Slovenske večernice
za
poduk in kratek čas.
Na svitlo dala
družba sv. Mohora.
--
Štii-Dnjsti zvezek.
Z dovoljenjem visokočast Kerškega knezoškofijstva
V Celovcu 1866.
Natisnil Ferdinand žl. Kleinmayr.
/ OSS'J

/ y » o & H > . . <v

M| i • .
I.
Hčerina ljubezen.
(Poleg resnične zgodbe spisal J. P.)
roti koncu preteklega stoletja je služil ruskega cara stotnik Ivan Lopulov. Bil je pošten in hraber mož, ki je zvesto spolnoval svoje dolžnosti. Njegovi podložni so ga ljubili kot očeta; le enega sovražnika ni imel med njimi, saj je bil vsacemu pravičen. Tovaršem svojim pa, drugim častnikom, ni bil tako po všeči; to pa le zato, ker ni ž njimi enako mislil, ž njimi enako ravnal. Spolnoval je svoje dolžnosti in se je malo menil za njih druščino; deržal se je rajši doma. Sredi male druži-nice, preblage Ane in njene hčerice dveletne Pras-kovne, bilo mu je vse veselje, ves počitek in vsa zabava po trudapolnem delu. Pri takem ravnanji tedaj Ivan ni mogel imeti prijateljev med razuzdanimi svojimi tovarši, ampak toliko več sovražnikov ali vsaj nasprotnikov. Vse so si ti prizadjali, da bi mu škodovali ter se ga s časom popolnoma iznebili; kajti na poti jim je bil, da niso mogli ravnati po svoji glavi; živ izgled jim je bil in živo svarilo, kako naj
1 *
opravljajo svojo službo. Ali kakor so bili Ivanu gorki, vendar mu niso mogli nič, prepošteno se je obnašal. Odjenjati pa vendar niso hteli od sovražnih naklepov zoper Ivana; čakali so torej priložnišega časa. Ki jim bilo treba dolgo čakati, kmalo dobe tako zaželeno priložnost. Zdaj, mislili so si, nam ne more n ikakor izpodleteti, in žalibog! res je bila taka.
Zbral se je bil poljski narod, da bi si z orožjem pridobil zopet nekdanjo domovino, ki se mu je bila zadnja leta zelo skerčila. Hudo je bolelo serce slehernega Poljaka o spominu prešnje slave poljskega kraljestva, mislil si je vsak, da je dolžen kri svojo dati za svobodo domovine. Zbrali so se torej pod hrabrimi vodniki ter se sperli proti ruski vladi.
Da bi se poljski upor zaterl, dobi nekaj ruskih polkov povelje, da se naj vzdignejo nad Poljake. Med temi polki je bil tudi tisti, pri kterem je služil Ivan Lopulov. Njegovim nasprotnikom je pri tej priložnosti serce veselja igralo, kajti dobro so vedeli, da mu o vojski najlože morejo škodovati ter se ga iznebiti.
Nekega najgorkejšega Ivanovega sovražnika se loti hudobna misel, da bi ga izdajstva obdolžili. Ta misel dopade vsem malopridnežem. Oglase se celo krive priče, ki dokazujejo, da je Ivan s Poljaki zmenjen in jim skrive naznanja, kaj namerja v prihodnje ruska vojska zoper nje. Tudi pisma so kazali, o kterih so terdili, da so je poljskim ogleduhom vzeli, kterim je Ivan dopisoval. Ivan se je opravičeval, kolikor mu je bilo mogoče; ali obveljala je sovražnikova: obsodili so Ivana v pregnanstvo — v merzlo Sibirijo.
Mer zla Sibirija! — O samem imenu že strah spreleti vsacega Rusa, kajti prava natorna ječa je velika ta dežela v severnem delu Azije. Prebivavcev je tu silno malo; polja ne obdelujejo veliko, žive se le bolj od lova in rudarstva. Zima je od sile dolga in
huda; do šest — osem mescev terpi, v nekterih krajih je pa že dalja. Semkaj pošilja ruska vlada hudodelnike in druge sumljive ljudi, večidel za vse njih življenje. Rešitev od tod je težka, ker samo ruski car in njegovo starašinstvo ima oblast, da obsojenca pomilosti.
Tje tedaj so obsodili Ivana. Mogoče ni popisati žalosti Lopulove družine; saj morajo zapustiti priljubljene domače kraje ter iti v tujo merzlo Sibirijo. Tu jim ni znano ne življenje ne kraj in ne ljudstvo. Grenka je že začasna ločitev od domovine, od prijateljev in znancev; koliko hujša mora še biti ločitev za vselej od vsega, kar je dragega človeku! — Da-si ne bi bilo treba Ivanovi ženi iti v pregnanstvo, vendar se ni htela ločiti od moža; prosila je, da bi smela ž njim. Dovolili so jej. Tako se je preselila Lopulova družina v Sibirijo , da bi nedolžno terpeli vsi skupaj očetovo kazen.
Ivan in njegova žena Ana sta hudo čutila, ka-košna nesreča je pregnanstvo, ali ne tako njuna hče-rica mala Praskovna. Easla je srečna in vesela, kakor sploh otroci, ki ne poznajo rev tega sveta. Tudi v poznejih letih ni Praskovna dosti občutila nesreče svojih staršev. Izrejena sred pregnancev v pomanjkanji vsega, s čimur si slajšamo življenje, ni vedela, da je kje bolje na svetu. Presrečna je bila, ako je videla starše vesele, druge ljudi pa nji prijazne. Pri-zadjala si je torej na vso moč, da bi razveseljevala tužnega očeta in žalostno mater, ki sta samih skerbi, žalosti in nenavajenega terpljenja bolehala in vidno se starala. Edino veselje in tolažba jima je bila Praskovna.
Pa ne le domača hiša je bila Praskovne vesela, temveč vsa vas Išim; tu namreč so morali njeni starši stanovati; kajti bila je tako prijazna in po-strežljiva, da je bila vsem v izgled; zato jo je pa
tudi vse rado imelo. Marsikaka mati si je želela take hčeri. —
Po zimi je bilo njeno največe veselje, da je hodila po hišah ter kinčala podobe svetnikov in delala altarčke. Praskovna je bila namreč kaj pobožna deklica , pa saj tudi ni mogla drugača biti; starši njeni, sami pobožni, odrejali so jo lepo kerščansko ter jej že v pervih letih lepe nauke in čednosti za-sajali v mlado serce.
Drugo opravilo je imela Praskovna o poletnem času. Letala je ko serna po gozdu in polji ter je nabirala kermo za edino kravico, ki je skoraj sama redila nesrečno družino.
Pa tudi Praskovni se je to vse kmalo spremenilo. Bolj odrasla je jela tudi ona spoznovati nesrečo svojih staršev. Videla je njih revščino in potrebo, ker jim ni bilo mogoče živeti od tega, kar so oče od vlade v denarjih dobivali. Verh tega zadene družino še posebna nesreča, ko jej pogine edina kravica. Druge kupiti jim ni bilo mogoče, toliko denarja niso si mogli prihraniti. Sicer pa si je Praskovna, če tudi še skoraj otrok, vse prizadjala, da bi polajšala življenje staršem. Popraševala je povsod po delu, rada je hodila pomagat pericam, ženjicam in drugim delavkam; sploh je prijemala za vsako delo rada, karkoli jej je kdo naročil. Plačevali so jo večidel z žitom ali sočivjem, dajali so jej pa tudi mleka ali kaj druzega tacega. Največe plačilo pa za ves njen trud jej je bilo veselje, ki ga je delala s pridnostjo svojo ljubim staršem.
Pri vsem tem je Ivana hudo terla nesreča; na obrazu se mu je brala žalost, ktero je rodil spomin boljših dni. To je bilo edino, kar mu je grenilo življenje na tujem; nikakor se ga ni mogel privaditi. Večkrat se je stari vojak jokal kakor otrok, zlasti kedar je bil sam; želel si je takrat, da bi zopet videl enkrat domače kraje, ali pa da bi ga vsaj smer t
rešila revnega življenja in krivčne kazni. Tudi žena njegova ni nič manj občutila nesrečo.
Praskovni se pa nesreča vendar ni zdela še tako strašna, da-si je bila kaj bistre glavice. Nikdar jej ni prišlo na misel, da bi ljudje živeli kje bolj srečni in v manjšem terpljenji. Izmišljeno se jej je zdelo, kar jej je včasih mati pravila o velikih ruskih mestih, o gorkili prebivališčih, o bogastvu in sreči prebivav-cev svoje domovine. V Išemu se je Praskovna čutila tako srečna, da si sreče veče kar misliti ni mogla, ako je le starše svoje videla vesele. Kar zapazi nekega dne očeta milo jokati in odsihmal je tudi ona umela, da pregnanstvo le ne more biti prazna reč.
Odslej je Praskovna skoro ravno tako, če ne še bolj, čutila krivično kazen, kakor njeni starši. Sicer ni žalovala zato, ker jej je previdnost božja odločila tako osodo ter nji toliko prijetnega odrekla, česar je drugim obilno podelila, temveč zato, ker je videla starše tolikanj nesrečne. Edine njene misli in želje so bile sedaj, da bi očetu zopet podala, po čemur je tako milo zdihoval. Sklenila je starše rešiti. V ta namen jej pa ni kazalo druzega, kot da bi šla naravnost do cara v Petrograd. To pa ni bilo kaj lahkega, kajti pot iz Sibirije v Petrograd je silno silno dolga ter jako težavna. Poti se pa vendar Praskovna nikakor ni bala, skerbelo jo je le bolj pregovoriti starše, da bi jo spustili na pot; zatorej se za sedaj še ni upala komu razodeti svojih želja. Vedela je tudi dobro, da je za to njena moč preslaba in da jej brez posebne pomoči božje nikakor ne bo mogoče staršev rešiti. Iskala je torej pomoči v molitvi; pridno je hodila večkrat čez dan na kak samoten kraj in serčno je ta prosila nebeškega Očeta, da bi jo podpiral v njenem sklepu. Prosila je pa tudi za zdravje staršev svojih, saj si je le to edino želela, da bi jih videla zopet srečne.
Prišedši nekega večera ravno od molitve, čutila se je močnejša v svojem sklepu. Sklenila je tedaj, da bi svoje misli vsaj materi razodela; nadjala se je namreč pri materi pomoči in podpore. Stopi v kočo, kar zasliši Ivana, ki je ravno v sv. pismu bral, reči te-le besede: „Angelj božji pa je zaklicai z nebes Hagari rekoč: kaj delaš tu? pojdi, pa ne boj se!"
Praskovna se poprime teh besedi sv. pisma, ki so se jej zdele da veljajo nji, ter razodene naravnost očetu svoj sklep. Starši se ustrašijo, kajti mislili so, da Praskovna nori; ko pa slišijo, kako goreče je štir-najstletna deklica zagovarjala blage svoje misli, prepovedali so jej prav ostro, da se s tacimi mislimi kar nič več nima pečati.
„Rada bom vas ubogala," reče Praskovna, „ako ne vidim očeta nikdar več jokati; kajti to mi je najhujše; pervič pa, ko bom vas žalovati videla, poberem jo naravnost v Petrograd."
Pri teh besedah sta Ivan in Ana objela blago svojo hčer, solze ljubezni in veselja pa se jima ulijo po obrazu.
Ivan je sedaj za terdno sklenil, odslej bolj moško in poterpežljivo terpeti pregnanstvo; ali svoji obljubi ni mogel dolgo zvest biti. Presrečne dneve je vžival v domačem kraju pri znancih in prijateljih; je-li torej čudo, ako je Ivanu o spominu prešnjih časov kaka solza zalila oko? V takih trenutkih je mislil, da je sam in ga nihče ne vidi; ali revež se je jako motil. Praskovna je očeta prerada imela, ni ga pozabila, še bolj je pazila na-nj. Videla je očeta zopet enkrat jokati. Nikomur ni nič o tem omenila, sklenila je temveč še terdneje, staršem pomagati, naj velja kar hoče.
Predno se je pa na pot spustiti mogla, treba jej je bilo potnega lista, kajti v Sibiriji nihče ne sme brez posebnega privoljenja svojega kraja zapustiti.
To privoljenje je dajalo za prebivavce Išimske vojaško poglavarstvo v Tobolsku. Iz Išima v Tobolsk je pa precej daleč; morala je torej Praskovna potnega lista pismeno prositi. Naprosila je nekega znanca, da jej je spisal prošnjo, obljubiti pa jej je moral, da ne bode staršem ničesar o tem omenil, pa tudi drugim ne. Prošnjo je poslala precej v Tobolsk, ali potnega lista je morala skoraj šest tednov čakati. Kaj težko ga je pričakovala, vsaki dan je šla na pošto prašat po listu. Kak dan je prišel poštni posel, ali njenega lista ni imel seboj; včasih pa še njega, ni bilo po cel teden, ker za vsako majhno stvar ga niso pošiljali.
Nekega večera dobi Praskovna zaželeni popotni list; poljubi ga od veselja in naravnost domu leti. Pridšedši pred starše, ni vedela le besedice govoriti, nekaj zavoljo velicega veselja, nekaj pa in sicer še bolj, ker se je bala, da bi jej ne branili. Da-si je bila Praskovna zelo pokorna staršem, da ne kmalikak otrok tako, vendar bi je sedaj nikakor ne mogli pregovoriti; kakor skala je bil terden njen sklep, ne prošnja in ne solza bi ga ne bile omajale. Potni list se jej je zdel kot spričevalo božje volje, ki jo sili v Petrograd. Vendar se je pa bala žaliti svojih staršev; torej se ni upala, da bi jim prec svoje misli odkrila. Praskovna se je pa sedaj zelo motila nad starši; skoraj nič jej niso branili; zdelo se je njim, da božja volja tako hoče.
Žalostni seveda so se poslovili od svoje hčeri; blagoslovili so jo ter jej dali nekaj denarja, kolikor so premogli, —• en dolar, več niso imeli; pa saj njihov blagoslov in hčerino blago serce je bil le naj-draža popotnina.
Bil je ravno mali šmaren (mala gospojnica) njen rojstni dan, ko se je poslovila od svojih staršev. Spolnila je bila takrat petnajsto leto svoje starosti.
Zdaj se je neskušeno dekle spustilo med svet; spremljala sta jo angelj varh in pa čista vest, pač najboljša tovarša. Stopivši iz koče objeli so se vsi trije, molče si podajo roke in se ločijo za — vselej. Nekako čudno je bilo vsem pri sercu. —
Kaj so pa sosedje govorili in mislili o Pras-kovni? Večina prebivavcev, sirovi in po nesreči še bolj zarobljeni ljudje so zasmehovali blago deklico; nikakor niso umeli ljubezni Praskovine do staršev. To zasramovanje pa dekleta kar nič ni motilo, odpustilo jim je iz serca.
Pervi dan svojega popotovanja je bila Praskov-na še dosti srečna, nič posebnega se ji ni pripetilo. Zvečer je dobila prenočišče pri dobrih kmečkih ljudeh. Zjutraj je odrinila zopet dalje, ali prav za prav nazaj, zgrešila je namreč reva prave poti. Morala se je za nekaj ur verniti, zvečer pa je bila zopet pri tistih dobrih ljudeh, ktere je ravno davi zapustila. Da-si je bila prec drugi dan tako nesrečna, ustrašila se vendar ni daljnega pota; sicer jej je tudi gostoljubni kmet prijazno svetoval, da naj se proti domu verne. Ničesar mu ni na njegov svet odgovorila, prosila pa ga je, da bi ji malo pot popisal in razložil. Kmet pomaje z glavo, češ, da ni kaj pametnega prosila; pove jej, kar je vedel in znal. Šla je tedaj drugo jutro zopet dalje.
Samo po sebi se razume, da je bila Praskovna na težavni poti vedno v skušnjavah zarad svojega sklepa; ali deržala se ga je zvesto; podpirala jo je vroča ljubezen do staršev. Marsikteri večer je morala, prišedši do negostnih ljudi, po več hišah prenočišča prositi. Odkrižali so se je nekteri prec, ko je komaj skozi vrata stopila; drugi pa, če so jo že vzeli pod streho, zmerjali so jo s potepinko, ki delati noče ter se rajši po svetu vlači. Najlože se pa bomo prepričali, koliko je imela Praskovna na svojem poti ter-peti, če pomislimo, kaj čaka vse potnike po neiz-
mernih puščavah merzle Sibirije in izhodnjega konca ruskega carstva v Evropi. Močvirje pokriva po letu te planjave, po zimi pa led in sneg; redko kje jc kako drevo; če je pa kje kak gozd, gotovo je tako silno velik, da še izveden človek lahko zaide. Pri vsem tem pa nadlegujejo potnike še divje zveri, zlasti medvedje in volkovi, kterih je na Piuskem sploh skor vse živo. Veliko imajo potniki v tistih krajih pred njimi terpeti; Praskovni pa vendar niso nič zalega prizadjale, varovala jo je pač posebna pomoč božja, pa saj je imela že drugega dosti terpeti. Tako se je zgodilo večkrat, da zvečer ni mogla do hiš dospeti, prenočevati je morala pod milim nebesom, gotovo neprijetno prenočišče.
Neko noč si je morala zavoljo nevihte strehe iskati pod smreko; tu se ve da ni bila zavarovana pred dežjem in mrazom, vendar pa je dočakala dne. Vsa premočena in premrazena se spravi zopet na pot; zelo je bila oslabela, kar dalje ni mogla. Kma-lo se je zgrudila na cesto ter leže tam v blatu vsa terda od mraza je že mislila, da jej ni več daleč zadnja ura. In res bi ne bila več vstala, ko bi ne bilo pomoči. Pripelje se mimo neki kmet; ta se je usmili; vzame jo na voz ter jo pelje v bližnjo vas. Tu je prosila od hiše do hiše gostoljubne strehe; ali nikjer je niso hteli, povsod so se je bali, ker je bila, vsa raztergana in umazana; nekteri so še mislili, da je kaka tatica ali pa vlačuga. Tako zelo se je Praskovni hudo godilo; ali ona je terdno zaupala na Boga, da jej bode bogato poplačal njeno ljubezen do staršev; mislila si je, Eog jej da zato toliko terpeti, ker jo skuša v njenem sklepu, ker bi jej rad še veče plačilo naklonil.
Ker le ni gostoljubnih ljudi dobiti mogla, pokleknila je na prag neke zaperte cerkve ter je tu ne-» beškemu Očetu izročevala svoje reve. Kmalo jo zapazi župan tiste vasi, stopi k nji in jo jame izpraševati,
kdo da je, od kod in kam da gré. Vse po pravici mu pové Praskovna. Pri tej priči jo vzame župan s seboj. Precej se je razvedelo po vasi o Praskovni, kaka deklica da je. Vsak jo je hotel videti. Spo-znavši njeno blago serce, so jo hteli skoraj vsi v hišo nazaj, zlasti tisti, ki so jo ravno pred od sebe pahali. V tej vasi je ostala nekaj dni, da seje odpočila, saj je bila počitka zelo potrebna. Ljudjé so jo z vsim preskerbovali, posebno so ji ustregli, da so ji napravili gorko zimsko obleko; prešnja oblačila so bila namreč tako slaba, da ne bi bila ž njimi zime preživela.
