v noč, da danes stoji to, kar vidiš!«

	 »In koliko milijonsko mesto je zdaj Marlon?« se je Tim zasmejal, ker se mu sprememba navsezadnje niti ni zdela tako zelo slaba, kot se je očitno zdela Samuelu in že premišljeval, da bi se podal na ogled v center mesta.

	 Samuel, ki se je še vedno ukvarjal s peno na obrazu in brisačo, je prhnil vanjo, ker je bruhnil v smeh.

	 »Enako nas je,« mu je takoj pojasnil, »če seveda odštejem ljudi iz Organizacije in tiste, ki imajo naše mesto bolj za vikend kot za dom.«

	 »O, kako pa to misliš?« se je Tim začudil, ker mu kljub pojasnilu, še vedno ni bilo nič bolj jasno.

	 »Vstopi,« ga je Sam povabil, ko je uvidel, da samo z malo pojasnil ne bo šlo. »Kar v dnevno sobo stopi in me tam počakaj. Udobno se namesti,« je rekel, medtem ko je sam nadaljeval proti kopalnici. »Takoj bom!« je zaklical za njim.

	 Tim je tiho vstopil, in čeprav je tukaj bil na obisku že velikokrat, sam ali pa s starši, je neodločno obstal sredi sobe in se radovedno razgledal.

	 Na steni sta bila še zmeraj obešena samurajska meča, za katera je vedel, da prihajata iz daljnega vzhoda in ju je Sam na enem od svojih popotovanj prejel v dar od tamkajšnjih prebivalcev. Nad kaminom je ponosno plapolala trikotna družinska zastava, ki je bila obrobljena z debelo modro obrobo. Na zlati podlagi so bili prekrižani meč, ključ in kladivo. Tla so bila kakor po vseh drugih hišah v Marlonu prekrita z lesenimi deskami, le stene niso bile tako kot drugje ometane in prepleskane, ampak se je videla opeka, tako da je obiskovalec imel občutek, kot bi se znašel nekje v kaki stari srednjeveški sobi. Stena nasproti okna je bila v celoti prekrita s policami, na katerih so bile zložene debele knjige, vezane v temno zeleno usnje, z zlatimi črkami na hrbtiščih.

	 Te knjige je poznal. Velikokrat že, ko je bil še čisto majhen in sta starša s Samuelom sestankovala v kuhinji, ga je Samuel posedel v dnevno sobo in mu v roke potisnil katero od knjig. Medtem ko je čakal starša, je listal po njih in jih pregledoval, čeprav ni ničesar razumel, ker sta mu takrat jezik in črke bila popolnoma neznana. Zdaj je že vedel, da so bile knjige pisane v gotici in je čuden jezik bil nemščina.

	 Opazil pa je tudi veliko sprememb ... Sam je, odkar je bil nazadnje tukaj, tik pod okno k steni prislonil starinsko mizico, po kateri so bili razprostrti zvitki starejšega videza. Vedel je, da si jih brez njegovega dovoljenja ne bi smel ogledati, a je radovednost bila premočna.

	 Opogumil se je in stopil do mizice. Svežnji papirjev so resnično dajali videz zvitkov, na kakršne so nekoč še v starem Egiptu zapisovali skrivnosti takratne civilizacije.

	 Ogledoval si je enega za drugim. Nekateri so bili v celoti popisani s čudnimi znaki, medtem ko so na drugih bili narisani tudi nekakšni zemljevidi in skice. Ponekod je pisava bila že močno poškodovana in zbledela.

	 Poskušal je kaj prebrati, a se je kmalu naveličal, ker ni ničesar razumel. Bolj so ga pritegnili zemljevidi in skice, ki so prikazovale nekakšne naprave. Na eni od skic je bil narisan lik, podoben stožcu, skozi katerega bi se dalo kot skozi kakšen megafon govoriti.

	 Previdno je zvitek vzel v roke in se zatopil v skico. Stožec je imel na sprednji strani nekakšen propeler v obliki osmice. Zadnja stran naprave je bila povezana z nečim, kar je spominjalo na vrat kitare s štirimi strunami. Na to, da bi Samuel bil glasbenik, niti pomislil ni, ker kolikor se je spominjal, so se vsi njegovi pevski podvigi končali z ogromnim neuspehom. Sicer je imel prijeten glas, ki pa je ob napenjanju kmalu prešel v hreščanje, ki ni bilo ničemur podobno. Samuel se je tega močno zavedal, zato ni nikoli silil v ospredje, ko je bilo treba peti ali nastopati, pa čeprav je bil učen pedagog.

	 Zamišljeno je opazoval skico naprave in globoko premišljeval, kaj naj bi to bilo.

	 »Kaj, če je to instrument, v katerega poješ in nanj igraš, in se z vrtenjem propelerja zvok vrača nazaj tako, da nihče ne izve, kaj si prepeval?« je poskušal razvozlati namen naprave, a je takoj podvomil o svoji razlagi skrivnostnega modela. »V prvi priložnosti bom Sama povprašal, ko bo primeren čas za to,« se je odločil, ker je vedel, da si skice verjetno niti ne bi smel ogledovati.

	 Zvitek je hitro spet položil na mizico, ker je v veži zaslišal korake.

	 Ko je Samuel, ki se je končno le uredil, pritisnil na kljuko, je Tim že stal pred policami z debelimi knjigami, pisanimi v gotici, in si jih zavzeto ogledoval.

	 »Sem že,« je Samuel rekel, ko je vstopil. »A knjige gledaš? Mogoče pa bi zdaj bil čas, da te naučim nekaj nemščine in gotice?« se je zasmejal.

	 »Kaj pa zdaj?« je Tim ves rdeč v obraz vprašal, ker je bil prepričan, da je Sam vedel, da si je ogledoval skice. »Imaš kakšne načrte za danes?«

	 »Niti ne,« je Sam odkimal. »Mislil sem, da bi si za začetek ogledala mesto.«

	 Tim mu je takoj žarečih oči prikimal, ker si je resnično močno želel spoznati novo podobo rodne vasi.

	 Odpravila sta se po ozki ulici, tlakovani z belo talno opeko, proti na novo zgrajenemu delu mesta. Razdalja ni bila velika, a se je Timu, ker je bil neučakan, da bi si ga čim prej ogledal, zdelo, da so stolpnice bile neskončno daleč.

	 Hodila sta molče, ker se je radovedno oziral naokoli in oprezal za novostmi, a so vse vaške hiše, ki jih je že od prej poznal, stale še natanko tam, kot se je spominjal. Tudi zelenice okoli njih se niso spremenile ... Trava je bila lepo pokošena in okrasno grmičevje skrbno negovano.

	 Ugotovil je, da bo na novosti moral počakati, da bosta prispela na obrobje vasi, ki se je spremenilo v pravo majhno mesto.

	 Tlakovana pot se je priključila na začetek široke dolge ceste, speljane pred prvo vrsto mogočnih stolpnic. Tim je ugotovil, da se je novo nastalo naselje širilo proč od njihovih hiš proti edinemu izhodu iz te male doline.

	 Počasi sta hodila po pločniku ob glavni ulici, kot bi bila na sprehodu, a drugače niti ni moglo biti, ker se je Tim neprestano ustavljal in si ogledoval pritličja stolpnic, v katerih so bile urejene trgovine, saloni, lokali in restavracija. Videl je trgovino s pohištvom, z elektronskimi napravami, s prehrano, frizerski salon ter takoj ob njem manjšo restavracijo z veliko tablo, Restavracija Modder, nad vhodom.

	 »To ime me na nekoga spominja,« se je Tim prvič, odkar sta prispela v center mesta, oglasil. »A se ni tako pisala Clara, saj veš strokovnjakinja za književnost?«

	 Samuel ni kazal prav nobenega navdušenja nad trgovinami in lokali. Videti je bil prav čemeren. Zlovoljno je togo hodil ob njem, ne da bi enkrat samkrat pogledal levo ali desno.

	 »Mislim, da ja,« mu je zamišljeno prikimal. »Ampak Clare že dolgo ni več v Marlonu. Kmalu po tvoji nesreči je odpotovala. Ne sprašuj me kam in zakaj, ker se mi niti ne sanja. Tako se tudi George piše.«

	 Tim je kljub očitni Samovi slabi volji tako zavzeto opazoval okolico in glavo obračal v vse smeri, da ga je Sam moral opozoriti:

	 »Nikar tako ne obračaj glave, no! Če si izpahneš tilnik, boš spet za kako leto ali še več obtičal v postelji!«

	 Tim se je zdrznil in ga začudeno pogledal, a si je resnično moral priznati, da je z opazovanjem nekoliko pretiraval.

	 »Če pa je vse novo!« je navdušeno vzkliknil. »Ampak a sva edina preživela tukaj ali kako?« se je čudil, ker nikjer ni opazil ljudi.

	 Še na oknih stanovanj v zgornjih nadstropjih stolpnic ni bilo nikogar videti. Samo tu pa tam je kak zvok, ki je prišel skozi na stežaj odprta okna, pričal, da so za njimi bili ljudje.

	 »Ne ne, sploh ne!« mu je Sam jadrno zatrdil. »Če boš bolj pozorno pogledal, boš v trgovinah, restavraciji pa tu in tam tudi na kakšnem oknu videl znane obraze.«

	 Samova opazka je dosegla takojšen učinek, ker se je Tim začel še bolj zavzeto obračati. Stopil je bližje k trgovinam in lokalom ter skozi izložbena okna napeto oprezal v notranjosti.

	 V tistem trenutku je v predpasniku in s krpo v roki iz restavracije stopil George.

	 »George!« je Tim vzradoščeno vzkliknil, ker je končno zagledal nekoga poznanega, a se je takoj za tem močno začudil, »gospod George?«

	 »Tiše!« mu je Sam panično zašepetal tik ob ušesu, ko je prišel do njega. »Te bodo že opazili, ampak veliko se je spremenilo, odkar te ni bilo.«

	 »Pa ne po svoji krivdi!« je Tim hitro pripomnil.

	 »Ne, seveda ne, ampak vseeno se obnašaj, kot da ti je vse jasno!« mu je Sam napeto, še vedno šepetaje govoril ob ušesu. »Hodi sproščeno in ne počni ničesar neobičajnega.«

	 »Zakaj pa?« se je Tim obregnil.

	 »Resnično še marsičesa ne veš, ampak posnemaj me in nikar ne vzbujaj pozornosti!« mu je Sam resnobno svetoval. »Se še spomniš sestanka, po katerem te je zadela strela?« je vprašal, in ko mu je Tim prikimal, je, da bi mu na kratko približal zdajšnje razmere v Marlonu, pritajeno nadaljeval, »no, po tistem sestanku se je v naslednjih dneh veliko spremenilo. Podpisov, za Organizacijo, je bilo več kot tistih, ki se nismo strinjali in tako so začeli tebi nič meni nič graditi to, kar sam vidiš. Ni nas bilo malo takih, ki smo se uprli, ampak zaman. Organizacija je močna in ima veliko pravno moč. Hočeš nočeš smo se s to spremembo morali sprijazniti, a je izginilo tudi sožitje med nami. Zdaj se delimo na tiste, ki se podrejamo, in tiste, ki imajo oblast.«

	 Tim je z nagubanim čelom zamišljeno gledal vanj.

	 »To že razumem, saj si mi že včeraj povedal,« se je namrdnil, »ampak a vam jemljejo svobodo? Smeš početi, kar želiš?«

	 »Seveda lahko delam, kar hočem,« mu je Sam zatrdil. »Še plačujejo me za to, da ničesar ne počnem,« se je posmehljivo namrdnil. »Imam mesečno plačilo, ampak nad nami imajo nadzor. Se spomniš prijazne Betty?«

	 »Seveda se je spomnim,« mu je Tim zajedljivo odgovoril. »Zakaj se je ne bi? Saj mi strela, kakor je videti, ni spražila možganov!« je malce užaljeno dodal.

	 »No, vidiš,« je Sam, ki je njegovo zajedljivost namerno preslišal, skrivnostno, povsem umirjeno nadaljeval. »Georga si že srečal pred restavracijo, pa če se spomniš, je včasih bil naš župan.«

	 »Ja, a ni več župan?« se je Tim začudil.

	 »Pomisli malo!« se je Sam zasmejal. »Kaj praviš, a župan ne bi imel drugega dela kot to, da streže gostom v gostilni?«

	 »Ja, no, ne vem,« mu je Tim negotovo odgovoril. »Marsikaj je tu tako čudno, da se sploh ne znajdem več in ker še marsičesa ne vem, raje ne bom premišljeval z lastno glavo!« je rekel in bruhnil v smeh.

	 Sam je nekaj trenutkov nejeverno strmel vanj.

	 »Pametno,« mu je končno prikimal. »Res se je veliko spremenilo. No, naša draga Betty je zdaj županja in vsa njena prijaznost je ostala samo v naših spominih.«

	 Tim se je namrščil, ker mu to, kar je Sam govoril o Betty, ni bilo pogodu. Zmeraj mu je bila všeč. Bila je dobra mamina prijateljica in rad se je pogovarjal z njo.

	 Spremembe mu nikakor niso šle v glavo, zato je začudeno vzkliknil:

	 »George je postal gostilničar in Betty županja? No ja, a se da župana kar tako menjati, saj so ga vendar izvolili prebivalci Marlona?«

	 Samuel mu je spet s kazalcem pred usti takoj nakazal, naj govori nekoliko tiše.

	 »Ne, ni šlo tako zlahka,« mu je začel šepetaje pojasnjevati. »George je na začetku Organizacijo podpiral, a ko je videl, kako se bo stvar razpletla, se je uprl in kmalu za tem je bil odstavljen. Veliko nas je podpisalo peticijo, da bi ga vrnili za župana, a nismo ničesar dosegli. In tako, ko je Betty zasedla Georgovo mesto, je vsa njena prijaznost izpuhtela, ker ji kot županji ni dovoljena, in takšna Betty, kot si jo poznal, ne obstaja več.«

	 Počasi sta hodila po dolgi široki ulici, ki je veljala za glavno in jo je pravokotno prečkalo še veliko ožjih, ki so povezovale prvo vrsto stolpnic s tistimi v ozadju.

	 Čisto na koncu stolpnic je glavno ulico, ki se je precej zožila in pravokotno zavila v desno, zapiralo belo kamnito obzidje, tako da je dalje tekla med obzidjem in stolpnicami, ki so zaključevale naselje. Na levi strani ulice se je vzdolž celega obzidja vlekla ozka peščena sprehajalna pot.

	 S Samom sta se ustavila na sprehajalni poti pred obzidjem. Tim se je že pripravil, da bi se odrinil in se povzpel na vrh, da bi pogledal, kaj je bilo na drugi strani, a ga je Sam jadrno zaustavil, ga prijel za ramena in ga živčno stresel.

	 »Ne Tim, ne delaj tega!« mu je napeto zašepetal. »Na drugi strani je center, P.S.I. in sleherni centimeter tega obzidja nadzorujejo. Tukaj boš preživel veliko časa, ker boš sem hodil v šolo!«

	 Tim si je ogledoval obzidje, ki je bilo tako visoko, da ni mogel videti čezenj. Čudil se je, kako lahko nadzorujejo njegov sleherni centimeter, če pa nikjer ni opazil nikogar, ki bi ga stražil. Obzidje se mu je zdelo le kamnita tvorba, ometana z lepim belim ometom. Na vrhu so bile v enakih presledkih postavljene manjše belo ometane kamnite kocke, širine zidu, tako da je bil podoben grajskim obzidjem, ki so v srednjem veku obdajala mesta.

	 »Kako pa potem prideš noter?« se je začudil.

	 »Greš skozi vrata,« se je Sam zasmejal.

	 »Nisem tako butast kot sem videti!« je Tim nejevoljno planil. »Jasno, da greš skozi vrata, ampak, kje pa so? Pa kakšen bo postopek? Bom moral biti vse leto v tej ogradi? Bom sploh lahko šel domov?« je kar izbruhnilo iz njega.

	 Sam mu ni ničesar odgovoril, kot da njegove plohe vprašanj ne bi slišal, samo obrnil se je in z glavo namignil proti začetku ulice, kar je pomenilo, da se bosta vrnila proti domu.

	 Tim je bil vedno bolj zbegan in ni mu bilo všeč, da bi se moral brez odgovorov vrniti domov.

	 »Pa meni zdaj ni nič kaj bolj jasno!« je spet nejevoljno planil. »Pokaži mi še kaj! Zakaj sem lahko videl samo eno ulico? Kje so moji prijatelji? Kje je Dorothy, Lucy, kaj dela Dorian?«

	 »Stopi za mano!« mu je Sam čemerno rekel. »Na vsa ta vprašanja ti bom doma odgovoril,« je mrko dodal, a se je nenadoma ustavil, se nekako vzravnal in pogledal na svojo zapestno uro.

	 Prijel se je za brado, kar je pomenilo, da je napeto premišljeval.

	 Minilo je nekaj trenutkov, ne da bi se premaknil, potem pa se je sunkovito obrnil in mu pritajeno rekel:

	 »Zdaj pa me zares dobro poslušaj ... Nekaj ti bom pokazal, ampak je precej tvegano! Seveda, če si za akcijo?«

	 Tim, ki je že od nekdaj rad gledal akcijske filme in ni kljub svoji veliki želji še nikoli do zdaj sodeloval v kakšni resni akciji, se je nasmehnil in navdušeno prikimal:

	 »Ja, seveda sem za!«

	 Samov togi obraz se ni niti zganil in na njem ni bilo opaziti nobenega olajšanja ali zadovoljstva, ker je Tim bil takoj pripravljen sodelovati.

	 »Tesno mi sledi in bodi najbolj oprezen, kolikor si lahko!« mu je resnobno, hitro naročal.

	 Tim se je v trenutku zresnil, ker je dojel, da bo tokrat verjetno šlo zares. Vznemirjeno je pričakoval Samovih nadaljnjih napotkov.

	 »Ob tem zidu se bova splazila do predela, ki ni zaprt za obzidjem, da ti pokažem, kar želiš videti!« je Sam napeto, šepetaje nadaljeval. »Nihče naju ne sme opaziti, še posebej tisti v stolpnicah ne! Spremljaj, kaj počnem in me pozorno opazuj! Od tam dalje pa bova morala v jarke, ki jih Organizacija uporablja za komunikacijo. Drugega namena nimajo.«

	 Tim mu je prikimal in ga takoj začel opazovati. Šlo mu je na smeh, ker je Sam stopil na sprehajalno stezo ob obzidju in se sklonjen pritajeno prislonil obenj, a se zaradi njegovega resnega obraza ni upal zasmejati. Še nikoli ga ni videl v takšnem položaju, kaj šele v takšni akciji, o kakršni je do zdaj lahko samo sanjal, zato se je tudi sam sklonil in stisnil ob obzidje.

	 »Ti opazuj, kar se dogaja za nama, jaz pa bom pazil na dogajanje pred nama!« mu je Sam tako hitro in tiho naročal, da ga je, kljub temu da je odlično slišal, komaj razumel in mu namignil, naj mu sledi.

	 Timu so misli mrzlično begale po možganih. Začudeno se je spraševal, kje se je pravzaprav znašel in kako je bilo možno, da se je vse to dogajalo v njegovi vasici, ki je, že odkar je pomnil, veljala za odmaknjen raj miroljubnih domačinov, ki so si med tem mogočnim gorovjem ustvarili dom. Kako se je lahko vse tako spremenilo in kam ga je Sam vodil?

	 Premišljeval je, da je bila vsaka taka akcija, kjer podrobna strategija udeležencem ni bila poznana, že vnaprej obsojena na propad in se je praviloma skoraj vedno končala z neuspehom.

	 Ravno, ko je premleval o tem, da bi moral vedeti, kaj bosta s Samom počela ter kam sta sploh bila namenjena in se je že pripravljal, da bi mu to omenil, mu je Sam, kot bi mu bral misli, le na kratko rekel:

	 »Ne boj se, kmalu boš vse vedel, le sledi mi!«

	 »Kako pa veš, o čem sem premišljeval?« se je Tim začudil.

	 »Zdaj ni primeren čas za pogovor,« je Sam zašepetal in zamahnil z roko. »Greva!« je polglasno, napeto vzkliknil in se začel pritajeno kot mačka pomikati ob obzidju.

	 Tim mu je brez težav sledil.

	 Samuel je sklonjen drsel ob zidu in pogledoval zdaj naprej, zdaj desno preko ozke ulice proti stolpnicam, Tim pa se je ves čas oziral nazaj ter pazil, da se ne bi za njima pojavil kdo, ki bi ju zagledal, in nagnal preplah.

	 Tistega dne še veter ni premogel niti sapice, zato je moreča tišina oteževala njun akcijski podvig. Slišala sta samo glasno ptičje petje in tu pa tam kakšen pritajen zvok, ki je prišel izza katerega od odprtih oken v stolpnicah čez cesto.

	 Potuhnjeno kot podlasici sta pazljivo drsela ob steni.

	 »Kmalu bova zagledala belo dvonadstropno mestno hišo. Tam morava biti še posebej pozorna, ker so povsod ovaduhi. V njej poveljuje Betty,« mu je Sam skrbno pojasnjeval.

	 »A kar tako sredi belega dne se bova plazila mimo mestne hiše? Pa saj nisva v kaki računalniški igrici, da naju ne bi nihče opazil!« so se v Timu spet prebudili dvomi.

	 »Seveda naju lahko opazijo, ampak po teh poteh sem že tolikokrat hodil, da vem, kje je in kje ni nevarno!« mu je Sam samozavestno odgovoril.

	 Priplazila sta se do konca obzidja. Tim je že pomislil, da sta bila na cilju in bo končno videl, kar mu je Samuel hotel pokazati, a se je pred njima odprl pogled na velik travnik, na katerem je nekoliko pomaknjena navznoter stala bela dvonadstropna hiša.

	 Pritajila sta se tik ob koncu zidu in previdno oprezala proti njej.

	 »Poglej, ta bela zgradba, ki jo vidiš pred nama, je mestna hiša,« je Sam iztegnil roko proti koncu travnika. »Po tej ulici dalje se mimo nje pride do glavnega vhoda v zgradbo centra, P.S.I. Zdaj se morava splaziti v jarek, ki sem ti ga že omenil, da bova lahko prišla na drugi strani te čistine spet do obzidja, ki ga vidiš tam daleč in potem bova šla po naslednjih jarkih še naprej. Ta jarek povezuje mestno hišo z vsemi stolpnicami. Tukaj morava najbolj paziti, ker prav iz mestne hiše v jarke spuščajo pse, ki prenašajo skrito pošto med pošiljatelji in naslovniki in ...« je za trenutek umolknil in ga pomenljivo pogledal, da bi poudaril resnost tega, kar mu bo povedal. »In ti psi so dresirani, da napadejo in trgajo vsakogar, ki se znajde na njihovi poti ... Ne pričakuj usmiljenja!«

	 Tim je pogoltnil slino, da bi prikril strah, ki ga je spreletel, čeprav si je še malo prej akcije strašansko želel.

	 »Kar se mora zgoditi, naj se zgodi!« je odločno zašepetal, pri čemer se mu je glas vznemirjeno zatresel.

	 Samuel ga je zaskrbljeno pogledal, a ko v njegovih očeh ni videl strahu, ampak le odločnost, mu je prikimal in z roko nakazal proti ogromnim smetnjakom, ki so v vrsti stali pred mestno hišo.

	 Sklonjena, sta potuhnjeno stekla k smetnjakom in počepnila mednje.

	 Sam je postavil kazalec pred usta in mu z glavo nakazal proti varnostni kameri, ki je bila pritrjena na pročelje mestne hiše.

	 »V trenutku, ko se bo na kameri ugasnila rdeča lučka, se morava bliskovito premakniti v glavni jarek, ki za temi smetnjaki vodi od mestne hiše proti naselju,« mu je Sam šepetaje pojasnjeval, in ko je Tim privzdignil glavo in se začel radovedno ozirati naokoli, je napeto nadaljeval, »jarka od tu ne moreš videti, ker ga zakriva okrasno grmičevje! Časa imava le pet sekund! Če zamudiva, sva pečena, ker se bo kamera šele po treh urah spet ugasnila za pet sekund! Me razumeš?«

	 »Razumem!« mu je Tim takoj odločno prikimal. »Torej imava srečo, da sva v pravem trenutku na pravem mestu?«

	 »Ja, če ne bi bila ura toliko, kot je, te niti ne bi peljal na to pustolovščino,« mu je Sam odvrnil. »Zato, ko bom rekel, zdaj, steci za mano in se skotali v grmičevje, kot boš videl narediti mene. Zdaj bo šlo zares! Ko bova enkrat v jarku, bi se nazaj zelo težko vrnila! Si pripravljen?«

	 Tim si je zavihal rokave, da bi mu pokazal, da je bil pripravljen in mu resnobno prikimal.

	 Samuel je dvignil levico in pogledal na zapestno uro. Napeto je spremljal premikanje sekundnega kazalca.

	 »Pet, štiri, tri, dve, ena ...« je šepetaje, razburjeno štel. »Zdaj!« je napeto vzkliknil.

	 V tistem trenutku je na kameri ugasnila lučka.

	 Samuel se je bliskovito privzdignil, planil proti grmičevju za smetnjaki in se bočno vrgel pod vejevje.

	 Tim je samo za hip presenečeno otrpnil, a že naslednjega trenutka je odločno odreagiral in se v prevalu skotalil skozi grmičevje, kot je to nekoč videl nekoga narediti v filmu. Veje so mu švignile mimo ušes, a jih zaradi vznemirjenja ni niti opazil. Silovito se je prikotalil izmed grmičevja in pristal v jarku točno na nogah.

	 Vse se je zgodilo tako bliskovito, da se je zavedel šele, ko je že stal v jarku tik ob Samu, ki je na dnu ležal na trebuhu.

	 Dokaj ozek jarek, v katerem sta pristala, je bil tako globok, da je, čeprav je stal, komaj videl čez rob. Obdelan je bil s posebno črno plastično maso, ki je na dotik hkrati nežno delovala pa tudi, zaradi hrapave površine, na kateri je bilo vse polno manjših lukenj, neprijetno.

	 »Ti si pa upaš, fant!« je Sam vidno navdušen pritajeno vzkliknil, ko je sedel in se za hrbtom oprl na roke. »Še sam se tega ne bi domislil! Vidiš, vedno, ko sem ril po teh kanalih, sem pristal na hrbtu ali pa na trebuhu. Še nikoli se nisem spomnil prevala. Ej Tim, dober si!« ga je pohvalil. »Od tod naprej bova morala biti zelo hitra!« je šepetaje nadaljeval. »Jarek je vsepovsod enakomerno širok in globok, vendar pa te moram opozoriti, če bi naju odkrili, bi bil problem. Lahko, da se bodo na mestni hiši dvignile lopute in bodo v jarek pridivjali psi. To pa bo pomenilo le eno ... Da jim ne bova mogla ubežati, ker so tako hitri in bova ujeta!«

	 »Dobro, ampak končajva že začeto!« mu je Tim nestrpno zašepetal. »Zdaj je, kar je! Saj si rekel, da nazaj ne moreva!«

	 »Zdaj morava po tem jarku priti do konca čistine,« je Sam šepetaje nadaljeval. »Tam se nanj priključi ožji jarek, ki vodi mimo glavnega vhoda v center.«

	 Vstal je in se sklonil, kot bi hotel nekaj s tal pobrati, a se je tako sklonjen le začel hitro pomikati po jarku.

	 Tim, ki ga je takoj posnemal, ga je komaj dohajal, ker mu tako sklonjenemu hitra hoja ni najbolje šla. Opazil je, da so se tu pa tam z leve in z desne na glavni jarek priključili nekoliko ožji jarki.

	 Hodil je tesno za Samom in že je čutil bolečine v nogah, ampak se ni dal. Stisnil je zobe in mu zavzeto sledil.

	 Samuel se je nenadoma v trenutku ustavil.

	 »Oh!« je Tim presenečeno vzkliknil. »A nisi mogel tega narediti bolj počasi?« se je šepetaje razburil, ker se je z vso silo zaletel vanj.

	 »Oprosti, moral bi te prej opozoriti,« se mu je Sam opravičil.

	 Za trenutek sta počepnila, da bi prišla do sape.

	 »Tukaj se začenja najhuje,« je Sam še zmeraj ves zadihan rekel. »Nekaj metrov od tod bova prišla do razpotja, kjer se jarek nekoliko zoži. Ta ozki del bova morala preteči brez napake. Zdaj sva v neposredni bližini glavnega vhoda v center. Vidiš tista mala bela vrata?«

	 »Vidim,« je Tim zašepetal, ko se je toliko privzdignil, da je lahko pogledal čez rob jarka.

	 »Od tod bi se po tistem stranskem jarku dalo priplaziti prav do njih, ampak skoznje ne moreš, ker so premajhna in so namenjena samo za pse,« mu je Sam začel razlagati. »V center ne prideš drugače kot skozi glavni vhod. Ampak pustiva zdaj center, ker se ga boš še močno naveličal! Zdaj pa me pozorno poslušaj! Nadaljevala bova po glavnem jarku in prišla do razpotja, kjer boš ti zavil v levi jarek, jaz pa v desnega. Od tam dalje beži, kolikor te nesejo noge! Tam bo šlo najbolj zares, čeprav bova takrat že mimo stolpnic in glavnega vhoda v center! Psi naju ne smejo zavohati, še manj pa videti! Če bo sreča, se bova sešla, kakšnih dvesto metrov naprej, kjer se bosta jarka spet združila. Ne oziraj se in ne zmeni se za zvoke, ki jih boš slišal! Teci, kolikor zmoreš, in če bom tam, bova pot skupaj nadaljevala. Če pa me ne bo, naprej beži sam!« mu je skoraj brez sape napeto naročal. »Kmalu boš prišel do novega razpotja. Zavij v levi jarek, ki ga ne uporabljajo več za pse prenašalce, zato je zaprt z loputo, ki jo je treba samo potisniti navznoter, da se bo odprla. Za tisto loputo boš varen. Če me ne bo, boš od tam naprej šel sam ... Se boš že nekako znašel! Si si zapomnil?« ga je zaskrbljeno vprašal.

	 »Zakaj pa si me peljal po tej poti, če si vedel, da je tako nevarna?« je Tim nasršeno planil. »A se ti zdi primerna za prvi ogled?« mu je očital.

	 »Saj si sam hotel videti skrivnosti novega Marlona!« mu je Sam razburjeno odgovoril. »Verjemi, da mi boš za ta ogled še hvaležen!«

	 »Še nekaj me zanima,« je Tim negotovo rekel in ga vprašal, »kaj se zgodi s tistimi, ki jih ujamejo?«

	 Sam se je nepremično zastrmel vanj, kot bi pretehtaval, ali mu lahko pove resnico. V trenutku se je odločil, mu kratko prikimal in začel počasi, poudarjeno govoriti:

	 »Če bi ljudje iz Organizacije ujeli mene, tebe, ali naju oba, bi bolelo, zelo bolelo! Navidezno so prijazni, a verjemi mi, da samo navidezno, ker so v resnici strašansko hudobni. Ne smeva jim dati priložnosti, da bi naju dobili! Če pa se bo to vseeno zgodilo, se po vsej verjetnosti ne bova več poznala. Grde stvari se dogajajo s tistimi, ki jih ujamejo!«

	 Tim, ki je vsako njegovo besedo dobesedno požiral, je le resnobno prikimal.

	 Vsake toliko se je nekje zaslišala loputa, ko so v jarek izpustili psa prenašalca, ki je z vso močjo, kot bi ga izstrelili, stekel po njem.

	 Samuel je pogledal na zapestno uro in štel sekunde. Globoko je zajel sapo in se pognal v dir.

	 Tim, ki so mu v ušesih še vedno odzvanjale njegove besede, kaj bi se zgodilo, če bi ju ujeli, je jadrno stekel za njim, a je razdalja med njima bila vsakega trenutka večja, ker je Sam bil hitrejši. Stisnil je zobe in stekel z vso močjo, ki so mu jo dopuščale oslabele mišice na nogah.

	 Že je videl razpotje, o katerem mu je Sam pripovedoval.





	 Samuel je izginil v desni jarek, sam pa je stekel po levem. Čeprav je v nogah čutil blazne bolečine, ni popuščal in je poskušal teči še hitreje. Da bi pozabil nanje, je štel korake, ki jih je moral preteči do tja, kjer bi moral videti razpotje, ko se bosta jarka ponovno združila.

	 Takrat je nekje grozno počilo. Zaslišal je krike in pasji lajež. Ves prestrašen je bežal kot nor.

	 Pritekel je do razpotja, vendar Sama ni bilo tam. Ne da bi premišljeval, je po ponovno združenem jarku bežal dalje. Nekje za sabo je slišal razjarjen pasji lajež in prepričan je bil, da bodo psi potrebovali samo nekaj sekund, da ga bodo dohiteli.

	 Nog sploh ni čutil več in še sam ni vedel, od kod je jemal moč, da je tekel.

	 Pred sabo je zagledal razpotje.

	 »Kam naj grem?« je negotovo kriknil in se zmedeno ustavil. »To bo moj konec!« je bil prepričan. »Kam je že Sam rekel, da moram zaviti? Desno ali levo?«

	 Za sabo je iz jarka že čisto nekje od blizu slišal pasje renčanje. Stal je kot okamnel in premišljeval, kaj bi naredil. Stisnil je pesti, ker se ni mislil kar tako vdati. Bil je odločen, da se bo s psom spoprijel!

	 V tistem trenutku ga je nekdo zgrabil za dlan, ga potegnil navzdol, da se je znašel na kolenih in potem proti loputi v levem jarku. Ko se je z zadnjimi močmi splazil skoznjo, se je za njim takoj varno zaprla.

	 Ves otrpel od strahu je lovil sapo. S hrbtom se je naslonil na loputo, da je psi ne bi mogli odmakniti in planiti za njim.

	 Ko jih je zaslišal pred loputo, je zaprl oči in zadržal sapo. Cvileč so ga zmedeno iskali, ker so njegove sledi nenadoma izginile, a so na njegovo olajšanje, ker niso našli ničesar, lajajoč vznemirjeno stekli dalje.

	 »Eden, dva, tri ...« jih je po zvokih poskušal prešteti. »Veliko jih je ... Težko bi jih premagal!« je nejeverno premišljeval, kot da še ne bi mogel verjeti, da mu je zares uspelo, jim ubežati.

	 »Dober si, prekleto dober, da že na prvem obhodu ubežiš tem zverinam!« ga je nežen ženski glas tik ob njem predramil iz otrplosti.

	 Tim je osuplo rahlo stresel z glavo, ker je ta glas dobro poznal in odprl oči.

	 »Dorothy!« je radostno vzkliknil in planil pokonci.

	 »Jap, zdravo stari!« se mu je Dorothy nasmehnila. »Dolgo se nisva videla. Pridi, greva, čakajo naju ... Med njimi so taki, ki si jih samo pozabil in taki, ki jih še sploh ne poznaš.«

	 Tim si je Dorothy, ki je stala tik ob njem, nejeverno ogledoval. Zdaj je bil že čisto prepričan, da ni sanjal. Bila je prav takšna, kakršne se je spominjal ... Še prav tako vitka, z dolgimi rdečkastimi rahlo kodrastimi lasmi, ki so ji segali do komolcev.

	 »Ogledaš si me lahko tudi kasneje!« mu je Dorothy nestrpno rekla. »Pohiti, čakajo naju! Dolgo te ni bilo in še veliko stvari moraš spoznati!«

	 Tim ji je prikimal in ji sledil po jarku nekam v notranjost, čeprav se mu niti sanjalo ni, kam in kdo so bili drugi, ki so čakali nanju, a prepričan je bil, da je Dorothy lahko zaupal.

