Stran '20.
Štev. 1.
prosti čas darujem za napredek vaše dece."
Videl pa sem zidarja, ki je izpustil kelo dosledno že ob prvem udarcu dvanajste ure. Tega zidarja sem nekoč vprašal, čemu ne zazida opeke, ki mu je bila v roki baš ob dvanajsti uri. Odgovoril pa mi je:
„Suženj je, kdor ne loči svoje ure od gospodarjeve."
Jaz pa sem zmerom sodil, da se mora ravnati ura po delu in ne delo po uri, zato nisem jenjal zapirati fitniških in bajtar-skih paglavcev kljub vsem žuganjem in grožnjam.
Gospodinji in perici, čevljarju in krojaču sem redno plačal, kolikor je bilo računa in še mi je ostalo za kak polič. Vsi ti čudeži so se godili s šestdesetšest kronami in šestdesetšest vinarji.
„Čudeži" pravim, dobrotni jerob, zakaj danes s petnajstkrat šestdesetšest kronami in šestdesetšest vinarji komaj odpravim gospodinjo; perica, čevljar, krojač in polič pa.ne pridejo več na ta račun.
Na kateri račun pa? —
Pozabil sem nanje. Pozabil pa sem tudi na zapiranje paglavcev in pozabil sem Še na marsikaj. Ko bi se dalo, bi pozabil tudi na svoj želodec. Ali Maksim Gorki pravi po pravici: „Kakoršnekoli kreature laztjo po svetu, brez želodca ni nobene."
O, jerob učeni, povej in razsodi, kakšna je moja vera, ko sili zdaj vame misel, da je imel tisti zidar vendarle prav, ki je izpustil kelo že ob prvem udarcu dvanajste ure in ko se me loteva prepričanje, da mora biti delo v službi ure in ne ura v službi dela. Razloži, spoštovani jerob, ali sem zdaj krivoverec, ali sem bil v šestinšestdesetih časih? Zdaj. ko me je sama skrb, kako bom gospodaril trideset dni. da bom posi-c ali prej. ko mi je bila ta skrb poslednja med poslednjimi, ker se Je to „čudežno gospodarstvo" opravilo skoro samo od sebe? Katera teh dveh ver je prava? —
O, Jerob strogi, ni še konec mojih vprašanj, pa že čujem skozi deveto steno ttoje očitanje, da tudi meni poinanjkuje idealizma.
Tudi meni! —
Torej je bil idealizem v meni v onih šestinšestdesetih časih . . .
Pogodil si, jerob; tvoje očitanje ni laž, laž pa je tvoja hinavska nakana.
Dostikrat se mi bridko stoži po šestinšestdesetih časih. Res, da je takrat užival gospodarjev hlapec spodobnejše plačilo od mojega, a kruha tudi meni ni manjkalo. Kruh pa je oče idealizma. Tvoje očitanje. jerob, ni laž.
Laž pa je tvoja hinavska nakana. Pravijo. da je nataknil Ribničan konju zelene naočnike, da bi zobal oblanico za seno. Ta ribniški recept pa se je mutatis mutandis vzel tudi za učiteljstvo. Nataknilo se mu je žoltih naočnikov v podobi bankovcev. Pa še konveksni so bili ti naočniki, da bi drobtina ovsenjaka zares izgledala kot pustna pogača. Oči so se dale nalagati, želodec ne. Ti pa si prišel, jerob, in si nam usiljeval hinavsko nakano, ko smo že Iz-poznali prevaro: „Lepo plačilo imate, ne smelo bi vam primanjkovati idealizma."
Jaz pa pravim: kruh je oče idealizma in ne plačilo. Tudi tvojä vera je taka, jerob, ali misli si, da bomo še verjeli tvoji laži._
BOŽO RACIC:
Nabirajte narodno blago!
Zbiranje narodnega blaga je v današnjih časih pomembno. V njem se zrcali duša narodova in njegova kultura. Mnogo prekrasnih stvari je bilo odnešenih v tuje kraje. Na Dunaju imajo nešteto lepih predmetov, ki bi jih morali dobiti nazaj.
Nabiranje narodnega blaga ni enostavno in lahko, vendar pa je jako hvaležno delo. Nabiralec mora paziti na vsako malenkost, ker je v začetku precej težko. Vsak predmet, ki ga dobiš, mora imeti svoj datum, ime darovalca ali izdelovalca, kraj in še kaka pojasnila, ki so v zvezi z delom ali izdelovalcem.
Učiteljstvo ima dovolj prilike zbrati med narodom marsikaj. Tipične, narodopisne predmete domače industrije izpodriva vedno bolj tuja industrija — žal, da je to istina. Vendar je ohranjenega med narodom marsikaj in to velja zbrati prej, nego propade docela.
Ko sem služboval na Kalu, sem zbral tam lepo številce otroških pesemc ln otroških iger. Med narodom je ohranjenih še mnogo sličnih stvari, ki jih v šoli zberemo z lahkoto. V dokaz temu naj mi služi dejstvo, da sem zbral pred kratkim tu 22 otroških pesemc, od katerih jih podajem par »kot vzorec«. Evo, kako lepe pesemce ima belokranjska deca:
Gömimo döma na tepe no mleko!
Kdo ga bo tepei?
