1.02 Pregledni znanstveni članek	UDK 930.253:316.343-058.12(497.4)
Prejeto: 12. 4. 2012
Graščinski, plemiški in osebni arhivi na Slovenskem*
MIHA PREINFALK
doc. dr., višji znanstveni sodelavec Zgodovinski institut Milka Kosa ZRC SAZU, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana e-pošta: mpreinfalk@zrc-sazu.si
DEJAN ZADRAVEC
dr. zgodovinskih znanosti, arhivist Zgodovinski arhiv na Ptuju, Vičava 5, SI—2250 Ptuj e-pošta: zadravecdejan@yahoo.com
ANDREJ HOZJAN
doc., dr. zgodovinskih znanosti Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, Koroška c. 160, SI—2000 Maribor e-pošta: andrej.hozjan@uni-mb.si
ZDENKABONIN
doc. dr., arhivska svetovalka Pokrajinski arhiv Koper, Kapodistriasov trg 1, SI—6000 Koper e-pošta: zdenka.bonin@gmail.com
DONATELLA PORCEDDA
dr., konzervatorka
Archivio Storico Provinciale di Gorizia, Palazzo Alvarez, via Diaz 5, IT—34170 Gorizia e-pošta: donatella.porcedda@provincia.gorizia.it
izvleček
V prispevkuje predstavljena usoda graščinskih, plemiških in osebnih arhivov Kranjske, (spodnje) Štajerske, Prekmuija, Goriške in Primotja. To območje danes pokrivajo v R5 delujoči javni arhivi, katerih ohranjeno gradivo te vrste ima status javnem gradiva, pa tudi nekateri zasebni arhivi, predvsem arhivi Rimskokatoliške cerkve v RJ ter samostanski arhivi tako
j	o o	J	\>	J
Še danes delujočih kot %e ukinjenih samostanov, ki pa jih hranijo v Arhivu RJ, ali pa npr. grajski arhiv % dvorca Tuš tanj pri Moravčah. Omeniti je treba Še gradivo v drugih javnih ustanovah v RJ. Čeprav se članek v osnovi omejuje %golj na stanje v tukajšnjih arhivih in drugih javnih ustanovah, so izjemoma predstavljeni tudi plemiški in graščinski arhivi v Zgodovinskem arhivu goriške pokrajine v italijanski Gorici, saj gradivo nekdanje dežele Goriške te vrste, ki se nanaša tudi
O	O	J	J	J	J O	J	\>
na današnji slovenski prostor, hranijo tam, v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici pa takšnega gradiva skorajda ni. Veliko
j	j	j	j	J	o o	J
gradiva opisano območje pa seveda hranijo arhivi %unaj meja RJ — to so plasti arhivi v Gradcu, Celovcu, na Dunaju, v Gorici, Trstu in Budimpešti ter drugod po srednji Evropi, pa tudi nekateri posebni arhivi.
KLJUČNE BESEDE: zgodovina Slovenije; plemiške rodbine; zemljiške gospoŠčine; arhivsko gradivo plemstva
Članek je bil v nemškem prevodu pod naslovom »I lerrschafts-, Adels- und Privatarchive in Slowenien« objavljen v: Mitteilungen des Österreichischen Staatsarchivs, 2011, str. 625—660.
abstract
S EIGNE URIAL, NOBILITY AND PERSONAL ARCHIVES IN SLOVENIA
The article describes the fate of the seigneurial, nobility and personal archives relative to the regions of Carniola, (Lower) Styria, Prekmurje, Goriška and Littoral. Today, such archives are held in Slovenian public archives, where they are treated as public records. They are also held in so7ne private archives, particularly the archives of the Roman Catholic Church and those of currently operating monasteries. The records of dissolved monasteries are kept in the Archives of the Republic of Slovenia, An exception among type of institutions that hold such material is the archive of the TuŠtanj manor near Moravče. The article also makes reference to archival records held in other public institutions in Slovenia, The primary focus is on records housed in Slovenian archives and public institutions. However, the article also presents the nobility and seigneurial archival records of the Historical Archives of the Province of Gorica, Italy, which preserves records of the fonner Goriška region, including related areas of present-day Slovenia, Lew of such records can be found in the Regional Archives in Nova
o	o	J J	-v7	J	J	o
Gorica, A significant number of records for the said territories can of course be found in archives outside Slovenia, particularly those in Gray. Klagenfurt, Vienna, Goriyia, Budapest and elsewhere in Central Europe, as well as in certain private archives.
KEY IVORDS: the history of Slovenia, noble families, land estates, archives of nobility
Usoda in razvoj graščinskih in plemiških arhivov na Slovenskem sta bila do leta 1918 tesno povezana s historičnimi deželami, ki so bile na ozemlju današnje Republike Slovenije. Zato je tudi smiselno arhive do razpada avstro-ogrske monarhije obravnavati na deželni in ne na nacionalni ravni. V prispevku je tako predstavljena usoda graščinskih in plemiških arhivov za območje Kranjske, (spodnje) Štajerske, Prekmurja, Goriške in Primorja. Glavne značilnosti nekdanje deželne razdektve so vidne še danes. Območje nekdanje Kranjske pokrivata Arhiv Repubkke Slovenije kot osrednji državni arhiv ter Zgodovinski arhiv Ljubljana s svojimi enotami; za območje Spodnje Štajerske je odgovoren Pokrajinski arhiv v Mariboru, ki pokriva tudi slovenski del Koroške in Prekmurje, poleg njega na Štajerskem delujeta še Pokrajinski arhiv na Ptuju in Zgodovinski arhiv Celje; za zahodno Slovenijo je odgovoren Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, za Obalo pa Pokrajinski arhiv Koper. Ker so bile vse nekdanje habsburške dežele razen Kranjske po letu 1918 razdeljene med več držav, je logično, da vekko gradiva, ki se nanaša na graščine in plemstvo z današnjega slovenskega ozemlja, hranijo arhivi zunaj meja Repubkke Slovenije — to so zlasti arhivi v Gradcu, Celovcu, Gorici, Trstu in Budimpešti, pa tudi na Dunaju in nekateri zasebni arhivi. Čeprav se članek v osnovi omejuje zgolj na stanje v arhivih na ozemlju današnje Slovenije, so izjemoma predstavljeni tudi plemiški in graščinski arhivi v Zgodovinskem arhivu goriške pokrajine v itakjanski Gorici, saj tovrstno gradivo nekdanje dežele Goriške, ki se nanaša tudi
na današnji slovenski prostor, hranijo tam, v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici pa takšnega gradiva skorajda ni.1
Graščinski in plemiški arhivi, ki so bik do leta 1945 v zasebni lasti, so z zaplembami in zakonom o nacionakzaciji prek Federalnega zbirnega centra prešk v javne arhive, zlasti v Osrednji državni arhiv Slovenije, danes Arhiv Republike Slovenije. Njihova vsebina je bila večinoma popisana v 60. letih 20. stoletja. Leta 1966 sprejeti Zakon o arhivskem gradivu in o arhivih, leta 1973 noveliran na repubkški ravni, je ločil pristojnosti repubkškega arhiva in regionalnih arhivov, katerih območje se je oblikovalo
Hdini izjemi v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici predstavljata gospostvi Dobrovo v Brdih in Lože. 1'ond gospostva Dobrovo obsega dve škatli in zajema zgolj upravno gradivo, medtem ko pravega plemiškega gradiva v tem fondu ni. Lastniki so bili do konca 18. stol. furlanski grofje Colloredi, v 19. pa grofje Catterini-Montecuccoliji in nato španski Bagueri. Sptva je arhiv hranil le urbar iz 19. stol., pred desetimi leti pa je Arhiv Republike Slovenije odstopil še gradivo iz 16. in 17. stoletja, ki ga je kupil leta 1949, ko na Goriškem še ni bilo arhivske službe. 1'ond gospostva
1 .ože pri Vipavi (1 .eutenburg ali 1 .eitenburg) obsega 2,5 tekočega metra, gradivo je bolj heterogeno, vendar se večinoma nanaša na upravljanje gospostva. Lastniki so bili grofje Kobenzli do začetka 19. stol, po njih so dedovali grofje Coroniniji, ki pa so 1822 prodali gospostvo družini Mayer. Gradivo je v arhiv prišlo iz Goriškega muzeja, kjer je bilo leta 1962 prvič uradno evidentirano kot fond. Možno je, da je preživelo požar na gradu Kromberk leta 1915, ali pa je tja prišlo iz Lož, ki so jih lastniki Mayerji po drugi svetovni vojni prodali takratni oblasti. (Podatke posredoval dr. Drago Trpin, direktor Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici).
na podlagi soustanoviteljstva ali pooblastila občin. Na ta način je nastala arhivska mreža. Pristojnost arhivov je bila določena glede na ustvarjalce arhivskega gradiva, ne pa glede na pomen gradiva. Graščinski in plemiški arhivi so takrat prešli k regionalnim arhivom, tovrstno gradivo, ki je bilo že prej shranjeno v republiškem arhivu, pa je tam tudi ostalo vse do danes.
Spremembe statusa nacionaliziranega arhivskega gradiva je prinesel Zakon o denacionalizaciji (17. člen) z dne 20. novembra 1991, ki je določil, da je treba lastninsko pravico do arhivskega gradiva v sestavi javnih arhivov vrniti nekdanjim lastnikom, niso pa ga dobili tudi v last. Po določbi ustavnega sodišča je bilo leta 2000 besedilo »vrne lastninska pravica« nadomeščeno z besedilom »po izbiri upravičenca vrne lastninska pravica ali zanjo plača odškodnina« (Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji z dne 13. julija 2000). Danes to gradivo velja za javno arhivsko gradivo, uporabo in hranjenje pa ureja Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih iz leta 2006.2
Miha Preinfalk: Plemiški, graščinski in osebni arhivi na Kranjskem
Najpomembnejša institucija, v kateri hranijo največ graščinskih, plemiških in osebnih arhivov za območje nekdanje vojvodine Kranjske, je Arhiv Republike Slovenije. Njegov predhodnik je Kranjski deželni muzej. Leta 1821 so ga ustanovili kranjski deželni stanovi, od leta 1882 pa je bil znan tudi z imenom Rudolfinum (v čast prestolonaslednika Rudolfa). Ustanovitev je bila neposredno povezana s prebujenim zanimanjem za lastno preteklost v prvi polovici 19. stoletja, to pa je leta 1850 spodbudilo še ustanovitev centralne komisije za preučevanje in ohranjanje umetnostnih in zgodovinskih spomenikov na Dunaju. Komisija je sprva skrbela le za arhitekturne spomenike, leta 1873 pa se je reorganizirala in se razdelila na tri sekcije. Tretja sekcija je prevzela skrb za zgodovinske spomenike različnih vrst. Sem so prištevali predvsem arhivsko gradivo, zato se je sekcije prijelo ime arhivska.
Glavna opora centralni komisiji na arhivskem področju bi moral biti deželni arhiv, s tem pa so na Kranjskem dolgo odlašali. Vlogo arhiva je dolgo opravljal Deželni muzej. Zbiral je posamezne ar-hivalije, povezane zlasti s srednjim vekom. Kljub več pobudam, da bi na Kranjskem ustanovili samo-
2 Žontar: Pravno urejanje, str. 11-25.
stoj en deželni arhiv, so se zgodili določeni premiki šele leta 1887, ko je Deželni muzej dobil novo poslopje, deželni odbor pa je muzeju izročil vse gradivo nekdanjih upravnih organov, za katero je skrbel poseben arhivar. Na ta način je nastal Kranjski deželni arhiv, a ni zaživel samostojno, ampak je ostal združen z Deželnim muzejem.
Centralna komisija je delovala prek konserva-torjev in korespondentov, izbranih izmed priznanih strokovnjakov. Tako je bil leta 1877 za konserva-torja arhivske sekcije za Štajersko, Koroško in Kranjsko imenovan Arnold Luschin pl. Ebengreuth, za njim pa so delo konservatorja za Kranjsko prevzeli August Dimitz, Anton Koblar in Franc Komatar. Zlasti ta je najbolj zaslužen za sistematičen pregled in inventariziranje arhivskega gradiva na Kranjskem, saj je osebno obiskal in pregledal več deset gospoščinskih in družinskih arhivov ter veliko gradiva oz. inventarjev iz njih tudi objavil.3
Tudi po nastanku Jugoslavije arhiv še ni postal samostojna inštitucija — leta 1926 ustanovljeni Državni arhiv v Ljubljani je ostal zgolj na papirju oziroma je ostal združen z Narodnim muzejem (nekdanjim Deželnim muzejem). Šele po drugi svetovni vojni ustanovljeni Osrednji državni arhiv Slovenije je zaživel kot samostojna arhivska inštitucija in je od Narodnega muzeja prevzel arhivsko gradivo, med drugim tudi več osebnih, rodbinskih in gospoščinskih fondov.4 Vendar se je zaradi dolgotrajne povezanosti arhiva in muzeja pogosto dogajalo, da kako gradivo ni bilo v celoti predano Arhivu Republike Slovenije, ampak ga je del še vedno ostal v muzeju. To velja zlasti za osebne zapuščine, ki so jih posamezni uslužbenci muzeja (npr. Josip Mal) potrebovali za svoje raziskave in jim ga je uspelo obdržati znotraj njihove inštitucije. Kot primer lahko navedemo gradivo iz zapuščine Petra pl. Radicsa, ki ga danes najdemo tako v Narodnem muzeju kot v Arhivu Republike Slovenije, pa tudi v Zgodovinskem arhivu Ljubljana. Danes v Narodnem muzeju Slovenije še vedno hranijo nekaj deset zapuščin, med njimi so poleg Radicseve plemiške še Zoisova in Thurnova zapuščina.5
Kljub temu danes največ plemiških in osebnih oz. rodbinskih arhivov hranijo prav v Arhivu Republike Slovenije. Med rodbinske oz. plemiške arhive moramo navadno prišteti tudi gospoščinske arhive, saj so med seboj pogosto neločljivo prepleteni. V sklopu graščinskih arhivov namreč ne naj-
3	Žontar: Delovanje Centralne komisije, str. 22-26.
4	Enciklopedija Slovenije 1, str. 113, 119; 7, str. 312.
5	Podatke je posredovala dr. Anja Dular, vodja knjižnice Narodnega muzeja Slovenije.
demo zgolj dokumentov, povezanih z delovanjem gospostva, pač pa tudi dokumente o rodbinah in posameznikih, ki so bili v določenih obdobjih lastniki gospostva oz. grajske stavbe. Med obema tipoma fondov pogosto tudi ni jasne ločnice. Uvrstitev v ta ah oni tip je odvisna od več kriterijev: če gradivo ne zajema le enega gospostva, temveč več gospostev v lasti ene rodbine, je navadno uvrščeno med rodbinske fonde. Takšen je primer fonda rodbine Oblak-Wolkensperg (ARS, AS 818), ki zajema ne le gradivo gospostva Puštal, temveč tudi dokumente, povezane s preostalo rodbinsko posestjo. Seveda velja tudi nasprotno — če gre za gradivo enega gospostva, ki je večkrat zamenjalo lastnika, je uvrščeno med gospoščinske in ne med rodbinske fonde. Prav tako je kriterij starost gradiva — če prevladuje gradivo iz obdobja po letu 1848, ko so bila gospostva ukinjena, je prav tako pogosto uvrščeno med rodbinske fonde. Pri rodbinah, navadno neplemiških, ki lastne posesti niso imele, takšnih dilem ni.
Med tovrstnimi gospoščinsko-rodbinskimi arhivi si gotovo največ pozornosti zasluži arhiv gospostva Dol pri Ljubljani baronov Erbergov, ki je v Deželni muzej priromal leta 1880. Arhiv gospostva Dol je tudi eden najobsežnejših fondov v Arhivu Republike Slovenije (ARS, AS 730), saj obsega 22 knjig in 220 fasciklov (24 tekočih metrov) za obdobje od srede 15. stoletja do zadnje četrtine 19. stoletja. Baroni Erbergi so vse od leta 1688, ko so kupili Dol in bližnji Osterberg, posvečali veliko skrb gradivu, ki so ga prevzeli skupaj z gospostvom, in izvira iz časa prejšnjih lastnikov, rodbin Gallenberg in Rasp. Prevzeto gradivo so dopolnjevali s svojim ter ga skušali večkrat urediti. Janez Danijel baron Erberg je tako gradivo oštevilčil ne glede na vsebino in zanj leta 1695 napisal repertorij. Gradivo je nato njegov naslednik Volf Danijel baron Erberg razdelil v snovne skupine in zanj izdelal kazalo. V njegovem razvrščanju gradiva lahko prepoznamo vzorce, po katerih so bih urejeni tudi drugi grajski arhivi v 18. in 19. stoletju.
Najpomembneje pa je na obliko in vsebino dolskega arhiva vplival predzadnji baron Erberg, Jožef Kalasanc, ki je zbiral ne le gradivo, povezano z gospostvom Dol, temveč je načrtno zbiral vsakršno gradivo, pomembno za zgodovino Kranjske. Arhivsko gradivo je bilo zanj zgodovinski vir, ki mu je služil pri njegovem poskusu napisati kranjsko literarno zgodovino. Za Jožefa Kalasanca Erberga se je dolski arhiv razširil z zapuščinami rodbin Neuhaus, Stras-soldo, Breckerfeld in Raigersfeld, v njem pa so našli prostor številni rokopisi in listine. Za svojo arhivsko zbirko je imel Erberg celo bibliotekarje in kustose in z njihovo pomočjo je gradivo urejal in popisoval. V
prvi polovici 19. stoletja, torej v času, ko je Deželni muzej šele dobro zaživel in začel svoje poslanstvo, je dolski arhiv baronov Erbergov že predstavljal zgled dobro organiziranega in urejenega zasebnega arhiva, katerega naloga je bila zbiranje arhivskega gradiva kot zgodovinskega vira. Dolski arhiv zato predstavlja bogat vir ne le za zgodovino samega gospostva, ampak tudi za zgodovino Kranjske od 16. do 18. stoletja.6
Po smrti Jožefa Kalasanca Erberga so njegovi dediči gradivo razprodali. Največ ga je kupil Kranjski deželni muzej. Gradivo je bilo nato večkrat pregledano, preurejeno in popisano; najprej je to ob nakupu naredil kustos deželnega muzeja Karel Dež-man, za njim se je podobne naloge lotil kustos Narodnega muzeja Josip Mal leta 1923, nazadnje pa po drugi svetovni vojni Ema Umek, arhivistka v Arhivu Republike Slovenije, ki je tudi naredila obsežen inventar celotnega dolskega arhiva.7
Poleg Erbergovega dolskega arhiva, ki ni le graščinski, pač pa tudi rodbinski arhiv, hrani Arhiv Republike Slovenije še 73 gospoščinskih, 57 rodbinskih (med njimi 16 plemiških) in 434 osebnih arhivov; med temi je 20 arhivov oseb s plemiškim nazivom. Usoda omenjenih arhivov je bila različna. Nekatere med njimi je Arhiv oz. pred njim Muzej kupil od dedičev ustvarjalca, nekatere so predali kar ustvarjalci sami še za življenja. Mnogo plemiških in gospoščinskih arhivov je v ARS leta 1948 prišlo iz Federalnega zbirnega centra. Ta je bil ustanovljen leta 1945 za zbiranje kulturnozgodovinskih predmetov predvsem z zaplenjenih gradov in dvorcev. V poznejših letih so se rodbinski in gospoščinski fondi še dopolnjevali na različne načine, npr. z nakupi po antikvariatih ah pa so jim posamezniki predajali gradivo.
