Leto XXIII.
Številka 5.
SLOVENSKI PRAVNIK.
Izdaja društvo ..Pravnik" v Ljubljani.
Odgovorni urednik:
D? DANILO  MAJARON.
V LJUBLJANI.
Natisnila ..Narodna Tiskarna" 1907.
VSEBINA.
1. A. Leveč: Kako je razlagati odst. 3 §-a 350 izvrš. r.?   .   129
2. Šp.: § 88 sud. vi. Kako češ se oteti podsudnosti fakture?   135
3. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
a) K uporabi §-a 1432 o. d. z. .   .   .      .   .   .' .   .   137
b) Ne može se tražiti povišenja odpremine, koju otac
isplati za uzdržavanje svog izvanbračnog djeteta a
na temelju nagodbe odobrene od suda (§ 171 o. g. z.)   140
c) Ima li se primijeniti bagatelarni postupak u spo-rovima s uporabnog ugovora kad je vrijednost spornog predmeta udarena na 100 K, a tuženik nije prigovorio toj ucijeni (§ 448 gr..post.).....142
d) Pogoj določbe §-a 1109 o. d z. je, da konča pogojena doba najemne ali zakupne pogodbe. Ta določba torej ne velja, če se je razveljavilo pogodbo v zmislu §-ov 1117 in 1118 o. d. z. — Kaj pomenja določba §-a 1109 o. d. z. »da je vrniti predmet zakupne pogodbe v navadni gospodarski kulturi?« — U učinkih tožbe na razveljavljenje zakupne pogodbe, če se ji je ugodilo.........143
e) Meje dopustne presoje dokazovanja po prizivnem sodišču (§ 503 št. 2 c. pr. r.); potreba izrecnega ali tihega lastnikovega dovoljenja pri izvrševanju rabe na njegovi stvari za priposestvovanje dotične služ-
nosti (§ 313 o. d. z.)........... 145
Kazensko pravo,
Razmerje med §-i 199 d) in 320 f) kaz. zakona  . 150
4. Dr. Ed. Volčič: Z e m l j e knjižni ali zemljiškoknjižni
zakoni     ................ 153
5. Književna poročila.............. 157
6. Razne vesti ;................ 158
Slovenski Pravnik.
Leto XXIII. V Ljubljani, 15. maja 1907. Štev. 5.
Kako je razlagati odstavek 3. §-a 350. izvršilnega reda?
Spisal c. kr. sodni svetnik A. Leveč.
Pri razlagi odstavka 3. §-a 350 izvrš. reda so se pokazala v teoriji1) in praksi nasprotstva, ker trdijo eni, daje v navedenem odstavku označena izvršba dopustna samo na podlagi izvršilnih naslovov, katerimi je pripoznana pravica do obremenitve zavezančeve nepremičnine (nepr. dela) ali njegove pravice, glede katere še ni vpisan v zemljiški knjigi, pripoznana torej kaka knjižna pravica zahtevajočemu upniku, — dočim trdijo drugi, daje ta izvršba dopustna tudi na podlagi izvršilnh naslovov, s katerimi je pripoznana le denarna terjatev.
Poslednjemu nazoru je pritrdilo tudi najviše sodišče v svoji odločbi dne 16. oktobra 1901 št. 478 uradne zbirke in št. 1585 G. U. z nastopnimi razlogi:
»Pravni nazor rekurznega sodišča, da je zahtevajoči upnik po §-u 350. izvrš. r. le tedaj upravičen povzročiti knjižni vpis lastninske pravice zavezančeve, ako je že v izvršilnem naslovu samem dana pravica do obremenitve nepremičnine zavezančeve, v zakonu ni utemeljen. Po motivih k §-u 320. izvrš. r. izvajajo v tem paragrafu dane, poprejšnjemu izvršilnemu postopanju nepoznane določbe po svojem bistvu le načelo §-a 22 z. z. ter imajo za podlago misel, da se z njimi, ne da bi se s tem zmanjšalo pravice zavezancu, pravno varstvo bistveno ojači, izvršbo pospeši in zajedno zmanjša stroške. Z ozirom na svrho teh zakonovih določb   je  smatrati   tedaj  za   nepravilno,   kakor  interpretuje
') Primerjaj: Neumann; Svstem der Executionsordnung, 1906, str. 233, 282 in 383 in Kommentar zur Executionsordnung, 1906, str. 950 in 951; Bartsch: Das osterr. allg. Grundbuchgesetz in seiner prakt. Anwendung, 1902, str. 65 in 66; Heller und T r e n kwal d e r: Die osterr. Executionsordnung in ihrer prakt. Amvendung, 1902, str. 741, in odredbo predsedstva c. kr. višjega sod. v Gradcu Praes. 15786-17 98, objavljeno tudi v G. Z. 1899/23.
9
130        Kako je razlagati odstavek 3. §-a 350. izvršilnega reda?
rekurzno sodišče besede »po izvršilnem naslovu«, rabljene v tretjem odstavku navedenega paragrafa; marveč je pravilna razlaga tega odstavka le ta, da je tudi oni upnik, ki ima izvršljivo denarno terjatev, upravičen na podlagi izvršilnega naslova, čeprav ni v le-tem pripoznana obremenitev zavezančeve nepremičnine, da seže na take nepremičnine zavezančeve ali njegove dele nepremičnin, glede katerih še ni vknjižen ali predznamovan za lastnika, z izvršbo potom zemljiškoknjižnega vpisa, tedaj tudi potom prisilne osnove zastavne pravice, in upravičen v to svrho, če dokaže pravno pridobitev zavezančevo, zahtevati najprej zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice v korist zavezancu in nato vpis zastavne pravice za svojo izvršljivo terjatev. V le-tem slučaju je zahtevajoči upnik dokazal z duplikatom prisojilnega pisma, da je bila vsa zapuščina dotičnega zapustnika, torej tudi na njegovo ime vpisana polovica zemljišča, za katero gre, prisojena zavezancu. Če je torej prvi sodnik po zmislu predloga zahteva-jočega upnika dovolil vknjižbo lastninske pravice pri neizločeni, na ime zapustnikovo vpisani polovici zemljišča v korist zavezancu in nato v korist zahtevajočemu upniku za njegovo izvršljivo terjatev prisilno osnovo zastavne pravice pri tej na zavezanca vpisani zemljiški polovici ter prisilno dražbo, se strinja njegov sklep z zakonom, dočim sklep rekurznega sodišča, s katerim se je izvršilni predlog zavrnilo, češ da ni vporabna določba §-a 350. izvrš. r. na ta slučaj, ni v zakonu utemeljen. Bilo je torej revizijskemu rekurzu ugoditi, sklep rekurznega sodišča predrugačiti in prvosodni sklep obnoviti.«
Razume se, da bi bilo po tej razlagi najvišjega sodišča ravno tako dopustno, na podlagi izvršilnega naslova, s katerim je pripoznana le denarna terjatev, seči z izvršbo v zmislu odst. 3. §-a 350. izvrš. r. tudi na knjižne, v korist zavezanca še ne vpisane pravice, in da bi bil n. pr. zahtevajoči upnik upravičen, ako bi izkazal pravno pridobitev zavezančevo, zahtevati knjižni prenos zastavne pravice v korist zavezancu in zajedno za svojo izvršljivo terjatev vknjižbo nadzastavne pravice na sedaj vpisano zavezančevo pravico.
Po našem mnenju se pa ta razlaga ne sklada s pravilnim razumevanjem odstavka 3. §-a 350. izvrš. r., marveč le razlaga, ki zahteva izvršilni naslov, da je z njim podeljena obremenitev
Kako je razlagati odstavek 3. §-a 350. izvršilnega reda ?        131
zemljišča ali knjižne pravice, ter bomo to mnenje v nastopnem utemeljili.
Poročilo skupne konference, ki je šele v §-u 352. vladne predloge uvrstila odstavek 2. in 3. sedanjega §-a 350. izvrš. reda pravi1) z ozirom na uvrstitev odstavka 2.: Wer einen vollstreck-baren Anspruch auf Einverleibung als Eigentumer einer Liegen-schaft oder auf Ubertragung eines bucherlichen Rechtes hat, soli fortan in der Realisierung dieses Anspruches nicht mehr dadurch gehindert sein, dass sein Vormann (der Verpflichtete) noch nicht bucherlich eingetragen erscheint. Die Regel, die § 22 des Grund-buchsgesetzes fur freivvillige Verausserungen und Ubertragungen aufstellt, soli nun auch auf derlei executive Rechtsiibertragun-gen ausgedehnt werden, wodurch, ohne dass dies fur den Ver-pflichteten eine Rechtsminderung nach sich zieht, der Rechts-schutz vvesentlich verstarkt, die Execution beschleunigt und zugleich deren Kosten herabgedriickt werden, in takoj nato z ozirom na vpostavitev odstavka 3.: Die namliche Bestimmung duldet auch auf den Fall Anvvendung, dass der Executionstitel die Belastung eines Grundbuchskorpers oder eines daran haften-den Rechtes zu Gunsten des betreibenden Glaubigers ausspricht, das zu belastende Recht aber fur den Verpflichteten einstweilen vveder einverleibt noch vorgemerkt ist. Der betreibende Glau-biger soli dann unter Nachweisung des Rechtserv/erbes des Verpflichteten zugleich mit der Execution die biicherliche Eintragung des Eigentumes oder des sonstigen bucherlichen Rechtes des Verpflichteten begehren konnen.«
Razvidno je torej, da po tej z ozirom na odstavek 3. §-a 350 izvrš. r. dani razlagi zakonodavčevi le-ta odstavek (prav.) izvaja načelo, izraženo v §-u 78 z. z. — Kakor ima p>a ta paragraf za pogoj, da oni, na katerega je prešla kaka nepremičnina ali kaka knjižna pravica izvenknjižno, dovoli glede te nepremičnine ali pravice kakemu drugemu pravico, ki je predmet javne knjige (prostovoljno), tako stavi zakonodavec, uporabljajoč to načelo v izvršilnem postopanju, v odstavku 3. §-a 350 za pogoj da se je z izvršilnim naslovom dopustilo obremenitev zemljiškoknjižnega telesa ali njega se držeče pravice v korist zahtevajočemu upniku
') Glej: Materialien zu den neuen osterr. Civilprozessgesetzen, heraus-gegeben vom k. k. Just. Min., 1897, ll. B. str. 642. in 643.
9*
132        Kako je razlagati odstavek 3. §-a 350. izvršilnega reda?
daB der Executionstitel die Belastung eines Grundbuchs-korpers oder eines daran haftenden Rechtes zu Gunsten des betreibenden Glaubigers ausspricht). Sklicevanje najvišjega sodišča v citirani odločbi na to, češ, določbe odstavka 2. in 3. §-a 350 imajo po motivih misel, da se z njimi ojači varstvo pravic, pospeši izvršba in zmanjšajo stroški, ne more utemeljevati njegovega nazora; kajti prejšnjemu izvršilnemu postopanju so bile, kakor omenja najviše sodišče samo, določbe, kakor jih imata odstavek 2. in 3. §-a 350, sploh neznane. Namen torej, ki si ga je stavil zakonodavec, dosežen je tudi že, ako se dopušča izvršbo po zmislu odstavka 3. le na podlagi označenih specijalnih izvršilnih naslovov.
Pravilnost naše razlage zadevne določbe §-a 350 izvrš. r. izkazujejo pa tudi naslednja uvaževanja.
