147
Dopisi.
Iz Londona 30. aprila. V. B. — Bravci „Novic" se bojo morebiti čudili, da jim iz angležke zemlje doide dopis. Al to ni čuda zdaj, ko se odpira velika razstava v Londonu. Predvčeranjem sem prišel lesem iz Pariza, kjer sem se mudil 5 dni, in slavno to mesto saj povrh ogledal. Pridši danes v London, obišem brž veliko poslopje, kjer bode blago celega sveta od 25.000 razstavnikov na ogled postavljeno, pa najdem tisto stran, ktera je za blago iz avstri-janskih dežel namenjena, po smesnjavi špediterjev še tako našarjeno, da še le polovica tega prostora bo v redu za jutrajšni dan, ko se bode odprla razstava za ogled. Odprla se bo slovesno po ministru Palmerstonu in drugih prvakih, ker kraljici še zmiraj žalost po rajnkem možu ne pripušča, da bi ona to storila. Obširnišega popisa Vam ne morem poslati, ker v velikanskem poslopji še tisoč delavcov noč in dan na vrat na nos dela in vendar še nobena stran ni popolnoma gotova. Poslopje je res prav velikan, vendar se mi premajhno zdi za to, kar je blaga nakupičenega. Pred nekoliko leti bi bilo poslopje dosti veliko, al zdaj, ko se kolo časa in kar se v njem izdeluje, tako silno vrti, bo vendar premajhno, čeravno še polovica ljudi na svetu lenobo pase, druga pa še vse premalo dela. London je res velikansko mesto v vsem, zlasti pa v svobodnem gibanji, ki tukaj kraljuje. Tu ni nobene konškripcije, nobenega vojaka ne vidiš in nobenega policaja; čeravno mesto šteje 2 milijona in 360.000 prebivavcov in vse mrgoli kakor okoli mravljišča, vlada vendar sam po sebi povsod najlepši red. Ce primerimo druge dežele z angležko, — oj, kje so še! Včeraj sem , kar sem se vozil na kolih 5)Omnibus" imenovanih in po parobrodih na reki „Themse", gotovo storil 50 milj pota. Tu vse dobiš, česar le želiš, vse hitro in dobro, al drago tudi tako, da ti „šterling" mine kakor kafra v kratkem. V Londonu si more človek oči zavezati, da ne vidi prehitro prazne mošnje. Kakošen pritlikovec je Pariz v primeri z Londonom! In vendar je Pariz v poslednjih letih se za polovico olepšal in obljudil, London pa le počasi in po potrebi naprej korači kakor prav čvrst in previden možak. Jezik angležki in francozki lomim kakor morem in znam, da si naprej pomagam; z nemščino tu ni veliko začeti.
Iz Celja. /—.   Da tudi  naši  bolj oddaljeni udje či-tavnice celjske in drugi rodoljubi zvejo, kako smo na belo nedeljo   v naši   drugi   ;,besedi"   veselili   in kratkočasili   se, naj   ^Novicam"   tu  le,   kakor   sem   obljubil,   kratek   popis onega večera podam. — Ob odločeni  uri  se   zbere v novo najetem prostornem poslopji čitavničnem ?5pri zamorcu"  lepo število čast. gg. družbenikov,  duhovnih in svetnih iz Celja in okolic njegovih, med kterimi se tudi precej naših za narodno reč srčno vnetih kmetov  vidi,    „Beseda"   se  je  začela z Jenkotovim korom: ,?i\Taprej !a    Marsikteri naših po-slušavcov,    ki   se  je   prve   naše   tako   slovesne   „besedea spomnil,   in spomnil se ljubljanskih slavnih pevcov milih in krepkih glasov,  od kterih se sedaj še najskrivniše strunice naših src  tresejo, je  mislil,   da   naši mladi pevci ne bodo mogli za vsem težke svoje naloge dovršiti.    Al glej, slava in hvala nevtrudljivemu  učitelju  gosp. Tribnik-u ,   ki je  v kratkem času dveh mescov naše pevce tako izvrstno izuril! Njih grla so tako natančno popevale ,   in po  programu naznanjene pesmi   tako   milo nam  v srca  segale ,   da je bilo vse popolnoma zadovoljno,   česar   so   mi   porok  navdušeni živio- in slava-klici, in pa to, da se je morala vsaka pesem ponoviti. — Prav   izvrstno   sta  tudi pela:   gospod zdravnik Ruptsl g. Terstenjakovo po slavnem g. dr. G. Ipavicu s prelepim napevom ozaljšauo pesmico ^Poklic" s svojim lepim in krepkim glasom, in domačica naša, mlada gospa Kapus-ova pesem „Na grobu" (besede J. Bilca, uapev dr. G. Ipavicov), tako izvrstno in milo , da ji presrčne zahvale skoraj ni bilo konca. Potem, ko so nas pevci še z M. Vilhar-D. Jenkotovo
pesmico „Lipoa razveselili, je stopil rudarski nadzornik, vrli gosp. Pirnat, iskreni domoljub, na oder in je z občno pohvalo navdušeno govoril Koseskovo „Kdo je mar?" — Sledile so na to še Riharjeve pesmi: ??Savica" , J?Na jezeru", ktero je gosp. T ribnik za čvetere možke glase postavil, in „ Večerna",  ki so bile vse z neizrekljivim veseljem sprejete.
—   Preden je beseda se končala, še stopi občno znani teharski mlinar Anton G rabi č pred veselo družbo in nam zapoje s pomočjo nekoliko pevcov sopet lepo in mično pesmico, ki jo je za današnjo slovesnost „v spomin prve besede" zložil bil. Naj jo v radost Slovencov tu le postavim:
Še ena pesem,
kako vesel dan je bil 16. svečan za celjsko čitavnica
rojstni dan.
Ti celjska čitavnica, kak je že kaj? Ti naša sestrica! odgovor nam daj ! Kak si kaj bila vesela ta dan, Ko si stopila v ta društveni 6tan?
Sem bila vesela, tako vam povem, Prav lepa zahvala vsem tistim ljudem, Ki ste okinčali mojo glavo, Kitice spletali meni lepo.
Res lepo, veselo oblekli so Te, Prav kakor spodobi čitavnici se; Tukaj se vidijo slavni možje, Ki za slovenščino 'majo srce.
Kak bil je veseli šestnajsti svečan, Za celjsko čitavnico rojstvini dan! Skup je ljudi še cez dvesto bilo, Srečo čitavnici vošili so.
So prišli častiti gospodje zares, Duhovski in svetni   in kmetje tud vmes, Ves po slovensko je slišal se glas ; To je veliko veselje za nas!