Prosili so jo ljudjé, da bi čez zimo pri njih ostala, kajti dobro so vedeli, kakšno je po zimi popotovanje v tistih krajih; ali Praskovna se ni dala pregovoriti, ni se bala terpljenja, saj jej je bila sladka vsaka težava, ktero je terpeti morala, da bi rešila stai'âe. Lepo se je zahvalila Ijudém za postrežbo ter šla dalje; zelô se jej je mudilo, kajti rada bi bila očeta pred ko mogoče rešila.
Kamor je prišla, povsod je ljudem rada kaj dobrega storila za njihdari; šivala, prala jim je ali kaj dru-zega tacega delala. Sicer pa je skerbela previdnost božja, da je dohajala skorej večidel k dobrim Ijudém.
Neko noč je spala pri kmečkih Ijudéh na peči, kar jo popraša prav gerdo gospodinja, koliko ima denarja. Praskovna ga je imela le malo ter ji je po pravici povedala, koliko ga ima. Zdaj jo jame gospodinja zmerjati, da je lažnjivka in da denar taji, kajti nihče ne gre v Petrograd s prazno mošnjo. Preišče vsa oblačila, in ker najde v resnici le malo denarja, pusti jo pri miru. Komaj se jame daniti, vstane Praskovna in misli natihoma nevarno hišo zapustiti. Na pragu pa jo ustavi kmetica rekoč: „Stoj! resnico si govorila, res nimaš več, kakor si rekla;
tu imaš svoje denarje nazaj, hodi z Bogom in bodi
srečna!
Zapustivši vas ustavi se Praskovna, da bi svoje premoženje preštela in glej ■— našla je v mošnjici še enkrat toliko, kot je imela pred. Vesela je šla dalje. v—
Še dosti lahko je popotovala nekaj dni, ali mraz je bil vsaki dan hujši; snežilo je ter take zamede naredilo, da ni mogla več naprej, ostala je v snegu. Milo je gledala krog sebe, kod se bode kdo pripeljal, ki bi se je usmilil ter jo potegnil v bližnje mesto. Peš deklici kar več ni bilo mogoče dalje. Precej dolgo je zastonj čakala, kar zasliši zvonce, gotovo znamenje, da se vozniki bližajo. In res, ni se motila. Kmalo se prikaže cela versta voznikov; kakor bi trenil, tako naglo so bili na mestu, kjer je Praskovna stala. Ubogo dekle se je vsem v serce usmililo, pa kaj bi se ne! Mili njen obraz ni bil rudeč, pa tudi ne bled, temveč moder, nič menj kot plavica, na njem pa so se lesketale zmerznjene solze. Zeblo je revo tako, da je bila vsa terda, še govorila je komaj. Vozniki bi se bili za njo kmalo stepli, vsak jo je hotel na voz imeti. Ko se je malo ugrela, zavili so jo dobro v kožuhe, in so jej dali jedi in pijače, tudi te je bila potrebna.
Pripeljejo jo v neko vas ter jo izroče tu po-strežljivi kerčmarici. Praskovna je htela že gospodinji dobro plačilo za postrežbo obljubiti, kar zapazi, da je mošnjico z denarji v snegu zgubila. Reva je bila zdaj popolnoma brez krajcarja. Jokaje je povedala to kerčmarici; iz serca rada jej je verjela, kajti spoznala je Praskovno prec po pervem pogledu, da je pošteno dekle. Prav lepo jej je postregla, tudi jo je skušala pregovoriti, da bi pri nji ostala; ali Praskovna jej ni mogla ustreči, dokler je svoje starše imela v pregnanstvu. Silila je torej z vozniki dalje, ker so se ravno naprej napravljali.
Prav radi so jo sprejeli. Videli so, da za tako hudo zimo ni nič kaj posebno oblečena in da je brez denarjev, zato so zložili toliko skupaj, da bi ji lahko gorek kožuh kupili. Ali kje ga dobiti? Svojega o takem mrazu nihče prodati ni hotel, novih pa nikjer ni bilo na prodaj. Kaj jim je bilo po takem storiti? Denar so jej dali, med seboj pa so se zmenili, da jej bo vsak za nekaj časa svoj kožuh posodil.
Sedaj so se spravili na pot. S serčno zahvalo se je poslovila Praskovna od kerčmarice; sedla je na voz dobro zavita v gorek kožuh, ni se jej bilo sedaj bati mraza. Kožuha pa ni vsak čas zamenjevala, kakor je bilo zmenjeno, ampak vozniki so si med seboj menjali kožuhe in sicer tako, da je vsak nekaj časa bil brez njega.
Ko pridejo, kamor so se bili namenili, ločili so se od Praskovne. Njeno pervo delo v tujem kraju je bila serčna zahvala nebeškemu očetu, ki je v najhujši sili ni zapustil. Šla je torej v ta namen naravnost v cerkev. Tujo zapazi neka gospâ, kteri se revno in pobožno dekle v serce usmili. Stopi k njej in jo jame izpraševati, kdo da je in kam da gré. Praskovna jej vse pové. Po svojih odkritoserčnih odgovorih se je tako prikupila gospej, da je ta sklenila za njo kot mati skerbeti. Povabi jo tedaj s seboj ter ji postreže doma, kar je največ mogla. Praskovna se jej je htela za postrežbo lepo zahvaliti in precej zopet dalje odriniti; ali ni je pustila gospa, vsaj do spomladi je morala ostati.
Gospa Milinska, tako so ji namreč rekli, je bila vdova ; bogastva je imela veliko, pa ne za sé, temveč za reveže in sirote, zlasti ker nič svojih ljudi ni imela. Bila je vsem skerbna dobrotnica, kdorkoli je njene pomoči potreboval. Bogu služiti in ubogim pomagati je bilo po moževi smerti njeno edino opravilo. K tej gospej je previdnost božja pripeljala Pras-kovno. —
Če dalje rajša je imela gospa deklico, skerbela je za njo, kakor bi jej bila lastna hči, učila jo je pisati, brati in druzih potrebnih stvari. Rada bi jo bila za vselej pri sebi obderžala, ali ona jej za vse njene dobrote ni mogla tega veselja storiti. Starši so jej bili vedno v mislih; da bi je rešila, spustila se je na pot, in ni jej bilo miru, dokler ni svojega namena dosegla. Zato je spomladi po vsej sili naprej tiščala, morala jo je gospa spustiti, kakor jo je nerada.
Gospa Milinska jej je dala na pot vsega, česar je potrebovala: oblačil, denarjev in dobrih naukov; saj teh je bilo neskušeni deklici najbolj treba. Tudi je plačala za-njo ladijo, da se je po reki dalje peljala in sicer lep kos pota; neki gospej v Moskvi jo je pa pismeno priporočila. Predno se je Pras-kovna ločila od nje, morala jej je obljubiti, da bode pri jej ostala, ko pride nazaj.
Bila je Praskovna komaj tri dni na poti, in zopet je bila nesrečna, razbila se je namreč ladija, na kterej se je peljala. Utonila bi bila, da si niso bili brodarji vse prizadjali ter jo rešili gotove smerti. Do kože mokra se je sramovala, da bi se vpričo ljudi preoblekla; v mokri obleki se je peljala dalje na drugi ladiji. Prišedši na kraj, kamor je bila ladija namenjena, zbolela je Praskovna, prehladila se je bila reva.
Po svetu gospe Milinske se je tu oglasila pri nunah, Kaj ustreglo se jej je s tem, kajti bila je popolnoma tuja v tem kraju, zraven pa pomoči milo-serčnih ljudi zelo potrebna. Nune so jo z veseljem prejele, zlasti ker je bila po gospej Milinski priporočena. Praskovna je morala za hudo boleznijo ležati in predno je ozdravela, bila je zima zopet blizo. Nikakor jej ni kazalo zdaj dalje, bila je sicer že popolnoma zdrava, ali za potovanje je bila še preslaba. Svetovale so jej torej nune, da naj čez zimo pri njih ostane. Prav rada jih je ubogala,
saj je sama prevideti morala, da tako bolje stori. —
Ostala je tedaj v samostanu. Nunam je bilo to kaj všeč; rade bi jo bile za zmeraj med seboj imela, pa kaj bi je tudi ne? Praskovna je bila v resnici tako pobožna, tako pohlevna in prijazna, kakor je redko kdaj kako dekle. Ni se tedaj čuditi, ako si je na mah vsa serca pridobila.
Spomladi se je Praskovna zopet napravljala na pot. Nune so jej tudi sedaj odsvetovale, da bi jih zapustila. Dokazovale so jej, kako težko jej bode mogoče rešiti očeta, ki je morda zarad svoje boleh-nosti in starosti že lahko umeri. Še veliko drugega so jej pravile , da bi jo pregovorile, ali Praskovna se jim ni dala ostrašiti; spustile so jo, pa obljubiti jim je morala, da se bode k njim v klošter vernila, kedar spolni svoj sklep. Tudi so jo silile, da naj se s slovesno obljubo zaveže, da bode prišla gotovo nazaj k njim, naj ji steče njena stvar tako ali tako. Tega se je pa Praskovna serčno branila, rekla jim je: Prav srečna bom, ako na tem svetem kraju sklenem svoje dni, a kaj vem, kaj Bog še od mene tirja? Zgodi naj se njegova sveta volja; kar mi On zapoveduje, to moram storiti!" Odslej je nune niso več pregovarjale, vendar pa so jo še enkrat prosile, da naj res k njim nazaj pride, — Samostanska predstojnica jej je pomagala po svoji moči, da je Praskovna srečno dalje popotovala ter brez kake posebne nezgode prišla, kamor se je bila namenila, — v Petrograd.
Od kar je bila Ivanova hči, preblaga Praskovna, zapustila sibirsko vas Išim in nesrečne svoje starše, preteklo je celih 18 mescev. —
Sedaj je bila deklica v velikem mestu; tu ni poznala nikogar, da-si je toliko prebivavcev; ravno tako tudi Praskovna ni bila nikomur znana. Kam se jej je bilo sedaj najpervo oberniti? Imela je res nekaj priporočil in sicer do imenitnih gospodov, pa
vse to ji ni nič pomagalo. Hotlaje previdnost božja, da bi Praskovna sama rešila očeta, kakor je bila slaba; kajti od nikogar ni imela kake pomoči; tistih, kterim je bila priporočena, pa ali takrat v Petro-gradu ni bilo, ali jih pa najti ni mogla.
Ko je slišala, da starešinstvo le more pomilo-stiti pregnance, napotila se je Praskovna tedaj naj-pervo tje. Reva pa ni vedela, da to ni tako lahko, kajti ravnati se je treba po-nekterih šegah, ki so pri starašinstvu navadne in zapovedane.
V palači starešinstva je sedla na stopnice; mislila si je, tu hodijo gospodje gori in doli, bode me že kdo poprašal, kaj bi rada. Res so hodili ljudje v različni obleki po stopnicah, a za njo se nihče ni zmenil, ona si pa tudi nikogar ni upala nagovoriti. Tako je hodila sem sest zaporedama več dni, pa opravila ni nikdar nič. Na zadnje pa sklene gospode v sobah poiskati. Stopivši v pervo pisarnico je hodila od pisarja do pisarja, povsod popraševaje, kje je starešinstvo. Nagovarjala je gospode tako tiho in tako od daleč, da so jo komaj zapazili ali pa še ne; kar zadene, kakor slepa, na nekega vojaka. Ta popade prestrašeno deklico ter jo pahne iz pisarnice na most-ovž; zmerjaje jo jej pove, da se starešinstvo le pismeno prosi. Sedaj je Praskovna že zvedela nekaj več. Prošnjo si je kmalo preskerbela, spisal ji jo je neki tergovec, s kterim se je po naklučbi seznanila. S tem pisanjem je šla zopet na stopnice sest. Prepričana je bila, vsak velja pri starešinstvu kolikor toliko, torej je vsakemu ponujala prošnjo, a še brati je nihče ni hotel, ker sleherni si je mislil, da Praskovna prosi miloščine, zato ji je časi padel kak belič.
Naveličala se je bila že tega svojega posla. Vsa poterta ni vedela, kaj bi počela; kar jej pride na misel velikanski spominek cara Petra I. Tej bronasti podobi, mislila si je, bom podala prošnjo, morda opravim več, kakor sem opravila na stopnicah v pa-Slov. ve&rmoe. XIV. xv.	2
lači starešinstva. Šla je k podobi; ali spomenik je silno visok, ni jej mogoče, da bi prošnjo caru v roke dala. Plezati torej jame proti cesarskemu spominku, — podoba stoji namreč na visoki skali. — V tem hipu se pripelje neka imenitna gospa; ko zapazi Praskovno, zapove ustaviti ter pokliče deklico k sebi. Izpraševati jo jame, kaj hoče pri spominku velikega cara. Ponižno jej je odgovorila Prask ovna: „Milostljiva gospa! za očeta prosim, da bi ga poklicali iz Sibirije; a moje prošnje nihče brati noče; upam pa od Boga, da ta-le bronasta podoba bode jo brala ter me uslišala." Ginjena po teh besedah vzame gospa prošnjo ter jo naglo prebere, potem pa obljubi Praskovni, da bode skerbela za prošnjo, da jo bode bral sam car. In res, dva dni poznejše je že vedel car Aleksander vse o Praskovni. Carica sama je dala poklicati blago hčer Ivanovo ter jo je pokazala vsej carski družini.
Car je uslišal Praskovno ter ji je očeta po-milostil. — Hitro se je ta vesela novica pregnancu v Sibirijo naznanila. Serčno je želela deklica, da bi še enkrat videla svoje starše, pisala jim je torej, da naj urno zapuste nesrečni kraj ter se vernejo v predrago domovje.
Spolnivši z božjo pomočjo svojo težko, ali blago nalogo, spomnila se je Praskovna obljube, ki jo je storila gostoljubnim nunam. Bogato obdarjena se je vernila torej k njim. S slovesno obljubo je tu posvetila vse svoje prihodnje življenje nebeškemu ženinu. Bila je Praskovna zdaj na koncu svoje poti, pa tudi na koncu svojega življenja. Veliko je preterpela na popotovanji, ni se torej čuditi, da je dan za dnevom slabela. Dobro je vedela, da se jej bliža zadnja ura; za življenje se je ona malo več menila. Eno samo željo je še imela na tem svetu, da bi namreč še enkrat objela svoje starše; po tem je še hrepenela, ali zastonj; tega jej ni bilo dano: prej se je ločila
njena blaga duša od telesa. Sklenila je kratko svoje, pa blago življenje 8. grudna (decembra) 1. 1809. Umiraje že je poprašala po starših, kje so; in ker jih ni bilo, je neki rekla: V nebesih jih bodem videla , tam je naša prava domovina, tam nas nihče preganjal ne bode ! —
Drugi dan se oglase njeni starši v samostanu. Oh! kako se prestrašijo videti hčer na mertvaškem odru; tolažile so je le hčerine zadnje besede. Želeli so si sedaj samo, da bi je Praskovna rešila še iz te doline solz. Kmalo se jim je izpolnila želja. Eno leto je še živel Ivan Lopulov srečno v svoji domovini, potem se je pa preselil v boljši kraj, k svoji Praskovni. Šest tednov poznej pridružila se je k njima še Ana, zvesta žena, skerbna mati!--
II.
Slepec.
(Resnična dogodba; poleg francoskega Slovencem povedal V. M.) I.
■edaleč od mesta Klermonta*) v Overnji na Francoskem je majhina vas, ki jej ne vem več dobro imena; vas je majhina, prebivavci sploh siromaki. V najbolj revnej koči je prebival mož z ženo in osmero otroki. Videlo seje, daje ta človek, Tadej Šasanj po imenu, še mlad; bil je krepkih, zdravih udov, pa vendar mu je družina umirala skoraj od glada. Bil je revež slep; če pa človek ne vidi, ne
* Čez 70 milj od Pariza.
more ne orati, ne kopati, ne obrezovati terte, še v gozd ne more, da nabira suhljadi, res prav ničesar ne more početi posebno na kmetih, da si prisluži živeža. Kako pa bi ga prislužil tolikej družini!
Neki večer meseca velikega travna, ko je žena ravno nastlala nove slame v kotu, da na njo položi otroke, reče jej mož tiho in nekako skrivnostno: „Priska! povej mi, kedar zaspe otroci; jaz bom ti nekaj povedal."
Žena prikima; ali Peter, najstarši otrok, ki je spolnil deseto leto, je slišal te besede; zato je pazil, da ne zaspi, samo delal se je, kakor bi spal.
Ko je uboga mati mislila, da družina spi, vzame v naročje najmlajše dete, pa sede na slabo, skoraj poderto klop zraven moža, ter mu reče z glasom nekako čmernim, ki mu pa ni bila nejevolja vzrok, ampak žalost in brezupnost: „Kaj ti hodi po glavi, ubogi revež?"
Tadej izdihne pa odgovori: „Preljuba Priska! jaz sem ti velika nadlega. Ti se ukvarjaš in ubijaš z delom, in ko bi se ne krotil, pojedel bi sam ves tvoj zaslužek. Veš kaj torej, ljuba žena! — daj mi enega mojih malih za vodnika, pa jo odrinem jutri, ko se dani."
„Kam pa pojdeš?"
„Bog ve kam."
„Pa misliš H, da te bom pustila, da greš s tako boleznijo po svetu, da se ti zgodi kakšina nesreča na potu?"
„Jaz grem z Vami, oče!" zakliče otročji glas za njima.
Mati se oberne; Peter je bil kviško, ter je gledal v slepega očeta.
„Ne greš likoj nazaj ležat?" reče Priska, ter pokaže s perstom prazno mesto na slami.
„Mislil sem, da spe otroci," reče žalosten Tadej in izdihne.
„Ne, oče, jaz nisem spal," odgovori Peter, ter se obesi z obema rokama očetu okoli vrata, da ga mati
po sili ne odpeljejo nazaj v postelj. „0 zares, če me hočete poslušati, jaz Vam povem nekaj, kar Vas bo zlo razveselilo, pa mamo tudi."
„Pusti ga, naj govori," reče Tadej.
Berž začne Peter: „Oče! saj poznate Rikarda, Rikarda, kaj ne da, ki je bil šel čisto majhin od doma, pa se je vernil lani bogat, bogat, oh kakor gospod Dosar, dohtar Dosar, ki ima tako lepega konja; Ri-kard, ki me uči brati, — jih že poznam čerke, jutri Vam bom pokazal, oče! — Pa lejte si, kako je prislužil Rikard vse to ? Dimnike je ometal; hodil je okrog po vsakošnih naročilih; nosil je, kar koli so mu dali: pisma, skrinje, postelje — oh kako lepo rokodelstvo je to! Oče, jaz se bom tega poprijel, prav zares. Sicer je pa tudi Rikard vsaki večer, kedar se je spravljal spat, pokleknil pa molil: o moj Bog, malega Overnjanca nikar ne zapusti!"
„Začni od konca svojo povest," reče Tadej ter se žalostno nasmeje.
