»DRUŽINA, MESEČNIK ZA ZABAVO IN POUK*. LETNIK I. OKTOBER 1929. ŠTEVILKA 7. Ivan Pregelj: MAGISTER ANTON. Roman iz šestnajstega stoletja. RESTAL je in vprašal: »Ste umeli?« Magister je videl, da so učenci pri* kimali. »Sc moliti moramo,« je velel učitelj, sklenil roke, se prekrižal in zaklical: »Laudate Dominum — hvalite Gospoda!'« Trojica mladih ljudi sc je vnela neprisi* ljeno v pesem. Molitev in pouk, je videl ma* gister, sta sc strnila v enem. Hvalnica je bila obenem zahvala po končani šoli in vaja v pe* vanju. Štanjelski učitelj v svojem škofljem pismu ni pretiraval. Učil jc svoje gojcncc tudi »muzike«, katere niti omenil ni bil. Pesem je utihnila. »Gloria Patri ct Filio,« jc bilo zopet glas* nejc čuti vikarja Jo/o. Otročji odgovor ga je preglasil in se utrgal. Tedaj je dejal učitelj: »Zdaj pa zobajte! Na delo, mo‘ji vinograd* niki. Pet jagod vsak in povrhu ene pol.« Stopil je od otroka do otroka z dobrohot* no besedo. Med temnolasimi je stal siv kakor ded sredi vnukov. Ko jc videl, kako jim gre v slast, sc mu jc lice radostno razživelo in se jc šalil: »Pet jagod vsak in povrhu ene pol. Volči« či! Kam pa? Saj me boste požrli. Ne berem grozdja na trnju. Hej, lakote! Odkdaj pa? Ste mari samemu izgubljenemu sinu iz svetili evangelijev v žlahti, ko se jc s prašičje pašnje skesan k očetu vrnil?« Razgibal jc otroke v šegavc odgovore, po* tem je pripovedoval sam pol resno pol ša* ljivo. Magistru je začela iti vročina v lice. Vi* kar Jože je pripovedoval o njem samem. »Dolg je bil, da še kajfeža ni bilo treba v cerkvi, pa neroden in trd. Pa sam Bog ve, da bi mu bil vse prej zaupal, kakor da mi jo skri* vaj od hiše popiha in se niti po petnajstih le* tih skesan ne vrne. Tak, le glejte, da mi vi ne boste tako čemerno hvaležni, tak*le izgubljeni sin je bil davni vaš prednik pri tej mizi za prav takim grozdjem, moj kajfež, Bog ga ne kaznuj, moj nerodni Tone od Mahničev, ki mu že kdo ve kje kosti trohnijo, če ga še ži* vega golazen ne žre —« Neki med otroci je medtem opazil magi* stra, ga gledal zvedavo, poslušal duhovnika in dejal mirno: »Gospod! Tam stoji!« »Kdo pa, moj Bogateč, contra inscientiam rogatec?« je dejal duhovni. »Izgubljeni sin,« je pokazal otrok na ma* gistra. 5. »Kajfež se je vrnil!« »Izgubljeni sin,« je bil povedal vikarjev gojenec pod živim vtisom učiteljevega pripo* vedovanja. Na njegovo besedo in kretnjo sta se ozrla še njegova vrstnika in učitelj sam. Magister, ki je to videl, je motno začutil, da se zdaj mora javiti. Stopil je krepko na vrt. Ker pa je bil prezrl eno stopnico, ves zavero* van svojemu smotru naproti, je kaj smešno in nerodno butil z višine na vrtno stezo, se zapletel z nogo v konec vrvi, ki se je pela čez vrt, da so obešali perilo nanjo, in se bila od* vezala, da je ležala čez pot. Izpodncsla je dol* gega človeka, da je smešno zakrilil v zrak, se lovil in se uravnovesil šele tik pred osuplim vikarjem. »Bog pomagaj,« je vzkliknil duhovnik, »ne ubij se mi in upostavi se že, saj nisi na hodu« ljah, da bi v zraku kolobaril, kakor Lucifer iz nebes v peklo. Kaj iščeš?« »Častiti gospod vikar,« se je poklonil ma* gister, ne da bi mogel dogovoriti. »Kdo si?« je vprašal rezko duhovnik in stopil med došleca in svoje učence, kakor da se boji zanje in je pripravljen braniti jih kas kor orel svoje mladiče. »Kdo si?« »Glej dobrega pastirja,« je občutil magi* ster. »Življenje da za svoje ovce. Najemnik pa je najemnik in zbeži, kadar se približa volk.« Molče se je sklonil, stegnil desnico, da bi ujel vikarjevo roko in jo poljubil. Ta pa jo je odmaknil in vprašal latinsko: »Quem queris? Koga iščeš?« Strmel je dolgemu človeku v obraz na* vzgor in nasršil obrvi, motreč svojstveni, te* gobni nasmeh nerodnega magistra, ki sc kar ni mogel prav predstaviti, dvomeč, ali naj se uvede s šalo, da je izgubljeni sin, izgubljeni in pobegli kajfež, ali pa naj pove po pravici in slovesno, da je učen magister in škofiji sel. Trudoma se je našel in dejal: »Kaj inc ne poznate več, gospod vikar?« Vikar je odstopil za dva koraka, premeril došleca od nog do glave in spet od glave do nog. Potem se je postavil še za korak na desno, motril z nova, sršil obrvi, povlekel sape skozi nos, kakor da bi hotel po pasje slediti, po# gledal po svojih gojencih in spet na dolgega človeka, venomer še nem, oprezujoč. »Glej ga,« je mislil magister. »Tretji čuječi, tretji žerjav. Išče, ne zaupa. Bolj je moder kot sta mu drugoval« Tisti trenutek je vikarja kakor vrglo še za korak nazaj in je vzkliknil; »Kajfež!« »Ugenili ste, gospod vikar,« se je poklonil magister in stopil vikarju bliže. Vikar je naglo odstopil in menil bridkeje in glasneje: »Izgubljeni sin!« »Zdi se tako,« se je tegobno silil v nasmeh magister. »Potepenec 'Ione!« je zavpil še glasneje vikar. »Svinjar, ki je lakoto okusil, da mu di* šalo ni, pa je domov prišel, da bi se spet do sita nažrl, če mu dali bomo, da bi žrl, pa dobil ne bo. Apage satanas — beži lovač!« Magister se ni ganil, ni zinil besede. Vikar se je ozrl po svojih gojencih. Neskončno mu je prijalo, ko je zdajci mogel igrati pred njimi neizprosnega, strogega in skrajno užaljenega rednika. Zanosno, je dejal, položivši roke ob lakotnice: »kden med vami ga je uganil na oči. Po* glejte ga in se ga kar nič ne bojte. Izgubljeni sin, resnično! V moji hiši je jedel, pod mojo streho je spal, ko sta mu oče in mati legla v grob. Moral bi bil osat in koprive jesti, da se ga nisem jaz usmilil. In kaj mi je napravil? Še hvala lepa ni rekel, še zbogom ne. Šel j c, ko se je najedel, in celo cerkven tat bi bil kmalu postal.« »Šest ur hoda sem pozabljeni zvonec nosil nazaj,« je povedal magister, ki je za trenutek našel časa, da je mogel spregovoriti. »Tiho,« je viknil vikar in se delal, kakor da ga niti pogledati ne mara. Kakor prej je vsevdilj govoril svojim učencem: »Tošem vam že pravil o tistem nesrečnem človeku, ki ga je v šole ravnal moj ljubi pri* jatelj, tomajski gospod Luka. Pravil sem, vam, kako se je spridil in kako plačuje dobrotniku, kako ga opravlja po deželi in sramoti, Pa vprašam zdaj jaz tega*le tu in vprašam še vas, ki ste še nedolžni: Kaj pa zasluži taka le iz* gubljcna ovca? Kruha? Naj prosi gospoda Boga, ki vse odpusti, morda mu ga bo dal. Jaz ne! Šibo, če bo držal, pač.« Nič več ni mogel glumiti, šlo mu je na smeh, ko sc je zdajci postrani ozrl na magi* stra, ki je stal, poslušal tegobno in gledal na duhovnika kakor človek, ki je neskončno vljuden, pa do skrajnosti molči in pusti go* voriti drugega, dasi mu beseda ne prija. Tedaj je stopil vikar rezko in težko tik pred dolgega človeka in vzkliknil: »Petnajst let, ali sem rekel preveč?« »Petnajst let,« je prikimal magister in se nasmehnil. »Zato, ker ni hotel k redovnikom v Koper, kakor sem ga bil zgovoril z gvardijanom za vratarja ali pa kajfeža v cerkvi. Pa ni maral.« »Ni,« je menil mirno in kratko magister. »Le kje in kako je šel vase in sc skesal, ko kesanja prav nič ne pokaže ...« Magister je molčal in se skušal samo vljud* no nasmehniti. Tedaj pa se je gospod Jože resnično razjezil in vzkliknil jyav nedostojno strogo spričo svojih mlajših gojencev: »Na kolena, lovač! Pa pri priči!« Dvignil je roke, zajel dolgega magistra za ramena in ga navidezno z lahkoto potisnil pred sc na kolena, preden sc je bil oni dobro zavedel, kaj se godi z njim. Šele, ko je klečal, ga je bolečina v kolenih zdramila, da se je sunkoma dvignil, zardel temno in dejal krepko: »Nikoli noben lovač nisem, gospod vikar!« »Kaj pa si? Kaj torej iščeš? Ali sem te vabil?« je še tlela jeza v duhovnu. Prizaneslji* vo pomilovalno se je vzelo magistru v občut* je: »Tretji žerjav. Ta pa, ta! Pozna človeka kakor jaz svoj hrbet. Glumil da bi mu, hoče, pa sem preneroden za to vpričo otrok, pa je užaljen in sc utegne res obrniti v stran pa me odgnati, naj grem zbogom svojo pot.« Tako je občutil, se vzravnal uradno in dejal hladno vljudno: »Prišel sem po poslih, gospod vikar. Nisem ne lovač ne pobegli kajfež, Tone od Mahni* čev pač in magister artium.« Vikar se ni takoj našel. Ko se je, je vprašal kakor prej, ne da bi ni vikal ni tikal: »Ali je bil v šolah?« »Bil,« je odgovoril magister. »Pa so ga seveda spodili,« se je hotel ro* gati vikar. »Niso, hvala Bogu,« je ugovarjal magister. »Prizanesljivi reetores,« je menil duhovni. »Bolj trdne glave za uk še nisem poznal.« Magister je znova zardel in dejal skromno: »Resnično, gospod vikar, težko sem se učil, a z božjo pomočjo je le šlo.« »Pa ima res visoke časti? Da bi se izkazal s pismi?« »Imam,« je potrdil magister. »Da je famulus, cantor, choranles — sluga, pevec, strežnik?« »Da sem bakalaver, licencijat in magister.