Tud pevci ljubljanski prepevali so Tako, da večer ta pozabljen ne bo, Zdavnej  že staro to  Celje stoji, Petje še tako se slišalo ni.
Kak srčna ljubezen v narodu cveti, So priča nam Kranjci in Marborčani, V sredi med vami stanujemo mi, Bratje smo vaši slovenske krvi.
Bog živi slovenske podpornike še, Bog živi tud naše prijatelje vse; Živi kmet, rokodelc, živi gospod, Vsaki naj  ljubi svoj mili  narod!
Po dokončani besedi je pri sladkem vincu in dobri pivi novo veselo gibanje začelo se. Ko je tudi trjatvam želod-čevim zadostilo se, so jele naše domoljubke, gospe in gospodične, iz Celja in St. Jurja, posebno pa iz Zavca v veselem plesu sukati se, med tem, ko so v drugih dveh sobah mične napitnice in druge narodne pesmi v prijazni družbi gospode in kmetov se glasile. Precej čez polnoč je trpelo to drugo naše narodno veseljevanje. Bog nam daj skoraj sopet kaj tako veselega doživeti! Pa kaj dvomim o tem? Mi li ne zagotovlja tega veselo razvijanje narodnega duha in zmiraj veči zavest narodnosti sploh v naši prekrasni savinski dolini , po vaseh, trgih in v našem mestu vkljub nemškutarjem vsem, bodo si v kmečki ali v gosposki suknji, kterim je od Njih veličanstva izgovorjena enakopravnost narodov trn v peti, in gosp. Lassarjev odgovor na g. Cernetovo interpelacijo še; kakor se vidi, čisto neznana reč. In taki gospodje — — pa to drugo pot. „Naj bi" — rečem z mladim kmetiškim  gospodarjem v naši prvi besedi
—   „mili Bog tudi njih razsvetil!"
Iz Tržiča 1. maja. @ „Da se resnica prav spozna, je čuti treba dva zvona" — to je star pa dober pregovor. -Novice" so od Tržiča že marsiktero bridko besedo rekle, kadar so govorile o domoljubji slovenske naše zemlje , in ne morem reči,  da so kterikrat  le   za las napčnega pove-
148
dale, kjer so „pars pro totoa jemale, ali po naše rečeno, po „kopicia sodile ,.množinott. Mi pa se hočemo danes vto-piti med prave Tržičane in se za-nje potegniti, da svet ne misli dalje, da to je vera celega Tržiča, kar tisti mož pridigova, kteri spremljan od majhnega štaba zvonec samo nemške „kultureu nosi po našem trgu, 5)Triestarcoa in njene tovaršice tira vsaki dan v kavarno in vse to nevtrud-Ijivo podčrtuje v teh časnikih, kar cika in pika na nas »Slovence itd., ter s tem hoče v tukajšnem parlamentu zbujati tisti „hort! hort!u, ki ga v londonskem parlamentu po-gostama slišimo. Vedite, da naš trg je trg delavnosti, kakor ga je unidan „monolog anga, ki noče Cimber bite", lepo popisal; mi smo od zora do mraka delavci, obrtniki, trgovci, zato so naši stari očetje izvolili pravo ime našemu kraju, da so mu dali ime wTržeč"; mi nimamo časa se pečati s ^politiko" in s ,?prekucovanjem narodnosti"; mi smo zadovoljni s tem , za kar nas je Bog ustvaril in ga hvalimo, da smo slovenski narod, kteri deleč po svetu slovi zavolj svoje prebrisane glave, in ker nas sv. vera uči, da naj spoštujemo svojo mater, se ne pregrešamo zoper 4. zapoved božjo; mi imamo radi Nemca, Laha in vsacega, al narod naš nam je prvi med vsemi; saj še nikoli ni kri bila voda; kaj bo nek le v Tržiču? Da pa očitno vidite, da od male pešice tako hvalisana nemška ^kultura" pri nas nima pravih tal, na kterih bi cvetela in sad rodila, Vam je lahko to priča, da nedavnej je g. K., ki je po svojih nemških pesmah, novelah in drugih slovstvenih delih si na Kranjskem in drugod že davnej pridobil dobro ime, z nekim svojim tovarišem prišel v Tržeč z namenom, nemško „vorlesung-o" dati. Nemški gospod protektor rnu je nek zagotovil, da bode dobro opravil in da se bo vse trlo v nemškem Tržiču za nemško J3vorlesung-ou. Al kako se je revež opekel! — Večer pride, ura bije, „vorleser" stopi na oder in šteje „die hiiupter seiner lieben", ki so ga prišli poslušat in naštel je v celi dvorani smo le — 3 glave: prišel je namreč le „protektor nemščine" s svojima dvema hčerama; še njegova navadna garda ga je zapustila ta večer. Kaj in kako je bral takrat gosp. K., nismo mogli zvediti, ker edini po-slušavec molči o tem večeru, hčerki njegove pa ste nek dremale. Tudi mi to fiasko, ktere znani literat ni morebiti kriv, pokrijemo s plajščem „der Nachstenliebe" in smo vam povedali to prigodbo le zato, ker je očiten dokaz, da Tržeč ni to, za kar ga wTriesterca", „Laibachercaa, „Ta-gespošta" in ??Preša" delajo. Tudi smo za gotovo slišali, da je več vrlih naših mestjanov se prav hudovalo nad tisto ^poslanico" , ki jo je nemški protektor brez pooblastenja unidan zoper Z. poslal v „Laib.tt, in da je eden hotel ?5protest" pisati zoper njo; samo eden, ko se je v kavarni brala ona poslanica z nadpisom Gr il I p a r zerj e vi m:
Glaubst Da, man kann kosten vom Gemeinen?
