Poštnina plačan« v gotovini. ŽAR DIJAŠKI LEPOSLOVNI LIST LETO IV — 1932-33 — ŠTEV. 7 List izdaja prof. Gnjezda Franc, za srednješolsko organizacijo »Žar« na drž. klasični gimnaziji. Odgovorni urednik prof. Gnjezda Franc. — Tiskarna »Slovenija« (predst. A. Kolman), Ljubljana, Wolfova ulica št. 1. VSEBINA: Volkun Belopoljski — Marec. Volkun Belopoljski — Srečanje z neznanko. Volkun Belopoljski — Pomladno umiranje. Jože Dular — Križ ob potoku. Gabrovšek Emil — Zadnje pismo. France Novšak — Le s jej, le sjej, ti sonce! Slavko J. Žabkar — Pozabljeno božje svetišče. Slavko J. Žabkar — Mrzla in topla srečanja po štiriindvajsetih urah. Vinko Vipotnik — Zgubljene oči. Jože Prochazka — Čehoslovaška književnost. Književna poročila — Dr. Lavo Čermelj, Nikola Tesla in razvoj elektrotehnike (L. S.). Cankarjeva komedija »Za narodov blagor« in slog njene uprizoritve. DRUŠTVENA POROČILA. Nabiranje knjig za Korošce bomo kmalu zaključili. V prihodnji številki bomo objavili uspeh nabiralne akcije. Še enkrat prosimo vse dijakinje in dijake, da nam pošljejo slovenske knjige, ki jih morda ne potrebujejo, da jih podarimo našim rojakom onstran Karavank. Vse člane in naročnike prosimo, da poravnajo svoje denarne obveznosti do društva čim prej. ŽAR DIJAŠKI LEPOSLOVNI LIST NA DRŽAVNI KLASIČNI GIMNAZIJI V LJUBLJANI LETO IV 1932-33 ŠTEV. 7 Volkuii Belopoljski — Marec. Veter šumi preko gozdnatih brd. Sneg se v njegovih poljubili tali: sveča, ki v zimskih mrakovih gori. solza, ki kane spomladi iz trt. Kaj mi to v žilah je. da sem kot kip v sinja obzorja tako zastrmel? Sonce smehlja se in kakor v odmev polje mladosti mi zdravi utrip. Volkun Belopoljski — Srečanje z neznanko. Tvoje lice zgodaj je uvelo. ljubki smeli prezgodaj ti je z ust prešel. Prehitro se je zgubil mladih sanj odmev, z boljo srce je tvoje otopelo. Sirupa so nalili idealom tvoje čiste duše, da je kakor roža usahnila, ki jo dušni veter boža. in klonila pod dušečim valom. Mimo šla si nepričakovana z blodnim, težkim smehom. Bolni tvoj obraz živi mi v duši kakor temnili dni izraz in kaže pot do mladega elana. Volkun Belopoljski —- Pomladno umiranje. Rdeč i žarki zahajajočega sonca so zatrepetali nad poljano. Sence so se neskončno podal jšale in lahno je zapihl jul veter. Zavonjalo je po cvet ju in tir pa tam je mehko palo na tla nekaj belega, kot snežinke. Pa niso bile snežinke, saj je maj in je Inko prijetno. Na dobravi so se izgubljali v mraku temni bori. vsi grčavi in v skalah. Vmes rastejo breze. Njih listje je skrivnostno šelestelo in bela stebla so sijala tucli skoz mrak kot telesa čarobnih vil. Potem pa se je nekje utrgal jokajoči glas zvona in šinil preko polj. Bini. bani bim. bam. Kakor glas otroka, ki išče mater. Kakor glas gitare. ki jo prebirajo trepetajoči dekletovi prsti. Kakor zadnji vzdih umirajočega sredi bridke zapuščenosti. Okna so še žarela v krvavordečih poljubih večerne zarje, ki je bledela nad gorami, v sobi pa je bil že gost mrak. Deklica je potegnila roke izpod bele odeje in jih položila na blazine. Meliki plavi lasje so se oprijemali potnega čela in oči so hrepeneče nemirno iskale nečesa, poželjivo so se zazrle sko/.i okno. njih trudni blesk pa je kmalu ugasnil in blede ustnice so zašepetale nerazločno besedo. Večna luč v kotu pa je trepetala kakor ranjena zver. težak vonj po zdravilih je bil. \ šipe se je zaletavala velika vešča, da so se tresle, kakor bi nekdo prav lahno trkal s prsti. Njene bele roke so ležale kakor mrtve in izpod odej se je sunkoma slišalo ihtenje, krčevito in neskončno žalostno. Pod oknom je pel slavček, lihe melodije mlade, nove ljubezni so donele v cvetoči vrl. tja do gostega omejka. kjer se je bohotno razrasla oparniea. lam je v gnezdecu valila samica. Na koncu vrta cvete mlada breskev in njeno rdeče cvetje opojno dehti v jasnem večeru. Nekdo je stopil mimo in je odlomil vejico. Zadrhteli so mu prsti, ko se je dotaknil ljubkih cvetov. Nekaj čudno mehkega mu je zaplalo v duši. srce je zatrepetalo in zadonela je polglasna pesem, tresoča se kakor daljni odmev prosečega klicanja. 