Stara majka. S čim ga bo tepla
X mačkinom cipJcom.
Kadi je ta capi ca? Na polici je spravna. Kadi je ta pćlica?
V	ognju je zgorela. Kadi je ta ogenj? Voda ga polila. Kadi je ta voda? Po trati se razlila. Kadi je ta trata? Ovce so jo pöpasle. Kadi so te ovce? Svati so ji(h) pčjeli. Kadi so ti svati? Prešli so po mlado. Skrila se je v jamico, kot miš v slamico.
Povedal Ive Miketlč iz Gorenjcev.
Godinjica1 šk rablje, Peter konja draplje. Podaj mi palicu, da ubijem grlicu. Grlica da meni soli. Sol dam škopcu.5 Škopec mi da loja. Loj dam mački. Mačka mi da mlado mače. Mlado mače da mi svatbo. Svati mi dado zlato pero. Zlato pero dam Bogu. Bog mi da sreča Srečo dam majki. Majka mi da puno zdelo žgancev i mleka.
Povedala Mare ćmičeva Iz Adlešič.
Peter šeto kokošar goni muhe pod Kotar,* pod Kotarom nikogdr, sama muha i komar, kömar z muho pleše, da se zemlja trese.
Povedalo Mare Miketičeva iz Gorenjcev.
Križ kraž Mžtijaž, kam krevljaš?
V	Vujno Vas po klobas,
v Novo Mesto po nevesto, v Nemškem Loku na poruku, na Vinico po kitico, na Krasinec po pun barilec.
Povedala Mare Crničeva iz Gorenjcev.
Ive bere gljive na popove njive. Dojde raca, pa ga zbaca, dojde guska, pa ga opljuska, dojde kos,
ga odvlejče pod metličkl most,
dojde tič,4
pa ga ni nikdar nič.
Povedala Rozalija Husičeva iz Purge.
Prošel je prošel pisani vuzem^
Došel je zeleni JuraJ,
dčnesel je laket dugu mladiču,
pedenj dugu travlcu.
da ga ne bi zajec,
dajte mu sira.
da se ne vusira,
dajte mu p6gače,
da mu noge pčskače,
dajte mu grošek,
da bo imal za trošek,
dajte mu krivo kost,
da gre laglje čez most.
Povedala Mare Miketičeva iz Gorenjcev.
To pesemeo pojo, kadar vodijo »zelenega Juraja«.
Stari dede sivo glede na sivici kobilici, na drenovi paličici. Pdličica pukne. stari v grabn smukne.
Rozalija Husičeva Iz Purge.
Kdo se ne bi veselil teh ličnih otroških pesemc? Iz njih sili čist ln jedrnat belokranjski jezik. Človeku se zdi, kakor bi čital Zupančiča, ki je krasen s svojimi otroškimi peswneami. Med otroške pesemce jemljem tudi »štetje« kot predhodnik k otroškim igram. Npr.:
Ence — betice — na kremence, tvoja vrata — začipati, eri, beri, muzikeri — van!
AH:
Angel — bangel — frkuči, čiči — miči — kompani, erbar — raka — tika taka, eja — aja — ani saja — van!
Prepričan sem, da imajo v vsaki vasi otroci svoje pesmi in svoje igTe. Čemu bi se pogubilo to blago brez sledu, če nam baš to zbiranje ne provzroča posebnih težkoč! Hvaležno polje je tu ravno za ko-leginje, če se že možakarjem zde take stvari premalo moške. Naberimo in izdajmot
• dež, • oven. • travnik pod Malo pkSMco,
• kragulj, 8 Velika noč.
BOŽO RACIC:
Albert Sic: Narodne vezenine na Kranjskem in še kaj.
O tem sem že večkrat kaj omenil. Ker pa je na »Zavezinem« zborovanju opozarjal dež. šol. nadzornik dr. Poljanec na važnost narodne ornamentike, si dovolim o tem podati par stvari, ki naj bi služile tovarišicam in tovarišem v informacijo.
Licejski profesor Albert Sič si je nadel pred par leti veliko nalogo zbrati narodno umetnost na Kranjskem in jo podati zopet v obliki albumov slovenskemu narodu. Idealno krasna ideja! Ni se vstrašil najhujših časov vojne. Lanske Binkoštije izšel prvi del zbirke in nato smo dobili nadaljevanja. Krasno delo se samo hvali, samo žal mi je nerodnega naslova. Ali ne bi bil boljši naslov: »Jugoslovanske vezenine slovenskih pokrajin«? V sedanjem naslovu je preveč provincijalizma. Rodila je voyna tak naslov in razmere v katerih je zbirka nastala.
Isti profesor je izdal brošuro o vseh slovenskih narodnih nošah. Naj bi torej se še zbirka raztegnila na vse slovenske pokrajine.
Zelo zelo pa pogrešamo zbirke narodnih noš. Te slike bi bile v okrasje vsaKi slovenski hiši in potem dobi tudi zbirka vezenin večji pomen. Gre pa seveda za lepo kolorirano zbirkio. Svoj čas je dal napraviti dež. odbor več povečanih fotografij, ki jih je videti v dvorcu — žal da ne pridejo do efekta, ker so ravno le fotografije.
