TIM 9/10 poštnina plačana v gotovini revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine • maj-junij 1984 • 22. letnik • cena 60,00 din drobne zanimivosti Dva tisoč hiš iz stiropora Stiska s kurivom in draginja sta nas prisilili, da tudi pri nas množično izboljšujemo izolacijo hiš z dodatno plastjo stiropora, ki jo pritrdimo na fasado in zatem prekrijemo z ometom. Nemški »isorast« sistem ubira nasprotno pot: hišo sestavljamo iz nadvse lahkih stiropornih blokov (masa je največ460 gramov!), potem pa praznine zalijemo z betonom, da povečamo mehansko trdnost gradnje. Takšna hiša brez oken, vrat in podnih ter stenskih oblog stane, sedaj okrog 40.000 mark (okroglo dvesto starih milijonov v našem denarju), prihrani kasneje skoraj polovico kuriva — predvsem pa je kot nalašč za samogradnjo, saj lahko gradivo pri¬ hrani večji del težkega fizičnega dela. Doslej so iz standardiziranih betonskih blokov za stene, preklade, strope zgradili že čez dva tisoč enodružinskih hišic s skupno bivalno površino po 130 kvadratnih metrov. Bi poskusili tudi pri nas? Tudi rakete rjavijo V oboroževalni tekmi ni dovolj, da neka država razvije in namesti najsodobnejša jedrska orožja. Ta orožja morajo biti desetletja dolgo v pripravlje¬ nosti, kar zelo otežuje njihovo vzdrževanje. Te¬ žave povzročajo spremembe v molekularni zgradbi materialov, ki postanejo krhki in lomljivi. Včasih zadostuje že sled prsta, da nastane maj¬ hen galvanski člen, ki povzroči korozijo. Kloridi v organskih spojinah se lahko uplinijo in z vodo spo¬ jijo v klorvodikovo kislino. Skratka — steče lahko cela vrsta kemijskih reakcij, ki lahko ogrozijo pra¬ vilno delovanje orožja. Znanstveniki seveda poskušajo omejiti te neza¬ želene pojave. Zadnji uspeh na tem področju je tvorba medatomskih vezi med dvema kovinama, kot sta uran in molibden. Površino urana pretvo¬ rijo v plašč, odporen proti koroziji. Vojska je seveda pri financiranju tovrstnih razi¬ skav velikodušna. Sodobna orožja so tako draga, da pomeni podaljšanje njihove uporabnosti velik prihranek. Novica pa bi bila vseeno prijetnejša, če bi nam namesto nerjavečih jedrskih raket ponu¬ jala, recimo, nerjaveče avtomobile. Za dva dinarja toplote Drobno elektronsko napravico, ki jo celo kurilno sezono poganjata dve 1,5-voltni bateriji, pritrdimo med rebra radiatorja centralne kurjave. V okencu kažejo številke na zaslonu s tekočimi kristali dnevno porabo energije. Naprava, ki deluje s sili¬ cijevimi tipali, zaznava le najmanjše spremembe temperature in pokaže že porabo energije za dva dinarja. Ljudožerski tigri spet na pohodu? Človek kvari svoje okolje, ko pa skuša storjeno popraviti, se mu zlahka zgodijo prav neprijetne zadeve. Tako je leta 1972 svetovna organizacija za zaščito divjih živali — VVorld VVildlife Fund — začela veliko akcijo za reševanje indijskih tigrov, ki so jih od nekdanjih 40.000 iztrebili na komaj 2000 živali. O izidih tega podviga so doslej bolj malo poročali, morebiti tudi zato, ker podatki niso v celoti prijetni. Šele nedolgo tega je prišlo na dan, da so tigri samo leta 1980 v Zahodni Bengaliji pomorili 46 ljudi! Indijski pregovor pravi, da je tigra lažje zaja¬ hati kot razjahati. Bo že res... TIM 9-10 • 83/84 321 prva stran Pa smo spet pri koncu letnika. Vsak konec je pravzaprav začetek, zame začetek razmišljanja o novem letniku, pa kljub temu si takole na koncu vedno malo oddahnem. Upam, da je vsebina te dvojne številke dovolj raz¬ nolika, da vas bo zaposlila v teh kratkih poletnih mesecih, ki bodo kot zakleto, tako ali tako minili kot bi mignil, to vem natančno tudi iz lastne izkuš¬ nje. Prostor mi ne dopušča, da bi se razgovoril o vsem, kar je bilo treba storiti med letom, da je re¬ vija kolikor toliko redno izhajala, vsebino pa tako ali tako prepuščam vaši presoji. Upam pa, da ste bili z njo vsaj malo zadovoljni in boste tudi v pri¬ hodnje posegali po njej. Tudi o vsebini prihod¬ njega letnika ne bom govoril, saj star slovenski pregovor lepo pravi, da se zarečenega kruha naj¬ več poje. Vsekakor pa vam obljubljam, da če že ne bo boljši, slabši tudi ne bo. Želim si le, da bi se še naprej tako pridno oglašali kot doslej, pa ne samo z malimi oglasi, ampak tudi z drugačnimi prispevki. Za konec vam želim dober uspeh v šoli in nadvse prijetne počitnice. Na svidenje jeseni! Urednik TIM 9-10 Maj/Junij 1984 22. letnik Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Andrej Jus, Dušan Kralj, Jan Lo¬ kovšek, Amand Papotnik, Lojze Prvinšek, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič • Odgovorni in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10-krat letno • Celoletna naročnina 300,00 din, po¬ samezna številka 30,00 din • Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, p. p. 541/X, tel. 213-749 • Tekoči rač.: 50101-603-50460 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice • Revijo sofinancirajo Raziskovalna skupnost, Kulturna skupnost, Izobra¬ ževalna skupnost in Skupnost za zaposlovanje Slo¬ venije. SLIKA NA NASLOVNI STRANI Za tokratno naslovnico sem izbral atraktiven po¬ snetek z raketnega tekmovanja. Škoda le, da tega prizora človeško oko ne more zaznati tako, kot je to storila fotografska kamera. Želim vam prav tako uspešen sta r t v bližnje počitnice. _ KAZALO 322 TIM 9-10 «83/84 prvi koraki Nives Virant Izdelki iz umetnih mas Vsak dan zavržemo kako plastenko, plastično embalažo. Vse lahko koristno uporabimo. Nekaj idej je tu: ŠKATLA S POKROVOM — 1 Iz plastenke štirioglate oblike naredimo škatlico s pokrovom za drobne predmete. Potrebujemo še plastičen zamašek primerne velikosti in oblike ter cevko — slamico za pitje sadnega soka. Pri tem in tudi vseh naslednjih izdelkih za lepljenje uporab¬ ljamo neostik ali kako drugo acetonsko lepilo. Postopek izdelave je prikazan na skici. Rezanje plastenke : 2 Rezanje plastenke : obroči solnica ali poprnica za serviete lonček za zobotrebce zamašek plastenke prilepljena slamica Polnenje je enostavno, odvijemo samo zamašek in napolnimo grlo prejšne plastenke vrček za olje ali kis Izdelamo jo iz dveh ali treh plastenk, v katerih ku¬ pimo šampon za lase — cvet. Potrebujemo še le¬ pilo, košček plutovine za dno (notranjost zama¬ škov od radenske), nekaj pločevine ali žice. Za izdelavo vrčka potrebujemo še kos pločevine (medenina, baker) ali žice in oblikujemo po načrtu. TIM 9-10 • 83/84 323 GUMBI —3 Naredimo jih iz ploščatih plastenk. Plastenko z ostrim nožem ali žago za kovine raz¬ režemo po šivu, še prej pa ji odrežemo dno in del, ki se začne tanjšati v grlo. Iz tako dobljenih kosov plastike s sekači različnih velikosti izsekamo kroge. Tem krogom z luknjačem številka 2 vse¬ kamo še luknje, da gumbe lahko prišijemo. Lahko pa si naredimo tudi gumbe drugih oblik. Plastenk različnih barv pa tudi ne manjka. Rezanje plastenke 3 Okrogle gumbe izsekamo s sekačem Vse ostale oblike izrežemo s škarjami za pločevino Luknje izsekamo s sekačem St 2 ali 3 HRANILNIK —4 Zanimiv hranilnik naredimo iz plastenke šampona riana. Da bo izdelek pestrejši, potrebujemo še tri mehkejše plastenke za izdelavo dodatkov. Barve le-teh naj se ujemajo z barvo zamaška. Oči naredimo iz štirih krogov dveh barv in veliko¬ sti. Izsekamo jih s sekačem. Rožo, kljun, perutnice in rep prav tako nare¬ žemo iz plastike barvnih plastenk. Odprtino za denar zarišemo s črnim flumastrom in izrežemo z oif a nožem. Pri rezanju pa moramo biti zelo pazljivi, ker je material plastenke zelo trd. Najbolje je, da zgornji in spodnji del odprtine pre¬ žagamo z žago za kovine, nato pa z nožem zare¬ žemo navzdol še obe daljši stranici odprtine. KANGLICA — 5 Naredimo jo iz plastenke, ki ima debelejše stene (tudi trdnejše), približno40 centimetrov dolge žice 0 2,5 milimetra (medenina), za ročaj lahko upo¬ rabimo kar držalo porabljenega flumastra ali ke¬ mičnega svinčnika. Od orodja potrebujemo žago in dvoje klešč, od katerih imajo ene okrogle čeljusti. 5 Rezanje plastenke oblikovanje pločevine in luknanje plastenke 324 TIM 9-10 • 83/84 Orodje Za vse izdelke uporabimo isto orodje za rezanje. To je olfa nož, škarje za rezanje pločevine in žago za kovine. Okrogle odprtine ali druge okrogle do¬ datke naredimo s sekačem in kladivom. Nives Virant Namizna svetilka Lahko bi rekli, da je to najcenejša svetilka. Ne boste potrebovali dosti orodja za izdelavo, pa tudi izdelava je enostavna. Senčnik ustvarja prijetno vzdušje, celotna svetilka pa je dekorativni pred¬ met, ki daje niz možnosti za vaše lastno oblikova¬ nje. 1. Material Kilski steklen kozarec, ki ima navoj (v njih so vlo¬ žene kisle kumarice, paprika, ajvar, razni kompo¬ ti...) Previdno odprt pločevinast pokrov, da ne bo pre¬ več raztegnjen Pločevino kilske pločevinke Šeleshamer (475 x 270 mm) Barve (avtolaki, sintetični emajl, oljnate barve... vse barve za steklo in zunanjo zaščito kovin) Samolepilne tapete, vrvico in neostik, semena 2. Material za električno napeljavo: Vtikač Vodnik (metraža po potrebi) Vmesno stikalo Vežico (zanjo uporabljajo različne izraze. To je kovinska ali plastična cevka, na kateri je vrezan navoj, nanjo pa pritrdite matico) Grlo 3. Orodje Risalno orodje (svinčnik, ravnilo, radirka, šestilo, risalna igla ali žičnik, namesto njiju je lahko tudi flomaster) Rezalno orodje: škarje za papir, škarje za ploče¬ vino, luknjači različnih številk (2,3,7,15,25), večji žičnik (dolžine do 10mm), sekač Kladivo Srednje fina ploščata pila, okrogla pila (0 8 mm) Dvoje kombi nirke Izdelava Senčnik Natančno (pazi na pravokotnost in vzporednost) odrežite iz šeleshamerja pravokotnik (a) velikosti 475 x 250mm in trak (b) dolg 470mm in širok 20mm. Na pravokotniku označite pas, ki rabi za spajanje (šrafirano) in del, na katerega boste na¬ lepili pas b. Nad to drugo oznako pa je ostal pro¬ stor, v katerega boste rahlo s svinčnikom narisali vzorec, ki ga boste luknjali. Luknjate lahko z luk¬ njačem ene velikosti, ali pa uporabite več različ¬ nih luknjačev. Vzorček take izdelave da senčniku čipkast vtis, zato so zanj zelo primerne stilizirane cvetlice. Lahko jim narišete peclje s flomastrom. Če se ne spomnite drugega, potem napišite svoje ime, seveda dovolj veliko. Pri luknjanju katerega koli vzorca pa pazite, da bo med luknjami najmanj 3 mm papirnate osnove (nosilnost). Sedaj lahko zbrišete odvečne črte. Po luknanju je na vrsti zgi¬ banje traku b. Zgibate tako, kot smo včasih delali »harmonike«, »pahljače«, le da je pri našem izdelku to malo težje, ker so zgibi majhni. Pomagajte si z robom ravnila in tudi utrdite zgib tako, da ga »zalikate« z gladilno kostjo ali ravnilom. Kaj ste dobili z zgiba¬ njem? — ko prilepite ta trak na pravokotnika a — 4 žepke. To so žepki za nastavitev senčnika na nosilni pločevini. Nosilni pločevini Potrebujete dve pločevini velikosti 175x50 mm. Z risalno iglo (žičnikom, flomastrom) ob ravnilu na¬ rišite načrt. Ravne robove režete s škarjami za pločevino. No¬ tranji rob (dolžine 30mm) odsekate s sekačem. Luknjico za režico pa lahko izvrtate s svedrom ali pa jo naredite z žičnikom. Z žičnikom prebijate točko ob točki (najgosteje, kar je možno) po nari¬ sanem krogu. Ko je krog stočkan, ga z glavo žič- nika izbijete. Nastala je robata odprtina, ki jo boste spilili z okroglo pilo. Po potrebi spilite še ravne robove. Po dolžini prepognite pločevino — najprej z rokami in nato še s kombinirkami. Zadnje upogibanje pa je upogibanje obeh krajnih delov navzgor — to so nosilci za senčnik. Tako oblikujemo obe pločevini. TIM 9-10 • 83/84 325 326 TIM 9-10 • 83/84 Pokrov Na enak način, kot smo v pločevinah naredili okrogli odprtini, jih naredite tudi v pokrovu. To na¬ redite tako, da na leseno podlago postavite obr¬ njen pokrov (s tem ima oporo) in pričnete s točka- njem... Kozarec — podstavek Čist kozarec (brez nalepk) pobarvajte najprej z osnovno barvo in počakajte, da se posuši. Lahko ostanete pri eni barvi, ali pa rišete na to barvno podlago. Na tako barvno podlago lahko lepite samolepilne tapete (na primer krogce narejene z luknjačem). Možnost imate, da namesto barvanja premažete kozarec z lepilom (na primer NEOSTIK) in nanj lepite — ovijate vrvico. Na lepljivo podlago pa lahko sestavljate tudi motive s semeni (jabolčne peške). Takemu podstavku pristaja tudi senčnik iz narav¬ nega materiala, npr. iz lepljene vrvi. Naredimo ga tako, da na ustrezno velik kartonast valj, ki ga ovi¬ jemo s polivinilom, z belim lepilom lepimo vrv. Sestavljanje Najbolje bo sestavljanje ponazorila skica. Zapo¬ redje pa je naslednje: 1. Žarnica 2. Grlo 3. Obe pločevini 4. Pokrov kozarca 5. Vežica 6. Vodnik (skozi obe luknji v pokrovu — pušči¬ ca) 7. Vmesno stikalo 8. Vtič 9. Kozarec 10. Senčnik, ki ga nataknemo kot zadnjega in na skici ni prikazan Opomba Pri nekaterih pokrovih je potrebno podložiti med pokrov in pločevini še podložko, da je zveza od grla do vežice trdna. Če pa se pokrov preveč raz¬ tegne, podložimo med pokrov in vrat kozarca ela¬ stiko ali tanjšo vrvico, ki jo na vrat prilepimo z neo- stik lepilom. Amand Papotnik Broška iz večplastne vezane plošče Učitelji tehnične vzgoje so v smislu mentorske vloge na razredni stopnji dolžni pomagati v meto- dično-didaktičnem smislu. Uveljavite to možnost in si preberite ta prispevek. Material 1. Za izdelavo potrebujete vezano ploščo, ki je večplastno lepljena. To pripravijo učitelji tehnične vzgoje pri krožku šolskega proizvodnega dela 2. Usnje za krožce 3. Kovinske sponke 4. Stekleni papir 5. OHO lepilo Orodje 1. Merilno in zarisno orodje (2 trikotnika in svinč¬ nik HB) 2. Rezbarski lok 3. Škarje Delovne tehnike 1. Merjenje in označevanje na materialu 2. Žaganje 3. Brušenje 4. Lepljenje 5. Lakiranje Navodila za delo 1. Na večplastno vezano ploščo širine 40 mm in debeline 4 mm zarišete obliko (glej fotografijo) 2. Z rezbarskim lokom izžagajte osnovno obliko bove 4. S škarjami izrežite krožeč ter ga prilepite na slabše obdelano čelno ploskev 5. Broško lahko še prelakirate s prozornim nitro lakom. Amand Papotnik Uporaben izdelek za dom Posredujem vam opis, skico in fotografijo za izde¬ lavo uporabnega predmeta za dom. Poglejmo! Material 1. 3 kuhalnice 3. Tkanina (usnje) 3. Neostik lepilo 4. Kovinski obesi 5. Blok (mala beležnica) 6. Svinčnik 7. Manjši okraski Orodje 1. Orodje za merjanje in označevanje (trikotnik, ravnilo, svinčnik HB) 2. Škarje 3. Lepenkarski nož 4. Kladivo 5. Klešče Delovne tehnike 1. Merjenje in označevanje na materialu 2. Razrezovanje 3. Lepljenje 4. Montaža 5. Dopolnjevanje TIM 9-10 * 83/84 3 27 1 2 3 5 4 Navodila za delo 1. Najprej proučite zapis, skico in fotografijo 2. Izberite potreben material in orodje 3. Razrežite trak (oprt) na ustrezne dolžine. Dol¬ žine so v vaši domeni! 4. Trakove zalepite tako, da so v zgornjem in spodnjem delu objeti 328 TIM 9-10 • 83/84 5. V objemke vstavite kuhalnice 6. Na prvo pribijte dve kovinski obesi 7. Na kuhalnice lahko prilepite še različne dodat¬ ke. V našem primeru so to simboli, na trak pa be¬ ležko, v eno od objemk, ki je prosta, pa vstavite svinčnik Predlagam vam, da izdelek ustvarjalno preobliku¬ jete (npr. več kuhalnic, različne dolžine trakov, različni simboli) Amand Papotnik Zaboj za rože Zabojček so izdelovali mladi tehniki podravske regije na 2. regijskem srečanju. Na voljo so jim bili le osnovni podatki in utorjene letvice, vse ostalo (velikost, izvedba ročaja, dopolnitve) pa je bilo prepuščeno njihovi ustvarjalnosti. Električno ročno in drugo orodje, priključki in pribor 1. Električno ročno orodje: vrtalnik 2. Drugo orodje: kladivo, čopič 3. Priključki: krožna žaga, povratna žaga 4. Pribor: svinčnik HB, kovinski kotnik, ravnilo, leseno vzdolžno vodilo, maska za ročno žago, zaščitna konzola za povratno žago, stege, vzdolžno leseno vodilo, gumijasti kolut, kronska žaga, vertikalno stojalo Delovni postopki 1. Merjenje in zarisovanje na material 2. Razžagovanje 3. Izrezovanje 4. Brušenje 5. Lepljenje 6. Žebljanje 7. Dopolnjevanje 8. Barvanje Napotki za izdelavo 1. Preglejte načrt in se odločite za izvedbo (dol¬ žina, širina, višina) 2. Pred seboj imate utorjene letvice za povezavo stranic (pozicija 1) in letvice 3. V skladu z vašo zamislijo se lotite dela, ki bi lahko potekalo takole: 1. Razžagovanje povezav s kronsko žago 2. Razžagovanje letvic s kronsko žago 4 Povezava 1 4 Stranica 2 1 Dno 3 1 2 3. Izrezovanje s kronsko ali povratno žago 4. Brušenje z gumijastim kolutom in steklenim papirjem 5. Lepljenje deščic v utore in lepljenje dna 6. Dopolnitve 7. Barvanje Amand Papotnik Drobir za ustvarjalnost 1. Naloga Prikazan je uporaben predmet, vaša naloga pa je, da: TIM 9-10 # 83/84 3 29 1 . poimenujete izdelek, 2. ga narišete v pravokotni projekciji (naris) v spodaj pripravljen prostor, 3. naštejete orodje, ki pride v poštev, 4. poiščete dodatne možnosti in 5. pošljete rešitve na uredništvo do 20. junija 1984. 