330
Črtica iz potovanja po Dolenskem.
Potovaje po premilej našej domovini, sem videl mnogo lepih krajev, prijaznih vasic, veličastnih cerkva, živel med mnogimi družinami, čul njihove govore, videl navade naroda itd.; al iz srca moram pripoznati, da se mi ni noben kraj tako dopadel, posebno kar se tiče izobraženja in priljudnosti, kot ravno Dolensko. Kako radostno bije srce potniku, ko čuje prijazne pozdrave prostega ljudstva, ko čuje čisto slovensko govoriti.
Res odlikujejo se Dolenci pred svojimi sobrati se skoraj nepopačenim govorom in neko posebno vljudnostjo.
Ne vidijo se sicer po Dolenskem romantične planine, v nebo kipeči velikani z beloodetimi glavami; zastonj se ozira oko po krasnih ravninah, prijaznih livadah, a vendar brez vsega tega mora se Dolensko vsa-cemu izobraženemu tujcu priljubiti.
Povsod pozdravljajo potnika zelene vinske gorice, kratkočasi ga s holma v holm vijoča se pot, pozdravljajo ga hladni logi, ki ga senčijo ter mu brišejo potne srage z zagorelega obraza.
Globoko ginejo potnika premile narodne pesmi, ki odmevajo z vinskih goric po dolih v poznej noči, zlasti ako ga pozdravljajo ponočni ognji, ki plamenijo po vinogradih ter mu čarobno obsevajo stezo po temnem logu. Vže od daleč vabi sleherna preradodarna roka potnika,   sprazniti   kupico  domače  presladke  kapljice.
Omenim naj memo druzega samo cerkveno petje v farnej cerkvi v Trebnem, ki je živa priča marljivosti prevrlega učitelja in izvrstnega rodoljuba gosp. Arko-ta. Kaki sladki občutljeji obdajajo srce slehernega Slovenca, ko čuje preblago slovensko sestrico svojo pevati pre-milo pesem, ne morem primerno opisati. Taki občutki so navdajali mene, ko sem čul izvrstno trebniško pevko, ki je pevala tako milo, tako čisto in simpatično; zraven pa tudi v pravem cerkvenem duhu, da se redkoma čuje tako petje na deželi. — Pripoznati moram, da še nikdar nisem poslušal nobene sloveče „primadone" s tako ginljivostjo in tako pazljivo, kot prosto domorodkinjo, ki zasluži javno pohvalo pred slovenskim svetom, med prostim ljudstvom se nahajajo naravni zakladi še čisti, nepopačeni; oni razodevajo javno sočutje in blaga srca svojega naroda. Ravno mi Slovenci, akoravno zaničevani, se lahko ponašamo se svojimi narodnimi pesmami pred celim svetom. Pridejo naj le ponosni Nemci, ki nas imenujejo „barbare", med prosti narod, naj slušajo, kaj on misli, kaj on čuti, in pripoznati morajo s pre-slavnim pesnikom svojim, da so gola resnica njegove prelepe besede:
„Tam ostani, kjer poj6, Hudobni pesem nimajo".
Poženčan.