Cujemo, da namerava Umetniška propaganda izdati zbirko noš. Naj jo izda, vendar naj bo zelo previdna glede izbire in sestave noš.
To Je poleg kulturne tudi zelo velike politične važnosti. Narodopisni predmeti so vsaj za me politični argumenti, ki jih ne more nihče pobiti.
Take zbirke — namreč celotne — potrebujemo, kajti to ni mogoče sport, ampak resna kulturna potreba, ln ravno učiteljstvo bi se moralo za stvar vse bolj zanimati in zbrati vse, kar je še ohranjenega med narodom. Kajti, če je enkrat izgubljeno, je izgubljeno za vedno.
Za marsikoga so Sičeve stvari nekaj popolno novega. Vse, kar je bilo doslej skrito po raznih muzejih in privatnih zbirkah, prihaja na dan in za mali denar tudi v našo last.
Marsikatera šola ima to lepo delo, toda marsikdo ne ve, kako bi se ga lotil. Navadno se divimo krasnim stvarem, pokaže se tudi učencem — nekateri so se celo lotili stvari pri risanju — koleginje pri žen. ročnih delil. Tov. Poldka Baodko-va iz Vinice ob Kolpi pošilja celo vzorce okoli in je napisala tudi lepo rapravo o tem v »Popotniku«. Zal, da se bode morala zopet glasiti zaradi vzorcev...
Sedaj sta izšla III. in IV. deL Jaz bi ju zamenjal, kajti vsaj učitelji smo vajeni hoditi od lažjega k težjemu, od manj lepega k dovršenemu. Četrti del obsega pjsane vezenine, posnete po najrazličnejših predmetih. Vporabljati se dajo za najrazličnejše stvari. Razume se, da se lahko zamenjajo nianse barv, posebno danes, ko ni vseh na razpolago. Pri nas prevladuje še krivo mnenje, da mora biti vse izdelano le na grobem platnu z rdečo ali modro nitjo. V tem oziru bi opozoril na češko knjigo »Ornamenty«, kjer je najti vporabo r.ar. ornamentov za najrazličnejše stvari, posebno bogata pa je izbira v ženskih toaletnih r-iedmetih. Pomniti je treba, da se vsaka uvar razvija in izpopolnjuje; prav tako tudi nar. ornamentika. Vedno pa ostane nedotaknjeno bistvo, ki daje karakterističen utis.
V Ljubljani sem opazil, zadnjič pri nekaterih mladih damah lepe, bele moderne obleke, ki so imele vdelane po prsih navzdol, ali tudi po hrbtu kake 4 prste široke bordure, posnete do nar. ornamentih. Po barvi so bile ali črne ali temnomodre in delane s svilnato nitjo. Učinkovalo je nad vse ugodno: elegantno, moderno in — narodno. Takih pojavov mora biti človek vesel; žal da so tako redki.
Tretji del pa obsega bele vezenine, največ po starih pečali. To bode menda najlepši del vse zbirke. Kajti s tem se mora zadovoljiti tudi najbolj razvajen okus. Ne veš, ali bi se divil pridnosti in vztrajnosti pri tehniki, ali finemu in smiselnemu okusu pri kompoziciji ornamentov. Bela vez je lep dokument naše narod, kulture, ki jo nismo dobili od Nemcev, ampak Je vznikla iz nas samih pa tam doli na vzhodu, odkoder smo prišli, kakor pravijo. Po predlogah te zbirke se dajo narediti krasne stvari, kakršne sem n. pr. videl na državni obrtni šoli v I^jubljani. Nekoč smo malo polemizirali zaradi noS b avb po »-Slov. Narodu«. Nekaj vspeha Je le prineslo! Nato sem pa stopil na obrtno šolo
do gdč. Veharieve in bil sem prav prijetno iznenaden. V tem ateljeju so imeli ravno v delu prtičke, okrašene z ornament! starih peč. Dalje sem videl tudi razne pisane vezenine, posnete po starih narodnih originalih in — zlata čela za avbe in zavijače, hrepenenje vseh narodnih dam. Izgledala so pač drugače, kakor pa tista skrpucala, ki so jih prodajale švabske modistke nerazsodnemu ženskemu svetu po bajnih cenah kot pristno nar. blago. Prijazna go-spica mi je nato pokazala bog. zbirko drugih krasnih slovanskih predlog in vzorcev za raznovrstno vporabo. Mnogo ljubljanskih gospodičen ima toliko »židanega« časa. Ali ne bi kazalo zapisati se v vezni tečaj? Kako pa bi bilo s kakim počitniškim tečajem za učiteljice?
Po hodnikih imenovane šole visi vse polno krasnih slik v nar. slogu. Vezenine, rezbarije. pohištvo itd. Vse to dobimo čez čas v nadaljevanju prof. Sičevih zbirk.
Želimo marljivemu gospodu profesorju vso srečo pri nadaljnem delu. Hvaležno mu utegne biti še potomstvo, ker današnji svet še ne zna ceniti važnosti in pomena njegovega krasnega dela za našo narodno kulturo.
Mislim, da ne bode odveč, če povem ob tej priliki par stvari o raznih zadrugah, ki jih imajo bratski slovanski narodi.
