\arava in človek v svoji pravi složnosti. **) Spisal Zivkov. Steale pravi, da glasba kroti kače derdrače, naj so kakorkoli čmerne. Chateaubriand pripoveduje od ene, ktero je žvegla ukrotila. Po skušnjah Lencovih se vendar ne vda slednja glasbi, to pa zato , ker glasba Ie neke živali mika, ne pa vseh sploh. Jelene in scrne zanimiva glasba močno, kar je zvedenim lovcem znano, bolj pa še mika velblode, kteri po njenem glasu raji in čversteje stopajo; tudi opice od daleč privablja. Celo meršave miši in druge revne stvarice jo porajtajo, in prilukajo poslušat. •*) Glej lanskega flTovarša I" Vnin- Nek francosk častnik, zapert v bastilsko ječo si za kratek čas žvegla. Ko zapiska, priluka berž vrč miši in podgan, ktere ga verno poslusajo; ko pa žvegla vtihne, se spet poskrijejo. Vedno ga obdaja več takih poslušavcev, dokler jih ni nad sto. To je podobno Orfejevi očarni pesmi, samo da tii mesto levov, tigrov, slonov, opic glasbena radost revne miši in podgane privablja, kar je še po praveni bolj važno. Disjozval je vidil celo pajka glasboljuba. Ko je harparica zabrenkala, je po deskah pridirjal iz kota in ravno nad njo poslušal; si je prestavila sedež, se jetje poruaknil vpik nad njo. Razun tičev so stari Gerki in Rimljani zastran glasbe hvalili bčele in sorčke. Roje privabi soglasno klenkanje; bčele grejo za medenim cvenkom, pravijo Virgil, Ovid, Stelian itd. in jih sploh imenujejo vilske ptice. Sorček, piše Anakreon, je pevecjasnega glasa. Bil je za tega voljo znamenje glasbenosti p. na gerbih Atenccv in Lokrijcev. Posebno sloveč je sorček Franca Asiškega, kteri sede na bližnjem figoveni drevesu, mu sklican prileti na roko in ž njim poje, dokler ga ne odpusti. V Surinami je neka velika, prelepa nnilia, ki berni ko strune, in daleč čuje. Arabi pravijo po Aslianu 7, 27., da njihove ovce bolj petje debeli ko kerina, in 12, 26. piše: ,,Godba privabi jelene in divje svinje v nastavljene zanke; Aristotelj piše: BJelene lovijo, da jim edrn poje ali piska, drugi pa strelja". Vozniki vejo iz lastne skušnje, da konji in tovorna živina raji gre, če okoli njih cinglja in ropoče. Ako opešanih velblodov nikako pretepanje z mesta ne spravi, grejo vendar za godbo naprej. Bolj ko zvončki žvenkljajo ali žvegla piska, raji se paso naše ovce in krave. Knez L. je imel v svojem gradu izverstne igravce. Kedar so v gradu zagodli, je vselej neka košuta priletela pod okno poslušat. Počasi jo glasba tako vkroti, da ne odide več iz grajske bližine, in se je vsi veselijo. Tudi drugam jo je glasba privabljala. Ce se je v bližnji cerkvi orglalo, je hodila poslušat. To vsi vemo. Neki pravijo, da je prišla celd v cerkev. Svoje dni je pijan dudač padel v volčjo jamo, v ktero je že pred njim volk zašel. Pogled tega tovarša, kteri se že nastavlja, ga ročno pozajterkati, ga hipoma strezni, in mu vdihne srečno niisel, hitro zadudjati in zapeti, kar volka lepo potolaži in lovce privabi, da dudača otmejo grozne smerti. Pred nekimi leti začnejo na Hrovaškem volki podkopavati hrast, na kterega jim je všel neki godec. Ko se drevo že ziblje, začne ves dreven po goslah škripati in to tako, kar naj bolj more. Volki ne sterpijo škripe, in raji gladni odbeže. V Lencoveiu naravoslovji se bere sledeča prigodba: ,,Vesela družba si brenka popotnico mimo dosti gosi. Na enkrat zapusti ena svoje tovaršice, gre s to družbo in vedno stopoma kraj brenkača, da vse smeh navira. Ko postojijo, tudi gos postoji; ko grejo tiho dalje, zaostane gos; ko pa zopet strune zaberne, je gos zopet kraj harpaca".