	 Dorothy je hitro hodila, in kot je bilo videti, je pot dobro poznala. Le tu pa tam se je na hitro ozrla, kot bi preverjala, ali ji je še sledil.

	 Tim je ugotovil, da je jarek vodil nekam proti obrobju doline, proč od centra, P.S.I., naselja stolpnic in hiše, v kateri je nezavesten prebil eno celo leto.

	 Prišla sta do konca plastične prevleke, a se je jarek nadaljeval, vkopan v zemljo, le da se je še poglobil in je zdaj lahko že povsem pokončno tekel, ne da bi se moral bati, da bi ga kdo od zunaj opazil.

	 Sledil je hitri Dorothy, ki se je nenadoma sunkovito ustavila pred nekakšnim vhodom, izdolbenim v steno jarka. Odprtino so obkrožali podboji iz lesenih hlodov, na katere so bila nataknjena težka lesena vrata, ki so bila le priprta.

	 Dorothy jih je odrinila in hitro vstopila v nekakšno temno, vlažno kamrico. Ustavila se je v sredini in zadihano rekla:

	 »Tako, pripeljala sem ga! Samuela ni, izgubili smo ga!«

	 Tim je zmedeno stal ob njej in nezaupljivo pogledoval v dvanajst postav, ki so bile odete v ogrinjala, s kapucami globoko poveznjenimi čez glave in so ju takoj obkrožile.

	 »Pozdravljen, Timothy!« ga je najvišja postava pozdravila z globokim moškim glasom in si kapuco potegnila z glave.

	 »G-George?« je Tim osuplo zjecljal, ko je v soju medle svetlobe z bakle prepoznal najvišjo postavo.





BRATOVŠČINA


	 Tim je stal sredi temačne kamre ob Dorothy in presenečeno gledal okoli sebe. Skrivnostne postave so si ena za drugo spuščale kapuce ... Obkrožen je bil s prijatelji, po katerih je Sama še malo prej povpraševal.

	 S pogledom je nejeverno, počasi drsel od enega do drugega. Na vsakem se je za trenutek zamišljeno ustavil in si poskušal priklicati v spomin zadnje srečanje in dogodivščine, ki sta jih doživela.

	 Tik ob njem sta, vsak na eni strani, stala nekdanji župan, George Modder, trmast in odločen, a časten človek, na katerega so se vaščani vedno lahko zanesli, ter Bill Cox, očetov in mamin najboljši prijatelj.

	 Bill ni bil poročen in ni imel svojih otrok, zato se je vedno veliko ukvarjal z njim. Ko je bil majhen, ga je klical stric Bill. Pogosto sta izdelovala zmaje in jih ob vetrovnih dneh na travniku za njihovo hišo spuščala. Včasih se jima je kateri utrgal z vrvice in ga je veter odnesel visoko proti vrhovom gora.

	 Ob Georgeu je stal sošolec in dobri prijatelj, Thomas, s katerim sta iz doline ničkolikokrat preganjala namišljene sovražnike.

	 »Midva pa se še ne poznava,« mu je Liza Martin, prijetno, malo čez dvajset let staro dekle, sramežljivo rekla, ko se je s pogledom ustavil na njej. »Ne vem, ali se me spomniš, ker sem se v Marlon priselila malo pred tvojo nesrečo.«

	 Tim ji je samo prikimal, ker sta se resnično samo kratek čas bežno poznala. Le toliko je vedel, kolikor mu je o njej pripovedovala mama, da je bila stara okoli petindvajset let in da je bila po poklicu knjižničarka. Zaposlena je bila v oddaljenem Zildonu in se je domov vračala le ob konceh tedna.

	 Ob Lizi je stal Billov brat, Patrick Cox. Bil je skoraj dvajset let mlajši od Billa in samo nekaj let starejši od njega. Pogosto sta se družila in skupaj preživela marsikateri lep dan. Pohajkovala sta po gozdovih in Patrick, ki se je navduševal nad taborniškim življenjem in ga je veselila vojaška služba, ga je učil izdelovati bivake.

	 S pogledom je zdrsel k Dorianu Kerru in se mu toplo nasmehnil. Dorian je bil njegov vrstnik in najboljši prijatelj. Največ svojega otroštva in mladosti je preživel prav z njim in ko se je spomnil, kaj vse sta na svojih pohodih ušpičila, je rahlo zardel. Ob zimskih dneh, ko je Marlon zasipal sneg ali pa ob nevihtah pa sta posedala v Dorianovi ali njegovi sobi in razpravljala o znanosti in tehnologiji, kajti Dorianov oče je bil znanstvenik, ki je bil veliko odsoten in ga je Dorian videl le nekaj dni v letu.

	 Ko je pogledal Lucy Corbett, dekle nekaj let mlajše od sebe, je rahlo zardel, ker jo je že od nekdaj po tihem oboževal. Nikoli ni zbral toliko poguma, da bi ji odkrito priznal, da mu je bila všeč, zato je bil ves iz sebe, ko je ugotovil, da je tudi ona bila zraven.

	 Tukaj je bil tudi Howard Hayden, učitelj zgodovine in zagrizeni športnik, ljubitelj tekaških panog, ki je bil prav tako kot Liza zaposlen v Zildonu. O njem ni veliko vedel, ker ni pretirano maral zgodovine, zato se ni nikoli potrudil, da bi ga bolje spoznal. Vedel je samo to, kar je tako mimogrede slišal, ko so se starejši pogovarjali o njem.

	 Ko je s pogledom prešel na Victorja Ramosa, ga je kar spreletelo, ker je Victor po videzu bil velikan. Bil je strah in trepet otrok Marlona, a v resnici je bil miroljuben in dobrodušen gospod srednjih let. Nasmehnil se je, ker se je spomnil pripetljaja z Gordanom in Charlesom, s katerima se je v šoli sporekel, in potem sta mu grozno težila in mu grenila življenje, dokler ni Victor posegel vmes in sta oba razgrajača dober teden raje skrivoma hodila v šolo in domov.

	 Začudil se je, ko je v ozadju, v temnejšem delu kamre, zagledal Williama O'Connlla, maminega brata. Živel je le nekaj hiš od njihove, a je le redko prihajal na obisk. Včasih je stric William ali Bill, kot so mu nekateri tudi rekli, z družino živel v Zildonu, a se je po ženini smrti umaknil v popolno osamo v Marlon. Le redko je s kom spregovoril besedo ali dve. Opazil je, da mu je smrt sestre, njegove mame Marte, na obrazu pustila še globlje gube, ker je verjetno bila bolečina večja, kot jo je bil sposoben nositi. A stric William je zdaj stal v skrivni kamri v krogu prijateljev in Tim je bil prepričan, da se mu je celo rahlo nasmehnil.

	 Ob stricu, Williamu se je prav tako v ozadju prikrival Leo Hund, strokovnjak za veterino in veliki ljubitelj astroloških ved, ki mu je bil še najbolj neznan, saj so že v času, ko je Marlon še bil vasica, med vaščani krožile čudne pripovedke o starejšem možakarju, ki mu je šel otroški živžav tako na živce, da je vedno naredil vse, da se je otrokom izognil.

	 Krog prijateljev je zaključil Mark Anderson, možakar, ki se je v Marlonu uveljavil kot zdravilec. Bil je velik poznavalec botanike in izvrsten vrtnar in na njegovem vrtu ni bilo zelišča, ki ne bi bilo več kot uporabno bodi si za prehrano ali v zdravstvene namene. Vsakemu je rad priskočil na pomoč, ker v vasi ni bilo zdravnika. Seveda, ko pa je, kdo resneje zbolel, in mu Mark s svojimi zelišči ni mogel pomagati, je vseeno moral k zdravniku v oddaljen Zildon.

	 Tim se je prav za vsakega spomnil, kako sta nazadnje preživela čas. Še danes je Sama spraševal, kje so bili vsi prijatelji in zdaj so stali pred njim in se mu smehljali, ker so bili veseli njegove vrnitve.

	 Počutil se je precej bolje. Z nostalgijo se jim je nasmehnil, potem pa se je radovedno ozrl po temačni kamri, da bi si jo ogledal ... Bila je le preprosta jama, izdolbena v ilovnato zemljo, s stropom, podprtim s tramovi. Po steptanih tleh so bili postavljeni stari, neuporabni sodi in tu pa tam kakšna majava nočna omarica.

	 Prijatelji so posedli po njih, sam pa si je izbral debelo korenino, ki se je vlekla vzdolž stene in sedel nanjo.

	 Edini, ki ni sedel, je bil George. Dlani je sklenil za hrbtom in z dolgimi koraki molče, resnobno hodil sem ter tja po kamri.

	 »Pozdravljen fant!« ga je še zmeraj nadvse resnobno pozdravil, ko se je končno ustavil pred njim. »Kot vidiš, smo te pripeljali v svojo skrivno kamro, kjer se, če ni druge možnosti, pritajimo pred ovaduhi in tistimi, ki nam odrejajo pravice,« ga je s pompoznim glasom nagovoril.

	 Tim je Georgeev stil govora dobro poznal. Ker sta bila starša pogosto odsotna, se je velikokrat namesto njiju udeležil raznih sestankov, ki jih je župan skliceval za to ali ono zadevo, pač za vse, kar se je tikalo vasi in življenja v njej.

	 Ko se mu je samo bledo nasmehnil, je George razgreto nadaljeval:

	 »Mi smo Bratovščina, ki se trudi, da bi Organizaciji uspevalo čim manj in vedno težje!«





	 Tim je zmedeno pogledal vanj, a je nekako v sebi začutil zadovoljstvo, ker so bili vsi prijatelji, ki so mu kaj pomenili, v Bratovščini, čeprav ni vedel, kaj je Bratovščina pravzaprav pomenilo. Prepričan je bil, da so njegovi prijatelji bili sami častni in pošteni ljudje, ki ne bi nikoli kar tako zašli na kriva pota, zato se je odločil, da jim bo verjel in brezmejno zaupal.

	 A se je takoj za tem nezavedno namrdnil, ker mu je to, da so vsi govorili o nekakšni Organizaciji, že počasi najedalo živce in potrpljenje.

	 S hrbtom se je naslonil na steno ter z zanimanjem prisluhnil, kaj mu je George še imel povedati.

	 »No, kot ti je Samuel verjetno že pojasnil, se je v času tvojega okrevanja ogromno spremenilo,« je George že nekoliko bolj umirjeno nadaljeval. »Videl si sedanjo podobo mesta in obveščen si o tem, kako je v Marlonu danes. Vsekakor pa še ne poznaš celote, ki ti jo bomo poskusili nekako predstaviti.«

	 Umolknil je in se spet nekajkrat vznemirjeno sprehodil po kamri gor in dol.

	 Tim je vedel, da je ta županov sprehod pomenil nekaj minut premora.

	 »Pa povejte mi že enkrat za vraga, kaj je ta Organizacija!« je nestrpno planil. »A se gremo vojno? Je treba koga napasti?« je iz njega kar izbruhnilo, a ko mu nihče ni odgovoril, je planil pokonci in razburjeno vzkliknil, »pa meni ni nič jasno! Prebudil sem se in ob meni je bil Sam, ki je bil edini, ki sem ga do zdaj videl. Kje je več ljudi? Pa zakaj se gremo to igro? Kaj ste mi za dobrodošlico, ker sem bil leto dni odsoten, pripravili neslano šalo, da bi me z njo še bolj zmedli? Saj se šalite, mar ne?«

	 George se je ob njegovi razgreti plohi besed nekako zmedeno zastrmel vanj, in kot bi si najprej moral urediti misli, je negotovo obmolčal.

	 »Nečak, nikakor ti nismo pripravili nobene šale,« mu je stric, William, za katerega bi Tim najmanj pričakoval, da bi se sploh oglasil, z mirnim, razločnim glasom rekel. »Ne bi bilo primerno, ampak kako bi rekel ... Zbudil si se v trenutno najbolj aktivno obdobje, kajti Organizacija in center, P.S.I. sta se nam s svojim obnašanjem popolnoma izneverila.«

	 Tima je stričev govor tako presenetil, da se je samo spet sesedel na rob korenine.

	 »To, da bo center, P.S.I. zgolj izobraževalna organizacija, smo tudi mi mislili,« je stric, William nadaljeval. »Ampak v tistem trenutku, ko so ga postavili, in to v rekordnem času, so se začeli pritiski ... Najprej je bil odstavljen George, kasneje pa so pridrveli še delavci centra in novi prebivalci, ki so se nastanili v tistih blokih ali stolpnicah ... Imenuj jih, kakor hočeš. In tistih, ki že od nekdaj prebivamo tukaj in smo zvesti svoji vasici, je ostalo le za peščico. Nekateri so se raje odselili, drugi so prestopili na stran Organizacije. In tako se je naše mirno, lepo življenje spremenilo v pekel!«

	 Tim ni mogel verjeti svojim ušesom, pa ne zaradi tega, kar mu je stric, William pripovedoval, ampak zaradi njegove količine besed, kakršne ne bi od njega niti v sanjah pričakoval.

	 »Se pravi, da oni nekaj počnejo?« se je kljub svoji osuplosti oglasil, a je pazil, da ni zmedeno zvenel, kakor se je tistega trenutka počutil, in ne da bi počakal, da bi mu kdo odgovoril, je nadaljeval, »če sem prav razumel, to, kar Organizacija počne, ni dobro. Zanima me, s čim se ukvarjajo ... Kaj je njihov namen?«

	 George, ki je po kamri prehodil najmanj nekaj sto metrov, če ne že kakega kilometra, kar pa je mnogim članom Bratovščine vključno s Timom že močno presedalo, se je končno usedel na star sod in Williamu namignil, naj nadaljuje.

	 »No, Organizacija izvaja raziskave, tako kot smo tudi mi mislili, da bo ...« mu je stric William začel z monotonim glasom pojasnjevati, a je za trenutek utihnil in ga pomenljivo pogledal. »Samo da se je izkazalo, da za testiranje uporabljajo nas!« je vznemirjeno povzdignil glas. »In marsikdo med nami je že na lastni koži občutil krutost, s katero to počnejo, saj so boleče metode in mučenje marsikoga pahnili v zblaznelost ali celo smrt!« mu je zdaj že močno razburjeno razlagal, a ko je videl, da je Tim nekako nasršeno strmel vanj, je umolknil.

	 Privzdignil je obrvi in se vprašujoče zazrl vanj, ker je spet pričakoval ploho vprašanj.

	 Tim si je poskušal informacije, ki so počasi kapljale do njega, urediti v jasno sliko, a je bilo vse skupaj še zmeraj zavito v meglo.

	 »Torej nas mučijo?« je skoraj kriče, nejeverno planil. »Ampak čemu? Kaj imajo od tega?«

	 Stric, William ni rekel ničesar več, kot bi že porabil vso svojo dnevno zalogo besed. Sedel je na nizko nočno omarico, ki ni več imela, ne vrat in ne predalov ter umolknil, zato se je Bill Cox, ki je sedel na korenini takoj ob Timu, zganil in vstal.

	 Roke je sklenil za hrbtom in se tako kot prej George najprej molče sprehodil po kamri. Bil je mogočne postave in njegov premik po tako majhnem prostoru je zahteval pozornost vseh prisotnih, saj so morali odmikati noge, da ne bi komu stopil nanje, ali se celo čeznje prevrnil, a so jih člani Bratovščine, ki so ga bili očitno že navajeni, ne da bi se kdorkoli pritožil, urno odmikali.

	 Bill je globoko zajel sapo in še zmeraj s prekrižanimi rokami za hrbtom nadaljeval tam, kjer je stric, William končal:

	 »Dolgo je trajalo, preden smo ugotovili, kaj počnejo, ampak ko smo dognali, kaj pravzaprav pomeni P.S.I., je škoda že bila storjena. Tim, v našo deželo, našo lepo dolino se je s podporo države vselila Organizacija, ki se ukvarja s posmrtno inteligenco ... Od tod kratica, P.S.I.!«

	 »Posmrtno, kaj?« se je Tim začudil.

	 »Inteligenco,« se je Lucy prvič oglasila in se mu nasmehnila.

	 Tim je bil, že samo zaradi tega, ker se je Lucy oglasila in se mu nasmehnila, še bolj zmeden, da sploh ni mogel dojeti, kaj so mu pravzaprav dopovedovali.

	 »Se pravi, da nas bodo tam preučevali in potem usmrtili?« je s strahom vprašal, ker se je zavedal, da bo v to dogajanje moral že čez nekaj dni, ko se bo začela šola. »A v tako šolo bom hodil?«

	 Odrasli možje so se spogledali, ker so razumeli njegov strah in besedo je prevzel Howard Hayden, ki je kot star pedagog z mladino imel največ izkušenj.

	 »Ne boj se, saj tega ne počnejo odkrito,« ga je poskušal potolažiti. »To, kako se imenujejo in kaj počnejo, smo dognali na zelo težak in skriven način, o katerem se njim, Organizaciji, niti ne sanja. Seveda imajo skrivno ime. In javnosti, ne nam, pač pa vsem drugim, ki jih pomotoma zanese v naš kraj, center, P.S.I. predstavljajo kot psihološki inštitut, v katerem obravnavajo umsko nadarjene ljudi.«

	 Timu se je zvrtelo, ker preprosto ni mogel verjeti lastnim ušesom. Nekako ga je spreletel občutek, da vse skupaj le ni moglo biti res in da so člani Bratovščine pretiravali. Še zmeraj je premišljeval o tem, da so mu zdaj, ko so imeli časa na pretek, pripravili potegavščino.

	 »Pa je to sploh možno?« je previdno vprašal, in da bi prikril svojo negotovost, se je pošalil, »mislim, po katerem filmskem scenariju pa vse to gre?«

	 Ko se je med zbranimi prijatelji zaslišal pritajen hehet, je napetost nekoliko popustila. Še sam se je lastni šali nasmehnil.

	 »Ja, to bi si tudi mi želeli, da bi bil samo kak scenarij, a na žalost nismo v filmu!« se je Lucy spet oglasila, ko se je smeh polegel. »Res, da smo resnico s težavo odkrili, ampak smo jo ... Center po vsej državi zbira veleume in potem jih izmozgajo do te stopnje, da niso več normalni ljudje, oni pa imajo od tega veliko koristi. Zato, Tim, skrivaj vse sposobnosti, ki jih imaš, če sploh katero imaš!«

	 »Svoje sposobnosti?« je Tim presenečeno vprašal. »Pa saj ničesar posebnega ne znam!« jim je po premisleku odločno zatrdil.

	 Možje so odkimavali, in ko jim je že hotel ugovarjati, ga je prehitel Mark in mu skoraj šepetaje, napeto pojasnil:

	 »Ja, tako smo mislili tudi mi, ampak izkazalo se je, da se v vsakem izmed nas skriva kakšna sposobnost, ki pa jo Organizacija zna odkriti in potem jo temeljito preučijo, in če si dober, če si zanje zanimiv, ne boš preživel!«

	 V kamri je zavladala popolna tišina, ker so se prijatelji zatopili v lastne misli.

	 Tudi Tim je premišljeval o tem, kaj je pravzaprav posebnega znal, na čem bi ga Organizacija lahko ujela, a še preden se je česarkoli spomnil, se je oglasil George in ga predramil iz premišljevanja.

	 »Naj ti razložim, zakaj se skrivamo,« mu je počasi, umirjeno rekel, kot bi hotel biti prepričan, da bo tokrat resnično dojel, kaj so mu pripovedovali. »Tudi oni raziskujejo paranormalna področja in sleherni kotiček, sleherni del naše doline, je pod njihovim nadzorom. Skrivamo pa se zato, dragi Tim, ker nas je premalo, da bi se uprli in nas je preprosto strah za svoja življenja. Pogosto nas vabijo na preglede in kontrole, na katere se moramo odzvati, sicer zabredemo v težave, kjer se moramo močno potruditi, da delujemo neumno in neuporabno, kar ni prav lahka naloga. In da ti zadevo še malo otežim, naj ti še priznam, da podobne stvari raziskujemo tudi mi, vendar pa zaradi njih ne bo nihče, ne umrl in niti zblaznel!«

	 Tim enostavno ni več vedel, kje se ga je glava držala ... Najprej so mu nanizali toliko slabega o Organizaciji, zdaj pa še tole o Bratovščini! Zdelo se mu je, kot bi ga potiskali iz ene skrajnosti v drugo.

	 »K-Kakšne r-raziskave pa opravljate George?« je nejeverno zjecljal.

	 Stric, William, ki je povsem tiho sedel na omarici, je vstal in stopil k njemu. Roko mu je položil na ramo, in ko se je zastrmel vanj, kot bi se spet pripravljal na dolgo pripoved, mu je Tim že zaradi redkobesednosti bil takoj pripravljen prisluhniti.

	 Stric, William je globoko zavzdihnil in mu začel umirjeno pripovedovati:

	 »Pred približno pol leta, ko se je še dalo prosto gibati po dolini, sva s Samom obhodila naše celotno pobočje in gorati predel. Na severni strani sva v skalovju odkrila prikrit, tako ozek prehod, da bi mu težko rekli prelaz. Nihče do takrat ga še ni poznal ali omenjal. Radovedno sva stopila čezenj in na drugi strani pod sabo v globini zagledala široko, z gozdom poraslo dolino, povsem skrito med visokimi gorami, in ko sva se po skalovju s težavo, ker ni bilo nobene poti, spustila vanjo, sva jo preiskala in naletela na presenetljivo in žalostno zadevo.«

	 Preiskujoče ga je pogledal, kot bi hotel ugotoviti, kakšen vtis so nanj naredile njegove besede in ko je videl, da si Tim zaradi napetosti skoraj ni upal niti dihati, je negotovo obmolknil.

	 »No, in?« ga je Tim nestrpno spodbodel.

	 Stric, William je pogoltnil slino, mu prikimal in nadaljeval:

	 »V gozdu sva pod kupom vejevja, kamenja in grmičevja odkrila manjšo kotanjo. Za nas odrasle bi bila premajhna, a ti bi verjetno lahko zlezel vanjo. No, v tej jamici je ležalo manjše okostje, ki bi lahko pripadalo samo pritlikavcu ali morda otroku. In to okostje je k sebi stiskalo nekakšno krzneno torbo, v kateri smo našli zvitke, ki bi, po videzu sodeč, lahko bili stari nekje okoli tisoč let.«

	 Tim je bil z njegovim pripovedovanjem zdaj že tako prevzet, da je, da ga ne bi zmotil, samo tu pa tam povsem tiho zajel sapo.

	 »No,« je stric, William nadaljeval zgodbo, ki je bila vsem v kamri že dobro poznana, a ni nihče zaradi tega kazal naveličanosti, »in seveda smo to okostje in zvitke pripeljali sem ter nesrečnika zelo blizu tvoje hiše svečano pokopali. Groba nismo označili, ker bi ga Organizacija prekopala in oskrunila. No, ta nesrečnik pa je ob sebi imel tudi meč, kakršnega še nismo nikoli videli!«

	 Timu so se zasvetile oči, ker mu je stričeva pripoved prebudila živahno domišljijo. Spomnil se je vseh mogočih zgodb in pravljic, ki jih je vedno z navdušenjem prebiral, ter filmov, ki jih je rad gledal po televiziji. Poznal je zgodbe o Merlinu, meču Excaliburju, vse pripovedke o vitezih okrogle mize in mnoge druge legende.

	 Čeprav je bil stric, William, nedružaben samotar ter sestre in njene družine ni velikokrat obiskoval, ga je dobro poznal. Kot bi mu bral misli, kot je to storil že Sam na tej pustolovščini, ki mu je življenje postavila na glavo, se je odkašljal in odločno rekel:

	 »Tim to je navadno jeklo, zelo dobro kovano, ampak navadno jeklo ... Nič čarovnega ni v njem!«

	 Tim ga je razočarano pogledal, kot bi mu stric prepovedal praznovati božič, a se je zbral in skoraj šepetaje rekel:

	 »Pa saj sem samo pomislil, da je meč morda kaj posebnega.«

	 »Ja, te razumem,« se je Victor oglasil, da bi ga potolažil. »Saj smo tudi mi mislili tako, a se je na žalost izkazalo, da je samo navaden meč. Ampak nečesa v zvezi z njim pa nam še ni uspelo razvozlati ... Namreč na rezilu sta vgravirana ime in neka številka in to nas je prisililo, da smo morali počakati, kaj se bo s teboj zgodilo, mislim, ali boš preživel ali nas zapustil.«

	 Zadnji stavek je s tako lahkoto povedal, kot bi mu razlagal, kako skuhamo mehko in kako trdo kuhano jajce.

	 Tim bi tako govorjenje verjetno vsakomur zameril, le Victorju ni, pa ne zato, ker bi ga imel tako zelo rad. Namreč, če bi se odločil, da ga bo obrcal, zato ker ga je užalil, bi to verjetno imelo take posledice, da bi preživel v komi, še kako leto ali dve, kajti Victor je bil gorila v človeški podobi. Zato se je le kot majhen otrok, ki so mu pojedli zadnji kos čokolade, kislo nasmehnil, a ker ga je radovednost nekoliko bolj mučila kot želja, da bi Victorja obrcal, je nestrpno vprašal:

	 »Kakšno ime, kakšne številke?«

	 Nekje čisto zadaj v temačnem kotu kamre je završalo in v ospredje se je prerinila Dorothy, ki je do zdaj v ozadju popolnoma tiho spremljala dogajanje.

	 »Sam si ga oglej pa zadevo oceni!« je odločno rekla in mu v roke potisnila meč. »Mogoče ti bo potem bolj jasno!« je dodala in se takoj spet umaknila v ozadje, v temačen del kamre.

	 Timu so od vznemirjenja zadrhtele roke. Pravega meča razen na sliki še ni nikoli videl, kaj šele držal v rokah! Razburjeno ga je obračal ter si ga ogledoval, zdaj z ene in potem spet z druge strani ter iskal napis.

	 Ko ga je zagledal tik nad konico, si ga je približal očem in se molče zastrmel v ostre zareze, ki so oblikovale jasne črke in številke, vrezane v hladno jeklo:

	 »Timothy, 7326«

	 »Hm ...« je samo zamišljeno izustil in z mečem nekajkrat zamahnil. »Lepo ime,« se je nasmehnil. »Po meni pač,« je malce sramežljivo dodal in ga vrnil Victorju.

	 A pripomba le ni bila tako brezizrazna, kakor je hotel, da bi zvenela, ker so lahko vsi, čeprav je bilo mračno, v njegovih očeh opazili ponos.

	 V kamri je zavladala tišina. Slišati je bilo le umirjeno dihanje, kot bi si prijatelji oddahnili, ker je zadeva, ki so mu jo želeli predstaviti, bila končno opravljena.

	 Nenadoma jih je iz premišljevanja vrgel silovit hrup ... Nekdo je na vso silo poskušal odpreti vrata.

	 Možje in dekleta so kar poskočili in se kot dogovorjeni pred vrati postavili v borben položaj, saj nihče, ampak resnično prav nihče ne bi smel vedeti za to skrivno kamro, ki je Bratovščini skoraj leto dni nudila varno zavetje.

	 Nekdo je tako nestrpno tolkel po vratih, da so se kar stresala.

	 Victor se je ves razširil, da je bil videti še večji. Razkoračil se je tik pred vrati in počasi odmaknil zapah.

	 Vrata so se takoj vdala in v kamro je mimo Victorja tako sunkovito planila postava, da se je skotalila po tleh.

	 »Zaprite vrata!« je panično zaklicala.

	 Victor jih je tako silovito zaprl, da je tresnilo in takoj namestil zapah.

	 Člani Bratovščine so še vidno vznemirjeni in borbeno razpoloženi obkrožili prišleka, ki je kleče, oprt na roke in s sklonjeno glavo globoko hlastal za zrakom.

	 Končno je le dvignil glavo in jih z izmučenimi očmi pogledal.

	 »Z-Za ... las ... je ... šlo ...« je s težavo rekel, ker je med vsako besedo še zmeraj lovil sapo. »Skoraj bi bilo po meni! Ubil sem dva psa ... Opazili bodo, zato se moramo paziti!«

	 Tim je od veselja kar poskočil k zgrbljeni, klečeči postavi na tleh in ji ponudil roko, da se je postavila na noge.

	 Končno je Samuel prispel!





NEPRIČAKOVANI OBISK


	 Tim se je po sestanku z Bratovščino po mnogih skrivnih poteh vračal domov. Počasnih korakov je zamišljeno hodil po poti, tlakovani z belo talno opeko, ki je vodila na drugo stran vasi, proti hiši čisto na samem obrobju, kjer je popolnoma sam stanoval.

	 Toliko bi rad še vprašal Sama, Georgea in druge člane Bratovščine, ampak tistega popoldneva preprosto ni zmogel ničesar več ... V mislih je imel le veliko zmešnjavo in množico vprašanj.

	 Bil je dokaj nejevoljen. Odklenil je vhodna vrata in takoj zavil v dnevno sobo. Udobno se je namestil v naslanjač, kjer je bila ravno pravšnja svetloba, da ga pri premišljevanju niso motili sončni žarki.

	 Celotnega dogajanja še zmeraj ni dojel, ker do zdaj takšnih stvari ni bil vajen. Enostavno ni mogel razumeti, čemu se je ena takšna Organizacija naselila prav v njihovi mirni, odmaknjeni dolini, ko pa je po svetu obstajalo še toliko drugih?

	 Najbolj ga je begalo posmrtno življenje, ki je očitno bilo glavna točka raziskovanja Bratovščine pa tudi, kot je bilo videti, Organizacije. Že od nekdaj ga je tema precej zanimala in nekaj je bral o tem, ampak že takrat ni mogel prav ničesar otipljivega dognati in dokazati, pa čeprav je velikokrat preizkušal metode, ki jih je našel v raznih knjigah.

	 Premišljeval je, da se bo za zdaj še moral potuhniti, ker je o dogajanju v Marlonu premalo vedel in bo tega trenutka to, kar je že odkril, moralo zadostovati, da se bo lahko izognil vsem nevšečnostim, ki bi mu pretile.

	 Globoko je zavzdihnil, ker se je počutil strašansko osamljen ... Nikogar ni bilo, ki bi mu stal ob strani ter mu svetoval in na vsem lepem se je vsa teža življenja zgrnila nadenj.

	 A se je takoj, ko je pomislil, da pa le ni bil tako sam, pomirjeno nasmehnil ... Imel je prijatelje!

	 Misel nanje ga je razvedrila in že si je delal načrte, kako in koga bi poklical in kako bi si pridobil še več potrebnih informacij.

	 Najraje bi poklical Lucy, a vprašanje je bilo, ali bi želela priti.

	 Ali pa morda Patricka, ki je bil starejši in zanesljiv prijatelj.

	 Pa nikakor ni smel pozabiti na Doriana, s katerim sta pred nezgodo imela velike načrte!

	 »Tok, tok, tok!« je potrkalo na vhodna vrata.

	 Zdrznil se je, ker ni nikogar pričakoval, saj se je s prijatelji šele pred kratkim razšel.

	 Ko je že pomislil, da je bilo trkanje samo plod njegove domišljije, je ponovno potrkalo:

	 »Tok, tok, tok!«

	 Vstal je iz naslonjača, se odpravil proti vhodnim vratom in jih brezbrižno odprl ... Pred vrati sta stala možakarja, oblečena v bela laboratorijska plašča.

	 »Dober dan mladi mož,« ga je tisti, ki je stal na njegovi levi in je bil višje postave, pozdravil.

	 »Dober dan,« je Tim vljudno odzdravil.

	 »Kako smo pa danes gospodič?« ga je taisti mož lahkotno povprašal.

	 Tim, ki je takoj vedel, kdo je stal pred njim, ker je vse stare prebivalce Marlona dobro poznal, se je potuhnil.

	 »Dobro sem, malce utrujen,« jima je sproščeno odgovoril, kot bi ga samo zmotila sredi popoldanskega počitka.

	 Prav trudil se je, da ne bi bil videti niti preveč ustrežljiv niti nezainteresiran, pač pa preprosto nekje vmes.

	 »Smeva vstopiti gospodič?« se je možakar na njegovi desni, ki je bil nekoliko nižje postave, oglasil.

	 Bil je njegove višine in drže, imel pa je globlji glas.

	 Tim je za trenutek še omahoval, kaj bi naredil, ker sta možakarja pred njegovimi vrati, glede na to, kar je slišal, delovala proti njegovim načelom, potem pa se je le umaknil ob podboj in jima z roko vljudno nakazal, naj vstopita.

	 Odvedel ju je v dnevno sobo in jima molče, spet samo z roko, nakazal proti naslanjačem, naj sedeta.

	 »Ne bova te dolgo zadrževala,« je možakar nižje postave prijazno rekel, ko je sedel. »Dovoli, da se ti predstaviva. Moje ime je Dick Harper in to je sodelavec, Mick Duncan. Sva predstavnika Psihološkega inštituta in prišla sva takoj, ko smo izvedeli, da si se zavedel. Kako se počutiš?«

	 Tim, ki se je resnično trudil, da bi bil videti kot nekdo, ki je prvič v življenju pred sabo videl nekoga, se mu je vljudno nasmehnil.

	 »Hvala, nekoliko sem bolje!« mu je prepričljivo zatrdil. »Malce sem še zmeden, ampak sem dobro. Starša čakam, da prideta domov,« je še dodal.

	 Mick ga je zabodeno pogledal, se pogladil po bradi in mu nekoliko tišje, a jasno in razločno zaupljivo rekel:

	 »Ja, tukaj pa se bo malce zapletlo gospodič ... Če se prav spominjam, se imenuješ Tom?«

	 »Timothy, na kratko Tim, gospod,« se je Tim nasmehnil, kot da bi Mick povedal dobro šalo.

	 Mick mu je vrnil nasmešek in se mu opravičil:

	 »Oprosti, srečujem se z veliko imeni in redko si jih zapomnim.«

	 »Nič hudega gospod,« se je Tim trudil biti prepričljiv v svoji igri. »Želeli ste mi nekaj povedati?«

	 »Ja,« mu je Mick, ki se je nervozno presedal po naslanjaču, prikimal. »Žal ti morava razodeti bolečo stvar Timothy,« je tako mehko nadaljeval, da je njegov glas bil že osladno slišati. »Na žalost se je v nesreči, ki se je pripetila natanko pred štiristo osemnajstimi dnevi, za tvojo družino zgodila velika tragedija. Verjetno si se že včeraj, ko si se prebudil, spraševal, kje so tvoji domači?«

	 Tim pa, ki se je odločil, da jima ne bo zaupal, saj sta možakarja bila iz centra, P.S.I., pred katerim so ga prijatelji tako svarili, je le ležerno zamahnil z roko in rekel, da se mu niti ne sanja in da bosta starša verjetno kmalu prišla domov, saj sta bila pogosto odsotna, ker sta veliko potovala.

	 »Na žalost te morava obvestiti, da je pri udaru strele zadelo tudi tvojo mamo Timothy,« je Dick prevzel besedo. »Ni ji dobro. Je v komi in je v oskrbi v našem inštitutu.«

	 Timu se je pred očmi stemnilo. Obšla ga je takšna negotovost, da bi skoraj padel z zofe, kjer je sedel. Komu naj verjame ... Samuelu ali temu možakarju pred seboj?

	 S težavo se je obvladal in se toliko umiril, da je lahko nadaljeval s predstavo, ki se jo je odločil zaigrati pred možakarjema.

	 »K-Kaj p-pa ji je?« je zmedeno vprašal, napol v igri in napol zares.

	 Dick se je nagnil naprej in mu roko položil na ramo.