Odlično mesto na slovanskem jugu zavzema zagrebška »Udruga za usčuvanje i pronicanje narodne umjetnosti«. Za razna dela je izlačala kmetiškim veziljam v štirih letih 101.230 K. — Znak, da je za gospodarstvo velikega pomena Petrinjska zadruga z istim smotrom daje enako lep zaslužek pridnim prstom V zimskem času. Obe zadrugi sta priredili po vsej Evropi krasne razstave z velikimi uspehi.
Zatirani Slovaki so imeli že v mirnih ' časih dve zadrugi, ki sta vspevali kaj lepo. 1 Bili sta to: Dntžstvo pre spenaženie do-maceho Г udovćho prieinvslu v Uher. Ska. lici in pa »Lipa« Г udov^ priemysel uča-stinarska spoločnost v Turčianskom Sv. Martine. Slednja izdaja krasen strokovni list »Zivetia«. Čudovito lepi so slovački keramiški izdelki. Tud Cehi imajo več zadrug, ki so deloma bolj znane našim damam. kakor hrvatske ... Srbi imajo »Pl-rotsko ćilimarsko zadrugo«, ki je prinesla čilimom (preprogam) svetovni glas. Ta zadruga je imela v Sarajevu svojo podružnico. V Moravski dolini so seljačke lesouzne zadruge in tudi slikarske so imeli. Potujoči slikarji so slikali razne ikone (svete podobe) predvsem hišne patrone.
Rusija je imela nič manj kakor 20 milijonov rezbarjev. O spretnosti takih rezbarjev smo se lahko prepričali pri vojnih vjetnikih, ki so izdelovali včasih krasne stvari. Ni je menda hiše, kjer bi ne bili Ruski« ponujali svojih izdelkov.
Od neslovanskih pokrajin Je bila na Rtasu Švica po svojih vezeninah, ki so jI donašale letnih 150 milijonov. Tovarniška industrija pa je odjedla v nadašnjih časih dve tretjni vsega zaslužka.
Belgija je dobivala za čipke letnih 50 milijonov frankov. (Bog zna kam romajo Idrijske?)
Domača industrija je torej velevaien kulturno-gospodarski faktor. V današnjih Časih nas Slovence takorekoč edino »siiha roba« vleče iz blamaže.
Vendar bi se tudi lahko kaj storilo, zlasti ker je domača obrt izvečine posel zimskih mesecev, ko počiva poljsko delo.
Pri nas bi potrebovali predvsem roko-tvornlh zadrug, ki bi uporabljale za svoje izdelke nar. ornamente ln stil.
Za tako podjetje je pa potreba tudi priprav. V prvi vrsti moramo razpolagati z bogato zbirko originalov, ali z drugo besedo — imeti moramo bogat narodopisni muzej. Zato je treba, kakor sem že preje omenil zbrati vse, kar še imamo in rešiti predno izgine v pozabljivost.
Zakaj pa je to važno? Vsak narod ima nekaj s»unolastnega — narodno kulturnega, individualnega. Takoj na zunaj, se že opazi in vnanjost je največkrat bistvena alt vsaj karakteristična. Vsaka narodna kultura naj bi se prirodno razvila do popolnosti. Ne gre pa prevzemati kulturo drugega naroda kar tako — to pomeni raznarodovanje ln degeneracijo! Slovenci smo v literaturi mnogo napredovali, v : mnogem pa degenerirali. Vzemimo noše! Propadle so skoro docela — prevadal je francoski kroj — v zadnjem času tudi angleški brki. Na videz so to smešne malenkosti, vendar niso tako malenkostne. S tem izginja narodni značaj. Poglejmo drugam ! Pojdimo na Kras. Tam okoli Št. Petra že vidite tipične kraške hiše s kame-nlem obloženimi strehami. Na Oorenjskem vidimo še mnogo vasi. katerih hiše so-krite z deščicami in imajo lepo izrezljane hodnike. Ali ni to karakteristično? Tja za Kolpo pojdimo! Četudi nI ohranjena povsod nar. noša, vendar opozarja bela obleka tudi lajika na nekaj posebnega, bl-I stvenega za to pokrajino. 2ai. da taki splošno karakteristični znaki izginjajo *»
Štev. 1.
UČITELJSKI TOVARIŠ, rine 7. januarja 1920.
Stran 21.
se umikajo tujim vplivom, ki potem motijo sicer harmonično celoto. To opazujemo pri stavbah. Ce greš v Ljubljani od Mirja proti Podrožniku čez Tržaško cesto, vidiš vse polno vil v izrazito nemškem slogu. In vendar se da tudi za vile vpo-rabiti prav dobro naš domači narodni slog. Na Bledu se spominjam prav čednih stavb re slovenske pravljice se mi zdita -- tako »Bajtice« in »Škrata« kakor hišice iz sta. nsrčni in domači sta. Dovolj imamo svojega, samo ceniti moramo to. Ob vsaki priliki čujemo, da imamo vse od Nemcev ali celo od Madžarov. Pomislimo vendar malo nazaj na velike slovanske države, ki so segale nad Berolin.