2. Naloga Prikazan je uporaben predmet, vaša naloga je, da: 1. poimenujete izdelek, 2. naštejete orodja, ki so bila uporabljena, 3. pošljete rešitve na uredništvo do 20. 7. 1984. proizvodno delo Amand Papotnik Z električnim ročnim orodjem Delovna naloga Stojalo za začimbe Čas počitnic — zlati čas. V tem času pa lahko marsikaj naredite in če ste za to, potem preberite ta prispevek. Pred vami je ideja, ki vas bo kar sama silila k različnim rešitvam. Električno ročno in drugo orodje, priključki in pribor 1. Električno ročno orodje: vrtalnik 2. Drugo orodje: čopič 3. Priključki: krožna žaga, vibracijski brusilnik 4. Pribor: svinčnik HB, kovinski meter, kovinski kotnik, vzdolžno leseno vodilo, svore, maska za krožno žago, gumijasti kolut, vertikalno stojalo, kronska žaga 0 51, zaščitna očala, predpasnik Material 1. Za izdelavo potrebujete smrekov les 2. Za lepljenje neostik lepilo Delovni postopki 1. Merjenje in zarisovanje na material 2. Razžagovanje 3. Utorjanje 4. Izrezovanje 5. Brušenje 6. Lepljenje 7. Lakiranje 330 TIM 9-10 • 83/84 1 Kos Predmet Poz. Material Mere Opomba TIM 9-10 • 83/84 331 Fotografija 1. Stojalo za začimbe je lahko zelo upo¬ raben predmet v gospodinjstvu Fotografija 2. Uporabimo ga lahko tudi za spravilo kozarčkov Navodila za delo 1. Najprej proučite načrt in fotografijo (1) 2. Izberite material in orodje 3. S krožno žago izdelajte pozicije: 1,2, 3 4. Na pozicijo 1 narišite mesta, kjer boste izrezo¬ vali s kronsko žago 5. S kronsko žago izrežite luknje 0 51 6. Na izrezan položaj 1 prilepite z neostik lepilom položaj 2. Na ta način dobite vdolbine za vstavlja¬ nje začimb (kozarcev) 7. Preostane še oblikovanje nog, ki jim lahko vrežete utor. O utorjanju s krožno žago smo že često govorili, zato tega tokrat ne bomo ponavlja¬ li. Oblikovani nogi prilepite na pozicijo 3 (glej načrt) 8. V zaključni fazi izdelek polakirajte s prozornim nitro lakom modelarstvo Jan I. Lokovšek Vezje TIM XXXXVI Uvod TIM XXXXVI rabi za enostopenjsko vključevanje elektromotorja s pomočjo releja. Namenjen je ti¬ stim modelarjem, ki želijo prihraniti vsak gram v modelu, saj tehta le borih 15g in je tako lažji od vsake kombinacije servomehanizma in mikrosti- kala. Sam ga uporabljam v modelu jadralnega le¬ tala za vklop elektromotorčka vrste »JUMBO 550« s prenosom. Opis delovanja Obstaja nekaj dobrih razlogov, zakaj imajo neka¬ teri še vedno raje kombinacijo servomehanizma in mikrostikala. Res je, da je enostavneje servo- mehanizmu prigraditi še mikrostikalo, toda mikro¬ stikala so navadno močnejša od relejev, v miro¬ vanju ne trošijo toka in preklop je zanesljivejši — brez zvonjenja kontaktov. Nekaj tega lahko dosežemo tudi z elektronskim vezjem s pravilnim načrtovanjem. Zmogljivost slej ko prej določa rele, zanesljivost preklopa pa po¬ večamo z vgraditvijo tako imenovane histerezne zanke v izvajanje preklopa. Shema takega vezja je narisana na sliki 7. Vezje vsebuje dva operacijska ojačevalnika. Prvi je le ločilna stopnja z oblikovanjem impulzov, ki jih nato zgladimo s pomočjo upora R2 in kondenza¬ torja C1. Od prej vemo, da velikost enosmerne napetosti na C1 predstavlja povelje. Operacijski ojačevalnik 2 preklopi, ko slednja preseže dolo¬ čeno vrednost npr. 0,35V, Kopa napetost zmanj¬ šujemo, se ne preklopi nazaj pri 0,35V temveč šele pri 0,25V. To pomeni, da vezje ne bo reagi¬ ralo na motilne signale v velikosti napetosti, ki ustreza četrtini hoda povelja. Razmere ilustrira slika 8. 332 TIM 9-10 • 83/84 KI K2 K3 SSika 7. Shema vezja TIM XXXXVI «kltp izklip 0 0.1 0.2 0.3 0.4 UlV) '-<-1 p«vilji(%) 0 50 100% Slika 8. Preklop s histerezno zanko Poglejmo, kako je to videti, če krmilimo vezje s krmilno ročico za plin. Od začetka in ko ni signala, rele ne drži. Ko plin povečujemo, rele preklopi pri 3/4 plinu in drži, če ga še povečamo ali pa ga zmanjšamo npr. na 1/2. Če ga še zmanjšujemo, bo »spustil« šele pri 1/4. Tak preklop je zares za¬ nesljiv. Rele seveda krmili transistor T, ki dobi signal iz drugega operacijskega ojačevalnika. Velikost hi- sterezne zanke določa kombinacija upornosti R3 in R4. Večje ko je razmerje R4/R3, manjša je hi¬ stereza. Če upor R4 odstranimo, potem imamo preklop brez histereze. Uporovi delilnik R6 do R8 služi za napajanje »—« vhodov obeh operacijskih ojačevalnikov. Vrednost R8 tako določa točko preklopa in za posamezne DV sisteme moramo vrednost R8 ustrezno prilagoditi. Preklop s histerezo omogoči še večjo hitrost, saj nam napetosti na C1 ni potrebno tako dobro iz- gladiti kot pri prejšnjih vezjih. Izbira materiala Srce vezja je integrirano vezje LM 358 N, ki vse¬ buje dva operacijska ojačevalnika. Lahko bi vzel tudi cenejši LM 324, vendar je slednji večji; ci Ij pa je narediti vezje čim manjše in lažje. Rele je Iskrin TRM 2501, ki po podatkih zmore tok preklopa do 5 A, če želimo, da vzdrži prek milijon preklopov. V amaterski rabi (do nekaj tisoč preklopov) ga obremenjujemo tudi do 10 ali 12A. Če ga napa¬ jamo iz sprejemnika, naj ima delovno napetost 6 V. V primeru napajanje iz pogonske baterije, ka¬ tere napetost je večja od 9V, pa vzamemo rele z 12V navitjem. Če nameravamo napajati rele iz sprejemniške baterije, se moramo zavedati, da slednji troši večji tok (ca. 100mA)! Elektrolitski kondenzatorji so Iskrine miniaturne izvedenke. Vrednosti niso kritične. Tako ima C1 vrednost od 2,2 do 4,7 /uF, C2 pa od 2,2 do 47 /uF. Upori so moči 1/8 ali 1/4 W. Zares majhna morata biti R6 in R7, ki ju montiramo pod (!) integrirano vezje. Transistor je univerzalni NPN tipa npr. BC 237B. Ploščico izdelamo iz enostransko kaširanega vi- troplasta. Gradnja Gradimo v tehniki tiskanega vezja na ploščici, kije velika 26 x 28 mm. V merilu 1:1 jo prikazuje slika 9, na povečani sliki ploščice (slika 10) pa sem oštevilčil priključne sponke. Slika 9. Slika ploščice tiskanega vezja v merilu 1:1 TIM 9-10 • 83/84 333 Slika 10. Slika ploščice tiskanega vezja z oštevilče¬ nimi sponkami Vezje je kar »natlačeno«, saj je njegova majhnost ena od osnovnih zahtev. Vez med sponkama 35 in 29 je narisana črtkano. To pomeni, dajo nare¬ dite le v primeru, če nameravate rele napajati iz sprejemniške baterije; drugače pa te vezi ni. Naredimo tabelo vrednosti in povezav posamez¬ nih sestavnih delov na ploščico tiskanega vezja. Ko je ploščica izdelana, se prepričamo, ali so od¬ prtine za rele ustrezne in ali sta upora R6 in R7 dovolj majhna, da bodo nožiče integriranega vezja pogledale ven na drugi strani ploščice vsaj za pol milimetra. Če ne, potem naredimo z okro¬ glo urarsko pilo za oba upora ustrezni ležišči. Najprej torej montiramo oba upora (R6 in R7) ter nato integrirano vezje. Vrstni red montaže ostalih sestavnih delov ni bistven. Recimo še nekaj besed o uporu R8. Vemo, da vrednost slednjega določa točko preklopa, ki pa je za posamezne DV sisteme različna. Ker imamo dovolj prostora, bi lahko namesto R8 vgradili miniaturni trimerpo- tenciometer vrednosti 10kOhm. Višino vezja na¬ mreč določa rele in trimerpotenciometer, izdelek IEVT, ima dovolj prostora. Na koncu prispajkamo priključne žičke, pri čemer naj bodo one, ki gredo na kontakte releja, dovolj debele za tokove, ki jih zahteva pogonski elek¬ tromotor. Slednje prispajkamo kar na spodnjo stran ploščice, kjer imamo večje kontaktne blazi¬ ne. TABELA II Int. vezje LM 358 nožiča 1 2 3 4 5 6 7 8 sponka 21 22 23 24 25 26 27 28 Pri- Uravnava Kot smo dejali, določa točko preklopa vrednost upora R8. Vrednost 4K7 ustreza DV sistemu ROBBE (in FUTABA). Za ostale je ta večja. Lahko imamo namesto R8 trimerpotenciometer vredno¬ sti 6,8 do 10kOhmov ali še bolje, zaporedno ve¬ zavo upora vrednosti 3K3 in trimerpotenciometra 4K7. Večina ima raje samo upor. Ti naj si točko pre¬ klopa najprej nastavijo s trimerpotenciometrom, izmerijo njegovo vrednost in nato vgradijo ustre¬ zen upor. Seveda se lahko tudi igramo s posku¬ šanjem posameznih vrednosti uporov. Vsekakor začnemo z vrednostjo 4,7 kOhma, ki jo postopno večamo. Zahteva je, da mora vezje vključiti, ko dosežemo 3/4 povelja in izključiti, ko se vrnemo na približno 1/4. Poglejmo še tehnične podatke vezja. Napetost napajanja .4,8 V iz sprejemniške baterije Poraba .— ca. 8 m A, če rele napajamo posebej; — do 120 mA (rele pritegne), če rele napajamo iz sprejemniške baterije Velikost . 26x28x28 mm Masa .ca. 15 g Histereza .ca0,5m/sek 334 TIM 9-10 • 83/84 Jan I. Lokovšek Zvezni regulator TIM XXXXVII t Uvod TIM XXXXVII je zvezni regulator, namenjen predvsem ladijskim modelarjem za regulacijo enosmernega elektromotorja. Zaradi majhne mase (50 do 70g) je primeren za tekmovalce in kar je tudi zanimivo, ne vsebuje dragih sestavnih delov kot podobna vezja. Posebej je dobrodošel pri spretnostnih vožnjah, kjer si vsak lahko nastavi hitrost modela primerno svojim sposobnostim; ravne odseke proge vo¬ zimo z največjo možno hitrostjo, v kritičnih delih pa jo ustrezno zmanjšamo. Opis delovanja Ta regulatorje eno od onih vezij, ki uporablja dru¬ gačen princip kot predhodna Timova regulatorja. Prej smo uporabljali integrirana vezja, namenjena servomehanizmom (NE 543 in NE 544). Sedaj vgrajujemo operacijske ojačevalnike, kot je nari¬ san na sliki 11, ki prikazuje shemo vezja. A - STOP Slika 12. Delovanje krmiljenja Slika 11. Shema zveznega regulatorja TIM XXXXVII Vhodni del vezja je že kar klasičen. Ločilna stop- njaz enim operacijskim ojačevalnikom in DV člen, ki ga tvorita upor R2 in kondenzator C1. Na C1 imamo tako enosmerno napetost, katere velikost je odvisna od povelja. Vezje okoli operacijskega ojačevalnika »2« je astabilni multivibrator, ki niha s frekvenco nekaj kHz. Časovno konstanto, tj. frekvenco nihanja, določajo vrednosti uporov, predvsem pa upor R6 in kondenzator C2. Na tem kondenzatorju dobimo trikotno napetost. Frekvenca in amplituda te na¬ petosti sta konstantni. Operacijski ojačevalnik »3« primerja to trikotno napetost, zmanjšano z uporovim delilnikom TIM 9-10 • 83/84 335 P,R7/R8 z napetostjo na C1, ki predstavlja pove¬ lje. Tako dobimo na izhodu tega ojačevalnika pravokotne impulze, katerih razmerje im¬ pulz/pavza določa povelje. Razmere ilustrira slika 12 . Na sliki je najprej narisana trikotna napetost na C2 in štiri različne napetosti na C1 za štiri različna povelja. V prvem primeru »A« je napetost na C1 nižja od napetosti na C2 in na izhodu ni napetosti, kar ustreza povelju »stop«. V vmesnih položajih dobimo pravokotne impulze različnih razmerij, ki pri povelju »polna moč« pre¬ idejo v polno napetost. Te impulze primerno oja¬ čamo s transistorji T1, T3 in T4 in z njimi krmilimo pogonski elektromotor. Elektromotor je tako krmiljen s pravokotnimi im¬ pulzi, kot pri podobnih regulatorjih. Frekvenca teh impulzov je tako velika, da se pri krmiljenju ne pozna, le motor »cvili« pri nižjih vrtljajih. Način kr¬ miljenja z impulzi je nedvomno boljši od onega s spremenljivim uporom, saj ne troši energije; elek¬ tromotor pa seveda reagira na poprečno vrednost impulzov. Transistor T4 mora biti dovolj zmogljiv, da pre¬ nese tok, ki ga zahteva elektromotor. Skupaj s T3 sta vezana v tako imenovani »darlington« vezavi. Diodi D2 in D3 rabita le za zaščito pred impulzi, ki jih povzroči tak način krmiljenja enosmernega elektromotorja. Na transistorju vedno še ostane neka napetost, čeprav je popolnoma odprt. To je tako imenovana napetost nasičenja. Pri večjih tokovih in pri »dar- lingtonu« je ta še večja, tudi do 1 V. To predstavlja seveda določeno izgubo pri polni moči. Zato imamo v vezju še detektor povelja »polna moč«, katerega jedro predstavlja vezje okoli operacij¬ skega ojačevalnika »4« in releja A. Pri povelju »polna moč« kontakt releja A kratko sklene emiter in kolektor transistorja T4 in tako se izgubam izognemo. Nekateri avtorji rešujejo ta problem drugače, in sicer z vzporedno vezavo osmih ali desetih tran- sistorjev, ki so izvedeni v plastičnih ohišjih. Tako se da res narediti zvezni regulator, ki tehta le 25g in ima napetost nasičenja manjšo od 0,1 V toda njegova cena sega od 5 do 7 tisoč dinarjev! Zaradi cene sem se raje odločil za izvedbo z rele¬ jem, čeprav rele vpliva na težo celotnega sistema. Na shemi na sliki 11 sem vrisal še stabilizator na¬ petosti 7805. Slednji za delovanje vezja ni neob- hodno potreben, omogoči pa napajanje spreje¬ mnika in servomehanizma iz pogonske baterije. V bitki za vsak gram pride prav, če lahko sprejemni- ško baterijo opustimo. To si lahko privoščimo le, če je napetost pogon¬ ske baterije večja od 7 V. Opozoriti velja še tek¬ movalce v kategorijah FSR. Tam je tak način na¬ pajanja sprejemnika prepovedan! Rele napajamo lahko tudi iz sprejemniške bateri¬ je, vendar tudi tu velja opozorilo; celotno vezje pri povelju »polna moč« troši tok do 160 mA! Odločiti seje potrebno predvsem glede na nape¬ tost pogonske baterije, vrste vožnje in kapacitete sprejemniške baterije. Izbira materiala Integrirano vezje LM 324 je v plastičnem ohišju s 14 nožicami. Dioda D1 je univerzalna, npr. tipa 1N914. Prav tako sta univerzalna tudi transistorja T1 in T2 npr. BC 237. Rele je Iskrin TRM 2501 za delovno napetost 6V, če ga napajamo iz spreje¬ mniške baterije, ali pa je napetost pogonske bate¬ rije manjša od 9 V. Sicer vzamemo rele z delovno napetostjo 12 V. Transistorja T3 in T4 izberemo glede na zahteve vezja oziroma moč (tok) pogonskega elektromo¬ torja. Izbira je podana v tabeli 'III. TABELA lil Izbira sestavnih delov ni kritična. Lahko si poiš¬ čete sorodne tipe transistorjev kakor tudi vredno¬ sti uporov in kondenzatorjev. C1 ima lahko od 1,5 do 2,2 ^F, C2 od 10 do 12nF in C3 od 3,3 do 6,8 nF. Delovna napetost naj bo vsaj 6 V. Trimerpotenciometer P je Iskrina miniaturna izvedenka za pokončno montažo: vrednost je od 100 do 250 kOhmov. Če želite in imate možnost, in če je napetost po¬ gonske baterije večja od 7 V, uporabite stabiliza¬ tor napetosti 7805. Upori so Iskrini moči 1/8 ali 1/4 W. Zaščitni diodi sta vrste 1N4001. Ploščico izdelamo iz enostran¬ sko kaši ranega vitroplasta. Gradnja Gradimo v tehniki tiskanega vezja. Ploščica je ve¬ lika 27 x 50 mm. V merilu 1:1 je narisana na sliki 13. 336 TIM 9-10 • 83/84 Slika 13. Slika ploščice tiskanega vezja v merilu 1:1 Priključne sponke sem oštevilčil na povečani sliki ploščice na sliki 14. Slika 14. Ploščica tiskanega vezja TIM XXXXVII z oš¬ tevilčenimi sponkami Na ploščici je tudi prostor za rele vrste TRM, med¬ tem ko transistorja T3 in T4 montiramo ločeno obenem z uporom R15 in obema zaščitnima dio¬ dama. To je potrebno zaradi hlajenja, ki ga za¬ hteva T4 pri večjih obremenitvah. Naredimo tabelo vrednosti in vezave posameznih sestavnih delov na ploščico tiskanega vezja. Integrirano vezje LM 324 N Vrstni red montaže posameznih sestavnih delov pri tem vezju ni tako pomemben, vsekakor pa se moramo odločiti med posameznimi možnostmi napajanja in izvedbami. Primer za 4,5 V motorček, ki troši največ 3 A. Rele naj bo za 6 V delovno napetost. Na ploščici kratko vežemo sponki 57 in 55. Za T3 vzamemo transi- stor 2N1613 ali BD 135, za T4 pa TIP 3055 ipd. Vsi podatki v tabeli IV veljajo za najmočnejšo izvedenko. T3 in T4 je tu že potrebno hladiti. V la- TIM 9-10 #83/84 337 dijskem modelu je smiselno narediti vodno hlaje¬ nje posebno še, če že hladimo pogonski elektro¬ motor. To pomeni tudi prihranek na teži modela. Na medeninasto ploščico prispajkamo tanko cevko, kot jo ima npr. kemični svinčnik in nanjo privijemo T3 in T4. V to kombinacijo montiramo tudi upor R15 in diodo D2. Emiter in kolektor T4 moramo še povezati s sponkama 62 in 61 na ploščici tiskanega vezja. Ti dve žički naj bosta malo debelejši, saj bosta »tovorili« večji tok. Upor R10 je prispajkan na ploščico samo z eno sponko. Na drugo prispajkamo mehko žičko, ki jo vodimo do baze transistorja T3. Na shemi na sliki 11 je ta ločeni močnosti del narisan na desni strani črtkane linije in »M« označuje vezavo na bazo transistorja T3. Opozorila pri gradnji so bolj ali manj običajna. Poleg kratkih stikov pazite na polariteto diod in elektrolitskih kondenzatorjev ter kje so nožiče »1« integriranih vezij. Na koncu prispajkamo še priključne žičke, ki so gibljive. Seveda morata biti žički, ki gresta na emi¬ ter in kolektor T4, debelejši, glede na obremenitev. Smiselno je vgraditi tudi vezje v škatlico iz pleksi stekla ali celuloida. Vgradnja in uravnava Priključitev vezja je skicirana že na sliki 11, ki sicer prikazuje shemo. Vse linije, ki prenašajo večje tokove, naj bodo debelejše (presek do 2,5mm 2 ). Poleg tega motorček še blokiramo s kondenzatorjem z vrednostjo do 0,47 gF, kate¬ remu vežemo vzporedno tudi zaščitno diodo D3. Kovinsko ohišje elektromotorčka navadno ve¬ žemo kar na eno sponko elektromotorja; včasih direktno ali pa preko kondenzatorja vrednosti od 22 do 100nF. Vezje moramo še uravnati s pomočjo trimerpo- tenciometra P. Najbolje to naredimo kar v DV si¬ stemu, ko namesto elektromotorčka priključimo avtomobilsko žarnico. Krmilno ročico za plin imejmo v sredini in poiščimo tak položaj drsnika P, da imamo na žarnici približno polovično moč. Ko dodamo plin, slednja zasveti močneje in pri polnem plinu mora preklopiti rele. Nasprotno pa mora žarnica popolnoma ugasniti pri najmanjšem plinu. Na koncu poglejmo še tehnične podatke vezja (najmočnejše izvedenke). Napetost napajanja pog. baterije .od 9 do 35 V (12 V rele, 7805 štab.) Napetost napajanja sprejemnika .5 V preko 7805, tok do 1 A Največji tok.do 35 A (T3 — TIP 3055, T4 — 2N3771) Velikost. 