Veliko arhivskega gradiva je bilo uničenega med drugo svetovno vojno, ko so zlasti partizani množično požigali gradove in dvorce. Nekatere arhive ali vsaj del arhiva pa je uspelo lastnikom rešiti. Takšen je primer arhiva grofov Auerspergov na gradu Turjak. Zadnji predvojni lastnik gradu, grof Herward Auersperg, je dal namreč leta 1942 listine in nekaj drugih aktov prepeljati na posestvo svoje žene Marie-Edith grofice Attems v furlanski Červinjan (Cer-vignano). Od tam so v petdesetih letih 20. stoletja listine romale k njegovim sorodnikom na grad Rei-deben v Labotski dolini. Tam jih je Herwardov nečak grof Leopold Auersperg hranil do leta 2009, potem pa jih je predal v hrambo Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu. Večina preostalega turjaš-
6	Umek, Erbetgi in Dolski arhiv, str. 11.
7	Vodnik po fondih in zbirkah 111, str. 87-88.
kega arhiva je bila uničena v napadu partizanov na Turjak septembra 1943. Ohranilo se je le nekaj malenkosti, te pa so danes v Arhivu Republike Slovenije v treh (!) škadah, združenih v fond Gospostvo Turjak. Niso redki primeri, da se na Arhiv obrnejo posamezniki, ki doma hranijo arhivsko gradivo z uničenih gradov, in skušajo gradivo prodati. Navadno so to potomci ljudi, ki so v vojnem vrvežu rešili kakšno listino ali urbar in ga po vojni hranili doma. Arhiv takšne arhivalije navadno odkupi, saj gre za redke in za slovensko zgodovino pomembne dokumente.
Nekoliko drugačno usodo je imel arhiv knežje linije Auerspergov, ki je bil do leta 1895 shranjen v t. i. Knežji palači v Ljubljani. Slo je za zelo obsežen rodbinski arhiv, ki je nastajal od začetka 17. stoletja dalje, ko se je od glavne turjaške linije odcepila stranska, pozneje poknežena linija. Ker je bila Knežja palača v ljubljanskem potresu leta 1895 močno poškodovana, so arhiv knezi pred dokončnim poru-šenjem stavbe prenesli na svoj gornjeavstrijski grad Losensteinleiten, od tam pa v petdesetih letih 20. stoletja v dunajski Haus-, Hof- und Staatsarchiv (Hišni, dvorni in državni arhiv), tam pa je uporabnikom na voljo še danes. Kot zanimivost lahko omenimo, da je bil tudi knežji arhiv žrtev druge svetovne vojne. Območje Losensteinleitna je namreč po vojni sodilo v ameriško zasedbeno območje in v gradu so se nastanili ameriški vojaki. Eden od njih je ob odhodu iz arhiva pobral nekaj listin in jih odnesel s seboj v ZDA. Njegovi potomci so jih v devetdesetih letih skušali prodati knezom, ti pa so nakup zavrnili, tako da so listine še danes shranjene v nekem bančnem šefu v Adanti v Georgii.
Ce se še nekoliko povrnemo k plemiškim arhivom v Arhivu Republike Slovenije, lahko ugotovimo, da je posameznih plemiških zapuščin razmeroma malo. V povprečju obsegajo le po nekaj škatel ah fasciklov. To lahko pripišemo predvsem uničevanju gradiva med drugo svetovno vojno in po njej, nekaj pa je tudi drugih vzrokov, npr. ta, da so rodbine ah posamezniki gradivo oz. del gradiva ob izselitvi iz Kranjske odnesli s seboj. Vendar je šlo v takšnih primerih za manjše količine gradiva. Omenili smo že turjaški arhiv grofov Auerspergov, grofje so namreč odpeljali le listinski del. Podobno lahko ugotovimo za gradivo pretežno kranjske rodbine grofov Gallenbergov — del gradiva je v 18. oz. 19. stoletju postal del dolskega graščinskega arhiva baronov Erbergov, del gradiva (88 srednjeveških listin) pa je najverjetneje v istem času eden od Gallenbergov odnesel iz Kranjske. Listine so pozneje po neznanem ključu (verjetno rodbinskem) pristale v lasti barona Viktorja Franza Augusta Spetha-
Schülzburga, ta pa jih je leta 1954 predal štajerskemu deželnemu arhivu v Gradcu, kjer jih hranijo še danes.8
Od pomembnejših kranjskih plemiških rodbin moramo omeniti še grofe Lichtenberge, ki sicer nimajo osrednjega rodbinskega arhiva, lahko pa najdemo podatke o njih v različnih graščinskih arhivih — najpomembnejša in najobsežnejša sta gotovo arhiv gospostva Snežnik, ki je bil do srede 19. stoletja lichtenberška last, ter arhiv bližnjega gospostva Koča vas, ki hrani zapuščino snežniškega gozdarskega upravnika Henrika Schollmayerja-Lichtenberga. Leta 1906 ga je namreč grofica Viljemina Lichtenberg posvojila, potem pa je sam kot ljubiteljski zgodovinar zbral veliko arhivskega gradiva in podatkov o rodbini svoje posvojiteljice. Pred kratkim pa se je pojavil še en zanimiv vir za raziskovanje grofov Lichtenbergov in zgodovine Kranjske nasploh. Gre za grajski arhiv z dvorca Tuštanj pri Moravčah, ki je bil dolgo časa zaprt za javnost. Grad Tuštanj je namreč eden zelo redkih gradov na Slovenskem, ki so ostali do današnjih dni v lasti svojih predvojnih lastnikov. To je rodbina Pirnat, do gradu pa je prišla sredi 19. stoletja s poroko. Grajska oprema, z njo pa tudi arhiv, je od takrat v veliki meri nedotaknjena in nespremenjena, in tudi Pirnati gradu niso kazali javnosti. Šele v zadnjih dveh desetletjih, ko ga je prevzel Peter Pirnat, je postal odprt za javnost, v sklopu raziskovanja grajske zgodovine leta 2008/ 2009 pa je dovolil tudi pregled grajskega arhiva, a ga je bilo sicer potrebno šele urediti in popisati. Arhiv je razkril veliko gradiva (listine, posestne dokumente, urbarje ...) iz časa grofov Lichtenbergov (od 16. do začetka 19. stoletja), še več pa je dokumentov, predvsem zasebne in uradne korespondence, iz časa Lichtenbergovih naslednikov, družine Scaria, iz prve polovice 19. stoletja. Tuštanjski grajski arhiv za zdaj ostaja shranjen v samem gradu Tuštanj, nedvomno pa predstavlja bogat in neizkoriščen vir za raziskovanje plemiške in posestne zgodovine na Kranjskem.9
Med najobsežnejšimi plemiškimi arhivi v Arhivu Republike Slovenije moramo izpostaviti predvsem arhiv baronov Wolkenspergov (38 fasciklov in 16 knjig, 5,5 tm) in arhiv baronov Zoisov (65 fasciklov in 99 knjig, 24 tm). Prvi se je ohranil po zaslugi dejstva, da je sedež baronov Wolkenspergov grad Puš-tal pri Škofji Loki med drugo svetovno vojno in po njej ostal nedotaknjen ter da je ostal (vsaj delno) v njihovi lasti. Gradivo je Arhivu leta 1958 izročila
Brunner - Otorepec: Das ältere Cl allenberger Urkundenarchiv.
Goleč: Tuštanjski graščinski arhiv, str. 235-276.
zadnja baronica Wolkensperg — Hilda Swoboda. Zoisov arhiv pa je v Arhiv prišel z več različnih naslovov; velik del ga je še Deželnemu muzeju leta 1886 predal Karel Luckmann, predsednik Kranjske industrijske družbe, ki je prevzela gradivo iz Zoisove graščine Javornik, del gradiva pa je arhiv po vojni odkupil od nekaterih zasebnikov.10 Na splošno lahko ugotovimo, da se je v veliko večji meri ohranilo gradivo v zasebni lasti kot pa tisto, ki je drugo svetovno vojno dočakalo v kraju svojega nastanka, torej v grajskih stavbah. To gradivo je večinoma doživelo usodo stavb in ni preživelo vojne vihre.
Podobno lahko ugotovimo tudi v zvezi z drugim najpomembnejšim arhivom, ki pokriva območje nekdanje vojvodine Kranjske — Zgodovinskim arhivom Ljubljana. Ustanovljen je bil leta 1898 kot arhiv mesta Ljubljane, njegov prvi arhivar pa je bil pesnik Anton Aškerc. To je bila prva arhivska ustanova na ozemlju današnje Slovenije, ki je delovala samostojno in ne v okviru muzeja ah knjižnice. Ker se je območje njegovega delovanja po drugi svetovni vojni širilo na širše območje osrednje Slovenije, se je leta 1973 iz Mestnega preimenoval v Zgodovinski arhiv Ljubljana. Danes je to regionalni arhiv, sestavljen iz petih enot (Ljubljana, Kranj, Skofja Loka, Idrija in Novo mesto) in pokriva ozemlje osrednje Slovenije. Čeprav je po zakonu iz leta 1973 kot regionalni arhiv odgovoren tudi za graščinske in plemiške arhive, hrani le malo tovrstnega gradiva. Enota v Ljubljani npr. ima le pet graščinskih ter nekaj več kot sto osebnih fondov (»Družine in posamezniki«, le okoli 10 pa je plemiških (npr. rodbini Tauf-ferer, Grasselli...)).
Za raziskovanje plemstva nekdanje habsburške monarhije predstavlja nepogrešljiv pripomoček La-zarinijeva genealoška zbirka (ZAL, LJU 340). Baron Ludvik Lazarini (1848—1930), lastnik gradu Boštanj pri Grosupljem, je večino svojega življenja zbiral podatke o posameznih plemiških rodbinah in jih sistematično razvrščal po abecednem redu. Deset let po njegovi smrti (1940) so njegovi dediči omenjeno zbirko prodali Mestnemu arhivu. Prodaja gradiva arhivu se je izkazala za zelo pametno potezo, saj je bil grad med drugo svetovno vojno požgan in uničen. Zbirka se je do današnjeg 3, CäSä ohranila v tako rekoč nespremenjeni ureditvi. Sestavlja jo 26 škatel in 12 fasciklov osmrtnic in poročnih naznanil, skupaj torej 38 arhivskih enot. Podobna, a ne v tolikšnem obsegu, je zapuščina Rudolfa Andrejke (Andrejka, pl. Livnograd) (ZAL, LJU 435). V njej so zbrani predvsem podatki o prebivalcih Ljubljane.
10 Vodnik po fondih in %irirkah III, str. 391, 402—403.
Primerjava plemiških, osebnih in gospoščinskih fondov v obeh osrednjih arhivih v Ljubljani pokaže precejšnjo nesistematičnost. Številni fondi so razdeljeni na dva dela in so shranjeni v obeh arhivih. Eden takšnih primerov je fond gospostva Snežnik, katerega večji del (5,5 tm) hrani Arhiv Republike Slovenije (ARS, AS 778), manjši del (0,7 tm) pa Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL, CER 58). Podoben in še nekoliko bolj zapleten primer je gradivo gospostva Turjak, ki je prav tako razdeljeno po obeh arhivih (ZAL, LJU 2 oz. ARS, AS 789), poleg tega pa obstaja še poseben fond rodbine Auersperg (ARS, AS 798). Razlogov za takšno diskrepanco je več. Po eni strani je v obdobju po drugi svetovni vojni načeloma veljalo, da mora gradivo, zbrano v Federalnem zbirnem centru, v celoti v Arhiv Republike Slovenije, ne glede na to, ah po naravi sodi v regionalni ah nacionalni arhiv. Po drugi strani pa je gradivo zunaj Federalnega zbirnega centra prišlo v arhive pogosto po neformalnih poteh in je bilo to povezano z osebnimi poznanstvi uslužbencev tega ali onega arhiva.11 Posledica tega je razpršenost arhivskega gradiva, tako da bi v prihodnje nujno potrebovali revizijo in preureditev v duhu medarhiv-skega sodelovanja.
Naslednja javna ustanova, ki prav tako hrani nekatere osebne zapuščine, je Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Njeni začetki segajo v zadnjo četrtino 18. stoletja, ko je leta 1774 Marija Terezija namenila 637 knjig pogorelega jezuitska kolegija v Ljubljani »za splošno uporabo ustanovljeni knjižnici« pri ljubljanskem liceju. Tej osnovi so se v naslednjih letih pridružili še darovi posameznikov in knjige iz razpuščenih samostanov na Kranjskem ter drugih knjižnic. Leta 1791 se je preimenovala v Li-cejsko knjižnico in bila tri leta pozneje odprta za javnost.12 Poleg knjig se je v njenih prostorih znašlo tudi precej rokopisov, prvi popis pa je bil že leta 1858. Danes rokopisi tvorijo poseben, rokopisni oddelek NUK-a. V njem lahko najdemo tudi kar nekaj ostalin (manjše skupine gradiva, ki vsebinsko praviloma niso zaokrožene) in zapuščin (obsežnejše skupine gradiva, ki so vsebinsko zaokrožene celote, praviloma nastale pri ustvarjalcu) pomembnih posameznikov, ki pa večinoma niso bih plemiči. V glavnem gre za pomembne kulturne delavce iz 19. in 20. stoletja, zlasti slaviste, literate in podobne ustvarjalce (npr. Jernej Kopitar, Emil Korytko, Zofka Kveder, Joža Glonar ...). Izjemo v tem pogledu predstavljajo kar obsežni deli zapuščine barona Žige
11	Informator dr. Jože Žontar, upokojeni direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana.
12	Enciklopedija Slovenije 7, str. 300-302.
Zoisa, med posamezniki, katerih gradivo je shranjeno v NUK-u, pa je tudi nekaj takšnih, ki so plemiški naziv pridobili pozneje, zlasti od druge polovice 19. stoletja dalje — npr. Janez Bleiweis (vitez Trsteniški) ah Oto (pl.) Detela. Sem in tja je med rokopisi NUK-a moč najti tudi drobce iz nekdanjih graščin, npr. spominsko knjigo z gradu Jablje (Ms 954) ali pa popis tamkajšnje knjižnice barona Lea Lichtenberga-Janežiča (Ms 1226). Takšno gradivo je v NUK večinoma prišlo po drugi svetovni vojni iz FZC-ja, sicer pa je prihajalo po običajnih, že omenjenih poteh — z nakupom, kot darilo ali pa so ga izročili kar ustvarjalci sami oz. njihovi dediči.13
Poleg javnih arhivov, muzejev in knjižnic lahko omenimo tudi Nadškofijski arhiv Ljubljana. Začetki segajo v leto 1461, ko je bila na pobudo cesarja Friderika III. ustanovljena Ljubljanska škofija. Škofija je takrat prevzela premoženje in tako tudi arhiv benediktinskega samostana v Gornjem Gradu. Gradivo danes hrani NŠAL, sicer pa je obsežno in raznovrstno, vendar nam vpogled v arhivske fonde razkrije, da prav veliko osebnih in plemiških arhivov tam ne bomo našli. Osebni arhivi so večinoma zapuščine duhovnikov Ljubljanske nadškofije, med njimi najdemo tudi kakšnega plemiča. Bolj »plemiške« so zapuščine škofov, saj jih je bila vsaj do začetka 19. stoletja večina plemiškega rodu. Med njihovo zapuščino prevladujejo korespondenca, različni dopisi in zapuščinski spisi. Podatke o plemičih najdemo nadalje zlasti v spisih, ki se nanašajo na razne kanonikate, saj je veliko kanonikatov ustanovilo plemstvo (npr. Lambergov kanonikat); nekaj drobcev pa se je ohranilo tudi po različnih župnijskih arhivih, vendar so tam takšni podatki prej izjema kot pravilo (npr. v dokumentaciji župnije Šmartno pri Litiji najdemo podatke o rodbini baronov Gusičev).14 Podobno velja za vse fonde znotraj Nadškofijskega arhiva, torej za (nad) škofij ski arhiv v ožjem smislu, kapiteljski arhiv, župnijske arhive ter različne samostojne zbirke in arhive nekaterih cerkvenih ustanov, ki danes ne delujejo več.15
Posamezne osebne zapuščine redovnikov in redovnic (navadno gre za gradivo manjšega obsega) lahko najdemo tudi v samostanskih arhivih bodisi še danes delujočih samostanov (npr. uršulinskega ah frančiškanskega v Ljubljani) ali že ukinjenih samostanov. Danes jih hranijo v Arhivu Republike Slovenije (npr. Kostanjevica, Stična, Pleterje, Bistra, ljubljanski avguštinci, Velesovo, Mekinje ...).