Narcd je izpremenil iezik, a drugo jc ostalo še dolgo vrsto let in to je bilo vse naše. »Nemci morajo iskati german. or-namentiko na Švedskem in Norveškem« — tako mi je rekel lani prof. Titelbach v Beogradu. Ta gospod ima za seboj 45 let vztrajnega dela na narodopisnem polju in je dosegel na svetovnih razstavah v Parizu, Londonu in Moskvi »grand prix« s svojimi narodopisnimi zbirkami. Madžari so naleteli pri svojem vpadu v Evropo na popolnoma civilizovano državo. Prevzeli so potem kratkomalo nošo in deloma tudi jezik. Baš po jeziku lahko sklepamo, da niso imeli najprimitivnejših »kulturnih izrazov« v svojem jeziku. Danes ti bode pa vsak Madžar dokazoval, da so besede: se-rda, čiitertek, pentek itd. pristno madžarske ...
Za nas Jugoslovane je pa merodajen stari Bizanc, na katerega vrelu smo bili mi kot najbližji sosedi. »Ex Oriente lux« smo čuli in ne iz Berolina, kakor mislijo nekateri še dandanes. Križarji so pač prinesli marsikaj na sever, celo žlico in vilce. Naš jugoslovanski narod spremlja tipična ornamentika od juga tja gori v odrešeni Korotan Mogoče ne najdemo nikjer tako krepkih dokazov za narodno edinstvo kakor baš v ornamentiki. Danes žal propada pri nas vse. kar je tipično narodnega. Vendar lahko po zbirkah določimo marsikaj. Гр.ко npr. so ženska pokrivala in glavni nakiti pri vseh treh plemenih jugoslovanskega naroda v bistvu edini — ločijo se po raznih variantah, kakor npr. dialekt v jeziku. Tehnika se včasih izpremeni, toda ornament, ki je bistvo, ostane eden in isti. Npr.: kar se je na Gorenjskem delalo s križnim obodom, v Beli krajini tkaničalo, se v Srbiji »kleča« (tke ali vtkuje). Prehod tehnike nam da misliti tudi marsikaj. Značilno je pa to, da gre ornamentika preko vseh političnih mej. Omenil sem že nekoč, da sem zasledil v Srbiji na slavskem kolaču prav tako ptičico. kakor na božični pogači Potokarjeve matere na Kalu. V Titelbachovi zbirki srbskih ornamentov najdeš prav take motive kakor v Sičevi. Prva je izšla 1. 1893 v Beogradu — prof. Sič pa je posnel ornament po originalu, ki je v deželnem muzeju. Original je bil narejen na Oorenjskem. Pa ne samo ornamentika sama, tudi običaji dokazujejo edinstvo. Poročal sem nekoč o otroških praznikih v Srbiji. V zvezi z njimi je naše »tepežkaTre*'. Pri Srbih *e ohranjen še ves običaj, pri nas le konec: »Reši se, reši!« Zagenetna Bela Krajina je unikum v narodopisnem oziru. Tu bi bilo še marsikaj najti. Adlešički župnik Sašelj je zbral krasnega blaga v dveh knjižnicah »Bisernicah«, ki so pravi biseri iz belokranjskega narodopisja in jezikovnega slovstva. Če bi ne bilo tega marljivega nabiralca, bi se izgubilo sčasoma vse. (Knjižici prav toplo priporočam.) Nemalo sem se začudil, prišedši iz Srbije v Belokrajino. Jezik, noša, običaji-vezenine. Letos sem opazoval žene pri obdelovanju lanu in delu preje. Prav tako delajo kakor v Mačvi in enako orodje uporabljajo. Sicer je tod okoli starih naseljencev (Marin Dol, Bo-ianci) ali ti govore lepi bosanski dialekt, dočim so baje Adlešiči tudi iz Bosne, vendar imajo popolno drugi jezik, ki ima polno takih izrazov, da bi človek sklepal po njih na kake stare slovanske prebivalce pred naselitvijo.
Prirodni razvoj ne pozna nikakih političnih mej — malenkostni vplivi se poznajo Ie včasih. Bistvo pa ostane nedotaknjeno. Pokazala nam je najlepše jugoslovanska ideja. Ce ne bi bila prirodna — ne bi nam zasijala kar čez noč zlata svoboda.
Tudi politiki bi morali biti prirodni in se zavedati edinstva. ne pa uganjati politične pustolovščine, kakor nam žal kaže naš današnji belgrajski parlament.
RUDOLF DOSTAL:
Spomini na Beograd.
V oktobru 1919.
Kakor hitro prevoziš Sotlo, občutiš, da si zapustil deželo reda. In ta križev pot traja ves čas potovanja. 2e na prvi postaji smo čakali celo večnost, vzroka ni nihče vedel, in tako je šlo dalje tja do Zemuna.
Zgovorna Hrvatica pripoveduje, kako je treščila orožniku košaro jajc v glavo, ko jih je hotel zapleniti na hrvatski meji. Med splošnim smehom se vozimo dalje do Zagreba. Na južnem kolodvoru je treba izstopiti. Gledam, kje so vozovi električne železnice. Ni jih! Izvem, da traja stavka že nad dva meseca. Torej peš v mesto!