Du musst es hassen oder Dich ihm einen.        Grillparzer.
je nek „mit gehobener Stimme" se oglasil rekoč: „Ja Grill-Pazer" — Dos ist dos wohre!u Že iz te same besedice vam je dosti jasno, da nemška kultura ni segla deleč v kri propagande protektorjeve, ker oni možek še celo razumel ni onega nad-pisa in podpisa slavnega pesnika. Iz vsega tega je pač jasno kot beli dan, da se mala pešica ljudi ne sme za celoto jemati in da bojo wNovice" pravo zadele, ako ne jemljejo tega, kar eden uganja, za mnenje celega Tržiča. V Tržiču se „Novice" pogostoma nahajajo in naši domači jih radi prebirajo, ker vidimo, da so njih nauki koristni na več strani in se iz njih tudi čiste slovenščine učijo. Tudi v šolah naših se materni nauk dosti dobro vede, in v 4. razred se bo vpeljala tudi temeljita slovnica slovenska, če se morebiti že ni. Naši ljudje previdijo, da je treba naš jezik z besedo in pismom dobro znati, ker se ž njim deleč pride po svetu, in da je škoda velika, ako se taki razširjeni jezik zanemarja tako, da čez-nj mah raste; — oni dobro previdijo, da slovenski narod ne terja nobene prenapete reči, ako terja, da se tudi njegovemu jeziku v cerkvi, šoli in
kancelii pravica da , ki jo imajo drugi jeziki v naši veliki Avstrii, ktera ni nemška, ampak mnogo jezikov šteje. Tr-žičani so praktični ljudje; oni žele, da v avstrijanskih srednjih ali višjih šolah naj bi se učili vsi živi jeziki avstrijanski, da bomo z vsemi narodi si dopisovali in da se ne bomo ustrašili , ako nam pride v roko pismo hrvaško, madjarsko ali ktero drugo. Nas kupčija vodi posebno doli na južne slovanske kraje, proti morju na Laško, na Ogrsko — te jezike bi mogli mi vse znati, se ve, da tudi nemškega, pa ne samo nemškega — in drugega nič! To so misli pametnih Tržičanov, kterih prva lepa čednost je njih delavnost obrtnijska, zato bi tistim možakom, ki so vsi zamaknjeni v pesem „Was ist des Deutschen Vaterland", odkritosrčno svetovali, naj ne mlatijo prazne slame po časnikih, ampak naj raji v resen prevdarek vzamejo in o tem pišejo: kako bi se dal našim revnim delavcom njih s ta n po l a j s a ti. Tuje gradiva dosti za takega, ki se šteje za pravega domoljuba, — narodopisne reči naj se prepuščajo takim , ki to reč bolje razumejo. Kako hoče revček o jezikih govoriti, ki še maternega ne zna! — Pristavši še to, da smo slišali, da hočejo nekteri naši rodoljubi čitavnico napraviti v Tržiču, da bode Tržeč spet to, za kar ga je Bog ustvaril na slovenski zemlji, razodevamo le še to željo, naj ta dopis razjasni, kar je dosedaj še megleno bilo, in naj se od Tržiča odvrne kriva misel, da vsi plešemo, kakor eden gode!
Iz Smelednika 4. maja. A. B. — V četrtek zjutraj je bil strašen ogenj pri nas. Burja je močno pihala, tako, da je v malo minutah 13 hiš gorelo; zato se tudi ni moglo veliko pomagati; celo košato drevje ni moglo po tleh se valajočega ognja ustavljati. Ta nesreča je tudi grajšinske hleve, pode, rastlinjak in žitnico zadela; celo za grajšino samo bila je velika nevarnost. Škoda vsa se ceni na 22.000 fl. Nekteri izmed teh kmetov, ki zavolj poprejšnega dolga niso mogli asekuracije plačati, so zdaj v zlo hudi stiski, posebno pa še, kjer lesa v svojem nimajo. Ti so res usmiljenja vredni, in kdor jim more kaj pomagati, naj pomaga siromakom po svoji moči; mili Bog jim bo stoterno povrnil.
Iz Ljubljane. Namesto da se v kritiko spušamo tega, kar so dopisuni ljubljanski o poslednji viharni seji mestnega zbora (glej „Noviceu od 30. aprila) v „Triesterco", ^Presse", ?,Neu. Nachrichten" i. t. d. pisarili po svoji vkožeui navadi, podamo svojim bravcom „tableauu te zadeve, da sami sodijo, čigavo je pravo: ali nas domačih (tako imenovane slovenske stranke!) ali pa tistih, ki nh dopisuni častijo z imenom ??liberale deutsche Partei." Častiti bravci sami naj sodijo: ali je bilo o tej zadevi treba narodne zavisti, ktera je onim dopisunom tako priljubljeni „Sundenbock^.
Razpis konkurza mestnega Sklep mestnega odbora v zbora   po   „Laibacherciu    soglasji  s  kupčijsko zbor-
2. februarja se glasi: Umnemu in   bolj   revnemu rokodelcu naj se da iz mestne kaše   500  gold.,   da  gre  k razstavi v London.
nico se glasi: Gosp. V., posestnik ključavničarje s protokolirano firmo, z velikim založi-ščem blaga in 20 delavci, naj se pošlje v London.
Mestna kaša ljubljanska: Uboga, da v 10 letih še ni mogla popolne realke napraviti, — da nima rokodelskih šol, da ima raztrgan most, — da celo na velikem trgu pred škofijo še kanala nima in sto druzih reči ne, ktere čakajo rešenja pod sedanjim župa-nijstvom.
Za London pa, kamor iz celega cesarstva samo Dunaj iz mestne kaše pošlje rokodelce j
se kaže svetu tako bogata, da potrosi 500 gold. in se tako vstopi bogatemu dunajskemu mestu na stran.
149
Tisti odborniki,  ki nočejo
tega poslanstva:] ravnajo po besedah omenjenih dopisunov zoper kon-kurzni razpis in so rogovi-leži — nemirna slovenska stranka.
Tisti odborniki pa, ki po vsaki ceni hočejo svojega izvoljenca poslati v London: se po besedah omenjenih dopisunov držijo razpisa kon-kurznega, so možje reda, die Viiter der Stadt."
w
Dunajski mestni zbor vzame     Ljubljanski mestni zbor izza poslance sam popotne liste     plača naravnost 500 golti, in v London in da le 20 gold.     za vse drugo mu ni nič mar srebra vsakemu poslancu na     ter ne besedice o tem ne roko, jim pridruži izvestnika,     določi, jim da inštrukcijo itd.
Korist dunajskih poslancov    Korist ljubljanskega in kam-iz Londona za deželo:        niskega poslanca za deželo: Bomo brali   ob svojem času,     Bomo tudi slišali   ob  svojem kolikšen in kakšen.                     času, kako in kaj.
Pristavimo pa tem iz protokolov in korešpondencij vzetim primeram še to, da tudi naš deželni odbor je bil nagovarjali po dunajskem glavnem odboru, naj pošlje na deželne stroške pripravnega realkinega učitelja v London. Deželni odbor, ki ni hotel po izgledu naše kupčijske zbornice ravnati in z davkovskimi dnarji gospodariti, je enoglasno sklenil, da nima dnarja zato, ker ima za več po-trebniših reči skrbeti in ker se morejo izgledi za to , kar se za pohlevno šolstvo naše (realko ki rokodelsko šolo) potrebuje, veliko bliže: v Gradcu ali na Dunaji, in veliko cenejše dobiti. In tako so ravnali menda tudi drugod, ker ne vemo, da bi bili brali, da je dosti druzih deželnih odborov iz deželnega zaklada poslancov v London poslalo. Sapienti sat! Ali po naše: Kdor ima oči, naj vidi, in ušesa, naj posluša!