	 »Ohranjamo jo pri življenju in upamo, da bo prišla k sebi,« je sočutno rekel. »Takšne poškodbe se dolgo celijo.«

	 Tim se je tako sunkovito vzravnal, da mu je Dickova roka zdrsnila z rame. Spet ga je obšla grozna negotovost.

	 »Kdo tukaj laže?« se je spraševal. »Kdo ne govori resnice?« je bil v dvomih. »Mama naj bi bila mrtva, pokopana pred Ledeno steno!«

	 Popolnoma je bil razdvojen, kaj je bila resnica in kaj laž, a je takoj skoval načrt, kako bo možakarja preskusil.

	 »A jo lahko vidim?« je vprašal, z glasom, polnim upanja.

	 »Vse se bo dalo urediti mladi gospodič ...« je Mick mencajoče zamrmral. »Ampak tukaj sva tudi zaradi šole, ki se bo začela čez dobrih pet dni. Če sva prav obveščena, še ne poznaš novih pravil?«

	 Dick in Mick sta, kot bi se bila dogovorila, hkrati segla pod zavihka plaščev, iz notranjih žepov potegnila vsak svojo belo pisemsko ovojnico ter jo pomolila Timu, ki je najprej segel po najbližji, ki jo je držal Mick, nato je od Dicka vzel še drugo.

	 »Hm, hvala,« se je zahvalil in vprašal, »a ju moram takoj odpreti?«

	 »Ne, sploh ne,« mu je Mick odkimal.

	 »To lahko opraviš tudi kasneje mladi mož,« je Dick prijazno dodal.

	 Tim je pokimal in ovojnici odložil na mizo.

	 Prijetno, sproščeno, skoraj domačno vzdušje, ki sta ga možakarja trudila se vzbuditi, ga je prevzelo. Zdela sta se mu nadvse prijazna in bila sta mu kar nekako všeč.

	 »Morda pa le ni tako hudo, kot so mi zadevo predstavili prijatelji?« je premišljeval, ker se dvoma še zmeraj ni mogel otresti.





	 V mislih si je že pripravil veliko vprašanj o mami in poteku šolanja. Zmeraj se je držal načela, da je treba prisluhniti obema stranema. Zakaj jima ne bi verjel, ko pa sta bila tako prijazna?

	 Čeprav se je malce sprostil, se je odločil, da bo še zmeraj previden. Na srečo Dick in Mick nista vedela, da je poznal tudi drugo plat zgodbe in zato sploh nista dvomila, da sta ga s svojim govorjenjem prepričala.

	 »Potrebujem še nekaj podatkov o tebi,« je Mick prijazno rekel.

	 Tim je pokimal in pripravljen je bil prisluhniti vprašanjem, ki mu jih bosta zastavila.

	 A namesto vprašanj je Mick vstal, segel v majhno torbo, iz nje potegnil napravico, ki je imela skalo in kazalec, s katerim se je dalo odčitati nekakšne vrednosti in jo postavil na mizo.

	 »Najprej ti bova izmerila temperaturo in pritisk mladi gospodič,« je zelo sproščeno in prijazno rekel.

	 Tim, ki je že velikokrat bil na zdravniških pregledih pa tudi v bolnišnici, ko si je zlomil roko, si je takoj zavihal rokav in se pripravil na meritev.

	 Moža sta se spogledala in mu z nasmeškom pojasnila, da to ne bo potrebno pa tudi, naj se nikar ne boji, ker mu kože ne mislita prebadati z neprijetnimi injekcijami.

	 Tim je skomignil z rameni, kot bi jima hotel reči, da mu je vseeno, ker se injekcij ni nikoli bal.

	 »V redu,« je prikimal in se sproščeno vrgel v naslanjač, ki ga je izpraznil Mick. »Meni je prav.«

	 Dick in Mick sta ga pozorno opazovala.

	 Zdaj se je tudi Dick z naslanjačem vred primaknil k mizi. Iz žepa je potegnil črno knjižnico, jo odprl in vanjo zapisal ime, priimek in letnico rojstva. Pod njimi je zabeležil še datum izvedbe meritev.

	 Mick je medtem napravico vklopil in iz torbe privlekel še nekakšni majhni elektrodi. Preden ju je priklopil na napravo, ga je pogledal in ga vprašal:

	 »Si levičar ali desničar?«

	 »Levičar!« je Tim kot iz topa izstrelil.

	 »Tako,« je Mick zamrmral, ko je elektrodi priklopil na napravico. »Prosim, to cevko stisni v levo pest in tole v desno,« je rekel in elektrodi pomolil proti njemu.

	 »Nič se ne boj, ne bo te bolelo, le trdno ju primi in kmalu bo konec,« mu je Dick ohrabrujoče rekel.

	 Tim je elektrodi trdno stiskal v pesteh in čakal, kaj se bo zgodilo. Bil je nekako pomirjen, a se mu je kljub temu v podzavesti spet prebudil dvom.

	 Premišljeval je, da s temi meritvami vseeno nekaj ni moglo biti v redu ... Čemu bi ga prijatelji tako svarili pred Organizacijo in mu toliko pojasnjevali, kaj so tam počeli? Skoraj je bil že povsem prepričan, da možakarja nista izvajala samo preproste meritve njegovega tlaka in temperature.

	 Tako ujet v lastne misli, je budno opazoval Dicka in Micka, kaj sta počela.

	 »Samo, da se napravica stabilizira, pa lahko začnemo,« je Mick zamrmral, kot bi vedel, o čem je Tim premišljeval.

	 Tim je prikimal in opazoval Dicka, ki je na mizo postavil nekakšen karton, ki je bil čisto podoben tistim, ki jih uporabljajo v bolnišnicah in ob vsakem bolniku visijo na konceh postelj.

	 »Si pripravljen, Timothy?« ga je Mick vprašal.

	 Ko je Tim spet samo prikimal, je Dick začel počasi odštevati od deset proti nič. Ravno, ko je bil že pri številki pet, je v okenski šipi, tik za njegovim hrbtom, močno počilo.

	 Oba možakarja sta v trenutku dvignila glavi in se sunkovito, sumničavo zastrmela v okno. Stopila sta tja in si ga pozorno ogledala. Dick ga je na široko odprl, se nagnil čezenj in preveril, ali je kdo stal pod njim. Oba sta pogledala še ven po okolici.

	 Medtem ko sta Dick in Mick pregledovala okno in okolico, je Tim elektrodi bliskovito zamenjal ... Zdaj je v levi pesti držal tisto, ki bi jo moral držati v desni in v desni tisto, ki bi jo moral imeti v levi.

	 Še sam ni vedel, čemu je to naredil, a je nekje globoko v sebi čutil, da se je pravilno odločil.

	 Menjavo je izvedel tako prikrito in hitro, da Dick in Mick nista ničesar posumila. Ko sta se spet obrnila in ga pogledala, je elektrodi trdno stiskal v pesteh in strmel proti oknu, kot bi se poka močno prestrašil.

	 »Samo ptič je bil,« je Dick rekel, spet sedel k mizi in se posvetil meritvam.

	 Spet je začel glasno odštevati od deset proti nič in ko je rekel, nič, je v napravi komaj slišno zabrnelo in ko je kazalec poskočil, je Mick glasno odčital nekakšno vrednost, ki jo je Dick nemudoma zabeležil v beležko.

	 Rezultat sta si ogledala ter šepetaje spregovorila nekaj besed.

	 Tim je pozorno vlekel na ušesa, a je slišal le nekaj, kar je bilo še najbolj podobno, čisto povprečen in s tem je bila meritev zaključena.

	 »Smem vprašati, ali sem dobro?« je bil narejeno radoveden.

	 »Ja, brez skrbi si lahko!« mu je Dick zatrdil.

	 »Popolnoma si zdrav mladi mož, s pravo temperaturo in ustreznim tlakom,« se je tudi Mick oglasil. »Končali smo!« je hladno zaključil.

	 Pospravil je napravico v torbo, Dick pa beležko in karton.

	 Tim ju je pospremil k vhodnim vratom. Na pragu sta se možakarja ustavila in mu ponudila roki, ki ju je sprejel, saj je tako zahtevala olika.

	 »Ne bomo se več videli mladi gospodič,« mu je Dick hladno rekel, tako da njegov glas ni nič več osladno zvenel. »Le priskrbeli ti bomo še nadomestne starše, ker si premlad, da bi v tej hiši živel sam!« je ukazovalno dodal.

	 »Kakšne nadomestne starše neki, saj imam mamo in očeta?« je Tim burno planil. »Bom že znal poskrbeti zase, dokler se ne vrneta!«

	 »Žal o tem, mladi mož, ne odločaš sam!« ga je Mick, ki ni bil nič več, prav tako kot Dick, tako zelo prijazen, kot je bil prej, nahrulil. »Potrebuješ skrbnika in mislim, da je bilo prav, da smo ti ga dodelili, da ne boš brez nadzora povsem podivjal!« je povzdignil glas. »Vse obveznosti in pravila v zvezi s šolo imaš napisane v pisemskih ovojnicah, ki sva ti ju dala. Ne skrbi, le pridi pravi čas na pravo mesto, kot je navedeno v pismu,« je že malo bolj umirjeno, a hladno zaključil.

	 Možakarja sta mu pokimala v pozdrav in odšla.

	 Tim se je naslonil na podboj in bolj jezno kot zaskrbljeno gledal za njima, ko sta odhajala po beli tlakovani poti proti vasi.

	 Pobrisal si je čelo, ker se mu je na njem nabralo kar nekaj kapljic potu. Odkar se je prebudil, se je ves čas počutil tako osamljen in negotov. To, da pravzaprav niti ni vedel, zakaj se je vse skupaj dogajalo, je v njem vzbujalo jezo. Še to mu ni bilo jasno, zakaj je sploh zamenjal elektrodi.

	 Jezno je zaloputnil vhodna vrata in se vrnil v dnevno sobo. Nejevoljno se je počil v naslanjač, ker je imel v glavi zmedo, a je bil kljub temu že popolnoma prepričan, da lahko Samu in celotni Bratovščini verjame bolj kot pa neznancema, ki sta se samo pretvarjala, da jima je bilo mar zanj, ker na koncu obiska niti nista bila več tako zelo prijazna.

	 S tem, kaj bodo prinesli napačni rezultati meritev, ker je zamenjal elektrodi, si ni več belil glave.

	 Ko je pomislil na to, da so mu vsilili skrbnika, je jezno zarenčal. Niti predstavljati si ni mogel, da bi nekdo drug, neki tuj človek, hodil po njegovi hiši in mu odrejal pravila, kaj bi smel početi in česa ne.

	 Na mizi je zagledal pisemski ovojnici. Takoj ju je vzel v roke in si ju radovedno ogledal ... Na eni je pisalo, Navodila za prvi šolski dan. Potisnil jo je na stran in najprej odprl drugo, ki ni bila posebej označena.

	 Na beli poli papirja je bil izpisan seznam predmetov in število ur, skozi katere se bo moral preriniti v tem šolskem letu, če bo hotel doseči zadovoljiv uspeh.

	 Najprej ga je samo na hitro preletel, potem pa ga je nejevoljno glasno prebral:



	 		 			 1.

			 Uvod v Psihologijo

			 (50 ur)



		 			 2.

			 Temelji sociologije

			 (30 ur)



		 			 3.

			 Praktične vaje komuniciranja

			 (120 ur)



		 			 4.

			 Astronomija

			 (25 ur)



		 			 5.

			 Fizika

			 (45 ur)



		 			 6.

			 Biologija

			 (50 ur)



		 			 7.

			 Računalništvo

			 (35 ur)



		 			 8.

			 Verstva

			 (70 ur)



		 			 9.

			 Kemija

			 (40 ur)



		 			 10.

			 Književnost

			 (60 ur)



		 			 11.

			 Zgodovina

			 (20 ur)



		 			 12.

			 Telesna vzgoja

			 (80 ur)





	 	 Naredil je grimaso, ker mu predmeti niso bili najbolj všeč, a je vedel, da bi bila vsaka beseda o tem odveč, zato se je preprosto nekako sprijaznil z dejstvom, da bodo zdaj o njegovi usodi pač odločali drugi.

	 Negibno je sedel v naslanjaču in premleval, kaj vse se mu je tega prvega dne, ki je bil nadvse razgiban in poln presenečenj, že zgodilo.

	 Nenadoma ga je prešlo, da danes še ni ničesar jedel, a lakote sploh ni občutil. Bil je samo močno žejen.

	 Odhitel je v kuhinjo, kjer so na polici nad umivalnim koritom bili zloženi keramični lončki po velikosti od leve proti desni. Zgrabil je prvega, največjega, ki je držal najmanj dva decilitra in pol in ga je imel že od nekdaj najraje. Ker pa v hladilniku ni bilo nobene steklenice pijače, si je natočil kar mrzlo vodo iz pipe.

	 Ko je bila mama še živa, sta v hladilniku vedno bila pripravljena ohlajena limonada in sok.

	 Hlastno je pil in užival, ko mu je mrzla voda tekla po požiralniku, a se še vedno ni odžejal. Z veliko slastjo je izpraznil še drugi lonček in nato še polovico tretjega.

	 Oddahnil si je, ker si je žejo končno potešil.

	 Že je stopil proti vratom, da bi se vrnil v dnevno sobo in pregledal še drugo ovojnico, a se mu je zazdelo, da ga je nekdo tiho klical.

	 »Tim! Hej, Timmy me slišiš?« je slišal ženski glas, kot bi prihajal nekje od daleč.

	 V trenutku se je ustavil, prisluhnil in nejeverno pogledal okoli sebe.

	 »Ej, spet imam prisluhe!« se je razjezil sam nad sabo, ko ni nikjer nikogar videl.

	 Odločil se je, da se bo ulegel kar na zofo v dnevni sobi in preležal ves preostali del popoldneva, saj je bil za njim hudo naporen dan, a ga je pri vratih kuhinje spet zaustavil tih, a razločen klic:

	 »Tim, poglej sem, pri oknu sem!«

	 Zdaj je bil že povsem prepričan, da prej ni imel le prisluhov. Zastrmel se je v okno, a ni videl ničesar drugega kot modro nebo in zeleno grmovje pred njim.

	 Stopil je do okna in ga počasi odprl. Sklonil se je skozenj in od presenečenja kriknil, ker mu je nekdo položil roko na usta in pritajeno rekel:

	 »Pst, tiho bodi, da naju ne zasačijo!«

	 Pod oknom je stala Liza Martin. Kot bi trenil, se je povzpela na okensko polico in hitro smuknila v kuhinjo.

	 Tim je že toliko prišel k sebi, da je okno takoj zaprl in ga zastrl z zavesami, da se od zunaj ne bi dalo videti v kuhinjo.

	 »Kaj pa delaš Liza? Bi rada, da me zadene kap?« jo je nadrl.

	 »Oprosti, ampak zelo težko sem te priklicala,« se mu je Liza opravičila.

	 Tim je oči stisnil v tanko črto, pogled zapičil vanjo in napeto rekel:

	 »Srečo si imela! Če bi prišla samo pet minut prej, bi šele zabredla v težave!«

	 »Kar misli si!« je Liza bila odrezava. »Če ne bi bila že prej tukaj, bi ti imel smolo in to hudo smolo! Kdo pa misliš, da je prej kamen vrgel v okno?«

	 »A ti si bila?« je Tim vzkliknil, ko je končno dojel, da je tisto, kar je pred nekaj minutami zmotilo Dicka in Micka, da je lahko zamenjal elektrodi, bilo več kot le naključje.

	 »Takoj, ko sem zvedela, da mislita naša strokovnjaka na tebi izvesti meritve, sem pohitela sem, da bi ti kako pomagala,« mu je Liza prikimala, se napotila v dnevno sobo, kot bi tukaj bila doma in se prav udobno namestila na zofi. »Nihče ne ve, da sem sploh tukaj!«

	 Tim ji je zmedeno sledil, in ko je sedel v naslanjač, je Liza rekla:

	 »Timmy, zapri okno! Nikoli ne veš, kdo bo tam zunaj najin pogovor skrivoma vlekel na ušesa!«

	 Tim je prav urno skočil do okna, ga zaprl ter preveril, ali je res bilo trdno zaprto. Vrnil se je k Lizi in sedel k njej na zofo. Pričakujoče se je zazrl vanjo in molče čakal, kaj mu bo povedala.

	 »No, stari moj,« je Liza nadaljevala, »tisto, kar si naredil, je bilo naravnost fantastično!«

	 »A misliš tisto menjavo elektrod?« se je Tim namuznil.

	 »Ja, ja seveda prav tisto!« je Liza navdušeno vzkliknila. »Niti sanja se ti ne, kaj si naredil ... Kupil si si mir in to za celo šolsko leto!«

	 Tim jo je z zanimanjem opazoval, saj še nikoli do zdaj, razen prej v skrivni kamri, ko ga je Liza samo na kratko ogovorila, nista govorila. Če bi ga pred letom dni kdo povprašal po njej, bi mu prav gotovo odgovoril:

	 »Liza? Katero Lizo pa misliš? Aja, a tisto, ki je knjižničarka in je v službi v Zildonu?«

	 Ker je bilo to, poleg tega, da je bila kakšnih osem let starejša od njega, pravzaprav vse, kar je o njej vedel.

	 Njen obraz je izžareval milino in videti je bila kot kakšna najstnica, ki še hodi v šolo, tako da ji ne bi nihče pripisal toliko let, kolikor jih je v resnici imela.

	 Spomnil se je, da je mama pred dobrim letom, malo za tem, ko se je Liza preselila v Marlon, pripovedovala, da sta pogosto sodelovali. Zdela se ji je prav prijetna. Bila je prav navdušena nadnjo, ker je vsakemu rada priskočila na pomoč, še posebej, če je potreboval kakšno knjigo ali njen nasvet, kajti bila je prav predana knjižničarka, in če je bila pri volji, je nekatere knjige znala pripovedovati skoraj dobesedno na pamet.

	 Njen glas je bil prijeten ... Ni bil ne previsok in niti prenizek, ampak ravno pravšnji, da je poslušalca kmalu ujela v svoje mreže in je še tako dolgočasna pripoved iz njenih ust zanimivo zvenela. Mama je trdila, da je bila Liza književnost na dveh nogah. Odlikovali sta jo vztrajnost in dobrodušnost in nikoli ni nihče doživel, da bi vzkipela.

	 Ko jo je tako opazoval, se je nenadoma zavedel, da je o njej že kar veliko vedel, čeprav samo iz maminega pripovedovanja. Ampak nikoli ji ne bi prisodil, da bi lahko imela tudi pustolovska ali akcijska nagnjenja, a se sploh ni več z ničimer obremenjeval, ker bi ga tega dne le malo stvari še lahko presenetilo.

	 »No, a si si me ogledal?« se je Liza zasmejala in ga zmotila pri premišljevanju. »Timmy, kot sem rekla, si naredil pravo stvar ... Kot bi prebral moje misli, kaj moraš narediti! Imela sem tudi izdelan načrt, kako bi jima odvzela tvoje podatke, če bi meritve pravilno izvedla. S tem bi sicer tvegala sebe in svojo službo, vendar si vreden tega greha!« je rekla in se spet zasmejala.

	 »Kaj sem?« jo je Tim osuplo vprašal. »Vreden greha? He, he, Liza, ja no, hvala, ampak res imaš smisel za humor!«

	 »Danes si veliko doživel,« je Liza, ki je njegovo pripombo modro preslišala, sočutno rekla. »Lahko si misliš, kako smo vsi člani Bratovščine ponosni nate, ker si preživel nesrečo, s Samuelom prestal ogled skrite kamre in prelisičil člane Organizacije.«

	 Odmaknila si je pramen las z oči, si z dlanjo podprla brado in se občudujoče zastrmela vanj.

	 »Kako pa Bratovščina že ve, da sem prelisičil Organizacijo, če pa si ti še tukaj?« je Tim bil takoj pozoren na njene besede. »Uporabljate mobilne telefone, ali kako?«

	 Liza mu je odločno odkimala in mu razložila, da jih nihče v dolini ne sme uporabljati. Še za zaposlene v centru so bili skoraj prepovedani in so jih lahko uporabljali samo v nujnih primerih, ker so motili Organizacijo, predvsem pa instrumente, s katerimi so izvajali meritve v laboratorijih, P.S.I.

	 »Pa jih člani Bratovščine v znak upora proti Organizaciji vseeno uporabljamo!« je razvneto vzkliknila. »O tem, kako si sporočamo, pa ti povem kdaj drugič,« je že bolj umirjeno takoj nadaljevala. »Želela sem ti samo svetovati, da od danes naprej živi, kot je to običajno ... Glej televizijo, vozi se s kolesom in se druži s prijatelji, seveda pa se boš moral tudi učiti. Skratka uprizori normalno življenje,« mu je že sproščeno razlagala. »Danes nam je šlo za las ... Samuel si še zdaj pri Marku celi rane! Kot si slišal, imamo v Bratovščini svoje delo, načrte in predvsem nalogo, kako čim bolj motiti in ovirati Organizacijo in pri tem ostati neopažen.«

	 Tim ji je, čeprav je bil že utrujen od vsega, kar se je v tem dnevu dogajalo, in je še vedno v nogah občutil bolečine, pozorno prisluhnil, ker je upal, da bo končno o dogajanju v Marlonu kaj več izvedel.

	 »Ne bom vrtal vate, da bi mi povedala, kaj delate,« je preudarno rekel, čeprav je po tihem upal, da se bo Liza razgovorila. »Verjetno bom vaše delo še imel priložnost spoznati,« je negotovo dodal, ko Liza ni ničesar rekla. »Liza, a bi mi prosim lahko prinesla iz knjižnice čim več gradiva o ...« je utihnil, kot bi mu beseda ušla iz spomina. »Kako se že reče tistemu pojavu?« je vprašal.

	 »Paranormalno,« je Liza izstrelila.

	 »Kako si vedela, kaj mislim?« jo je Tim osuplo vprašal.

	 »Timmy, ne pozabi, da sem knjižničarka in da delam v centru, P.S.I.,« je Liza tako tiho rekla, da jo je komaj slišal.

	 »Kaj? V centru, P.S.I. delaš?« je Tim osuplo planil. »A nisi včasih delala v Zildonu?« jo je že malce bolj umirjeno vprašal, ker je bil prepričan, da bi ga trenutek, ko se v današnjem dnevu ne bi ničesar nenavadnega zgodilo, moral skrbeti.

	 »Ja, sem, ampak ko so mi v centru ponudili delo, smo se v Bratovščini zedinili, da bi bilo dobro, če bi ga sprejela,« mu je Liza prikimala. »Tako sem bolj koristna, ker lahko od tam prinašam informacije. Seveda so skrivnostni in vsega ne zvem, ampak z mojo pomočjo smo vseeno ugotovili, kaj se tam pravzaprav dogaja. Samo da moram vsako dejanje, vsak korak, ki ga naredim, prej krepko premisliti, da ne bi Organizacija ugotovila, da jim nisem popolnoma predana.«

	 Tim je, čeprav ga je zadeva grozno zanimala, močno zazehal in videti je bilo, da je bil resnično na smrt utrujen.

	 Liza ga je sočutno pobožala.

	 »Ah, Timmy, še nekaj je, kar bi ti rada povedala in upam, da nisi preveč utrujen, da bi me samo še za hip poslušal,« je rekla, kot bi se tistega trenutka še nečesa spomnila. »Za tvojega skrbnika gre ... To sem jaz,« je tiho dodala in ga negotovo pogledala. »Ljudem v Organizaciji sem se zdela še najbolj primerna, ker sem iz Marlona in sva se s tvojo mamo poznali. Verjetno pa še najbolj zato, ker mislijo, da sem njihova zvesta pripadnica,« mu je hitro pojasnila, kot bi se opravičevala. »Jaz bom skrbela zate in živela s tabo, dokler ne boš pripravljen za ...« je odločno rekla, a ko je videla njegov zmedeni pogled, je utihnila, kot bi ji pogum spet upadel.

	 »K-Kaj praviš?« je Tim osuplo zajecljal. »Se pravi, da boš ti živela z mano?«

	 »Ja, jaz,« mu je Liza prikimala. »Razen, če me nočeš?«

	 »Seveda te hočem!« ji je Tim hitro zatrdil in jo od sreče kar objel.

	 Močno si je oddahnil, ker se je to s skrbnikom navsezadnje najbolje izšlo, kar se je lahko in bo pristal v pravih rokah ... Liza mu bo skrbnica, prijateljica, učiteljica in za nameček je bila tudi članica Bratovščine, česar pa seveda ni smel nihče zvedeti.

	 »Aja!« je živahno planil in nič več ni bil videti utrujen. »Dick in Mick sta nekaj govorila o moji mami ... Rekla sta, da se zdravi v centru! A je res še živa?« je kar izbruhnilo iz njega.

	 »O tem ničesar ne vem,« je Liza odkimala in ga zaskrbljeno pogledala. »V predel, kamor vstopiš samo enkrat in se nikoli več ne vrneš, nimam dostopa!«

	 Liza in Tim sta tesno drug ob drugem molče sedela na zofi, zatopljena vsak v svoje misli in opazovala sončne žarke, ki so počasi polzeli navzdol po šipi v oknu, ker se je dan poslavljal in je Sonce zahajalo.

	 Velika temno oranžna krogla je tonila za visoko gorovje Montes, in še preden je povsem izginila, je bleščeč žarek še zadnjič sramežljivo obsijal trato in nagrobni kamen, kjer je počivala Marta Hopper, Timova mama, potem pa se je dolina pogreznila v mrak.





SOLZA


	 Bližal se je začetek šolskega leta. Liza in Tim se o preteklih dogodkih nista več veliko pogovarjala, ker sta skoraj vso svojo pozornost namenila navodilom in seznamu iz pisemskih ovojnic, ki sta ju prinesla Dick in Mick. Skrbno sta preučevala učbenike in gradivo, ki jih bo Tim v šoli potreboval.

	 Liza v teh petih, zadnjih dneh pred začetkom šole zjutraj že dvakrat ni šla v službo, ampak po opravkih v Zildon. Vsakič je izkoristila priložnost, saj je bil Zildon oddaljen dobre štiri ure vožnje od Marlona in obiskala tudi starša, ki sta živela v njeni rodni vasici, Britton, na samem obrobju severne strani Zildona. Sicer je bila mama rojena v Marlonu, a sta se z očetom kmalu po poroki, še pred Lizinim rojstvom, preselila na njegovo domačijo v Britton.

	 Takrat se je Liza običajno vračala v Marlon pozno ponoči.

	 Ko ni bilo Lize doma, se je Tim zamotil s prebiranjem zgodb, ki jih je poznal že skoraj na pamet, ali pa se je prepustil glasbi, ob kateri je najlažje našel svoj notranji mir.

	 Zadnjega dne pred začetkom šole je Liza zgodaj zjutraj spet odšla v Zildon.

	 Tim, ki se je že naveličal prebiranja vedno istih zgodb, se je nekaj časa še zdolgočaseno, brezdelno potikal po hiši, potem pa se je odločil, da si bo sam še enkrat ogledal novi del Marlona. Konec koncev ni nikjer pisalo, da bi se moral zadrževati samo doma, in ker se Liza še vedno ni vrnila iz Zildona, je kratko malo zaklenil vrata in odšel v center mesta.

	 Na ulicah, kot je pričakoval, ni srečal nikogar. Le tu pa tam se je skozi odprta okna hiš in stolpnic, ki so stale v bližini, slišal kak prepir ali pogovor.

	 Z rokama v žepih se je sprehajal po glavni ulici in si ogledoval tisto, kar je že videl s Samom pri prvem ogledu.

	 O Samuelu še vedno ni bilo ne duha ne sluha, pa čeprav je vedel, da se je z njune pustolovščine vrnil živ in je bil verjetno z Markovo pomočjo zdaj tudi že zdrav.

	 V centru mesta resnično ni bilo ničesar, kar bi ga zanimalo. Nazadnje se je odločil in sedel za mizo pred restavracijo.

	 Takoj se je prikazal George s krpo v roki in mizo skrbno pobrisal, čeprav je bila po Timovem mišljenju čista. Nasmehnil se mu je, a se je George vzravnal, krpo obesil čez roko, in ne da bi ga sploh pogledal, ga je togo, čeprav vljudno, vprašal:

	 »S čim vam lahko postrežem?«

	 Tim je za trenutek presenečeno otrpnil, a mu je takoj postalo jasno, da se v javnosti ne smeta družiti, ker bi se izdala.

	 »Veliko skodelico s čisto malo kave, z ogromno mleka in smetane prosim,« je zdrdral.

	 George je samo prikimal in izginil v restavracijo. Kmalu se je prikazal z veliko, tako polno skodelico, da je že bilo nevarno, da bo kava stekla čez rob, in ko jo je postavil predenj, je ugotovil, da mu je George pripravil takšno kavo, kot bi naročil mleko in smetano s kavo in ne kavo z mlekom in smetano.

	 Ko se je George izravnal, mu je na skrivaj pomežiknil.

	 Timu je postalo kar toplo pri srcu, a je samo vljudno rekel:

	 »Takoj plačam, prosim.«

	 Ko je George odšel, je najprej pojedel malo smetane, potem pa je iz sladkornice, ki je bila na mizi, kavi dodal tri žličke sladkorja in jo rahlo pomešal, da se je tokrat resnično prelila čez rob.

	 Nagnil je skodelico in jo v enem dahu izpraznil.

	 Obrisal si je usta in vstal. Neodločno je obstal ob mizi ter pogledal gor in dol po ulici, ker se ni mogel domisliti ničesar, kar bi še lahko počel.

	 »Prekleto, pa kaj sva z Georgeem edina v tem mestu, ali kako?« je po tihem zarobantil.

	 Pomislil je, da bi Organizaciji kakšno zagodel, a se je še pravi čas spomnil, da o njej še ni nič vedel ali pa zelo malo. Čemu bi s kakšnim nepremišljenim dejanjem tvegal za Bratovščino, ki ga pravzaprav niti še ni uradno sprejela medse, česar se je šele zdaj spomnil?

	 Ko je tako neodločno stal ob mizi in se prav klavrno počutil, se je spomnil prijateljev, ki jih ni videl že od prvega snidenja v skrivni kamri.

	 »Dorian!« ga je v trenutku preblisnilo.

	 Skoraj stekel je proti začetku ulice in zavil na ozko tlakovano pot, ki je vodila proti vasi. Na koncu je na razpotju zavil v naselje proti hiši, kjer je živel Dorian.

	 Vse hiše v vasi so bile po videzu enake in so stale v enakomernem redu ob ulicah, tlakovanih z belo talno opeko, zato bi tujec kaj hitro zgrešil prava vrata.

	 Ubral je bližnjice ter preskočil nekaj ograj in kmalu je stal pod Dorianovim oknom, ki je bilo obrnjeno proti vzhodu.

	 V njegovi sobi se je vedno prav izvrstno počutil. Dorian se je navduševal nad slikanjem, zato so bile stene prekrite z abstraktnimi deli, ki jih je sam ustvaril. V njih so prevladovale žive barve, a sam slik ni nikoli razumel in jih niti ni poskušal razumeti.

	 Na rahlo je potrkal na okno, tako kot je običajno naredil, ko sta bila zmenjena in upal, da ga bo Dorian slišal, ker tokrat nista bila dogovorjena.

	 Ni se še zgodilo, da Dorian njegovega trkanja po šipi ne bi slišal, čeprav je vedno pazil, da ni povzročal močnega hrupa, sploh takrat, ko sta se sredi noči podala na skrivne pohode in pustolovščine, o katerih se nikomur ni niti sanjalo. Ampak če je zdaj dobro premislil, morda pa njuni nočni pohodi le niso bili tako skrivni, kot sta bila prepričana, ker sta potem naslednjega dne običajno preležala vse do popoldanskih ur. Ampak starši jima niso nikoli ničesar omenili ali očitali.

	 Čakal je pod oknom in kmalu se je odprlo, natanko tako, kot je upal, da se bo in takoj za tem je Dorian skozenj pomolil svojo skuštrano glavo.

	 »Zdravo, stari!« je zaklical in skozi okno proti njemu iztegnil roko.

	 Tako sta se pozdravljala že nekaj let.

	 »Zdravo!« mu je Tim vrnil pozdrav in mu prav po moško stisnil dlan. »Prišel sem preverit, ali v tem čudnem mestu razen mene še sploh kdo diha?«

	 Dorian mu je samo z glavo nakazal, naj pride do vhodnih vrat, ki so bila na drugi strani hiše.

	 Tim je potreboval samo trenutek, da je v nekaj dolgih korakih bil tam. Dorian ga je že čakal na pragu.

	 »Vstopi že!« je bil nekako nestrpen.

	 Tim, ki je prijatelja dobro poznal, je vedel, da ga je bilo v takem dnevu, ko je bil slabe volje, bolje pustiti pri miru ... Dnevi, ko je Dorian vstal z levo nogo, so bili precej naporni in nadležni.

	 »A si sam?« je vprašal, ko je vstopil v vežo, ker ni iz kuhinje, kjer se je gospa, Kerr, običajno zadrževala, slišal nobenega ropota. »Kje imaš koga?«

	 Dorian je le zamahnil z roko in mu nekaj zagodrnjal, česar ni niti približno razumel.

	 »Vidim, da se tudi ti že pripravljaš za šolo,« mu je Tim rekel, ko je vstopil v njegovo sobo in na mizi zagledal odprti ovojnici.

	 »Kakšno šolo neki?« je Dorian razdraženo planil. »A misliš tisti kup betona in zidakov, ki tam stojijo?«

	 »Ja, tako nekako,« mu je Tim prikimal. »Če ti zgradba ni všeč, pa špricaj!« mu je svetoval.

	 Dorian ga je postrani pogledal in nejevoljno vprašal:

	 »Kdaj pa sem že šprical šolo?«

	 »No, in kaj je novega?« je Tim spremenil temo, ker mu ni bilo do prepira.

	 Vsak trenutek in vsaka beseda sta se mu zdela pomembna in dragocena, ker je bil prepričan, da je bil opeharjen za celo leto življenja, zato se je že ves čas, odkar se je zbudil, močno trudil, da bi nadomestil izgubljeni čas in ker je vedel, da če pogovora ne bo začel sam, bosta ves dan tiho.

	 Dorian je bil krasen fant, a je kot vsak najstnik imel tudi muhe, ki jih je Tim celo bolje poznal kot njegova starša.

	 »Kaj bi pa naj bilo novega?« se je Dorian namrdnil. »Si videl tisto bedarijo tam na mizi?« je vzrojil in pokazal na prav takšni pisemski ovojnici, kakršni je Tim osebno prejel od Micka in Dicka.

	 »Ja, sem, če si mislil razpored ur,« se je Tim namuznil.

	 Dorian, ki zdaj res ni več skrival slabe volje, je nenadoma izbruhnil kot kak vulkan:

	 »Ja, to sem mislil! Si videl, s kakšnim sranjem nam bodo polnili glave?«

	 »Aha,« mu je Tim umirjeno prikimal. »Sicer so mi nekateri predmeti všeč, ampak če je vse res, kar sem slišal v vaši skrivni kamri, potem je tako vseeno, če kaj znaš ali ne,« je ležerno rekel, kot da bi se s tako šolo že čisto sprijaznil.

	 »Mama je že navsezgodaj odšla v Zildon, pa je še ni nazaj, zato sem sam. Že celo dopoldne mi kupuje zahtevane knjige!« je Dorian nejevoljno rekel in spet izbruhnil, »samo poglej, kaj nas čaka! A se ti zdi, da sem podoben nekomu, ki bi ga zanimala psihologija?«

	 »Ne, mislim, da si daleč od tega,« mu je Tim povsem umirjeno odgovoril. »Ampak bolj, kot se boš jezil, slabše bo, ker kar moramo, pač moramo!«

	 Dorian se je osuplo zastrmel vanj.