27x50x28 mm Masa.ca. 50 g (brez kablov) Sašo Krašovec KSA 984 KSA 984 je motorni letalski model, ki ga poganja 2,5ccm motorček. Načrt je risan zavezan letalski model, lahko pa vanj vgradite tudi DV napravo. Glavni deli so risani v merilu 1:1, ostali pa so ustrezno pomanjšani (glej pripisano merilo). Vse mere so v mm, S = smreka, VP = vezana plošča in B = balsa. Krilo Iz vezane plošče naredite dve šablonski rebri in z njima še ostala rebra iz balse 2 mm. Nato narišite celotno krilo v merilu 1:1 na papir. Iz balse narežite ustrezne letvice, jih z bucikami pritrdite na narisano krilo in vlepite rebra. Ko se lepilo posuši, krilo snemite, vlepite letvice iz smreke 10 x 5 mm ter prilepite opiate i? balse 1,5mm. Opiata sega čez srednja tri rebra v celoti, pri ostalih pa je zadaj samo pas iz balse 8 x 1,5 mm. V krilo vlepite še bukov nosilec podvozja, na levo stran vodilo iz žice 0 1 mm, na koncu kril balso 20 mm ter prednjo ščitno letvico iz smreke ali sambe. Krilo zbrusite in prekrijte z debelim ja¬ ponskim papirjem ali svilo, nato pa vgradite še podvozje iz jeklene žice 0 4 mm in ga s podlož- kami dobro privijte na nosilec (glej aksonometri- jo). Trup Najprej izdelajte rebra iz vezane plošče ter bočna dela 8. Iz bukovega lesa odrežite dva nosilca mo¬ torja 10x10 mm in nanju prilepite rebra 2, 3 in 4, nanje pa dela 8. V tako dobljen del trupa vlepite še gornji glavni letvici iz balse 5 x 5mm, nato pa še ostala rebra. Iz balse 2 mm odrežite bočni stranici in jima vle¬ pite diagonalne ojačitve ter spodnji letvici iz balse 5 x 5mm. Tako izdelani vlepite na trup. 338 TIM 9-10 • 83/84 TIM 9-10 • 83/84 3 39 TIM 9-10 • 83/84 341 342 TIM 9-10 • 83/84 TIM 9-10 • 83/84 343 Iz pločevine spajkajte rezervoar in ga privijte na nosilca motorja med rebroma 3 in 4. Višinski stabilizator odrežite iz balse 5mm in ga premično (s svilenimi trakci) zlepite skupaj. Vlepiti morate še ročico, iz dural pločevine 1,5 mm izde¬ lati vagico, jo premično pritrditi na nosilec iz ve¬ zane plošče 4 mm in vse skupaj na ustrezno mesto v trupu. Vagico in ročico na višinskem sta¬ bilizatorju povežite z žico 0 2 mm (napera kolesa ali varilna žica). Na rebro 3 privijte še prednjo vago podvozja in trup dokončno oblepite z ustreznimi oplatami iz balse. Med rebroma 2 in 3 odrežite odprtino za motor, nato pa prilepite še rebro 1 in smerni stabi¬ lizator iz balse 5mm (zadnji del je prilepljen po¬ strani — v desno). Trup zbrusite, dobro prilepite krila in prekrijte s tankim japonskim papirjem. Na model privijte kolesa, celoten model pa lahko še pobarvate. Pred spuščanjem preverite težišče, pa tudi motor mora dobro delovati. DV model Načrt morate nekoliko prirediti. Najprej morate iz¬ delati nagibna krilca na krilu in narediti V lom krila (na konceh po 2—3cm). Srednji del mora biti tudi dodatno ojačan z nosilcema iz vezane plošče. Smerni stabilizator mora biti premičen. Med rebri 4 in 7, po bočnih in gornjih bočnih stranicah, je po¬ trebno izdelati ojačitev iz smole (epoxi ali poli¬ ester) in steklene tkanine (vsaj dve plasti). Krilo privijte na trup z vijaki (posebnimi plastičnimi), tako da je mogoč dostop do naprave. Teža letala naj bo do 1,5 kg, od tega je odvisno tudi število ukazov. Minimalno je potrebno krma¬ riti nagib in višino, lahko pa se doda še plin in smer. Model, ki nima smernega krmila, skorajda ne more poleteti. Tekst je nekoliko poenostavljen, v pomoč naj vam bodo članki (načrti) o vezanih in DV letalih, objav¬ ljeni v letošnjih in preteklih revijah Tim. Pri izdelavi in spuščanju vam želim obilo uspeha in zabave. Jože Čuden Meteoro¬ loška raketa M-100 Prve meteorološke rakete so potem, ko so spod¬ budile razvoj višinske meteorologije in aeronomi- je, kmalu prenehale zadoščati vse večjim zahte¬ vam znanstvenikov. Potreba po izdelavi popolnejših raket seje poka¬ zala še posebno v času priprav na mednarodno geofizikalno leto (od 1957 do 1959), katerega program je predvideval obširno raziskovanje s pomočjo raket. Vse to je pospešilo izdelavo nove dvostopenjske meteorološke rakete na trdo go- 344 TIM 9-10 »83/84 rivo M-100. Raketa M-100 je namenjena meri¬ tvam meteoroloških parametrov na višinah do 100 km. Princip delovanja na trajektoriji se skoraj ne razlikuje od starejše rakete MR-1, vendar so razširili razpon uporabe raket, tj. možnosti upo¬ rabe v različnih vremenskih pogojih in klimatskih področjih, poenostavili so pomožno opremo in loncjmn nanravn nnvp£al» co jo ZSnSSijlVOSt dS" lovanja ter zmanjšalo število potrebnega osebja. Precej sta se zmanjšali tudi teža in velikost rake¬ te. Na ta način so znanstveniki dobili možnost ne le izmeriti temperaturo, pritisk in veter, temveč tudi opraviti obširen program raziskav, ki so osvetlile - i tov WgmšmWm ' TIM 9-10 • 83/84 3 45 naravo magnetnih viharjev, polarnega sija in dru¬ gih pojavov, povezanih z delovanjem Sonca. S pomočjo raket M-100 je bila ugotovljena odvi¬ snost toka elektronov od višine v srednjih zemlje¬ pisnih širinah ob mirnem Soncu in v času pove¬ čane sončne aktivnosti. Odmetavanje radioodbojnih dipolov v atmosfero (lahkih metaliziranih iglic) omogoča zbiranje po¬ datkov o vetru v plasteh med 90 in 50 km. Po po¬ datkih radiolokacijske aparature na Zemlji znaša hitrost vetra na teh višinah 350 do 400 km/h. Topa je že hitrost letala 11-14. TEHNIČNI PODATKI Naročnik Proizvajalec V uporabi od Število stopenj Višina Masa brez goriva Startna masa Razmerje mas Masa koristnega tovora Največja višina poleta Potisna sila Državni komite za hidro- meteorologijo ZSSR Centralni konstrukcijski biro 1963 kot meteorološka raketa 2 8,25 m 245 kg 475 kg 1,94 15 kg 100 km 63 kN 1. STOPNJA Dolžina Premer trupa Razpon stabiliza¬ torjev Masa brez goriva Masa goriva Motor Potisna sila Totalni impulz Čas gorenja 2. STOPNJA Dolžina Premer trupa R&zpon stabili¬ zatorjev Masa brez goriva Masa goriva Motor Največja potisna sila Totalni impulz Čas gorenja 3,67 m 0,25 m 0,67 m 110 kg 180 kg 1x na trdo gorivo 63 kN 410 kNs 6,5 s 1,95 m 0,25 m 0,67 m 53 kg 50 kg 1 x na trdo gorivo 22 kN 145 kNs 6,6 s GLAVA S KORISTNIM TOVOROM Dolžina 1,88 m Premer 0,25 m Skupna masa 65 kg Padalski sistem 17 kg Maketa rakete M-100 V skladu s pravili športnega pravilnika se tekmo¬ vanje v kategoriji maket za doseganje višine (S-5) lahko odvija v naslednjih podkategorijah: Viri podatkov, uporabljeni pri pripravi dokumenta¬ cije Razstava dosežkov sovjetskega gospodarstva (VDNH — Moskva) (lastnoročno merjenje rakete) Osebna korespondenca s sekcijo raketnega modelar¬ stva pri moskovskem dvorcu pionirjev in šolarjev Peter Stache, Raketen, Transpress VEB Verlag fur Verkehrwesen, Berlin 1981 Kosmos i pogoda, skupina avtorjev, Gidrometeoizdat 1974 Maketa rakete M-100 v merilu 1:12,5 je primerna za tekmovanja v podkategorijah S-5-B, Cin D, saj 346 TIM 9-10 • 83/84 jo lahko izdelamo v različnih dvostopenjskih in enostopenjskih variantah s poljubnimi kombinaci¬ jami modelarskih motorjev, ki imajo premer 18 mm. V zadnjem času se tekmuje v glavnem v kategoriji S-5-C, ki je tudi ena od standardnih ka¬ tegorij na svetovnih in mednarodnih prvenstvih raketnih modelarjev. Tu so možne naslednje izvedbe: I. stopnja II. stopnja Motorji 10 Ns — enostopenjska Motorji 5 Ns 5 Ns dvostopenjska Motorji 5 Ns 2,5 Ns dvostopenjska Najvišje bo maketa letela v dvostopenjski izvedbi z dvema 5Ns motorjema. Za modelarje bo v tem primeru nekaj težav le z vžigom druge stopnje, ki ga lahko izvedemo na dva načina. Eden je z elek¬ tričnim vžigalnikom preko miniaturnega elektron¬ skega »tajmerja«, ki se aktivira pri vzletu modela s startne rampe, drugi pa je s počasi gorečo vži- galno vrvico, katero vžge električni vžigalnik isto¬ časno kot motor prve stopnje. Manj izkušenim modelarjem priporočam enostopenjsko varianto, pri kateri je druga stopnja izdelna le kot pasivni tovor ter lahko pristaja z lastnim pristajalnim si¬ stemom. Izdelava trupov Telo prve in druge stopnje najlaže napravimo tako, da na kalupu 0 19 mm spiralno navijemo v več slojih rjav lepilni trak z vodotopnim lepilom tako, da dobimo zunanji premer trupa za približno desetinko milimetra manjši od 20 mm. Ne smemo pozabiti, daje potrebno površino še prekriti s tan¬ kim japonskim papirjem in prebarvati, kar bo na¬ neslo še potrebno desetinko k zahtevami dimen¬ ziji Lepilni trak navijamo spiralno, pri čemer pa¬ zimo, da je prvi sloj obrnjen z lepljivo stranjo nav¬ zven, vsi ostali pa navznoter ter da smer navijanja Pozi¬ cija Predmet 1 Sonda 2 Glava 3 Telo 2. stopnje 4 Šobe raketnih motorjev 5 Stabilizatorji 2. stopnje 6 Nosilci stabilizatorjev 2. stopnje 7 Rešetka 8 Telo 1. stopnje 9 Konusnidel 10 Stabilizatorji 1. stopnje 11 Nosilci stabilizatorjev 1. stopnje Število kosov Material 1 lipa (juvidur) 1 lipa (juvidur) 1 lepilni trak, japonski papir 3 lipa (juvidur) 4 pertinaks (aviošper) 16 celuloid 1 izrezati 8x 1 lepilni trak, japonski papir 1 šeleshamer 4 pertinaks (aviošper) 8 PVC TIM 9-10 • 83/84 347 10 Risba 1 8a Del trupa 1. stopnje 8b Distančni obroček 9 Konus 9a Trakšeleshamerja Risba 2 8 Telo 1. stopnje 8a Del trupa 1. stopnje 8b Distančni obroček 8c Cev nosilca motorja MRM Modelarski raketni motor 1. stopnje s Selotejp posameznih slojev poteka križno. Vsako plast osušimo in prebrusimo s finim vodobrusnim pa¬ pirjem (400). Ko naraste premer na ustrezno mero (19,9 mm), trup nekajkrat prelakiramo z raz¬ redčenim nitro lakom, površino obrusimo z vo¬ dobrusnim papirjem ter prekrijemo s tankim ja¬ ponskim papirjem. Pri prekrivanju je potrebno iz¬ tisniti vse mehurčke zraka izpod papirja, da ne kvarijo kvalitete površine. Trup ponovno nekaj¬ krat prelakiramo z razredčenim nitro lakom, ki smo mu dodali smukec (modelarski kit) ter vmes brusimo z vodobrusnim papirjem (400). Na ta način izravnamo vse morebitne napake na trupu, saj mora biti površina pred barvanjem popolnoma gladka. Oba trupa nato odmerimo ter še na ka¬ lupu natančno odrežemo. Trup prve stopnje naj bo krajši za 4 mm zaradi posebnega načina vgra¬ jevanja motorja. Obročekdolžine4 mm odrežemo posebej, ker ga bomo kasneje nalepili na konusni spodnji del. Odprtine na vrhu prve stopnje lahko samo nakažemo, bolj avtentično pa je, če jih izre¬ žemo. Opozorim naj še na ponazoritev treh raketnih mo¬ torjev za ločevanje glave s koristnim tovorom na s 8 .MRM drugi stopnji. V primeru, če jih samo ploskovno nakažemo, je trup druge stopnje dolg 216,4 mm, kot je razvidno iz načrta, če pa jih izvedemo relief¬ no, potem je ustrezneje ločevati glavo tik nad zgornjo modro oznako ter izstružiti glavo za ta del dolžine trupa daljšo, sicer izdelava šobic motorjev ne bi bila izvedljiva. Glava s sondo Glavo in sondo napravimo na stružnici najlaže v dveh delih tako, da stružimo vsak del posebej. Najprimernejši les za izdelavo je lipovina, pri kateri zlahka dobimo gladko površino. Balsa je preveč porozna in zahteva precej več dela pri površinski obdelavi, zato se je v maketarstvu nasploh izogi¬ bamo, razen pri notranjih delih konstrukcije, ki mora biti čim lažja. Zelo kvalitetno glavo lahko iz¬ delamo iz umetne mase npr. juvidura, ki je za¬ htevnejši za struženje, zato pa dobimo že s samim brušenjem idealno giadko površino. Kadar se odločimo za takšen težji material, je potrebno glavo izvotliti. Stružimo jo tako, da pustimo na vrhu krajši nastavek za pritrditev sonde, ki naj ima 348 TIM 9-10 »83/84 366.4 II. STOPNJA 350 TIM 9-10 • 83/84 TIM 9-10 • 83/84 351 kov v vsaki vrsti _NJ CD 34 82,4 67,6 BELA SVETLO MODRA temu primerno izvrtino. Spodnji del postružimo kot pri običajni raketi s padalom in naj sega v trup za približno 15mm. Tudi glavo iz lipovine izvot¬ limo in površinsko obdelamo z že omenjenim mo¬ delarskim kitom. Pred barvanjem sestavimo oba dela, primerjamo premera glave in trupa na spoju ter ponazorimo vse detajle. Konusni del Izdelamo ga lahko na več načinov. Najenostav¬ nejši je ta, da ga izrežemo iz šeleshamerja, izra¬ čunamo pa po znanem obrazcu 180 . r a= p ’ pri čemer je d središčni kot izseka kolobarja (razvi¬ ti plašč prisekanega stožca — konusnega spod¬ njega dela makete), r je premer trupa, R pa razda¬ lja od roba osnovne ploskve do vrha namišlje¬ nega stožca, ki si ga predstavljamo v podaljšku konusnega dela. Kot sem že omenil, zaradi premajhne spodnje odprtine pri maketi v tem merilu ni možno vstav¬ ljanje motorja na običajen način, temveč z vrha, zato moramo temu ustrezno prilagoditi nosilec motorja. Konusni del izračunamo, izrežemo iz še¬ leshamerja in zalepimo z notranje strani ožji trak šeleshamerja. Del trupa dolžine 4 mm, ki smo ga odrezali od prve stopnje, pripojimo na konusni del s pomočjo distančnega obročka, ki ga z notranje strani prilepimo na spoj obeh delov. (Glej risbo 1.) Nosilec motorja napravimo iz šeleshamerja. Ta naj bo 5 mm krajši od raketnega motorčka, kakrš¬ nega nameravamo vgraditi v prvo stopnjo. Šeles- hamer ovijemo okoli motorja, na robu zalepimo z belim lepilom ter tako pripravljeno cev nosilca vstavimo z vrha v konusni del in prilepimo z belim lepilom na distančni obroček (glej risbo 2). Konus nato še nekajkrat prelakiramo, prekitamo in obrusimo vse zunanje spoje. V ta namen pri¬ pravimo gostejši modelarski kit. Z brušenjem paz¬ ljivo izvedemo oster prehod s konusa na trup. Stabilizatorji Stabilizatorji na maketi so izredno tanki (0,5mm), zato moramo pri izbiri materiala paziti na trdoto. Kvalitetne stabilizatorje lahko izdelamo iz perti- naksa, ki povsem ustreza zahtevi po trdoti, razen tega pa se da z lahkoto brusiti, pri čemer dobimo zelo gladko površino. Če nimamo pertinaksa, je primerna tudi tanka vezana plošča (aviošper) de¬ beline 0,4 mm. Več dela bo zahtevala površinska obdelava, kjer brez lakiranja in kitanja ne bo šlo. 352 TIM 9-10 • 83/84 Profil stabilizatorjev je ravna plošča z ostrim prednjim in zadnjim robom. Površino stabilizator¬ jev končno obdelamo s finim vodobrusnim papir¬ jem (400—500). Barvanje Izdelali smo vse glavne sestavne dele ter jih pri¬ pravili za barvanje. Kot je razvidno iz barvne sheme, je raketa bela z modrimi pasovi. Maketo lahko barvamo z nitrolakom, katerega nanašamo v tankih slojih s pomočjo ustne fiksirke, ali pa z belim avto lakom v spreju. Ko se sloj laka popolnoma osuši, popravimo mo¬ rebitne napake, ki so nastale pri barvanju ter oz¬ načimo mesta, kjer so predvideni modri pasovi. S selotejpom napravimo šablone, zaščitimo ostale površine ter na tenko prebarvamo z modrim lakom predvidena mesta. Pasovi so dovolj ozki, da jih lahko lakiramo tudi s finim čopičem. Preden se barva osuši, previdno odstranimo selotejp. Če je bil selotejp po robu trdno in natančno zalepljen, smo dobili lepe barvne oznake brez napak, ka¬ kršne lahko nastanejo, če se lak razlije pod rob šablone. Sestavljanje makete Najprej natančno označimo mesta, kamor bomo prilepili stabilizatorje. Kot med njimi znaša 90°. Pozorni moramo biti tudi na to, da so stabilizatorji druge stopnje premaknjeni v odnosu na spodnje za 45°. Lepimo jih s cianoakrilatnim lepilom cia- nokol. Lepilo nanašamo v zelo tankem sloju ter prile¬ pimo vsak stabilizator natančno na predvideno mesto, saj popravljanje napake ni možno, ne da bi pri tem pokvarili maketo. Lepilo reagira z vlago v zraku že po nekaj sekundah. Nosilce stabilizatorjev izrežemo iz tankega PVC, označimo njihova mesta na stabilizatorjih ter jih nalepimo prav tako s cianokolom. Pri tem opra¬ vilu si pomagamo s pinceto. Nazadnje nam ostane še, da ponazorimo vijake na trupu zgornje stopnje ter kovice na