katoliški bravci in pisatelji. Beseda v marburški čitavnici 22. novembra 18H3. Govoril Franc Kosar, špiritval lavantinskega semeniSa. Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani. Založil Franc Kosar v IHarkurgu. 1803. 57193 sein premišljeval, kaj bi z Vami govoril, častita gospoda! da bi se vreden skazal Vaše pozornosti in da bi bila denešnja beseda v korist nam in našemu narodu, za kterega blagor se trudimo, se mi je vedno v misli vsiloval eden edini predmet, kterega vsestransko temeljito preteh- tovanje je ravno sedanje dni, kakor se meni zdi, važno in prevažno, in zato sem sklenil, se ga serčno poprijeti, ako- ravno ne preziram njegove težave. In te predmet je svo¬ bodni tisk, kterega ves sedanji svet nesterpno poželuje, akoravno pod nja ljutimi vdarci tolikokrat britko zdihuje, in njemu nas prot d er žanje katoliških bravcev in pisateljev. Ne govorim pa od tega predmeta, kakor se samo po sebi razumi, v politiškem, temoč le edino v socialnem obziru. Da važnost svojega predmeta spoznamo, pomislimo naj poprej: I. Imenitnost in moč svobodnega tiska. 1. Svobodni tisk je učilnica naj obširniši. Ako učiš v šoli, ako govoriš v cerkvi ali beseduješ v deržavnih zborih, šteješ svoje slušatelje večidel le po desetkah ali stotinah: ako pa pero primes in daš svoje misli po tisku med svet, pomnožiš svoje slušatelje od desetk in stotin na hiljade in hiljad hiljadc, lahko da, ako je tvoje pero izverst- no — na milijone. Tvoje slušateljstvo postane ves narod, — po prestavi tvojega dela, lahko da vsa deržava — tudi več deržav in narodov. — Koliko milijonov ljudi je že či- tavši poslušalo pridige sv. Avguština, krasne govore Ci- ccronove , sladke speve Virgilija, Dantc-a id. Koliki po¬ nos za pisatelja, kolika imenitnost tiska! 2 . Svobodni tisk je u č ba n a j hitrejša in naj zve¬ stejša. Ako učiš ustmeno, kako počasi se razširja Ivoja misel, tvoj nauk, in kako lahko se po ustnem izročilu po¬ pači. Tisck pa je, da tako rečem, železna cesta za misli in želje, za načerte in naklepe naj važniših činov človeškega uma in dlani. Vozovlaki, ki po ti železnici derče, vozijo 1 * 4 duhovne plodove vseh dežel in narodov s hitrostjo bliska v naše kraje in naše blago ravno tako urno v ptuje kraje nazaj. Kar si zjutraj natisniti dal, lahko da že na večer napolnuje ves narod z žalostjo ali z veseljem in pomiri njegove strasti, ali pa naduši nja moč k naj žlahtnišim činom. Podoben je svobodni tisk velikemu tergu, na kte- rem sc vsi narodi zemlje shajajo, da občujejo in /menjujejo med seboj zaklade svojega uma. — In tisk, kako zvest poročnik tvojih misel je on! Brez popačenja nese tvojo besedo od juga do severja, od izhoda do zapada. Zares; ni memo tiska učbe ne hitrejše ne zvestejše! 3. Svobodni tisk je uk naj pr os tej si. Ako ho¬ češ ustmeno učiti, koliko spričb potrebuješ! Dokazali mo¬ raš, koliko šol si prehodil, koliko izpraševanj in kako si jih opravil, zlasti pa moraš dostojno spretnost v predmetu skazati, kterega hočeš učiti, treba je celo, da svoje pošteno obnašanje spričaš. Nič vsega tega ti ni treba, ako hočeš po tisku učiti. Nihče nima pravice to vpraševati, koliko šol in kako sijih doveršil, ali si izurjen v predmetu, o kte- rem pišeš, in ali si pošten človek, ali nisi. Se lastnega imena ti ni treba povedati, zakaj svobodno se skriješ za šemo anonima. In dalje, ako hočeš ustmeno učiti, si navezan na deržavo, ktera te je učitelja poterdila, si navezan na kraj, kje, in na učence, ktere edino smeš učiti. Ako se pa tiska poslužiš kakor učilnega sredstva, ti je odpert vsak hram, svo¬ bodno smeš v vsako vas, terg in mesto, svobodno zamoreš romati po vsi deržavi, prestopiti tudi njene meje in iti in učiti tako dalječ, kakor dalječ se svoboda tiskarna priznava. Kje, častita gospoda! se najde uk prostejši? Koga pa tudi ne sprehaja groza, ako nevarnosti te svobode premišljuje. 