Po §-u 77 z. z. mora biti, ako nastopa kdo v imenu drugega, dokazano, da je upravičen (izrecno pooblaščen) za vlaganje zemljiškoknjižnih prošenj. Ako ima § 78 z. z. v tem oziru izjemo in ne zahteva pooblaščenja tretjega v svrho zemljiškoknjižnega vpisa druge osebe, tolmačiti je to izjemno določbo tako, da je pravica, ki jo je ta oseba podelila tretjemu in ki jo je zajedno vpisati, dokazana po listini (§ 31, 35 in 94 št. 3. z. z.) in je torej opravičena domneva, da se je molče, dalo pooblaščenje k zahtevi vpisa drugega, ki je pogoj za vpis lastne pravice.1) Ako kdo drugemu zastavi svojo, izvenknjižno pridobljeno nepremičnino za prejeto posojilo z dovoljenjem vknjižbe zastavne pravice za to posojilo na nepremičnino, dal mu je s tem molče tudi dovoljenje, da zahteva vknjižbo njegove lastninske pravice na nepremičnino. To je zmisel §-a 78. z. z.
Ravnoisto mora veljati torej tudi pri uporabi določbe odstavka 3. §-a 350. izvrš. r., s katero se, kakor pokazano, samo raztega v §-u 78. z. z. obseženo načelo na izvršilno postopanje. Tudi tukaj mora molče dana (po sodišču suplirana) pooblastitev biti dokazana po listini (izvršilnem naslovu); to je pa le tedaj, ako je v izvršilnem naslovu dopuščeno obreme-njenje kake nepremičnine ali nje se držeče pravice na korist zahtevajočemu upniku.
') Glej: odločbo najviš. sodišča dne 28. januarja 1873, št. 3851 G. U. in dne 5. februvarja 1874, št. 5247 G. M.
Kako je razlagati odstavek 3. §-a 350. izvršilnega reda?        133
Tudi uvrstitev §-a 350. v zistem izvršilnega reda potrjuje pravilnost našega nazora. Drugi oddelek prvega dela tega reda daje navodila za izvršbo v svrho izterjanja denarnih terjatev in tretji oddelek, (kjer je uvrščen § 350.) navodila o izvršbi v dosego dejanj ali opustitev, torej poslednji oddelek navodila o izvršbi na podlagi izvršilnih naslovov, ki nimajo za predmet izterjanje denarnih terjatev. § 350. specijalno ima naslov: »Podelitev ali razveljava knjižnih pravic« in ravna tedaj o izvršbi na podlagi izvršilnih naslovov, po katerih je zavezanec dolžan podeliti ali razveljaviti knjižne pravice.
Držeč se tega, da se z določbo odstavka 3. §-a 350. izvrš. r. raztega določba §-a 78. z. z. na izvršilno postopanje, more se z lahkoto rešiti vprašanje, katero daje Bartsch1), z ozirom na § 78. z. z., vprašanje namreč, ali mora biti pravica, na katero je izvršiti vpis zahtevajočega upnika, zemljiškoknjižno (za pred-nikazavezančevega) že vpisana, mari pa se sme za (zavezanca) šele osnovati? Kar je pogoj §-a 78. z. z., to je, ker zakon ničesar drugega ne določa, tudi predpogoj vprašljive določbe odstavka 3. §-a 350. izvrš. r. —¦ Da mora biti pravica zemljiškoknjižno (za prednika) že vpisana, sklepati je tudi iz besed motivov: die namliche Bestimmung duldet auch auf den Fall Anwendung, dass der Executionstitel die Belastung eines Grundbuchskorpers oder eines daran haftenden Rechtes zu Gunsten des betreibenden Glaubigers ausspricht, ... ki imajo torej le v javni knjigi že obstojajoče pravice v mislih.
V enem oziru se pa vendar razlikujeta § 78. z. z. in odstavek 3. §-a 350. izvrš. reda. Uporaba prvega paragrafa možna je namreč le tedaj, kedar je isto sodišče pristojno za dovolitev vseh potrebnih zemljiškoknjižnih vpisov. To izhaja iz splošne določbe §-a 75. z. z. o pristojnosti, glede katere ni v §-u 78. storjene nikake izjeme. Odstavek 4. §-a 350. izvrš. r. pa določa, da za dovolitev izvršbe pristojno sodišče ukreni, kar je potrebno za izvršitev predlaganih vpisov, — torej več vpisov. Iz te določbe, ki ima v mislih vse v dosego izvršbe potrebne vpise — in potreben je v to svrho tudi vpis zavezančeve pravice, — je izvajati, da sme izvršbo dovoljujoče sodišče dovoljevati tudi zemljiškoknjižne vpise, glede katerih bi mu sicer po §-u 75. z. z. dovolitev
') Na n. m. str. 66
134
Kako je razlagati odstavek 3. §-a 350. izvršilnega reda?
ne pristojala. Ako bi zakonodavec ne imel v mislih take pristojnosti izvršbo dovoljujočega sodišča, bilo bi z besedami, da to sodišče ukreni, kar je potrebno za izvršitev predlaganih vpisov (wegen Vollzuges der beantragten Eintragungen das Erforderliche zu ver-anlassen), rečeno preveč, kajti o ukrenitvi izvršitve je govor le tedaj, kedar se naprosi kako drugo sodišče za izvršitev, dočim je tedaj, kadar je dovoljujoče sodišče zajedno zemljiškoknjižno sodišče, treba napraviti sklepu le opazko: Vid. zem. knjiga in izročiti koncept sklepa zemljiškoknjižnemu oddelku (§ 157. odst. 2. opr. r.). Pritrditi je torej mnenju Ne u man na1), da je po odst. 4. §-a 350. izvrš. r. določba §-a 75. z. z. glede kompetence za dovolitev zemljiškoknjižnih vpisov modificirana, a nepravilno je nasprotno mnenje B a rt s c h e v o'2) da je vporaba §-a 78. z. z. tako v oficijoznem kakor v izvršilnem postopanju možna le tedaj, kedar je isto sodišče pristojno za dovolitev vseh potrebnih vpisov.
Kako je seči z izvršbo v svrho izterjanja denarnih terjatev na v zemljiški knjigi vpisano nepremičnino, na katero pa zavezanec še ni vknjižen ali predznamovan, določajo §§-i 325. in nasl. izvrš. r. Po tem paragrafu naj zahtevajoči upnik zarubi zavezančevo pravico do (zemljiškoknjižne ali faktične ali obojne) izročitve nepremičnine, in ko izposluje preodkaz pravice v poteg in pride v posest listin, zavezančevo pridobitev izkazujočih, more uvesti nadaljno izvršbo po zmislu §-a 328. izvrš. r. — Na podlagi omenjenih listin more zahtevajoči upnik prositi tudi za vpis lastninske pravice na zavezančevo ime in potem na podlagi svojega izvršilnega naslova za izvršbo s prisilno osnovo zastavne pravice za svojo izvršljivo terjatev. A v tem slučaju ne postopa zahtevajoči upnik analogno §-u 78. z. z., nego kakor zakoniti po §-u 3 0 8. izvrš. reda upravičeni pooblaščenec zavezancev. Nadalje more zahtevajoči upnik, ne da bi bilo za to potreba vknjižbe lastninske pravice zavezančeve3), na podlagi navedenih listin prositi za uvedbo prisilne dražbe ali prisilne uprave nepremičnine.
Ako niso podani pogoji §-a 325. izvr. reda, uvesti je izvršbo na zavezančeve posestne in užitne pravice po zmislu §§-ov 331.
') Svstem, str. 383. s) Na n. m., str. 66.
8) § 133. št. 1. izvrš. r. in odgovor just. min. k §-u 328. izvrš. r.
§ 88 sud. vi. Kako češ se oteti podsudnosti fakture? 135
in nasl. izvrš. reda, kar velja tudi glede zavezančevih, do tuje nepremičnine pristoječih mu užitnih pravic.
Izvršba na zavezančevo, izvenknjižno pridobljeno (vknjiženo) terjatev se pa ravna po določbah §-a 294. in nasl. izvrš. reda.
Zakon ima torej za navedene slučaje izvršbe posebne in popolnoma zadostne določbe in ni potreba uporabljati zanje določbe odstavka 3. §-a 350. izvrš. reda, ki je, kakor pokazano, dana za izvršilne naslove posebne, v tem članku označene vrste.
§ 88 sud. vi. Kako^češ se oteti podsudnosti fakture?
Da podsudnost fakture bude valjana, potrebito je prema §-u 88 sud. vi. osim ostalih predpostavki, o kojima se sad nije baviti, da~faktura, snabdjevena primjedbom mjesta isplate i utu-živosti, bude bez prigovora primljena. Po tome bi »a contrario« slijedilo, da je svaki i najmanji prigovor takvoj fakturi dovoljan da isključi tu podsudnost. Ali ipak toga zakon ne traži. Postanak nas bo zakona uči (Mat. I. str. 693) da se je htjelo a uz neka ograničenja utvrditi ono, do čega je tekom vremena bila dovela uporaba §-a 43. sud. vi. god. 1852 § 43. naime ustanovljuje se podsudnost ugovora pa se je sve daljim primijenjivanjem te podsudnosti u razvoju sudske prakse došlo do toga, da se je smatralo, da je izričito ugovoreno mjesto izplate ili ispunjavanja druge koje obveze, kad je kupac primio bez prigovora fakturu sa primjedbom mjesta isplate. Propuštanje prigovora smatralo se konkludentnim činom (§ 863 o. g. z), kojim je primaoc fakture mucke izjavljao da pristaje na pismenu ponudu glede mjesta isplate.
Podsudnost fakture osniva se i sada na ugovoru, pak je s toga i uvrštena u podsudnost mjesta ispunjenja; ova potonja je pak svakako »forum contractus« pošto ona odvisi od mjesta ispunjenja utanačenog ugovorom a ne zakonom odredjenog.
Uzme li se, da podsudnost fakture izvire iz ugovora, to je smatrati primjedbu u zakonu naznačenu pismenom ponudom a
136 § 88 sud. vi. Kako češ se oteti podsudnosti fakture ?
prihvat takove fakture bez prigovora joj držati je mučkim pri-hvatom te ponude: pa eto valjana ugovora.
Prihvati li primaoc brez prigovora fakturu, to nije treba više istraživati da li je taj čin smatrati konkludentnim (kako je to po prijašnjem pravu bilo potrebito), kad zakon iz te činjenice bezuvjetno izvodi, da je ponuda valjano prihvačena. S druge strane zakon nigdje ne isključuje, da se ne može i šutke očitovati prihvat i drugim konkludentnim činima, dapače ih i dozvoljuje. Poznato je naime, da osim primjedbi o isplativosti i utuživosti trgovci običavaju nanizati na fakturama i druge bilješke, kano ti: glede načina opremanja robe, glede podmire kupovine i roka za isplatu, glede reklamacija, skonta i si. Prigovori li sada primaoc takove fakture ovim potonjim bilješkama, a ne usprotivi li se primjedbi isplativosti i utuživosti, to je je svakako smatrati, da pristaje na tu ponudu, jer bi posve neshvatljivo bilo, zašto nije prigovorio i toj primjedbi.