nosilcih stabilizatorjev, ki so svetlo zelene kovinske barve. Priprave na lansiranje Maketo opremimo z dvema vodiloma 0 5mm, ki ju lahko naredimo iz paus papirja ali pa iz pro¬ zorne oz. bele plastične cevke z enakim notranjim premerom. Motor prve stopnje stavimo tako, kot kaže risba 2. Vrhnji rob motorja nekajkrat ovijemo s selotejpom širokim za polovico traku, od zgoraj vstavimo v cev nosilca motorja ter nato še enkrat ovijemo se¬ lotejp okoli zgornjega roba motorja in nosilca. Na ta način zavarujemo motor pred premikanjem v obeh smereh. Konusni del s stabilizatorji in mo¬ torjem nazadnje tesno vstavimo v trup prve stop¬ nje. Šoba modelarskega motorja je nekoliko umaknjena v notranjost, zato zavarujemo notra¬ njo steno konusa pred iztekajočimi plini s tanko aluminijsko folijo. Za enostopenjsko izvedbo je potrebno izstružiti še čep iz balse, ki ga vlepimo v trup druge stopnje. Čep obenem povezuje obe stopnji. Pri dvosto¬ penjski varianti opravlja isto funkcijo motor druge stopnje, ki mora segati dovolj globoko v spodnji trup, daje spoj zadosti trden, vendar spet ne pre¬ tesen, saj bi lahko nastopile težave pri ločevanju stopenj. Vsaka stopnja mora imeti seveda svoj pristajalni sistem, še posebej pa je treba zaščititi padalo prve stopnje pred izpušnimi plini zgor¬ njega motorja. Za to lahko napravimo poseben čep iz balse, ki po aktiviranju padala v prvi stopnji pristaja kot njen sestavni del. Kadar izbiramo motorje za dvostopenjsko raketo, moramo paziti, da uporabimo v prvi stopnji motor s kratkim traserjem (2—3 sekunde), v drugi pa z dolgim (6—7 sekund). Padalo prve stopnje bi se zaradi predolgega traserja odprlo prepozno, ko bi stopnja morda že padla na zemljo, druga stopnja pa ne bi dosegla največje višine, če bi kratek tra- ser prezgodaj aktiviral padalo. Pogosto se prime¬ ri, da se zaradi velike hitrosti na tem delu poleta potrgajo vrvice padala. Tako v enostopenjski kot v dvostopenjski izvedbi preverimo še položaj težišča (CG) in centra priti¬ ska (CP). Če je težišče prenizko, ga popravimo z dodajanjem balasta v glavo. V skladu s pravilni¬ kom je dovoljena tudi uporaba dodatnih prozor¬ nih, plastičnih stabilizatorjev, ki pa ne smejo v večji meri kvariti avtentičnega videza makete. Dokumentacija V primeru, da se boste z maketo udeležili tekmo¬ vanja, morate obvezno predložiti sodnikom v toč¬ kovanje poleg makete tudi to dokumentacijo. Sodniki bodo glede na priložene tehnične po¬ datke in načrt ocenili ustreznost razmerja, barv in oznak, kvaliteto izdelave, težavnostno stopnjo, let in izmerili doseženo višino poleta vaše makete. Razen tega pa bodo ocenili tudi dokumentacijo, ki jo lahko sami postopno še dopolnite s fotografi¬ jami in risbami iz zanesljivih virov. TIM 9-10 • 83/84 353 Žiga Božič Konica za motorne modele Konic za letalske modele pri nas ni mogoče kupiti, v tujini pa so zelo drage. Posebno za letalske ma¬ kete potrebujemo konice točno določenih oblik, tako da je edina možnost, da si jo izdelamo sami. Dela 1 in 2 sta izstružena iz lahke kovine (alumi¬ nij), plastične mase ali trdega lesa. Posebno le¬ sena konica bo dostopna večini modelarjev, saj jo lahko istružimo na Iskrini stružnici. Del ena mo¬ ramo tudi izvotliti in izvrtati luknje, kot je razvidno iz načrta. Del 2 najprej izstružimo, nato pa s pilo M 2:1 naredimo utora za eliso simetrično na obeh stra¬ neh. Nosilna plošča »3« in podložka4 sta izrezani iz duraluminija debeline 1,5mm. V sredini imata izvrtino 06 mm (ali drugačno, odvisno od osi mo¬ torja), nosilna plošča pa še izvrtini 0 4,2mm. Podložko in zadnji del (2) bomo prilepili na nosilno 354 TIM 9-10 • 83/84 ploščo z dvokomponentnim lepilom (donipox). Ko se lepilo posuši (24 ur), izvrtamo s svedrom 3,6mm stranski izvrtini v zadnji del 2 skozi luknji v nosilni plošči. Tako bosta samorezna vijaka 0 4 mm »prijela« v zadnji del (2). Če boste konico izdelali iz kovine, potem uporabite namesto sa- moreznih vijakov navadne vijake M4, v zadnji del pa vrežite navoje. Podložka (5) je iz jeklene plo¬ čevine 0,5mm in preprečuje matici motorja, da bi poškodovala nosilno ploščo, najbolje je, da jo ku¬ pite v trgovini. Leseno konico moramo zaščititi z barvo ali lakom, ki ga gorivo ne raztaplja. Konico pritrdimo takole: najprej nataknemo na os motorja eliso, nato dele 2, 3, 4 (zlepljeni), potem podložko (5) in matico. Ko smo le-to močno privili, pritrdimo še z vijaki prednji del (1). Konica nam bo polepšala videz modela, zmanjšala zračni upor in omogočila zagon motorja z električnim zaganjal¬ nikom. Vse mere lahko prilagodite svojim potrebam. Matej Pavlič Elektronski metronom Metronom je naprava, ki nam omogoča točno na¬ stavitev hitrosti izvajanja neke skladbe. Skala na ohišju kaže število'nihajev na minuto (40—208) in s tem tudi tempo izvajanja. Beseda metronom izvira iz grških besed metron — mera in nomos — zakon. Potreba po napravi se je pojavila že konec 16. stoletja, dokončno obliko pa je metronom dobil leta 1816, ko je Malzel namesto vrvice in po njej premikajočega se sistema vozlov uporabil dvojno fizikalno nihalo. Do tega odkritja so prišli Kater, Stockel, D. N. VVinkler in Malzel, ki je me¬ tronom istega leta tudi patentiral. J. N. Malzel (1772—1838) je bil glasbenik, glasbeni pedagog in znan konstruktor mehanskih glasbil. Imel je svojo tovarno instrumentov, njegova iznajdba pa je tudi slušni aparat, ki ga je uporabljal že L. van Beethoven. V več ali manj nespremenjeni obliki ter principu delovanja se metronom uporablja še danes, pravimo pa mu Malzlov metronom ali kratko M. M. V zadnjem času so se z razvojem elektronike po¬ javila cenena integrirana vezja, t. i. timerji (časov- niki), s pomočjo katerih lahko naredimo namesto mehanskega elektronski metronom. Izdelavo ta¬ kega si bomo ogledali v tem članku. Orodje: Potrebujemo običajno orodje za rezljanje in vrtanje vezane plošče, poleg tega pa še spaj¬ kalnik s priborom, majhen izvijač ter kombinirke ali ščipalke. Material: Uporabljeni material je naveden v ko¬ sovnici. Ohišje je iz 5 mm debele vezane plošče; potrebujemo le še nekaj tanke aluminijaste plo¬ čevine, košček gostega tankega blaga in lepilo neostik. Ploščica tiskanega vezja je iz kaširanega pertinaksa ali vitroplasta, ostale uporabljene ele¬ mente pa dobimo v specializiranih trgovinah z elektronskim materialom. Izdelava: Najprej iz vezane plošče izrežemo dele 1—5, jih na stičnih robovih nekoliko poševno obrusimo in vse razen dela 2 zlepimo skupaj. No¬ tranje kote utrdimo s koščki tršega lesa, katerih dimenzije so dane v kosovnici. V del 2, ki je na vseh straneh za 5 mm manjši od dela 1, izvrtamo devet lukenj (tri za pritrditev na ohišje, po dve pa za pritrditev vezja, nosilca baterije in stikala). Čez reže za zvočnik na delu 1 z notranje strani prile¬ pimo kos gostega tankega blaga, ki bo ščitil membrano, nanj pa še zvočnik, ki naj bo čim manjši (iz izrabljenega transistorskega spreje¬ mnika). Montiramo še potenciometra Pt in P 2 , pri čemer mora gumb pri prvem gladko drseti gor in dol. Za pritrditev uporabimo vijake z utopnimi gla¬ vicami. Ohišje pred montažo elementov lahko še zbrusimo in prelakiramo ali prebarvamo, še lepše pa je, če ga kar preko glavic vijakov furniramo s temnim furnirjem. Ko je ohišje gotovo, se lotimo izdelave tiskanega vezja. Ploščico pertinaksa 40 x 40 mm dobro oči¬ stimo z vimom in jo posušimo. S šilom narahlo označimo izvirtine za elemente, nato pa z vo- TIM 9-10 » 83/84 3 55 356 TIM 9-10 • 83/84 H 2.Z0K č 15K H e IC sss s 1 JAKOST f?z JL 68si I I -! L VOO^F/lOl/ F SV &C 160 TIM 9-10 • 83/84 357 Kosovnica: doodpornim flomastrom narišemo povezave. Napake popravimo z olfa nožem. Ploščico sedaj potopimo v kislino za jedkanje, ki je sestavljena iz treh enakih delov solne kisline, vode in vodiko¬ vega peroksida. Jedkanje v plastični, emajlirani ali stekleni plitvi posodici traja le slabo minuto, vendar pri tem nastajajo strupeni plini, zato jed¬ kamo na odprtem, zračnem prostoru (balkonu), roke pa zaščitimo z rokavicami. Po čiščenju izjed- kane ploščice z alkoholom ali acetonom s sve¬ drom izvrtamo luknje za elemente in pritrditev. Na ploščico najprej prispajkamo kratkospojnik, upore, sledi kondenzator, integriramo vezje in na koncu transistor. Spajkamo hitro, da se elementi ne pregrevajo! Povezave med ploščico in ele¬ menti na ohišju naredimo s pomočjo tanke ba¬ krene izolirane žice. Ploščico na del 2 pritrdimo z dvema vijakoma, pod katera podložimo distanč- nika dolžine 5 mm iz trde plastične cevke, ki držita ploščico odmaknjeno od dela 2. Nosilec baterije izrežemo in ukrivimo po skici. Privijemo ga na del 2, prav tako tudi izklopno stikalo. Ko je to oprav¬ ljeno, še enkrat prekontroliramo vse stike in po¬ vezave, nato pa vključimo stikalo. Zaslišimo ena¬ komerne udarce, katerih hitrost in glasnost lahko spreminjamo s potenciometroma Pi in P 2 . Ostane nam le še umerjanje. Le-to lahko uspešno opravimo samo s pomočjo tovarniškega metro¬ noma. Iz lista tršega belega papirja izrežemo pra¬ vokotnik 65 x 30 mm (del 8) in mu v sredini nare¬ dimo režo 3 mm (kot na delu 1). Z dvema buci¬ kama papir fiksiramo na del 1 pod gumb poten¬ ciometra P 1 . Tovarniški metronom nastavimo na 40 (grave), nato pa s P 1 nastavimo enako hitrost. Položaj gumba P 1 označimo s svinčnikom na del 8. Ta postopek ponavljamo do 208 (prestissimo). S tem smo dobili skalo za naš metronom. Papir snamemo, črtice prevlečemo s tušem, številke in izraze tempov pa izpišemo z letrasetom. Papir prilepimo nazaj in metronom je gotov. V shemi vezja je črtkano vrisan tudi elektronski kondenzator C 2 . V naši izvedbi ga nismo uporabi¬ li, uporabijo pa ga lahko tisti, ki nočejo regulacije glasnosti. V tem primeru izpustijo elemente R2, R3, P 2 in transistor, C 2 pa vežejo med sponki 11 in 17 (pozitivni pol). Seveda odpade tudi odprtina za P 2 na delu 1. Na kakršenkoli način ste že delali in če ste bili pri delu pazljivi, je pred vami metronom, ki po lastno¬ stih nič ne zaostaja za kupljenim, je pa bistveno cenejši. Deluje v vseh položajih, enostaven je za uporabo in prenašanje ter bo tak vsakomur, ki igra kakšen instrument, koristen pripomoček. (Integrirano vezje IC 555 lahko po povzetju naro¬ čite pri avtorju članka na naslov: Rožna dolina IX/21, 61000 Ljubljana) 358 TIM 9-10 »83/84 Matej Pavlič Pol¬ tovornjak ford Pred vami je načrt za izdelavo modela poltovor¬ njaka. To je vsestransko uporabno vozilo, ki ga izdeluje več tujih avtomobilskih tovarn, med kate¬ rimi je posebno znana japonska Toyota. Na naših cestah je v zadnjem času videti Volksvvagnov model poltovornjaka golf-cady. Orodje Za izdelavo potrebujemo rezljačo, rašpo, grob in finraskavec, vrtalnik s svedri 1,1,5in4mm,kom- binirke, olfa nož in šilo, za sestavljanje pa še le¬ pilo (jubinol, siprokol, mekol) ter nekaj elastik ali ščipalk za perilo. Material Na vezano ploščo debeline 3 mm s pomočjo in¬ digo papirja pazljivo preprišemo dele 1 —11 ter jih z rezljačo izžagamo. Žagamo vedno desno ob črti in ne po njej. Tako imamo možnost z rašpo ali ra- skavcem popraviti morebitne napake. Utore kon- 16 ff. troliramo sproti, kajti iz površno izžaganih delov sestavljen model ne bo imel pravega videza. Na furnir prerišemo dele 13, 16, 23 in 24 ter jih izrežemo z olfa nožem. Del 13 nalepimo na del 2, žaromet (16) sestavimo iz dveh koščkov fur¬ nirja (lahko ga izrežemo tudi iz 2 mm debele ve¬ zane plošče, kar je laže) in ga nalepimo na del 3; en del 23 nalepimo na del 4 drugega na del 5 (kot je to črtkano narisano), del 24, ki predstavlja ko¬ mandno ploščo, pa nalepimo na rob poševno odrezanega dela 4 ter ga opremimo z narisanimi Kosovnica a 19 I 12. TIM 9-10 • 83/84 3 59 fOO TIM 9-10 «83/84 361 i /o i Lj--- J P- Q ss 362 TIM 9-10 «83/84 števci, stikali in volanom iz kakšne stare igrače. Iz celuloida (PVC mapa) izrežemo obe stekli (20, 21) in del 21 kar takoj vlepimo v del 6. Na trši karton narišemo razvit del 22 ter ga z OLFA nožem izrežemo. Po tanjših črtah poteg¬ nemo s topo stranjo noža, da se karton laže upo¬ giba. Sedaj zlepimo del 22 skupaj —tako kot je to prikazano na skici A. Streho prtljažnega prostora (cerado) s pomočjo danih mer narišemo na platno in izrežemo s škar¬ jami. Robove po črtkanih linijah zapognemo nazaj in zalepi mo, še bolje pa jih je zašiti, kar vam bodo spretne mamine roke rade naredile. Po sredini prav tako prišijemo še trakec za srednji nosilec. Sedaj iz 01 mm debele cinkane žice odrežemo tri 145mm dolge kose in jih potegnemo skozi zanke tako, da na obeh straneh 5 mm gledajo ven. 35mm od obeh robov žico s platnom vred s po¬ močjo kombinirk zakrivimo pod pravim kotom navzgor in dobimo streho prtljažnika, ki je nari¬ sana na skici B. Iz enake žice izrežemo še šest 52 mm dolgih koščkov in jih ukrivimo po skici C, porinemo skozi že prej izvrtane luknjice na delu 3 ter jih zakrivimo nazaj. Sestavljanje Model začnemo sestavljati z delom 1. Nanj prile¬ pimo dela 6 in 7, z obeh strani pa še dela 2, na ka¬ tera smo že prej prilepili blatnika 13 in izvrtali po tri luknjice za nosilce cerade (18). Sedaj pride na vrsto del 3 s šestimi deli 15 in žarometoma (16). Del 3 moramo zgoraj nekoliko pobrusiti, da del 4 lepo sede nanj. Prav tako pobrusimotudi del 4, na katerega prilepimo komandno ploščo (24) in nosi¬ lec vetrobranskega stekla (23). Nato iz delov 8, 9 in 10 sestavimo sedež ter ga vlepimo v del 1. Končno na vse skupaj prilepimo še streho (5) z delom 23. S tem smo dobili grobo obliko našega modela. Predno nadaljujemo s sestavljanjem, moramo z rašpo in raskavcem poravnati in popol¬ noma zgladiti vse stične robove, utore in ploskve. S tem delom ne hitimo, saj je od njega največ od¬ visen končni izgled izdelka. Morebitne večje luk¬ nje lahko popravimo z mešanico finega žaganja in lepila, vendar je to le skrajna rešitev. Sestavljanje nadaljujemo z montažo delov 22 v prtljažnik ter lepljenjem nosilcev koles (11) na del 1. Vetrobransko steko (20) izrežemo nekoliko večje in ga potem po potrebi obrezujemo, dokler se nekoliko ukrivljeno natančno ne prilega med dele4, 5 in 23. Odbijača (19) izdelamo iz letvice 3 x 6mm ter ju prilepimo na dela 3 oziroma 7. Prej jima še zaoblimo robove. Najbrž bodo največji problem delala kolesa (12). Še najlaže jih je narediti s pomočjo kronskega svedra 030 mm iz 12 mm debele iverice. Neko¬ liko zamudnejša varianta je žaganje koles iz 4 mm debele vezane plošče. Po tri dele potem zlepimo skupaj in obrusimo. Včasih je mogoče kolesa ku¬ piti tudi v kakšni trgovini (Mehanotehnika) ali pa jih snamemo z že odslužene igrače. Osi koles (14) sta iz žice, ki se uporablja za varje¬ nje. Potrebujemo dva 55 mm dolga koščka, ka¬ tera porinemo skozi dela 11, z obeh strani pa nanju prilepimo kolesa (12). Na dobljeno konstrukcijo sedaj v luknjice na delu 2 (ki jih najlaže izvrtamo že takoj na začetku in sicer v primežu) postavimo še streho prtljažnika (ki jo po potrebi lahko tudi snamemo in je zato ne zalepimo), s čimer je model gotov. Postavitev ozi¬ roma lega posameznih delov je jasno vidna na konstrukcijski risbi. Od tu naprej je vsakršno izboljševanje modela stvar vašega okusa. Model lahko pobarvate z rdečo barvo, del 3 pod masko motorja (15) s sre¬ brno, odbijača in napis na zadnji stranici pa s črno barvo. Dodate lahko tudi zadnje luči iz barvaste plastike, tablice, obložite lahko sedeže v kabini ali celo kabino, na cerado lahko narišete, nalepite ali prišijete znak kakšne tovarne — vendar morate vse to storiti že med sestavljanjem. Vsekakor se da z nekaj domišljije in spretnosti modelu dodati še marsikaj, s čimer bo izdelek po¬ stal lepši in vam bo v še večje veselje in ponos. Janez Korošin NF-ojačevalnik Ojačevalnik daje 2—3W izhodne moči pri napa¬ janju 12 voltov. Prva dva transistorja (T 1 in T 2) sta predojačevalnik. Transistorja (T 3 in T 4) sta izhodna in morata biti uparjena. Upor R II skrbi za temperaturno stabilizacijo izhodnih transistorjev. Ta upor bi moral biti NTC, ker pa ga verjetno ne boste dobili, lahko uporabite tudi navadnega. Signal pripeljemo na vhod preko potenciometra R 1. S tem potenciometrom tudi nastavljamo nivo izhodnega signala. Upora R 14 in R 15 pa skrbita za delovno točko izhodnih transistorjev. Ko izdelate vezje, najprej prispajkajte upore, nato kondenzatorje in nazadnje še polprevodnike. Ves material se dobi pri nas. TIM 9-10 • 83/84 363 R4 - 180ka R5 - 55n R6 -lOkD. R7 - 6 8kfl R8 - 18 kfl R9 - 3 9 kfl RIO - 18n Ril — 100(1 NTC ali navaden upor R12 - 100 - 300A trimer R13 — 330fl R14 - 3 3H R15 — 3 3X1 Kondenzatorji C1-10/F/30V C2-2200pF C3 - IO^iF /25V C4- 