„Tedaj oče, Rikard mi je pripovedoval povesti, povesti, dolge, da sem vselej zaspal pred koncem; bilo je vendar-lekar dolgočasno, čeravno je bilo dolgo in čeravno je bilo lepo. Pa lejte, uni večer mi je povedal eno, oh pri njej pa nisem spal, to Vam morem reči da ne. Pomislite, oče ... pa najpred morate vedeti, da si je bil Rikard, ne vem kaj je delal, v Parizu roko zlomil, pa so ga nesli v veliko hišo, kjer je bilo polno postelj in polno ljudi: dve postelji, je rekel Rikard, za vsacega človeka ... ne dva človeka za . . . ne, ni ne tako . . . lej, škoda saj se res ne morem spomniti; pa nič ne de, to ni najlepše v povesti. To je le: Pomislite oče, v tisto hišo je prihajal vsaki dan dopoldne mož, ki je delal čudne reči. Uravnal mu je roko, da dela ž njo prav kakor z drugo. Pa je vendarle težko uravnati roko, kaj, oče? Potem je ozdravljal vse bolezni, vse — oče! verjemite, da mi je Rikard povedal... Pustite me, mama,
da povem vse, potlej poj dem koj spat. Vi me poslušate, oče, al'te ?"
„Poslušam, dete, pripovedaj!"
„Ker lejte, vaše oči so tako mirne, da se ne vidi, ali slušate ali ne."
„Ker sem slep, moje drago dete!"
„0 to vem, da ste slepi, pa ravno zato je moja povest tako lepa. Le poslušajte. Prašal sem Rikarda, ali zdravi tisti mož tudi slepe, pa mi je povedal, da je eden njegovih tovaršev bil slep, tako slep, da ni kar nič bolje videl po noči, nego po dnevi, pa ga je tisti mož ozdravil tako, da je potem videl, namreč Rikardov tovarš, po dnevi in po noči in vsaki čas, in je mogel spet ometati dimnike, pa delati, kar je le hotel."
„Oh prav, prav, ljubo dete! velika sreča za tega tovarša, pa pojdi spat, pojdi!"
„O velika sreča tudi za Vas, oče!" zaverne Peter nesterpljivo, ter udari z nogo v tla; „ker je mož unega ozdravil, bo tudi Vas ozdravil, Vas."
„Ali ta mož je v Parizu, Peter!"
„Kaj za to! mi dva odrineva tje, oče!"
„Pa kako ?"
„Peš. Nimate li Vi nog, jaz pa tudi?"
„Pa brez denarja?"
„ Joj, kaj bi naju to strašilo ? Celo pot se boste Vi opirali na me, jaz pa porečem, kjerkoli koga srečava: Dobri ljudje! dajte v božjem imenu en sold revežu dečku, ki pelje očeta v Pariz, da mu ozdravijo oči, ki ne vidijo nič. Vsaki bo dal sold, oče! potem bom po delal tako, kakor Rikard: vsaki večer bom molil k dobrotljivemu Bogu: o moj Bog, malega Overnjanca nikar ne zapusti!"
„Ali tistemu možu, Peter! mora se plačati, midva pa nimava denarja."
,Nič se mu ne plača, Rikard mi je povedal;
bogatini morajo veliko plačati, reveži pa mu ne plačujejo nič."
„Kaj nam tu ne pripovedaš!"
„Rikard mi je povedal, oče prav res da. In gotovo je tako tam v tistej Pariškej zemlji. Pojva, oče, pojva jutri zgodaj!"
„Veš kaj," reče Priska, „otroče morebiti prav govori; in ker si se bil že sam namenil iti ..."
„Tedaj pojdeva v Pariz," zakliče Peter, in od veselja ploskne z malima ročicama. „V Pariz pojdeva ; celo pot bom prosil v božje ime; kedar pa prideva v Pariz, bom pa jaz dimnike ometal, Vi oče si boste pa zdravili oči; o kakšina sreča, moj Bog, kakšina sreča! Lahko noč!
In hitro skoči Peter k svojim bratom, poklekne na slamo, sklene roke in ponavlja: O moj Bog, malega Overnjanca nikar ne zapusti! Zatim se stegne na slamo, pritisne obe pesti na oči, in čez par trenutkov sladko zaspi.--
Opiraje se z eno roko na palico, z drugo pa na ramo sinovo, zapusti drugo jutro ubogi slepec svojo kočo, kjer je bil rojen, kjer je odrastel, kjer se je oženil, kjer je imel osmero otrok. Obriše si vroče solze, ki mu jih je toliko spominov prisililo v oči, pa se napoti proti Rikardovemu stanovanju.
Rikard je bil že po koncu, imel je motiko čez ramo, in spravljal se je ravno od doma, da poseje košček polja, ki si ga je bil kupil za pridelek svoje varčnosti.
„Kam pa vi romate taki-le, oče Tadej ?" reče že od daleč, ko zagleda slepca.
„V Pariz, ljubi sosed!"
„Iskat sreče za svojega sina? Prava je ta, oče Tadej!"
„Grem si tudi zdravit oči, prijatelj moj!"
„Sosed, ta ni ravno neumna."
„Zato bi Vas prosil, da mi poveste ime tistega
moža, ki Vam je uravnal roko. Saj ga pač pomnite, kaj ne da?"
„O popred bi bil pozabil svoje lastno ime, ime svoje matere, svoje domovine, nego ime tega verlega in poštenega moža ... Le malo postojte, dragi sosed! koj koj pridem, reče Rikard, ter stopi nazaj v kočo; pa se kmalo verne in prinese list papirja, in majhino usnjato mošnjo." „Nate," reče ter prime slepca za roko, „na tem-le lističu je napisano njegovo ime; to-le imate pa, da se na potu včasih malo okrepčate; nič se ne zahvalujte," reče pošteni mož, ter hitro odide; „če Vam kaj ostane, mi pa povernete, kedar spet pridete. Srečno pot! Z Bogom, Peter!"
To izgovori, pa zapoje veselo narodno pesem in izgine pod kostanji, ki so rastli pred vasjo. Njega ni bilo več videti, njegovo petje pa se je slišalo še precej časa.
Tadej in njegov sin odrineta proti Parizu.
H.
Pervega malega serpana leta 1829 že pod večer pride slepec, ki ga je vodil deček, pred perve hiše glavnega francoskega mesta Pariza. Slepec, ki pa je bil visoke in čverste postave, imel je suknjo in hlače iz višnjevega sukna, toda oboje je bilo zlo obnošeno in čez in čez zaprašeno; deček je imel rujavo obleko, izpod volnate kape so mu gledali černi, kodrasti lasje. Oba sta bila bosa. Tako prideta pred vrata majhine kerčme. Tu se je več zidarjev, ki so bili prišli ravno z dela, smejalo in razgo-varjalo in pilo. Deček sname kapo z glave, ter reče delavcem z glasom, ki je bil hripav od truda ali pa tudi od glada: „Dobri ljudje! dajte v božjem imenu en sold revežu dečku, ki pelje očeta v Pariz, da mu ozdravijo oči, ki ne vidijo nič."
„Pojdi dalje," reče najstarši zidar.
„čemu si neuljuden z ubogim dečkom," zaverne ga najmlajši, iskaje solda po žepu. Slednjič izvleče neki veči novec, ter ga spusti dečku v kapo.
„Bog Vam poverni stokrat," reče deček vesel, da je dobil tako velik denar.
„Sva li še daleč od Pariza, dobri gospodje!" popraša slepec.
„Že v Parizu, prijatelj," odgovore zidarji.
„Hvala Bogu!" reče slepec, „ne bil bi več mogel dalje; kaj pa ti, Peter?"
„Jaz," reče, „sam ne vem."
„Kaj sam ne veš?" reče mladi zidar, ki mu je bil dal milošino.
„Oh, res ne vem, dobri gospod! ker odkar vsa šla od doma, lejte, bil sem včasih tako truden, da sem mislil, zdajle bom padel na cesto; ej lejte pa vendar nisem padel; oče so rekli: Pojva sinček! pa nisem bil nič več truden."
„Ubogi otrok!" reko zidarji in stopijo okoli popotnikov. Prišla sta tedaj pač od daleč?"
„Se ve da, s kmetov," reče Peter.
Zidarji se zasmejejo na glas.
„IzKlermonta v Overnji," hitro reče slepec zidarjem, ki so se bili morali zasmejati dečkovi prosto-serčnosti.
„Brez zamere, prijatelj! če smo se smejali," reče eden izmed zidarjev;" nismo hotli zasmehovati Vaše nesreče, gotovo ne; pošteni ljudje smo in dobri delavci, in če se Vam hoče serkniti ga z nami par požirkov in malo prigrizniti, to Vam iz serca radi ponudimo: nič se ni treba braniti, le noter stopite, pa večerjajte z nami!"
Slepcu so stopile solze v oči, ko je šel za zidarji dalje v kerčmo, kjer jim je bila odmenjena posebna izba. Deček je gledal mizo, klopi in delavce,
pa ni vedel, ali se sme usesti k njim, ali pa mora samo gledati, kako bodo jedli.
„He, dečko, mar ti nisi lačen ?" reče eden izmed
njih.
„O se ve da, ljubi gospodje!"
„E hiti torej, semle sedi!"
Dva skoka, in deček je sedel pri mizi zraven
očeta.
„Po kakšinem opravku ste pa prišli v Pariz?" to je bilo pervo vprašanje, ko se je najedel popotnik.
„Slep sem," odgovori prostodušno, „delati ne morem, družino imam pa veliko, ki umira od lakote. Pripovedali so mi o možu, ki me bo ozdravil; zato sem prišel, da ga najdem."
„Kako se zove ta mož?"
Slepec potegne iz žepa listič, pa ga da naj-bližnjemu sosedu, rekoč: „Prosim, berite mi njegovo ime."
Zidar razvije list in bere: Dupuytren.
„Kosmata kapa, ta Vas more ozdraviti, če le hoče," reče zidar; „to Vam je majhin copernik, ta je ozdravil že dosti drugih."
„Vi ga torej poznate?" vpraša slepec, ki je komaj dihal.
„E kdo bi ga ne poznal tega moža, posebno med nami zidarji, ki ne bev, ne mev švigamo iz petih in šestih nadstropij tako urno na zemljo, pa še za stopnice nič ne prašamo. Videl sem ga večkrat pri bolnikih; izverstno roko ima, to Vam pravim, roko, ki se nikdar ne trese; grom in strela! kako to reže roko ali pa nogo, kakor moja žena pleče na moje poštenje!"
„Oh, povejte mi, dragi prijatli, kje stanuje, da grem berž k njemu," reče slepec, ki mu je kar zmanjkovalo sape.
„Najpred, ljubi moj, moram Vam povedati, da danes ne smete na to misliti; zvečer ne prejemlje
ljudi; jutri pa Vas bom peljal jaz k njemu. Mene pozna ta mož, mene; narava mi je dala samo eno roko, on pa mi je naredil dve, ravno on."
„O ti burkavec!" zakličejo tovarši in se sme-jajo na glas.
„Brez šale, prijatli; bil sem šest let star, in imel sem roko, ki je nisem mogel nič bolje gibati, kot da je mertva; nekega dne pride k bolniku v hišo, kjer so bila moja mati vratarica; in jaz sem mu deržal konja. Ko mi je podajal par soldov za moj trud, opazi, da ne gibljem leve roke; koj mi reče, da se slečem. Ne pomnim več prav, kaj je delal z menoj, to pa je resnica, da imam danes dve roki njemu na službo, kakor mu vselej rečem, kedar-koli se vidiva."
„Jutri torej," reče slepec, „ali kje bova pa midva ostala do jutri ?u
„Tukaj le" odverne zidar; „Gorjotova mati Vam bodo dali postelji; jaz zidam koj tu-le blizo, jutri o poldne pa bodite pripravljeni."
„Z Bogom, lahko noč, Bog Vam poverni!" tako se pozdravljajo med seboj. Zidarji odidejo, eni k svojim družinam, eni pa v svoje stanovanje pri Gorjo-tovki. Slepec zbudi sina, ki je od trudnosti na klopi zaspal. Zatim ju odpelje gospodinja na pod, kjer se vležeta na slamo. Peter pa je še pokleknil, predno je zaspal, in goreče molil: O moj Bog, usmili se malega Overnjanca in njegovega očeta!
Drugi dan, na tanko ob rečeni uri, pride zidar. Slepca prime pod pazduho, dečka pa za roko, in tako ju pelje na terg, ki se mu pravi Luver. Tu je bilo stanovanje verlega zdravnika. Spremi ju do vrat, pa jima želi dobro srečo, ter se verne na svoje delo.
Slepec in sin gresta v pervo nadstropje in pozvonita, kakor jima je bil zidar ukazal. Velik stre-žaj v livreji jima pride odpirat. Deček izgovori ime
zdravnikovo in strežaj ju odpelje priljudno v veliko sobano, kjer je bilo že veliko ljudi, ter jima reče, naj se usedeta in počakata.
Slepec sede v veliko naslonjačo, deček pa mu stopi med kolena; zatim se nagne, ter mu reče tiho na uho:
„O kako lepo je tu-le, oče!"
„Moj Bog!" reče tiho slepec, „daj, da se ta mož omeči, ko zagleda mojo bolezen, da me ozdravi, da bom mogel videti mojo dobro Prisko in mojih osmero otrok, in da bom mogel delati, da jim zaslužim kruha."
„Ne bojte se, oče!" reče deček ravno tako tiho, „tu ni ne enega slepega."
„Pa kaj sodiš po tem?"
„Da je tedaj vse ozdravil."
Slepec se je moral nasmejati. „Je li dokaj ljudi tukaj ?" popraša sina.
„Dokaj, oče!"
„Kako so pa oblečeni?"
„To je čudno, nekteri so neznano lepi, nekteri" so pa videti še revniši, nego midva."
V tem trenutku se odpro vrata druge izbe. En mož se prikaže, za njim gresta stara ¿■fena in majhin otrok. Ta mož je bil velik, nekoliko postaren, plemenitega in priljudnega obnašanja. Petru je jelo serce tolči na vso moč, in hitro dene očetu roko na usta, da ne začno govoriti; potem pa iz otročje radovednosti vpre sam svoje velike oči v dohtarja, ki je šel po sobani, kramljaje z gospo.
„Jutri pridem k Vam," reče jej s prijetnim in ljubeznivim glasom; „nikarte se truditi v vaših letih, da bi hodili k meni; in če boste ravnali po mojih svetih, upam da bo bolje."
Stara gospa odide, dohtar se verne skoz sobano, eden iz društva se vzdigne in gre za njim v izbo, in vrata se zopet zapro.
„Kako prijaznega obraza je ta mož, oče!" reče Peter, „ta Vas bo ozdravil, o zdaj to vem za gotovo."
„To je čudno, kako se tresem," reče slepec, „nikdar ne bom mogel ž njim govoriti."
„Ej, oče! ne smete biti tak . . . jaz Vam pravim, da je prijaznega obraza."
„Dober je, moje dete! ali morebiti samo za one, ki mu dobro plačajo, kakor dobtar Dosar v Klermontu."
„Ali oče, saj ste slišali, kar Vam je naš pošteni zidar pravil, sinoči in še danes o poldne, in pa kar nam je povedal Rikard."
„Vse zastonj, ljubi moj! bojim se, in moj strah je močnejši nego jaz.
Med tim pomenkovanjem je šlo več oseb, ena za drugo, v dohtarjevo izbo in zopet ven, in sobana se je jela prazniti.
„čujete, oče! meni se nekaj zdi," reče deček tiho; „ne prihajajo ravno najlepše gospe in najlepši gospodje pervi na versto; enkrat je reven na versti, enkrat bogat, ne razumem prav, ali revežev gre toliko noter, kolikor bogatih."
„To je mogoče, dete, ali morebiti vsi plačajo?"
„E dobro, oče! boste pa plačali."
„Ali jaz imam tako malo denarja, da ga ponudim dohtarju v velikem Parizu."
„čakajte, bom poprašal."
In Peter še odgovora ne počaka, temuč se berž približa mladej gospej, ki je ravno prišla. S svojo podobo in svojim ponašanjem se je prikupila dečku.
„Gospa!" reče ponižno, deržeč rujavo kapico v rokah, „morate li gospodu dohtarju dokaj plačati, da Vas zdravi?"
„Več nego ti imaš, moj mali," reče, smehljaje se gospa.
Ta odgovor dečka tako popari, da se ne upa
dalje prašati; glavó pobesi in žalosten stopi nazaj k očetu.
„Vi ste na versti," reče neki gospod slepcu.
„Me li gospod dohtar kliče?" vpraša slepec plah.
„Ne, ali kakor ide vsaki za svojim prednikom: kdor pred pride, najprej, in tako po versti; jaz sem prišel za Vami, Vi morate iti pred menoj."
„Sercé mi kopni," izdihne slepec in se vzdigne.
„No le pojte, oče! gospod dohtar naju čaka," reče deček in potegne slepega za seboj, ter ga potisne v izbo.
Vrata se zapró za slepcem in dečkom, in oba-dva obstojita odkrita pred imenitnim zdravnikom, ki je stal sam odkrit pred njima.
„Prijatel! s čim Vam morem postreči,„ vpraša veliki mož z ljubeznjivim glasom; in ko slepec, ves plah, nič ne odgovori, povzame zopet besedo prav prijazno: „Govorite, ljubi moj! ali vam morem koristiti v čem?"
Ubogi slepec pobesi oči, in vertí klobuk po rokah. „Oh moj dobri gospod! . . ." zamomlja, ali bil je takó ganjen, da ni mogel dalje.
„O moj dobri gospod!" reče hitro deček, in vpré svoje černe in bistre oči v zdravnika, „moj oče bo slepi; rekli so nam zvunaj na kmetih, da jih samo Vi morete ozdraviti; zato sva prišla s kmetov, peš, da Vas naj deva."
„Ubogi mož!" odverne zdravnik, pa pogleda slepca, in stisne male ročice dečku! „peš torej sta prišla, da me poiščeta. Vsedite se, ljubi moj! dobro je; odprite oči, da pogledam v nje; malo se ober-nite proti svitlobi; dobro je, postojte malo na miru."
„Mislite li, da mi boste mogli zopet dati pogled, dragi gospod?" reče slepec, ki je komaj dihal.
„Upam, prijatel, in skoraj mislim, da bi Vam mogel za gotovo obljubiti."
„Gospod!" reče slepec ves omamljen, „prosil sem
celo pot, da dt)bim denarja, da Vam ga ponudim; dobil sem štiri cekine, nate jib, to je vse, kar imam, ozdravite me, in dolžen Vam bom več, nego življenje svoje." —
„Plačali boste,kedar boste zdravi," odverne zdravnik ter s prijazno besedo slepčevo roko nazaj potisne; zatim pa pristavi: „Kje pa stanujete?"
„V kerčmi pri Brunu, na kraju Pariza."
„Prijatel! Vi morate v bolnišnico, tam Vam bo bolje, in meni bo lože skerbeti za Vas. Zatim napiše hitro nekaj na listič in reče: Nate pokažite tole, in koj Vas bodo sprejeli. Pojte koj tje . . . Ali, lejte si, kaj boste pa počeli z dečkom tukaj ?
„Jaz bom stregel očetu," odgovori hitro deček.
„Tam tebe ne po treba, ljubi moj!" reče zdravnik, „ter si posadi dečka na kolena. In s posebno prijaznostjo, ki mu je prikupila serca vsih otrok, kjerkoli jih je našel, počne s svojo belo roko gladiti černe in kodraste lase malega Overnjanca. — Tvoj oče bodo našli tam usmiljenih sester, ki so dobre in prijazne, in bodo skerbele za-nje; tebi bi bilo tam dolgočasno, ljubi moj!"
„Ali sam se vendar ne morem verniti domu, dragi gospod!" reče serčno Peter.
„Tega tudi nisem mislil, da te nazaj odpravim."
„Kaj pa bo torej iz mene brez mojega očeta?" reče deček, in že mu solze stopijo v oči.