Prema tomu: ne prigovori li primaoc fakture ničemu, to je svakako smatrati da je uz ostale zakonske predpostavke osnovana podsudnost §-a 88 sud. vi. Usprotivi li joj se pak bud na koji način to odatle još ne slijedi, da ta podsudnost nije osnovana več on mora da prigovori na takav način, po kojem se da za-ključivati, e je mucke pristao na primjedbu glede mjesta izpla-tivosti i utuživosti. Drugim riječima: Prigovor mora jasno da kaže, da je naperen specijalno proti navedenoj primjedbi ili takodjer i proti njoj.
Po tem nije samo dostatno, da se izričito prigovori bilješci mjesta isplate i utuživosti, več je potrebita takova izjava ili takav čin, koji na nedvojbeni način odaje primaočevu volju, da neče da primi fakture u cjelosti. Nemoguče je posebice nabrojiti takve čine: toliko ih je u svojoj raznolikosti koliko je nebrojeno načina, da mucke izraziš svoju volju; šta više, isti čin može prema prilikama da poprimi razno značenje. Tako se n. pr. predmnijeva, da se ne prihvača fakture kad ju se natrag pošalje; ali ako ju primaoc povrati jedino radi toga, da prodavatelj popravi rok isplate, to se svakako mora smatrati, da je kupac pristao na ponudu glede podsudnosti. Pa i samo pobijanje valjanosti ili opstojnosti ugovora ne može se bezuvjetno smatrati otklonom ponude, jer inače ne bi mogao nikad da nastupi, zakonom ipak
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
137
predvidjeni slučaj, da se u toj podsudnosti može da ustanovi opstoji li ili ne opstoji kakav ugovor. S toga če prema prilikama odvisiti od pojedinog slučaja, da li je iz nekog čina primaoca fakture izvoditi, da odbija ponudjenu podsudnost ili ju prihvača. Prigovor mora uvijek da se odnosi na fakturu, a ne samo na robu, pak stoga postavljanje na raspoloženje radi slabe vrsnoče, radi zakašnjele otpreme itd. ne upliviše na podsudnost. Zaniječe li primaoc, da je naručio fakturiranu robu, to če odvisiti od načina, kako bude prigovorio fakturi, da li joj se protivi u gore navedenom smislu. Ne učini li toga, to je osnovana podsudnost fakture sve da i nije naručio robe.
Na svaki način § 88 sud. vi. predmnijeva, da je roba bila naručena, premda odredjuje, da je za opravdanost podsudnosti fakture dovoljno, da faktura nosi neka čisto vanjska obilježja t. j. primjedbu označenu u zakonu i da takva faktura bude pri-hvačena bez prigovora.
Činjenica da li je roba bila naručena ili ne, ne može iz praktičnih razloga, da upliviše na odluku o podsudnosti, jer bi se tim odlučivalo o meritumu stvari. Tim bi se ne samo bez potrebe zateglo odlukom o nadležnosti suda, več bi se, kad bi se nakon provedene rasprave izrekla nenadiežnost, jer da fakturirana roba nije bila naručena, prejudiciralo odluci o glavnoj stvari, te bi po tomu nenadležan sud riješio meritorno spor. Stoga mora primaoc ne naručene robe e da se ugne podsudnosti fakture, da prigovori toj fakturi, isto tako kao da je naručio fakturiranu robu (pl. odi. 14. novembra 1905. pres. 151. Vrh. Sud.).
šp.
Iz pravosodne prakse.
Civilno pravo. a) K uporabi §-a 1432 o. d. z.
Toženec B. je prodal tožniku A. leta 1906 slanine za 1541 K 28 h. Tožnik trdi, da mu je to terjatev plačal tako: dal je tožencu vina za 370 K 44 h, plačal mu v gotovini dne 21. junija 1906 znesek 400 K, dne 21. ali 22. avgusta 1906 zopet 400 K,
138
h pravosodne prakse. Civilno pravo.
ter mu ostanek 370 K 84 h poslal po pošti. Vkljub temu terjal ga je toženec še za 400 K, in, dasi mu je tožnik v pismih z dne 5. in 7. oktobra 1906 zagotovljal, da je vse plačal, prejel je dne 31. oktobra 1906 opominjevalno pismo od toženčevega zastopnika. Ker ni maral tožen biti, ker je mislil, da se v računu moti, in ker je pozabil, da je bil pri plačilu zneska 400 K meseca avgusta 1906 navzoč priča M., izročil je zahtevani denar priči H., da ga ponese tožencu s pismom, v katerem mu "je zopet povedal, da je toženec že popolnoma plačan, da mu pa pusti poslanih 400 K na duši, da bi jih toženec še rad vrnil, ko se bo »stegnil«, pa bo prepozno. Pozneje enkrat pravil je priči M., da je tožencu 400 K preveč plačal, in ker mu je ta povedal, da je bil navzoč, ko je tožnik plačal tožencu 400 K, uvidel je, da more to dokazati in je vložil zato dne 4. decembra 1906 tožbo na povračilo v zmoti plačanih oz. od toženca brez vsakega naslova pridrže-vanih 400 K.
Toženec je predlagal zavrnitev tožbenega zahtevka, priznavajoč vsa plačila, izvzemši ono iz meseca avgusta 1906, ter uveljavljajoč tudi, da tožnik že zato ne more zahtevati povračila, ker je z ozirom na vsebino pisem z dne 5. in 17. oktobra 1906 plačal, česar vedoma ni bil dolžan.
Priča H. je potrdil, da je prišel dne 22. ali 23. avgusta 1906 s potovanja v Ljubljano, se oglasil isti dan pri tožniku, in bil navzoč, ko je ta dan tožnik odštel tožencu denar, rekši: »tukaj imaš 200 gl., pa glej, da mi jih ne boš utajil.« Navzoč bil je tudi priča M. Ta je potrdil, da je bil nekoč s H. priča, ko je tožnik odštel tožencu 200 gl.
C. kr. okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19. decembra 1906 opr. št. C III 421/6-4 ugodilo tožbenemu zahtevku iz razlogov:
Ker je med strankama sporno le plačilo iz meseca avgusta 1906, in je po izpovedbah prič H. in M. zadostno dokazano, da je tožnik plačal tožencu ta znesek, je tudi dokazano, da je toženec na opominjevalno pismo z dne 31. oktobra 1906 poslani denar sprejel neupravičeno. — Sklicevanje toženčevo na določbo §-a 1432 o. d. z. ni umestno. Zakon smatra v tem slučaju plačnika za darovalca, in ker se daritve po §-u 946 o. d. z. redno ne smejo preklicevati, je določba §-a 1432 o. d. z. le popolnitev in slučaj
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
139
§-a 946 o. d. z. O daritvi pa ni moči govoriti, ako plačnik ni imel darilnega namena, in je plačal v zmoti, čeprav le o možnosti dokaza, in le pod pritiskom tožbe. Da tožnik ni imel namena darovati tožencu zneska 400 K, kaže zatrjevanje, da je toženca popolnoma plačal, da pusti ta denar tožencu na duši, in da je vložil tožbo, ko je zaznal za dokaze.
Toženec je izpodbijal to sodbo s prizivom zaradi napačne dokazne ocene, ker po izpovedbah prič H. in M. dokaza o plačilu ni smatrati izvršenim, in zaradi napačne pravne presoje, češ da je tožnik vedoma plačal neobstojaječ dolg, in je torej vporabiti § 1432 o. d. z.
C. kr. deželno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 1. februarja 1907 opr. št. Bc 111 14/7-4 zavrnilo priziv iz teh razlogov:
O nepravilni dokazni oceni ni govora, ker prizivatelj ni navedel okolščin za nezanesljivost prič.
Pravni presoji izpodbijane sodbe je pa pritrditi iz teh nagibov: Po splošnih načelih sme nazaj zahtevati, kar je kdo dal v zmoti t. j. v mnenju, da je dolžan, in da s plačilom izpolni pravno obvezo, ko prejemnik do dajatve ni imel nobene pravice. Zakoniti razlog za povračilni zahtevek tiči v tem, da ne sme biti v kvar dolžniku, če poravna dvomljiv dolg v to svrho, da se izogne preteči tožbi, in da nihče ne sme obogateti brezpravnega naslova. Ako se tedaj naknadno izkaže, da vprašavni dolg ne obstoja, dobi plačnik plačano nazaj (§§-i 1431, 1435 o. d. z.).
Izjemo ustanavlja § 1432 o. d. z.; izjemno določbo pa je strogo tolmačiti, ker smatra zakon v tem slučaju plačnika za darovalca. Gotovost in vednost, kakor to zahteva § 1432 o. d. z., pa tukaj nista dani. Toženec še vedno trdi, da ni plačan, terjal je tožnika po zastopniku preteč mu s tožbo, in če tožnik pod vplivom tega pisma plača misleč, da se v računu moti, kakor navaja v tožbi, se ne da s sigurnostjo sklepati, da si je bil svest, da ni več dolžan. Tudi iz pisem z dne 5. in 17. oktobra 1906 se ne da posneti ta zavest, ker tožnik, poudarjaje sicer, da je plačal dvakrat po 400 K, vabi toženca, naj pride k~njemu, da se stvar uredi. Ako se še uvažuje, da tožnik ni vedel točno plačilnega dne, in da je vkljub svojim trditvam, da je že vse plačal, raje plačal, nego se dal tožiti, se ne more priti do prepričanja,
140
lz pravosodne prakse. Civilno pravo.
da je tožnik ravnal v zavesti storjenega plačila in darilnega namena, marveč da je bil vsekakor v dvomu.
Toženec je izpodbijal to sodbo z revizijo po §-u 503 št. 3 c. p. r., ker prizivno sodišče v protislovju s pravdnimi spisi opira svojo sodbo na dejstvo, da je tožnik glede obstanka terjatve bil v dvomu ter navaja pisma tožnikova in trditve tožnikove v pravdi, češ da je tožnik dobro vedel, da je že plačal, ker to sam vedno zatrjuje, ter se sklicuje tudi na § 503 št. 4 c. p. r. trdeč, da so dani pogoji za vporabo § 1432 o. d. z.
C. k r. najvišje sodišče je s sodbo z dne 4. aprila 1907 št. 3478 zavrnilo revizijo iz teh razlogov:
Revizijski razlog po §-u 503 št. 3. c. p. r. ni zakonito izveden, ker izpodbija prizivatelj le logične sklepe, iz katerih je izvajalo prizivno sodišče, da je tožnik pri plačevanju utoževanega zneska bil v dvomu o svojem dolgu, ne izpodbija pa dejanskih okolnosti, na katere se opirajo ti sklepi, češ da ne soglašajo s pravdnimi spisi.
Tudi revizijski razlog po §-u 503 št. 4 c. p. r. ni dan, ako tožnik — in to je ugotovilo prizivno sodišče — o svoječasno izvršenem plačilu ni bil brez dvoma, marveč je kakor vesten človek vsekakor moral računati z možnostjo spominske napake. Tožnik torej ni bil nesiguren zastran možnosti izvršitve dokaza, marveč zastran obstanka dolga samega, in ni, kakor zahteva to § 1432 o. d. z. za izključenje povračilnega zahtevka, izvršil plačila, o katerem je vedel, da ga ne dolguje. Dr. O. P.
b) Ne može se tražiti povišenja odpremine, koju otac isplati za uzdržavanje svog izvaribraenog" djeteta a na temelju na-godbe odobrene od suda. (§ 171 o. g. z.)