10..F/25V C5- 100,1. F/20V C6- 1000 # F/30V Tranzistorji Tl - BC 108 T 2 - BC 108 T3 - AC188 i V uparien T4 - AC 187 1 364 TIM 9-10 • 83/84 Robert Resman Jahta »Čiovo« Jahte so ladje, ki rabijo kot turistična in športna plovila. Ta, katero vidite na načrtu, je večja mo¬ torna jahta, seveda zelo enostavna, da bi jo kot maketo ali model lahko naredil tudi manj spreten modelar. Lahko nam bo le za okras, če pa jo dobro naredimo, lahko vanjo vgradimo elektro¬ motor z baterijo. Na paus papir narišemo načrt jahte, najprej gor¬ njo polovico načrta, na ravnini rr 1, ki je odrezan s simetralo in mu narišemo še drugo polovico. Pre¬ rišemo še mesta za rebra 1,2, 3,4 in 5. Polovica je odrezana s simetralo in je treba vsakemu rebru narisati še drugo stran. Prerišemo rebra na ve¬ zano ploščo 5mm. Izrežemo jih po načrtu in ob¬ delamo s smirkovim papirjem. Iz bloka polnega lesa naredimo s pilami, rašpljo in brusnim papir¬ jem krmo, ki jo na načrtu vidimo s treh strani (9). Izrežemo vanjo utore za rebra in jo sestavimo na rebru 5, dimenzije 5 x 10mm. Na dobljeno kon¬ strukcijo sestavimo srednjo palubno letvico (6) in bočne letvice dimenzije 5 x 5 mm (10). Z aceton- skim lepilom prilepimo v utore letvice. Na se¬ stavno rebro nalepimo del 11, ki ga izdelamo iz TIM 9-10 • 83/84 365 celega lesa. Sestavljeni ovoj omotamo z gumi¬ cami in počakamo, da se lepilo posuši. Iz vezane plošče 1 mm naredimo bočno oplato (7). Na bok jahte damo papir in s svinčnikom narišemo obris boka jahte. Po dobljenem vzorcu izrežemo lipov furnir debeline 1 mm. Dobljeno oplato prilepimo na bok in dno jahte. Da se turnir ne bi raztegoval, ga z notranje strani premažemo z lanenim oljem ali firnežem. Sestavljene opiate na konstrukciji morajo biti dobro zalepljene, da ne prepuščajo vode. Iz vezane plošče 2 mm naredimo palubo. Zadnji del odžagamo tako, da se lahko odpre, če I 366 TIM 9-10 »83/84 TIM 9-10 »83/84 367 želimo vgraditi motor. Prva nadgradnja je ozna¬ čena s št. 13. Naredimo jo iz furnirja in vse dele, ki so označeni s 13, sestavimo s pomočjo letvic 5 X5mm). Iz furnirja naredimo teraso (27), nale¬ pimo jo na nadgradnjo in jo spojimo z bočno oplato (7). Na isti način naredimo tudi komandni most — gornja nadgradnja (24). Za to nadgradnjo naredimo tudi pokrov (28). Iz bloka celega lesa naredimo dimnik (16) in ga nalepimo na mesto. Iz celega lesa naredimo tudi 2 čolna za reševanje (15). Čolne prilepimo, kot na načrtu, na žice de¬ bele 1,5mm. Naredimo še jambore in dvigalo in jih prilepimo na ustrezno mesto (17,18,19 in 20). Dele 12 naredimo kot nizke stebriče, visoke 5—8 mm. Vitlo (21) naredimo iz tankega laksa in ga navijemo na mesto, ki je označeno s črtkanimi črtami. Naredimo še valj. Vse dele zbrusimo z brusnim papirjem in jih zakitamoz nitrokitom. Ves model zbrusimo z brusnim papirjem in nato po¬ barvamo. Okna naredimo iz črnega papirja, vrata pa iz furnirja. Pri delu vam želim veliko uspeha in zabave. O O 368 TIM 9-10 • 83/84 TIM 9-10 • 83/84 369 TIM 9-10 • 83/84 371 372 TIM 9-10* 83/84 maketarstvo Klemen Grčar Družina Lavočkin Visoki oficirji sovjetskih letalskih sil so se v ja¬ nuarju 1939 zbrali, da bi pretehtali nove načrte za lovska letala. Španska državljanska vojna in sov¬ jetsko japonski spopad sta opominjala sovjetske voditelje na zastarelost njihovih letal, zato je bilo potrebno pohiteti z delom. Lovec I-22 je bil rezultat ustvarjalnih naporov konstruktorja S.A.Lavočkina. Načrti so obetali pr¬ vovrstno frontno letalo in S.A.Lavočkin je nemu¬ doma dobil vsa potrebna sredstva za uresničitev svojih zamisli. Na pomoč sta mu priskočila V.P.Gorbunov in M. Gudkov in novi lovec je dobil novo ime LaGG-1. Prototip LaGG-1 je poletel 30. marca 1940. Bil je tipičen kompromis svojega časa. Ker je primanj¬ kovalo lahkih kovin, so letalo zgradili iz posebnih vezanih lesenih plošč, ki so jih prevlekli z nekaj sloji bakelita. Konstrukcija je bila trdna, toda pre¬ težka. Prvotno vgrajeni motor V.Y.KIimova M-105P so nadomestili z močnejšo verzijo istega motorja in vgradili lažjo oborožitev. Letalo je kljub začetni¬ škim hibam moralo pohiteti na bojišče in do po¬ letja 1942 so izdelali kar 6528 letal LaGG-3. Raz¬ mere na bojišču so narekovale nemoteno pro¬ izvodnjo in LaGG-3 je ostal »nedokončano« le¬ talo. Zaradi izjalovljenih pričakovanj je S.A.Lavočkin padel v začasno nemilost, vendar se je čas nje¬ gove največje slave naglo bližal. Nov zvezdasti motor M-82 je bil Lavočkinova srečna zvezda. Z vgraditvijo novega motorja je bilo nekaj konstruk¬ cijskih problemov, vendar so bili rezultati vredni truda. Novi LaGG-5 je ohranil krila in trup svojega pred¬ hodnika. Močan in živahen motor pa je iz ne¬ okretnega predhodnika naredil letalo, ki je bilo lovskim pilotom pisano na kožo. Nemško letalstvo je krvavo plačalo množičen pojav teh letal nad Stalingradom. Slika 1. LaGG-3 in La-7 so navidezno enaki, vendar se razlikujejo tudi po različni legi vdolbin za pod¬ vozje TIM 9-10 • 83/84 373 Vojna sreča se je obrnila in tako je bilo mogoče narediti nekaj dodatnih izboljšav. Lovec La-5 je dobil novo kabino z večjo vidljivostjo, nove tanke za gorivo in še močnejši motor M-82FN, ki so ga piloti poimenovali »frontna nuja«. Kar 9920 letal La-5 so naredili do jeseni 1944, ko je La-5 prepu¬ stil mesto svojemu nasledniku La-7. Slika 2. Tudi staro maketo je mogoče obnoviti. La-5 kupljen na bolšjem trgu, bo postal LaGG-5 Čeprav na vtdez popolnoma enako, je bilo La-7 kovinsko letalo. Aerodinamično izpiljen in močno oborožen lovec je posegel v končne boje. Na La-7 so zaključili svoje uspešne kariere mnogi sovjet¬ ski letalski asi. Najbolj znana pa sta Ivan Kožedub in A.I.Pokriškin. Konec svetovne vojne je zapečatil usodo La-7. V Sovjetski zvezi so ga hitro nadomestili z njego¬ vima naslednikoma La-9 in La-11. V enotah če¬ škoslovaškega letalstva je La-7 letel vse do leta 1950. Izdelava makete La-7 Začeli bomo na koncu. La-7 je mogoče sestaviti brez posebnih težav. Komplet ponuja vsaj pet različnih barvnih shem. V Timu pa vam bomo po¬ nudili v izdelavo pet maket, katerih oznake je mo¬ goče dobiti v svetovno znani seriji nalepk Micro- scale. Kaj več o tem pa v nasvetih za. modelarje. Torej na delo. Notranjost makete je zelo skopa s podrobnostmi. 374 TIM 9-10 • 83/84 Legenda a — aluminij b — bela čr — črna gs — golobje siva or — okrasto rjava oz — olivno zelena r — rdeča ra — rjasto ožgana ru — rumena s — siva sp — svetlo modra sps — svetlo modro siva ss — sivo srebrna sz — svetlo zelena tgs — temno golobje siva tk — temno kovinska ub — umazano bela z — zelena 3 * 1. Lavočkin La-7 TSM 9-10 «83/84 375 376 TIM 9-10 • 83/84 V vseh petih letalih, ki vam jih bomo predstavili, bo potrebno dopolniti notranjost kabine. Kos plastike ponazarja dno kabine, nanj pa prilepimo sedež, pilotsko krmilo in nožna krmila. Na sedež prile¬ pimo in utrdimo nosilno ploščad za radijsko opremo. Da bo ta vidna, izrežemo 8 mm plastike na obeh polovicah trupa. Inštrumentalne plošče ni prekrivala opiata. Odvečno plastiko izrežemo tako, da bo zevala odprtina do roba zastekljene kabine. Trup sestavimo in obrusimo vse stične robove. Pozicijsko luč na smernem krmilu lahko odbrusimo in jo kasneje nadomestimo z novo. Krila sestavimo in jih prilepimo na trup. Zadnja ro¬ bova sta občutno predebela in ju je treba obrusiti z vodobrusnim papirjem. Stične robove kril in trupa zapolnimo s kitom, ki ga kasneje obrusimo. Na trup prilepimo kompozicijo, ki je v načrtu ozna¬ čena s črko D. Vse tri krake propelerja smo dobro obrusili in odstranili plastiko, ki je štrlela nad sto¬ žec propelerja. Zobec na trupu je bolje odstraniti. Nos zalepimo v najbolje prilegajoči se položaj. Podvozje smo pazljivo sestavili. Hidravlična vzvoda, dela št. 16, nadomestimo z doma izdela¬ nimi in tanjšimi. Na loputi št. 19 in 20 prilepimo žično zagozdo v obliki črke U. Na trupu nadome¬ stimo predebelo loputo nad izpušnimi cevmi s tanjšo. Na koncu dodamo prej odrezano anteno in raz- pnemo žično anteno v obliki dveh niti. Na krilih ne smejo manjkati indikatorji spuščenega podvozja in pito cev, ki jo izdelamo sami, kajti del št. 25 je neprimerno oblikovan. Fotografij dveh maket La-7 ne prilagamo, ker po¬ trebujemo več prostora za predhodnike. Načrt pa vam ponuja barvno shemo za letalo neznanega pilota v zimi 1944/45. Letalo je svetlo sivo/temno sivo / modro. LaGG-5 in La-5 Poti do verne kopije teh dveh letal je več. Maketo v merilu 1:72 izdeluje italijanska tovarna Italeri. Dve njeni sestavljanki smo uporabili v izdelavi LaGG-5 in La-5. O sestavljanju teh dveh ne bomo zgubljali besed, ker je mogoče iz La-7 izdelati enako verne kopije. Pričnimo z izdelavo LaGG-5. Sestavimo trup in po primerjavi načrtov LaGG-5 in La-7 primerno spremenimo del trupa med izpušnimi cevmi in za¬ četkom kabine. Najprej odbrusimo pokončni rob, ki omejuje aluminijasto oplato. Na spodnjem robu podaljšamo vdolbino do roba krila. Loputo nado¬ mestimo z večjo in pripravimo povečano ležišče. V to ležišče prilepimo sedem izpušnih cevi, nad te pa zelo tanko, doma izdelano oplato. Naslednji korak je modifikacija propelerskega stožca, ki mu malce ošilimo nos. Nos motorja pri¬ lepimo na trup in se lotimo izdelave čelnega do¬ voda zraka. Z nanosi kita, ki ga dobro osušimo, bomo nalogo najhitreje opravili. Med pilotsko kabino in repom prilepimo kos pla¬ stike, ki bo nosil nanose kita. »Grba« naj se dobro Slika 3. Sovjetski elitni gardijski polk je tudi brez na¬ slikanega zobovja »hrustal« nemške lovce. Maketa LaGG-5 Slika 4. Izdelava motorja M-82 terja precej časa in spretnosti. Preoblikovan stožec propelerja nosi za- ganjalno kljuko Slika 5. La-5 čaka na spretne roke mehanikov TIM 9-10 • 83/84 3 77 3. Lavočkin LaGG-5 378 TIM 9-10*83/84 Slika 6. Maketa je res drobna zadeva. Na sliki so vidne za La-5 značilne vdolbine za podvozje in hla¬ dilnik za olje. Na vseh sovjetskih letalih so bile zvezde na spodnjih površinah neobrobljene osuši. Trup najprej obrusimo do primerne ovalne oblike, nato pa z ovalno pilo izpilimo odprtini za dvoje stekel. Zastekljeno kabino La-7 primerno obrežemo in zalepimo, brž ko se posuši letalo in doma izdelana zadnja stekla. Lotimo se izdelave kril. Tu bo največ težav. Na spodnji polovici kril s kitom zapolnimo vdolbine, kamor letalo uvleče kolesa. Ko se ta dobro posu¬ ši, zalepimo na notranji strani dodatno plastično ploščico. S skalpelom oblikujemo novo vdolbino. Pomagajte si z načrtom in fotografijami. Ko je spodnja polovica preoblikovana, prilepimo zgornji polovici. Spojimo krila in trup in ob prednjem robu prilepimo plastični trikotnik. Nanj nanesemo nekaj kita in kasneje oblikujemo za LaGG-5 in La-5 značilno oblino. Hladilnik za olje oblikujemo iz delov št. 27 in 28. Letalu dodamo še vse podrobnosti, ki smo jih že omenili pri sestavljanju La-7. Oznake za LaGG-5 bomo našli v kompletu nalepk Microscale 72-345. La-5 je naslednik LaGG-5. Nekaj dela si bomo prihranili, ker ne bo potrebno izdelati »grbe«. Tudi dovod zraka nad nosom je oblikovan nekoliko drugače. Na koncu smo dolžni še manjši komentar k foto¬ grafijam. La-5 smo bogato dopolnili. Maketa Ita- leri ponuja prednji del motorja M-82 in za sestavo naše makete smo potrebovali še en tak del. Nos letala je bil odrezan in razen prednjega dela po¬ vsem zavržen. Zvezdaste lopatice je potrebno iz¬ delati doma, ker sestavljanka ne nudi pravilnega posnetka. La-7 v izdelavi KP je tu dobra in verna kopija. Vse izpušne cevi so izoblikovane iz pla¬ stičnih niti. Iz tankih kosov plastike so izdelani po¬ krovi motorja in tanki opaši. Tudi zasteklitev ka¬ bine je izdelana tako, da je mogoče videti izpo¬ polnjeno pilotsko kabino. Oznake za letalo La-5, ki je poneslo V. Popkova med vodilne letalske ase Sovjetske zveze, so prav tako iz kompleta nalepk Microscale 72-345. LaGG-3 To letalo pa bo preizkušnja za najbolj izkušene. Makete LaGG-3 žal ni mogoče kupiti. Angleški di¬ stributer (njegov naslov objavljamo v nasvetih za modelarje) je poslal na trg komplet štirih sovjet¬ skih letal, med katerimi je tudi LaGG-3, vendar so to odlitki že zastarelih kalupov. Cena tega kom¬ pleta pa je tako visoka, da si je jugoslovanski mo¬ delarji ne moremo privoščiti. Torej na delo. Med starimi maketami smo našli letalo Jak-9, ki ga je bilo moč kupiti pred mnogimi leti tudi pri nas. Naj¬ bolj vneti pa boste izsledili kakega prodajalca na bolšjem trgu, ki bo ponujal to letalo. S križanjem La-7 in Jak-9 dobimo le grobo osno¬ vo. Mnogo kita in nad svečo preoblikovane pla- Slika 7. LaGG-3 pred barvanjem Slika 8. LaGG-3 je pripravljen za vzlet. Križanja z Jak-9 ni mogoče opaziti. Desno krilo je dobilo pri¬ stajalno luč TIM 9-10 « 83/84 3 79 or 6Z> ru. 4. Lavočkin LaGG-3 ub r r Čr £ -j 380 TIM 9-10 • 83/84 stike je potrebno, da dobi letalo končno obliko. Žal ni prostora, da bi opisali vsak detajl. Naj omenimo le najvažnejše. Trup La-7 zarežemo pred začet¬ kom pilotske kabine. Trup preoblikujemo in do¬ damo »grbo«. Prednji rob kril obrusimo in LaGG-5 podobno preoblikujemo vdolbine za uvlečeno podvozje. Zlepimo trup in krila ter napravimo do¬ volj trpežen nosilec za nos letala. Nos prilepimo z močnim lepilom in razpoke zapolnimo s kitom. Ko nos obrusimo v osnovno obliko, dodajamo do¬ vode za hladilnike olja in razne zračnike. Vsi de¬ tajli se že trdno drže svoje podlage in čas je, da z ostro konico skalpela vrežemo robove med opla- tami. Na koncu zalepimo še zastekleno kabino in preoblikovan propeler s primernim stožcem. Oznake za LaGG-5, na katerem je letel J. Ščipov leta 1944, so iz kompleta nalepk Microscale 72-381. Kamuflažne sheme LaGG-3 vam ponujamo v dveh izvedbah. Letalo J. Ščipova je maskirano z zeleno in zelo svetlo rjavo. Spodnje površine so svetlo modro sive. Zvezda na trupu ima rdeče-belo obrobo. Zvezda na repu letala je brez obrobe. Nad njo sta ožji in širši rumeni pas. Številka 43 je bele barve. Ru¬ mena levja glava ima črne obrobe na rdečem srcu. LaGG-3 z oznako 29, ki je črne barve, je maskiran z umazano belo barvo. Spodnje povr¬ šine so svetlo modre. LaGG-5 je temno olivno zelene barve. Zvezda na trupu je belo obrobljena in bele ban/e je tudi šte¬ vilka 15. Ustje žrela je črno, zobovje belo, »ustni¬ ce« pa živo rdeče. Emblem gardijskega polka ima rumeno klasje, ki objema belo polje, zastava in zvezda pa sta rdeče barve. Stožec propelerja je rumene barve. La-5 nosi zvezde z rdeče-rumeno obrobo. Trup obdajata dva bela pasova. Številka 01 je rumene barve. Rumena sta tudi stožec propelerja in smerno krmilo. Letalo je maskirano v dveh odten¬ kih golobje sive barve. Spodnje površine so svetlo modre. Za izdelavo družine Lavočkin sem potreboval uva meseca in trud je bil bogato poplačan. Nasveti za modelarje Sistem nalepk in tekočin Microscale Microscale je najbolj znana serija nalepk za pla¬ stične makete. Izdelujejo jih v merilih 1:72,1:48 in 1:32. Bogato ilustriran katalog lahko naročite za dva dolarja na naslov: Krasel Industries, Inc. 1821 E. Nevvport Circle Santa Ana, CALIF. 