SVOBODNA SLOVENIJA
ANO XXXVII (31) Štev. (No.) 11-12
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 23. marca 1978
Ob prazniku vstajenja
La alegria pascual
Sovjetska zveza opozarja Zahodne države, da naj opuste načrte o izdelovanju neutronske bombe. Grozi „na tako izivanje z enako vrednim orožjem“ če ne opusti Zapad svojih načrtov.
Trideset	turistov	mrtvih in	nad
petdeset ijanjenih kot posledica napada arabskih gverilcev na izraelski izletniški avtobus blizu Tel Aviva.
S pomorskimi, zemskimi in zračnimi silami je izraelska vojska začela akcijo čiščenja palestinskih gverilcev in je zasedla več kot desetino Libanona. Po poročilih je na stotine mrtvih in	ranjenih	na obeh	straneh.
■Skromna sklepna izjava pohelsin-ške konference v Beogradu. Odmev srečanja v Beogradu vzbuja splošno nezadovoljstvo. Problem človekovih pravic je kljub vsemu postal aktualen in bo ostal aktualen. Uspeh Sovjetov je navidezen. Beograd — ni neuspeh.
Sedemdesetletnemu	ruskemu	generalu	Petru Grigorenku	je	Vrhovni
Sovjet odvzel državljanstvo in se ne sme več vrniti v Sovjetsko Zvezo. Nahaja se na	zdravljenju v ZDA.	Zav-
zemal se je za človekove pravice.
Kamboška vojska je iz morja in po suhem napadla Vietnam, sporoča radio Hanoi. Je to eden največjih spopadov v mejnem sporu med dvema komunističnima državama.
Pripadniki „rdečih brigad“ so u-grabili	v Rimu	Aldo Mora,	predsed-
nika italijanske Krščanske demokracije in bivšega ministrskega predsednika. Ubili so pet njegovih stražarjev.
Začetek državljanske vojne v Italiji ?
Na sto tisoče delavcev pripadnikov raznih sindikatov v Italiji je proglasilo splošno stavko v znak obsodbe ugrabitve Alda Mora. V protestnih demonstracijah	delavcev	so	vidni na
slikah	zastave	s srpom	in	kladivom
in druge s križem. So pač pripadniki različnih sindikatov.
V	boju s komunisti ni drugega izhoda: ali ti, ali jaz.
Na Kubi petdeset tisoč političnih jetnikov.
V	Etiopiji je deset tisoč Kubancev v boju proti Somalijcem. Sovjetska Zveza utrjuje svoje postojanke v Afriki.
Aldo Moro v „ljudski ječi“. Sodilo ga bo „ljudsko sodišče“.
Od vseh vodilnih političnih osebnosti je imel doslej blindiran osebni avto (varen pred kroglami) le tajnik italijanske komunistične stranke Berlinguer. Kupila mu ga je partija.
Tito je ob obisku v Washingtonu predložil tudi seznam orožja, ki bi ga rad imel od ZDA. Pentagon in Kongres pa se upirata, da bi dali komunistični državi najmodernejše in tajno orožje, predvsem rakete Harpon, Maverich in Dragan.
Presenetila je nenadna prekinitev diplomatskih odnosov med Bolivijo in Čilom.
Z odločno odklonitvijo levice so francoski volivci rešili Francijo in za enkrat tudi Evropo.
To je nekaj naslovov in člankov v velikih dnevnikih iz zadnjega časa. Med njimi so tudi stavki uglednih komentatorjev. Kdor vse to zasleduje in hoče misliti, more na osnovi dejstev delati zaključke.
Nehote se marsikdo mislečih vpraša, če ni vse to dogajanje le dolg prolog v tragedijo. Kdaj bo začelo njeno prvo dejanje? Kako bo končalo zadnje? Ali je svet še sposoben preprečiti katastrofo ? človek dobi včasih nehote vtis, da je današnji svet podoben pomnikom in popadki Titanica: Nam se ne more nič zgoditi.
Ponedeljek po Cvetni nedelji. Vsebino enega največjih buenosaireških dnevnikov, ki ni protiverski: na prvi strani kratko poroča o blagoslovu oljk na Majskem trgu pred katedralo, skromna slika spremlja skromen članek, ki na drobno popisuje, kako se drugih cerkvah ni. Pa je bila lepa. V primeru s številom prebivalstva res premajhna. Kljub temu je bila
Velika sobota

Ivan Cankar
Luč je in Bog je, radost in življenje! Svetlejši iz noči zasije dan, življenje mlado vre iz starih ran in iz-trohnobe se rodi vstajenje.
V nečisto noč, v sramoto in ihtenje en žarek je iz večnosti poslart, zapel je glas od angelskih poljan — svetlobe večne slavno oznanjenje.
Vsi vi, skoz mrak pod križem vzdihujoči, vsi vi, strmeči nemi v črna tla — prišlo je znamenje! V tej zadnji noči
zablisnilo se je od vrh neba — vstanite, vriskajoči in pojoči, pozdravljena nebeška glorija!
BLAGOSLOVLJENE PRAZNIKE VSTAJENJA GOSPODOVEGA
želi SVOBODNA SLOVENIJA
vredna pozornosti. Daljši kot članek o cvetni nedelji je v isti številki članek, ki na drobno popisuje, kako se dobro pripravi polenovka kot okusna jed.
Dvanajst strani s celostranskimi slikami je posvečenih nogometu, dirkam in ostalemu športu.
Čas je tak. In taki so ljudje v tem času. Lastniki lista poznajo čas, ljudi in blagajno lista.
In mi slovenski ideološki izseljenci ? Ali se še zavedamo po več kot treh desetletjih, da ne smemo dopustiti za nobeno ceno, da nas potegne s seboj val povprečnosti, površnosti ter lagodne vsakdanjosti. Ali imamo še toliko moči, da moremo plavati tudi proti toku, da gremo cilju nasproti?
Ustvarili smo lepe zgradbe naše zdomske skupnosti. Politično, versko, kulturno, prosvetno, vzgojno, športno in druge.
Da to ohranimo, izpopolnjujemo in duhovno poglabljamo, je dolžnost nas vseh. Večkrat smo to že poudarili. Ponavljamo in bomo še ponavljali.
Naredimo vsak zase, vsaka družina, vsi stanovi in poklici, bogati in skromni, posebno notranjo obnovo ob velikonočnih praznikih. Pojdimo v razmišljanje prav do dna: ali je naše slovenstvo in naše krščanstvo še tako živo in pristno kot je bilo ali bi moralo biti? Ali je naša načelnost še tako jasna kot je bila? Ali smo pripravljeni zadosti, da odbijemo napade tistih, ki nas hočejo razkrojiti? Ne pozabimo, da je celo val argentinske rdeče gverile pljusknil med nas! Ali so naše vrste še tako strnjene kot so bile?
Komunistični režim nas je zavrgel in si želi, da bi končali na katerem koli smetišču v svetu. Psalmist pa poje (Ps 117, 22—24): „Kamen, ki so ga zavrgli, je postal vogelni kamen“. •—
Na nas je, da bomo ostali vogelni kamen slovenske svobode in narodovega vstajenja, ali se bomo spremenili v krhko gmoto, ki bo razpadla ob prvem udarcu.
Danes smo še kamen, smo še skala. Ob prazniku Kristusovega vstajenja sklenimo, da to tudi hočemo ostati.
M.	S.
Nuevamente el ano liturgico nos acerca a las celebraciones pascuales. La Semana Santa con sus tiempos de meditación, con la recordación de la pasión de Jesus, y el_ jubiloso festejo de la Resurrección, nos ofrecen la oportunidad de enfocar la óptica de nuestra vida, hacia una vision mas cristiana y mas humana del mundo que nos rodea.
Pero la Pascua no se limita a està vida. Por lo mismo que el banquete pascual es también eucaristico, nos sella para la vida eterna: “Quien come mi carne y bebe mi sangre, vivirà eternamente’’. Ademas, la restitución de la vida a la humanidad, por el sacrificio del Cordero, ha sido perfecta, y tiene su expresión acabada y definitiva en la vida eterna.
La Iglesia, el Pueblo de Dios, no puede limitar el recuerdo de la Pascua a la cuaresma —preparación inmediata— y al tiempo pascual. Conmemora todo el ano la Pascua, en primer lugar cada domingo. En efecto, el dia semanai consagra-do al Senor, pasó del sàbado al domingo, porque ese dia resucitó el Senor.
Y en segundo lugar, la Eucaristia, celebrada todos los dias, hace presente a cada momento la acción salvadora de Dios en Cristo. La celebración eucaristica es una evocación de la Pascua, no un recuerdo mental y verbal, sino una reproduc-ción ritual, real y simbòlica. La conmemoración està ligada de manera especial a los elementos de la comida, el pan y el vino, sobre las que pronunciaba la bendi-ción el que presidia la mesa —en la Pascua judia— y cuya fòrmula fue reproduci-da por Jesus en la Ultima Cena.
La Pascua es una explosion de jùbilo, individuai y colectivo. «Quién no se va a sentir exultante de alegria, al saberse libre de la esclavitud, sano, salvo y con la Vida asegurada para siempre! Y si està fiesta maxima de la cristiandad irradia su alegria a todos los dias del ano, es darò que para el cristiano todo el ano es Pascua.	fidi
“ŽRTVE JALTE”
TIMES: „NAJBOLJ TEMEN MADEŽ V BRITANSKI ZGODOVINI“
Grof Nikolaj Tolstoj, nečak ruskega pisatelja Tolstoja, ki sedaj živi v Londonu, se je, kakor mnogo drugih raziskovalcev zgodovinskih dogajanj ob koncu druge svetovne vojne, leta 1975 zagnal v dokumentirane raziskave o usodi milijonov ruskih in drugih vojnih ujetnikov, državljanov Sovjetske zveze, ki so bili po koncu sovražnosti med zavezniki in nacistično Nemčijo leta 1945 nasilno vrnjeni v ZSSR.
Na razpolago je grof Nikolaj Tolstoj imel dokumente britanskega zunanjega ministrstva in drugih britanskih državnih ustanov, ki jih po mednarodnem dogovoru v ZN tako Anglija kakor druge svobodne države dajejo po 30 letih na razpolago vsem, ki jih kakor koli zanimajo. Vrsto zadevnih dokumentov iz britanskih uradnih arhivov smo glede vrnitve slovenske narodne vojske konec maja 1945 v komunistično Jugoslavijo in pokola večine njenih mož s strani Titovega režima objavili v Zborniku Svobodne Slovenije 1. 1973-75.
Iz zbranega uradnega gradiva je grof Nikolaj Tolstoj izdal v Londonu konec februarja t. 1. knjigo pod naslovom Victims of Yalta( Žrtve Jalte), v kateri ugotavlja, da je bilo v ZSSR vrnjenih iz Zahodne Nemčije in ostale Zahodne Evrope proti njihovi volji nad 6 milijonov sovjetskih državljanov, tako vojnih, ujetnikov kakor članov znane Vlasove protisovjetske vojske. Od teh jih je nad 2 milijona takoj po prestopu sovjetske meje sovjetska KGB likvidirala, večino ostalih pa poslala v sovjetska koncentracijska taborišča po Sibiriji. Tako je večina sovjetskih vojnih ujetnikov, ki so padli Nemcem v roke ob njihovem zmagovitem prodoru v ZSSR leta 1941 in so jih ti zatem večinoma porabili za prisilno delo po nemških rudnikih, tovarnah in pri drugih težkih delih, žalostno končala po sibirskih taboriščih, ker jih je Stalin smatral za „izdajalce“, ker so se ob nacističnem navalu zaradi slabe opreme in revnega vojnega materiala predali, namesto, da bi se dali pobiti na bojišču brez zaledja.
Grof Nikolaj Tolstoj popisuje v svoji knjigi, da je v britanskih dokumentih ugotovil, da so Angleži sovjetske vojne ujetnike, ki se prostovoljno niso hoteli vrniti v ZSSR, nasilno, z nasajenimi bajoneti tlačili v živinske vagone za odvoz v ZSSR. Teh prizorov so bili priče tudi nekateri slovenski politični begunci maja 1945, ko so se pomikali proti Lienzu in naprej proti avstrijskim Tirolam.
Iz dokumentov iz britanskih arhivov je grof Nikolaj Tolstoj tudi ugotovil, da je bil glavni krivec teh vrnitev takratni britanski zunanji minister Anthony Eden, ki se je tajno dogovoril o tem s takratnim sovjetskim zunanjim ministrom Vječeslavom Molotovom, ne da bi za ta dogovor predhodno vedel Churchill ali Amerikanci. Vedel je zanj samo Stalin, brez katerega pristanka Molotov ni mogel sam od sebe ničesar
ukreniti. Tajni dogovor med Edenom in Molotovom so nato zavezniki potrdili v Jalti tik pred koncem druge svetovne vojne leta 1945.
Iz dokumentov je tudi razvidno, da je Eden pristal na prisilno vrnitev sovjetskih vojnih ujetnikov in protikomunističnih borcev kjerkoli v Evropi zato, da bi bili in ostali britansko- sovjetski odnosi „čim bolj odkriti in dolgotrajni.“ Posamezni britanski častniki pa so ta dogovor, kakor ugotavlja grof Nikolaj Tolstoj na podlagi uradnih britanskih dokumentov, izvajali do zadnje pike v največji zavzetosti.
Ker je knjiga vzbudila tako v Londonu kakor v drugih zahodnoevropskih prestolnicah močan odmev med bralci in zlasti med prizadetimi uradnimi krogi, je prišlo v britanskem parlamentu do interpelacij raznih britanskih poslancev, ki so zahtevali pojasnil od britanskega zunanjega ministrstva.
Konservativni poslanec John Stokes je napr. zahteval „uradno preiskavo“ in izjavil, da nekateri od prizadetih funkcionarjev britanskega zunanjega ministrstva še vedno sedijo na najvišjih položajih v britanskem zunanjem ministrstvu.
Drugi konservativni poslanec Eldon Griffith je prav tako zahteval od britanskega zunanjega ministra Davida Owena „odkritih pojasnil o nasilni repatriaciji sovjetskih beguncev, ki so bili vrnjeni v gotovo smrt.“ Tudi vplivni britanski dnevnik londonski Times je objavil članek, v katerem zahteva „parlamentarno preiskavo enega najbolj temnih madežev v britanski zgodovini.“
Britanski zunanji minister Owen je vse te zahteve odbil in zatrdil, da „sedanja britanska vlada ne bo dovolila nobene formalne preiskave te zadeve.“ Owen je tudi izjavil, da „je prav za prav neprijetno, da so leta 1945 skrajšali dobo 50 let, ki je dotlej veljala za dostop do tajnih dokumentov, na SO let. Ta doba je sedaj prekratka, ker lahko zadene še živeče funkcionarje.“
Najbolj zanimiva pri vsem tem ni ravno nova, sedaj Tolstojeva dokumentirana knjiga o žrtvah Jalte — saj o tem je bilo doslej napisanega in objavljenega nič koliko gradiva po vsem svetu — temveč dejstvo, da se še ni nobena svobodna država oglasila in zahtevala na kakršnem koli mednarodnem forumu pojasnil od ZSSR in drugih komunističnih vzhodnoevropskih režimov, med njimi Titovega režima, zakaj in kje so likvidirali vmjence, kaj šele, da bi bili ti režimi postavljeni na zatožno klop vojnega zločinstva, izvršenega več kot mesec dni po koncu druge svetovne vojne. Svobodni svet se nože teh rodomorov dotakniti, kakor tudi ne zločinstva italijanskih koncentracijskih taborišč na Rabu ter na italijanskem škornju, kjer je zaradi lakote in nalezljivih bolezni pomrlo na deset-tisoče pripornikov predvsem iz Jugoslavije in Grčije. Do kdaj bodo ti zločini ostali nepriznani in nekaznovani?