Dr. N. priznav se ocem malodobnog Božidara, rodjenog 27. septembra 1895, nagodio se dneva 18. oktobra 1897 sa štitništvom djetetovim, pak je — e da udovolji svim dužnostima, na koje je po zakonu i s priznanog očinstva vezan — isplatio jednom za uvijek za mld. Božidara 700 for. Štitnik je na to izjavio, da je tim podmirena svaka štičenikova mu tražbina. Tu je nagodu odobrila nadštitnička oblast. Nakon toga se promijenio
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
141
štitnik pak je tužio Dr. N., da za uzdržavanje svog sina Božidara plača 20 K na mjesec i to od 1/5 1906 dok malodobnik ne uz-može, da skrbi za se.
Ta je tužba bila odbijena u sva tri stepena.
Obr. II. stepena: Pravo izvanbračnog djeteta, da traži od svog oca dolično uzdržavanje, strogo je privatnopravne naravi. To proizlazi ne samo iz odredbe § 165 o. g. z., po kojoj su iz-vanbračna djeca isključena od prava porodice i rodbine, nego i iz odredbe § 171. o. g. z., polag koje obveza za uzdržavanje i opskrbu izvanbračne djece prelazi, kao svaki drugi dug, na na-sljednike roditelja. Kad je dakle očeva dužnost, da skrbi za uzdržavanje svog izvanbračnog djeteta, strogo privatnopravne naravi, to se moraju i ugovori, te otac sklopi sa svojim izvanbračnim djetetom glede tog uzdržavanja, prosudjivati prama ustanovama strogo privatnopravnim t. j. prema opčenitim zakonskim odredbama o ugovorima.
Prema tome je gornja pogodba valjana i obvezatna ne samo za tuženika nego i za malodobnog sina mu Božidara (§ 865. o. g. z.). Tim što je tuženik u nagodbom odredjenu svrhu položio u sud 1400 K, ispunio je posvema preuzetu obvezu; pak je sve-jedno, što se je nakon sklopljenja nagodbe promijenio štitnik, kao što je svejedno, da je sam tuženik priznao, da su se sada njegove imučtvene prilike poboljšale, pa da bi lako mogao plačati, što se od njega tužbom traži; a isto je tako svejedno, što tuži-teljeva majka poboljeva pak je stoga njena sposobnost za zaradu umanjena te napokom što je ono 1400 K več potrošeno na uzdržavanje i liječenje tužiteljevo. Sve te činjenice nijesu ni naj-manje kadre, da umanje valjanosti prepornog ugovora, pak ga se i ne može pobijati sa stanovišta §-a 170 o. g. z., kad se ustanova tog §-a ne smije ekstensivno interpretirati a kad s druge strane tog ugovora ne sklopiše djetetovi roditelji, več njegov otac sa zakonitim mu štitnikom.
Mimogred bude istaknuto, da sučeva presuda, kojom se od-redjuje, koliko ima da otac plača za uzdržavanje svog djeteta, uvaži i imučtvene prilike očeve a i potrebe djetetove u doba proglašenja presude pa da takova presuda ne brani, da se od-redjena svota povisi ili snizi prema nastalim imučtvenim prilikama; a isto se tako smiju prema nastalim prilikama naknadno povisiti ili sni-
142
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
žiti doprinosi za uzdržavanje pa bili utvrdjeni i ugovorom, kad je u istom bila ustanovljena dopustivost takovih promjena; ali je takvo povišenje ili sniženje doprinosa isključeno kad su se stranke pravovaljano pogodile, da se je otac isplatom odpremine jednom za uvijek oslobodio dužnosti, da dalje doprinaša za uzdržavanje djeteta.
Obr. 1II. stepena (Odi. 9 1 0. 1 906 Br. 1 5.0 64): U previdu se navodi, da pitanje uzdržavanja izvanbračne djece zadire u javni interes. Na to je odvratiti, da dužnost očeva, da skrbi za uzdržavanje svog izvanbračnog djeteta, počiva na ob-veznom (§ 171 o. g. z.) odnošaju, dakle na odnošaju privatno-pravne naravi, da izvanbračna djeca, osobito što se tiče oca, ne uživaju prava porodice, te napokon, da gradjanski sudovi imaju da odlučuju sa stanovišta postoječeg privatnog prava jedino o sporovima privatnopravne naravi. Kad je dakle nagodbom odo-brenom od suda utanačeno što ima otac da doprinese za uzdržavanje, tad se ne može primijeniti odredba §-a 170 o. g. z. več radi jasnog slova tog §-a, a osobito i radi toga, što u tom slučaju nema govora o nadstitničkom odobrenju. Priznati je, da nagodba odobrena od nadstitničke oblasti nosi na sebi aleatorno obilježje, ali se odatle ne da izvoditi, da ta nagodba ne ima valjane ne-rušljive snage (§ 138 o. g. z.), več jedino, da sud pri odobravanju takovih nagodbi ima da opreznije postupa, e da izvanbračno dijete ne pretrpi štete. Zakon ne pruža nikakove podloge, da bi se u nazočnom svaka k o sažaljenja vrijednom slučaju ugodilo previdu. Šp.
c) Ima li se primijeniti bagatelarni postupak u sporovima s uporabnog ugovora kad je vrijednost, spornog predmeta udarena na 100 K, a tuženik nije prigovorio toj ucijeni. (§ 448 gr. post.)
Gazda Vojin P. dao u zakup nešto zemlje kmetu Ivanu R. Kad minuo zakupu rok, tužio Vojin P. svog zakupnika, da se seli i da mu preda zemlju : u tužbi udario cijenu predmeta na 100 K.
Kot. sud proveo raspravu u redovitom postopku, pa kad tomu tuženik ne prigovorio, udovoljio tužbi.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
143
Prizivno sudište odbilo tuženikov priziv u nejavnoj sjednici prema odredbi §§ 471,, 473 i 474 gr. post., jer da je u tužbi bila naznačena vrijednost spornog predmeta na 100 K, pa da se polag §-a 448 gr. post. ima da primijeni bagatelarni postu-pak. U tom se pak postupku može pobijati presuda I. stepena jedino s razloga nabrojenih u §-u 477 (1—7.) gr. post. i dočim tuženik u svom prizivu ističe, da je postupak manjkav i da se presuda osniva na pogrešnom pravnom prosudjivanju stvari, to se ni iz daleka ne pozivlje na nijedan od napomenutih razloga ništavosti.
Vrhovno je sudište (odi. 9. I. 1906 Br. 113) odbilo tuženikov utok, jer da je po §-u 517 gr. post. nedopustiv. Pošto je vrijednost predmeta bila udarena na 100 K, a tuženik nije prigovorio toj ucijeni tekom rasprave, to se u nazočnom slučaju radi o bagatelarnoj stvari (§ 448 gr. p.) i to tim više, što današnji gradjanski postupnik nije usvojio odredbe §-a 4 prijašnjeg zak. o bagat. postupku (od 27. aprila 1873), prema kojoj bijaše isključen bagatelarni postupak u sporovima s uporabnog ugovora. Osim toga u ovom se stanju ne može uvažiti, što tuženik cijeni sporni predmet na najmanje 200 K. Šp.
d) Pogoj določbe §-a 1109 o. d. z. je, da konča pogojena doba najemne ali zakupne pogodbe. Ta določba torej ne velja, če se je razveljavilo pogodbo v zmislu §§-ov 1117 in 1118 o. d. z. — Kaj pomenja določba §-a 1109 o. d. z. „da je vrniti predmet zakupne pogodbe v navadni gospodarski kulturi ?" — O učinkih tožbe na razveljavljenje zakupne pogodbe, če se ji je ugodilo.
A je dal i?-ju v zakup posestvo v M. za dobo 12 let. Ker B zakupnine ni redno plačeval, ga je tožil A na priznanje, da je zakupno razmerje razrušeno. Dne 1. januarja 1904 je bila podana tožba, sodba pa, ki se je ž njo tožbenemu zahtevku ugodilo, je stopila v pravno moč šele koncem junija istega leta. Med tem je dosedanji zakupnik njive najetega posestva obdelal in obsejal. Ko je moral to posestvo zapustiti, je tožil ^4-ja na plačilo v znesku 1374 K, češ da je njive obdelal in obsejal, da pa jih je
144
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
moral pred žetvijo glede na pravokrepno razrušeno pogodbo zapustiti.
Prvo sodišče je tožbeni zahtevek razen malenkostnega zneska odbilo.
Razlogi.
Vsak zakupnik ima v zmislu §-a 1109 dolžnost vrniti v zakup vzeto polje tako obdelano, kakor to zahteva dotični letni čas, ne da bi mogel zahtevati odškodnino za obdelavo in obsetev.
Vsled tožnikovega pri živa je prizivno sodišče prvo sodbo razveljavilo in stvar vrnilo prvemu sodišču v novo razpravo in razsojo.
Razlogi.
Tožnik, čigar zakupna pogodba glede zemljišča v M. je bila radi neplačila zakupnine predčasno t. j. pred pretekom pogodbene dobe razrušena, zahteva od toženca lastnika v zakup danega zemljišča povračilo izdatkov za obdelavo, pognojitev in obsetev v znesku 1374 K, češ da bi se sicer toženec s tem zneskom obogatil.
Poleg kompenzacije raznih svojih protiterjatev je toženec ugovarjal tudi, da je prevzel tožnik ob početku zakupne dobe zemljišče istotako deloma obdelano, njive deloma pognojene, da je torej, ko je zdaj zemljišče obdelal, pognojil in obsejal, ravnal le v zmislu zakupne pogodbe in s tem le zadostil dolžnosti, ki jo zakupniku nalaga določba §-a 1109 o. d. z. Prvi sodnik je tožniku priznal le izdatke za obsetev, druge pa mu je odbil z ozirom na določbo §-a 1109 o. d. z. Ta nazor pa je pravno pomoten.
Predpis §-a 1109 o. d. z. ima v mislih edino le slučaj, ko zakupna pogodba poneha koncem pogodbene dobe.
Res je sicer, da ima zakupnik v zakup vzeto stvar (tukaj zemljišče) vrniti tako obdelano, kakor to zahteva dotični letni čas (doslovno: »in gev/ohnlicher wirtschaftlicher Kultur«). Ta predpis pa je bolj narodnogospodarskega pomena, da se prepreči vsako opustošenje, vsako pretrganje užitka in obdelave v zakup danega zemljišča, nima torej namena, spraviti ob izdatke zakupnika, ki je izven pogodbe (o tej seje pač pravokrepno razsodilo, daje razrušena vsled neplačevanja zakupnine) s svojimi
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
145
silami, s svojim delom in ob svojih stroških zemljišče obdelaval, pognojil in obsejal — za zakupodajalca.
Povročilo teh izdatkov mu gre že po občnih določbah o. d. z. (prim. §§-e 416, 1435, 1447 in dr. ter Krainzov komentar 11. del str. 222: . . . . »za kar mu gre tudi povračilo stroškov obdelave«).
Sporno prašanje je moči rešiti torej le, če se dobi pravilni odgovor na vprašanje, dokdaj je bil tožnik res zakupnik tožen-čevega zemljišča? V tem pa se je ozreti na tisti trenotek, ko se je današnjemu tožniku vročilo tožbo na priznanje, da je pogodbeno razmerje vsled neplačila zakupnine razrušeno. Ker se je temu tožbenemu zahtevku ugodilo in učinkujejo take pravo-krepne sodbe ex tunc, je uvaževati, da je današnji tožnik prenehal biti zakupnik z dnem vročenetožbe na razrušitev pogodbe in ga je bilo poslej smatrati le za nepoštenega detentorja. Pravice in dolžnosti njegove je presojati torej s stališča predpisov, veljavnih za tiste, ki oskrbujejo kak posel brez pooblastila in naloga (§§-i 335, 336, 416, 1035 in nasl. o. d. z.)