„Bi li hotel ostati pri meni?"
„Pri Vas ?" začudi se Peter, in vpre mokre oči v dohtarja.
„Da, preljubi moj! saj boš prav priden?"
„O gospod I saj sem djal očetu, da ste tako dobrega obraza."
„Dobrim otrokom sem dober, mali moj prijatel 1 Kako ti je pa ime ?"
„Peter, dobri gospod! hočete li, da Vam ometem vse vaše dimnike? verjemite, to bo berž storjeno."
In že se zasuče, kakor bi hotel sleči suknjo.
„To bi bilo kaj nepotrebno mesca malega serpana,, in pri takej soparici, kakoršna je danes," odgovori dohtar, in ustavi gorečnost mladega ster-garja.
„Moj Bog! ali druzega dela jaz ne znam," reče deček klaverno. in kakor bi se sramoval.
„Znaš li brati?"
„Čerke poznam, to Vam je vse."
„Bi li bil zadovoljen, ko bi te poslal v hišo, kjer je več takih dečkov, kakoršen si ti, in kjer bi te naučili brati?"
„O to je da, dragi gospod!"
„Dobro je, že velja! — Potem se oberne k slepcu, ki je ves čas ponižno molčal, in reče: „Prijatel! Vam je li všeč, kar sva ukrenila z Vašim dečkom ?"
„O gospod! pravili so mi samo, da ste imeniten in zveden mož," reče slepec, in solze mu žalijo oči in glas, „ali tega niso pristavili, da ste revežem previdnost božja,
„Le zdravnik sem," zaverne blagi gospod, „in storim le, kolikor morem. Stopite za menoj pred mojo izbo, tam najdem svojega strežaja, ki mu imam nekaj naročiti, kar se Vas tiče."
in.
Štiri mesece pozneje, nego se je zgodilo to, kar sem Vam ravno kar pripovedoval, in kar me je, ker sem bil priča, ganilo do solz, prideta k gosp. Dupuytrenu nekega dne čedno oblečen mož in ž njim deček, ki je imel ne ravno berhko, ali čedno in čisto opravo.
Kakor pervikrat počakata, da pride versta na nju; ko pa pride versta, ni bilo treba nikogar, da jih opomni; mož prime dečka za roko, pa plane
v dohtarjevo izbo, kričeč: Vidim, gospod vidim! in pade na kolena pred svojim dobrotnikom. Ravno tako tudi deček.
„Vstanite, prijatel," reče zdravnik, ganjen od tolike hvaležnosti, „klečati se sme samo pred Bogom."
„Oh gospod! za-me ste Vi namestnik Božji; vi ste njegov sin, njegova podoba tu na zemlji; videl bom spet svojo ženo, svoje otroke; Bog Vas blagoslovi na vekomaj!"
„Dobro je, dobro," reče dohtar, ki se je hotel umakniti njegovej gorečnosti! „Vi ste, hvala Bogu, ozdravljeni; pustite torej, da ozdravim, če je mogoče, zdaj tudi one, ki čakajo zunaj v sobani."
„Prišel sem, da Vam plačam," reče Overnjanec, ter potegne iz žepa svoje štiri v papir zavite cekine.
Zdravnik prime papir, ga odvije in pogleda Overnjanca.
„Kako pojdete pa nazaj domu?" vpraša.
„Kakor sem prišel; prosil bom vbogaime; ali zdaj bom vsaj videl pot, in bom blagoslavljal Vas."
„Kaj pa Vaš sin?" reče zdravnik, in pogleda Petra, ki je jokal v kotu.
„Moj sin tudi."
Peter zaihti.
„Ali se ti morebiti noče iti domu, da vidiš svojo mater?" popraša dohtar, ter mu se prijazno približa.
Deček vedno le joče, in nič ne odgovarja.
„Povej mi, Peter! kaj pa bi rad?"
Peter vpre objokane oči v zdravnika, in ko vidi angeljsko dobroto na obrazu verlega moža, reče od-kritoserčno.„ „Da nikdar Vas ne zapustim, da se naučim Vaše umetnosti, in da me ljudje tako blagoslavljajo, kakor moj oče Vas blagoslavljajo."
„Tako naj se zgodi, kakor ti želiš, moje drago dete!" odgovori zdravnik, pa vzdigne v naročje dečka, ter ga nekolikokrat goreče poljubi.
Slov. večernice XIV zv.	3
Na to vzame iz miznice nekoliko cekinov, ter je zavije skupaj z onimi štirimi v papir; vse skupaj pa stisne Tadeju nazaj v roko rekoč: „Vašega sina bom jaz varoval; naredil bom iz njega moža, verlega moža. Je li Vam všeč?"
„Na kogar Bog dobrote siplje, tega ne praša, ali mu je všeč ali ne," odgovori Overnjanec z besedo, ki mu je prišla iz dna serca. —
Overnjanec se je vernil domu, njegov sin pa je kmalo doveršil potrebne šolske nauke, ter se potem poprijel ranarstva, in kmalo se je pokazalo, da bo enkrat vreden naslednik svojega slavnega mojstra. Imel je vse lastnosti za to, pervič hrepenečo željo, da mu se vsaka reč dobro izide, lastnost, brez ktere se ne opravi nič; nadalje plemenito in hvaležno serce; zatim je vedel povest o Vilimu Dupuytrenu, kakor dečku, in je videl Vilima Dupuytrena kakor moža, ki ga je podpiral, čez vse pa je bila želja, da stori srečno ubogo družino v revnej vasi zraven Klermonta. In kar je mlad obetal, to je tudi postal. Malega Overnjanca Bog ni zapustil.
III.
M e h o v o.
(Spisal F. S. Pire.)
eliko slovenskih pisateljev je že popisovalo prele-Cg^Cpo kranjsko deželo; veliko pesnikov je popevalo <yif njene lepote in znamenitosti, njene hribe in doline, ¿T jezera in reke, jame in votline. Koliko navdušenih pesmic, koliko vnetih spisov in popisov se nahaja po raznih slovenskih časnikih in knjigah — od v nebo kipečega Triglava, od ponosnega Nanosa, od
bistre Save, od rajskega Bleda, od prečudnega jezera cirkniškega, od vsemu svetu znane jame postojnske! Gorensko in Notranjsko je že vsakemu znano do malega — le na Dolensko so se pesniki in pisatelji premalo ozirali, le Dolensko je še precej zanemarjeno. To pa nikakor ne za to, kakor da bi ta del Kranjske ne imel primernih reči in zanimive snovi za popis, kajti ravno Dolensko je najbolj znamenito, vsaj v zgodovinskem oziru. Tu nahajaš kraje, kjer so naši slavni preddedje in očetje junaško kri prelivali v ljutih bitvah proti sovražniku imena kristjanskega — proti kervoločnim Turkom.
Vsako mesto, vsaka vas hrani zanimive pripovedke iz bojev proti turškim četam, ki so našo milo slovensko domovino redno skor vsako leto, zdaj v večih, zdaj v manjših trumah, — vselej pa z divjo kervoželjnostjo in ljuto besnostjo obiskovale, požigaje vasi in sela, razruševaje gradove, samostane in cerkve. Koliko rodovitnih polj so poteptali, koliko travnikov po-mendrali, koliko nedolžnih otročičev pobili, koliko obnemoglih starčekov pomorili! Device in žene so oskrunjevali, čverste mladenče in junaške možake pa seboj v britko, terdo sužnost odpeljevali.
Proti vsem tem stoletnim nadlogam in revam so stali krepki Dolenci, kakor nerazrušljiv zid. Bes čudimo se, da niso obupali v tolikih mnogoletnih stiskah. Pa bili so pravi kristjanje, goreči "domoljubi in zvesti deržavljani. To jim je dajalo moč in pogum. Ko so drugi narodi za herbtom naših pred-dedov v miru živeli in se izobraževali, takrat so naši hrabri očetje za nje, za njih mir in blagostanje kri prelivali in — smemo reči —< zdatno primogli rešiti vero Kristusovo, pa omiko in prosveto evropsko. Gradiva in snovi tedaj za popevanje in popisovanje Dolencu nikakor ne manjka — trebalo bi le pripravnih in sposobnih pisateljev, da bi se ozerli tudi na dolensko stran.
Namenil sem se v sledečih versticah popisati kraj, ki gotovo ni najmanj znameniten na Dolenskem, namreč M e h o v o z mehovskim gradom, ki sem ga pred nekaj leti z ljubimi tovarši obiskal; nikdar ne bodem pozabil prekrasnega razgleda, ki se mi je razger-nil pred očmi.
Vreme je bilo kaj ugodnof ko smo se pred solnčnim vzhodom odpravili na pot; nebo je bil jasno kakor ribje oko; zvezdic je še mnogo migljalo na nebnem oboku in bleda luna je plavala med njimi, kakor skerbni ovčar koraka med ovcami.
Kako smo gori hodili, tega ti dragi čitatelj, ne bom razlagal; le to ti omenim, če ne veš, kakošen je Mehov, da se prav lahko brez vse nevarnosti in brez vseh pripomočkov gori pride. Ni se treba ukvarjati niti plezati, kakor po nekterih gorah. Tudi ni tako visok, kakor si ga znabiti misliš, ampak je prav pohleven hrib. Prelepi razgled iznad Mehovega ne dela toliko visočina, kakor pripravna lega, kajti stoji čisto sam. Hrib je na južni plati, proti Gorjancem, gol pa s travo lepo obraščen in pripraven za pašo, na severni strani proti Novemu mestu je pa z drevjem in šumo gosto preraščen.
Solnce je ravno vzhajalo in pred seboj podilo nočne teme, ko smo dospeli do verlia. Jutranja zarja je zlatila iztočno nebo. Mile pevčice so jele žvergoleti v nebrojnih akordih.
Narava je vstajala v nježnem kinču k novemu življenju in na novo delo.
Kdo bi se tu gori ne čutil navdušenega in povzdignjenega? Kdo bi tu gori ne izdihnil prav iz serca: Bog, kako velik si Ti! Narava, kako krasna, kako mnogolična, kako čudotvorna si ti! Srečni sin planin, ne zavidaj bogatega meščana, niti ošabnega teržana, srečnejši od obeh si ti.
Res ni bila slaba misel, sezidati tu gori grad in v zdravem zraku prebivati. Da, mehovski gospodje
so imeli bolji okus nego tisti, ki so če.; Gorjance cesto delajoči najhujše klance poiskali. Pa kje so časi, kje so dnovi! Mogočni vitezi mehovski— slavni Lenkoviči, nekdaj strah in groza kervoločnim Turkom — ni jih več. Tu so nekdaj gopod^ili, tu so opaso-vali britke meče, tu zasedali čile konjiče, ko jih je domovina klicala v boj zoper sovražnika. Tu so v mirnih dneh po slavnih bitvah počivali med svojo družino. Tu je boja vajeni oče pazljivemu sinu pravil o slavnih činih svojih dedov in očetov svojih — ter navdajal mlado serce s pogumom in serčnostjo.
Ali prešli so časi in vse se je spremenilo. Ni več mogočnih Lenkovičev, le njih neumerljiva dela žive in ne bodo nikdar pozabljivosti zapadla. Močni nepremagljivi grad, nekdaj ner azrušljiva jez proti sovražnim četam—je zdaj razvalina, stanovališče gadov in ponočnih sov. Tam, kjer so se nekdaj šetale blagoserčne gospe in nježne gospodičine, tam raste zdaj šuma in germovje. Tako je vse posvetno, ves lesk in blišč, vsa čast in slava. Danes je, jutri ga ni; danes cvete, jutri umira. Le blagi čini in koristna dela ostanejo. Le venec zaslužene slave vedno zeleni in se nikdar ne ospe.
Te in enake misli so mi rojile po glavi, ko sem na razpadlem stolpu slone zamišljen pred se stermel. Pa vzemimo raji dalekogled v roke in poglejmo po okolici, kajti solnce je že izšlo, že nam pošilja zlate žarke in „Mesto" in vasi se razvijejo pred nami v čarobnih barvah.
Obernimo se najpred na južno stran. Tu se ne vidi daleč, ker Gorjanci zapirajo razgled v pokrajine Belokranjcev in sosedov Hervatov proti Metliki, Černomlju, Kolpi, Karlovcu itd. Med Gorjanci in Mehovom je lepa, rodovitna dolina. Na enem koncu proti zahodu stoji vas Germ, na drugem je vas Konec tik hriba Kremena. Na vzhodu vidiš Vino vas, ktera je veliko terpela zadnja leta zavoljo po-
gostih nesreč, ki jih je vzrokoval ognjeni požar, tako da si bodo že sicer ubogi Vinovaščanje težko zopet opomogli.
Na severni strani pod goro je drugi hribec, Osterc po imenu, čisto špičast, kakor tudi že ime kaže, skoraj tak kakor Mehov, samo veliko niži, ravno nad Koroško vasjo. Verh Osterca, Kremena in hriba nad Vinovasjo se vidijo iznad Mehovega še rovi in okopi od takrat, ko so Turki grad oblegali.
Pa krasen je pogled proti severju in vzhodu. To ti je dolenski Veršac! Reči smeš, kar je Vodnik, o Veršacu pel: „Na Mehovem doli sedi, in prekrasen svet se ti odpre." Tam gori na severo-zatočni plati gleda sivi, v nebo kipeči Triglav vsem kranjskim goram čez glave, kot stari gospodar, ki zvesto čuva, kako se vedejo njegovi sini in vnuki — gleda, kaj delajo Slave sinovi, ter kliče tudi Dolencu, da naj ne bode zaspan, naj se vendar zave roda svojega, naj vendar že začne ljubiti milo domovino slovensko — naj spoštuje slavno majko Slavo. —
Od Triglava na zatočni strani se vleče dolgo potegnjena Jelovca, kot stara zgerbljena majka. Malo niže doli vidiš obrestnega Ižanca, Krim nad Igom; za njim Koronšeka nad Cirknico, ki mu drugi sini roke podajejo, dokler se stegnejo v Kočevje in nad Kočevjem hitijo proti Gorjancem. Tu nad Kočevjem kima kot verli Slovenec sv. Peter v žužemberški fari z malo cerkvico na verhu. Po njem ugibajo Dolenci vreme. Kedar ima sv. Peter kapo, to je, če je v megli ali oblacih, takrat pravijo, da bo deževalo. Če se pa sv. Peter smeje, to je, če je jasno in- lepo okoli njegovega verha, nadjajo se lepega vremena. Niže doli se vidijo Hinski hribi, malo spredej Trata nad Toplicami. Tu sežgejo oglja, Bog ve koliko. Trata se stega in sega z daljnimi vnuki nad Polanami in Čermošnicami, ki so pa čisto ponemčene, do terdih Kočevarjev v „Stoken-

dorfii" z malo cerkvico, — tje doli do semiških hribov.
Na vzhodni strani Triglava ti sterme sivo-be-li Grintovec in kamniške planine naproti; dalje tuhinske planine, ki se vlečejo med Kranjsko in Štajersko do Brasloveč; potem Kum, glavar dolenskih gora. Ta se ti kaže s prostertima rokama in tako zapira pogled na Gorensko.
Tu na levi (zatočni) strani glej Wagensberg, pa ne zabi, da njemu za herbtom stoji tisti grad Wagensberg, kjer je slavni naš rojak V al vazo r pisal neprecenljivo knjigo, kterej je naslov „Ehre de s Herzogthums Krain." če obiščeš grad Wagens-berg, videl boš, da se je jako spremenil po okusu sedanjih dni, samo soba, v kteri je neumerljivi Val-vazor pisaril v čast in prid domovine svoje, samo ta se ti še kaže, kakor je bila njega dni.
Malo niže vidiš Primskovo, lep špičast hrib s cerkvico. Od Primskovega na desni imaš Zaplaze, božjo pot Dolenčev. Še bolj na desni imaš višnje-gorski grad v razvalinah na stermem griču.
Na vzhodni strani podaja velikan Kum, kot verli Slovenec roko slovensko-štajerskemu hribovju. Kmalo za njim vidiš proti severo-vzhodu štajerske hribe nad Zidanim mostom, ki zijajo s preterganim žrelom semkaj in si stoje nasproti, kakor bi se bili toliko pretergali, da puste vsaj slovensko Savino v slovensko Savo, in da odpro železnici pot v belo Ljubljano in v kraljevi Zagreb. Dalje proti Her-vaškemu se vlečejo ponižni slovenski Artiči nad Brežicami do hrabrih bratov Hervatov. Pa tu jim naši Gorjanci pot zapro.
To je dalji obzor z Mehovega.
Sedaj pa se razglej še malo po bližnji okolici. Ako pogledaš raz Mehovo doli malo okoli sebe, spremeni se ti cela novomeška okolica v lepo podol-gasto dolino na tri vogle. Na južni strani imaš naše
stare Gorjance; na južno-zahodni plati Lubno*) in kočevske planine; na servero-vzliodni strani pa sv. Ano v mirnapeški fari; dalje Hmelnik, grad grof Koroninijev. Od tega grada imaš kaj lep razgled na novomeško okolico proti Mirni peči, Trcbnein itd. Celo Klek, po ljudskem mnenji zbirališče co-pernic, se vidi! Od Hmelnika dalje proti severu imaš prelepo Terško goro, krasno vinsko ogorje, veselje in radost Novomeščanov, ki imajo gori svoje nograde. Verli Terške gore stoji zala cerkvica, posvečena Materi božji; zidali sojo zatiški mnibi na tak ugodnem kraji, da jo vidiš na daleč od vseh strani—od Brežic gori in iz kačje r i d i doli. Tu mora vsak priterditi, da so naši predniki tudi vedeli, kaj je lepo.
Spodej pod Terško goro vidiš Stari grad, nekdaj precej močen, samostojen gradič, sedaj last domoljubnega otoškega grofa. V Starem gradu je neki še starih slovenskih knjig. Dobro bi bilo, da bi jih kak slovenski učenjak preiskal in je pogube otel; znabiti bi se kaj našlo, za kar bi bilo škoda, ko bi se pogubilo.
Še dalje proti vzhodu se ti sveti Viniverh nad Belo cerkvijo, potlej še bolj na desno Bučka, Raka in drugo ogorje proti Leskovcu. Cela ta plat od Hmelnika proti jutru so zgoli vinske gorice. Najboljšo kapljico daje Terška_ gora pa Gerčevje. Okoli Rake ne vidiš nič druzega kakor nograd poleg nograda. Na Raki imajo tedaj veliko vina, pa imajo le malo vode, za to je med ljudstvom pregovor, če kdo na slabo vodo godernja: „Pojdi na Rako, tam imajo dosti dobre vode !"
To ti je obrežje lepe doline. Pogled po
*) Lubno je kaj čudna gora. Ondi je pervo zelenje spomladi, pa vino je vendar le kislo, kakor cviček. Kako je to ? — Lubno nima vode, pa ima votline, kjer so neki človeške ribice.
krasni šent-jernejski ravnini zapira Tolsti verh; vidi se je samo majhen del. —
Cela ta dolina ali okrajina je dolga 6 dobrih ur, široka pa po največem tri ure, semtertje več ali manj. Sama na sebi je liribčasta, le malo ravnin nahajaš, če hodiš po njej, tako da imaš na vsakem homcu nov svet pred seboj, če jo pa pogledaš tu doli z Mehovega, vidi se ti velika planjava. Homci zginejo; hoste, njive, travniki, vasi, vinogradi — vse to ti leži pred očmi, kakor bi bila ravnina, ki jo prestriže le počasna Kerka. Ona pa leze in se vije zdaj sem, zdaj tje, kakor da bi htela napojiti celo planjavo, v resnici pa se vije le za to, ker jo ovirajo homci. — Kes, čudna previdnost božja, ki napaja z eno reko toliko krajev!
