235
Književnost.
Hajdamaki („Kobzar" Tarasa Ševčenka, II. del). Poem z zgodovinskim uvodom o hajdamaščini. Prevel in pojasnil Josip Abram. „Leposlovna knjižnica" VII. zvezek. Založila „Katoliška bukvama" v Ljubljani. Str. 132. — Po prvem delu „Kobzarja" — „Hajdamaki!" Z veseljem jih pozdravljamo, ker so nam zatvorili zevajočo vrzel, katero smo čutili ljubitelji Ukrajine do najbolj poetiškega slovanskega naroda. Z njimi smo dobili poem, tipičen po formi in jedru, na sebi noseč akcent svetovnega pesnika. — Ogenj romantike plameni v „Hajdamakih" in moč tiste divje rastoče poezije, ki čara z živimi barvami in neukročeno simboliko. Nobena gesta ni medla in brezpomembna, nobeno čuvstvo v njih umetno kombinirano. V kratko skiciranih scenah hajdamaških pobojev tli vse vroče sovraštvo hlopskega naroda do Ijaških panov, vmes zvene razbrzdane pesmi-poskočnice na veselih pirovanjih, ves poem pa prepleta Jaremova ljubezenska zgodba, pisana z živahnostjo trubadurskih popevk. Tako zna ublažiti Sevčenko žive barve romantike z mehko muziko narodne kolomejke. Vkljub temu pa „Hajdamaki" niso klasično delo v vsakdanjem besednem pomenu. Ako namreč razumemo klasicizem kot sklad forme in vsebine, kombiniran po strogo določenih pravilih, moramo reči, da v „Hajdamakih" ni umerjeno niti eno niti drugo po stalnem pravilu. Instinktivno sledi pesnik samo svoji kipeči domišljiji in oblikuje v plastičnih formah pred nami poem, dihajoč tako bujno življenje, da je težko najti v klasicizmu kaj podobnega. Zato bi ob „Hajdamakih" človek popolnoma zdvojil nad poklicem kritikov in kritikastrov, pedan-tovsko stikajočih za subtilnimi pogreški tehničnih in estetičnih pravil. Kajti „Hajdamaki" so poem, ob katerem čutimo le kipenje mladosti in vrvenje narave, ki se nt'-da ukleniti v okorele forme. Ob njih se zavedamo resnice, da je mladost vir lepote, in v mladosti žareča narava začetek in konec poezije. — Kar se tiče slovenskih „Hajdamakov" moramo reči, da je g. Abram kot prevajavec mojster. Prevajal je tako natančno in zvesto, da se ni izgubila skoraj nobena posebnost originala. Celo tisto čudovito zvonko muziko Ševčenkovega stila, ki se zdi, da je posneti ni mogoče, je prevajavec zadel in tako popolnoma ohranil živahni kolorit originala. — Samo en primer, prevod, na slepo srečo iztrgan iz šestega speva!
V originalu:
—  — Pekehmee stvjato
po vsij UkraTni sju nič zareve; poteče bagato, bagato, bagato šljahetstkoi krovi. Kozak ožive, oživutt hetbmani v zolotim župani, prokinett-sja dolja; kozak zaspiva : „N'i zida ni' Ljaha!" a v stepah Ukrajni — daj to Bože mili j — blisne bulava!"
Slovensko:
—  — Peklensko slavje
po vsi Ukrajini nocoj završi; poteče ogromno, ogromno, ogromno šlahtiške krvi in koze k oživi;
ožive hetmani, vsi v zlatem župani; vzbudi se spet sreča; zapoje kozak; „Ni juda, ni Ljaha!" a v stepni Ukrajini  — Bog daj, — spet zablisne bulava v zrak!
Kako gladko teče prevajavcu slovenski verz, čeprav vseskozi dobeseden prevod originala! Uvod o hajdamaščini ali kolijivščini, ki ga je prevajavec pridal „Hajdamakom", je pisan precizno in označuje dovolj jasno zgodovinsko ozadje poema. — Svoje lepo delo je g. Abram, naš največji poznavalec ukrajinske pesmi, posvetil „Dr. Jan. Ev. Ostapu Kreku, prvoboritelju krščanske demokracije".
Tonej Jelenič.
Zadnja kmečka vojska. Spisal Avgust Šenoa. Poslovenil L. J. „Ljudske knjižnice" V. zvezek. Založila „Katoliška bukvama". — „Ljudska knjižnica" nam je s pričujočim delom podala prevod historičnega romana „Seljačka buna", ki je brez dvoma eno najboljših del Senoinih. Hrvaški romancier nam je v tej povesti zapisal vso žalostno zgodovino narodovo izza dobe zadnjega kmečkega upora. Takega zdravega realizma, s kakršnim se naslajaš v tej knjigi, si človek zaželi. Epska opisovanja te očarajo. Obupni boj pri Stubici in pri Krškem, prizor v saboru je opisan, kakor da se dejanje vrši pred tvojimi očmi. In voditelji kmečkega upora! Kakor priče iz davnine ti pisatelj prikliče Matijo Gubca, Elijo Gregoriča, in to so prikazni, ki te navdajajo z vsem spoštovanjem, to so plemenite duše, boljarji. Poleg živih opisov narave nežno čuvstvovanje za bolest, gorje narodovo. Kako lepo je n. pr. opisana Velika noč in pa beda ljudstva, ki s sklonjeno glavo kleči pri božjem grobu in vzdihuje: Jezus nisi li odrešil tudi nas? Ni mogoče lepše izraziti obupnega položaja seljaka-trpina. Položaj pred izbruhom kmečkega upora je tako očrtan, da te pisatelj prisili do sodbe: Ni moglo drugače priti, kakor da se je ljudstvo kot en mož vzdignilo, da potepta vso laži-pravico in njene nositelje v prah. Gnev se te polašča, ko vidiš, da se pod krinko legalne pravice izvršujejo največja lopovstva. Kaka korupcija med plemstvom — samo z nje pomočjo se obdrži Tahi v svojem gnezdu na Susjedu. Najbolj pa te mora pre-tresti tragični konec Matije Gubca, kmečkega kralja. Da, v vzbujanju čuvstev je Šenoa pravi mojster. Pro-kletstvo nad Arlandovo Doro je najlepša, najbolj romantična poteza v povesti. To je duh maščevanja, ki visi nad gradom za stare krivice. Vso povest prevevajo etične ideje. Trda neizprosna roka pravice vlada. Ko vpije krivica do neba, se vzdigne ljudstvo, da zapiše pravico z mečem. Žrtve so padle pod rabljevim mečem, a duh ni izumrl. Prišel je dan pravice in svobode. In glej, samotne podrtine mole zdaj kvišku, kjer se je prej ponosno dvigal grad, strah seljaku, v dolini pa se razlega svobodna pesem in oratar gre zopet mirno za svojim plugom. Kot konec pa ti zveni nasproti harmonični akord evangelija o vse oblažujoči ljubezni. Ljubezen vladaj in zenači vse! Ko bi bil prevajavec izločil nekaj nelepih mest, ki za razvoj povesti itak nimajo nobenega pomena, bi bila
30*