« »Pa celo po poslih, pa v službi?« »V službi, pri visokem gospodu —« »Bo bahal, da celo v službi škofiji?« »Prav pri škofu, kot učitelj.« »Pri gospodu Vrbanu ljubljanskem, kakor jaz?« je prehajal vikarju glas zopet v očitno roganje. »Pri gospodu Vrbanu ljubljanskem,« je po* novil vikarju magister, se poklonil uradno in dodal resno: »Po njegovem povelju sem pri* šel. Tako mi Bog pričaj in pa pismo, ki sem ga dobil na pot.« Segel je k sebi, izvlekel list in ga ponudil vikarju. Ta ic naglo razgrnil, preletel, dvignil oči in strmel Nato sc je zavedel tega, kar je bil počel z došlcccm dotlej, sc zastidil zase in zanj in se obrnil k mladim dijakom, rekoč: »Idite, schola est — šole jc konec.« Zvedavo se oziraje na magistra so sc vi* karjevi gojenci poklonili in šli. Ko so bili sami zase, je dejal plemeniti grajski Janez Ko* bencljev: »Pravi Longinus, kakor tisti, ki je Kristusu stran odprl.« Tkalčičev je menil dobrodušno: »I-ongin, pa dober človek. Magister ar* tiurn.« Tegobni Bogateč pa je dejal resno: »Naš učitelj odslej.« Osuplo sta ga pogledala tovariša. Menila sta, da se šali. Pa se ni. Le moder je bil tako, takrat in poslej, ko jc stopil med jczusovce... (Dalje.) Mirk o Avsenak: SENO. CESTA je vsa žgoča, voz je razbeljen, ži* vini je vroče in težko diha. Ura je dve popoldne. Prvi voz so pripeljali. Hlapec in dekla ga zmetujeta. Mudi se, ker pride kmalu drugi. Vsa znojna sta in dihata kakor voliča. Iz sena diha nekaj kakor poltenost in ju ob* jemlje. A mudi se. Drugi voz bo kmalu tu in gospodar in oblači se. Dekla stoji na hodniku pri vratih na pod. Mlada je, čedna je, rdeča v lice od vročine in dela; ohlapna obleka se ji mokra oprijemlje telesa, drobir se nabira po laseh. Bosa je in meče kakor stroj. Hlapec je na vozu, zarjavel v lice in vrat, razmršene črne lase ima, hlače je zavihal in srajce ne zapenja niti z enim gumbom. Kadar vrže, jo pogleda in ona se oglasi s kako besedo. Vroči valovi mu polzijo po telesu, vroči in zopet hladni. Krogi, čudni in neenaki, v čud* nih barvah, s pikami in kroglicami, polnijo njegovo zavest vedno bolj. Meče, meče, me* če"... Krčevito stiska ustnice, oči mu zaliva omotica. Vedno dalje je Bog, kmalu tudi on ne bo več on, nego nekaj drugega. Valovi, va* lovi in krogi kakor zbegani oblaki. Dekla ne vč več zase, meče vedno hitreje in bolj mrtvo. Smejala bi se, vedno lažja je, a glava jo boli in ravnotežje izgublja, padla bi s hodnika. Valovi rasto in pokrivajo vse, krogi se kon* centrirajo vedno bolj v eni točki. Vrže seno in jo hoče prijeti za boso nogo. Slučajno sc odmakne. Mimo kozolca potegne val hladnega vetra. Potegne z roko čez čelo in je vse potno. Kakor goba mu upade telo, oči vidijo mirno. Hripavo golči; »Pojdi, Rezi, pojdi, beži, vsaj za zdajle be* ži od mene. Kaj drugi voz, kaj gospodar; in če me tudi zapodi, nič zato. Beži!« In z neskončno žalostjo pristavi: »Moj Bog, jaz sem žival. Beži!« Rezi razume in gre. Ko pride Marija zopet mimo, kleči en otrok na vozu in joče od radosti, drugi sc je umil v kuhinji in spet hiti zmetavat. Aljoša: Naš gost. O brat Jezus, pridi k nam! Vsa družina čaka Te. Mi ne znamo več živ.eti, lučce nočejo goreti... ’ Svojo roko nam podaji Luigi Settembrini. — Prevedla Anica S.: V JEČO. V noči 8. maja 1839., v času ko sem spal, so mi orožniki in policija obkolili hišo in v imenu postave vstopili vanjo, vrgli navzkriž papirje, knjige, hišno opravo, po* kradli nekaj stvari, med drugimi tudi uhane moje žene, ki so bili videti iz dijamanta. Za* povedali so nam, naj se oblečemo in gremo ven; in zaprli so hišo in odnesli ključe. Moja žena in Aleksander, ki je nosil otroka v naročju, sta bila odpeljana na dom mojega brata Jožeta, mene pa so biriči ob« dali in prepeljali v orožniško hišo, kamor so privedli še mladega Aleksandra. Po štiri in dvajsetih urah je bil Aleksander izpuščen in moja žena se je vrnila domov, kjer so v njeni navzočnosti izvršili drugo podrobno pre* iskavo. Našli niso ničesar, vzeli pa so nekaj papirjev, zato da so sploh kaj odnesli. Jaz sem pa ostal zaprt osem dni, bil vedno nad« zorovan od orožnikov, ki me niso pustili sa* mega ne podnevi ne ponoči. Med njimi je bil mladec lepe zunanjosti in blage volje. Ta mi je dejal: »Vi ste profesor, in hočem vas nekaj naučiti: pomnite, človek ima tri neprijatelje: papir, črnilo in pero.« Na osmi dan ob zori so mi zapovedali, naj zajašem konja med štirimi orožniki, in so me odpeljali v Tiriolo, vas, ki stoji na glavni cesti, ki teče skozi Kalabriji. Jahali smo korakoma, kar zaslišim za seboj peketati drugega konja; obrnil sem se in zagledal mojega brata Ja* neza. Orožniki so mu prepovedali približati se, in on jim je izročil denarja zame, mene žalostno pozdravil in odšel. V Tiriolu sem ostal do polnoči: tedaj je dospel brzovoz in jaz sem ystopil vanj z enim samim seržentom, ki se je imenoval Failla in ki je tudi mojo ženo odpeljal. Preden je vstopil v brzovoz, mi je rekel: »Gospod, moram Vas odpeljati v Na* poli, žal mi je izvršiti to dolžnost, vendar vpoštevajte, da je dolžnost. Mogel bi odpe* Ijati s seboj več orožnikov, lahko bi Vas uklenil, toda zaupam v poštenjaka. Mi daste besedo, da ne zbežite?« — Dam Vam jo. — Sem lahko gotov? — Bolj kakor če bi me peljali v sredi ce* lega regimenta. — Prav dobro. In res je bil zelo uslužen, ni hotel sprejeti denarja, ki sem mu ga ponudil, ravnal je z menoj spoštljivo in njegova žena je bila vi* deti dobra. V četrti oddelek brzovoza je vstopil majhen duhovnik. — Kam gremo, gospod župnik? — V Rim, da vidim, kako bodo proglasili za svetnika blaženega Alfonza Liguorskega. — In Vi? — Jaz? S tem seržentom. — V Napoli? — Vi greste gledat košček nebes in jaz grem v pekel; grem v ječo. Ubogi duhovnik je od začudenja razširil oči, prebledel in mrmral nekaj. Tretjo noč smo dospeli v Napoli in smo izstopili pred poštnim uradom. Tukaj mi je rekel seržent: — Pazite na mojo puško, da mi je ne ukradejo. Izročil mi jo je in se z ženo oddaljil. Ob tisti uri, na takem kraju in v tako velikem mestu, katerega vsak kotiček sem poznal, in ker ni nihče vedel, da sem ujet, sc jc v meni oglasila skušnjava, zbežati in zagnati puško kamorkoli. Toda s tem bi izdal moža, ki mi jc slepo zaupal, bi ga uničil, dal zapreti in pogrezniti: ostal sem, in ko sc jc vrnil, sem mu izročil puško. Peljal jc ženo v gostilno in nato mene na glavarstvo. Tam mi jc rekel: — Upam, da Vas bom kmalu videl pro* stega. Nikoli več nisem videl tega orožnika po* štenjaka. Na glavarstvu so me zaprli v pritlično sobo, kjer sem našel strašno smrdljivo stra* nišče in veliko mizo, kamor sem zagnal za* voj, nanj pa položil glavo in zaspal kukor Diomed. Nc vem, koliko ur je preteklo, kar začutim, da me neka roka suje in trese in slišim ječarja reči: — Vstanite, komisar Vas želi. Ko sem skočil na noge, sem zagledal roke vse rdeče in smrdeče po stenicah, ki sem jih tedaj začutil po vsem životu. Komisar me je vprašal: — Ste Vi profesor Luigi Settembrini? — Jaz sem. — Vstopite v voz. Dodal je še nekaj besed, ki jih nisem sli* šal, ker sem bil še zmešan od spanja. Vstopil sem z dvema biričema, ki sta hotela napit* nine, ker me nista zvezala, in sta me odpeljala v S. Maria Apparcntc, ječo za tatove in po* litične zločince. Liliči Settembrini, rojen 1. 1813. v Nopoliju, profesor v Catanzaru, kjer je ustanovil tajno narodno društvo, zukur je dobil tri letu ječe. L. 1H47. je tajno natisnil »Protest ljudstvu obeh Sicilij«, nato ušel na Malto, se povrnil I. 1849., nakar ga je burbonsko sodišče obsodilo na smrt, kralj pa pomilostil na dosmrtno ječo. V ječi je' prevedel Lukijunovu dela. Ko je bil nu kuznjeniški ludji namenjeni v Argentino, se je udeležil uporu na ludji. nukar je kupitun izkrcal upornike v Angliji. L. 1859. so je povrnil v Itulijo, postal vseučiliški profesor in novi' nur. Umrl jc 1, 1877. Joža Lovrenčič: CESTA IN NJEN VOZEL Povest iz XIV. stoletja. VII. HABADIN je dirjal na konju proti Mii* nom, kjer se Idrija utesni in se globoka in mirna bliža Soči, da se izlije vanjo. Mesec, ki je pravkar izšel in se smejoč se ogledoval v tihi površini vode in jo lesketajoče zlatil, je s svojo svetlobo delal opustošeno pokrajino pošastno grozno. Jezdec jo je opa* zoval in se blagroval, da ni navezan na zemljo, ki je izpostavljena takim nezgodam, katere čez noč uničijo ves trud in napravijo človeka prosjaka. »Glej, nisem se dotaknil tujega blaga in šel sem in spravil, kolikor ne spravi kmet, če mu gre srečno in brez nezgod ... Če bo res vsako obvestilo tako neslo, bo Habadin lepega dne rekel svojim piratom, naj si izvolijo drugega glavarja! Lepo bi bilo živeti spet v kakem me* stu ... Oho, kaj pa je tam?