	 »Ej!« je vzkliknil. »A si se pomehkužil, ko nisi bil priseben, ali kako? Govoriš že kot kaka baba!«

	 Tim ga je začudeno pogledal.

	 »Kaj pa naj bi po tvojem naredil?« je nejevoljno vprašal. »Naj se prepiram s tabo? Naj napadem Organizacijo, ker delajo bedarije?« je končno tudi on razburjeno povzdignil glas. »Dorian postavi se v mojo kožo in si predstavljaj, kako bi se počutil ti, če bi se zbudil eno leto po tistem, česar se nazadnje spomniš, in ko bi se zbudil, ne bi imel več staršev in bi bil ob tebi nekdo drug! Počutim se, kot da bi prespal desetletje ali stoletje in se zbudil v napačnem času, ko ne tehnologija in ne življenje nista več ista kot tisto, kar sem poznal!«

	 Da se je Tim razburil, je za Doriana bilo nekaj povsem novega. V trenutku je spremenil izraz na obrazu in se nejeverno zastrmel vanj.

	 »Ej stari, ne jezi se,« je dobrodušno, umirjeno rekel in ga potrepljal po ramenu. »Zaradi tistih bedakov za ono belo steno sem že sam sebi odveč!« je skesano vzkliknil, ker se je zavedel, da je s svojo slabo voljo resnično pretiraval. »Si mi pa že bolj všeč takšen!« se je zahihital.

	 Tim se ni mogel kar tako pomiriti. Najbolj ga je bolelo prav to, da ga niti najboljši prijatelj ni razumel in se mu pravzaprav sploh ni sanjalo, kako se je on počutil.

	 »Že dobro,« je končno spravljivo rekel. »A greva kam, ali moraš biti doma?«

	 Dorian je pogledal v strop, kot bi premišljeval, potem pa je samo odkimal.

	 »Greva malo naokrog,« mu je Tim predlagal. »Nekaj bi moral preveriti, nekaj kar mi je Sam omenil. Stvar bi rad raziskal.«

	 »Kaj pa si našel?« je Dorian, ki je pustolovščine prav tako močno oboževal kot Tim, navdušeno planil.

	 Tim se je v trenutku prijel za usta.

	 »Joj, tega ti niti ne bi smel omeniti,« je malce prestrašeno rekel, »ker sem Samuelu obljubil, da ne bom nikomur povedal! Prisezi, da boš tiho!« je moledujoče rekel in ga resnobno pogledal, in ko je Dorian takoj prikimal in si dlan postavil na prsi, kot bi prisegal, je nadaljeval, »pravzaprav še nisem ničesar našel. Nekakšno odprtino naj bi poiskal. Ne vem še kje, ampak Sam mi je omenil nekakšno razpoko ali vdrtino, kaj vem kakšno? A greva gledat?«

	 Dorian je, ne da bi karkoli rekel, takoj pograbil teniske, se obul in že je izginil skozi vrata.

	 Tim je nekaj trenutkov samo presenečeno gledal za njim, potem pa se je pognal ven, a je prej še poskrbel za varnost ... Zaprl je vhodna vrata, jih zaklenil in ključ potisnil pod okrasno lončnico ob vratih, kjer so ga Kerrovi običajno puščali, ko so kam odšli in ni bilo nikogar doma.

	 »Ej stari, kam pa greš?« se je zadrl, ker Doriana ni bilo nikjer videti. »Saj ti še sploh nisem povedal, kam bova šla!«

	 Pogledal je za vogal, a ga tudi tam ni bilo.

	 »Ej, Dorian!« je nejevoljno poklical.

	 »Kaj se pa dereš?« je Dorian za njegovim hrbtom zatulil, da je prestrašeno poskočil.

	 »K-Kaj pa delaš tukaj?« je Tim zjecljal.

	 »Tebe čakam, kaj pa drugega?« se je Dorian zasmejal.

	 Tim se je malce zmedel, a je le skomignil z rameni in rekel:

	 »Mislil sem, da si kar zdirjal naprej, čeprav še niti ne veš, kam.«

	 »Ne, nisem,« je Dorian odkimal. »Tudi jaz vem, da še ne vem, kam bova šla.«

	 »K maminemu grobu ob Ledeni steni,« mu je Tim končno razkril.

	 »A greva?« je Dorian takoj rekel in se že obrnil proti Timovi hiši, mimo katere sta morala, če sta hotela priti do prvih grobov vaškega pokopališča pod strmo Ledeno steno, kjer se je začenjalo gorovje, Montes.

	 »Veš kaj,« je Tim zamišljeno rekel, ko sta z Dorianom drug ob drugem hodila mimo hiš po tlakovani poti proti njegovemu domu, »marsikaj me zanima o tej Organizaciji. A se tebi o njej kaj bolj sanja kot meni?«

	 Dorian je samo dvignil roko ter mu s palcem in kazalcem nakazal čisto majhno razdaljo, kar je Tim razumel kot malo, potem pa ga je s komolcem dregnil v rebra in mu napeto zašepetal:

	 »Ne o tem tukaj ... Ni varno! Tod okrog imajo še drevesa ušesa!«

	 »Mislil sem, da se vohunov moramo paziti samo v mestu,« je Tim zašepetal in se zaskrbljeno ozrl naokoli, kot bi pričakoval, da bo kje zagledal koga, ki bi oprezal za njima.

	 A nikjer ni bilo nikogar. Vas je bila videti povsem zapuščena. Samo njuni koraki so pošastno doneli po tlakovcih.

	 Ko sta bila že blizu njegove hiše, mu je Dorian samo z glavo molče nakazal, da bi vstopila.

	 »Glej stari,« je takoj rekel, ko je Tim za njima zaprl vhodna vrata, »previdna morava biti, ker v Organizaciji niso neumni. Navidezno nam dovoljujejo svobodno življenje, vendar nas nenehno nadzirajo. Vsak pogovor zunaj bi znal biti tvegan, zato, če te kaj zanima, ali bi mi rad kaj povedal, raje uporabi mobilni telefon. Napiši sporočilo in mi ga pokaži, ampak le glej, da ga ne boš kam poslal! Ok?«

	 »Ja, lahko, če ti tako praviš ...« je Tim malce zmedeno rekel in iz žepa potegnil mobilni telefon, da bi njegov predlog takoj preskusil.

	 Pritisnil je na tipko, sporočila in nato izbral opcijo, beležka. Zapisal je:

	 »Ali bo tako v redu?«

	 Sporočilo je pokazal Dorianu, ki je samo prikimal, zato sta se odpravila po peščeni poti ob travniku proti Ledeni steni.

	 Tim se je ves čas negotovo oziral naokoli, kot bi iskal, kje so se vohuni skrivali, zato ga je Dorian spet dregnil s komolcem in mu šepetaje pojasnil:

	 »Ne delaj tega! Obnašati se morava, kot da počneva nekaj povsem običajnega, nekaj, kar pač delava vsak dan.«

	 »O ja, seveda! Saj ne počnem ničesar neobičajnega in nevsakdanjega ... Samo mamo grem obiskat!« se je Tim sarkastično zasmejal.

	 Dorian je ustnici samo trpko stisnil v tanko črto, ker si ni mogel niti predstavljati, da ne bi imel več mame in bi moral obiskovati njen grob.

	 Prispela sta na konec peščene ravnice, kjer sta bila tik pred Ledeno steno postavljena bela nagrobna kamna.

	 Doriana je stisnilo v želodcu. Od pogreba je minilo že več kot leto in tokrat je bil prvič spet tukaj. Čeprav je bila Marta le družinska prijateljica in zanj še najbolj prijateljeva mama, se je nakremžil, ker je v srcu začutil pekočo bolečino.

	 Tim, ki je opazil njegov od bolečine spačeni obraz, mu je roko tolažeče položil okoli ramena. Iz žepa je potegnil mobilni telefon in v beležko zapisal sporočilo:

	 »Veš Dorian, tudi mene je bolelo, ampak resnici je treba pogledati v oči. Sploh pa ne vem, ali ste v Bratovščini obveščeni o tem, kar sta mi povedala moža iz Organizacije, ki sta me pred dnevi obiskala?«

	 Dorian ga je debelo pogledal in takoj za tem je že razburjeno tipkal:

	 »Katera moža? Kakšen obisk?«

	 Tim mu je z roko nakazal, naj se umiri in nadaljeval s pisanjem sporočila:

	 »Takoj tistega dne, ko sem prišel iz skrivne kamre domov, sta me obiskala možakarja iz Organizacije, ki sta me testirala za šolo. Zatrdila sta mi, da mama sploh ni mrtva, ampak da se zdravi v centru.«

	 Dorian je obstal, kot bi okamnel. Nejeverno je strmel vanj in končno je glasno, osuplo spregovoril:

	 »Kaj? A to sta ti rekla?«

	 »Ja, to sta mi rekla,« mu je Tim prikimal.

	 »Bil sem na pogrebu in videl sem jo v krsti!« je Dorian razburjeno tipkal sporočilo. »Videl sem, ko so jo položili v zemljo! Ne verjemi tem bedakom! Verjetno imajo kaj za bregom!«

	 »Verjemi mi, da si močno želim, da se motite vi in je mama še živa!« mu je Tim napeto zašepetal. »Moža sta mi vzbudila dvom, tako da še sam ne vem, komu bi verjel, zato pa sva zdaj tukaj, da bi zadevo preiskala, ker ko bova v šoli, nama bo veliko težje. Bolj se nagibam k temu, da bi verjel Samuelu in vam, ki ste moji prijatelji, in da je mama res umrla.«

	 Dorian je prikimal, pri čemer je jezno stisnil pesti. Rekel ni ničesar, samo hitro je tipkal novo sporočilo:

	 »Kaj si mi mislil pokazati? Kje je tista odprtina?«

	 »Nimam pojma!« mu je Tim odpisal. »Dajva, preiščiva malo, samo ne vem, kaj bova rekla, če naju kdo zaloti, ker tukaj nimava česa početi, če pa je moja mama živa in se zdravi v centru?«

	 »Mislim, da se nimava česa bati. Niso tako neumni, da bi odkrito hodili sem, če pa trdijo, da ni nikogar v grobu!« mu je Dorian odpisal. »Če jo res imajo, jim mora biti vseeno, kaj midva tukaj počneva. Mislim, da lahko mirno raziskujeva. Sploh pa živiš na najbolj oddaljeni točki od centra, P.S.I. in po mojem jih ta del doline sploh ne zanima.«

	 Tim mu je takoj odpisal:

	 »Prav, pazljivo preglejva vse odprtine okoli nagrobnega kamna. Kakor mi je Sam razložil, bi morala v njegovi bližini biti nekakšna odprtina. Kako je videti, pa se mi niti ne sanja.«

	 Spustila sta se na kolena in začela vsak na svoji strani groba raziskovati. S prsti sta nežno tipala med šopi trave in jih rinila v vsako luknjico, ki sta jo odkrila, ampak našla nista ničesar.

	 Minila je že cela ura, a onadva sta se še vedno po kolenih plazila okoli grobov.

	 Končno se je Dorian ob nagrobnem kamnu sesedel kar na tla in obupano rekel:

	 »Mislim, da ne bova nič našla. Verjetno bi prej sredi zimskega meteža našla cvetočo rožo kot odkrila Samovo skrivnost. Tu bi nama lahko samo Sam pomagal!«

	 »Prav imaš,« mu je Tim prikimal. »Edini, ki bi nama res lahko pomagal, je gospod, profesor Samuel Wood, ampak nanj ne moreva računati, ker ga že pet dni sploh ni bilo blizu!« je posmehljivo planil.

	 Za njunima hrbtoma se je nekdo gromko zasmejal.

	 Oba fanta sta v trenutku planila pokonci in se postavila v obrambni položaj, kot bi pričakovala, da ju bo kdo napadel.

	 »Tim v prihodnje pa, če se hočeš izogniti težavam, me raje preprosto vprašaj,« je Samuel rekel in stopil bližje. »Vidim, da sta v akciji ali formi, kakor se temu reče,« ju je smeje zbodel. »To, da sta se tako organizirano lotila iskanja, bi bilo vredno besed, ampak to, da eno uro rijeta po zemlji in se obema niti ne sanja, kaj sploh iščeta, pa ni samo vredno pohvale, ampak že odlikovanja!« se je norčeval.

	 Fanta sta bila videti kot polita cucka.

	 »Na varnost sva popolnoma pozabila,« je Dorian poklapano zašepetal.

	 »Ja, no, kaj naj rečem?« se je Samuel še kar zabaval. »Dobra šola za drugič, ker sem tokrat jaz pazil na vaju! Ves čas sem vaju opazoval in moram priznati, da sem se zraven tudi malce zabaval, ampak nič vama ni pretilo.«

	 Tim je pogled vztrajno upiral v tla, ker ni vedel, kako bi se mu lahko opravičil, ker je skrivnost, kljub temu da mu je obljubil, da ne bo nikomur povedal, delil s prijateljem.

	 »Hvala, ker si pazil na naju,« je s težavo rekel, kot bi v grlu imel cmok in ga končno pogledal. »Doriana sem vzel zraven, ker sem potreboval pomoč ...« je tiho, komaj slišno, dodal.

	 »Če pa tega ne bi naredil, bi ti povedal svoje!« je Samuel svareče rekel in mu požugal s kazalcem, a se mu je takoj za tem nasmehnil, »vidim, da si najino skrivnost zaupal prav tistemu, za katerega sem najbolj upal, da mu boš.«

	 Tim, ki je pričakoval, da ga bo Sam grdo oštel, ker skrivnosti ni znal obdržati zase, ga je tako zmedeno, s široko odprtimi očmi pogledal, da sta Dorian in Sam bruhnila v smeh.

	 »Če boš tako gledal v centru, te bodo vtaknili na oddelek za tujo vrsto, tam pa ni fajn, verjemi mi,« se mu je Sam smejal, a se je takoj zresnil in rekel, »tako fanta, zdaj pa k stvari! Pokazal vama bom, kje je ta odprtina in kasneje vama prepuščam nalogo, da jo raziščeta, kar pa verjetno niti ne bo tako preprosto. Morda pa je vse skupaj le golo naključje in moja velika zmota.«

	 Tim in Dorian sta se spogledala, a rekla nista ničesar. S pogledom sta sledila Samu, ki je stopil do mogočne kamnite stene, ki se je dvigovala takoj za grobovoma in začel s prsti počasi drseti po njej.

	 V nekem trenutku se je ustavil in rekel:

	 »Mislim, da je to, to! Stopita sem prosim in poglejta!«

	 Fanta sta radovedno pohitela k njemu in se zastrmela v točko, na katero je Sam pritiskal s kazalcem. Obema so se razočarano povesila ramena, ker tam, razen majhne razpoke, v katero bi lahko potisnil mezinec, ni bilo kaj dosti videti ... Takšnih razpok je na tej steni bilo neskončno veliko.

	 Tim, ki Samuelu ni hotel pokazati, da je bil nad najdbo razočaran, se je, da ga ne bi užalil, pretvarjal, kot bi razpoko raziskoval, čeprav bi se najraje Dorianu opravičil, ker ga je zvlekel čisto do Ledene stene samo zaradi ene navadne reže.

	 »Naj še jaz pogledam,« mu je Dorian čez čas rekel.

	 Tim je samo skomignil z rameni in se umaknil k Samuelu, ki je sedel v travi ob nagrobniku.

	 »A si prepričan, da je ta razpoka res kaj posebnega?« ga je razočarano vprašal, ko se je na drugi strani nagrobnika spustil v travo. »Meni se zdi čisto navadna reža.«

	 »Počakaj malo pa boš videl!« mu je Sam napeto zašepetal.

	 Tim mu je prikimal in se zastrmel v Doriana. S komolcem se je naslonil na nagrobno ploščo in si z dlanjo podprl brado.

	 Prevzele so ga misli in na vsem lepem pred sabo ni več videl Doriana, ampak je videl mamo ... Videl je, ko so tistega zadnjega jutra sedeli pri zajtrku in se sproščeno pogovarjali. Mama se je nečemu, kar je oči povedal, prešerno smejala. Ampak potem sta se z mamo sporekla, ker je hotela, da bi namesto nje in očija šel na sestanek. Vedno je bila ona tista, ki je, ko sta se sporekla, običajno popustila, ampak tokrat je moral on. Toliko časa je trmasto vztrajala, dokler ji ni obljubil, čeprav nerad, da se bo sestanka udeležil.

	 Pred očmi se mu je zvrstilo veliko spominov in nenadoma ga je v prsih stisnila tako močna bolečina, kakršne še ni nikoli občutil ... Končno je spoznal, da je to bil konec, da mame resnično ni bilo več ... Sam, popolnoma sam je bil na svetu!

	 Preplavila ga je žalost. Solza, ki se mu je utrnila, mu je počasi polzela po licu, ne da bi se za to zmenil. Ko je pripolzela do brade, se je kaplja odlepila od nje in padala, padala proti zemlji, pod katero je počivala Marta Hopper.

	 Solza, polna žalosti, se je razlila in poniknila v zemljo.

	 Tistega trenutka je Dorian kriknil:

	 »Imam jo!«

	 In hkrati z njegovim krikom je iz razpoke tik ob njem spolzela nežna zelena meglica ter se ustavila med njimi.

	 Samuel je pomenljivo pogledal Tima, kot bi mu hotel reči:

	 »No, kaj pa zdaj porečeš o tej čisto običajni reži?«

	 Ko se je meglica pomaknila k Timu in se ustavila tik pred njim, je Dorian planil, da bi mu priskočil na pomoč, a ga je Sam trdno zgrabil za komolec in mu razburjeno zašepetal:

	 »Pusti ga Dorian ... To je njegov trenutek!«

	 Tim je kot uročen strmel v podobo, ki se je izoblikovala pred njim. V sončni svetlobi je začela bledeti, a namesto da bi izginila, se je trenutek za tem ojačila in izostrila.

	 »Mama ...« je komaj slišno zašepetal.





	 Meglena podoba je še nekaj trenutkov lebdela pred njim, potem pa se je umaknila za korak, dvignila roko, mu pomahala v pozdrav in počasi spolzela nazaj v odprtino, od koder je prišla.

	 Tim se ni niti zganil. Sedel je ob nagrobnem kamnu in strmel v steno, kjer je spet bilo videti samo običajno razpoko.

	 Prvi se je premaknil Sam in počasi vstal. Dorian se je takoj postavil obenj.

	 Zadnji se je na noge postavil Tim, ki pa ni bil videti ne prestrašen in ne obupan.

	 »Iti moramo,« mu je Sam sočutno rekel in ga prijel za ramo.

	 »Vem, Sam!« mu je Tim tako vedro in odločno odgovoril, da sta se Samuel in Dorian samo spogledala, ker sta oba pričakovala, da bo po tem dogodku ves pretresen. »Imam načrt! A lahko razpoko sam raziščem in mi Dorian pomaga?«

	 »Seveda lahko!« mu je Samuel takoj prikimal. »Poskrbel bom, da vaju ne bo nihče motil. Lahko bosta tukaj naokrog kopala in nihče ne bo videl in ne vedel!«

	 Zavedal se je, da je ta dogodek enako kot za Tima bil pomemben tudi zanj in Bratovščino in da bo to še ena skrivnost, ki jo bodo morali skrbno skrivati pred Organizacijo.

	 »Kako pa boš to dosegel?« ga je Tim nejeverno vprašal.

	 »Ne skrbi,« je Sam zamahnil z roko, »ta kraj in ljudi bolje poznam kot svoj lastni žep!«

	 »Stari,« je Dorian nenadoma rekel, »mislim, da sva našla tisto, kar sva iskala ... Mislim, da smo našli še veliko več!«

	 »Ja, o tem sem tudi sam prepričan,« mu je Tim prikimal. »Ampak ne zamerita mi, ker zdaj moram dalje. A nista slišala, kaj je rekla?«

	 »Kdo je kaj rekel?« se je Samuel začudil in vprašujoče nagubal čelo.

	 »Mama!« je Tim nejevoljno vzkliknil in ju pogledal, kot ne bi razumel, kaj jima ni bilo jasno. »Pa saj si slišal ... Oba sta morala slišati, ko je govorila o meni, očetu in domu. Lepo mi je povedala, kaj naj naredim in omenila je Lizo. Imam načrte!«

	 Samuel in Dorian sta se spet samo spogledala, in čeprav mu je Sam takoj z grimaso nakazal, naj molči, se Dorian ni mogel zadržati.

	 »Timothy, pri večnem bogu, ne vem, o čem govoriš!« je vzkliknil. »Midva nisva prav ničesar slišala, samo nekakšno zeleno meglico sva videla!«

	 »Torej misliš, da sem nor?« je Tim planil. »Da imam prisluhe, ali da sem si glas izmislil?«

	 Dorian, ki je bil hkrati navdušen in zgrožen, je raje utihnil, ker ni vedel, kaj naj bi si mislil.

	 »Ne Tim, nisi nor,« je Samuel rekel, s čimer je presenetil oba fanta. »Slišal si tisto, za kar si marsikdo že leta prizadeva, da bi lahko karkoli slišal. Sledi svojim načrtom in prepričan sem, da to ni bil tvoj zadnji takšen pogovor.«

	 »Kot sem vama že povedal, zdaj natanko vem, kaj moram narediti,« mu je Tim prikimal. »Ampak za zdaj bo moralo še malo počakati, kajti jutri bo začetek šole, tako da bom Organizaciji lahko kmalu pokazal hudiča!« se je zahihital.

	 »Tako, nalogo smo uspešno opravili!« je Samuel zadovoljno vzkliknil. »Razkrili smo skrivnost razpoke, česar ne bi niti v sanjah pričakoval, da bomo tako hitro opravili, in vredno jo bo še naprej raziskovati, ampak zdaj je čas, da se vrnemo domov.«

	 »Vsekakor jo bomo še raziskali,« se je Tim strinjal, »še posebej, ker gre za moje ljudi!«

	 Tistega večera je Tim močno vznemirjen legel v posteljo. Dolgo v noč je premišljeval o vsem, kar se je zgodilo pri Ledeni steni, pa še jutri se bo v njegovem življenju začelo novo obdobje!

	 Končno ga je premagala utrujenost in je tako trdno zaspal, da se ni niti zganil, ko se je Liza pozno ponoči vrnila domov.

	 Čisto tiho je odprla vrata njegove sobe in vstopila. V rokah je držala vrečko, napolnjeno s knjigami starejšega videza. Brez šuma jih je zložila na pisalno mizo, ki je bila skoraj premajhna za vse, kar jih je prinesla.

	 Za nekaj trenutkov se je ustavila ob Timovi postelji in se sočutno zastrmela vanj. Fant se ji je smilil, in že takrat v skrivni kamri se je trdno odločila, da mu bo pomagala, čeprav je bil že dovolj star, da bi lahko skrbel sam zase.

	 A nadejala se je tudi, da bosta s Timom skupaj počela velike stvari in da bo Bratovščina z njuno pomočjo končno našla skrivnosti, ki so jih mnogi že tisočletja iz generacije v generacijo iskali, predvsem pa vsi z istim ciljem.





PRVI ŠOLSKI DAN


	 Budilka je ob šestih zjutraj neusmiljeno zvonila. Prva misel, ki je Tima obšla, ko je odprl oči, je bila, da je danes bil prvi šolski dan ... Dan, ki ga je tako težko pričakoval, a se ga je tudi po tihem bal, ker ni vedel, kaj ga je čakalo, zato bi najraje kar ostal v postelji. Odejo si je potegnil do nosu in neodločno obležal.

	 Ko je budilka že tretjič zvonila, jo je končno izklopil in odgrnil odejo. Sedel je na rob postelje, se pretegnil in vstal.

	 V kopalnici je hitro opravil, le zobe si je skrbno umil, saj je bil zelo ponosen, da v njih še ni imel niti ene same luknje ali plombe.

	 Stopil je v kuhinjo, kjer ga je na mizi že čakal zajtrk ... Topli sendvič, napolnjen ravno prav, natanko takšen, kakršnega je imel rad. Ob krožniku s sendvičem je bila še skodelica tople bele kave.

	 Običajno bi kar planil po zajtrku, a je zaradi vznemirjenja v želodcu čutil kepo. Čeprav je vedel, da bo tega dne še potreboval veliko energije in moči, se je obrnil in kuhinjo zapustil, ne da bi pojedel en sam grižljaj.

	 Stopil je v svojo sobo, da bi se preoblekel. Čez naslon stola ob mizi so bile obešene lepo poravnane hlače in majica s kratkimi rokavi.

	 Preoblekel se je, a ga je Lizina prijaznost nekako zmedla, ker je že od nekdaj bil navajen, tudi ko je mama še bila živa, da se je vsak dan sam odločal, kaj bo oblekel, pa tudi zajtrk si je vedno sam pripravljal. Vendar ni bil jezen, ker je nekdo na tak način vstopil v njegovo življenje. Pravzaprav je bil vesel, da je imel nekoga, ki mu je vrnil občutek, da je imel dom.

	 Stenska ura v dnevni sobi je sedemkrat odbila in imel je časa še na pretek, ker je moral biti v šoli šele ob osmih, do centra, P.S.I. pa je imel le dobrih deset minut hoje.

	 Neodločno je naredil nekaj korakov po sobi gor in dol, ker ni vedel, kaj bi počel. Počutil se je osamljeno ... Pogrešal je mamo, ki bi ga na prvi šolski dan bodrila in ga potolažila.

	 Spomnil se je na Lizo, ki mu je vse tako lepo pripravila in spraševal se je, kje je tičala.

	 Našel jo je v dnevni sobi. Udobno je sedela na zofi in bila je zatopljena v nekakšno knjigo.

	 »Dobro jutro!« jo je pozdravil.

	 »Dobro jutro,« je Liza zamrmrala, ne da bi ga pogledala.

	 Tim se ni čudil, ker mu ni naklonila več pozornosti, saj je verjetno knjiga bila zanimiva.

	 »Hvala, da si mi pripravila zajtrk in oblačila,« jo je ponovno zmotil pri branju.

	 Liza mu je v odgovor spet samo nekaj zamrmrala, s čimer se je moral zadovoljiti.

	 Še vedno ni vedel, kaj bi počel. Imel je še najmanj tri četrt ure časa, Liza pa ni bila razpoložena za pogovor.

	 Stopil je do okna in se zdolgočaseno zastrmel ven, potem pa se je vrnil k zofi in se s tako silo počil nanjo, da je Lizo privzdignilo za nekaj centimetrov. Presenečeno je kriknila in zakrilila z rokama, tako da je težka knjiga v loku poletela skozi dnevno sobo ter z velikim pokom priletela na tla.

	 »Oh, dobro jutro Timmy …« je Liza zavzdihnila. »Knjigo sem brala.«

	 »J-Ja, s-sem opazil, d-da si r-res,« je Tim zjecljal, ker se je tako krohotal, da se je tresla vsa zofa.

	 Vstal je, knjigo pobral in jo pomolil Lizi.

	 »Si si vsaj zapomnila, na kateri strani si bila?« je poskušal malo popraviti zmedo, ki jo je povzročil, a se še zmeraj ni mogel nehati smejati.

	 »Ne,« je Liza odkimala in ga postrani pogledala. »Veš, da se mi niti ne sanja!« je rekla in tudi sama bruhnila v smeh.

	 »Hvala za zajtrk in oblačila,« se ji je Tim spet zahvalil, a ga Liza tokrat ni preslišala.

	 »Ni za kaj, saj veš, da moram skrbeti zate,« je rekla in mu pomežiknila.

	 »Pa saj ti ni treba tako močno skrbeti zame, ker sem že dovolj star,« ji je Tim neodločno ugovarjal, ker mu je pravzaprav ugajalo, da je imel takšno skrbnico čisto zase.

	»Aja, Liza, kaj pa je zdaj s tvojim stanovanjem?« se je spomnil. »Mislim, a boš ves čas tukaj ali samo občasno?«

	 »Ne skrbi za moje stanovanje,« je Liza sproščeno rekla in zamahnila z roko. »Našo družinsko hišo, ki sem jo nasledila po mami in očiju, sem dala Patricku v najem. Saj veš, starejši je od tebe in končno je pripravljen živeti zase. Sploh pa mu ob takem bratu, kot je Bill, res ni bilo težko živeti, kajne? Zato pa se mu ni prav nič mudilo na svoje,« je lahkotno klepetala.

	 »Ne vem, nimam brata ali sestre, ampak mislim, da res ne,« ji je Tim zamišljeno odgovoril, sklonil glavo in tiho dodal, »zmeraj sem si želel imeti starejšega brata ali sestro.«

	 Liza ga je sočutno pogledala, a rekla ni nič.

	 Pogovor o družini je Tima spomnil na nekaj, kar ga je morilo že nekaj dni. Dvignil je glavo in negotovo vprašal:

	 »A veš, kaj me zanima? Kam je odšel moj ata? O njem sploh nič ne govorimo. Kje pa je?«

	 Liza je globoko zajela sapo, kot bi jo z vprašanjem presenetil, potem pa je priprla oči, kot bi izbirala besede, kako bi mu čim bolj obzirno povedala.

	 »Hm,« je zamišljeno rekla. »Stvar je takšna ...« je za trenutek še omahovala. »Po nesreči je tudi Ben bil v rokah našega Marka, ki se je močno potrudil, da je poleg tebe poskrbel tudi zanj, zato se mu je zdravje do Martinega pogreba že skoraj čisto vrnilo. Po pogrebu je ure in ure presedel ob tebi in te opazoval, potem pa je lepega dne poprosil Sama, da bi poskrbel zate. Še istega večera je izginil neznano kam, a mislim, da se lahko nadejaš, da bo prišel čas, ko se bosta spet videla.«

	 Tim je tiho obsedel na zofi, ker je moral najprej pri sebi premleti, kar mu je Liza pravkar povedala.

	 Vedno je bil prepričan, da je očeta dobro poznal, a je zdaj ugotovil, da pa le morda ne tako dobro. Marsikdaj, ko se je v Marlonu zgodila kakšna skrivnostna, nenavadna stvar ali dogodivščina, bi prisegel, da oče ni ničesar imel opraviti z njo, a je zdaj vedel, da se je morda takrat pa le motil.

	 A vseeno ni bil jezen na očeta, ker je čutil, da ga ni brez kakšnega tehtnega razloga zapustil in preprosto pozabil nanj ter da se bosta, ko bo prišel čas za to, prav gotovo spet našla.

	 Ura se je približevala osmi, zato sta z Lizo skrbno zaklenila hišo, čeprav v dolini ni bilo postopačev in kradljivcev, a odkar je Organizacija imela prste vmes, so prvotni prebivalci Marlona skrbno zapirali in zaklepali vrata.

	 Brez besed sta drug ob drugem hodila proti razpotju, kjer se je pot obrnila proti centru mesta.

	 »Bi me moralo biti strah?« je Tim tiho vprašal.

	 »Strah?« se je Liza začudila. »Česa pa?«

	 Tim je bil še nekaj trenutkov tiho, tako da se je Liza že pripravila, da bi vprašanje ponovila, ker je mislila, da je ni slišal, a se je le negotovo oglasil:

	 »Organizacije. Vsi ste take grozote govorili o njej, zato ne vem, ali bi me moralo biti strah?«

	 »Tebi pa se jih resnično ni treba bati!« je Liza prepričljivo vzkliknila. »Lahko, da se bodo čez čas oni bali tebe, dragi moj, ker tisto, kako si jih že na prvem srečanju zvito prelisičil, mi pravi, da si mogoče pametnejši od njih in si zato stvar tako cool izpeljal.«

	 »Ti vse jemlješ tako preprosto Liza,« ji je Tim občudujoče rekel. »Iz tvojih ust se vse tako enostavno sliši ... Lahko bi odprla agencijo za posredovanje slabih informacij. Pomisli, kako bi zaslužila, ker bi najtežje vesti povedala tako, da bi se še kdo zraven nasmejal,« ji je polaskal.

	 Liza se je ustavila in se z odprtimi usti zastrmela vanj, potem pa se je zasmejala in rekla:

	 »Ja, so mi že povedali, da bi lahko na tak način dodatno služila!«

	 Bila sta tako zatopljena v pogovor, da nista niti opazila, da je proti razpotju hitel Dorian.

	 Nekaj časa je tiho hodil za njima, potem pa je pomislil, da bi bilo dobro, če bi ju opozoril nase.

	 »Dobro jutro!« je zatulil tik za njunima hrbtoma, da bi ga končno opazila.

	 Liza je prestrašeno kriknila in odskočila vstran, tako da je pristala v gostem grmovju, tik ob križišču, kjer je včasih stala vaška dvorana, Tim pa v drugo stran, a je imel pri odskoku nekoliko več sreče kot Liza, ker je tam, kamor je skočil, bil kup vreč, napolnjenih z nekakšnimi odpadki, za katere je po pristanku ugotovil, da v njih ni bilo ničesar tršega.





	 Dorianu je bilo takoj žal, da ju je tako burno opozoril nase. Pričakoval je, da ga bo Tim pošteno nahrulil, od Lize pa vsaj kakšno pridigo o lepem vedenju, zato je glavo potegnil med ramena, zamižal in čakal, da ga bo zasula ploha njunih besed.

	 Minilo je nekaj trenutkov, in ker se ni nič zgodilo, je previdno odprl oči in zagledal, da sta oba še vedno sedela vsak na svoji strani poti, kamor sta odskočila in se tako krohotala, da se nista mogla niti postaviti na noge.

	 To je njegov položaj takoj postavilo v novo luč.

	 »Ej, oprosti stari!« je živahno vzkliknil in Timu, ki se je še vedno ves tresel od smeha, ker se mu je padec zdel tako smešen, še bolj pa Lizin, pomagal na noge.

	 »Ti pa si kavalir!« ga je Tim okrcal. »Kje je tvoja moška olika? Najprej se pomaga damam!«

	 Dorian, ki je ugotovil, da ga je spet pošteno polomil, je takoj pomagal še Lizi na noge, ki pa se ni mogla nehati smejati.

	 »Saj grem lahko z vama?« je skesano vprašal.

	 Liza in Tim sta se spogledala in spet bruhnila v smeh, čeprav sta ga tik pred tem komaj ukrotila.

	 Dorian je presenečeno strmel zdaj v Tima in potem spet v Lizo ter se negotovo, kislo nasmihal, ker mu ni bilo prav nič jasno, čemu sta se spet smejala.

	 »Ti pa si frajer stari,« se je Tim še kar smejal. »To je tako kot, če bi prišel k nekomu na obisk, vstopil, se sezul, obul copate, stopil pred vrata in šele nato potrkal in vprašal, ali smeš naprej.«

	 »Aja,« je Dorian zamišljeno rekel. »Prav imaš. V prihodnje bom raje vnaprej sporočil, da prihajam na obisk.«

	 Končno so se v troje pomaknili dalje proti centru mesta. Cesta je bila še vedno skoraj prazna in le tu pa tam so srečali koga, ki je rinil v to ali drugo smer.

	 Hodili so po glavni ulici mimo restavracije, ki je bila še v temi, ker jo je George odpiral ob devetih in je gostom stregel vse tja do desetih zvečer.

	 Ko so bili že mimo restavracije, je s stranske poti prišla še Lucy, ki je stanovala na čisto drugem, skrajnem koncu vasi kot Tim in se jim pridružila.

	 Tim je nekako ves otrpnil in molče, togo hodil dalje, ne da bi pogledal, ne levo ne desno.

