Leposloven in znanstven — -«•••»---
L,elo V.	y Celovci, 1. maja 1885.
list
Šer. 5.
Arabela.
Roman. Spisala Pavlina Pajkova.
Osmo p o g 1 a v j e.
/j^vdslej naprej nista sc več Arabela in profesor izogibala. Kedar je bil Sr.- ta na vrtu, naneslo se je vselej, da je bila tudi Arabela ondi. Oba sta se pa hotela izogibati, ali neka skrivna moč, ki je izvirala iz sorodnosti njunega značaja, gonila je enega k drugemu. A navadno sta se le malo med seboj pogovarjala. Profesor jo je zapazivši že z daleka pozdravil in sicer nekoliko uljudneje, kakor je bila njegova navada. Ce je prišel v njeno bližino in je govoril z njo nekoliko navadnih besed, upirale so se njegove oči tako strogo va-njo, kakor bi jo hotele prebosti. Arabelin odzdrav je bil vselej hladen; z neustrašljivim izrazom v očeli ustavljala se je njegovemu ostremu pogledu. Ko sta si tako neprijazno stala nasproti, bila sta podobna hudima sovražnikoma, ki jedva pričakujeta, da se napadeta.
„ Ljubi "VValter," začne nekega dne doktor Waldek proti svojemu sinu; „kdaj pa misliš odpotovati? Tvoj dopust se je že predvčerajšnjim začel. Nekaj denarja sem ti že za ta namen pripravil; dve sto goldinarjev dobiš takoj s seboj."
„Kaj nimate več denarja pri roki?" odvrne profesor slabe volje.
„ Nimam," odgovori oče v skrbeh. „Žid Karpeles mi noče ali pa ne more izplačati še eden del posojenega mu kapitala, kakor mi je prej obetal. Moram se tedaj zadovoljiti s tem, kar mi je zdaj izročil. Toda ti ne bodeš zavoljo njega trpel pomanjkanja," nadaljuje z važnostjo. „Ako mi Karpeles v dveh mesecih ne poplača zopet nekaj dolga, bodem začel postavno postopati z njim."
„Ne storite tega," prosi sin kakor prestrašen; „že zavoljo njegove rodbine ne."
„Ivaj briga mene njegova rodbina?" odvrne starec s povzdignenim glasom. „Moja potrpežljivost in človekoljubnost ima tudi svoje meje. Ti moraš iti v Beč in moraš tam tudi živeti. Karpeles ima tedaj plačati ali z lepim ali s liudim."
„Ako vam, oče, ne bode mogoče še nekaj denarja poslati mi v I!eč, bodem si pa drugače pomagal. Kupoval si ne bodem namreč v tem pol letu toliko dragocenih knjig in tedaj upam z dvema sto goldinarjema, ki mi jih boste dali seboj, in pa s svojo plačo med tem izhajati. Ako bi pa res ne mogel, povrnem se pa pred časom donni," razlaga profesor s hitrim, toda bolj tihim glasom, a med tem išče hlastno nekaj med knjigami.
„Da, da, vrni se nazaj, prej ko moreš, Walter," prosi z žarečim in veselim licem mati, ki je ves čas z žalostnim obrazom poslušala ta dvogovor.
„ Kakor misliš, Walter," pristavi oče iznenadjen. Zdelo se mu je neverjetno, da se sin, ki je celo leto težko čakal dopusta, zdaj vede na enkrat, kakor da ga ta nič ne veseli.
„Kdaj misliš tedaj oditi, Walter?" oglasi se zopet mati, toda zdaj tako žalostno, da se jedva vzdržuje solz. „ Vedeti moram, da ti pripravim potrebnih oblek in perila. Eden večji zaboj za tvoje knjige obetala mi je posoditi Karpelesovka; kajti naši zaboji so premajhni, da bi v enega spravili vse te knjige," in pri teh besedah pokaže na veliko kopico knjig, ki so na tleh v največjem neredu ležale.
,,Cemu bi nadlegovali druge ljudi?" odvrne neprijazno profesor. „Ce so naši zaboji premajhni, da bi v enega dejali vse knjige, vzamem pa dva zaboja seboj, ali pa nekaj knjig doma pustim."
„Kakor te je volja, Walter," tolaži ga mati bojazljivo. rPa samo ne huduj se; jeza bi ti škodila. Tedaj, kdaj odpotuješ?" popraša ona še enkrat in vzdihne.
„Ali me že ne morete več v hiši trpeti, ker me silite, da bi šel?" odgovori profesor kakor v šali, a njegovo lice je videti bolj upadlo, njegov pogled bolj raztresen. „ Jutro odpotujem," reče potem s čemerno odločnostjo; jutro s prvim vlakom; tedaj ob polšestih." — Rekši pa si vzame neko knjigo, dene kapico na glavo in gre na vrt.
Ko sin odide, pogledujeta se nemo nekaj časa oče in mati.
„Kaj ima najin sin, Fabijan?" pretrga žena tihoto in glas se jej trese same nemirnosti. „0n je od dne do dne bolj zmeden."
„Ravno sem hotel tudi tebe vprašati," odgovori doktor v skrbeli in gleda skozi okno za sinom, ki je baš stopil na vrt,
,,Pa ne, da bi se mu začelo —?!" poprašuje Waldekovka, kažoča s prstom na čelo, z groznim strahom v očeh, kakor da bi hotela reči.
da bi se mu ne začelo mešati. Ali zadnje besede ne more izgovoriti in zaplače.
„Cemu se udaješ tako bedastim mislim?" pokara jo doktor nevo-ljen. A skrb, ki se mu bere pri tem z lica, ovaja, da vznemirjuje i njega isti strah.
Med tem pa je hodil profesor po vrtu. Ali on ni gledal kakor navadno v knjigo, če jo je imel tudi odprto, temveč s čudnim nestrp-ljenjem išče nekaj po vrtu. Nenadoma pa se obrne, kakor da bi se bil premislil, ter se napoti proti kolibici, kjer je bila navadno Arabela. Tam še ni bil on nikdar. Zatorej je Arabelina začudjenost tem večja, ko vidi nenadoma profesorja pred seboj.
Arabela sedi v elegantnem naslonjači, spletenem iz španskega trstja, imajoča pred seboj na mramornatej mizici veliko odprto knjigo, iz ktere čita. Poleg knjige pa leži njen veliki vrtni klobuk, kterega je navadno nosila, Ker je Arabela nenadoma prišleca zagledala, ni imela časa dovolj, pokazati se v svojej navadnej odurnosti proti njemu. Z iznenadjenimi, široko odprtimi očmi, brez klobuka, ki jej je sicer pokrival visoko sanjarsko čelo ter dajal celemu obrazu starikav izraz, bila je čisto drugačna videti. Profesor je to tudi takoj zapazil, vzlasti pa ni izpregledal, kako mlada se ona zdaj vidi. Zamaknen zre torej v ta skrivnostni dekliški obraz. Toda ni je še bil dobro pogledal, in ta obraz se zopet izpremeni. Njene oči postanejo mahoma majhne in odurne, njeno čelo neprijazno, njeni nosnici trepetate in usta so se šiloma hitro stis-nola, kakor pri človeku, ki premaguje kakšno bolest. Tudi profesorjevo lice, ki je bilo za trenotek postalo jasno, se zatemni. Videč njeno hitro izpremembo, pa reče kratko: „Kakor vidim, motil sem vas pri čitanji. Hotel sem se le mimogrede od vas posloviti, ker jutre odpotujem."
Ko bi bil profesor, izgovorivši te besede, pogledal Arabeli v obraz, videl bi bil na njem neko izpremembo. Kakor blisk, ki neprijetno raz-sveti temno, v oblake zavito nebo, tako je na Arabelinem osornem lici hitro spreletela rudečica bledobo. To pa je trajalo samo trenotek, in potem zadobi njeno lice zopet prejšnji izraz.
„Ali je potreba, da se od mene poslavljate?" odgovori z navadnim maločutnim naglasom. „Prijateljstva itak ni bilo nikdar med nama!"
„I!es ni ga bilo," odvrne profesor mračno ; „ali od najinega zadnjega pogovora pred štirinajstimi dnevi zdi se mi vedno, kakor da niste vi srečna. Zato sočustvujem od tedaj z varni, dobro vedoč, da ni otožnemu srcu sočustva nikdar preveč. To je tudi uzrok, zakaj sem se hotel od vas posloviti."
»Nepotrebno sočustvo!" pristavi Arabela z zamolklim glasom. Hoče se namreč pokazati trdo proti njegovim besedam, a pri tem jo nekaj
16*
obhaja, da jej bije srce hitreje, glas pa zastaja v grlu, da ne more mirno govoriti. „Človek naj se uda svojej osodi," nadaljuje deklica, „in zadovoljnost ga ne bode zapustila. Kdor pa je zadovoljen, ta je tudi srečen."
„Slutim, da si hočete vi po tem potu pridobivati svojo srečo," odgovori resno profesor. „ Vprašanje je samo, ali je ta pot tudi najboljša. Je-li namreč taka sreča tudi stanovitna?!"
„Kako neverjetno mlado je še vaše mišljenje pri vsej vašej resnosti in duševnej zrelosti," odgovori Arabela z resnobnostjo, ki je njenim letom čisto nenavadna. „Ali vas še ni izučilo življenje, da se mora človek boriti z bolestjo, da jo odžene, ali ne sme je zaklepati v sebi in gojiti jo?"
Pri teh besedah oblije jo rahla rudečica. Čutila je, da je bilo neprimerno njega podučevati. Povzdignola je oči, da vidi, kako jo najbrže 011 posmehovalno ogleduje; ali zmedena je hitro povesi.
Kakor zamaknen poslušal je profesor njene besede. Bile so prve, ki so se mu bolj prijazno glasile. Njegovo oko je občudovaje zrlo v njen obraz, kakor da se hoče prepričati, ali more res to belo, gladko dekliško čelo gojiti tako globoke misli.
Arabela se sramuje, da je pri njegovem pogledu povesila oči. I loteč poravnati svojo slabost in pokazati mu, da se njega nič, prav nič ne boji, upre še enkrat va-nj svoje mirno, čisto oko. In ta pogled je bil njun prvi, globoki, osodepolni pogled.
\ resnici nahaja se neki upliv duše na dušo; neka omamljenost, neki čut večne združenosti biva že v prvem pogledu dvojih očij. To sta tudi obadva čutila in obadva sta se prestrašila. Dolga tihota je nastala potem.
„\i čitate biblijo," reče na enkrat profesor z negotovim glasom, kakor da bi se bil ravno iz spanja prebudil. „Ali ste tako vneti za svojo vero?"
„I)a sem!" bilje odločen Arabelin odgovor, in bledejša kot navadno se ona zravna, položivši kakor v potrjenje roko na odprto knjigo rekoč: „ Vsakega značajnega človeka sveta dolžnost je, gojiti in spoštovati vero, v ktero so verovali njegovi predniki."
„In ko bi ta vera ne bila prava?" popraša jo profesor kakor prestrašen in vidi se mu, da se že naprej boji, da bi mu ne bil po godu Arabelin odgovor.
„Vsak človek misli, da je le ona vera prava, v kterej je rojen," odgovori ponosno Arabela in ga neustrašljivo pogleda. „Vi gotovo tako o svojej veri sodite, jaz pa ravno tako o svojej. Le enega in istega Boga pa molite naju obeh veri, če ste si tudi v drugem jako različni. Toda pustiva to," dostavi šiloma in obrne od njega svoj pogled. „Yi ne
boste mene na svojo vero izpreobrnoli, meni pa je zadnja misel, da 1 »i vas jaz pridobila za svojo. — Ako pa jutre odpotujete, kakor pravite, potem pa .... srečen pot!" Izgovorivši pripravlja se na odhod.
Profesor ničesa ne odgovori. Kakor uničen odmakne se nekoliko od kolibinega vhoda, da pusti Arabelo mimo, ter se jej nemo in zmedeno pokloni.
Drugo jutro za rana, ko so v vili še bili vsi v postelji, pripravi se profesor na odhod. Najprej se poslovi od starišev, a prišedši k vozu, ki je že čakal na-nj, da ga odpelje na kolodvor, domisli se na enkrat nečesa ter se takoj vrne in napoti proti vrtu. A na vrt vendar ni šel; temveč pred vrtnimi vrati se ustavi ter pogleda na ono okno prvega nadstropja, kjer je vedel, da je Arabelina spalnica. Ozrevši se na okno, pa močno zarudi. Med bogatimi damaščenskimi preprogami zapazi njegovo bistro oko nekaj belega. Profesor povzdigne hitro klobuk v pozdrav in kakor da bi ga čula Arabela skozi zaprto okno, zakliče jej: Z Pogoni! A potem sprebledi in preplašen obrne se hitro ter zopet izgine.
Deveto poglavje.
„Povem ti, da je tako, kakor sem ti pravila," govori Karpelesovka vidno razjarjena zvečer onega dne, ko je bil profesor odpotoval, proti svojemu možu, ko sta se po večerji sama pogovarjala o dnevnih dogodbah. „David je prav dobro videl, kako se je v jutro Arabela pri odprtem oknu do solz ginena poslavljala od njega. Profesor pa, ta nesramnež, klanjal se jej je v enomer. Tako, vidiš, obnaša se ta tiha voda. Sramoto in škodo nam bo še delala v hiši. Da, da, prav taka bode, kakor je bila njena mati; saj jabelko ne pade daleč od debla," beseduje Židinja kakor besna in se v enomer guga na stolu.
„Ba! niti deseti del tega ni resnica," odvrne Karpeles malomarno in zeline zaporedoma, da mu že stopajo solze v zaspane oči. „Meni je dovolj, da ti je David to povedal, in jaz postanem neveren. Saj se David baš ob petih zjutraj ziblje v najboljšem spanji."
„Pa danes se ni, ravno danes ne," zagotavlja mu žena. „Sama božja previdnost je tako naključila, da je bil danes že ob petih po konci."
„Povej tedaj bolj na tanko, starka," meni žid dobre volje. „Kako in od kod je David zapazil ta dramatični prizor?"
„Ne smem povedati, kako, Izidor; a resnica je vendar, gola, sveta resnica!"
„Potem pa že ne verjamem niti ene besedice o vsem tem," odvrne mož z nasmehom. „Da je David nepoboljšljiv lažnjivec, tega ne moreš
tajiti, Rebeka; Arabela pa je zuačajna, o tem sem prepričan; poleg tega pa ima preveč ženske dostojnosti v sebi, da bi se tako smešno obnašala proti človeku, ki ne bode in ne more nikdar postati njen soprog. Pa še ta profesor, ta knjigožerec, ta sovražnik žensk! Ha, ha! Rebeka moja, da moreš res kaj takega le misliti!" In tu se zagrohoče zamolklo.
„Da, sovražnik žensk!" zasmeje se Karpelesovka porogljivo. „Ali ne veš, da so ravno oni moški, ki pravijo, da sovražijo ženske, da so ravno ti navadno prvi, ki se ulovijo v ženske mrože? Pa da bodeš vendar verjel, Izidor, da se David takrat res ni zlagal, hočem ti vendar na tanje razložiti, kako je 011 zavohal ta škandal. Samo pokregati ga ne smeš potem, Izidor!"
„David je danes ob pol petih vstal," pripoveduje ona, „da bi one lepe hruške za-se pobral, ktere si bil ti včeraj vrtnarju ukazal nabrati. Kaj hočeš?" nadaljuje z dobrikovalnim glasom; „011 je pač še otrok; ne smeš mu v greh šteti take malenkosti! In pri tej priliki je tedaj tudi na tanko videl, kar seni ti ravnokar povedala. O11 pravi, da lahko priseže, da mi je povedal resnico."
„Ravno njegovej prisegi najmanj zaupam," meni žid resno. „Ali že greš spat, Rebeka?" popraša jo potem in globoko zehne.
„Ne," odgovori ona zamišljeno. „Še nocoj moram govoriti z Arabelo in prepričati se, ali in koliko je resnice v tem. Stvar me jako vznemirja."
„Kakor misliš," opomni žid z zaspanim glasom. „Samo glej, da se z njo bolj ko mogoče mirno obnašaš. Bodi zvijačna in ne povej jej kar na ravnost svojega mnenja. Ukroti vendar svojo naglost in jezo 2>roti njej; kajti predobro veš, da se šiloma pri njej čisto nič ne opravi."
Kmalu potem je Karpelesovka stopila v spalnico svoje rejenke. Toda ta je bila prazna. Kod hodi Arabela ob tej uri? misli si vznemirjena; deseta ura je že odbila! Ravno hoče poprašati Arabelino služkinjo, kje bi bila gospodična, ko pride Arabela z velikim ključem in majhnim zavitkom starih oblek v roki.
Začudjena gleda Karpelesovka zdaj na Arabelo, zdaj na ključ in zavitek kterega je deklica zapazivši teto vrgla v zadregi na stol, ključ pa ravno hotela utaknoti v žep.
„Glej jo 110!" začne potem s pomenljivim nasmehom; „od kod pa prideš Arabela s tako romarsko 'culico in s tem velikanskim ključem? — Pa prehladila si se tudi pri svojem ponočnem sprehodu. Vsa si bleda v lici. Se ve, ni drugače mogoče, kar tako okoli hoditi, raz-oglava in brez ničesar na ramah; noč pa je danes tako hladna in mokrotna!"
„Motite se, teta; meni je čisto dobro," odgovori Arabela mirno, iu ona neprijetna osupnenost, ktera jo je bila s prva obšla, zapusti jo polagoma. „V zavitku pa imam staro obleko neke revne, bolne ženske. Hočem jo popraviti.''
„Aha! tedaj milosrčna sestra si tudi postala, Arabela?" opazuje Karpelesovka nekako porogljivo. „Po kom pa si podedovala to lastnost? A' rodbini Karpelesovej ni ta doma. — No, no! pa saj je to lepo in prav; samo dovoli, da te opozorim, da je nehvaležnost in zvijačnost ua svetu brez konca in kraja, in torej je previdno, vselej tudi prav pomisliti, komu kaj dobrega storimo. Prigodi se včasih, da meni človek revežu pomagati, pri tem pa le podpira lenobo. Prav za prav bi bila lahko tudi mene za svet poprašala. Vedno sem ti nadomestovala materin marsikdaj senl ti z modrimi nasveti stala na strani."
„Jaz mislim, da je čisto nepotrebno vprašati koga za svet, ako se hoče dobro delo storiti," odvrne Arabela. „Kako pa si naj tolmačim ta vaš pozni pohod, teta," pristavi ona hitro potem in zna se jej, da jej ni ljubo dalje govoriti o tem.
„Ravno sem zvedela," začne Karpelesovka in pogleda Arabeli ostro v obraz, „da si danes za rana slonela ob oknu in se bridko jokala. Hotela sem torej zvedeti, ali se ti je po noči kaj neprijetnega pripetilo, iti kako to, da nisi ničesar nam povedala o tem? Saj veš, kako se skrbimo vsi za te."
„Jaz, da bi se bila na oknu slone jokala, pravite?" začudi se Arabela srdito in rahli mraz jo pretrese. „Kje ste zvedeli to laž?!"
„Rog hotel, da je laž!" odgovori Karpelesovka s poudarkom, vedno ostreje opazujoč Arabelo. „Ali bilo je tako, kakor sem ti pravila. Na tvojem oknu se je nekdo bridko jokal; in kdo bi bil to drug, ako ne ti?"
Mogoče," odvrne Arabela mrzlo in migne malomarno z ramami; „ali jaz nisem bila. Tudi veste prav dobro, teta, da jok ni moja slabost. Jaz solz že davno več ne poznam," končuje ona slovesno.
„ Ravno zato sem se tem bolj začudila in prestrašila začuvši to," meni Karpelesovka z manj sumljivim obrazom. „Sklepala sem, da te je morda ganolo žalovanje stare "VValdekovke, ktera je ravno ob istem času tugovala po sinu, ki je takrat odhajal."
...Jaz spoštujem "VValdekovo rodbino, ker je tega vredna," odgovori Arabela nekoliko zmedena, a s precej mirnim glasom. „ Vendar pa moje znanje z njimi ni tako iskreno, da bi se solzila, ako vidim, da mati žaluje po sinu, kedar ta odpotuje. Vsaj si mislim, da materino oko ne more ostati suho, če zre za svojim odhajajočim otrokom. Taka bolest pa ne more vzbujati občnega sočustva, ker je preveč zasebna."
„ Dobro, dobro! Veseli me, daje tako," deje Karpelesovka dvomljivo. „Ali pa je tebi res vse eno, ali profesor odpotuje, ali ne?" popraša jo potem nenadoma, in njene oči dajejo od sebe maščevalen odsev. „Rada~ si se z njim pogovarjala," nadaljuje brezmilostno, zapa-zivši, da Arabela obledi; „kdo te bode tudi odslej naprej kratkočasil in dvoril ti?"