FRANCIJA SE JE ODLOČILA
PROTI SOCIALIZMU
Vsa Zahodna Evropa in ves ostali zahodni svet' se je minulo nedeljo oddahnil, ko je izvedel za rezultat druge runde francoskih splošnih volitev. Levičarji, se pravi komunisti, socialisti in radikali so bili poraženi, kljub o-gromnemu propagandnemu aparatu, ki so ga organizirali v Franciji in s svojimi zavezniki po vsem svetu, ko so več tednov pred volitvami vztrajno, napovedovale skoro vse tiskovne agencije, da rezultati francoskega javnega mnenja kažejo na 52% zmago komunistič-no-socialistične koalicije.
Vladna koalicija je v drugi rundi dobila 50.67% oddanih glasov, komuni-stično-socialistična koalicija pa 49,32'%. Določanje sedežev v pariškem parlamentu gre po zelo zapletenem ključu, ki ga je sestavil De Gaulle, tako, da ima vladna koalicija sedaj v parlamentu 291 sedežev, komunisti, socialisti in radikali in drugi opozicionalci pa 200.
Gaullisti so v številu poslanskih sedežev v parlamentu nazadovali od prejšnjih volitev od 184 na 145 sedežev, medtem ko so pristaši sedanjega predi sednika Giscardia napredovali od prejšnjih 115 na 137 sedežev*. Socialisti so zvišali število svojih sedežev od 88 na 102. komunisti pa od 72 na 86, medtem ko so radikali padli od 12 na 10 sedežev.
Zaradi poraza so si komunisti in socialisti seveda takoj skočili v lase ter drug na drugega zvračali krivdo za poraz. Ob lanskih občinskih volitvah, na katerih so v večini zmagali komunisti in socialisti, do francoski levičarji bili sigurni tudi letošnje zmage. Zato je bil poraz toliko hujši. Komu-
Italijanska marksistična teroristična organizacija „Rdeče brigade“ je minuli četrtek ugrabila v Rimu vodjo italijanske krščanske demokracije, 61-letrie-ga Alda Mora. Teroristi so pri ugrabitvi z brzostrelkami pobili vseh pet Morovih osebnih stražnikov.
'Italijanska policija je izvedla po Rimu velike racije ter so se iskanju u-grabljenega političnega veljaka pridružili tudi zahodnonemški protigverilski strokovnjaki in angleški izvedenci.
Nekaj dni po ugrabitvi so gverilci poslali časopisju fotografijo ugrabljenega Mora, sedečega pod teroristično zastavo z rdečo zvezdo. V ironijo zločinu so italijanski delavski sindikati, ki jih vodijo komunisti, proglasili „splošno protestno stavko proti ugrabitvi.“ Teroristi zahtevajo, da ria j bi oblast ustavila proces, ki je v teku v Turinu proti 15 članom Rdečih brigad ter so v prvem hipu tudi objavili, da bodo Mo-
Tine Debeljak
Lani januarja je nenadoma umrl pesnik in teolog p. Vladimir Truhlar, jezuit, ki se je — bi rekel — razočaran umaknil iz Ljubljane pod tirolske hribe z namenom, da bi se tam naselil in prevzel spet predavanja na tamkajšnji univerzi. Pa ga je zadela kap in je umrl. Pokopal ga je v Ljubljani nadškof Dr. Pogačnik kot v sedanjem času v svetu najbolj poznanega slovenskega teologa.
P. V. Truhlar, potomec češkega železničarja in slovenske Kraševke, rojen h 1912, je kot begunec I. svetovne vojske živel na Jesenicah, stopil v ljubljansko bogoslovje, študiral na Germa-nicu v Rimu in se vrnil v Ljubljano kot semeniščni spiritual, namenjen pozneje za bogoslovnega profesorja. Maja 1945 se je umaknil iz Ljubljane in bil pozneje profesor na Rožmanovi fakulteti v Pragli. Od tam je 1. 1946 stopil v jezuitski red, bil profesor na gregorijanski univerzi, ustanovitelj stolice za ascetiko in mistiko, za takoimenovano „religiozno izkustvo“ ter kot tak pridobil svetovno ime. Skoraj deset knjig je prevedenih v glavne evropske jezike in je postal sotrudnik mnogih mednarodnih teoloških revij. Zbornik Svobodne Slovenije ga je kot drugega uvrstil med galerijo emigrantov, ki so „slovenstvu v čast in ponos.“ (1965, 294—298).
Truhlar je tudi pesnik, ki je pri
nistični vodja Marchais je razočaran zvrnil krivdo na socialiste z izjavo: „Ko je bila levica združena, nismo nikdar prenehali korakati naprej.“ Socialistični vodja Mitterand pa je zavrnil komuniste: „Upanje je bilo izgubljeno zaradi naše nesloge 22. septembra (ko so se sprli s komunisti). Zgodovina bo sodila, kdo je odgovoren.
Socialisti in komunisti se pred volitvami niso mogli zediniti glede vladnega programa. Komunisti so zahtevali velika podržavljenja in druge omejitve človekovih svoboščin ter so tudi iznenada prenehali govoričiti o tkim. evrokomunizmu. ‘Socialisti pa niso hoteli pristati na tako temeljite družbene nasilne spremembe, kakor so to zahtevali komunisti. Dogovor o skupnem nastopu v tednu med prvo in drugo rundo volitev pa je bil že prepozen.
Francoski državni predsednik Raymond Barre je odločitev Francozov proti komunistom in socialistom označil za „zmago zdrave pameti“ in „vrnitev časti Giscardovi politiki“. Barre je tudi izjavil: „Že tretjič je Francija odklonila skupni levičarski program in prepovedala komunistom vstop v vlado — vstop, ki bi pomenil ekonomsko in politično pustolovščino. To je uspeh predvsem za Francijo. Za našo deželo se obzorje jasni.“
Opazovalci ne dvomijo, da je k porazu socialistov in komunistov v Franciji veliko doprinesla tudi ugrabitev vodje italijanske krščanske demokracije Alda Mora, prejšnji četrtek, komaj tri dni pred odločilno drugo volilno rundo.
ra ubili, če ujeti teroristi ne bodo izpuščeni na svobodo. Morova žena, za njo pa italijanska vlada in turinsko sodišče so zatem objavili, da ne pristajajo na nobene grožnje teroristov.
V Turinu je pred sodiščem vodja Rdečih brigad Renato Curcio in 14 njegovih pajdašev, obtoženih organiziranja oboroženih tolp za zrušenje obstoječega družbenega in političnega reda.
Ugrabitelji so zatem objavili, da bodo Mora postavili pred „ljudsko sodišče“ ter ga sodili, „ker je bil 30 let politični vodja in strateg krščansko-de-mokratskega režima, ki je zatiral italijansko ljudstvo.“
Ugrabitev Mora je močno odjeknila po vsem svobodnem in komunističnem svetu. Državniki iz zahodnih držav so poslali italijanskemu predsedniku Leoneju protestne brzojavke, medtem ko je sovjetska agencija Tass dvo-
(62)
Slovenski kulturni akciji izdal dve zbirki pesmi: Nova zemlja in Rdeče bivanje:
Toda pred leti — ko se je upokojil — se je ločil iz slovenske emigrantske skupnosti in se vrnil v Ljubljano. Tam se je v jezuitskem samostanu v Dravljah posvečal pisateljevanju in znanstvu. Izdal je vnovič obe pesniški zbirki pod skupnim naslovom V dnevih šumi ocean (spremno besedo je napisal E. Kocbek). Nato veliki Slovar duhovnosti. Znan pa je postal po svoji problematični knjigi Prenovitveni proces v Cerkvi, ki je vzbudila velik odmev med klerom in ljudstvom, doživela obsodbe, pa zopet priznanje zaradi težnje po preroditvi Cerkve iz zunanjih zgodovinskih kalupov v pristno religiozno doživljanje novega pokoncilskega kristjana. Danes, ko so se umirili duhovi, vidimo, da je imel dober namen, toda čas v Sloveniji še nikakor ni bil dozorel za take vrste obravnavanje med najširšimi plastmi mohorjanov, zlasti ne v času, ko so protieerkveni oblastniki hoteli izrabljati v njej obravnavano problematiko v svojo korist, nasprotno namenu. V zadnjih letih pa se je p. Truhlar posvečal raziskavanju slovenskih klasikov pod zornim kotom „Doživljanja Absolutnega v slovenskem leposlovju“. Pod tem naslovom je priobčeval posamezne eseje v reviji Druž-
MEDNARODNI TEDEN
NA TERORISTIČNI NAPAD palestinskih teroristov, v katerem so v Izraelu pobili nad 30 civilistov, med njimi ženske in otroke, je Izrael odgovoril z vojaškim vpadom v južni Libanon, kjer je v nekaj dneh zasedel več kilometrov globoko področje vzdolž iz-raelsko-libanonske meje in uničil palestinske gverilske postojanke. Izrael je nato objavil, da se ne bo umaknil iz zasedenega južnega Libanona, dokler ne bo imel zagotovila, da palestinski gverilci ne bodo več terorizirali Izraela. Organizacija ZN je sedaj poslala v južni Libanon 4000 svojih oboroženih sil (modre čelade), ki naj bi sčasoma zamenjali izraelsko vojaštvo in zavarovali omenjeno področje pred palestinskimi teroristi.
AMERIŠKI PREDSEDNIK Carter je opozoril Moskvo, da bo nasprotovanje odjugi v zahodnem svetu vedno bolj naraščalo, če ZSSR ne bo ustavila svoje vedno večjo proizvodnje raket in če ne bo svojega vojaškega personala u-maknila iz številnih držav. Brežnjev je na Carterjevo izjavo dejal, da dokazuje, da se „ZDA bližajo politiki groženj in napetosti“, nakar je Carter odvrnil, da izjave Brežnjeva „ne smatra za grožnjo, temveč samo za ugotavljanje dejstev. Mislim, da bo sovjetska zavest ameriške moči najboljše sredstvo za ohranjevanje miru.“
MOSKVA je odvzela sovjetsko državljanstvo svetovnoznanemu čelistu Mstislavu Rostropoviču in njegovi ženi, operni pevki Galini Višnevskaji, ker da „blatita Sovjetsko' zvezo“. Rostro-povič je nedavno izjavil, da se bo vrnil v ZSSR „samo takrat, ko bo tam zavladala popolna svoboda umetniškega ustvarjanja.“ 50-letni: čelist je s svojo ženo odšel iz ZSSR leta 1974 in živi v ZDA.
KITAJSKA je izvršna nov atomski poskus v atmosferi na svojem poskusnem področju Lop Nor v severozahodni Kitajski.
umno objavila, da „sovjetska vlada obsoja početje reakcionarnih elementov, ki hočejo napraviti zmešnjavo v Italiji.“
Razvoj v Italiji in sploh v Zahodni Evropi tudi s posebnim zanimanjem zasledujejo v latinski Ameriki, ki je doživljala podobne gverilske akcije proti človeški družbi še pred nekaj leti in meseci, a iz Zahodne Evrope ni dobila nobene, vsaj moralne opore v svojem boju proti marksistični gverili. Nasprotno, pobegli teroristi so dobili zatočišče v Italiji, Franciji in drugod in se sedaj tam nahajajo. Kdo bi mogel trditi, da morda niso zapleteni tudi v sedanje teroristične akcije po Italiji in drugod po svobodni Evropi?
be sv. Mohorja v Celju Znamenje, jih govoril na slavnostnih akademijah, ali pa naravnost v cerkvah. Pred smrtjo je hotel zbrati te eseje v posebni knjigi, katero je ponudil Mohorjevi družbi v Celju. Medtem se je vnela javna debata o Cankarju ob stoletnici (1976), in je sledil napad s komunistične strani na Truhlarjevo protimark-sistično obravnavanje Cankarjevega duhovnega razvoja, zlasti še po ponovitvi predavanja v Trstu. Prav isti oblastniki, ki so ga prej v Rimu vabili za vrnitev domov, so mu zdaj odvzeli potni list in ga obdali z mnogimi nevšečnostmi. Ko mu je še Mohorjeva družba s škofom Grmičem odklonila ponatis, se je razočaran hotel znova umakniti v eksil, pa je ob prihodu na Tirolsko umrl.
Tb knjigo mu je za lansko veliko noč kot posmrtno delo izdal Župnijski urad Dravlje (to je: slovenski jezuiti), v 2.000 izvodih in s posvetilom sobratom iz DJ „svojemu bistrovidnemu učitelju, budnemu, marljivemu in zvestemu delavcu v zemeljskem in božjem vinogradu.“ ‘(Str. 253).
Kakor vemo, je bila knjiga v domovini hipoma razprodana in ni verjetno, da bi izšla kdaj druga izdaja. Kdor v zdomstvu jo ima, ima redko knjigo.
Truhlar se bliža slovenskim leposlovnim klasikom v čisto novi obliki, s pomočjo svoje nove znanstvene metode, ki ji je on pionir in ki jo je dvignil v Rimu do posebne stolice. Namreč s pomočjo „religioznega izkustva“, kakor jo on imenuje. Samo človek, ki ima doživljajsko dno za Absolutno še živo, lahko zaznava in podoživlja tako živo dno tudi v drugem in ga more analizi-

Ugrabitev Alda Mora
TERORIZEM V ITALIJI
Med knjigami in revijami
DR. V. TRUHLAR: DOŽIVLJANJE ABSOLUTNEGA V SLOVENSKEM LEPOSLOVJU
Največ zločinov povzroča hlepenje po denarju.
Aleš Ušeničnik
IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI
Jesen prihaja v deželo na tej južni polobli, in z njo se pojavijo stalni problemi ki leto za letom težijo življenje argentinskega človeka zlasti v notranjosti dežele. Deževje, zlasti hudi nalivi zadnjega tedna, so povzročili velike poplave, katerih posledica je bilo preseljevanje tisočev in tisočev ljudi, ki jim je povodenj uničila domove. Ta pojav, ki zlasti velja za province tkim. Mezopotamije, ki jo obdajajo vodovja rek Parana in Uruguay, je že tako tradicionalen, da je bil že večkrat snov socioloških študij, literarnih opisovanj in filmskih obdelav. Zakaj ga oirienja-mo tu ? Zato, ker predstavlja tudi nezanimanje dosedanjih argintinskih vlad za probleme, ki so težka rana na narodnem telesu:, ni nasipov, ki bi zaustavljali vodam vdor, ni odvodnih kanalov; ni načrtov za preselitve in naselitve na varnejše kraje. Leto za letom se pojavlja ta. problem, In doslej ostaja, vse pri starem. Pravi vozel, ki ga bo-morala sedanja vojaška vlada, če res hoče urediti argentinsko življenje na. vseh področjih, prej ali slej vzeti v roke in razvozljati. In podobnih, problemov je nešteto...
...kot n., pr. jetniški sistem:,, ki je' pod vsakršnim videzom ostarel. In; tudi ni povsem varen. Tako se je videlo v žalostnem im zamotanem pripetljaju v kaznilnici, v Villa: Devoto, kjer se- je del jetnikov uprl, priredil odpor, se zabarikadiral, ter, ko so jih policijske sile začele: obmetavati s solznimi, bombami, zažgal žimnice in posteljnino, da bi učinek plinov omilil. V ognju in dimu je; našlo smrt šest desetini ljudi.