92705 USA ^ - * V - ^ . ★ * ★ ★ ★ ★ Komplet nalepk zadošča za pet do šest letal in cena je temu primerno visoka, saj stane en kom¬ plet kar tri dolarje. Sistem Microscale odlikuje vi¬ soka kvaliteta nalepk, ki so tiskane na zelo tan¬ kem filmu. K nalepkam izdelujejo Micro Set teko¬ čino, ki pripravi podlago, kamor kasneje prilepimo nalepko. Tekočina Micro Sol omehča nalepko in ta se oprime še tako nabrazdane podlage. Se¬ veda je svetlejša in gladka podlaga pogoj za upo¬ rabo sistema, zato ponujajo tudi Micro Coat Gloss svetleči premaz. Ker so mnoga letala pobarvana z nesvetlečimi barvami, lahko z nalepkami opremljeno maketo premažemo z Micro Coat Fiat nesvetlečim premazom. Nalepke se popolnoma stopijo s podlage in maketa dobi nadvse realisti¬ čen videz. Obljubili smo vam še naslov, kjer lahko naročite La-5 italijanskega izdelovalca Italeri s serijsko št. 135: Capital Model Supplies 42 Anerley Hill, London SE 19 UK TIM 9-10 • 83/84 381 Uporaba sončne energije Matjaž Zupan Sončni kolektorji, sončne peči in sončne celice Pred nami je poletje, ko postaja sončna energija vse bolj aktualna, saj bo poleti dovolj sonca za ogrevanje vode za domačo rabo. Povprečno go¬ spodinjstvo porabi letno okoli 80.000 din za ener¬ gijo. Od tega gre približno 50.000 din za ogreva¬ nje, od preostalih 30.000 din pa približno 60 % za toplo vodo (za umivanje, pranje, pomivanje po¬ sode in podobno), 25% za kuhanje, 15% pa za ostalo (razsvetljava, gospodinjski aparati, radio, televizija in podobno). Od tod vidimo, da se varčevanje in uporaba (za¬ stonj) sončne energije najbolj pozna pri ogrevanju stanovanjskih prostorov in pri gretju vode. Jugoslavija sodi med tiste dežele v Evropi, ki imajo sorazmerno dosti sonca, seveda pa se te razmere od kraja do kraja spreminjajo. Na sliki 1 so povprečne dnevne količine sončne energije, ki zadenejo 1 m 2 zemeljske površine. Povprečje je računano preko celega leta. Vidimo, da dobi ve- Slika 1. Količina sončne energije, ki pade na 1 m 2 površine, povprečno preko celega leta, v enem dnevu. Enote so Wh/m 2 na dan 382 TIM 9-10 »83/84 \ čina Slovenije pod 3000 Wh/m 2 (3kWIVm 2 ), v čr¬ nogorskem primorju paprek4,3kWh/m 2 . Seveda je ta količina v različnih mesecih zelo različno razporejena. Največ sonca in najbolj toplo je julija, januarja pa ga je na primer kar 5-krat manj, pri vmesnih mesecih pa so tudi te vrednosti nekje vmes. Iz teh številk vidimo, da pri nas pozimi sončne energije ne moremo prav uspešno uporabljati za pripravo tople vode, še manj pa za ogrevanje sta¬ novanjskih prostorov. Poleti pa ob sončnih dneh z lahkoto zadovoljujemo potrebe po topli vodi samo s sončnim ogrevanjem. V naši rubriki smo predstavili serijo raznih naprav za izkoriščanje sončne energije, od najbolj pre¬ prostih pa do takih, ki so narejene v tovarnah, po¬ staviti pa jih morajo strokovnjaki. Seveda moramo pred uporabo sončnega ogrevanja stanovanjskih prostorov ali sanitarne vode izračunati stroške in prihranke in se odločiti za najbolj ekonomično inačico. V začetku leta ste našli v tej rubriki nekaj nalog za mlade raziskovalce, danes pa je na koncu še ena. Med počitnicami boste imeli dovolj časa in tudi sonca bo dovolj, tako da boste zadane naloge lahko rešili. Vse skupaj vabim, da mi pošljete vaše ugotovitve in predloge, najboljše bomo objavili v Timu. Morda bomo skupaj odkrili kaj novega. Danes si oglejmo še nekaj podrobnosti v zvezi z zgradbo zbiralnikov sončne energije, sončnih pečic, dodali pa bomo še nekaj besed o sončnih celicah. Sončni zbiralniki Kako sončne zbiralnike uporabljamo, smo si že ogledali, nič kaj dosti pa nismo povedali o tem, kako so narejeni. Zbiralnik ima tri bistvene dele: 1. škatlo s prozornim pokrovom, 2. cevi po katerih teče voda, ki vpija sončno energijo in 3. izolacijo. Ohišje je narejeno iz materiala, ki je odporen na vremenske vplive. Največkrat je to aluminij, ki je tudi primerno lahek, dodatno pa ga še zaščitijo. Na škatli, v kateri so cevi in izolacija, je prozoren pokrov. Pokrov je iz stekla ali pleksi stekla, mora pa biti tako močan, da ga toča ne razbije. Cevi z absorberjem, ki toploto vsrka in jo prenaša do rezervoarja (to je ponavadi voda z dodanim sredstvom proti zmrzovanju), so lahko plastične ali kovinske. Poleg povsem običajnih cevi, nape¬ ljanih bodisi v cik-caku ali spirali, se uporabljajo Slika 2. Zgradba sončnega kolektorja: 1 — ohišje, 2 — pokrov, 3 — izolacija, 4 — cevi tudi razne oblike zavarjene pločevine. Če damo namreč ravno pločevino na valovito in po stikih zavarimo, dobimo nekakšne cevi, po katerih se pretaka voda. Cevi so pobarvane s črno barvo, ki vsrka do 95 % sončne toplote. Seveda pa cevi, ko se segrejejo, del toplote tudi oddajo, in to tem več, čim toplejše so. Danes uporabljajo za barvanje takih cevi po¬ sebne barve (galvanski oksidi), ki imajo to last¬ nost, da toploto vsrkajo, oddajajo pa je bistveno manj kot navadne barve in tako povečajo izkori¬ stek zbiralnika. Površinam, pobarvanim s takimi barvami pravimo selektivne površine. Med cevi dajo še nekakšne kovinske lamele, ki so obliko¬ vane tako, da zbiralnik zadrži čimveč sončne to¬ plote. Izolacija pride na spodnjo stran cevi, tako da pre¬ preči oddajanje toplote. Če se lotimo izdelave sami, uporabimo 5 centimetrov debelo stekleno volno ali podobno izolacijo. Pomembna je tudi postavitev zbiralnika. Če ga bomo na primer obrnili proti severu, potem se¬ veda ne bo vpil nič sončne energije. Obrnjen naj bo približno proti jugu, pomemben pa je tudi kot, ki ga tvori z vodoravnico. Poleti je najbolj primeren kot 20 do 35°, pozimi pa se ta kot poveča za 30°, torej je 50 do 65°, ker je Sonce niže na obzorju. Poleg tega je kot odvisen tudi od ozračja. Če je ozračje umazano, razprši del sončne svetlobe, tako da je več prihaja z zgornje strani, zato ta kot nekoliko zmanjšamo, tako da je kolektor obrnjen bolj proti nebu. Če le imamo možnost, spremi¬ njamo kot glede na letni čas. Seveda izdelujejo tudi take naprave, ki zbiralnik obračajo za Son- TIM 9-10 • 83/84 383 cem, vendar pa so drage, pa še pokvarijo se rade, tako da je tak strošek ponavadi odveč. Pri zbiralniku moramo paziti tudi na njegovo učin¬ kovitost in ceno. Večina zbiralnikov spremeni 50 do 80 % sončne energije v toplotno. Včasih pa po izračunu ugotovimo, da kolektor z boljšo učinko¬ vitostjo ni najbolj ekonomičen, saj lahko morda za isto ceno dobimo dva, sicer nekoliko slabša ko¬ lektor ja. Q O O _Q O—D-D-a ZXZ3CXZ>OC r~Lj~L-r~L^r^n_ Slika 3. Različne inačice sončnih kolektorjev s cevmi in iz varjenih profiliranih plošč Sončne peči Če z zrcali usmerimo več sončnih žarkov v eno točko, se bo temperatura te točke, podobno kot pri zbiralni leči, strahovito dvignila. Z odličnimi zr¬ cali parabolične oblike lahko že s takim, ki ima premer približno 60 centimetrov, talimo železo! Take pečice pridejo prav tudi za vsakdanjo rabo, saj lahko v sončnih dneh poleti v njih pečemo ali kuhamo hrano. Tako peč si lahko naredite sami in prav to je današnja naloga za mlade raziskoval¬ ce. Naloga Naredite pečico, ki bo spekla jabolko s sončno energijo. Dodajmo kar takoj nekaj nasvetov. Naj¬ laže boste pečico naredili tako, da boste za osnovo vzeli škatlo in jo z zunanje strani nekoliko izolirali, z notranje pa oblekli s čimbolj gladkim staniolom. Najbolje bo, če dno približno elipsasto oblikujete. Pokrov škatle naj bo tak, da ga lahko razprete na vse štiri strani in da lahko posamezne dele pokrova nagnete pod poljubnim kotom. Vse dele pokrova prevlečete s čimbolj gladkim stanio¬ lom, še bolje pa je, če so narejeni iz zrcal. Enako naredite še vmesne dele. Škatlo pokrijte s ste¬ klom. Ko želite peči hrano, postavite hrano v Slika 4. Skica sončne pečice za pripravo hrane škatlo (v sredino), škatlo obrnete proti soncu in odprete. Vse dele pokrova nastavite tako, da od¬ bijajo sončne žarke na hrano. S poizkusom ugo¬ tovite, kako veliki morajo biti posamezni deli, da se bo hrana dovolj segrela in skuhala ali spekla. V svetu uporabljajo tudi precej večje naprave, ki z zrcali zbirajo sončno energijo. Tako so v Franciji že naredili poizkusno elektrarno, ki ima več sto zrcal, sončno toploto pa zbira posebna naprava na stolpu. Tudi v deželah ob Sahari in drugih puš- 384 TIM 9-10 • 83/84 čavah, kjer je obilo sonca, uporabljalo podobne naprave, predvsem za pridobivanje sladke vode iz morja. Sončne celice V zadnjih letih se počasi uveljavlja uporaba po¬ sebnih sončnih celic, ki sončno toploto spremi¬ njajo naravnost v električno energijo. Te napravi¬ ce, narejene iz posebnih polprevodniških mate¬ rialov, so razvili za uporabo v vesoljski tehniki, saj je sončno sevanje v vesolju močnejše (ker ga ne ovirata zrak in umazanija v zraku, satelit je lahko stalno obrnjen proti soncu, pa tudi površino teh celic ima lahko veliko). Poleg tega sateliti za elek¬ tronske naprave ne potrebujejo veliko energije. Žal imajo te celice zelo majhne izkoristke, le okoli 15 do 20 % sončne energije namreč spremenijo v električno. Raziskovalci pa zelo pospešeno razvi¬ jajo nove in nove vrste sončnih celic, ki imajo vse večji izkoristek, po drugi strani pa jih izdelujejo v vse večjih serijah in z bolj enostavnimi metodami, tako da so vse cenejše. Danes jih lahko že srečate v urah in žepnih kalku¬ latorjih, ki tako ne rabijo baterije. Večjo popular¬ nost in reklamo za te sončne celice so dosegli najprej s kolesom, ki ga je poganjala električna energija iz teh celic, potem pa s posebno kon¬ struiranim zelo lahkim letalom, ki je s pogonom na sončne celice preletelo Rokavski zaliv, ki je širok 37 kilometrov. Letalo se je imenovalo Solar Cha- lenger (Sončni izzivalec) in je imelo le eno napako — bilo je zelo drago. Sončne celice pa uporabljajo tudi za druge, povsem vsakdanje namene, ne le za take eksotične podvige. Z njimi poganjajo elek¬ trične naprave, ki ne rabijo večjih moči, na vseh bolj zakotnih mestih, kamor elektrika ni napelja¬ na. Najboljša je kombinacija z akumulatorji, ki jih celice podnevi polnijo, ponoči pa naprava troši energijo iz teh akumulatorjev. Znanstveniki pri izdelavi sončnih celic še niso rekli zadnje besede, zato se celice postopoma boljšajo, njihova cena pa pada, tako da bodo vse bolj in bolj široko uporabljane. S tem smo končali razglabljanje o uporabi sončne energije, upamo, da ste spoznali vsaj osnovne pojme o teh stvareh, tako da boste, ko boste odrasli in sami imeli priložnost za uporabo raznih naprav, ki bodo izkoriščale sončno energijo, ve¬ deli kako in kaj. Uporaba sončne energije bo vsak dan bolj mikavna, saj izdelujejo vse bolj izpopol¬ njene naprave, po drugi strani pa se ostale oblike energije dražijo in tudi manj jih je, pa še naše oko¬ lje onesnažujejo povrh. Matjaž Zupan Zgodovina malih železnic Promet je bil še pred dobrimi 150 leti vezan iz¬ ključno na vozove z živalsko vleko in vodne poti s čolni na veter ali vesla. Šele v prvi polovici 19. sto¬ letja seje pričel nagel razvoj prometnih sredstev, ki ga je omogočila uporaba parnega stroja. Leta 1814 je Anglež George Stephenson naredil prvo uporabno parno lokomotivo, leta 1825 pa prvo že¬ lezniško progo. Po tem letu so si pričele železnice utirati pot po celem svetu. Nekako ob koncu 19. stoletja se je razširila tudi uporaba električne energije. Leta 1879 je Thomas Alva Edison izdelal prvo uporabno električno sve¬ tilko in pričela se je elektrifikacija. Ko se torej doma igramo z malo električno loko¬ motivo, moramo vedeti, da takih igrač pred kakimi 100 leti sploh ni bilo mogoče narediti, ker elektrike sploh še niso poznali. Precej delov pa je narejenih tudi iz plastičnih mas, ki so prišle v široko uporabo šele po drugi svetovni vojni in tako pocenile in olajšale proizvodnjo teh igrač. Vedeti moramo tudi, da je pred 50,100 in več leti le zelo malo ljudi imelo prosti čas in dovolj denarja za kupovanje igrač — to so si lahko privoščili le najbogatejši, ostali pa so si s celodnevnim gara¬ njem komaj prislužili dovolj za najbolj nujne po¬ trebe. PRVI MODELI Prvi modeli malih železnic so se pojavili kmalu po nastanku prve prave železnice. Prvo železnico v Nemčiji so zgradili leta 1835, v začetku leta 1836 pa so že prodajali prve modele. V nekem nurn- berškem časopisu ježe marca 1836 izšel oglas, ki je ponujal model železnice iz pločevine, ki ga je gnal urni mehanizem, torej vzmet, ki jo je bilo treba stalno navijati. Sprva niso imele tračnic in so se kar tako vozile po tleh. Prvi modeli so služili za dva namena in so se tudi razlikovali med seboj. Preprosti modeli, ki največ¬ krat niso bili posnetki pravih lokomotiv, so rabili kot igrače. Drugi, na tehnično precej višjem nivoju in dokaj verni posnetki pravih lokomotiv, pa so bili namenjeni prikazu v šolah in na raznih predava¬ njih, kjer so ljudem predstavljali osnove železnic. TIM 9-10 #83/84 385 Ti modeli so imeli tri vrste pogona: — vrvico in ročno vleko za otroke — urni mehanizem z vzmetjo — prave parne lokomotive, ki so jih kurili s špiri¬ tom. Te zadnje so bile najdražje in tudi najbolj nevarne, saj se pri otroški igri lokomotiva hitro prevrne, razliti špirit se vname in marsikatera soba je tako zagorela. Pravi razvoj se je pričel poletu 1880, ko so se tudi igrače približale kvaliteti demonstracijskih mode¬ lov, seveda pa so bile še brez električnega po¬ gona in izdelane iz pločevine in lesa. Prvo sistemsko izdelano malo železnico je leta 1891 izdelala tovarna Marklin iz Nemčije, ki je še danes ena vodilnih tovarn na tem področju. Si¬ stem je obsegal lokomotive, vagone, tračnice in razno dodatno opremo, ki so jo lahko dokupovali in tako izpopolnjevali zbirko, vsi elementi pa so bili sestavljivi. Večina ostalih tovarn, ki so izdelovale male železnice, se je prilagodilo temu sistemu ali pa so poskušali vpeljati svoje sisteme in s tem po¬ snemati tovarno Marklin. Prvič pa so za pogon uporabili elektriko leta 1897, ko je tovarna Marklin predstavila svojo električno železnico. Za napa¬ janje so uporabili kar električno napeljavo za raz¬ svetljavo, ki pa je imela napetost 110 voltov in je bila nevarna. Hitrost vlakov so uravnavali s po¬ sebnim uporovnim regulatorjem. Tedaj so že iz¬ delovali tudi hiše, predore, signale in drugo do¬ datno opremo za izdelavo makete. Leta 1899 so določili nekaj standardnih širin med tračnicama (kolotekov), in sicer 35, 48, 54 in 75 milimetrov. Seveda so bile vse precej večje od današnjih si¬ stemov, vlaki in ostalo pa niso bili delani v kakšnih pravilnih razmerjih. Leta 1926 so predstavili železnice, ki jih je napa¬ jala napetost 20 V, ki sojo dobili s pomočjo trans¬ formatorja in ti modeli so kmalu izpodrinili modele z urnim mehanizmom in parnim pogonom. Od tedaj dalje so modele le še izpopolnjevali, po¬ stajali so vse bolj podobni pravim lokomotivam in vagonom, tako da današnje modele komaj še lo¬ čimo od njihovih »vzornikov« naravne velikosti. RAZVOJ SISTEMOV Kolotek oziroma širino med tračnicama je določil že Stephenson pri prvem vlaku in taka je ostala v večini držav do danes — 1435mm. Prvi modeli pa so imeli razne koloteke, pa tudi razmerja, v katerih so bile pomanjšane lokomotive, so bila svobodno izbirana. Prva je vpeljala enotne koloteke tovarna Marklin in jih označila kot sisteme I, II in III. Vsi sistemi so bili precej veliki, zato so leta 1912 naredili tudi manjši sistem 0 (nič), leta 1935 pa še manjšega, ki so ga poimenovali -sprva 00 (nič-nič) in po vojni HO (oznaka za halb-null oziroma polovično ničlo, rečemo pa mu H-nič). Ta sistem s kolotekom 16,5 milimetra je danes v svetu najbolj razširjen, saj je dokaj majhen, a še vedno pregleden. Dovod elektrike na prve lokomotive je bil po tretji tračnici, ki je bila speljana po sredini, tak sistem, le izboljšan, Marklin uporablja še danes, drugi pa večinoma uporabljajo napajanje prek obeh trač¬ nic, pri čemer pa morajo biti vsa kolesa dobro izo¬ lirana. Sistem iz leta 1935 se do danes ni več bistveno spreminjal, pojavljali so se sicer še novi sistemi, kjer so vlaki pomanjšani v raznih razmerjih, ven¬ dar pa ostaja sistem HO najbolj razširjen. Naštejmo še nekaj najbolj znanih proizvajalcev malih železnic: Arnold, Fleischmann, Fulgurex, Liliput, Kleinbahn, Marklin, Merker + Fischer, Me¬ tropolitan, Rivarossi, Trix itd., pri nas pa se edina s tem ukvarja Mehanotehnika iz Izole. SISTEMI V svetu se v glavnem uporabljajo naslednji siste¬ mi: Najbolj uporabljan je HO, nato N in I, ostali trije pa so bolj redki. Maketa sistema HO 386 TIM 9-10 • 83/84 mladi kmetijci Franc Vidic Vpliv delovnih razmer in pridelovalnih postopkov na stabilnost traktorja Vlil. NA KAJ ŠE PAZIMO Vsak voznik traktorja mora večinoma voziti tudi po površinah, ki so namenjene za javni cestni promet in se vanj vključiti, da lahko pride do obde¬ lovalnih površin, ki so največkrat bolj ali manj oddaljene od gospodarskega dvorišča. Zato mora temeljito poznati cestno-prometne predpi¬ se, da ne ogroža sebe in drugih udeležencev v cestnem prometu. Da bo voznik varno vozil trak¬ tor tako po javnih cestah ter opravljal poljska dela, mora tako kot ostali udeleženci v prometu paziti na: 1. Varnost otrok, invalidov ter starih in slabotnih: — otrok ne sme nikoli vzeti na traktor, prav tako ne invalidov niti starih in slabotnih ljudi: — odraslo osebo sme voziti na traktorju samo, če je na njem poseben sedež za potnika; — za vožnjo traktorja mora imeti ustrezen izpit; zato je vsakršno prepuščanje vožnje zlasti nedoletnim otrokom in drugim neveščim ose¬ bam, čeprav po domačem dvorišču, skrajno nerazsodno in neodgovorno dejanje, — vozi naj izredno pozorno tako na cestah za javni promet kot na drugih površinah zunaj javnega prometa (poljske oziroma gozdne poti, dvorišče itn.), če so v bližini: a) otroci, ki ne znajo presojati nevarnosti; b) invalidi, ostareli in slabotni, ki potrebujejo dlje časa, da zaznajo nevarnost in se ji ustrezno izognejo, ker jih čutila — sluh in vid — lahko varajo pri ugotavljanju odda¬ ljenosti in ropota; c) pešci, ki so lahko raztreseni, živčni, alko¬ holizirani itn.; d) če so vremenske razmere neugodne (naliv, snežna brozga itn.). 