« se je prekinil in začudil. Ob Idriji, kjer je vedel, da se širi v velik tolmun, je zapazil žensko postavo. Videl je, kako se je vznemirila, ko je začula konjski topot, dvignila nato roke, kot bi nekaj pro* sila, in je nato omahnila. Slišal je, kako je voda zašumela, nato je zavladal za nekaj tre* nutkov mir in potem se je oglasil vzklik, ki je obupno odmcl v tiho noč ... Kot bi trenil, je Habadin zajokrenil konja s poti v polje proti Idriji in v skoku obstal ob tolmunu. »Cvetana!« se je zgrozil in pognal konja v vodo prav do vrtinca, ki je zvijal njeno telo. Konj je plaval in spodnašalo ga je; Habadin se ga je oklepal tesno z nogami, se nagibal in posrečilo se mu je, da je utopljenko dosegel in jo potegnil z obema rokama k sebi na ko« nja. Položil jo je kar počez pred se. da je kar prepognjena visela in je lila voda iz nje. Ko je konj prišel na suho, ga je ustavil, še bolj nagnil nesrečnici glavo in jo tako držal, dokler je vrela voda iz ust. »Kaj naj to pomeni? Kaj se je zgodilo?« je govoril sam pri sebi. »Kes, stari ni bil po« sebno dobre volje, Trdan tudi ne, a kaj ta* koga! V skrbeh bi bili in mi povedali, da je ušla. Gotovo ne vedo še o nesreči!« Pako je govoril in položil Cvetano na tla >n jo še odpel pod vratom. Ko jo je odpenjal, je nehote povlekel za rdeči trakec in v mcse* čini se je zasvetil srebrni križec ... »O!« se je začudil Habadin in uganka se mu je reševala, a obenem še bolj čudno mo* tala. Kdo mu jo reši? Cvetana je ležala ko mrtva pred njim. Ko_je videl, da se ne zave, jo je prijel za roko, poslušal, če ji še bije srce in zazdelo se mu je, da še utriplje. Začel jo je drgniti in ko je menil, da je že prepozno, je začudeno odprla oči, a jih spet zaprla in za* vzdihnila. »Hvala Bogu!« se je vzveselil Habadin. »Rešil sem jo«, in pogladil je konja in ga po* trepljal, hoteč se zahvaliti tudi njemu, ker je tako ubogljivo zaplaval v vodo in mu omo* gočil priti do vrtinca, ki bi požiral in se igral z mlado žrtvijo kot povodni mož ali zločesta vila povodkinja, ki jo je nemara, zavidna nje* ni lepoti, izvabila ... Konj je zadovoljno zarezgetal. Ob rezgetu je Cvetana vnovič odprla sinje oči in zmedena tiho vprašala: »Kje sem?« »Nič se ne boj, na varnem si. Kmalu, še malo počij, pa te odvedem domov,« ji je pri* jazno odgovoril. »Ne, ne, ne!« je zaprosila in skušala dvig* niti roke, a so ji omahnile. »Dobro, pa ne, a tu ne boš mogla prespati noči. Vlažno je in hladno ...« ji je dejal, a kot da ga ni razumela, ga je samo začudeno gle* dala in s šklepetajočimi zobmi ponavljafa: »Ne, ne, ne!« ... Prijel jo je in dvignil na konja, se pognal še sam nanj, tlesknil dvakrat, trikrat z jezi* kom in vranec je zdirjal po cesti in mimo Mii* nov proti Iderskemu. Tu je krenil na stransko pot v reber, ki sc je vzpenjala preko pašnikov in novin v temen gozd in prehajala v klancih in ovinkih čez potoke in grapaste hudournike, ob katerih so se dvigale velikanske skale in čeri, in so se belile v temnem ozadju ko zle pošasti... Konj je bil vajen poti in je miren zlagoma nosil jezdeca in njegovo varovanko. Habadin jo je previdno zaslanjal z levo roko, da mu je slonela v naročju. Bila je v omotičnem stanju mrzlične nezavesti... Vesel je bil nepričako* vanega bremena in je zasanjal v prihodnost: »Lepo bi bilo živeti spet v kakem mestu, sem rekel. Ali vsaj med ljudmi! Mogoče pa bom. Marti sem rešil otroka. Nisem pozabil še nanjo, rad bi jo dobil. Očistil sem si krvave roke, ko sem rešil nedolžno življenje. Zakaj se ni Lastigoj vrnil, je gotovo slutila in vedela — izdala me ni, kakor sem videl. Odpustila mi bo radi hčere in vse bo dobro ... Če pa že ona ne bo hotela biti moja, za hčer jo bom prosil... Tako star še nisem, da bi to ne bilo mogoče... Od onega dneva, ko sem jo prvič videl, mislim nanjo. Če bi me ne bilo strah pred prošlostjo, bi bil že očitno zmedel Tr* danu niti. I a jih je nocoj slučaj do dobra zme* del in jaz jih bom razmotal tako, da bo meni prav ...« * » ; m aa Krnsko jezero ■/, Zvezde so šle na polnoč, ko se je konj ustavil v dolini v vznožju Mrzlega vrha pod Matajurjem. Dve koči, dve leseni kolibi sta bili tam ob kraju gozda. Tu je domoval 1 la* badin s svojimi pirati. Živa poštena duša ni vedela točno za to njihovo samotno naselje, ki so si ga ustvarili na begu pred posvetno pravico, bodisi da so ubežali pred njo, preden jih je dosegla, ali da so se izmotali iz njenih zank in zadrg z lastno pretkanostjo ali tujo pomočjo. Toliko je prodrlo med ljudi, da gorje onemu, ki zaide v zakleto dolino pod Mrzlim vrhom. Pripovedovali so, da je nekdo, hoteč iti ponoči tam čez v Čedad, videl na drevesu okostnjak, ki se je svetil, ko da bi gorel... Vrnil se je in nič več ni mogel govoriti — samo tulil je ... »Ho, Habadin, kaj si pa privlekel s seboj? Žensko, hahaha!... Zdaj šele bomo tu lju» dje!« }z koče, v kateri je še gorel ogenj, so sto* pili trije pirati in tako pozdravili glavarja ter se mu približali, da bi si ogledali čudni plen. »Dren, Nagnoj, Glog, kar tiho! Zakurite v moji kolibi, potem pa zginite! Bom že pri* šel, da potolažim vašo radovednost!« je na triglavskim pogorjem. hudomušni pozdrav svojih tovarišev odgovoril Habadin in že so tekli v kočo in prenesli ne« kaj glavenj v 1 labadinov »dom«, ki ga je kina* lu razsvetljeval plapolajoč ogenj. Habadin, ki je čakal na konju tik pred svojo »hišo«, je nato pozval Drena, naj pri« drži žensko, nakar je sam skočil s konja in jo potem prenesel na pograd ter zaprl vrata. Pokril in zadelal jo je z vsem, kar je imel pri rokah, in ko je videl, da kar spi, je odprl, da bi stopil k tovarišem. Pa ga je prehitel Dren, ki je nesel v roki omot. »Glej, Habadin, pre pride prav! Ne veni ob kaki priložnosti sem zajel z voza to žensko blago. Mislil sem ga kdaj kako spraviti v do* bro, pa je prišlo nocoj! Na, daj ji, naj sc prc* obleče!« »Pametna misel, Dren!« je rekel Habadin. vzel blago in ga položil na spečo tako, da bi ga morala ugledati, ko se zbudi... Nato je ra* lilo priprl vrata in stopil za Drenom v hišo k Nagnoju in Glogu in povedali so mu, kaj so sporočili iz bovških klancev oni, ki tam prc* žijo... »Mi pa smo jo mahnili, kakor si naročil, pod Matajurjem na Marsin in od tam smo se spustili nad sotesko pri Stupici in pomagali tvojemu čedajskemu Petru. Gladko je šlo — tudi nas je plačal, ker se mu je zdel plen ne* navadno bogat. Pa smeha je bilo! Na prvem vozu je sedel poleg voznika neki berač, ki se je razhudil in nas strašil s koncem sveta, a ko smo spravili in mu vrgli nekaj v spomin, da bo molil za nas, se nam je zahvaljeval in nam želel še dolgo življenje ... Hahaha!« Tako mu je poročal o poteku dneva in delu Nagnoj, Glog pa je pripovedoval, kaki roji kobilic so sc spustili po Nadižki dolini. »O, saj sem jezdil skozi nje in pod njimi in videl tudi, kako so spodaj v dolini vse pokom čale!« je rekel Habadin. »Kaj pa ona?« je vprašal Nagnoj. »Voda bi jo bila pobrala, pa sem jo rešil. Drugega še ne vem, a mislim, da bo nekaj časa pri nas. Da se mi je nihče ne dotakne in o njej molčite! Nihče ne sme zvedeti, da je med nami!« Dren, ki je premočeni revi omislil suho obleko, se je spomnil, da bi sc spodobilo, če bi ji preskrbel tudi kaj toplega. Pristavil je mleko; namolzel ga je bil prejšnji večer v so* sednji planini, ko so beneški pastirji vrh Ma* tajurja kurili kres in se niso brigali, kaj se godi v staji... »Nekaj krščanskega usmiljenja je le še v nas ostalo: popotne sprejemati, nage oblačiti, lačne nasititi,« se je pol šalil, pol modroval Dren in Habadin ga je pohvalil ter rekel: »Veš kaj, Dren, ker na vse tako misliš, bom pa tebi zaupal dekleta, ko pojdemo kam. Sa* ma bi najbrže tu skoprncla od strahu!« »Dobro, dobro,« je bil Dren zadovoljen ter menil, da bi bil čas pogledati k ponesrečenki. Habadin je pa lc še počakal, da je zavrelo mleko in ko mu ga je prelil skrbni kuhar v leseno skledo, se je odpravil v svojo kočo. Cvetana jc še spala. Obraz ji jc gorel, da sta bili lici ko dve roži. Dihala je v neenakih presledkih, premetavala roke in vsakotoliko iz sna govorila ... Habadin je potaknil ogenj, sedel ob njem, jo gledal, poslušal pretrgane besede in jih ve* zal v zapored: »Mati — križec, ded — Trdan ... ne, ne!« — Vera je po sredi, sprli so sc, zbežala jc, da ne bi trpela ko mati. Pa vendar, kako bi bila kristjanka?...« Tako je mislil in ugibal Habadin. In ko je še tretjič potaknil ogenj in se je zunaj že svi* talo in so sc oglašali prvi gozdni pevci, sc jc Cvetana predramila. Ozrla sc jc okoli in ko je videla, tla ni v svoji čumnati, jc prestrašena vzkliknila in hotela planiti pokonci. Tedaj je vstal Habadin od ognja in jo ljubeznivo to* lužil: »Kar mirno leži, Cvetana! Pri meni si, če se me še spominjaš ...