4. Uk po svobodnem tisku obrodi sad naj stalniši. Znani pregovor pravi: Verba volant, litera seripta manet, to je: Izkadi se beseda, zapisana čerka pa ostane. Kar si govoril, hitro pozabiš sam in še hitrejši slušatelji tvoji; kar si pa pisal in po tisku priobčil, ostane stanovitno. Ako bi tudi rad hotel, ti gostokrat ni več mogoče ne popraviti, ne pred vsemi in povsod preklicati, kar si napačnega izrekel. Tvoja roka bo že zdavnej v grobu trohnela in rod, za kte¬ rega si pisal, bo poleg tebe počival po gomilah, ali tvoji spisi bodo še živeli. Stoletja in stoletja bodo v vertincu časa že potonile, ali tvoje spise bodo še pozni potemci brali. Kdaj že je omolknil slavni glas Ciceronov, ali njegovi go- 5 — vori še žive, kedaj že bo potihnile citre Homerove, ali njegove sladke pesmi še odmevajo od solnčuega izhoda do zahoda. Ako je že otožno in kesno pisanje prejšnjih vekov dajalo nekako ncumcrjočnost, dela moč tiska sedanji čas tiskano besedo, da tako rečem, vekovito. Kdo tudi od te strani ne občuduje častitega poklica pisateljskega in imenit¬ nosti svobodnega tiska, pa tudi kdo že kakor od dalječ ne ugleda njegove presilne nevarnosti ? Ako vse dozdaj rečeno v spominu ohranimo in še en¬ krat ob enem pomislimo presilno važnost svobodnega tiska in preslavni poklic pisateljski: nas sili razum priznati, da sredstvo tako žlahtno, kakor je svobodni tisk, sme edino služiti le visokim in plemenitim namenom, — in da pisa¬ telj svojega slavnega poklica ne sme znižati v službo temu, kar je sramota človeškemu umu in sercu. Pomislimo tedaj natančnisi, kaj je in kaj edino zamore biti pravi namen svobodnega tiska. II. Pravi namen s v o d b o d n e g a tiska. 1. Človek, kakor osebna enota duhovne in telesne na¬ ture potrebuje dveh družb, da svoj namen doseže; te družbi ste: cerkva in deržava. Obema se je pridružiti, v obe je stopiti dolžen. Ljudstva, ki brez vse deržavne zveze živijo, ravno zavolj tega divjake imenujemo. Ves blagor teli dveh družb, tedaj tudi človečanstva sploh, pa sloni na dveh stebrih: sv. vera in pravica je njuno ime. Na steber s. vere je zidana cerkva, na stebru pravice pa stoji deržava. Sv. vera pa in tako tudi pravica je celo kaj duhovnega in sc da tedaj tudi le z duhovnimi sredstvi po stezi prepri¬ čanja v človeške serca cepiti in v njih ohraniti. Vsa zvunanja sila, tudi oginj in meč, vihra zastonj, v tisti de¬ želi ohraniti cerkveni in deržavni red, kjer ste vera in pravica zginile iz prepričanja naroda. Zgodovina staro¬ davnih in novejših časov nam dopričuje to resnico. Ako je pa ravno svobodni tisk naj žlahtniši duhovno sredstvo, po kterem si ljudje občujejo misli, želje, čutila, z eno besedo: prepričanja svoje; — ako je svobodni tisk naj krepkejša žila, izpeljana po vseli udih človečanstva, in jim dovaža vedno novo duhovno življenje: je razvidno, da je perva dolžnost svobodnega pisatelja, da posveti službo svojega peresa sveti veri in večni pravici, da so njegovi spisi svet škit, ki brani narodu čut vere in pra- 6 vičnosti, da so njegovi sostavki na dve strani' krušen meč, ki čversto odganja sovražnike vse, ki narodu vzeti hočejo sv. vere nebeško luč in pravičnosti čut, da je svobodnega tiska pervi in naj viši namen: bramba sv. vere in večne pravice. Zopet nam priča zgodovina, da so sc naj izverstniši duhovi vseh vekov junaško bojevali za na¬ čele vere in prava, da jim vse trinoštvo ni zainoglo usta¬ viti svobodnega peresa, le smert edina jim je besedo res¬ nice na jeziku zadušila. Komu so neznane imena Sokrata in Aristida, in sv. očetov Atanazija in Krizostoma? 3. Bog je človeškega duha tako vstvaril, da je zmo- žin se povzdigovati na vedno viši stopnjo vednosti v vseh predmetih človoškega spoznanja, ali kakor navadno rečemo: daje sposobenali z m ožin zavedno viši stopnjo izobraženja. Sej človeška duša po svoji naravi nepre¬ nehoma hrepeni na vse veke gledati Njega, ki je izvir vseh vednost, in kterega sv. pismo: „s c i e u t i a ru m Domi- nus“ imenuje. Ker je to neoveržljiv poklic človekov , posamezen člo¬ vek pa ni zmožin, ne vseh zaderžkov omike premagati, ne vseh sredstev omike si pripraviti, ste vezane obe družbi, cerkva in deržava , udom svojim pot nadelovati k vedno vi- šemu izobraženju, v sesterni zavezi