Pa zaenkrat ima vlada kup drugih problemov.. Poleg že stalnega In nič kaj izvirnega: gospodarskega vprašanja, je trenutno na vrsti snov „političnega predloga“',. Vojaški vrh bodo- zamenjali, kot znano, pred 23. marcem prihodnjega leta,, ih tedaj naj bi prišel tudi trenutek,, da se v vlado (bolje v sodelovanje z njo), pritegne novih moči iz civilnih krogov. Ne bo to nikakršen umik oboroženih sil z -osvojenih vodilnih položajev, temveč povabilo k tesnejšemu sodelovanju.
V kolikšni meri in pod kakšnimi pogoji. naj bi do tega sodelovanja prišlo, kdo bo vanj poklican, še ni popolnoma jasno. Stvar še debatirajo na sejah in sestankih najvišjih oficirjev vseh treh rodov oboroženih sil. Dnevno so na programu sestanki generalov, admiralov in letalskih brigadirjev, ki preučujejo zamenjavo sedanje vojaške junte, ustoličenje „četrtega moža“, t. j. generala Videla kot predsednika, brez vojaške funkcije, ter vpoklic civilistov v delo vlade.
Pa se vrnimo v vsakdanje- težave.
Nove povišice so presenetile prebivalstvo ta teden. Zlasti goriva so se podražila, sicer malo (5%) pa vendar. Avtomobilska goriva, Transport (6%), plin in telefonske tarife (6,5%). K temu je treba prišteti povišanje cen, ki jih vsak dan trpimo po trgovinah, tržnicah itd.
Pozitivno pa je bilo ta teden poročilo centralne banke, ki je javljalo, da je denarni obtok padel v sedmih dneh za 41.800 milijonov novih pesov, diviz-ne rezerve pa so narasle za 14.142 milijona iste valute. Že kaka dva meseca se ta pojav ponavlja, in zlasti na narast deviznega fonda in zlattj podlage kažejo gospodarski komentaristi kot na zelo pozitivno dejstvo, in kot dokaz, da gospodarski načrt vendarle deluje. Sicer počasi, a z gotovostjo. Ljudje sedaj le želijo, da bi se to pozitivno-stanje čim prej poznalo v narasti živ-1 jenskega standarta, ki zadnja leta stalno pada.
Za konec še omemba o; razgovorih v Asuncion, paragvajski prestolnici. Zadnjič smo omenili, da so se tam sestali predstavniki Argentine,. Brazila in Paragvaja,, da se pomenijo: o, izkoriščanju, vodovja, reke Parana v energetske nar-mene. Sklenili so, da- se kmalu, zopet sestanejo: In to je bil edini, pozitivni; zaključek konference. Vsi ostali upi: skorajšnjega sporazuma: sx» šli — po> vodi..
MED ISLANDIJO ih bližnjim otokom Isle of Man. se je vnel prepir;, kateri od obeh ima starejši parlament. Island: trdi, da je njegov Althing (parlament) storejši. 1000-letnico ustanovitve Althinga so praznovali že leta; 1930: Prebivalci Isle of Man, manksma-ni pa trdijo, da. je njihov Tynald (parlament) starejši: ter da so oni Islandu pomagali ustanoviti ALthing, Qba otoka so bili kolonizirali Vikingi.
BRAZIL IN ZAH. NEMČIJA, sta. podpisala pogodbo,, po kateri b.o> Zahodna Nemčija dobavila Brazilu določene količine urana za brazilske, reaktorje, kljub protestom iz Washingtona. Brazilski predsednik Geisel in zahod-nonemški kancler Schmidt sta podpisala zadevno pogodbo,
BRITANSKI FIZIK in njihovi ameriški tovariši ugotavljajo, da ho lahko posledica tretje svetovne vojne, če bo do nje, prišlo in v kateri dobi bodo ZDA in ZSSR uporabile atomske bombe, tudi nova ledena doba. Množični atomski spopad bo namreč močno spremenil količino ozona v atmosferi in s tem radikalno znižal povprečno temperaturo na našem planetu.
rati. To najgloblje dno pomeni živ dotik z Absolutnim, z Bogom, in se javlja predvsem v poeziji. To svojo razlago iz asketsko-mistične teologije* najprej razloži v uvodu na podlagi svoje lastne pesmi Vodnjak, kar je obenem tudi lep uvod v razumevanje moderne poezije sploh.
Svoj čas smo „križarji“, prvi ekspresionisti, poudarjali kot osnovno načelo „doživetje,“ iskrenost „doživljanja“ Boga tako v čednosti kot grehu, v dvigu in padcu... in so nam takratni teologi to subjektivnost in relativnost izpodbijali in očitali kot napačni kriterij. Zdi se mi, da Truhlar prav to in tako „doživljanje v dnu“ ugotavlja na znanstveni način. Tega utemeljuje s tem, da s pozitivistično metodo ne moremo priti blizu takemu „dotiku z Absolutnim“ kot samo s podobnim podoživljanjem.
To metodo iskanja in analiziranja tistega najglobljega v dnu človeka, v katerem se pokaže dotik z Absolutnim, dotik z Bogom, ki ga doživiš in kakor ga doživiš, aplicira sedaj Truhlar na dela slovenskih leposlovnih klasikov od Prešerna do Strniše. Začenja pri Prešernu, se razume. Ta doživlja Boga v svojem srcu kot „nebo in pekel“ v nesreči in ljubezni, kot neko usodnost, o kateri ve, da se ji nikdar ne bo mogel iztrgati, ne ve pa, kam ga zanaša usode vihar... V tem tavanju in bolečini se zaveda, da mu prav to rezanje bolečin približuje dotik z Absolutnim... z Bogom. — Z analizo Jenkovih Obrazov ugotavlja, kako se ta čutno-doživljajska poezija preliva v kozmično vseenost, v notranjo skriv-
nostno skladje. Obrazi so dokazi osebne' razsežnosti Jenkovega duha, pa „doživljanje vesoljnosti,“ kar je že stik z-božanstvom, odklon od materializma. -— Zanimivejša je razlaga Mencingerjevega Abadona, s katero oporeka prof. J. Logarju, uredniku nove izdaje, češ da pomenijo „neizobraženi“ v Abadonu, „proletarce v soc. demokratski stranki ...ki hočejo uveljaviti svoje pravice v štrajkih.“ Truhlarju je osrednji problem Abadona Mencingerjeva odločitev za doživetje „novega, ponotranjenega krščanstva“ v nasprotju z „osvobajanju v materializmu. . ., ki vodi samo v razčlovečenje sveta“. — Nato poseže Truhlar h Ketteju ter analizira njegov cikel Moj Bog, v katerem se najmočneje javlja Kettejeva globina in njegovo „bistvo“. — Izredno zanimiva je analiza pesniškega razvoja Murna-A-leksandrova, njegove neposredne lirike, njegove „mistike“, nejasnosti. Prav ta „nejasen pajčolan“ pomeni tisto skrivnostnost, tisto slutnjo „večnosti“, ki je „nadpredmetnost njegovega doživljanja Absolutnega. — S posebnim čarom in preprostostjo pa je podano Krščanstvo v čistini Cvetja v jeseni, „kjer pride Tavčarjevo liberalno krščanstvo v klasični obliki pred nas.“ V tem članku se vidi, kako Truhlar odstranjuje zunanje .elemente verskega pripadništva „kot na primer spovedovanje v Marijanišču pri prelatu Kalanu“' itd., ter analizira le tekst umetnine. — Cankarju posveča dva eseja: Svetovno nazorna pot I. C. in Duhovnost I. C. V obeh osvetljuje Cankarjevo transcendenco in doživljajsko religijo. V razlagi njegovega marksizma sledi uredniku Iz. Cankarju ter
DRUGAČNA RAZLAGA TITOVIH POTOVANJ
Titovi opravki na Kitajskem
Titovi zaporedni obiski v Moskvi, Pyongyangu in Pekingu lansko poletje so povzročili vrsto ugibanj. Večina opazovalcev je poudarjala, da je Jugoslovanski vodja vnesel Severno Korejo ■med Sovjetsko zvezo in Kitajsko zato, da si je pripravil vmesno stopnjo med svoja obiska dveh tekmujočih komunističnih središč.
Londonski Sunday Telegraph je 14. avgusta 1977 objavil kratek uvodnik, v katerem pravi, da je bil Titov obisk Kitajski naraven višek kariere moža, ki je utelešenje izzivalnega duha nasproti sovjetski agresiji. Toda, ali ni čudno — če se je Tito zaradi takega duha podal na Kitajsko —, da je tja potoval ravno skozi Moskvo? Ali ne bi bila zato bolj primerna razlaga Titovih potovanj ta, da z njimi poskuša pomiriti komunistič-čne prepire in obnoviti neke vrste skupno fronto? Ta razlaga se verjetno bolj približuje resnici, ker je isto nedeljo stari poznavalec Jugoslavije Lajos Lederer poročal v londonskem Observerju, da je predsednik Tito obiskal Moskvo zato, da bi pregovoril Kremelj, naj bi njemu dovolili sklicati svetovno konferenco komunističnih partij, namesto, da to storijo oni sami. Po mnenju Ledererja je, če tako rečemo, Titova zadnja želja poživiti mednarodni komunizem in okrepiti gibanje. Njegova informacija je verjetnejša, ker je zanj znano, da ima dobre zveze z jugoslovanskimi krogi.
Iz Pekinga so poročali, da je Tito zavrnil predsednika Huaja, češ, da je vojna neizogibna. Ker Kitajci napovedujejo, da bo novo svetovno vojno začela Sovjetska zveza, Titova zavrnitev dejansko pomeni, da je jugoslovanski vodja poskušal prepričati kitajsko vodstvo, da so sovjeti sicer slabi, toda ne tako slabi, kakor se o njih govori. S potrpežljivostjo in konstruktivnimi napori da jih je mogoče pripeljati do tega, da bodo spregledali in se obnašali kot dobri komunisti, kar v bistvu tudi so. Morda je tudi dejal Huaju, da je on sam že imel dosti opravka s sovjeti in jih prepričal, da ga morajo smatrati za sovrstnika, ne pa za manjvredneža.
Predno je odšel v Azijo, se je Tito prijazno razgovarjal z Brežnjevim, ki mu je ponovno priznal pravico do posebne poti v socializem. To priznanje je postalo sedaj že skoro vsakdanje, kar jugoslovanski komunisti zaslužijo, saj so prehodili dolgo pot, da so dokazali, da v njihovi deželi ni mesta za kakršne koli spremembe, ko so počistili s svojimi „liberalci“ v letih 1971 in 1972. Titov Obisk v Moskvi je verjetno bila tudi prikrita proslava 40 letnice njegovega odhoda iz službe v Kominterni leta 1937, da je prevzel vodstvo v počiščeni jugoslovanski komunistični partiji. Močno čustven in Simboličen opomin na Titov izvor.
Težko je pričakovati, da bi se Kitajci takoj oprijeli Titovega nasveta, toda proces je bil začet. Titova naloga je bila toliko lažja, ker kaže, da so 'novi kitajski vodje usmerjeni v to. Njihovo nastrojenje izgleda manj neugnano
in manj navezano na čustva, kakor tistih, ki so bili okoli Maocetunga v njegovih zadnjih letih ter stalnih revolucionarjev, ki so jih vodili. Zaradi svoje usmerjenosti izgledajo manjši posebneži in bolj solidni kakor „tolpa štirih“, so pa, na žalost, po mentaliteti bliže vodjem v Kremlju. Sprememba na resnejši komunizem je morda tudi razlaga za ohladitev kitajsko-ameriških odnosov, kar se je zlasti pokazalo cb Vance-jevem obisku na Kitajskem.
Velike časti, ki so izkazali Titu, so lahko znak, da novi vodje komunistične Kitajske nameravajo urediti svoje odnose z drugimi komunističnimi državami in partijami. Včasih so Kitajci smatrali Tita za renegata ter so tudi trdili, da je jugoslovanski samouprav-ljalski sistem množični kapitalizem. Pozneje je kazalo, da sta obe partiji postali ena do druge indiferentni, sedaj pa se druga drugi bližata.
Titova obramba komunizma
Sleherni Titov poskus posredovanja med Moskvo in Pekingom gre vštric z njegovim prejšnjim ravnanjem in ambicijami. Nikdar ni sebe smatral, kakor to mislijo na Zahodu, za vtelešenje odpora proti sovjetski agresiji. Hotel je samo biti enak svetovni vodja komunizma, ker je mislil, da ima do tega pravico in tudi zato, ker je mnogo doprinesel zanj, kajti njegova leninistična taktika je bila mnogo bolj spretna kakor pa taktika Hruščeva ali Bražnjeva. V neugodnih razmerah mu je uspelo spremeniti Jugoslavijo v oporišče vsem tistim, ki so bili razočarani nad Sovjetsko zvezo ter je tako preprečil marsikateremu disidentu, da ni zašel proč od komunizma 'v liberalno demokracijo. Vseskozi je spretno izkoriščal pripravljenost Zahoda, da ga ščiti pred Kremljem, toda samo za to, da se je povzpel pel na vodilne položaje v komunistični fronti.
Gibanja v smeri demokracije so bila vedno „anathema“ v Titovih očeh. Za to je dovolj dokazov, kljub spretnemu prikrivanju njegovih resničnih pogle-~ dov, ki je vredno praktičnega marksi-sta-leninista. Čim so madžarski uporniki leta 1956 prekoračili črto, ki jo je Tito začrtal za dovoljeno kritiko v komunističnih deželah, se pravi, čim so se hoteli osvoboditi izpod komunistične dogme in režima komunistične partije, je Tito nastopil proti njim. Svetozar Vukmanovič-Tempo piše v drugem zvezku svojih Spominov, objavljenih v Jugoslaviji, na strani 276, da je Tito vnaprej odobril intervencijo Hruščeva na Madžarskem zato, ker se je po njegovem mnenju „vstaja proti kliki spremenila v vstajo vsega ljudstva proti socializmu.“ Za Tita ni vprašanja samoodločbe — ko si je komunizem priboril oblast v neki državi, se mora partija ohranjati na oblasti, če le mogoče s svojo močjo, če je pa treba, pa s sovjetsko interven-
cijo. Ta verzija madžarskih dogodkov je bila potrjena tudi v drugih virih, med drugim izpod peresa Satubingerja v zagrebškem Vjesniku 26. aprila 1976.
Nekaj zelo podobnega se je zgodilo več kot deset let pozneje, med praško pomladjo leta 1968, ko je predsednik Tito potoval na češkoslovaško ne zato, da bi podprl Čehe in Slovake v njihovem odporu proti sovjetski agresiji, temveč da bi jih poučil, kako bodo izdali socializem, če se bodo usmerili v liberalno demokracijo. Titova kritika Dub-čeka in njegovih pajdašev je sedaj na razpolago črno na belem. Vodilni jugoslovanski ideolog Edvard Kardelj, Titov najtesnejši sodelavec, je 13. junija lanskega leta izjavil, ko je poskušal kombinirati liberalno demokracijo s socializmom, da so češkoslovaški demokratični komunisti sprožili konflikt med revolucijo in protirevolucijo: „Med tkim. češkoslovaško krizo je poplava emipirističnih liberalnih gesel onemogočila iskanje za resnično demokratski in istočasno socialistični izhod iz krize,“ pravi Kardelj. „To je, seveda, klicalo no vstopu tretje sile na pozornico.“ Pred krizo je Tito sam odklonil sleherno možnost sovjetske intervencije ter je govoril o zahodni intervenciji in pritisku, proti katerima bodo češkoslovaška vojska, partija in delavski razred znali nastopiti.
Čudno: Ö Kardeljevih omembah „liberalnih“ čeških in slovaških komunistov zahodni tisk skoro ni poročal, kakor da. bi se bal uničiti iluzije o Titovem stališču. Morda bomo nekega dne izvedeli, da je vnaprej privolil tudi sovjetsko intervencijo v češkoslovaški, kakor je to storil za okupacijo Madžarske. V obeh primerih sta bila vodilna vloga komunistične partije* in „socializem“ v nevarnosti.