« »Braniver Habadin?« se ji je strahoma iz* vilo in omahnila je na ležišče. »Jaz sem, vse ti povem, a zdaj se preobleci, če moreš. Tu imaš obleko, nič ne de, če ne bo prav po meri!« je dejal in stopil pred hišo. Cvetana je z vročo roko segla preko pot* nega čela in kot bi se domislila vsega, je za* vzdihnila. Potem se pa je preoblekla, ker je videla, da leži v mokri razgreti obleki, iz ka* tere je kar hlapelo, ko se je odkrila. Ko pa je hotela stopiti na noge, so ji odpovedale in se* sedla se je na ležišče. »Sem že!« je tiho šepnila proti vratom in Habadin se je vrnil. »O,« se je zadovoljen začudil, »saj ti obleka le pristoja. Cela meščanka si v njej!« Nasmehnila se mu je. »Čakaj, vidiš, tu pri ognju te čaka še mleko. Ne bo več kaj prida toplo, a dobro ti bo le delo, rcvica!« Vzela je ponujeno skledico in izpila. »Tako, sedaj pa lezi, da tc spet zadelam. Bolna si še, prehlad ...« Slušala ga jc in ko jo je zadelal, ga jc tiho vprašala, naj ji pove, kako je prišla v njegov stan. Poslušala jc njegovo pripovedovanje in ihtela: »O, jaz nesrečnica!« In ko se ji je ponudil,- da jo prenese domov, da ne bodo v skrbeh, ga je zaprosila ko ob Idriji: »Ne, ne!... Ko bom mogla, pojdem sama. Samo nikomur ne pravi, kaj se je zgo* dilo z mano in kje sem ...« In še jc zaupala Habadinu, kaj jo jc gnalo v Idrijo ... VIII. »Reverendo in Christo patri — Prečastite* mu očetu v Kristusu, gospodu Paganu, svete stolice akvilejske častivrednemu patrijarhu želi Henrik, po božji milosti kralj Češke in Poljske, vojvoda Koroške, grof Tirolske in Goriške, odvetnik ccrkve akvilejske, triden* tinske in briksenške, k vsem njegovim ukre* pom uspeha. Pritožil se mi je častiti mož Ivan, meščan iz Brna, da je bil na predilski cesti, kateri smo zagotovili varnost, oropan po lju* deh Vaše cerkve sto trideset mark v srebru. Radi tega prosim in opozarjam Vaše očetov* stvo, da poskrbite, da se omenjenemu škoda povrne, ker siccr poverim vso zadevo našemu zvestemu namestniku grofu devinskemu, da po svoji uvidevnosti uredi zadevo zlepa ali zgrda. Dano v Drizu, 20. julija 1331.« Tako pismo je bil dobil patrijarh Pagano in ko je bil v Vidmu in zaslišal svoje usluž* bence pri carinarnici iz Čedada, so mu pove* dali, da se res na predilski cesti vršijo napadi. Oni dan, da je prišel neki trgovec s severa s svojim vozom šele drugi dan sejma sv. Ivana v Čedad in se jim bridko pritožil, da je ob vso gotovino, ker da so ga tam gori za Kobaridom oropali. Vrnil pa se je po huminski cesti, češ, da se pri kraljevi obmejni posadki pritoži. Potrebnega spremstva ni imel, zato se je pri* družil beljaškim trgovcem, ki tovorijo in vo* zijo zdaj po predilski cesti, ker po huminski ne smejo s svojo vprego preko meje, kot je njegova Prevzvišenost odredila, da zagotovi domačinom zaslužek. »Podivjano ljudstvo!« je zavzdihnil pas trijarh. »Prevzvišeni, na oni strani niso nič boljši. Tudi naši trgovci se pritožujejo. Kajkrat so jih koroški roparji napadli!« »Opravili ste, bomo že ukrenili, da pride do reda in bo prav!« je odpustil patrijarh svoje poročevavce, ki so se mu poklonili, po* ljubili mogočni prstan na njegovi roki in od* šli... Patrijarh je hodil po dvorani in mislil, kako bi odgovoril kralju. Ni mu bilo prijetno; zlasti mu je budilo nevoljo, da se vmešava tuj knez v zadeve njegove države in si lasti pravico, dajati za njegovo ozemlje zagotovila cestne varnosti. Odločno je postal, gledaje skozi okno pre* ko hiš v ravnino, nad katero se je bočilo jasno nebo in se tam daleč naslanjalo na strmi sklad gora, in je začel: »Illustri domino, domino Henrico ... Pa* ganus dei et apostolicae sedis gratia sanctae sedis Aquiliensis patriarcha salutcm et fe* lices ad vota successus ...« Svetlemu gospodu, gospodu Henriku .. Paganus po božji in apo* stolske stolice patrijarh oglejski... pozdrav in voščila ... Notarju, ki je sedel za mizo, je zaškripalo gosje pero. Ta čas, ko je pisal narekovani stavek in je patrijarh snoval novega, je vstopil dvorni ceremonijar, sc poklonil in naznanil: »Svetlost, gospod Franciscus de Glugia, verski inkvizitor za Beneško in Furlanijo, prosi za sprejem.« »Naj vstopi!« je dejal patrijarh in šel in sedel na prestol, ki je bil v spodnjem koncu dvorane nasproti kancelarjevi mizi. 'Pa čas so se odprla vrata in ceremonijar je uvedel inkvizitorja. Visokorasel dominika* nec s suhim obrazom, s predirljivimi očmi in s strogimi, odločnimi potezami krog ust je stopil proti prestolu. Patrijarh je vstal in mu prožil roko v po* zdrav, redovnik je pokleknil, poljubil pastir* ski prstan, zaprosil blagoslova in ko je pa* trijarh sedel, je vstal in spregovoril: »Vaša Svetlost, prišel sem spet, da poro* čam, kaj sem videl in ugotovil. V Čedadu sem • sprejel vikarja iz Kobarida že ob svojem pri* hodu. Potožil mi je, kot že poprej kapitlju, da so mu duhovljani odpovedali dohodke, da so zavrgli vero in se povrnili v malikovavstvo. Bilo je v kraju namreč še nekaj družin, ki so se trmoglavo ustavljale evangeliju in živele dalje v zmoti. Vikar se je trudil, da bi jih spre* obrnil, a zadel je v sršenovo gnezdo. Neki Bojan, star mož je, je začel ljudi odvračati od vikarja, hvaleč prošle čase in slovensko svobodo, ki da so jo zgubili samo zato, ker so opustili vero v bogove očetov, in nespamet* niki so dali več na njegovo besedo, nego na vikarjevo. Le malo je ostalo zvestih in trdnih v veri. In da bi pridobili še te, so šli in one* mogočili vikarju bivanje, grozeč mu z nasil* nostjo. Dolgo sc je ustavljal, a množica, ki je po vsakem češčenju pod sveto lipo in ob stu* dcncu pod njo postala nasilnejša, ga je kon* ccm koncev pregnala s sholarjem vred ... Zadnje dni sem dobil obvestilo, da so oni dan neverniki cerkvenca, ko je šel zvonit, da bi ljudje prišli v cerkev in molili in prosili Boga pomoči zoper nezgodo kobilic, tako pretepli, da je umrl. Tudi ostale vernike so strahovali, ko so hoteli iti po duhovnika, da bi mogli ne* dolžno žrtev cerkveno pokopati. Takih razmer mora biti konec, sem dejal, Svetlost. Ker zlepa ne moremo zatreti ljulke, ki jo zli duh seje med pšenico Gospodovo, bo treba rabiti silo.« »Kaj meniš, da bi bilo storiti, dragi brat? Ali ne pomaga interdikt, ki smo ga v postu izrekli nad Kobaridom?« je vprašal patrijarh. »Križarsko vojsko, Svetlost,« je odvrnil do* minikanec. »Na praznik svetega Janeza sem v čedajski stolnici propovedoval o žalostnih razmerah v Kobaridu in opozoril in prosil ver* nike, naj bodo pripravljeni, da bi šli s sveto vojsko tja gori, če ne bo drugače. Slučaj s cer* kvencem je pokazal, da ne kaže dalje odlašati, ker interdikt ne zaleže pri teh ljudeh nič. Zdaj, ko so prišle od Kobarida doli še kobi* lice in je ljudstvo nanje ogorčeno, zdaj bi bil pravi čas ... Svetlost, kot cerkvenega nad* pastirja in deželnega vladarja Vas prosim, da mi daste na razpolago nekaj svojih oho* roženih mož s poveljniki...« Patrijarh je nekoliko pomislil. »Ni treba dosti, Svetlost, v Čedadu bom še nabral vojsko ...« jc opomnil redovnik, me« neč, da patrijarh okleva radi števila in stro* škov, ki bi jih imel z vojsko, ker ni vedel, da sc mora vojska v deželi med Livnico in Sočo sama vzdržati. »Ne gre zato. Sam ne morem odločiti voj* ne. Collociuium, parlamentum generale, mo* ram prej sklicati. Upam, da bo za križarsko vojno, ki naj bi strahovala tudi druge, ne samo malikovavce. Povedati moram, da mi delajo tam gori tudi posvetne zmede. Ropajo in mi nalagajo odgovornost pred tujimi vla* darji, ki se zavzemajo za svoje državljane. Dobro bi bilo, če bi vojska napravila red et in spiritualibus et in temporalibus.«1) »Dobro, Svetlost, ukrenite, kakor menite, da je prav. Jaz bom storil svoje in vse naj bo ad maiorem Dei gloriam et salutem anU marum! Vse k večji časti božji in v zvelis Čanje duš!« »Amen, amen!« je želel patrijarh, vstal, dal roko inkvizitorju, ki je vnovič poljubil prstan, se poklonil in odšel... Kancelar je vzel spet pero, ga pomočil v črnilo in čakal, da mu bo patrijarh dalje na« rekoval državniško pismo. Ni čakal dolgo. Patrijarh je stopil s prestola in rekel: »Tako piši!