Za poduk iu kratek čas. Velikoiuoravska država. V spomin tisočlctuice Svetopolkovo smrti; gpisal Ciriljcv. (Konec.) Od sedaj pa se začne razpor med Svetopolkom in Metodom. Mogočni vladar je v neizmerno škodo vseh Slovanov preveč zaupal Neraeem, katerih je vedno nekaj bilo na njegovem dvoru. Na njegovo priporočilo je papež Ivan VIII. iraenoval Nemca Vibinga za škofa v Nitri, ki je v svoji brezznačajnosti in pravi nemški zvijačnosti presegal vse sovražnike Metodove. Z Vihingom prišel je nemški upliv. Svetopolk, katerega so preslepili Nemci, posebno pa Vihing, začel je sedaj celo Metoda preganjati. Vihing pa mu je v tein pomagal ter črnil Metoda ludi pri papežu. Da-si papež ni veroval temu natolcevanju ter Viliinga radi tega pozneje celo kaznoval, so ti dogodki vendar jako ogrenili zadnja leta Metodovega bivanja med Slovani. Metod je neuslrašeno branil slovensko liturgijo in cerkveno samostalnost velikomoravske države, ali po njegovi smrti (885) napočili so v verskem oziru žalostni časi. Svetopolk je namreč, naščuvan od Nemcev in Vihinga, kateri je z njegovo pomočjo postal upravilelj moravsko-panonske ccrkve, kmalu prognal glavne njegove uuence Gorazda, katerega je Metod za svojega nasleiinika bil izvolil, Navma, Klementa, Angelarja, Savo in druge iz dežele, kateri so potem pobegnili na Hrvaško in Holgarsko. Vihing je sedaj imel proste roke. Ob času Metodove smrli bil jc Svetopolk na vrhuneu svoje raoči. Po raznih bojih s korotanskim vojvodom Arnulfom, v katerih je bil on zmagalec, sklenil je I. 884. nemški cesar Karol Debeli z njim prijateljstvo. Arnulf se je tudi kmalu zopet sprijaznil s Svetopolkom ler največ z njegovo pomoi^o postal letaj 887. neinški kralj, za kar mu je priznal popolno gospodstvo nad Čehi. Do tega časa bila je sreča Svetopolku mila, od scdaj pa sc opaža v lastni dežoli sovražno gibanje proli njeniu, katero je najbrž povzročila njegova ošabnost in samooblastnost. Tudi zunanji sovražniki začeli so se zopet oglaSati, ko se je Svetopolk 1. 892. iz neznanib uzrokov sprl z Arnulforn, se je ta zavczal s lirvaškim knežom Hraclavom in eelo z divjimi Madjari, ki so ravno takrat prišli v današnjo Ogersko, da bi uni- čil velikomoravsko državo. Tri nemške vojske so od različnili stranij prodrle v Moravsko, od Drave in Dunave pa so prilirumeli Hrvali in Madjari. 'Toda Svetopolk se jih ni ustrašil, nego jo s svojimi brabrimi Moravani vse tri vojskc popolnoina premagal ter tudi pleneče Madjare pognal iz dežele. Da bi popravil sramolo, krene Arrmlf naslednje leto (893) zopet proti Svetopolku, ali junaški Moravani ga počakajo na meji lcr mu vojsko tako pobijejo, da si je jodva rcšil življenje. Za časa le zadnje vojne ubežal je izdajalski svctovalec Hvelopolkov, Vibing, iz Morave, a nemški cesar ga je imenoval za njegove zasluge svojim kancelarjem (893). Kmalu potem 1. 894. uinije knez Svetopolk ter zapusti velikomoravsko državo svojim trein sinovom, katerim še je pred smrtjo iskreno priporočil plogo. Pripovedujc se namreč, da je Svetopolk poklical svoje sinovc pred se ter jim dal vezek šib, da jib prelomijo. Sinovi poskušajo, toda vse zaiflan. Na to očo razvežo vezek ter zlomi in to z lahkoto šibo za šibo. »(llejte, dragi moji, spregovori potem k njim, ako bodole složni, ne bo vas nikdo premagal, ako pa bodete nesložni, godilo se vam bode, kakor tem šibam«. Svetopolk je želel, da vlado prevzame najslarejši sin Mojmir, a mlajša brata da sta niu v vsem pokorna. Toda na poslednje besede svojega velikega očela so sinovi knialu pozabili. Ko Mojmir II. prevzame vlado, vzdigne se proti njemu njegov lastni brat Svetopolk 11. Mojmir pa ga premaga in ga vrže v ječo, iz katere ga osvobodijo Nemci. Več se o njem ne ve, Mojmir obnovi cerkveno vlado moravsko-panonske nadškoflje, ker mu papež Ivan IX. usliši prošnjo ter njegovi odposlanci posvete jednega nadškofa in tri škofe. Toda nemški škofje, njim na čelu solnograški nadškof Dietmar, pokažejo se žalibog zopet kot najhujši sovražniki Slovanov, kar posebno odseva iz njihovih besed: »Ako hočejo ali noeejo, Moravani bodo podvrženi«. Med tem so Čehi priznali nemško gospodstvo, vsled česar so si Nemci želeli podvreči popolnoma tudi Moravane. V tem pa so jih prehiteli Madjari. ki so 1. 906. planili v deželo, jo dplenili, prebivalce pobili ter tako konec storili mogočni velikomoravski državi. — Ta zgodovinska ertica o velikomoravski državi in njenem koncu sicer tužno, vendar pretresljivo glasno govori našim ušesom in srcem: Slovenei, Slovani, bodile složni, v slogi je moe! Oklepajte so vedno svojc prve in največje prijateljice, sv. kaloliške ccrkve! Suiešnica. Neki tujec vpraša v Mariboru na dravskem mostu nekega meščana: »Vi, ali vi veste, kje gre pot v RuSe?« »O, seveda vem!« reče in jo maba dalje.