Ubogi Zagreb! Sicer si bil že pred vojno v obili meri oblagodarjen s hebrejskim življem, toda kar se vidi danes tam doli, presega vsako pričakovanje. ..Krivo-nosci" povsod: v gostilni, v kavarni, na ulici, vsepovsod, kamor stopiš, sama trgovina, prekupovanje, navijanje cen; pohlep do velikem dobičku odseva iz lokavih oči. Napisi „hrvatski govori!" nimajo uspeha, oblastno se povsod šopiri nemščina. Ponosen sem bil v mislih, da smo Slovenci edino slovansko pleme, ki nima Židov in na ljubljanskih ulicah je nemščina že tudi skoro izumrla.
Čakati sem moral v Zagrebu do večera, da sem se odpeljal dalje z brzo-vlakorti, ki pa mu dela konkurenco vsak tovorni vlak. Šlo je počasi dalje, na postajah neznosno čakanje. Cemu to, ni nihče vedel. V vozu opazke nezadovoljstva, splošna nevolia, robantenje, seveda vse brez uspeha. Cuješ o slabih lokomotivah, nedostajanju premoga, o pasivni resi-stenci. Ako nimaš tehtnega vzroka, da moraš potovati, ostani doma, dokler se razmere popolnoma ne urede. V Mitrovici se je nekoliko zdanilo, v daljavi sem ugledal obrise Fruške gore. Potem pa je šlo dalje čez bogati, plodoviti Srem. Posamezne njive so dolge, kakor daleč ti zre oko. Na eni njivi dela hkrati po 5 do 6 parov živine. Brazde par prstov globoke, zemlja nepognojena ali prav malo, pa vendar vse uspeva in rodi, da je čudo! To je blagostanje, kakor ga še nisem videl!
Bilo je okoli 9. ure zjutraj, ko smo se pripeljali v Zemun. Na postaji se pozdravimo s srbskimi kolegi in koleginjami, ki so prišli do Zemuna k sprejemu. Presenetila me je ta pozornost, ki je ostala velika in iskrena vse dni mojega bivanja v Beogradu. Bilo je to uprav jugoslovansko gostoljubje, pozorno do podrobnosti, ki jih samo ljubeče oko ne more prezreti . . .
Po slabi cesti gremo navzdol k donavskemu pristanišču, da nas parnik prepelje v Beograd. Na tisoče ljudi čaka tam na prevoz. So to ljudje najrazličnejših stanov in narodnosti, vojaštvo, civilisti, mlado in staro; vse pa mirno čaka, da pride na vrsto. Parnik za parnikom od-plove, končno pridemo tudi mi na krov. V pristanišču je usidrano več parnikov, eden izmed njih ima v trobojki napis ..Ljubljana".
Donava tvori pri izlivu Save delto, nn stranskem rokavu se peljemo v Savo, ki je tu zelo široka, širša od Donave. Od tu ie lep pogled na Beograd, kakor ga običajno vidimo na razglednicah. Po kratki vožnji, ki traja 20 do 30 minut, se izkrcamo v Beogradu. Tu ugledamc prvo poskusno vožnjo čez savski železniški most. ki je bil baš one dni s popravili dogotovlien. Srbom so se pri tem pogledu iskrile oči. saj je most zanje skoro življenskega vprašanja: dosedaj so morali živež in druge potrebščine z ladjami prevažati iz Zemuna. To je tudi vplivalo na neznosno draginjo v Beogradu. Nazaj sem se odneljal že z beograjske postaie čez železniški most.
Beograd sam ni toliko razrušen Kot sem pričakoval. Pač je mnogo trpela savska stran, tovarne v bližini nostaje so izginile: s težavo sem spoznal temeljne obrise, kjer je stala tovarna dnhana. Granate so padale tudi v mesto, gledišče je bilo popolnoma razbito, sedal se pa nanovo gradi: mnogo je trpela tudi univerza. tudi ta se popravlja. Sploh sem videl v Beogradu mnogo smisla za vzpo-stavo rednih razmer: na vseh koncih in krajih se krpa in gradi, vidiš delo povsod. 7. železno energijo skuša vsak pripomoči k normalnim razmeram. Samo te strašne cene. naravnost vrtoglave!
Z enako vztrajnostjo se dela tudi na šolskem polju. Ogledal sem si več šol. Strašne so tu vojne posledice: ni dovoli klopi, ni knjig, ni zvezkov, toda dela se dosledno, četudi z najprimitivnejšimi sredstvi. V neki šoli sem videl na steni s kredo načrtan zemljevid Jugoslavije. S težavo spoznaš obrise, toda otroci ti s točnostjo pripovedujejo: o Triglavu, o teku Save, o Ljubljani, o Zagrebu in te povedejo tja v Srbijo. — V nekem razredu vidim na mizi računalo kot ga imajo otroci za igračo. Srbska koleginja mi pojasni. da ga nima vsak dan: včasih ga učenka — hči bogatejšega trgovca — ne prinese s seboj, ker se ž njim igrajo otroci doma. — Zopet v neki šoli pripovedujejo otroci, kaj so doživeli med vojno. kie so bili. I iubka deklica pripoveduje. da je bila v Švici, v Genevi. Tam je , hodila v šolo. Govori dobro francosko! (V Beogradu govori skoro vsak inteli-
gent francosko. Bil jim je to drugi jezik kot pri nas nemški.) — Druga deklica začne na poziv, naj nekaj pripoveduje: Bila sta otac i majka. Imala sta kčerkicu.
---Prestane, pade na klop in se
spusti v jok. Začuden jo gledam. Učiteljica pojasni, da je deklica — sirota...