« In je, hodeč po dvorani, govoril: »Čudimo se, kako si je mogla Vaša kras Ijeva Vzvišenost, ki ima tako častne zajme oglejske cerkve, da brani njena prava nasproti vsakomur, vzeti pravico, da proti njeni izrečni pravdi zavaruje ceste v njenem ozemlju, ko je vendar to izključno naša zadeva in stvar naše cerkve. Kar se pa tiče onega Ivana, me« ščana iz Brna, ki je bil oropan, dasi ne brez lastne krivde, ker sc je pridružil Bcljačanom in šel po predilski cesti mesto po huminski, smo to obžalovali in obžalujemo, a je treba vedeti, da ni bilo in ne bo nikdar takih prilik in miru, da bi povsem onemogočile zlikovce, ki ne marajo Gospoda in se ne ravnajo po njegovem nauku. Da pa maščujemo omenjeni rop in preprečimo v bodoče ponovna taka zla dejanja, smo sklenili, poslati oddelek svoje sile, ki naj ustrahuje zasednike in jih prisili, da poravnajo škodo. Poskrbeli bomo in storili vse, da bodo naše ceste v redu, tolsto naj stori tudi Vaša kraljeva Jasnost na svoji strani.« Patrijarh je končal in se odpravil iz dvo* rane, kancclar, ki mu jc ostal narek v spominu in ušesu, jc pa obsedel in pisal, skrbno pazeč na sleherno črko. Ko jc končal in še enkrat glasno prebral ter potem olepšal še to in ono potezo, jc modroval: »Vojska, križarska vojska, malikovavce pač lahko zatre in užene, obcestnih roparjev pa ne bo! Zlasti zdaj ne, ko so kobilice vse pobrale in pustile v deželi glad in pomanjka* nje. Če bi se posrečilo zaseči eno tolpo, jih bo drugih pet zadovoljnih, ker pridejo lažje na svoj račun!« * * * Kancelar je imel prav. Peter iz Čedada je tiste dni tožil Habadinu, 1 V duhovnih in posvetnih /.adevah. da ni z njim zadovoljen in mu očital, da ne drži pogodbe. »Ljudje ne marajo stradati«, mu je odgo* voril Habadin. »Ker so kobilice nam vse po* brale, pobirajmo pa mi drugim, ki imajo pre* več, da vozijo naprodaj!« pravijo. Če pride redek voz do Nadižke ceste, dasi ti jih javim več, ni moja krivda.« Od Predila do Brišč in od Brišč do Pre* dila so prežali ljudje na tovornike in voznike in niso izpraševali,'ali je Beljačan ali Benečan, ali gre v Čedad, Videm, Oglej in v Sinigalijo ali je namenjen proti Dunaju, Brnu ali Pragi: kar so potrebovali, so izsilili. Če je hotel tr« govec rešiti vsaj del svojega blaga, se je od« kupil, sicer je moral pustiti vse in biti vesel, ako se mu je posrečilo odnesti pete in zdravo kožo ter celo glavo------------ IX. V Beljaku tik zapadnih vrat je stala hiša z gostilnico. Onkraj prostornega dvorišča se je širil hlev, ki je bil vedno poln, ker so se v gostilni gospodarja Ziljana ustavljali trs govci in vozniki, katerim je dajal priprego. Tudi sam je večkrat zapregel, če je naneslo, da je odkupil blago trgovcem, ki niso hoteli tvegati poti v Italijo ... »Ha,« sc jc hvalil nekega julijskega popols dne Ziljan trgovcem in voznikom, ki so se nepričakovano hitro vrnili in obupno tožili, kako so jih na predilski in na huminski cesti oropali. »Ha, jaz imam pa srečo! Nikdar se me ni nihče dotaknil in celo več sem pripeljal nego sem kupil. Le poglejte našo krščcnico, ki vam tako lepo streže! Pred desetimi leti sem jo pobral tam doli v predilskem klancu v Strmcu. Vsa upehana in izmučena je počivala kraj ceste, pa sem se je usmilil in jo naložil na voz. Če bi mc bili takrat do golega obrali in bi bil samo njo pripeljal, ne bi bil na zgubi. Deset let sc trudi ko svetopisemska Marta, kakor bi ji bili dali pri krstu s tem imenom tudi njene lastnosti.« Marta, ki je morala poslušati pohvalo, ko je stregla gostom, se je branila z nasmehom, ki je biia v njem bridkost: »Kaj bi me hvalil, gospodar! Svojo dol* žnost opravljam, kakor bi jo vsaka, ki bi jo najel...« »O, ti .si pa ženska posebne vrste, da se braniš pohvale,« so vzklikali gostje. »In kar še nekam žalostna si! Pa vendar nc misliš, da bi si prebrala in šla kam drugam, kjer te ne bi hvalili, hahaha!« »To je tako z njeno žalostjo,« je razlagal gospodar Ziljan. »Sirota je vzrastla tam doli v Tolminu in lepa je bila, da malo takih. Pa jo je dobil Bojanov iz Kobarida, ko je pribežala iz 1 olmina. Vzela sta se, a ni bilo srečna, ker je prišla v pagansko hišo. Dobila sta hčer, sama jo je skrivaj krstila za Marijo, si* cer pa jo je morala klicati za Cvetano. Ko je bilo dekletcu sedem let — pred desetimi leti je bilo to — so mladega Bojana izvabili v Tol? min in ga pobili, no in potem je stari Bojan ni mogel žive videti v svoji hiši — pa je ušla. Da bi zabrisala sled, je šla proti Predilu... In tedaj sem jo dobil...« »No, čemu potem žalost?« so hoteli vedeti. »Otroka bi rada rešila iz krempljev pagan* skega jastreba. Precej prvo leto sem ji hotel ustreči, ko je slučajno nanesla priložnost. Imel sem dekleta že na vozu, pa se je začela dreti in klicati nekega dečaka Trdana, ki sem ga nagnal s kamenjem, a on je nagnal za menoj starega Bojana in dekle sem pustil potem na cesti... »Trdan?« je povprašal voznik v kotu. »Poznam ga, nekajkrat sem že imel z njim opravka. Zlepa sem sc moral pobotati, ker sicer bi me bil zmlel; močan je ko medved!« V tem je priškripal sem od mestnih vrat težek voz in zapeljal na dvorišče. »Pa počakajte, no,« je zaustavljal Ziljan goste, ki so se odpravljali, »boste še kaj čuli...« Niso si dali dvakrat reči; radovednost jih je imela, da bi zvedeli, kako sc je godilo nji* hovemu tovorniškemu drugu. Preden je vstopil voznik, se je pojavil na vratih berač Martin in gostobesedno pozdrav* ljal: »Dober dan, Ziljan, in vam vsem, ki sc vam za mizo tako lepo godi.« »Pri tebi tudi ni slabega leta, Martin,« mu je dejal Ziljan. »Ves svet obrede, nihče mu ne more niče* sar vzeti, nabere se pa vsega in še novic, da sc ž njimi preživi bolje ko nas eden, ki sc trudimo leto in dan in tvegamo blago in živ* ljenjc!« »Pa zamenjajva, prijatelj!« je Martin od* govoril, se približal mizi in segel po vrču, ki mu ga oni ni branil. »O, kako se prileže!« je pohvalil pijačo in obenem pomežiknil in po« kimal vozniku, kateremu je izpraznil vrč. »Prava goba si!« mu je vrgel voznik dobro* dušno v odgovor. »Na, na, pij!« Martin se ni branil in ko so poklicali Mar* to, da hi jim še prinesla, jc kot pomlajen sko* čil pokonci in jo pozdravljal: »Glej, glej, nate sem pa čisto pozabil, če* prav bi te moral prvo pozdraviti...« »Oho,« so se začudili gostje in se muzali, »pa ne, da bi se zagledal v Marto? Čeprav jc vdova, je le še premlada zate!« Pa se je mladeniško postavil tik nje in sc pobahal: »O, le poglejte, ali bi ne bila lep par!« 210 Ta trenutek je vstopil voznik, s katerim se je bil pripeljal. Nasmejal se mu je in dejal družbi: »O ta martinasti Martin! Spet nori! V Ko* baridu so ga prijeli, da je odpeljal neko dekle — pa si je ubil v glavo, da je še mlad! — Spo* daj se je, kajpa, mladosti otepal in otresal ko mrčesa, ki se ga kje naleze, na, tu se pa po* stavi ja!...« Marta je ob voznikovi novici vzdrhtela in prebledela, obstala je z vrči v roki, da bi kaj več slišala. »Kaj pa jc bilo? Martin, povej, povej!« so silili vsi vanj. »To zgodbo sem hranil za Marto, a ko jc zdaj žc pol veste, povem pa celo. Marta, kar poslušaj še ti! Po Beneškem sem hodil, v Lan* darju sem bil pri Sv. Ivanu v Čele na njegov praznik, potem na Stari gori pri Materi božji, potem v Čedadu, v Vidmu in še celo v Oglej sem šel... Marsikaj sem videl, marsikaj zvedel.« »Da boš lahko spet čenčal,« ga jc nekdo prekinil. »O, kar jaz govorim, se venči del zgodi! Le poslušajte! V Kobaridu sem prerokoval, ker se je bila prikazala repatica, konec sveta. No, nisem bil še dobro odšel, so prišle kobi* lice, in v Čedadu sem čul nekaj o vojski, kri* žarski vojski na Kobarid ... Ko sem se s tem* le tukaj — pokazal je na voznika — pripeljal spet v Kobarid, sem stopil z voza, da bi po* svaril Bojanove, starega pa Cvetano, in po* v k tako velika, da pozablja na svoje potrebe in s smehljajem na ustih je vsem na razpolago: možu je dobra žena, otrokom mati, revežem tolažnica in domu gospodinja. V takem domu je zelo toplo in pri* jetno živeti. Ko vstane zora, vstane tudi mati. l’o prstih stopa mimo spečih otrok in gre na delo. Še prej posveti nekaj časa sama sebi, da se umije, počeše in čedno obleče, kajti ona ve, da je priprosta, toda prijetna zunanjost lastnost, za katero mora mati tudi skrbeti; to ni izguba časa, ampak dolžno ,t napram sebi, otrokom in možu. Nato pregleda obleko moža in otrok, če je potreba, kaj zašijo in osnaži, medtem pa poskrbi za zajutrek. Ko vstanejo, skupaj pomolijo, pojedo in gredo vsak na svoje delo. Preden odidejo, privošči mati vsakemu pri« jaz n o besedo. Težka in neprijetna dela opravi mati ta« krat, ko družine ni doma. Ko se družina vrne h kosilu, mora tudi gospodinja najti toliko časa, da prisede k mizi in skrbi, da se razvije prijeten razgovor. Vsakemu posveti pozornost s tem, da povprašuje, kako je bilo v šoli ali pri delu. Taki pogovori družino vežejo in delajo dom prijeten. Če vidi, da je potrebno, bo svoje delo pustila in bo ostala pri otroeih ali pri možu, šla bo ž njimi na i/.pre« hod in bo z delom raje pozneje pohitela. Zelo mučno je, če se izgovarja, da ne more ž njimi, da bi rada šla, a da ima preveč dela; pri tem se ji pa na obrazu