Iz naše vasice
Piše Janko Barle
foleg Kolaričevega Matijčka in Boginjskega Martina, o katerem sem vam vže pripovedoval, ne smem pozabiti niti Gregoričevega Martina. Ne vem, če sem bil vreden ali ne,  ali moram priznati,  da sem imel vže takrat, ko sem se še z vaškimi otročaji po vasici naganjal,  mnogo dobrili,  starih prija-teljev, a mej te morara prišteti tudi Gregoričevega Martina.
Hišica mu je stala in še stoji na dolnjem delu naše vasice, tam, kjer se cesta vije vže proti bregovom srebropene Kolpe. Hišica starega kova. čestitljivo, staro, leseno poslopje se je stisnilo prav ob cesti v senco košatih dreves in ka-keršno je bilo takrat, ko se prvič spominjam, tako je še danes. Na jedni strani prostorna soba z okenci in starodavnimi na steklo slikauimi slikami, v sredi veža s kuhinjo, a na drugi strani shramba, kamor se je spravljalo različno kmetsko orodje, živež, obleka i. t. d. Slaranata streha je štrlela precej venkaj, tako da je bilo tudi ob dežji pred hišo na debeli klopi varno zavetje in ugoden počitek po-gebno ob poletnih večerih. Zato so se tudi ondu zbirali na pogovor vsi prebivalci
—.¦<   199   >~—
dolenjega de!a naše vasiee.   Tu so bili Gomerci,  Saškovi,  Štravsovi,  Kraljevi in drugi, a predsedoval in vodil je pogovor vselej naš Martin.
Odkar ga poznam, izpremenil se ni mnogo. Obrito, suho lice mu je bilo takrat, od kar se ga spominjam, ravno tako, kakor danes, nagubano in zagorelo, oko prijazno kakor danes in beseda moška kakor naradno. Žene rau nisem poznal, umrla mu je še preje, nego sem se zavedal, da sem na svetu. Poznal sem le sina Mihota, kateri danes vže na domu gospodari, hčer Katarinko, katera je omožeua v metliški fari in starega fanta, brata mu Jožeta, kateri je neizmerno rad žveeil tobak in pomagal bratu pri gospodarstvu.
Poprijatila sva se najbolj zato, ker sta imela moja roditelja njegovo njivo na hribcu v najemu. Pomagal je vselej, če je kaj treba bilo, a če ni utegnil brat Jože- na paso, prignal je pa satn in takrat je bilo obilo prilike, da sva se kaj po-govarjala. On je pasel živino, no jaz svojo lisko in kadar so šli naš predobri go-spod župnik s polja, izvestno so se pri nama ustavili, kjer sta se z Martinom marsikaj porazgovorila. Martin je bil moder mož. Bil je vže v tistih časih ud naše prekoristne družbe sv. Mohorja in bral vse časnike, na katere so bili gospod župnik naroeeui, toraj je tudi nekaj vedel. Z gospodom sta govorila o vsem, kar se po svetu godi, a jaz sem poslušal in pri tem vračal Martinovo živinico in svojo lisko, da ni bilo kake kvare. Oj, poslušal sem prav rad tiste pogovore, da-si Se i marsikaj nisem pravo razumel. Kadar ni bilo Martina na paši, to sem se izvestno ustavil pri njegovi hišici, ko sem gnal lisko od Kolpe, kjer sera jo napajal. Pametna živaliea, da nikoli tega. Jedino napako je imela, da ni znala govoriti. Jaz mislim, da je uprav liska največ naredila, da še danes tako zelo Ijubim živali. Ona se je pred Martinovo hišo sama ustavila a jaz sem sedel gori na klop k Martinu, ali sem pa liski slonel ob vratu in kar premaknila se ni, dokler se nisem poslovil od Martina. Veste, da sem ga ljubil in on tudi mene. Vedno je irael kako stvarco zame. Bil je jako vešč sadjerejec. Najlepše drevje je bilo y vasi pred njegovo hišo in v njegovem vrtu. In sadil je in cepil vse sam, prav po prigovoru:
,,Jabolke, liraške in druge cepe, Cčpi v mladosti za stare zobe."
Ni je bilo vzpomladi, da bi Martin ne bil poiskal v gozdu ali bodi-si kjer koli nekoliko drevesee in jih vsadil na svojem zemljišči. Ne samo, da je sadil sadno drevje, nego pred njegovo liišo si lahko tudi videl slovansko lipo, košate kostanje, belo brezo in drugo lepo drevje iz naših gozdov. — nNaj raste," ndejal je, saj ga je Bog ustvaril." — In nikdar mu ni bilo drevja dosti, sadi ga še danes, govoreč: ,,Bode vže koristilo, če meni ne, pa mojim vnukom." •— In res je na-pravil okolo svojega stanovanja vse tako lepo, da je vzpomladi ondii vse belo od cvetja in pridne eebelice imajo ondukaj obilo zdrave paše. Se celo ob vaški mlaki je zasadil dehteče akacije in belkaste vrbe, ki mnogo olepšavajo oni kotiček.