Arabela molči. Čutila je, da je nekaj resnice v tetinih obrekoval-nih besedah. Žal jej je bilo res po profesorji, toda ne iz onih uzrokov, ktere jej je teta hudobno naštevala. Občutila je neko praznoto po njegovem odhodu, a sama ni vedela zakaj. Resnica, ki jo komu na ravnost povemo, dela pa viden utis na človeka. A pri vsej tej resnici si vendar ni Arabela imela kaj očitati glede svojega obnašanja in občevanja z njim. Profesor jej je bil takrat na vrtu naznanil, da bode v jutro za rana odpotoval, in hotel se je prijateljski od nje posloviti. A ona ga je le površno in hladno pozdravila. Ravno ta njena neprijaznost proti njemu celo pri slovesu pa jo je potem pekla skozi celo noč. V jutro se je jako rano vzbudila in sama ne vedoč zakaj, hrepenela je profesorja še enkrat videti ter mu želeti srečen pot. Prežala je v ta namen na-nj za zaprtim oknom, a prestrašena se tudi takoj umaknola, ko ga je za preprogami nenadoma zagledala, zročega na njeno okno. Njegovega pozdrava pa ni ne videla niti čula; zato jo je zdaj neprijetno presunolo, kar jej je teta očitala. Čista vest jo je torej kmalu ohrabrila. Njeno lice je zadobilo prejšnjo barvo, njena zvunanjost prejšnjo mirnost, tako da vidno razžaljena odgovori: „Takim nesramnim obrekovanjem ne dajem odgovora. Povem vam pa, teta," dostavi ponosno, „da prav dobro vem, do ktere meje sme devojka, ki je obljubljena nevesta, občevati s tujim mladenčem. Svoje dolžnosti pa poznam in proti tem se ne bodem nikdar pregrešila, če tudi do svojega ženina ne čutim niti najmanjšega nagnenja."
„Nehvaležnica!" odvrne teta. „In Samuel te tako zvesto ljubi! In na njegovej strani te čaka tako srečno življenje!"
„ Živeti brez duše, to ni življenje, tem manj pa sreča!" bil je Ara-belin odgovor.
„Seveda na strani tega čudnega profesorja bilo bi ti bolje živeti, to vem," odvrne jezno Karpelesovka, ktero je neizmerno dražila Arabe-lina hladnokrvnost. „Ali vedi," nadaljuje z zmagovalnim naglasom, „da kakor jaz Samuela poznam, tako tudi vem, da bi 011 prej vse storil, nego dovolil, da bi postala ti profesorjeva. In poleg tega, ali si pomislila kdaj, Arabela, kakšno brezdno leži med vama zavoljo različne vere?!"
Arabela ni bila več bleda, temveč postala je rumenega, upadlega lica; z roko pa se je podpirala ob mizo, kakor da bi jo obhajala omotica.
Kar jej je teta govorila, to se jej je zdelo strahovito, nezaslišano. „Teta!" vzklikne potem razburjena, „kteri nesramni obrekovalec vas je tako zmotil, da ne veste več, kako bi me bolj žalili? Moja vera," nadaljuje nekako slovesno, „je meni draga in sveta; če že zavoljo drugega ne, vsaj zavoljo tega, ker je ona gotovo tudi moje pokojne matere. Prej bi pa hotela izgubiti življenje, nego zatajiti svojo vero! Ali niste s tem zadovoljni?" popraša po kratkem premolku s povzdignenim glasom, z valujočimi prsimi in z bolestnim izrazom okoli usten, kakor da bi si bila s to izjavo podpisala svojo moralno smrt.
„Zat6 pa se bode on tebi na ljubo odpovedal svojej veri," zagotavlja Karpelesovka z nekim prepričanjem. „In ti vendar pri vsem tem ne bodeš nikdar njegova soproga. Dobro si zapomni, Arabela, moje današnje prerokovanje; nikdar!"
Arabela se je obrnola od tete, ko je ona to govorila. Neki gnus se J(>j j° pokazal na lici, ko je poslušala njeno besedovanje. Ko pa Karpelesovka utihne, reče Arabela vidno utrujena: „Jutre nadaljujte, teta, ako vam še kaj srce teži. Danes sem že pretrudna; rada bi že šla počivat."
Karpelesovka se Arabeli približa, primakne svoje odurno lice k Arabelinemu in reče hudobno:
„Na moje zadnje besede si mi pa še dolžna odgovora. Aha! ne upaš si pogledati meni na ravnost v oči; tvoja vest ni torej čista," nadaljuje triumfovalno, ko odmakne Arabela svoj obraz od njenega ter gleda v stran.
„Kakoršen je človek, takošna njegova sodba!" odgovori Arabela hiti •o z neko dostojnostjo, a brani se pogledati jo. );Na mnenje, ki ste ga izrekli glede moje osebe, odgovorila sem vam vestno. Na mnenja, ki ne zadevajo mene, pa nimate pravice zahtevati od mene odgovora."
„Bode ga pa gospod profesor sam moral dati, in sicer Samuelu samemu. Te dni mu hočem pisati, naj se čim preje povrne domu." To rekši, odide Karpelesovka iz sobe in zaloputne dveri za seboj.--
Drugi dan, ravno ko je vrtnarica posodo od svojega bornega za-jutreka z mize pospravljala, stopi v kuhinjo Karpelesovka.
„Fej! kakošen duh je tukaj," bile so njene prve besede. „Zakaj pa nič ne zračite, ve lenobe?"
„Oprostite, milostljiva gospa," izgovarja se v zadregi uboga žena in jej spoštljivo roko poljubi; „ nisem še utegnola. — Pojdi Lojzek in poljubi milostljivej gospe roko," nagovarja nato svojega petletnega fantička in med tem mu hitro z belim zastorom obriše mala ustica.
„Je že prav; bodeš pa drugikrat," brani se gospa. „Preveč si mi umazan, da bi dala tebi roko poljubiti. Kaj se pa godi z onim paglavcem, Iloza? Ali ne vidiš, da ga hočejo muhe snesti?" nadaljuje kažoča
z gnusom na spečega dojenčka v ziheli. po čegar obrazil se je več muh shajalo. „Več čistote, Iloza, več čistote je treba! Ali nimaš dovolj voile v hiši, da bi ga umivala?"
Roža stopi k zibeli, zapodi muhe od deteta, potem pa z ruto zibel pogrne. „Milostljiva gospa," opazuje nato osramočena, „počastili 'ste me danes nepričakovano zgodaj s svojo pričujočnostjo. V jutro pa imam toliko dela, da pred deveto — deseto uro ne utegnem nikdar snažiti otroka."
„Ali menda misliš, da bom tebe dovoljenja prašala, kdaj smem priti?" odgovori Karpelesovka osorno. „ Prid na hišna gospodinja mora imeti ob vsakej uri snažno hišo in otroke."
Roza vzdihuje skrivoma in gleda po strani na svileno oblačilo svoje gospodarice ter si misli pri tem: Tebi je že mogoče ob vsakej uri biti nališpanej, ki imaš vedno služkinjo okoli sebe! A jaz moram najprej skrbeti za gospodarjevo živino in vrt in še le potem za dom in otroke.
„Ali mi veš povedati, Roza," prične Karpelesovka prijazneje, ..za ktero ubogo, bolno žensko skrbi neki gospodična Arabela?"
Roza se prvi trenotek ne more domisliti iu odgovori odkritosrčno, da ničesar ne ve.
„Sinoči, po desetej uri," nadaljuje gospa, „ prišla je Arabela nazaj od nekod, menda iz bližine, ker je bila oblečena kakor doma, in seboj je prinesla zavitek raztrganih oblek, da bi jih popravila, kakor mi je rekla,"
Roza zbledi. Predobro je vedela zdaj, čegave so one obleke in ktero ubogo žensko obiskuje Arabela. Od strahu nič ne odgovori.
„Ali mi brž ne poveš?" sili jo Karpelesovka, ki je po njenej zmo-čenosti sodila, da mora Roza o tem nekaj vedeti. Toda vrtnarica ne da bi odgovorila, začne se jokati.
„Menda vendar ne blaznice na podstrešji?" poprašuje dalje gospa neverno, a usta jej trepečejo in barve se izpreminjajo na licih.
„Da! blaznico," pritrdi vrtnarica zamolklo med zobmi. „Toda jaz nisem izdala skrivnosti, ktero ste mi zaupali. Gospodična Arabela sama iztaknola je to tajnost, ko je neki dan na podstrešji iskala nekaj ter čula blazničino vpitje. Potem je odločno zahtevala od mene, da jo moram voditi k njej. Ker mi je pa gospodična Arabela sveto obetala, da ne bode iz njenih ust nihče zvedel, kdo biva na vašem podstrešji, vodila sem jo k njej. Menila sem, da je to vendar bolje, kakor pa da bi ona po drugem potu prišla do nje. Saj mi je znana trdna volja gospodične; a tudi njeno dobro srce mi je znano zdaj in jaz vem, da je ona prav vesela, da so njena gospa teta tako človekoljubna in milosrčna, da skrbijo —."
;,Molči!" pretrga Karpelesovka razdražena Rozino govorjenje, in v njenej sicer oliolej zvunanjosti se je zdaj pojavil neki strah in neka pobitost. „čemu toliko čenčaš? — Arabela ne sme več k blaznici. Si-li me razumela? — In da se to ne more zgoditi, bodemo jej še danes dali drugo bivališče. — Bodi tiho in ne govori, če te nikdo ne vpraša," zavpije zdaj jezno nad vrtnarico mahnovši z roko po njej, da jo malo zadene, ko vidi, da hoče bojazljivo nekaj povedati. „ Hočem pa se prej s svojim gospodom soprogom posvetovati in potem ti še le dam na znanje najin sklep. Ali glej, da nikomur o tem ne zineš; tem manje pa proti gospodični Arabeli, če ne —!" Tu umolkne in pokaže ukazovalno z roko na vrata. „Upam, da me razumeš," pristavi odhajajoča. »Le eno besedo mi izgovori o tem proti komu, in v trenotji te dam s tvojo rodbino vred vreči na cesto!"
(Daljo pride.)
Dom.
i.
J\Ia lipo se deček naslonil je mlad, Okoli se rajska razcveta pomlad, Pod nogo šumi mu potočiča vir, Sumi in beži in budi mu nemir, lil z zlatimi kodri mu sapa igra, Se žene v daljave in mu šepeta: „Z menoj na daljave!" ■— oko pa mu zre, Kak' log se razgrinja in polje cvete, Kak' dvigajo k nebu se silne gore, Črez nje hrepeni mu nemirno srce. — Od doma želi si ubogi otrok, Da vrže v življenja nemirni se tok!
II.
In leta teko! V domači se svet Mladeneč črez dokaj vrnil je let. • Potočiča kraj na lipi sloni, Otroških mu let spomin se budi: Kako je otrok pod lipo igral In kaj mu bežeči pravil je val, Kako je brezskrben sanjal, vesel, Piščalke si delal, pesni si pel,
Kaki) ga je gnalo mlado srce Od doma med svet črez sinje gore. — Veselja in sreče tam je iskal, Veselja in sreče svet mu ni dal. Ogledal si mesto, beli je grad, Pri zlatu pa našel tugo in jad; Povsodi je videl teči solze, Povsodi je gledal bridko gorje, Kak' kleto zlato pravico slepi, Kak' kleto zlato izdajstvo rodi. Vse gledalo mu je mlado oko, In bridko mu je srce in tesno. A še mu je vera, up še goji, Se sanja in zida svetle gradi, Se ljubi srce vesoljni mu svet In ljubi dekle, kraljico deklet! Srce hrepenelo pač je nazaj, Tja v tiho domovje, ljubljeni kraj, Kjer stara mu mati v skrbi živi, Kjer sanja, ko sanjal prejšnje je dni. A žene pogum mladostnih ga let Osrečiti vse, oblažiti svet; Dobiti si hoče z lastno močjo Bogastva in slave, devo ljubo! »Ostani!" mu sicer pravi srce, Mladenča pa slava zove, on gre!
III.
Crez dolga leta skozi vas koraka Postava resna krepkega možaka; Lasje na glavi so mu osiveli, A krepki še so udje v moči celi; Mladosti ognja mu v očeh ni zreti, A samosvestno zre oko po sveti; Pač lica jasnost se je izgubila, Na-nj skrb je svoje znamenje vtisnila ; A lica krepka nam poteza pravi, Da krepko v bran se mož viharjem stavi. Po svetu daleč sreča ga je gnala. Mu tuje šege, tuj mu svet kazala, Tujina pa nam želje ne omaje Vrniti v drage se domače kraje. Domu prignala želja ga je živa, A davno majka v grobu mu počiva. In ko koraka po domači vasi, Noben pozdrav mu proti se ne glasi; Ko vas, ko staro crkev ogleduje, Vse znano je in vendar vse mu tuje!
Za njim oko pač marsiktero gleda In marsikdo, kdo tujec je, pozveda. „Poznal sem ga otroka," starec pravi, „Še pomnim ga, ko da je bilo davi." — „A1' samec," hiše gospodinja vpraša, „ Življenje brez družice še prenaša V" — In kraj vasi se sveti hiša bela, Pred njo z otrokom mati je vesela; On gleda dete, mater in spomini Bude se, skriti mu v srca globini. — A nikdo njega srčno ne pozdravi In on: „minolo je," pri sebi pravi. Naprej pod vas samotna pot ga vodi, Kjer potok žene se po belem prodi. Potoka kraj stoji še lipa znana, A davno že od strele je razklana; Drevo se brani smrti, še poganja, A suhi vrh mu zgodnjo smrt oznanja. Mož misli: „Nam osoda je enaka, „Ko mine cvetje, le propast še čaka." Valove gleda lahno žuboreče, Iz njih blišči mu slika davne sreče, Otroških dnij, mladostnih sanj in dobe, Ko stresajo moža viharjev zlobe; Bude se upi, strah in domišljije, Izdih iz prsij možu se izvije! „Pokopal sem vas," pravi, „slikc krasne!" In dalje gleda na valove jasne. Glej, druga slika se iz dna prikaže, Oj krasna slika, toda slika laže: Nebeške rasti, čarobnega lica Iz dna prikaže krasna se devica! „Izgini!" mož zavpije, »lepa kača, „Ki v strup življenja bitje preobrača!" — Še dolgo slonel je, valove gledal, Kaj mislil je, nikomur ni povedal; Srce mu trdo, moško ponosito Skrivnost je v sebi ohranilo skrito. Odšel molče iz rojstnega je kraja; Dolžnost na delo zove, — mož odhaja!
Stari Džuldaš in njega sin Mamet,
Povest iz življenja v srednje - azijatskih pustinjah. — Ruski spisal N. N. Karazin,
preložil f Pr. Jos. Remec.*
ržkone no bodo vsem častitim čitateljem dovolj znani kraji in pre-
bivalci, kjer se vrši sledeča povest, natisnena v ruskem leposlovnem listu „ Njivi" od leta 1881. Zategadel hočem v kratkih potezah narisati deželo in ljudi, o kterih se je še le poslednji čas jelo govoriti po svetu.
Dejanje povesti vrši se na spodnjem teku reke Amu - Darje (Oksus) izvirajoče kot Ak-su iz 5 km dolgega jezera Kul -i -Pamir-churd ležečega pod 37" 15' severne širine in 91° 30' vzhodne dolž. 4145 m visoko v deželi Vaclian. Izliva pa se reka v obliki delte v Aralsko morje. Ona teče v svojem spodnjem delu po precej globokej strugi od jugo-vzhoda proti severo - zahodu, deloma od jutra proti zahodu. Meseca aprila prične naraščati in julija zopet padati. Med tem časom razliva se po obeh krajih, in široko in različno grmovje in rastlinstvo zaznamuje, kako daleč ona tedaj sega. V Hivanskej oazi so napeljani iz nje mnogi vodotoki, ki namakajo polja. V 15. veku izlivala se je še v Kaspijsko ali Hvalinsko morje, ali to strugo, ktero je zapustila vsled mnogih vodotokov proti Aralu, zameli so s časoma viharji s pustinjskim peskom. Ob levem bregu njenega spodnjega teka proti Kaspijskemu morju razpro-
* V spomin prerano umrlega rodoljuba in pisatelja Fr. Remeca podamo njegov prevod Karazinove povesti. Tu naj stoji pismo, s kterim je poslal prevoditelj uredništvu svoje delo: „Ker hoče Vaš cenjeni list »Kres" prinašati v svojih predelih tudi prevode slovanskih jezikov, dozvoljujem si ponuditi Vam priloženo povest, ktero je prinašal letošnje leto ruski leposlovni, illustrovani list »Njiva". Preložil sem jo prav brez vsake izpremembe. Ker se mi pa dozdeva, da bi povest v tej obliki zaradi nepo-znanja kraja, ljudij in običajev utegnola biti tu in tam težko umevna, napisal sem kratek predgovor. Besedam bolj nenavadnim dodajal sem večkrat v oklepih nemški izraz ali pod črto kratko razlaganje. 0 vrednosti te povesti mi pač ni govoriti; razsoditi jo znajo čitatelji sami. Le omenim naj, da je Karazin eden prvih sedanjih ruskih pisateljev. V Ljubljani dne 8. jan. 1881." — Dolgo smo hranili to povest v uredniškej mizi. Na našo prošnjo bil jo je pisatelj še enkrat pregledal in popravil, kar se mu je treba zdelo. Obžalujemo, da nam ni bilo mogoče prevod prej izdati, da bi bil prelagatelj sam še slišal sodbo slov. razumništva o njegovem prevodu. Ali sedaj prišel je isti čas, ko se bode ta povest z večjim zanimanjem čitala. Kajti baš zdaj se zbirajo nad turkmenskim in afganskim svetom gromonosni oblaki, iz kterih udarjajo silne strele, ki bodo določile osodo ubogemu ljudstvu. Bati se je, da nastane ta svet krvavo bojišče med ruskim in angleškim narodom.	Uredništvo.
Predgovor.
stira se široka turkmenska pustinja (Turkmenija), po kterej so raztresene posebno ob tej reki in reki Atrelc večje in manjše rodovitne oaze, ob desnem pustinja buharska. Površje teli pustinj je deloma popolnoma piano, deloma posejano z malimi, peščenimi liolmi (barhani). Vegetacija je jako borna. Iz iluate, s peskom prevlečene, solnate zemlje prodira tu pa tam štepna trava in zamorjeno grmovje, ali po cele dni daleč ne vidiš večkrat drugega kot sani pesek, kterega viharji v visokih, smrtonosnih smrkih vrte po zraku raznašajoč ga na vse strani.
Nasprotno so oaze, izmed kterih so največje Hivanska, Ahal-Te-kinska in Mervska, jako rodovitne.
Prebivalci ob levem bregu proti Hvalinskemu morju so Turkmeni. Oni so turško -tatarskega plemena in po veri muzelmanje. Število njih se ceni na eden milijon duš. Oni se dele v več plemen in Rusi ločijo jih, po odnošaji k njim, v mirne iu nemirne. Najmogočnejši so Tekinci v Ahal - Tekinskej in Mervskej oazi.
Prebivalci oaz žive v kibitkah, malih kočah, Id se lahko prenašajo, v posameznih naselbinah, koje imenujejo aule. Neodvisni Turkmeni nimajo organizovane vlade. Osebe najbolj uplivne po bogastvu in hrabrosti štejejo se za voditelje in sprejemajo večkrat tudi ime liana. Ali njihov upliv je ničeven. Trpe jih, dokler so z njimi zadovoljni. Turkme-110111 najvišja oblast je — njih običaj. Vsako pleme skrbi najrajši za-se in i/, tega izvira tudi vedno sovraštvo med posameznimi plemeni.
Turkmeni so neizrečeno hrabri. Dasiravno se pečajo s poljedelstvom in živinorejo, vendar je njihovo glavno zanimanje in strast: napadanje karavan, trgovskih čolnov po reki Amu in ropanje po sosednih perzijskih in ruskih mejah, kar jim prinaša lep dobiček in tudi čast in slavo med soplemeniki. Kedar hočejo napasti kako karavano ali iti na rop na sosednje meje, zbero se mnogoštevilno, poslovijo se prav srčno od žen in otrok želečih jim dober uspeh, in mulla, njihov duhovnik, da jim na pot svoj blagoslov.
V prejšnjih časih cvetla je pri njih trgovina s sužnjimi, za kar je bilo glavno trgovišče Hiva, ali odkar so si Rusi ta hanat podvrgli, ne pečajo se s tem toliko in love ljudi bolj zaradi odkupa.
Glavna njihova moč so konji, ki slove daleč okoli zaradi svoje lepote, sile in neverjetne vztrajnosti. Turkmen naloži na svojega konja za več (lilij živeža za-se in za konja, vsede se na-nj in se odpravi na rop. Tako natovorjeni konj prehodi več dnij zaporedoma po 70 do 80 kilometrov na dan. Zato jih pa tudi njihovi gospodarji zelo cenijo in lepo odevajo.