Iz Ljubljane. (Vipavci v Ljubljani). Kar so bili predragi nam bratje iz Štajarakega tukaj, ni bilo več v oi tavale i  naši   tako vesele in slovesne večernice,   kakor
v
je bila v nedeljo. Četrti dan maja si je tedaj čitavnica naša spet s zlatimi črkami v kroniko svojo zapisala. In kako ne bi srce veselja igralo , ako brat pride k bratu in mu odkrije djansko svojo Jjubav. Mili naši bratje na Vipavskem, ki jih je veličastna beseda presvitlega Cesarja: javnopravni bodite vsi moji narodi avstrijanski!*' v globo-cino srca ganila, so z veseljem gledali v Ljubljano, ko so slišali, da čitavnica naša ni prezrla onega mogočnega navdiha s cesarjevega prestola , ampak da je nemudoma začela za omiko in oliko dolgo zatrtega jezika v očitnih „be-sedah" in vajah skrbeti; al s bridko žalostjo jim je presu-iijevalo bratovsko srce, ko so slišali in brali, kako se domoljubno, postavno in lojalno vedenje čitavnice naše od mnozih strani črti in psuje. In ker le konca ne kraja ni bilo tega grdega rovanja v ustavnem času, ki je vsem narodom dodelil enake pravice , niso vrli bratje pod Nanosom mogli več molčati in prenašati krivičnega nasprotovanja; vstali so na noge in pokazati so hotli, da je to pravo in pošteno, kar čitavnica dela v razvitek mater-nega našega jezika, in podpisali so to v očitnem pismu in ga čitavnici očitno poslali. Ta pohvalnica ni p o ko t na, tudi ne naprošena; ona ne šteje le posamezne rodoljube, ampak vse, kar koli je veljavnega v velikem vipavskem okrogu krajnskem in goriškem, je postavilo svoj podpis v njo, kterim na čelu stoji slavnoznani rodoljub, visokočastiti tehant in častni kanonik, vitez Franc-Jožefovega reda gosp. Juri Grabrijan. Pohvalnica šteje 12 županov, 55 odbornikov, 2 grajšaka, 20 duhovnov, 4 ces. uradnike, 5 doktorjev in 1 lekarja, 140 posestnikov, 9 obrtnikov in 13 učiteljev. Rekli so nam častiti poslanci, ko bi se bilo le samo na veliko število podpisov gledalo, dobili bi jih tisoč lahko; al tega niso hotli: gledali so le na veljavo mož in na večje število sosesk. Zastaviti so hotli s tem klin v grde laži tistih rogoviležev   nemškutarbkih,   ki   po časnikih
trobijo, da le trohica prenapetnežev in pešica mladine sanjarije uganja o narodnosti slovenski!
Pismo to so izročili dvema gospodoma županoma: županu trškemu in županu iz Slapega, kterima se je po željah dekauovih pridružil gosp. Koder, kurat Slapski, naj ga nesejo v Ljubljano. Prišli so v nedeljo opoldne in na kolodvoru častno sprejeti po gosp. podpredsedniku čitavnice in mnozih odbornikih, so se peljali v mesto v svoje stanova-lišče v gostivnico ?)pri Slonu".
Njim na čast je bila zvečer „besedaa napravljena. Lični transparent z napisom ;,Slava bratom našim Vipavcom" je kazal dragim gostom , da se je čitavnica danes oblekla v praznično opravo. Dvorana je bila tako polna, da so poslu-šavci res v pravi stiski bili.
Gospodi poslanci stopijo pred predsednika čitavnice g. župana Ambroža. Gosp. Koder poprime besedo in tako milo in srčno govori, da vsi pričujoči so bili globoko ginjeni. Bil je zares slovesen moment, pozdravljati s živio- in slava-klici od vseh strani. Govoril je blizo tako-le:
„Visokočastiti predsednik! Slavni gospodje! Kakor hitro se je bilo po deželi razznanilo , da se po mestih cele družbe povezujejo, zanemarjemu domačemu jeziku na višjo stopnjo omike in k tisti veljavi pomagati, ktera mu po vseh natornih pravicah gre; — kakor hitro se je slišalo, da se je v ta namen tudi v Ljubljani znamenito društvo vrlih slovenskih rojakov pod naslovom „narodne čitavnice" ustanovilo : so se jele srca rodoljubnih Slovencov veselja oživljati, ker so v tej nenadjani prikazni napoved boljše in ugodnejše dobe za svoj potiti materni jezik spoznali. Kakor drugod, smo tudi mi Ipavci unkraj sivega Nanosa v naši južni dolini z veseljem sprejeli glas slovensčega zvona, kteri se od ljubljanske narodne čitavnice po domačii odmeva. Ne le posamni rodoljubi, ampak cela Ipava je blagi pomen Vašega slavnega društva hitro zapopadla, in se Vam zahvaljuje za Vaše domoljubno prizadevanje. In glejte, visoko častiti predsednik, in Vi slavni utemeljitelji narodne čitavnice ! tukaj Vam predstavljam dva moža, dva ipavska župana, Janeza Zvokeljna, župana Tržkega in pa Jožefa Ferjančiča, župana Slapenskega , ki Vam ju Ipava pošilja, da Vam poklonita pohvalno pismo, iz kterega bote spoznali, da ipavska kri ni voda, da narodna zavest se nikakor za-treti ne da, in da po omenjeni obveljavi ne samo kaki pre-napeteži, ampak Ipavci vsi željno hrepene. Od podnožja Nanosa noter do drč golega Cavna bodete našli več kot dvajset sosesk iz krajnskega in goriškega oddelka Ipave pod tem pismom podpisanih, in ti podpisani so možje, ki imajo ustavno pravico in dolžnost za soseske govoriti, so večdei župani, županijski odborniki, večji posestniki in drugi veljaki, ki potrebe ljudstva gotovo najbolj poznajo in tedaj najbolj vrjetno spričujejo. Dopis je scer že nekaj tednov star, ker ni bilo mogoče, ga Vam prej izročiti; al hvaležnost nikdar ne zastara. — Pa kaj bom svojima Ipav-coma v besedo segal! govorita moža, in poklonita čast. gospod predsedniku izročilo, ktero sta prinesla, da se sami o tem prepričajo, kar jim mi  pravimo.*4
Na to gosp. Ferjančič, župan iz Slapega, poda gosp. predsedniku prekrasno vezano pohvalnico s temi besedami :
„Ne zamerite, visoko častiti gospod predsednik in Vi častiti gospodje! da Vas z lepemi besedami ogovoriti ne znava, kakor se za take gospode spodobi; Vas tedaj naravnost v imenu vseh Ipavcov nar pred pozdraviva, in Vam pri-neseva, kar so nama za Vas izročili. Zlata in srebra je nekaj premalo med nami, zato Vam ga niso mogli poslati; nekaj, kar srce človeka tudi razveseljuje, bi sicer imeli, to je, dobrega ip sladkega vinca; pa s tem mi drage goste najraji pri sodu postrežemo. Za zdaj sprejmite tole p is m o, v kterem Vam tudi najboljše, kar imajo, svoje hvaležne srca pošiljajo, zato ker ste jeli zid predirati, kteri je do zdaj  kmeta in gospoda zavoljo našega domačega jezika
150
tako trdo ločil. — Zložili smo tudi pesem na Vas, ktera je pismu priložena. Sicer radi bi Vam jo sami zapeli, pa pevska kri se po vsaki žili ne pretaka ; toda vrjemite nam, da noter v Ipavski dolini nam bo srce od veselja poskakovalo, kadar bomo slišali, da Vasi vrli pevci Vam bodo zapeli:          Slava Vam, slava! Vi vrli rojaki,
Vi rodoljubni slovenski prvaki,
Venec zaslug nestrohljivi Vam gre !"