Ker je toženec ugovarjal, da je izročil tožniku zemljišče deloma obdelano in pognojeno, da se torej s tožnikovimi iztože-vanimi izdatki ni obogatil, a se o tem ni razpravljalo, je bilo prvo sodbo razveljaviti in stvar vrniti prvemu sodniku v novo razpravo in razsojo.
Na revizijo obeh strank je c. k r. vrhovno sodišče z odločbo dne 30 oktobra 1906 št. 17.029 prizivno sodbo potrdilo iz nje pravilnih razlogov.
Dr. A. Š.
e) Meje dopustne presoje dokazovanja po prizivnem sodišču (§ 503 št. 2 e. p. r.); potreba izrecnega ali tihega lastnikovega dovoljenja pri izvrševanju rabe na njegovi stvari za priposestvovanje dotične služnosti (§ 313 o. d. z.).
Solastnika A in B sta tožila C, naj prizna, da jej ne pristoja pravica hoje po njuni parceli x v smeri d—f z njene parcele y na drugo nje parcelo e, da ima v bodoče to hojo pod globo opustiti, ter plačati jima pravdne stroške.
10
146
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Okrajno sodišče v Žužemberku je s sodbo dne 20. maja 1904 tožbeni zahtevek odbilo, ter oba tožnika obsodilo, da morata nerazdelno toženki povrniti pravdne stroške.
Razlogi.
Po pričah D, E in F, ter zapriseženi izjavi toženkeje imeti za dokazano, da je le-ta od I. 1875, ter da so nje posestni predniki javno in mirno rabili sporno progo čez parcelo tožiteljev za bližnjico, odnosno pešpot vsakokrat, kadar jim je brez vožnje bilo kaj na gorenjem delu toženkine njive opraviti, in sicer že več nego 30 let od tožbe nazaj računajoč. Trditev tožnikova, ki sta, kakor je sodišču znano, sploh več časa s toženko v jezi ter v pravdah z njo, da nista videla izvrševanja sporne hoje, nikakor ni verjetna, kajti iz krajevnega ogleda izhaja, da se na sporno progo ne vidi samo s toženkine senožeti, ampak tudi z vseh delov njive tožnikov. Iz sodnega krajevnega ogleda dalje izhaja, da je druga vozna in hojna proga g—h oddaljena bolj in sicer za 44 m bolj kakor sporna proga od doma in njive toženke, ter da ta kolovoz g—h ne leži na zemljišču tožnikov, tako da tu ni vpoštevati ugovora o razširjenju služnostne pravice v zmislu §-a 484 o. d. z.
Tožnika torej nista dokazala, da bi si toženka lastila pravico služnosti vprašljive hoje v smeri d—/ čez parcelo tožnikov in zavrnitev tožbenega zahtevka je opravičena. —
Tožnika sta se prizvala 1) radi nemožnosti preskušati sodbo, ker so pomanjkljivi razlogi (§ 477 št. 9. c. pr.), 2) radi pomanjkljivosti postopanja, 3) radi nepravilne ocene dokazov, 4) radi nepravilne pravne presoje stvari, 5) radi nepravilnosti izreka o stroških glede nerazdelnega povračila.
Prizivno sodišče v Rudolfovem je dne 6. septembra 1904 v nejavni seji sklenilo, da se prizivu radi ničnostnega razloga § 477 št. 9. c. pr. ne ugodi, — potem pa po javni razpravi razsodilo, da se prizivu radi drugih razlogov ugodi in spozna po tožbenem zahtevku.
Razlogi.
Prizivni razlog ničnosti v zmislu §-a 477 št. 9 c. pr. r. ni utemeljen. Iz razlogov prvega sodnika se da posneti, da je tožbeni zahtevek zavrnil, češ ker je toženka dognala dokaz po pričah
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
147
in svojem zaslišanju, da je ona v zvezi s svojima prednikoma izvrševala več nego 30 let pešhojo v sporni progi d—/"čez parcelo tožnikovo x, kadar je imela opravka na svoji parceli y in ker je tedaj služnostno pravico pešhoje priposestovala; nadalje ker tožnikov trditev, da nista videla izvrševanja sporne hoje, ni verjetna, z ozirom na to, da se ne samo z vseh delov nje parcele, ampak glasom podatkov lokalnega ogleda z njune njive natančno vidi, ako kak človek hodi po sporni progi, ker torej ni dokazano, da bi se bilo pešhojo izvrševalo skrivoma. Razlogi sodbe potemtakem niso tako pomankljivi, da bi je ne bilo možno presojevati. Tudi okolnost, da prvi sodnik v svojih razlogih ni razmotraval vseh ugovorov tožnikov, ne utemeljuje navedenega ničnostnega razloga po zmislu §-a 477 št. 9 c. pr. r., ki je podan le tedaj, ako odločba ni utemeljena po nikakih razlogih.
Utemeljen je pa prizivni razlog nepravilne ocene dokazov in nepravilne pravne razsoje.
V prvem pogledu toženka sama trdi, da je ona sama (ne v zvezi s svojimi predniki) izvrševala pešhojo po parceli tožnikov x skozi 30 let, a zaslišana za stranko potrjuje to izvrševanje samo za čas od leta 1875 naprej, od katerega časa do vložbe tožbe (4. aprila 1904) ni še preteklo 30 let. Ker se torej toženka sama ne sklicuje na izvrševanje pešpoti po svojih prednikih, ni se ozirati na to, kar potrjujejo v tem oziru njene priče.
Nadalje pa izpovedujejo priče tožnikov, da niso nikdar videle toženke hodeče po sporni poti. Vse te priče so ali sosedje toženke ali pa so imele opravka v obližju parcele x. Ako torej te priče v teku 30 let niso zapazile, da bi bila toženka izvrševala pešhojo v sporni smeri, ne more se prizivno sodišče prepričati o resničnosti tega izvrševanja in to tem manj, ker glasom lokalnega ogleda ni na parceli ;r v sporni smeri videti prav nobene poti in že to kaže na to, da se pešhoje ni moglo izvrševati toliko, ali na tak način, da bi moglo to izvrševanje privesti do pripo-sestvovanja.
Kar se tiče razloga nepravilne pravne presoje, je utemeljen toliko, da se prizivatelja — tožnika pač moreta sklicevati na določbo §-a 1500 o. d. z., ker po podatkih pričevanja in lokalnem ogledu ni imeti za dokazano, da sta o pridobitvi parcele vedela,
10*
148
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
da obstoji služnostna pravica pešhoje po tej parceli v korist toženki.
Utemeljen pa ta prizivni razlog ni v tem pogledu, da bi izvrševanje pešhoje po toženki ne moglo privesti do priposesto-vanja, ker je ni izvrševala v zavesti, da izvršuje služnostno pravico in da je izvrševanje pešhoje brez vse koristi za parcelo y, kajti, ako bi bila toženka res izvrševala 30 let pešhojo, bi bila s tem pokazala svoj namen, izvrševati hojo ko pravico. Raba sporne poti bi pa bila v očividen hasek parceli y, ker je, kakor je ugotovljeno po lokalnem ogledu, ta pot precej (za 44 m) bližja od poti g—h in ker je brez pomena, če bi bila toženka sporno pot rabila le, kadar je hodila bosa, ali kadar so hodili h kosilu delavci.
Z ozirom na to tudi ni postopanje pomankljivo, ako prvi sodnik dokaza po lokalnem ogledu in zvedencih o tem, da nima toženka vsled izvrševanja sporne pravice nikakoršne koristi pri obdelovanju svoje parcele y, ni proizvel.
O katerih bistvenih znakih servitute hoje in katerih pogojih priposestovanja se ni razpravljalo v I. instanci, prizivatelja niti ne trdita in se zato ne vidi, zakaj bi bilo iz tega ozira ostalo postopanje pomankljivo.
Ker je priziv, kolikor se je to razložilo zgoraj, utemeljen, bilo mu je ugoditi, razsodbo sodišča I. instance premeniti in ugoditi tožbenemu zahtevku. —
Toženka je proti reformatni sodbi vložila revizijo iz razloga §-a 503 št. 2 (ker je prizivno sodišče ovrglo prvosodno oceno, ne da bi bilo samo dotične dokaze neposredno sprejelo, oz. ne da bi dalo dokazovanje s prve instance neposredno pred seboj ponovilo), dalje iz razlogov §-a 503 št. 3. in 4. c. pr. r.
Najvišje sodišče je s sodbo dne 11. januarja 1905 št. 18.542 revizijo zavrnilo ter sodbi dodalo razloge:
Revizija iz razloga št. 2 §-a 503 c. pr. r. ni utemeljena. Prvi sodnik je samo ugotovil, da je z vseh delov toženkine senožeti in njive tožnikov odprt pogled na sporno parcelo, da se torej mora videti, ako kdo hodi po sporni progi, ter je zgol iz te okolnosti sklepal, da trditev tožnikov, češ, da o izvrševanju služnosti niso ničesar vedeli, ni verjetna; ni se pa oziral na izpovedi mnogih prič, najbližjih sosedov, ki so tudi lahko opazovali to progo. Ako je prizivni sodnik, vpoštevajoč izjave prič v prvo-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
149
sodnem dejanskem stanu, prišel do nasprotnega sklepa, to v dejanskem oziru ni prekoračil mej, danih mu o presoji dokazovanja, in ni mu trebalo zopetnega zaslišavanja prič, ker se prvi sodnik niti ni izrekel o večji ali manjši verjetnosti prič, ni razložil, da njih izjave niso resnične, in ker tudi ni pretresaval okol-nosti, da se s toženkine senožeti in z njive tožnikov vidi na vprašljivo progo.
Revizija pa tudi ni upravičena iz razloga napačne pravne presoje (§ 503, št. 4. c. pr. r.).
Po §-u 313 o. d. z. se kako pravico rabi, če kdo stvar koga drugega z njegovim dopuščenjem v svojo korist obrača; ako naj torej raba tuje stvari vodi do priposestvovanja, treba dokazati, da se je raba vršila 30 let z dovoljenjem tistega drugega, bodisi z izrecnim ali tihim dovoljenjem, s tem da se je opustilo zabranitev.
To, kar je prvi sodnik ugotovil, da se namreč z omenjenih dveh parcel vidi na progo poti, pa ne zadostuje v dokaz, da sta tožnika videla hojo toženke, oziroma da so posestni predniki tožnikov videli hojo toženke in nje prednikov, ali da bi jo bili ob primerni pazljivosti morali videti, posebno ker, kakor ugotavlja druga stopnja, takih hoj niso opazili sosedje, imajoči v neposredni bližini svoje njive, na katerih so morali raznovrstno delati, in pa ker ni bilo videti sledov, da se je ondi hodilo. Vrhu tega priznava priča Č, da je v primerih, ko ga je baje videl tožnik, hodil, da je tudi tožnik brez ovir hodil po zemljiščih toženke, ker sta si bila tedaj prijazna, tako, da je pri tej hoji misliti na sosedsko postrežljivost. —
Pravnega sklepa prizivnega sodišča, da izvrševanje zahtevane služnosti ni moglo dovesti do priposestovanja, se torej ne more imenovati napačnega, tudi tedaj ne, ako se je toženka, kakor navaja revizija poudarjajoč št. 3, § 503. c. pr., sklicevala na izvrševanje svojih posestnih prednikov.