Turkmeni so čedne visoke rasti, ko oglje črnih las in brade, dolgega obraza, svetlo-belih zob, majhnih, lesketajočih se umnih očij. Njihova narodna noša je halat, t. j. dolga, našej nočnej suknji podobna
halja, visoka, črna jančja kučma in čevlji iz safijana s kljunasto vzvi-hanim, ostrim prednjim koncem. Oboroženi so večjidel z dvocevnimi puškami in sabljami. Ženske so tudi kakor moški opravljene, samo da imajo namesto kučem okoli glave ovit šal. One vživajo večjo prostost, kakor pri drugih muzelmanih, in dasiravno jim vera dovoljuje mnogo-ženstvo, izbirajo si vendar Turkineni navadno le po eno ženico.
Večno vznemirjanje ruskih pokrajin, napadanje na karavane in ropanje primoralo je konečno Ruse misliti o tem, kako bi ta narod ukrotili in podvrgli ter si tako osigurali svoje trgovinske interese v Aziji. Z velikimi težavami in žrtvami pridobili so si najpoprej (1. 1873) nadoblast nad Hivanskim hanatom in 1. 1880. so si prisvojili tudi obširno oazo Ahal - Tekinsko, ktere prebivalstvo se ceni na 200.000 duš. Sedaj imajo Rusi tudi že oazo Merv, ki šteje nad 250.000 prebivalcev, v svojih rokah, in pot v Afganistan in od tod v Indijo jim je odprta. Kakor znano, ustavljajo se ruskim interesom Angleži iu kakor se kaže. hočejo z oboroženo silo zaprečiti njih napredovanje v onih pustih krajih.
Leta 1879. poslali so tudi Rusi posebno ekspedicijo skozi to pustinjo in po reki Amu-Darja. Tej je bil nalog preiskovati, ali je ta reka pripravna za plavanje večjih brodov, in ali bi se ne mogla prepeljati zopet v Hvalinsko morje, ali pa, kje bi se naj napravila železnica, ki bi jo vezala z morjem. Izpeljava tega ali onega projekta je le vprašanje časa in ni dvomiti, da si bodo Rusi s svojo marljivostjo, požrtvovalnostjo in vztrajnostjo s časoma vso to zemljo pridobili. Turkmene ukrotili ter si važno trgovinsko pot v Indijo zagotovili.
P re lagat elj.
I.
Voda Amu - Darje se je letos razlila široko. Tako velike že davno ne pomnijo tukajšnji starčeki, tudi je ne pomni sivobradi Džuldaš, ki malo da se ni utopil v njej z vso svojo ribolovno opravo in zemljanko (Erdhiitte) vred.
Voda je jela nepričakovano hitro naraščati. Črez dan narastla je tako, da ste bili pri solnčnem zahodu že obe otoku nasproti ležeči sipini pod vodo in tudi ob otoku samem je ves peščeni kraj zalilo. Izmilo je z njega vse, kar je voda v desetih letih nanosila, cele kupe ribjih luskin in ves sklad črnikasto - belega ptičjega gnoja. Vzdignolo in odneslo je tudi stari čoln s pregnilim dniščem, ki se je brez dela valjal na pesku in z njim vred pletene vrše* Džuldaševe .... Za tem nizkim krajem, posutim z mokrim peskom in školkami, dvigala se je polagoma sredina
* Vrše so iz protja ali trstja spleteni koši, v ktere love ribe. One so v rabi tudi pri nas.
otoka, prerastena z vrbovjem, sreteno (Geum, Nelkemvurz), bičevjem, trstjem in drugimi privodnimi rastlinami. Tamkaj se je videl tudi že od daleč nad gostim grmovjem trsteni rumeni stožec Džuldaševe zemljanke, ki je pokrival čveterokotno jamo, v vsem kakega pol sežnja globoko in na okrog obdano z majhnim peščenim nasipom.
Ko je solnce zašlo in je nastopila nepregledna tema, jela se je voda nepričakovano bližati temu vzvišenemu kraju na otoku. In Džuldaš je vse to opazoval, ne dremal. Oba svoja čolna, ki sta bila še trdna, privezal je na krepki vrvi, spel ju s kavlji in konca vrvi poteg-nol je daleč notri do grmovja, in tu ju je dobro zvezal in obvil okoli debla stare vrbe. Od drugega malega domačega orodja prenesel je Džuldaš z brega na bolj varno mesto h koči, kolikor in kar ga je mogel; česar pa ni mogel ali več utegnol, to je odnesla voda.
Nekoliko ur brodil je v temi naš stari ribič po vodi sezajočej mu črez koleni, na zadnje se vrne v svojo kočo.
No, mislil si je, do semkaj ne bode prodrla, saj je že tako dovolj narastla! Kar živim, nisem je še videl tako visoke!
Hudo je bilo starčeku, da sina njegovega, Mameta, ni bilo doma. On je šel na oni breg, da zamenja pri pastirjih ribe za koštrunovino. Če bi bil sin doma, ne bila bi voda napravila toliko škode; oba, oče in sin, spravila bi bila kmalu vse v varnost.
Stari Džuldaš je legel spat. Krepko se spi, če vetrovje tuli, trstje šumi, valovi ploskajo in zamolklo bobni trgajoče se nabrežje. Ni slišal Džuldaš, kako je voda narastla prav do njegove koče, kako je razmila peščeni nasip ter se vlila v hladnih curkih v njegovo kočo.
Jedva je ubežal starček iz koče . . . Gleda: krog in krog je voda; vse grmovje je zalila; njemu samemu sega do pasa; do suhega brega je daleč — ne doplavaš, prej utoneš, a ostati tukaj je strašno! Vedno više in više dvigajo se šumeči valovi . . . Krog in krog je nepregledna tema . . . mraz ! Streho kočino je odneslo in jamo zalilo. Starček je nabral nekoliko šopov trstja, privezal si ga pod pazuho, malo pomolil in ostal na mestu, pričakujoč belega dne in izročivši se popolnoma allahu v njegovo blago voljo. S solnčnim vzhodom narastla je Amu-Darja še bolj; proti poldnevu je še voda nastopala . . . Valovi so nosili in nosili starca; vsega je razpraskalo po trnjevem grmovji -— no hvala če bi bilo samo to, ali zaneslo ga je daleč dol po reki; kmalu bi bil ubožec utonol. Še le drugi dan na večer jela je voda padati, in zopet so se pokazala vzvišena mesta na otoku. Tedaj se je vrnol tudi sin Mamet; poiskal je očeta, odvezal čoln in odpeljal Džuldaša na nasprotni breg, kjer si je v suhem, vročeni pesku starček segrel svoje suhe, otrpnele ude. Potem sta se vrnola oba na svoj otok ter jela zopet zbirati in spravljati v red svoje razdejano imetje.
Njuno premoženje je bilo malo, skromno. Pečala sta se z ribištvom, a to je v tukajšnjem kraji še na prav nizkej stopinji. Vsa njuna ribolovna oprava obstajala je iz majhne, skoro kvadratne mreže z globokim ravšljem v sredi. To mrežo razpenjajo prav ob bregu v takih krajih, kjer voda napravlja ovinek in teče močneje. Mrežo razpenjajo na drogu, prikrepljenem na bregu, sklonjeno nad vodo; spodnji kraj mreže potapljajo s privezanimi kamenčki k dnu in tudi ravšelj se potaplja. Tok vode ga razprostira in vleče za seboj. H koncu droga, na kterem visi mreža, privezana je dolga vrvica; njen drugi konec je prikrepljen li kolu na bregu, tako da ona vodi ne pušča mrežo naprej valiti in odnesti. Z njo se vsa hastava lahko izvleče iz vode. Ribe ljubijo deročo vodo, rade se igrajo v curkih in tako zahajajo prostovoljno v žrelo ravšljevo. Ko zadene z glavo v mrežo, čuti marsiktera, da je prišla v past in uide zopet nazaj, če je še čas, ali marsikaka, bolj neumna, hoče prodreti in razsaja po mreži toliko časa, da jo izvlečejo na suho. Na mreže pazijo ribiči sedeči na bregu in držeči za vrvice. Kakor hitro se nastava zaziblje, potegnejo jo iz vode. V take nastave vlove se včasih prav veliki „brkači" (somi). Ilazven tega spletajo tudi ribiči vrše iz trstja z dvojno pastjo; noter je pot svobodna, a nazaj se ne more. Te vrše nastavljajo vzlasti ob bregu ali pa po sipinah sredi reke; privežavajo jih na kole zabite navlašč v to svrho in obirajo jih na majhnih čolnih ali pa na „guksarih" t. j. na dveh kozjih kožah, vkup sešitih in napihnenih z zrakom.
Tako priprosto ribolovno opravo imela sta stari Džuldaš in sin njegov. Voda jo je raznesla po vsem otoku, Bog sam ve kako daleč. Pa kako je naj tudi ne raznese, če je celo železni kotel, v kterem sta si kuhala hrano in topila somovje salo, — če je celo tega, kakor težek je tudi bil, dvignolo iz kamenja in ga vleklo kakih sto sežnjev daleč ter ga potem z ilom in peskom zasulo. Težko in prav slučajno našel ga je zopet Mamet; sicer bi bila popolnoma ubožala! Za tako dragoceno posodo delaj celo leto, pa še ne naslužiš dovolj.
Ves ta divji, pusti brezljudni kraj imenuje se Kiekli. Na obeh straneh razprostira se peščena puščava na pet dnij jezdnega pota široko in loči reko Amu-Darja od rodovitnih obljudjenih krajev. Na reki nastali so s časoma med gostimi sipinami, zdaj pokritimi z vodo, zdaj molečimi nad njenim površjem, trije otoki, ki so bili tudi poprej podvodne sipine. Prvi otok začenja se dan hoda nižje od Kabakle, buharske trdnjave na levem bregu, in je kake tri vrste* dolg. On je popolnoma nerodoviten in prazen; pogledal je iz vode nedavno, še za pameti Džul-daša; na njem raste samo bičevje in še to le po nekojih krajih. Na sipinah, prevlečenih tu z redkim, na solnci lesketajočim se, tam s suhim.
* Vrsta -= 0937 kilometra.
čudesno razpokanim ilom, zbirajo se ob času ptičje selitve milijoni vsa-kojake povodne in sosebno močvirne perutnine. Celi polki, lepo urejeni po vrstah, visokonogih žrjavov brodijo in skakljajo smešno po blatu; sive, čopaste čaplje, stisnovši se in skrivši vrat med pleča pokrita z mehkim puhom, preže pazno na plen. Včasih prileti trop pelikanov; spušča se šumno nad vodo in potem se ustavi na bregu liki ledena plošča pokrita s snegom. Na vse strani, kakor sreberne iskro, odletavajo povodni kosi in čajke (Moven) ter kriče in vrišče. Krik in vrišč odmeva tudi od druge strani .... Rezko, kakor z nožem ob nož, zaškripljejo žrjavi; kljuni belih žličark, ploščnatej žlici podobni, zatrobijo in zaloputajo, gosi pa zagogočejo in zašume ter ploskajo s perutami po lužah zastale vode, a brezštevilne družine raznoličnih rac zakrekajo z raznimi glasovi. Krik in vrišč, zmešan kaos ptičjih glasov, razlega se dolgo po zraku, dokler se naposled ne pomiri in se svojega prekračenega dela ne poprime vsak posameznik iz te raznoplemenine, neskončno - ogromne, pernate družbe ... No konča se li čas seljenja, tedaj pa postane mrtvo, dolgočasno na teh opustelih sipinah; čuje se samo še večni, enoglasni plosk valov ob obrežje, tih, nekak poseben šum tekoče motne, glinaste vode in sem ter tja bobnenje in vzplesk zemlje, ki se je odtrgala od kraja ter padla v vodo ... Za tem otokom nižje pričenja se drugi bolj visok. Ta je obrasten tii in tam že bolj z gostim, močvirnim rastlinstvom. Semkaj prinaša veter z desnega brega droben pesek in ga po-siplje po otoku v žoltih vijočih se gredicah, ki se rezko odlikujejo od bledozelene rastlinske mase. Na tem otoku bije se večni boj med mrtvim, a neudržno vsled vetra prihajajočim peskom suhe zemlje z živo silo vode, ki razvija gosto rastlinsko pregrajo. Tu se vidijo ostanki nekdanjega veličja, ko so še, kakor se pripoveduje, bregovi Amu bili gosto naseljeni. Na otoku se že vidijo od daleč sledovi vogalnih stolpov visoke, na pol podrte, od vetra in deža razkopane, glinaste stene starodavne trdnjave. Te razvaline se imenujejo „Džigit-Kala", a njim nasproti na desnem strmem bregu vidijo se še druge, bolj velike. Na ravnost na vodo zijajo njihova široka črna vhodna vrata med dverna na pol okroglima, od vrha do tal počenima stokoma. To je „Kiz-Kala" (deviška trdnjava), sezidana v davnih časih od premodre carice amazonske. Mnogo vekov je že preteklo, odkar je pusto to zidovje priča davnosti; danes še niti orli več ne gnezdijo na teh zobčastih, na pol podrtih stolpih, samo sove in škorpijoni rede se po zijajočih razpokah, bojujoči med seboj večni, neodstopni, neprizanesljivi boj.
Tretji otok, največji izmed vseh treh in najbolj obrasten, začenja se takoj za drugim in je dolg dve uri hoda. Na tem otoku živi že peto desetletje stari Džuldaš, pečajoč se sedaj kakor prej s samim ribištvom.
(Dalje pride.)
Dve pesni.
oj sosed na Beli v predvorskej fari na Kranjskem bil je čuden mož. Nakupil si je polno slovenskih knjig in mnoge je kar sam prepisal. Bil je strašno pobožen. Po večerji je sosede pri sebi zbiral in jim bral kaj svetega ali pa jim kar pridigoval, in kedar je šla soseska kam na božjo pot, on jo je vselej vodil. Pri hiši se je reklo pri Kosmatu, pisal se je pa za Nagliča. Davno je že mrtev, vzela je njega in sina suha bolezen. Ko sem v prve latinske šole v Ljubljani hodil, znal mi je skoro vsakikrat, ko sem na počitnice prišel, reči: J] Matija Matija, Bog ve če že ne sedi v enej klopi s teboj antikrist. Bil je sicer dosti skop mož in ni mu rad šel krajcer izpod palca, ali za knjige je pa rad dajal in ko sem bil leta 1848. na počitnicah, prinese mi pridige Janeza Kriškega, naj mu poslovenim kar je v njih latinskega in plačal mi je prevod tako dobro, da sem se kar čudil. V enem zvezku našel sem prepisano pesen slovensko, ki sem jo za se prepisal, in ker se ne spominjam, da bi jo bil kje bral, oglašam jo tukaj, dasi ni kaj posebnega.
Pogubljena duša.
Se duša je vrnila	Široko ji odpira
Od trupla grešnega,	Pa not je ne pusti,
Nazaj se je vmeknila	Nebesa ji pokaže
K' bo huda rajtinga.	Pa vunkaj jo tišči:
Se drugič mi prikaže	Le pojdi pojdi, duša,
Ko saje črna vsa,	Komur si služila,
Se vselej se povrne	Ti nisi zaslužila,
K' bo strašna rajtinga.	Da b' tukaj noter šla.
Se tretjič mi prikaže	Se j' duša obrnila,
Vsa siva ostrini,	Vtrnila tri solze,
Se hitrej se povrne	Tri solze j' potočila
K' se rajtinge boji.	Kot vinske jagode.
Je duša zapustila	Na pot se je podala
Pregrešno truplo zdaj,	Brezna peklenskega
Na pot se je podala	Do pekla j' prijokala,
Tje gor pred sveti raj	Rahlo j' potrkala.
Potrkala na vrata	Potrkala je rahlo
Da b' Jezus slišal bil,	Da hud' ne slišal bi,
Jezus je ni zaslišal	Zaslišal jo je hitro
Jo čakat je pustil.	Odpirat ji hiti.
Močno drugič potrka,	Le ozko je odpiral,
Da b' Jezus smilil se,	Jo not potegnil bil,
Jezus jo zdaj zasliši,	Še hitrej je zapiral
Odpirat duši gre.	Ne vunkaj več pustil.
Brž so jo posadili Na sedež ves goreč: Le sedi sedi, duša, Saj to je tebi všeč.
Ti tamkaj si sedela Na mehkih sedežih, Zdaj tukaj boš sedela Na žgečih ogelcih.
Zdaj so jo položili V gorečo posteljo: Le leži leži, duša, Saj si navajena,
Ti tamkaj si norela Z nesramnimi ljudmi, Zdaj tukaj boš norela S strupen'mi kačami.
So hitro jo vzdignili Oblačit so jo šli, So hitro vso ovili Z goreč'nii ježami.
Le nosi nosi, duša, Saj si navajena Navajena hoditi Stimana, gizdava.
Ti tamkaj si nosila Zido in panteljee, Boš tukaj se zavila V goreče kuščarje.
Milo j' duša zavpila Za mal' mrzle vode, Hitro so ji napravTi Vkup žepla in smole.
Le pij le pij, o duša, Saj si navajena, Po dnevi si le pila Po noči pjanč'vala.
Nabiraje narodne pesni dobil sem včasi tudi kaj nenarodnega. Taka je ta-le pesen, ki sem jo dobil 1850. leta v Ljubljani, pa več ne vem od koga, in ker ne vem, da bi jo bil kdaj bral, naj gre tudi ta med svet.
Pobožno dekle.
Po plači špancira en bogat soldat, En bogat soldat pa koražen in mlad. Na plači zagleda sprelepo dekle, Ki sveto živela, dopadla mu je. Jo pelje v 'štarijo, za mizo sedi, Deklica pa milo solzice toči. Zakaj pa ti, deklica, solze točiš? Al' nimaš imena, k' se mene bojiš? Na krst' sem dobila Marijno ime, Zdaj bom ga zgubila, Bog smil' se čez me! Bi rada šla v klošter, pa nimam blaga Ker starti so revni, jim manjka vsega. Ne jokaj ne jokaj, te v klošter peljam Te v klošter peljam pa še doto ti dam, Da v kloštru boš za me molila Boga Molila, prosila da milost mi da. Boni sveto živela, prosila Boga Molila, prosila da milost ti da, —
Čez sedem let pride Marija k nji v vas: Deklica, od tebe se sliši lep glas. Dobrotnik je tvoj bil na vojski ubit, S svetniško je krono v nebesih ovit.
Čemu to razglašam? Meminisse iuvat, kakšen veter je še malo pred tridesetimi leti vel po Gorenjskem.	M. Valjavec.
Narodne pripovedke.
Priobčuje Mat. Valjavec.