	 Lizo, ki je takoj posumila, da je Tim umolknil, ker mu je Lucy bila všeč, je zaskrbelo, da ne bi Lucy pomislila, da so pred njo karkoli skrivali, ker so resnično z njenim prihodom vsi utihnili.

	 »No, Timmy, kaj pa je s tabo?« je hudomušno rekla. »Zakaj pa si zdaj, ko je med nas prišla lepa dama, utihnil?«

	 Tim je obrnil glavo proti stolpnicam, kot bi ga strašansko zanimale, a Lizi kljub temu ni ušlo, da ga je oblila rdečica.

	 Lucy pa se je, kakor da bi bila šala izrečena na njen račun, tudi nekako potuhnila in utihnila.

	 »Kje se moramo zbrati?« je Dorian prekinil tišino in pogledal na zapestno uro. »Tako sem bil jezen, da navodil nisem dovolj pozorno prebral,« je priznal.

	 »Ne skrbite, jaz vas bom peljala v razred, kjer bo skupni sprejem učencev in dijakov, da vam ga ne bo treba iskati po šoli,« se je Liza takoj ponudila.

	 Tim si še zmeraj ni upal pogledati ne levo ne desno. Hodil je s sklonjeno glavo in togo gledal pod svoje noge.

	 Ko so prišli do križišča, kjer se je na glavno cesto priključila ožja ulica, ki je bila speljana med zadnjima vrstama stolpnic pred obzidjem, je stopil naravnost dalje, ker je hotel nadaljevati do obzidja in potem, kot mu je Sam na prvem ogledu razložil, naprej po peščeni sprehajalni poti ob njem do glavnega vhoda v center, a ga je na srečo Liza še pravočasno prikrito prijela za roko in mu z očmi nakazala, da mora zaviti na ulico med stolpnicama.

	 Prav dobro je vedel, da ne bi nihče smel izvedeti za tisto pustolovščino in seveda je bil zelo nepreviden, ko je hotel kreniti čisto do obzidja in tako pokazati, da je tisto pot poznal, ker je tam že hodil.

	 Na skrivaj je pogledoval levo in desno proti odprtim oknom v stolpnicah in prvič je opazil, da je vsake toliko, kdo pogledal skozi katero od oken in oprezal za njimi. Takoj mu je bilo jasno, da stanovalci niso bili čisto običajni prebivalci Marlona, ampak najverjetneje delavci in sodelavci Organizacije, ki so zanjo vohunili.

	 Prešlo ga je, da ne bi smel s svojim obnašanjem vzbujati pozornosti in bi se moral povsem običajno vesti, zato je končno premagal zadrego, ker je ob njem hodila Lucy in se obrnil k prijateljem, ki so lahkotno kramljali in se smejali.

	 Spoznaval je novo okolico in poti, ki mu jih Sam ni razkazal. Na koncu ulice med stolpnicami so zavili na še eno malo širšo ulico, vzporedno z glavno. Na koncu te ulice je zagledal zelenico in belo dvonadstropno zgradbo mestne hiše. Kot mu je Sam povedal, se je mimo nje prišlo do glavnega vhoda v center, P.S.I.

	 Čeprav je mestno hišo že videl, ko sta s Samom na obhodu tam skočila v jarek, si jo je zdaj lahko prvič povsem odkrito ogledal.

	 Vanjo se je vstopilo skozi velika temno rjava lesena vrata. Na vrhu jih je zaključeval velik polkrog, ki je bil razdeljen na enakokrake trikotnike, zastekljene z raznobarvnimi stekli, tako da je bil videti kot velika pisana pahljača. Podboji vrat so bili iz belih kamnitih kvadrov. Omet je bil popolnoma gladek in snežno bel. Na vzhodni strani zgradbe so bila v pritličju štiri velika okna. Vsako je bilo zastekljeno s štiriindvajsetimi manjšimi barvnimi stekli, zato so bila okna videti kot mozaiki, skozi katere se ni dalo videti v notranjost.

	 Takoj za vogalom se je čez vso širino mestne hiše raztezal velik polkrožni balkon. Ograja je bila narejena iz ovalnih betonskih okvirjev, ki so imeli vgrajene prav tako ovalne betonske plošče. V ozadju balkona so se videla bela vrata, ki so po vsej verjetnosti vodila v sejno sobo.

	 Na balkonu je ob ograji stala Betty, ki je bila oblečena v belo čipkasto bluzo in poslovni temno zelen kostim ter strogo opazovala mimoidoče. Izraz na njenem obrazu je bil popolnoma drugačen, kot se ga je spominjal.

	 Zaradi njenega hladnega, strogega videza, mu je spomin na prijazno Betty nemudoma zbledel in rad bi jo bil zasovražil, vendar je ni mogel sovražiti le na osnovi tega, kar so mu o njej pripovedovali drugi, zato se je raje naredil, kot da je ni opazil.

	 Tudi Dorian, ki ga je sredinec na desni roki prav močno srbel in je čutil neobvladljivo željo, da bi ga pokazal Betty, se je prav tako kot Tim raje obrnil stran.

	 Le Lucy je bila povsem mirna in sploh ni bilo videti, da bi jo vznemirilo, ker so hodili mimo balkona in Betty.

	 Prispeli so do vhoda v center, P.S.I. Visoko belo obzidje jim je preprečevalo, da bi videli, kaj je bilo na drugi strani.

	 Šele ko so bili tik ob dokaj ozkem vhodu, je Tim lahko že malce pokukal noter ... Zagledal je del betonske ploščadi in takoj za njo skoraj v istem nivoju samo kos nekakšne strehe.

	 Čeprav je bilo zanj vse novo in bi se v običajnih razmerah radovedno približal vratom in se razgledal, se je močno potrudil, da ni kazal preveč zanimanja.

	 Vrata v obzidju sta nadzorovala varnostnika, pred katerima bi se kolena zašibila še veliko močnejšim, kot so bili Tim in drugi zbrani pred vhodom.

	 Liza je iz žepa potegnila belo-rjavo krtico ter jo pokazala uslužbencema, ki sta jo spustila skozi ozka vrata za obzidje.

	 Tim je hotel takoj stopiti za njo, a ga je Dorian kar trdo potegnil nazaj, ker je že od lani vedel, kakšna so bila pravila.

	 »Počakaj!« mu je napeto zašepetal. »To ne gre tako enostavno!«

	 Tim je ob njem obstal kot vkopan.

	 »H-Hm!« se je varnostnik, ki je stal na desni ob vhodu, oglasil, da bi pritegnil pozornost zbrane skupinice pred vrati. »Pozdravljeni, dobrodošli v Psihološkem inštitutu za nadarjene učence. Prosim, da mi izročite vabila, ki ste jih prejeli v svoje poštne nabiralnike.«

	 Tim se je namuznil, ker kolikor se je spominjal, nobena hiša v Marlonu ni imela poštnega nabiralnika, namreč v vasi niso imeli Pošte in poštarja, ki bi jim poštne pošiljke dostavljal na dom, ampak je prejemanje pošte bilo organizirano kot nekakšen poštno ležeči način, za vsakogar brez izjeme. Vsa pošta je prihajala v vaško hišo, kjer so jo nato ob določeni uri delili.

	 A dopuščal je možnost, ker vaške hiše ni bilo več, ker so jo porušili, da je v tem zadnjem letu nekje v Marlonu bila ustanovljena tudi Pošta, česar pa on še ni vedel, če je seveda odštel interno obveščanje članov Organizacije med seboj s pomočjo psov.

	 Varnostnik je od vsakega vzel vabilo, in ko je vsa imel zbrana, jih je odnesel v nekakšen stekleni zabojnik, ki je verjetno bil sprejemna pisarna, ob levi strani vhoda tik za obzidjem. Na vsako je pritisnil štampiljko, in ko jim jih je vrnil, je na vseh bil za celo stran velik odtis modre barve, ODOBRENO.

	 Varnostnika sta se umaknila izpred vrat, da so lahko eden po eden vstopili.

	 Liza jih je čakala takoj za vhodom na drugi strani obzidja in jih popeljala po tlakovani poti, ki je veliko betonsko ploščad delila na dva dela.

	 Tim si je prikrito ogledal ploščad, čeprav ni bilo veliko videti. Pot ni bila tlakovana s tako običajnimi tlakovci, kot so bili tisti, s kakršnimi so bile tlakovane poti med hišami na vasi. Vsak tlakovec je imel vgrajeno lučko, ki se je vrtela v vse smeri. Pomislil je, da če je vse bilo res, kar so mu pripovedovali, verjetno niso bile samo lučke, ampak med njimi tudi kamere.

	 Ploščad je bila betonska in povsem gladka. Na njej ni rastlo niti eno samo drevo ali šop trave.

	 Zdela se mu je pusta in začenjal je razumeti Doriana, ker se je razburjal nad kupom opeke in betona, ki naj bi bil njihova šola.

	 Spraševal se je, kam sploh gredo, če pa ni videl nobene zgradbe, a mu je vse takoj postalo jasno, ko so prišli do konca ploščadi, ki se je v globino zaključevala z navpično betonsko steno. Šele zdaj je lahko pod streho, ki je bila v isti višini kot ploščad in po površini ni veliko zaostajala za kakšnim nogometnim stadionom, kakršnega je že videl v mestu Zildon, zagledal tudi zgradbo, ki je stala v globeli, zato je prej z vrat v obzidju ni mogel videti.

	 Zgradba je bila ogromna. Bila je kar precej metrov odmaknjena od ploščadi in imela je kakšnih šest nadstropij. Med navpično betonsko steno in šolo je zeval globok prepad.

	 V center se je dalo vstopiti samo po dolgem, strmem stopnišču, ki se je začenjalo tam, kjer se je na koncu ploščadi končala tlakovana pot in se je na zgradbo priključilo dobrih tri do štiri nadstropja nižje.

	 Liza jim je samo ohrabrujoče pokimala in takoj stopila na stopnišče, ne da bi preverila, ali so ji prijatelji sledili.

	 Na koncu stopnišča je bil podest, s katerega so skozi velika nihajna vrata vstopili v ogromno preddverje. Na sredini je stal sprejemni pult, za katerim je sedela dokaj suhljata ženska srednjih let. Imela je dolge rjave lase, spete v strog čop in izrazito modre, hladne oči. Gledala je po preddverju, kot bi bilo prazno in niti enkrat samkrat ni nikogar pozdravila ali se mu nasmehnila.

	 Liza je stopila k sprejemnemu pultu in rekla:

	 »Pozdravljena Barbara. Je kakšno sporočilo zame?«

	 Barbara je pogled končno obrnila vanjo in se ji bledo, komaj opazno nasmehnila.

	 »Ne, Liza,« je dokaj prijazno rekla, »nobenega sporočila nimaš, imaš pa ob dvanajstih sestanek z gospodom, Milesom.«

	 Ko se je Liza obrnila od sprejemnega pulta, je bila vsa spremenjena. Vsa njena sproščenost in preprostost sta izpuhteli in njen prijazni obraz, ki je Tima vselej tako pomirjal, se je spremenil v nekaj, kar so lahko opazili tudi na Bettinem in Barbarinem obrazu.

	 Stopila je k prijateljem, ki so jo čakali, da bi jih popeljala v zbirno učilnico in samo hladno rekla:

	 »Pojdite po tem hodniku naprej, nato na prvem sečišču zavijte levo in počakajte v učilnici številka petnajst.«

	 Takoj za tem se je obrnila in odvihrala čez preddverje.

	 Tim je nejeverno strmel za njo, dokler ni na drugi strani preddverja izginila na ozek hodnik, potem pa se je obrnil k Dorianu in Lucy in jima namignil proti hodniku, ki jim ga je Liza pokazala.

	 Prispeli so do prvega sečišča, kjer so se usmerili na levo in našli učilnico številka petnajst. Vrata so bila na stežaj odprta, zato so vstopili.

	 Tim se je takoj za vrati ustavil in si radovedno ogledal dokaj veliko amfiteatrsko učilnico, ki se je povsem ujemala s stilom celotne šole. Zmrazilo ga je, ker je tako hladno delovala. Stene so bile bele in v višino približno do polovice prekrite z belimi keramičnimi ploščicami s temno rjavimi fugami.

	 Belih prostorov ni nikoli maral, sploh pa se mu je zaradi ploščic zdelo, kot bi bil v kakšni mrtvašnici.

	 Dokaj dolge klopi, ki so se v štirih vrstah stopničasto dvigovale, so bile črne. Okovje, na katero je bil pritrjen črn les, je bilo temno zeleno, stoli pa so bili snežno beli.

	 »Hm, prvi smo,« je rekel, ne da bi prijateljema, ki sta neodločno stala ob njem, omenil, kakšna tesnoba ga je zaradi takšnega okolja pestila.

	 »Ja, tako je videti,« mu je Dorian pritrdil. »Verjetno smo malce zgodni, ampak nič zato, ker ne bi želel biti v koži tistih, ki bodo zamudili. Lansko leto, ko te ni bilo, sta dva zamudila in potem ju nismo videli kak teden. Ko sta se vrnila, se nista spominjala ničesar, kar se je dogajalo pred začetkom šole.«

	 Tim je na debelo požrl slino, ker se je njegova tesnoba samo še poglobila.

	 »Kaj pa ti?« se je obrnil k Lucy. »Ostaneš tukaj ali moraš kam drugam?«

	 »V navodilih piše, da se moramo zbrati tukaj in počakati, da bo kdo prišel po nas,« mu je Lucy odločno odgovorila. »Mislim, da ne bom edina iz svojega lanskega razreda.«

	 »Sedimo nekam,« je Dorian predlagal, »ali mislimo stati kar tukaj pri vratih?«

	 Izbrali so si prvo klop takoj za katedrom, v skrajno desni vrsti tik ob steni z okni, na najbolj opaznem in za učitelje dosegljivem mestu, a nista, ne Dorian in niti Tim hotela pokazati strahu. Lucy pa se je v spremstvu obeh fantov počutila dovolj varno in v rokah je trdno držala vabilo.

	 Začeli so prihajati fantje in dekleta vseh starosti in kmalu so vse klopi bile polne, in ker je v njih bilo premalo prostora za vse, so se nekateri prislonili kar k steni ali pa so posedli po stopnicah med vrstami klopi.

	 Velika ura na steni nad šolsko tablo je kazala dobro minuto do osme.

	 Nekje na hodniku, verjetno v preddverju, je začela glasno biti ura in opozarjati, da so se odštevale zadnje sekunde do osme. In prav ob njenem zadnjem udarcu so se vrata odprla in vstopilo je pet odraslih ... Dve ženski in trije moški.

	 V razredu je zavladala popolna tišina.

	 Peterica je posedla za velik kateder, kjer je že bilo pripravljenih pet stolov. Molče so samo s pogledi preleteli po razredu, potem pa se je oglasila starejša ženska, rahlo sivih las in neprijaznega videza, ki je sedela na sredini.

	 »Pozdravljeni! Danes se srečujemo že drugič, razen z nekaterimi, ki so lani bili tako ali drugače zadržani,« je z nizkim, skoraj moškim glasom počasi govorila, pri čemer je ob vsaki besedi s pogledom preiskujoče preletela po razredu ter si izbrala novo žrtev, na kateri se je potem njen pogled ustavil. »Na dom ste že prejeli razporede ur, kjer imate navedene predmete, ki jih boste v letošnjem šolskem letu poslušali,« je počasi in monotono nadaljevala, potem pa se je za hip ustavila in spet preiskujoče pogledala po razredu. »Za razliko od prejšnjega leta boste letos imeli obveznosti tudi ob sobotah, nekateri pa tudi ob nedeljah!« jih je obvestila, pri čemer se v njenem glasu ni moglo preslišati nekaj, kar je še najbolj bilo podobno zadovoljstvu.

	 V razredu je završalo. Marsikdo je s pestjo jezno udaril po klopi, tisti, ki so sedeli na stopnicah, pa so svoje negodovanje izrazili z udarcem rok ali nog ob tla, a sta ropot in mrmranje nemudoma potihnila, ko je ženska na sredini katedra jezno pogledala po razredu, dvignila roko in dlan stisnila v pest.

	 »Delovne sobote ne bodo teoretične, ampak praktične!« je nadaljevala, ko je v razredu spet zavladala popolna tišina. »Za tak urnik smo se odločili predvsem zaradi slabih uspehov v prejšnjem šolskem letu, ko nekaj učencev in dijakov ni izdelalo razreda. In kot ste verjetno že opazili, teh ni več med nami,« je hladno zaključila svoj govor.

	 Tim je opazil, da so se nekateri začeli ozirati in pogledovati okoli sebe, verjetno, da bi ugotovili, koga ni bilo med njimi in kdo je bil tisti, ki ni izdelal razreda.

	 Izza katedra je vstal možakar nižje postave, ki je sedel na desni, takoj ob voditeljici. Tudi njegov izraz na obrazu ni bil nič kaj bolj spodbuden. Stopil je do table, prijel kredo v roke in z raskavim glasom začel naštevati:

	 »Dijaki iz prvega letnika srednjega izobraževanja boste opravili obveznosti v štiridesetih sobotah skozi celotno šolsko leto, iz drugega pa v šestinštiridesetih sobotah in enaindvajsetih nedeljah. Dijaki iz tretjega in četrtega letnika boste v tem šolskem letu imeli prostih skupno dvanajst sobot ali nedelj. O teh prostih dnevih se bomo sproti dogovarjali.«

	 Našteto je tudi sproti zapisoval na tablo, pri čemer je kreda tako škripala, da si je marsikdo skrivaj zatisnil ušesa.

	 Ko je končal z naštevanjem, ni ničesar več rekel. Odložil je kredo in se spet usedel za kateder.

	 Zdaj se je oglasila še rdečelasa ženska, ki je sedela na skrajni desni. Bila je najvišja med peterico za katedrom in njen obraz ni imel tako trdega izraza. Na njem je bilo opaziti nekaj skoraj podobnega milini.

	 »Najmlajši, tisti, ki še niste končali osnovnega izobraževanja,« je tiho in osladno rekla, kot bi govorila zelo majhnim otrokom, »boste šolanje nadaljevali prav tako po razporedu ur, ki ste ga prejeli na dom. Proti koncu leta vas bomo glede na vaš uspeh in sposobnosti razporedili. Nadarjeni boste ostali na naši šoli, tisti, ki pa se ne boste najbolje izkazali, boste morali poskusiti srečo v kakšnih drugih institucijah.«

	 Mlajši učenci, med katerimi je bila tudi Lucy, so se s strahom v očeh spogledovali. A v Lucyjinih očeh ni bilo opaziti strahu, pač pa so ji oči govorile, da ne bo popustila in obupala, ker rodne vasi ne bo nikoli zapustila.

	 Zdaj sta s sedeža vstala še oba možakarja, ki sta sedela na levi od voditeljice in sta bila do zdaj tiho.

	 Tim ju je že dobro spoznal ... Bila sta Dick in Mick, a sta zdaj imela na svojih laboratorijskih plaščih pripeti nekakšni kartici s popolnoma drugačnima imenoma. Na Dickovi je pisalo, Gordan N., na Mickovi pa, Teodor F.

	 Timu ni bilo jasno, zakaj sta se mu, ko sta ga obiskala, predstavila z lažnima imenoma, a se mu ni zdelo vredno, da bi se zaradi tega vznemirjal, bil pa je vesel, da jima je že ob prvem srečanju zagodel, ker je lažnivce sovražil iz vsega srca.

	 Dick in Mick sta stopila ob kateder in z lahkotnim, prijaznim glasom začela svoja govora. Zabavno, tako da sta celo bila slišati zanimivo, sta jim izmenjaje opisovala, katere prednosti jim bo izobraževanje v njihovi instituciji prineslo.

	 Tim je bil prepričan, da bi ga njun govor, če ne bi z njima že imel opravka in je zato dobro vedel, da sta s svojo prijaznostjo bila neiskrena, prav gotovo očaral.

	 Dick in Mick sta govorila o poteku praktičnega izobraževanja, kjer se bodo naučili, kako do popolnosti izpopolniti funkcije svojih možganov. Za primer sta naštela nekaj slavnih in uspešnih ljudi, ki so se pred leti šolali pod njihovim okriljem. Dick, ali po novem Gordan, je nanizal nekaj imen doktorjev znanosti, ki so danes delovali v najbolj pomembnih institucijah po vsem svetu.

	 Po končanem govoru sta utihnila, stopila k vratom in se postavila ob podboja, vsak na svojo stran.

	 Voditeljica, ki je še vedno sedela, je nenadoma vstala in takoj je v razredu zavladala popolna tišina. Pogledala je po razredu in rekla:

	 »V vsakem razredu boste izbrali svojega predstavnika, ki bo odgovoren izključno meni. Poročal mi bo o vaših dejanjih in jih po potrebi tudi zagovarjal. Nikakor nimam časa in se niti ne mislim ubadati s posamezniki, še posebej s prestopniki ne. Moja pisarna je na petem nadstropju. Sem Malcom Silvia, sodelavca ob meni pa sta John Reymond in Clare Bell. Upam, da se bomo čim manj krat srečevali.«

	 Ko je govor zaključila, je brez pozdrava odvihrala skozi vrata, kjer sta Gordan in Teodor še zmeraj stala ob podbojih, kot bi jih stražila.

	 Takoj po njenem vihravem odhodu sta vstala tudi Clare in John ter učilnico zapustila.

	 Gordan in Teodor sta spet sedla za kateder in začela preverjati nekakšen seznam. V razredu je vladala mučna tišina, le tu pa tam se je slišal pritajen šepet.

	 »Tako, na šoli se je od lani veliko spremenilo, zato me pozorno poslušajte!« se je Gordan oglasil, ne da bi dvignil pogled s seznama. »Zdaj vas bova razporedila po razredih. Tisti, ki še niste zaključili osnovnega šolanja, ostanite v tem razredu in se zberite pred tablo. Dijaki prvega letnika se vrnite v preddverje in počakajte tam, tisti iz drugega letnika pa počakajte pred vrati te učilnice, da bo kdo prišel po vas. Tretji letnik bo zdaj takoj odšel z gospodom Teodorjem v svoj razred in četrti z menoj.«

	 Po razredu je završalo, ker so se učenci prerivali in drug mimo drugega hiteli na odrejena mesta, kamor sta gospoda določila.

	 Tim, Dorian in Lucy so stopili pred razred.

	 »Slab občutek imam,« je Tim tiho rekel, ko so bili zunaj.

	 »Ja, jaz tudi, zato bova morala biti previdna!« mu je Dorian šepetaje, napeto odgovoril. »Kaj, če bi uporabljala najin način komuniciranja preko mobilnih telefonov?«

	 Tim je samo prikimal, Lucy pa je takoj bila pozorna.

	 »Kako pa se pogovarjata, če pa mobitelov ne smemo uporabljati?« je nejeverno vprašala.

	 »Saj se ne,« ji je Dorian šepetaje pojasnil, »samo piševa si, da naju kdo ne sliši in sporočil ne pošiljava, da jih ne bi kdo prestregel, ampak si jih samo pokaževa in potem izbriševa.«

	 »Dobra ideja!« je Lucy vzkliknila. »Tudi jaz bom, če se bomo kdaj sestali, na kakšnem nevarnem področju, uporabila tak način.«

	 Oba fanta sta ji resnobno prikimala, Lucy pa se je raje vrnila v razred, ker si ni želela, da bi zaradi neposlušnosti že prvi šolski dan bila med kaznovanimi.

	 »Kako pa je bilo lani?« je Tim vprašal. »Občutek imam, da je letos veliko deklet in fantov zmedenih. Kaj ste imeli, kako drugače?«

	 »Ja, saj res!« je Dorian pritajeno vzkliknil. »O tem še nič ne veš. Moral bi ti že prej kaj povedati!«

	 Tim je samo namignil proti Dorianovemu žepu, kjer je vedel, da je imel spravljen mobilni telefon.

	 Dorian je prikimal, ga potegnil iz žepa in že je tipkal sporočilo:

	 »Lani je vse skupaj bilo bolj tako, tako. Ves čas smo bili vsi, ne glede na starost, v enem razredu in ničesar posebnega nismo počeli. Le nenehno so nas priklapljali na nekakšne naprave, ker naj bi nam merili energijske nivoje.«

	 Tim je vprašujoče privzdignil obrvi in v beležko svojega mobilnega telefona napisal:

	 »Ja, verjetno so se na letošnje šolsko leto precej bolje pripravili. Sploh pa, če si videl Silvio, jim po mojem voda teče v grlo, ker na tak hladni način me ni še nihče sprejel.«

	 Dorian je le prikimal in mu odpisal:

	 »Ja, skupaj morava držati in popaziti tudi na Lucy. Sploh pa imamo Lizo. Zanima me, kaj se je zgodilo s tistimi, ki niso izdelali letnika?«

	 Tim je privzdignil ramena, kar je pomenilo, da ni vedel, potem pa je glasno rekel:

	 »Mene tudi. Malo bova raziskala, ker mi ni jasno, kako ne izdelaš letnika, če pa te, kot si prej rekel, ničesar novega ne naučijo.«

	 V tistem trenutku sta se vrnila Gordan in Teodor. Gordan se je pridružil učencem zadnjega razreda osnovnega šolanja, ki so čakali v razredu, Teodor pa je drugi letnik, ki je čakal pred razredom, popeljal naprej po hodniku z neštetimi vrati, ki se mu ni videlo konca. Vsaka vrata so bila označena s številko, na nekaterih pa je zraven številke bila še tablica z imenom nosilca predmeta in namenom laboratorija ali kabineta.

	 Teodor se je pred nekimi vrati tako nenadno ustavil, da se je nekaj prvih dijakov, ki so hodili tik za njim, zaletelo vanj.

	 »To je vaš razred,« je ves nakremžen rekel, ker je poskušal prikriti smeh. »Zapomnite si številko! Na svoji uniformi boste na srčni strani nosili čip, ki se bo v odvisnosti od tega, kje boste tistega trenutka tičali, različno obarval,« jim je zdaj že resnega obraza razlagal. »To preprosto pomeni, da vas bo barva obvestila, kako daleč od cilja ste,« je nadaljeval, ko je videl vprašujoče poglede dijakov. »Poglejte, pokazal vam bom na primeru. Recimo, da me zanima učilnica, številka 1326.«

	 Snel si je krtico, ki jo je imel pripeto na laboratorijskem plašču na srčni strani in jo podržal proti njim, da so si jo lahko ogledali.

	 Bila je kar velika, dolga kak decimeter in široka pet, šest centimetrov. Na levi je približno dve tretjini kartice zasedal nekakšen okvirček, na desni pa je bila na eni tretjini izrisana tipkovnica s števili od nič do devet.

	 Teodor je na tipkovnici vpisal številko, 1326. Okvirček se je takoj modro obarval, pod njim pa je pisalo:

	 »Cilj je v drugem nadstropju, oddaljenost tristo metrov.«

	 Postopek preverjanja trenutnega položaja je še enkrat pokazal na svoji kartici, nato je iz žepa privlekel sveženj kartic.

	 »Tako, zdaj preizkusite še vi!« je rekel, ko jim jih je razdelil. »Vsi vtipkajte na primer številko, 2310. Krtica vas bo samodejno označila, kje ste in vas obvestila, kam morate iti. Barva se bo v okvirčku spreminjala. Iz začetne modre barve, ki pomeni zelo oddaljen cilj, bo z vašim približevanjem cilju prešla najprej v vijolično, nato v rjavo, in ko boste na cilju, bo zelena. Torej, če vtipkate številko, 2310, se bo okvirček obarval modro in pod njim se bo izpisalo, kam morate iti in koliko ste oddaljeni. Ko boste preskus s številko, 2310 zaključili, vtipkajte številko svojega razreda, 719, kjer ste zdaj in videli boste očitno razliko,« jim je izčrpno pojasnjeval delovanje kartice.

	 Vsi dijaki so izvedli preskus z obema številkama in delovanje kartice je bilo kmalu popolnoma osvojeno. Vsi so si kar nekako oddahnili, ker jih je že prav močno skrbelo, kako se bodo pri iskanju razredov znašli na tako veliki šoli.

	 Tim je ravno premišljeval, da to ni mogel biti edini namen kartic, ker prav gotovo tako dragih kartic niso izdelali samo zato, da se učenci ne bi zgubljali po zgradbi, ko je Teodor nadaljeval z razlago in pošteno zaostril razpoloženje:

	 »Če pa vam bo okvirček svetil rdeče s črnim klicajem, boste vedeli, da ste na nedovoljenem območju in nemudoma lahko pričakujete nadzor tega ali drugega delavca centra! Smo se razumeli?«

	 »Smo!« je večina odgovorila in na obrazih sta se jim zrcalila negotovost in strah.

	 »S kartico boste lahko nemoteno prihajali v razrede in odhajali iz njih, vendar pa, če boste pouk zamudili, se vam vrata ne bodo odprla in na kartici se vam bo izpisal, STOP,« je Teodor strogo nadaljeval. »Tudi v tem primeru boste sankcionirani. V enem šolskem letu sta dovoljeni le dve zamudi in še ti dve z upravičenim razlogom ter samo en vstop na nedovoljeno območje. V svoji instituciji napak ne bomo trpeli! Nihče ne bo imel privilegija in poznanstvo vam ne bo pomagalo! Smo se razumeli?«

	 »Smo!« so mu zdaj vsi v en glas odgovorili.

	 Vstopili so v razred. Tim in Dorian sta si tako kot prej v zbirni učilnici izbrala prvo klop ob katedru, čisto na levi strani učilnice, v vrsti takoj ob oknih.

	 Tim si je ogledal učilnico, ki se ni veliko razlikovala od tiste, kjer so se ob osmi uri vsi zbrali, le da je bila nekoliko manjša. V ospredju je za katedrom na sredini zidu visela črna tabla in takoj ob njej platno, za katero je predvideval, da je bilo elektronsko vodeno in je omogočalo funkcijo tako imenovane pametne table.

	 Končno si je ogledal tudi sošolke in sošolce. Na hitro je ocenil, da jih je v razredu bilo okoli dvajset. Ob njem in Dorianu je preštel še osem fantov, ki jih niti po videzu ni poznal, in dvanajst deklet, ki so mu bila prav tako popolnoma neznana.

	 Ko se je tako zabaval z opazovanjem sošolcev in sošolk, ga je v realnost spet priklical Teodor, ki je rekel:

	 »Na dom ste že prejeli seznam predmetov, vendar urnika še nimate ... Tega dobite zdaj od mene.«

	 Sveženj papirjev, ki jih je držal v roki, je odložil na klop pred neko dekle, ki je urno vstalo in jim jih nemudoma razdelilo.

	 »Poglej!« je Tim napeto zašepetal Dorianu, ki je le odkimaval in se čudil lastnim očem. »V ponedeljek in torek ne bo grozno, sredo bova že nekako prestala, ampak v četrtek, petek in soboto pa bo hudo! Poglej, pa še nedelja občasno!«

	 »Saj so čisto znoreli!« se je Dorian razburil. »Nič prostega časa! Pa kaj mislijo, da smo roboti ali kaj? Upam, da se nam ne bo treba kak mesec ali dva vnaprej naročiti, ko bomo hoteli na stranišče!«

	 Ves nasršen je list dvakrat prepognil in ga zatlačil v žep.

	 Obrnil se je proti razredu in si ogledal sošolke in sošolce ... Takoj je opazil, da so bili nekateri zaradi urnika vidno razburjeni, drugi pa sploh nič in da so dekleta in fantje, ki sploh niso odreagirali na urnik, sedeli skupaj. To mu je dalo misliti in takoj je na mobilni telefon napisal kratko sporočilo:

	 »Poglej tiste v levem kotu učilnice, v zadnji in predzadnji vrsti. Obnašajo se, kot da se jih urnik sploh ne tiče. A misliš, da kaj vedo?«

	 »Aha, sem opazil,« mu je Tim odpisal, »ampak se s tem ne mislim obremenjevati. Lahko, da ima Organizacija v razredu svoje. Bova pazljiva.«

	 »Tako, zdaj imate vse, kar potrebujete. Vidimo se jutri ob osmi uri zjutraj,« jim je Teodor končno rekel. »Za vajo v krtico vtipkajte številko, 000, kar vas bo pripeljalo do izhoda. In naj vas opozorim, kartic nikar ne pozabite doma! Aja, še to, doma vam jih ni treba nositi, ker delujejo samo v naši zgradbi in njeni bližnji okolici.«

	 Dorian in Tim sta se z nasmeškom spogledala.

	 »Vsaj to!« je Dorian zašepetal.

	 Ko sta se odpravila domov, je ura v preddverju ravno odbila deseto dopoldan.

	 Strme stopnice in pot proti domu sta molče prehodila, ker sta bila zatopljena vsak v svoje misli.

	 Na razpotju sta si po moško udarila z roko v roko in se poslovila.

	 Tim je že hodil po ozki tlakovani ulici proti svojemu domu, ko se je spomnil in za Dorianom zaklical:

	 »Ej, popoldne pridem do tebe! Se vidiva?«

	 Dorian se je samo nasmehnil in mu prikimal, Tim pa je z zavestjo, da se ni več vračal v prazen dom, hitro stopil dalje, ker ga je tam čakala Liza.





ZAJTRK IN ŠE KAJ


	 Tim je dobre volje prispel domov. Odklenil je vrata in že s praga na ves glas zaklical:

	»Hej, Liza!«

	 Sezul se je ter čevlje in torbo odvrgel kar na tla v sredini predsobe, a se je spomnil, da bi se Liza lahko čeznje prevrnila, ker bi na tleh naletela na stvari, ki tja niso sodile.

	 Pospravil je čevlje v omarico in odnesel torbo v svojo sobo.

	 »Zadnji dan bom pa res maksimalno izkoristil!« je na glas rekel, ker se je nekako navadil, ker je bil največkrat sam, da se je sam s sabo glasno pogovarjal.

	 »In z mano,« se je Liza, ki je slonela na podboju vrat in ga opazovala, oglasila.

	 »Ja, seveda, tudi. Rad!« ji je Tim prikimal, saj jo je že povsem sprejel kot svojo skrbnico, še bolj pa kot sestro in dobro prijateljico.

	 »In kakšen se ti je zdel naš center?« ga je Liza povprašala.

	 Tim, ki je samo stal sredi svoje sobe, kot ne bi vedel, kam bi se dal, je samo skomignil z rameni, kar je verjetno pomenilo, da ničesar posebnega.

	 »Skoraj bi pozabila!« je Liza vzkliknila. »Knjige sem ti prinesla iz knjižnice,« je rekla in z glavo namignila proti mizi.

	 »Knjige? Kakšne knjige?« se je Tim v trenutku zganil.

	 »Tiste, za katere si me prosil,« ga je Liza spomnila. »Tiste, ki ti bodo pomagale raziskati in morda rešiti marsikatero uganko.«

	 »Misliš knjige, kjer najdemo samo teorijo, kako naj bi bilo?« jo je Tim posmehljivo vprašal. »Ker sicer ne bi obstajala Organizacija in se ne bi s tem ukvarjali, mar ne?« se je takoj dopolnil, ko je videl Lizin osupli obraz.

	 »Tako nekako,« mu je Liza presenečeno prikimala, ker od njega ni pričakovala takšnega odgovora. »V njih so zgolj teorije in ne dokazi ... Mirno jih lahko preizkusiš.«

	 Tim se ni več zmenil zanjo. Pograbil je kup knjig, ki jih je Liza že ponoči odložila na mizo, zato se je čudil, ker jih zjutraj ni opazil. Zložil jih je lepo po vrsti, eno ob drugi.

	 »E. Hally, Metode EZF,« je glasno prebral avtorja in naslov na prvi knjigi. »Zanimivo, ampak kaj sploh pomeni EZF?« se je čudil.