Sredi te planjave imaš ravno pred seboj Novo mesto, ktero so lani zbog petstoletnice njegovega obstoja po ■ najvišem dovoljenji Njih Veličanstva cesarja Nemci prekerstili v staro ime „Rudolfswerth" ali po slovensko: Rudolfovo.
Novo mesto stoji na polotoku tužne Kerke, na prijaznem kolmu. Verh holma je čedna in prostorna, kapitelska cerkev v gotiškem slogu. Glej! kako lepo se vidi veliki terg po dolgem, lahko bi ljudi seštel, ki hodijo in se šetajo gori in doli. Lepo se vidi tudi samostan domoljubnih oo. Frančiškanov, ki že mnogo let izgojujejo dolensko mladež. To so ti prav verli gospodje v vsakem oziru. Prepričan sem, da njih hvaležni spomin živi v sercu vsakega poštenega mladenča in moža, kteri je imel ¡priložnost, pri njih omike in vednosti se učiti. Gg. oo. Frančiškani pa tudi vso čast zaslužijo, kajti oni se ne trudijo za blagor mladeži, kakor nekteri plačani učitelji, kterim je bolj za denar mar — ampak oni uče iz same ljubezni do bližnega, brez sebičnosti, ne glede na lastno korist, ampak le na blagor in napredek dijakov, njih skerbi izroči nih. Zato se je gotovo čudno
zdelo vsakemu, kdor pozna novomeško gimnazijo in nje neobhodno potrebo za dolensko stran, ko je pred malo časom neka merzla sapa od severa pripibala in htela uničiti Dolencem tako važen in dobrotljiv zavod —menda zato, ker so gospodje učitelji, očetje Frančiškani, verli rodoljubi in ker tudi dijake v narodnem duhu podučujejo, bolj kakor se to godi na drugih slovenskih gimnazijah. Pa sovražna burja je potihnila, gimnazija še stoji, gg. Frančiškani so še učitelji in Bog daj, da bi bili še mnogo let! Slava dvema vse časti in vsega spoštovanja vrednima gospodoma, ki sta to reč tako krepko poprijela, gerde, nepravične naklepe tako moško uničila in prašanje o obstoju gimnazije tako ugodno rešiti pripomogla. Naj mi ne zamerita, da jih tu očitno imenujem slovenskemu narodu: ta dva verla gospoda sta mi-lostljivi prošt Arko in pa tačasni župan vitez Fich-tenau. Slava jima od hvaležnih Dolenčev!
Precej poleg samostana stoji samostanska cerkev, ktero so gg. Frančiškani kljub slabim letom vendar lepo opravili in ozalšali in še nov zvonik postavili s pripomočjo dobrih ljudi; kar nam lepo priča, kako velik upliv imajo častiti očetje med ljudstvom.
Z daiekovidom smo še marsikaj po „Mestu" prav na tanko razločili, kakor gimnazijalno poslopje, ki stoji poleg klošterske cerkve prek ulic itd. Pa ne bom dalje opisoval manj važnih reči, da te, dragi bravec, preveč ne utrudim. Rečem le, da Novo mesto ni zadnje slovenskih mest, posebno zdaj ne, ker ima tudi narodno čitavnico, po kteri se bo duh slovenski krepko razvijal in razširjal po prijaznih pokrajinah dolenskih. Upamo, da stoji mlada hčerka Slovenije na krepkih nogah, da je ne bo omamil vsak neprijazni vetrič, niti jo usmertilo sovražno kljubovanje. Da se to nikdar ne bo zgodilo,
porok so nam značajni možje, ki so se domači napravi na čelo postavili.
Pa poglejmo še nektere druge reči tam doli; ozrimo se še malo po krasni okolici. Tam-le proti severo-zahodu, v kotu je Bavta vas, prav za prav moralo bi se reči Bavtara, kajti ondi je prehod čez Kerko in v turških vojskah je bila tu bavtara (Falle Citadella), ker tu so branili Turku čez Kerko. Rovi se še vidijo. Precej zraven je gora (sedaj no-gradi) Straža, od koder se lepo vidi do Novega mesta. Tu so stali na straži in od tod ime. Smemo reči z Vodnikom:
„Od nekdaj stanuje tukaj moj rod;
če ve kdo za druz'ga, naj reče od kod?!" Dalje v kotu nad Prečino se vidi star grad, Luknja (Luegg) imenovan. Ta grad res ni nepo-doben unemu enacega imena na Notranjskem — vendar ni tako terdno in derzno zidan. Zanimiv je zbog tega, ker ondi pride rečica Temenica tretjič izpod zemlje. Ta vodica izvira izpod Wagensberga, gre za sv. Ano v Ponikvah v tla; v Mirni peči zopet na dan pride, pa se kmalo verne v podzemeljsko strugo in v Luknji se zopet prikaže. Par korakov od skale, iz ktere hahlja, že goni mlin z več tečaji.
Pod nogami doli imaš Ruperčverh, tudi staro grajščino. Zidali so jo kostanjevški mnihi. Tako lepo v ravnem se ti vidi, pa vendar je precej na visokem, kajti vidiš jo skoraj, kakor Terško goro, od vseh plati. Oh pa ta-le lepa dolina pod goro podgrajske fare, kak lepe njive v sredi njih, na homcu pa cerkvica sv. Marjete v Jurni vasi Poganice imaš kar pod nogami. — To ti je razgled iznad Mehovega.
Vodil sem te, mili bravec, po zmer ožih krogih; razkazal sem ti blizo vse, kar se vidi iznad „grada". Prišla sva do središča najinega razgleda; naj ti tedaj končno še nekaj čertic povem iz zgodovine mehovskega grada in njegovih nekdanjih lastnikov.
Pleme mogočnih gospodov mehovskih se nahaja že v najstarših časih. Ta rodovina je več stoletij cvetela na Kranjskem. Čislali so jo kaj visoko, pa tudi bali so se je. Kako mogočni so bili mehovski vitezi, pripoveduje nam slavni zgodovinar Schon-leben, ki piše, d*a seje nek Albrecht iz Mehovega leta 1198 podstopil, Beli III. kralju ogerskemu na meji več terdnjav napasti in vzeti. Leta 1250 nahajamo tri mehovskc gospode v nekem pismu podpisane, namreč: Manharda, Ulriha in Alfinga. Poslednji je bil še leta 1292 lastnik Mehovega.
V 14. in 15 stoletji sicer ni bil grad vedno v posesti Mehovčanov; vendar stari letopisi in listine iz tistih časov pričajo, da je bila ta rodovina noter do leta 1554 na Kranjskem in da je ravno leta 1554 nek Konstantin Mehovski na Mehovem umeri. Obširno posestvo Mehovskih je prišlo včasi drugim gospodarjem v roke, namreč v najem za dolg. Tako je bil leta 1373 goriški grof Albreht gospodar na Mehovem. Potem pride Mehovo mogočnemu grofu celjskemu Hermanu v last. Herman da Mehovo svojemu sinu Frideriku. Po propadu celjskih grofov pride grajščina Mehovo avstrijanskim nadvojvodom in pozneje drugim v last. O-b času našega zgodovino-pisca Valvazorja (v drugi polovici 17. stoletja) je grof Janez Ernst Paradeiser gospodoval na Mehovem.
Dvakrat, namreč leta 1515 in 1602 so se kmetje, mehovski podložniki, spuntali zoper svoje gospode.
17. maja leta 1515 pridere četa puntarskih kmetov v „grad" in pahne tadašnje posestnike Baltazarja in Miklavža Miindorfa z dvema drugima vitezoma, ki sta tačas ravno na Mehovem bivala, čez zidovje doli po skalovji. 15 plemenitnikov, ki so prihiteli na pomoč, pobijejo razkačeni kmetje, jim glave odsekajo in čez zid pomečejo. Ljutost kmetov je bila tolika, da so tudi dva še majhina sina Bal-
tazarjeva pričo njune matere grozovito umorili, na zadnje pa še ubogo gospo nago iz grada spodili. Druga puntarska derkal jo je pred gradom s kiji sprejela in ubila; samo hčerka se je rešila. Pestema je rekla, da je deklice njeno, in tako so ji kmetje pustili pobegniti iz grada.
Drugi punt je bil leta 1602. Ta ni bil tako ljut in ni toliko škodoval gradu in njegovim prebi-vavcem, kakor pervi, akoravno so kmetje zapodili Uskoke, ktere je bil tačasni posestnik Mehovega Karol Jurič zoper kmete nahujskal in našuntal. Od blizo 100 Uskokov, ki so bili Juriču na pomoč prišli, jih je komaj kakih 10 pete odneslo za Gorjance, kjer so imeli svoje naselbine. Kmalo po tem se je grad popustil in zapustil in je menda že blizo 200 let v razvalinah.
Kar se tiče imena „Mehov", nočem se spuščati v obširne jezikoslovne preiskave; omeniti hočem samo ljudsko pravljico o izpeljavi tega imena, kakor jo je g. Navratil 1. 1866 v Glasniku razglasil :
Turki so nekdaj terdni grad oblegali, pa ga niso mogli nikakor upleniti, nakanijo ga torej izstradati. Več mesecev ga že oblegajo. Kar jim veržejo vitezi iz grada tele na meh oderto, polno pšenice, češ, to nam je bil . . . zadnji živež. — Turčin je pa mislil, kaj, še toliko imajo živeža, da pitajo s pšenico celo telečje mehove! — in jo potegne z dolgim nosom od tam. Po telečjem mehu pa so bili nadeli temu gradu potem ime Mehov o.
Mehovo je bilo o turških napadih imeniten grad in straža za dolensko stran, posebno za novomeško okolico. Ko so se Turki na Gorjancih prikazali, hitro so na Mehovem zapalili germado, ki je bila že pripravljena za take nevesele primerke. Ko se je na Mehovem ogenj pokazal, začeli so se po okolici zbirati fantje in možaki v brambo očetnjave proti nevernikom Pa.ne le to; tudi na Hmelniku,
na drugem kraji okolice novomeške, so precej ogenj napravili, ko so na Mehovem plamen zagledali, in tako naprej proti Ljubljani in Celju. Ti ognji po hribih so nadomestovali sedanje dalekopise ali telegrafe in so se za to tudi zvali: ognjeni telegrafi. Le na ta način je bilo mogoče dobiti zdatne pomoči.
Enkrat so Turki, tako mi je pravil jDOstaren mož, Mehovo oblegli. Ko je v gradu živeža zmanjkalo, djali so v top meh pšenice in potem strelili. Turki so djali: „Tega grada ne bomo zmagali, tako dolgo ga že oblegamo in na-nj streljamo, pa mu vendar ne moremo do živega priti — morajo še dosti živeža imeti, ker s pšenico streljajo. Hajdimo naprej." Turki so grad pustili in odrinili.
Zdaj pa h koncu še nekaj opombic: Pri farni cerkvi imajo zvon (okoli 1 centa). Pravijo, da je še iz grada, to da ta je mlajši, ima namreč napis: „Me fecit Ferdinandus Eisenberger Labaci 1668." Ta zvon mora biti od cerkvice, ki je stala pod gra-dovim ozidjem na južni strani, kakor kažejo še razvaline, tudi kosti še ležijo okoli. Ta cerkvica je bila gotovo po razpadu grada zidana, kajti Mehovski so imeli kapelo doma; prec pod zidom gotovo tudi niso zidali poslopja. Tudi ena podoba Matere božje je od zgor v mehovski cerkvi. — V Stopičah imajo en kelih z grada. Ta je majhen, ob sredi ima debelo krogljo in letnico 1540. — V Dolžu, podružnici sto-piške fare, so cerkvena vrata z grada. Narejene so neki iz hrastovega lesa. — V Koroški vasi ima kmet Gornik v hiši strop z grada, ki je neki prav lepo izrezljan, lepo okinčan, iz jelovega lesa. Dalje enošpetelj, o kterem pravijo, da je bil zadnje ključarice na gradu. Imeli so ga pri več rodbinah kot star spomenik. Neka stara žena dala ga je Kulavčevi hiši; ondi ga je kupil g. kontrolor v Novem mestu. Naj bi ga skusilo dobiti kranjsko zgodovinsko društvo. Ošpetelj je iz domačega platna.
Rokavi so zgorej prav široki, do komolca tanko nabrani in preštepani. Od komolca so bolj ozki in prav lepo štikani. Za pestjo so taceljni iz špic, 4 perste široki. Naj si je ali ni iz tistih časov, star je gotovo in podoba stare noše.
Ko smo po preteklih treh urah dobro ogledali krasno okolico, odpravili smo so spet na odhod s serčno željo, da bi se kmalo spet sešli naMehovem.
IV.
Grom in strela.
(Spisal Fr. Marn.)
si ste že videli ne le enkrat, ampak Bog ve kolikrat že, kako se bliska in ste slišali germenje; ali le malokdo si je upal premišljevati, kaj da sta blisk in grom in odkod da sta. Zdelo se je pač marsikomu nemogoče, da bi mogel človek, nezmožna stvar, razumeti in spoznati, kaj da je mogočna strela, ki šviga iz oblakov s toliko svetlobo in s toliko močjo, kaj doneči grom. Pa, dragi bralci! Bog je dal natori blisk in grom, dal je pa tudi človeku razum, da premišljuje in si pojasnuje čudovite prikazni, ki ga obdajajo v življenji. Da spoznate v tej reči pravo in se odkrižate vseh praznih misli, berite pazljivo, kar naš uče o tem razumni in izvedeni možje.
Jantar ali burčen se imenuje podzemeljska smola, ki jo sem ter tje, zlasti na bregovih severnega morja, po malem pa vendar tudi drugod izkopavajo.
Ta smola ni tekoča ali pa mehka, kakor druge, ampak terda je ko kamen, kerlika in zelo steklu (glažovini) podobna.
Videli ste jo že gotovo, če prav niste vedeli, kaj da je; gospoda ima cevke svojih tabačnih pip na koncu, ki se v usta jemlje, veči del z jantarjem ozaljšane.
Že pred več ko dva tisuč leti, torej še pred Kristusovim rojstvom, yso poznali učeni ljudje jantar in njegove lastnosti. Že takrat so vedeli, kakor nam spričujejo stara pisma, da se, ako kdo košček jantarja s suknom ali z volno dergne in ga potem papirnim obrezkom, nitkam, majhnim slamicam ali pa drobnim kroglicam iz bezgovega steržena približa, te reči vzdignejo, jantarja poprimejo, pa kmalo spet odpadejo, potem pa se še enkrat k njemu vzdignejo, ali pa še večkrat, če so mu dosti blizo. Ravno to se opazuje in poskuša tudi lehko s smolo, s steklom, z žveplom in s pečatnim voskom.
Ako pa vzameš kaj daljo stekleno cev, jo dobro dergneš s suknom ali pa z mehkim usnjem in se jej potem s perstom približaš, pa boš videl, kako ti bodo skoraj pol palca daleč iskre iz cevi v perst odskakovale in vselej, kedar se bo iskra pokazala, boš slišal tudi neko peketanje ali pokljanje. Ako to v temi poskusiš, bodeš prav na tanko videl svitle, višnjeve iskre.
Še celo ako mačko v temi proti dlaki po herbtu gladiš, lahko zapaziš, da bodo višnjeve iskrice iz dlake odskakovale.
Iz tega vidite, da mora v jantaru, v steklu, v smoli, v pečatnem vosku in tudi v mačkini dlaki nekaj biti, kar ima te čudne lastnosti: neka skrivna moč, ki se še le po dergnjenji prebudi, kajti ako no dergneš, ne boš od vsega tega nič zasledil. Kaj da je v teh truplih, da iz njih iskre švigajo, da koščike papirja, in majhne slamice k sebi priteguje, tega
učeni ne povedo, ker sami do dobrega ne vedo; nekteri vendar mislijo, da je v njih razširjena neka nevidljiva tekočina, ki jo po gerškem jeziku imenujejo elektrika, za to ker se jantarju, na kterem so stari Gerki najprej zapazili te lastnosti, v njih jeziku pravi elektron.
Elektriko bomo tudi mi imenovali to skrito, spijočo in čudovito moč, trupla pa, v kterih je elektrika, bomo imenovali električne.
Elektrika ima tudi to posebnost, da se da z ene stvari prepeljati ali prevoditi v druge. Kedar steklo ,s sukneno cunjo dergneš, ne zbudi se samo v steklu elektrika, ampak preide tudi v cunjo, tako da po-kazuje cunja ravno tiste lastnosti, kakor steklo. Tudi železo postane električno, če se ga z električno stekleno cevko dotakneš.
Vendar elektrika ne preide v vsako stvar, tako n. pr. ne bodo steklene posode, smola, pečatni vosek, svila i. t. d. nikdar električne, če se jih še tako dolgo z električno cevko dotikaš. Tista trupla, ktera naglo in poželjivo sprejemajo elektriko ali pa jo prevajajo iz ene stvari v drugo, imenujemo dobre vodnike elektrike, tiste pa, ki jo le počasi ali pa celo ne sprejmo in le slabo prepeljavajo, imenujemo s 1 a b e v o d 11 i k e. Dobri so zlasti vse kovine: železo, jeklo, kufer, bron, svinec in srebro, potlej voda, živalska in človeška trupla, zeleno drevje, vlažni zrak in še druzih več; najslabši pa so: steklo, različne smole, svila, pečatni vosek in druge reči.
Posebno pa je tudi to, da eden in isti vodnik veliko rajši sprejme in prevodi elektriko, če je po-dolgast in na koncu oster ali špičast, kakor pa če je okrogel ali tumpast. Špičasti dobri vodniki so torej najboljši; oni ne pritegujejo elektrike k sebi samo od blizo, ampak tudi od daleč.
Električna iskra je svetla in gorka; njena svetloba pa ni lepo bela, ampak bolj višnjeva; da ima Slov. večernice. XV. zv.	4
tudi gorkoto v sebi, vidi se iz tega, da vžge smodnik, ako se va-uj napelje. Ima pa tudi moč, ako namreč pred perstom deržiš kos papirja in se električnemu truplu približaš, da bode iskra papir prebodla in ti švignila v perst.
Povedal sem vam do zdaj, da je v nekterib stvareh neka moč, ki se elektrika imenuje, da iz električnih trupel švigajo iskre in da se čuje vselej, kedar se iskra pokaže, tudi neko derskljanje ali prasketanje, da se da elektrika prevoditi posebno v nek-tera, če tudi precej oddaljena trupla in da ima ta električna iskra tudi moč in gorkoto.