46. Kralica i njeni sin.
(Noršinci na Ogerskem.)*
S den krao meo je ednoga sina, ali 011 je rano mrno pa je svojoj ženi ino sini njao kralestvo. Sin je biio ešče premladi pa je zato materi pravo: mati, jas san mladi pa nemrem krao biti, nego odajva kaj mava pa ideva po svejti. Mati je nato privolila pa odala vse, samo si je edne kolese, štiri konje ino ednoga lapca zadržala, šteri bi nje vozo. Gda sta že dugo odila, potrošila sta vse pejneze a najsledi sta mogla ešče konje i kolese odati a lapca pustiti pa peški oditi. Zdaj prijdeta v eden velki loug, gde sta drugo nej vidla kak firmamentum. Njeva ideta den i noč, ali nigdar sta nej mogla ž njega prijti. Na ednouk prijdeta k ednomi gradi. Pred dverami vijdita dva oroslana, gde sta
* Na izhodi od Radgonje tri vore je Sobota (Olsnitz, Muraszombat, Murska Sobota). Ona je glavno mesto v ton orsagi, ma edno cerkev ino lejpi grad. Na izhodi od Sobote prejk ednoga loga prijde se v Noršinee. Noršinska ves ma dvatreseti hiž. ali od tej je seden luteranski'. Na gornjoj strani vesi teče mali potok, na pravoj rouki potoka je eden mali lejpi loug, v šteron se drugo ne čiije, kak mijlo popejvanje ino igranje vu žvegle pasterov. Pou vore od Noršinee na severi je cerkev, kama odijo ljudi k službi božoj po nedelaj ino svetki'. Na velkon oltari je kejp svetoga Martina, od toga ji' dobila tiidi ves ime Martijanci. Pripovedava se, da so ton cerkev te zazidali, gda je liiteranska viira nastala. Okoli nje so nigda mrtve pokapali, no sledi so za britiv edno drugo mesto pouleg vesi napravili. Eta fara bijla bi nači velka, da nej luteranov v njoj bilou, ar so malo dale gori skoro cejle vesi liiteranske. V Piičonci pou driigo voro od Martjauec majo svojo cerkev, kama odijo k svojoj sliižbi božoj; ar pa ništerni majo po dve tri vore daleč, zato idejo raj v našo cerkev, gda je trnok mrzlo, a ništerni znajo tiidi lipou popejvati naše pesmi. Cerkev majo s tornon a v njen tri zvone, a britiv kak papinci in sto bi vido pa nej znao, da je liiteranska, inislo bi, da je papinska. Svetke majo gda mi a postijo se samo na sveti post i na velki petek.
nikoga nej vo niti notri pustila, na stubaj so medvedi a gori vuki. Oroslani so ergiilili a vucke tulili tak, da je strašno bilou čuti, ar so truok lačni bilij, a vo je nanč eden nej smeo iti, ar bi ga divji krao vmouro. Gda sta tou vidla, odijdeta malo dale pa tan najdeta eden kamen, na šteron je bilou napijsano: pod etin kamnon s_ ij divji krao, što bi njemi meč ziio, te bi on bio krao od divji' stvari. Sin je ziio nož pa rezao kamen, ar je biio meki kak repa, te je ziio meč pa odišao nazaj v grad, tan so se njemi kak nouvomi krali divje stvari poklonile, a je nje vo pusto. Zdaj je šou z materjov gledat po gradi, nindri je nikaj nej najšo, samo v ednoj liiži dvej dekle v kmici cilou blejde, štere je divji krao zapro. On njin da jesti pa p ustij domou. Sledi je on vsigdar na strejlanje odo pa meč seov noso, a mati je doma ktijala. A zdaj je divji krao odo k materi, gda je znao, da je sin nej doma i tak je ednoiik nagučao mater, naj pripravi dosta jesti pa piti pa gda prijde domou, naj ga dobro opije. Ona je tak napravila. Gda je sin jeo i pio, pitao je mater, zakaj zdaj telko jejo i pijejo, a ona je pravla: ka ne vejš, da je dnes tvoje krstno ime? Gda je on pijan ležao, prišao je divji krao, skopao njemi je ouči, ziio meč pa ga je odnesao na sredijno loga. Divji krao ino mati sta se zdaj veselijla, ar je nej bilou sina. Medtenitoga njamo mater i krala. Sina sta dva medveda najšla pa sta ga odnesla v edno jamo pa napravla od veja edno huto, kama sta ga djala. Tu so odili jagri pa vidli medveda, gda je v jamo šou. Idejo gledat, ali ovo, vidijo slejpoga notri. Oni ga pitajo, odkeč je pa ka tu dela, jeli šče ž njimi iti. On je pravo : jas bi šou, ali medvede nemren eti pustiti, ar so mi že telko dobroga napravili. Pa ščemo medvede tudi z nami zeti, odgovorili so. Oni so je seov zeli pa v eden varaš odpe-lali. Oni so njemi davali liižo, gde bi se držao, ali je 011 pravo: jas nemren biti brez medvedov, nego mi dajte mesto raj v pungradi. Tou je doubo. Za kratki čas prišla je zapovid, da more vsaki betežnik v špitao iti. O11 je zdaj medvedon zafalo za dobrouto pa so tak oni ža-losno odišli v loug, on pa v špitao. On si je vsigdar popejvao kak v lougi v gradi tak tu, a tu je bijla tista dekla, štero je on osloubodo z grada, pa je čiijla, da on popejva. Sledi ga je zela za moža. Njeni oča i mati nejsta radiva bila, da slejpoga moža ma, zato so podkopali piin-grad, ar je 011 palik v pungradi bio i s svojov ženouv, te so ga šteli v liift pustiti. Edno gojdno priletijta dvej vrane, edna pravi: zdaj je taksa rosa, da što si očij namaže, da de včasi vido. On s prston namaže i vido je. Driijga je pravla: tebe ščejo v liift pustiti. On včasi odijde vo. Zdaj so veseli gratali oča i mati. On je odišao zdaj k svojoj materi v loug pa te je ravno nej bilou krala doma, ziio je meč pa gda je krao domou prišao, zapro je mater ino krala v edno liižo, v šteroj sta tudi mrla, a on je živjo ešče dugo s svojov ženouv.
47. Palček.*
(Noršinci na Ogerskem.)
Ednouk je žijvo eden oča i mati. Njeva sta nej mela dece. Zato je mati Boga prosila za edno dejte či nej vekše bar kak palec. Boug je posluj no njeno molijtev pa je narodijla edno dejte kak palec velko i dala njemi je ime palček. Oča je biio te na njivi pa nej znao, da je mati dejte narodijla. Gda je domou prišao, čiio je dejte krijčati: oča oča, ne stoupte na mene. Oča malo prestrašen pogleda po liiži pa pijta: što si? a dejte velij: jas sam, japa, sin vaš. A gde si? Eti sam pod pragom. Oča ga prijme v roke i trnok se njemi je raduvao, ar tak malo dejte pa zna gučati. Gda je odo na njijve delat, vsigdar si ga je seov ziio, pa gda je odo z giinci orat, palček je odišao vu vujo giinci pa je tan fiičkao, popejvao a na njivi je nje gono. Tak je ednouk šou oča orat a mali kočiš je odišao giinci vu viijo fiičkat. Mijmo njij se je pelao eden grof pa je čiio, gde palček fiička. Grof pijta očo, da što tou ftička? Kočiš, sin moj, odgovori 011. Grof pa pijta: a gde je on? Eti san, zakriči sin. Gde? Eti vu vitji. Grof ga ide gledat i tii ga vijdi, gde sidij notri. A što te je esi zanesao? pijta grof. Jas sam sam prišao. Grof je za tim proso očo za toga kočiša, da njemi da stou rajnški, či njemi ga da. A oča je pravo: jas vam ga nemrem, ar sam ga komaj od Boga doubo. Grof njemi dava dvej stou. Oča ne da. Edno za drtijgim prijde na jezero. Te njemi je oča pravo: No, da ga ščete tak meti pa si ga zenite. Grof njemi je plačao pa odišao s palčekom. Grof je biio tri j dnij daleč pa gda je domou prišao, pelao ga je gori po stubaj i po-kazao ženi: glej, kiijpo sam nam lapca za jezero rajnški. Žena njemi je nato pravla: zakaj si tou pripelao esi? Zakaj? zato ar zna lipou fiičkati; bar fiičkaj malo, pravo njemi je grof. On je zafučkao tak, da je vse grmelo pa vsi so se njemi čiidili, ar tak mali pa zna tak trnok fiičkati. Palček je biio edno vrejmen v gradi a sledi se ujemi je nikaj zamerilo pa je odišao po svejti. On ide ide pa prijde v eden loug; on ide dale pa prijde do touvajov. Oni so ga prijali i dali jesti, ar je trnok lačen biio in pravli so njemi, da more touvaj biti. On je na to-privolo. Ednouk so šli touvaji pa palček kradnot. Oni prijdejo k ednomi pavri k stali. TouVaji so njemi pravli: idi tij na okno v stalo, odveži ednoga giinca pa odpri dveri i vo ga pripelaj. On prijde v stalo a gii-nec. gda je tou čiio, stano je gori, a palček zakričij: ne stoupi na mene. A touvaji so njemi pravli: ka kričiš? odveži ednoga pa odpri dveri. A on ešče bole zakričij: šteroga bi odvezao? Touvaji: šteroga šteš, samo
* Prim. Kres IV. str. 560.
hitro. Ljudi so tou čiili i pribejžali k stali a touvaji so odbejžali. Oni idejo notri gledat pa čiijejo, da nikak kričij: nejte na mene, a tou je palček krijčao pod pragom. Ljiidi so se prestrašili od toga i odbejžali. Palček je zdaj ttidi odišao v loug i prijde nazaj k touvajom pa je nje proso jesti. Oni so zdaj jeli edno telico, štero so te vkradnoli, gda so od tistoga pavra odbejžali, ednomi drujgomi pavri. Oni so njemi nej šteli dati jesti, nego so ga odtirali. Dobro, 011 si palik nikaj zmijsli, zeme si eden bot pa odijde ta, gde so telico bujli i kama so drouba vrgli. O11 vdari po droubaj i zakričij: ne bijte mene nej, nego ejne huncvote, šteri so vkradnoli. Touvaji so tou čiili pa odbejžali, ar so mislili, da ga što zato bije misleči da je on vkradno. Palček je za tim odišao k stoli, gde so touvaji jeli. On se zdaj dobro najej, zeme nikelko pejnez, kelko je mogao nesti, štere so touvaji tan njali. Za tim je odišao domou i oči pomagao i sledi je ešče dugo žijvo i huncvot je biio i ostano.
48. Mati i či postale oslice.
(Budinščina.)
Tak je bil jen otec, bil je jako siromašni, imel je čudaj dece i išli su po svetu. Kad su došli vu jenu šumu, našel je najmlajši vtiča i nesel ga je sobom i kad je došel vu varaš, išel je mimo apoteke a apoteka r pital ga je, da li oče vtiča prodati. On veli, da je; a kad ga je apote-kar kupil, pogledal je pod perje i videl je napisano, da koj poje glavu ovoga vtiča, da bu kralj postal, a koj poje srce, da bu našel saku noč sto cekinov pod svojom glavom. Mislil si je, da bu pojel glavu a žena mu bu pojela srce. Zel je takaj i onoga maloga dečeca i njegovoga brata k sebi, da budu pri njem živeli, dok ne budu vmrli. A kad je kuharica vtiča temfala, pazili su ti dečki pa kad je odišla v špajzu, zeli su glavu i srce, stareši je pojel glavu a mlajši srce, pa su odišli. Tak je došel mlajši vu jen varaš i išel je v oštariju i dal si je jesti donesti a kad se je najel, legel je na klup i zaspal je a kad se je v jutro zbudil, našel je pod glavom sto cekinov. Onda si je taki kupil konje i kučiju i živel je kak jen grof. Či birtaša se je vu njega zaljubila i oni su se ženili. Mati njegve žene furt je študirala, kak bi mogla srce vun zeti, kajti je bilo vuvek vu njem celo, i skuhala je drač i dala mu je piti a on je srce vun zbluval a ona je zela srce i dala svojoj čeri a od vezda je ona vuvek našla sto cekinov pod svojom glavom. Jen put su rekli, da se idu malo na vodu vozit i kak su tam došli, rekli su, da naj ide 011 prvi nuter v ladju, i 011 je išel a kak je v ladju došel, porinuli su ju i 011 je sam na vodi odletel i pol leta je na vodi živel i došel je do zakletoga vrta. Tam je bil jen stari človek a kad ga je 011 videl, rekel mu je, da naj slobodno vse je, samo one šalate ne. A on neje štel
posluhnuti pa je jel, a kak je pojel, taki je bil osel. Onda mu je rekel starec: zakaj me nisi posluhnul? nek za ov put ti naj bu, i dal mu je druge šalate i taki je postal opet človek. Onda ga je prosil za obodve šalate i odišel je v on varaš gde je bila njegva žena i punica i prodal je ovim ovu šalatu, a kad su one počele jesti, bile su oslice. Onda je on rekel njim: dajte mi ono srce, onda bute opet ljudi. One su mu dale srce a on je rekel: samo vi ostante osli. Kupil si je kola i vozil se je z ovimi osli i išel je brata si iskat, koj je bil kral, a kad ga je našel, živel je pri njem, dok nisu 'si vumrli.
O našem literarnem gospodarstvu.
Spisal France Podgornik.
Mj^ obče se pripoznava, da se naša literatura v novejšem času krepko M&F razvija. Množenje, vzlasti raznovrstnih časnikov je pač preočitno, da bi moglo ostati to komu prikrito. Z druge strani pa se vendar ponavljajo mnogotere pritožbe, da ne gre vse gladko, kakor bi bilo želeti. Da se osobito slovenskej knjigi ne godi predobro, o tem je najtrdnejši dokaz to, da se prepočasno razpečavajo najboljša dela naših književnikov. In še ponatisi istih del, ki se izdajejo razmerno jako ceno, ne pokupujejo se toliko, da bi se povoljno izplačevali tiskovni stroški. Pa tudi podpora raznih slovenskih novin ne more biti prekrepka, če se spominjamo na pritožbe, ktere se razglašajo od obroka do obroka.
O uzrokih neugodnih razmer, ktere tlačijo in more našo literaturo v širjem pomenu, govorilo se je že mnogo. Refren dotičnih razgovorov pa je bil navadno ta, da se naše občinstvo premalo zanima za vsaktere izdelke slovenskega duha, in tedaj bi trebalo v prvej vrsti boljše agitacije za razširjevanje naših knjig, časnikov in časopisov. Da ni celo med omikanimi Slovenci preveč požrtvovalnosti, je prežalostna resnica; ali res je tudi to, da natančnejše premišljevanje ne kaže o gospodarske] osnovi naše literature v onej obliki, ktero bi želeli in kot narod v skupnosti celo zahtevali tudi v mejah sedanjega občega gospodarstva in v okviru resnično preomejene narodne svobode.
Kakor v drugih narodnogospodarskih oddelkih, treba je popraše-vati tudi v širjej literaturi, česa imamo premalo za sedanjo stopinjo razvoja, z druge strani pa, česa nam ponujajo literarni podjetniki v preobilici. V tem pogledu utegnemo marsikaj razumeti brez posebnih pojasnil,
Brez dvojbe je odobravati, da se objavlja tudi v ponatisih oni del našega slovstva, ki se je stvarjal v prejšnjih časih in ki ima v odbranih oddelkih veljavo tudi za sedanje in še poznejše rodove. Take zbirke v kakoršnej koli obliki naj se med narodom razširjajo tudi zaradi nižje cene, ker se izvršujejo malo da ne prek in prek brez vsake nagrade, in to že vsled tega, ker so dotični pisatelji večinoma pomrli. Ponatisi pa ob enem delujejo kot plodoviti kapital sosebno še na sedanje pisatelje.
V tem smislu uceplja tudi „narodno blago" novih mislij pisateljem, in torej je nabiranje in ponatiskavanje istega blaga nadaljevati brez vsakih pomislekov. S ponatisi starejše literature in pa vsakovrstnih narodnih snovij stopimo z narodom v naravno, nepretržno zvezo. Za enako zvezo pa nam je skrbeti še iz tehtnejših razlogov glede na sedanjost. Pristransko bi bilo gledati na dotiko s predniki, zvezo istodobne skupnosti ali vsestransko gibanje sovrstnikov pa prezirati, a vendar je naša literatura sedanje dobe jako podobna zvunanjej geografskej in po-litičnej razkosanosti našega naroda.
Pojedine knjige se objavljajo ne kot nasledek skupno narodnih načrtov, ampak kot osamljena, samostojna podjetja. Časniki se ozirajo v najboljšem primeru na svoje posebno ožje okrožje in zanemarjajo mno-gokaj, kar bi bilo pojasnjevati v interesu skupnega naroda. Za ta del pogrešamo torej kljubu velikej množini domačih novin še poseben list, čegar zasluga bi bila že zaraditega velika, ker bi Slovencem vsaj vsak teden dajal nepristranski pregled vseli važnejših člankov in novic, ki se v teku vsakega tedna raztreseni objavljajo po naših časnikih.
Z druge strani ni na Slovenskem občega političnega društva ali vodstva, ktero bi v skupnosti zavračalo napake in od slučaja do slučaja narekovalo novinam složno razgovarjanje in postopanje ter tako v resnici vodilo narod. Časniki so zaraditega brez vsake skupne vezi, in njih uspeh je nepopoln. Zategadel bi bilo velike vrednosti osnovati list, ki bi ne izročal osobito slovenskim omikancein samo po volj nega tedenskega pregleda o gibanji vseh naših novin, ampak on bi n a j ob enem p r e-s oje val i dotične razprave, ukrepe, dogodke ter bi ko-nečno sprožal sam jil odo vite misli in kazal pot v onem smislu, v kterem bi nas moralo drugače voditi skupno politično društvo. Tako bi ta list zabranjeval tudi neopravičeno strankarstvo in služil kot zavetje napadencem, ki se ne morejo braniti po drugod. Namen v tem smislu pa bi se dosegel samo, ko bi mu stopili na čelo kot sodelavci naj odličnejši in najnesebjčnejši slovenski }• o -dol j u bi.
Kakor je opravičena zahteva takega kritičnega političnega oglednika, kteri bi združeval ob enem tudi posel obče literarne kritike o vsem našem slovstvu, ravno tako umevno je pa tudi, da plačuje slovenski narod za nektere liste nepotreben, torej že zaraditega jako drag davek.
Priznano je, da se slovenski narod drži v obče enih in istih načel glede na svojo ožjo domovino, glede na državo in vero. Ona glasila tedaj, ktera hočejo zastopati skupni narod, bila bi v m nož nem številu, in če tudi samo v dvobroji, popolnoma odveč, ko bi se znali sporazumeti slovenski rojaki ter v resnici združiti se tudi v narodnogospodarskem oziru. Kakor hi bilo modrejše zadovoljiti se z enim samim političnim dnevnikom, enako bi zadostoval po en list na vse druge strani. Vsaka pokrajina je skupnost in celota za-se; torej je v namen, da se narod na široko najuspešnejše budi, jako primerno, da uživa tudi vsaka autonomna dežela slovenska dobrote specifično svojega lista. Prava organizacija bi ne dopuščala več nego eden sam kmetijski list za vse dežele skupaj; kajti razlike niso take, da bi ne mogel tak časnik ustrezati skupnosti našega naroda. Za druge narodnogospodarske oddelke pa bi'bilo dovolj, ko bi se ob rt ni j a, kupčija in vsi denar s t ve ni oddelki združili za en list, in bi bilo po največ še dovoliti, da bi ves delavski stan slovenskega rodti od tal naprej poučeval in vodil en sani delavski list. Ta bi bil vreden podpore tudi zaraditega, da bi se naši težaki obvarovali nezdravih naukov in razpotij, ki se razkrivajo sosebno poslednji čas pri drugih narodih.
Zaradi enotnih načel ni dalje opravičeno, da se slovenskim učiteljem vsiljujejo celo trije listi! Eden sam bi jim ustrezal vsled nižje cene in po notranjosti v večjej meri. Potrata prav škodljiva je potem tudi, podpirati več kot eden h u mor is tiče n list, kteri bi uteg-nol veseliti in poučevati rojake v vseh slovenskih pokrajinah, ko bi mu isto tako dajali pomoči od vseh stranij.
Glede na leposlovne in znanstvene liste so nam jo doslej vendar bolje pogodili, ker se bolj in bolj dele v specifične naloge, tako da ni drug drugemu na potu, če se prav umejo. Se mladi „Slovan" obdeluje omikancem našim jako koristne snovi, kakor jih v tem obsegu ne morejo razpravljati drugi listi. „Ljubljanski Zvon" se sam po sebi nagiblje bolj na specifično leposlovno polje, in „Kres" jo je zopet sam po sebi ukrenol bolj na znanstveno pot. Poslednja mu je toliko primernejša, ker nimajo naši znanstveni strokovnjaki nobenega specifičnega lista, in zategadel je vsak teh listov z razdeljenimi nalogami posebne podpore vreden od strani slovenskega naobraženstva v obče.
Iz kratko naznačenih potij je razvidno, da l>i bilo možno izhajati brez vsake konkurence, ktera je jako škodljiva, kedar brezpo-trebno cepi duševno in gmotno podporo. Poslednjo slovenski narod itak skopo odmerja domačemu slovstvu. Kdor bi pa menil, da ni možno stvarjati dobrih literarnih izdelkov brez konkurence v podjetjih za ene in iste namere, naj se ozre na družbo sv. Mohorja in videl bo, da zdrava organizacija tudi kaj premore. Opravičujoč po več listov za eno in isto namero in potrebo, morali bi priti dosledno tudi do zahteve, da se nam ustanove poleg Matice slovenske in družbe sv. Mohorja še vstrični zavodi teh družb, in mi bi morali konečno zahtevati, da nam vsaka autonomna dežela vstvari vsaj še po eden list, in v obče, da se pridruži k doslej osamljenim listom vsaj še po eden tovariš enake vrste.
Iz take absurdnosti je že jasno, daje lažje zagovarjati konkurenco, nego pa jo dejanski uvesti. In tako uči že sama potreba, da smo tii pa tam nehote previdnejši in varčnejši. Konkurenca, enotna načela, velikost naroda, potreba vodilnega lista in v obče tu na kratko omenjene strani zahtevale bi še širjih pojasnil; ali na tem mestu je veliko važnejše, da razkrijemo kolikor toliko gospodarsko stanje naše literature pri korenini. V ta namen pa nam je poštevati vse one sile, od kterih je zavisno umnejše gospodarstvo, torej tudi srečnejši razvoj našega skupnega slovstva.
I.
