Patrulja.
zornega dne do mračnega dne in v noč, skoz noč, skoz tri noči — snegovi po potih, zorane  ceste, na sključeni rami puška in vpognjen tilnik in sklonjena glava in težke misli in težko srce in črevlji kovani in trudne pete . . . Sto nog bi treba za sedem ljudi! In metež opleta v medle oči in v hrbtu planjava, pred čelom goljava in spredaj, na straneh brez duška rohne in tulijo Črni topovi vso noč, ves dan povprek črez plan, ko besni, lačni volkovi.
„Prijatelj, daj mi žganja!
Kako te pogreje!   Bog ti povrni!
Kdaj misliš nanj doma za pečjo!
A tu, ko z napeto močjo
v slepljivi halji srebrni
strupeno se zima vate zaganja
in drobni, ivnati mraz,
ko gladna, stekla zver ti hlasta
v kolena, v hrbet, v obraz —
moči in volje ti žganjica da.
Požirke tri, ali štiri
in kar srce se ti razšopiri
in noga ti sili na ples :
gromovi topov so ti harmonika
in kri, ki lije iz klanih teles,
zdi binkoštna se li polonika.
Kar v sanjah ti ura in dan mineva
in nič ne tehtaš, kdaj bo te požrlo,
široko, goltljivo, črno grlo,
ki vedno pred tabo zeva.
Kar greš in greš in zmanjka ti tal
in zdrkneš tih z onemoglo glavo
h kopici strtih koles in kljus.
Se časa ni, da slovo bi jemal —
obmolkneš in zamižiš.
In le veruj: je dobro tako!
I, kaj pa opraviš z vročo prošnjo
in kdo ti posluša srčni križ?
Se veš, tisti veliki Rus?
Prav, ko pred oltarjem je klečal
in vil roke in vikal in ječal:
Otroke imam in ženo!
Pustite me!   Ne pokaj, ne bij!
Pri Bogu in vlasti vam bo odpuščeno . . .
In že mu je klecnilo dolgo telo,
zgrudil se je in izbuljil oči.
Cigan-dolgin pa mu je v slovo
pol resno, pol v šali
zapiskal mazurko na piščali.
Saj pomniš cigana?   Ga tudi že ni.
Veš, mi smo pravi pomladni sneg,
ki tiho topi se s tihih smrek.
E!   Kaplja kane, kamor pač kane.
Saj nam so povsodi postlje postlane —
Poslušaj, kako šurmi in brenči!
V sršenje roje zašli smo — — —
Ti, to ti je tisto pismo,
ki piše ga ledeni Kosač,
z rdečo tinto in belo kostjo,
če zmanjka mu lepih igrač.
Potem pa vranov za jato jata.
Kako ta žival koj izvoha meso!
Ti!   Tebi cedi se kri iz vrata!!"
In v noči se vzdigne pol iz snega postava trudna in trudno mrmra: „„Kako je mraz in kako sem sam! Patrone v puški še tri imam.
Oj, ko bi neslo do naše vasi,
do naše vasi, do mojih ljudi — —
Otrokoma dve bi zajokali
in ženi ena in vsi bi sladko spali
Maister:
Razhod.
u
sahnila ljubezen jima je, zacepila se v srci mržnja, a nista vedela zakaj, ne kdaj in ne kako. Prišlo je skrito in tako ostalo.
In danes sta v pojočem drevoredu pod starim grčavim kostanjem na klopi znani spet sedela in drsala po belem pesku. Objel je somrak trudno zemljo in megla je ležala v mladi travi. „Pozabi me," mu je dejala tiho, „„In mene ti,"" je dahnil on, in vstala sta in se razšla. A gnala ju je silna moč: ozrla sta na križevem se potu in stresla se, ko v trepetliki list.
Čutila zdaj sta v tihi duši prazni kako ljubila sta se vroče. A sram ju bilo je povratka in odpuščanja in kesanja. Kar stala nemo sta in trdo, prav kakor osohnela žena za Sodomo.
Na vzhodu dan je gasnil in slikal temnomodre sence, in mehek jug zadihal je, žareča jima gladil lica, ko da izbrisati je hotel spomin na zlate sladke dni.
Kosulja pa je v črni smreki
mladičem predla pravljice
in z vrha ji je pritrkaval kos.
Maister:
Zvon sv. Martina.
V  zemlji krvavici varujem več ko vsi v jamicah skalnatih združeno spravljenih fantov iz vseh domovin.
Prišli od Vltave, prišli od Donave. Največ jih bilo le Savcev in Dravcev je in od jadranskih pečin.
Prišli so s cvetkami tudi še z lavori. Kroglje vršele so, Kitice zmlele so, da je dišalo do lin.
Lavor in rožica
duh sta mi dajala,
vendar največkrat le
nagelj zadišal je,
z nagljem zelen rožmarin
48*
707