bere trudnost in sitnost. To spravi navadno vse ob dobro voljo. Seveda se je treba premagati, kajti lepo je, če sc delo čimpreje opravi, a ravno take žrtve so navadno stokrat blagoslovljene z užitkom, ki ga napravi otrokom, in z ljubeznijo, ki jo ji ti izkazujejo. Pri kmečkih družinah se od matere zahteva, da posedi pri družini po večerji. To so dragocene ure. Zelo lepo je, če se takrat kaj Sita. Najbolj je priporočljivo sv. čita so tudi samo par odstavkov in se potem o tem govori. Mati lahko pripoveduje o .lezuščku, o begu v Kgipet, o apostolih, o križanju, o Mariji in Jožefu. Otrokom bo zelo prijetno, če sc jim čita kaj /abavno»poučljivega. Pravljico otroci kar požirajo. Mati lahko poživi družbo s tem, da kaj zapoje, navadno postane s pesmijo vsakdo dobre volje, otrok pa kar razigran. Otrokom se mora tudi pustiti, da sami kaj pripovedujejo, tako po* stanejo pogumni v pripovedovanju, njihov razum in do* mišlija se razvijeta in mlada duša raste v dobrem. Odkod pa naj mati vzame toliko moči, da je vodnO pripravljena drugim delati bogato in prijetno življenjoV Sama mora zato poskrbeti, ko je še mlada, pa tudi pozneje naj sc za vse zanima, naj oil časa do časa kaj čita. Ljubezen pa, ki je v njenemu srcu že po naravi, naj še okrepi z trdno vero in s zaupanjem v Boga. To ji bo dajalo veduo novih moči in veselja. Vilme. Venceslav Sejavec: Pismo. Pomladno jutro v me dehti, ko pišem ti vrstice te, nedeljsko solnce se žari, ko mislim, dragi moj, na te. Z jutranjo tiho roso je na oknu nagelj poškropljen, kot zvesto, mlado je srce — ti si ga vreden, drug noben. Pred oknom jablana cvete in naša njivica blesti — naj tebi tudi čez morje iz črk teh vesna zadiši. PREŠCE. Po Tolminskem hodijo na vernih duš dan zjutraj otroci od hiše do hiše, trkajo na vrata, pojo in prosijo za prešce. Gospodinje so bile že spekle okrogle hlebčke, ki jim jih zdaj de« lijo, zraven pa še koruzne storže, jabolka in včasih pade tudi kak novčič v hvaležno otro* ško ročico. Ta lepa marodna navada kaže, kako ljubi so našemu narodu otroci; priča pa tudi, da je krščanska, v veri in onstranstvu za* koreninjena dobrodelnost tudi med Slovenci doma, in sicer že stoletja. Darovi se delijo otrokom za verne duše — v pravem spozna* nju, da si kristjani z dobrimi deli zbirajo du* hovni zaklad, ki ne mine. Ko sc bliža zima, se gospodinje iz boljših hiš spomnijo na prešce še drugih, boljših vrst. Iz te ponošene moževe obleke sc da še napras viti oblekca za dečka iz revne hiše; tisti čevlji tam bodo prav prišli brezposelnemu delavcu; in v skrinji je še ta in oni kos obleke, ki gre za prešce; iz shrambe, ki jo je letos Bog precej napolnil, odpošljemo košek krompirja ali par pedi slanine družini, ki je lačna. Morda bo prišel dan, ko bodo tudi naši otroci čakali, da jih dobrotna roka nasiti in obleče ... _____ MATI V PREGOVORIH. Materina zvestoba je vsak dan nova. Naj je mati še tako uboga, jc vendar otro« ku vir bogastva. Dobra mati ne vpraša: »Želiš?,« ampak pravi: »Tu imaš.« Bolje jc izgubiti bogatega očeta kot ubogo mater. Mater lahko izgubiš, a jc ne moreš več najti. Materini molitvi se noben svetnik ne ustav* lja. Materina roka ne dela ran. Materina roka je mehka, tudi če udari. Kar gre materi do srca, gre očetu do kolen. Materi je najbolj trpeče dete najljubše. Mati se pravi: mučenica. Kdor ima mater, ne joka. * ______ NAŠE SLIKE. Trgatev. — Naši vinogradi so odmevali od petja trgačev, ki so polnili brence in ornice z zlatorumenim grozdjem. Lepa letina, oj ve* selo upanje naših družin po Vipavskem in Brdih! — Jezus uči tičke peti je slika, ki jo je izdelal Tone Kralj za nagrobni spomenik gospe Anice Sardočeve, ki je na goriškem pokopališču. Vedro in milo gleda Marija na grobovje, saj spijo tam njeni otroci. Jezus pa, še komaj razvit pa že ves ljubezniv, z de* belušnima ročicama taktira trem ptičkam, ki pod njim pojo. Iz lončka na strani lijejo na* geljni, ljubo znamenje slovenske družine. Sliko je izdelana v barvah. Ko stojiš ob grobu in gledaš vanjo, globoko občutiš tolažilno kr* ščansko misel, da smrt ni konec življenja, ampak začetek večnega veselja. TA GROB TEPTAJTE! Pri cerkvi vasi Schvvcta na Saškem jc nadrobni ka* men, v katerega jc vrezana podoba kolesa. Mož, ki jc tu pokapan, jc zapustil oporoko, v kateri prosi, naj mimoidoči teptajo z nogami njegov grob. Bil jc to vitez Mclhijor, hraber vojščak, ki sc jc pod deželnim grofom Friderikom IJgriznjenim (1. 1291 1324) v mnogih bitkah proslavil. Ko se je postaral, se je umaknil na svoj grad. Nekaj pa jc motilo njegovo srečo: v dolgoletnih bojih je tako podivjal, da jc v jezi ubil človeka kot muho; imel jih je lepo breme na vesti. Nekega dne zagleda biriče, ki sc bližajo, da ga po« tirajo pred sodnike; zakaj dva dni preje je v jezi spet prebodel enega kmetiča. V tej stiski se Mclhijor zateče h kmetu, ki mu je bil sosed. Ta mu je svetoval, naj leže na njivo, potem pa je plemenitega viteza vsečrez pokril z gnojem. Biriči so ga dolgo iskali, tako da je moral več ur ostati v nevšečni legi. Mclhijor jc sumil, da ga kmet nalašč pusti pod gnojem; ko ga je kmet slednjič po« klical, ga jc vitez trdo ozmerjal, vedno strašnejša jeza ga jo popadla in tako vzkipela, da je kmeta zabodel. Ko se jc pozneje prepričal o resničnosti in zvestobi kmetovi, ga je začela glodati vest. Zapustil je domačijo s trdnim sklepom, da se poboljša; tuji knezi so mu spro« sili dovoljenje, da se je smel vrniti domov. Zdaj jc živel tiho in samotno, le s to skrbjo, da bi podpiral siromake, cerkve in Sole. Pred smrtjo je določil, naj ga ne pokopljejo v cerkvi — taka je bila takrat pravica vitezov — marveč pred njo, zato da bo vsakdo z nogami teptal njegov grob. V nagrobnik pa naj vrežejo kolo, v znamenje, da jo zaslužil, da bi ga na kolesu grozno mučili in usmrtili. — Srednji vek je bil močan po krivdi, pa tudi po žrtvi in pokori. «5=j ZA HIŠO IN DOM ZIMA IN CVETLICE. Bliža se mrzla zima in pravijo cclo, da ho huda, če no šo hujša od lanske. Pa homo videli, je rekel slepec. Za zimo se vso pripravlja: Človek si oskrbi toplo obleko, da ga ne bi mučil hudi mraz; pravočasno napravi zalogo hrane za sebe in za žival, da ne bi bilo lakote v hiši, ko bo bril mraz in zunaj ne bo ničesar za pod zobe. Človek si tudi oskrbi kuriva, da bo toplo. Ljubi Bog da živalim v zimskem času bolj dolgo in gostejšo dlako, ki naj varuje živalsko telo pred mrazom; rastline na pro« stem pa v zimskem času kar prestanejo z vsem delovu« njom in sc zazibajo v zimsko spanje, iz katerega jih prebudi šele pomladansko solncc. Tudi nekatere cvetlico na prostem, kot obzidne pic* zalke, vrtnice, različni olepševalni grmi in palme prespe zimo, to se pravi, da v zimskem času nc rastejo in ne evotejo. Navadne sobne rastline v zimskem času na prostem pomrznejo, v sobi pa so lahko pri bujnem živ« ljenju, seveda če človek zanje pravilno skrbi. Skrb za cvetlice pa mora biti ta*lc: 1. Vso cvetlice, ki naj ostanejo na prostem, je treba ob prvi slani pregledati in ugotoviti, ali nimajo kakšnega šo zelonega dela. Če je vrtnica oktobra in novembra šo cvetla, ima gotovo še kakšno vejico nezrelega lesa in tak nezreli les bo v zimskem času popokal, spomladi pa se posušil. Zato pa moramo take vrtnice pred zimo ob» rezati, t. j. odstraniti moramo vse zelene dele. Če bi z obrozanjem preveč škodovali obliki cvetličnega grma, moramo vrtnico (in tudi palmo) zavarovati, to sc pravi zapažiti s slamo. V prav hudo mrzlih krajih je najbolje, če jih šo vpognemo in zakopljemo v zemljo, kjer ni nikdar tako mraz, kot na prostem zraku. Če vse to ni mogoče ali umestno, potem moramo prenesti cvetlice v hišo (oleandre). Čo bi bili pred lansko zimo tako napravili, ne bi bilo zmrznilo toliko rožnih grmov in palm. 2. Sobno cvetlice lahko prestanejo z rastjo, lahko pa tudi rastejo' skozi cclo zimo. To popolnoma zavisi od nas. Čc nočeš, da hi sobne cvetlice v zimskem času rastle, potem jih spravi v svetlo in zračno klet ali sobo, katere nikdar no kuriš. Tu toplota lahko pade tudi kakšno sto« pinjo peni ničlo, a ne preveč, največ do dve stopinji Cel* zija. Tak mraz ne bo cvetlicam mnogo škodil. Če pa pri« tisne hujši mraz, moraš toliko zakuriti ali izpustiti zrak iz zakurjene sohe, da se dvigne toplota na ničlo ali pa na največ 8 stoinj. Takih cvetlic ti drugače ni treba mnogo oskrbovati, le pazi, da jc zemlja nekoliko vlažna. Zato jo narahlo oškropi vsaki teden. Bolj pa moraš paziti na tiste cvetlice, ki naj ti tudi v zimskem času rastejo in evetejo. Te-moraš oskrbovati kot komaj rojenega otroka. Predvsem pazi na sledeče; a) Pri začetku zime poglej, ali imajo cvetlice dovolj zemlje. Čo je lonec