Kako so segle krepke te besede v srca vsem, so kazali živio-klici , ki so doneli po dvorani vrlemu možaku v narodni naši kmetiški obleki, kterega prsi kinča zlati križec Franc-Jožefa za zasluge.
Gosp. predsednik da potem adreso gosp. tajniku Pra-protniku, naj jo očitno bere. Gosp. tajnik jo bere; tako-le se glasi:
„Blagorodni Gospod! Visokočastiti Predsednik!
Ni davno, kar ste pri priložnosti častnega pozdravljanja vrlih slovenskih Štajercov rekli, da „zvon pod turnom bobni, na daljavo pa bolj doni". — Primero tega lepega izreka mi Ipavci na vse strani za resnično spoznamo. — Konec pre-tečenega leta je slavna družba narodne čitavnice, ktere vi-sokočastitemu predsedniku se mi v Vas poklanjamo, v sredi Ljubljane na zvon slovenskega glasu krepko udarila. Mi daljni ne vemo, koliko bližnjih Ljubljančanov je na njegovo bobnjenje oglušilo, ali prav za prav gluhih ostalo; nas pa je njegov mili narodni glas z vso radostjo napolnil in tolikanj več za to, ker smo ga od takega kraja zaslišali, od kodar se ga tako brž nadjati ni bilo, in ker so ga možje zazvonili, med kterimi si jih je veliko — pred malim še — kaj takega v nečast in trdo sirovino štelo.
Mi po deželi — in kar od sebe pravimo, mislimo, da od cele slovenske domačije velja — smo sicer slovenskega glasovanja med sabo vajeni; nam je potrebno, kot vsakdanji kruhek, pa žalibog! kmalo bi se ga tudi mi sramovati morali, saj tako deleč je že prišlo, da si moramo za nesrečo šteti, da smo Slovenci! — Kaj je bil Slovenec dozdaj s svojo golo slovenščino? Nič, ali skoro nič, kakor sama nezmožnost in sirovina! — Ako ga ni ptuja omika pregrevala, in ako ni znal, kolikor si bodi, ptujih jezikov lomiti, ni imel nobene veljavne prednosti. Ako je hotel po kaki omiki segati, je moral le po ptuji, ker v domačem jeziku je ni bilo doseči. V ljudskih šolah, ki so gotovo za domačo omiko postavljene, si je s ptujim jezikom zastonj glavo lomil; v družbah, ki so se kaj več omikane dozde-lave, so ga zaničljivo gledali; v uradnijah je bil celo mutec in nedorašenec, ker uradnega govorjenja ni razumel, uradnega pisanja ni znal brati, še manj pa razumeti. Kar je za-se ali zoper sebe podkrižal ali podpisal, se ni mogel prepričati, ali je tudi res tako, kakor je on mislil in govoril; v vsem, in v vsem je moral ubogi revež vero dajati tem, ki so mu ptuje govorjenje in pisanje tolmačili, kakor so hotli in znali. Potlačeni Slovenec je bil tako nizko padel, da si je v resnici za srečo štel, ako je mogel kako cunjo nemčije na se potegniti. ^ Pojdi", je rekel oče svojemu sinu, „pojdi, uči in navadi se jezika", to je, nemškega — zakaj domačemu svojemu ni dajal več časti tega imena — „da boš svoje reči ložej opravljal, ložej govoril in bolj lahko živel, kakor je meni bilo mogoče, ker se nisem jezika učil".
Glede na tako žalostni stan našega naroda smo na tihem tarnali, kakor je nekdaj Jeremija prerok na razvalinah Jeruzalema zavolj nesreče svojega naroda tarnal, in smo po boljših časih zdihovali; in zato, vrjemite nam, visokočastiti predsednik, je veselje naše srca presunilo, ko smo iz Ljubljane, — ne zamerite, da naravnost rečemo — skoro že ponemčene Ljubljane — tako krepko zvon narodnosti doneti zaslišali; zakaj upanje naše je jelo vstajati, in mislimo, da si z nami vred narod krog in krog pošeptuje, da veseli dan za Slovence je napočil, ker veter od pravega kraja vleče in nam rano jutro od Ljubljane tako mile glase nosi.
Zna biti, da ste za kake še prezgodaj na zvon udarili, ki se bodo kaj časa od ptujine omamljeni gluhi pa postelji valjali, pa le zvonite in čvrsto zvonite, Vi vrli domorodci! naš narod se bo brž predramil in vstajal za Vami, in gotovo tudi gluhi zaspanci ne bodo dolgo leni zastajali. Ako narod od Vas sliši, da Vi — bolj omikani in po svetu več veljavni mestjani — ste jeli očitno svoj domači jezik čislati, in da mu v svojih ^besedah" vso spodobno sprednost skazujete, kterega so dozdaj nekteri naših domorodnih omikancov kot blato od nog otresovali, koliko* obudnega nagiba bo to za-nj, zavedati se, da je Slovenecr in da se mu svojega jezika sramovati ne bo več treba, da njegova lepota in dovršenost tudi drugod — v šolah m uradnijah — je večje veljave vredna, kakor se mu je dozdaj dajala, in si bo z vso navdušenostjo po njega upe-Jjavi za vse rabe po domačii prizadeval.