Zelo tvegano je smatrati za prvoborca odpora proti Moskvi človeka, ki se je v teh devh odločilnih primerih obrnil proti tistim, ki so se dejansko uprli Sovjetski zvezi. Napačno pojmovanje takega razmaha lahko vodi v resno napačno tolmačenje Titovih dejanj. Njegov lastni odpor proti Stalinu je bil v redu, ker je dobro vedel, da so Stalinove obtožbe krivične in so prihajale iz razboritosti orientalskega despota, ki ni mogel prenesti, da bi bil eden njegovih pajdašev samostojna osebnost. Toda Nagy in Dubček sta druga zadeva in prav tako tudi enotnost svetovnega komunizma.
Posebna pot Jugoslavije
Titovo prizadevanje za preusmeritev svetovnih komunističnih sil je toliko večje, kolikor mu more* pomagati pri njegovi težki nalogi doma. V Jugoslaviji sami se je zavzel za ustvaritev razmer, v katerih ne bo nobene možnosti, da bi še Jugoslavija mogla izmotati izpod enopartijskega komunističnega — režima. Tito upa, da bo Sovjetska
zveza čuvala tak jugoslovanski red, kakršnega je on ustvaril in če se bo temu pridružila še Kitajska, toliko bolje za vse skupaj.
V	preteklosti je Jugoslavija skoraj zašla s poti, ki ji jo je začrtal Tito — nekateri njegovi naj ožji sodelavci so se spustili v prepire z Moskvo, ki naj bi bili vodilo za povečanje notranje svobode v Jugoslaviji in Tito je moral korakati vzporedno s temi tendencami vsaj nekaj časa, sicer bi se znašel popolnoma izoliran. Djilas je spregovoril prezgodaj, zato ga je Titu bilo lahko odstraniti.
V	šestdesetih letih je zadeva postala resnejša, zlasti ker je „liberalni“ komunizem začel dobivati vpliv tudi v drugih delih Vzhodne Evrope. Zato je Tito pustil stvari, da so tekle* po svoje in potrpežljivo čakal na priliko, da znova utrdi svoje lastne poglede z vso težo. Ta trenutek je prišel potem, ko je Sovjetska zveza opravila z „liberalno“ komunistično skupino v Pragi. Leta 1969 je Tito postavil za svojega ministrskega predsednika bivšega tajnega policista, leta 1971 pa, po predhodni pripravi, razgnal liberalno komunistično vodstvo Hrvaške ter leta 1972 prav take vodje Srbije in Slovenije.
Odstranjeni liberali (med njimi trije bivši zunanji ministri) so bili med drugim obtoženi, da so zapustili „razredne položaje naše zunanje politike“ pod vplivom nacionalizma, liberalizma in tehnokratizma (Komunist, 22. inarca, 1973). Predsednik Tito sam je v intervjuju z Vestnikom, 23. februarja 1973, napadel nekatere „od naših ljudi“ v zunanjepolitičnem resoru, ker so primerjali Sovjetsko zvezo z ZDA. Po njegovem mnenju je bilo takšno stališče „nelogično“ in „napačno“, ker je Sovjetska zveza „socialistična država in ne vodi nobenih vojn“, deluje za mir v svetu in podpira vietnamsko ljudstvo in druga osvobodilna gibanja.
Tudi s Carterjevim poudarkom na človekove pravice v ameriški zunanji politiki se pogledi Tita in njegovih sodelavcev na ZDA niso spremenili. Tajnik jugoslovanske KP Stane Dolanc je v začetku aprila lanskega leta izjavil, da „se pogosto delajo napake pri vprašanju, kaj so človekove pravice, kje začno, in kaj so disidenti“ (Londonski Times, 7. aprila 1977). Komunistično stališče je, da človekovih pravic ni dovoljeno uporabljati za nasprotje njihovi zadnji totalitarni marksistično-leni-nistični resnici. V Jugoslaviji sami je bilo po zaporih precejšnje število političnih pripornikov, od Mihajla Mihajlo-va, Djilasovega nečaka Vitomirja Dji-lasa, od hrvaškega nacionalista Veselice do slovenskega krščanskega socialista Miklavčiča. Vsi so bili vrženi v ječo za stvari, ki so jih izjavili ali zapisali, nihče od njih za kakršno koli nasilno dejanje. V tem tiči razlog, da jih Tito smatra za posebno nevarne. Tako so ga
mnogi njegovih tovarišev zapustili, ker ne morejo več v celoti verjeti, da je „znanost“ marksizma-leninizma edino pravilna, potem ko so se jim odprle oči ob branju in doživljanju razvoja.
Razumljivo je, da Tito in njegovi prijatelji nikjer nočejo disidentov. V govoru v centralnem komiteju jugoslovanske KP 13. junija 1977 je Kardelj označil disidente na splošno za „empi-ristični protest brez ustvarjalne moči, večinoma reakcionaren, ker išče rešitev v preteklosti namesto v prihodnosti.“ Iskati rešitev v preteklosti pomeni biti za liberalno demokracijo in pridevnik „empiristični“ pomeni karkoli temelji na praktičnem izkustvu namesto na ideološki dogmi. Kardelj meni, da je upravičeno postopati proti disidentskim nerednežem z „admnistrativnimi ukrepi“» t. j. ječa, toda dodaja, da morajo komunisti storiti več, da bodo izpeljali svojo lastno „demokratično“ rešitev, ki jo je težko predvidevati, ker mora biti rezultat njihove demokracije predvlado-vanje komunizma.
Kadar gre za zahodnoevropske komunisti, uporabljajo drugačne kriterije. Oni smejo — kolikor tiče jugoslovanske vodje — govoriti v prid pluralistični liberalni demokraciji. Konec koncev, jugoslovanski komunisti so delali isto, ko so se borili za oblast: leta 1943 so iz Titovega glavnega stana formalno zanikali, da narodno-osvobodilna vojska zasleduje ustvaritev komunističnega sistema ali diktaturo proletariata. To je tradicionalna leninistična taktika. Revolucijo je treba voditi v dveh stopnjah: prvo buržujsko-demokratično, drugo socialistično. Med prvo se morajo komunisti boriti za najširše človekove in politične pravice, ki pa postanejo odveč v drugi fazi.
V intervjuju sarajevskemu Dijalogu št. 1/1977, je Kardelj opravičeval evro-komunizem in njegovo hvalisanje pluralistične demokracije kot sredstvo za izhod iz zastoja, v katerem da se nahajata Francija in Italija zaradi njunega članstva v NATO in v Evropski skupnosti. Zato morajo zahodne komunistične partije, ker se ne soočajo več samo z buržuazijo ene države, temveč z vojaško silo zahodnega bloka, uporabljati drugačno taktiko, najbolje razočaranje. Kakor trdi Kardelj, je Jugoslavija tudi šla skozi fazo, ko je bilo treba govoriti pluralistični demokraciji, a to je že dolgo tega.
Morda nekateri evrokomunisti, morda Berliguer in Carillo, jemljejo svoja zagotovila pripadnosti zahodni demokraciji in človekovim pravicam bolj resno, kakor jim to pripisuje Kardelj, če se bo izkazalo, da je temu tako, bo Tito na kratko opravil z njimi in jih obsodil z Moskvo za izdajalce komunizma iste kategorije kakor so Imre Nagy ali Dubček. Res je, da jugoslovanski tisk sedaj divje brani evrokomuniste pred Moskvo in jih hvali kot zaveznike v boju za večjo enakost med komunističnimi partijami. Toda popolnoma enako se je jugoslovanski tisk navduševal za madžarske upornike in za češkoslovaške (Nad. na 4. str.)
trdi, da je slednji materializem, tudi socialdemokratski C. duševnosti naravnost — nasproten. V Cankarjev svet vstopajo vsebolj „večnost, Bog, krščanski Bog... Vera v Boga in posmrtno življenje je vsebina njegovega čustvenega sestava.“ Posebno analizo posveča Truhlar Cankarjevemu pojmovanju Kristusa, trpečega in poveličanega... C. izkustveno dojema Boga in svojo nesmrtnost, večnost. . . — Obširno analizo posveča Župančiču (Truhlar je bil instruktor njegovih otrok!). Župančič mu je manj globok kot Cankar, Kette ali Kosovel. . . (kar sem uporabil že v svojem članku v DŽ letos), toda v njegovi poeziji je mnogo pristne transcendence in celo religije. — Osupnilo pa bo Truhlarjevo dognanje ob Pregljevem Bogovcu Jerneju, da je Pregelj —- simpatiziral s slovenskim protestantizmom, ne pa, da ga je obsojal, kot mèni Koblar. Vsaj v Bogovcu in deloma v Ple-banusu Johanesu, zlasti pa v črtici Ta-bita kumi .— Proti tem, ki v Kosovelu gledajo le komunističnega revolucionarja, odkriva Truhlar Kosovela —: Tago-rejevca! čisto nematerialistično orientiranega, dasi prebira tudi kom. manifest, spričo katerega pa hoče ostati samostojen in kritičen. V drugem članku o njem :tn O duhovnosti S. Kosovela — ,pa analizira njegovo „izkustveno, religijo.“, njegovo dotikanje z Absolut-. nim, in še posebej s Kristusom,' v eseju Miran Jarc in doživljanje Absolutnega ugotavlja na podlagi zbirke Človek in nič ter povesti Novo mesto,
da je v njem doživljanje Absolutnega naj višja vrednota. Toda to doživljanje je predvsem kozmično, in le redkokdaj podrobneje konfesionalno opredeljeno. — Toplo je* podana duhovnost Alojzija Gradnika, ki kaže veliko povezanost z Bogom, včasih celo zakramentalno. Zaključek: pri Gradniku je doživljanje Boga predvsem lepotno. A ne izključno. Njegovo lepotno doživljanje je vedno hkrati tudi religiozno: ob Bogu-Lepoti Gradnik pada na zemljo — v čaščenje Boga-Svetega.“ — Antona Vodnika je Truhlar obdelal pod vidikom angelov v njegovi liriki. Analizira značaj angelov v tej poeziji ter njih pomen predvsem z ozirom na luč, gibanje in blestenje. V krščanski religiji angeli niso osrednja resničnost, so obrobje tega, kar je Bog in njegova skrivnost. So pa oznaka razsnavljanja sveta in človeka, tisti nadsnovni in prosojni „pajčolan“, skrivnostnost, Absolutnost. — Transcendenca samote v poeziji Boža Voduška je zanimiv esej zato, ker označuje Voduš-kovo transcendenco iz njegove verske dobe in potem iz časa Odčaranega sveta, ko hoče cinično in nasilno eliminirati božjo prisotnost. „Samota“ je tisto, kar dela Voduškovo poezijo skrivnostno, neskončno. V Odčaranem svetu ta skrivnost odstopa mesto uporu, razbožan-stvenja sveta... „njegova poezija gre od Boga k svetu brez njega.“ Na zgledih pokaže, kako ta intelektualizem škoduje* tudi njegovi — poeziji. — Za Voduškom podaja Truhlar duhovno podobo Franceta Balantiča. Že to pomeni
mnogo, da je pritegnil Balantiča v ta pregled, ko vemo, da je njegovo ime ne samo nezaželjeno, temveč naj se nikjer ne imenuje, še manj pa, da citira v Buenos Airesu zbrano delo in urednika, ki je tudi izbrisan iz vrst kulturnih delavcev v domovini. Duhovni portret pesnikov je podan največ po gonarski boležnici Soneta sonetnih vencev, ter po tem, v kolikor je Balantič ta načrt že realiziral. Močan je zadnji stavek: „prepričljivo je Balantič oznanjal tudi ljubezen do domovine in to s pesnikovo silo, ki je morda ne najdemo nikjer drugje v takratni slovenski pesmi.“ Stavek, ki mora zveneti heretičen tam, kjer je Balantič of ideino označen kot „izdajalec domovine.“ — Pesnika Edvarda Kocbeka označuje kot nadracio-nalista v partizanskih dnevnikih Tovarišija in Listina. Izpisuje citate, iz katerih se vidi doživljanje Absolutnega, predvsem kot kozmično občutje. Njegov odnos do razuma imenuje „nadracio-nalizem“, ne morda iracionalizem. Poudarja pa Truhlar, da je Kocbekova drža v tem usodnem času „diametralno njasprotje materialističnemu pozitivizmu ih empirizmu.“ Govori o razmerju marksizma do krščanstva ter vidi v Listini v tem že neko iztreznjenje. Zlasti ko pride do Kocbekovega zaključka: „Religiozna preobrazba in družbena revolucija se ne dasta nikoli sistemsko združiti in spojiti v eno.“ Pa vendarle pod vplivom magične besede naprednost“ K. še vedno išče način sožitja. ■— V Posmrtni epistoli Cenetu Vipotniku
preide Truhlar skoraj v polemičnost proti uredniku Vipotnikovih Zbranih pesmi J. Kastelcu. Ta namreč razlaga neke pesmi marksistično, dočim Truhlar krščansko, prevete z Absolutnim. „Onstranost, nesmrtnost, večnost duše, večnost življenja...“ vse tè stvari označuje Truhlar kot samoposebi umevne prvine Vipotnikove poezije, ki ne dopuščajo Kastelčeve razlage. Nato obravnava Udovičevo liriko kot svet brez skrivnosti in s skrivnostjo; svet skrivnostne luči in „srca stvari“, ki je Thei-harda de Chardina izraz. — Predzadnji pesnik je Ivan Hribovšek, ki ga Truhlar zajema od čisto nove strani: kot kozmičnega doživljavca sveta. Tildi tega označuje ob zbirki, izdani od SKA v Buenos Airesu. Začetkoma ponovi dr. Slodnjakovo sodbo, ki uvršča Hribovška k „skrivnostni vrsti velikih, a prerano in tragično umrlih slovenskih lirikov.“ Posebej omenja Hribovškovo denaturali-zacijo sveta in njegov slog, ki pomeni duhovnega človeka. V načinu, kako razbija empirični svet in ga nadomešča z nadempiričnim svetom, je postal celo predhodnik naj novejših pesniških struj v domovini, n. pr. pesniškega sveta Gustava. Strniše. O njem sledi zadnja študija v tej knjigi, ki tudi pesniško priča, da ima „človekovo bivanje neskončne, večnostne“ razsežnosti.
R
Taka je ta posmrtna knjiga prof. Truhlarja, o dvajsetih slovenskih pisateljih od Prešerna na naš čas, doma in v zdomstvu. Zajema torej' vso sloven-
sko pesniško tvorbo kot celoto in enoto, kar je tudi vredno poudarka. Predvsem pa to dognanje, do katerega je Truhlar prišel po svoji znanstveni metodi religioznega izkustva : nihče velikih slovenskih klasikov ni bil materialist, temveč so vsi težili v svojih najglobljih „kamricah, srca“ po stiku z Absolutnim, po stiku z Bogom, ki je bilo njihovo najgloblje duhovno doživetje. V nekaterih primerih pravo nasprotje temu, kar hočejo v njih videti današnji neznanstveni propagatoci coma, recimo pri Cankarju, pri Kosovelu, pa tudi pri mlajših, Vipotniku ali Udoviču.
Zato razumemo odpor komunističnih oblastnikov proti avtorju kakor proti knjigi, razumemo tudi reakcijo p. Truhlarja, ki se je hotel umakniti takemu nasilju nad kulturo v novo zdomstvo; razumemo tudi nezadovoljnost vdin.ia-ne Mohorjeve družbe pri oklevanju založbe. Moramo pa dati vse priznanje jezuitski skupnosti v Sloveniji, ki so izdali to posmrtno delo pesnika zb'rke V dnevih šumi ocean. Nekje piše, da je s tem naslovom hotel povedati, da so naši dnevi na svetu potopljeni v ocean večnosti. Tako je tudi pri slovenskih klasikih dognal vsesplošno tako dojemanje človeka, ki se v najglobljem dnu dotika Absolutnega, torej Boga in dasi morda ne v konfesionalni veroizpovedi, veruje pa v Njegovo Bit kot podaljšanje njegove biti. V nesmrtnost.