vse zaderžke odstra¬ njevati, ki narode ovirajo v dušnem napredovanji, in jim vse sredstva omike z materno skerbljivostjo preskerbeli. Prava in dostojna omika je tedaj le mogoča v cerkvi in deržavi, in procvita po naravi teh družb le edino iz sve¬ tih korenin vere in pravice. In zares, al so sme človek brez vere omikan imenovati? Ali ni velikoveč silno divjašk, ker še svojega stvarnika ne pozna ali ga po¬ znati noče in taji svojo vsestransko navezanost na njega? — In sc li sme človek brez čuti pravičnosti omikan imenovati? Ali ni tudi on velikoveč silno sirov, ker brez vsega čutja bratovske ljubezni še svojemu sosedu svojim enakih pravic ne blagovoli? Ker so pa naše dušne zmožnosti tako omejene, da ne zmore en edini človek za preiskavo vseh vednih tvarin, ampak se loti vsak po naravni sledi le tistih, za ktere ima posebne zmožnosti in nagnjenja: dospemo zopet do druge¬ ga visokega poklica vsakega poštenega pisatelja. Vstopi naj se na temelj vere in prava, in na tem temelji nepre¬ makljivo stoječ naj služi s peresom pravi omiki naroda, 7 naj mn podaja plodu avojih učenih preiskav ter pospešuje po¬ sreduje omiko človečanstva sploh. Drugi glavni namen svo¬ bodnega tiska je tedaj b ru m b a in pospeševanje prave omike naroda posebej in človečanstva sploh. 3. Človek pa ni vstvarjen edino za spoznanje tega, kar je dobro, lepo in pravno, temuč vstvarjen je tudi, da veselo in srečno vživa sad tega trojnega spoznanja; z eno besedo: vstvarjen je za zveličanje. Srečen biti hoče vsak člo¬ vek, vselej in povsod srečen biti, je vsakega hrepenenje, in naravno hrepeni naša duša na veke vživeti Tjega, ki je sam na sebi vsa dobrota in lepota in resnica, kakor sam pravi: „Ego sum via, veritas er vita.“ In tako zopet pri¬ demo do enakega silogisma, kakor smo ga ravno končali. En edini človek ne more ne vseh zaderžkov podreti, ki mu srečo ovirajo, pa tudi ne vsih virov odpreti, iz kte- rih so da veselje, sreča in blagostanje zajemati. Zopet ste obe družbi: cerkva in deržava poklicani, da zlajšate, kolikor je mogoče, vse težave življenja in narode peljete k virom veselja in blagosti. Ali zopet se razume, da cer¬ kva zamore le veselje in blagostanje dati, ki izvira iz stu¬ denca sv. vere; deržava pa le tistega, ki se doseči da po enaki meri pravice za vsakega. Veselje, ki meje Božjih postav prestopi, kakor nam jih vera označuje, ni več pošteno veselje, ni umnega človeka vredno, temveč divja sladnost, ostudna pohlepnost, ktera človeka poživini. Blagostanje, ki mej pravic ne spoštuje, ni več dostojno blagostanje, ampak terdoserčna sebičnost in lakomnost, ki se siti s ptujim blagom, je naj ostudniši trinoštvo. In tu so nam prikaže tretja prelepa naloga pisateljev iu vsakterih umetnikov, ki se tiska poslužujejo. Obdelu¬ jejo naj muogovorstne materialne predmete, ter naj kažejo narodom, kako da pridejo do više blagosti, dasi tudi drug drugega premoženja ne poželujc in ne žali drugih pravice. Ilazvesclujejo naj narode, bodi si v slikah, pripovestih v pesmih, v spevih, v igrah itd., ker serce veselo toliko lo- žej prenaša neogibljive težave življenja iu serčnejši dopol- nujc svoje dolžnosti. Tretji prelepi in visoki namen svo¬ bodnega tiska je tedaj pošteno oveseljevanje in bramba in povzdiga blagostanja narodov in člo¬ veštva sploh. Blagor narodu, kteri pisatelje ima, ki so temu troj¬ nemu nameuu zvesti in mu pripravljajo zdravo dušno hrano I 8 Oni ga vodijo po prijetni stezi časnega blagostanja v šo¬ tore večnega zveličanja. Ali gorje in trikrat gorje narodu, kterega pisatelji se tej trojni nalogi izneverijo ter njej na¬ sproti delajo! Oni so zapeljivci naroda, ki ga motijo, da za nevredne, minljive dobrote in sladnosti zamenja večne blagre; — tatje so svojemu narodu, kteremu na skrivnem in polagoma, da se ne zave, vero in pravičnost iz serca kradejo; — oni so zavdajavci in tedaj ubijavci svojega na¬ roda, ker mu strup krivili naukov v serce trosijo, da sča¬ soma zgubivši vero in čut pravičnosti sramotno pogine. Takih zavdajavcev obvaruj sam večni Bog naše drage