Ponašamo se z našo zapadno kulturo, a marsičesa se lahko učimo pri Srbih, predvsem samostojnosti in samozavesti pri mladini. Tako pripoveduje v neki šoli učenec, govoreč o občini, okraju itd.: Občina voli svojega predsednika (župana). Ako je ta pijanec ali sploh nesposoben človek, je občina sama kriva. — Resnici na ljubo moram tu pristaviti, da sem bil štiri dni. v Beogradu in nisem videl ves čas ni enega pijanega človeka.
Silno me je prevzel pogled na ubogo srbsko deco. Na obrazu ji je z ostro roko brezobzirne usode začrtano vse medvojno trpljenje in skrajno nedostajanje najpotrebnejše prehrane. Amerikanci. ki so jim Srbi globoko hvaležni, store sicer mnogo s pomožno akcijo, toda posledice bodo še dolgotrajne in nedogledne. Jetika in druge bolezni imajo že sedaj obilno smrtno žetev.
Beograd nikakor ni moderno mesto. Razen kralja Milana ulice in Terazij, ki reže skoro celo mesto po dolžini, ter ulice Miloša Velikega, skoro ne vidiš veliko-mestne zunanjosti. Jako neprijetne so „kaldrme", to so ulice, tlakovane z gru-dastim, grobim kamenjem, tako da te do večera pošteno noge bole. Baš one dni, ko sem bil v Beogradu, se je pripeljal stari „čiča Pero", ki biva sicer v neki vili na Topčiderskem brdu, v mesto na obisk k svojemu sinu, regentu Aleksandru. Srbom so se oči iskrile, ko so ga videli. Globoka in iskrena je srbska ljubezen do svoje dinastije, saj pa je v istini izšla iz naroda in bila vedno tesno ž njim spojena. — V konaku je sedaj parlament, kjer ima seje narodno predstavništvo. Spodaj na vrtu vidiš še obrise bivšega konaka kot i resen pomnik usode, ki je zadela z brezobzirno roko onega, ki je vladal proti volji naroda. —
Skoro vsako mesto ima nekaj karakterističnega na sebi. Tako ima Ljubljana svoj tipični grad, Praga zgodovinske Hradčane, Krakow ponosni Wawel in Beograd svoj starodavni Kalemegdan. Mnogo srbske zgodovine je preživela ta trdnjava, ki je sedaj deloma izpremenjena v park, srečne in nesrečne dni naroda, ki mu v povestnici človeštva ni para. Strmo se spuščajo bregovi proti Savi. Pogled s Kalemegdana je veličasten, čudovit. Zadnji večer, predno sem se odpeljal, sem ga še enkrat obiskal. Solnce je tonilo daleč v Slovenijo in oblivalo s svojim zlatom široko Savo, mogočno Donavo in bogati Srem. Ves zavzet sem gledal to lepoto in razkošje in mislil: Ko se urede splošne razmere, bo to naša bodočnost, v Jugoslaviji ne bomo stradali.
FRAN ROJAKOVIC:
Viktor Bežek.
(Umrl dne 19. decembra 1919.)
Mrki decemberski dan je iztrgal iz naše srede moža, ki ga bodo naše slovstvo, naša šola, naše učiteljstvo in naša mladina še dolgo pogrešali. Izgubili smo ga nenadoma, ko smo tak udarec naj-manje pričakovali, ko smo še vedno upali, da se mu povrne ljubo zdravje, da se naseli v njegovem, po naravi krepkem telesu poprejšnja duševna čilost in snaga, stara umerjenost, navadna življenjska žilavost. Upali smo. da mu od-kaže odrešena domovina po kratkem presledku nov delokrog, primeren njegovim velikim zmožnostim, kjer naj bi bil še dolgo deloval v korist našega naroda.
Toda upali smo zaman! V duševni, z njegovo boleznijo spojeni zmedenosti je prestrigel sam svojega življenja nit, ki mu jo je Parka še pridno predla. Taka je bila božja volja! Na tragičnem dejstvu ne moremo pač ničesar izpremeniti, ob njegovi prerani smrti smemo edinole tugovati in morda tudi obupavati...
Ne! Vsaka malodušnost bi bila danes najmanj umestna, saj nam je zapustil rajnik svoja dela, ki so in bodo naša najboljša uteha, naše najkrepkejše bodrilo v težkih časih, ki jih preživljamo.
Pred mojimi očmi stoji še vedno mož srednje velikosti, čvrstih udov, izrazite glave, visokega čela, prešinjajočih, z močnimi očali oboroženih oči, močnih brkoV, krepke, vedno obrite brade, mož poln življenja, mož poln zdravja. Njegova notranja slika pa se nam je kazala v njegovi čudoviti duhovitosti, ki ga ni nikdar zapustila in je sedaj spravljena v njegovih duševnih otrocih. In to je naša sreča v nesreči!
Viktor Bežek se je rodil dne 13. julija I860, leta v Postojni, kjer je bil njegov oče davkar. Leta 1878. je z odliko
maturiral na ljubljanski gimnaziji; potem je študiral klasično filologijo deloma na Dunaju, deloma v Gradcu, vmes pa poučeval na Waldherrjevem zasebnem zavodu v Ljubljani, pri Galletovih na Bistri pri Vrhniki in drugod. Študije je dovršil z odliko.