Revizija je torej bila zavrnena kakor neutemeljena.
Dr. Volčič.
150
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
Kazensko pravo.
a) Razmerje med §§-i 199/d in 320 f kaz. zakona.
A. je dne 2. avgusta 1906 gnal par volov na semenj v Č. z zastaranim živinskim potnim listom, na katerem je popravil datum izdaje iz 12. junija 1906 v 29. junija 1906, datum uporabnega dne pa iz 12. junija 1906 v 2. julija 1906.
Kazensko sodišče ga je s sodbo 10. okt. 1906 oprostilo hudodelstva goljufije po §-ih 197 in 199/d kaz. zak., katerega edino je bil obtožen, in ga tudi ni obsodilo krivim prestopka po §-u 320 kaz. zak. V razlogih se je navajalo: Obtoženec je ravnal pač v namenu, kakor ga zahteva § 199 kaz. zak., ker je hotel državno nadzorovalno oblastvo preslepiti, da sta vola krita s pravilnim potnim listom, vendar pa ga ni bilo obsoditi, ker sredstvo v to ni bilo sposobno. Obtoženec se je namreč zmotil v številkah mesecev tako, da je omenjene datume premenil v 29. junija 1906 mesto 29. julija 1906 in v 2. julija 1906 mesto v 2. avgusta 1906, vsled česar je potni list ostal po popravi ravnotako neveljaven kakor je bil prej, v tem namreč, da je ostal zastaran. Zaradi absolutne nesposobnosti sredstva tudi ne more biti govora o poskusu goljufije v zmislu §-a 8 kaz. zak. Obtoženčevo dejanje tudi ne vsebuje prestopka zoper javne naprave v zmislu §-a 320/f kaz. zak., kajti vsebina temu prestopku je ista kakor v §-u 197 kaz. zak. Tudi ta prestopek zahteva premotilni namen in se razlikuje od hudodelstva po §-u 197 kaz. zak. samo v tem, da se pri njem ne zahteva namena oškodbe. — Za ta prestopek bistveni premotilni namen pa se pač ni dal uresničiti, ker sredstvo v to svrho nikakor ni bilo sposobno.
Na ničnostno pritožbo javnega tožnika je najviše sodišče dne 22. marca 1907 pod št. 18101/1906 razsodilo: Ničnostni pritožbi se ugaja, izpodbijana sodba se razveljavlja ter je obtoženec kriv, ker je storil opisano dejanje in ker je s ponarejenim živinskim potnim listom gnal na sejem v Č., prestopka po §-u 320/f kaz. zak. in po §-ih 8 in 45 zak. o živinskih kužnih boleznih.
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
151
Razlogi.
Sodni dvor je upravičeno odklonil, da bi se obtožbeno dejanje devalo pod § 199/d kaz. zak. Pri dejanskem stanu goljufije mora biti škoda možna, on zahteva premotenje, s katerim naj bi se koga oškodilo (§ 197 kaz. zak.). Oškodovanje pa je bilo tu izključeno, kajti obtoženec bi ne bil mogel živine spraviti na semenj tudi ko bi se ponareja ne bila zapazila takoj, temuč ko bi se imelo 29. junij 1906 za pravi izdajni dan živinskega potnega lista, ker je le-ta tudi po" izvršeni ponareji ostal zapal, torej neveljaven. Namena koga prevariti in oškodovati ne ustanavljata goljufije, ako ni obenem podana možnost oškodbe. Ta možnost je seve tudi pogoj poskušeni goljufiji. Obtožbeno dejanje torej nikakor ne spada v obseg §-a 199/d kaz. zak.
Po krivici pa sodišče obtožbenega dejanja ni postavilo pod § 320/f kaz. zak. Ono ne ume prav relacije med §-i 199/d in 320/f kaz. zak. — Odločba §-a 320/f kaz. zak. označuje za kaznivo vsako zaradi prevare storjeno ponaredbo kake javne listine in prepušča njeno kaznovanje samo tedaj §-u 199,d kaz. zak., kadar se ponaredba ni zgodila brez hudobnega namena, kakršnega ima § 197 kaz. zak. v mislih. Ta »hudobni namen« pa ne pomenja namena prevariti, temuč namen oškoditi, kar je nedvomno spoznati iz besedila v §-u 197 kaz. zak., katero označuje za način, kako se goljufija napravlja, prevaro z zvitim prigovarjanjem ali dejanjem ali porabo pomote ali nevednosti drugega, za goljufivi namen pa delovanje storilca in posledek njegovega delovanja t. j. oškodovanje. Ko pa § 320/f kaz. zak. izključuje goljufivi namen, s tem nikakor ne ustanavlja, da velja le za primere, pri katerih ni goljufivega namena. Bilo bi pač nedosledno, da bi ostale nekaznovane ponaredbe, ki se jih je napravilo z goljufivim namenom, ki pa iz kakršnegakoli vzroka niso kazniva goljufija, da bi se pa kaznovalo ponaredbe, katerim nedostaje oškodilnega namena, ker se je ugotovilo, da je imel obtoženec namen, prignati živino na sejmišče brez veljavnega živinskega potnega lista in brez poprejšnjega živinozdravniškega pregleda, torej namen, da bi državo oškodil v pravici, ukreniti določene naredbe, bilo ga je torej obsoditi zaradi prestopka po §-u 320/f kaz. zak.
152
lz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
Sodišče pa je tudi v zmoti, ko meni, da je, kakor pri goljufiji, treba tudi pri prestopku §-a 320/f kaz. zak. razen namena prevare še sposobnosti prevare z uporabljenim sredstvom. Brez pomena je uspeh, s katerim se je ponarejeno listino rabilo v prevarjenje. Ni odločilno, je li bila prevara možna, verjetna ali neverjetna, je li se je zgodila ali izostala. Falzifikat se pač ne more uporabljati neposredno kakor listina v takem zmislu, da naj ob sebi povzroči prevaro, temuč more se uporabljati, da bi izven svoje vsebine storil verjetno kako dejstvo, tu pa deluje samo kakor indicij, da povzroči prevaro skupno z drugimi slepili. »Animus fallendi« se izraža že z besedami »ponarediti«, »prena-rediti«, ker se s tem pravo, pristno premenja v napačno, ker se formalnemu poverilu daje podobo določnega, uradnega izvira. Razloček med goljufijo in ponarejo javne listine je prav v tem, da je ponareja storjena, ne da bi se bilo v resnici doseglo nameravano prevaro.
Za krivdo po §-u 320/f kaz. zak. je torej brez pomena, da grajani živinski potni list ni bil v stanu, dokazati dejstva, katera je imel potrditi. S pretekom veljavnostne dobe se je potnemu listu vzela sposobnost, da bi služil v izkazilo pri kakem prihodnjem živinskem ogledu, ni se mu pa vzel listinski značaj.
Po navedenem se nahajajo v ravnanju obtoženca vsekakor znaki kaznivega dejanja po §-u 320/f kaz. zak.
Dejanski stan, ki je podloga obtožbi in ki je ugotovljen v sodbi, pa obsega tudi sestavine prestopka §-ov 8 in 45 z. zoper živ. kužne bolezni. Obtoženec je ravnal proti objektivni naredbi §-a 8 zakona zoper živ. kužne bolezni, ker je vole prignal na semenj brez veljavnega potnega lista. Brez pomena je stalno bivališče obtoženca in na semenj prignane živine. Rečeni prestopek je bil že dovršen, ko se je živino brez veljavnega živinskega potnega lista pognalo k semnju, ker je nevarnost za razširitev kake živinske bolezni lahko ravno tako ondi, kjer se živina požene k semnju, kakor na semanjem kraju. Izvršilni ukaz k zakonu o živinskih boleznih predpisuje, da je premembe med gonjo zabeležiti na živinskem potnem listu, predno se žene živino dalje, kar bi ne bilo treba, ako bi ne bilo dolžnosti, imeti živinski potni list že med gonjo. Ko na dlani je, da je isto, če imaš zapali ali ponarejeni živinski  potni list ali pa če sploh
Zemljeknjižni ali zemljiškoknjižni zakoni?
153
nimaš veljavnega živinskega potnega lista. Sodišče bi bilo moralo torej izreči obsodbo po §-ih 8 in 45 z. o živinskih kužnih boleznih, čeprav je državni pravdnik ni predlagal izrecno (§-a 262 in 267 kaz. pr. reda).
Bilo je torej v tem obsegu ugoditi na št. 9 lit. a) §-a 281 kaz. pr. r. sloneči ničnostni pritožbi in razsoditi kakor navedeno. —
Zemljeknjižni ali zemljiškoknjižni
zakoni?
Sestaviti in urediti mi je določila o zemljiških knjigah slično kakor je v dosedanjih zvezkih »Pravnikove« zbirke podana drugovrstna pravna tvarina. Tudi pri tem delu je posebno važnih dvoje točk: 1. vsebina in obseg knjige; 2. enotnost pravniške terminologije.
Kar se tiče prvoomenjene točke, mislim, da potreba ne zahteva samo občnega zemljeknjižnega zakona, temuč tudi vse druge državne in deželne (o napravi knjig i. t. d.) zakone, ukaze in, razpise, ki so v bistveni zvezi z navedenim glavnim zakonom, to pa še posebno, kolikor jih je uporabljati na slovanskem jugu cislitvijske državne polovice. Zakon o napravi zemljiških knjig naj bi se navelo dobesedno le za eno kronovino, glede drugih nas se tikajočih kronovin pa bi se navelo le dotične razlike. Za Dalmacijo bi se iste odredbe natisnilo v hrvatskem izvirniku.
Pod črto se poda važna odločila najvišega sodišča, katerih pa ne bode toliko kakor v zadnjem (IV.) zvezku »Pravnikove« zbirke, ker so načela o predpisih zemljiške knjige starejša, torej ugotovljena že trdneje, kakor načela o civilnopravdnih zakonih.
Enako bode spraviti v knjigo najvažnejša veljavna določila o razvidnosti zemljarinskega katastra, o razdelbi in zložbi zemljišč, o konverziji hipotekarnih terjatev i. t. d. Isto velja o predpisih za železniške in rudarske knjige ter za knjige o zemljiščih z nafto, tako da bode zbrana tvarina  o sodnih javnih
—c.
V razgovor podaja dr. Ed. Volčič.
154
Zemljeknjižni ali zemljiškoknjižni zakoni?
knjigah sploh. Naslov bi se torej tudi lahko glasil: Knjižni zakoni (kakor v čeških izdajah »knihovni«) in ne samo »zemlje-ali zemliškoknjižni zakoni.«
Vzlic temu pa ta zvezek »Pravnikove« zbirke ne more biti in ne bode tako obsežen kakor je IV., ter nikakor ne bode presegal 40 tiskanih pol. —
V drugi poudarjeni točki — enotni pravniški izrazi — je pa odločitev težavnejša kakor v prvi. V pravnih izrazih, tudi v glavnih in načelnih, namreč ne soglašajo niti avtentična slovenska besedila deželnih zakonikov za Goriško, Kranjsko in Štajersko, niti oficijalni slovenski prevodi državnega zakonika, odkar je bil natisnjen 1. 1871. Levstikov prevod občnega zemljeknjižnega zakona, pa dokler je izšla drja. Babnika »Pravna terminologija«.