ali posoda polna korenin, preloži rastlino v večjo posodo in dodaj dobre zemlje. V koiv* nino ni treba sedaj drezati, to boš uredil spomladi, h) Pazi, da se ti cvetlice v zimskem času ne prelila« de. Kot prehlad škodi ljudem, tako škoduje tudi cvefli« cum. Cvetlico boš očuval prehlada, če sc no bo v njih okolici znatno menjala toplota. Ne smeš dovoliti, da je v sohi s cvetlicami enkrat prav hud mraz pod ničlo potom pa peč hudo zakurjena in zrak zaduhcl. Premembe toplote naj bodo zmerne, in nikdar naj ne bo prav nizka stopinja toplote; cvetlice ti bodo v tem slučaju rastle in so razvijale. c) Pri sobnih, rastočih cvetlicah morami) nadalje pa« /iti na vodo. Navadno naši ljudje v zakurjenih sobah ni« majo kozarca s čisto vodo, zato pa je /rak v taki sobi neprimerno suh in človeka začne kmalu strgati v grl'J. ki se mu suši. Voda izhlapeva tudi i/. cvetlic in i/. cvet« lične zemlje, zato pa se v zakurjeni sobi marsikateri lo« noe cvetlic posuši. Tudi v zimskem času moramo cvet« lice zalivati, in če je soba vedno zakurjena, moramo za« livati vsaj toliko kot v poletnem času. Jote. ZELENJA!) ZA ZIMO. V večjem delu naše dežele ere/, zimo ne raste prav na prostem nič. Snežna odeja pokrije zemljo ali pa brije črez njo mrzla burja. Kdor noče v teh razmerah otepati črez zimo le krom« pirja, repe in fižola, ješprenčka in polente, temveč hoče tudi v zimskem času imeti nekoliko zelenjadne prikuhe, si mora zelenjavo pravočasno preskrbeti. Samo kaj in kako? Od zelja pridejo za zimo vpoštev predvsem ohrovt in kapusne glave. Od ohrovta (vrzot) posebno nekatere pozne vrste prav dobro prenesejo tudi hud mraz, vendar jih moramo v krajih, kjer napada huda slana, pravo« časno spraviti na varno. Spravimo jih v klet ravno tako kot kapusne glave. Zračne in ne pretople kleti so najboljša shramba. Na polju moramo skopati zelje s štorom in koreninami vred ter ga zasadimo v kleti v droban in čist pesek. Pa« /iti moramo, da se zelje preveč ne dotika, temveč da je vsaka rastlina kar se da sama za sebe, ker drugače se lahko razvije na zelju plesen in zelje začne gniti. Zato moramo prenesti iz prostega v klet samo nevlažno zeljo in to le v lepem vremenu. Od solat prihajajo za zimo vpoštev solata endivija, zimska solata in rdeči radič. Endivijo s koreninami vred vkletimo povezano, in sicer v suhem vremenu. Od rde« čega radiča vkletimo korenine s par srčnimi listi. Ko« renine radiča povežemo v snopiče, katere vložimo v pe« sek. Ko hočemo, naj radič požene, postavimo snopiče na svež (»noj, ki se pod snopi ugrcjc, in radič začne po« ganjati. Goriški okoličani so v teh opravilih celi mojstri, zato pa je noriški rdeči radič znan ne samo v 'Prstu, temveč tudi v Ljubljani in Zagrebu, na Dunaju, v Pragi in drugod. Od druge zelenjave moramo vsekakor vkletiti neko« liko petršilja in zelene, da imamo v zimskem času ne« koliko začimbe za juhe in druga jedila; zakopljemo ju s koreninami vred v pesek. V splošnem lahko vkletimo poljubno zelenjavo (ko* renje, kolerabe, solatno peso itd.), ki nam bo v kleti dol« go vzdržala, samo paziti moramo, da ni klet plesniva in zaduhla, temveč suha in zračna. Ob lepem vremenu, v suhih in solnčnih dneh. moramo potem klet tudi pre> zračiti. Paziti moramo, da se zelenjava preveč ne dotika ena druge • razen pri radiču; vkleteno zelenjavo od časa do časa pregledamo ter odstranimo vse nagnite in bolne rastline. Jote. PRIPRAVIMO ČEVLJE ZA ZIMO IN DE2. Tudi najboljši čevelj se brž skvari, če ne ravnaš prav ž njim. To velja posebno za zimski čas, za deževje, blatne ceste, snežnieo in zmrzal, ko čevlji zelo trpe. Težke čevlje iz kravinc napraviš trdnejše, če jim M dni preden jih obuješ krepko nadrgneš podplate z lane« nim oljem. To ponovi v velikem deževju; pomaga, da se podplati trajneje obdržc in da ne prepuščajo vode, Gor« ske čevlje pogostoma nadrgni s kako mastjo, najbolje z ribjim oljem, da postanejo mehki in gibčni. Če so čevlji radi prevelike mokrote prav oTFdeli, deni jih na kopito, oblij jih z mrzlo vodo, nekoliko osuši, potem pa namaži z mornim tranom ali kako drugo maščobo. Ni dobro, če voda gre v čevelj. Kaj storiti? Kupi trd parafin, ga na tenko zribaj in ta prah raztopi v steklenki bencina. (Pazi, da se ti ta reč ne vžge!) S to raztopino maži podplate, nadplatc in šive, in sicer tako dolgo, da usnje tekočine ne sprejme več. To raztopino lahko rabiš za vse vrste čevljev, tudi za najfinejše, ker usnja ne razje in mu ne vzame bleska. Zdaj pa nekaj za našo gospodično. Svetle čevlje, ki so postali marogasti, osnažitc z limonovim sokom ali z bencinom, potem jih namažite z brezbarvnim mazilom in z volneno krpo odrgnite, da sc bodo svetili. Hudo po« packane pa dajte v barvarno, kjer jih bodo poljubno prebarvali in zgladili. Čevlji, ki so v shrambi, bi morali vedno biti na ko« pitih; če kopit nimamo, moramo čevlje trdo nabasati s papirjem. Preden pa jih nabiješ s papirjem, pusti, da sc kake dve uri zračijo. Čevlji naj se hranijo v prostoru, kjer se toplina ne menja prenaglo; zakaj pri hudi vro« čini ali v^ostrem mrazu usnje lahko začne pokati. Čevlje iz gumija od časa do časa nadrgnimo z gli« cerinom; to pomaga, da ostanejo voljni in da se gumi ne ulomi. Za vse čevlje priporočam, da si napravite ali kupite vložek, ker s tem varjete čevelj škode, nogo trudnosti in nogavice lukenj. Take vložke lahko izdelate doma, in sicer iz starih ovratnikov ali zapestnic za moške, ki jih vrežite po podplatu. Ti vložki so prijetni in prav ko« ristni, ker so gladki in sc zato nogavicc na njih tako ne trgajo. Željka. ZA KUHINJO. Mešana sadna mezga. — Vzemi 1 kg hrušk, 1 kg ja« bolk, 1 kg češpelj, 2 in pol kg sladkorja. 1. Olupi hruške in jabolka, iztrebi jim peščišče ter zrezi jih na kose češpljeve velikosti. Češpljam odvzemi koščice. 2. V litru vode kuhaj skozi pol ure pri majhnem ognju jabolčne olupke in češpljeve koščice, nato precedi. 3. V nekoliko z maslom namazano kozico zlij pre« cejeni sok, raztopi v njem sladkor in grej pri majhnem ognju, dokler se raztopina ne pripravlja za vretje. 4. Dodaj tekočini sadje in pusti vreti toliko časa, dokler se snov ne zgosti in ne postane trda, če kapneš kapljico na krožnik. 5. Vloži mezgo v čiste in ogrete kozarce, deni po« vrhu košček oljnatega in v žganju namočenega papirja ter pokrij s pergamentnim papirjem, katerega trdno preveži. Posiljeno zelje. — Vzemi 15 dkg masti, 8 dkg slad« korja, dve zclnati glavi, kumno (kimel), sol, kis, vodo ali govejo juho, 2 dkg moke. Zarumeni v razbeljeni ma« sti sladkor, prideni na drobne rezance zrezano zelje, kumno in sol ter poškropi z dvema žlicama kisa. Nato duši, dokler se zelje zmehča, medtem pa včasih prilij po žlički vode ali juhe. Končno potrosi z moko in ko ta zarumeni, zalij z vodo ali juho ter pusti prevreti. Tone Knap: ZNANILCI SMRTI. »Kuj res, da sove in čuki oznanjajo smrt v bližini, kjer skovikajo?« — »Beži, bozi! Kdo tc jc pa nalagal?« — »Kaj nalagal! Teta Urša mi jc pravila, da je prav res in da je sama slišala sovo tisto noč, ko je stric Luka umi* ral. Celo noč je skovikala pod oknom.« — »Le pusti take marnjo in ne verjemi, ker ni nič res. To so same vraže in domišljije.« Ni samo eden, ampak še mnogo je takih ljudi, ki verjamejo v take bajke. Posebno čuku ali skovirja imajo pri nas na zelo slabem glasu, češ, on je tisti, ki spravlja ljudi v grob. Tako majhen ptič in da bi imel tako moč; ali se ne sliši neumno! Komaj 21 22 cm je dolg, z raz* petimi peruti do 55 cm širok. Zgoraj je temnosiv, spo* daj belkast, glavo ima rjavkasto belo. Oči ima rumene, kljun zelenkasto rumen. Tak je naš čuk, čuk, čuk! Velikih gozdov kakor tudi iglastega drevja ne ljubi. Zato so po takih krajih tudi ne naseli. Prav rad pa si izbere stara sadna drevesa ali posamezna drevesa na prostem polju. Razen na drevesih se lahko vgnezdi tudi v skalovju, v kakšnem groblju ali starih podrtijah. Colo v zajčjem gnezdu so že dobili čuka, ki je valil. l)a se pa ne boji človeških bivališč, je dokazal, da si rad izbere domek prav v našem obližju. Že dobi na kakem stolpu ali podstrešju prostor, ki si ga potem uredi po svoje. Veliko opravka z gnezdom nima. Kvečjemu znese skin kaj malo različne navlake pa je gnezdo gotovo. Med In« ženirje ga torej ne moremo prištevati. Pa naj bo že ka* kor hoče, njemu je prav in po mislih, tudi če včasih po* loži jajčka kar na gola tla. Samica zelo skrbno vali 4—7 jajčk kakih 16 dni. Ko prilezejo mladiči na dan, se začne za stare nova skrb. Mali paglavčki niso zlepa zadovoljni in hočejo venomer jesti. Zato pa tudi niso preveč zbirčni. Jto prav mlade pitajo z mrčesom, miškami in tu pa tam tudi s kakim majhnim ptičkom To se ponavlja