Slovence! Dragi slovenski bratje! ali že beremo ali pišemo, da toliko vestniši imenitni namen svobodnega tiska pred očmi imamo, premislimo zdaj posebej: 111. Kako škodljiva je kriva raba svobod¬ nega tiska. Že zdravi um nas tega prepriča, da škoda zverženega tiska mora nezmerna biti. Ako je svobodni tisk železuica za naše misli in čute, po kteri sto in sto tisučkrat pomnoženi s hitrostjo bliska tekajo od konca do kraja sveta, se razumi, da mora škoda zares nezmerna biti, ako bode svobodni tisk orožje laži in zmote, krivice in strasti in se zniža v službo meseni pohlepnosti. Zakaj kakor železo, ki se magneta dotika, samo magnetično postane: tako stopita tudi bravec in pisatelj v duhovno dotiko, in skoraj ne da bi sc zavedil, se bravec vsega mišljenja in čutenja pisateljevega navzame. Pohujšljive knjige so zares dušna kuga za narode in deržave. Kar nam razum spričuje, nam bo še jasniši po zgledih. Pervi namen svoboduega tiska je bramba vere in prava. Kam narod pride in kam deržava, ako se pisa¬ telji svobodnega tiska v to poslužujejo, da knjige širijo, ki zavest vere in prava v narodu more, nam priča zgodovina. Zakleti prekucuhi, sovražniki vsega deržavljanskega reda in cerkvenega življenja, znani francoski enciklopedisti prejš¬ njega veka, so se zedinili, s svojo enciklopodijo naj poprej vero v narodu podreti in potem deržavo prekucniti. Njih oče Voltaire, kterega geslo: ,,Bcrassez 1’ infame“ —pokon¬ čajte hudobnico (tako namreč je imenoval katoliško cerkev), je toliko zaupanje stavil v moč peresa in tiska, da je po¬ nosno prerokoval, da v malo letih ne bo nihče več od Kri- stusa govoril Sicer že zdavnej trohne Voltaire-ove kosti, ime Kristusovo ]ia se časti in slavi od solučnega izhoda do zahoda; ali začasno so zlobni pisači vender dosegli, kar so želeli. Grozovitna francoska prekueija, kteri enake zgodo¬ vina ne ve, je bil kervavi sad zverženega tiska. Naj po¬ prej je zdivjano ljudstvo, od teh pisačcv zapeljano, za¬ kričalo: „Ni Boga !“ in v kratkem času je že tudi vpilo: „Ni kralja!“ — Narpoprej so britko martro v blato potep¬ tali, kmalo po lem so kralju glavo odsekali in njegov tron razdrobili. Dosihmal še vselej in povsod so se narodi po- živiuili in deržavni zidovi poderli, kjerkoli se je ljudstvom zavest vere v sercu zamorila; in tudi zanaprej bo vselej in povsod se enako godilo; zakaj enaki vzroki imajo vedno enake nasledke. Drugi namen svobodnega tiska je bramba in po¬ speševanje prave omike narodov, to je tiste, ki procvita iz sv. korenin vere in prava. Kam pa pelje omika, ki tega temelja pogrešuje ali ga zametava? Omika brez vere stori človeka ošabnega, da se šopiri z zakladom vednost svojih, in nobene veljavnosti nad seboj priznati noče. Tega se prepričamo, ako šole in marsiktere ljudi tako imenovanih omikanih stanov pregledujemo. Ako se v šolah izobraženje v drugih predmetih pridno obdeluje, verna zavest pa z enako skerbljivostjo ne ojstri, se prigodi, ka¬ kor so knez in vladika Anton Martin v svoji govorici do dijakov rekli: ,,da od leta do let« manj verujejo in brez vere šolo zapustijo^*). Kervavo leto 1848 nam je prineslo zgledov takih mladih ošabnežev, ki so z enako besnostjo naletavali tron in oltar, toliko, da nas je bilo groza in strah. — ln ali niso ravno tistega leta naj grozovitniši pre- kucuhi bili iz vcrste tako imenovanih omikanih, kterih omika je bila brez temelja žive vere? Varuj nas večni Bog še kedaj takih časov! Torej si dobro zapomnimo, kar je vse¬ lej gotovo, da omika brez vere je enako sovražna božjemu altarju, kakor kraljevemu tronu, ter tira narode in deržave v gotovo pogibelj. Tretji namen svobodnega tiska je pošteno ovese- ljevanje, bramba in povzdiga blagostanja na- *) Izverstno najdeš sostavljeno , koliko zares nezmerno škodo je Voltaire s svojimi pomagači po tisku storil: Wetzer Kirchen- Lexikon. Bd. XI. S. 730-745. A. M. Slomšek dargestellt in seinem Leben, str. 183. — 10 roti o v. Kam pa pridejo narodi, ako pisatelji te vorste vero zaveržejo, upanje na plačilo vsega časnega zata¬ jevanja in tcrpljenja