Najzanesljivejše znamenje o ugodnem ali neugodnem stanji kake gospodarske stroke vidi se v večjej ali manjšej zadovoljnosti vseh vrst udeležencev pri istej stroki. Sedanje stanje literarnega gospodarstva na Slovenskem pa ne kaže, če izvzamemo družbo sv. Mohorja, na nobeno stran posebno jasnega obraza. Poštevajmo knjige ali časopise, povsod slišimo samo pritožbe prvih in pravih delavcev, to je literatov, potem knjigarjev in uživalcev literarnega blaga ali isto blago kupujočega občinstva. Dejanska resnica je, da naši knjigopisci ne dobivajo založnikov, izvzemši kako šolsko knjigo, o kterej dajejo tu pa tam šolske uredbe nekaj upanja, da se utegnejo razpečati. Pa še v tem primeru morajo pisatelji večjidel sami ostati založniki, in tudi če jim vlada nekaj podpore odmeri, so še vedno v nevarnosti, da bodo imeli gmotno izgubo, ne glede na to, da se za spisovanje in izdanje trudijo po največ brez vsake odškodnine. Še med najboljšimi novejšimi pesniki je znan le eden sam, kterega pesni so takoj po tisku pošle med narod in kteremu ponujajo za druge izdaje založniki nekoliko primernejše odškodnine.
Tudi našega časopisja ne zalagajo knjigarji, ampak pisatelji in rodoljubi sami. Knjigarji samo prodajejo za visoke odstotke naše lite-
rarne izdelke in se še pritožujejo, da nimajo dobičkov z nami. Narod pa, ki kupuje duševna dela, je najbolj nezadovoljen zaradi draginje ter želi, da bi dobival dušne hrane po nižjej ceni. Podjetne in rodoljubne moči se z neznatnim uspehom trudijo, da bi šlo delo od rok, in tako se nam razkriva na več stranij velika, da prevelika revščina v našem literarnem gospodarstvu. Literarni podjetniki na Slovenskem so menda najskrom-nejši na svetu in so zadovoljni, samo da poprek stroške pokrivajo. A kaj bi se godilo, ko hi morali vsakovrstne pisateljske moči za njih trud primerno odškodovati! Narod se je razvadil ter terja od naših podjetij iste zvunanje literarne oblike za isto, če ne še nižjo ceno, kakor so one, ktere zasledujejo pri velikih kulturnih narodih; a slovenska beroča duša ne pomisli, da pravega delavca ali stvarnika snovi, ktero dobi v berilo, niti v najmanjšej razmeri plačala ni! Očitno je tedaj, da naše literarno gospodarstvo ni v onem razmerji in redu, ki ga zahteva pravilni system tudi današnje ekonomije civilizovanih narodov, in naši literati so v tem oziru v najslabšem položaji.
/a sedanje naše razmere glede na literarne delavce še principa za deljenje opravil ne moremo sprejeti. Kjer se opravila dele, tam mora biti tudi priskrbljen zaslužek delavcem, ki se svojega posla popri-jemljejo po različnih oddelkih opravil. Pri nas pa ne moremo imeti pisateljev po poklici ali stanu, že zato ne, ker jih kot takih ne moremo samostojno preživiti. Ce izvzamemo nekoliko uredniških delavcev, morajo vsi drugi slovenski literati imeti svojo gmotno zaslombo v dohodkih od drugod. Slovenskih urednikov, če so vestni, pa ne more zaradi njih plače nihče, kdor njihove dolžnosti in posel prav poznava, zavidati; zakaj njih zaslužek je v pravem pomenu besede krvav in jim v resnici tudi krajša življenje. Kajti oni morajo misliti in delati, kakor da bi bili vsevedoči in železne narave vrhu tega, da jih zvijače nasprotnikov vedno razgrevajo zaradi nepoštene taktike. Občinstvo zvali na urednike vse časniške dolžnosti, potem pa še meni, da imajo lahek posel. Ureduje se, kar se dobi, a slovenski urednik mora pri političnih listih snovi sam stvarjati pogostoma v tolikej meri, da ni urednik, ampak tlačan najhujše vrste.
Drugim pisateljem, kteri morejo svoje spise oddajati proti nagradi, pa se tudi le malo odškodnine odmerja za njih trud. Zaradi majhnih dohodkov pri raznih literarnih podjetjih usojajo poslednja poprečno po enem in istem kopitu odškodnino, kar pa je prav za prav krivično. Spisi namreč, tudi glede na enako sposobnost in plodovitost pisateljev, zahtevajo po različnosti snovi tudi različno dolgega, utruduega preiskovanja, mišljenja in konečnega urejevanja. Najtežavnejše naloge zavzamejo pogostoma v izvršenej obliki razmerno po najmanj prostora tiskanih pol. Vzlasti znanstvenim spisom se v tem oziru krivica godi nasproti lepo-
slovnim tvorbam, ktere navadno več zevaj oče ga prostora poberejo. In kakoršni so navadno te vrste umotvori! Mislim pa, da nikakor ne prizadevajo onih naporov, ktere imajo v resnici mnogi znanstveni sestavki. Mi ne menimo tolikp onih spisov, ki se snujejo iz do gnan i h resnic za obči pouk, kolikor razprave one vrste, ktere so sad lastnega preiskava,nja in dolgega premišljevanja in ktere občinstvu ob enem nekaj izvirnega izroče in dotično literaturo v resnici obogatijo.
Pa ne na to, ne na ono stran ni pri nas primerne odškodnine iskati. Navadno ne dobivajo nobene nagrade raznovrstni sestavki, članki in dopisi naših političnih in enake vrste listov. Tega, kar se tu rednim sodelavcem plačuje, ni poštevati in bolje je, da svet o takih plačah nikdar nič ne zve! Osamo pri lično poslanih in pošiljanih dopisih ali razpravah pa še govoriti ni, ker za te se nikdar še niti pisni niti poštni stroški ne povračajo.
Sreča je velika, da rodoljubje in požrtvovalnost mnogo premore. Na prvem mestu je rodoljubnosti pripisovati, da je naša literatura v širjem pomenu besede dospela do sedanjega razvoja. Pa tudi vir rodoljubnosti bil bi že na mnogo stranij usahnol, ko bi plodoviti pisatelji ne bili v drugih službah, ktere jim priskrbljujejo vsakdanjega kruha ter jim dajejo vsaj toliko oddiha, da primejo iz ljubezni do naroda za pero in mu posvetijo one ure, ktere svojemu življenju tako rekoč ukradejo. V resnici, če komu, mora se slovenski narod ravno svojim raznovrstnim peresnim delavcem hvaležnega škazovati, kajti brez njih bi ne bil dosegel dosedanje poprečne zavesti in omike. Namesto tedaj nasproti listom in knjigam, kakor se doslej gmotno podpirajo, razodevati nevoljo zaradi nepopolnosti in revnosti, moral bi narod zadovoljen biti, da se mu za plačo, ki jo on daje v skupnosti, še toliko ponuja.
Čudno pa je vendar, da se ravno od pisateljev slovenskih zahteva največja požrtvovalnost, za ktero še poroštva ni, da bi dotičnike moralno, v časti in spoštovanji, odškodovala. Dočim drugi omikanci našega naroda, kakor na pr. odvetniki, zdravniki, strogo zahtevajo dragega plačila za vsako črko in vsak korak, ki ga storijo, naj bi pisatelji ostali brez vsakega gmotnega priznanja! Naši javni zastopniki, ki se ne jemljejo navadno iz vrste pisateljskih močij, dobivajo častni odmev veselja in zadovoljnosti narodove za vsak stavek, ki ga njemu v prid javno izpregovore, in pogostoma dobivajo isti zastopniki tudi dejansko gmotno odškodnino ter dospo do višjih stopinj javnih častij; pisatelji pa, ki se trudijo ves narod in celo javne zastopnike voditi, naj bi pa delali brez takih gmotnih zadostil!
Naši pisatelji so se morali enako drugim izobražencem, ki terjajo za svoje delo plačila, brez podpore, ktera bi neposredno izvirala iz skup-
nosti narodove, sposobiti za svoj posel. Še v zrelem življenji potrosijo brez iste narodove podpore velike svote za svoje knjižnice, in ti bi naj torej edini brez odškodnine delovali 1 V resnici jim pisateljevanje ne izplača še knjig, ktere si nakupujejo v pripravo za spise narodu posvečene.
Pisatelj je v korenini vendar delavec, ki potroša za svoje izdelke časa, telesnega živeža in najboljših duševnih močij; po pravilih, ktera težakom dnino odmerjajo, moral bi tudi literat svoje plačilo prislužiti. Torej ravna naše literarno gospodarstvo s prvimi književnimi delavci slabše, nego tovarniška podjetništva v najhujših časih, v dobah polomov ali kriz dotičnih obrtnij. Razloček je tedaj ta, da je polom pri drugih gospodarskih oddelkih bolj ali manj samo začasen in minljiv in da se delavci povrnejo v prejšnje ugodnejše razmere zaslužka, ali slovensko literarno gospodarstvo je glede na pisatelje v položenji stalnih kriz, torej pri dosedanjej uredbi v stanji bolezni, ktera sama najbolj dokazuje, da naša literarna ekonomija potrebuje in zahteva preustrojbe. Kajti s strogo narodnogospodarskega stališča se je bati, da bo naša literatura tudi zaradi neugodnega stanja pisateljskih delavcev škodo trpela v svojem razvijanji in da požrtvovalnost, ki se zahteva črez mero ravno od te strani, polagoma opeša na škodo narodovo. Slabe nasledke vidimo že sedaj v brezplačnem sodelovanji pri raznih narodno-političnih časnikih. Dopisniki so redki, ki bi iz enega in istega še večjega kraj« zvesto poročali o vseh dogodkih enega in istega leta v eden in isti list. Enako neredno vrste se članki in podlistki tudi v naših dnevnikih, in ta skrb dela pojedinim urednikom največjo preglavico; kajti najhujša krivica se godi urednikom, ako občinstvo zahteva, da bi eden in isti urednik dan za dnevom sam članke koval.
Pa ne naštevaj m o neizogibno neugodnih nasledkov, ki so sami po sebi umevni. Mi smo le hoteli neugodno stanje naših literatov razjasniti in pobiti krive in krivične misli, ki so na to stran raztrošene celo med omikanim delom našega naroda. Ali ni predrznost tudi v tem, da pogo-stoma pojedinec ustanovi list za svoje namene, a potem zahteva, naj se literati žrtvujejo, ne da bi vedeli, v koliko bo njih požrtvovalnost obrne na v narodovo korist? Kakor je zdaj nekaj naših listov uredovanih, morali bi v njih največ ravno oni delovati, kteri rabijo te liste za svoje namere. Namesto tega pa potiskajo rajši druge na oder — ne! — na oder tekajo sami; hoteli smo reči, da naganjajo druge, naj bi njim na ljubo celo v nevarnost postavljali se in njim ugodno pisali v določenih organih. Taka očitna sebičnost pa se močno pregrešuje proti požrtvovalnosti resničnih rodoljubov, in posledica je, da se poslednjih poprime opravičena nevolja in jeza in da opuste, kar bi bili narodu na ljubo še dalje izvrševali. Sukajmo pa jo konečno, kakor hočemo, vedno nas sili nerazmerje med delom in plačo naših pisateljev do potrebne izpremembe
v tem pogledu, in to posebno za politično literarno delovanje. Ravno to vprašanje pa je tako v tesnej zvezi z drugimi deli našega literarnega gospodarstva, da ga ni možno niti tlieoretično, niti dejanski rešiti, če ne razvozlamo še drugih vprašanj.
(Dalje pride.)
0 narodnih pesnih koroških Slovencev.
Spisal J. Scheinigg. (Dalje.)
»irodna pesen je pristno zrcalo narodnega života. Kar narod misli , in čuti, sliši in vidi, predočujejo nam njegove pesni. Ono opisujejo šege in navade, vero in vraže, omiko in zgodovino naroda.
Omeniti imamo še nekaj manje važnih stvarij. Najprvo o žlahti. Kjer je narod še nepokvarjen, jako čisla sorodščino. Ljudje so si tako dolgo žlahta, da ne vedo več, po čem in kako; govore samo: v totej hiši smo si tudi žlahta.
Človeka, ki nima sorodnikov, imajo za siromaka, nevrednega, da se ga usmiliš. Lepo nam to misel izraža stara legenda znana po Zilskem in v Kanalu:
Marija po puli prangava, S renčala je jdva popotnika.
Koj je rekva roža Marija: Oj kan še vidva pojdata?
„Midva greva v mesto Jeruzalem Bova Ježiši štriče splietava."
Koj je rekva roža Marija: Liepo vaji prosim popotnika,
Ne splietejta štriče preojstre, Da bo Ježiš vožej trpov je.
»Koj je nama za Ježiša, Saj Ježiš nama žvahta ni.
Saj nema bratov, sester nič, Da bi se Ježiš smilu jin.
Saj še sači čovak ž v ali t o m a Sam Ježiš in Marija je ncinata."

Petkrat ponavlja se isti začetek. Marija poprašuje popotnika, kam gresta. Odgovarjata, da gresta v Jeruzalem, da bota „-Ježiši gajžle, krono splietava, križ iu žreble devava," a vselej pristavljata, da vsak človek žlalito ima, samo Jeziš in Marija je nimata.
Tudi botrinstvo imajo Slovenci v velikej časti. M. Majar poroča: „V Koroškej imajo za velik greh, prepirati se z botrino; ako kdo pripoveduje, da se je pričkal s kumom, vsegdar obžalujoč pristavi: vidite, z njim sva si še kotrina. Odtod je slovenska prislovica: Ženi se bližje ko moreš, botrini se dalje ko moreš, — kakor da bi hotel reči, da bodeš nevesto dobro poznal in da se ne bodeš prepiral z botrino. Boter z botro blodno grešiti, šteje se med tri največje grehe. To kaže pesen imenovana: Zlata češčena si Marija, ki jo je zapisal Majar v Goričah pri Žili. — Marija je duše iz vic klicala in: Vse duše so gori shajale, Samo tri so notre ostajale. Se tiste so močno jokale. Kaj je tistim trem dušam b'lo? Jena je koter s kotro grešila, Jena je družje vmorila, Jena je na Bogu obupala."
Da je bilo med koroškimi Slovenci pobratimstvo doma, znamo iz Majarjevega poročila: rKoroški Slovenci se pobratijo in Slovenke po-sestrijo. Pobratjeni zovejo se bratje in sestre. Pobratjeni Slovenci imajo se za žlalito, podpirajo se v potrebah, kakor prava žlahta. Pri Žili se vabijo na obed o črkovnem žegnanji. Ako se hočeta pri Žili dva pobratiti, napijeta si vina na zdravje rekoč: Bodiva si brata? No masti Bog brat! to je: pomozi ti Bog. V Roži greste ženski hoteči posestriti se k duhovniku, daste za sv. mašo in si obljubite, da hoče ona izmed njiju, ki bode družico preživela, skrbeti, da se bere za umrlo še ena sv. maša. Pri Žili se drugače posestrujejo: Vsaka vzame čašo vina. rani se na srednjem prstu in pusti tri kapljice krvi kanoti v vino in tako nazdravi svojej prihodnjej sestri. Tako je po starej šegi in navadi." Dandanašnji nahajamo samo spomine na ta običaj. V narodnej pesni moremo še zasledovati tu pa tam kak ostanek. Koroški Slovenci so pozabili, kolikor se da iz pesnij soditi, dotične besede in prevzeli mesto njih od sosednjih Nemcev izposojene tujke. Izrazi: špan, španič, španinja, španovanje, izpodrinoli so pobratima in pobratimstvo.
To se je zgodilo precej zgodaj, kajti španiča nahajaš že v starih pesnih:
Jaz pojdam klicat španiča
Da nicoj ves kam pojdava, ali
Spanič moj, kaj ti jaz povem?
Pojdi dreve ves zmeno.

V	boji čutil se je vojak pogumnejšega, ako mu je stal na strani španič; zatorej si poišče španiča, ki mu najlažje pomaga:
Al jes pobič v vojsko poj dan Saj ne pojdan ko jes sam, Z meno pojde še Marija Ježiš bode pa moj špan.
Izmed sorodnikov omenja narodna pesen večkrat tudi mačeho. Opisuje se tudi v naših pesnih isto tako, kakor v drugih narodih. Vendar pesni enake „Jerici" nisem mogel zaslediti. Mačeha je — huda; s tem je povedano vse o njej. Fant poslavlja se od ljubice in naroča jej: Oh ne vdajaj se, oh ne vdajaj se, Počaj en' leto, dve na me,
a deklica mu odgovarja:
Jaz pa čakat več ne ino (morem) Imam cvef hudo mačeho, Bom koj vdava se, bom pustiva te Ti pa ne žinjaj več na me.
V	pesni legendarnega značaja: „ Marij a in ribica" odgovarja ribica:
Mene je pa sem (v morje) vpravila Moja huda mačeha.
Precej motivov narodnim pesnim podaje voznik in vozarjenje sploh. Voznik odhaja; zvesta žena mu brani, ker se za-nj boji:
Ne hodi kramar v Pergamo Tam so masa hudi ljudi.
Ponosen je voznik, ako ima lepe konjiče in lepo vozno opravo; zato prepeva fant:
Pod sedvam je šimel Na strani pa prani Poglej me ti dečva Kak furati znam,
ali	,
Mam šimlasta konjca Pa vienarski cajg, Ko bi dečva to vedva Kaj bi meva za 'n frajd.
Dolgo je že voznik na potu in težko ga pričakuje deklica: Da bi bila lepa ura Da bi sijala svetla luna Ko bo prišel moj furman mov.
In ko se vrne, ide mu nasproti, pomaga izpreči konje, vodi ga v sobo, kjer je pripravljena jed in pijača za utrujenega voznika. Zgodi se pa tudi, da se mu je med tem, ko je on „bural" v daljne kraje, žena nezvestnica izneverila. Ko pride vesel, pobegnola je žena s tremi tujci.
Vozarjenje jo prinašalo v prejšnjih časih lepega dobička. Vzlasti Ziljani so vozili od Beljaka po Kanalskem v Trst in na Laško les in železnino, nazaj pa žito, fine izdelke in vino. Črez Turško pogorje (Tauern) pa so tovorili s tovornimi konji:
Moj pobič bura, v Vaše gre Gor tja v gorenje brajde,1
ali
Kranjci so vsi kramarji
Ziljani pa vsi žamarji (= Saumer).
V	drugej pesmici beremo:
Žamar mi črez Ture bura Žamar lep, žamar mlad.
Der mi žamar mov pribura Lepo vrišče noj poje.
V	novejših imenuje se pogosto štajerska dežela, štajerska cesta t, j. cesta od Maribora do Celovca, po kterej so vozili štajersko vino:
Po štajarskej cesti Moj voz rad teče Je 'na štajarska dečva Napregla konje.
Ko so se Slovenci naselili po pokrajinah, kjer bivajo sedaj, bili so poljedelci, poljanci, poljaki. Rokodelcev niso imeli. Vso obleko in tudi večji del hišne oprave preskrbel si je slovenski kmet sam. Odtod se je ohranila po mnogih vaseh takozvana domača obrtnija. Rokodelci so bili brez izjeme tujci t. j. Nemci, kar spričujejo pred vsem dotični nemški izrazi med Slovenci. Naravno je tedaj, da prosto ljudstvo ni spoštovalo rokodelcev in rado se ponorčevalo z njimi. Naročito nagaja se v narod-nej pesni šiviljam, krojačem in črevljarjem; pa tudi drugim:
Šostar me prosi, da bi rajat šla z njim Z njim pa ne grem.
Šostarji, oni so čudni ljudi: Po smoli smrdi.
Znidar me prosi, da bi rajat Sla z njim Z njim pa ne grem.
Žnidarji, oni so čudni ljudi: Po žverci smrdi.
Štamec me prosi, da bi rajat šla z njim Z njim pa ne grem.
Staniči oj Staniči so čudni ljudi: Po maltri smrdi.
Kavec me prosi, da bi rajat šla z njim Z njim pa ne grem.
Kavči oj kavči so čudni ljudi: Po žlihti smrdi.
Tudi pisača noče, ker po črnilu smrdi; samo natakar jej ugaja, „ker po vinci diši".
Še dandanes kmetski fantje pisano gledajo delavce po fužinah in tovarnah. Poskočnica poje na pr. o borovljskih puškarjih tako-le:
Oče se kregajo Mati mrmrajo Da paverske dečle Pileje majo.
Tem in enakim zabavljicam imajo se prištevati tudi one, ki so se izcimile iz medsebojnega mrženja raznih slovenskih zadrug.
Vsaka vas ve in zna o svojih sosedih nekaj smešnega ali zbadljivega zapeti. Vzlasti fantje vasovalci pikajo se s štirivrstičnimi puščicami.