In za to Veliko noč dodamo : In v Vstajenje!
DRUGAČNA RAZLAGA TITOVIH POTOVANJ
SLOVENCI v ARGENTINI
(Nad. s 3. str.)
liberale, medtem ko je Tito svoje mnenje prikrival, da ga e tem močneje pokazal ko je prišlo do ropota.
Kim II Sung, nov rekrut za neuvrščenost
Ob ovinku v Pyongyangu na poti iz Moskve v Peking je predsednik Tito, kakor izgleda, potrdil predsednika Kirn U-Sunga v njegovi neuvrščenosti. Če je mogoče kubanskega predsednika Castra smatrati za neuvrščenega, ni opravičljivega razloga, zakaj ne bi mogli tudi predsednika Kima. Po obisku poljskega vodje Gierecka v Jugoslaviji je bilo v uradnem poročilu rečeno (Borba, 9. maja 1973), da boj neuvrščenih proti imperializmu, kolonializmu, neo-kolonia-lizmu in izkoriščanju pomaga socializmu kot svetovnemu procesu. Zakaj se ne bi pravoverni komunisti vključili v klub, ki, v kolikor jim to uspe, koraka vzporedno s Sovjetsko zvezo v njenem prizadevanju za svetovno dominacijo komunizma?
V članku, objavljenem v glasilu jugoslovanske vojske Narodna Armija, z dne 1. maja 1975, je rečeno, da je predsednik Tito v razgovoru s predstavniki čekoslovaške vojske izjavil:
Formalno niso člani Varšavskega pakta, toda če bo stvar socializma, komunizma, delavskega razreda v nevarnosti, bomo vedeli, kje je naše mesto . . . Naši cilji so skupni s Sovjetsko zvezo.
Toliko, kar tiče neuvrščenost. Neuvrščena Kuba je pomagala Sovjetom, da so postavili marksistični režim v Angoli s pomočjo Jugoslavije, ki je bila diplomatsko aktivna, s svojimi ladjami je prevažala material v Angolo in dala sovjetskim vojnim letalom dovoljenje za letanje čez Jugoslavijo proti Afriki. Če se kateri koli neuvrščeni obrne proti Sovjetski zvezi, se Titovo nezadovoljstvo obrne proti tistemu neuvrščencu: egipčanski Sadat in sudanski Numeyri sta v Jugoslaviji nezaželjena (Glej Laurence Silberman, Jugoslovanski ,stari' komunizem, Zunanja politika, Pomlad 1977).
Za Korejo jugoslovanska neuvrščenost pomeni, da je jugoslovanska vlada uvrščena s komunističnim Severom proti nekomunističnemu Jugu. Med obiskom v Pyongyangu je predsednik Tito zahteval umik tujih čet in v celoti podprl severnokorejska „načela" o združitvi z Jugom, t. j. o komunističnem prevzemu vse Koreje. Še več: v pripravah za Titov obisk so jugoslovanski komunisti šli tako daleč, da so sodelovali s severnokorejsko tajno policijo pri poskusu ugrabitve korejskega pianista Pai-ka in njegove žene v Jugoslaviji (Londonski Sunday Times, 14. avgusta 1977).
Končni rezultat
Bivši severnoameriški veleposlanik v Beogradu Laurence Silberman upravičeno težko razume Titovo politiko do Koreje (in kjer koli drugje). Združitev te dežele pod komunističnim žezlom bo oslabila ameriški položaj v svetu, tako da bo Titov lastni položaj nasproti Sovjetski zvezi še bolj omajan. Toda Titova zunanja politika, zmaličena zaradi njegove ideološke vizije, je polna kontradikcij takšnega kova. Edina država, ki dejansko grozi Jugoslaviji, je Sovjetska zveza, toda Tito jo, v svojem simplističnem pogledu, smatra za „socialistično" in kot tako vredno hvale in miroljubno. ZDA pa, ki bodo morale nositi težo obrambe Jugoslavije pred sovjetsko agresijo, pa je treba napadati kot imperialistične in agresivne. Instinkt za samoohranitev sili Tita, da se zavzema za nevmešavanje, medtem ko ga istočasno njegova ideologija sili k temu, da podpira sleherni napor komunistične manjšine za oblast.
Instinkt samoohranitve tudi sili Tita, da se vedno ne vdaja sovjetskemu vodstvu — ne bo jim dovolil pomorskih oporišč na dalmatinski obali. Prav tako je občasen odpor sovjetskim zahtevam Titu potreben, da si ohrani na Zahodu videz vloge odpora proti Sovjetski zvezi. Tito sam se še vedno lahko spušča v vse te različne prikrite taktike, toda, tisti, ki jih pripravlja za svoje naslednike, pa se ne bodo mogli več ustavljati sovjetskim zahtevam po svoji izbiri; preslabotni bodo in morda tega niti ne bodo hoteli, ker se bodo kot pravoverni komunisti stalno čutili ogrožene od vseh strani ter bodo verjetno potrebovali sovjetsko oporo, da bodo obstali na oblasti. Dejansko ne bodo, kot pravoverni komunisti (vodilna vloga partije je glavna zadeva) niti hoteli apelirati na Zahod niti ne mogli dovolj spremeniti svojega stališča, da bi dobili splošno narodno oporo v Jugoslaviji.
V teh okoliščinah je morda predsednik Tito imel svetlo idejo, da bi ustvaril protiutež proti Sovjetski zvezi ne s pomočjo neke sile izven komunističnega tabora, temveč s poskusom vrniti Kitajsko nazaj v komunistični blok. To mu bo služilo, da bodo imeli on in njegovi nasledniki potrebno pomoč proti Sovjetski zvezi in istočasno utrdili svetovni komunizem, namen, ki ga ima Tito vedno v mislih. Vsekakor Jugoslovani sedaj trdijo, da so Kitajci „prenehali gledati nase kot na edine bojevnike za socializem."
Medtem jugoslovanska KP nadaljuje z delom za večjo slavo komunizma. Primer je sestanek neuvrščenih novembra 1977 v Sarajevu, kjer naj bi organizirali skupno radijsko in televizijsko službo. Tam so jugoslovanski govorniki spravili skupaj Severne Korejce, Vietnamce, Mozambičane, Angolce, Gvinejce in Kubance, da bi potisnili ostale v „pravo neuvrščenost" ki, kakor izgleda, zahteva, da bi neuvrščene radijske in televizijske postaje v svojih oddajah povzdigovale Che Guevaro, Lenina, Tita, Ho Chi Minha in Castra v heroje ' (Neue Züricher Zeitung, 10. 11. 1977). Te oddaje morajo nadomestiti kapitalistične programe, kakor sta n. pr. Cannon in Kojak. Ta poskus je propadel zaradi presoje nekaterih neuvrščenih.
Nič ne razburja jugoslovanskih komunistov bolj kakor kateri koli korale Zahoda, vključno socialdemokratov, in predvsem teh, v obrambo svojega vpliva v tretjem svetu. V intervjuju časnikarjem januarja 1978 je Aleksander Grličkov, partijec, ki ima na skrbi jugoslovanske odnose z drugimi komunističnimi partijami, opozoril Socialistično internacionalo, naj ‘ ne širi svoje delavnosti v Aziji, Afriki in latinski Ameriki. Trdil je, da gredo akcije socialdemokratskih strank za tem, da bi pregovorile tamkajšnje dežele, naj prevzamejo socialdemokratske družbene sisteme, kar da je smatrati za vmešavanje v njihove notranje zadeve. Treba jih je pustiti „svobodne", da same najdejo „pravi" družbeni red, pod vodstvom jugoslovanskih komunistov. Najbolj pogubna napaka socialdemokratov je, kakor to pogostokrat trdijo jugoslovanski komunisti (Tito, Politika, 4. 11. 1952, Grličkov, Socijalizam 6/1976), da so za pluralistični sistem.
V Titovih očeh Zahod ne more in ne sme zmagali. V drugem intervjuju (The Times, 21. 1. 78), je Grličkov dejal, da to lahko koristi dogmatičnim komunistom, če se bo kampanja za človekove pravice preveč poudarjala. To da tudi velja za politični poraz evroko-munistov. Edina pametna stvar, ki jo Zahod more napraviti, da reši svet, je ta, da izroči tretji svet Jugoslaviji, Zahodno Evropo pa evrokomunistom. Takšen zaključek je povsem naraven za tistega, ki verjame, kar je Kardelj izjavil 13. junija 1977, da je namreč liberalna demokracija prav tako slaba kakor enopartijska diktatura, ker liberalna demokracija je multipartijska diktatura.
Dr. Ljubo Sire je od 1. 1962 profesor mednarodne ekonomije na univerzi v Glasgowu v Angliji. Tudi v angleških listih in revijah je njegovo ime znano zaradi razprav in člankov iz gospodarske stroke. Nič manjše pozornosti pa ne vzbujajo v angleških listih njegovi politični članki zlasti o Jugoslaviji, katere problematiko dobro pozna.
Razpravo, ki smo jo tu v prevodu iz angleškega originala prinesli, je napisal za Svobodno Slovenijo na prošnjo uredništva, za kar se mu najlepše zahvaljujemo. — Uredništvo.
VELIKA SOBOTA
V	Ormožu zvoni.
Na Hulmu zvoni.
Pri Miklavžu zvoni in v Svetinjah
in v Jeruzalemu*.
V	prvovečemi mrak velike sobote.
Vuzmenka gori na naši njivi, na sosedovih vratéh in v Palovskem vrhu in v Brebrovniku.
Nekje daleč
je v noč
zasijal križ
— žareče bakle
in še drugi in še tretji.
Tema je prešla.
Vstali Kristus je duše in srca presvetlil.
Aleluja.
Stanko Janežič
Osebne novice:
Krsti: Krščeni so bili v Slovenski cerkvi Marije Pomaaj: v soboto 11. marca Monika Silvija Indihar hči La-dota in ge. Bernardke roj. Burgar. Botrovala sta ga. Julka Indihar in Jurij Burgar. Krstil jo je dr. Alojzij Starc. V soboto 18. marca pa Marija Andreja Dobovšek, hči dr. Jožeta ml. in ge. Marjetke roj. Rožanec. Botra sta bila gdč. Kati Rožanc in Martin Dobovšek —• Isti dan je bil krščen Gregor Tomaž Modic, sin Alojzija in ge. Barb-ke roj. Maček. Botrovala sta gdč. Lidija Maček in Franc Modic. Oba je krstil delegat msgr. Anton Orehar.
Vsem srečnim staršem iskrene čestitke.
Poroka: V cerkvi Nuestra Senora de la Guardia v Floridi sta se v petek 17. marca poročila gdč. Andreja Šušteršič in Alejandro Avila. Za priče so bili nevesti ga. Vera in Janez Šušteršič, ženinu pa ga. Edith in Oscar Avila. Poročne obrede je opravil g. dr. Mirko Gogala. Čestitamo.
Nova diplomanta: Na Facultad de Arquitectura y Urbanismo buenosai-reške univerze je diplomirala in prejela naslov arhitektke gdč. Marija Bavec iz Ramos Mejije. Na medicinski fakulteti državne univerze v Buenos Airesu pa je prejel diplomo kinesiolo-ga Andrej Hrovat iz San Andresa. Novima diplomantoma iskreno čestitamo!
PROF. JOŽE MAJCEN — umrl
Dne 14. marca 1978 je na svojem domu v iSan Martinu nenadoma za srčno kapjo umrl prof. Jože Majcen.
Pokojnik je bil rojen 7. februarja 1909 pri Sv. Tomažu pri Ormožu. -Po končani srednji šoli se je posvetil študiju germanistike na filozofski fakulteti ljubljanske univerze. Po opravljeni diplomi je bil nastavljen za profesorja na trgovski akademiji v Ljubljani. Kot akademik se je živahno udejstvoval v akademskih organizacijah, zlasti v Katoliškem akademskem društvu „Danica", • kjer je kot predsednik tega društva preprečil, da bi jo levičarji, ki so se vtihotapili v organizacijo, prevzeli in jo speljali v komunistične vode.
Svojega protikomunističnega prepri-, Čanja ni pokojnik nikdar skrival. Zato je moral v maju 1945. leta s svojo družino zapustiti domovino in se podati na begunsko pot na Koroško. V begunskih taboriščih je požrtvovalno sodeloval kot profesor na begunski gimnaziji.
Leta 1949 se je z družino preselil v Argentino, kjer je bil skoraj ves čas zaposlen v znanem metalurgičnem podjetju „Arthur Martin". V svojem prostem času je rad zahajal v Tigre, kjer je imel malo hišico s sadnim vrtom. Rad je obiskoval slovenske prireditve, zlasti v Slovenskem domu v San Martinu, kjer je imel vrsto dobrih prijateljev.
Pogreb pokojnika je bil v sredo, 15. marca" 1978 na pokopališče v San Martinu. Pogrebno mašo na pokojnikovem domu je daroval sanmartinski dušni pastir župnik France Bergant, ki je nato vodil pogrebni sprevod na pokopališče. Pokojni profesor zapušča ženo Vando s hčerkama Vando poročeno Martelanc in arhitektko Barico ter več sorodnikov tukaj in v domovini. Vsem izrekamo globoko sožalje!
Rev. BORIS KOMAN - sedemdesetletnik
Najbolj ga poznajo begunci iz Spittala in naši letoviščarji iz Mar del Plate in Miramara, kjer sedaj deluje kot slovenski dušni pastir in hišni duhovnik v zavodu San Vicente.
Rojen je bil 13. marca 1908 v Radovljici iz uradniške družine. Gimna-
Po Zahodni Evropi je v zadnjih ted-n h k munistična propaganda organizirala množične proteste proti ameriški tkim. nevtronski bombi, novemu a-meriškemu atomskemu orožju, ki jc smrtonosna za ljudi in živali, poslopij in drugega materiala pa ne podira. Tako je komunistični propagandi med drugimi nasedla tudi Nizozemska, kjer je npr. minulo nedeljo 50.000 koristnih budal demonstriralo po amsterdamskih ulicah vključno z delegati iz 28 drugih evropskih držav ter iz ZDA in Kanade proti ameriški nevtronski bombi. Demonstrantom so govorili nekateri nizozemski politiki, ki so tudi organizirali ustanovitev odbora, ki si je nadel naslov: „Ustavimo nevstronsko bombo" (Stop the Neutron Bomb — SNE Committee).
Za kaj pri vsej stvari prav za prav gre, da je Moskva tako naperjena proti nevtronski bombi ?
Letos januarja je sovjetski diktator Brežnjev pisal vsem večjim državam NATO, da bo nevtronska bomba škodovala odjugi. Ko je britanski predsednik Callaghan nato februarja javno zagovarjal nevtronsko bombo, ga je sovjetska propaganda napadla, da „potiska svet v uničenje."
Kljub vsej sovjetski propagandi
zijo je končal v Škofovih zavodih v Št, Vidu nad Ljubljano, bogoslovje pa v Ljubljani, kjer ga je 3. julija 1932 škof Rožman posvetil v duhovnika. Njegovo irvo kaplansko mesto je bilo v Metliki, kjer je bil nekaj let sodelavec + msgr. Janeza Hladnika. Od tam je šel kot kaplan na Brezovico pri Ljubljani, kjer je po smrti župnika Lavriča postal župni upravitelj, dokler ni 1. 1945 odšel v begunstvo na Koroško in od tam prišel 1. 1949 v Argentino. Takoj je odšel za kaplana v Mar del Plato v župnijo sv. Cecilije, ki je po ustanovitvi škofije postala stolnica, in bil nekaj časa tudi upravitelj stolne župnije ter blagajnik škofijske kurije, kjer j*e še danes član gospodarskega sveta.