	 Druga knjiga je imela precej skrivnosten naslov:

	 »G. Valcom, Srečanje z dušami.«

	 Na hitro jo je prelistal in jo vrnil na mizo.

	 Knjiga, ki si jo je naslednjo ogledal, je bila najdebelejša. Sprednja platnica je bila okrašena z zlato obrobo in z velikimi zlatimi črkami je pisalo:

	 »E. Martin, Skrivnosti energij.«

	 Bila mu je všeč. Obračal jo je v rokah in odprl. Skoraj na vsaki strani je bila opisana kakšna metoda in nasveti, kako narediti to ali ono ter veliko slik.

	 Skrbno jo je zaprl in jo odložil na mizo.

	 Zadnji knjigi je bilo takoj videti, da je bila že stara, zato jo je previdno odprl. Počasi je listal, ker je papir bil izredno tanek in tu pa tam se je, na kakšnem spodnjem robu, opazila tudi luknja, ki je nastala, ker so imeli nekateri bralci grdo navado, da so si pri listanju prst oslinili. Stavki so bili preprosti ter podprti s slikami in ilustracijami.

	 Zaprl jo je in šele zdaj je prebral avtorja in naslov:

	 »J. Dickson, Videno, ne videno.«

	 »Mislim, da jih bom z veseljem prebral,« se je obrnil k Lizi, ki je še zmeraj slonela na podboju in ga opazovala.

	 »Seveda jih boš!« mu je Liza pritrdila. »Mislim, da boš v njih našel veliko uporabnega, kar ti bo pomagalo razjasniti marsikaj, kar te zanima. Zdaj pa greva v kuhinjo ... Si bova pripravila zajtrk.«

	 Tim se je spomnil, da še ni ničesar jedel, ker zjutraj zaradi vznemirjenja ni mogel jesti. Verjetno tudi Liza še ni zajtrkovala, sicer mu zdaj ob pol enajstih ne bi predlagala zajtrka.

	 V kuhinji sta skupaj pripravila in si privoščila tople sendviče, ki jih je Tim napolnil s svojimi najljubšimi klobasami in sirom.

	 Ko sta molče jedla, se je zamislil in nenadoma vprašal:

	 »Ej, Liza, verjetno nimam veliko denarja ... Kako bova midva to zmogla, dokler se ne bo vrnil moja ata?«

	 »A misliš, da ti ata ni pustil nič denarja? Precej ga je!« se je Liza nasmehnila. »In ne skrbi, ne bo ga zmanjkalo, saj imam tudi jaz svoje dohodke,« mu je preprosto odgovorila, kot je bilo to zanjo značilno.

	 »To že, ampak svojega denarja ne moreš zapravljati zame!« je Tim bil še kar zaskrbljen.

	 »Ne skrbi, ne zaslužim malo pa tudi veliko ne zapravim!« ga je Liza potolažila.

	 Tim, ki je uvidel, da jo je zaman prepričeval, da ne more živeti na njen račun, je raje spremenil temo in jo povprašal:

	 »In kaj boš danes počela?«

	 »Verjetno bom po hiši postorila to in ono,« mu je Liza odgovorila, »pa nekaj moram še prebrati. Tudi jaz imam kup knjig, ki jih še preučujem.«

	 »Kakšne knjige pa ti bereš?« jo je Tim z zanimanjem vprašal.

	 »Nekaj o čarovništvu še iz časa inkvizicije in nekaj o zavesti,« je Liza rekla, ko je izpraznila kozarec limonade, ki jo je srkala ob okusnem sendviču.

	 »Zanimivo,« je Tim občudujoče zavzdihnil, ker je o zgodovinskih temah tudi sam rad prebiral, pa čeprav se mu je pogosto zdelo, da so v knjigah bile velikokrat predstavljene samo ugotovitve in mnenja posameznih avtorjev in ne, dokazana dejstva.

	 »Kaj pa nameravaš ti početi danes?« ga je Liza vprašala.

	 Tim, ki je ravno mazal zadnji, močno obloženi topli sendvič, ji je poskušal s polnimi usti odgovoriti:

	 »Z Dohlanom gfeva neghj lazgodfat.«

	 »Kako prosim?« se je Liza, ki iz njegovega odgovora ni razbrala niti ene same smiselne besede, začudila.

	 Tim je nekajkrat še požvečil, pogoltnil in rekel:

	 »Oprosti, polna usta sem imel.«

	 »A res?« se je Liza zahihitala. »Nisem opazila.«

	 Tim ji je nasmeh vrnil in poskusil znova:

	 »Z Dorianom greva nekaj raziskovat. Tam pri maminem grobu se je včeraj zgodila ena zadeva, ki nama ni najbolj jasna ...«

	 »Ja, tudi meni tista stvar ni čisto jasna!« mu je Liza vskočila v besedo.

	 Tim je že odprl usta, da bi nadaljeval s pripovedjo, a se je v trenutku zavedel, kaj je rekla.

	 »Kako pa ti to veš? Saj te ni bilo zraven!« je razburjeno planil.

	 »Ne, res nisem bila zraven, ampak naloga Bratovščine je, da se med seboj obveščamo in pomagamo drug drugemu,« je Liza rekla in se nasmehnila njegovemu začudenemu obrazu. »Veš Timmy, to, kar se ti je zgodilo, ni vsakdanja stvar in zaradi tega marsikdo danes prebira in preučuje podobno literaturo kot ti.«

	 »To pa med vami zelo hitro gre!« je Tim vzkliknil in presenečeno zažvižgal.

	 »Ne da bi zelo hitro šlo,« ga je Liza popravila, »ampak vsaka stvar, ki jo doživi ta ali oni član Bratovščine, je pomembna in jo preučimo.«

	 »Nekaj mi povej,« je Tim zaupljivo rekel in videti je bilo, da je Liza v njem predramila radovednost. »A ste se s tem, s čimerkoli se že v Bratovščini ukvarjate, začeli ukvarjati šele zdaj, ko je tukaj Organizacija, ki je močna, ali ste to počeli že prej?«

	 Liza je priprla oči in se zamislila. Njen obraz je izžareval milino in prav nič ni bilo videti, da bi bila nestrpna, ker je Tim s takimi vprašanji vrtal vanjo.

	 »Ne, s temi stvarmi se Bratovščina ukvarja že leta in leta, če ne že stoletja, morda celo tisočletja!« mu je vznemirjeno odgovorila, pri čemer se ji je glas nekoliko zatresel. »Samo da smo šele zdaj, ko nas je Organizacija potisnila v kot, postali bolj dejavni in se zaradi nje o tem več sliši in dogaja.«

	 Tim je bruhnil v smeh, in ko ga je Liza začudeno pogledala, je hihitaje rekel:

	 »Če je tako, ti moram priznati, da si za sto ali celo tisoč let staro dekle videti fajn!«

	 Liza je osuplo zajela sapo, a je, namesto da bi karkoli rekla, tudi sama planila v smeh.

	 »Hvala, Timmy!« je vzkliknila. »Mislila sem starost vse Bratovščine in ne mene, tebe, Sama, Georga in drugih članov, ki jih poznaš.«

	 »Ampak tako si rekla!« se je Tim še kar hihitaje branil.

	 »Saj sem tudi jaz šele pol leta članica Bratovščine, čeprav so me paranormalna področja zmeraj zanimala,« je Liza rekla, vstala in začela z mize pospravljati krožnike in kozarca. »Koga pa ne bi zanimala?«

	 Tim, ki se je v njuni mali družini prav dobro počutil, je planil pokonci, da bi ji pomagal.

	 »Pa misliš, da se je Organizacija kar tako naselila v našo dolino, po golem naključju?« je nadaljeval s temo, medtem ko sta pri umivalniku pomivala in brisala posodo.

	 »Ah, kje pa, naključja ne obstajajo!« je Liza vzkliknila. »Naključja so za ljudi, ki niso dovolj pozorni na dogajanja okoli sebe,« mu je pojasnila svojo trditev.

	 »Torej oni vedo za vas, mislim za Bratovščino?« Timu še vedno ni dalo miru. »A so se zaradi vas naselili sem?«

	 »Ne, niti sanja se jim ne, da obstajamo,« je Liza bila prepričana. »Pa tudi ne bodo kmalu izvedeli, razen če bi nas kdo izdal, ampak vsi člani Bratovščine so nam vdani in zaupanja vredni. Zato pa vsakega, ki naj bi ga sprejeli medse, pazljivo izberemo, ko smo ga že nekaj časa opazovali,« mu je zaupljivo pojasnila, kot da bi bil že potrjeni član Bratovščine.

	 »Dobro,« je Tim prikimal in že stopil proti vratom, a je med podboji obstal kot vkopan in se počasi obrnil. »Kdo pa je mene opazoval?« je prestrašeno vprašal, ker je pomislil na svoje in Dorianove dogodivščine, za katere je upal, da ni nihče vedel zanje.

	 Oblila ga je rdečica in najraje bi se ob spominu nanje pogreznil v zemljo, sploh če je Liza kaj vedela o njih. Z Dorianom sta se resnično znala spustiti z vajeti.

	 »He he,« se je Liza zahihitala, ko je videla rdečico na njegovem obrazu. »Ne skrbi, nisi bil tako opazovan, kot bo to s karticami počel center, P.S.I.,« ga je pomirila. »To so bila drugačna opazovanja ... Nihče ti ni nikamor sledil, če te to skrbi.«

	 Tim se je, ne da bi še karkoli rekel, obrnil in stopil iz kuhinje. Bil je že v veži na poti v svojo sobo, kjer je hotel pograbiti svoj mobilni telefon in jo pobrisati k Dorianu.

	 »Timmy!« je Liza iz kuhinje zaklicala za njim.

	 »Ja?« se je Tim takoj odzval in se sredi koraka ustavil.

	 »Pridi še malo nazaj,« ga je Liza poprosila.

	 »Ja?« jo je Tim spet vprašal, ko je skozi vrata v kuhinjo pomolil samo glavo. »Reci!«

	 Liza je sedela za mizo. Resnobno ga je pogledala in rekla:

	 »Vidim, da te Bratovščina zelo zanima. A bi rad o njej več zvedel?«

	 »No, seveda bi!« ji je Tim zatrdil in spet stopil v kuhinjo. »Če sem se že zapletel z njo, bi tudi o njej rad kaj več vedel,« je dvoumno rekel in se zahihital.

	 »Usedi se,« mu je Liza predlagala, in ko je prikimal ter nasproti nje sedel za mizo, mu je začela resnobno razlagati, »poglej, Bratovščina marsikaj počne in raziskuje, vendar smo precej previdni. Pomisli, kako bi bilo, če bi Organizacija karkoli izvedela o nas? Prav gotovo bi nam, če nas ne bi že uničila, vsaj popolnoma preprečila delo. In če se pogovarjaš z Dorianom, Lucy in drugimi člani, moraš paziti, kje, kako in kdaj se pogovarjaš. Ti si bil v Bratovščino vpeljan kar tako, mimogrede, zato še marsičesa ne poznaš. Stvar je v tem, kot sem ti že omenila, da Organizacija ni kar tako, naključno prispela sem, ker pač niso imeli boljših dolin na razpolago. Veš, Timmy, nekoč pred skoraj osemsto leti je nad prebivalci te doline bilo storjeno grdo dejanje in takrat je Bratovščina skoraj izumrla. Preživela je ravno s pomočjo paranormalnih dejanj, s kakšnimi, pa jaz ne vem ničesar.«

	 »Ja, si, kar mislim,« ji je Tim zamišljeno prikimal, a je takoj umolknil in samo napeto poslušal, ker je vedel, da je bilo to, kar mu je Liza pripovedovala, pomembno.

	 »Naši predniki …« je Liza nadaljevala, kot da je Tim ne bi zmotil, »tvoji, moji ter od ostalih članov Bratovščine in prebivalcev naše vasice, so tukaj prebivali že stoletja pred nami. Ampak verjetno si opazil, da ni nikjer nobenih grobov, ne ruševin, ki bi nam zapustili kakršnekoli dokaze. Grob tvoje mame je le simboličen ...«

	 Naredila je premor v pripovedi, kot bi premišljevala, kako naprej.

	 Tim je globoko zajel sapo, ker ga ni nič bolj zmrazilo kot to, če je kdo omenil mamin grob. Kar mu je Liza pripovedovala, ga je pritegnilo, a je vseeno dvomil, ker bolj dokazljivega dejstva, kot je bil mamin grob, skoraj ni moglo biti.

	 »Kako to misliš predniki, sorodniki? Kako ni grobov? Saj menda po smrti ne izginejo?« je razburjeno planil. »Pa saj me nimaš za takšnega bedaka, Liza, da bom taki otročariji verjel?«

	 »Ne, nobenih otročarij ti ne pripovedujem, nikakršnih pravljic, želim ti samo predati dejstva, kakršna so!« je Liza odločno odkimala. »Naši predniki so se prav tako ukvarjali s temi stvarmi in zato smo bili do zdaj med tem mogočnim gorovjem varno skriti.«

	 »Pa saj tudi ti ne verjameš v pravljice!« je Tim, ki je sicer bil ljubitelj znanstvene fantastike, a jo je zmeraj dojemal samo kot dobre zgodbe, razvneto vzkliknil. »Samo to še manjka, da boš rekla, da obstaja kakšna legenda, ki se bo nekoč izpolnila, v kar seveda vsi prebivalci vasice verjamejo in pričakujejo, da se bo. Pa saj ne misliš, da sem tako nor, da bi vsemu temu verjel? Res je, da sem star komaj šestnajst let, no kmalu jih bom sedemnajst, ampak, prosim, nikar me ne imej za otroka!«

	 Namesto da bi Liza izgubila potrpljenje ali željo, da bi nadaljevala z razlago, se je le nasmehnila. Vstala je, stopila k njemu in ga močno objela.

	 Tim je presenečeno zadržal sapo, ker je njen objem bil tako močan, da je bil prepričan, da so mu rebra pokala.

	 »S-Samo m-malo,« je zjecljal, ker je hlastal za zrakom, »p-požirek vode potrebujem!«

	 Liza se je nasmehnila in objem takoj popustila.

	 Tim ji je bil neizmerno hvaležen, ker ni mogel niti dihati, po drugi strani pa tako toplega in prijetnega objema še ni doživel.

	 Ko je stopil k umivalniku, je še zmeraj lovil sapo. Natočil si je poln kozarec mrzle vode. Že po nekaj požirkih se je veliko bolje počutil.

	 »Bi tudi ti vodo?« je ponudil Lizi, ko je kozarec na dušek izpraznil.

	 »Bi, prosim,« je Liza prikimala.

	 Tim je prednjo na mizo postavil poln kozarec in spet sedel. Vprašujoče se je zazrl vanjo in čakal, kaj bo rekla.

	 »Naj ti še enkrat poudarim, da te nihče nima za neumnega ali za otroka,« je Liza resnobno nadaljevala, ko je vodo z užitkom popila. »Naše delo je namenjeno le temu, da se ljudje zavedajo, kdo smo in kaj lahko počnemo.«

	 »Mi? Kdo mi?« ji je Tim vpadel v besedo, ker ni razumel, o kom je govorila. »Ti, jaz, Dorian ...«

	 »Mi, ljudje!« je Liza vzkliknila. »Tukaj ni posameznikov, tukaj ni prostora za ego, ampak za vse nas, ljudi,« mu je še vedno resnobno pojasnjevala. »Čeprav še ne vemo veliko, pa vemo tisto, o čemer so naši predniki izpred nekaj stoletij samo sanjali in vemo toliko, da bodo naši potomci lahko nadaljevali. To je neskončen cikel.«

	 Tim jo je zdaj že bolj pomirjeno poslušal in začel si je vse podatke, ki mu jih je uspelo zbrati v teh nekaj dneh, odkar se je zavedel, sestavljati v celoto.

	 »Že, ampak nekaj me še vseeno ne pusti pri miru,« jo je zamišljeno prekinil. »Ni mi jasno, zakaj se vse dogaja ravno tukaj? Vse skupaj je bolj videti, kot da bi si Organizacija načrtno izbrala ravno našo dolino. Pa zakaj morata biti vedno dobra in slaba stran?«

	 »Timmy, zveniš kot odrasel in ne kot najstnik!« je Liza osuplo vzkliknila. »To je tisto, s čimer se prav mi ukvarjamo ... Poskušamo zadržati skrivnosti, ne zase, temveč dokler ne bodo pripravljene za javnost in obenem pazimo, da življenje ne bi postalo kot film, kjer se vedno borita dobra in slaba stran.«

	 »Poglej, Liza,« je Tim resnobno rekel, ko ji je prikimal, da se je z njo strinjal. »Ne vem, ali me razumeš, kako stvari vidim jaz? Res, da sem star komaj šestnajst let in verjetno še ne razmišljam tako kot odrasli, ampak priznati moraš, da je vse skupaj videti kot zares dobra zgodba, ki jo nekdo piše. Petnajst let sem živel kot tisoči, milijoni drugih najstnikov, potem pa me zadene strela!«

	 Preplavili so ga spomini na nesrečo. Spomnil se je, kako se je počutil, ko se je po udaru strele za trenutek zavedel ... V nogah je občutil takšne bolečine, kot bi mu nekdo mišice trgal s kosti. Kri mu je dobesedno divjala po žilah in samo še trenutek pa bi mu razneslo glavo, ker mu je s tolikšno silo pritekala v možgane, a je omedlel, in to za celo dobro leto!

	 »Verjemi mi, da je bolelo!« je vzkliknil, ko se je zdrznil iz premišljevanja. »No in ko sem se zbudil, pa vse to! Veš, koliko fantov bi dalo vse na svetu, da bi lahko bili del take zgodbe ... Zdi se mi preveč neresnično! Zakaj pa mi ni nihče česarkoli o teh skrivnostih prej povedal, pred udarom strele?«

	 Liza ga je povsem mirno poslušala in nič ni kazalo, da se ne bi strinjala z njim.

	 »Zato, ker za svoj razvoj potrebuješ čas,« je rekla in mu pogledala v oči. »Kako pa bi se počutil, če bi prej poznal resnico? A bi jo razumel, kot jo razumeš danes?«

	 Tim se je zamišljeno popraskal za ušesom in odvrnil, da verjetno res ne, Liza pa je nadaljevala:

	 »Za to, da dozoriš in da spoznaš to ali katero drugo resnico, ki pa se jo nekatere institucije trudijo zavreti, je potreben čas. Veš, kdaj je bilo najlažje vladati ljudem?«

	 »Hm,« se je Tim zamislil. »Mislim, da v obdobju starega in srednjega veka.«

	 »Točno tako mali moj!« mu je Liza vznemirjeno pritrdila. »Ravno to je bilo obdobje, ko se je ljudem zgodila velika krivica in je človeški um dojemal resnico zelo počasi, in tisti, ki so karkoli vedeli, so umrli v pregnanstvu ali pa na zelo krut način. Takrat so človeški um zatirale neke druge Organizacije, ki so imele oblast, takrat je znanje močno nazadovalo.«

	 Tim se je po Lizinem pojasnilu, ki ni bilo več ne nagovor in ne opravičevanje, dobro počutil ... Precej bolje, kot si je v tistem trenutku želel. Na vse je začel drugače gledati. Lizin trud se je obrestoval, ker so mu v zavest začela prodirati nekakšna spoznanja.

	 »Povej mi najtežjo stvar v življenju ... Česa se ljudje najbolj bojimo?« ga je Liza izzvala.

	 Tim je uganke prav rad reševal in Lizino vprašanje je bilo še najbolj podobno uganki. Globoko je premišljeval in iskal odgovor na zastavljeno vprašanje.

	 »Lakota, čeprav se je vsi bojimo, ni strah, ampak dejstvo,« je glasno premišljeval in Liza ga je pozorno poslušala. »Denar rodi pohlep in daje moč in tega se človek ne ustraši, ko ga ima.«

	 Napeto je premišljeval, česa bi ga bilo strah, česa ne bi prenesel?

	 »Da bi bil sam?« je pomislil. »Ne!« si je takoj odločno odgovoril.

	 Pogosto, ko sta starša bila odsotna in je ta ali oni prijatelj bil zadržan, je bil sam in nikakor ne bi mogel trditi, da ga je takrat bilo strah.

	 Ker pa je po naravi bil vztrajen in ni nikoli puške takoj vrgel v koruzo, se ni predal in Lize povprašal za odgovor. Napeto je premišljeval, ker ji je nekaj moral odgovoriti.

	 Priprl je oči, da bi se lažje zbral, a jih je nemudoma spet široko odprl.

	 »Tema, strah, bolečine ... Smrt!« so se mu zasvetile oči, ko je razburjeno našteval to, kar mu je v mislih divjalo. »Ja, to bo! Smrt je tisto, česar se ljudje bojimo!«

	 Izrekel je trditev, o kateri nikoli do zdaj ni premišljeval.

	 »Bojimo se neznanega, zato nas je smrti strah!« je razburjeno, skoraj kriče nadaljeval. »Smrt ne izpusti nikogar, nihče ni pred njo varen!«

	 Liza se je samo molče nasmihala in mu komaj opazno prikimavala, ker ga ni hotela motiti. Šele, ko je utihnil in se mimo nje, kot da je ne bi videl, zastrmel v police s keramičnimi lončki nad umivalnikom, je rekla:

	 »Tako je Timmy in to je stvar, s katero se v Bratovščini ukvarjamo ... Ne z življenjem, temveč s smrtjo! Ampak mi ne pobijamo ljudi, da bi smrt razumeli, kot to dela Organizacija. Zapomni si resnico, razumeti življenje, pomeni obvladati smrt! Torej, Timmy, raziskuj življenje, in ko ga boš razumel, smrt zate ne bo več uganka in strah.«

	 Tim se je ves stresel, ker ga je zmrazilo, a ne zaradi strahu, temveč načrtov, ki so se mu porodili v glavi ... Bil je mlad in imel je časa na pretek!

	 »Čakaj malo, Liza!« je nestrpno vzkliknil. »Nekam znano se mi zdi! Kako je že rekel George, Sam, Bill, Victor, ali kdorkoli je že bil, kaj že po njihovem pomeni center, P.S.I.?«

	 »Center za posmrtno inteligenco,« mu je Liza, ki je definicijo svojega delodajalca morala poznati na pamet, pa čeprav bi jo zbudili ob treh zjutraj, takoj pojasnila. »P za po, S za smrtno in I za inteligenco.«

	 »In oni hočejo dognati, kaj se dogaja po smrti?« jo je Tim nejeverno vprašal.

	 »Ja, točno to počnejo,« mu je Liza pritrdila. »In ker je naša dolina ena izmed najbolj skritih in kot sem ti že omenila, se jim niti ne sanja, da je središče aktivnosti prav tukaj, so po njihovem naleteli na idealen kraj, ki je skrit daleč od množice v mestih. In nam, ki smo se rodili za to, da nadaljujemo delo Bratovščine, se ponuja možnost, da imamo svojega sovražnika na dlani ... Sovražnika, ki želi odkriti skrivnost smrti in jo prikriti pred javnostjo, zato da bi oblast s pravljicami o prekletstvu in podobnimi stvarmi obdržala monopol nad smrtjo. Saj so smrt tudi že v času svetovnih vojn poskušali ukaniti in so zato na ljudeh delali preskuse.«

	 Tim ji je samo prikimaval in že na obrazu mu je bilo videti, da je končno dojel, kaj se je v njihovi dolini dogajalo.

	 »Pa menda ja ne misliš, da smo mi in Organizacija edini na svojem okroglem planetu, ki se s tem ukvarjamo?« je posmehljivo pripomnil.

	 Liza se je zasmejala. Oči so se ji zaiskrile, ker je dosegla prav to, kar je s tem pogovorom želela doseči, namreč da mu ne bi samo naštevala golih dejstev, ampak da bi začel razmišljati s svojo glavo.

	 »Seveda nismo edini, ne mi ne oni!« mu je prepričljivo zatrdila. »Pa še borimo se za isto stvar, kako smrt razumeti.«

	 Tim je že premišljeval, da bo imel še veliko opraviti. Konec koncev bo vsak dan v šoli, celo tudi ob nedeljah, kjer so se te skrivnosti tudi trudili dognati, le da na grd način.

	 »Torej,« je zamišljeno pripomnil, »nameni so isti, le metode so različne.«

	 Skrivnostno se je široko nasmehnil, tako široko, da če ne bi imel ušes, bi bil prav čudno videti.

	 Liza, ki sta jo njegov nasmešek in izraz v očeh zabavala, je rekla:

	 »Timmy, šola bo še prav dobrodošla, kajne?«

	 »Še sanja se ti ne!« ji je Tim jadrno zatrdil, pri čemer je njegov skrivnostni nasmešek pridobil pridih zmagoslavja.

	 Tiho sta sedela za mizo, oba zatopljena v svoje misli.

	 »Tako Timmy, končala sva,« je Liza rekla in globoko zavzdihnila. »Lahko počneš, karkoli hočeš. Če se prav spomnim, a nisi nameraval k Dorianu?«

	 »Sem ja, saj grem,« ji je Tim še vedno zatopljen v svoje misli odgovoril. »Zdaj mi je popolnoma jasno, kaj se pravzaprav dogaja in Liza, ne skrbi ... Moja usta so zapečatena! Ničesar jim ne bi izdal, pa čeprav bi me mučili!« je ponosno izjavil.

	 Ko mu je Liza z nasmeškom samo prikimala in vstala, se je Tim takoj za njo tako burno dvignil in odrinil stol, da je izgubil ravnotežje. Zakrilil je z rokama, in da ne bi padel, se je polovil za mizo, ki se je z njim vred skoraj prevrnila.

	 Na robu mize je še vedno stal kozarec, ki ga je Liza odložila tja, zato je vedel, da mu ni bilo rešitve in bo poletel na tla, ker je Liza že stala ob kredenci, nekoliko predaleč, da bi ga polovila.

	 Kriknil je, stisnil glavo med ramena in zamižal. Čakal je, da bo slišal, ko se bo kozarec raztreščil ob ploščicah na tleh, a se mu je zdelo, da je že predolgo padal in bi že zdavnaj moral slišati pok in žvenketanje stekla.

	 Previdno je odprl oči ... Liza je z iztegnjeno dlanjo proti kozarcu tiho stala ob kredenci in se smehljala. Kozarec je nedaleč od roba mize povsem mirno lebdel, ampak stal je v zraku!

	 Tim se je nagnjen nad mizo krčevito oprijemal njenega roba in osuplo strmel v kozarec, ki ni imel nobene podpore, pa tudi na vrvici ni visel, saj ga je sam položil na mizo, ko je Lizi prinesel vodo. Pomel si je oči, kot bi hotel ugotoviti, ali je sanjal.





	 Prestrašeno je pogledal Lizo, ki je še zmeraj nasmejana, z iztegnjeno roko stala ob kredenci in rahlo krožila z dlanjo. Potegnila je roko k sebi in dlan spustila malo navzdol ... Kozarec je po zraku spolzel proti sredini mize. Dlan je premaknila še čisto malo navzdol in kozarec je brez ropota pristal na mizi.

	 »Pa kaj se čudiš?« je rekla in ležerno zamahnila z roko. »Telekineza je pač moja mala skrivnost, ki sem jo prispevala Bratovščini.«

	 »A imaš še kaj takšnih malih skrivnosti na zalogi?« jo je Tim osuplo vprašal.

	 Še vedno si ni opomogel od osuplosti in pritrdilnega odgovora niti ni pričakoval, zato je spet presenečeno zajel sapo, ko mu je Liza navihano pomežiknila in skrivnostno rekla:

	 »Morda.«

	 Tim je imel polno glavo, a ga je vse, kar se mu je zgodilo v zadnjih urah, samo ojačilo. Še malo prej, ko se je vrnil iz šole, je misel, da bo moral vsak dan v centru, P.S.I. sesti v šolsko klop, sovražil, a je zdaj, ko je bil zaradi novih spoznanj močnejši in je imel več dokazov, kot jih je za začetek potreboval, prav to željno pričakoval.

	 Spomnil se je, da bi bilo dobro, da bi vse, kar je z Lizo doživel tega dopoldneva, predstavil tudi Dorianu in Lucy. Omenil je Lizi, kaj bi rad naredil, a je takoj rekla:

	 »Seveda smeš, celo zaželeno je, da ju o vsem obvestiš.«

	 Tim se je počasi, brez naglice preoblekel, preobul in odkorakal proti Dorianovi hiši. Hodil je počasi po ozki tlakovani cesti in se močno trudil, da ne bi vzbujal kakršne koli pozornosti, a se pravzaprav okoli njega ni prav nič dogajalo, le on je bil močno vznemirjen, ker je poznal veliko skrivnost!

	 Pri Kerrovih vhodna vrata niso bila zaklenjena, zato je kar vstopil, ne da bi potrkal in stopil proti Dorianovi sobi.

	 Dorian je sedel na tleh in se ukvarjal z nekakšno električno napravo. Navduševal se je nad njimi, in čeprav ga je včasih streslo do te mere, da so ga še dolgo po tem stresali krči, ni izgubil veselja. Dobro je poznal osnovne zakone elektrotehnike.

	 »Mislim,« je takoj rekel, ko je Tim vstopil, »da me še nikoli ni nič tako jezilo, kot me danes!«

	 »Kaj pa delaš?« ga je Tim vprašal in vseeno sedel k njemu na tla, čeprav se z elektriko nekako ni rad ukvarjal.

	 »Rad bi naredil nekakšno povezavo, kjer bi se mi ohranjal električni tok,« mu je Dorian odgovoril, ne da bi ga pogledal. »Se pravi, rad bi, da bi prenesena količina toka omogočala osnovno delovanje naprave, pri čemer pa bi se porabljal le majhen del toka.«

	 Tiho sta sedela na tleh ob napravi. Dorian je bil globoko pogreznjen v študij in se sploh ni zmenil za Tima, ki ga je samo opazoval.

	 »Zakaj pa ne uporabiš kondenzatorja?« ga je Tim čez čas vprašal. »Ta ti shranjuje energijo.«

	 Dorian je v trenutku prenehal gledati v napravo. Dvignil je glavo in se razočarano zastrmel predse.

	 »Pa zakaj se tega nisem sam spomnil?« je rekel in se v trenutku odločil, da danes ne bo več raziskoval.

	 »Eh, stari, ne sekiraj se,« mu je Tim prizanesljivo rekel in hitro, da ne bi Dorian postal slabe volje, spodbudno dodal, »nekaj bi ti moral povedati! Če imaš čas, pojdiva po Lucy pa gremo nekam na samo, ker vama imam resnično veliko povedati.«

	 Dorian, ki je Tima šele zdaj prvič pogledal, je opazil, da je bil močno vznemirjen, kar se je običajno dogajalo le ob najpomembnejših, najzanimivejših novicah, ali pa če se je res kaj prav posebnega zgodilo.

	 »Kaj si pa tokrat ušpičil?« ga je kar naravnost vprašal.

	 »Jaz?« se je Tim še vedno vidno vznemirjen začudil. »Prav ničesar!«

	 Dorian je takoj vstal, pobral mehanizem, s katerim se je ukvarjal, ga odložil na mizo in se pripravil na odhod.

	 Brez besed je zaklenil vhodna vrata, ker je spet bil sam doma in ključ pospravil pod lončnico.

	 Napotila sta se proti obrobju vasi, tik na meji s centrom mesta, kjer je živela Lucy.

	 »Občutek imam, kot bi se ti svet obrnil na glavo,« je Dorian previdno vrtal v Tima, ki se je le nasmihal.

	 »Nekaj takega,« se je Tim namuznil. »No, videl sem nekaj in Liza mi je nekaj pojasnila.«

	 Dorian, ki je Lizo dlje in prav tako dobro poznal, kot jo je poznal Tim, je vedel, da je morala biti njena informacija, ki ga je tako navdušila, skoraj senzacionalna, zato ni ničesar več rekel.

	 »Pa se tukaj ne smeva pogovarjati o tem, kajne?« je znova nestrpno poskusil, da bi karkoli iztisnil iz njega.

	 »Poglej prvo okno v tej stolpnici pa boš videl, zakaj ne želim o tem govoriti tukaj!« mu je Tim napeto prišepnil in z glavo namignil čez cesto proti stolpnicam. »Ker bomo govorili o njih!«

	 Dorian se je oprezno ozrl proti oknu, kjer ju je za zaveso prikrito opazovala postava, ki je nato izginila v notranjost.

	 »Vidim!« je prikimal.

	 Počasi sta hodila po glavni ulici in tik pred Georgeevo restavracijo spet zavila v vas, na ozko pot proti Lucyjini hiši. Bila je enaka, kot so bile vse hiše vaščanov, ki so tukaj živeli še pred prihodom Organizacije, le da je Lucy imela smolo, ker je njihova hiša bila zadnja v vrsti in je stala skoraj ob glavni ulici, čisto na meji s samim centrom mesta.

	 Namesto da bi potrkala na vhodna vrata, sta se odplazila proti zadnji strani hiše, kjer je Lucy imela sobo, kar je bilo še sreča, ker se tako iz stolpnic ni dalo videti vanjo.

	 Prvi je skozi njeno okno pogledal Dorian, da bi preveril, ali je bila doma ... Lucy je bila v svoji sobi. Ležala je na postelji in v ritmu tako glasne elektronske glasbe, da sta jo fanta celo skozi zaprto okno dobro slišala, migala s prsti.

	 Vedela sta, da jo bosta ob takem hrupu težko priklicala. Dorian je že hotel na prenosnem telefonu odtipkati njeno številko, a ga je Tim zaustavil, ker se je nečesa domislil.

	 »Počakaj me tukaj!« je šepetaje rekel, kot bi se bal, da bi ga tudi Lucy slišala.

	 Odplazil se je mimo njenega okna za vogal in se ustavil pod kuhinjskim oknom, ki je bilo kot običajno odprto. Previdno se je privzdignil na prste in pokukal v kuhinjo. Ko je videl, da ni bilo nikogar, se je povzpel na okensko polico in smuknil noter.

	 Imel je srečo, da je bila polica prazna. Včasih so Corbettovi na njej imeli lončnico, a je ovenela, ker ji očitno nista ugajala para in dim, ki sta se običajno, ko je gospa, Corbett, kuhala, valila skozi okno.

	 Pri vratih se je še za trenutek pomudil in prisluhnil, ali bo koga slišal prihajati, a je bilo vse tiho.

	 Po prstih se je splazil po hodniku mimo dnevne sobe. Za trenutek je obstal pred vrati Lucyjine sobe in prisluhnil ... Iz nje se je še vedno razlegala glasna, hreščeča glasba.

	 Počasi je odprl vrata in tiho vstopil ... Lucy je z zaprtimi očmi ležala na postelji in še vedno migala v ritmu glasbe.

	 Previdno se ji je bližal. Vsak korak je naredil premišljeno in oprezno, da ne bi pod njegovo težo zaškripale lesene deske in bi zato Lucy odprla oči.

	 Še nekaj korakov in stal je ob njej.

	 Sklonil se ji je tik nad obraz, tako da se je z nosom skoraj dotikal njenega. Komaj je zadrževal smeh.

	 Trenutek se mu je zdel poseben. Srce mu je močno bilo, ker ji tako blizu še nikoli ni bil. Vedel je, da je imel enkratno priložnost!

	 Spustil se je čisto do njenih ustnic in jo poljubil.

	 Lucy je roko v trenutku iztegnila proti nočni omarici in izklopila glasbo. Široko je razprla oči in ko je tik nad sabo zagledala Timov obraz, ki se je ves zardel negotovo smehljal, je kriknila in se z odejo pokrila čez glavo.