Izmed daljših pesnij je razširjena ^Pesen od Dolanskega jeza" ali „Kako so Dravi rov kopali" in slaba jej inačica „Pesen od Glinskega jeza" in „ Težave v Srejah". Posebno pomenljiva je prva, zložena začetkom tekočega veka po narodnem pevci v Zagorjah. Njena vsebina je jako zbadljiva kmetska šala nad mestno gospodo in gosposko, ki so skušali Dravo v nov rov nagnati:
To poglejte modre gvale	Saj je biva vsolej Drava
So študirane brez cale,	Cievo sama svoja frava
Oni hočejo storiti	Jo pa mien'jo prekopati
Kar še ni bvo na svjeti.	Noj v en mihen rov nagnati.
Potem se opisuje delo samo; tri sto ljudij zbral je inženir, ki ga je poslala gosposka iz Celovca; iz šest „griftov" morali so kmetje tlako delati; skopali so nov prekop in obdali ga z jezovi; ali kaj pomaga: Storjeno je vse brez tadva,	Ne bo dovgo tam ostava,
Drava še ni noter padva	Pojde spet, čir se bo sprava,
Gre še koj po svojem rovi	Drava nuca velko pvaca
Nič ne mara za te novi.	Na skopan rov nič ne šaca.
V poskočnicah opažamo lahko nasprotje med Poljanci in Gorjanci (Rutarjani). Gorjanec se oproščeva:
Da sem lih Rutarjan Sem vender prav storjan, Roče mam, noje mam, Ljubiti znam.
ali
Da sem lili Rutarjan Dečvo na polji mam, Juckam, pojain Po polji ravnam.
Gorjankam očita štirivrstičnica, da so lepe in se rade lišpajo in da so ošabne:
Gorjanoice so dro lepe Pa nezmerno ofertne, Jaz pojdem pa v ravno polje Po eno žavbrno dekle.
ali
Gorjanke, Gorjanke Majo rajdaste janke, Majo rajde drobne, So prenorile me.
Po zgornjem Roži in na Žili predbacivajo spodnjim Rožanom, da slabo gospodarijo in ne „marnjajo prav", temveč „čeklajo". Tudi v Pod-junskem so slične poskočniee doma.
Unkraj Drave So dečle rujave Semkraj od Peče So belo-rudeče.
ali
Na onem kraji Drave So velče tažiive Na tam kraji jih nči Ko smo pobi lepi.
Kaj nam poroča narodna pesen o noši koroških Slovencev? Stara narodna noša je po Roži in po Podjunskem že zdavna izginola. Ziljani pa so jo ohranili do najnovejših časov, dasi je cesarica Marija Terezija prepovedala in preganjala nošo zilskih deklet iz moralnih ozirov. Videla se jej je kratka obleka, ki sega do kolen, nenravna. V pesni omenjenej v tretjem članku naštevajo se ti-le posamni deli ženske obleke zilske: Prinesel sem ti črevolce	Prinesel sem ti volšpateč
Oj črevelce prav prajzaršče,	Oj volšpateč lep landraršči,
Prinesel sem ti štumfiče	Prinesel sem ti burtašeč
Oj štumfiče prav purgaršče,	Oj burtašeč lep prižani,
Prinesel sem ti p an tel če	Prinesel sem ti pintelč lep
Oj pantelče prav ž i daste,	Oj pintelč lep prav zmodvani,
Prinesel sem ti unterfat	Prinesel sem ti pa seč lep
Oj unterfat lep pavel 11 ast,	Paseč lep prav zavsperšči.
1/, druge pesni vidimo, da je kupil fant dekletu: lepe črevlje, bele „štunfe", „miederč" ko kri, in tretja navaja ,,jopico, drobno na bavde". Jopica imenuje se še v drugej pesni: suknjiča.
Ziljanka se ne dopada fantu Rožanu, ker nosi prekratko obleko: Nočem Ziljanko, Ma prekratko janko; Kožanko bom mov (imel), Ma janko do tov (do tal).
Kanalski fant opisuje svoje dekle tako-le:
Drukasta čikelea, Žlabanka ta pvava, Tista je ljubica Moja ta prava.
ali
Ma cicasto janko, Se plazi za njo, Sem se noter zapledel, Da venkaj ne mo.
Gorjanke pa nosijo „rajdaste, rajdičaste, cicaste janke", ki imajo „rajde drobne", /iljanski črevlji stare šege se omenjajo dvakrat:
Od Celovca do Blaka Nobena ni taka, Ko je dečva moja Ki na šnole črevlje ma,
in
Dečva ma pa črevelče, črevlje s srebrom okovano.
Pozabiti ne smemo robca, kojemu pravijo „hadrca" ali „facanetelj". 0 praznikih nosi dekle „židano, židasto, rozaforb hadrco". Izmed kra-sotja navaja narodna pesen pogostoma prstan (rinčico) in enkrat „ko-ravde", ki je nosi dekle okoli vratu.
Manje na tanko opisuje narodna pesen moško obleko. Ivmetski fant nosi suknjico, jopič, jopico, lajbič (telovnik), ki je o praznikih „židan"; „fajn klobuk", okoli kterega je dekle ovilo svilnato žogico in pripelo z „medenco" lep zelen „pušelc". Okoli vrata ima židano hadrco". Obuvali so v prejšnjih časih črevlje, kakoršni se vidijo pri Ziljanih, sedaj pa škorne. Da nosijo na kmetih fantje in dekleta pri vsakdanjem delu coklje, ni treba še posebej omenjati. Fant norčuje se sam seboj:
Petnajst parov coklov strgal Ko sein pobič vas hodil; Za pot rajniš žrebljev zgubil Ki sem jih pobič v cokljah imel.
Razloček med kmetico in ženo rokodelčevo izraža se kratko, a točno:
Meva pavrinja biti, Rajši pileja mam, Meva cokle nositi Rajši črievelce mam.
O pijači naj se zapamti, da nahajamo v starih pesnih le vino; na Žili so bilo doma lepe pesni v slavo vinskej kapljici:
Le pijmo ga en glaž bel (ali) dva, Saj nam ga le sam Jezus da: [: Oj prežlahtna vinska trta, K' je veselje mojga srca. :]
Der se vinska trta zeleni, Se sani Jezus veseli.
Črez morje je pripelana Na hribre je zasajena.
Še mešnik ne more mašo brat More sladko vilice zraven stat.
Ta pesmica je izvirnik, ki je služil Slomšeku v podlago znane pesni: Na svetu lepše rožice ni, Kakor je vinska trta, V modernih po-skočnicah pa se šopiri — žganje, kar sedanje razmere po Koroškem jasno osvetljuje:
Al jaz v oštarijo grem Glažek žganja ven spijem, Žena se krega osem dni,
Bel (ali) še dalj pokoja ni.	_
ali
Le tota jaz pojdem Čir Drava teče, Majo vino in žganje I11 mojo dekle.
Borno jaz liavž'jem, Žganje jaz rad pijem, Dečva pa krega se, Da kna vnirjem. ali
Vsače petek jutr' Zmedeni en velik putr V soboto ga pa predam Da mož za žganje ma.
(Konec pride.)
Grof A. S. Uvarov, ruski arheolog.
&tarinoslovje se je v novejšem času kaj lepo razvilo pri vseli kultur-^ nih narodih, vendar pa se menda nikjer ne goji s tako ljubavjo, kakor dandanes v Rusiji. Tukaj podpira to znanost država z velikimi svotami, še ,več pa store v tem pogledu zasebni bogataši. A kar je še najlepše, med ruskim plemstvom nahajajo se možje, ki potrosijo mnogo na to znanost, pa tudi sami iztražujejo prošlost ruske zemlje. Med take velikaše moramo brojiti tudi na početku tega leta umrlega grofa A. S. Uvarova. Smrt njegova je prišla nepričakovana, kajti pokojnik še ni bil star; tembolj je razžalostila vsako rodoljubno slovansko srce, posebno pa one, ki se bavijo z rusko in sploh slovansko znanostjo. Za nas Slovence pa je izguba tega moža še tem večja, ker je bil pokojnik obiskal tudi Slovensko in sosednjo Hrvatsko ter imel tukaj med učenjaki celo znancev. Zavoljo tega hočem v kratko načrtati delovanje tega znamenitega ruskega učenjaka in njegove rodovine, ki je za rusko znanost in književnost sploh velike važnosti.
Uvarovi so stara rodovina, ki pa izhaja iz tatarskega pokolenja, kakor še mnoge druge obitelji, na pr. Urusovi, Apraksini, Jermolovi, Daškovi, Sirinski, Bibikovi, Mordvinovi, Karavisini itd. Praded Uvarovih je izstopil iz zveze z zlatno hordo (Mongoli)pa pristopil na rusko stran. Rodovina njihova izhaja od Minčaka Kasajeva in Uvara, ki je iz zlatne horde pobegnol k velikemu knezu Vasiliju I. Dimitrijeviču (1389 —1424)2 ter tako postal ruski dvorjanin (plemenitaš).
Oče pokojnega Uvarova Sergij Semenovič je posebno proslavil svojo rodbino v znanosti in književnosti; bil je tudi kot minister in predsednik akademije znanostij in umetnostij v Petrogradu. Ded njihov pa je bil pobočnik carice Katarine 11. Sergij Uvarov je bil v minister-stvu za zvunanje zadeve na Dunaji na početku tega stoletja, a 1. 1809. so ga poslali v Pariz k ruskemu poslanstvu za tajnika. Ali znanost ga je bolj zanimala, nego prevrtljiva diplomacija; zatorej je že leta 1810. sestavil osnovo azijske akademije, ki je bila 1. 1823. oživotvorjena kot ,,zavod za iztočne jezike". V tem zavodu se pripravljajo mladi ljudje za diplomatske činovnike v Aziji. Kmalu potem je napisal Sergij Uvarov historično - filologično razpravo: „Ob elevzinskih tainstvah". L. 1810. ga je izbrala francoska akademija (Institut) za svojega člana, a v Rusiji je postal predsednik akademije znanostij in predstojnik prosvete v petro-
1 Glej mojo razpravo: Rusija pod tatarsko nadvlado. »Slovenski Narod" 1. 187<>. štev. 15 — 18.
- Vasilij I. Dimitrijevič. »Slovenski Narod" 1. 1875. štev. 220.
gradskem učevnem okrožji. Leta 1824. bil je cesarski tajni sovetnik, a 1. 182(1 senator. L. 1832. pridelil ga je cesar Nikolaj kot tovariša ministru narodne prosvete, a 1. 1834. postal je sam minister. Šolstvo je bilo takrat v Rusiji še jako zanemarjeno in stoprav Uvarov je začel prvi systematično ustrojavati šole po celem prostranem cesarstvu. On sam jih je utemeljil do 700, gotovo tretjino vseh tedaj obstoječih. L. 1834. odprl je vseučilišče v Kijevu, ktero je lansko leto proslavilo že svojo petdesetletnico. Za vse te velike zasluge na polji prosvete podelil mu je car grofovsko dostojanstvo. Veliko muzejev se ima njemu zahvaliti za svoj povstanek, ravno tako tudi mnogi botaniški vrti, observatoriji, natoroznanski kabineti, knjižnice, učena društva ter vpeljava klasičnih jezikov v gymnazije. Pod njim so dobile šole v Rusiji čisto nov in čvrst temelj, a naobrazba svoj odločeni smer. Sergiju Uvarovu je slovanstvo dolžno zahvalnost tudi raditega, ker je na predloge in priporoke liisto-rika in moskovskega vseučiliščnega profesorja Mih. P o g o di n a 1 ustrojil pri vseh ruskih vseučiliščih posebne stolice za slovanske jezike, in od teh ima Rusija pa tudi slovanstvo sploh neizmerno korist. Arheološke zbirke in bogata knjižnica, ki šteje zdaj do 100.000 najizvrstnejših del vsega sveta, shranjena je v Porečji zraven Moskve. Ta knjižnica s svojimi zbirkami spada med najznamenitejše na vsetu, kolikor jih je kdaj kak posameznik ustrojil.
Od tako naobraženega, povrh pa še bogatega očeta in od matere rojene Razumovske narodil se je Aleksij Sergijevič Uvarov 1. 1828. Višje nauke je dovršil na petrogradskem vseučilišči. Potem se je podal v inozemstvo, najpoprej v Berolin in kasneje na druga nemška vseučilišča. Kakor oče stopil je tudi on v službo ministerstva zvunanjih poslov. L. 1848. bil je za revolucije poslan kot poslanik v NeapOl. Ali v kratkem mu omrzne služba na žapadu, ker ga je želja vlekla na istok, osobito v Carigrad, v bližino slovanskih narodov. L. 1850. je pustil diplomatsko službo ter pristopil k ministerstvu notranjih zadev. Leta 1851. je sodeloval pri komisiji za osvobojenje kmetov estonskih od tlake. Dve leti kasneje pa je bil prideljen cesarskej pisarni. V krimskej vojski je ustrojil domobranstvo od svojiii kmetov v možajskem okrožji ter postal stotnik tej družini. V tem času mu je umrl tudi oče. Kasneje je zopet služil v cesarskej pisarni, a 1. 1856. je postal pomočnik predstojnika v moskovskem okrožji, in od 1. 1858. bil je član odbora za zidanje velike crkve spasitelja v Moskvi na spomin osvobojenja od Napoleona I. Od i. 1865- 1871. bil je dvakrat p red voditelj plemstva možajskega. S tem je bila dovršena njegova službena delavnost, ali če bi še bil ostal v službi, bil bi gotovo postal tudi minister, kakor njegov oče. Mnogo
1 (Hej: Mihajlo Petrovič Pogodili. »Slovenec" i. 1877. štev. 88 — !(7
večja pa je njegova zasluga na polji znanostnem. Že 1. 1848. je začel v južnej Rusiji, vzlasti okoli Črnega morja, kopati in zbirati starine, in ta posel je nadaljeval do smrti svoje po vseh historično znamenitih mestih ruskega cesarstva. Ali pravo sijajno delovanje in slava pa se začenja za pokojnika stoprav z utemeljenjem arheološkega društva v Moskvi. Kako se je ta učenjak zadolbel v arheologijo in s kakšno ljubeznijo jo je gojil, pripoveduje nam glasoviti ruski historik Kostoma-rov v vsojem odzivu o pokojniku. On pravi: One 14. (2.) januarja 1. 1885. spustili so v Moskvi v grob ostanke prevrednega in inteligentnemu ruskemu svetu predragega Aleksija Sergijeviča Uvarova. Našemu odzivu o pokojniku bodo se pridružili vsi oni, ki so ga v Rusiji poznavali, a to so skoro vsi Rusi, ki se zanimajo za zgodovino in arheologijo; kajti 011 je bil izvanredno vsem pristopen in uslužen. Kdor ni hotel zavoljo svoje skromnosti vznemirjevati pokojnika, tega je 011 sam poiskal. Za arheologijo je bil tako zavzet kakor zaljubljenec v svojo drago. S kopanjem v Krimu, Kavkazu in drugod ni se bavil samo 011, nego iz svojih bogatih sredstev dajal je pomoči vsakemu, ki je le željo izrazil za kako znanstveno podvzetje. Nepoznati se je le prijavil in precej je dobil na stotine rubljev, da se bavi z arheologijo. Pisatelj teh vrstic (Kostomarov) poslal mu je večkrat mladih ljudij, iu pokojnik jih ni nikdar odbil. Od teh so zdaj neki znameniti arheologi. Od pokojnikovih del so najvažnejša ona o drevnostih južne Rusije na obalili Črnega moja, potem o narodu Meri, ki je bival v jaroslavskej, vladimirskej in obližnjih gubernijah. To delo je izdano z mnogimi illustracijami. L. 1881. je izdal dva zvezka: »Arheologija Rusije", kjer so systematieno razviti in zbrani spomeniki raznih mest „kamenite dobe". Popolnejšega in boljšega dela nima nobena evropska književnost.
Kot predsednik moskovskega arheološkega društva ustrojil je grof Uvarov časopis „Drevnosti", kjer zavzemajo vrlo važno mesto crkveni spomeniki. V delavnosti in življenji bili so za pokojnika od velike važnosti arheološki shodi, ktere je 011 podvzetno sklicaval ter z denarji in vsemi sredstvi podpiral. Na shodih so se imeli učenjaki porazgovarjati, čitati razprave in razpravljati o njih. Važnejša mesta so bila odločena za shode, in po njih je dobilo marsikako mesto večjo znamenitost in živahnost. Taki shodi so bili v Moskvi 1. 1868., v Petrogradu I. 1871., v Kijevu 1. 1874., v Kazanu 1. 1877., v Tiflisu 1. 1881. in šesti v Odesi 1. 1884. Na zadnjem kongresu sta sodelovala tudi dva hrvatska učenjaka, namreč dr. Fr. Rački in prof. S. Ljubic, kar je za Hrvatsko častno pa tudi za znanost koristno. Učenjaki, ki navadno v svojih sobicah delajo, spoznavali so se na ta način ne samo z mnogimi drugovi, ktere so prej le po imenu in delih poznali, nego videli so tudi nova mesta in kraje. Razprave javno čitane so nauki mnogo koristile. One so bile
leto diiij poprej tiskane, in tedaj se je mogel vsak pripraviti, da kaj o njih izpregovori. Ako so mnogi pri takih shodih preveč strastno branili svoje samoljubje in nazore, ali narodnosti mešali v arheološko znanost, umel je to pokojnik lepo in s pravim načinom poravnati kot visoko in uljudno naobražen predsednik. Žena mu Praskovija Sergijevna, rojena kneginja Ščerbatova, spremljevala ga je povsod ter mu bila v vsem desna roka. Gostje so bili vselej mili v hiši grofa Uvarova; ljubeznivo jih je dvorila in zabavljala soproga njegova. Smrt mu je zastavila delo, predno je mogel izdati vse, kar je bil napisal in zbral za tisek.
Očetovo knjižnico je tako dopolnil, da je jedva ktero vseučilišče, ki bi razpolagalo s tako različnimi deli iz vseh evropskih književnostij, a poleg knjižnice je še tudi jako bogat muzej. Kako velik mecen je bil pokojni Uvarov, vidi se iz tega, da je dajal petrogradskej akademiji vsako leto 3000 rabljev za naučne nagrade v spomin svojega očeta. To je bil pravi učenjak, pa tudi velik domoljub, ki je žrtvoval vse za raz-iskavanje dreviiostij v svojej preobširnej domovini.	J. SteUasa.
v
Sto, k a j, č a.
Spisal J. Sumim.
^Vredno se mi zdi. te besedice vzeti v misel in poskusiti njih povsta-" i nek razložiti. Te tri besedice: što, kaj, ca, značijo naša tri narečja jugoslovanska: srbsko, slovensko, hrvatsko. Kjer drugih znamenj nimamo, pravimo na kratko, to je štokavščina, kajkavščina ali čakavščina, in človeku, ki tako narečje govori, pravimo, da govori štokavski, kaj-kavski, čakavski in da je zato štokavec, kajkavec ali čakavec.
S temi besedicami so v ozkej zvezi nedoločna zaimena: nešto, nekaj; tako tudi sestavljene nikalnice: nič, nista. Opomniti bode tudi, da Cehi govorijo co, Slovaki čo; zraven pa imajo Čehi še oblike: proč, zač, in v rodilniku: čeho, ničeho, nečeho, tedaj blizu kakor mi in Hrvatje in Srbi.
Iz te množine in različnosti pridemo najprej na trdo stalo, če si staroslovensko sklanjatev pred oči postavimo. Začnemo s sklanjatvo srednjega zaimena čbto I; v dopolnitev dodamo moško zaime kito II; potem tudi sestavljene oblike: a) kzj, h) kojc, r) laja III; slednjič izvodilo obliko: a) čij, 1) čijc, c) čija IV.
Po tem pregledu je jasno, da je oblika što postala iz stsl. čhto; mesto što govorijo in pišejo tudi čto. Kurelac na pr. je ob svojem času v knjižici: „ Recimo koju" naravnoč zagovarjal pisavo čto. Skupek čt izgovarja se v onih besedah, kjer je med c in t bil izvirno glasnik b; tako govorijo na vzhodnem Slovenskem čtejem, počtuj. Polj ko se č približuje sosedu t, manj je čuti polni c, ampak it se olajša v št, t. j. tšt: št; zato četi/r i in štiri. Cehi še pišejo čti/ri, dasi imajo dim in čitdm. Obliko što moremo tedaj uvrstiti v gornje stsl. oblike; kaj pa je z oblikama kaj in ča ?
Predno poskusimo tudi te oblike uvrstiti, naj opomnimo, kako se vse oblike pod I — IV med seboj po izviru ločijo. Imamo namreč trde oblike kz-, ko-go itd. in mehke oblike či.-so, cb-to itd.
1. Trde oblike nahajamo v besedah h?,-to, ko-toryj, kyj nsl. kdo, kateri, ki; na dalje k?,-de, k?,-da nsl. kde, kdaj; kadu. kade nsl. kod. kodi; kamo nsl. kam, kamo; kaki iz ka-ki, nsl. kak, kakši; kjer in kir iz Mer in to iz kvde-že; ko-lik, ko itd.