Bilo je torej vedno kaj za mene pripravljenega. Zdaj hruške petrovače, zdaj rdeče magdalenke, modre cibore, ruuke hruške, tepke, a če ni bilo ovočja, pa debeljačin (turšičin) storž, da ga je bilo kaj obirati.
Martin je bil posebno vesel takrat, ko sem se jaz odpravljal v šole.
nRes je, da mi bode dolgočasno po tebi," dejal je, nali prav je, da greš. Tudi jaz bi bil šel, da mi je bilo možno. Le priden bodi in glej, da bodeš kedaj
—**<   200  >~—
na čast in ponos naši vasici in nam tvojim rojakom. Nii, ob počitnicah se pa vidimo in takrat nama bode še bolj ugodno, saj bodeš saj kaj vedel povedati, saj se v šoli marsikaj lepega uče." —
In šel sem, a ko so se približavale počitnice, veselil sem se razven dnigih ugodnostij tudi temu, da se bodem zopet pogovarjal z Gregoričevem Martinom. In pogovarjal sem se, prva leta še v družbi z lisko, a kasneje, ko so vže moji manjši bratci prevzeli to častno nalogo, da pasejo Hsko, tudi sam.
. Leta potekajo in vsako leto poslušal me je Martin bolj verno, saj sem mu znal tudi vedno več povedati. A ko sem se nekoč vže toliko naobrazil, da sem znal razven drugih stvarij tudi nekoliko igrati na orglje, in ko sem prvič igral pri večernicah: nČastimo te" . . . oj, tedaj je bil Martin srečen. Da mimogrede omenim, Martin je imel, razven drugih opravil tudi to važno in častno opravilo, da je vlekel mehove pri naših orgljah. Meni so se takrat prvič kar noge tresle in od samega strahu skakale po onih tipkah, katere se z nogo pritiskajo in tako mogočno done, ali Martin je veselo in navdušeno potegoval za one dve vrvi pri mehu, tako, da sem mislil, da kar mehovi popokajo. — BDobro, dobro Janko" — dejal je po večernicah, vže znaš, skoraj bolje, kakor tvoj oče." — In bil sem ponosen na to hvalo.
Nii, ko sem pa nekoč oblekel črno suknjo, takrat se je Martin povsem izpre-menil. Priklonil se mi je vže od dalee, klobuk dejal v roko in kar odkrit pogo-varjal se z raenoj, tako, da sem ga moral opomneti, naj se zopet pokrije, saj je bil siromak vže precej plešast. Zdaj me je imel mnogoveč popraševati in pogo-varjala sva se večkrat in dolgo tam na klopi pred njegovo hišico. Posebno pa je bil vesel, če sem mu prinesel kako knjižico v spomin; prebral jo je po večkrat in čuval kot največji zaklad. In povrnil mi je obilo moj darček. Ko je bilo treba odhajati, in ko je moja mati vže popotaico pekla, takrat je vselej prinesel tako ob mraku gori k nam pod suknjo, bodi si vže petelinčka ali pa kokoško, češ: bodi to Jankotu za pot. Oj da, bil je plemenita duša, Gregoričev Martin.
Kar je daleč, naposled vender pride, če se potrpi, in tako je prišel naposled tudi čas, da zapojem v svoji domači vasiei novo mašo Bogu v čast. To je bilo pripravljanja v domači hiši in kaj ne bi, saj je to samo jedenkrat v življenji. Tudi GregoriČev Martin me je hotel iznenaditi. čul sem vže poprej, da je dejal: BTa dan pa mora vihrati na moji hiši slovenska zastava, če jo grem tudi na konec sveta iskat." — Sam je šel v črnomelj po njo k nekemu domorodnemu gospodu, prosil ga in dobil jo je. Bila je dolga, da se je skoraj po zemlji vila, veterc jo je počasi pomikal in njeno vihranje združil s šepetanjem lističev na košati lipi pred Martinovo hišico, kakor da bi hotel vsemu svetu naznaniti, da so v naši vasici slovenska tla, da prebiva ondii dobri slovenski narod.
Eazveselil rae je Martin, ker vem, da mu je šlo od srca. Spomiujam se ga često tudi zdaj v tujini. Ohrani te dobri Bog še dolgo dolgo plemeniti, slovenski starček! — — —
f0t^ Dalje v prilogi. ^t%