13	Katalog rokopisov Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani (8 knjig).
14	Vodnik po fo ndih in ^birkah NŠAL.
15	Gl. tudi Kapiteljski arhiv Ljubljana.
Dejan Zadravec: Usoda in stanje gospoščinskih ter plemiških arhivov na slovenskem Štajerskem
Načrtno zbiranje arhivskih dokumentov ima na Štajerskem že dvestoletno zgodovino. Ljubezen do ožje domovine, zbiralska vnema, zgodovinarska ve-doželjnost in mnenje, da je nujno potrebno napisati delo o zgodovini Notranje Avstrije, so nadvojvodo Janeza spodbudili k ustanovitvi deželnega muzeja Joanneum v Gradcu (leta 1811). Njegov najpomembnejši oddelek je bil prav arhiv. Takoj po ustanovitvi so na različne urade, sedeže gospostev, mestne in trške magistrate, samostane in župnije začeli prihajati pozivi za oddajo dokumentov. Prvi poziv sicer ni obrodil mnogo sadov, so pa že konec leta 1811 začeli prihajati prvi dokumenti. V naslednjih letih so se pozivi vrstili še intenzivneje, zato pa se je seveda povečalo tudi število prispelih arhivalij. Še najmanj zanimanja so sprva pokazali lastniki gospostev, saj se niso bih pripravljeni kar tako ločiti od njih. Tudi dejstvo, da sta bili med osnovnimi nameni nove ustanove prepisovanje in ohranjanje dokumentov pred morebitnimi požari in naravnimi nesrečami, ni bilo zadosti prepričljivo. Je pa nadvojvo-dova vztrajnost končno pripomogla k temu, da je postal dotok arhivalij v Joanneum stalen. Za izredno učinkovit način pridobivanja so se v naslednjih letih izkazala t. i. arhivska potovanja, torej uradni obiski takratnih arhivistov. Tako so na sedežih različnih organov popisovali gradivo in seveda obenem še lobirali za predajo le-tega v hrambo v Gradec. Ta način so tja do razpada monarhije redno uporabljali tudi arhivisti v letu 1868 ustanovljenega Štajerskega deželnega arhiva.16 Njihovo delovno območje je bilo celotna Štajerska, torej tudi današnji slovenski del. Tako so na potovanjih v Ormož med letoma 1889 in 1894 zbrali in prevzeli fond mesta Ormož, v katerem pa so bili tudi dokumenti ormoškega gospostva za obdobje med letoma 1549 in 1849P Zasluge za največji priliv gospoščinskih in plemiških arhivov v Gradec oziroma za sistematično zbiranje pa gre pripisati trudu Josepha von Zahna in njegovih naslednikov. Zasebne arhive jim je uspelo pridobiti kot darila ali pa so jim bih zaupani v trajno hrambo s pridržkom lastništva in z možnostjo odvzema, redkeje pa kot depozit s preklicem.18
Na območju današnje slovenske Štajerske so bile šele proti koncu 19. stoletja ustanovljene institucije,
16	Posch: Erzherzog Johann, str. 18—20 in 22—25; Gesamtinventar des Steiermärkischen Landesarchives, str. 2—3.
17	Vodnik po fondih in %'birkah Zgodovinskega arhiva Ptuj, str. 28— 29.
18	Gesamtinventar des Steiermärkischen Landesarchives, str. 15.
ki naj bi med drugim skrbele tudi za zbiranje arhivskega gradiva. Če odmislimo prenos škofijskega sedeža Lavantinske škofije iz Sentandraža v Maribor leta 1859 ter s tem tudi arhivskega gradiva, so tukaj začeli zbirati gradivo Mestni muzej Celje (ust. 1882), Muzejsko društvo Ptuj (ust. 1893; pozneje Mestni Ferkov muzej), Muzejsko društvo Maribor (ust. 1902) in Zgodovinsko društvo za slovensko Štajersko (ust. 1903). O sistematičnem zbiranju je lahko tukaj govor le pogojno. V ustanovitvenih listinah omenjenih institucij sta sicer določena ohranjanje in zaščita zgodovinskih spomenikov, a to ni bila njihova primarna in edina naloga, pač pa le ena od njih. To dokazuje tudi majhna količina pridobljenih arhivskih dokumentov v prvih letih njihovega delovanja in pa ogromne količine, ki so bile do druge svetovne vojne še shranjene na gradovih in v dvorcih ter sedežih teh in onih oblasti. Govor je tako lahko kvečjemu o zasnovah sistematične arhivske dejavnosti.19 Na omejen uspeh je seveda vplival tudi Štajerski deželni arhiv. Omenjena društva so z darili in nakupi od posameznikov pridobivala starejše ar-hivalije, a so do konca prve svetovne vojne in nastanka Države (nekoliko pozneje Kraljevine) Srbov, Hrvatov in Slovencev težko konkurirale strokovni organizaciji graške institucije.
Z razpadom Avstro-Ogrske in nastankom države oziroma kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je bila med drugim tudi razdeljena Štajerska. Pretežni del nekdanje spodnje Štajerske je bil priključen na novo nastali »slovanski« državi. Štajerski deželni arhiv je s tem na tem območju izgubil svoje delovno področje, njegovo nalogo pa so prevzeli oziroma nadaljevali omenjena društva in muzeji. Seveda ne na strokovni ravni, na kakršni jo je predtem opravljal graški arhiv. Ob propadu skupne države je postalo žgoče tudi vprašanje pripadnosti arhivov in drugih kulturnih dobrin. Saintgermainska mirovna pogodba z Avstrijo (10. septembra 1919) je v nekaterih členih določala, da mora Avstrija vrniti določene arhivske dokumente, ki so neposredno zadevali zgodovino odcepljenih ozemelj. Dokončen sporazum o restituciji arhivskega gradiva med državama pa je bil sklenjen in podpisan 26. junija 1923 na Dunaju. Za starejše arhivsko gradivo je bilo načelno dogovorjeno, da ne bo vrnjeno, ampak si ga bo mogoče sposoditi (izjema so bile listine).20 Štajerski del slovenske arhivske stroke se je na podpis pogodbe odzval naslednji mesec. V času historične
19	Vodnik po fondih in %birkah Pokrajinskega arhiva Maribor, str. X; Vodnik po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva v Celju, str. 7; Vodnik po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva Ptuj, str. IX in XI.
20	Zwitter: Arhivska konvencija, str. 274—275.
razstave v Varaždinu so se 19. julija predstavniki ZDUMB ter muzejskih društev Maribor in Ptuj srečali na prijateljskem sestanku. Kot drugo točko so obravnavali vrnitev javnih in zasebnih arhivov, ki so bih v tujini in so se vsebinsko nanašali na ozemlje nekdanje spodnje Štajerske.21 Arhivska konvencija iz leta 1923 je ostala v glavnem neuresničena. Nekateri gospoščinski in plemiški arhivi so ostali v avstrijskih arhivih.
Druga svetovna vojna in nemška okupacija slovenskega dela Štajerske sta tudi pri arhivskem gradivu terjali svoj davek. Nacistični režim je gradivo deloma uničeval deloma pa odvažal v svoja administrativna središča, precej škode pa so povzročili tudi posamezniki z ropanjem in uničevanjem. Na tem območju je arhivalije, predvsem trgov, mest, gospostev in župnij, zbiral Reichsgauarchiv (Štajerski okrožni arhiv). Svoje centre je imel v Mariboru, na Ptuju in najverjetneje še v Celju in Brežicah. Ob zavezniškem bombardiranju Ptuja leta 1945 je del arhivalij zgorel, mariborske pa so bile umaknjene v Stolzalpe v Murauu.22 Takoj po koncu vojne so stekla prizadevanja23 za restitucijo dobrin, ki so bile odnesene z okupiranih območij in prepeljane v Avstrijo. Precej jih je bilo v naslednjih letih sicer vrnjenih, vse pa ne.24 Leta 1949 je bilo v mariborski muzej pripeljanih 143 zabojev gospoščinskih, trških in župnijskih arhivalij z območja slovenskega dela Štajerske. Gradivo in tudi popis je predala restitucijska komisija.25
Čeprav je nemška arhivska služba na okupiranem območju delovala izredno organizirano, pa ji vsega, seveda tudi gospoščinskega in plemiškega gradiva, ni uspelo pobrati. Njegova nadaljnja usoda je bila v osnovi zakonsko določena že leta 1944 in nato še 27. januarja 1945, ko je predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta na osvobojenem ozemlju izdalo odlok o zaščiti knjižnic, arhivov, kulturnih in zgodovinskih spomenikov in naravnih znamenitosti. Zadnjega julija je nato ministrstvo za prosveto FDJ izdalo navodila za ustanavljanje in poslovanje zbirnih centrov. Septembra je nastal pri ministrstvu za prosveto v Ljubljani Federalni zbirni center za kulturnozgodovinske predmete z okrož-
21	Vodnik po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva Ptuj, str. XIII.
22	Vodnik po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva v Celju, str. 7.
23	Pomembno vlogo pri tem je odigral zgodovinar Pavle Blaznik.
24	Zwitter: Arhivska konvencija, str. 278.
25	Vodnik po fondih in zbirkah Pokrajinskega arhiva Maribor, str.
932. Čeprav bi bilo pričakovati, da je omenjeni popis danes
v Pokrajinskem arhivu Maribor, ga ni uspelo najti ne av-
torju tega prispevka ne tamkajšnjim zaposlenim (op. a.)
nimi centri v Mariboru, Celju in Novem mestu. Omenjenemu centru gre pripisati precejšnje zasluge za ohranitev arhivskega gradiva. Deloval je do leta 1948. Deponirano spodnještajersko gradivo je bilo po ukinitvi centra predano v Osrednji državni arhiv Slovenije v Ljubljani ter v muzejske institucije na slovenskem Štajerskem.26
Obdobje druge svetovne vojne in prva leta po njej je kljub omenjenim ukrepom terjalo precejšnjo izgubo dragocenega arhivskega gradiva. Deloma so ga uničili domačini in okupator, nekaj pa ga je bilo za vedno izgubljenega v zavezniškem bombardiranju. V povojnem času so številni gradovi in tudi tamkajšnji arhivi ostali nezaščiteni. V nekatere so se začeli vseljevati kulturno neozaveščeni posamezniki in institucije, ki jim nekaj sto let star in popisan papir ni pomenil ničesar. Do neke mere jim tega niti ne gre zameriti, saj so bile takratne življenjske razmere sila neugodne. Večino prebivalstva je skrbelo predvsem preživetje. Kakšna je bila usoda gradiva? Kot je že bilo omenjeno, ga je nekaj pristalo v Federalnem zbirnem centru, preostanek je ostal še leta nedotaknjen. To velja predvsem za arhive tistih gradov in dvorcev, ki v prvih povojnih letih niso dobili novih uporabnikov. Precejšnje količine gradiva pa so bile seveda tudi pokradene ali uničene. Ukradeno je bilo nato prodano in je pri zasebnih zbiralcih oziroma je določen del le-tega do danes v obliki zapuščin, donacij in prodaj že prišel v primerne institucije. Določen del gradiva pa je izgubljen za vedno. Kulturna neizobraženost, drugačni ideološki nazori ali kaj drugega je posameznike vodilo k temu, da so gradivo zažigali, vozili na smetišča in v papirne mline ah pa so vanj branjevke na tržnici zavijale svoje pridelke, mesarji pa meso. Kakšno je bilo meso, ki sta ga kakšna mati ah oče prinesla domov za kosilo, zavito v sto ah več let star in popisan papir, si verjetno danes ne želi skoraj nihče vedeti, kaj šele okusiti.27
V 50-ih letih 20. stoletja so bih na slovenskem Štajerskem končno postavljeni temelji za razvoj sodobne arhivske stroke. Ustanovljene so bile tri samostojne arhivske institucije, katerih primarni cilj je bil seveda zbiranje in ohranitev arhivskega gradiva. Leta 1952 je bil kot samostojna enota obnovljen arhiv v Mariboru,28 leta 1955 ustanovljen arhiv na
26	Kodrič-Dačič: Federalni zbirni center, str. 52-54; Komelj: 1-eto 1945 in varstvo, str. 6-10.
27	Zadravec: Administrativne knjige, str. 150.
28	Banovinski arhiv v Mariboru je bil ustanovljen že leta 1933, a je kot samostojna enota prenehal obstajati leta 1941, ko je bil priključen mariborskemu muzeju (Vodnik po fondih in ^firkah Pokrajinskega arhiva Maribor, str. X).
Ptuju in dobro leto pozneje še arhiv v Celju.29 V naslednjih letih se je število gospoščinskih in plemiških arhivalij v arhivih še povečevalo, vendar ne več v tolikšni meri. K povečanju so največ prispevale donacije in prodaje posameznikov, nekaj gradiva pa je bilo na podlagi meddržavne pogodbe med letoma 1982 in 1985 vrnjenega iz dveh avstrijskih arhivov.30
Pokrajinski arhiv Maribor je danes po številu fondov gospoščinskih in plemiških arhivov največji na slovenskem Štajerskem. Kdaj, od kod in na kakšen način je gradivo prihajalo v to ustanovo oziroma njene predhodnice, zaradi razmeroma poznega vodenja akcesijskih knjig in vrste napak v historiatih fondov, ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Do leta 1960 je arhiv že prevzel vse pomembnejše in večje fonde, a je v naslednjih letih gradivo še nenehno prihajalo, seveda v manjšem obsegu oziroma fragmentarno. Poleg predaj gradiva iz Pokrajinskega muzeja sta za to obdobje omembe vredna še dva prevzema. Gradivo gospostva Jelše in imenja Korpule je prispelo leta 1963 od zasebnika iz Boke Kotorske, torej iz današnje Črne gore, dobrih pet let pozneje pa so zasebniki v arhivu deponirali še nekaj ščitnih pisem gospostev Negova, Lukavci in Gornja Radgona.31 Po količini največje pridobitve obravnavanih arhivskih dokumentov so iz časa pred letom 1950. Do ustanovitve Banovinskega arhiva sta ga določeno količino zbrala Muzejsko društvo in Zgodovinsko društvo za južno Štajersko, 143 škatel gradiva, ki ga je med drugo svetovno vojno zbral in pobral okupator, je bilo leta 1949 vrnjenih v sklopu repatriacije, 0,7 tm gradiva gospostva Puhenštajn je bilo leta 1934 kupljenega na dražbi, nekaj ga je verjetno zbral in predal Federalni zbirni center, ostanek je bil po vojni pripeljan z gradov ah pa so ga donirali posamezniki.32
Na svojih arhivskih policah hrani arhiv gradivo v Mariboru ah njegovi okolici bivajočih plemiških družin D'Orsay, Gariboldi, Gödel-Lannoy, Herberstein, Pach, pl. Rattenberg, Pachta, Sulkowski, Twickl in Tegetthoff. Ohranjenih je za pribl. 1 tekoči meter (tm)) arhivalij posameznih družin iz časa
29	Vodnik po fondih in ^firkah Pokrajinskega arhiva Maribor, str. X; Vodnik po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva Ptuj, str. XV; Vodnik po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva v Celju, str. 8.
30	Vodnik po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva Ptuj, str. XIVI.
31	PA M, Evidenčna knjiga o kupljenih, službeno prevzetih in podarjenih arhivalijah 1949-1968, 6. 5. 1963, 13. 11. m 28. 11. 1968.
32	PA M, lividenčna knjiga o kupljenih, službeno prevzetih in
podarjenih arhivalijah, 10. 9. 1949; Vodnik po fondih in
^birkab Pokrajinskega arhiva Maribor, str. 934 in 941.
19. in prve polovice 20. stoletja, izstopa le viteška družina Gariboldi z 10 tm.33
Izmed ohranjenih gospoščinskih fondov daleč najbolj izstopata Negova in Gornja Radgona. Arhivski oddelek Pokrajinskega muzeja ju je najverjetneje prevzel med letoma 1945 in 1949. Morda ju je deponiral Federalni zbirni center ah pa so arhivalije prišle neposredno z obeh gradov. Kakor koli, negovski fond obsega danes 45 tm, tisti iz Gornje Radgone pa 1 tm več. V arhivu so še manjše količine gradiva gospostev Hrastovec, Lemberg, Pu-henštajn, Viltuš, Zgornja Polskava, Zgornji Maribor, Fala, Bistriški grad, Oplotnica in Ziče in z Windisch-Graetzeve posesti Konjice. V sklopu teh fondov je obenem še precej gradiva tistih plemiških družin, ki so imele imenovana gospostva določen čas v lasti, in sicer družin Trauttmansdorff, Chorin-sky, Brandis, Windisch-Graetz, Wurmbrand, Herberstein, Gall, Kommeter, Zabeo in še katere.34
Osrednje mesto med starejšim gradivom Zgodovinskega arhiva na Ptuju zavzema Herbersteinov arhiv oziroma Arhiv zemljiškega gospostva Ptujski grad. Vsebuje gradivo združenih gospostev Gornji Ptuj, Hrastovec, Vurberk, Ristovec in Gornja Lendava oziroma gradivo plemiških družin Leslie (do leta 1802), Dietrichstein (do leta 1858) in Herberstein (od leta 1873 do 1945). Do leta 1976 so ga sicer še hranili na ptujskem gradu, a ga je dejansko že od leta 1945 dalje, ko je bilo vse premoženje družine Herberstein nacionalizirano, upravljal arhivski oddelek Mestnega muzeja oziroma od leta 1955 dalje arhiv. V prostore arhiva ni bil že prej preseljen zaradi preprostega razloga, pomanjkanja prostora. Vurberške in hrastovške arhivalije so bile na ptujski grad prepeljane v 20-ih letih 20. stoletja. Arhiv gradu Vurberk so najbrž prenesli, ko ga je leta 1907 družina Herberstein še tretjič kupila. Hrastovec je prišel ponovno v roke grofovske družine leta 1915. Trenutne raziskave kažejo, da je bil arhiv od tam prepeljan med prvo svetovno vojno. Leta 1926 ga je popisal Hans Pirchegger.35
Hrastovški arhiv je v začetku 50-ih let prejšnjega stoletja postal kamen spotike med takratno mariborsko podružnico Državnega arhiva Ljudske Republike Slovenije in Mestnim muzejem Ptuj. Maribor ga je namreč hotel imeti zase, in sicer na osnovi dejstva, da je bil grad na njegovem območju delovanja. Za rešitev spora so bile ustanovljene različne
33 Vodnik po fondih in zbirkah Pokrajinskega arhiva Maribor, str.
967-970 m 1056. m Ibid., str. 930-958.