unkraj groba zasmehujejo, ter narode učijo, da je svet tako vravnan, da bi vsak človek po¬ polnoma srečen na njem živeti zamogel, in ako to do- sihmal se ni, da so tega edino krive napačne deržavljanske in družinske naprave, ktere se tedaj iz korenine prekucniti morajo, potem se le bo zamogel vsak človek veselo in po¬ polnoma srečno na svetu živeti, kakor uče socialisti. Ako beletristika, ki zlasti razveseljevanje člove¬ škega serca namerava, to pot nastopi in brez ozira na deset zapoved Božjih v slikah, pesmih, pripovestih, igrah vedno ljudem vse to podaja, karkoli njih počutljivo poželenje mika, in naj divši mesene strasti budi — kakor je zares po svetu raztrošenih takih knjig na milijone miljonov — se pogreznejo ljudje v naj ostudniši mehkužnost. Mladost se ostrupi, zakon sc oskrunuje, raztergajo se naj sve¬ tejši vezi družinskega življenja; nedolžnost ne najde za¬ vetja več, poštenost in zvestoba, ki brez zatajevanja mo¬ goča ni, postane neumnost, zakaj nezmerno gnanje po ved¬ no novih vžitkih in veselicah, bodi si po poti pravice ali krivice, postane geslo takega mehkužnega naroda. Taki pohlepni in sladožcljui ljudje so vselej in z vsim nezado¬ voljni, in vsako uro pripravljeni za vsako hudobijo, za vsak prevrat, za vsako prekucijo, ako se jim le pena sladkosti obljubi. Ko je začelo mehkužno rimsko ljudst¬ vo kričati: „Panem et Circenses!“ kruha in veselic — je ugasnila zvezda slave starodavnega Rima; zakaj mehkužno ljudstvo ni več sposobno za slavne čine. To dobro vejo zakleti duhovi, ki pod tlakom Evropinim svoje satanske naklepe kujejo, kako bi po vsi Evropi vse troue in altarje prekucnili. Dolgo so skušali ves občinski red podreti s tem, da so vero in pravo nravnost napadali in širili brezbožno omiko. Ali delo jim je šlo prepočasi. Pride jim naj zlobDiši misel, narode nravno popačiti in s tem cerkev in deržavo zamoriti. Zasačili so so listi, ki so si jih voditelji laske karbonarije med seboj dopisovali. Zasli¬ šimo nekaj iz teh listov. V listu od 1. 1838 se bere: „Prcd mečem nima cerkva več strahu kakor monarhija; ali stebri obeh se zamorejo podreti s pohujšanjem (cor- ruptione); tedaj sc nikdar ne utrudimu zapeljevati, pohuj¬ ševati. Prav je rekel Tertulijan, da je kri mučenikov seme 11 kristjanov. V naših zborih je sklenjeno, da kristjanov več nočemo, tedaj ne delajmo mučenikov: pa pregreho de¬ lajmo, ki je ljudstvom ljubeznjiva. Naj jo scr- kajo v sebe z vsemi peterimi počutki, naj se je vpijanijo, naj se je nasitijo. Napravite serca hudobne, in katoličanov ne bote več imeli.... Pohujšanje v naj vcči meri je, kar smo začeli, pohujšujmo duhovstvo, in duhovstvo pa naj pohujšuje ljudstvo; pohujšanje, ki nas bo do tje peljalo, da bomo enega dne cerkvo v grob položili.... Naj boljše bodalo, ki cerkvo v serce zadene, je pohujšanje. Tedaj na delo tje do konca.“ Drugi frei- mavrarsk voditelj piše I. 1844 iz Beča: „Družbinsko raz- dertje vlada povsod, na severu kakor na jugu. . . . Vse se je moglo dati na listo stopnjo potlačiti, na ktero smo mi človeštvo znižati hotli. Prizadevali smo si namreč pohuj¬ šanje širiti, da bi mi vlado na se potegnili; in ne vem, ali je tudi tebi tako kakor meni, da me strah sprehaja nad našim delom. Bojim se, da smo predeleč šli, da smo pre¬ več pohujšali. ... Nenasitljive strasti, neznane želje in naj bolj divji serd vre okoli nas in med nami, ... ki utegne enega dne celo nas požreti... Ni več mogoče zaderževati, zakaj čas sili, in na Švicarskem kakor v Avstrii, na Bu- ruskem kakor v Italii uaši v pomagači le še znamnja čakajo, da vse staro poderejo... Švicarska hoče začeti, Francoska pa bo temu vesoljnemu prevratu svoj pečat vtisnila, in ve¬ ruj mi, da Pariz bo zvest svoji nalogi. In kadar je enkrat nagon dan in sprejet, — kaj bo potem iz te uboge Evrope ?“ In v nekem listu od 1. 