Že kot bogoslovec se je po mladinskem gibanju zanimal za liturgijo in to zanimanje ohranil do danes. V taborišču pittai ob Dravi je bil znan kot pridigar in katehet. Po prihodu v Argentino je zvesto sodeloval s pisanjem za Duhovno življenje in Oznanilo, čeprav velikokrat z nepodpisanimi članki.
Z velikim zanimanjem spremlja skupno slovensko življenje v Argentini in je velik podpornik vseh naših ustanov. Ob počitnicah redno obišče svoje nekdanje farane iz Metlike in Brezovice in z zanimanjem sledi njihovemu življenju, kakor tudi celotne skupnosti. K jubileju mu čestitamo in mu želimo še veliko let!
MIRAMAR
V nedeljo 12. t. m. je bila v Mira-maru lepa prireditev Slovencev, ki je zbrala v društvenih prostorih zopet vse tukajšnje Slovence, pa tudi tu na počitnicah nahajajoče se letoviščarje. Tega dne smo namreč Miramarčani počastili življenjski jubilej svojega slovenskega dušnega pastirja župnika Borisa Komana iz Mar del Plate. Spolnil je namreč 70 let svojega življenja 14.^t._ m. Ker pa smo zvedeli, da je v bližnjem Mai del Bud na počitnicah rev. Jože Koši-ček, katerega 80-letnica pade prav v te dni. kakor smo brali v Svobodni Sloveniji, smo povabili tudi njega, da skupaj proslavimo oba jubileja v društvenem domu.
Ob pol enih se je pripeljal iz Mar del Plate g. župnik B. Koman, iz Mar del Sud pa g. Košiček in njegova sestra Julka, ki je prišla iz ‘Slovenije za bratovo obletnico. V domu se je zbralo okrog 50 domačinov in gostov, ki so pozdravili oba slavljenca v lepo pripravljeni dvorani, kjer je bil na steni velik napis: „70—80 let". Predsednik društva g. Al. Trpin je pozdravih oba jubilanta, nakar sta jima dekleti v narodni noši Luc-ka Trpin in Anica Gornik — izročili lepa šopka nageljnov, darilo in pergamentni diplomi v spomin na to slavje, ki so ju podpisali vsi udeleženci in sta iu lepo okrasila Metka in Marko Jape-ljeva. Med obedom je govoril slavnostno besedo g. urednik dr. Tine Debeljak, ki se mudi med nami. Spominjal se je v uvodu škofovih zavodov v Št. Vidu, iz katerih sta oba slavljenca izšla, in ob tem z žalostjo omenil prav te dni dopolnjeno likvidacijo te tradicije v emigraciji z Rozmanovim zavodom. Najprej je govoril o župniku Komanu, noudarjajoč pomen slovenskega farnega občestva v svetu in vlogo slovenskega duhovnika med nami ter njegovo skrb za dušni blagor slovenskega človeka od rojstva do smrti s pogledom^ v večnost. O g. Košičku pa je opisal njegovo delo duhovnika, političnega in gospodarskega organizatorja - slovenskega katoliškega tiska, kot časnikarja in kot prvega slov. begunca po drugi svetovni vojni v Argentini, ki je prišel že 1. 1947 sem, da z g. Hladnikom pripravi not vsem ostalim beguncem; tudi tem, ki smo zdaj tukaj zbrani. Seveda je omenil tudi njegovo četrtstoletno delo bolniškega duhovnika v bolnici Fer-
proti bombi nameravajo ZDA to orožje začeti izdelovati v določenih količinah od letošnjega aprila naprej, tako da bo Zahodna Evropa z njo oborožena v naslednjih dveh letih. Washington pa zatem namerava vključiti bombo v pogajanja s sovjeti o omejitvi atomskega orožja v zameno za koncesije na drugih področjih.
Nevtronska bomba je v bistvu majhna atomska bomba, ki pa nima razdiralnega učinka, temveč se njena razdiralna energija spremeni v kratkotrajno in majhno področje obsegajoče atomsko žarenje. Namenjena je za izstreljevanje iz topov in za taktične Lance rakete, ki so tudi namenjene predvsem za bojišča in uporabo proti ruskim tankovskim formacijam. Nevtronska bomba pobije tankovsko posadko v tanku samem z direktnim nevtronskim žarenjem, ki uniči možgane in hrbtenični mozeg, medtem ko tank ostane nepoškodovan.
Amerikanci nameravajo to orožje poslati v Evropo, da bodo v primeru sovjetskega napada čim manj škodovali civilnemu prebivalstvu Zahodne Evrope in čim bolj sovjetskim in satelitskim vojnim formacijam. Z običajnimi atoskimi bombami, ki jih ima NATO trenutno v Evropi nakopičenih 12.000,
nändez in njegovo časnikarsko pisanje v Svobodni Sloveniji.
Ganljivo se je zahvalil g. žup. Koman, na kar je povzel besedo g. Košiček, ki se je v svoji duhoviti besedi spominjal prvega obiska pred 80-timi leti v teh krajih, ko je tudi nekaj časa deloval prav v Miramaru še pred g. Komanom, ki ga je „izpodrinil".
Za konec je g. Karel Boh poklonil jubilantoma izvrstno zadeta njuna portreta, ki ju je narisal med tem časom s svinčnikom in jima bo poleg diplom gotovo lep spomin na jubilej iz Miramara.
Z lepo sproščeno pesmijo so udeleženci pripomogli mnogo k lepemu domačemu srečanju. Predsednik g. Trpin, se je ob koncu zahvalil vsem za udeležbo pri tem lepem farnem dogodku, še posebej pa gospem, ki so pripravile kosilo — kakor vem, so pri tem sodelovale največ gospe Teličeva, Prešičko-va, Trpinova — pa tudi za darila v pecivu ge. Jani Dobovškovi in drugim.
Ob petih popoldan sta oba slavljenca somaševala v kapeli pri sestrah N. G. Lujanske, kjer je vsak mesec slovenska maša, pri kateri so peli v ljudskem petju v tako lepem številu zbrani vsi Slovenci v tem lepem argentinskem obmorskem letovišču.
SAN MARTIN Zahvala pevskemu zboru
V nedpljoj 12i marca je odbor Slovenskega doma v San Martinu o-poldne pripravil asado za člane in članice sanmartinskega pevskega zbora. Asada se je poleg pevcev in pevk udeležilo tudi mnogo prijateljev pevskega zbora in tudi nekaj gostov iz Združenih držav Amerike. Ob tej pri-Icčncfti se je predsednik Doma Franc Ti nr c toplo zahvalil bivšim in sedanjim pevcem in pevkam, dirigentom, organistkam in odbornikom zbora za požrtvovalno in vztrajno delo v prid san-martinske slov. skupnosti. Posebej se j- zahvalil bivšemu pevovodji Slavku Rupivku za njegovo 13-letno uspešno dirigiranje zbora. G. župnik Bergant pa še je zboru zahvalil za redno prepevanje zbora » cerkvi. Nato j; gdč Mojca Oberžan prebrala spomenico, ki jo je odbor pripravil za g. Rupnika v znak zahvale za njegovo delo. Ob o-kusno pripravljenem asadu in ob spretni postrežbi s strani članic .SDO se je nato razvil živahen razgovor med udeleženci tega uspelega zahvalnega asada.
OBVESTILO
ZEDINJENA SLOVENIJA in SLOVENSKO KATOLIŠKO AKADEM SKO STAREŠINSTVO prirejata v dneh 8. in 9. aprila t. 1. študijsko srečanje organizacijskih delavcev naše ideološke emigracije v Argentini pod naslovom: NAČELA IN OSNOVE. Namen srečanja je utrditi našo idejno smer in ponovno osvetliti razne probleme, ki se po tridesetih letih našega zdomstva pojavljajo in zahtevajo našo pozornost.
vNa programu so štiri osnovna razmišljanja in razgovor ob njih. Vabljeni so vsi naši javni delavci. Ker je zaradi priprav tega srečanja potrebno vedeti v naprej število udeležencev, prosimo, da se interesenti prijavijjó v pisarni Zedinjene Slovenije, Ramon L. Falcón 158 — Buenos Aires ali pri odbornikih S. K. A. S. — a do 31. marca t. 1. Kraj tečaja in višina vpisnine bosta snoročena kasneje.
ZEDINJENA .SLOVENIJA — S.K.A.S.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Seja Zedinjene Slovenije bo v sredo 30. marca ob 20. uri v Slovenski hiši. Vsi lepo vabljeni!
Slovenska radijska oddaja je vsako nedeljo — sedaj od 14,30 do 14,56 ure.
bi Zahodno Evropo lahko praktično u-ničili z ljudmi in mesti vred.
Sovjetom bi vse to bilo seveda malo mar, saj računajo, podobno kot Kitajci, če bi se spopadli s sovjeti, da so v Evropi številčno največji narod in da jih bo zato tudi ob atomskem spopadu največ ostalo živih. Moskvi ne gre za človeška življenja, temveč je razjarjena zaradi ameriške iznajdbe nevtronske bombe, ker ji je le-ta povsem preprečila vojne načrte, ki jih ima vse zgrajene na svojih tankovskih divizijah, s katerimi je nameravala v danem trenutku pregaziti Zahodno vropo. ZSSR trenutno sama razpolaga s 40% vseh tankov na svetu. NATO sile v tem pogledu močno prekaša, tako, da je bil Kremelj vse do iznajdbe nevtronske bombe siguren svoje zmage.
Sedaj so se vsi računi sovjetskih vojaških strategov v tem pogledu podrli.
Poleg ameriške nevtronske bombe, ki je atomsko orožje, pa so Zahodni Nemci iznašli še novo bombo, ki jo imenujejo BDI (Bomb Dispenser 1). V bistvu je to letalska bomba, ki nosi v sebi več tisoč majhnih bomb, katere se ob odmetu BDI razpršijo na vse strani in razmrcvarijo vse področje, nad katerim eksplodirajo, vključno tanke. Z razliko od nevtronske bombe, BDI niso napolnjene z atomskim, temveč z običajnim razstrelivom.
Nevtronska bomba
PEKBIŽANI SOVJETSKI NAČRTI
SVOBODNA SLOVENIJA
Stran 5

KAMNIK — Eden najmlajše generacije slovenskih slikarjev, Tomaž Perko, sin znanega slikarja Lojzeta Perka, je v kamniški galeriji po nekaj letih spet razstavljal in prikazal nekaj zanimivih olj in portretov.
LJUBLJANA — V Sloveniji in Jugoslaviji so se „šli volitve“. Deset dni pred volitvami — 28.- februarja — so slovesno nalepljali po Sloveniji sedem plakatov, ki so „naznanjali slovesno volilno vzdušje“. Predsedstvo RK SZDL jo z zadovoljstvom vzelo v vednost, da bo nekaj več žensk med kandidati — vendar županje še ne bo imela nobena občina — in pa da je šlo izbiranje kandidatov kot po maslu. Politično so morali intervenirati in „pomagati“ izbrati prmerne kandidate le v naslednjih občinah: Ajdovščina, Piran, Idrija, Logatec, Škofja Loka in Radlje ob Dravi. Nekaj več problemov so imeli v posameznih krajevnih skupnostih, kjer so občani zavrnili podporo nekaterim „evidentiranim možnim kandidatom“. Tudi rotacijo in reelekcijo so rešili po pripo-ročlih, ki so jih izdali lani septembra: Polovica predsedniških mest v skupščinah in izvršnih svetov se bo zamenjala. Najbrž bo predsednik skupščine postal predsednik izvršnega sveta in narobe.
KOČEVJE — Kočevski rudnik rjavega premoga so 28. januarja ob 11.40 brez kakih solvesnosti zaprli. Rudnik je dajal premog nad 150 let, sedaj pa je nahajališče izrabljeno. Rudarji so slovesno proslavili zaprtje rudnika 11. marca z odkritjem spomenika rudarju.
LJUBLJANA — V domovih upokojencev v Centru, na Bokalcah, za Bežigradom in v šiški so ceno oskrbnega dne zvišali za tretjino. Najnižja oskrbo-valnina je na Bokalcah — od 20 do 99 dinarjev, za Bežigradom pa velja 141 do 159 dinarjev na dan.
KOČEVJE — V Kočevju só do letos Žabarji imeli raj, lovili so, kakor so hoteli. Letos pa so z odlokom določili ceno 50 dinarjev dnevno za lov do 30 žab; to dnevno dovolilnico izdaja turistično društvo, lov žab pa nadzira ribiška družina.
PIRAN — Na seji vseh zborov piranske občine so 28. februarja odstavili predsednika izvršnega sveta Romana Krejačiča. Krejačiča so obdolžili, da je sugeriral delegatu združenega dela, naj v komisijo za imenovanje direktorja portoroške igralnice predlaga drugega človeka in ne tistega, ki ga je izbrala socialistična zveza. Zbor združenega dela je ta spreminjevalni predlog sprejel, za njim pa še zbor krajevnih skupnosti in tako je bil predlog SZDL zavrnjen. Seveda so kmalu našli „napako“ — zbora sta glasovala nezakonito — po zakonskih predpisih bi spreminjevalni predlog menda najprej moral na občinsko komisijo za volitve in imenovanja in šele potem bi ,smeT biti potrjen na občinski skupščini. Krejačiču so poleg tega še naprtili, da je za novega predsednika občinske konference skušal „sugerirati“ tudi drugega človeka in ne predlaganega po „družbenopolitičnih“ organizacijah.
LJUBLJANA — Pred Ljubljansko Opero so kmalu po prvi svetovni vojni postavili doprsna kipa znanih zaslužnih igralcev Borštnika in Verovška. Po navadi so kipa pozimi zaščitili s leseno „kapuco“, ker je veljala teorija, da v razpokah kamna zamrzla voda škoduje kipoma. Sedaj pa jima te kapuce že nekaj let ne natikajo. Pravijo, da to ni potrebno, ker sta oba zaradi dogajanj za njunim hrbtom v Operi pa tudi v drugih gledališčih že tako prekaljena, da jima zmrzal ne more več škodovati.
LJUBLJANA — Profesor Jože Demšar je 12. marca še kar eil praznoval svoj 101. rojstni dan. Zunanjega praznovanja ob tej priliki ni bilo. Le pri njegovi maši v cerkvi svetega Petra je ob 10,30 pridigal ljubljanski pomožni škof Stanko Lenič.
V Dravljah pa je praznoval 84 let
jezuit p. Vrtovec. Med. prvo svetovno vojno je bil pater Vrtovec kot 20-letni fant po štirimesečnem tečaju postal častnik in letalec na Soški fronti. V spomin na ta leta hrani velik lesen propeler z letala, ki je z njim strmoglavilo na tla pri Divači. Po končani vojski je študent Vrtovec odšel k jezuitom. študiral je v Innsbrucku, končal pa v Louvaineu v Belgiji in bil leta 1928 posvečen v mašnika. Med drugo svetovno vojno je bil v Zagrebu, po vojni pa v Mariboru, pet let v Zadru in nato spet v Ljubljani.
LJUBLJANA — Tridnevni tečaj za cerkvene zborovodje in organiste se je končal 24. februarja. Tečaj je vodil prof. Jože Trošt, v posebnih predavanjih pa sta Osemdesetim udeležencem tečaja govorila še dr. Edo Škulj in dr. Oražem.