35 Vodnik po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva Ptuj, str. 283-284,288,291 m 293-294.
strokovne komisije, svoje pa so naredile tudi nekatere državne institucije. Ptujski lobi je svoj prav razlagal z mišljenjem, da je arhiv nekdanjega gospostva Hrastovec sestavni del Herbersteinovega arhiva in je vsebinsko tako zelo povezan s Ptujem, da ga ni mogoče ločiti oziroma razdeliti. To je tudi obveljalo in leta 1955 je Državni arhiv izdal odločbo v prid Mestnemu arhivu Ptuj.36
Herbersteinov arhiv je danes razbit na več fondov. Količina ohranjenega gradiva je izjemna. Fond Gospostvo Ptujski grad — Herbersteinov arhiv 1431 —1950 obsega 378 škatel ah slabih 40 tm popisanega gradiva, Gospostvo Ptujski Grad — Herbersteinov arhiv — knjige 1725—1946 vsebuje 749 knjig oziroma obsega 20 tm, Gospostvo Ptujski grad — Herbersteinov arhiv — sekretariat 1626—1944 obsega 0,5 tm; fond Gospostvo Fhastovec — spisi 1533—1898 obsega 117 škatel, Gospostvo Hrastovec — knjige 1757—1895 vsebuje 148 knjig oziroma obsega 7 tm, Gospostvo Fhastovec — urbarji 1555—1848 obsega 6 tm, Gospostvo Hrastovec — krajevno sodišče 1787— 1849 vsebuje 24 škatel v obsegu 4 tm; fond Gospostvo Vurberk 1757—1945 vsebuje tri škatle in 94 knjig in obsega 3,5 tm; fond Gospostvo Gornja Lendava 1856—1862 obsega 4 tm; in fond Gospostvo Ristovec 1800—1879 8 tm.37 Podrobno so trenutno popisani samo urbarji in urbarialni registri gospostva Hrastovec.38
Izmed preostalih gospoščinskih fondov v tem arhivu je treba omeniti še fond Gospostvo Ormož. 0,8 tm gradiva je bilo arhivu predanega 21. avgusta 1987. Do takrat je bilo v sobi ormoškega gradu in je nekoč pripadalo grofici Wurmbrand-Stuppach. Njena pravna naslednica Flory Wurmbrand iz Münchna ga je prek odvetniške pisarne Alič predala omenjenega leta v arhiv.39
Razmeroma skromna zbirka listin vsebuje dve plemiški diplomi. Prvo je 10. maja 1790 cesar Leopold II. podelil zakupniku gospostva Gornji Ptuj Francu Korpanu. Ta si je položaj med plemstvom prislužil z zaslugami v kmetijstvu in živinoreji ter za skrb za izboljšavo cest v obdobju devetietnega upravljanja ter enajstietnega zakupa omenjenega gospostva.*' Nekoliko mlajša plemiška diploma je
36	Ilernja Masten: Urbarji gosposčine Hrastovec 1555—1848, str. 7.
37	Vodnik po fondih in 7pirkah Zgodovinskega arhiva Ptuj, str. 282-296.
38	Ilernja Masten: Urbarji gosposčine Hrastovec 1555—1848, str. 7.
39	Vodnik po fondih in 7pirkah Zgodovinskega arhiva Ptuj, str. 281-282.
40	ZAP, Zbirka listin, 33/191, Plemiška diploma Franca Korpanazdne 10. 5. 1790.
diploma Matije Kozaka. Tajnika hrvaško-slavon-skega bana je ogrsko-hrvaški kralj Franc L pople-menitil 21. maja 1802. Historiat poti prve diplome v arhiv ni znan, zapis na prvi strani druge pa razkriva, da jo je ptujski gostilničar Jakob Koser, lastnik gostilne Novi svet, podaril Muzejskemu društvu avgusta 1925.41 V ptujski zbirki listin je tudi nekaj arhivskih dokumentov, ki z listinami nimajo nič kaj skupnega. Eden takšnih je na pergamentu naslikani rodovnik Marije pl. Brandenau-Millhoffen. Tri generacije prednikov tako po očetovi kot tudi po materini strani razkrivajo še plemiške priimke Curti, Schlangenberg, Niermberg, Rosenthal in Adami.42
Kar zadeva plemiške arhivalije, je potrebno omeniti še gradivo plemiških družin Dienersperg in Lepel. V fondu Zbirka muzejskega društva hrani ptujski arhiv mapo načrtov, slik, zemljevidov, skic, povezanih z baronsko družino Dienersperg, v rokopisni zbirki pa rokopisne spomine Franca Ksaverja, barona Dienersperga (1773—1846), in njegovega sina Antona Aleksa (1820-1899) 43 Gradivo baronske družine Lepel je bilo najdeno na podstrešju hiše v Cankarjevi ulici 8 na Ptuju, arhivu pa predano 27. decembra 1990. Takratni pristojni arhivist je gradivo ovrednotil kot gospoščinsko in ga uvrstil v fond Gradivo posesti Statenberg z mejnimi letnicami po 1850 do 1941.44 Nadaljnji arhivski postopki v zvezi s hrambo in popisom gradiva niso bili sproženi. Do srede leta 2011 je namreč ležalo v dveh neprimernih škatlah na vrhu kovinske omare, v zadnjem ptujskem vodniku po gradivu iz leta 2009 pa ni omenjeno. Kakor koli, napaka arhivista v zvezi z vsebino je opravičljiva. Pavel baron Lepel in njegova žena Edita, rojena baronica Nugent, sta bila lastnika veleposesti Statenberg v dvajsetih letih 20. stoletja. Statenberškega gradiva je nekaj, a dosti manj, kot je gradiva družine. Prav tako je v fondu tudi precej gradiva prednikov Edite Nugent. Poleg gradiva baronske družine Nugent je v tem fondu moč najti še dokumente Editine matere Irme, rojene baronice Marsovszky. Sest škatel korespondence, pogodb, dopisnih kart in razglednic, risb, plakatov, not, kuharskih receptov in menijev, tožbenih spisov, ozna-
41	ZAP, Zbirka listin, 42/225, Plemiška diploma Matije Kozaka z dne 21. 5. 1802.
42	ZAP, Zbirka listin, škatla 46, Rodovnik Marije, pl. Bran-denau-Milhoffen, nedatiran.
« ZAP, 6/65, ZMD - Plemiška rodbina Dienersperg; ZAP, Rokopisna zbirka, R-45, Zgodovina plemiške rodbine Dienersberg; Omenjene rokopisne spomine je že objavil Boris Goleč, in sicer v Goleč: Trpljenje »celjskega Wert-herja«, str. 15-67.
44 ZAP, Akcesijska knjiga, tekoča številka vpisa 233 z dne 27.
12. 1990.
nil porok in osmrtnic, vizitk in fotografij je nastajalo med letoma 1862 in 1927 45
15 škatel obsegajoča zbirka gradiva, imenovana Varia, je nastajala v letih od 1954 do 1983 in jo sestavljajo arhivalije, ki jih je arhivu leta 1954 predal Mestni muzej Ptuj, donacije posameznikov ter arhivalije, ki niso našle mesta v obstoječih fondih.46 Iskanje plemiškega gradiva v tem fondu zelo spominja na iskanje igle v kopici sena, a s srečnim koncem. V škatlah se namreč skrivajo ločitvena tožba Suzane Felicite grofice Trilleck, rojene pl. Gallenberg, proti možu Juriju Andreju iz leta 1639, pobotnica Janeza Kristijana barona Schaffmana Alojziji Mariji Jožefi grofici Leslie zavoljo prodaje posesti Sv. Marko niže Ptuja iz leta 1736, vabilo na poroko Karla kneza Schwarzenberga z Jožefino grofico Wratislaw iz leta 1823, poročni list Friderika Leopolda viteza Gasparinija in Emilije Jožefe pl. Ti-grenberg iz leta 1865, domovnica Radoslava pl. Fodroczyja iz leta 1917, oznanilo vdove Irme grofice Wurmbrand-Stuppach, rojene pl. Pongratz, o poroki z Gvidom Georgievitsem, pl. Apadia, iz leta 1918, nekaj pisem grofa Herbersteina iz prve polovice 20. stoletja, kot tudi osmrtnici grofa Janeza Jožefa in grofice Marije Ane Herberstein iz leta
1944.47
Se najmanj gradiva iz gospoščinskih in plemiških arhivov hrani Zgodovinski arhiv Celje. Če odmislimo precejšnjo količino zemljiških knjig, je preostalih arhivalij za dober vzorec. Večjo količino gradiva posameznih gospoščinskih fondov tukaj predstavlja le gradivo cerkvenega gospostva Gornji Grad, preostalo se bolj ali manj fragmenti. Slabo desetletje nazaj je arhiv v upoštevanja vredni količini hranil le gradivo gospostva Podčetrtek, in sicer iz obdobja, ko je bilo v lasti grofovske družine Attems. Večino gradiva omenjenega gospostva je že leta 1949 pobral Osrednji državni arhiv Slovenije, preostalo se je uslužbencem verjetno zdelo nepomembno in so ga pustili. Naslednjih devetnajst let je počasi propadalo na gradu. Ko se je leta 1968 Gozdno gospodarstvo Celje izselilo iz gradu in je pustilo sobo z delom starega arhiva odprto, je Zavod za spomeniško varstvo o tem obvestil Celjski mestni arhiv, ta pa je nato preostale kose starega gradiva zbral in jih 27. maja pripeljal v Celje. Skupno se ga je nabralo za 2,2 tm ah 22 arhivskih škatel. Popisovalka gradiva Ivanka Zajc-Cizelj ga je nato kronološko in tematsko uredila ter ga obenem v
45 ZAP, Baronska družina 1-epel. « Jurkovič: Varia 1634-1983, str. 5.
47 ZAP, zbirka Razno arhivsko gradivo - Varia, 3/41, 5/61, 8/95,9/139,9/149,12/176,12/178 m 12/192.
skladu z zakonskimi predpisi in po posvetovanju z vodjo strokovne službe nekaj tudi izločila.48 Po temeljitem pretresu ga je ostalo za 11 škatel. Sega v obdobje med letoma 1706 in 1954. Hranijo ga v fondu Zbirka graščine Attems v Podčetrtku.49
Dve leti poprej je Pokrajinski muzej izročil arhivu 91 listin in nekaj drugih arhivalij, zbranih v muzeju, ter gradivo okrajnega zbirnega centra.50 Kot kaže, je po ukinitvi okrajnega urada Federalnega zbirnega centra tamkaj zbrano gradivo prešlo v omenjeni muzej in šele 18 let pozneje v celjski arhiv. V letih 2001, 2003 in 2005 pa se je količina gospoščinskih arhivalij v arhivu precej povečala, in sicer zaradi izmenjave nekaterih fondov s Pokrajinskim arhivom Maribor. Ta je predal predvsem graščinske, župnijske in trške arhivalij e iz slovenske Štajerske za čas od 16. do 19. stoletja, ki so nastale na območju delovanja celjskega arhiva in jih je 10. septembra 1949 restitucijska komisija predala v sklopu repatriacije. Na tem mestu je treba posebej omeniti kar 13,2 tm gradiva gospostva Gornji Grad, fondi gospostev Ponikva, Brestanica (Rajhenburg) in Turn pod Brestanico, Šoštanj, Turn pri Velenju, Jelše, Heggenberg pri Vranskem, Socka (Einöd), Ranšperk in Šalek pa so pridobili za pribl. 0,2 tm rokopisnega gradiva in nekaj predvsem urbarialnih knjig oziroma registrov.51 Preostale gospoščinske in plemiške arhivalije je mogoče prešteti na prste. V fondu pattimonialnega sodišča gospostva Blagovna je shranjena zapuščinska razprava Janeza pl. Gadolle iz leta 1832, v fondu Varia so tri plemiške diplome iz 19. stoletja, v zbirki urbarjev je dobrih sto urbarjev in urbarialnih registrov, v zbirki listin so najpomembnejše zagotovo tiste grofov Celjskih, za 0,1 tm pa je tudi dokumentov v zvezi s posestjo kneza Windisch-Graetza v Konjicah za obdobje med letoma 1923 in 1930.52
48	Varstva spomenikov, 12 (1969), str. 124; Zajc-Cizelj: ZMrka graščine Attems v Podčetrtku, str. 1.
49	Vodnik po fondih in %firkah Zgodovinskega arhiva v Celju, str. 324.
m Ibid., str. 9.
si PAM, Menjava arhivskega gradiva med PAM in ZAC z dne 21. 9. 2001; PAM, Menjava arhivskega gradiva med PAM m ZAC z dne 21. 3. 2003; PAM, Zapisnik o predaji oziroma prevzemu arhivskega gradiva z dne 24. 5. 2005.
52 Vodnik po fondih in %irirkah Zgodovinskega arhiva v Celju, str. 139,227-234 in 243; Pred vrnitvijo gradiva iz Avstrije je bila
v posesti tega arhiva samo ena listina iz pisarne grofov Celjskih (ibid., str. 11); Urbarji in urbarialni registri zadevajo do-minikalne, rustikalne, gorskopravne prihodke in preostale
pravice gospostev ali imenj Brestanica in Tum pod Brestanico, Brodi, Gornji Grad, Konjice, Kostanjevica na Krki, Ilmberg, Neustock], Oplotnica, Planina pri Sevnici, Rueß, Sv. Peter pod Svetimi Gorami, Šmarje pri jelšah, Teharje, Vrbovec, Ziče in Zovnek (Vodnik po urbarjih, str. 19).
Z gotovostjo lahko trdimo, da brez muzejskih ustanov, društev, repatriacije in Federalnega zbirnega centra ter peščice kulturno zavednih posameznikov slovenski arhivi po količini in raznovrstnosti gradiva spodnještajerskih gospostev in plemiških družin še zdaleč ne bi bili tako opazni in zanimivi za raziskovalce, kot trenutno so. Kljub temu pa je potrebno reči, da brez obiska arhivov v tujini, predvsem avstrijskih, kake celostne in mikrozgodo-vinske študije posameznih gospostev ah plemiških družin skorajda niso mogoče. Nekakšno izjemo morda predstavlja samo gradivo tukajšnjih posesti plemiških družin Trauttmansdorff, Herberstein in Attems. Le-to je namreč skorajda v celoti preživelo vojno vihro in dogodke po njej. Usoda in stanje plemiškega in gospoščinskih fondov družine Attems sta zelo pestra in raznovrstna ter si zaslužita nekoliko natančnejše analize. Ne nazadnje je tudi ohranjeno gradivo izjemnega pomena za raziskovanje štajerske in slovenske zgodovine.
Kot pa je že bilo omenjeno, je imela družina Attems do konca druge svetovne vojne na slovenskem Štajerskem še tri centre upravljanja posesti, in sicer gradove Podčetrtek, Brežice in Slovenska Bistrica. Med povojno morijo so Ferdinanda Attemsa, njegovo ženo Wando in sina Emila Hansa ubili, njihovo tukajšnjo posest pa nacionalizirali. Celoten gospoščinski arhiv Podčetrtka je ostal bolj ah manj nedotaknjen, prav tako brežiški in bistriški. Ta dva sta bila nato deponirana v Federalnem zbirnem centru, arhiv Podčetrtka pa je ostal na gradu. Tam je ostal do 15. septembra 1949, ko ga je Gozdna uprava Podčetrtek Gozdnega gospodarstva Celje izročila Osrednjemu državnemu arhivu Slovenije v Ljubljani.53 Prvi delni popis arhiva je iz leta 1758 in je nastal ob zamenjavi upravnikov na gospostvih. Na novo določeni upravnik Franc Anton Prothasi je takrat popisal le gradivo v grajski pisarni. Obsega predvsem različne vrste registrov, dolžniških knjig in inventarjev — listine niso popisane — napisanih od konca 17. stoletja naprej. Način in kraj hranjenja preostalega starejšega gradiva, tj. tistega, ki ni bilo več v uporabi na gradu Podčetrtek, je viden iz še enega zapuščinskega inventarja, in sicer grofa Jožefa Attemsa iz leta 1773. Večji dokumenti, kot so štiftni registri, registri gornine ter drugi registri in knjige, so bih shranjeni v posebni skrinji, preostale arhivalije pa so bile v arhivski omari, v kateri je bil priložen tudi oštevilčeni popis.54 Na vsega dva in en goldinar
55 Vodnik po fondih in %firkah Arhiva Republike Slovenije, str. 109.
54 Stl.A, J.R, karton 41, Zapuščinski inventar Jožefa grofa Attemsa 1773, fol. 142-142'.
ocenjeni arhivska skrinja in stara skrinja sta ležali v ojficier %immer,ss ki bi bila lahko istovetna s prej omenjeno grajsko pisarno, saj ta v Jožefovem inventarju ni omenjena.
Gradiva je bilo iz leta v leto vedno več, do druge polovice leta 1949 pa je ostalo na gradu Podčetrtek. Kmalu po koncu druge svetovne vojne (8. avgusta 1945) je nadgozdar Podčetrtka Franc Požarnik sestavil inventar grajskih premičnin, ki so bile predtem v lasti dr. Ferdinanda Attemsa.56 Gradivo v skrbno narejenem popisu ni omenjeno. Najverjetneje zato, ker Požarniku to ni predstavljalo nobene vrednosti, saj njegov popis obsega le v denarni vrednosti ovrednotene premičnine, torej predvsem tiste, ki so potemtakem po njegovem mnenju imele določeno vrednost. Možno je, da je bilo gradivo shranjeno v kateri od 35 omar, skupno ocenjenih na 10.000 dinarjev.57
Prvi postopki, ki so pripeljali do predaje gradiva v takratni Osrednji državni arhiv Slovenije, so se začeli sredi leta 1949. Takrat je namreč nekdo z Gozdne uprave Podčetrtek poslal dopis Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU) v zvezi s knjigami, slikami in arhivom, ki so bih v gradu. Njen predsednik France Kidrič je 18. junija odgovoril Gozdni upravi, da je SAZU pripravljena pregledati omenjene stvari, saj bi se med njimi — tu so bile mišljene predvsem knjige in slike — lahko skrivali tudi kakšni redki primerki. Zato se je odločil, da bo poslal svojega zastopnika, da si omenjene stvari ogleda.58 Ah je sicer neimenovani zastopnik našel kakšno rariteto, ni moč ugotoviti, saj usoda slik in knjig ni znana. Dejstvo pa je, da so vse izginile brez sledu. Na radost zgodovinarjev se usoda ni poigrala na enak način tudi z arhivalij ami. O njih in predaji le-teh je SAZU obvestila Osrednji državni arhiv Slovenije. Dne 7. julija se je namreč na gradu oglasil uslužbenec Arhiva Modest Golia. Z namestnikom upravnika se je dogovoril, da bo arhiv poslal prazne zaboje z vlakom do postaje Mestinje, za organizacijo prevoza od tam do Podčetrtka pa je moralo poskrbeti Gozdno gospodarstvo. Dodatna navodila o predaji je v Podčetrtek posredoval še takratni ravnatelj arhiva Jože Maček. V dopisu je naznanil, da so bih zaboji poslani »brzovozno« 12. julija in da se bosta čez šest dni na gradu oglasila dva arhivska
55	Ibid., fol. 148'.
56	ZAC, ZAC 1020, šk. 10, zv. Poročila, inventarni popis, Inventar premičnin v bivši lasti dr. Ferdinanda Attemsa v gradu Podčetrtek 1945, str. 1.