Dragi bralci! poglejmo na nebo, kedar germi in treska. Hipoma se posveti, iz oblaka švigne dolga in debela iskra, se zavijuga proti zemlji in vdari naj rajša v tista trupla, ki so elektriki najbolji vodniki: v visoka drevesa, v železo, v rude sploh in v vse vlažne stvari. Kar sem vam pripovedoval o elektriki, (česar se pa tudi sami lehko prepričate), to opazujemo tudi, kedar se bliska in germi. Ni torej čuda, da so že od nekdaj mislili učeni ljudje, da blisk in strela nista nič druzega, kakor velike električne iskre in grom nič druzega, kakor tisto pokanje, ki se čuje, kedar električna iskra preide iz enega trupla v drugo. Tako so mislili precej, ko so se bolj na tanko seznanili z lastnostmi elektrike, tako mislijo še zdaj, in ne brez gotovih vzrokov, ker oni umejo s pomočjo nekterih strojev ali mašin dobiti tolike električne iskre, da se od njih soba posveti in da poči, kakor bi s pištolo strelil; iskre, ki imajo toliko gorkote, da celo steklo stopijo, in toliko moči, da ubijejo manjše živali in so nevarne tudi ljudem.
Pa učeni še z vsem tem niso bili zadovoljni; kajti njim ni dosti samo ugibanje, oni se hočejo vsake reči tudi prepričati in zato ne dajo si miru, dokler niso svoje reči gotovi. Oni hočejo vse, kar terdijo, tudi dokazati, za to pa jim je treba veliko
premišljevanja in mnogoverstnih poskušinj, ki jih uče, ali imajo prav ali ne.
Pred več ko sto leti je živel v Filadelfiji na severnem Amerikanskem mož, ki se je veliko s to rečjo pečal, Benjamin Franklin po imenu. Različne poskušnje so ga preverile, da so na koncu ostra in špičasta trupla za elektriko veliko boljši vodniki, od štulastih in tumpastih. Mislil si je potem: ako je v nevihtnih oblakih elektrika nabrana, morali bi jo dobri vodniki, n. pr. dolge, železne palice, nasajene verh najviših poslopij, na-se potegniti in na zemljo prevoditi, tu pa bi se potem lehko spoznalo, ali je elektrika v oblakih, ali ne. Ves nemiren je komaj čakal, da bi bil dodelan visoki zvonik, ki so ga takrat v Filadelfiji zidali. Hotel je verh stolpa nasaditi dolgo, na koncu špičasto železno palico, če bi ob nevihti, kedar se na nebu bliska in germi, spodaj iz palice železne iskre švigale, tedaj bi bilo dokazano, da je elektrika v oblačili. Ali zidanje je predolgo terpelo. — Franklin se je naveličal čakati, in jel je premišljevati, ali bi se ne dalo to znabiti kako drugače poskusiti in kmalo jo je uganil.
Mislil si je: ker je tu gledati samo na to, da se dober vodnik električni oblakom dovolj približa, moral bi zmaj (drakon), kakoršnega otroci v višave spuščajo, tudi prevoditi elektriko na zemljo, da bi le dosti visoko segel in pa da bi bil na dobrem vodniku privezan.
Zdaj ni mogel dalje sterpeti; vzame dve tenki in lahki železni šibici, dene ji navskriž in ji pre-gerne s svilnato ruto, in pri pervi nevihti gresta poskušat, on in pa njegov sin, (drugemu ni nobenemu nič hotel razodeti od svojih namer, ker se je bal, da bi se mu ne posmehovali, ko bi mu izpod-letelo). Ko prideta iz mesta, spusti svojega zmaja in veter ga odnese v višave. Spodnji konec vervice, skteroje zmaja deržal pa priveže s svilnatimi nitmi
tako, da ni segla vervica do tal, ker je vedel, da svila ne vodi elektrike, ker sicer bi mu vsa elektrika po vervici v zemljo splavala, brez njegove vednosti. Oblak, ki je veliko obetal, se vleče mimo, toda od elektrike ni na vervici ne sluha ne duha; pripode se drugi, ali električne iskre le ni. K sreči pade med tem nekoliko dežja, in kmalo zasliši Franklin na koncu vervi znano peketanje in pokanje. To mu da spet pogum, približa se vervici s perstom in glej iskra švigne iz nje, in potem jih pride kmalo več. Zakaj pa prej ni bilo toliko časa nič? Vzrok je bil v tem: Vervica je bila iz konopnega prediva, ki pa ni ravno najboljši vodnik elektrike; zato se je ni moglo v vervi toliko nabrati, da bi bile iskre iz nje odskakovale; ko se je pa vervica zmočila, je splavalo po vodi, ki se je v nji nabrala, toliko zračne elektrike, da so spodej iskre švigale, ker voda je, kakor že veste, eden najboljih vodnikov elektrike. Franklin je poskušal to meseca junija leta 1752, torej že pred več ko sto leti. Potem so poskušali tudi drugod na razne načine, pa povsod z enakim vspehom. Neki Romaz je tudi z zmajem poskušal, kakor Franklin; ali daje boljšega vodnika imel, zato je vervico z železnim drotom ovil in glej, dobil je strele neverjetne velikosti, ki niso bile samo iskre, ampak prave strele, — ognjeni plameni po palcu debeli in po deset čevljev dolgi. Prej ko v eni uri, je videl več kot 30 tacih in man-jih brez števila.
Pokalo je tako, ko so te iskre švigale, kakor bi s pištolami streljal.
Take poskušnje pač- jasno dovolj spričujejo, da so nevihtni oblaki električni, da ni blisk nič dru-zega, kakor električna iskra, ki skače iz enega oblaka v druzega, ali pa iz oblaka v zemljo. Kedar švigne električna iskra iz oblaka v oblak, pravimo da se bliska; kedar pa preskoči iz oblaka v zemljo, pravimo da t r e š i (vdari). Tisto pokanje in pokljanje, ki se čuje
pri majhnih iskrah, imenujemo tu, kjer švigajo strašni ognjeni plameni, grom. '
Zlasti v nevihtah je posebno veliko elektrike v zraku; ali brez nje tudi takrat ni, ko je popolnoma jasno; zakaj elektrika se razvija povsod, kjer rastline rastejo, kjer ogenj gori, kjer ljudje in živali dišejo. Tudi je verjetno, da se gorkota velikrat, posebno kedar se toča nareja, v elektriko spreminja, in samo hlapenje vode je že eden glavnih vzrokov zračne elektrike.
čudno pa se vam znabiti zdi, zakaj da se grom časi toliko poznej čuje, kakor pa se blisk posveti. Če takrat zagermi, ko strela iz oblaka švigne, imelo bi se tudi takrat slišati, ko se blisk pokaže. To pa pride od tod, ker je glas veliko bolj počasen, ko pa svetloba. Če je že kdo izmed vas videl od daleč iz kanonov streljati, ta je zapazil, da se precej prej posveti, preden poči. Res je, da tudi luč potrebuje nekaj časa, da pride iz enega kraja do druzega, ali to se zgodi tako hitro, da si tako kratkega časa, kakor ga potrebuje svetloba, da pride od oblakov do nas, še celo misliti ne moremo. Nisi v stanu tako hitro z očmi treniti, kakor hitro svetloba to pot preide, kajti ona preide v eni sekundi, t. j. v času, kolikor ga mi potrebujemo, da naredimo tri korake, ako hitro gremo, štir in dvajset tisuč milj. Glas pa pride v eni sekundi samo tisuč in štirdeset čevljev ali 175 sežnjev daleč. Zato ni čuda, da blisk pred vidimo, preden grom čujemo, če prav gori ravno takrat zagermi, kedar iskra iz oblaka švigne. Iz tega vidite, da nam je lehko izračuniti, kako daleč je oblak od nas, iz kterega gre blisk in grom. Ako med bliskom in gromom preteče 5 sekund, tedaj je oblak od nas petkrat 175 sežnjev, to je 875 sežnjev oddaljen.
Iz tega, kar sem vam do zdaj povedal, pa tudi lehko sprevidite, da se vam groma ni treba čisto nič
bati, ker takrat, ko pride grom do vas, je strela že zdavnej vdarila, kamor je bila namenjena in nevarnost je minila. Grom vam ne more čisto nič škodovati; škodovati more le električna iskra, kedar švigne na zemljo; ali takrat, ko pride grom do vaših ušes, je že strela naredila, kar je mislila.
Veste pa zdaj tudi, kako prazna je vera tistih ljudi, ki terdijo, da s strelo pada neki kamen na zemljo, ali pa da je tisti kamen strela.
Naletel sem na kmeta, ki mi je kazal kamen, navaden kremen, in mi pripovedoval, da je strelni kamen in on še dobro ve, kedaj da je padel na zemljo. Pravijo tudi, da je hiša, v kteri imajo ta kamen shranjen, varna pred strelo.
Slišal sem že tudi na svoje uho nevedneže s prepričevavno besedo terditi, da letite vselej dve streli: ognjena in vodena. Če leti ognjena naprej, tedaj je vse dobro, če tudi vžge, saj vodena vse spet pogasi; če pa gre vodena naprej, zažge ognjena za njo in ni ga pomočka več. Ljubi moji! tudi ta je prazna. Vsaka strela je velika električna iskra, naj že zažge ali ne. Res je pa, da prav močna in prav huda strela navadno ne vžge, zato ker sila prenaglo švigne čez vsako stvar, tako tudi smodnika ne vžge, sicer pa zažge vsaka strela, ako vdari v suhe stvari p. v suho drevo, v slamo i. t. d.
Naleteti pa znate, dragi moji, tudi na tacega, ki vam bo priporočal, da tje, kamor strela vdari, ni treba iti gasit, ker vsaka pomoč je zastonj; komur strela zažge, tega Bog očitno kaznuje. Terdil vam bode vse to iz lastne skušnje, da je tam pa tam sam vidil in skusil.
Predragi! to so babje pripovesti, to so vraže, nevednemu ljudstvu silo škodljive; vraže pa moramo po moči zatirati in odpravljati, odpraviti pa se dajo le s pametnim podukom; zato si zapomnite to, kar vam pravim, in podučujte ob priložnostih tudi druge.
Res je, da se pri tacem ognji, ki ga strela vžge, navadno manj otme, kakor pri kakem drugem; to pa le zato, ker strela na več krajih zažge, torej na več krajih na enkrat jame goreti, zraven pa še večidel veter silno puha in razširja ogenj; nekaj pa tudi to pripomore, ker so ljudje vsi zmešani še veliko bolj, kakor pa sicer pri ognji. Nikarte torej misliti, da tacemu, kteremu v poslopje strela vdari, ni pomagati, saj Bog tako hoče; Bog ni kakor človek, ki se meščuje nad tistim, ki ga razžali. Bog kaznuje hudobneža na tem svetu že dovelj s hudo vestjo, sicer pa vsakega čaka popolnoma plačilo na unem svetu. In vendar take vraže niso redke; jaz sam vem za neumneža, ki je prepovedal vsako pomoč, ko mu je v pod treščilo; celo vozov, ki so bili na strani pod streho, ni pustil izvleči, rajši je roke križem derže gledal, kako mu je ves pod do tal pogorel, kajti rekel je, da bi bila vsaka pomoč zoper božjo voljo, da se je že moral kaj hudo pregrešiti, da ga Bog tako kaznuje, če bi torej htel kaj rešiti, bi mu gotovo poznej tako ali tako šlo pod zlo.
Vedite torej, ko strela vdari v kako poslopje, da nimate križem rok deržati, ampak hitro priskočite svojemu sosedu v pomoč, zakaj on znabiti ni kar nič kriv, da ga je zadela nesreča. Kedar strela na zemljo leti, poišče si dobrih vodnikov, ker zrak ne vodi elektrike, posebno če je suh; zato iskra komaj čaka, da pride do kacega stolpa, do kacega drevesa ali pa do železa in po teh še le se spusti v zemljo. Zato ste že slišali ali pa tudi sami videli, da strela, ki vdari v stolp ali v hišo, ne gre naravnost v zemljo, ampak da išče dobrih vodnikov, zlasti pa železa in drugih kovin.
Za kovinami ali rudami pa so človeška in živalska trupla najboljši vodniki in pa voda.
Ker smo tega prepričani, vemo tudi, kako se
moramo pri treskanji obnašati. Ako si doma v sobi, ne naslanjaj se na steno, ker po steni strela rada v zemljo zderči; varuj se, da ne prideš dobrim vodnikom preblizo, zato se ogiblji orodja, z železom ali jeklom kovanega, ogiblji se železnih peči, in ne stoj pri oknu. Najbolj varno je, da stoji človek sredi prostorne sobe, v kteri pa ne sme veliko ljudi biti. Kjer je veliko ljudi, tam je tudi veliko sopar-jev, ti soparji pa so vodeni, torej dobri vodniki.
Ako jih pa mora biti več skupaj v eni sobi, tedaj saj oken ne odpirajte, ker skoz odperto okno bi puhtela soparica na kviško in lehko strelo v izbo privabila. Posebno nevarno je biti blizo dimnika; ker više sega kakor druga streha, bode strela, če že ravno v hišo vdari, naj prej va-nj vdarila; še veča je ta nevarnost, če v peči gori in se skozi dimnik dim vzdiguje. Dim je dober vodnik in ker se visoko vzdiguje, prav lehko privabi strelo.
Ako vas dobi nevihta na polji ali pa na poti, nikar se ne skrivajte pod drevesa, ogibajte se močvirnih krajev, studencev in vode sploh, tudi ne hodite k žitnim ali pa senenim kopicam. Bolje je moker biti do kože, kakor pa naglo umreti. Hitro nikar ne hodite, ker se lehko spotite; če se pa potite, puhte soparji iz vas, ti pa kaj dobro vodijo elektriko.
Tudi ni varno blizo živine biti, ravno zavolj soparjev. Kolikošno moč imajo soparji do strele, vidi se iz tega, kar se je že večkrat pripetilo, da je konje, ki so bili od vožnje spoteni, strela ubila, kočijažu pa, ki vendar više sedi, se ni nič zgodilo. Ako ste na konji, stopite doli in privežite ga nekoliko stopinj od sebe preč; ako se vozite, pa je najbolje, da postojite toliko časa, dokler nevihta ne poneha.
Še zdaj je po nekterih krajih navada, da o hudi uri zvone, da-si ravno gosposka to prepoveduje.
To ne velja. V zvonike posebno radi treši, zato ker so tako visoki, pa tudi zato, ker imajo na sebi veliko dobrih vodnikov, železa, jekla, svinca, kufra i. t. d. Kako lehko se primeri, da strela vdari v zvonik, ali pa tudi v zvon in gre po vervi do tistega, ki zvoni, in ga poškoduje ali pa celo ubije. Žalostne skušnje svare.
Zakaj pa bi se tudi zvonilo, ker nobeden ne more dokazati, da bi se z zvonjenjem dalo liudo vreme odverniti in oblaki razgnati; da se pa nevarnost bliža, da je huda ura blizo, na to pač ni treba nobenega opominjati, to vsak sam čuti, to vsak sam vidi. Vsak torej tudi sam ve, kdaj je treba moliti in ne potrebuje zvonenja za to. če se tega deržite, kar sem vam zdaj povedal, 6e vam bliska ni treba preveč bati. Spolnujte to; zakaj to svetuje skušnja. Tisti, ki so bili s strelo zadeti, ali od teh svetov nič vedeli niso, ali pa so je svojevoljno zanemarili.
Ako pa boste kdaj videli- človeka, od strele vdarjenega, nikarte jokati in tugovati; ampak lotite se dela in poskusite, ali bi se ne dalo znabiti njegovo življenje še rešiti. Jaz vas sicer v tem ne morem na tanko podučiti, poslati morate berž po zdravnika, on bo najbolje svetoval, zapomnite si pa vendar to-le: Od strele zadetega nesite hitro ven, na prosto, slecite ga do nagega in škropite ga, ako dež ne gre z merzlo vodo. Potem pa ga dergajte s kertačami ali pa suknenimi cunjami po udih. Ako se še zmiraj nič življenja ne pokaže, posujte ga na rahlo s perstjo po celem životu, le usta in nos mu proste pustite, ali pa ga nesite na gnojnišče. Dostikrat se je že zgodilo, da so tako s perstjo, zasuti ljudje, ki so bili viditi že popolnoma mertvi, čez nekoliko ur spet oživeli. —
Ali pa bi se ne dala strela odverniti? Povedal sem vam, da električna iskra komaj čaka, da preskoči iz zraka v kako drugo stvar; rekel sem, da preide
najrajši v tako imenovane kovine, v železo, zlato, jeklo i. t. d. in tudi to veste, da železo, ako je na konci naostreno ali špičasto, bolje priteguje elektriko, kakor pa če je tumpasto ali zaokroženo.
Kdor hoče tedaj svojo hišo strele obvarovati, naj jo z železom prestreže. Tako so ljudje prišli na strelovode, kakoršne pogosto vidite po gosposkih hišah. Špičasta železna palica stoji verh strehe po koncu; dane zarujavi, zato je na verhu pozlačena. Spodej je na palico železna šina pribita, ki sega v vlažno zemljo, ali pa v vodo.
Ako strela v palico vdari, zderči po njej in po šini v zemljo ali pa v vodo in ne stori nobene škode ne pohištvu ne ljudem. Ko se privleče nevihtni oblak nad hišo, ktera ima strelni odvod, priteguje ta k sebi po malem elektriko, ki je v oblaku in tako gre ta brez vse škode memo. Ako je pa v oblaku veliko elektrike nabrane, švigne iskra iz njega in vdari v dobrega vodnika, ki ji je najbliži, in ki jo najbolj nateguje, torej železno palico, ki mu je nalašč nastavljena in se zgubi v zemlji.
Ako je pohištvo veliko, mora biti več strelnih odvodov, ker sto čevljev na okrog že nima noben strelovod moči. — Po kmetih pa vam ni treba strelnih odvodov, ako imate blizo drevje, ki više sega, kakor hiša, ker tu bo strela vselej rajši v drevo vda-rila, kakor pa v hišo.
Drevesa so namreč zavolj sokov, ki se po njih pretakajo, dobri vodniki elektrike.
v.
Domača lekarnica (apoteka.)
(Spisal F. Plahtarič.)
tar slovenski pregovor pravi: „Zdravo telo najboljše blago", kar je gotova resnica. Kdor ni bil še nikdar bolen, ta ne ve zdravja ceniti; ali kdor je bil kedaj bolen, poznava dobroto zdravja in je ne more preceniti. Srečen je tisti, kterega še nikdar ni zalezla nobena bolezen; hvali naj Boga, daje zdrav, in prosi naj ga, da mu ohrani zdravje. Samo zdravo telo skerbi lahko za svoj in svojega bližnjega blagor, za svojo in svojih potomkov srečo in blaženost, in zdrav ter krepek duh prebiva samo v zdravem telesu. Skerbi torej, da si ohraniš zdravje; če ga pa izgubiš, glej, da si ga spet pridobiš. Da si pa spet pridobimo zdravja, podaja nam narava mnogoverstnih zdravil, kterih nam je treba rabiti. Živali si jih poiščejo po naravnem nagonu, in kdo še ni nikdar videl pseta, kako skerbno išče zdravilne trave in jo zoblje, ker je bolno ? človeku je pa dal Bog um in pamet, da se sam uči poznavati zdravila in je prav rabiti.
Samo tedaj pa sinemo upati zdravja, če je rabimo o pravem času in prav.
Zdravila moramo rabiti o pravem času. — Bolezen moramo zdraviti koj v začetku, dokler se še ni vkoreninila v telesu; pozneje je skoraj vselej prepozno. Neumen je izgovor: „kakor je prišlo, pa preide." Da, da! vsaka bolezen preide gotovo sama, ali večidel še le takrat, ko zastane tudi serce. Nemudoma naj pokliče bolnik dobrega zdravnika, in razodene naj mu bolezen na tanko. Zoper navadne, nenevarne bolezni, in če nima zdravnika pri roki, naj pa rabi domača zdravila. Ktera ženica na kmetih nima n. p. bezgovega cvetja, kamilic, melise in drugih zdravilnih rastlin ? Ktera ne ve, koliko zdravilne moči imajo nektere rastline? Dobro in potrebno je, da jih imamo zmerom doma spravljenih.