KROMBERK — Za stoletnico rojstva skladatelja Vinka Vodopivca, ki je bil 45 let v Kromberku na Primorskem 45 let najprej vikar in nato župnik, so praznovali to obletnico s članki v listih ih s pevskimi nastopi. V okviru nedeljske župnijske ttihšfe pa so se njegovi župljani spomnili svojega gospoda 22. februarja. Med mašo so peli Božično mašo in še druge Vodopivčeve pesmi, o skladatelju in pastirju pa je pridigal sedanji kromberški župnik p. Roman Motore.
RAVNE NA KOROŠKEM — V ravenski železarni, ki ima 22 „temeljnih organizacij združenega dela“ so 28. februarja razpravljali o zaključnem računu. Pri tem je prišlo do „neenotnega gledanja in različnih stališč“. Nekateri tozdi so zahtevali bistveno drugačno razporeditev čistega dohodka, kot m bilo predlagano. Skupina delavcev iz „Stroji in deli“ je sama nadaljevala zborovanje, ki je potem preraslo v „prekinitev dela“. Tej stavki se je pridružilo še nekaj delavcev iz drugih oddelkov. Nato so se sestali predstavniki družbenopolitičnih organizacij in tudi občinski partijski komite in razpravljali o zahtevah delavcev. Ko so po sestanku z delegacijo stavkujočih sprejeli predlog o razpravi po novem predlogu o delitvi, so delavci začeli spet delati. Zanimivo je dejstvo, da so ugodili zahtevi — saj je po pisanju listov stkvkala le ena organizacija in nekaj delavcev iz ostalih enaindvajset.
Umrli so od 22. do 28. 2. 1978.:
LJUBLJANA — Barbara Draksler r. Menhart; Franc Ambrož, up.; Amalija Svete r. Tavčar; Frančiška Maren r. škafar, 75; Mira Žilic V. Stražiščar, 82; Julijana Gordan, 76; Angela Ropret r. Meglič; Maksimilijan Ježek; Vinko Hren, up. mizar; Anton Bozo-vičar; Iva Šuštar r. škof; Ivan Drnovšek, up. poštni kontrolor; ;Nada Sočan, up.; Anica Windisch r. Novak; Anton Babič, lesostrugar; Metka Erzin r. Dobrovoljc, bi v. trgovka; Pavla Šalamon r. Oblak; Zora Lapajne r. Vošnič; Janez Zajc, up. grafik; Frančiška Dobravec r. Molk;; Rozalija Sluga r. Uršič;
RAZNI KRAJI — Frane Mihelčič, Markovec pri Starem trgu; Franc Levstek, Bukovica pri Ribnici; Branko Rode, 40, Rova; Avguštin Trampuš, 89, Seničica; Julijana Konjar r. Jenko, 57, Smlednik; Pavla Jančar r. Mejač, Sostro; Antonija škof r. Malerič, Vojna vas;Jera Poje, 83, Lesce; Pavla Višnar r. Vergei, 83; Marija čambek, Kološto-va mama, 79, Janeževo brdo pri Premu; Franc Podgoršek, up. strojevodja, Planina pri Kranju; Albert Zupanc, Ho-temež pri Radečah; Franc Arnšek, Celje; Jože Tolar, Žiri; Maks Flis, Duplica; jMarija Ocvirk r. Zajc, 85, Dobje pri Planini; Marija Hočevar, 72, Kranj; Valerija Drnovšek r. Berger, Zagreb; Ivan Ramovž, Medno; Marija Stermec-ki r. Sinkovič, Podsreda; Franc Recek; Marija Mohorič r. Pogačar, Polševek; Marija Vindišar r. Cestnik, 82, Hrastnik; Rudi Bevc, up., Kočevje; Anton Svetina, 88, up. lovec, Bled; Nande Lavrič, up. usnja)* Moravče; Franc Vidic, up. pek, Polje—Lj.; Viktor Brue-fach, Bled; Anton Jelušič, 85, čevljar, Kazlje; Franc Skrubelj, 91, Luče; Lovro Korbič, up., Domžale; Franc Terseglav, up. profesor, Jesenice; Mihael Le-vičnik, Sostro; Frančiška Dolinar, 94, Virmaše.
SLOVENCI
Dr. VALENTIN BENEDIK — umrl
V noči med 2. in 3. marcem je umrl v Clevelandu, USA dr. Valentin Benedik, član Narodnega odbora za Slovenijo.
Pokojnik je bil rojen kot osmi otrok šentpeterskega cerkovnika Janeza in matere Frančiške rojene Vrhovnik, dne 18. februarja 1898 v Ljubljani. Oče mu je umrl že leta 1899, tako je padlo breme Vzgoje in vzdrževanja številnih otrok na požrtvovalno in verno mater. Družina je dolgo živela v Ljubljani v hiši na Stari poti (sedaj Šlajmarjeva 7), kjer so se tudi ukvarjali z vrtnarijo vse do smrti matere leta 1943.
Ljudsko šolo je obiskoval na Grabnu in Ledini, gimnazijo pa na I. in II. državni gimnaziji. V maju >1916 je bil potrjen k vojakom v 17. pešpolk. Bil je dvakrat na fronti, enkrat lažje ranjen. Ko se je koncem vojne polk uprl, je prišel kot rezervni podporočnik v italijansko ujetništvo, iz katerega se je rešil šele februarja 1920. Pravne študije je končal v Ljubljani z doktoratom v juniju 1925. Za poklic si je izbral sodnijsko službo, ki ga je vodila preko Maribora, Kamnika, Brda pri Lukovici, Kranja do Ljubljane, kjer je bil leta 1936 nastavljen kot sodnik pri okrajnem sodišču.
■Leta 1944 se je umaknil preganjanju Gestapa k četnikom, kjer je bil 7. 3. 1945 imenovan za načelnika štaba slovenske armije kraljevske Jugoslovanske vojske v domovini.
Kot večina četnikov, se je tudi on umaknil ob koncu vojne v Italijo in je preko Nemčije prispel v USA. Politično se pokojnik doma ni udejstvoval. Bil pa je član društev: „Slovenski pravnik“, „Slovensko Planinsko društvo“ in „Sokol“. Zadnjemu društvu je pripadal tudi še v emigraciji.
Pokojnik zapušča vdovo Jožico roj. Kristanc pd. Jamovo iz Šenčurja in hčerko Tinko. Pokojnik nam bo ostal v lepem spominu kot značajen Slovenec, njigovi družini pa naše iskreno sožalje.
P. U.
AVSTRALIJA
P. Valerijan Jenko ižštdpa ii Slovenskega društva v Sydneyu
Kdor je bral članek patra Bazilija, ki smo gä objavili v zadnji številki našega lista po avstralskih „Mislih“, bo dobro razumel, zakaj p. Valerijan izstopa iz Slovenskega društva v Sydneyu. intrige rdečkarjev prinašajo zmedo med izseljence.
Avstralske „Misli“ so objavile v februarski številki na str. 61 pismo, v katerem p. Valerijan Jenko izstopa iz Slovenskega društva v Sjrdneyu.
Takole glasi pismo:
Sydneysko versko središče — dne 9. 2. 1978
članom Slovenskega društva Sydney in ostalim rojakom sporočam, da z gornjim datumom preneham biti član imenovanega društva. Odboru sem že vrnil člansko izkaznico in značko. Razlog za ta moj korak: ne želim biti še
Izročilo po svoji vsebini pomeni isto, kar iz tujega jezika privzeta in splošno rabljena beseda tradicija, ki je sahio-stalniška oblika latinskega glagola trd-dere (v našem jeziku uporabljeno kot tradirati). Besedo tradirati Slovenski pravopis prevede v „dedno izročati“. To tolmačenje izraza tradicija — dedno izročanje — naj velja tudi za vsebinski pomen naše tu rabljene besede izročilo.
Kadar nekaj dedno izročam, se to pravi, da želim in hočem, da se tisto, kar izročam, kot moja dediščina tudi ohrani, neguje, morda še dopolni in izpopolni ter nato izroči naprej prihodnjemu rodu. Zelo značilno je dejstvo, kako katoliška Cerkev gradi svoj nauk in svoje delovanje ne samo na to, kar je zapisano v Svetem pismu, evangelj-ljih ter aktih in pismih apostolov, ampak izrecno tudi na ustno izročilo. V tem se vidno razlikuje od protestantskih ločin, katere priznavajo za podlago svojega nauka izključno Sv. pismo, ne pa tudi, recimo, izročil iz naukov in delovanja cerkvenih očetov in učenikov. Ustno ali dedno izročilo je torej sestavni element v ohranjevanju preteklega v razvoju kat. Cerkve, najpopolneje organizirane ustanove na svetu. Ima pa tudi svojo nesporno veljavo v razvoju svetnih dogodkov, kakor jih prikazuje zgodovina človeštva.
Govorili bomo sedaj o izročilu, ki so ga prinesli seboj v tuji svet emigranti, ki so po drugi svetovni vojni zapustili svojo domovino zato, ker so se tam dogodile velike politične spremembe, ki so potegnile za seboj celotni življenjski način človeka tudi na vseh drugih področjih, kakor verskem, socialnem, gospodarskem itd. Njihova izselitev iz domovine je pomenila oster protest zoper režim, ki se je ustoličil tam z nasiljem, proti ljudski volji ter s silo zatrl vsako svobodo pluralistično uréjenè družbe, na njeno mesto pa postavil dktaturo komunistične partije. Emigracija po drugi
po SVETU
nadalje član društva, ki je v celoti zapustilo cilje, katere bi moralo zasledovati po plemenitih namenih ustanovitve in svojem pravilniku.
Rad priznam, da je SDS v zadnjem času doseglo lepe materialne uspehe, ki pà jih ne bi bilo brez marljivih ter požrtvovalnih odbornikov in članov v preteklosti in polpreteklosti, žal je moralno društvo danes na najnižji stopnji, odkar obstaja. Začelo je odstopati od svojih ciljev že leta 1972, ko se je pričela neosnovana gonja proti društvenim zaupnikom. Z vso silo se je nadaljevala in stopnjevala ter se posluževala nizke propagande proti osebam zaupnikov, dokler nismo bili primorani odložiti poverjeno zaupništvo. Ob današnjem razvoju mi je marsikaj jasnejše.
Sedanji odbor je jasno pokazal svojo netolerantnost in nedemokratičnost: v svoji sredi ne trpi nikogar, ki misli drugače, kakor njegova klapa. Postopa samovoljno in neodgovorno v važnih društvenih zadevah. Boji se posvetovanja in glasovanja celotnega članstva, dobro vedoč, da se večina članov ne strinja z njihovimi ukrepi. Prišlo je celo do groženj fizičnega obračunavanja. Storjena je bila krivica poštenim in dobronamernim, a drugače mislečim soodbornikom, ki se jim nepostavno jemlje odbomiško mesto ter maže njih dobro ime. Poleg tega so se člani odbora pri občnem zboru poslužili še drugih nedemokratičnih mahinacij, lovenja novih članov iz vseh vetrov in baž samo zaradi števila glasov, fotografiranja navzočih za vzbujanje strahu,Očuvanja množice v podle namene z natolcevanjem in lažmi, zmerjanjem s fašisti in z ustaši... Ne recite, da je vse to delo za našo izseljensko skupnost — je njeno načrtno razbijanje.
Za vse gornje žalostne navedbe so na razpolago priče, ki so pripravljene podpisati uradno izjavo (Statutory Declaration) o njih resničnosti.
Kar sem zgoraj napisal, sem napravil brez kake osebne mržnje do katerega koli posameznika. A dolgo sem molčal. Končno čutim, da je moja dolžnost spregovoriti in se javno potegniti za poštene rojake, katerih dobro ime se tako grdo blati. Jlaj se odkrije resnica in izkaže pravica! — Pater Valerijan Jenko.
Dober nasvet
Komunistični eksponenti in agitatorji v Avstraliji (in tudi drugod po svetu) ne izbirajo sredstev, kako bi zmešali posameznike ali razkrajali nere-žimske ustanove. V tej službi je tudi Izseljenska Matica v Ljubljani, ki s precej svojevrstnimi akcijami „podpira** izseljence. V tej zvezi je poučen članek, ki ga je objavil M. J. v februarskih avstralskih „Mislih“. Takole glasi:
Nekdo me je prišel vprašat nasveta: v imenu društva X mora pozdraviti Matico, ki se ta mesec mudi med nami, pa ne ve, kaj in kako naj reče. . . Takoj sem vedel: če je naivnež, ki se
vojni, ki je po tem nagibu ali motivu izselitve izrazito ideološko-politična (a ne samo ideološka) je prinesla seboj važno in veliko dedno izročilo.
Izročilo se na kratko glasi: Svoboden narod v svobodni domovini!
Kaj neki te pičle besede vsebujejo? Narod moj je star težkih tisoč let, je zaklical pesnik onim, ki ta narod pogubljajo. V začetku teh težkih tisoč let so bili Slovenci svobodno ljudstvo, vladali so mu lastni knezi slovenskega rodu, in to je nesporna zgodovinska resnica. Tudi pozneje, ko so vsled silne premoči Frankov in pozneje Habsburžanov prišli pod njihovo oblast, so ostali v bistvu svobodni, saj so do srede 15. stoletja kot svobodnjaki ustoličevali v svojem jeziku na Gosposvetskem polju svoje vladarje. Da so se po izgubi politične svobode in kljub številčne majhnosti ohranili in se celo narodno in kulturno razvijali (pomisli na izid prve Trubarjeve slovenske knjige sto let kasneje!) je zgodovinsko čudo in spričevalo nezlomljive trdoživosti naših prednikov skozi naslednjih težkih petsto let. To ni poraz, to je zmaga. Iz te zmage je v „pomladi narodov“ pred 130 leti (1848) vzcvetela slovesna deklaracija o Zedinjeni Sloveniji: „Da se politično razkrojen narod Slovencev na Kranjskem, Štajerskem, Primorskem in Koroškem kakor eden narod v eno Kraljestvo z Imenom SLOVENIJA zedini, in da ima za-se svoj deželni zbor.“ Z drugo besedo: svoboden narod v svobodni domovini.
Letos mineva 60 let odkar smo Slovenci po mnogih stoletjih prisilnega podložništva nemškemu gospodstvu pod dinastijo Habsburžanov zmagoslavno strli verige suženjstva, z drugimi narodi vred podrli staro monarhijo in oktobra 1918 zadihali sveži in dragoceni zrak svobode*. Veliki so bili tisti dnevi, med naj večjimi v tisočletni narodovi zgodovini, ko smo praznovali
jih kaj radi poslužujejo in zadevi nehote odlično koristijo, se je prišel le pobahat s svojo nalogo; če je pametni skri-tež, ki jih je kar precej med nami in delajo po ukazih, me je prišel skušat, kaj bom rekel.
Tole sem mu svetoval: Čemu iskati izbranih besed, ko jih je vendar že Župančič, mojster besede, našel in prelil v verze. Letos je Župančičevo leto — spodobi se, da s pozdravom Matici počastiš tudi njega. Med njegovim pesniškim bogastvom so verzi prav za vse prilike — tudi za takle sprejem.
In našel sem mu med Župančičevimi pesmimi tole, z naslovom
VPRAŠANJA
Kdo si, hi rad bi kupit narod moj ?
S čim si prišel za duše barantat?
O siromak, da vidiš naš zaklad, razdrl bi šotor, zbežal še nocoj.
Kdo si, ki vodil rad bi narod moj?
Si naskrivaj si kdaj izprašal vest?
Si našel, da do zadnjega si zvest?
Če nisi, skleni roke nad seboj.
In ti, ki rad bi pel nam: Narod moj! si že izmeril njega globokost?