57	Ibid., str. 1.
58	ZAC, ZAC 1020, šk. 10, zv. SAZU - pregled in prevzem
arhiva Attems Podčetrtek, Dopis SAZU Gozdni upravi
Podčetrtek z 1949, str. 1.
uslužbenca, da vložita arhivalij e v zaboje. Po opravljenem delu na gradu je gozdno gospodarstvo moralo še odposlati zaboje, stroške za potovanje pa je pokril Osrednji državni arhiv Slovenije.59 V Ljubljano je devet zabojev z arhivalij ami prispelo 15. septembra 1949. Gradivo ob prevzemu ni bilo urejeno, poleg tega pa je bilo zaradi neprimerne hrambe, in to predvsem med drugo svetovno vojno, tudi močno poškodovano zaradi vlage. Arhiv je nato gradivo uredil po shemi za ureditev gradiva gospostev in ga leta 1962 tudi popisal. Pretežni del gradiva s pod-četrtškega gospostva se tako danes nahaja v Arhivu Republike Slovenije v velikem fondu zemljiškega gospostva Podčetrtek, Hartenštajn in Olimje.60 Fond z oznako AS 768 vsebuje gradivo, nastalo med letoma 1558 in 1926, ki obsega 22,5 tm, od tega je 223 knjig in 112 fasciklov spisov.61
Kot je bilo že omenjeno, je arhiv gradu Brežice po vojni pristal v Federalnem zbirnem centru. Ali je bil najprej deponiran v celjskem uradu ali neposredno v Ljubljani, ta hip še ni mogoče ugotoviti, ker ni raziskav in arhivskega gradiva s to temo. Po ukinitvi omenjenega centra je bil leta 1948 deponiran v Osrednjem državnem arhivu v Ljubljani. Manjši del gradiva pa je v arhiv prišel dobro leto pozneje, in sicer v sklopu grajskega arhiva Podčetrtka. Ohranjeni fond z oznako AS 726 je danes eden večjih štajerskih gospoščinskih fondov v slovenskih arhivih in vsebuje gradivo iz obdobja med letoma 1638 in 1926. Obsega 44 tm oziroma natančneje 167 fasciklov in 248 knjig.62 Se danes aktualen arhivski popis fonda Gospostva Brežice je leta 1953 napravila Majda Smole.63
Precej obsežen gospoščinski arhiv je imela družina Attems tudi v svojem matičnem gradu oz. domovanju v Slovenski Bistrici. Po koncu druge svetovne vojne se je v njem nastanila jugoslovanska
5" ZAC, ZAC 1020, škatla 10, zvezek SAZU - pregled m prevzem arhiva Attems Podčetrtek, Dopis Osrednjega državnega arhiva Slovenije Gozdnemu gospodarstvu Podčetrtek z 1949, str. 1.
60 Ta fond zajema gradivo omenjenih treh gospostev zato, ker so bila v času, ko so bili lastniki grofje Attemsi, združena, tj. imela so skupnega upravnika ter upravo in zato tega gradiva ni bilo mogoče ločiti na posamezna gospostva. Ob nakupu gospostva Olimje leta 1805 so grofje Attemsi dobili tudi arhiv tega gospostva in so ga po omenjenem letu preselili v grad Podčetrtek. Arhivalije, nastale med letoma 1604 in 1805, je bilo mogoče ločiti od preostalega gradiva, zato jih je ARS uvrstil v samostojen graščinski fond, imenovan Gospostvo Olimje z oznako AS 763. {Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije, str. 107 m 109).
« Ibid., str. 109.
ö Ibid., str. 85.
63 Smole: Inventar brežiškega arhiva, 33 str.
armada in celotno arhivsko gradivo ter seveda še druge premičnine zaplenila. Šele dovoljenje Federalnega zbirnega centra je arhivu, ki je takrat deloval še v sklopu Pokrajinskega muzeja Maribor, omogočilo pridobitev starejšega gradiva gospoščinskega arhiva. Da je bilo pred prevzemom nekaj gradiva že odtujenega, ne gre dvomiti. Še leta 1993 je Pokrajinski arhiv Maribor z nakupom od zasebnega zbiralca dopolnil omenjeni fond s sedmimi štiftnimi registri, manjša dopolnitev pa je bila nazadnje leta 2001. Iz peščice plemiškega gradiva se splača izpostaviti uradne in zasebne dopise družine Attems iz obdobja med letoma 1726 in 1895 ter albume z njenimi fotografijami iz razkčnih krajev iz obdobja med letoma 1860 in 1923. Omenjeni gospoščinski fond danes obsega 6,4 tm gradiva iz obdobja med letoma 1587 in 1944. Izredno podroben popis je leta 2004 v obkki strokovne monografije pripravil tedanji ar-hivist Ivan Fras.64
Kolikšna kokčina dokumentov iz plemiških in gospoščinskih arhivov je danes v zasebni lasti, ni in najverjetneje nikok ne bo znano. Zakonska pobuda za prijavo in popis takšnega arhivskega gradiva najverjetneje ne bi bila preveč uspešna. Nezaupanje Slovencev do uradnih organov zaradi strahu pred morebitnim odvzemom je preveliko in ni pričakovati, da bi bik zbiralci pripravljeni prijaviti dokumente iz svojih zbirk, vsaj večina ne. Kakšnih večjih zbirk v zasebnih rokah tako aH tako tudi ni, le posamezni dokumenti. Ti so bik pridobljeni na raz-kčne načine. Z nakupi na dražbah ak od posameznikov, ki so izkoristüi povojne razmere in si jih pridobik na nelegalen način. Nekaterim so bik tudi darovani. Zanimiva je usoda zapuščine lastnice gradu Sevnica Mathilde Traenkel, rojene grofice Arco-Zinnerberg. Z darilnima pogodbama je skorajda vse svoje premično premoženje zapustila predvojni grajski upravnici Elizabeti Fleischer, le-ta pa leta 1971 svoji prijateljici Mariji Štorgl, hčerki zadnjega grajskega upravnika. Ko je Marija sčasoma izvedela, da živijo v Sevnici posamezniki, ki aktivno raziskujejo zgodovino kraja in okokce, se je odločila, da jim darovane dokumente in fotografije podari. Prva predaja, in sicer vrečke fotografij, se je zgodila na železniški postaji v Sevnici. Marija je omenjeno vrečko izročila Jožetu Peternelu na peronu kar z vlaka. Nekoliko pozneje mu je podarila še preostale grofičine fotografije in dokumente. Teh je za dve obsežni mapi oziroma dobrega 0,1 tm. Po Peter-nelovi smrti v letu 2010 je omenjena zbirka prešla v
last njegovega prijatelja in zbiralca ter raziskovalca lokalne zgodovine Oskarja Zorana Zekča.65
Omenjeni primer jasno dokazuje, da so (lahko) zasebni zbiralci pomemben dejavnik pri reševanju arhivskega gradiva. Njihova poznanstva na lokalni ravni jim dajejo prednost pred arhivskimi institucijami, saj jim omogočajo boljši dostop do fragmentarno raztresenih arhivakj in pregled nad njimi, njihova lastna kulturna iniciativa pa zagotavlja nadaljnji obstoj oziroma ohranitev omenjenih kulturnih spomenikov. Seveda pa izhajajo iz tega razmerja tudi obveznosti. Dolžni so poskrbeti, da bodo po njihovi smrti ak prenehanju zbiranja arhivakje prišle na varno, bodisi kulturno ozaveščenemu posamezniku bodisi primerni instituciji, torej arhivu.
Andrej Hozjan: Arhivi plemiških družin — posestnikov v Prekmurju
V prostoru, ki je bil po sklepih mirovne konference v Versaillesu ter nato v Trianonu 1919/ 1920 izločen iz madžarskega državnega prostora in priključen novi Kraljevini SHS/Jugoslaviji ter za katerega se je kot nov geopoktični pojem v naslednjih desedetjih med slovensko govorečim prebivalstvom izoblikovalo poimenovanje Prekmurje, med na novo nastalo madžarsko narodno manjšino pa regionim Muravidek, so bile od konca 12. st. naprej pa vse do konca 1. svetovne vojne (posamezniki pa celo do let pred začetkom 2. svetovne vojne) lastniki zemlje številne bolj ak manj znane plemiške in magnatske družine oziroma visoko plemstvo. V srednjem veku so bile to — z kstinsko dokazljivo posestjo — družine: Amade/tudi Omode, Hahold-Buzäd/ = od 14. stoletja Baniči pl. Dol-njelendavski (madž. Bänffy de Alsolendva), Kroški (de Korong), Pethened/= Petanjski, Petanjčarji (de Petaniz/Petancz), Prošenjakovski (de Prosznyäkfa), Seči Gornjelendavski (Szechy de Felsolendva) in na prelomu 15. in 16. stoletja Zekel (Szekely). Po letu 1526 so se ob teh (do konca zgodnjega novega veka so vse brez izjeme izumrle) pojavile še plemiške družine in posamezniki: d'Arco oziroma Bogenski, Ba-logh, Batthyäny, Csaky, Dersffy, Dietrichstein-Pro-skau-Leske, Ebergenyi, Esterhäzy pl. Galanta, Festetics, Gyika, Hatzfeldt-Weisweiler, Hertelendy, Inkey, Kery, Lippich (slov. Lipič), Maries (Marič), Mknarics (Mlinarič), Nadasdy pl. Fogaräs, Poppel pl. Lobkovice (de Lobkowicz), Rima-Seči pl. Rima-
64 Vodnik po fondih in zbirkah Pokrajinskega arhiva Maribor, str. 927—928; Fras: Inventargospošane Bistriški Grad, str. 13.
65 Zelič: Grad Sevnica, str. 18-19; informator: Oskar Zoran Zelič, 4. 3. 2011.
seč (Rima-Szechy de Rima-Szecs), Salm, Sigray, Sina, Szapary pl. Murska Sobota, Szecsisziget in Szapar (Rima-Szechy de Muraszombat, Szecsisziget es Szapar), Szechenyi, Szobotin (Sobotin), Wallsee ter Wimpffen-Zichy.66 Ob njih pa je bilo še večje število družin nižjega plemstva in tudi meščanskih družin ter posameznikov, ki pa so imeli v lasti oziroma v dednem zakupu ne več kot 10 do 12 kmetij in jih je tu nesmiselno naštevati. Dobro je vedeti, da v današnjem Prekmurju ni bilo večje cerkvene (škofijske, župnijske) ali samostanske posesti razen nekaj vasi na skrajnem severnem robu Goričkega, ki so nekdaj spadale k cistercijanskemu samostanskemu gospostvu Monošter (Szentgotthärd), njegovo gradivo pa je bilo uničeno oziroma je v tujini. Z arhivskim sporazumom med državama, sklenjenim nato v 20-ih letih 20. stoletja, se ni v Jugoslavijo vrnilo prav nič od tedaj še ohranjenih arhivov teh plemiških družin. Znano je, da je danes večji del še ohranjenega gradiva v madžarskih, avstrijskih, čeških in slovaških arhivih, nekaj sicer podrobneje neznanega gradiva pa je tudi še v romunskih. Prav je, da tu ponudimo informacije o usodi ter stanju teh virov v Sloveniji.
Ob koncu 1. svetovne vojne se je večina tedaj tu živečih plemiških posestnikov umaknila na varno. Svojemu upravnemu osebju so naložili skrb za svojo premično in nepremično premoženje, a to ni zadržalo izbruhov nemirov. Dejansko so bih tedaj oziroma vnovič tudi med zaključnimi operacijami ter po koncu 2. vojne oplenjeni gradovi sedeži gospostev v krajih Gornja Lendava/danes Grad, Beltinci in Rakičan. Pregled prevzemnih zapisnikov Federalnega zbirnega centra o prevzemih predmetov v sklopu kulturne dediščine v Prekmurju v letih 1946 in 1947 priča, da o kakem spisovnem arhivskem gradivu ni bilo govora.67 Zato ni ostalo — razen nekaj drobcev listinskih virov — prav nič ohranjenega gradiva o recimo več stoletja trajajočem življenju rodbine Seči Gornjelendavski na gradu z isti imenom (1365/1366—1540), kot tudi o upravi te in njej priključene posesti z gradovoma Murska Sobota in
66	Podatki povzeti po avtorjevem poznavanju razmer in po objavljenih popisih zemljiških lastnikov, kot npr.:
-	za leto 1598: A^ 1598. evi hä^öss^prär. Županija Vas (Železno), str. 524—561, in Županija žala, str. 564—597.
-	posebej za gornje Prekmurje, nekdaj del Železne župa-nije: l'enyes, Vas Värmegje, str. 21-22: županijski posestniki oziroma direktni člani plemiške zbornice županijske skupščine Železne županije.
-	posebej za dolnje Prekmurje, nekdaj del Županije žala: Mqgyarors^äg törteneti helysegnevtära. Zala megje (1773—1808), zv. L: žalalovoi järäs, str. 22-63.
67	ARS, AS 231, šk. 89, dokumentacija FŽC.
Rakičan v času te družine ter še iz časa njenih dedičev oziroma naslednjih lastnikov, ki so stalno ali le občasno živeli v obeh imenovanih gradovih: Sze-kely/Zekel, Salm, d'Arco/Bogenski, Poppel Lobko-vice (16. st.) Rima-Seči ter Nädasdy (pozno 16. st.— 1856). Podobno ni ostalo skoraj nič gradiva iz okrog 450 let dolgega življenja družine Hahold-Buzäd oziroma od 14. stoletja Banič Dolnjelendavski na gradu z istim imenom (konec 12. st.—1645). Neznana je tudi usoda zajetnega arhiva družine Szapary, ki je skoraj 250 let (od okrog 1688/89^1934) neprekinjeno živela v svojem gradu v privilegiranem trgu Murska Sobota. Gotovo je bilo nekaj gradiva uničenega še med 2. svetovno vojno ter po koncu vojne. A gradivo so začeli izločati, uničevati in tudi načrtno odvažati v smislu centralizacije gradiva v rodbinskih arhivih že v prejšnjih stoletjih (npr. Es-terhäzyji, Csakyji). Kot vzroke naj omenimo le najhujše pretrese, ki so prizadeli tudi to pokrajino, tako čas zarotniških grofov Giissinških (okrog 1297— 1319), vojno med cesarjem Friderikom III. in kraljem Matijo Hunyadijem Korvinom ter seveda dobo osmanskega ogrožanja v večjem delu 17. in nato še pustošenje krucev v začetku 18. stoletja, v katerih sta bila močno prizadeta vsaj gradova Gornja in Dolnja Lendava.
Nekaj gradiva so prevzele družine posestne naslednice izumrlih družin. Tako so se manjši deli arhiva družine Banič Dolnjelendavski — predvsem gradivo o obsegu posesti — danes ohranili v arhivih družin Batthyäny, Csaky, Esterhäzy in drugih ter v arhivu madžarske kraljeve komore. Podobno se je zgodilo z deli gradiva družin Seči Gornjelendavski ter Rima-Seči in še nekaterih, ki so danes tudi v arhivih družin Batthyäny-Strattmann oziroma njihovih potomcev z imeni Draskovich/Draškovič, Festetics, Szechenyi, Zichy ter drugih. Konkretne korake za evidentiranje ter snemanje gradiva, shranjenega v madžarskem državnem arhivu (MOL), na mikrofilme sta na pobudo Slovenske akademije znanosti in umetnosti od zgodnjih 70-let 20. st. naprej opravljala dr. Ivan Zelko in Franc Sebjanič. Tako so danes v Arhivu Republike Slovenije na voljo mikrofilmi iz arhivov omenjenih družin. Arhiv družine Batthyäny v Güssingu je v 30. letih preteklega stoletja še pred uničenjem ob koncu 2. svetovne vojne popisal gradiščanski deželni arhivar Josef Kari Homma. Na podlagi tega popisa je avtor tega teksta objavil inventar tistih delov, ki so se nanašali na ozemlje Prekmurja. Tudi na gradu Forchtenstein (Gradiščansko oziroma Burgenland) je ohranjen obsežni posestni arhiv družine Esterhäzy, v katerem je večja količina gradiva njene dolnjelendavske velepo-sesti. Gradivo je popisal in v inventarju izdal Andrej
Hozjan.68 Družinski arhiv rodbine Csaky, ki ga kot zasebni fond hrani Avstrijski državni arhiv (Österreichisches Staatsarchiv) oz. Hišni, dvorni in državni arhiv (Haus-, Hof und Staatsarchiv), vsebuje ohranjeno gradivo gospostva Beltinci iz časov lastnikov od zarotnika Franca III. Nadasdya — sicer le nekaj posamičnih enot,69 obeh grofov Jurijev Szechenyi-jev, nato generala Ladislava Ebergenya ter njegove žene in končno družine Csaky, se pravi za čas od srede 17. do konca 18. stoletja. V rodbinskem fondu družine Poppel Lobkovice, ki je danes v Osrednjem češkem državnem arhivu v Pragi, je tudi nekaj gradiva o posesti v okviru gospostev Gornja Lendava in Murska Sobota; podobno bi bilo pričakovati o rodbinskem fondu grofov Salmov-Reiffenscheidtov za njihov del posesti Gornja Lendava, ki so ga imeli v rokah v drugi polovici 16. stoletja.
Kaj je danes od nekdaj obsežnih arhivskih korpusov iz Prekmurja sploh še moč najti v Sloveniji? Pravzaprav le še skromne preostanke:
1.	murskosoboško gradivo grofov Szapary pl. Murska Sobota, Szecsiszigetov in Szaparjev je bilo očitno večinoma uničeno. Posamične kose so si očitno pridobili tudi posamezniki. Majhen del družinskega arhiva pa je po 2. svetovni vojni prišel v tamkajšnjo knjižnico. Današnja Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota hrani tri škade aktov (18.—19. stoletje) in 12 rokopisnih knjig, ki so nekoč bile del arhiva tamkajšnjega gospostva. Med njimi je nekaj celo tako pomembnih, da imajo pripis De j uri bus Radicalibus Dominii" Muraj S^ombalh,
2.	grof Leopold Nadasdy je skupaj s soprogo leta 1856 prodal celotno gospostvo Gornja Lendava knezu Jožefu Dietrichsteinu-Proskauu-Leslieju. Morda so dotedanji lastniki odnesli s seboj tudi vsaj del tamkajšnjega posestnega gradiva. Danes ne vemo, kje je oziroma ali je bilo v resnici uničeno. Že čez pet let je knezova hči in dedinja Terezija, roj. Dietrichstein, poročena Herberstein, prodala posest drugim, grofu Alfredu Hatzfeldtu-Weisweilerju; gradivo o petletnem upravljanju posesti pa je obdržala ter ga vložila v soprogov družinski arhiv Her-bersteinov na gradu Hrastovec. Od tod je bilo po koncu 2. svetovne vojne preneseno na Ptuj, kjer
68	Pjim. bibliografijo na COB1SS.S1: 1 lozjan Andrej.
69	Najverjetneje je bil največji del beltinskega gradiva iz Nadasdy evega časa (1648-1670) takoj po zaplembi te posesti zasežen in odpeljan z gradu Beltinci v hrambo na sedež madžarske komore v Požunu (danes Bratislava), tam pa je kmalu posebej za to imenovana komisija/Neeaapasika Commissio začela obsežno delo, popisovanje, vrednotenje in prodajo njegove zelo velike lastnine. Večji del obsežnega fonda materialov komisije je do danes ostal nepopisan oziroma je popisanega zelo malo.
danes v Zgodovinskem arhivu na Ptuju hranijo spi-sovno gradivo (3 tm oz. 30 škatel) ter 71 administrativnih rokopisnih knjig.70 Ta ptujski fond o Gornji Lendavi (1856^1864) je tako danes nedvomno najobsežnejši in hkrati v smislu teme prispevka edini kompleksnejši »prekmurski« fond v arhivih v RS.