Zdravila moramo rabiti prav. — če pokliče bolnik zdravnika, zapiše mu zdravnik potrebnih lekov ali zdravil in mu pove, kako je mora rabiti. Zvesto naj se ravna bolnik po zdravnikovem nasvetu, ker mu bodo leki samo tedaj pomagali, če jih rabi po njegovem ukazu. Če nima bolnik zdravnika, naj rabi domača zdravila. Vsaka bolezen zahteva svojih lekov. Če bi rabil zoper ktero bolezen kakoršno si bodi zdravilo, tedaj bi mu zdravilo ne pomagalo, lahko pa tudi škodovalo, ali ga celo umorilo. Zdravje in smert visita o pravi rabi zdravil.
Ker zna domača zdravila malokdo prav rabiti, potrebno in dobro je pa močno, da jih znamo, povem nekoliko o koristi in rabi navadnih zdravilnih rastlin, kterih si vsaki lahko nabere in si tako napravi domačo lekarnico. Ker jih moramo pa dobro poznati in vedeti, kje se nahajajo, kedaj jih je treba nabirati in kako spravljati, da nam bodo dobra zdravila, povem nekoliko a) kako je je treba nabirati in spravljati in b) kakošne so, kje se nahajajo in kako naj se rabijo.
Rastline moramo nabirati o suhem vremenu; zjutraj nikdar ne, zvečer tudi ne. Zelišča se nabirajo, ko se razcvetajo. Takim, ki imajo terdo steblo, moramo listje otergati, predno je posušimo. Posušiti je moramo, prej ko moremo; najbolje je, daje posušimo na tleh, ali na solncu ne. Pretresati jih ni treba; bolje je, da je prav redko raztresemo. •— Cvetje se nabira, ko se razcveta. Če ima glavice, kakor n. p. rman, otergajo se cele glavice; sicer samo cvetni lističi. — Korenine enoletnic se izkopljejo še tisto leto v jeseni, dve-ali večletnic drugo leto s pomladi ali pa pozno jeseni. Korenine moramo dobro otresti ali obrisati, da odpade perst. Debele, dolge in sočnate korenine se razkoljejo, okrogle in čebulne pa razrežejo na kolesca, napeljejo na nit in obesijo na sapo, dokler se ne posuše. — Semenje se nabira, ko je popolnoma zrelo.
Posušeno zelišče, cvetje, korenine in semenje moramo spraviti v sklenice, pušice ali pa škatle, potem je pa dobro zavezati ali zapreti. Imeti je moramo na suhem, pa hladnem. Kar se spridi, moramo koj odbrati in zavreči, da se ne spridi tudi ostalo. Posebno dobro moramo paziti, da se ne zmešča drugo med drugim. — Vsaka leto naj se nabero, če je le mogoče, nove rastline.
n.
Najvadniše rastline za domačo lekarnico so:
1. Bezeg, čer 11 i (Sambucus nigra; schwarzer Hollunder.) — Černi bezeg je drevo ali germ. Steblo je do 20 čevljev visoko, ima bel steržen. Listi so pernati. Cvetje je rumenkasto belo. Jagode so zunaj černe, znotraj rudeče in imajo po tri zerna. Cvete od meseca junija do julija. Koža, listje in seme je
grenko. •— Nahaja se po gozdih, plotih, pri vaseh, kraj potokov. — Rabijo se jagode in cvetje. Jagode raztapljajo, pomagajo k potu, čiste želodec, če jih precej pojemo. Sirovo cvetje čisti počasi želodec; posušeno meči, žene pot, čisti želodec, čaj ali te iz bezgovega cvetja se rabi zoper bolečine v persih, gosto slino, nahod, prehlajenje, spuščaje.
2.	Detelja, mcrzliena. (Menyanthes trifoliata; Bitterklee.) — Večletnica. Korenina je valjasta. Steblo je prav majhno, stoji k višku. Liste ima, kakor navadna detelja, trojnate. Rudečkasto-beli cveti stoje v grozdu. Čašica je peterodelna. Venčič je lijast, bel ali rudečkast, ima pet kerp. Prašnice so vijol-časte. Cvete od aprila do maja. Listje je grenko. — Nahaja se po močvirih, vlažnih travnikih, vlažnem germovji. — Posušeno in stolčeno listje se rabi zoper merzlico, hromoto, kurdej, slab želodec, težko pre-bavljanje, vodenico.
3.	Dušica, materna. (Thymus serpyllum; Quendel.) — Večletnica. Majhen vejnat germič. Steblo je ležeče, največ čevelj visoko, ima na kratkih vejicah v glavicah šopaste, rudeče cvete. Listi so majhni, pakrožni, včasi kosmati, spodaj pikasti, čašica je dveustnata, venčič je dveustnat; zgornja ustna je ploščnata, spodnja trikrat nacepljena. Cvete od junija do septembra. Diši prijetno. — Nahaja se po gričih, grivah, mejah, travnikih, kraj potov. -— Rabi se zelišče, ktero krepča čutnice, žene pot. čaj iz njega pomaga zoper bledico, kerč, vertoglavico. V vrečicah se deva na merzle otekline, ktere raz-plavlja.
4.	Jeliciiik. (Veronica officinalis; Ehrenpreis.) — Večletnica. Majhna rastlinica. Korenina je vlaknata, Steblo je ležeče, kosmato. Listi so podolgasti ali jajčasti, kosmati. Cveti stoje v grozdu, čašica je četverodelna. Venčič je kolesast, četverodelen, viš-njevkast. Cvete od junija do julija. Zelišče je
grenko. —- Nahaja se po gozdih. — Iz posušenega listja se kuha čaj zoper kašelj, naduho, nahod.
5. Kamilica, prava. (Matricaria Chamomilla; echte Chamille.) — Enoletnica. Korenina je kožel-jasta. Steblo je do čevlja visoko, ravno, golo, rudeče kakor škerlat. Listi so zeleni, kakor trava, imajo prav ozke končke. Cvetni koški so majhni, imajo v kolobarji nazaj zavihane, v krožcu pa rumene, cevaste cvete. Cvetke nimajo kodeljice. Cvetiščejo votlo, kupičasto. Cvete od maja do jeseni. Cvetje diši lepo, ali je grenko. — Nahaja se po grivah, njivah, suhih travnikih, kraj potov. — Cvetje krepča, razplavlja. čaj iz njega se rabi zoper bolezni v trebuhu, klanje ali ščipanje, kerč, napenjanje, merz-lične bolezni. Stolčeno ali celo cvetje se deva v vrečicah na šene, otekline, ktere razplavlja.
(i. Kiselica. (Rumex acetosa; Sauerampfer.) — Večletnica je koželjasta. Steblo stoji k višku, je do 3 čevljev visoko, golo. Listi so goli, zeleni, kakor trava; zgornji so podolgasti ali suličasti, spodnji peceljnati, trivoglati, jajčasti ali podolgasti. Cveti stoje v brezlistnih, škerlatno rudečih grozdih. Sad je trivoglat orehek. Cvete od maja do julija. — Nahaja se po travnikih, mejah, pašnikih, kraj potov in potokov. — čaj iz korenine se rabi zoper dristo, grižo, kurdej. čaj iz zelenega zelišča gasi žejo, hladi, raztaplja in se rabi zoper gnjilo in žolčno vročico, kurdej.
7. Korenina, Sladka. (Glycyrrhiza glabra; Siiss-holz.) — Večletnica. Korenika je plazeča, za perst debela, dolga, zunaj rujavkasta, znotraj rumenkasta, sladka. Steblo je 4 do 6 čevljev visoko, vejnato. Listi so pernasti, dolgi; listki so jajčasti, temno zeleni, spodaj smolnati. Cveti stoje v klasih. Čašica je dveustnata, petkrat nazobčana. Cvetka je vijol-časta, metuljasta, ima pet lističev. Strok je kratek, gol, ima po tri ali štiri zerna semena. Cvete meseca
junija, — Nahaja se po spoklinah, gozdnatih hribih. — Stolčena korenika ali čaj iz nje se rabi zoper hripo, naduho, nahod, pljučnico, suhi kašelj.
8. Lail. (Linum usitatissimum; Lein.) — Enoletnica. Korenina je tanko koželjasta. Steblo je do 3 čevlje visoko, stoji kviško, je golo. Listi so sivo zeleni, suličasti, okrogli. Cveti stoje verli stebla v nepravem kobulu. Čašica ima pet jajčastih, golih listkov. Venčič ima pet lističev. Prašnikov ima pet. Cvetke so višnjeve. Cvete od maja do jeseni. Seme je sladko, slizko, oljnato. — Sejo ga po njivah; divji se nahaja po tratah. — Iz semena se kuha čaj zoper hripo, terdovratni zapor, bolečine od kamna. Skuhano in v mleku kuhano seme meči, oljšuje bolečine, godi in se deva na otekline, ki izvirajo iz kake bolezni.
1). Lllčllik. (Verbascum Thapsus; Himmelbrand.)
—	Dveletnica. Korenina je koželjasto vejnata. Steblo je 2 do 5 čevljev visoko, gosto kosmato. Listi so gosto kosmati, zelenkasti, drobno narezani; spodnji so klinasti ali podolgasti, topi, zgornji podolgasti ali suličasti, špičasti. Šopasti cveti stoje verh stebla v 1 do 2 čevlja dolgem grozdu, čašica je peterodelna. Venčiči so majhni, svetlo rumeni; rob ima pet kerp. Cvete od julija do avgusta. — Nahaja se kraj voda, pri gozdih, po peščenih in germastih tleh, po rebrih.
—	Iz cvetek se kuha čaj zoper kašelj, težko sapo.
10. Mab, bohinjski. (Cetraria Islandica; Isländische Flehte.) — Steljka je do 3 palce velika ger-masta, ploščnata, razraščena, zgoraj rujava ali zelenkasta, spodaj belkasta. Kerpice so žlebaste, po kraji kocinaste. Sad je latvičast, rujav. Mah je grenek. — Nahaja se po gorskih gozdih, po tleh in po kamenji.
—	Nabirati se mora v mokrem in deževnem vremenu, ker se v suhem prerad lomi. Čaj iz mahu redi, krepča in se rabi zoper pljučno sušico ali jetiko,
zoper zanemarjen nahod in kašelj, in če potegne kaka bolezen na pljuča.
11.	Melisa. (Melissa officinalis; Melisse.) —Več-letnica. Korenika je valjasta, kolenčasta, nagnjena. Steblo je do 3 čevlje visoko, stoji k višku, je vej-nato; spodaj golo, zgorej puhasto. Listi so meliki, nagerbančeni, jajčasti, spodnji tudi serčasti, topi, narezani in napiljeni. Cveti so šopasti. čašica je dveustnata; zgornja ustna je trikrat nazobčana, spodnja dvakrat nacepljena. Venčič je dveustnat; spodnja ustna je trikrat nacepljena. Cvetke so majhne, bele ali rožnorudeče. Cvete od julija do avgusta. Zelišče diši, kakor limona. — Sade jo po vertih; divja se nahaja po grivah, mejah, kamnitih in ger-mastih tleh, pri vinogradih. — Čaj iz zelišča krepča čutnice, vstavlja kerč in se rabi zoper hromoto, hude merzlice, kerč, mertud, vertoglavico. V vrečicah se deva na otekline, ktere razplavlja.
12.	Mlie. (Taraxum officinale; Röhrleinkraut.) — Večletnica. Korenina je valjasto koželjasta. Steblo je od 2 palca do čevlja visoko, ležeče, brezlistno, cevasto, golo. Listi so klinasti, podolgasti, špičasti ali topi, celorobi ali nazobčani. Venčiči so jajčasti. Cvetke so belkasto ali temno rumene. Cvete od marca do septembra. — Nahaja^ se povsod po travnikih, pašnikih, kraj potov. — Čaj iz korenine raztaplja, čisti kri in se rabi zoper zlatenico, spuščaje.
13.	Ogcrsčica, eerna. (Brassica nigra; schwarzer Senf.) — Enoletnica. Korenina je koželjasta. Steblo je od pol čevlja do čevlja visoko, stoji k višku, je vejnato, višnjevkasto. Spodnji listi so zeleni, kakor trava, večidel goli, jajčasti ali kopjasti, nazobčani; zgornji so višnjevkasti, goli, podolgasti ali čertasti, nazobčani ali celorobi, špičasti. Čašica je četvero-listna. Venčič ima štiri majhne, rumene lističe. Sad je krogljičast. Cvete od junija do julija. — Nahaja se med žitom, po pustih krajih; divja se nahaja
Slov. večernice, XIV. zv.	5
po tratah. — Seme draži čutnice, pomaga k pre-bavljanju. Stolčeno se daje po žlieici zoper verto-glavico, zasliženje v želodcu in čevah, zoper luirdej. Testo iz stolčenega semena in kisla se deva zoper nahod, prehlajenje, protin, tok, podgrom na meča ali podplate; zoper očesno vnetico na zatilnik ali na rame; če bole zobje ali če terga po ušesih, za ušesa; zoper mertud na zatilnik; če bode, na persi. Ko se koža porudeči, naj se odvzame testo in zmije koža z mlekom ali z vodo; če je predolgo na koži, steko mehurji.
14.	Oman. (Inula Helenium; Brust-Alant.) — Večletnica. Korenika je gomoljasto vejnata, zunaj rujava, znotraj sivkasta. Steblo je 3 do 5 čevljev visoko, stoji k višku, je debelo, brazdato, mehko kosmato, zgoraj na več vej razdeljeno. Listi so jaj-časti, špičasti, nazobčani, zadej kosmati. Cveti stoje v velikih glavicah; v krožcu so cevasti, petkrat nazobčani. Cvetje je rumeno. Cvete od julja do avgusta. Zelena korenina je grenka; suha diši, kakor vijolice. — Gorjanci ga sade po vertih; divji se nahaja po gorah na pustih tleh, po rovih. — Korenika raztaplja, draži čutnice, dela vročino. Stolčena ali čaj iz nje pomaga zoper naduho, kašelj, slabi želodec.
15,	Pelill. (Artemisia Abisinthium; (Wermuth.)
—	Večletnica. Korenina je vejnata. Steblo je 2 do 5 čevljev visoko, na pol germasto, stoji k višku, je sivkasto kosmato. Listi so sivi; spodnji so tridelni. Končki so suličasti ali čertasti. Cvetne glavice so prav majhne. Cveti so v krožcu cevasti, petkrat nazobčani; kodeljic nimajo. Cvetišče je kocinasto. Cvetke so rumene, kakor žveplo. Cvete od julija do avgusta. Cela rastlina diši zoperno in je zlo grenka.
—	Nahaja se po kamnitih in germastih krajih, kraj potokov, voda. — Zelišče draži čutnice, krepča želodec, raztaplja. Stolčeno suho zelišče ali čaj iz njega pomaga zoper vodenico, zlatico. Zoper merzlico se
dene malo suhega stolčenega pelina in malo sladkorja v kislo, in se popije.
16.	lMriliea. (Triticum repens; Quecken - Gras-wurzel.) — Večletnica. Korenika je vejnata, plazeča. Bilke so do 2 čevlja visoke, stoje k višku, so gole. Listi so zeleni, kakor trava, čertasti, kocinasti. Klas je čertast, stoji k višku; klaski so podolgasti, goli ali kocinasti, peterocvetni. Spodnje cvetne pleve so podolgaste ali suličaste, prišpičene, tope ali pristrižene. Cvete od junija do jeseni. — Nahaja se po mejah, tratah, travnikih, kraj potov; po njivah je nadležen plevel. — Iz korenike, ki redi in raztaplja počasi, se kuha čaj zoper vnetične in žolčne bolezni, zasliženje v persih, zoper žleze.
17.	Pola,j. (Mentha Pulegium; Polei-Minze.) — Večletnica. Korenina je vlaknata. Steblo je pol čevlja do čevlja visoko, stoji k višku, je vejnato, golo. Listi so pakrožni ali podolgasti, topi ali špi-časti, redko napiljeni. Venčič je vijolčast. Cvete od julija do septembra. Zelišče diši ostro; na jeziku peče od začetka, potem pa hladi. — Nahaja se po mlakužah, močvirih, vlažnih pašnikih, travnikih. — Rabi se zelišče, ktero odpira, vstavlja kerč. Iz njega se kuha čaj zoper kerčni kašelj otrok, naduho, sli-zave bolezni v persih.
18.	Potrošnik, navadni. (Cichorium Intybus; Ci-chori.) — Večletnica. Korenina je valjasto koželjasta, mesnata, z grenkim mlečkom napolnjena. Steblo je do 3 čevlje visoko, stoji k višku, je golo ali ima majhne kocinice, ima narazen stoječe veje. Listi pri tleh so škerbinasti, na steblu stoječi so suličasti, šobasto nazobčani. Cvetne glavice so pri verhu vej v pashah. Venčiči so višnjevkasti, jezičasti. Cvete od julija do jeseni. — Nahaja se po tratah, peščenih in pustih tleh. — Rabi se listje in korenina, ktera krepča, hladi, čisti kri. Listje se je v salati; iz
korenine se kuha čaj zoper zapor, zaterdenje jeter, zlatico, bledico.
19. Rman, navadni. (Achillea Millefolium; Schaf-garbe.) — Večletnica. Korenika je vejnata, plazeča. Steblo je 3 palce do 2 čevlja visoko, stoji k višku ali se dviga, je volnato kosmato. Listi so v obsegu suličasti, drobno pernato delni; končki so suličasti, čertasti ali ščetinasti, celorobi ali nazobčani. Cveti stoje v koških; v krožcu so rumeni, cevasti, petkrat nazobčani, v kolobarji jezičasti, beli. Cvetke so bele; kodelic nimajo. Cvete od maja do jeseni. — Nahaja se povsodi kraj potov, po travnikih, tratah. — Rabijo se cvetke in listi, ki krepčajo, raztapljajo, vstavljajo kerč. Vroč čaj iz njih pomaga zoper dristo, klanje, kerč v želodcu, koze, ogrece, osepnice; nierzel čaj zoper herkanje kervi, kervotok.
20.	Uflža SV. Uršule. (Teucrium Chamaedrys; Gamander.) — Večletnica, Korenina je vejnata. Steblo je do 8 palcev visoko, na pol germasto; ležeče ali dvigajoče se, vejnato, puhasto. Listi so podolgasti ali serčasti, topi, narezani, puhasti. Na koncu stebla je dvoje ali troje cvetov, ki stoje v grozdih. Čašica je petkrat nazobčana. Venčič je svetlo škerlatno-rudeč, enoustnat; zgornja ustna je dvakrat, spodnja petkrat nacepljena. Cvete od julija do septembra. Zelišče diši lepo in je grenko. — Nahaja se po kamnitih hribih, tratah, pri vinogradih, kraj potov.
—	Čaj iz zelišča čisti, raztaplja, žene pot in pomaga zoper kurdej, podgrom, terganje po udih.