Ako je znano, da Bog sam vsaki narod v njegovem jeziku posluša, in po njegovi šegi od njega pokoršino in> zvestobo tirja, kdo si upa reči, da bi Slovenec v rabi svojega jezika svojemu svitlemu cesarju manj podložen in zvest bil, kakor dozdaj, dokler je bil mutec? in kdo ne ve, da s tolikanj večo hvaležnostjo mu bo udan, ako ga z mogočno besedo premilostljivo oblagodari: „Efeta! Spregovori Slovenec! Bodi vrstnjak s svojim j ezik om vsem drugim narodom mojega cesarstva!"
Blagovolite, visokočastiti predsednik! Vašemu slavnemu društvu, ki nam je tako mično k belemu dnevu povzdige in enakopravnosti našega jezika zazvonilo, našo srčno hvaležnost oznaniti; izrecite srčnim rojakom vso hvalo, ki so-pri vseh nasprotnostih v sredi Ljubljane našemu jeziku pred-stol postavili, kterega — zanašamo se — vsi nasprotniki več podrli ne bodo! Blagovolite priložen pevski nagovor v spominek naše ipavske udanosti dobrovoljno sprejeti, in ga možakom, ktere zadeva, pokloniti. Ako tudi v pesmi in v napevu umetne dovršenosti ne najdete, verjemite saj, da Vam iz srca tako pojemo! Ako ju pa vredno spoznate, da se sme v Vaši „besedi" zapeti, bo narod slišal, da ipavski zvonček se k Vašemu zvonu prilaga.
Da ste zdravi in bi dolgo živeli Vi in Vsa slavna družba z najboljim napredovanjem!!!
Iz Ipave 4. svečana 1862.          Vaši zvesti Vipavci."
Sledijo lastnoročni podpisi.
S kako živim veseljem je bilo to pismo sprejeto, ni nam mogoče popisati.
Na to gosp. predsedniku poda župan Vipavski gospod Zvokel pesem, ki so jo poslanci v 300 iztisih sabo prinesli, in se tako-le glasi:
Ipavci utemeljiteljem slavne narodne čitavnice v Ljubljani
1862. Slava Vam, slava, Vi vrli rojaki! Vi rodoljubni slovenski možaki!
Venec zaslug nestrohljivi Vam gre! Narod zaupno vstaja za Vami Vaša pogumnost k spoznanji ga drami, Da se Slovenca skazati še sme.
Druge v sanjah še mami ptujina: Ptuja omika da sreča edina,
Ptuje peruti da više neso. Taki tud' dolgo ne bodo več spali, Radi  za Vami se bodo podali:
Cutje Slovensko jih zmagalo bo,
Bog Vas ohrani Vi skrbni očetje! Te še zbudilo bo Vaše početje —
Bodo zavedli se naše krvi. Narod navdušen za svoje pravice Srčno odriva tlačivne krivice,
Vendar Cesarju zvestejšega ni,
Avstrija mnogo narodov zakriva, Vsaki enake pravice naj vživa,
151
Vsak se po svojem naj vrlo krepča. Stebri ji  bodo vsi trdni postali. Z zidom zvestobe jo  bodo obdali,
Stala bo trdna do konca sveta.
Pridi sloga dar nebeški,
V ljubezni spravi  nas! Avstrijanske vse narode
Po bratinsko povezuj ! V zvestobi in pravicah
Stori tud' enake vse: Složnost naše geslo  bodi!
Složnost vedno jači nas!
Ko so gospodje poslanci izročili vse svoje sporočila čitavnici, poprime predsednik njeni gosp. župan Mihael Ambrož besedo in blizo tako-le ozdravlja pozdrav vipavski:
„ln principio erat verbum", — to je, od začetka bila je beseda. Ta vvod postavim na čelo današnjega govora zato, ker je po besedah Vipavskega pisma moja beseda 12. januarja uzrok pričujoče slovesnosti, in da potrdim, kako veljavnost da ima beseda. Ni samo zadosti, da bi se opiral samo na te besede, ktere ste Vi, Jpavski sosedje, na čelo postavili Svojega hvalnega pisma, ampak jez mislim omeniti ob kratkem vseh besed, ktere sem od tega časa o zadevah slovenskega razvitka govoril, kar sem za ljubljanskega župana postal. Ne mislite pa , da bodem ošabno svojo osebo predstavljal, ne; povedati moram pa to zato, ker sem kakor mestni predstojnik priložnost dobil, se poprijeti djansko za omiko slovenskega naroda.
Ko so mi lansko leto o nastopu županstva tukajšni mestjani krasno bakljado napravili, so me pozdravili z pesmami v domačem jeziku. Jaz sem takrat rekel: „Mili glasi maternega jezika so ganili moje upapolno srce. Znan-stvo domačega jezika obudi ljubezin do domačine, — znan-stvo ptujih jezikov nam nadeluje pot za prijaznost z ptujimi narodi. — Ko sem bil atovil slovesno prisego, sem pripeljal sinčeka domovine v krasno okinčano dvorano mestne hiše, da sem ga na ogled postavil za prevdarek : ali je ugoden višjo stopnjo omike zadobiti in se prištevati jezikom druzih narodov. Rekel sem, daje sinček domovine odrašen in brihten fante , in da ni treba po drugih krajih za-nj beračiti, ker ima on sam po sebi pravico, se vsesti v naročje svoje matere domovine. — Ko smo lani prvikrat odprli duri narodne čitavnice, sem ravno na tem mestu, kjer zdaj stojim, rekel, da smo prižgali majhno ljučico omike slovenske, naj se razširi, da bo postala baklja celi domači deželi. Rekel sem na dalje, da smo vsadili majhno drevesce — bodimo mu verli vertnarji, da bo rastlo in veje pognalo, ktere bojo s senco svojo hladile celo domovino. Kar sem zadnjič pri pozdravljanju naših dragih sosedov Stajercov od zvona omenil — ste Vi sami obširniše in bolj jasno povedali, kakor jez zamorem.
Vse, kar sem jez v teh govorih omenil, se začenja spolnovati in zato potrdim moč besede ter ponavljam: „in principio erat verbum et verbum erat apud Deum." — Beseda je od Boga — in kraljuje čez duha človeškega!