V Pokrajinskem arhivu Maribor hranijo le nekaj preostankov iz Prekmurja, ki imajo status sestavnega dela posestnih arhivov. Gre za le nekaj originalnih listin in drugih dokumentov privilegiranega trga Turnišče, ki je posestno pripadalo gospostvu Dolnja Lendava, od 1645/1647 naprej pa v tedaj na novo ustanovljeno Nadasdyevo gospostvo Beltinci. Govorijo o urejanju odnosov med trgom ter vsakokratnim lastnikom.71 Avtorju tega teksta pa je znanih nekaj posameznikov, ki imajo v zasebni lasti posamične listine, inkunabule oziroma rokopisne knjige, ki so nekoč bile del plemiških arhivov družin, živečih v Prekmurju. Nekateri drugi primerki starejšega arhivskega gradiva iz te pokrajine, npr. terezijanski urbarji ah matične knjige, ki jih danes hranimo v Sloveniji, pa nimajo statusa plemiških virov.
Zdenka Bonin: Gradivo zasebne provenience v Pokrajinskem arhivu Koper
Pokrajinski arhiv Koper (PAK) opravlja varstvo arhivskega gradiva za območje desetih južnopri-morskih občin (Divača, Hrpelje-Kozina, Ilirska Bistrica, Izola, Komen, Koper, Piran, Pivka, Postojna in Sežana). Večina gradiva zasebne provenience, ki ga ustanova hrani, je z območja slovenske Istre.72
V beneški Istri je bilo malo omembe vrednih mest. V obdobju med 15. in 18. stoletjem je bilo verjetno le v Kopru mogoče zaznati ozračje pravega mesta, saj je bilo mesto upravno in gospodarsko središče beneške Istre. Na kulturno življenje mesta je vplivalo izobraženstvo, ki je v glavnem izhajalo iz vrst plemstva in višje duhovščine. V mestu je delovala šola (npr. učitelji Francesco Zambeccari, Cri-
70	ZAP, SI ZAP 9/5 zemljiško gospostvo Gornja Lendava (Ober Limbach) 1856-1864; arhivski popis iz 2011.
71	V Zbirki listin (S1_PAM/0001, Zbirka listin, 1246-1869) so štiri listinske potrditve trških privilegijev - trije originali in en overjen prepis - iz let 1548 (sign. 369/a), 1617 (sign. 495/a), 1646 (sign. 540/a) ter 1650 (sign. 548/b). Preostalo gradivo trga Tumišče je bilo prav zdaj preurejeno v na novo ustanovljeni fond: SI_PAM/1930, Trg Turnišče, 1603-1824. Prim, še: 1 lozjan: Privilegiji trga Turnišče, str. 5-10.
72	PAK hrani 39 družinskih in 30 osebnih fondov (ISodnik po
fondih in rjrirkah PAK, str. 451-507).
stoforo in Girolamo Muzio); leta 1675 je bil ustanovljen plemiški kolegij (Collegia dei N obi Ii). Tam so plemiško mladino poučevali somaski, po letu 1699 pa piaristi. Kolegij, ki je postal kulturno in intelektualno žarišče mesta, je bil do padca Beneške republike leta 1797 najodličnejša šola v celotni istrski provinci. V njem so posebno pozornost posvečali leposlovju. V mestu so plodna da našle številne akademije (1478. Compagnia della Cal^a, v 16. stoletju Accademia dei Desiosi, 1554. Accademia Palladiana, 1647. Accademia dei BJsorlt),73 plemiška mladina pa je odhajala na študij v Benetke in zlasti v Padovo. Kar nekaj Koprčanov je poučevalo na padovski univerzi (npr. Giovanni Albertis, Giorgio Almerigotti, bratje Zarotti) in opravljalo pomembne državne službe. Preprosto prebivalstvo je večinoma delalo v solinah, obdelovalo zemljo, del prebivalstva pa se je ukvarjal z obrtjo, ribištvom in pomorskim prevozništvom.
V Kopru ni bilo velikih bogatašev, zato sta zunanji videz njihovih hiš in velikost posesti močno zaostajala za videzom hiš v Benetkah. Izmed lokalnih plemičev74 je treba izpostaviti tiste, ki jim je naslov (grofje, markizi) podelila cesarska oblast ah Beneška republika (npr. Bocchina, Borisi, Brutti, Carli, Fini, Gravisi, Grisoni, Polesini, Sabini, Tacco, Tarsia, Verzi). Biti plemič ni nujno pomenilo biti bogat, saj je veliko družin zašlo v gospodarske težave in propadlo, nekatere pomembnejše koprske družine pa so imele svoje posesti tudi v zaledju mesta in v Istri (npr. Gravisiji markizat Pietrapilosa v okolici Buzeta).
Večina omenjenih družin je imela bogate knjižne zbirke in lastno arhivsko gradivo. Ze v obdobju francoske oblasti, zlasti pa od srede 19. stoletja, so bila prizadevanja za ustanovitev koprske mestne knjižnice. V okviru akademije dei Basorli je bila v mestu ustanovljena tudi prva javna knjižnica. Delovala je med letoma 1760 in 1806. Ob zaprtju akademije je bila leta 1806 preseljena v koprski kolegij. Dve leti kasneje je istrski prefekt Angelo Calafati odobril ustanovitev koprske javne mestne knjižnice in zagotovil sredstva za njeno delovanje, vendar pa mestna knjižnica tako kakor večina načrtovanih ah vpeljanih reform zaradi kratkotrajnega obdobja Napoleonove vlade v Istri ni preživela konca francoske oblasti.75 Zal se je Calafati (tedaj intendant Ilirskih provinc) leta 1813 odločil tržaški knjižnici podariti knjižna fonda ukinjenega koprskega in poreškega dominikanskega samostana, to pa je bilo za Koper
73	Bonin - Rogoznica: Koprska pisna dediščina, str. 64.
74	Več o koprskem plemstvu glej v: Mlacovič: Po7jiosrednje-veška koprska elita, str. 166-186.
75	Bonin - Rogoznica: Koprska pisna dediščina, str. 67.
in celotno Istro velika kulturna izguba.76 Leta 1841/ 42 so v Trst prepeljali še koprsko gimnazijsko knjižnico, vendar je bil leta 1850 del njenega knjižnega fonda vrnjen novo ustanovljeni koprski mestni gimnaziji. Vrnjeni knjižni fond, imenovan mestna knjižnica (Biblioleca Civica), je bil voden ločeno od šolske knjižnice (Biblioleca Erariale). Leta 1864 je bila sprožena pobuda o združitvi obeh in priključitvi knjižnega fonda družine Grisoni, ki ga je tedaj upravljala ubožna ustanova Grisoni (Pio Istituto Grisoni), vendar se je občina zaradi finančnih težav odrekla projektu. Štiri leta kasneje je občina odkupila knjižni fond pokojnega Bortola Dezorzija,77 v naslednjih letih pa še knjižni zbirki grofa Giuseppa Tacca in Antonia Madonizze. Za ureditev arhivskega in knjižničnega gradiva je bil leta 1882 izbran mestni pisar Adolfo Pazdera, ki je gradivo v grobem popisal. Inventar občinske knjižnice (Invenlario della Biblioleca delMuni-cipio di Capodistria), ki ga je Pazdera sestavil, je poleg knjig obsegal tudi vse vezane arhivalije, kar jih je našel na podstrešju občinske palače, kot npr. vezane knjige protokolov in vse vezane zbirke spisov posameznih notarjev. Preostalo nevezano arhivsko gradivo je štel za »zavoje« (pacchi). Tako knjige kakor »zavoje« dokumentov je poskušal vsebinsko razvrstiti in časovno opredeliti z letnicami. Njegovo pomanjkanje znanja bibliografije, predvsem pa paleo-grafije in diplomatike, je bilo očitno. Večino arhivalij v inventarju je opisal kot »akte in spomine« (Alti e memorie), uporabljal pa je tudi bolj slikovite opise kot »knjiga, ki jo je napol zgrizel čas«,78 zato iz popisa ni mogoče natančno razbrati, za katero arhivsko gradivo gre.
Od padca Beneške republike dalje je s postopnim odseljevanjem in izumiranjem starih plemiških družin mnogo dragocenih umetniških predmetov in rokopisov odšlo v Trst, Padovo, na Dunaj ter celo v Rim. Takemu stanju kulturne dediščine je botrovala tudi pomanjkljiva zakonodaja na državni ravni. Stanje se je spremenilo po reorganiziranju t. i. cesarsko-kraljeve centralne komisije za preučevanje in ohranjanje umetnostnih in zgodovinskih spomenikov (K k. Zentralkommission %ur Erforschung und Erhaltung der Kunst und historischen Denkmale) leta 1872, saj je njena tretja sekcija poleg skrbi za zgodovinske spomenike prevzela tudi skrb za arhivalije do konca 18. stoletja.79
76	Leta 1819 naj bi po nalogu tržaške "Luogotenen^e to knjižno gradivo prenesli v goriško semenišče skupaj z gradivom preostalih ukinjenih samostanov in semenišč v Istri.
77	Bonin - Rogoznica: Koprska pisna dediščina, str. 69—73.
™ Ibid., str. 93.
79 Ibid., str. 90.
Zaradi zavzetih posameznikov je del gradiva ponovno prišel v Koper. Leta 1887 so v mesto prišli trije zavoji rokopisov koprskega izobraženca Giana Rinalda Carlija, ki sta ga občini darovala zakonca Giuseppe in Marianna de Fecondo-Ronzoni iz Ber-gama. Istega leta je Giuseppe Vattova, predsednik občinske komisije za arheologijo {Čivka commissione di Archeologid), vodstvu koprske občine poslal dopis s seznamom za zgodovino Kopra pomembnega arhivskega gradiva, ki je bilo v diplomatskem arhivu v Trstu. Občinska arheološka komisija se je močno zavzela za sprejem rokopisov Giana Rinalda Carlija v koprski arhiv, saj je zanimanje za prevzem tega gradiva kazal tudi istrski deželni odbor.80
Povečano zanimanje za lokalno preteklost se je v praksi kazalo v povečevanju arhivskega gradiva, ki so ga hranili v drugem nadstropju koprske občinske palače, večal pa se je tudi občinski knjižni fond. Tako knjižno kakor arhivsko gradivo je bilo v tem obdobju večinoma pridobljeno v obliki donacij. Leta 1893 je svojo knjižnico občini daroval advokat Giorgio Baseggio. Koprski občini oz. njenemu arhivu so svoje osebne zbirke arhivalij darovali tudi drugi ugledni meščani. Tako ji je npr. leta 1881 manjši del gradiva predal Nicolö Maniago, leta 1899 so ji bih podarjeni knjige in arhivsko gradivo nekdanjega občinskega tajnika in člana arheološke komisije Andree Tommasicha (psevdonim Gedeone Pusterla, 1820—1898), Andrea Marsich pa ji je zapustil »redko zbirko dukalov, davčnih in lokalnih predpisov beneške dobe«. Nekaj arhivskega gradiva zasebnih provenienc je občina tudi odkupila (npr. gradivo družine Cadamuro leta 1914).81
Del gradiva zasebne provenience je v dvajsetih letih 20. stoletja popisal že Francesco Majer (gradivo družin Baseggio, Madoninzza in del Bello). Ker je bil velik del starejšega koprskega gradiva med drugo svetovno vojno odpeljan v Italijo, imajo družinski fondi izredno pomembno vlogo pri raziskovanju zgodovine severozahodnega istrskega prostora. Za najbogatejše družinske fonde v koprskem arhivu veljajo arhivi družin Gravisi, Grisoni-Sabini in Ca-damuro-Morgante.
Najobsežnejši je arhiv družine Grisoni-Sabini (SI PAK KP 300), saj obsega 93 škatel oz. 10,6 tm za obdobje od začetkov 15. do srede 20. stoletja. Grisoniji (v lasti so imeli Movraž in Trebeše) so po letu 1736 po grofih Sabinijih podedovali še območje Sv. Ivana pri Dajli. Omenjena posest je po smrti zadnjega grofa, Francesca de Grisonija (1841), pripadla benediktinskemu samostanu v Dajli, njegovo
m Ibid., str. 94-95. 81 Ibid., str. 97-101.
arhivsko gradivo pa je prav tako sestavni del fonda z oznako Dajla. Njegova žena Marianna Grisoni-Pola je z njegovo zapuščino (milijon goldinarjev) v Kopru ustanovila t. i. Grisonijevo dobrodelno ustanovo (Piolstituto Grisoni) za revne otroke in sirote.82
Gradivo družine Gravisi (SI PAK KP 299, 1440—1933) obsega 48 škatel oz. 5,3 tm, poleg zasebnega družinskega gradiva pa vsebuje tudi gradivo o delovanju koprske Akademije di Risorti, pisma in sonete članov omenjene akademije in članov akademij v Gorici, Piranu in Vidmu, dokumente družin Bocchina, Barbabiancha, Carli itd. Del gradiva se nanaša tudi na fevd in markizat Petrapilosa. Pripadala so mu tudi gospostva Zrenj, Sočerga, Cepič, Salež in Pregara, družina pa ga je dobila v trajno last že sredi 15. stoletja. Ker so posamezni člani družine opravljah pomembne službe že v obdobju Beneške republike in kasneje ter sodili med najpomembnejše mestne izobražence, je v fondu mogoče najti tudi drugo pomembno gradivo (npr. koprski statut iz leta 1668, rokopisni zvezek Prospera Petroma Memorie sacre e profane dell' Istria iz leta 1681 o zgodovini Istre s historiati in grbi koprskih družin, rokopisni zvezek Piera Paola Vergerija starejšega).83
Arhiv družine Cadamurro-Morgante (SI PAK KP 291, 1500, 1691-1859) je koprska občina odkupila leta 1914, že leto kasneje pa ga je Francesco Majer podrobno popisal.84 Fond obsega 41 škatel ali 4,9 tm. Večina gradiva se nanaša na politično in poklicno delovanje Angela Calafatija ter njegovo družino, del gradiva pa na nadzor trgovanja s tobakom.85
Gradivo družine de Totto (SI PAK KP 314, 1715—1942) obsega 25 škatel oz. 2,8 tm. Obsega osebne dokumente, nanaša pa se na zapuščino ter osebno in službeno korespondenco ter trgovanje s kožami in upravljanje družinske posesti.
Razmeroma dobro so v koprskem arhivu ohranjeni še fondi koprskih družin Madonizza (SI PAK KP 302,1602-1911) s 27 škadami oz. 3,4 tm, Man-zoni (SI PAK KP 304,1611-1889) z 12 škadami oz. 1,5 tm, de Belli (SI PAK KP 288, 1435-1932, 13 škatel), Borisi (SI PAK KP 290, 1819-1945, 11 škatel) in del Bello (SI PAK KP 289, 1487-1835, 9 škatel) ter fond piranske družine Gabrielh (SI PAK PI 296, 1862-1944, 14 škatel), fondi piranskih družin Apollonio, Colombani, Rotta, Varini ter kopr-
82	Vodnik po fondih in %firkah Pokrajinskega arhiva Koper, str. 465-466.
83	Ibid., str. 463-465.
84	Majer: Inventario deli'archivio della famiglia Cadamurro-Morgante di Capodistria.
85	Vodnik po fondih in %firkah Pokrajinskega arhiva Koper, str.
453-455.
skih družin Bartolomeio, Baseggio, de Franceschi, de Rin, Favento, Gavardo, Pellegrini, Petris, Ram-pel, Tarsia in Vittori obsegajo večinoma le po eno škado.
Od osebnih zapuščin je treba izpostaviti gradivo skladatelja Giuseppa Tartinija (SI PAK PI 334, 1654—1951, 14 škatel). V zbirki so poleg družinskih spisov, njegovih znanstvenih del o glasbi, matematiki, fiziki in filozofiji ter prepisov njegovih del in tiskanih partitur tudi dokumenti o zaznamovanju 200. obletnice njegovega rojstva.86
Ob koncu druge svetovne vojne sta arhiva koprske in piranske občine delovala v okviru mestnih knjižnic. Ko je strokovna komisija Ministrstva za znanost in kulturo FLRJ poleti 1949 pregledovala zgodovinske arhive in knjižnice v coni B STO, je predlagala, naj v Portorožu ustanovijo Zbirni center knjižnic in arhivskih fondov. Ta je začel delovati leta 1950. V njegovem okviru so evidentirali knjižnično in arhivsko gradivo in v svojih prostorih zbrali tisto gradivo, ki ni imelo zagotovljenega materialnega varstva. Po letu 1950 sta za arhivsko gradivo skrbeh dve ustanovi, in sicer knjižnica z arhivom in zbirni center. Na pobudo leta 1951 ustanovljenega zgodovinskega društva v Kopru je bil leta 1953 arhiv ločen od mestne knjižnice in je deloval kot samostojna služba v okviru Občinskega ljudskega odbora Koper. Na novo ustanovljena služba je prevzela arhivsko gradivo, ki je bilo do tedaj shranjeno v mestni knjižnici, in fonde, ki jih je zbral Zbirni center knjižnic in arhivskih fondov v Portorožu. Po priključitvi cone B STO k Sloveniji je bil na podlagi jugoslovanske arhivske zakonodaje jeseni leta 1955 ustanovljen Mestni arhiv Piran, naslednje leto pa še Mestni arhiv Koper. Ta se je leta 1967 preimenoval v Pokrajinski arhiv Koper, leta 1974 pa se mu je priključil še Mestni arhiv Piran. Ker je bila akcesijska knjiga nastavljena šele pozneje (prvi vpisi so iz leta 1968), arhiv za večino zapuščin, ki so bile pred letom 1956 shranjene v koprski knjižnici s priključenim arhivom, nima podatkov o prevzemu. Del zasebnega gradiva je arhiv kasneje odkupil ali prejel kot donacijo. Glede na izrazito pomanjkanje gradiva nekaterih nekdaj pomembnih koprskih, piranskih in izolskih družin obstaja verjetnost, da je bilo zaradi spremenjenih političnih razmer po drugi svetovni vojni in odselitve dela italijansko govorečega prebivalstva precej gradiva odpeljanega v tujino ah pa uničenega. Tako del gradiva zasebne provenience hrani tržaški diplomatski arhiv (Archivio diplomatico di Trieste), fotografsko gradivo Mestni muzej za zgodovino in umetnost v Trstu (Civici Musei di Storia ed
86 Ibid., str. 516-517.
Arte di Trieste), zapuščina družin Marenzi in Hohenwart, ki sta imeli posestva v kraškem zaledju, je v Državnem arhivu v Trstu (Archivio di Stato di Trieste), gradivo družine Petazzi pa v graškem.