toliko časa, da so dovolj močni in si upajo sumi zleteti. Takrat sfrčita stara dva nekaj metrov od gnezda in kri* čita in vabita svojo otročiče toliko časa, da se ojunačijo in priletijo k njim. Od tu letita zopet mulo daljo in to so ponavlja toliko časa, da začno sami Jotati okrog. Selo takrat peljeta sturu dva svojo kopipanijo na daljše iz* lote, vračajo so pa še vedno proti jutru vsi skupaj v gnezdo. To traja le nekaj časa, ker kmalu začno dora> ščajoči mladeniči uhajati po svojih poteh. Ko si čuk zbere nov stan, si obenem odloči tudi svoj delokrog, ki ga ne prekorači. Črez dan čepi v gnezdu in dremlje. Razširjeno je mnenje, da v dnevni svetlobi ne vidi nič, ker se mu pre* več blišči. To pa ne bo držalo povsem; opazujmo ga le, kadar ga drugi ptiči dražijo, kako si zna lepo pomagati na varno. Ko bi ne videl, bi so ne mogel skriti. Ravno tako pa tudi ni res, da bi v temi videl. V popolnoma temnili nočeh ga ne boš nikdar srečul na prostem. Na lov hodi navadno po solnčncm zahodu in pred solnčnim vzhodom, l.e v jasnih in svetlih nočeh bo vso noč zunaj. Pač ga pa privabi v noči vsaka luč. Tako zaide tudi pod bolnikovo okno, kor jo svetlo, So bolj kot svetloba ga pa vleče cel roj raznega mrčesa, ki plešo v svetlobi, ki pada skozi okno. Med njimi je navadno vse polno hro* ščev, za katero je naš čuk posebno navdušen. In če pri tom poje vse melodije, najsi bodo že kakršnokoli, mu ne moremo zameriti. Se nam se razširi srce od samegu ve* selju, uko zagledamo pred sabo dobro obloženo mizo, posebno če smo še lačni. In du bi skovir ne smel mulo zavriskati, ko se mu nudi sama pečenka! Kdo bi mu za* meril? In vendar ga radi tega sovražijo! »Naznanja smrt, vabi v grob,« itd. vedo posebno starejše ženice po* vedati. Toda lu> brez skrbi bodimo, še nobenega ni spra* vil v grob in ga tudi ne bo. Rad pa jč meso in zato lovi, kjer je več divjačine. Sluh ima izredno tenak. Vsak najmanjši šum, vsako sapico sliši. <";e le majhna mušica leti po zraku, že Jo od daleč zasliši. Celo v spanju ga ne preseneti nobena stvar, kor nikdar ne zaspi tako trdno, da ne bi slišal, če se mu pribižuje kaka nevarnost. Kakor hitro sluti kaj poseb* Skovir, čuk (Athene noctua). nega in nenavadnega, jo ubere nazaj, pn tudi podnevi. Sovražnikov ima precej in no samo velikih, celo majhni ptiči mu hodijo radi nagajat. Kavno radi tega nekateri uporabljajo čuka za vabo. Postavijo ga na kak odprt kraj, krog njega pa vse polno limanic. Kakor hitro /a« čutijo drugi ptiči čuka v bližini, takoj je e el semenj okrog njega. Seveda se marsikak nagajivec potem kesa, da jo bil tako radoveden in poreden, ker se ujame; pa po toči je prekusno zvoniti. Povsem drugačnega mnenja o čuku, kot so pri nas, so bili stari Cjrki. Pri njih je bil čuk sveta ptica in znak učenosti. Posvetili so ga najbolj brihtni boginji Ateni. Upodabljali so ga celo na svetiščih in imel je posebne Prednosti pred vsemi drugimi pticami. So danes ga v Grčiji smatrajo za zelo nadarjenega krilatea. I)a je pri ■'jih za dobro znamenje, torej ravno nasprotno kot pri nas, vidimo iz tega, da so kralju Otonu, ko je prvič pri« Sel v CIrčijo, podarili ravno čuka. Ravno tako ga obraj* tajo v Palestini, (iojijo ga celo kot domačo ptico. 1'iiako dobro se mu godi tudi po Italiji. Spoštovan je. Velja za srečno ptico in Se celo varujejo ga in pazijo, da ne uide. Ponekod pazijo nanj kot pri na.s na golobe. Pripravijo jim prostore, kamor se naselijo in jih pustijo Popolnoma v miru. Le tu pa tam poberejo kakega mla» diča ter ga spečejo ali prodajo. Ni tako redko, da bi ■'e imeli čukov popolnoma udomačenih in po stano« Vanjih. Popolnoma svobodno sc sprehajajo okrog hiše m po dvorišču. Naselijo ga pa tudi namenoma po vr» tovih, da preganja mrčes. Lovi tudi miši, pa posebnega veselja do njih ne kaže. Škode ne napravi nobene, zato je res čudno, da je pri nas tako /asovražen. ZA SMEH. V velikem navdušenju. — Pri otvoritvi živinorejske razstave je predsednik imel otvoritveni govor, v katerem jo navdušeno vzkliknil: »2e naši predniki so bili ponosni na svoje lepe kos nje; tako velikih volov in tako lepih oslov kot pri nas najdeš zlepa in svinjsko gospodarstvo v naši deželi je daleč po svetu znano!« Ni na listku. — V nekem francoskem gledišču je ob* činstvo burno zahtevalo, naj godba zaigra marseljezo, francosko narodno himno. Ravnateljstvo pa ni hotelo; ko pa je hrum naraščal, se je zagrinjalo dvignilo. Na odru je stal policijski komisar v polni uniformi in je vljudno opozoril občinstvo, da se v gledišču sme pred* stavljati in gosti samo to, kar stoji na sporednem listku. Pa sc oglasi mogočen glas z zadnje galerije: »In vi, gospod, stojite na listku?« Po gledišču je /a* grmel bučen smeh. Dvomi. — »Ti, Miha, učenjaki so zatrdno dokazali, da na luni bivajo ljudje.« — »Tega pa že ne verjamem; kam pa naj bi ljudje šli, ko luna pojema? Točen odgovor. — Minister za šolstvo: »Povejte mi, gospod učitelj, kako da v tem kraju skoro vsi otroci ho* dijo bosi?« — »Ekscelenca, pri nas pridejo taki na svet.« Težko vprašanje. — Župnik se je trudil, da bi otro* kom v šoli obrazložil pomen bele barve. »Zakaj«, je vprašal, »si želi nevesta na dan poroke bele obleke?« Ker ni nihče odgovoril, je obrazložil sam. »Bela barva pomenja veselje in poročni dan je za ženo najlepši dan v življenju.« — Pa se je dvignil paglavec v prvi klopi in vprašal: »Zakaj pa nosijo takrat možje vedno le črno suknjo?« Strašno vročeI — Neki Američan je opisoval, kako velika vročina je bila v Ameriki. Rekel je: »Pri nas je bilo tako vroče, da so sc muham letalnice posmodile.« — »O to še ni nič posebnega,« ga točno zavrne preme* teni Irec. »Pri nas smo morali preteklo poletje kokoši z lodom krmiti, da niso nesle kuhanih jajc.« Maščevanje. — Kmet je prišel na semanji dan v me» sto. Z desne in leve so ga prodajalci vabili, naj pride no« ter. linemu, ki je bil najbolj glasen in siten, pa ves za. mazan in nemaren, se je posrečilo kmeta spraviti v svo« jo kramarijo. »Imate tudi srajce?« je vprašal kmet. _______ »Da, po vseh merah in cenah.« — »Čedne, čiste srajce?« — »Tako čiste kot svež sneg!« — »Torej oblecite eno, potrebna Vam je!« je odrezal kmet in odšel. Kako jedo na vasi. Med veliko vojno so prišli v našo vas vojaki. Star feldvcbcl je vzel sobo pri Trčku in je ošabno začel ukazovati pri hiši. Trček pa se je delal, da tega ne vidi. Ko so opoldne sedli k mizi, jo feld« vebel potegnil sabljo iz nožnice in jo položil na mizo. Trček se dvigne in gre molče iz sobe. Za čas se vrne z velikimi gnojnimi vilami, jih položi na mizo, mimo sede in začne zajemati iz sklede. »Kaj naj to pomeni’* zahruli vojak. — »O nič,« pravi kmet, »tako jemo pri nas na vasi. k velikemu nožu spada velika vilieu « Feld« vebel je zdaj vtaknil nož v nožnico in od takrat sta bila kmet in vojščak velika prijatelja. U G ANKE. Urednik Peter Butkovič — Domen. Slonico, P. Prosecco (Prov. Trieste). 1. ČRKOVNICA, (Milič. — Šteje 9 točk.) V r m s e i b d p d b n o ž v e a j p i i ! c t u ni j d u, 1 p c o o i o h k 1 i e p Odbiraj črke po nekem redu! Dobiš dober nasvet. 2. DOPOLNITEV. (France, Središče. — Šteje 11 točk.) lo ------------ gra ------------ to ve ------- ča ------------ sa Navedeni zlogi med črticami so končni zlogi prve in začetni druge besedo. Mesto črtic pa vstavi še zloge n, dram, dro, i, ja, ka, kal, le, ni, o, pol, se tako, da do» hiš 12 dvozložnih besed. Začetne črke prvih besed in končne drugih 6 dajo pregovor. 3. PREMIKALNICA. (Vinko. — Šteje 10 točk.) Premakni naslednje besede tako eno pod drugo, da ti dajo srednje tri navpične vrste vodoravno čitane znan pregovor. P|R E|T|R|E sova N J e| P|0|S|0|J| I L N1 11 c A 1 M | N|A|0|Č|N| I |K| I | | 1 1 IT M A L| 1 K|0 V | A| L | E | C 1 1 1 T p |o | l i j e;d;e|l|s|t|vio 4. MREŽA. (Vinko. — Šteje 0 točk.) Spopolni prazne prostore s črkami A A A A A A D 1) 1) 1 K N O P P P P P R s S T V V, da dobiš 6 raz« ličnih besed 3 vodoravne in 3 navpične. 5. ŠKATLJA. (Domen. — 11 točk.) nan tv Rešitev ugank v 6. številki „Družine“ 1. Crkovnica. N, dan, norec, Čepovan, Frančišek, skr/nja, maslo, pes, n, ruj, sedlo, modrost, goljufija, krožnik, sl/ka, ena, ot NAROČI SE NA »DRUŽINO«! 2. Črkovna p o d o b n i c a, VESEL OBRAZ, A V SRCU MRAZ. 3. Dekle. Odbiraš po eno črko od zgoraj in od spodaj v obeh navpičnih vrstah in dobiš: NJEGA OD NIKODER NI. 4. S a d j c. Jemlješ skupine z dvema črkoma po številu sud»v od zgoraj navzdol najprej na levi potem Se na desni i" dodaš še A in 1); tako dobiš: DOBRO DREVO RODI DOBER SAD. Odgovorni urednik Jr. Engelbert Besednjak. Tiskala Katoliika tiskarna v Gorici. (Za tiskarn0 odgovoren Ludovlk Špacapan.)