uvodnik POSTSOCIALISTIČNI MITI Že od nekdaj se sprašujem, ali je mogoče v tako majhni sociološki skup- nosti, kot je slovenska, ustvariti razmere za sproščeno in ustvarjalno razpravljanje. Majhno okolje težko sledi pospešenemu procesu diferenciaci- je, ki močno povečuje raznovrstnost intepretacij in orientacij . Hitro se pojavi- jo "količinske" omejitve, tj. nesorazmerje med razvejenimi interpretacijskimi diskurzi in "kadrovsko zasedbo" raznolikih intelektualnih tokov. Nelagodje povečuje dejstvo, da tudi zavedanje o problemu ne prispeva veliko k njegov- emu reševanju. Pravzaprav nam pomaga le toliko, da nismo preveč pre- senečeni, ko se nakazujejo n astavki vedno novih diferenciacij. Zaradi tega se zdi, da strokovno komuniciranje znotraj slovenske sociološke skupnosti nima prav blesteče prihodnosti. Osnovna omejitev družboslovnih oz. socioloških razprav v majhni skup- nosti je torej v tem, da so specialistične teme praktično skoraj neodzivne . To pa na drugi strani pomeni, da so majhne naklade, značilne za slovensko družboslovno publicistiko, dejansko še vedno prevelike . Skratka, zelo težko je v mikro okolju združevati specialistično izostrenost in istočasno omogočati ustvarjalno komunikacijo s širšim krogom nespecialistov, ki se zanimajo za zahtevnejše refleksije družbenega. Cilj prizadevanja za širjenje kroga razpravljalcev seveda ni zgolj povečevati naklado. Ustvarjanje skupnega interpenetracijskega razprav fal- skega polja je pravzaprav nujno, čeprav skoraj "sizifovsko" dopolnjevanje vedno bolj specialističnih razprav . Specializacija namreč tudi v večjih skup- nostih lahko postane marginalističen diskurz, če sočasno ne nastaja mini- malni skupni orientacijski sistem, tj. prostor, kjer lahko specialistični diskurzi komunicirajo med seboj in se morebiti celo konsistentno povezujejo. Orientacija je po mnenju mnogih eden glavnih problemov kompleksnih modemih družb, prav gotovo pa tudi tistih, kijih še vedno označujemo s problematičnim pojmom tranzicijske družbe . V resnici je prav izpraznjenost te oznake dokaz, daje orientacija eden temeljnih problemov . Interpretacijski prostor pa seveda ne more biti prazen . Če ga ne zapolnijo teoretsko konsis- tente interpretacije, se zelo hitro pojavijo drugačne, poljudnejše in na pop- ulistični ravni "magično" privlačne zgodbe . Vzrokov za to, da popularnost mitoloških, pred in porazsvetljenskih intepretacij prehiteva znanstvene teoretske, je nedvomno zelo veliko . Eden DR, Vol.XII(1996)21 7 UVODNIK bistvenih pa je nedvomno ta, da seje sociologija, tako kot mnoga druga modernistična orodja "zdiferencirala" do te stopnje, da znotraj teh diskurzov ni več mogoče niti slutiti celote . S celoto se v resnici nihče več ne ukvarja, če pa se, začne hitro spominjati na znanega Cervantesovega viteza . Torej, mitološke interpretacije črpajo svojo moč in privlačnost predvsem iz svoje "sposobnosti", da v visoko kompleksnem in zdiferenciranem svetu, ki spominja na nepregleden labirint, ponujajo celovite, holistične interpretacije . Ljudje v resnici ne moremo brez tega . Svet brez utopij ni mogoč in prav zato je čas konca velikih zgodb oz . konca velikih utopij tudi čas, ki spodbuja roje- vanje novih mitov in novih mitologij. Svojevrsten paradoks pa je seveda v tem, daje tudi tovrstna postmoderna produkcija celote zelo razdrob jena. Čeprav je ena osnovnih motivacij delovanja sociologov ponovna (?) uveljavitev teoretsko konsistentne refleksije družbenega, pa si ne umišljam, da bi lahko oz. da bi bilo smiselno zasesti celoten prostor . Neskromno mi gre predvsem za vzpostavitev razločljivih in prepoznavnejših razmerij med "odčaranimi" opazovanji družbenega, in precej "kreativnejšim" mitološkim pripovedništvom. Čeprav si ni mogoče zamisliti družbe, ki bi lahko shajala brez mitologij, si umišljamo, da je razpoznavnost sociološkega diskurza potrebna zaradi tega, kerje to eden od potrebnih sidrišč oz . stabilizatorjev vedno teže doumljivih stanj . V tranzicijskih družbah so razmere seveda prav posebne . Tu razne "šok terapije" ustvarjajo ugodne razmere za nastajanje raznovrstnih "transgre sij". Odčaranje od mitologij oz . utopij seje zgodilo v relativno kratkem času, kar je povzročilo močan ideološki podpritisk . Istočasno je silovit "demonstracijski" učinek Zahoda spodbudil obete v relativno enostavne pren- ovitvene modele. Vendarje sedaj že očitno, da kljub navidezno ugodnim razmeram, "obnova" ni preprosta in tudi ne premočrtna . Predvsem pa sploh ne gre zgo j za "obnovo", temveč za povsem nove situacije, ki zahtevajo tudi precej ustvarjalne prijeme . Če sem nekoliko boj konkreten in se omejim na naš prostor v vesolju, potem ni mogoče spregledati, da se nobeno rojstvo, in seveda tudi rojstvo nacionalne države ne more izogniti boj ali manj simpatičnemu mitologizira nju. "Geopolitične premike", tjnastajanje ovih prostorskih entitet, neizbežno spremlja mitološka orkestracija . In prav to je točka, na kateri naj bi se raznoliki sociološki diskurzi ponovno povezovali in na ta način pridobili potrebno prepričevalno moč za tekmo s poenostavljenimi, vendar medijsko močno podprtimi interpretacijskimi vzorci. Sociologija oz . družboslovje nas- ploh bi naj torej nadomeščalo vsiljive postsocialistične mite s konsistentnejšimi interpretacijami . 8 DR, Vol .XII(1996)21 Skoraj ni dvoma, daje Evropa trenutno središčni mit na Slovenskem. S tem seveda ne mislim, daje zgolj mit. Vendar pa je "mitološko evropeiziranje" tako razvito, da so drugačne interpretacije bistveno manj opazne. V tesni zvezi z mitom o Evropi je seveda tudi razumevanje vla- davine ljudstva, tj. demokracije. Z obravnavno teh dveh temeljnih pojmov sodobne slovenske mitologije Tomaž Mastnak radikalno začenja pričujočo iz- dajo Družboslovnih razprav. V nekoliko drugačni, vendar prav tako prepričljivi govorici mu z razpravo oz. mini esejem o "udbomafiji" sledi Spomenka Hribar. Čeprav se stalno pojavljajo bolj ali manj uspešni nadomestki, zasluži ta protizarotniški neologizem še vedno častno mesto . Besedila, objavljena v nadaljevanju, zanesljivo potrjujejo, kako so velike "zunajčasovne in zunajprostorske transgresivne" institucije nagnjene k izdelani povsem posvetnih bajk za vsakodnevno in lokalno točno določeno rabo. Blok začenja Srečo Dragoš z zgodovinskim vpogledom v strategije vključevanja Katoliške cerkve v slovenske družbene zadeve. Sledi mu Marko Kerševan z izčrpno razpravo o delovanju najmočnejše "civilno družbene or ganizacije"v postsocializmu. MitjaVelikonjanašte e in predstavi vrsto postl socialističnih mitologiziranj, ki imajo prevladujočo cerkveno nacional(istič)no ali cerkveno politično naravo . Marjan Smrke pa ugotavlja nekatere posebl nosti sodobne slovenske religijske situacije, ki se bistveno razlikujejo od "cerkvenouradnih", javnosti velikokrat posredovanih interpretacij . Vsa besedila, objavljena v tem prvem delu, so bila predstavjena tudi na sociološkem srečanju v Portorožu aprila 1996. Nekateri odmevi nanje potrju- jejo tezo o vedno večji diferenciaciji majhne slovenske sociološke skupnosti . Poleg drugega pa ti prispevki prepričljivo zavračajo očitek o neatraktivnosti socioloških interpretacij . Mnenja so in bodo seveda različna, prav gotovo pa je argumentacija v teh besedilih takšne vrste, da omogoča oz. celo spodbuja kreativno odzivanje . Če se bo to res tudi zgodilo, bo dosežen eden od nal menov objave. Na