Zapuščina Koprčanov Giana Rinalda Carlija (Majer/a. e. 1470^1504) in Agostina Carlija (Ma-jer/a. e. 1505^1520) je bila skupaj z gradivom starega koprskega komunskega arhiva na zahtevo Bibliografskega namestništva iz Benetk (Soprainlen-den^a bibliografica de Veneria) leta 1944 umaknjena iz Kopra in odpeljana v današnjo Italijo. Čeprav so umik gradiva iz Kopra utemeljili s potrebo po zaščiti pred vojno nevarnostjo in naj bi bila preselitev le začasna, pa gradivo po končani drugi svetovni vojni ni bilo vrnjeno v Koper (gradivo je predal Benedetto Lonza, direktor koprske občinske knjižnice). Gradivo, ki je sicer predmet restitucijskih zahtev Republike Slovenije, v originalu ni dostopno, mikrofilme pa hranijo v Državnem arhivu v Trstu.
Nekaj gradiva zasebne provenience z območja današnje slovenske Istre hranijo tudi tržaška društva. Tako npr. Pokrajinski inštitut za istrsko-reško-dalmatinsko kulturo (Istituto Regionale per la Cultura Istriano-Tiumano-Dalmata di Trieste) hrani nekaj gradiva izolskega pesnika Pasqualeja Besenghia degli Ughija (nekaj njegove korespondence je v PAK). Gradivo zasebne provenience z območja Istre hrani tudi knjižnica istrskega društva za arheologijo in domoznanstvo (Biblioteca della S odeta Istriana di Ar-cheologia e Storia Patrid) v Trstu.
Donatella Porcedda: Arhivi plemiških rodbin na Goriškem87
V nasprotju z velikim številom plemiških rodbin, ki so bile v stoletjih habsburške oblasti nad Goriško (1500—1918) vpete v tamkajšnje politično in gospodarsko življenje, je število arhivov plemiških rodbin, ki so prišli v hrambo javnosti dostopnih ustanov, skromno.
Med temi so najštevilnejši tisti, ki jih zdaj hrani Zgodovinski arhiv Goriške pokrajine (Archivio Stori co della Provincia di Gorica). Pridobljeni so bili v zadnjih dveh desedetjih 19. stoletja, in sicer z nakupi, katerih namen je bila obogatitev zbirke Pokrajinskega muzeja (Museo Provindale).
Leta 1883 je bil s prvim nakupom pridobljen arhiv grofov Strassoldo-Grafenberg 88 torej glavne veje ene izmed najstarejših furlanskih plemiških rod-
87	Iz italijanščine prevedla dr. Neva Makuc.
88	Relatione alia Dieta Provindale.
bin, katere obsežna zemljiška posest se je razprostirala od furlanske nižine do Goriških brd in katerih jurisdikcijske pravice so obsegale na beneškem ozemlju Strassoldo, na habsburškem pa Cingrof (Grafenberg/Zingraff), v neposredni bližini mesta Gorica. Arhiv omenjenih grofov je zelo obsežen. Nastal je med 13. in sredo 19. stoletja. V bistvu je ostal popoln, čeprav ni imel notranje ureditve. Dodani sta mu bih tudi knjižnica z več kot 1000 knjigami in zbirka geografskih in vojaških kart, ki so pripadale zlasti generalu Giuliu Cesarju (1791—1855) in grofu Michelu (1798—1873), guvernerju Lombar-dije.
Naslednjo pridobitev (1892) je predstavljal arhiv grofov Mels-Colloredo, ene izmed vej mogočne in starodavne furlanske rodbine Mels, katere interesi in fevdalne pravice so na Goriškem gravitirali k Ibanu (Albana) in kraju Medea. Dokumenti omenjenega arhiva se nanašajo na obdobje od 12. do prvih desetletij 19. stoletja.89
Pokrajinski muzej (Maseo Provinciale) je sistematsko pridobival tudi bolj ali manj zaključene dele drugih arhivov plemiških rodbin, na primer Orsini-Rosenberg (dejansko tuji na Goriškem), Savorgnan, jurisdicentov v krajih Zuino in Fornelli, grofov Della Torre, devinskih gospodov ter grofov Coronini-Cronberg. Od slednjih je bilo odkupljeno obsežno gradivo, vezano na upravo in gospodarstvo tolminskega glavarstva med sredino 17. in sredino 19. stoletja, ter vrsta spisov erudita Rudolfa Coroninija iz Kojskega, kije živel v 18. stoletja.
Fondi so bih brez inventarjev. Pergamenti so v skladu s takrat prevladujočo navado predstavljali novo arhivsko serijo, v katero so se stekali tudi pergamenti starodavnega arhiva deželnih stanov in posamezni pergamenti, kupljeni na antikvarnem trgu. Na ta način zasnovan fond je urejen po kronološkem kriteriju, a brez oznake prvotnega izvora. Obsega več kot 1000 enot iz obdobja med letoma 1126 in 1849. Opremljen je z inventarjem — re-gestom, ki je bil sestavljen tik pred izbruhom prve svetovne vojne, a je še danes v uporabi.
Preostalo gradivo je bilo urejeno šele po koncu prve svetovne vojne, ko je postal tudi zaradi vojnega dogajanja nered skorajda nerazrešljiv. Na osnovi tega je bila sprejeta odločitev, da bodo različni zasebni arhivi združeni v en sam fond (imenovan »Atti giurisdizionali e privati« 0urisdikcijski in zasebni spisi)), dokumenti pa razdeljeni v tri homogene serije, in sicer po predmetu.
Urbarji (462 enot, urejeni kronološko, in sicer od leta 1390 do leta 1851, večinoma iz arhivov družin
j4rchivio Atnministrativo dei Musei Provinciali di Gorizia.
Strassoldo, Mels in Coronini) so poštah sestavni del serije z enakim imenom, ki so ji bili kasneje dodani še urbarji Dobrovega, in sicer grofov Colloredo in Wallsee ter kasneje knezov Montecuccoli (37 enot za obdobje med letoma 1592 in 1806). Urbarje je leta 1929 daroval Muzeju novi lastnik gradu Dobrovo, španski grof Silverio Baguer. Serija je bila opremljena z dvema seznamoma (za urbarje in urbarje Dobrovega) ter z dvema kazaloma (po krajih in lastnikih).
V	serijo »Atti giudiziali« (Sodni spisi) so bih vključeni tako spisi sodnih pisarn kot spisi o zasebnih tožbah (tudi v tem primeru kronološko urejeni), v celoti 2538 enot iz obdobja med letoma 1430 in 1837. Omenjena serija je opremljena z inventarjem in še s stvarnim kazalom ter kazalom pisarn.
Spisi druge narave pa so bili zbrani v t.i. »Serie diverse« (Serija različnih spisov). Razvrščene so v 17 sekcij in opremljene z inventarjem in kazalom. Vse do sedemdesetih let 20. stoletja je doživela sekcija več premestitev in obogatitev, izmed teh pa je potrebno izpostaviti pridobitev dokumentov iz arhiva baronov Delmestri iz Krmina (Cormons), ki izvirajo iz 17. in 18. stoletja in predstavljajo ločeno sekcijo. Trenutno potekata analitična revizija in informatizacija inventarjev skupaj z vključevanjem podatkov, uporabnih za virtualno rekonstrukcijo originalnih arhivov.
Arhivi plemiških rodbin pa so tudi v knjižnici Osrednjega goriškega teološkega semenišča (Biblio-teca del Seminario Teologico Centrale di Gorizia), v hrambo te je leta 1934 prešel arhiv grofov Stras-soldo-Villanova, in sicer na osnovi oporoke zadnje pripadnice rodbine, Editte. Omenjena veja se je kot prva preselila na Goriško in prešla v službo habsburške vladarske hiše. Iz njenih vrst so izvirali znani vojaki, diplomati, javni upravniki in kleriki. V nadaljnjih vejah pa se je lahko pohvalila s posestjo in jurisdikcijskimi pravicami nad Faro (Farra) in Villanovo na območju Gradiške. Pridobila je tudi gospostvo Renče, nekdaj last Hoferjev in rodbine Heiss von Khuenburg. V družinski arhiv so s sklepanjem zakonskih zvez prispeli tudi arhivi štajerskih baronov, pl. Gera, in baronov Dornberg, starodavne goriške ministerialne rodbine, ki se je ponašala z osebnostmi, kakršen je bil Vid Dornberg, cesarski odposlanec v Benetkah (v letih 1566—1589) in nato v Rimu (vse do smrti leta 1591). Ohranili so se njegovi zasebni dokumenti in uradna korespondenca (z vrzelmi).
V	okviru arhiva Strassoldo-Villanova so bih združeni v samosvojo skupino pergamentne listine iz obdobja med letoma 1330 in 1803, v celoti 200 enot, od katerih jih 28 izvira iz arhiva rodbine
Dörnberg, 16 iz arhiva rodbine de Gera, 5 iz arhiva rodbine Hofer ter 13 iz arhiva rodbine Heiss.
Šele med letoma 1987 in 1988 sta bih opravljeni preureditev in inventarizacija drugih dokumentov arhiva. Določenih je bilo 11 tematskih serij. Od teh je bila ena posvečena spisom rodbin, ki so se stekle k rodbini Strassoldo; znotraj različnih serij so bih dokumenti razvrščeni glede na pripadnost različnim rodbinskim vejam (Villanova, Fara (Farra), Renče in Chiasottis-Chiarmacis) in nato kronološko urejeni. Celotni fond (15.-19. stol.) obsega 281 škatel.
V Gorici je v javnih ustanovah dostopen še en arhiv plemiških rodbin, in sicer arhiv grofov Coro-nini-Cronberg, ki so izvirali z območja Bergama. Na Goriškem se je pojavila na začetku 17. stoletja in prav kmalu se je povzpela v sam vrh goriške družbe, saj je imela znatna finančna sredstva in tudi s preudarno politiko sklepanja zakonskih zvez. Arhiv rodbine Coronini-Cronberg je v lasti fundacije z enakim imenom, ki je bila ustanovljena leta 1990 v skladu z oporoko grofa Viljema (Guglielmo), zadnjega potomca te rodbinske veje, prefinjenega zbiralca ter strastnega erudita in učenjaka; preučeval je zlasti srednjeveško zgodovino goriške grofije. Arhiv obsega 974 škatel in zbirko 200 pergamentnih listin, nanaša pa se na obdobje med letoma 1257 in 1990 in je zdaj v Državnem arhivu v Gorici (Archivio di S tat o di Gorizia) .90
Tako zaradi odtujitev kot zaradi požara, ki je leta 1915 uničil grad Kromberk, se je od originalnega arhiva Coroninijevih dejansko ohranilo zelo malo gradiva. Obsežna je šele družinska dokumentacija obdobja od dvajsetih letih 20. stoletja dalje.
Vrzeli pa so tudi v arhivih, ki so prispeli z dedovanjem. Ohranilo se je zelo malo dokumentov iz arhiva rodbine Rabatta, gospodov Kanala, ki so se v 14. stoletju preselili iz Toskane v Gorico. Iz omenjene rodbine, ki je sicer izumrla leta 1796, so izvirale pomembne osebnosti, in sicer diplomati, kle-riki in vojaški poveljniki. Ohranilo pa se je pomembno jedro arhiva rodbine Cobenzl, ene izmed najpomembnejših rodbin na Goriškem in Kranjskem, katere pripadniki so opravljali pomembne službe na habsburškem dvoru. Gradivo se nanaša na obdobje od 16. stoletja do izumrtja rodbine leta 1810 in obsega različne pergamentne listine, svežnje korespondence in 27 fasciklov.
Prisotni so tudi fragmenti raznih družinskih arhivov in posamezni dragoceni dokumenti, ki jih je kot zbiralec za študij kupil grof Viljem. Po pomenu
90 Pillon: J.'archivio Coronini Cronberg di Gorizia, str. 151—
163.
in obsegu gradiva izstopajo dokumenti grofov At-tems-Petzenstein in baronov Degrazia.
Najobsežnejša je zbirka baronov Degrazia, saj je ohranjenih 652 kosov iz originalnega arhiva (od tega 135 pergamentnih listin od leta 1382 dalje), v celoti pa 766 kosov.91 Rodbina je izvirala z območja Bergama, v Gorico pa se je preselila na koncu 15. stoletja in se že v prvih desetletjih 16. stoletja, potem ko je od trgovske dejavnosti prešla k upravljanju zemljiške posesti, zlasti okrog Chioprisa in Medee, povzpela do plemiškega stanu. Na koncu 18. stoletja se je arhiv Degrazia stekel v arhiv rodbine Della Torre Valsassina, v okvir tega je še vedno deloma vključen, z izjemo dokumentov, ki sta jih zbrala duhovnik in kancler nadškof Kari Mihael Attems in Francesco Bonifacio Degrazia (1738 M 791), in so bih leta 1953 darovani knjižnici Osrednjega goriškega teološkega semenišča (Biblioleca del Seminario Teologico Centrale di Gorizia).
Rodbina Attems-Petzenstein je veja furlanske rodbine, ki se je naselila na Goriškem že v 15. stoletju. Vrh je dosegla v 18. stoletju z imenovanjem Karla Mihaela za prvega goriškega nadškofa. Spisi v arhivu rodbine Coronini hranijo le manjši del dokumentacije o rodbini Attems-Petzenstein: poleg dokumentov, zvezanih v knjige ah združenih v šope, vključujejo zbirko 36 pergamentnih listin za obdobje med letoma 1316 in 1663. Preostali del arhiva je še vedno v lasti rodbine, v njihovi rezidenci v Loč-niku (Lucinico).
Vsa omenjena dokumentacija (v celoti 727 škatel) v arhivu rodbine Coronini predstavlja serijo »Atti e documenti« (Spisi in dokumenti). Opisana je v seznamu izvornih arhivov. Opremljena je z imenskim in krajevnim kazalom ter kazalom ustanov. Pripravlja se tudi tiskana objava podrobnega inventarja arhiva rodbine Degrazia.
Preostale serije arhiva rodbine Coronini-Cron-berg se imenujejo »Materiah di studio« (Študijsko gradivo) (120 škatel za obdobje med letoma 1952 in 1990) in »Gorizia comitale« (Gorica v obdobju goriških grofov) (51 škatel), v katerih so zbrani hete-rogeni dokumenti v zvezi s študijem Viljema Coroninija-Cronberga, zlasti glede njegovega neobjavljenega historiografskega dela o goriškem srednjem veku; za vsako izmed teh dveh serij sta na voljo seznam in natisnjeno kazalo.
V seriji »Amministrazione corrente« (tekoča administracija) pa so v 79 škadah zbrani dokumenti, ki so nastali v zadnjih 40 letih v zvezi z upravljanjem družinskega premoženja; omenjena serija je opremljena s seznamom.
Pilloa: L'archivio della jamiglia Degrazia.
Zadnji za Goriško pomemben in javnosti dostopen je arhiv knezov Della Torre e Tasso (Thum und Taxis), potomcev grofov Della Torre-Hofer di Valsassina, ki ga je leta 1997 pridobil Državni arhiv v Trstu (Archivio di S t at o di Trieste).92
Gre za arhiv ene izmed vej stare milanske rodbine, ki je v 13. in 14. stoletju spremljala pripadnike omenjene rodbine v Furlanijo, ko so poštah oglejski patriarhi, in se tam ustalila. Od 16. stoletja je omenjena veja rodbine Della Torre prek zakonske zveze dedinja Hoferjev (od leta 1509 zastavni gospodje in glavarji v Devinu) v goriški grofiji imela jurisdikcijo nad Krminom (Cormons), Medano, Birško (Versa), kraji Mariano in Chiopris, gradom Vipolže z drugimi posestmi v Brdih, Zagrajem (Sagrato) ter prejemala dohodke od kameralne posesti znotraj obzidja Gradiške (Gradišča d'Isonzo). Omenjena veja se je lahko pohvalila z dolgo tradicijo diplomatov v službi Habsburžanov: Francesco Della Torre (od leta 1558 do smrti leta 1566) in njegov sin Rai-mondo (od 1594 do 1603) sta bila cesarska odposlanca v Benetkah in v Rimu; Franc Ulrik, glavar v Gradiški v imenu Eggenbergov, je bil med letoma 1676 in 1695 tudi cesarski odposlanec v Benetkah.
Rodbina je izumrla po moški liniji leta 1849, in sicer s smrtjo Giambattista Della Torreja, ki je zapustil le eno hčerko, Tereso, poročeno z bavarskim knezom Egonom pl. Hohenlohe-Waldenburg-Schillingsfürstom. Le nekaj let kasneje, leta 1857, je devinski upravnik prodal nekemu starinarju velik del rodbinskega arhiva, ki je končal v Vidmu v zbirki Pietra Cernazaija. Teresa Hohenlohe je kasneje skušala ponovno pridobiti nazaj pomembno dokumentacijo, ki naj bi bila predana arhivu v Benetkah; njen namen pa je uspelo uresničiti šele njeni hčerki, Marie, poročeni Thum und Taxis, leta 1903.
Ta del arhiva predstavlja danes t.i. »Archivio an-tico«, ki obsega 710 škatel, razvrščenih na 8 delov in 4 dodatke, skupaj z dokumenti iz obdobja od leta 1282 do srede 19. stoletja. Opremljen je z inventarjem, ki ga je leta 1907 sestavil direktor državnega arhiva v Benetkah (Archivio di Stato di Veneria) Carlo Malagola in leta 1997 revidiral Pierpaolo Dorsi.
Sodobni del, ki sega do leta 1986 in obsega 97 škatel in map, še ni dostopen javnosti. Nima pa niti inventarja ali seznama.
Viri in literatura
Arhivski viri
Arhiv Republike Slovenije
AS 231, Ministrstvo za prosveto LRS, šk. 89: dokumentacija FZC.
Pokrajinski arhiv Maribor
PAM/0001, Zbirka listin, 1246-1869. PAM/1930, Trg Turnišče, 1603-1824. Evidenčna knjiga o kupljenih, službeno prevzetih in podarjenih arhivalijah 1949^1968.
Menjava arhivskega gradiva med PAM in Z AC 21.9. 2001 in 21. 3. 2003.
Zapisnik o predaji oziroma prevzemu arhivskega gradiva z dne 24. 5. 2005.