Mislim, da treba knjigi ne samo enotnega sedanjega pravopisa, temuč tudi enotne pravne terminologije vsaj glede bistvenih pravnih pojmov. Enotna poprava različnih takih izrazov je tem nujnejša, ker so nekateri očitno napačni in ker bodi knjiga v bodoče vodilo ne samo pravnikom temveč vsakomur, ki ima posla v teh stvareh.
Prav zato pa sem mnenja, naj se označena popravila sprejme v besedilo zakonov, ne pa v kake opomnje pod črto. Besedilo, ki se tiska v večjem tisku, mora biti točno, ker se rabi največ in na prvem mestu, naj torej ne bega čitatelja. Nasprotno naj se drugotneali celo napačne izraze prvotnega besedila poočiti v opomnjah pod črto, kolikor se jih radi pogoste rabe ni že označilo skupno na posebnem mestu, morda v predgovoru. Slično bi bilo v bodoče preurediti izišle zvezke »Pravnikove« zbirke in bi bilo morda kake netočne izraze prvotnih prevodov s potrebno opozoritvo pod črto pustiti le tedaj, kadar bi izrazom, ustanovljenim na novo, nastalo kako dvoumje. Tega pa se ni posebno bati pri knjižnih zakonih, ki imajo z večino le oblikovna navodila, ne pa stvarnih. Vsekakor se da opravičevati tudi nespremenjeni sprejem prvotnega besedila s primernimi opomnjami oziroma popravki pod črto, a kakor mislim, bi taka izdaja ne bila tako rabna kakor zgoraj opisana.
Naj se o tem izrečejo naši pravniki!
Med vsemi določbami o zemljeknjižnih zakonih je seve najvažnejši občni zemljeknjižni  zakon od 25. julija 1871 drž.
Zemljeknjižni ali zemljiškoknjižni zakoni?
155
zak. št. 95. Ta zakon kakor tudi sovrstni drž. zak. št. 96 in pa navodilo prav. ministrstva od 12. jan. 1872 št. 5. drž. zak. je prevel sam France Levstik; ni torej treba poudarjati, da je prevod izvrsten, da se ga večinoma čita kakor izvirnik in da veje iz njega zdravi vonj domače zemlje. Vendar tudi pri tem prevodu se je iz prej navedenih razlogov pomeniti o obstoju ali premembi nekaterih strokovnih izrazov.
Že o naslovu zakona se je odločiti, ima li za Grund-buchs- ostati zemljeknjižni ali ima stopiti zemljiškoknjižni.
Drugi Slovani so si stvar olajšali in navadno niti ne rabijo pridevnika, ampak govore opisovalno, n. pr. Čehi: »o knihach pozemkovvch« ali »g r u n t o v n i c h«, Malorusi: o »grunto-vi h (pozemeljnih)«; Hrvati pravijo: zak. g r u n t o v n i č k i, vendar navadno tudi opisujejo n. pr. zakon o zemljišnijeh knjigah. Deželni zakonik (Pokrajinski list) za Dalmacijo rabi v dotičnih zakonih za Grundbuch pač samostavnik zemljištnik in iz njega izvedeni pridevnik »z e m l j i š (t) n i č k i«.
Pri nas se je rabilo približno do izida Pravne terminologije drja. Babnika le »zemljeknjižni« in to ne samo v prevodih drž. zakonika, temuč tudi po vseh deželnih zakonikih, od tedaj pa se je sprejelo »zemljiškoknjižni«. Poslednji izraz je vsekakor doslednejši, ker se pri nas rabi le »zemljiška«, ne pa »z.emeljska« ali zemeljna (podzemeljna) knjiga, vendar dvomim, da bi bilo tej doslednosti žrtvovati prvotni, zdi se mi, krep-kejši in očitno blagoglasnejši izraz. Podlaga temu izrazu je »zemlja« in »knjižiti«. Zemlja nima le splošnega, širšega pomena, ampak prav tisti, za kateri rabimo v zakonu »zemljišče«, Narod je govoril in govori: imam dosti zemlje, pol zemlje, sem polže ml j a k, nasprotno pa ni čuti besede »zemljišče«, bodisi samo o sebi ali zloženo. To je razvidno tudi iz Pleteršni-kovega slovarja. Zemljeknjižni zakon je tedaj tisti, ki določa, kako se zemljo vknjižuje, kako se knjiži. Menim torej, da ostaneti v rabi lahko obe besedi: zemljišče in z e m l j e k n j i ž e n , ne samo, ker sta se popolno vživili, ampak ker sta nekako sankci-jonirani po izvirnikih vseh slovenskih deželnih zakonikov. Enako se tudi nihče ne upira vzporedni rabi pridevnika »sodni« (Gerichts =) in samostavnika »sodišče« (Gericht).
156 Zemljeknjižni ali zemljiškoknjižni zakoni?
Slično bi bilo v teh prevodih morda pridržati »ročišče« za sedaj navadni narok, ne samo ker je pravilnejši, ampak ker ostaneta lahko oba kakor sta v Nemcih: Tagfahrt in Tagsatzung.
Ravnotako bi bilo v teh prevodih rabljeno probeležbo premeniti samo v predbeležbo poleg sedaj sprejete pred-znambe, ter ohraniti zabeležbo mesto sedanje zaznambe, ker sta oba izraza popolno pravilna in umljiva in ker se jih rabi tudi v hrvatski terminologiji, dasi »beleg« ni slovanskega izvira.
V teh prevodih pa preostaja še mnogo izrazov, za katere se seveda ne morem zavzemati tako kakor za prej navedene.
Tako se za Grundbuchskorper glasi sicer »knjigo vpisna stvar« bolje kakor »zemljeknjižno telo«; ta termin je v deželnih zakonikih, razen v goriškem, kasneje v državnem zakoniku in tudi v dr. Babnikovi terminologiji; toda Levstikov izraz zemljeknjižna stvar je širši, kakor ga hoče zakon. Knjigovpisna stvar je lahko tudi vsak vpis v zemljiško knjigo, zakon pa hoče označiti le pojem za ozemeljsko sestavino dotičnega vložka.
Hrvatski prevod in že ukaz prav. ministrstva od 15. dec. 1855 drž. zak. št. 222, s katerim se je uvelo na Ogrskem zemljeknjižni red, veljaven še danes v Trojedni Kraljevini, imata za rečeni pojem izraz »stvarnost g r u n t o v n i č k a«, ki morda ni slab, in dalmatinski deželni zakon ima gotovo še bolje izraženo »z e m l j i š n i č k o biče«,1) vendar mislim, da bi pri nas ne kazalo sedaj menjevati že vdomačenega izraza »zemljeknjižno telo«, kakor ga imata tudi prevoda češki in maloruski.
Ravnotako menim, da bode v Levstikovem prevodu premeniti posebno še nastopne izraze: Svojina v lastnina, sosvo-jina v solastnina, svojinski v lastninski, svojske roke v lastne roke, ker teh besed tudi sicer ni v našem književnem jeziku niti v drugih slovanskih, — Rusi imajo za last izraz »s o b s t v e n o s t« — , in ker bi se jezikovno razlikovale od pravih temeljev tem pojmom: last, lastnik. Prevodu velja celo včasih »svojinski« za pojem »posestni« (§ 22 z. drž. zak. št. 96 1. 1871), kar mu je sicer »v 1 a s t n i š k i«. Ravnotako bi bilo premeniti: bremenstvo v bremenski stan, dednik
') Tako tudi E. Smirič: Službena Terminologija, Zagreb 1904.
Književna poročila.
157
v dedič, nadstojen v pristojen, odmena v povračilo škode (odškodba), odvrača v zavrnitev, pisemska zbirka v listninska zbirka, pismo v listina, postavljenje v prejšnost v postavljenje v poprejšnji stan, dasi se oni izraz glasi jako krepko; pri plačilo (Beitrag) v prispevek, prinesek (donesek), pritegniti (einraumen) v priznati, razsodba (Entscheidung) v odločba, samično sodišče (Einzel-gericht) v ed i n o o s e b n o sodišče, umrtvilo v amortizacijo, znamenik (Verzeichniss) v spisek.
Želeti je, da slovenski pravniki v kratkem naznanijo svoje nazore o posameznostih navedenih toček ali društvu Pravniku ali meni, ker kakor je posneti iz tega sestavka, je tvarina dozorela do izgotavljanja, ter upam, da bode nje ureditev dovršena, ako ne nastopijo posebne ovire, v mnogo krajšem času kakor je bila ureditev IV. zvezka.
V Novem mestu, meseca majnika 1907.
Književna poročila.
Schwurgerichle und Schojfengerichte. To je naslov najnovejše juristične revije, ki ima namen v dveh zvezkih po 50 tiskovnih pol zbrati ves mate-rijal v domovini in tujini, tičoč se teh sodnih inštitutov, na podlagi katerega naj bi se ta veleaktualna vprašanja končno rešila. Izdajata revijo profesor Mittermaier v Giessenu in profesor Liepmann v Kielu. Za Avstrijo se je v drugem zvezku — več jih še ni izšlo — oglasil višji državni pravdnik dunajski Hoegel s člankom »Geschsvorene oder Schoffen«. Najprej razpravlja članek podatke porotniških pravorekov glede odredeb in oprostitev od leta 1875 naprej, navaja potem pomisleke zoper delovanje porotnikov v nekaterih deželah, češ leto je nezadovoljivo v vseh deželah, razen na Gornjem Avstrijskem in Solnograškem. Potem primerja delovanje lajikov kakor kazenskih sodnikov v Nemčiji, na Angleškem in Francoskem ter v Ameriki. Nazadnje priporoča, naj se nadomesti v Avstriji poroto s »Schoffen-gerichte«; nadomeščenje kazenskih sodnikov po poklicu s »Schoffen« pa odločno odklanja. — Slovenski izraz za »Schoffe« nam še manjka; spričo aktualnosti tega vprašanja treba ga bode dobiti. »Schoffe« prihaja od schaffen, schopfen, Schopfe, Schoppe, — Schoffe; srednjeveško latinsko »scabinus«. (Primerjaj Adelungov besednjak pri besedi »Schoppe«). Kako porečemo slovenski možem, ki naj po nasvetu Hoegla nadomeste naše porotnike? Dr. M. D.
158
Razne vesti.
Razne vesti.
V Ljubljani, dne 15. maja 1907.
— (Najvišje odlikovanje.) Sekcijskemu svetniku v pravosodnem ministrstvu drju. J. Babniku je podeljen red železne krone tretjega razreda. — Odlikovancu, odborniku društva »Pravnika«, naše najprisrčnejše čestitke!