1846 se bere „Naše tiskar niče na Švicarskem so v naj boljšem delu, one izdavajo knjige, kakor jih le želeti zamoremo, le nekoliko predrage so. Na to potrebno propagando sem velik del zbranega denarja potrosil; kar še ostaue, bom zdaj plodovito storil na La- škem“ *). — Bratje moji! ali niso te besede grozovitne? Glejte, v tak strašen prepad tirajo nesrečne narode vsi tisti pisatelji, kteri beletristiko za deklo pohujšanja znižajo. Tacih obvari nas Slovence sam večni Bog! Kakor pogubljiva je pa zu narode zveržena beletristika, enako pogubljive so tudi knjige, ki hočejo narode k višemu materialnemu blagostanju povzdigniti ako ob enem načela keršanstva zatirajo. Kaj je bogatin brez ljubezni in usmiljenja, kakor ju keršanstvo veleva?, *) Gtehciinbunde von M. Hrulil str. 66 —67. — 80 — 82. — 87. 12 Terdoserčen sebičuik in neusmiljen trinog: in zatiravec svo¬ jih sosedov. Več ko človek ima, še več nja oči poželjujejo. Lakomniki so naj požrešniši pivole, kterih naj slajši hrana so solze ubogih sirot, in z veseljem serkajo iz njih kri do poslednje kaplje. Strahoviti izgled v tej zadevi nam daje Angleška, ktera se nam kakor vzor obertniške popolnosti in materialnega blagostanja pred oči stavi. Tamkaj sta prav za prav le dva stanova: stan bogatinov in stan ubožcev. V Londonu se šteje med 8 prebivavci 1 ubožec po vraduem naznanilu, — v resnici pa med 4 prebivavci 1 ubožec. Ali poleg brezvernega bogatina gladu umira zaverženi sirotej. Naj slovitiši zdravniški dnevnik je pisal, da je na Irskem v 1 letu 21.770 Ircev gladu umerlo. In slavni protestauški pisatelj Cobbett posnema iz vradnih naznanil, da vsako leto veliko število prebivavcev gladu umerje *). Od kod pa ta grozovita, v naših krajih hvala Bogu! še neslišana prikazen? Edino od tod, da je zavest keršanska v sercu angleškega ljudstva že skoraj celo zadušena. In kdo jo je zadušil? Brezverni nauki, ki jih svobodni tisk trosi. Tako je leta 1854 neki odbor v angleški spodnji hiši preštev (račun) proglasil, da se v okrogu celega britanskega kraljestva 29 milijonov pohujšljivih in ueverskih knjig na leto razproda'** ***) ). Zares, grozovita mora ta nravna kuga biti, da se jel. 1802 posebna družba blagih sere osnovala, da bi temu zlegu v okom prišla. Od 1. 1839 do 1. 1853 je ta družba 111.862 nesramnih podob , 12.300 nesramnih knjig, 4.059 nesramnih pesem in veliko orodja za nazuauila takih nesramnost po¬ končala #**). Častita gospoda! tako je stanje narodov in deržav, kjer pisatelji pravi in visoki namen svobodnega tiska spred oči zgube in ga znižajo v službo nevere in strasti. Zares, otroci tega sveta so modrejši v svojem rodu, kakor pa otroci luči (Luk. 16, 8). Sovražniki miru in vere dobro vedo, kolika je moč svobodnega tiska, zato lahko neutrudeno delajo noč in den, v tem ko prijatelji občinskega reda večidel roke križem derže in kaj britko čez hudobne ljudi in slabe čase tožujejo, ter menijo, da je s tem že vse opravljeno. Se enkrat rečem: zakleti prekucuhi vejo, kaj svoboda tiska ve- *) Glej izverstno knjigo: Rom und London von J. Marghotti. Cap. XXX. **) Wiener Kirchenztg. 1859. Nr. 5. ***) Rom nnd London str. 376. 13 Ija, zato tako nevsferpljivo vpijejo po vedno veči meri svo¬ bode za lisk knjig, posebno pa časnikov in — hvala libera¬ lizmu , ki sedaj vso Evropo vlada, in vnemarnosti tako ime¬ novanih dobromislečih — svoj namen so zares že tako obilno dosegli, da laž, zmota in nesramnost že skoraj povsod veliko veči svobodo v tisku vživa, kakor pa čednost, res¬ nica in pravica. Tako dalječ smo že prišli, da sc ti zločinci, zmage že gotovi, javno s svojim satanskim delom ponašati smejo, kakor je, ne dolgo, laški prekucijski dnevnik „Opi- nione“ njih ponosno izpoved proglasil: „Naše orožarnice, tiskarnice, se štejejo po hiljadah, in donašajo na leto po 10.000 dnevnikov perijodiških spisov in germado večih in manjših knjig vsake baže in slehernega lica. 8 — 9000 javnih bukvarnic s 30 milijoni knjig in s hiljadami privatnih bukvarnic so naši arzenali (orožarnice), kterih število še pa raste od dneva do dneva.“ 'Pake in enake izpovedi naših sovražnikov si pridno za ušesa zapisovati, je dobro, da vemo, po kteri stezi se vo¬ zimo, da spoznamo prepad, k eremu se na skoke bližamo, ako še o pravem času pogubljivega naliva ne zajezimo. Da tedaj (udi mi Slovenci v te prepad ne zajdemo in v njem ne poginemo, je treba, da se še k sklepu vprašamo: IV. Kakošno bodi deržanje katoliških bravcev in pisateljev nasprot svobod¬ nemu tisku?