Po dokončanem učenju je deloval leto dni na benediktinskem zavodu v Št. Pavlu na Koroškem, potem je bil suplent na novomeški gimnaziji. Leta 1886. je prišel na državno gimnazijo v Ljubljani, kmalu potem na gimnazijo v Gorici, potlej na učiteljišče v Ljubljani. Leta 1889. je nastopil profesorsko službo na ženskem učiteljišču v Gorici. Da se mu je podelilo to mesto ,je moral poprej napraviti še izpit za meščanske šole iz prve strokovne skupine. Tej nekam čudni zahtevi tedanje učne uprave je bilo v svojih strokah itak temeljito podkovanemu šolniku seveda lahko ustreči, posebno še, ker je razpolagal do svoje smrti z naravnost jeklenim spominom. Kdor je bil kdaj v njegovi družbi, se ]e mogel o tem sam osvedočiti. V vedno razboritem in resnem pogovoru je Bežek, rekel bi, kar stresal iz rokava duhovite sentence, pregovore, rekla, reminiscence, navajal pomenljiva mesta iz klasikov in pisateljev vseh jezikov, katerih je bil vešč. Ob resnih primerih je kaj rad naslonil svoja izvajanja na kako mesto iz biblije. Izpit za meščanske šole mu torej pač ni delal nikake preglavice. Trditi pa moremo, da sta ga baš novi študij in delovanje na učiteljišču približala nižji narodni šoli, kateri je pozneje posvetil toliko svojih moči.
Leta 1904. je bil imenovan ravnateljem moškega učiteljišča v Kopru, kjer je ostal do leta 1909., ko se je — ne brez njegove zasluge — preselil slovenski oddelek tega zavoda v Gorico. V solnčno mesto ob naši zeleni Soči, ki sta r.am sedaj predmeta bridke žalosti in trpkih skrbi, se je priselil Bežek trikrat. Sezidal si je tamkaj na mirnem kraju udobno hišico, poleg nje uredil vrt, zasanjal mirno življenje.
A prišlo je viharno leto 1915. Učiteljišče se je moralo umakniti surovi sili in si poiskati vsaj nekakega zavetišča v Ljubljani. Semkaj je pribegnil tudi njegov ravnatelj, zbral po vojski razredčene vrste svojih učencev in rešil, kar se je rešiti še dalo. Po razsulu Avstrije vrnil se je ravnatelj v njemu tako ljubo mesto, da uredi zopet njegovemu vodstvu izročeni zavod.
Toda svoje namene ni dosegel, marveč doživel je v ozemlju, zasedenem po objestnem Italijanu, novo razočaranje. In žalost je legla na njegovo srce in pospešila njegov konec.
Za časa bivanja v Kopru in Gorici je bil Bežek dolgo vrsto let član, zadnji čas ravnatelj izpraševalne komisije za ljudske in meščanske šole, član deželnega šolskega sveta za Istro in pozneje za Goriško in Gradiščansko. V zadnji lastnosti mu je bila poverjena tudi funkcija deželnega šolskega nadzornika za slovenske narodne šole v goriškem mestu in v gra-diščanskem in tržiškem. okraju.
Že vodstvo močnega zavoda in obili drugi uradni posli, ki je vse opravljal.zelo vestno, marljivo in natančno, so zahtevali celega moža. A pokojnik se ni branil tudi drugega dela. Da si izpopolni svoje znanje, je potoval leta 1901. po Nemčiji, leta 1903. po Italiji; prirejal je pedagoške tečaje v Trstu, predaval večkrat učiteljskemu društvu za goriški okraj in drugod, bil odbornik „Slovenske Šolske Matice" od njenega početka naprej do svoje smrti, več let odbornik „Pevskega in glasbenega društva v Gorici" in ud drugih kor-poracij. Spričo tolike zaposlenosti si je mogel pač le redkokdaj privoščiti daljši izprehod v bližnjo okolico ob naše morje, na naš Kras, na naše gore. Ali naravo je ljubil in znal uživati!
Večji del njegovega prostega časa pa je izpolnilo neumorno delovanje na slovstvenem polju. Zal mi je, da mi ne pripuščajo moje skromne moči, potem kratko odmerjeni čas in okoliščina, da nimam pri rokah niti svoje knjižnice, niti se ne morem ob sestavljenju le-teh vrstic posluževati javne biblioteke in drugih potrebnih virov, da bi vsaj do neke meje izčrpno opisal to delovanje. Kar navajam, zajemam večinoma iz spomina. Nadejam se pa, da zbere spretnejša roka v dogled-nem času literarne ude pokojnega Bežka, ki so raztreseni po naših revijah, zbornikih, časopisih in drugih publikacijah. Takisto sem tudi uverjen, da nam podari njegova literarna zapuščina, ki je, kolikor 1 je meni znano, dobro ohranjena in shranjena. še marsikaj zanimivega in porab-nega. Vsi pa pričakujemo, da se dobi med nami tudi mož, ki bo imel voljo in potrebno sposobnost, da dovrši rajniko-va pedagoška dela. v kolikor jih sam ni mogel zaključiti. Dobrih pedagoških knjig smo že zelo, zelo potrebni!