sociološkem srečanju v Portorožu 1996je sodeloval tudi Philip Walters, predstojnik oksfordskega Keston Instituta, urednik religiološke revije Religion, State and Society, po pisanju revije Sociology of Religion (št. 57, 1996) eden najboljših poznavalcev religijske situacije v vzhodni in srednji Evropi ter Rusiji. Keston Institut ima večdesetletno tradicijo spremljanja re- ligijske dinamike v tem delu sveta, razvejeno mrežo sodelavcev, obsežno dokumentacijo in dobro založeno knjižnico . Poleg raziskovalne, analitične dejavnosti paje delovanje Keston Institua usmerjeno tudi k širjenju medreligijskega dialoga in morda celo možnosti prozelitizma v tem delu svel ta, karje bilo mogoče zaslutiti tudi iz Waltersovega prispevka na sociološkem srečanju. Njegovo besedilo, ki ga objav jamo v izvirnem, tj . angleškem jeziku,je povsebinski in terminološki plati dokaj značilenprimer zahodnjaškega pogleda na dogajanje v postsocialističnih družbah. Na osl DR, Vol.XII(1996)21 9 UVODNIK novi številnih primerov iz različnih "vzhodnih družb" pa je iz Waltersovega besedila lepo videti, kako velika so bila pričakovanja in kakšna je dejans- kost "socialno prenovitvenih" zmogljivosti religioznih institucij v postsocializ mu V drugem delu najprej objavljamo razpravo Franca Malija "Sistem ekspert- nega ocenjevanja v znanosti Na prvi pogled to besedilo nima nič skupnega s prvim delom, vendar pa ni tako . Sistem ekspertnega ocenjevanja je bistven za razvrščanje znanstvenih besedil, dejavnost torej, ki naj omogoča nespecialistom orientacijo znotraj diferenciranega znanstvenega podsis- tema. Predvsem so tu seveda pomembni tisti nestrokovnjaki, ki držijo roko nad znanstvenimi proračuni . Malijeva razprava zadeva torej središčno in zelo aktualno problematiko znanosti, tj . orientacijo v znanstveni kompleksnosti, ki seveda prav tako ni povsem imuna pred mitološkimi poenostavitvami . Besedilo Sme Mandič obravnava stanovanjsko mobilnost oz. nemobilnost. Tudi ta temaje navidezno precej oddaljena od prvega sklopa, vendar pa je- tudi v tem besedilu mogoče najtijasne navezave na predhodni blok . Znano je namreč, daje pri nas stanovanjska mobilnost precej nizka, vsekakor nižja, kot bi pričakovali na osnovi splošnih kazalcev modernosti slovenske družbe. Očitno je torej, da imamo opraviti s specifično, še vedno precej tradi- cionalistično naravnanostjo pri zadovoljevanju stanovanjskih potreb . Iz tega zornega kotaje posebej zanimiva ugotovitev, da za slovensko družbo klasična (zahodna) mobilnostna teorija ni najbolj uporabna, kar lahko razumeto tudi kot vabilo k teoretski ustvarjalnosti . Neokorporativizem v postsocializmu je tema, ki vznemirja širok krog opa zevalcev tranzicije in včasih sproža precej politično motivirane komentarje. Mateja Makaroviča v njegovem prispevku zanima neokorporativizem kot in stitucija, ki Lahko razbremenjuje politični podsistem. V naspro ju s klasičnim korporativizmom po avtorjevem mnenju neokorporativizem ohranl ja diferenciacijo in je zato za demokratične sisteme sprejemljiv . V postsocial istični Sloveniji ima tudi že institucionalne pogoje, čeprav je naša tradicija bližja nedemokratičnemu tradicionalnemu korporativizmu kot neokorpora- tivizmu. Kljub temu se avtorju zdi retrogradni razvoj v smeri tradicionalnega monopolnega korporativizma popolnoma nemogoč . Zadnji del revije zaključuje tradicionalna recenzijska rubrika Glede na število publikacij, ki so izšle v zadnjem času, moramo samokritično ugotoviti, da bi lahko bila rubrika bistveno bogatejša oz . daje majhno število recenzij skladno z ugotovitvijo o nizki komunikacijski dinamiki znotraj slovenske so- ciološke skupnosti Drago Kos 10 DR, Vol.XII(1996)21