Steiermärkisches Landesarchiv Graz (StLA) Landrecht, karton 41.
Zgodovinski arhiv Celje Z AC 1020, šk. 10.
Zgodovinski arhiv na Ptuiu
ZAP, 9/5 zemljiško gospostvo Gornja Lendava (Ober Limbach) 1856-1864. ZAP, Akcesijska knjiga. ZAP, Baronska družina Lepel. ZAP, Razno arhivsko gradivo — Varia, (šk./fasc.) 3/41, 5/61, 8/95, 9/139, 9/149,12/176,12/178 in 12/192.
ZAP, Rokopisna zbirka, R-45. ZAP, Zbirka listin.
ZAP, Zbirka muzejskega društva, ZMD — Plemiška rodbina Dienersperg.
Objavljeni viri
1598. evi hd^pss^ems, bevezeto (ur. David Zoltan). Budapest: Központi Sztatisztikai Hivatal Leveltara, 2001.
Masyarors^dg t'örteneti helysegnevldra. Zala megye (1773^1808), zv. I,—II. (ur. Szaszköne Sin Aranka, Breinerne Varga Ildikö). Budapest: Központi Sztatisztikai Hivatal Könyvtär es Dokumentaciös Szol-gälat, 1996.
Informatorji
dr. Anja Dular, vodja knjižnice Narodnega muzeja Slovenije
__Oskar Zoran Zelič, urednik monografije Grad
92 Dorsi: 1 .'archivio Della Torre e Tasso, str. 33-43.	Sevnica
dr. Jože Žontar, upokojeni direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana
Literatura
Bonin, Zdenka in Rogoznica, Deborah: Koprska pisna dediščina. Od hrambe javnih dokumentov do ureditve Zgodovinskega arhiva. Koper: Pokrajinski arhiv Koper, 2010.
Brunner, Walter in Otorepee, Božo: Das ältere Gallenberger Urkundenarchiv. V: Mitteilungen des S teiermärkischen Tandesarchives 44/45 (1995), str. 61— 208.
Dorsi, Pierpaolo: L1 archivio Della Torre e Tasso: note preliminari e iniziative di valorizzazione. V:
Rassegna degli Archivi di Stato LVIII/1 (1998), str. 33— 43.
Enciklopedja Slovenije, 1. in 7. knjiga. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987 in 1993.
Fenyes, Elek: Vas Vdrmesye. Mostam dllapotja sta-lislikai es geographiai tekintetben. 1836, reprint (ur. Benczik Gyula, Mayer Läszlö). Szombathely: Vas Megyei leveltari füzetek 4,1991.
Fras, Ivan: Inventar gospos'čine Bistriški Grad Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor, 2004.
Gesamtinventar des S teiermärkischen Tandesarchives. Graz : Steiermärkisches Landesarchiv, 1959.
Golec, Boris: Trpljenje »celjskega Wertherja«, to-svetne skrbi njegovega sina in uvod v zaton njunega rodu. V: Zgodovina za vse 18 (2011), št. 1, str. 15—67.
Golec, Boris: Tuštanjski graščinski arhiv (1547— 2001): pozabljena zakladnica zgodovinskega spomina. V: Kronika 57 (2009), str. 235-276.
Hernja Masten, Marija: Urbarji"gospos'čine Hrasfovec 1555-1848. Ptuj: Zgodovinski arhiv na Ptuju, 1993.
Hozjan, Andrej: Privilegiji trga Turnišče v luči ohranjenih virov. V: Varašand — prekmurski meščani. Trg TurniŠče v arhivskih virih, katalog razstave. Maribor: PAM, 2011.
Jurkovič, Nada: Varia 1634-1983. Ptuj: Zgodovinski arhiv v Ptuju, 1984.
Katalog rokopisov Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana (8 knjig). Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1976-1990.
Kodrič-Dačič, Eva: Federalni zbirni center in njegov prispevek k dopolnitvi fondov Narodne in univerzitetne knjižnice. V: Knjižnica 44 (2000), št. 4, str. 51-63.
Komelj, Ivan: Leto 1945 in varstvo kulturnih spomenikov na Slovenskem. V: Varstvo spomenikov 20 (1976), str. 5-52.
Majer, Francesco: Invenlario deli'archivio della fa-miglia Cadamurro-Morgante di Capodistria (rokopis), 1915.
Mlacovič, Dušan: Poznosrednjeveška koprska elita in zgodovinski viri. V: Mestne elite v srednjem in Zgodnjem novem veku med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino (ur. Janez Mlinar in Bojan Balkovec). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2011, str. 166-186 (Zbirka ZČ; 42).
Pillon, Lucia: L'archivio Coronini Cronberg di Gorizia. La schedatura preliminare all'ordinamento. V: Archivi nobiliari e dotneslici (ur. Laura Casella in Roberto Navarrini). Udine, 2000, str. 151-163.
Pillon, Lucia: Uarchivio della famiglia Degrazja, Udine, 2010.
Planiscig, Alberto: Invenlario generale degli oggelli incorporali alia sezjone storico-antiquaria del Museo Provinciale. Gorizia: Archivio Amministrativo dei Musei Provincial di Gorizia, 1869—1900.
Posch, Fritz: Erzherzog Johann und das stei-rische Archivwesen. V: Mitteilungen des S teiermärkischen Landesarchives 9 (1959), str. 16—28.
Relazjone alia Dieta Provindale della principesca contea di Gorizia e Gradišča sulla gestione della Giunta Provinciale. Gorizia, 1883, allegata III.
Smole, Majda: Inventar brežiškega arhiva, arhivski popis. Ljubljana, 1953.
Umek, Ema: Erbergi in Dolski arhiv. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1991-1992.
Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1999.
Vodnik po fondih in zbirkah NSAL (ur. Bogdan Kolar). Ljubljana: Nadškofijski arhiv, 1999.
Vodnik po fondih in zbirkah Pokrajinskega arhiva Koper (ur. Zdenka Bonin). Koper: Pokrajinski arhiv, 2006.
Vodnik po fondih in zbirkah Pokrajinskega arhiva Maribor. Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor, 2009.
Vodnik po fondih in zbirkah Zgodovinskem arhiva
j j	\>	o	o
Ptuj. Ptuj: Zgodovinski arhiv na Ptuju, 2009.
Vodnik po fondih in zbirkah Zgodovinskem arhiva v
j j	\>	o	o
Celju. Celje: Zgodovinski arhiv Celje, 1985,1997.
Vodnik po urbarjih in urbarialnih registrih Štajerskih arhivov. Celje, Maribor, Ptuj, 2009.
Zadravec, Dejan: Administrativne knjige združenih gospostev Podčetrtek in Hartenštajn sredi 18. stoletja in njihovo stanje danes. V: Arhivi 30 (2007), št. 2, str. 149-164.
Zajc-Cizelj, Ivanka: Zbirka gras dne Attems v Podčetrtku (1706—1954), arhivski popis. Celje, 1964.
Zelič, Oskar Zoran: Grad Sevnica od leta 1945 do danes — opustošenje in njegova ponovna obnova. V: Grad Sevnica (ur. Oskar Zoran Zelič). Sevnica: Društvo Trg, 2011, str. 145-180.
Zwitter, Fran: Arhivska konvencija z Avstrijo iz leta 1923 in vprašanje njene izvedbe. V: Časopis zfl Zgodovino in narodopisje 38 (1967), str. 270—286.
Žnidaršič Goleč, Lilij ana: Kapiteljski arhiv Ljubljana: inventar fonda, Ljubljana: Stolni kapitelj, 2006.
Zontar, Jože: Delovanje Centralne komisije za umetnostne in zgodovinske spomenike in Arhivskega sveta ter arhivi na Kranjskem. V: Arhivi XI (1988), str. 22-26.
Zontar, Jože: Pravno urejanje varstva arhivskega gradiva na Slovenskem v preteklosti. V: Predpisi j področja arhivske dejavnosti v Sloveniji (ur. Natalija Gla-žar). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2001, str. 11-25.
Zusammenfassung
HERRSCHAFTS-, ADELS- UND PRIVATARCHIVE IM SLOWENISCHEN RAUM
Das Schicksal und die Entwicklung der Herrschafts- und Adelsarchive stehen bis 1918 im engen Zusammenhang mit den historischen Ländern, die das Gebiet der heutigen Republik Slowenien umfassten. Deshalb ist es auch sinnvoll, derartige Archive bis zum Zerfall der österreichisch-ungarischen Doppelmonarchie auf Landes- und nicht auf nationaler Ebene zu behandeln. In dem Beitrag wird so das Schicksal der Herrschafts- und Adelsarchive für das Gebiet von Krain, Untersteiermark, Prekmurje (Ubermurgebiet), Görz und Küstenland erörtert. Zu den Familien- bzw. Adelsarchiven sind gewöhnlich auch die Herrschaftsarchive zu zählen, die häufig miteinander untrennbar verflochten waren. Im Rahmen der Herrschaftsarchive sind nämlich nicht nur mit der Ausübung der Grundherrschaft verbundene Urkunden, sonder auch Dokumente über Familien und Einzelne zu finden, die in bestimmten Zeiträumen ein Landgut oder eine Burg bzw. ein Schloss besaßen. Zwischen beiden Archivbeständen gibt es oft auch keine klare Trennung. Die Zuordnung zu diesem oder jenem Archivtyp hängt von mehreren Kriterien ab: Umfasst das Archivmaterial nicht nur eine, sondern mehrere Herrschaften einer Familie, ist es gewöhnlich den Familienarchiven zugeordnet. Natürlich gilt auch umgekehrt: Handelt es sich um das Archivgut einer Herrschaft, die mehrmals den Besitzer wechselte, ist es den Herrschafts- und nicht den Familienarchiven zugeordnet. Ein weiteres Kriterium bildet das Alter des Archivmaterials — überwiegt Material nach 1848, als die Grundherrschaft aufgehoben wurde, ist es ebenso häufig den Familienarchiven zugeordnet. Bei den gewöhnlich nicht adligen Familien, die kein eigenes Landgut besaßen, gibt es derartige Dilemmas nicht. Das Schicksal der genannten Archive war unterschiedlich. Viel Ar-
chivmaterial wurde etwa während des Zweiten Weltkriegs zerstört, als vor allem Partisanen zahlreiche Burgen und Schlösser niederbrannten, aber auch von den Besatzern und bei der Bombardierung Maribors durch die Alliierten vernichtet. Wie viele Dokumente aus Adels- und Herrschaftsarchiven sich noch heute in Privatbesitz befinden, ist nicht bekannt und wird man höchstwahrscheinlich nie wissen.
Die bedeutendste Institution, in der die meisten Herrschafts-, Adels- und Privatarchive für das Gebiet des ehemaligen Herzogtums Krain aufbewahrt werden, ist das Archiv der Republik Slowenien. Unter den diesbezüglichen Herrschafts- und Familienarchiven verdient das Archiv der Herrschaft Dol (Lustthal) bei Ljubljana (Laibach) der Freiherren von Erberg sicherlich die größte Aufmerksamkeit. Dieses Archiv stellt eines der umfangreichsten Bestände im Archiv der Republik Slowenien (ARS, AS 730) dar, das 22 Bücher und 220 Faszikel (24 Laufmeter) für den Zeitraum von der Mitte des 15. bis zum letzten Viertel des 19. Jahrhunderts umfasst und nicht nur ein Schloss-, sondern auch ein Familienarchiv ist. Im Archiv der Republik Slowenien werden noch 73 Herrschafts-, 57 Familien- (darunter 16 Adels-) und 434 Privatarchive aufbewahrt, unter denen sich 20 Personen adliger Herkunft befinden. Zu den umfangreichsten sind noch das Archiv der Freiherren von Wolkens-perg (38 Faszikel und 16 Bücher, 5 V2 Laufmeter) und das Archiv der Freiherren von Zois (65 Faszikel und 99 Bücher, 24 Laufmeter) sowie auf mehrere Bestände verstreutes Archivgut wie etwa das der Grafen von Lichtenberg zu zählen. Der Nachlass der einzelnen Adelsfamilien ist umfangsmäßig sonst relativ gering. Archivmaterial von Krain befindet sich noch im Historischen Archiv Ljubljana in seinen fünf Zweigstellen (Ljubljana, Kranj, Skofja Loka, Idrija und Novo mesto), in der National- und Universitätsbibliothek Ljubljana, im Erzbischöflichen Archiv Ljubljana sowie in einigen anderen Privatarchiven.
Nach der Anzahl der erhaltenen Bestände der Herrschafts- und Adelsarchive in der slowenischen Steiermark ist das Regionalarchiv Maribor heute das wichtigste. Hier werden Archivmaterial von in Maribor (Marburg) oder in dessen Umgebung lebenden Adelsfamilien und Herrschaftsarchive aufbewahrt, unter denen vor allem die Herrschaften Negova (Negau) und Gornja Radgona (Oberradkersburg) herausragen, während von anderen Herrschaften nur kleinere Teile vorhanden sind. Im Rahmen dieser Bestände befindet sich auch noch beträchtliches Archivmaterial jener Adelsfamilien, die das ein oder
ARHIVI 35 (2012), št. 1_Članki in razprave_89
Miha Preinfalk et al.: Graščinski, plemiški in osebni arhivi na Slovenskem, str. 65-89
andere Landgut nur fur kürzere Zeit besaßen. Im Historischen Archiv Ptuj wird unter anderem das umfangreiche Archiv der Freiherrn von Herberstein bzw. das Archiv der Herrschaft Pettau aufbewahrt, das Archivmaterial der zusammengelegten Herrschaften Gornji Ptuj (Oberpettau), Hrastovec (Gutenhaag), Vurberk (Wurmberg), Ristovec (Rüste-nau) und Gornja Lendava (Oberlindau) bzw. Archivmaterial der Adelsfamilien Leske (bis 1802), Dietrichstein (bis 1858) und Herberstein (von 1884 bis 1945) umfasst. Das Archiv enthält noch mehrere andere kleinere Bestände von Herrschaften und Adelsfamilien sowie einige Urkunden und anderes. Im Historischen Archiv Celje ist Material aus Herrschafts- und Adelsarchiven im geringsten Maße vorhanden, erwähnenswert sind das Archivmaterial des Kirchenguts Gornji Grad (Oberburg) und eine Sammlung von Urbarien. Hier befindet sich noch spärkches Archivmaterial in anderen Institutionen — Bibkotheken, Museen und im Erz bischöflichen Archiv Maribor. Diesbezügkches Material aus der Untersteiermark wird auch im Archiv der Repubkk Slowenien aufbewahrt, etwa ein großer Bestand der zusammengelegten Herrschaft Podčetrtek (Win-dischlandsberg), Hartenštajn (Hartenstein) und Olimje (Olimie).
Von den ehemals umfangreichen Herrschaftsarchiven aus Prekmurje (Ubermurgebiet) können heute in Slowenien nur noch spärkche Reste gefunden werden. Sehr wenig Archivmaterial gibt es aus Murska Sobota (Olsnitz) von den Grafen Sza-pary Edle von Muraszombat, Szecsisziget und Szapar, das in der Regional- und Studienbibkothek Murska Sobota aufbewahrt wird. Archivmaterial der Herrschaft Gornja Lendava (Oberkndau) aus der Zeit, als sie dem Fürsten Joseph Dietrichstein-Proskau-Leske (1856—1864) gehörte, befindet sich heute im Historischen Archiv Ptuj, dem heute zweifellos umfangreichsten und auch einzigen dies-bezügkchen komplexeren Archivgutbestand Sloweniens.
Das meiste Archivmaterial privater, adliger Ursprungsstellen, das im Regionalarchiv Koper aufbewahrt wird, stammt aus den Küstenstädten, haupt-sächkch aus Koper (Capodistria) und Piran (Pirano) sowie aus dem Gebiet von Slowenisch-Istrien. Am umfangreichsten sind das Archiv der Famike Gri-soni-Sabini für den Zeitraum von Anfang des 15. bis Mitte des 20. Jahrhundert und das Archivmaterial der Famike Gravisi, das auch Dokumente der Famiken Bocchina, Barbabiancha, Cark u. a.
enthält. Von größerer Bedeutung sind noch das Archiv der Famiken Cadamurro-Morgante und de Totto, relativ gut erhalten sind noch die Bestände der Famiken Madonizza, Manzoni, de Belk, Borisi und del Bello aus Koper sowie der Bestand der Famike GabrielH aus Piran, während die Archivgutbestände der Famiken Apollonio, Colombani, Rotta und Varini aus Piran sowie der Famiken Bartolo-meio, Baseggio, de Franceschi, de Rin, Favento, Ga-vardo, Pellegrini, Petris, Rampel, Tarsia und Vittori aus Koper meist nur je eine Schachtel umfassen. Im Bezug auf das deutkche Fehlen von Archivgut ehemals bedeutender hiesiger Famiken besteht die Wahrscheinkchkeit, dass viel Material ins Ausland geschafft wurde, wovon die bestehenden Bestände im Diplomatischen Archiv von Triest (Archivio diplomatico di Trieste), der im Staatsarchiv von Triest (Archivio di Stato di Trieste) befindkche Nachlass der Famiken Marenzi und Hohenwart oder das Archivmaterial der Famike Petazzi im Steiermärkischen Landesarchiv Graz sowie fragmentarisches Material in anderen Institutionen in Itaken zeugen, oder der Zerstörung anheimfiel.
Die Zahl der Archive von Adelsfamilien, die sich in öffentkch zugängkchen Institutionen im benachbarten Görz befinden, ist gering. Die meisten werden momentan im Historischen Archiv der Provinz Görz (Archivio Storico della Provincia di Gorizia) aufbewahrt. Sehr umfangreich ist das hiesige Archiv der Grafen Strassoldo Grafenberg und auch das Archiv der Grafen Mels-Colloredo. Im Regionalmuseum (Museo Provinciale) und im Staatsarchiv von Görz (Archivio di Stato di Gorizia) werden mehr oder weniger geschlossene Teile anderer Archive von Adelsfamilien, zum Bespiel der Famiken Orsini Rosenberg und Savorgnan, der Grafen Della Torre, der Herren von Duino, der Grafen Coronini Cronberg und vieler anderer Famiken, und ein heute separates Archivgut, etwa eine Sammlung von Urbarien, aufbewahrt. Diesbezügkches Material, etwa das Archiv der Grafen Strassoldo Villanova, befindet sich auch in der Bibko-thek des Zentralen theologischen Priesterseminars von Görz (Bibkoteca des Seminario Teologico Centrale di Gorizia). In allen angeführten Archiven sind auch Teile und Fragmente anderer, mit dem behandelten Material im Zusammenhang stehender Archive und Bestände und darüber hinaus noch in mehreren Institutionen im Hinterland von Triest zu finden.