	 Tim je obžaloval, da jo je prestrašil. V tem že tako kočljivem trenutku, ko je ravno premišljeval, kako bi se ji opravičil, je pred oknom zaslišal še Dorianovo hihitanje ... Na Doriana je popolnoma pozabil!

	 »Oh, Lucy …« je zavzdihnil in sedel na posteljo tik ob njej. »Oprosti, nisem te hotel prestrašiti!« se ji je hitel opravičevati.

	 Lucy je samo toliko odmaknila odejo, da so izpod nje pogledale njene velike, začudene oči.

	 Tim je bil v zadregi, saj se mu je zdelo, da je naredil gromozansko napako, ker jo je poljubil. Ravno je premišljeval, kako bi se ji še bolj opravičil, ko je izpod odeje zaslišal tiho hihitanje.

	 »Zakaj si to naredil?« je Lucy vznemirjeno planila in si odejo čisto potegnila z obraza.

	 Tim si ni bil na jasnem, o čem je govorila, ali o tem, da jo je prestrašil ali ker jo je poljubil.

	 »Te zanima, zakaj sem te prestrašil?« je negotovo vprašal. »Pa saj to sploh ni bil moj namen! Želel sem samo ...« je rekel in v trenutku utihnil, ker je Lucy vztrajno odkimavala.

	 »Ne zanima me, čemu si me prestrašil, ampak poljubil!« ga je takoj popravila.

	 »Ah, to!« je Tim z zadrego vzkliknil. »Veš Lucy, stvar je taka ...« je mencajoče začel in utihnil. »Uh, si videla, kako lep dan je zunaj? Daj, gremo malo naokrog, nekaj vama moram povedati ... Danes se je veliko zgodilo!« ji je poskušal vzbuditi zanimanje za nekaj, kar je vedel samo on, da bi na svoje vprašanje pozabila. »Daj, pridi že!«

	 »Ne, ne grem!« mu je Lucy odločno ugovarjala. »Dokler mi ne poveš, ne grem nikamor!« je bila neomajna.

	 Tim je vedel, da se ne bo mogel izmuzniti, ne da bi ji odgovoril. Bilo mu je kar malo žal, da jo je poljubil, hkrati pa tudi ne.

	 »Zato, ker si mi všeč,« je tiho rekel, ker se je odločil, da ji bo končno priznal, a je hkrati upal, da ga ni slišala.

	 Očitno ni dovolj tiho povedal, ker ga je Lucy slišala in je vzneseno vzkliknila:

	 »Reci to še enkrat!«

	 Tim si skoraj ni upal dihati. Prvič je bil v takšnem položaju, a je zbral pogum in tiho ponovil:

	 »Všeč si mi!«

	 Lucy je v trenutku klečala ob njem. Objela ga je in ga poljubila na ustnice.

	 Obema je v prsih srce glasno razbijalo.

	 Za Tima je bil to dan, ko se mu je, kot je Dorian rekel, vse postavilo na glavo!

	 Začutil je tolikšno moč, kot je do zdaj še ni nikoli. Zdelo se mu je, da bi v tistem trenutku lahko premikal gore. Srce mu je s tolikšno močjo udarjalo, da se je spraševal, ali bo doživel jutrišnji dan.

	 Bil je popoln trenutek in želel si je, da bi večno trajal.

	 Počasi se je le vrnil v resničnost. Spomnil se je, da ju je zunaj čakal Dorian, zato se je skobacal s postelje. Malo mu je bilo nerodno, ker je Dorian bil priča njunima poljuboma, a mu ta trenutek niti ni bilo zares mar, ker je prekipeval od sreče.

	 »Tukaj sva! Oprosti, malo je trajalo,« je glasno zaklical, še preden sta z Lucy pogledala za vogal.

	 Pod Lucinim oknom, kjer bi Dorian moral stati, ni bilo nikogar. Tim se je zmedeno oziral naokoli.

	 »Pa saj menda ni ljubosumen?« je negotovo zašepetal, bolj sebi kot Lucy.

	 »Ne, mislim, da ni ... Ne more biti,« mu je Lucy odgovorila, in ko jo je vprašujoče pogledal, je dodala, »ker je moj bratranec.«

	 »Kako prosim? Kaj je on tebi?« je Tim nejeverno planil in ves otrpnil.

	 »Bratranec,« je Lucy lahkotno ponovila. »Veš, najini mami sta sestri.«

	 Tim je zgroženo strmel vanjo ... Tolikokrat sta se z Dorianom pogovarjala o njej, da bi z lahkoto napisala knjigo. Dorian je vedel, kako močno jo je on oboževal in zdaj je bila njegova sestrična! Kaj, če ji je o njunih pogovorih karkoli povedal?

	 Zaželel si je, da bi se odprla zemlja in bi se pogreznil vanjo.

	 »Ne skrbi, pa saj mi je Dorian pogosto govoril o tebi. Povedal mi je, da me hvališ in da sem ti všeč,« je Lucy v pravem trenutku rekla, kot bi mu brala misli.

	 To je za Tima bilo že preveč. Že tako se je skoraj osmešil, ker jo je poljubil, zdaj pa še to!

	 Tako se je vznemiril, da so se mu zatresla kolena in mu je v glavo bušnila kri. Hotel je še nekaj reči, a se mu je pred očmi stemnilo.

	 Zavedel se je na tleh. Nad njim sta se sklanjala Dorian in Lucy.

	 »Stari si v redu?« ga je Dorian hihitaje vprašal.

	 Tudi Lucy je bila nasmejana.

	 Tim je odsotno pogledal okoli sebe, ker ni vedel, kaj se mu je zgodilo in zakaj se je znašel na tleh.

	 »Vidim, da ljubezenske izjave slabo prenašaš,« se je Dorian zabaval na njegov račun in mu pomagal, da se je postavil na noge.

	 »Še dobro, da imam tako zanesljivega prijatelja!« je Tim nejevoljno zagodrnjal. »Pa zakaj mi nisi povedal, da je tvoja sestrična?« je izbruhnil, ker mu še vedno ni mogel odpustiti.

	 »Ker mi je potem ne bi več hvalil,« se je Dorian zasmejal. »Daj no, stari, pa kaj se zdaj razburjaš, kar je bilo, je bilo ... Si pa le dobil dobro dekle!«

	 Tim je samo nejevoljno zamahnil z roko in mrko zagodrnjal:

	 »Gremo že enkrat!«

	 Odpravili so se na drugo stran vasi proti Timovemu domu kar po ozkih tlakovanih poteh med vaškimi hišami, ker so se med njimi bolj domače in varne počutili kot na glavni ulici novo nastalega mesta.

	 »Kaj pa si nama nameraval povedati?« je Dorian bil že malce nestrpen.

	 »Malo še počakajta,« jima je Tim pritajeno rekel in jima skrivnostno zašepetal, »velike stvari sem odkril!«

	 In res je bil tiho vse do peščene ravnice tik pred mogočno Ledeno steno.

	 Ko so se usedli na redko, pokošeno travo, nekaj metrov stran od maminega groba, je končno rekel:

	 »Danes sem imel pogovor z Lizo in dovolila mi je, da vama o vsem povem.«

	 »O čem pa?« je Lucy radovedno planila.

	 Tim je globoko zajel sapo in jima začel pripovedovati o vsem, kar je izvedel od Lize. Poskušal jima je ponoviti podrobnosti in trudil se je, da ne bi česa pozabil. Povedal jima je o nenavadnem dogodku s kozarcem in o dejstvih, ki so ga zmotila, in o tistih, ki so ga navdušila.

	 Prijatelja sta ga pozorno, včasih skoraj brez sape poslušala, in ko je končal, je za nekaj trenutkov zavladala tišina, ker je pripoved nanju naredila tako globok vtis.

	 »Pa si prepričan, da se Liza ni samo šalila s teboj in da kozarec ni bil navezan na kakšno nit?« se je Dorian nejeverno oglasil.

	 »Seveda, popolnoma sem prepričan!« mu je Tim zatrdil. »Šel sem pit vodo, pa sem jo ponudil še Lizi. Ko je rekla, da bo, sem kozarec sam napolnil z vodo in ga prednjo postavil na mizo.«

	 »O teh stvareh sem že slišala,« ju je Lucy presenetila. »Mislim, da se pojav imenuje telekineza.«

	 »Ja, tako nekako je tudi Liza rekla,« se je Tim strinjal.

	 »Pa tole glede smrti in razlike med Organizacijo in nami, se pravi Bratovščino ...« je Dorian glasno premišljeval. »Tako je očitna, ampak oni tega ne smejo izvedeti!«

	 »Ne, seveda, da ne!« je Lucy razburjeno vzkliknila. »Morali bomo biti še bolj previdni! Sicer pa bomo zdaj, ko vse to vemo, mi njih bolj imeli na očeh, pa čeprav bodo v Organizaciji mislili ravno obratno.«

	 »Ja, se strinjam,« ji je Tim zamišljeno pritrdil in s privzdignjenimi obrvmi pogledal Doriana, ki se je nemirno presedal. »Kaj te muči?« ga je vprašal, ker je vedel, da se je vedno tako obnašal, ko mu je, kaj ležalo na duši.

	 »Nič,« mu je Dorian poklapano odgovoril, »samo ne vem, kako bomo v šoli kaj naredili, ko še za stranišče moraš napisati prošnjo in jo overiti, preden te spustijo tja!«

	 »Bomo že nekako,« je Tim negotovo zamrmral, ker v tem trenutku tudi sam ni našel rešitve. »Skoraj sem pozabil!« je takoj za tem vzkliknil, ker se je spomnil, da jima je hotel omeniti tudi knjige. »Doma imam kup knjig, ki bi nam prav prišle. Kaj, če bi se mi te raziskave malo bolj resno lotili?«

	 »Kakšne raziskave?« je Lucy bila takoj pri stvari.

	 Tudi Dorianu se je razpoloženje takoj popravilo. Kar nekam je oživel, ker je tudi njega močno zanimalo, kaj je Tim imel v mislih.

	 »Tisto, kar P.S.I. dejansko pomeni,« jima je Tim pojasnil. »Kaj, če bi mi zadevo tako malo, na svojo roko, preiskali?«

	 »Ja, lahko, ampak kako si vse to zamišljaš?« ga je Dorian z iskrico v očeh vprašal, ker je že zaslutil nove dogodivščine.

	 »Čisto preprosto,« se je Tim zasmejal. »Najprej preberimo knjige, ki opisujejo področja, s katerimi bi se lahko ukvarjali in poglejmo, ali imamo opremo za to. Saj pa smo Bratovščina in njen pomen sem vama razkril. Lahko pa bi imeli Podbratovščino,« se je zahihital.

	 »Ej stari, ideja ni slaba!« se je Dorian takoj zagrel.

	 »Samo šalil sem se,« se mu je Tim nasmehnil.

	 »Ne, ideja je super!« je tudi Lucy bila navdušena. »Poglej, vse, kar bomo odkrili, bo Bratovščina tako izvedela, hkrati pa bodo varni, če se nam kaj zalomi.«

	 Tim njunega navdušenja ni povsem razumel, a ju ni želel več prepričevati, da se je resnično samo šalil.

	 »Dobro, pa poskusimo,« je spravljivo rekel. »Predlagam, da si vsak izbere knjigo ter jo preuči. Šele potem ko bomo o teh področjih že kaj vedeli, se bomo lotili tega ali onega projekta, nečesa pač, kar ne bo predrago in bo izvedljivo.«

	 »Dogovorjeno!« mu je Dorian burno udaril v roko.

	 Tudi Lucy, ki v želji za pustolovščinami ni za fantoma prav nič zaostajala, mu je takoj segla v dlan.

	 »Nekaj knjig imam doma. Kot sem vama omenil, mi jih je Liza včeraj prinesla iz knjižnice. Kaj, če jih prinesem sem, pa naredimo nekakšen načrt?« jima je Tim predlagal.

	 Ko sta prijatelja predlog soglasno potrdila, je takoj stopil čez jaso proti domu. Ko je na koncu jase obšel ograjo, je po peščeni poti ob travniku za njihovo hišo že skoraj tekel.

	 Samo nekaj minut je trajalo, da se je s kupom knjig in beležko, da si bodo lahko zapisovali izbrane teme in opombe, vrnil k Ledeni steni.

	 »Tako, to je to,« je zadihano rekel in knjige položil kar na tla pred Doriana in Lucy.

	 Vsak si je izbral knjigo, ki se mu je zdela najbolj privlačna in se takoj poglobil vanjo. Kmalu je bilo slišati le še šelestenje papirja, ko je kdo obrnil list v knjigi.

	 »Zanimivo!« je Dorian, ki je bral knjigo, Videno, ne videno, tu pa tam vzkliknil.

	 Tima je zanimala knjiga, Metode EZF, Lucy pa je v knjigi, Skrivnosti energij, občudovala mavrične avreole okoli človeških teles.

	 Verjetno je minila že cela ura, preden se je prvi oglasil Dorian.

	 »Mater!« je presenečeno vzkliknil. »Ej, to pa je zanimivo! Marsikaj bi se dalo poskusiti. Kaj mislita vidva?«

	 »Mogoče, samo da ne vem, o čem bereš,« mu je Lucy odgovorila. »Ampak zagotovo bomo testirali, kakšne energije imamo.«

	 »Tudi prav,« ji je Tim pritrdil. »Vse lahko poskusimo, sploh pa, če nam uspe govoriti z duhovi.«

	 Ko je odložil knjigo in se pretegnil, sta oba prijatelja buljila vanj.

	 »Kaj si rekel?« ga je Lucy osuplo vprašala.

	 »Eh, nič takega,« je Tim samo zamahnil z roko, ampak ker sta oba še vedno nejeverno strmela vanj, jima je razložil, »bral sem o metodah pogovora z duhovi pa to, kar piše v knjigi, da potrebujemo, imam sam, tako da ne bi bilo treba nič kupiti. Kaj sta pa vidva brala?«

	 »O paranormalnih stvareh pa to o telekinezi, telepatiji in videnju duhov, ampak vse je zgolj teorija. Napisano je tako bolj splošno, brez nekih pravih navodil, kako kaj naredimo,« je Dorian zdrdral.

	 »Jaz pa o energijskih nivojih, ki so znotraj nas, pa kako to izboljšaš, da nekaj začutiš,« je še Lucy opisala vsebino knjige, ki jo je prebirala.

	 »Ja, vidva pa o kakih občutjih raje bodita tiho!« se je Dorian zasmejal.

	 »Zakaj pa?« se je Lucy začudila in ga grdo pogledala.

	 »Pomislita malo!« je Dorian vzkliknil in spet bruhnil v smeh. »Zato vendar, ker bosta še nekaj časa v rožicah!« ju je hudomušno zbodel.

	 Tim in Lucy nista ničesar rekla, ker sta vedela, da bi vsaka beseda bila odveč, ker bi ga z ugovarjanjem samo spodbudila, da bi se še bolj zabaval na njun račun.

	 »To, kar si rekel o pogovoru z duhovi ...« je Dorian zamišljeno rekel, kot bi v trenutku pozabil na zbadanje. »Saj ne misliš tega načina, ko se pogovarjaš z iglo na nitki in abecedo?«

	 »Ne, sploh ne!« mu je Tim takoj zatrdil. »Ta metoda me ne zanima, ker sem jo včasih že preskušal. Česa takega, kar imam ta trenutek v mislih, še nismo nikoli počeli ... Potrebuješ računalnik, kakšen diktafon, mikrofon in ustrezen program.«

	 Lucy in Dorian sta se spogledala, ker sta bila prepričana, da je to bila metoda, ki mu je bila pisano na kožo.

	 »In potem?« je Lucy zanimalo.

	 »Malo poslušaš, se pogovoriš in raziščeš, kaj so rekli,« je Tim rekel, kot bi jima samo razlagal, kako si pripraviš dober topli sendvič.

	 »Če bi bilo to tako enostavno, bi po mojem vsi to delali!« je Dorian takoj dvomeče pokomentiral. »Saj ta knjiga, ki si jo je Liza izposodila v knjižnici, ni bila edina natisnjena in bi potem avtor bil takoj mrtev, kajne?« je bolj ugotavljal kot spraševal.

	 »Prav imaš!« se je Tim zasmejal. »Tudi jaz mislim, da ni tako enostavno, ampak poskusimo pa vseeno lahko.«

	 »Jutri imamo že šolo!« je Lucy zaskrbljeno vzkliknila. »Kako bomo poleg vseh obveznosti zmogli še raziskovati? Saj sta slišala, da ne bomo imeli skoraj nič prostega časa!«

	 Tim in Dorian sta se spogledala, ker je opazka bila upravičena in na to niti pomislila nista, a je Dorian takoj našel rešitev:

	 »Če je stvar res taka, da jih bodo zanimala samo naša testiranja, jim bo prav za eno figo mar, ali bomo pri učenju uspešni ali ne. Verjemi mi, da jim bo prav vseeno za naše domače naloge, zato zanje ne pričakuj pohval. Namesto da bi se popoldne učili in pisali naloge ali celo lenarili, se bomo pač šli raziskovanja.«

	 »Nič,« se je Tim oglasil, »to je to, kar sem vama želel povedati in kar smo do zdaj dorekli. Se torej jutri popoldne lotimo prvega projekta?«

	 »Ja!« mu je Dorian burno pritrdil, Lucy pa je samo prikimala.

	 »Nekaj še imam opraviti ...« je Tim tiho, malce z zadrego rekel.

	 »Ja, prav, saj grem dalje modelirat električno napeljavo,« mu je Dorian takoj prikimal. »Ta odmor mi je prav prišel ... Zdaj bom veliko bolj zbran.«

	 Lucy pa je bila videti poklapana, kot bi ji potonile vse ladje, ker ni vedela, kaj bi preostali del dneva počela.

	 »No ja, bom pač spet poslušala glasbo,« je nezadovoljno zamrmrala.

	 »Se jutri zjutraj dobimo na razpotju?« ju je Tim vprašal, ko so se že vračali po peščeni stezi ob travniku za njegovo hišo.

	 Ko se je na koncu poti ustavil, je Lucy tesno objel in jo poljubil na ustnice.

	 »Lepo bodi mala,« ji je zašepetal na uho. »Se vidiva jutri ali pa ti še danes pošljem kak SMS.«

	 Lucy je prikimala in z Dorianom sta odšla naprej po ozki tlakovani cesti proti domu.

	 Tim je na koncu peščene poti stal in gledal za njima, dokler mu nista izgina s pogleda.

	 Počutil se je kot prerojen.

	 »Takšna je torej ljubezen?« je premišljeval. »Če bi že prej vedel, da bo tako lepo, bi ji že zdavnaj priznal, da sem zaljubljen vanjo!«

	 Že prej, ko je Lucy kdaj srečal, ga je stisnilo v želodcu, in ko je hotel govoriti z njo, se mu je vedno v grlu naredil cmok, ampak danes ... Danes je kar lebdel! Počutil se je močnega, neranljivega. Z lahkoto bi zdržal vse največje napore.

	 Sonce je že zahajalo za mogočne vrhove gorovja, Montes. Tima, ki je še vedno zasanjano stal pred hišo in sanjaril o ljubezni, so obsijali njegovi zadnji bleščeči žarki. Niti slutil ni, da v svoji sreči ni bil sam.

	 Ob oknu je tik za zaveso stala Liza. Na obrazu se ji je risal nasmešek, čeprav ji je zaradi ganjenosti po licu spolzela solza ... Bila je priča prvi ljubezni svojega varovanca, fanta, do katerega je čutila veliko vdanost in ga je ljubila, kot bi ji bil brat. Zanj je bila pripravljena vse narediti, a ko je pomislila, kaj ga je v prihodnosti še čakalo, saj mnogih skrivnosti še ni poznal, je vsa zadrgetala!

	 Tudi o njej še ne vsega!





MLADI RAZISKOVALEC


	 Tim je odprl oči še preden se je budilka, ki jo je prejšnjega večera skrbno nastavil in jo potem še nekajkrat preveril, oglasila. Preživel je mirno noč, čeprav zvečer zaradi razburjenja ni mogel takoj zaspati in je še dolgo v noč premišljeval o Lucy, o šoli in načrtih za naslednji dan.

	 Kot običajno je obsedel na robu postelje, a je tokrat takoj, še preden se je kot običajno močno pretegnil, iztegnil roko in izklopil budilko, da ne bi, medtem ko bi bil v kopalnici, spet zvonila in zbudila Lize.

	 Po prstih se je splazil mimo sosednje sobe, kjer je spala Liza in hitro opravil v kopalnici.

	 Oblačila je spet našel pripravljena in lepo poravnana, obešena čez naslon stola ob svoji mizi. Oblekel se je ter zvezke, knjige in kartico, brez katere bi že prvi dan bil v groznih težavah, pospravil v torbo.

	 Vseeno je stopil v kuhinjo in pripravil zajtrk za Lizo pa tudi zase, čeprav spet ni bil lačen. Vedel je, da bo dan še dolg. Premišljeval je, da samo bog ve, kaj ga je še čakalo, zato se je potrudil in ga na hitro zmetal vase.

	 Počasi se je odpravil do vhodnih vrat, a se je še prej mimogrede ustavil pred Lizinimi vrati in pokukal k njej.

	 Še je vedno spala. Ležala je popolnoma negibno in umirjeno dihala. Dolgi, črni, kodrasti lasje, ki so ji segali precej čez ramena, so se ji raztresli po vzglavniku. Koža na njenem obrazu je bila nežna in popolnoma gladka.

	 Tiho je stal med podboji in strmel v svojo skrbnico, ki mu je prej bila dobra prijateljica kot nadzornica. Še nikdar prej je ni tako opazoval, zato se ni nikoli niti zavzel, da je bila tako lepa.

	 Tistega jutra pa pogleda le ni mogel odvrniti z nje. Lizin obraz se mu je zdel popoln.

	 Krenil je do razpotja, kjer je bil dogovorjen z Dorianom in Lucy. Ker ju še ni bilo, je sedel v travo ob poti.

	 V mislih je premleval dogodke včerajšnjega dne. Mikalo ga je, da bi se takoj, že prvega dne, spoprijel s člani Organizacije, vendar pa se je po premisleku vseeno odločil, da bo raje počakal na pravi trenutek, da jih bo izzval.

	 Doriana in Lucy še vedno ni bilo od nikjer, a je pričakoval, da se bosta vsakega trenutka prikazala. Vedel je, da je on bil tisti, ki je bil prehiter. Ura je bila še dovolj zgodnja, da se jim ni mudilo.

	 In res je kmalu zaslišal tih pogovor, ki je zmotil jutranjo tišino.

	 »Dobro jutro stari!« ga je Dorian burno pozdravil, Lucy pa se je sklonila in ga poljubila na lice.

	 »Dobro jutro,« jima je Tim odzdravil, vstal in zaskrbljeno vprašal, »kaj mislita, kako bo danes, ko se bo vse začelo?«

	 »Dobro!« je Lucy odrezavo rekla in ga strogo vprašala, »a imaš kartico?«

	 »Ravno to sem jaz hotel vaju vprašati,« je Tim rekel in dvignil roko, v kateri je stiskal kartico, na kateri pa je bila še popolna tema.

	 Medtem je Dorian živčno brskal po žepih.

	 Lucy in Tim sta se za korak odmaknila, ker sta vedela, da ko je Dorian kaj iskal, je krili z rokama in naokrog je letelo vse, kar je imel v žepih.

	 Dorian je kartico naposled le našel in jo potegnil na plano.

	 »So povedali, kako jo aktiviramo?« je vprašal.

	 »Ne spomnim se, da bi nam Teodor kaj omenil,« je Tim po kratkem premisleku rekel. »Bomo že ugotovili pri vhodu. A gremo?« je predlagal in Lucy prijel za roko.

	 Ko so molče, nekako togo hodili po glavni ulici, so se vsi trije skrivaj ozirali proti oknom v stolpnicah ... Za zavesami je bilo kar nekaj temnih senc, ki so jih opazovale.

	 »Mislim, da iz vsega skupaj delamo preveliko paniko,« je Dorian nenadoma rekel.

	 »Kako to misliš?« se je Tim začudil.

	 »Pa tako,« je Dorian skomignil z rameni. »Poglej, tako daleč smo že, da že v vsem in vsakomer iščemo sovražnika!« je kar planil. »Pa misliš, da je njihov edini namen, ko so se naselili v najmanjšo, najbolj odročno vas v državi, če ne na svetu, bil, da bi se šli z nami vojno?«

	 »Tako sem tudi sam mislil,« je Tim obema priznal, »ampak mi je Liza dala dovolj resne odgovore in dokaze, da sem mnenje nekoliko spremenil. Pa saj sem vama že včeraj pojasnil!«

	 »Že, ampak a misliš, da ti ljudje resnično nimajo drugega dela, kot da tičijo ob oknih in gledajo nas, ko se sprehajamo do šole?« je Dorian še vedno dvomeče, trmasto vztrajal.

	 »Ne, mislim, da to res nima nobenega smisla,« mu je Tim zamišljeno odkimal. »Ampak dogovorimo se ... Tudi če prezremo vse te skrite postave za zavesami, pa ne smemo pozabiti, da je med njimi vseeno lahko tudi kdo, ki vohuni za Organizacijo in zato se tukaj o resnih stvareh ne bomo pogovarjali!«

	 Dorian mu je samo prikimal.

	 »Pa saj so sami krivi, da o njih tako mislimo!« se je Lucy oglasila. »Kaj se pa skrivajo za zavesami? Lahko bi povsem odkrito pogledali skozi okno, če jih že zanima, kaj se zunaj dogaja.«

	 Bližali so se vhodu v obzidju. Vsi trije so že celo pot v rokah držali pripravljene kartice, a so že od daleč pred ozkimi vrati zagledali dolgo kolono učencev in dijakov, različnih starosti, ki so čakali na vstop.

	 Pridružili so se jim in se postavili na konec kolone. Potrpežljivo so čakali, da bodo prišli na vrsto.

	 Šlo je precej počasi.

	 Tim je bil presenečen, ker je v koloni bila popolna tišina. Nihče se ni niti šepetaje pogovarjal, kaj šele glasno, zato je prijateljema s kazalcem pred usti namignil, naj bosta tiho, ker se mu je najbolje zdelo, da ne bi s sproščenim klepetom vzbujali pozornosti.

	 Vrsta se je prav po polžje premikala in Dorian je začel živčno pogledovati na uro, ker se je mali kazalec nevarno približeval osmici.

	 Končno so le prišli do vhoda. Ogromen možakar pred vrati, ki se mu ni prav nikamor mudilo, je od učencev in dijakov zahteval kartice, in ko jih je nekaj pobral, jih je odnesel v sprejemno pisarno.

	 Kmalu se je spet pojavil in jim jih vrnil, le da so zdaj bile osvetljene, ker so bile aktivirane ... Na vseh so na levi bili izrisani okvirčki, na desni tipkovnice, pod njimi pa imena, priimki in letniki ali razredi, ki so jih obiskovali.

	 Zdaj so lahko vstopili in pohiteli za skupinico, ki je pred njimi hitela po tlakovani poti do strmih stopnic in po njih v globino.

	 Tim se je v preddverju poslovil od Lucy.

	 »Kaj že imamo danes prvo uro?« se je obrnil k Dorianu, ko sta ostala sama, ker si urnika sploh ni pogledal.

	 Zjutraj je samo pograbil kartico in šolsko torbo s knjigami in zvezki, na urnik pa je čisto pozabil.

	 »Mislim, da nas danes čakajo psihologija, kemija in fizika, in to vse do treh popoldan!« je Dorian prebral z lističa, ki ga je potegnil iz žepa.

	 Čeprav je ves čas dajal vtis, da mu za šolo ni bilo prav dosti mar, se je izkazalo, da pa le ni bilo tako, saj je imel ure in njihovo zaporedje skrbno zapisane na lističu.

	 »Torej sama teorija!« je Tim nejevoljno ugotovil.

	 »Tako kaže, sicer pa bova kmalu videla!« mu je Dorian vznemirjeno odgovoril. »Kam sploh morava? Si si zapomnil, kje je naš razred?« je zaskrbljeno izbruhnil in živčno pogledoval proti sprejemnemu pultu, kjer je stala tabla z napisom, Informacije.

	 »Brez panike stari!« mu je Tim zašepetal in ga zgrabil za komolec, da se ne bi brezglavo pognal k receptorki. »Raje poglejva na kartico,« mu je predlagal in takoj vanjo vtipkal številko razreda, ki si jo je že včeraj dobro zapomnil. »Tako, imam ga!« ga je potolažil.

	 Sledila sta barvam v okvirčku na kartici in navodilom pod njim, ki so prikazovala razdaljo.

	 Hodila sta hitro, skoraj sta tekla, ker je ura bila že zelo blizu osmi.

	 Ko se je okvirček obarval zeleno, sta se znašla točno pred vrati učilnice, 719.

	 »To je to, greva noter!« je Tim odločno rekel in Doriana potisnil v razred.

	 Bila sta zadnja. Vse sošolke in sošolci, od katerih Tim ni prepoznal niti enega samega obraza, so že sedeli v svojih klopeh. Večina je bila tiho, le tu pa tam se je slišal pritajen šepet.

	 Sedla sta v prvo klop, ki sta si jo že včeraj izbrala, čisto na levi takoj za katedrom in čakala, kaj bodo prinesle naslednje minute.

	 Dorian se je zaposlil s knjigami in zvezki, ki jih je zložil na klop in jih potem negotovo prestavljal sem ter tja po njej, Tim pa je najprej kartico odložil na klop in začudeno opazil, da je zdaj pod zelenim okvirčkom bilo napisano, Psihologija. Samo skomignil je z rameni, potem pa se je obrnil in si radovedno ogledoval sošolke in sošolce. Opazil je, da se je večina prav tako kot on zvedavo ozirala naokoli.

	 Natanko ob osmih, ko se je v preddverju ravno zaslišal glasen gong na uri, je v razred vstopil profesor. Brez pozdrava, še nasmehnil se ni, je togo, ne da bi pogledal ne levo ne desno, stopil h katedru in sedel.

	 Vsi dijaki so mu s pogledi pričakujoče, napeto sledili.

	 Profesor se je, ne da bi sploh pogledal po klopeh ali karkoli rekel, takoj posvetil šolskemu dnevniku in vanj zapisal nekakšne podatke, potem pa ga je s tako glasnim pokom zaprl, da so se zdrznili vsi, ki so si z rokami zdolgočaseno podpirali glave in verjetno z mislimi tavali povsem nekje drugje.

	 »Dober dan,« se je naposled s prijetnim, globokim glasom le oglasil.

	 »Dober dan!« je v en glas zadonelo po razredu.

	 »Moje ime je Isaac Dolojev in predaval vam bom predmet psihologijo,« se jim je profesor nekako naveličano predstavil, kot da bi to povedal že neštetokrat. »Pri meni si boste pridobili znanje, ki ga boste lahko koristno uporabili v vseh obdobjih življenja!« jim je prepričljivo zatrdil. »Naša srečanja bodo zahtevala veliko sodelovanja in poznavanja gradiva, ki je zapisano v priročniku, zato prosim, če ga kar takoj odprete na strani pet in si preberete Uvod v psihologijo,« je monotono zdrdral, kot bi bil naučen na pamet.

	 Po razredu je zašelestelo, ker so dijaki odpirali knjige in listali po njih, a je takoj spet zavladala popolna tišina, ker so se vsi zatopili v uvodne besede.

	 Tudi Dorian in Tim sta brala.

	 Tim je Uvod zdolgočaseno prebiral, ker se mu je zdelo, da predmet, ki je temeljil zgolj na teoriji, ni mogel biti bog ve, kako uporaben in zato pri njem prav zagotovo ne bo izvedel, kaj dosti zanimivega.

	 »Torej,« je Dolojev nenadoma prekinil tišino, čeprav večina dijakov verjetno še niti ni prebrala do konca, »prebrali ste razlago o psihologiji. Michael,« je pogled uprl v fanta, ki je sedel v prvi klopi sosednje vrste, desno od Doriana, »prosim, da mi povzamete Uvod!«

	 Michael je bled kot stena vstal in mencajoče stopil pred tablo, kot ne bi vedel, kako bi s povzetkom začel.

	 »Psihologija je ... Veda ... Ki nam da ...« se je trudil najti izhod iz zagate, a je kmalu povsem umolknil.

	 V razredu je vladala popolna tišina.

	 Profesor Dolojev, ki je togo sedel za katedrom, se sploh ni razburil. Niti pogledal ga ni.

	 »Mislim, da se nisva najbolje razumela, mladi gospod,« je povsem umirjeno rekel. »Danes po pouku me, prosim, počakajte pred mojim kabinetom, številka 218.«

	 Okvirček na kartici, ki jo je Michael imel pripeto na majici na srčni strani, se je nenadoma obarval popolnoma belo in takoj za tem je začel črno-belo utripati.





	 Tim, ki je ocenil, da je Michael v višino meril skoraj dva metra, pa tudi teže je bil kar zajetne, ne bi nikoli pričakoval, da se bo tako krepek fant ustrašil morebitnih posledic, a se mu je zdelo, da je Michael bil tik pred tem, da bi se onesvestil ... Popolnoma je prebledel, in ko se je sesedel v klop, je lovil sapo.

	 Profesor Dolojev je nadaljeval, kot da se ne bi nič zgodilo. Z dolgimi koraki je pred tablo umirjeno hodil sem ter tja in z monotonim glasom najprej citiral Uvod v psihologijo in potem kar nadaljeval z razlago.

	 Dorian in Tim sta mu poskušala pozorno slediti, a so njune misli po skoraj dveh urah dolgočasja bile vse kje drugje kot pa pri psihologiji.

	 Dorian je odsotno strmel v svoj odprti, še vedno prazen zvezek. Prijel je za nalivno pero, nekaj zapisal v zvezek, da je bilo videti, kot bi predavanjem pozorno sledil, potem pa ga je rahlo potisnil proti Timu.

	 »Kako dolgo pa tukaj trajajo šolske ure? Pa saj nismo roboti!« je Tim prebral, ko je s pogledom na hitro, skrivaj preletel čez zapis.

	 Komaj opazno je skomignil z rameni in pogled spet na videz prizadevno usmeril v profesorja, čeprav se je moral prav močno truditi, da se mu oči zaradi dolgočasja ne bi zaprle.

	 »Timothy Hopper!« ga je profesorjev prodorni glas v trenutku zdramil. »Prosim, če mi ponovno povzamete Uvod v psihologijo, ki ste ga prebrali na začetku predavanj.«

	 Tim je vstal, in ne da bi si vzel čas za premislek, takoj začel:

	 »Psihologija je znanost ali veda, ki pri človeku znanstveno preučuje lastnosti, med katere uvrščamo duševno stanje, vzorce obnašanja ter procese, ki so mu dani kot posledica prirojenega. Beseda, psihologija izvira iz grških besed, psyche in logosa, kar nakazuje na besedno zvezo, duše in besede oziroma govora. Torej govorimo o besedi iz duše, kar lahko prevedemo tudi kot lastnost, ki izvira iz človeške podzavesti ...«

	 Vsebino Uvoda je tako dobesedno drdral, da se je še sam čudil, od kod je jemal.

	 Ko je zaključil, se je takoj spet spustil na stol, po katerem se je že skoraj dve uri prestavljal, ker je bil prav neudoben.