Da sta Vi Ipavci med Krajnci prvi, ktere je spod-bodla beseda izgovorjena v ljubljanskem mestu, ni nič posebnega, ampak je čisto naravno (natorno). Kakor ipavska dolina Ljubljančanom prvi saddonaša, prve breskvice, prve češinje, prvo grojzdiče dobivamo z Ipave — tako so tudi pošteni prebivavci prve cvetlice prinesli, ktera rodi omika slovenska. Živa resnica je, da tam, kjer solnce gorkejše pripeka, tam se obuduje hitrejši narodni živelj, — in tam, kjer solnce bolj bleši, tam ljubezen do domovine bolje kali.— Vaši dohod spričnje to — spričujejo pa tudi veljavni možje, kteri so Vaši dolini živeli in še žive. Omenim rajnkega gosp. Matija Vertovca — moža, kterega zasluge za omiko slovensko se po vseh slovenskih krajih slove.    Dolgo se je
očitala in se od nekterih še dandanašnji očita nesposobnost sloveuskega   jezika, —   on je  pa   djansko dokazal, da je vse to krivo natolcevanje;   spisal je v slovenskem gladkem jeziku kemijo,   umevno   za vsakega izobraženega kmeto-vavca,   in   tako je   dokazal,   da   je   naš jezik zmožen za učenejši   predmete,  kakor tisti mislijo,   kteri ga le za peč postavljajo;   spisal je vino rej o, ktera zasluži imenovana biti katekizem za gornika   in ktera nam je morebiti že na-ključila    nektero   sladkejšo   kaplico;    spisal   je   z vez d o-znanstvo in dokazal,   da  tudi zatrti Slovenec je zmožen se obrniti   proti   visokemu   podnebju in razlagati rojakom v domačem jeziku skrivnost Božje vsegamogočnosti; spisal je velik del občne povest ti ice   in   še več druzega v Novicah.    Naj omenim na dalje visoko častitega gosp. dekana Grabrijan-a,   kteri   je   prvi   v   Vašem   pismu   podpisan. Gospod zveden v duhovskih  in deželskih   zadevah, gojitelj uka in zvesti deržavljan, si je pridobil zasluge,   da so mu presvitli   cesar   podelili red Franca Jožefa; on je ustanovil šolo,   kteri je ni para   po širokem   in dolgem,   in dokazal, kako da mu omika sloveuskiga ljudstva pri srcu leži. Omenil bi lahko   še   drugih   veljavnih  mož, pa čas mi ne pripusti, ker me veže tudi dolžnost, Vam nekaj razjasniti o zadevah ljubljanskih, ktere se  Vam, kakor Vaše   pismo govori, nekakšno   klaverne   zde.     Pripustite,   da    v    drugič   omenim svojo besedo  pri dohodu Stajercov, kjer sem rekel:  da nas v Ljubljani tlačijo mnogovrstne   težave, in Vi sami pravite, da zvon, na klerega smo udarili, je morebiti nektere oglušil! Dragi moji!    Ako   sodite   po   nekterih našemu ljudstvu sovražnih časnikih, morete se prepričati, da je ta zvon nektere prebivavce   ljubljanskega  mesta le razkačil — da so kakor sršeni   začeli   okoli   frfrati   in   nas   po   časnikih pikati. — Al,   dragi   moji,   ti   dopisuni večidel   niso Ljubljančani — oni so od vseh   vetrov   sem   nanešeni in so rokodeljski pi-savci,   kteri   polnijo polo časnikov z mnogo sodrgo, tudi z lažmi.    Oni   šeptajo vrlim Ljubljančanom   na ušesa, da hočemo   nemško   kulturo pregnati in  prav po sirovo se obnašati , da hočemo   konštitucijo   podkopati   in spet rakovo pot nadelati itd.; oni trdijo, da le oni so „liberale Manner" — mi pa pravimo: ,,libera nas domine!"   Nekteri naši Ljubljančani,   kteri se štejejo   za  izobražene mestjane, se strašijo pred tem popancom;   boje se, ako bi to znalo res biti, in lasje jim kviško lezejo, ako jih kdo plaši, da bojo mogli srajco izza hlač nositi!    Glejte dragi moji, take kvante so uzrok, da zvon doma nima še popolnega glasu.   Zagotovljam Vas pa , da ne najdemo Ljubljančana, kteri bi bil protivnik omike našega ljudstva, tem več vsi želijo , da bi tudi naši kmetje   na   višjo   stopnjo omike  prišli. — Naši Ljubljančani dobro vedo, kaj da srno dolžni   nemškemu jeziku, kako da je   potreben   človeku,   kter  se   dalje   po   svetu  peča; naša dolžnost   pa  je,   da jih   prijazno   prepričamo,   da z omiko maternega   jezika   nočemo   celo pred duri staviti nemškega jezika, nemške omike, kteri mi vsi to zahvalimo, kar zdaj znamo.    Laž — gerda laž je, če pravijo dopisuni,  da ste tukaj   stranki — nemška in slovenska stranka.   Jez, kakor mestni župan, morem poznati vse zadeve prebivavcov ljubljanskih in morem brez ovinkov potrditi, da naše ljudstvo mirno in brez sovraštva med sabo živi.  Nemški rokodeljci izdelujejo svoje   izdelke   in   slovenski   prebivavci  jih   radi   kupujejo ; nikdar   nikoli  ne bote slišali očitanja naroda — to le kvasijo   časniki   in   dopisuni   njih.    Da se pa  sami   prepričate, poglejte  jutri   delavce,   kteri   pred mostom ravno zdaj tlak (flašter) delajo.    Jih  je   pet Nemcov  iz Bavarje   in sedem Krajncov,   kteri z kladvi le po kamnih tolčejo, nam dober tlak stavijo, sebi pa vsakdanji kruhek služijo. — Verjemite mi, da še mnogo več   poštenih   mestjanov   bi množilo naše zberališa, ako bi prav podučeni bili in bi jim časnikarji
možganov ne mešali — tako pa se rajši ogiblejo, da jih ta ali uui po časnikih ne pika, — rajši vse popuste, rajši zatajč svoje rodbinstvo,   kakor da bi v „cajtenge"^prišli, — boje
se tega, kakor bi jih merzlica tresla.
Al tudi ti prikazki bodo počasi zginili, ko se bojo naši vrli mestjani prepričali, da smo mi, kteri slovensko omiko nagovarjamo, sami na vse kraje izobraženi, da želimo prijaznost med vsemi narodi in da bomo zrni raj tega posnemali , kteri je boljši, kakor smo mi. Veliko se je že zgodilo, kar nam to spričuje; tudi se je začela pred nekterimi tedni v mestjanski hiši šola za slovenski jezik, h kteri se je pridružilo več uradnikov iu pravoslovcov, ki dobro spoznajo, da znanstvo   slovenskega  jezika mi je zdaj potreba.
Upanje imam, da se bo ob kratkem vse poravnalo, da bo naš zvon tudi doma svoj glas dobil in da bo meso postala beseda presvitlega Cesarja: „Enakopravnost vsem narodom!"