*) Veliko, dragi moji! se zverženemu svobodnemu tisku nasprot ne da opraviti. Vselej je namreč bilo in bo, da je število dobrih, blagih in značajnih ljudi vedno veliko manjši od števila srednjih in slabih in brezznačajnih. Te¬ daj je tudi gotovo, da bodo pisatelji takih knjig in časni¬ kov, ki le strastim služijo in poželjivim nagnjenjem strežejo, vedno vedno lažej svoje izdelke prodajali in več bravcev našli, kakor pa pisatelji, kteri zatajevanje uče in zdravi, cversti in keršanski značaj obdelujejo. — Temeljito izobra¬ ženih ljudi, kteri vse, kar berejo, dobro prevdarjajo, in laž in zmoto, če je še tako pozlačena in oslajšana, zdajci spznajo in z nevoljo od sebe sunejo, je bilo in bo vedno le malo: izobraženih polovičnikov pa puhlih vsevednežev, *) Več izverstnega zastran tega važnega vprašanja najdeš v branja vredni knjigi : Stimmen zur Orientirung der Katlioliken iiber Kirche and Staat. Wien 1863. Bd. I. S. 132 — 165. 14 ktcri se boje glave pri branji natezati, kteri tedaj bravši nič ne mislijo, nič ne prevdarjajo, ampak vedno le po sta¬ rem kopitu modrujejo in pravijo: „tiskano je, tedaj je res- nično!“ — takih ljudi, pravim, je vselej in povsod nešte- vilna germada. Tedaj bodo tudi puhli in prekanjeni pisa¬ telji in časnikarji, kteri v pozlačenih posodah oslajšan strup ponujajo, vedno več kupcev našli, kakor pa učeni pisatelji s svojo zdravo, pa ne tako okusno hrano. Vedno bodo oni več sere ostrupili, kakor ti ostrupenih sere ozdravili. Menda vse, kar zamorejo katoliški bravci in pisatelji svobodnemu tisku nasprot storiti, bi se dalo v treh stavkih povedati. 1. Ako je tisk svoboden, bodimo njemu na¬ sprot svobodni bravci tudi mi, to je: ne dopustimo, da bi se neverske, rovarske ali pohujsljive knjige in čas¬ niki v kterem koli jeziku vsilovale v naše kraje, v naše hiše. Hišni oče! ali bi ti dopustil, da bi celo neznani ljudje v tvojo hišo hodili, in se na skrivnem in cele ure po dnevi in po noči od pohujšljivih reči s tvojo ženo, s tvojim sinom, s tvojo hčerjo pogovarjali, ali sveto vero vpričo njih zasmehovali, ali jih k puntanju šuntali? Ali bi se ti ne pognal za svobodo svoje hiše in ne odpodil takega pritepenega zapeljivca? Povej mi pa, ali ni veči nevarnosti za tvojo ženo, za tvoje sine in hčere, ako vsak ljubi dan časnik v tvojo hiš pride, ki sveto vero zasmehuje, dušne pastirje psuje, in v znožji v sladko pisanih romanih nevarne strasti vžiga v sercih tvojih ljubih otrok in žene? — Povej mi, ali ni še veča nevar¬ nost za tvojo hišo, ako tvoja žena in tvoji otroci brez tvoje vednosti knjige na posodbo dobivajo, polne pohujšljivega strupa, ktere v tihi samoti cele ure po dnevi in po noči berejo in kar so brali, premišljujejo? Ako je človek le kolikaj posten, gaje že po naravnem čutu sram, zoper vero ali čednost govoriti, ali take govore poslušati. Koga pa in pred kom ga bo sram, v pohujšljivi knjigi take reči brati, kterih bi se nikdar spregovoriti ali poslušati ne upal. In ravno zavolj tega je branje pohujšljivih bukev toliko ne¬ varno in pogubljivo. Tedaj ako je tisek svoboden, bodimo svobodni bravci tudi mi, in se te svobode od svojih nasprotnikov učimo. Podaj liberalistu konservativni časnik, — podaj neverniku pobožno knjigo, ne vzame je v roke, ne pusti je v svojo hišo po nobeni ceni. Delajmo njim nasprot 15 enako tudi mi. Ne vzemimo v roke in ne pustimo v svoje hišo ne časnikov in ne knjig, ki nam psujejo naj više bla¬ gre, vero, čednost ali tudi narod in rodoljubje. Tega pra¬ vila se je treba ravno sedanje dni toliko ojstrejši deržati, ker se ravno zdaj tudi Slovencem neka nemška knjiga vsi- luje, ktera se že tudi celo v češko prestavlja, ki z bogo¬ kletno derznostjo samo presveto osebo božjega Sina in Zveličarja našega naletuje, in ktero, kakor je napovedano, bo še več enakih nasledvalo. Da je tudi ta knjiga orodje tiste