	 Profesor ga je s pogledom samo za trenutek molče ošvrknil, potem pa je z enako monotonim glasom, kot je ves čas govoril, rekel:

	 »Prosim, da se tudi vi ob koncu pouka zglasite v mojem kabinetu.«

	 Tim je glavo presenečeno nagnil nekoliko na stran in mu namenil pogled, v katerem bi se dalo zlahka prebrati:

	 »Kaj pa ti zdaj ni všeč? Če ne znaš, si pečen, če znaš pa tudi!«

	 Seveda tega ni glasno rekel, čeprav se je težko zadržal. Komaj je čakal konca te dvourne morije, ki je, na njegovo veliko zadovoljstvo, res kmalu prišel.

	 »Hudič ga vzemi!« je jezno vzrojil, ko je profesor Dolojev že zapustil razred in je knjigo in zvezek pospravljal v torbo.

	 Dorian je še vedno sedel pred odprto knjigo in bral, Uvod v psihologijo.

	 »Pa ne reci, da te zdaj psihologija tako zanima, da se niti ne misliš pripraviti za naslednja predavanja?« ga je Tim nejevoljno nadrl, a se Dorian ni niti premaknil.

	 »Stari, pa kaj se ti je zmešalo in nisi več pri pravi?« je Dorian končno planil.

	 »Zakaj pa zdaj to?« ga je Tim užaljeno vprašal.

	 »Zato, ker si Uvod zdrdral natanko tako, kot tukaj piše, pa je minilo že več kot ura, kaj več kot ura, skoraj dve, odkar si ga prebral!« je Dorian zgroženo izjavil.

	 Tim je v trenutku pozabil na užaljenost in je samo zmedeno pripomnil:

	 »Ne vem, sanja se mi ne. Če me je vprašal, sem pač povedal, česar sem se spomnil.«

	 »In od kdaj se ti zanimaš za psihologijo?« ga je Dorian razdraženo nadrl, ker ga je očitno njegov odgovor samo še bolj razkačil.

	 »Saj se ne,« mu je Tim umirjeno odgovoril in samo zamahnil z roko, »pa saj veš, da me te zadeve sploh ne zanimajo.«

	 »Poglej!« je Dorian vzkliknil in pokazal na njegovo kartico, ki je še zmeraj ležala na klopi.

	 Tudi na Timovi kartici je okvirček črno-belo utripal in tik pod njim je pisalo:

	 »Ukrep: obisk kabineta, številka 218«

	 Tim je oči jezno obrnil v strop in profesorja po tihem poslal nekam, česar pred odraslimi ne bi nikoli storil.

	 »Kaj imava zdaj?« je vprašal in upal, da bo sledil popolnoma drugačen predmet, kot je bil ta, ki so ga pravkar preživeli.

	 »Pa mislim, da nas čez dobrih deset minut čakata dve uri kemije,« mu je Dorian, ki je iz žepa spet potegnil listič z urnikom, rekel. »Pa tukaj ostajamo.«

	 Tim si je oddahnil, ker mu je kemija bila nekoliko bližja in precej bolj zanimiva kot psihologija, pa čeprav se je še ni nikoli učil, a je pogosto naletel na kakšno kemijsko neznanko, ki ga je tako pritegnila, da je potem ure in ure brskal po spletu in iskal rešitev, pa tudi na televiziji je že gledal kar nekaj zanimivih oddaj o kemiji.

	 »A imaš morda kak tiskalnik pri sebi?« se je obrnil k Dorianu.

	 »Veš, da ga nimam!« je Dorian presenečeno vzkliknil in ga zabodeno pogledal. »Zakaj pa ga potrebuješ?« je nejeverno vprašal.

	 »Na stranišče me tišči pa bi centru rad napisal prošnjo,« mu je Tim zafrkljivo odgovoril. »Po mojem mi bodo izmerili še pH in temperaturo, preden dobim dovoljenje.«

	 Dorian se je zahihital, Tim pa je s klopi pograbil kartico, ker se dijaki brez nje niso smeli gibati po šoli.

	 Stopil je iz razreda in negotovo pogledal po hodniku, ali bi kje zagledal oznako za sanitarne prostore, a so vsa vrata bila popolnoma enaka, označena samo s številkami.

	 Spomnil se je, da bi si lahko pri iskanju stranišča pomagal s kartico, a je v okvirčku še vedno črno-belo utripalo.

	 »Stranišče, pa hitro, ker se mi že zelo mudi!« je nejevoljno bevsknil v kartico, ker ni vedel, kako bi ji spremenil videz okvirčka, ker razen številčnice ni bilo drugih možnosti ukazov.

	 Na svoje presenečenje je opazil, da je kartica na njegov glas odreagirala ... Okvirček je v trenutku nehal črno-belo utripati. V njem se je izrisal načrt, na katerem je bila označena majhna rdeča pika.

	 Ko si ga je ogledal, je ugotovil, da je on bil označen z belo piko, levo od nje pa so bila vrata, z oznako toaleta.

	 Sledil je načrtu in kmalu prispel do vrat z zaporedno številko, 729. Čeprav na njih ni bilo nobene oznake za sanitarne prostore, je odločno pritisnil na kljuko in vstopil.

	 Presenečeno je obstal, ker je podolgovat prostor bil skoraj razkošno opremljen ... Ob steni na desni so bile postavljene tri kabine s straniščnimi školjkami. Na nasprotni strani pa so po celi dolžini stene bili vgrajeni umivalniki, izdelani iz gladke bele bleščeče keramike, okrašeni z zlatimi obrobami. Tudi pipe so bile prav tako zlate barve. Ob umivalnikih so visele sveže frotiraste brisače. Na zidu nad umivalniki so bila obešena velika zrcala z baročno okrašenimi okvirji. Ves prostor je opojno dišal po osvežilcu zraka.

	 Takoj je vedel, da ga je kartica pripeljala do napačnega stranišča, saj se mu ni zdelo verjetno, da bi sanitarni prostori, namenjeni dijakom, bili tako razkošno opremljeni, še sploh, če je pomislil na arogantno obnašanje profesorjev.

	 Malo ga je zaskrbelo, a ni imel več časa, da bi iskal sanitarije, namenjene dijakom, ker ga je že prav močno tiščalo. Ker ni bilo nikjer pisoarjev, se je zaklenil v zadnjo kabino in opravil, kar je moral.

	 Ravno je hotel izstopiti iz kabine, ko je zaslišal, da so se vrata odprla in je nekdo vstopil. Imel je le še toliko časa, da je stopil na straniščno školjko ter se stisnil k steni, da ga ne bi odkrili.

	 Drobni, lahkotni koraki so se ustavili pred umivalnikom, kajti kmalu za tem je zaslišal šumenje tekoče vode. Nekdo je naredil nekaj požirkov.

	 Po lahkotnih korakih in ker je bilo pitje milo in tudi goltanja ni bilo tako intenzivno slišati, kot to počnejo moški, je sklepal, da je bil tisti, ki je vstopil, ženska.

	 Zaslišal je zvok, kot bi nekdo prižgal vžigalnik in takoj za tem je zavohal cigaretni dim in potem piskajoče zvoke, kot bi nekdo pritiskal na tipke mobilnega telefona.

	 Čez nekaj trenutkov se je pred kabino oglasil neznan ženski glas.

	 »Halo! Zdravo Tilly, Anna tukaj. Te lahko zmotim?« je ženska rekla in ne da bi počakala na odgovor sogovornice, je takoj nadaljevala, »kličem te iz našega centra zaradi pošiljke, ki smo jo danes prejeli.«

	 Tim je slišal samo zamolkli, hreščeči glas, ki je verjetno prihajal iz telefona, zato ni mogel razbrati, kaj je oseba na drugi strani odgovorila.

	 »Napravo, ki ste nam jo poslali, bomo, tako kot smo dogovorjeni, testirali na kakšnem osebku. Saj sama veš, kako so se vsaki prvi šolski dan, tudi v drugih naših centrih, med učenci vedno našli, kakšni grešni kozli,« je spet slišal reči žensko pred kabino, ki se je sogovornici predstavila kot Anna.

	 Sledil je odgovor, ki pa ga seveda spet ni mogel razumeti.

	 »Ja, seveda bom prisotna. Kolikor vem, je Dolojev za testiranje že izbral dva dijaka ... Eden je popolna zguba, drugi pa ekstremen v spominu,« je Anna pojasnjevala sogovornici v telefon.

	 Tim se je začel potiti, ker je takoj vedel, da je govorila o Michaelu in njem. Čeprav mu je kri hitreje pognalo po žilah in bi najraje stopil pred žensko ter zahteval pojasnilo, saj je šlo za njegovo kožo, se je odločil, da bo raje pogovor poslušal do konca, zato se je zadržal in obmiroval.

	 Anna je molčala in poslušala sogovornico. Slišal je samo zamolklo, nerazločno hreščanje iz telefona in Annino pihanje cigaretnega dima, ki ga je že začenjal močno dražiti.

	 »A tako?« se je Anna spet oglasila. »Pa misliš, da je šlo za napako?«

	 Iz telefona je sledil kratek, hreščeč odgovor in takoj za tem Annin nekoliko zmeden, nezadovoljen odziv:

	 »Kako, da se je signal izbrisal? Pa ni šlo za učenca z dobrim spominom? Tako smo preko ECS-a dobili sporočeno.«

	 Slišal se je dolg hreščeč odgovor, potem pa se je Anna spet oglasila.

	 »Prav!« je zadovoljno pritrdila v telefon. »Videti je, da je resnično šlo za napako. Bom obvestila Philipa, naj izboljša sistem in naj odstrani motnje, ki nam delajo težave. Adijo!« je zaključila pogovor.

	 Tim je pozorno prisluškoval šumom izpred kabine ... Anna je še nekaj trenutkov molče stala, po njegovih predvidevanjih pred ogledalom, in kadila, potem pa je sanitarije le zapustila.

	 Iz kabine je prišel ves moker od potu. Obraz si je osvežil z mrzlo vodo in kar uporabil brisačo, ki je bila obešena ob strani umivalnika.

	 Stopil je k vratom ter pozorno prisluhnil. Ko se mu je zdelo, da na hodniku ni slišal nobenih korakov, je stranišče zapustil in odhitel proti učilnici, z zaporedno številko 719.

	 Strahoma je vstopil, ker se je bal, da je predavanja zamudil. Oddahnil si je, ker v razredu še ni bilo nobenega profesorja, a se je v svojo klop usedel še vedno nekoliko razburjen. Previdno je pogledal Michaelovo kartico, ki je še vedno črno-belo utripala, medtem ko njegova ni več.

	 Resnično se je vrnil zadnjega trenutka, ker so se takoj za tem odprla vrata in je v razred prihrumela mlajša ženska. Sklepal je, da bi lahko bila Lizinih let, a je tudi vedel, da ženske znajo zelo uspešno prikrivati svoja leta, zato ni več poskušal ugibati, koliko je bila stara.

	 V razredu je spet takoj zavladala popolna tišina.

	 Profesorica je na enak način, kot je pred njo to že storil profesor, Dolojev, sedla za kateder, in ne da bi prej karkoli rekla, najprej zapisala v dnevnik.

	 Zdelo se je, kot bi profesorje nekdo dobesedno naučil, kaj natanko morajo početi, ko stopijo v razred.

	 Ko je profesorica zaključila z vpisovanjem, je dvignila glavo, pogledala po razredu in rekla:

	 »Pozdravljeni! Moje ime je Dorothy Marshall in učila vas bom kemijo.«

	 Tim in Dorian sta ji prav pozorno prisluhnila, ker jima je kemija bila veliko bolj pri srcu, kot psihologija pa še profesorica ni bila videti tako toga. Njen glas je bil prijazen, skoraj topel in sproščujoč.

	 »Predavanja kemije bomo razdelili na dva dela,« jim je profesorica, Marshallova, najprej razložila. »Posebej boste poslušali anorgansko in posebej organsko kemijo. Imeli bomo tudi ločeno ocenjevanje laboratorijskih vaj, pri čemer vas opozarjam, da se bosta pri vajah ocenjevala izvedba postopka in končni rezultat.«

	 Medtem ko je govorila, so se nekateri nelagodno presedali. Videti je bilo, kot bi kemija za marsikoga bila strah in trepet, a si tega seveda ni nihče upal glasno priznati.

	 »Danes bomo začeli z uvodom v splošno kemijo,« je profesorica, Marshallova, nadaljevala. »Prosim, če vzamete knjige in jih odprete na strani šest. Dam vam pet minut, da si Uvod preberete, potem pa se bomo nekoliko pogovorili o vaših dosedanjih izkušnjah s kemijo.«

	 Vsi so se nemudoma zatopili v Uvod. Nekateri so si na rob knjige s svinčnikom zapisovali opombe. Videti je bilo, da jih je dogodek z Michaelom pri profesorju, Dolojevu močno pretresel.

	 Michael je bil ves rdeč v obraz in na čelu so se mu nabrale potne kapljice. S prstom je divje sledil vrsticam v knjigi.

	 Še Dorian ni bil videti sproščen. Timu se je zdelo, da je v njegovih očeh opazil strah.

	 Minilo je natanko pet minut, ko je profesorica vstala izza katedra in pogledala po razredu.

	 »Tako, prebrali ste Uvod v kemijo,« jih je sproščeno ogovorila. »Kemija zavzema zelo široko področje, vendar bomo mi, ker ste še tako na začetku, najprej spoznavali samo osnove. Ali bi mi kdo znal karkoli povedati o kemiji?«

	 Takoj se je dvignilo nekaj rok.

	 Profesorica je pogledala proti dekletu, ki je sedelo v vrsti čisto na desni strani razreda.

	 »Ja, prosim Helen,« jo je ogovorila z imenom, ne da bi prej morala preveriti na poimenskem seznamu dijakov, »povejte nam nekaj o osnovah kemije.«

	 Sošolka, za katero sta Tim in Dorian zdaj ugotovila, da ji je bilo ime, Helen, je jadrno vstala, in ker je verjetno hotela na profesorico narediti dober prvi vtis, je dobesedno zdrdrala:

	 »Kemija je veda, ki se ukvarja z lastnostmi delcev. Preučuje njihov vpliv na fizikalne procese in okolico, seveda pa delci pri tem opravljajo nekakšno delo.«

	 »Žal to ne bo čisto tako!« se ji je profesorica, Marshallova, nasmehnila. »Sedite, Helen! Malce ste vso stvar pobrkljali, pa naj vam bo! Tokrat bom še upoštevala, da je kemija za vas popolna neznanka.«

	 Helen je vsa otrpnila in obraz se ji je zmračil. Verjetno ji je postalo žal, da je dvignila roko in se oglasila.

	 Tim je sočustvoval z njo in prepričan je bil, da bi veliko bolje bilo, če bi bila tiho, kot pa, da se je uštela in osramotila pred profesorico in sošolci.

	 »S tem, kar ste povedali, ste morda bili še najbližje področju, ki ga obravnava fizikalna kemija, a bi vas še vseeno morala popraviti, ker se fizikalna kemija ukvarja ne samo s preučevanjem delcev, temveč še z mnogimi drugimi procesi,« ji je profesorica razložila in nadaljevala, »kemija je svet snovi in je veda ali znanost, ki se izključno ukvarja z njihovo sestavo, lastnostmi in spremembami.«

	 Veliko je še govorila o vrstah snovi, o delitvi na naravne in sintetične, kdaj govorimo o kemijskih reakcijah, kdaj o spojinah in kdaj o zmeseh ...

	 Skratka profesorica, Marshallova se je izkazala za čisto drugačno od drugih, zaposlenih v centru, ki so jih dijaki do zdaj že spoznali, nekatere že včeraj na prvi šolski dan, nekatere pa danes.

	 Dorian je ponujeno znanje dobesedno požiral. Ob elektrotehniki je prav kemija bila tisto, kar ga je najbolj zanimalo in pogosto se je na spletu poglabljal v kemijsko literaturo.

	 Tudi Tima so predavanja pritegnila in v njem se je že prebujal mladi kemik. S svojimi duhovnimi očmi se je že videl, kako pri laboratorijskih vajah izvaja preskuse.

	 Dve uri predavanj sta minili, kot bi mignil.

	 Dorian je še vedno popolnoma zbran in poln navdiha obžalujoče gledal za profesorico, ki je zapuščala učilnico.

	 Tim si je malce oddahnil, ker je proti njegovemu pričakovanju na tej šoli, po profesorju, Dolojevu in psihologiji, bil tudi nekdo, ki se je do dijakov bolj človeško obnašal in jim priredil prijetno predavanje.

	 »Kaj pa zdaj?« je Dorian vprašal.

	 »Ne vem,« mu je Tim odkimal. »Poglej na kartico,« mu je predlagal.

	 Dorian je kartico potegnil iz torbe, kamor jo je na začetku pouka pospravil ter pogledal, kaj bo sledilo. Pod okvirčkom je pisalo:

	 »petintrideset minut počitka«

	 »O, se pravi, da je malica!« se je razveselil, in kot bi trenil, je iz vrečke že vlekel v aluminijasto folijo zavit sendvič.

	 Tim se je šele zdaj spomnil, da je zjutraj na malico čisto pozabil in ni ničesar prinesel s seboj.

	 Sploh ni bil lačen, zato je le zamrmral:

	 »Verjetno je res, pa dober tek!«

	 »Kako? Kaj pa ti? A nimaš malice s seboj?« se je Dorian začudil.

	 Tim je odkimal in zamahnil z roko. Rekel mu je, naj se ne razburja, ker sploh ni bil lačen, a je Dorian sendvič takoj prepolovil, polovico potisnil predenj in dodal:

	 »Dober tek, tudi tebi!«

	 »Stari, pa saj ti ni treba, saj sem že zjutraj doma jedel!« mu je Tim hitel z zadrego pojasnjevati, a ga Dorian niti ni več poslušal.

	 Obrnil se je stran in se pretvarjal, da je nekaj tipkal na mobilni telefon.

	 Tim je polovico sendviča hočeš nočeš moral pojesti. Čeprav ni bil zelo lačen, je bil prijatelju vseeno hvaležen za obed in za trdno se je odločil, da mu bo prej ali slej uslugo vrnil.

	 Ko sta fanta pojedla, sta se odločila, da bosta preostanek odmora porabila tako, da se bosta malo razgibala, saj je dolgotrajno sedenje bilo za oba prav nadležno.

	 Sprehodila sta se po hodnikih, pri čemer sta budno pazila, da sta natanko vedela, pred katerimi vrati sta stala in kje je bila učilnica, z zaporedno številko 719, namreč Dorian je svojo kartico pustil v razredu, na Timovi pa je še zmeraj črno-belo utripalo.

	 »Ej, stari!« je Dorian nenadoma vzkliknil in jadrno stopil k Timu, ki si je ogledoval neka vrata ter prebiral imena in številke na tablici.

	 »Ja?« se je Tim vprašujoče zazrl vanj.

	 »Poglej svojo kartico!« je Dorian osuplo rekel in nepremično strmel v okvirček na njegovi kartici, ki si jo je Tim, da je ne bi ves čas nosil v roki, pripel na majico na levo stran prsi.

	 Tim je pogledal navzdol proti kartici, a ker ni mogel videti, kaj je na njej pisalo, si jo je snel in se nejeverno zastrmel v napis pod okvirčkom:

	 »dr. Core Stephen, profesor EMV,

	Predstojnik za fizikalne procese, kabinet 2110«

	 »Hudiča!« je Dorian vzkliknil in občudujoče zažvižgal. »Stari ti pa hitro napreduješ! Zjutraj si še bil navaden dijak, zdaj, po samo štirih urah študija, pa si že doktor znanosti! Samo lepše ime bi si lahko izbral ... Stephen ti najbolj ne pristaja!« se je zahihital, kot bi se neznansko zabaval.

	 Tima je spreletel strah, da mu je postalo kar vroče. Takoj je pomislil na dogodek na stranišču in prepričan je bil, da je ta napis bil nekako povezan z njim, a o tem z Dorianom še ni hotel govoriti, ker pravzaprav še sam ni vedel, kaj se je dogajalo.

	 »Nehaj se zabavati!« je nejevoljno vzrojil nad Dorianom. »Po vsej verjetnosti je stvar zelo resna, jaz pa niti ne vem, kaj to pomeni!«

	 Dorian je samo negotovo skomignil z rameni, se obrnil in stopil po hodniku.

	 Tim se je naslonil na steno in mrzlično premišljeval, kako bi se to ime lahko znašlo na njegovi kartici? Kaj je takšnega naredil?

	 Napeto je premišljeval, kaj vse se je dogajalo od trenutka, ko mu je pri profesorju, Dolojevu v okvirčku začelo črno-belo utripati. In potem je moral na stranišče in je v kartico jezno zaklical, stranišče, ker ni vedel, kako bi ga našel. In potem se je na kartici izrisal načrt, kjer je bil označen tisti razkošno opremljeni toaletni prostor.

	 »Kaj, če me s tem imenom na kartici dobijo in me kaznujejo za nekaj, česar nisem storil?« se je prestrašil in za trenutek se mu je zvrtelo. »In kdo za vraga je sploh ta tip?«

	 Vedel je, da je kartico nekaj moralo pripraviti do tega, da ga je ubogala! Premišljeval je, da bi to lahko bil samo njegov glas, a ker ni bil čisto prepričan, se je odločil, da bo svojo domnevo preskusil.

	 Kartico je dvignil pred usta in z globokim glasom, kakršnega je predvideval, da bi ta Stephen lahko imel, zaklical za Dorianom, ki je že hitel po hodniku proti razredu:

	 »Hej stari, počakaj me!«

	 Napeto je opazoval kartico, a se na njej ni nič spremenilo, samo Dorian se je obrnil, ga začudeno pogledal in vprašal:

	 »Kaj si rekel?«

	 Tim je zdaj poskusil še tako, da mu je s svojim, povsem običajnim glasom zaklical:

	 »Počakaj me!«

	 V tistem trenutku se je v okvirčku zabliskalo in barve so se začele z veliko hitrostjo spreminjati iz ene v drugo. Imel je občutek, kot bi gledal mavrico, ki se je vrtinčila preko celotnega ekrančka.

	 Ne samo, da zdaj ni vedel, kaj se je dogajalo, ampak se mu tudi niti sanjalo ni, kaj bi moral narediti, da bi to mavrično vrtinčenje ustavil.

	 Kartico je od strahu skoraj izpustil iz roke. Ko jo je obračal in pregledoval, se je pod okvirčkom z zelo drobno pisavo pojavil napis:

	 »dr. Core Stephen, profesor;

	Timothy Hopper, učenec drugega letnika«

	 Ne da bi vedel, ali bo delovalo, je poskusil in s kazalcem pritisnil na napis s svojim imenom. V tistem trenutku je okvirček spet bil takšen, kot je bil zjutraj pri uri profesorja, Dolojeva ... Začel je spet črno-belo utripati.

	 »Stoj!« je s svojim povsem običajnim glasom ukazal v kartico.

	 V okvirčku se je takoj ponovilo mavrično utripanje in pod njim izpis z možnostjo izbire imena.

	 Izbral je ime, dr. Core Stephen in kartica se je povrnila v začetno, povsem običajno, obliko.

	 »Zanimivo!« je osuplo zašepetal. »A to pomeni, da si lahko izbiram, kdo hočem biti?«

	 Samo za trenutek je še omahoval, katero ime bi si izbral, potem pa je pomislil, da bi še najbolje bilo, da bi ostal kar Tim, ker se mu niti sanjalo ni, kdo je bil dr. Stephen Core.

	 Ponovil je celoten postopek in izbral svoje ime. V okvirčku je spet črno-belo utripalo in pod njim je bil izpisan termin, kdaj se mora oglasiti pri profesorju, Dolojevu.

	 »No, kaj mečkaš?« se je Dorian obregnil obenj, ker se mu ga ni več ljubilo čakati.

	 »Pridem!« mu je Tim zaklical in se v trenutku odločil, da ne bo prav nikomur, tudi Dorianu, ne, izdal skrivnosti s kartico.

	 Dokler ne bo povsem prepričan, čemu je kartica reagirala na njegov glas, kot bi bil Stephen Core, bo tiho. Mogoče pa sta s tem Stephenom imela enak glas, čeprav se mu to ni zdelo verjetno? In seveda najprej bo moral ugotoviti, kdo je ta Stephen, Core sploh bil?

	 Naslednji dve uri sta bili po urniku namenjeni fiziki.

	 Tim je bil prepričan, da jim bo predaval moški in še za nameček verjetno prav nič prijazen, saj po njegovi predstavi fiziki niso mogli biti prijazni ljudje, namreč tak se mu je tudi predmet zdel.

	 Dorian pa, ki je fiziko oboževal in se je dobro spoznal na elektrotehniko, je imel popolnoma drugačno mnenje.

	 Točno ob uri, za katero je ura fizike bila predvidena, je vstopil profesor. Bil je srednje čokate postave. Imel je izredno kratko pristrižene lase ter negovane kratke brke in brado. Vstopil je mehko in ne tako odločno, kot sta vstopila profesorja, Dolojev in Marshallova.

	 Kup knjig, ki jih je prinesel s sabo, je neslišno položil na kateder in prav tako kot njegova predhodnika najprej v šolski dnevnik molče zapisal podatke, ki so po vsej verjetnosti vsebovali čas izvedbe predavanj, število udeleženih in temo snovi, ki naj bi jo obravnavali.

	 Vse je opravil brez naglice, potem pa si je z nosu počasi snel očala, jih odložil na kateder in pogledal po razredu.

	 »Moje ime je Ben Clark in moja dolžnost je, da vam v glave vcepim čim več znanja fizike,« je prav tako počasi, kot je vse počel, rekel in pogledal po klopeh od dijaka do dijaka. »Ampak kot vidim, je med vami zelo malo fizikov!« je z enim samim pogledom po razredu ugotovil.

	 Med dijaki je bilo nekaj takšnih, ki so ga prav grdo pogledali, kar pa mu ni ušlo in ne da bi se opravičil za svojo prejšnjo trditev, jim jo je takoj utemeljil:

	 »Razumevanje fizike je umetnost. Ni veliko takih možganov, ki bi vrednost danih podatkov bili sposobni oceniti in še manj tistih, ki bi znali uporabiti tudi znanja iz drugih znanosti, da bi fizikalni problem rešili. Pri mojih predavanjih bomo združevali matematične in fizikalne osnove, zato bomo vse, česar še iz matematike ne poznate, preučili na predavanjih fizike. Obravnavali bomo statiko, dinamiko, elektrotehniko, optiko, kvantno mehaniko in še nekatera druga področja. Večji del časa bomo namenili energijam, s katerimi bomo prenašali predmete iz enega mesta na drugega, seveda s pomočjo naprav.«

	 Način profesorjevega govorjenja in vse to naštevanje pri dijakih ni ravno vzbudilo posebnega zanimanja za fiziko.

	 Tudi Tim se je začenjal dolgočasiti. Tu pa tam si je v zvezek zapisal, kar je profesor govoril in ravno je poskušal zapisati vsa našteta področja fizike, ki jih bo prej ali slej moral znati, ko je v trenutku razširil oči in ga pogledal kot nekakšno čudo.

	 V ušesih so mu še vedno odzvanjale njegove besede, prenašali bomo predmete s pomočjo energij, ki jih je najprej slišal tako, samo napol, a so mu v trenutku, ko so mu prodrle do zavesti, vzbudile živo zanimanje.

	 Čeprav je imel široko odprte oči, razreda in profesorja ni videl, pač pa se mu je pred njimi prikazal včerajšnji dogodek, ko je Liza z iztegnjeno roko kozarec obdržala visoko nad tlemi. Že ves čas ga je begalo, ker ni vedel, kako ji je to uspelo?

	 Začel si je zapisovati podrobnosti, ki jih je profesor razlagal, pa čeprav sta bila zgolj uvod in bolj kot ne naštevanje teoretičnih osnov fizike.

	 Profesor, Clark, je za razliko od svojih predhodnikov samo razlagal in sodelovanja dijakov ni zahteval.

	 Tim se je po končanih predavanjih počutil kot prerojen. Čeprav danes o fiziki še pravzaprav ni ničesar izvedel, si je zdaj želel izvedeti še veliko več.

	 »Ti greš verjetno zdaj domov?« se je obrnil k Dorianu.

	 »Ja, seveda!« mu je Dorian začudeno pritrdil. »A ti pa misliš prespati tukaj?«

	 »No, ja, ideja ni slaba stari,« se je Tim zahihital. »Čeprav bi jim tako bil bliže, bom raje kdaj drugič, ker moram zdaj v kabinet profesorja, Dolojeva!« je resnobno, malce zaskrbljeno dodal.

	 Dorian se je samo z dlanjo plosko udaril po čelu, ker je na to čisto pozabil.

	 Tim ga je samo še poprosil, da bi počakal na Lucy in jo pospremil do doma, potem pa se je obrnil in odhitel iz razreda.

	 Dorian je počasi stopil za njim, se ustavil v preddverju in počakal na Lucy.

	 »Pa kaj sem komu naredil, da sem tako kaznovan in bom moral celo leto kot kak bedak hoditi po teh stopnicah gor in dol, ko pa človeštvo že dolgo pozna dvigala?« je ves zadihan nergal, ko sta se z Lucy počasi vzpenjala po strmih stopnicah proti izhodu iz centra.

	 Tim si je pomagal s kartico, da je našel kabinet profesorja, Dolojeva. Negotovo je hodil po veliko hodnikih in stopniščih med nadstropji, ker ni vedel, kaj naj bi od Dolojeva pričakoval.

	 Končno je po zeleni barvi v okvirčku na kartici ugotovil, da je prispel pred vrata iskanega kabineta. Tako rahlo je potrkal, kot bi si želel, da ga profesor ne bi slišal.

	 »Naprej!« je vseeno izza vrat zaslišal prijetni profesorjev glas.

	 »Gospod, profesor, želeli ste, da se danes oglasim,« ga je Tim spoštljivo ogovoril, ko je vstopil.

	 »Hvala,« mu je Dolojev odsotno odgovoril, ker je pred seboj na mizi, polni papirjev, na kateri ni bilo ne reda ne sistema, imel odprto nekakšno knjigo in je bil zatopljen v študij nečesa. »Usedi se, fant,« je zamrmral in čez nekaj dolgih trenutkov glavo končno dvignil izza papirjev. »Želel sem se z vami pogovoriti, kajti Uvod, ki ste ga danes zdrdrali,« ga je ponovno začel vikati, »je bil naravnost fenomenalen. Odkar ste ga prebrali, sta minili že dve uri, pa ste ga znali dobesedno ponoviti, čeprav vam je med mojimi predavanji bilo prav malo mar, o čem sem govoril, in vam je oči s težavo uspevalo sploh obdržati odprte.«

	 Tima je kar stisnilo v želodcu. Čeprav je profesor v razredu monotono razlagal in sploh ni bilo videti, da se je zavedal, kaj so dijaki v klopeh počeli, se je zdaj izkazalo, da mu ni nič ušlo. Globoko je zajel sapo in negotovo pogledal v Dolojeva, ki zdaj ni nič več govoril s tako monotonim glasom kot v razredu.

	 »Oprostite,« je zamrmral, »kako ste to mislili? Nisem vas povsem razumel ...« je negotovo rekel, ker ni bil prepričan, ali ga je profesor pohvalil ali pograjal.

	 »Tako kot sem rekel!« je Dolojev za odtenek povzdignil glas. »Vam je bilo prav malo mar, kaj sem govoril! Ko pa sem vas izzval, ste snov povedali tako, kot še nisem od nikogar slišal. Zato, če ste za, bi vas vključil v majhno skupino izbranih učencev, s katero bomo preučevali psihologijo na praktičnih primerih,« je precej bolj umirjeno zaključil.

	 Tim, ki ni pričakoval takega poteka pogovora, si ga ni upal zavrniti in mu je nemudoma potrdil.

	 »No, tako, dogovorjena sva!« je Dolojev zadovoljno vzkliknil. »Prosim, podajte mi svojo kartico, da vam vpišem pooblastila in privilegije, s katerimi se vam bo nekoliko lažje gibati po našem centru.«

	 Tim mu je kartico takoj predal in profesor je vanjo nekaj vpisoval. Po nekaj minutah mu jo je vrnil. Pod zelenim okvirčkom je pisalo:

	 »Timothy Hopper, učenec drugega letnika,

	Mladi raziskovalec 1. stopnje«

	 »Hvala, gospod, profesor,« se mu je zahvalil, ko si jo je ogledal.

	 »Mladi mož izkoristite inteligenco, ki vam je bila verjetno že pri rojstvu podeljena in je privilegij ter jo uporabite tam, kjer bo največ koristi,« mu je Dolojev še rekel in mu samo z roko namignil, da lahko gre.

	 Tim je vstal, mu samo nekaj zamrmral v pozdrav, ker ga ni hotel več motiti, in kabinet tiho zapustil. Malce zmedeno je stopil po hodniku, ker je poskušal dojeti, kaj se mu je pravkar zgodilo.

	 Ko je bil že blizu izhoda na stopnišče, so se na koncu hodnika burno odprla neka vrata. Skoznje je vihravo izstopil možakar v kirurški obleki in z masko na obrazu. Skoraj bi se zaletel vanj, a je bilo videti, da ga možakar sploh ni opazil, kot da ga ne bi bilo tam.

	 Tim se je hitro umaknil in se stisnil k steni, ker si niti ni želel, da bi ga neznanec opazil. Šele, ko je človek v kirurški obleki vihravo izginil skozi nihajna vrata na stopnišče, se je zganil in se počasi približal vratom, ki jih je neznanec pustil odprta.

	 Radovedno je pogledal skoznje in kar je zagledal, ga je zmrazilo ... Na dolgi operacijski mizi je nepremično ležal Michael. Njegovo dihanje je bilo mirno in počasno, kot bi spal, a je oči imel odprte.

	 Tim je opazil, da je Michael imel pobrito glavo in šive na temenu.

	 »Michael!« ga je zgroženo, tiho poklical kar z vrat, ker si ni upal vstopiti. »Michael, a me slišiš?« je nekoliko glasneje ponovil.

	 Michael se ni niti zganil, še z očmi ni trepnil.

	 Tim se je že hotel pognati proti stopnišču, a ga je zadržal ženski glas, ki je prihajal nekje iz ozadja operacijske sobe, zato se je ustavil, se potuhnil za podboj in prisluhnil. Slišati je bilo, kot bi ženska nekomu, ali pa morda v diktafon, narekovala:

	 »Osebek pod zaporedno številko, CXII smo opremili s čipom, zato se ne bo spominjal ničesar, kar se je pred posegom dogajalo. Poslan bo na testiranje energijskih nivojev. V primeru slabših ali povsem negativnih rezultatov je osebek treba eliminirati!«

	 Tim njenih besed ni povsem razumel.

	 Obrnil se je in kot brez uma stekel po hodnikih in stopniščih navzdol do nadstropja, kjer je bilo preddverje s sprejemnim pultom.

	 Ko se je vzpenjal po strmih stopnicah proti izhodu, je še zmeraj tekel.

	 Ustavil se je šele pri vhodu v obzidju, kjer ga je čakal vratar, ki mu je dezaktiviral kartico.

	 Domov je odhajal z mešanimi občutki ... Bil je navdušen, ker si je že prvi šolski dan prislužil naziv, mladi raziskovalec, čeprav še niti ni vedel, kaj je pravzaprav to pomenilo, hkrati pa je bil močno zgrožen.

	 Ko je pomislil na Michaela, se mu je želodec od jeze kar obračal. To, kar se je Michaelu dogajalo, je verjetno bilo prav tisto, o čemer so mu v Bratovščini pripovedovali in pred čim so ga svarili.

	 Ura je kazala že precej čez četrto popoldan in za danes je imel že vsega dovolj. Edino, kar mu je tistega trenutka še bilo v uteho, je bila misel, da se je končno vračal domov k Lizi, ki ga bo prav gotovo znala potolažiti, kot ga je znala že toliko krat.