Šoiski upravitelj *f* Fraoc Štaasfer Trg Pilštajn, starodaven trg s prangerjem in zgodovino. Na holmu leži in po zavitih stezah priromaš vanj. Kup hiš, tesno povezanih med sabo, ki se tišče druga k drugi kakor piščeta pod kokljo. Romantičen, kakor so sploh romantični vsi stari trgi. Ob njega vznožju teče mimo cesta — življenje: hodi svojo pot in se ogiblje strmin in holmov, ki jih je srednji vek tako zelo ljubil. In se ti zdi, da se takle trg dandanes čudi sebi samemu: »Kako da sem zlezel sem gor na hrib, ko je vendar spodaj toliko življenja, ki drvi mimo? Nikdo ne 'hodi name, če pa pride, se le trenutek zamudi — da ja čim prej nategne korak naprej, naprej. Kakor da se boji umreti v mojem naročju!...« Ali čudno! Pokojni Franc Štaufer, šolski upravitelj na Pilštajnu, je bil že tretji v tem trgu, ki je vztrajal vso svojo življenjsko dobo na enem samem kraju. Šola v Pilštajnu obstoji od leta 1802. Na nji je delovalo do sedaj 31 učiteljev. Dva tovariša med temi sta delovala vsak po 40 let, pokojni Štaufer pa nekoliko manj kot trideset. Prvo in zadnje mesto. Začetek in konec življenja. Kot mlad fant je prišel, da pojde čim prej dalje za svojimi ideali; pa je ostal, dal vsemu okolišu svojo dušo, svojo mladost in nazadnje tudi svoje telo. Ostal je, da daje in nazadnje umrje! Glej, prijatelj. to je zgodovina slovenskega učitelia! Koliko generacij je v tridesetih letih? Kolikor jih je — vsem si učitelj. vzgojitelj in voditelj, če vztrajaš v podrobnem delu, ne za narod - frazo, temveč za narod - živi organizem delovnega ljudstva. Pisati o učitelju, ki je delal trideset let ali še več na enem samem kraju? Delal brez fraz in teoretičnih razglabljanj, temveč dejansko — praktično? Prepričan sem, da je težko pisati, ker ni podatkov, ker je sam, edini podatek, v večnosti! Pokojni Franc Štaufer se je rodil 19. novembra 1877. v Trbovljah kot sin učitelja Franca Štauferja. Študiral je gimnazijo v Mariboru, kjer je maturiral 25. oktobra 1899. Študije je nadaljeval na univerzi v Grazu, študiral je pravo. Toda — gmotnih sredstev ni bila. Vrnil se je domov in zaprosil za učiteljsko službo. Dobil je učiteljsko mesto na Pilštajnu, kamor je prispel 1. marca 1903. Sicer je imel namen, si gmotno opomoči za nadaljnji študij — a ostal je, spoznavši, da je biti učitelj prav tako častno, kakor biti sodnik ali advokat ali imeti kakšen drug akademski poklic. Vojsko je služil mladenič kot praporščak pri domobranskem polku, vojno pa je preživel v zaledju kot »žetveni komisar«. Kot tak je vsepovsod šel ljudstvu zelo na roko. — Pred osmimi leti je postal na Pilštajnu upravitelj šole. Napram večinoma mlajšemu učiteljstvu je bil vedno in povsodi očetovsko dober tovariš in predstojnik, ki je znal razumevati težnje mlajših, bodisi v šoli ali izven nje. Najhujši udarec ga je zadel, ko mu je pred dvema letoma — 27. februarja 1931. — umrla žena. Od tega dne je začel pešati, dokler ni šel za njo v večnost. Umrl je v ponedeljek 20. febr. 1933. strt in zmučen. Kot človek je bil poštenjak od nog do glave. Odkritosrčen, ki je prijatelju kot nasprotnik povedal resnico v obraz. Mož ravne linije, ki ni klonil pred ničemer in nikomur. Bil je soustanovitelj »Hranilnice in posojilnice v Pilštajnu«, katero so ustanovili 1. 