2. Zlasti mora biti traktorist previden pri vožnji, kadar je: — vozišče spolzko, poledenelo, slabo vzdrže¬ vano itn., — vidljivost zmanjšana zaradi megle, sneženja, dežja itn., — zato z zvočnimi in svetlobnimi signali opozarja na nevarnost druge udeležence v prometu. Tudi v takih voznih razmerah mora voziti tako, da lahko vozilo pravočasno ustavi pred vsako oviro, ki jo je v danih razmerah mogoče pričakovati. 3. Ne gre na vožnjo: — kadar je utrujen; — kadar je bolan (pri akutnih bolezenskih stanjih je potrebna posebna previdnost pri visokem in nizkem krvnem pritisku, epilepsiji, vrtoglavici, sončarici, oslabljenem sluhu in vidu, sladkorni bolezni itn.); — če je pil alkohol, ki vpliva na človekov organi¬ zem in obnašanje. 4. Prispeva k zmanjšanju prometnih nesreč tako, da: — se izogne nesrečam; — jih preprečuje; — dosledno upošteva vsa določila prometnih predpisov, prometno signalizacijo in navodila pristojnih organov za urejanje prometa; — ne povečuje po nepotrebnem prometne gneče, kar stori tako, da uporablja predvsem stranske prometne površine, čeprav si tako podaljšuje pot; opušča vožnjo v prometnih konicah, kadar to ni nujno; — ve, kolikšna je pot ustavljanja oziroma reakcij¬ ska ter zavorna pot in da je hitrost neposredno povezana s sposobnostjo manevriranja in da vpliva na sposobnost zaznavanja nevarnosti; — pravočasno nakaže svojo namero tako, da ga razumejo drugi prometni udeleženci (nakazo¬ vanje ustavljanja, spremembe smeri itn.); — preden zapelješ poljske ali gozdne poti, ki na¬ vadno nima prometnih obeležij, na cesto, ki je namenjena za javni cestni promet, ustavi vo¬ zilo, ker ve, da imajo vsi drugi prometni udele- TIM 9-10 • 83/84 387 ženci prednost na prometnih površinah za javni cestni promet. 5. Preden začne voziti, mora upoštevati: — da je traktor po predpisih vlečno motorno vo¬ zilo in lahko vleče priklopno vozilo, delovni stroj in vprežni voz. Največ lahko vleče dve priklopni vozili hkrati, vprežni voz ali delovni stroj pa posamično: — da morata biti priklopno vozilo in traktor pove¬ zana z ojesom — rudom, ker bo le tako ostala razdalja med njima ves čas enaka: — da nameni tovoru posebno pozornost. Malo¬ marno naložen tovor štrli na vse strani in celo zakriva zavorne ter smerne luči. S tako nalo¬ ženim tovorom lahko nevarno oplazi druge udeležencev prometu, pri zavijanju na levo pa povzroči hudo prometno nesrečo. Tovor ne sme presegati 4m višine in 2,5m širine. Če zadaj presega dolžino priklopnika ali voza za več kot meter, mora biti zaznamovan z opozo¬ rilno tablo. Spredaj tovor ne sme biti daljši od priklopnika ali voza, na katerem je naložen, ker voznika ovira pri zavijanju: — da ljudje ne sodijo niti na tovor, medenj niti vanj. Največ pet ljudi se sme peljati na praz¬ nem priklopnem vozilu, če ima za to ustrezna sedišča. 6. Posebej mora biti pozoren in previden: — kadar vleče delovni stroj: kosilnik in drugo pri¬ klopno vozilo je lahko širše od traktorja. To je predvsem treba upoštevati pri prehitevanju, ker so zlasti kolesarji v življenjski nevarnosti; — kadar vozi več traktorjev, zlasti kadar v koloni vlečejo s seboj delovni stroj ali priklopnik, mora biti med njimi obvezna razdalja najmanj 100 m, kar zagotavlja nemoten potek cest¬ nega prometa za druge udeležence; — zaradi vožnje po polju, kolovozih in gozdnih poteh so pnevmatike bodisi mokre bodisi blatne ali kako drugače onesnažene; to je lahko življenjsko nevarno, kadar je treba zavi¬ rati, kajti zavore ne bodo delovale tako, kot pričakujemo. Voznik traktorja pa s takimi ko¬ lesi ne ogroža samo sebe, ampak tudi druge udeležence v prometu, kajti blato in nesnaga na cestišču pomenita resno nevarnost, da bo zanašalo druge motorizirane uporabnike prometnih površin. Preden zapelje s poljske poti na cesto za javni cestni promet, mora traktorist pnevmatike vsaj grobo očistiti; — kadar vozi s traktorjem po klancu navzdol in navzgor, na vzpetinah, previsih, bregovih, hribovitih krajih, je vožnja posebno kočljiva. Če pa traktor vleče še priklopnik, ki je težko naložen, je vsaka hitra, predrzna vožnja, naglo zaviranje, sunkovito zavijanje v levo in desno samomorilno dejanje; — kadar vleče prednje nakladalnike, postane vožnja skrajno nevarna, če niso zavarovani z varnostnim klinom (če poči cev hidravličnega dvigala, pade nakladalnik navzdol, ob tem se traktor lahko prevrne); — ročno zaviranje med vožnjo je lahko pravo iz¬ zivanje nesreče. 7. Traktor je treba tudi skrbno vzdrževati, saj je bolj kot druga vozila izpostavljen vplivom vozišča (blato, prah, voda, kamenje itn ). Biti mora stalno tehnično brezhiben, zato seje treba vselej prepri¬ čati, ali: — zavorni sistem deluje brezhibno (sklopka, plinska ročica, zavore), — ali so kolesa dobro pritrjena, — ali delujejo svetlobna telesa, smerni kazalci in — ali so pnevmatike polnjene po predpisih. elektronika z a mlade Vukadin Ivkovič Med letom sem prejel mnogo vaših pisem z raz¬ nimi vprašanji. Na nekatera sem odgovoril v seriji člankov, druga pa uporabil v rubriki INOVATOR in jih predstavil kot nalogo za vse bralce. V tej šte¬ vilki Tima, zadnji v letošnjem šolskem letu, pa vam bom odgovoril na ostala vprašanja. MEGAFON Včasih so na športnih igriščih, hipodromih, ladje¬ delnicah, zborovanjih in podobnih krajih uporab¬ ljali za ojačevanje glasu nekakšen kovinski lij, ki je glas usmeril v določeno smer, tako da smo lahko poslušali tistega, ki je govoril tudi na daljše razda¬ lje. Z razvojem elektronike pa je iz preprostega lija nastal moderni megafon, ki je sestavljen iz mikro¬ fona, tranzistorskega ojačevalnika in zvočnika. Megafon spada v skupino naprav, ki ojačujejo signal, ki pride na njihov vhod, zato jih imenujemo ojačevalniki. Vhodni signali so lahko visoko-, srednje- ali nizkofrekvenčni, zato tudi ojačeval¬ nike delimo na: visokofrekvenčne, 388 TIM 9-10 • 83 84 15 A 4 5V Slika 108 srednjefrekvenčne in nizkofrekvenčne. Megafon spada med nizkofrekvenčne ojačeval¬ nike, ki ojačujejo signale s frekvencami zvoka — od 20 do 20.000Hz (nihajev na sekundo). Lahko delujejo samostojno ali pa kot del kake večje na¬ prave. Za te namene uporabljamo močnejše transistorje, na primer tiste z oznakami AC, AD ali pa BC, BD. Transistorski megafon, katerega načrt in navodilo za samogradnjo vam predlagam, spada med ročne transistorske ojačevalnike. Take megafone proizvaja več naših tovarn, tudi Iskra, v več verzi¬ jah z različnimi močmi. Megafon, ki ga tu opisu¬ jemo, ima nekaj svojih posebnosti, v bistvu pa je zelo preprost in enostaven za izdelavo. Na shemi vezja (slika 108) vidimo, da sta zadnja dva transi- storja (T3 in T4) galvansko spojena, tako da de¬ lovanje prvega transistorja vzbuja delovanje dru¬ gega. Tako galvansko vezje uporabljamo zato, da baterije dalj časa trajajo. Takrat, ko signala na vhodu ni (ko v megafon ne govorimo), močni izhodni transistor ne troši električnega toka. Pri amaterskih gradnjah predstavljajo ponavadi večji problem mikrofoni, ne sicer kot elementi, temveč zato, ker jih večinoma nimamo pri roki. Za naš megafon lahko uporabite navadni ogljikov te¬ lefonski mikrofon, če pa imate dinamični mikro¬ fon, ga ravno tako lahko vgradite. Ne glede na to, ali ste uporabili ogljikov ali dinamični mikrofon, vam bo v kombinaciji z ustreznim zvočnikom dal zelo močan izhodni signal. Celo napravo name¬ stimo v kovinsko ohišje z lijem in pasom za noše¬ nje (slika 109). Če niste mojstri v delu s pločevino, potem ohišja ne delajte sami, ker se lahko z ostrimi robovi porežete. Izdelavo ohišja in lija zato raje prepustite kakemu kleparju, ki ima ustrezno orodje in naprave, pa še videz megafona bo tako lepši. Za transistorje T1 in T2 lahko uporabimo kakrš¬ nekoli NPN transistorje, na primer BC107, 219, 182 itd. Transistor T3 pa je, nikar ne pozabite, PNP transistor, na primer AC550 ali 551. Četrti transistor je močni izhodni transistor AD435. Za napajanje megafona uporabljamo tri ploščate 4,5 V baterije, vezane zaporedno, tako da dobimo napetost 13,5V. VVALKIE-TALKIE Mnogo bralcev Tima je želelo elektronsko vezje in opis izdelave malega radijskega oddajnika in sprejemnika, ki ga v svetu poznajo pod imenom TIM 9-10 • 83 84 389 vvalkie-talkie (izgovori se voki-toki), kar pomeni v prostem prevodu hodi-govori, to pa zato, ker je taka napravica zelo lahka in seveda prenosna. Najprej naj vas opozorim na to, da je delo z radij¬ skimi sprejemno-oddajnimi postajami določeno z zakonom, tako da si morate pred pričetkom izde¬ lave take naprave do potankosti pogledati pravil¬ nik, tako da ne bi prišli navzkriž z zakonom! Na¬ potke in informacije boste dobili v radioamater¬ skih društvih. Oddajniki so naprave, ki proizvajajo visokofrek¬ venčne elektromagnetne valove, ki prenašajo in¬ formacijo s hitrostjo svetlobe (300.000 km/s) brez uporabe kakršnihkoli žic, zato tak prenos imenu¬ jemo tudi brezžični prenos. Oddajnik-sprejemnik »vvalkie-talkie« deluje s frekvenco 27 MHz (pravimo da je na valovni dol¬ žini 27 megahercov), ki jo imenujemo tudi CB ali civil band (v prevodu civilni pas, torej tisti, ki ni namenjen za vojaške, miličniške in druge po¬ dobne namene, temveč za razne vsakdanje stva¬ ri). Uporablja se na gradbiščih, ranžirnih železni¬ ških postajah, dispečerskih službah, športnih pri¬ reditvah, v alpinizmu itd., najbolj priljubljen pa je med mladimi amaterji. V mestu imajo take postaje doseg 2 do 3 kilometre, na odprtem prostoru in na primer na morju pa do 20 kilometrov. Za delo s to napravo ni potreben poseben izpit, prijaviti pa ga moramo v radio klubu, kjer bomo dobili dovoljenje. Naprava ima en oscilacijski krog (slika 110) z 2-krat po 4 navoji izolirane bakrene žice na ferit¬ nem jedru premera 10 milimetrov. Dušilka P1 v vezju antene rabi kot podaljšek pali- časte antene in ima 27 navojev žice debeline 0,2 milimetra na jedru s premerom 8 milimetrov, du¬ šilka P 2 v vezju emiterja pa ima 17 navojev žice debeline 0,2 milimetra na enakem jedru. Preklop¬ nik za to napravo je nekoliko bolj zamotan in ima 2x6 položajev z drsnimi kontakti. Vsi transistorji Slika 111 390 TIM 9-10 • 83/84 so enaki, lahko so BC238 ali podobni. Izhodni transformator bomo vzeli iz starega transistor- skega sprejemnika z izhodom na zvočnik z 8 Ohmi. Ta zvočnik pri oddajanju rabi kot mikro¬ fon. Napravico bomo vgradili v plastično ohišje, komande pa bodo na čelni plošči. Domet naše napravice je 1 kilometer, kar je za mlade amaterje povsem dovolj. Vrednosti posameznih elementov so podane v vezju na sliki 110. Seveda moramo narediti dva enaka sprejemnika-oddajnika. Opozorilo. Ko kupujemo kristale, moramo kupiti TIM 9-10 • 83/84 391 vedno dva enaka v pasu, ki delujeta na povsem enaki frekvenci. Obe napravici morata biti ugla¬ šeni, tako da je sprejem najboljši. Za napajanje skrbi po ena 9V baterija v vsaki napravici. DETEKTOR KOVINSKIH PREDMETOV Dimitrij Kocjančič iz Kopra piše: »... rad bi, da opišete, kako se izdelujejo dušilke, tuljave in transformatorji, saj o tem do sedaj še nisem za¬ sledil pisanja.« To je eno od vprašanj, zaradi kate¬ rega se mi je porodila ideja, da vam pišem o de¬ tektorju za iskanje kovinskih predmetov. V Timu je bil pred nekaj leti podroben opis izde¬ lave omenjenih elementov, zato bomo danes način izdelave le na kratko povzeli. Najprej nekaj o tuljavah. Tuljavo najdemo skoraj v vsakem ra¬ dijskem sprejemniku. Tuljava ima določeno in- duktivnost, ki se meri v Henrijih (H). Ima enega ali več ovojev iz izolirane bakrene žice na jedru, ali pa je samonosna — brez jedra. Navoji so lahko naviti v enem ali več slojih. Telo, na katerega je tu¬ ljava navita, je lahko iz papirja, plastike, lesa, ke¬ ramike ali drugega izolacijskega materiala. Oblika tuljave je poljubna, lahko je valjasta, kva¬ dratna, v obliki podkve in podobno. Tuljave uporabljamo v nizkofrekvenčnem tokov¬ nem krogu kot transformatorje in dušilke, kjer imajo ponavadi jedro iz železnih lamel. Tuljave za visokofrekvenčna polja pa so lahko brez jedra ali pa imajo jedro iz ferita (stisnjeni železovi opilki). Tuljave rabijo kot elektromagneti, kot resonančna vezja in dušilke za določene frekvence in kot in¬ duktivna vezja za prenos toka ali napetosti. Tuljave lahko vežemo zaporedno ali vzporedno, induktivnosti pa seštevamo enako, kot upornosti uporov: zaporedna vezava: L = L, + L 2 + L 3 + ..., vzporedna vezava: L = —-^--- L, + L 2 + L 3 + ... Na sliki 112 je več raznih oblik tuljav, iz same slike pa lahko razberete, kako so narejene. Transformatorje uporabljamo v vezjih z izme¬ nično napetostjo in rabijo za pretvarjanje napeto¬ sti ali toka z ene na drugo vrednost — z višje na nižjo in obratno. Imajo zelo velik izkoristek, saj pri svojem delu porabijo le okoli 4 % energije, ki jo pretvarjajo. Veliki so lahko kot naprstnik ali pa kot hiša. Transformator je sestavljen iz jeder iz že¬ lezne pločevine in določenega števila navojev žice. Za manjše transformatorje, kakršne pona¬ vadi uporabljamo v radijski tehniki, veljajo sle¬ deče odvisnosti med tokom (I), napetostjo (U) in številom navojev (N): 11 = ali Ji = N? 1 2 U, l 2 N, Pri izdelavi transformatorjev bomo velikost izra¬ čunali s pomočjo naslednjih enačb: Q ='-\~ n=J l- kjer pomenijo: Q — presek železnega jedra v cm 2 P — moč transformatorja n — število navojev na 1 volt napetosti Za vajo izračunajmo vrednost transformatorja za nek usmernik: na primarju (to je ena stran trans¬ formatorja) naj bo napetost 220 V/50 Hz, na drugi strani, na sekundarju, pa naj bo napetost 12 V/50 Hz. Tok naj bo 1 A. Moč bomo dobili po enačbi P = IM = 12 V ■ 1 A = = 12 W (vatov) Za moč 12 W potrebujemo jedro s presekom Q = |/ P = j/TŽ = 3,4 cm 2 , zaradi majhnih izgub pa vzamemo kar 4 cm 2 . Število navojev na 1 volt pa je n = 45/Q = 45/ 4 = 11,25. Na jedro najprej navijemo potrebno količino navo¬ jev za 220V, to je 220 x 11,25 = 2475 navojev. Navoje navijamo enega poleg drugega v lepem redu in ne kar enega preko drugega. Ko pridemo do konca jedra, jih pokrijemo z izolacijo (prešpan — oljni papir) in pričnemo navijati drugo plast ter nadaljujemo enako, dokler ne navijemo vseh po¬ trebnih navojev. Med primarjem in sekundarjem postavimo več slojev izolacijskega papirja, nato pa pričnemo navijati sekundar (12V). Seveda moramo ves čas pazljivo šteti navoje. Sedaj pa si oglejmo še izdelavo malega namiz¬ nega detektorja kovinskih predmetov. Osnovo predstavlja izhodni transformator iz kakega starega transistorskega sprejemnika. Transformator najprej razstavimo in vse lamele v obliki črke E zložimo skupaj. Lamel v obliki črke I ne potrebujemo. Tako zloženo odprto jedro (slika 114 a) ima lastnosti elektromagneta. Ostale ele¬ mente detektorja vežemo, kot je to na sliki 114b oziroma 114 c. Za detektor torej potrebujemo en izhodni transformator (Tr) iz starega radia, transi- stor AC550 ali podoben, transistorsko slušalko (Sl), upor 10kOhm, kondenzator 10nF, baterijo 3 V in stikalo (S). Transformator preuredimo tako, kot je prikazano na sliki 114a, na sliki 114 b je vezje, na sliki 114c 392 TIM 9-10 • 83 84 a) SL b) 3V pa videz detektorja. Detektor uporabljamo takole: skrite kovinske predmete (šivanke, žeblje, britvi¬ ce, kovance in podobno), ki jih ne vidimo, ker so bodisi v zidu, žepu. pod prevleko ali podobno, od¬ krijemo tako, da potegnemo detektor z odprto stranjo magneta preko vseh sumljivih mest. Ko je detektor nad kovinskim predmetom, se bo v slu¬ šalki zaslišal zvok. S to napravo odkrivamo pred¬ mete, ki so oddaljeni do 3 cm od magneta. NAČRT ZA PRIHODNJE ŠOLSKO LETO Glede na vaša pisma in mnoge rešitve v rubriki INOVATOR sem članke za prihodnje šolsko leto razvrstil na naslednja področja: Naprave za šolo Igre Naprave za prosti čas Naprave za uporabo v stanovanju Naprave za uporabo v avtomobilu Če se bo za posamezno napravo, opisano v Timu, javilo več kot 20 interesentov, bodo lahko napravico z vsemi deli in opisom naročili po po¬ vzetju po pošti. inovator Uredništvo Tima je v četrti številki, decembra 1982, pričelo z rubriko INOVATOR. V vsaki na¬ slednji številki Tima sem opisal po en element ali napravico s področja elektronike in njegovo upo¬ rabo. Napravice so bile večinoma preproste, ne¬ katere pa so bile malo bolj komplicirane in so vam delale preglavice. Na osnovi spoznanj, opisanih v članku, sem sestavil posamezne naloge, avtorje najboljših rešitev pa je uredništvo nagrajevalo z raznimi nagradami. Vesel sem bil vsakega va¬ šega odgovora, ki je prinašal rešitev naloge in s tem vašega truda, ki ste ga vložili vanj. Najbolj pa sem bil vesel rešitev, ki so bile popolne in so se dale praktično uporabiti. Tu ste pokazali zelo ve¬ liko ustvarjalno aktivnost, o kateri se danes pri nas mnogo govori in piše. Na koncu šolskega leta bi vam rad predstavil osnove ustvarjalnosti. Inovacijska dejavnost je predvsem aktivnost ljudi, usmerjena v odkrivanje novih spoznanj in njihova praktična uporaba v vseh področjih človekove de¬ javnosti. Ta dejavnost se lahko in se mora razvi¬ jati povsod, kjer se ljudje učijo ali delajo, na vseh delovnih mestih, šolah in tudi doma in tam, kjer preživljajo prosti čas. Predvsem je pomembno, da se najboljše nove ideje in zamisli spremenijo v INOVACIJO, ki TIM 9-10 • 83/84 393 predstavlja praktično uporabo novosti v vsakda¬ njem življenju. Najbolj pogoste oblike inovacij, do katerih pri¬ demo z ustvarjalnim delom, so iznajdbe in teh¬ nične rešitve. IZNAJDBA je nova rešitev določenega tehnič¬ nega problema, do katere je prišel posameznik, skupina ali cela delovna organizacija s svojim ustvarjalnim delom, uporabna pa je v procesu proizvodnje, kjer pomeni večji prihranek bodisi pri stroških proizvodnje, pri delovnem času, energiji, onesnaževanju okolja in podobno. To so povsem nove rešitve problemov. timova fantastika Henry Slesar Beg v prihodnost Prevedel Žiga Leskošek "Ste budni?