Brali smo na obrazu gosp. poslancom, kako srčno jih je razveselil predsednikov govor, kteremu so mnogokrat z glasno pohvalo v besedo segli, pa tudi ves zbor je ustavljal večkrat govor s živimi „živio- in pra vo-klici", ko je gosp. predsednik z govorno besedo odkrival radosti pa tudi britkosti domoljubja. Celi govor je bil z navdušeno pohvalo sprejet.
Po vsem tem se je začela „bescda". V popisu njenem moramo danes krajši biti, ker nam ne čas ne prostor ne pripušča obširnišim biti. Reči pa moramo, da zadovoljstvo ž njo bilo je vesolno. Dragim gostom na čast po gosp. A. Praprotniku v besedi in po gosp. A. Nedvedu v glasbi složeni „Pozdrav" je bil s tako pohvalo sprejet, da ni bilo pred mirii, dokler se nista oba složitelja zboru pokazala. Gosp. Nedved je podal lično vezano pesem gosp. poslancom, naj jo izročijo preč. gosp. dekanu. Pozdrav ta se je tako glasil:
Zdravo Ipavci, sosedje premili!        Lepa je Vaša dolina cveteca,
Goste predrage   sprejemamo Vas5     Kapljico sladko  Vam trta daje;
Sladko, domače ste nas  zveselili      Lepša ljubezen je Vaša goreča,
Zvišali z dnevom ste zlatim nam čas.     Ki Vam za narod pri srcu cvete.
Zdravo zatoraj,  sosedje premili, Gosti predragi ste danes nam  Vi, Sladko,  domače ste nas zveseli, Srčno rečemo: Naj Bog vas živi!
v
Tudi samospev: „Zelja Slovencova na ptujcm," zložen po gosp. Nedvedu, in cvete rospev: „\ezvesti," zložen po gosp. J. Fleišmanu sta bila radostno sprejeta. Gosp. A. Praprotnik je izvrstno govoril Koseskovo kratko-časnico „Raj zgubljen", ktero so še posebno gospe in gospodične pazljivo poslušale, ker (kaj ne, da mi ne bote hude zato, da rečem?) neko malo žensko slabost nekoliko dokazuje. Zvonec današnje besede pa je nosila „Kovaška," kteri je besede dr. Lad. Rieger, napev pa profesor pražkega konservatorja Fr. Vogel zložil in nam jo je naš rodoljubni gosp. J. Zeleznikar iz češkega prevodih To je kor veličansk! Pa naši vrli pevci so to tudi globoko čutili in ga tako navdušeno peli, da ploska ni bilo pred konca, dokler ga niso še enkrat zapeli. Pevovodja in pevci so danes težko nalogo izvrstno rešili. Res ni čuda, kar nam je neki gospod pravil, da brez tega korani naCeskem nobene pevske veselice.
Po besedi je vesela družbica enmalo rajala in našim gostom iz Vipave je bilo posebno mikavno viditi slovanski ,,kolo," ki jim ni bil še znan. Med plesom pa se je podala množica, ki ne pleše, v gostivnico doli in se tu radovala s svojimi predragimi gosti , kterim je dr. Bleivveis prvo zdravico napil blizo takole:
,,Gospoda! V zgornji hiši je ravnokar slavni naš g. predsednik z zgovorno in krepko besedo pozdravil predrage nam goste iz Vipave. Naj mi jo dovoljeno, da tu v spodnji hiši v imenu čitavnice storim tudi jez to. Gospod predsednik se je gori lepo spominjal neumilega Matija Ve rtov ca in njegovih slavnih del — bodi mu žemljica lahka! Naj dostavim še jez nekaj. Rajni Vertovc je bil tudi pesnik. Kaj pesnik — mi utegnete reči — o tem nam ni nič znano; to ni res! In vendar je res; čeravno je le dve vrstici zapel (leta 1816) od lakomne^a človeka,
ste vendar ravno te dve vrstici kakor nalaš za sedanji čas,, ko nekteri narodni lakomneži le vse hočejo za se imetij in nam ne privošijo celo nič od tistih pravic, ki grejo-tudi našemu jeziku in naši narodnosti. Takole je Vertovc  pel:
,,Ovco postriže, pomolze, odere do belih kosti, Muzek poliže, posrka do zadnjega kančcka kri.'*
Kaj ne, da so to tisti lakomneži, ki trobijo po svetu, da to, kar mi za omiko in obveljavo premilega našega jezika tirjamo, je prenapeto, nevarno, izduhtano po nekterib vrtoglavcih in da naš narod od tega nič ne ve! Da se takim legatom (Jrobilomj glas ustavi, je živa potreba, da se povzdignejo tudi drugi glasovi, unim nasprotni. Tak glas ste povzdignili Vi, dragi Vipavci, danes, ki bo donil na desno in levo, ker kaže, da napredek narodnega jezika je res želja naroda našega. Zato zakličem „Slava" Vam vrlim domoljubom, ki ste nam ta veseli glas prinesli iz prelepe svoje doline! — zakličem „Slava" visoko-častitemu Vašemu gosp. dekanu Grabrijanu, možaku, ki ga narod v svojem srcu nosi in ga cesar sam čisla, — in zakličem „Slava" celi vipavski dolini, ki se je nas* tako ljubeznjivo spomnila! —  Bog Vas živi vse!
Napil je na to zdravico č. g. Koder zdravico celi či-tavnici naši ter pomenljivo željo izrekel: Naj bi bila kmali cela krajnska dežela čitavnica slovenska! Dalje je g. župan Ferjančič napil zdravico predsedniku in odbornikom čitavnice, in gosp. podpredsednik dr. Vončina je odzdravil to zdravico« gospodom poslancom iz Vipave in v lepem nagovoru razodel svoje veselje, da drevesce čitavnice naše, ki je bilo še le v jeseni zasajeno, že tako lepo in čvrste korenike poganja, da Vipavci, ki so nam danes prinesli šopke prvih češinj, ki smo jih v dvorani veseli prvikrat zagledali, so nam prinesli v pohvalnici svoji še lepši dušni sad. Iu tako je sledilo še več zdravic; al mudi se — tiskarju in jenjati moramo, Le to pa morem še reči: Mili pozdrav cele velike doline je znamnje, de se narod naš zaveda svojih pravic; to bo z radostjo navdalo vsakega domoljuba. Naj bi pa tudi krep-čalo stanovitne, povzdignilo klaverne, podpiralo omahujoče^ in potrlo rovarje, kteri ošabno mislijo, da ,,kopica Ljubljančanov" je cela dežela kranjska!
152