— (Osebne vesti.) Imenovani so: za generalnega advokata na vrhovnem sodnem in kasacijskem dvoru Ivan Okretič, svetnik viš. dež. sodišča v Trstu; — za okrajnega sodnika v Kočevju O. Cernstein, sod, tajnik v Celju; — za sodne pristave avskultantje dr. J. Tertnik za Šoštanj, dr. Fr. Bicek za Metliko, dr. J. Polec za Trebnje in E, Stockl za Črnomelj. — Premeščeni so sodni pristavi: dr. R. Tschech iz Šoštanja v Celje; dr. G. Račič iz Ptuja v Celje; Fr. Pernuš iz Metlike v Litijo. — V komisijo za sodniške izpite pri viš. dež. sodišču v Gradcu sta poklicana viš. dež. sodišča svetnika dr. J. Schoberlechner in A. Elsner v Gradcu. — Razsodišču delavske zavarovalnice v Trstu je imenovan za predsednika višjesodni svetnik dr. E. Cristofoletti dež. sodišča v Trstu; za namestnika pa dež. sodni svetnik dr. H. Kram mer v Trstu. — Umrl je dež. sodni svetnik in predstojnik sodišča v Kočevju Ernst pl. Hoffern.
— (V spisu »zastopanje strank v pravdnem postopanju po notarjih — disciplinarno kaznivo?«), priobčenem v »Slovenskem Pravniku« z dne 15. aprila 1907 pravi g. dr. M. D., da še vedno velja just. min. razpis od 17. februvarja 1852 št. 17.431, ki veleva, da notarji ne smejo dobička iskati iz pravdnega zastopanja in da tozadevni članek v št. 8 1. 1906 časnika »Zeitschrift ftir Notariat« netočno prereka veljavnost omenjenega min. razpisa. K temu bodi pripomneno, da ministrske naredbe iz absolutistične dobe imajo veljavnost zakonov — in za to gre g. dru. M. D. — samo tedaj, ako so bile razglašene v državnem zakoniku po patentu od 4. marca 1849 št. 53 drž. zak. Gori navedeni in vsi drugi min. razpisi, zadevajoči isto stvar niso prišli v državni zakonik in niso zato nikoli imeli veljavnosti zakonov, katera se jim od dne veljavnosti sedanjega civilno-pravdnega reda še manj ko prej more prisojati. Notar Bas.
— (»Je li mogoče izvesti izvršbo na Hrvatskem na podlagi sklepa avstrijskega kaz. sodišča o odmeri stroškov v izterjanje teh stroškov od hrvatskega državljana?«) Na to vprašanje je odgovoril dr. N. s slučajem iz prakse v »Sloven. Pravniku« l. 1906 št. 7. Zadnji »Mjesečnik pravničkog družtva v Zagrebu« priobčuje ob kratkem ta odgovor in urednik njegov, vseuč. profesor gosp. dr. Josip Šilovič pripomina: »Ja ču se možda na ovu stvar osvrnuti u posebnoj razpravi, kad dobijem rješitbe banskog stola sedmorice. Ali mogu več sada
Razne vesti.
159
iztaknuti, dami se čini mnienje naših sudova opravdano, a mnienje dra. N. neosnovano. Ne stoji naime navod g. dra. N., da § 36 i 235 kaz. zak. odredjuju, da se kazne izrečene izvan Hrvatske nemaju ovršivati u Hrvat-skoj. Zadnja alineja §-a 36 kazen. zak. glasi: »Osude što ih izreku kaznene vlasti tudje zemlje, nemaju se podnipošto ovršiti u zemljah ovostranih.« Zadnja alineja §-a 235 kazen, zak.: »Osude oblasti kaznenih inozemskih u zemljah se ovostranih nipošto nemaju izvršivati.« Dakle tuj se ne govori samo o kaznama nego o cielim osudama. § 330 k. p. veli u prvoj alineji: »Ako obtuženik osudom kaznenom bude izrečen kao krivac kojega kažnjiva djela, tad če se o usodi ujedno izraziti, da obtuženik ima naknaditi i troškove postupka kaznenoga«. Prema ovoj izričnoj ustanovi kaznenog postupka sadržaje kondemnatorna kaznena osuda vazda i odredbu glede dužnosti naknade troškova kaznenog postupka, a pošto se ona prema §§-ima 36 i 235 kaz. zak. u rečenom slučaju ne smije izvršiti u obče, ne smije se niti u ovom njenom dielu. —
— ( Poročila iz graškega »Juristenveri na«.) To pot mi je poročati o veleaktualnih predavanjih, o katerih bi veljalo nekoliko več besed izpregovoriti. — Dva večera v januarju t. I. je predaval namestniški svetovalec dr. M a y e r h o f e r-G riinbuchelo novem vladnem načrtu zabolniške blagajne. Centralizacija nekako taka, kakor pri zavarovalnicah proti nezgodam, trdna zveza vseh blagajn po centralni bolniški blagajni na Dunaju, državno nadzorstvo, to so temeljna načela vladne predloge, — pa socijalna demokracija se še protivi nekaterim spremembam. Na vsak način bi zahtevala taka preosnova pomnožitev političnih uradnikov. Govornik se je ob koncu predavanja trpko izrazil o sedanjem načinu, kako se povišuje politične uradnike, in priporočal izbero za višja mesta le po zmožnosti in marljivosti uradnikov. ,J
V mesecu februarju t. I. je prišel predavat višji državni pravdnik dunajski dr. Hoegel o preosnovi kazenskega pred postopanja. Vzor kazenskega postopanja bi bil, da bi se vsakega kršitelja kazenskega zakona tiralo pred kazenskega sodnika. Zato v kazenskem postopanju ni namestu milost, ampak strogost v izvajanju kaz. pr. reda. Priporočalo se je uvesti v Avstriji kar načrt za kazenski postopnik Nemčije. Govornik se s tem predlogom nikakor ne strinja, marveč smatra le nekatere dele našega kaz. pravd, reda potrebne izboljšanja. Grossov predlog, preisk. sodnik naj se postavi v kaz. postopanju povsod pod nadzorstvo državnega pravdnika, govornik pobija, a priporoča obdržanje uvodnih preiskav. Angleško kontra-diktorno postopanje, francosko postopanje, v katerem so stranke vsaj zastopane, se ni obneslo; avstrijski način, da so gotovi čini predpreiskave označeni, pri katerih sta lahko stranki navzoči, priporoča obdržati. Upotilno postopanje (Eroffnungsverfahren) in polni priziv (volle Berufung) ne smatra za potrebno. Preiskovalni zapor radi begosumstva in nevarnosti ponovitve je na vsak način obdržati; koluzijskega zapora, katerega praksa itak kaj zmerno uporablja se ne da odpraviti. Treba pa je še uveljaviti zakon za odškodovanje tistih, ki so bili v preiskovalnem zaporu, ne da bi prišlo do obsodbe, in sicer
160
Razne vesti.
tako kakor na Nemškem, da se uvede še posebno postopanje v rešitev vprašanja, ali je bil dotičnik res po nedolžnem v preiskovalnem zaporu.
Državni poslanec dunajski emeritirani odvetnik dr. Pattai je prišel 9. marca predavat o načrtu zakona glede odgovornosti za škodo, povzročeno po avtomobilih. Govornik je bil poročevalec za ta zakon v justičnem odseku, zakon je bil sklenen v poslanski zbornici. Gosposka zbornica pa ga je pokopala. Glavne misli poročevalčeve so bile: Vsak civilnopravni zakon je ali pravičen ali krivičen; zakona glede odgovornosti za škodo ni smeti presojati s stališča oportunitete. Ako avtomobilstvo ne more prenašati odgovornosti za škodo, katero povzročuje, onda je bolj škodljivo nego-li koristno. Unger je v svojem govoru v gosposki zbornici dokazal, da je to, kar naj bi glede odgovornosti za škodo pri nas še moralo postati zakon, v deželah, kjer velja code Napoleon že davno pravilo samo na podlagi prosvitljene prakse, in vendar avtomobilska industrija izborno prospeva. Ideja obvezne odgovornosti za avtomobilske škode izvira iz dveh momentov: 1) iz nevarnosti avtomobilskega obrata, ki hoče brez tira doseči hitrost železnice; 2) iz kočljivosti dokazovanja, ker pri nesrečah na deželi poškodovanec nima prič, a avtomobilista, dostikrat iz čisto tujega kraja, niti ne pozna. V primeri z načrtom istega zakona za nemško državo, je naš načrt naprednejši, ker stavi pod zakon tudi amaterskega avtomobilista, in ne samo obratnega podjetnika. Naš načrt daje pravico do povračila škode tudi osebam, katere se proti plačilu z avtomobili prevažajo, izven ako so gostje, ki se vozijo zastonj. Pod ta zakon pa ne spadajo oni avtomobili, kateri po svojem ustroju ne morejo z večjo hitrostjo voziti, nego navadni vozovi. Utožuje naj se po zakonskem načrtu z avtomobilom povzročeno škodo pri okrajnem sodišču, kjer se je nesreča pripetila. Vprašanje, kdaj nastane odgovornost avtomobilista, ako nastane nesreča le vsled tega, ker se je žival drugega voznika splašila, reši načrt tako: Ako avtomobilist dokaže, da je izpolnil vse, kar zahtevajo predpisi in takratni položaj ob sebi, nadalje da nesreče ni zakrivila kaka zunanjska hiba avtomobila, onda za škodo ni odgovoren. Dr. M. I).
(Konec prih.)
— (Za nov kazenski zakonik) je bila dne 7. t. m. nepričakovano sklicana enketa v pravosodnem ministrstvu, da se je izražala o načrtu, ki sta ga pripravila viš. drž. pravdnik dr. Hoegel in vseučiliški profesor dr. Lammasch. Ta načrt je še skrivnost, zato občinstvo ni moglo prav razumeti oficijalnih poročil, ki so se vendarle priobčevala o posvetovanjih enkete in obujala dokaj zanimanja za težko pričakovane kazenskopravne reforme.
»Slovenski Pravnik« izhaja 15. dne vsakega meseca in ga dobivajo člani društva »Pravnika« brezplačno; nečlanom pa stoji za vse leto 10 K, za
pol leta 5 K.
Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani, Miklošičeva cesta št. 26.
^ Nove pravoslovne knjige ^
v slovenskem jeziku:
IV. zvezek ..Pravnikove" zbirke avstrijskih zakonov:
Givilnopravdni red in sodni pravilnik
z dne 1. avgusta 1895, z uvodnima zakonoma, z drugimi zakoni, ukazi in razpisi civilnopravdnega obsega ter odločbami najvišjega sodišča, z dodatki i. t. d. — Uredil in obširno stvarno kazalo po strokovnih izrazih v slovenskem in hrvatskem jeziku dodal dr. E. Volčič, c. kr. sodni svetnik v Rudolfovem.
Obseg XII + 909 str., cena vez. knjigi 8 K, po pošti 55 h več.
Odvetniška tarifa,
določila o rabi hrvatskega in slovenskega jezika pri sodiščih, sodne pristojbine — s stvarnim kazalom. Uredil dr. E. Volčič.
Obseg 75 str. (20 str. tabel); cena 1 K 80 h.
Obe knjigi se naročati pri tirju. Ed. Volčiču ali pri knjigotržcih.
r>___xa___      r>_____:l.is   : ~   :__i..J:   x~.
Društvo ,,Pravnik'5 je izdalo tudi še
zvezek zbirke),  ure . Jakob Kavčič.   Cena
Kazenski zakon J zvezek zbirke)' uredil
vezani knjigi 6 K-
Uredil dr. Jak.
Kazenskopravdni red ft zv 2
Kavčič. Cena vez. knjigi 5 K 60 h.
I^i/t-ciln i roH (HI. zv. zbirke). Uredil Iv. Kav čn i k. 1Z.VI Milil   1CU Cena vez. knjigi 7 K.
Te tri knjige se dobivajo pri L. Schu/entnerju v Ljubljani.