« je bled, gibčen moški skodranih las vprašal Zacka. Zack se je plašno zazrl vanj, opazil zakrnel jezik v brezzobih ustih in ob misli, v kaj se je spremenila človeška rasa, zadrgetal od strahu. Na srečo je bila srebrno odeta ženska poleg njega videti bolj človeško. Tudi ona je imela bele, sko¬ drane lase in čeprav je bil njen nos manjši, kot bi bilo normalno, je bila bolj podobna pripadnikom Zackove generacije. "Ne bojte se,« je blago dejala. »Ime mi je Ki in sem vodja medicinskih znanosti. Vaši podatki so se ohranili. Imenujete se Bernard Zack...« »Ne,« je hripavo odvrnil Zack. »Smith, Harold Smith,« je dejal. Zenska se je nasmehnila. »Vašo prijavo so po¬ pravili le dva dni zatem, ko so vas zamrznili. Poli¬ cijska organizacija, za katero mislim, da se ime¬ nuje FBI, je naredila popravek in navedla točne podatke o vaši identiteti in vaših dejanjih. Žal vam moram povedati, da poti od Leavenvvoetha do zamrzovalnega inštituta niste dovolj dobro prikrili. Seveda zamrznjenca ne smemo predčasno oži¬ veti, ker bi lahko prišlo do usodnega šoka. Zato je Policija preprosto pustila navodila, da vas primejo v prihodnosti.« TEHNIČNE IZBOLJŠAVE pa so vse poenostavi¬ tve in izboljšave, ki so nastale pri že znanih tehno¬ loških postopkih in spreminjajo le posamezne faze delovnega procesa. Vidimo, da so bile rešitve iz rubrike INOVATOR v glavnem tehnične izboljšave, usmerjene na dolo¬ čeno nalogo na podlagi sicer znanih dejstev. Na koncu še povejmo, da je večina iznajdb zašči¬ tenih, to pa imenujemo PATENT. S tem kratkim opisom osnov ustvarjalnosti sem vam želel pojasniti nekaj osnovnih stvari, pač glede na vašo starost, ki niso jasne tudi marsika¬ teremu vašemu starejšemu kolegu — inovatorju. Zack je klonil v obupu. »Torej ste me ujeli. Ujeli ste me, čeprav sta minili dve tisočletji,« je mračno dejal. »Kako dolgo ste bili zaprti, gospod Zack?« »Enajst let,« je trpko odgovoril. »Moral sem uiti ali pa bi se mi zmešalo. Niti misli, da bi bil zopet zaprt, ne morem prenesti.« Ženska s prekratkim nosom se je nasmejala. »In zakaj mislite, da bi morali iti v zapor?« Zack se je z upanjem zazrl vanjo. »Ne, ne. Svet se je od vaših časov zelo spreme¬ nil,« je dejala ženska in se pomirjevalno dotaknila njegovih ramen. »Nič več ni zločina in kazni. Prav tako ni policije, sodnikov in sodnih procesov. Za¬ pori ne obstajajo več.« »Ali mislite resno? Zaporov ni več?« »Seveda. Kot vidite, ste kljub vsemu ušli v boljši in razumnejši svet. Oproščamo vas vsake krivde in vas proglašamo za državljana Zemlje z vsemi pravicami in privilegiji. Izvolite,« je odločno nada¬ ljevala in mu izročila izkaznico. »Vaša državljan¬ ska številka je 80-4589-TR 5178. Izkaznico mo¬ rate nositi ves čas, vaša številka mora biti popol¬ noma vidna na hrbtišču vašega oblačila, številke pa ne smejo biti manjše od desetih centimetrov. Priskrbeli smo vam državljansko uniformo in lahko odidete, kadar vas je volja. Srečno, gospod Zack, in dobrodošli v prihodnosti.« Zack je zapustil zamrzovalni inštitut kako uro ka¬ sneje. Ulice so bile polne ljudi. Vsi so nosili držav¬ ljanske uniforme, na katerih so bile jasno vidne številke. Osuplo je taval med njimi in se prerival, ko je nenadoma zaslišal izredno močan zvonec, ki je pretresel ozračje. »Kaj je to? Kaj je to?« je spraševal ljudi, ki so hiteli po ulici v isti smeri. »Kaj se dogaja?« je kričal, do ¬ kler se ga nekdo ni usmilil in mu odgovoril. »Kosilo je,« mu je povedal. 394 TIM 9-10 • 83/84 MLADI RAČUNALNIKARJI! Izšla je knjiga, ki smo jo že dolgo pogrešali. Jure Špiler: BASIC (Uvod v računalništvo in programski jezik BASIC). Knjiga je dobrodošel domač vir znanja in napotkov za programiranje v zad¬ njem času tudi pri nas vedno bolj razširjenih računalnikov. Uporabljeni so ustaljeni slovenski strokovni izrazi. Knjiga je primerna za vse uporabnike hišnih računalnikov, kot so Commodore, Sinclair ZX81, ZX Spectrum, BBC, APPLE in drugi. Opisani so vsi ukazi, stavki in funkcije, ki se uporabljajo v Bašiču na hišnih računalnikih. Vsak pojem je pojasnjen tudi z ustreznim primerom. Najhitreje jo naročite po pošti. Ceno 1000 din boste plačali ob prejemu pošilj¬ ke. Naročila pošljite na naslov: jure šPILER BASIC p. p. 302 61001 LJUBLJANA KOLEDAR PRIREDITEV TEHNIČNE KULTURE V SLOVENIJI V LETU 1984 (OD MAJA DO DECEMBRA) TIM 9-10 • 83/84 395 396 TIM 9-10 • 83/84 TIM 9-10 • 83/84 397 ; C o (2 3 ! a c n 2 ha TO TO TO > k O O co 9 cc S N j < A O a. > ! 0 1 O * 2 i 5 Ei > £ 5 C °- c/J _ cc 5 , N < "D _ 2 5 o « o c i g ! «> 3 CC < I UL i I co j LL | I tl CD E o i ‘E i o U) o ^ <2 TO 73 m ~ 0 E i TO . ! N S I 2 >. a I TO C TO, co 5 5.4 2 o n to I o ll! o P TO > ! O O a $ ■a ; a 0 j A * ; . TO Jr: N to i N O) 0 73 « TO TO p 1 s >i? ! 11 2 I TO c > to o I e ^ TO. a> i i | TO ‘E* 2 .! o E j TO ! O I TO I C TO : 0 8 JSI s io s != «u c > 1 o .5. z E! Jž ^ O O 00 o I o h- h- I eo 398 TIM 9-10 • 83/84 timovi oglasi Borut Zemljič Korytkova 6 62000 Maribor-Studenci PRODAM 2 motorčka na baterije za vgraditev v ma¬ keto avtomobila. Eden je za vodenje, drugi pa za pogon. Zraven tega pa prodam še nekaj cina in elek- tro pionir z navodili. KUPIM pa Time letnika 17. Milan Ugovšek Nazarje 140 63331 Nazarje PRODAM naslednje načrte elektronskih naprav: generator zvočnih efektov z naslednjimi efekti: eksplozija, vojna zvezd, formula 1; zvonec s 24 me¬ lodijami (Star wals, Beethovens’ 5, Marseillaise), gong, light show (4 kanali), ultrazvočni alarmni si¬ stem. Cena posameznega načrta je 70 din. Tominec Franko Prvomajska 14 66230 Postojna PRODAM raznovrsten material: elektro motorčke, železnico po HO sistemu (1 lokomotiva, 23 krivih tirov, 29 ravnih tirov, 2 kretnici in transformator z regulatorjem hitrosti), kasete za snemanje (TDK, SONY,...), integrirana vezja AY — 3 — 8500, poten¬ ciometre 5 k Ohmov 25 k Ohmov, motor za gramo¬ fon, transformator 6 V za napajanje računalnikov, 9V transformatorjev brez ohišja, gramofon ISKRA. KUPIM pa načrt za mešalnik. Edvin Kocjančič Rozmanova 35 66000 Koper tel. (066) 24-633 IZDELUJEM ploščice tiskanega vezja po naročilu (foto postopek). Za vezja iz Tima navedite letnik in stran, za ostala vezja pa priložite kontaktno kopijo, narisano s tušem na paus. Dobite lahko tudi načrte s ploščicami za 10 W ojačevalnik (12V, TDA 2003), detektor kovin (60cm) in FM sprejemnik 40 — 150 MHz (4 kanali TV-avdio, UKV, pilotske zveze, ra¬ dioamatersko področje). Dobava takoj! Sandi Jager Drapšinova 18 63000 Celje tel. (063) 33-690 PRODAM gramofon ISKRA Hi-Fi GERRARD Belt drive 2 x 20 W (hidravlična ročica, diamantna igla) z zvočniki. Matjaž Šket tel. (068) 81-085 od 15. do 16. ure KUPIM letalski motorček s prostornino od 0,8ccm do 1,5ccm ELEKTRONIKI in radioamaterji pozor! Sheme, ka¬ kršnih še niste imeli! Skupaj okoli 70 shem (ojače¬ valniki, merilni instrumenti, pretvorniki,.elektron¬ ske igre...). Spisek brezplačen — cene ugodne. Za odgovor priložite znamko. Tomaž Klemenčič Cvetna pot 5 68273 Leskovec KUPIM načrt za začetnike in razlago daljinskega vo¬ denja za čolne. Leon Godina Kraljeva 15 66000 Koper tel. (066) 24-224 samo ob večernih urah. PRODAM še novo železnico po HO sistemu. Kom¬ plet vsebuje: lokomotivo, 4 vagone, 20 krivih, 2 ravna tira, 1 križišče, 1 postajo in sponke. Cena po dogovoru. Prodam še lokomotivo Santa FE, 3 kret¬ nice (2 elektronski in 1 ročno), 12 krivih, 3 ravne tire, in 6 parov ravnih tirov srednje velikosti. Dušan Novak Gorenje Kamence 3a 68000 Novo mesto PRODAM sledeče KIT komplete: Kojak sirena 10 W, utripalnik z led diodami, antipik — proti komarjem, Led yu meter s 5 led diodami. Prodam pa še čez 100 načrtov s področja elektronike. Napišite spisek na¬ črtov, ki vas zanimajo. David Kamenik p. p. 9 62383 Šmartno RAD bi soznal modelarja, ki izdeluje motorne avio- ne. Vabim vsakogar, ki bi me naučil izdelovati te avione. Peter Homan Ljubljanska 19 64000 Kranj PRODAM bencinski motorček Junior 1,5 ccm, R/Cz dušilcem in navodilom za mešanje goriva. Cena po dogovoru. Možna tudi zamenjava za motorček 2,5ccm. Prodam tudi light-show (4 kanali z ohišjem, elektroliti. Cena po dogovoru. Tomaž Kotnik Šmihel 47 68000 Novo mesto tel. (068) 22-971 TIM 9-10 • 83/84 3 99 PRODAM CB postajo Pony 5W, 24 kanalov z usmernikom. CB ima dovoljenje za uporabo. Peter Molina Djakovičeva 29 61000 Ljubljana tel. (061) 551-496 med tednom (061) 558-974 od 20.30 dalje KUPIM tranzistor BD 239, BD 240, drsni potencio¬ meter 1 M (4 kose) R -12 k 4 W (2 kosa, R - 5,6 k 1 W (2 kosa). Kupim pa še načrt za potujočo luč (po možnosti 10 kanalov) in še načrt za bliskavico (stroboskop) Robert Varl Ribno 44 64260 Bled PRODAM radio ojačevalnik Iskra 2 x 50 W, kaseto¬ fon Technics M 5, ojačevalnik 75 W sinus s predoja- čevalnikom ter 4-kanalnim transistorskim light shovvom, zvočnike Iskra 50—70 W, fleš Pentax (ne¬ rabljen), nov akumulator 35 Ah 12 V, gramofon Kar¬ men (El Niš), veliko ribolovnega pribora ter ostanek greitzovih spojev 5A/125V po zelo ugodni ceni. Nujno pa kupim ali menjam za fleš ali gramofon 8 transistorjev BD 130 Sandi Karlatec Debro 53 63270 Laško PRODAM železnico po HO sistemu (1 lokomotiva, 3 vagoni, 10 tračnic) in avtocesto Carrera s križiščem in dvema avtomobiloma. Ogled možen po dogovo¬ ru. Vili Krajšek Škofja vas 63 63211 Škofja vas PRODAM namizno digitalno uro s senzorji in Texas Ti programmable 59 računalnik z magnetnimi karti¬ cami, light-show s 3 kanali. Damjan Bergant St. Žagarja 22 64240 Radovljica NUJNO kupim malo rabljen letalski motorček s pro¬ stornino 2,5 ccm in nekaj goriva. Cena za motorček naj ne presega 450 din. Gorivo plačam posebej. Ti¬ stemu, ki mi bo prodal motorček, podarim načrt za DV motorni čoln M 210 in načrt za jadralno letalo Orlič A-2. Janez Pirtovšek Koroška 46 63320 Titovo Velenje NUJNO kupim krila za jadralno letalo Galeb-2. Ta načrt je narisal Sašo Krašovec. Krila so lahko tudi prekrita, ali ne prekrita, če so prekrita, prosim, da ni lukenj ali drugih poškodb. Aleš Ekar Partizanska 10/s 64000 Kranj / PRODAM integrirano vezje AY-3-8500 s podnožjem in 2 potenciometra primerna za TV igre. Samo Kunaver Grintovška 24 61113 Ljubljana tel. (061) 342-234 PRODAM 2 trupa za model ASW-19 in krila ter trupe za model Albatros. Gorazd Glavič Legenska 36 62380 Slovenj Gradec PRODAM CB postajo PEARCE-SIMPSON 23 kana¬ lov z izhodom 5 W. Radovan Flis Pod Javorjem 15 61431 Dol pri Hrastniku Tel. (061) 814-944 od 18. do 21. ure ELEKTRIČNI železnici ROCO in Fleischmann v me¬ rilu HO prodam. Emil Tanko Poljanski nasip 10 61000 Ljubljana NUJNO kupim VVALKIE-TALKIE (par) z dometom nad 10krni Toni Verdenik Ptujska gora 5 62323 Ptujska gora PRODAM 3-kanalno DV napravo SANWA, motor OPS40 RCB marine, 2 motorja HB 61 10ccm, model motornega aviona (1,5—3,5ccm) in veliko drugega modelarskega materiala. Kupim ali zamenjam pa Walkman ali boljši kaseto¬ fon in športno kolo. Iztok Spremo Ob žici 5 61000 Ljubljana Tel. (061) 579-512 PRODAM slušalke za VValkman (Hi-Fi, 20- 20.000 Hz), IC TCA 730 in TCA 740 (predojače- valnik z regulacijo tonov, loudness, balance....) in ZN 3055 (RCA) 3 kose. Vse novo, cena po dogovoru. Peter Cvitanič DUT Vidovdanska 7 61000 Ljubljana NUJNO kupim 2 elektromotorčka BABY (4,5V). Cena naj ne presega 100 din. Zraven naj bo še pro¬ peler z eliso. Robi Kopp T rnje 7 68250 Brežice HI-FI ojačevalnik 100W v kitu prodam. Tabele, sheme. Podrobna navodila za sestavljanje bodo pri¬ ložena. Gregor Drofenik Ul. Heroja Bračiča 4 63000 Celje PRODAM preurejeno (povečano) ploščico tiska¬ nega vezja za sprejemnik TIM XXXII. Ploščica je pri¬ rejena za verzijo s filtrom SFD 455 D in je pocinjena. 400 TIM 9-10* 83/84 Hkrati s ploščico pošljem tudi vsa pojasnila. Gorazd Hribar Lukovica 62 61225 Lukovica PRODAM digitalni light-show 4 x 1000 W, žepni ra¬ čunalnik PRIVILEG 848 MD ter več knjig s področja elektronike (Elektrotehnika v slikah, VF tehnika, Mala škola elektronike...). Po naročilu pa izdelujem razna električna vezja (light showe, mikserje, razne preizkuševalnike, tiskana vezja...) in programe za ZX 81 ter SPECTRUM. Matej Caf Radizel 160 62312 Slivnica pri Mariboru Tel. (062) 605-691 KUPIM mali fliperček za eno ali dve igrici in majhen tanek digitron. V pismu navedite ceno. Emil Kalan Gradnikova 87 64240 Radovljica NUJNO prodam še nerabljeno napravo za daljinsko vodenje (27 MHz). V kompletu je oddajnik, spreje¬ mnik, 1 servo motorček, vložek za baterije ter še nekaj dodatnih elementov. Prvemu kupcu dam še par kristalov (27.195 MHz). Robert Konc Cankarjeva 10 64240 Radovljica Tel. (064) 75-678 PRODAM 4-kanalno napravo za daljinsko vodenje (Futaba — z enim servo-mehanizmom in Ni-Cd akumulatorji), eksplozijski motor (2,5ccm), elektro motor, čoln PROPHY, 7 Ni-Cd akumulatorjev, 1,2 V 500mA — SANWA, nove prednje gume (1:12). Dušan Mihelič Pod hribom 22 61000 Ljubljana PRODAM 40 W ojačevalnik z vgrajenim VU metrom na LED in mikserjem ter 50 W zvočnike vgrajene v bokse (visokotonski in nizkotonski). Miran Nagode Gregorčičeva ul. 6 61370 Logatec PRODAM jadralno letalo Dadalus z 0,8 ccm motor¬ jem (še v kitu), Homet jadralno letalo z 1,76 ccm mo¬ torjem (E 193), motorni model Westerly z RC 3,5 ccm motorjem, letalsko gorivo, dva DV motorja 3,5ccm, elise, spinerje, večjo količino balse, več motornih modelov, el. vitlo ter ostali modelarski material. Prodam tudi ojačevalnik FISHER CA-M 300 (nov) 2 x 35 W. Bogdan Stojmanovič Dobojska 45 63000 Celje Tel. (063) 32-800 KUPIM načrte (s podrobnimi opisi) za izdelavo vla¬ čilca na daljinsko vodenje. Vida Tomaž Genterovci 40 69232 Dobrovnik PRODAM antenski ojačevalnik za CB postajo NEW COLIBRI 50 W AM — 100 W SSB, 1 moški konektor (nov), 33 m kabla za CB (50 ohm), 2 integrirani vezji jtA 709, 2 transformatorja 3 A in 4 A (voltaža po želji kupca), GP anteno (4 rad), povečevalnik in sušilnik za slike. Sandi Šink Stara Loka 145 64220 Škofja Loka KUPIM 1-kanalni osciloskop. Cena po dogovoru. Alen Valentič Partizanska 38 61420 Trbovlje PRODAM 8-kanalno DV napravo, DV avto z napravo, CB postajo znamke PACE 8092, frekvencmeter do 100 MHz znamke CX 88 B, večjo količino tiskanih ploščic ter 24-kanalno stereo mešalno mizo. Ervin Bizjak Sp. Idrija 150 65281 Spodnja Idrija Tel. (065) 75-323 (v soboto in nedeljo) ŽELEZNIŠKO postajo, transformator 220—12 V, grad, hišo, 2 kioska, 2 železničarski hišici (vse HO sistem), več elektro motorjev 4,5 V, ca. 0,5 kg epoksi lepila, značke, znamke in Time letnik XIV, št. 3, 5—10, letnik XV, št. 1,2,5,6,8—10, letnik XVI, št. 1,2 prodam. Kdor kupi v vrednosti nad 1500 din, dobi plastično maketo letala zastonj. Dani Vesejak Dobojska 31 63000 Celje KUPIM kondenzatorje 20 nF, 5nF, 10nF, 100nF (4 kose), elektrolitske kondenzatorje 68 MF ter spre¬ menljive kondenzatorje 500 nF, 1 nF, 4,5— 20 pF. Cena po dogovoru. Janez Stanonik Zg. Bitnje 253 64209 Žabnica PRODAM 2 stabilizirana usmernika z regulacijo na¬ petosti od 10—15V in 4 A. Usmernik je primeren za CB postajo. Milan Jančič Pot na grad 5 63270 Laško PRODAM 60 keramičnih kondenzatorjev različnih vrednosti, 30 elektrolitskih kondenzatorjev različ¬ nih velikosti, 150 uporov, 100 načrtov s področja elektrotehnike, različne transistorje, diode, integri¬ rana vezja, TV igre... za spisek pišite na naslov: David Kamenik Legen 23 62383 Šmartno NUJNO kupim 4,5V elektromotorček primeren za čoln MČ 1. Cena naj ne presega 150 din. Mitja Vabelj Gostičeva 37 a, Nožiče 61235 Radomlje p**,e Gregorc slikovna križanka