Nekterim tem besedam odgovarjajo slične besede v drugih indo-evropskih jezikih, na pr. ko-toryj : lit, ka-tras : gr. tto-teqog : lat. u-ter iz *quo-ter. Tako si odgovarjajo na dalje tudi besede lcz-da : skr. ka-da : lat. qua-n-do : got. hva-n, nemš. wann; enako tudi skr. ka-s, kdo : got. hva-s, nemš. wer iz hwer : lit, kd-s : stsl. ki-to : nsl. kdo, kto, gdo. V vseh teli besedah stoje tudi samoglasniki in pred njimi stari goltnik k ali v grškem namestnik njegov.
Tu sem spada menda tudi oblika ka, ko, ki v sestavah z značajem zastarele predponke, na pr. ka-vrna (: vl'i.na, volna) Wolle am Tuche in kavrnek, grozd pred cvetom : kavrnki se že nastavljajo, letos je obilo kavrnkov videti; Ka-niža; Ka-lobje; ki-norozi t. j. neresec ali meresec ; ka-vran in gavran; ka-vrač in kavra, pri nas pravijo: kanvra, — kako si ljudstvo oblike {»olajšuje, spoznaš primerjajoč knez : kneginja, kovač : kovačica, kavrač : kavra, prim. lat. nutrix iz *nutri-trix : nutri-tor; ka-grtličištb : *ka-grlica; ko-m-polje; k t-vredije; ko-robida.
V	skr. so namreč enake tvoritve, ki imajo predponke kad-, kam-, kara-, ka-, ka-. Te predponke imajo v skr. pomen nekakega začudjenja, pomanjšanja, zaničevanja, na pr. kad-agni nekaj ognja, kad-aghvan slaba pot, kad-ak^ara slaba pismenka; kan-dara iz *kam-dara špilja, kam-sara nek sok; kava-patha slaba pot, kavagni iz *kava-agni nekaj ognja; ka-patha slaba pot, ka-trna neka trava; ku-žanas slab človek, ku-grutas na slabem glasu človek (slabo slišan), ku-bhuktam slaba jed. Te predponke so v nekej zvezi s prašalnim zaimenom ka-s, ka, kat. Po obliki je mogoče, da bi skr. obliki ka odgovarjala v slovenskem oblika ka.
V	besedi čh-parogri>, srb. čaporak, čes. čpar in špar, nsl. š-par-k-lj, potem v besedi čb-prb napuh, iz koje je po Cafu Vestnik str. 167 naš šo-piriti se (mesto čb-piriti se), imamo še menda mehko obliko sorodne predponke, kojej odgovarja skr. kini-, na pr. kim-paka nezrel, kim-nara pol mož, va-nara opica.
Ce je razlaga besed ča-porak in čb-prb istinita, onda je verjetno, da so tudi besedice ka-, ko-, ki,- v gornjih sestavah ka-vrna itd. prvotne in stoje na istem stališči, na kterem stoji stsl. ko-torvj ali stsl. k-i.-to, oziroma stsl. čb-to.
Trdo obliko ki, ka pa nahajamo tudi v končnicah, kjer ima značaj besedotvorne priponke; primeri tojdi-ka, lani-ka, povsodi-ka zraven
vsodi-k, povsodi-k, onda-?; in na zahodu tvoritve: tam-kaj, tu-kaj. zdi-kaj, sem-kaj, ondu-kaj, ondu-kaje, tu-kaje, vun-kaj, vun-kaje, Miklošič IV. 120, 8; primeri na dalje : le viš-ku, z viš-ka, z dalje-l;a itd. Miklošič II. 239; na dalje oblike : sinoč-ka in brv. sinoč-lce, potem iznim-ce, peši-ce, zdaj-ci, stsl. sej-ci in Miklošič IV. 120, 8; na dalje oblike: sedeč-ki, stoječ-ki Miklošič III.2 162.
Da po tem takem naš kaj v izvirnej obliki ko tudi sem spada, je brez dvombe. Toda težko ga je po posebnej obliki uvrstiti. Pod gornjo sklanjatev I. ne gre, kajti tam imamo oblike ta.-, dasi kaj sam v ostalih sklonih oblike če- dobiva; primeri sklanjatev:
Imen.	Tož.	Rod.	Daj. Orodn. Mestn.
v praš. obliki: kaj	kaj	česa	čemu čim	čem
v ozir. „ ka-r	ka-r česa-r	čeinu-r čimnr čemu-r enako: nekaj
toda: ni-č	ni-č	ni-česar	ni-čemur ni-čimur ni-čemur
Namesto nič nahaja se v starejših spomenikih pogostoma ništer : stsl ničbto-že, pri hrvatskih Slovencih ni star, pa tudi nikaj, rod. ničesar itd., glej Miklošič III.2 149.
Meni se zdi, da je v besedi ni-č proti ni-česar, ni-čemur itd. nekaka doslednost, nasproti pa v besedi kaj proti česa, čemu itd. nekaka nedoslednost; z drugimi besedami, v besedi ni-č nahajam v zadnjem delu besede ono isto osnovo, ki jo ima beseda čb-to v prvem delu besede.
Najprostejše bi bilo, ko bi mogli besedo kaj spraviti v gornjo sklanjatev II. Recimo, da moškej obliki ko- besede kito odgovarja ženska oblika *ka, in tako se v istini glasi v skr. ženska oblika ka.
Vendar pri tem ničesar ne pridobimo, ker kaj je srednjega spola in pomena. V obče pa prašalno zaime za ženski spol ni razvito; prim. Lit. quis, quid, gr. zic, zi, neniš. \ver, was, stsl. ki.to, čbto. Oblika v srednjem spolu bi se pa glasila, po sliki dobri, dobra, dobro ali po sliki h, ta, to. vsekako tudi *ko in tako se glasi prislovna oblika ko. kor, kot. Glede glasni-škili postav res ni ovire, da bi ko ne smel biti pri deblu ki- ono, kar je to pri deblu ti, in tako odgovarjal skr. obliki k a-t, lat. quod, got. hva. Toda istina je, da se je naše zaime ki- ohranilo v vseh slovanskih jezikih le v sestavah, in tako je tudi moški prašalnik ki-to sestavljena oblika. Enako nahajamo v srednjem spolu omehčano obliko čbto sestavljeno, in sicer po mojih mislih v vseh slovanskih jezikih razven nsl. Zato se ima oblika ko, kjer ni kratica iz jako, morda enako presoditi, kakor naše oblike : ka, ka-j, ka-r.
In za obliko ka, oziroma kar, kaj nam mislim ne ostane druga, nego urediti jo v gornjo sklanjatev III. Imamo namreč oblik iz sklanjatve gornje III., oziroma IV. tudi že v nsl. gornjej sklanjatvi II.; glejmo:
Imen. Tožil. Eod. Daj. Orodn. Mestu.
kdo koga koga komu kim	kom
čiga	kom
Izmed navedenih oblik so le oblike lilo, koga, komu in kom v mestniku organične; oblika kom v orodniku je krivo prenesena iz mestnika v orodnik, glej Miklošič III.2 149; oblika čiga stoji mesto stsl. čijcgo; vzeta je tedaj iz naše gornje sklanjatve 1 V. Enako je tudi naš orodnik kim sprejet iz naše gornje sklanjatve III. in odgovarja stsl. obliki kyimb, kakor naš ki stsl. obliki kyj.
Tako je tedaj dokazano, da so se v nsl. sklanjatev prašalnega za-imena vrinole ne organične oblike vzete iz izvodilih in sestavljenih oblik istega zaimena. Pravimo istega zaimena, kajti tudi čiga, oziroma čij, čija. čije spada k zaimeuu ki-, iz kterega je stvorjeno s priponko -ij, t, j. i-jb, prim. lat. -ius, -ia, -ium, gr. -ing, -ia, -tov, kakor na pr. otroki. : otročij, nsl. navadno otročji, vrag : vražij, nsl. vražji itd.; tako tedaj tudi ki-ij daje čij, -a, -e, Miklošič II. 62.
Zato imamo, če se ne motim, tudi oblike ka, kaj, kar in njih po-vstanek iskati pod našo gornjo sklanjatvo III. Res stoji na dotičnem mestu koje. Oblika koje pa daje po pravilih krčenja (Miklošič III.2 151) le obliko ko ali *ke. Sodim torej, da stoji ka, oziroma kaj mesto stsl. ka-ja, kar mesto kaja-že; vzeta je tedaj iz množine. Da bi bila oblika ka, kaj starejša nego stsl. čbto, je neverjetno, in sicer zato. ker je proti česa, čemu in vsem drugim organičnim oblikam neorganična in ker je edino le v nsl. jeziku v navadi.
ki : stsl. kyj
kim : stsl. kyimb = ka : stsl. kaja
ka : kaj = keda : kedaj
kaj : šta = šta : što
Hrvatsko - srbska beseda šta, ki se rabi za navadno besedo što, je neorganičen imenovalnik, oziroma tožilnik množinski srednjega spola, prim. šta radiš? ništa; ob enem pa tudi neorganičen rodilnik jedninski. prim. odašta. Besedi šta v prvem pomenu imamo tedaj naš kaj primerjati glede pomena. Po obliki bi se res lahko naš kaj, oziroma ka naslonil na stsl. ženski jedninski imenovalnik kaja, in glede pomena bi lahko primerjali stavke, na pr. vila, ka mi srce travi. Pri tem bi bilo
somneti, da 1 >i se bil prenesel pomen ženske oblike blizu enako, kakor se je v istini prenesel pomen moške oblike, če pravimo na pr. drevo, h cvete, ali drevesa, ki na njih . . .; vendar pa je naslomba oblike ka in njenih drugotnih oblik ka-j in har iz ka-se na srednji množinski ime-novalnik, oziroma tožilnik verjetnejša, in dotična naslomba na ženski imenovalnik jedninski neverjetna.
Tako je tedaj po tem mnenji postala oblika kaj iz ka in oblika hi iz stsl. kaja, ki smo jo navedli v našej gornjej sklanjatvi 111. v srednjem nmožinskem imenovalniku in tožilniku.
Ali spada v našo gornjo sklanjatev III. morda tudi izredni srednji rodilnik koga, na pr. koga na vrhu tak grmi? koga te tak žali? koga sem primolila? v koga si tak zamišljen? Odgovarja-li ta beseda koga v tem pomenu morda stsl. srednjemu rodilniku kojcgo, kakor odgovarja riga stsl. obliki vijego? Mislim da ne; ker imamo mojcgo skrčen v meho, nii-ho (rezijanski itd.), dobrojego v dobrega, dobreho (češki itd.), zato sodim, da je koga v navedenem smislu potvorica in spaka iz zaimen-skega moškega spola, primeri Miklošič III.2 149.
Imamo pa na dalje v briž. sponi.: Roti choise ih ne pazem. Te besede bere Miklošič: roty, kyže ihi ne pasenn. t. j. prisege, ki jih ne držimo; choisr je tedaj kgšc : *kif oziroma *kyr; vendar je od te besede različen Truberjev kir in današnji ker, ki je postal iz kjer, kder, :i:ktde-že. Hrvatski Slovenci imajo še polni ki, ha, ho = stsl. kyj, kaja, koje, glej Miklošič III.a 149, 150.
Samostalniške nedoločne oblike se glasijo nalik prašalnim : nekdo, oziroma nehto in nešto, stsl. neki.to; nekaj, stsl. nečbto. Pridevne nedoločni1 oblike so: stsl. nekvj, nekaja, nekoje, nsl. neki, neka, neko; rodilnik stsl. nekojego, nsl. nekega; tedaj tudi na tem rodilniku se vidi povstanek nsl. sestavljene sklanjatve prilogov, primeri zaimensko sklanjatev : nekdo, nekoga : stsl. nekogo, in sestavljeno : neki, nekega iz stsl. nekojego; enako dobrega iz dobro-jego; meho, miho : mojego.
Najnovejša tvoritev pa je po tem takem beseda nčk, na pr. nek človek, iz neki stsl. nekvj; ta tvoritev je po sliki besed: tak, vsak, enak, jak, inak itd. glej Miki. II. 240, oziroma od druge strani po sliki: dober stsl. dobri : dobri stsl. dobrvj; tudi hrvatski koj, neko) ima svoj imenovalnik potvorjen po ostalih sklonih, ker ima sicer na pr. kojega, kojemu, koja, koje itd.; zato je dobil tudi v imenovalniku obliko koj in izpodrinena je izvirna oblika kvj.
(Dalje pride.)
Turje — Tauern.
reteklo je kakšnih trideset let, kar je nemško zemljeznanstvo spre-jelo poznamenovanje „Tauern" za „noriške Alpe". Stari geografi niso poznali tega pozuamenovanja za celi vlak gorovja, ktero se zdaj v geografskih knjigah imenuje: „Tauern".
Ljudstvo, ki prebiva v tem gorovji, pozna le samo devet predelov gora, in sicer 1. Krimmler-Tauern, 2. Felber-Matreier, tudi W i n d i s c h -T a u e r n imenovan, 3. Stubach-Kalser -T a u e r n, 4. h" u-s c h e r - H e i 1 i g e n b 1 u t e r - T a u e r n , 5. Rauriser-Heiligen-b lu t e r-Tauer n, G. Nassfel d er-Malnitze r-T au ern , 7. II och-in K or n tauer n, 8. Rad s tadter-Lungauer-Tauern in 9. R o tli e n m a n u e r - T a u e r n.
Zraven teh še Schaubach (Deutsche Alpen) navaja Goldberg-Fragant-Tauerii, Griiu in Funtensee-Tauern, Gotzen-Tauern, Pusterer - Tauern, Thurutauern in Katscli-tauer n.
Črez vsak Tauern bile so v starejših časih pregazi, ktere Nemec „Joch und Saumwege" imenuje. Skozi te so nekdaj tovorniki nosili robo nakupljeno na primorskih trgoviščih v Tirolsko, Salzburško in Bavarsko. Najvišja točka tega gorovja, skozi ktero je bila pregaz, veli se Tauern, kar se spozna iz pozuamenovanja „iiber den Tauern ali auf den Tauern gehen, auf dem Tauern sein."
Za tovornike so nekdaj tam stali: „Tauer nliause r", to so bile bajte, v kterih so si tovorniki odpočinoli in če jih je noč ulovila, prenočili.
Imena teh gor so prastara. Ze rimski in grški pisatelji nam poročajo, da so v tem okrožji prebivali T a uri s ci, čvrstev in krepek rod, ki je imel obilo zlata in železa. Ime zaroda se je ob času, ko so ga Rimljani podjarmili, zavrglo in rabilo se je v diplomatskih in administrativnih pismih le ime; Noric um, Norici, ki je nastalo po enej betvi prebivalcev v tem goratem svetu.
Kolikor je meni znano," začel je nemški zgodovinar Koch-Sternfeld v svojej knjigi: ,,T a u e y n", kije leta 1810. izišla, prvi trditi, da je ime „Tauern" keltsko in da v keltskem jeziku: tor-taur pomenja breg, goro, če se ravno v nobenem slovniku novokeltskih jezikov ta beseda s tem pomenom ne nahaja \ in tudi v deželah, v kterih so Kelti
1 Najdemo v novokeltskih narečjih in sicer v kymrišk. twrr, a ne kot poznamenovanje za visoke; gore, nego za brežuljek, eumulus, v gadelsk. torr, eminenee, ein hervorragender Punct, tovver, v basbretansk: teur, panse, gros ventre, Dickvvanst,
prebivali, kakor v Helvetiji, Galliji, Britaniji ni nobene gore, ki bi nosila ime Tor ali T a ur1. Koch - Sternfeldovo blodnjo je sprejel Muchar, in zdaj se ta spaka nahaja v vseh novejših zgodovinskih in geografskih knjigah.
Grškim in rimskim pisateljem je poznamenovanje Taurus za to noriško gorovje neznano, pač pa se najde v srednjeveških listinah v obliki „Mons Thurus, Mons Turo, a T uro ne liionte" (glej Steierm. Zeitschr. Neue Folge, II. zvez. str. 141).
To je tedaj izvirna oblika, iz ktere se je nemška Tauern izobrazila, kakor iz staronemških besed buch novonem. bauch, staronem. bur, novonem. bauer. Ker je zgodovinski dopričano, da so do one dobe Sloveni v tem okrožji stanovali, rekali so torej gorovju: Tur je, in iz Tu rje se je izobrazilo: Tauern, kakor iz imena: sir je — S c h e i e r n.
Ime Tur označuje divjega bika. Po divjosti in ljutosti te živali pa so poznamenovali stari Sloveni tudi ljute brege, in zato toliko takih imen po slovanskem svetu za visoke strme bregove; tako na Štajerskem: Tur je v fari sv. Jakoba v Doliči; Turjak, strmi breg v fari šent-ilskej pri Mislinji; Tura, T ur j a, Turova, imena gor v Karpatih. Tudi Nemec je dajal strmim goram imena po živalih, na pr. Hengist, Hengstberg, R o s s e c k, H u n ds r ti c k e 11. Posebno z imenom R o s s je rad poznamenoval velikost reči; jaz le navedem: Rosskastanie in Rossgliick2.
velik vamp, kar vse pričuje, da se morajo besede t ur-taurus in twrr-tower razločevati in da imajo različne korenike in sicer novokeltske besedo brez dvombe kore-niko ta v, tov, tu, accrescere, tumere; confer tumulus in tumeo.
1	Dr. Avg. Prinzinger, ki ima prebivalce starega Norika za bavarske Nemce (!!), opazi v tej zadevi prav dobro: Das Wort .Tauern" soli vom keltischen Worte tor, taur kommen, das Hiigel, Berg, nach einigen Bergspitze bedeutet. Das Wort tor, taur, kann im Keltischen nicht die behanptete Bedeutung haben, weil es solchen Falles in den Namen der einst und zum Theile noch jetzt keltischen Landern sieli flnden und so haufig sein miisste, wie im deutschen Wohngebiete der Gattungsname Berg, im italienischen lironte, im franzosischen mont und montagne, im slavi-sclien gora, im tiirkiscllen Gebiete das Wort dagh. Mir gelang es jedoch nicht in solchen Landern Tauern zu entdecken. Die Worte tor, taur sind aber auch nicht, keltischen Quellen, sondern lediglich unsern mittellat. Urkunden des XII. bis XVI. Jahrhundert entnommen, \vorin der Name Tauern mit Mons Turo gegeben wird. (Zur Keltenfrage pag. 9.)
2	Analogične nazore nahajamo v romanšč. bravo-brau, bik, španj. bravo, wild, staroital. „unde brave", sturmische Wogen (glej. Diez Lex. s. v.). Po turu koroškoslov. tnrji petelin, Auerhahn, turji konj, močni, siloviti gorenještajerski konj, menda tudi štajersk,-slov. t ur šok, len, ki se v jesen seje in zimo zdrži. Tudi koroški Slovenci imenujejo Tauern — Ture in znana mi je narodna pesen, ki se začne: Bom peljal tri fure črez visoke Ture.
Pa tudi divji biki-tur i so nekdaj v tem gorovji prebivali, nov uzrok kraj Tu rje imenovati. Pokrajina se je velela Turško in prebivalci Turščani, kar so grški in latinski pisatelji prestavili v Tau-risci. Pred mnogimi leti sem že v „ Novicah" Tauriscus iz tur razlagal; pozneje sem mislil, ker mi še ni bilo znano, da se v listinah 10. in 11. stoletja veli gora Turus, ka je taver, korot. nareč. t a u r, snova imenu Tauriscus, ter sem postavil koreniko: tav-tu, turgidum tieri, accrescere, za razlago, ktero pa zavrženi, in ostanem po vsestranskem presojevanji ]>ri snovi: tur. Da niso noriški Taurisci-Turščani bili Kelti, poskusil bodem z novimi razlogi dokazati v posebnem sestavku.
Davorin Trstenjak.
Poročilo o hrvatskej književnosti.
Spisuje J. Steklarn.
X.
1.	Rad jugoslavenske akademije znanosti in nmjetnosti. Knjiga I.XXiJI Razprave: 1. Prinos k naglasu u inovoj) sloveiištini. Uil M. Valja vea. (Nastavek.I 2. X> prilog za istoriju akcentuacije hrvatske ili srpske. Od dra. T. Maretiča. (Svršetel.) Obe razpravi ste bili že omenjeni. 3.. Svečana sjednica jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti dne i), studenoga 1881 prigodom otvorenja Strossmayerove galerije: I. Besjeda predsjednika dra. Fr. Račkoga. II. Besjeda pokrovitelja biskupa .1. J. Strossmayera. III. Godišnja svečana sjednica jugoslavenske akademije znan. i unij., dne (J. prosinca 1884: I. Besjeda predsjednika dra. Pr. Račkoga. II. Izvještaj tajnik i dra. T. Matkoviča. Izvodi iz zapisnika.