stranke, ktera svoje kervave naklepe zoper cerkev in deržave kuje, se jasno iz tega vidi, da se je na Av- strijanskem lepo vezana za niži ceno na kme tih od hiše do hiše potuhnjeno prodajala, kakor se nevezana v mest¬ nih bukvarnicah kupuje. Vredni smo, da nas sovražnik iz hiše zažene, ako mu sami v svoji neumnosti vrata odpi¬ ramo. Sicer pa tudi vemo mi katoličani, da vsaka knjiga, ki od verskih reči govori, mora biti od cerkvene oblasti poterjena, ktera je od Boga prejela: „Depositum cu- stodi“ — izročilo ohrani, in ji je obljubljen sv. Duh, da se v verskih rečeh motiti ne more. Ktera verska knjiga nima imena tega ali unega škofijstva, ki jo je poterdilo, za katoličana ni varno brati in širiti, velik greh pa je takrat, ako je od cer¬ kvene oblasti prepovedana, kakor je ravno zgoraj omenjena. 2 . Ne podpirajmo ne s peresom, ne z denar¬ jem takih časnikov in knjig, ki so našemu ka¬ toliškemu prepričanju nasprotne. Neumen je, kdor tatem vetrihe kupuje, in roparjem lestvice nastavlja, da mu Iožej kradejo in ga ropajo, in nikakor ni usmiljenja vreden, ako se mu je škoda zgodila: še bolj nespametni bi bili mi, ako bi sovražnikom vere in deržave denar poši- da bi z njim orodje — njih časnike in knjige — kupovali, s kterim hram naše časne in večne sreče podreti hočejo. Tudi v tej reči sc od sovražnikov modrosti učimo. Oni bi beliča ne dali, da bi katoliške liste ali knjige pod¬ pirali, le mi smo enaki radovednici senicam, ki na limanice sedamo, sovražnikom v zasmeh in zaničevanje. Resnično je nekdo rekel: „Nas 27 milijonov katoličanov v Avstrii ima zverženi tisk pod palcem, ako le hočomo; on ne more obstati, ako mu mi zločinstva no dopustimo: zato smo pa tudi za vse hudo, kar zverženi tisk učini , pred Bogom, pred svetom, še celo pred potomci odgovorni #_). Zares *) Stimmen, Ud. I. 8. ICO. 10 zlobni časniki, zlobne knjige v Avstrii ne morejo shajati, ako jim katoličani svoje hiše zapremo, svoj denar odteg¬ nemo, ali pa bodo naši nasprotniki prisiljeni na našo stran prestopiti, ako ob peres« živeti hočejo. Morebiti bi bilo prav, ako bi tudi naše čitavnice nekoliko svojo vest izpra¬ šale, ali ne greše zoper katoliško zavest svojih družnikov. Dobro mi je sicer znan ugovor, da le voditi hočemo, kaj sovražniki delajo, da se jih zamoremo varovati in jih za¬ vračati. Ali v ta namen je zadosti en ali drugi časnik; ako bi pa cerkvi sovražni časniki v čitavnici prevagali, ako bi se celo veri prijazni časniki odstranjali, bi ne bilo prav, in bi žalilo zlasti duhovne člene, kterim gre vera nad vse, tudi nad narodnost, kakor pri vsakem poštenem katoličanu. Denar bi se dal za mnoge druge reči oberniti, ki bi v veči korist služile našemu narodu. Kakor ne z dnarom, pa tudi s peresom ne smemo podpirati slabih časnikov. Ne reci: „Vsaj le zato pišem, da so vsaj včasi kak posten Hostavek v tem ali unem časniku bere." Jaz ti pa odgovorim: zavolj tvojih sostavkov časnik ne bo spremenil svojih načel ; tam pa tam kok pošten sostavek še le bolj moti dobro misleče bravce, da pri tem časniku ostanejo. Daj nam Bog skoraj doživeti toliko zaželene slovenske maticel Nje se hoče¬ mo okleniti s celim sercem, njo hočemo podpirati s pere¬ som in denarjem, bodi si tudi z zatajevanjem samega sebe. Le eno edino bomo tirjali, da nam bo matica moško besedo za poroštvo dala, da se zoper trojni namen svobodnega tiska, kakor smo dens premišljevali, nikdar pregrešila ne bo. Deržimo se nepremakljivo gesla nam znanega moža: Vse za vero in domovino: nič, pa tudi beliča ne, zoper vero in domovino. 3. Komur je dal Bog pisanja dar, naj tega talenta nikar no zanemarja, nikar ne zakoplje, ampak naj pridno piše v korist in slavo naroda, deržave in cerkve. Trojni visoki namen svobodnega tiska mu odpira zadosti široko polje, na ktero sejati zamo- rc zlato seme svojih naukov, ki bo tudi sad rodilo ob svojem času. Deržimo se steze, ki nam jo kaže neugasljiva zvezda slovenskih pisateljev, zvezda očeta našega Antona Martina. Le-ta zvezda pelje slovenske pisatelje in bravce v hram časne in večne steče in slave.