21.	Sirotica. (Viola tricolor; Dreifaltigkeitskraut.)
—	Enoletnica. Korenina je koželjasta. Steblo je palec do čevlja visoko, dvigajoče se, puhasto. Listi so debelo narezani; spodnji so okrogličasti ali jaj-časti, topi ali prišpičeni. Prilistki so veliki, pernasto nacepljeni. Čašica je peterolistna ali peterodelna. Venčič ima pet lističev; zgornja 2 sta vijolčasta,
spodnji 3 so rumeni. Cvete od konca aprila do jeseni. — Nahaja se po kamnitih in germastih krajih, mejah, njivah, vinogradih, travnikih, tratah. — Caj iz zelišča odpira, žene pot, čisti počasi, goni na vodo in pomaga zoper spuščaje, posebno garje.
22.	Slak, šmarni. (Glechoma liederacea; Gundelrebe.) — Večletnica. Korenina je vlaknata, plazeča. Stebla so 3 palce do čevlja visoka, gola ali debelo kosmata. Listi so ledvičasti ali serčasti, topi, debelo narezani. Cveti so šopasti. čašica je petkrat nazobčana. Venčič je svetlo vijolčast, dveustnat; zgornja ustna je ploščata, spodnja trikrat nacepljena. Cvete od aprila do junija. — Nahaja se po hostah, mejah, plotili, tratah, kraj potokov, med germovjem.
—	čaj iz zelišča krepča, meči, odpira in se-rabi zoper terdovratni kašelj, bolečine od kamna.
23.	Slez, navadni. (Althaea officinalis; Eibisch.)
—	Večletnica. Korenina je koželjasto vejnata; iz nje postane valjasta, debela korenika. Steblo je do 3 čevlje visoko, stoji k višku, je vejnato, mehko kosmato. Listi so sivkasto zeleni, mehki; spodnji so serčasto okrogli, peterokerpi, ostali so jajčasti, tri-kerpi. Cvetje je grozdu podobno. Čašica je petkrat nacepljena. Cvetke so bele ali belorudeče. Cvete od julija do avgusta. — Nahaja se po vlažnih travnikih, po vlažnem germovji. — Rabi se vsa rastlina. Caj iz listja, cvetek in korenin pomaga zoper hripo, kamen, kašelj, prisadno vročico, težko sapo. V mleku ali v vodi kuhano listje se deva na otekline, da se pred izgnoje in predrö.
2-t. Svedrec. (Erythraea Centaurium; Tausendgüldenkraut.) — Dveletnica. Korenina je koželjasta. Steblo je pol čevlja do čevlja visoko, stoji k višku ali se dviga, je štirivoglato, golo. Listi so zeleni, kakor trava, celorobi, špičasti ali topi; pri tleh so rožičasti, narobe serčasti, na steblu stoječi so jaj-často podolgasti ali suličasti. čašica je petkrat na-
cepljena. Venčič je majhen, temno rudeč, lijast; rob'je petkrat nacepljen. Cvete od julija do avgusta. Zelišče je grenko. — Nahaja se po germastih krajih, pri gozdih. — Zelišče raztaplja, krepča želodec, čisti. Stolčeno ali čaj iz njega se rabi zoper zapor, merz-lico, oslabljeno prebavljanje, bledico, zlatico.
VI,
Ponočno nebo.
lovek! stopi ven v temno noč brez oblakov in oberni navzgor svoj pogled. Kako se razpenja nebo nad teboj tako čudno, tako sveto! Veš mar, kaj so one brezštevilne luči, ktere svetijo tukaj gori tako mirno in prečisto, kakor bi bil tam oltar ali sedež Najvišega? Ti praviš, da ne veš. Otroci pravijo, da so angelji, kteri gledajo na nas. Učeni možje terdijo, da je vsaka zvezda velik svet za se v veliki visočini. Jaz pa pravim: Znamenja so mogočnosti božje, kteri je stvaril nas in nje. — Ako ogleduje človek čistega serca in zdrave duše leskeče zvezde, obide ga sveta groza; radost in nemir mu tesnita serce. Kaj je vendar človek, da gleda na njega tako svet in velik Bog, kteri bo sodil kdaj ostro človeška djanja, misli in besede? Kako čisto in svetlo leskečejo zvezde: kako nečista in madežna je duša moja, in vendar čaka me sodba! Kakošna bo?
Dokler te navdajajo takošne misli, postoj še malo pod milim nebom. Misli si: nebo se nad teboj naglo odpre in ti gledaš neizrečeno lepoto božjo, gledaš v nebeški bliščavi angelje in svetnike božje; slišiš petje zveličanih, enako odmevu daljnih zvonov ali orgelj, slišiš prijetne glasove srebernih strun in večne aleluje spev: ko to ogleduješ, prevzet neskončne radosti in veselja ves navdan, odpre se pred teboj peklenski prepad in ti gledaš zaveržene v večnem ognji. Temne pošasti, obdane s kačami in gnjusno červadjo, vijo se po ognju. Divjajo, tulijo, kriče in kolnejo divje Boga v svojem obupu. — Dokler to ogleduješ nad seboj nebo in pod seboj pekel: glej, prileti k tebi angelj nebeški in prinese ti dve srečki, da srečkaš, ali se boš mar pogreznil v strašno žrelo, ali prišel med veselo družino nebeš ko. Povej mi, ali ne boš obledel strahu, ali se ne bo tresla roka tvoja?
Glej, dragi moj! tako se tudi resnično godi. Bog ti je dal dve srečki, da srečkaš med nebesi in peklom, za zveličanje ali pogubljenje. Ne moreš več nazaj dati srečki in reči: srečkati nočem! Ako si rojen, postati moraš ali zaveržen v peklu ali pa zveličan v nebesih. Bodi si na svetu ubog revež ali knez mogočen; imej si zdrave ude, ali tavaj hrom in kruljev od hiše do hiše, za to morebiti sam nič ne moreš; — da boš pa sedel kdaj na tronu. ob-danem od zvezdne svitlobe in nebeške lepote, ali da se boš valjal po ognjenem morji peklenskega brezdna : to je položil Bog v tvoje roke; zgodilo se bode, kakor si živel malo dni, kteri so ti odločeni na zemlji. Zapomni si to in modro živi na svetu!
F. R
VIL
Mer t vaš k a izba.
(Resnična zgodba, poslovenjena.)
eki pobožen služabnik Božji, pridigar iz reda sv. Dominika, popotoval je po povelji svojega predstojnika po nevarnih soteskah v Kalabriji, kjer je vse mergolelo roparjev. Nosil je s seboj veliko težko knjigo, ki je imela debele lesene stranice, okovane z medom ali mesingom, in meden zaklep. Bil je to njegov brevir, iz njega je opravljal svojo vsakdanjo molitev. Imel je Boga pred očmi, njegove zapovedi v sercu; duh mu je bil izurjen v znanostih, telo mu je bilo krepko in zdravo; tako je popotoval kakor pravi vitez brez straha in brez madeža, da jev že solnce zapadlo, in temna noč presterla zemljo. Česa bi se bil pa tudi bal? Roparjev? — Žep mu je bil prazen. Smerti? Vest mu je bila čista. — Ali tudi človek s praznim žepom in čisto vestjo se utrudi, in po tmi se le ne da v ptu-jem kraju dalje. Tako je bil tudi naš popotnik vesel, ko je v gozdu pri cesti našel kerčmo in mogel prositi, da ga vzamejo čez noč pod streho. Ali ko
izgovori svojo prošnjo, odmaje mu kerčmar z glavo, ter mu reče, da za danes to ni nikakor mogoče, ker je družina živinskih kupcev in gonjačev zavzela vse kote in kotičke v malej hiši. „Prazna je edina mert-vaška izba," mu reče, „ali vest mi ne dopušča, da bi vas tje peljal." Ko naš popotnik popraša, kaj je prav za prav s to izbo, odgovori mu kerčmar takole: „Ta izba je dobila strašno ime mertvaške izbe zato, ker smo že tri popotnike našli zjutraj v postelji mertve, in vendar se ni. videl na njih ne najmanjši sled kakšine rane ali kakega udarca; tudi vrata niso bila poškodovana, in nesrečnim gostom ni bil vzet ne cemper njihovih reči; zatorej mislimo, da ne more drugo biti, nego da hudi duh mori spi-joče, kakor je to delal pri Sari, hčeri Raguelovi v stari zavezi."
Mislim, da bi bile marsikterega junaka preplašile te besede; ali naš dominikan se ne da odgovoriti, da ne bi šel spat v nesrečno izbo. Kerčmar ga torej odpelje tje, in ga žalosten pusti samega. Zdaj si pogleda novi gostač stanovanje, in vidi, da je to prav navadna izba; en stol, ena miza, ena postelja, to je bilo vse kar je videl; o skrivnih vratih in enakih rečeh ni mogel čisto nič izslediti. Vleže se torej v postelj. Ali spomni se, da za danes še ni izmolil brevira. Proti svoji navadi in proti zapovedi sklene torej opraviti molitev v postelji, ker je bil tako truden, da se ni mogel več po koncu deržati. Ali danes je bila natora močnejša nego duh; predno je izmolil, je zaspal, brevir pa je ostal odpert na odeji. Komaj se je začelo daniti, že se priplazi kerčmar po stopnicah gori v pogubno izbo, da vidi, ali je ubogi duhoven povečal število njegovih nesrečnih gostov. Ali kako se razveseli pošteni mož ! Duhoven je ležal v postelji miren in zdrav, in v terdnem spanji, velika knjiga pa je bila pred njim zaperta z medenim zaklepom. Od radosti zavpije
kerčmar tako, da prebudi spijočega. Kakor vojak, kedar se prebudi, skoči k orožju, tako hitro zgrabi pobožni duhovnik brevir, pa začne kerčmarju šaljivo pripovedovati, da je imel nocoj pod streho zaniker-nega molivca, nevrednega vojaka Božjega, ki je, ne da bi se bil boril, orožje od sebe vergel, pa zaspal. Ali na enkrat se streseta duhovnik in kerčmar od groze; ko namreč duhovnik odpre brevir, ležal je v knjigi med šestdesetim psalmom eden onih strašnih strupenih gadov, ki se nahajajo po Laškem, in ki umpre v kratkem času človeka, če ga le enkrat pičijo. Zapisano pa je v onem psalmu: „Stopal boš čez kače in zmaje, teptal boš leve in pozoje; rešil ga bom, ker je upal na me, varoval ga bom, ker pozna moje ime."
Kaj se vse more skleniti in učiti iz resnične te dogodbe, to prepuščamo pametnemu bravcu in prašamo le to: Ali je bila slepa sreča, ali je Bog tako hotel, da se je pobožni mnih ponevedoma ganil, pa da se je tako zaloputnila težka knjiga, in zmečkala strašnega gada? Toliko je gotovo, vestno opravljena večerna molitev, in včasih, kedar ni drugače mogoče, sam dober namen blagoslovi spanje, ter varuje pred nočnimi nevarnostmi; proti nočnim nevarnostim pa smo potrebni pomoči, ker resnica je, kar pravi stari pregovor: Noč ima svojo moč.
VIII.
Šopek duhovnih pesem.
I. Božičnica.
1.	Otožnost, žalost krila svet Predolgih je štir tavžent let; Bil greh je raj zaklenil, Veselje v stok spremenil.
O vsmili, vsmili se, Gospod! Zdihval je izraelski rod.
2.	Zdaj rimski cesar zapove, Sklicati skup podložnike; Število njih poznati,
Vse ukaže popisati; Na staršev dom se vsak poda, K zibelki roda svojega! —
3.	Tud Betlehemsko mestice, Sprejema svoje žlahtnike, Se marsikdo raduje,
Ko svojce obiskuje; Le dvema hudo se godi, Od sebe slednji ju podi. —
4.	Nemili izraelski rod!
Kaj storil tebi je Gospod, Da suješ ga od sebe, Ki bo osrečil tebe ? Že zdaj sprejeti nočeš ga Zveličarja, Mesij asa,
5.	Saj Jožef in Marija sta
Od daleč k tebi sem prišla, Da bil bi ti zdaj rešen, In v brezdno satan trešen. Al, ti več svojih ne spoznaš, Le hlev njim za počitek daš.
6.	Stermite, zemlja in stvari! Nad čudom božje milosti: Marija je rodila,
Nam Jezusa povila! Raduje se nebo in svet, Ker rod človeški je otet.
7.	Že angelji veseli pojó, Pastirje tje v hlev vabijo: Naj tam bi zdaj slavili, Zveličarja molili. Pastirji zdajci to storé, Veseli k Njemu tje hité. —
8.	Tud mi hitimo k jaslicam, Padimo na kolena tam, Pred Dete sladko-milo,
Ki nas bo odrešilo. Prosimo: Mili Jezus! daj Nam priti enkrat k tebi v raj!
Jož. Levičnik.
2. Velikonočna*).
Aleluja! pojmo	čuj, Jezus te kliče
V največi radosti, Premagavcu pekla In greha slabosti! Ker Jezus od smerti Častitljiv je vstal, Katero je za te O grešnik prestal.
Aleluja!
2.	Aleluja! vrata Nebes so odperta, Ki bila po grehu Nam revnim zaperta; Naj Jezusu hvalo
In slavo dajo, Vsi angelji božji, Zemlja in nebo! Aleluja!
3.	Aleluja! roža Marija Devica, Prepevaj veselo Nebeška kraljica! Tvoj Sin ljubeznivi Več v grobu ne spi, Glej, vstal je od smerti In zopet živi! Aleluja!
4.	Aleluja! pojte Učenci veseli! Ker boste pri sebi Spet Jezusa imeli; Še ti Magdalena Nikar se ne boj!
Stoje predteboj. Aleluja!
5.	Aleluja! bratje
Na vek prepevajmo, čast, hvalo in slavo Jezusu dajajmo, Ki z lastno kervjo Je odrešil ljudi O sveti nedelji Velike uoči. Aleluja!
6.	Al kakor je hotel Pa Jezus umreti, Mi moramo tudi
V	pokopu strohneti; — Aleluja! Jezus Obudil bo nas, Aleluja! peti
V	nebesih na glas!
Aleluja!
Keilar Ijudjž k darovanju ali k darilu za uboge gredo ali tudi na velikonočni pondelek, se pristavi:
7.	O Veliki noči Se vse veseluje, Po stari navadi Pisanke daruje; Tud' jaz vam pisanke Ljubezni podam,
Z kervjo odrešenja Pobarvane imam.
Aleluja!
*) Po napevu: Popoivanje bratje — Je naše življenje.
8.	Vsem mašnikom hočem Za pisanko dati: Jezusa, Marijo
V spomin darovati; Da vsmiljeni Jezus Vas vodi zvesto, Devica Marija PaMati vam ho. Aleluja!
9.	Za pisanko vošim Svet križ gospodarjem, Da Jezus vas brani Pred vsakim viharjem; Vsim materam zlatim Dam svetih pet ran, In Jezus polajšal
Bo težki vaš stan. Al.!
10.	Jezusa Telo vam Mladenčem je dano, Ki bilo na križu Za vas prižebljano; Devicam darujem Jezusovo kri,
Ž njo Jezus odkupil Je grešne ljudi. Aleluja!
11.	In ternjevo krono Sirote vzemite, Za Jezusom križe
V	nebesa nosite; Bogatim bom revne Na rame zadel,
Da tudi vas Jezus
V	nebesa bo vzel. AL!
Jožef Virk.
3. Pridite, častimo Gospoda!
Pokleknimo!	Solnce milo,
Počastimo!
Sveto Jezusa Telo; — Pesem hvale In zahvale
Naj razlega se v nebo: Sveti, trikrat svet Gospod, Bodi češčen Ti povsod!
Zvezd število,
Njemu v čast naj le blišče!
Naj migljajo,
Naj igrajo,
Lesketaj e ga slave:
Sveti, trikrat svet Gospod,
Bodi češčen Ti povsod!
Vsi svetniki
V rajski diki,
Z nami slavo naj poj o!
Kerubini,
Serafini
Večno čast naj mu dajo: Sveti, trikrat svet Gospod, Bodi češčen Ti povsod!
Vse življenje, Vse stvarjenje, V Njega čast naj združi se! Vekov časi, Večni glasi, Naj slavijo večno te! Sveti, trikrat svet Gospod, Bocli češčen Ti povsod! Jož. Levičnik.
-so*-
Drobtinice.
1. Kdo je najsrečnejši človek?
je nekdaj sila sila bogat kralj, kteri se je ravno za tega voljo tudi najsrečnišega štel na kI/ vsem svetu. Ali želel je, da bi ga tudi drugi častili in slavili za najsrečnejšega; zato pošlje k neki sloveči prorokinji, pokloni jej bogatih darov in jo da prašati, kdo je li najsrečnejši med ljudmi. Čaka in čaka in za terdno upa, da bo imenovala njegovo ime; ah kako se začudi, ko čuje: „Agel je najsrečniši človek."
„Kdo? Agel?" čudi se kralj, „kdo pa je Agel; kje neki kraljuje? Še nikdar nisem kaj o njem slišali" „Saj tudi nikdar ne bodeš" odgovori prorokinja. On: „Bogatejši menda ni kakor jaz — skoraj ni mogoče?
Ona: „Ni bogatejši ne." On: „Je-li mogočen in slavit vojvoda?" Ona: „Tudi to ni." On: „Kdo za ves svet pa je?" Prorokinja odgovori: „Agel ni kralj, ni bogatin in tudi slavit vojvoda ni, in vendar je vse to ob enem. On je kralj v svoji hiši; prav po očetovski vlada in čuje nad svojimi. On je sicer reven, vendar hrani blaga, ki mu ga nihče ukrasti ali odnesti ne more: pokoj v duši, zadovoljnost, pa čisto, nepokvarjeno serce ter premaguje svoje nasprotnike in sovražnike vedno z velikodušnostjo in z dobrotami. Vedi tedaj: presrečni Agel je — ubogi kmetovavec, ki mirno obdeluje posestvo svojih očetov, pa srečno živi v domači hiši — med svojo predrago družinico!" Z.
2. Verla dekla.
V zgornih deželah je živel premožen mlinar. Nekega večera zasliši svojega psa, ki je bil navadno priklenjen v dvoru, rožljati po veži sem ter tje s svojo železno verigo. Gospodar ukaže dekli, naj gre in psa zopet priklene. Komaj pa je ubogljiva služabnica stopila skoz duri, že jo pes napade ter jo začne hudo klati. Na njeno milo vpitje hitijo jej mlinar in otroci urno na pomoč; al verla dekla v tem hipu spozna, pri čem da je. Urno zaluši duri, skoz katere so jej šli mlinarjevi pomagat in zavpije: Ne hodite ven! pes je stekel; mene je že oklal, pa vendar ga bom sama priklenila. Vlekla je pogumna junakinja zdaj psa v dvor in ga ni liotla spustiti, akoravno je bila med tem še nekterikrat od njega ugriznjena. Ko ga poslednič srečno priklene, pridejo hlapci ter ga pobijejo; ona pa, zadovoljna da se ni kteremu izmed ostalih domačih kaj žalega zgodilo, šla je mirnega serca v svojo čumnato in pričela se pripravljati k smerti. O malih dneh bila je merlič.
J. L e v i č n i k.
Kazalo.
Stra.il.
I. Hčerina ljubezen.............3
II Slepec................19
III.	Mehovo................34
IV.	Grom in strela .............47
V.	Domača lekarnica ... ........59
VI.	Ponoeno nebo..............70
VII.	Mertvaška izba.............72
VIII.	Šopek duhovnih pesem...........75
IX. Drobtinice...............79
IJVIMMv