2.	Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika, na sviet, izdaje jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. Svezak V.: četa—dali. Obradili Gj. Daničič, M. Valjavec. P. Budmani. Svezak VI.: dali—do. Obradjuje P. Budmani. U Zagrebu 1884. — Od tega znamenitega dela ležita pred nami dva zvezka v enej knjigi, ki iznosi do 30 drobno tiskanih pol. Prvih 56 stranij je sestavil še pokojni Gj. Daničič. Sledečih 114 je priredil naš rojak, prof. M. Valjavec, a vse ostalo pa je delo novega urednika proi'. P. Budmanija, ktereinu je zdaj urejenje tega rečnika izključljivo poverjeno. Ko je glasoviti Daničič umrl, mislili so mnogi, da bode izdavanje tega rečnika zadavalo akademiji mnogo težav, ali nova sila, ktero si je znala ona pridobiti v osebi P. Budmanija, je po sodbi najznamenitejših slovanskih filologov popolnoma dorastla tej težavnej nalogi. Tako p riše prof. dr. V. Jagič v svojem Archivu fiir slavisehe Philologie: »Vsak prijatelj slovanskega jezikoslovja čuti iskreno radost, da so tako hitro in tako srečno nadvladane potežkoče pri napredovanji tega lepega podvzetja. Zares služi to na veliko čast jugoslovanskej akademiji in njenemu energičnemu predsedniku, da so to prvo krizo tako srečno nadvladali." Prof. Jagič in prof. Miklošič sodita, da je Budma nijevo delo v mnogem pogledu bolje, vzlasti kar se tiče etimološkega tolmačenja, in pa tudi v tem, da je novi urednik tvarino na mnogih mestih skratiL Delo bode zdaj hitro napredovalo in morda poprej dogotovljeno, nego se je s početka mislilo.
3'. Sbirka slika Strossmajerove galerije jugoslavenske akademije znanosti i unijet-nosti. Izdala jugoslavenska akademija. Zagreb 1885. Str. flO. Cena 20 n. — To je začasni katalog in opis vseh slik v Strossmayerovej galeriji, a kasneje bode izdan večji za znanstveno porabo. Kdor obišče galerijo, more s tem katalogom prav lahko vseh 256 slik pregledati in jih proučiti.
4.	Cvieče i ljubav ili značenja cvieča u pjesničkih kiticah, s dodatkom ljubovnih pjesama. Sabrala jih u jednu kiticu M. Cvietoljuba. Senj. 1884. Tiskom i nakladom H. Lustera. Cena 70 nov. — To delce jo bilo prav potrebno za liilidež, da iztisne nemške knjižice te vrste. Tudi za Slovence bilo bi potrebno, da se kaj podobnega izda.
5.	Kratka poviest francezke književnosti, priredio Alfred Oreškovič, učitelj na kr. realci u Osieku 1884. Tisak i naklada Dragntina Laubrora. Cona 1 gld. — Ker sina realkah predava, francoski jezik, bilo je potrebno, da imajo učenci tudi systematično povesi o literaturi tega jezika. Zato je izdal pisatelj to priročno knjigo, ki je namenjena najprej šoli, ali iz nje se more tudi vsak prijatelj francoščine prav v kratkem v to znamenito književnost upotiti.
6.	Znamenite žene iz priče i poviesti. Sastavila Marija Jambrišakova, učiteljica više djovojin-ke škole u Zagrebu. Nagradjeno od »Matice Hrvatske" iz zaklade Ivana Nep. grofa Draškoviča za god. 1883. U Zagrebu 1885. Nakladom knjižare Muč-njuka i Senftlebena 1885. Str. 11)8. — Ta knjiga je namenjena za odrastlo žensko mladino, ki še ni imela do zdaj takega berila v svojem jeziku. Vredna pisateljica se je trudila, da najde najlepše ženske značaje iz povesti iu književnosti, pa da jih v lepej obliki pred oči mladeži, kar se jej je po našem mnenji prav posrečilo. »Matica Hrvatska" je sama uvidela važnost te knjige ter jo je zatorej tudi nagradila, Kar pa vrednost (e knjige še posebno povišuje, je to, da se jili med 33 životopisi nahaja šestnajst, ki s o vzeti iz slovanskega naroda, Meil njimi je tudi Slovenka Josipina Tnrnogradska. Tako knjigo bi potrebovali i Slovenci za slovensko žensko mladino, da iztisnemo počasi nemške knjige te stroke iz naših rodovni.
7.	Pripovieilke iz obče poviesti starega vieka. Sastavio Janko Tomič, učitelj višje djevojarke uči one u Karlovcu. Nagradjeno od »Matice Hrvatske" iz zaklade grofa Ivana Nep. Draškoviča za god. 1882. U Zagrebu. Knjigotiskara C. Albrechta 1884. Str. 246. Cena 1 gld. 50 n. — Ta knjiga je nastala iz predavanj, ktere je imel marljivi pisatelj tečajem svojega učiteljevanja, Uvidel je, kako je mladež ukaželjna, ali da jej manjka potrebnih knjig. Zatorej se jo odvažil, da izda prvi zvezek teli pripovedek, ktere hoče nadaljevati, ako se mu prva knjiga izplača. V tem zvezku je obrodil pisatelj vso staro zgodovino do Rimljanov, tako da bi se drugi zvezek začel z rimsko povestjo. Pripovesti so pisane v prav umevnem jeziku in lepem slogu ter se prav s slastjo bero. Mladež nahaja v njej krasno berilo. Tudi to knjigo je nadarila Matica Hrv. Naša slovenska mladež sicer nima take knjige, ali ima zato Staretovo občno zgodovino, ki se ravno tako umevno in lepo bere, kakor te pripovesti.
8.	Poviest razvitka našega jezika lirvatskoga ili srpskoga od najdavnijih vremena do daiias. Piše Marcel Kušar, prof. u Kotom. U Dubrovniku 1885. V Sini str. 232. Cena 1 gld. ■— Prav zabavna in podučila knjiga je to za vsakega Hrvata, pa tudi za nas Slovence. Pisatelj je načrtal prav živo, kako se je hrvatska literatura od početka pa do dandanes po vsej Hrvatskej širila in kako je napredovala. Kdor se hoče upo-znati f duhom to literature, mora to knjigo citati. O novejšej hrvatskej literaturi sodi pisatelj malo preostro, trdeč, da je sedanji književni jezik preveč opojen s tujimi elementi, posebno pa z nemščino. Tudi je on za fonetično pisanje ter proti etimološkemu, da bi se na ta način bolj s srbskim izjednačili. Kar pa sledi na zadnjih straneh o pre-
moči srbskega jezika in literature nad hrvatskim imenom, je bolj politično razmo-trivanje nego književno, in nato se ne moremo ozirati; saj ima Hrvatska toliko kulturnih zavodov in tako razvito literaturo, da se jej ni treba v tem pogledu bati srbske prevlade.
Drobnosti.
Slovstvena zgodovina v slovenski ljudski šoli. Spisal Janko Leban (Gradi-mir), ljudski učitelj. Ponatis iz »Učiteljskega Tovariša" 1884. in 1885. 1. V Ljubljani. Natisnil in založil J. Rudolf Milic 1885. Str. 50 v 4". Velja 30 nov. s pošto vred. — Pričujoča knjiga ni celokupna slovstvena zgodovina, ki bi nam opisovala razvitek naše književnosti v lahko umevnej besedi ter podajala mladini podobe in slike glavnih, naših pisateljev, temveč ona je le pripomočna knjižica, tako rekoč komentar k drugemu, tretjemu in četrtemu berilu ljudskih šol. O vsakem pisatelji, Slovenci'ali Nemci, ki je podpisan pod posameznim borilnim odstavkom, nahajamo najvažnejših podatkov, kakor letnico njegovega rojstva, stan in kratko označenje njegovih proizvodov. Ker je med pisatelji več manj poznatih, moramo g. Lebann hvalo izreči, da se je potrudil podati nam o njih zanesljivih dat. O 77 pisateljih obravnava na kratko ta zgodovina v onem redu, v kterem se nahajajo njih imena v berilih. S to priročnico jo g. pisatelj gotovo ustregel svojim tovarišem, ali glede praktične rabe pogreša se na konci knjige abecedni imenik vseh pisateljev in mesta, kjer se navajajo.
Ave Marija! Podučljivo razlaganje molitve: »Češčena si Marija!" Za Šmarnično opravilo. Spisal Jožef Kerčon, duhoven Ljubljanske škofije. Z dovoljenjem visoko-častitega kapitel - vikarstva Ljubljanske škofije. V Ljubljani. Založila »Katoliška Bukvama". 1885. Str. XII+ 338 v 12°. —Molitvena naša literatura je dobila po ome-njenej knjigi lep prirastek. Tvnrina v njej je dobro izbrana po slavnih pisateljih Fr. Hattlerji, Patisu, Stogerji, Šloru, Alb. Stolzu, Ott. Bollandu in drugih. Jezik je čist in pravilen, tisk lep in cela oprava prav okusna. Knjiga pol v usnji vezana stane !)0 n., vsa v usnji 1 gld., in z zlatim obrezcem 1 gld. 20 n. Po pošti 10 n. več. Kdor 12 knjig skupno naroči, dobi eno povrh. Kerčouove Šmarnice se bodo ljudstvu gotovo prikupilo in mi še posebej na-nje č. gg. duhovnike in verno ljudstvo opozorimo.
Lira in cvetje, poezije, zložil Franjo Zakrajšek. Cena 60 nove. Trst 1885. Str. 107 v 8". To je naslov zbirki najnovejših pesnij one vrste, ki pri nas bujno kakor »cvetje" pomladansko, — a tudi brez vonjave in duha kot mnogobrojne troben-tiee, zvončki ali veternice prodirajo iz žalibože! često prevlažnih tal naše književnosti. Zopet nam jo grajati ono predrzno, da ne rečemo prenaivno kovanje, kračenje, prestro-jevanje besed, ki dela jezik nerazumljiv in tuj. Enako in še bolj poslužuje se pesnik drugega sredstva, da si ubere mero in stik, namreč samolastnega premikavanja v naglasu, kar bi naj vendar že enkrat ponehalo kaliti in grditi nam jezik. Sicer pa radi priznavamo pesniku pesniške nadarjenosti in dobro domoljubno voljo. Nekaj predmetov, vzlasti epičnih, izbral si je res poetiške veljave, in junaška pesen: »Ljudmila in Pri-vina" kaže, da zna baš epika pesniku donesti lavorike, dočim bi mu v liriki ne mogli prerokovati slave.	j Wang.
Josipa Jurčiča zbrani spisi. IV. zvezek. Uredil Fr. L e v e e. V Ljubljani, 1885. Založil »odbor za Jurčičev spomenik". Natisnila Narodna tiskarna. Str. 292 vmal. 8°. Velja nevezan 70 n., elegantno vezan pa 1 gld. 20 n. — Po dolgem presledku nam je vendar zopet došel nov zvezek Jurčičevih del v roko. Četrti zvezek obsega te-le štiri povesti: I. Tihotapec, povest iz domačega življenja kranjskih Slovencev, prvikrat natisnena v Slov. Glasniku 1865; II. Grad Rojinje (iz Slov. Večernic 1866);
III. KloŠtcrski žolnir, povest iz IS. stoletja (Slov. Glasnik, 1866) in IV. Dva brata, natisnena v koledarčku družbe sv. Mohorja 1868. Kakor prejšnje, tako je tudi ta knjiga jako okusno in elegantno opravljena ter je vse hvale vredna. Skrajni čas je že, da se naše razumništvo začne bolj zanimati za Jurčičeve zbrane spise ter tako si. odboru omogoči, v kratkem vsa njegova dela izdati. Vsi zvezki se še dobivajo, prvi po 1 gld., drugi po 70 n. nevezani, pri g. dr. Jos. Stare-tu v Ljubljani, Marije Terezije cesta 5.
Čakavlsch - kroatisehe Studien. Von D. Nema nič. Erste Studie. Accent-lehre (II. Fortsetzung). Wieu 1885. Str. 66 v vel. 8". Ponatis iz letnika 18-'4 sejnih poročil tik hist. razreda ces. akademije znanostij. — V tem zvezku nadaljuje učeni naš rojak razpravo, ktero smo bili lani v tem listu na str. 220. naznanili. Podaje nam tiataučno naglaševanje o zaimenu, o prilogih, števniku in česticah. Kakor prejšnja dva zvezka odlikuje se tudi pričujoči po velikej natančnosti in bogatem jezikoslovnem gradivu. Veliko sličnosti se nahaja med čakavskini in slovenskim naglasom, kakor se ta rabi v raznih miših narečjih. V tem smislu je imenovana razprava tudi velike važnosti za slovenskega jezikoslovca. Želeti je, da bi g. pisatelja nova služba — D. Ne m a nič je imenovan ravnateljem v Sarajevu — ne ovirala v nadaljnih študijah. Kaj hvaležni bi mu bili; ako nam prilično tudi vzdigne zaklade iz onega jezika, ki se govori sredi Bosne okoli Sarajeva.
Die Serbokroaten der adriatischen Kiisteultfnder. Anthropologische Studie. Berlin (Ascher & Conip.) 1884 von Dr. A. Weisbach. — Marljivi dr. A. Weisbach, ravnatelj c. in kr. mednarodna („internationalneu) bolnišnico v Carigradu, objavil je zopet s]iis, kije za poznavanje kakor Slovanov v obče, tako posebno južnih Slovanov znamenit. Delavnost Weisbachova na polji nove vednosti, „anthropologije", ktera se si oprav za kakih petnajst let sistematično obdeluje, je prijateljem te znanosti slavnoznana. Izmed njegovih spisov te vrste naj omenim njegovih sestavkov pod imenom „Beitrage zur Kenntnis der Schadelformen der osterr. Volker" (1. 1864 in 1867 v „Wien. Med. Jahrb." imenovanih let). Meni so še v spominu nekoji njegovi spisi enakega zapo-padka, objavljeni v »Zeitscli. f. Ethnologie" (imenitnem listu berolinskega anthro-pološkega društva, kteremu predseduje učeni prof. II. Virchow), v kterih spisih \Veis-bach rad omenja Slovanov sploh, Jugoslovanov pa posebej.
Ravnokar čitani naznanjeno večje njegovo del6: „K6rperinešsungen ver-schiedencr Menschenrassen" (izdano v Berolinu, 336 str. obsezajoče, meni po zapopadku in očividu neznano). Gore omenjeno delce: „Die Serbokroaten" pak, ktero sem z veseljem prečital, zdelo se mi je vabljivo, da je tu posebno in na častni način omenim in priporočim.
Weisbach nam v tej knjižici, 77 str. obsezajočej, preiskave 211!) „Srbo-Hrvatov", moških, podaje ter lastnosti njih životov na drobno popisuje. Te može je meril in pre-iskal v Carigradu, kamor so kot mornarji pripluli. Njih domovine je na tanko zabeležil. Eden del je bil iz Istre, drugi iz hrvatskega Primorja, tretji iz Dalmacije, s kopne kakor tudi z otokov. Po veri in jeziku jih ni ločil, v čemer mu vsak pritrjuje, ki ve, da med Srbi in Hrvati ni narodne niti plemenske razlike. Preiskaval jih je po telesnej velikosti, barvi las, očesnej barvi, in osobito po lastnostih in delih lubanje. Zadnji del — merjenje po lubanji — je najbolj natančen izmed vseh. V tej vednosti je Weisbach znan mojster.
Izmed resultatov tega preiskavanja naj sledeče omenim. Merjeni Srbo-Hrvatje imajo poprek 1690 mm telesne velikosti in so v tem oziru Angležem in Ircem enaki in samo manjši proti Škotom (ki merijo poprek 17 08 mm) in Nunvegom in Čuhon-cein (Finnom). Med Slovani so Srbo-Hrvatje po postavi najvišji, in' to med vsemi Slovani, ne samo med avstrijskimi. Pisatelj omenja na tem mestu (str. 3), da Slovenci

poprek merijo II! 08 mm višine. Vendar pak so S.-H. proti avstrijskim Nemcem manjši; ti merijo 1093 mm višine Največji možje, ktere je W. meril, so Pastroviči, ki so poprek 1720 mm visoki. Zanimivo je, da so 8.-11. poleg tega tudi najtežji v životu, poprek 09 kg tehtajoč, težji torej nego vsak drug njih sosed. Postranski bodi omenjeno, da Magyari po W. samo 00 7 kg, Angleži pa, ki so dobro rejeiii, 019 kg tehtajo. Z 20. letom je Srbo-Hrvat dorastel in zrel, dočini pri nekterih narodih rast do 24—35. 1. traje. Po barvi lasij so Srbo-Hrvatje poprek in z velike večin;; temnih, iu to temno-kostanjevili las; samo 10 odstotkov je svetlolasih, torej 90"/,, temnolasih (kostanjevih — črnih (vranjih) lasij). V tem oziru so jim Slovem-i po W. jako blizu. V Drubrovniku je 45-070/,, temnokostanjevo-lasih, med .Slovenci P" W. 2303"/u lakih. Nemci avstrijski štejejo samo 1038"/,, temnolasih. Med v-emi Slovani so v tem oziru Slovenci Srbo-Hrvatom najbližji, kajti oni štejejo S t - H 1 "'„ temnolasih proti 90"/„ temnolasih Srbo-Hrvatov. Crnolasih t. j. vranočriiola sih štejejo Slov enci kakih "/,,, nekaj malo odstotkov manj proti Srbo-Hrvatom. Kakor v lasih, tako su Ni Srbo-Hrvatje iu Slovenci tudi po barvi oči j razmeroma podobni; med Slovenci je po W. 07 27" , svetlo-, in .">2'7.'i"/„ temnookih. Vendar pak je primeroma med Srbo-Hrvati nekoliko več temnookih, nego med Slovenci.
V teh ozirih ste si srbsko-hrvatsko in slovensko pleme jako sorodni, mnogo SOrodnejši nego z drugimi Slovani. Glede lubanj je zanimiva Weisbachova preiskava, ktera kaže, da je otlina lubanje Srbo-Hrvatov, znašajoča 152 1'55 cm"', izmed vseli slovanskih in sploh avstrijsko-ogerskih lubanj največja. Dosledno imajo torej Srbo-Hrvatje tudi največ možgan med vsemi avstrijskimi Slovani. Pa zanimivo jo ob enem, da srbsko-hrvatska lobanja sama (okostje) med vsemi avstrijskimi lubanjaini največ telita: 045 g. -— Sklepajoč to poročilo izražujem željo, naj bi Slovenci sami žareli pri sebi samih enake študije delati, kakor jih marljivi Weisbach s tolikim uspehom in s toliko pohvalo dela pri drugih.	J. Pajk.
t .Iliri Vole. Stolni dekan in zlatomašnik ljubljanske škofije preč. g Juri Vole umrl je dne 14. aprila v 80.letu svoje starosti. Rojen pod Korenom na Gorenjskem dne 5. apr. 1. 1805. bil je v mašnika posvečen I. 1831. Iz Loke prišel je v Ljubljano za stolnega kaplana, postal 1. 1858. kanonik in bil ravnatelj v Alojzijevišei do 1. 1801. Od 1.1877. do svoje smrti pa je opravljal častno službo stolnega dekana. Pokojnik ni bil samo izvrsten duhovnik, temveč tudi vztrajen rodoljub in pisatelj na crkvenem polji. Izdal je lastne pridige in prevedel več oddelkov sv. pisma v slovenščino, sodelujoč pri njegovem uredovanji. Tudi koledarsko literaturo je pomnožil s svojo »Stoletno pratiko" od 1. 1801—1901. Blag mu spomin!
Leskovo pismo namesto notarskega. Lepi J. Babnikov spis: »Sledovi slovenskega prava" daje povod priobčiti to-lc priprosto, pa značaj ljudstva in navado osvet-Ijujočo zastavljavno pogodbo, ktero sta naredila dva kmeta na Kamnem pri Tolminu, Posestnik L., tako je nekdo pripovedoval, potreboval je že pred dvema sto leti sto in petdeset gld. Zastavi torej svojo njivo za omenjeni denar posestniku C. K notarju ne gresta in tudi sama ne znata pisati. Urežeta pa kratko leskovo šibico, naredita v.l-njo tri zareze, precepita jo po strženu in nato vzameta ter skrbno shranita vsak svojo polovico. Vpričo mož reče C., da kedar mu prinese L. ali kteri njegovih naslednikov to šibico in 150gold., da mu nazaj njivo. Zadeva o tem leskovem instrumentu (pismu) ostala je dotičnim sosedom živa v spominu, in glej še le črez dve sto let, to je v naših dnevih, došla je njiva nazaj v roke dedičem posestnika L. brez prepira in tožbe!
I. Fcmovski.
Izdaje, založujc in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci. Odgovorni urednik: Dr. Jakob S ki't.