1908. Zadnja leta je postal član načelstva in nje blagajnik. Dolga leta je pomagal občini kot občinski tajnik, cerkvi kot organist in pevovodja, gasilnemu društvu kot tihi podpornik, ko je dajal, da levica ni vedela, kaj dela desnica. Bil je član SKJ, blagajnik JRKD, član sadjarske podružnicc itd. A kar je treba še posebej poudariti: bil je zvest član JUU in dasi zadnje čase bolan, je prihajal na učiteljska zborovanja med prvimi. Vzgled mnogyn in mnogim mladim tovarišem! Rckel bi lahko tole: kot človek borbe za pravice stanu je stanu svojemu žrtvoval mnogo dela. To je dokazal v svojih zadnjih, že bolnib letih. In preziral je tisto mlajše učiteljstvo, ki se je pokazalo komodno in leno za svoj dvig in dvig stanu. Najsi je bil še tak sneg ali še tako slaba pot ali še take žrtve, videl si ga na zborovanju, ko je v istih prilikah marsikateri »mladi« (ki pravijo o njem, da je poln življenja) čepel doma za pečjo, boječ se, da se bo »prehladil«. ŽivIjenje ga je toliko preizkusilo, da je vedno naglašal delo in bratstvo. Ko je mladi pilštajnski učitelj tov. Prislan Janko ustanavljal v Pilštanju in okolici »Mlekarsko zadrugo«, je svaril: »Premislite prej! Tu ni podlage mlekarstvu! Ni krav, mleka!« Skeptik. In zopet skeptik. So dejali nekateri, ki ga niso poznali: »Nasprotnik nam je. Ovira nas!« Niso ga razumeli. Toda šlo je. Ustanovili so mlekarno. Pa so mu potožili: »Rabimo še nekoga, starejšega, vas.« In ne da je rekel besede, so spoznali odgovor v njegovem odkritem obrazu. »Blagajnika rabimo!« Prevzel je mesto blagajnika Mlekarske zadruge. Ali bi lahko napisal življenjepis? Forme opišeš, življenja ne. Klobuk, suknjo — zunanje, vidljive reči — za dušo treba knjig. In še nisi pri koncu! Pokopali smo ga v četrtek, 23. febr. 1933. V istem času je odšel, kakor pred dvema letoma njegova gospa soproga. Vsepovsod visok sneg — ali od daleč so prišli kmetje in kmetice, učenci in učenke, znanci in prija- telji, da spremijo k zadnjemu počitku učitelja. Pred šolo slovo: »Vigred se povrne«. Deca plaka. Otroške solze — najlepši biseri. Pot v par metrov oddaljeno cerkev. — Črna sv. maša. — Sveče. Na pokopališču se je poslovil pri odprtem grobu pok. Franca Štauferja preč. gosp. Jakob Rauter, župnik v Pilštajnu, ki je v spremstvu gg. župnikov sosednjih župnij vodil pogreb. Nato je spregovoril slovo tov. predsednik Učiteljskega društva JUU v Kozjem g. šol. upravitelj Albert Čok, ki se je poslovil od blagega pokojnika v imenu vseh, ki so mogli, a ki tudi niso mogli prihiteti na to zadnjo, žalostno pot. Za tema je govoril v imenu gasilcev (ki so ves čas nosili krsto in vence v uniformah) z globoko, občuteno besedo visokošolec-jurist g. Milan Regvat, ki je razodel in opisal dobrotno srce blagopokojnega šolskega upravitelja. Nato so začele padati trde grude in težko je odmevalo po pokopališču. Kadar umrje učitelj, je praznik žalostiJ Kaj boš, saj jih je še tisoč zadaj! Ne odgovarjaj, prijatelj moj! Smrt starejšega učitelja se mi zdi prav tako, kakor da je umrl oče, ki je zapustil sinu posestvo. On je oblikoval posest v dobi, polni težav, ti uživaš. Samo pazi, da te ne bi kdo pozdravil z besedd: »Mlad si, tovariš, a glej, poln si mehkužnostilKomoditeta je tvoja mati, vitka linija botra.Bojiš se prehlada, ko je treba stati na straži. Če boš tako čuval, ne boš vztrajal niti pet let! Zakaj življenje je uganka, ki je ne boš rešil, če mu ne boš šel nasproti s privihanimi rokavi in jako dušo!« Zato pa: blag spomin našemu f tovarišu Štauferju ki je vztrajal in zbog tega mnogo trpel fizično in duševno. Albin Podjavoršek.