Občutil pevcev davnih dni modrost? Preplehek nam, piščalkar, spev je tvoj. Veš, kaj je dolgih, težkih tisoč let? Veš, kaj izsanjal v njih je kralj Matjaž? Moj narod moder je kot kralj Matjaž, moj narod star je težkih tisoč let!
In tako sva se razšla, če je sprejel moj nasvet, ne bi vedel povedati. Pač pa lahko za konec resnici na ljubo povem, da včasih resno podvomim — v modrost izseljenskega naroda...
Velikonočna vigllija 25. marca ob 10. zvečer
V CERKVI MARIJE POMAGAJ
Slovenska hiša, R. Falcon 4158, Buenos Aires
1.	del: Slavje luči: blagoslov ognja,
sprevod, velikonočna hvalnica.
2.	del: Besedno bogoslužje: prošnje
in pet beril, slava, berilo, a-leluja, evangelij in homilija.
3.	del: Krstno bogoslužje: molitev,
litanije vseh svetnikov, Blagoslov krstne vode, obnovitev krstnih obljub.
4.	del: Evharistično bogoslužje: slo-
vesna sv. maša — darovana za vse rojake v Argentini.
• Pel bo S.P.Z. „Gallus“
zmago svobode in se radovali uresničitve zahtev Majniške deklaracije: „... naj se vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi združijo v samostojno državno telo, ki bo prosto vsakega gospodstva tujcev in zgrajeno na demokratičnem temelju...“
Navdušenje in radovanje naroda je bilo nepopisno; še so med nami nekateri, ki so vse to osebno doživljali, in ta pisec je med njimi. Bil je ponos svobodnega naroda v osvobojeni domovini — a med veselje se je na skrivnem mešala pritajena skrb: oborožene sile Lahov od zapada in Nemcev od severa so vdirale na slovensko ozemlje. Ta grozeča nevarnost je bila vzrok za prenagljen razvoj državno-političnih dogodkov pri urejevanju sožitja med tremi južno slovanskimi narodi. Popraviti jih je poskusil začasno znani Sporazum med Srbi in Hrvati 1. 1939, ki bi se bil smiselno raztegnil tudi na Slovenijo kot osnova za zadovoljivo stalno ureditev državno-pravnih vprašanj.
Toda vse je pretrgala druga svetovna vojna in medvojna komunistična revolucija. S terorjem in brutalnim nasiljem se je Partija polastila oblasti, na mednarodnem področju zapravila Trst, Gorico in slovensko Koroško, doma uničila sleherno svobodo z uvedbo partijske diktature, strla kmeta, steber narodnega zdravja in moči, prej svobodno ljudstvo pa spremenila s silnim pritiskom v pokorne kimavce in brezmočno rajo.
To imamo «janes, ko je narod star „težkih tisoč let“ po pesnikovi besedi. Vemo dobro, da ne more* tako ostati. Povojni emigranti so prinesli seboj v svobodni svet dragoceno izročilo, dedno izročilo, ki je zgoraj popisano, o svobodnem narodu v svobodni domovini. Sami se starajo in odmirajo, izročilo je treba predati v nove, mlade roke. Bakla slovenske svobode* v domovini se mora izročiti mlademu slovenskemu rodu, da jo ponese v končno zmago.
L. P.
Neizprosna doslednost v načelih in spravljivost do oseb se ne izključujeta. Nasprotno! Vprav krščanska načelnost zahteva ono in to, saj je med krščanskimi načeli tudi načelo krščanske ljubezni.
Aleš Ušeničnik
Boga sem prosil in ga prosim, naj mi da mirnega duha, ko se bojujem zoper vašo zmoto, da bi bolj mislil na to, kako bi vas poboljšal, kakor pa na to, kako bi vas premagal. Tisti naj rohné proti vam, ki ne vedo, kako težko je najti izgubljeno resnico, kako težko ozdravi duševno oko, da more duša zopet gledati svoje sonce.
Sv. Avguštin
Izročilo
PO ŠPORTNEM SVETU
V	TEKMOVANJU nogometnih evropskih prvakov je dunajska Austria premagala splitski Hajduk z 1:0. Na prvi tekmi je v Splitu z istim rezultatom zmagal Hajduk. Zato so po drugi tekmi streljali enajstmetrovke; Austria je bila uspešnejša in se je uvrstila v polfinale, v katerem se bo srečala z moskovskim Dinamom. Druga dva polfinalista sta Twente Enschede iz Holandije in Anderlecht iz Belg-je.
V	PRVI TEKMI za pokal Maršal Ramón Castilla sta se v nedeljo 19. 3. v Buenos Airesu pomerili enajstorici Argentine in Peruja. Tekma je obenem služila tudi za pripravo na svetovno nogometno prvenstvo, ki se bo začelo 1. junija. V tej tekmi je zmagala Argentina z 2:1 po precej nadmoćni igri.
ARGENTINA se ni uvrstila v na-
daljnje kolo v tekmovanju za Davisov pokal. In to nekoliko nepričakovano, čeprav je bilo tekmovanje v Santiago de Chile. Čilski tekmovalec Gildmeis^er je poskrbel za presenečenje z zmago nad enim najboljših svetovnih igralcev tenisa, Argentincem Vilasom s 9:7, 6:3, 3:6, 6:4; Filol pa je premagal Cana s 6:2, 6:3, 6:8. Igro dvojic sta dobila Vilas in Clero, ki sta premagala čilski par Fillol-Cornejo 6:4, 6:3, 6:3. Toda v nedeljo je Gildmeistro-va zmaga nad Ganom pokopala vse upe. V zadnji igri je Vilas brez težav premagal Fillola, toda Čile je dvoboj osvojil s 8:2.
POLEG NOGOMETNEGA svetovnega prvenstva, ki bo junija, se te dni v Buenos Airesu merijo za naslov svetovnega prvaka v hokeju na travi Ar-gtentüna,» Pakistan, Indija» Malazija'u
V NEDELJO, 23. APRILA
SLOVENSKI DAN
NA SLOVENSKI PRISTAVI
SLOVENSKI DOM V SAN MARTINE
želi vsem svojim članom, članicam in prijateljem Doma VESELE VELIKONOČNE PRAZNIKE ter vabi vse na slovesno VELIKONOČNO SV. MASO ob 8.30 v kapeli Presv. Srca ter nato na VELIKONOČNI ZAJTRK v prostorih doma.
Obenem sporočamo, da je prispevek za Vzajemni podporni sklad treba plačati najkasneje do 31. marca 1978, sicer preneha članstvo v skladu.
Srečne in vesele praznike Gospodovega vstajenja vošči vsem svojim članom in rojakom
KREDITNA ZADREGA ^S.L.O.G.A.” z o. z.
Bartolomé Mitre 97
T. E. 658-6574
Ramos Mejia
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAEL CASCANTE
Escribano Publico Cangallo 1642	Buenos Aires
Pta. baja, ofic. 2
T. E. 35-8827
SDO
SFZ
Slovenska Pristava
Sobota, 15. aprila
DRUŽABNI VEČER
Sodeluje “Woodstock”
: OSREDNJA HIŠA:
■
■
■
■
■
■
1 LOMAS DE ZAMORA
■
■
■
Av. Hipólito Yrigoyen 8854/62 Tel.: 243-2291
■
(med Boedo in Sàenz)
■
t
Vse za dom
miHaBHMiaaanilaaaaaiaBaaBfBaiauaai|aaaa(
Pohištvo
■ ■■■■•■■■«a* ■■■■■■■■•■■•«■«■vai
ZR Nemčija, Holandija, Španija, Škotska, Anglija, Irska in Avstralija.
NA SVETOVNEM prvenstvu v skokih v Lahtiju je na veliki skakalnici prvo mesto osvojil Finec Tapio Räisä-nen 256,6 točkami in skokoma 111,5 in 108. Drugi je bil Avstrijec Lippurger s 256,3 točkami in skokoma 112,5 in 1007,5. Slovenec Norčič je bil 14. s 226,7 točkami in s skokoma 105,5 in 103. Med 55 uvrščenimi sta bila še Slovenca Mlakar (36) in Bogataj (44).
V teku na 50 km je nastopilo 57 tekmovalcev, na cilj jih je prišlo 44, med odstopitvami sta bila tudi Tajnikar in Djurčič. Prvo mesto je osvojil Šved Sven Ake Lundbaeck, drugi je bil Beljajev (SZ). Eden favoritov Finec Mieto, ki se je „zamazal“ zaradi vremena, je bil zadnji. V teku na 10 km je zmagal Poljak Luszczek, na 30 km pa Saveljev (SZ).
NA DRŽAVNEM prvenstvu v krosu je v Tivolija na 12 km zmagal Celjan Lisec pred Lazovičem in Molo-vičem, sledili so atleti iz Slovenije U-kič, Žuntar (oba Kladivar-Celje) in Balek in Anič iz Velenja.
BOJAN KRIŽAJ je na državnem prvenstvu v Mavrovem v .Makedoniji o-svojil naslov prvaka v slalomu in veleslalomu, med dekleti pa Nuša Tome v slalomu, v veleslalomu pa Ljubljančanka Anja Zavadlav.
OBVESTILA
PETEK, 24. marca:
V	slovenski cerkvi Marije Pomagaj
ob 19 bogoslužje velikega petka.
SOBOTA, 25. marca:
V	slovenski cerkvi Marije Pomagaj
ob 22 velikonočna vigilija.
NEDELJA, 26. marca:
V	San Martinu ob 8.30 slovesna velikonočna maša, nato v Slov. domu velikonočni zajtrk.
SREDA, 29. marca:
Seja učitiljskega zbora ob 20. uri
v Slovenski hiši.
SOBOTA, 1. aprila:
Začetek rednega pouka Slov. srednješolskega tečaja „Rav. Marka Bajuka‘‘ ob 15 uri v Slovenski hiši.
BLAGOSLOVA POLNE PRAZNIKE VSTAJENJA GOSPODOVEGA : želijo vsem rojakom
■
■
■
PETER RAJDA in sinovi
• ' ■ '-A;' V ' „ i /	' j?	'	. •	h
sodarstvo
■
,	■
i&v	■
rt	m
m
Benavente 4367 T. E. 61627 V. Nueva, Guaymallén, Mendoza
Blagoslova polne praznike vstajenja Gospodovega žele vsem Slovencem
C A C E S s. r. 1.
Slovensko keramično podjetje
Bedro Molina 132-42 Guaymallén Villa Nueva, Mendoza
Prof. dr. JEAN JESUS »LASNIK
Specialist za ortopedijo in travmatologijo
Marcelo T. de Alvear 1241, pritličje Capital Federal Tel. 41-1413
Ordinira v torek, četrtek in soboto od 17. do 20. Zahtevati določitev ure na privatni telefon 628-4188.
Blagoslovljeno Veliko noč želi
Ruenosaireški slovenski oktet
Tombole Slomškovega doma so še posebno priljubljene. Vsako leto se zbere na prijetnem vrtu okoli 1.000 rojakov. Letos bo prireditev v nedeljo
16. APRILA
Nabavite si tablice pravočasno, v predprodaji. Deležni boste še nagradnega žrebanja — krasna punčka v narodni noši!
PODRUŽNICE: EZEIZA
Ruta 205 (nasproti postaje) Tel. 295-1197
C. SPEGAZZINI
Av. 25 de Mayo 136
SAN JESTO
Almafuerte 3230 (eno kvadro od občine)
LOMAS DE ZAMORA
Hipólito Yrigoyen in Laprida
Dekoracije
NEDELJA, 2. aprila:
V	Našem domu v San Justo po slov. maši sestanek staršev šole Franceta Balantiča.
V	Slovenski cerkvi Marije Pomagaj
ob 9,30 mladinska sv. maša. Nato zvezni sestanek SDO in SFZ na katerem bo predaval p. dr. Alojzij Kukoviča.
Na Slov. Pristavi roditeljski sestanek ob 11. uri. Predaval bo dr, Vinko Brumen o slovenskem branju.
SREDA, 5. aprila:
Zveza slovenskih mater in žena začne z svojimi mesečnimi predavanji v Slovenski hiši. Prvi predavatelj g. msgr. Anton Orehar. Prisrčno vabljene vse žene in matere.
SOBOTA, 8. aprila:
V	Slomškovem domu družabni večer. Vabita SDO in SFZ Ramos Mejia.
SOBOTA, 15. aprila:
Na Pristavi družabni večer. Vabita SDO in SFZ Morón.
V	Slovenskem domu v San Martinu
ob 20. skioptično predavanje g. župnika Berganta: sprehod po Evropi in ogled nekaterih mest, katedral, gora itd. Nato bo na razpolago domača večerja.
NEDELJA, 16. aprila:
Velika tombola v Slomškovem domu.
NEDELJA, 23. aprila:
Na Slovenski Pristavi v Castelarju
SLOVENSKI DAN z bogatim spore-dom. ________________
Vokalna skupina Karantanija bo pela na velikonočne nedeljo ob 10. uri pri sv. maši po TV canal 11.
ESL0VENIA LIBRE
Editor responsable: Miloš Stare Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires, Argentina T. E. 69-9503
Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavle Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión Ng 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9'S824
Registro Nacional de la Propiedađ Intelectual N* 1.362.266	
Naročnina Svob. Slovenije za 1. 1978:
za Argentino: $ 8.500.— (850.000), pri pošiljanju po pošti $ 9.500.— (950.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 25 USA dol.; obmejne države Argentine 20 USA dol.; Avstralija 31 USA dol.; Evropa 28 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 19 dol.
Talleres Gräficos Vilko S.R.L., Estadps Unidos 425, 1101, Buenos Aires, T. E,. 33-7213.
BLAGOSLOVLJENE PRAZNIKE GOSPODOVEGA VSTAJENJA VOŠČI VSEM ROJAKOM
ZEDINJENA SLOVENIJA
Vesele velikonočne praznike želi STAVBNO PODJETJE
Carlos La mlin in Slavko Podlogar
železobeton in gradnje na splošno
Perdriel 960 1650 SAN MARTIN
T. E. 755-0545
Sporočamo, da nas je dne 14. marca 1978 bridko prizadete nenadoma zapustil naš dragi mož in oče, gospod
prof. Jože Majcen
t K večnemu počitku smo ga položili na pokopališču v San Martinu.
Zahvaljujemo se vsem, ki so nas spremljali ob tem težkem slovesu.
Priporočamo ga v molitev in blag spomin!
San Martin, 15. marca 1978
žena Vanda s hčerkama
v imenu vsega sorodstva
V globoki žalosti sporočam vsem prijateljem in znancem, da je v Domžalah prenehalo biti plemenito srce naše skrbne mame, gospe
Marije Ahčin roj. Dimc
Njeno telo čaka vstajenja na domžalskih Žalah, kjer so jo pokopali 18. februarja. Bog ji obilo poplačaj vse dobrote, ki jih je delila vse življenje vsem pomoči potrebnim, posebno bolnikom in trpečim daleč naokoli.
Molimo zanjo.
France Ahčin v imenu vseh sorodnikov
Buenos Aires, Domžale, Rim, Luzern.	i
■ ■■MMIBMItutBHiaHBBBBBMBHlIBi
V Clevelandu v ZDA je po daljši bolezni umrl v 80. letu starosti član Narodnega odbora za Slovenijo, gospod
Dr. Valentin Benedik
bivši sodnik v domovini.
Bil je zaveden narodnjak. V času revolucije je neomahljivo vztrajal v boju proti komunističnem zatiralcem svobode in človekovih pravic.
Ohranili ga bomo v hvaležnem spominu.
Za Narodni odbor za Slovenijo Miloš Stare predsednik.
Buenos Aires, 20. marca 1978.
■■«■■■■■■■■■■■■■■■■■•«