622
Književna" poročila.
številu razumnikov, sploh rodoljubov slovenskih, kojih mnoge strmce pogrešamo v tem imeniku. Ako naj Matica Slov. uspeva, treba ji pred vsem obilne gmotne podpore, s katero si duševne prav lahko pridobi. Upamo, da ta naš opomin ne   ostane   »glas vpijočega  v   puščavi« !
Fr. Livadič.
XIV. Prihajat.
Povest.    Spisal Fr.  Dolinar.  V Ljubljani   1888.     Založila  »Matica Slovenska«.   Tiskala
R. Miličeva tiskarna.*)
To je tretji zvezek »zabavne knjižnice* sMatice Slovenske*. Povest nam slika na 104 straneh dogodke iz kmetskega življenja s tako živahnostjo in prepričevalnostjo, da je le žal, ker ne pride v roke širšemu občinstvu slovenskemu. Saj je iz kmetskega življenja zajeta — tudi kmetskemu ljudstvu namenjena, svareč ga pred   raznimi   krščenimi   in  nekrščenimi   sleparji.
—   Mlad prekanjen trgovec Stržen, prišel je — ne zna se odkod — v samotno srečno vas ter v kratkem času s prav židovskim ravnanjem razdrl najlepše prijateljske razmere mirnih sosedov, pokvaril mladino in razdvojil ženitbeno vez dveh naj premožnejših in najpoštenejših rodbin. Se več, spravil je jednemu izmed teh, Cedinu, jedinega simi v vojake in vojsko, drugega trdnega posestnika, krčmarja in župana Mejača, v kratkem ob županstvo in kmalu v grob; poprej častito ženo izpridil mu v brezumno pijanko, simi njegovega skvaril, da se je v obupnosti sam zapisal v vojake, zajedno pa vedno snubil pridno in zalo domačo hčer Minico. Predno je pa ta pred kratkim tako imovita hiša še do čista uničena, ustreli se Stržen sam, obu-pavši o žalostnem svojem gospodarstvu. Mlada vojaka se povrneta iz vojske
—   in pisatelj izlčči srečno globoke rane, katere je bil občini zadal nesrečni — prihajač.
Pisatelj pripoveduje skozi in skozi preprosto, toda ipak živahno, mestoma uprav duhovito, prav mojster je pa v dijalogu, t. j. v pravem do-mačem dijalogu. Castitati se mu mora, živečemu vedno v tujini, na tako iz-bornem jeziku. Osebe njegove povesti ne govore" le v domačem jeziku nego i v duhu domačem. Prvo poglavje bi bilo vsaki drami na čast, s kratkim tem pogovorom v Mejačevi krčmi je označil vse glavne osebe svoje povesti. Kakor jezik narodov, tako pozna pisatelj na tanko tudi narod sam. Zatč je v obče dobro pogodil ne le kmetske značaje, nego je tudi tisto polovičarsko gospodo, kakor je Stržen in sestra mu Roža, dobro označil.   Menj
*) Pozno  ocenjujemo   knjige   »Matice   Slovenske«,   a   prej   nismo    imeli  prostora,
Ured.
'
Književna poročila.                                                       623
posrečil se je Tine, psihološki nestvor pa se mi zdi mati Mejaška. Več kakor neverjetno je, da bi priletna vedno častita žena v teh razmerah v tako kratkem času tak6 pobesnela, in to kar zavoljo »kramarja* Stržena. Kako zna jezo držati, kaže proti Cedinu, staremu najboljšemu sosedu, ki ji pravo za pravo ničesar zalega storil ni, a Strženu, ki je nje hiši nakopal toliko zla — in to i sdma priznava, odpušča vse kar na prvo besedo In kar počne potem vse — to ni žensko in ni utemeljeno. Z divjanjem matere Mejaške pogl. XII. pisatelj preseda, tu bi bil lehko povest pretrgal ter pogledal morebiti nekoliko za mladima vojakoma, ali pa povedal kaj iz prejšnjega življenja Strženovega, ali konci pojasnil njegove sedanje razmere. S tem bi bil utemeljil njegov — sicer še nepričakovan pogin. Takisto bi bil pisatelj Stržena tudi lahko drugače pogubil, kajti značaji, kakeršen je naš   prihajač,   navadno ne končavajo sami svojega življenja .
Dr. L. P.
XV.
Frana Erjavca izbrani spisi.
Uredil Fr. Leveč   Prvi del: Pripovedni spisi. V Ljubljani. Založila  »Matica Slovenska«.
Tiskala  »Katoliška tiskarna«.   1888.
Prerano umrši Erjavec spada v dobo preporoda slovenskega slovstva, sploh: slovenskega narodnega življenja, v 6no dobo, ko je bilo dela »za deset rok«, delavcev pa malo. Onda je vsak pravi rodoljub prijel zdaj za to, zdaj za drugo n&rodno delo, kakor je baš nanesla potreba; bil je danes politik, jutri znanstvenik, po jutri že pesnik itd. Umevno, da so dosegli pravo velikost možje, ki so ostali le pri jednem delu. Med izrednimi tfnimi pisatelji pa, ki so se zanimali za vsestranski razvoj naroda svojega ter v različnih strokah ustvarili dovršena dela, stoji Erjavec. Poleg tega, da se je do zadnjega dne" še zanimal za politični naš napredek, poleg tega, da je vse življenje zbiral in zbral uprav bisere slovenskega govora, ki bi vsakemu jezikoslovcu delali čast; poleg tega, da je dal ogromnemu stvarstvu tudi v slovenščini — on jedinec — točen domač izraz in bil v prirodopisji na gldsu učenjak; povspel se je kot vrsten drug Levstikov, Jurčičev, Stritarjev tudi v zbor pripovednih naših klasikov. In o teh pripovednih spisih Erjavčevih, obsezajočih 250 stranij lične »Zabavne knjižnice* naj izpregovorim nekaj besed.
a Z vsemi odličnostimi izborne svoje pisave združeval je Erjavec neki posebno ljubezniv humor*, pravi prof. Leveč.*) Res, Erjavec je prirodo-znanec in je i v pripovesti povse verni sin prirode.    V neko posebno slast
*)   »Lj.  Zvon«,   1887. str   423.