'ledaj pa je na dobravi, tam nekje sredi borovja, usekal glas skovirja, jeknil drugič in se izgubil 'v Vetru. Slavček pod oknom je za trenotek utihnil in mladec s'cvetočo breskovo vejico se je stresel. Podvizal je korak; omahujoč je hil in negotov, prsti so trgali na tla rdeče cvete, da so padali kakor kaplje krvi. Prisluhnil je. Skovir je še vedno ihtel v noč in zvezde na nebu so prijazno migljale. Tedaj se mu je zazdelo, da čuje tiho jokanje. Pa to je bil le odmev vetra, ki je stresal nizke bore na dobravi in iskal poti preko skalovja. — \ sobi ugaša večna luč. Najbrže je zmanjkalo olja. ali pa je dušca dogorela. Morda bo kdo prišel in bo prilil novega olja in dal v kozarec novo dušco. Tedaj bi zopet zagorelo jasneje. Slavček več ne poje v vrtu, v okno pa se še vedno zaletuje vešča, kot bi nekdo prav lahno trkal. Pa nihče ne trka in tudi v sobi je mirno. Ihtenje je potihnilo in blazina je vsa mokra od solz. Noč je pa še tako dolga in bogve. ali bo naslednje jutro vstalo sonce in posijalo skoz okno na hladno, mirno čelo deklice sredi belili odej — — Jože Dular — Križ ob potoku. lam doli ob potoku sameva star križ. Ves je že preperel in sam Bog ve. kje so že one roke. ki so vezale to težko bruno. Streha nad njim je podrta in neke drobne rumene ptice so imele lansko leto gnezdo pod njo. Kristusov obraz je truden in izmučen, kakor so bile morda izmučene roke, ki so nekdaj rezale to sveto podobo iz lipovega lesa. Njegovo telo je preperelo kot bruna, na katerih je razpeto in ■čeprav mu manjka leva roka in trnjeva krona, se vendar pozna, da je to sveta podoba. Ob tem križu, ki sameva doli ob potoku, vzcveto vsako pomlad spominčice. I)a. spominčice, one drobne spominčice s sinjemodrimi cvetovi, ki tako lepo delite v pomladnih večerih. Kakor modra preproga se razprezajo tja do prvih pljuskajočih valčkov. Mimo tega križa pa ne vodi nobena pot in le samoten pastir, ki si išče spomladi vrbovih vej za svoje piščali, zaide kdaj tja. Sicer pa je ta križ pozabljen, kakor slo in sto drugih reči. mimo katerih teče življenje in ki so premajhne in preskromne, da bi se čas vsaj za trenoiek ustavil ob njih. Pod tem znamenjem sem obstal oni večer. Zadnji pra- meni toplega soncu so trepetali na vrbovih vejali in rdeče pobarvali modro preprogo pod križem. Čudno opojno so dehtele tedaj spominčice in samotna ptica je pela na vrhu križa. Celo sonce je začudeno obstalo na slemenu gora in objemalo s svojimi toplimi rokami ruševine skromnega znamenja. f.epi so pomladanski dnevi, a še lepši so oni večeri, ko delile spominčice in ko poje samotna ptica na vrliu križa. Gabrovšek Emil — Zadnje pismo. Predraga! V jesenskih dneh umrl mladosti bo smeh, umrla bo njena bolest pod svitom jesenskih zvezd. Polnimo, prav tiho. prav zase razbrala pretekle boš čase in morda v najskritejši čas še moj boš vzrla oltraz. Zaklad boš mladosti iskala, spominov odmev poslušala o rožah, ki I i jih in jaz sadila v pomladni sva čas. ( vetica. ki midva sadila sva jo, je trnje rodila: kjer trnje nje vzruslo je, srce se napaslo je ... Polnimo, prav tiho in zase vse vzrla pretekle boš čase in tudi dni tistih čas, kjer slikana Ti si in jaz. m France Novšak — Le s jej, le sjej, ti sonce! (Zgodbe mladih dni.) 10. Zdaj že včasih vstanem in počasi korakam proti oknu. kamor se upira poznojesensko sonce. Vendar je glava težka in še vedno šumi po njej. Tudi zavrti se mi še in tedaj se mi zdi. kakor bi se ves svet zgrnil v razvalinah nad menoj. Nikdar me ne puste samega in kamor grem. zro za menoj obupne materine oči. Včasih bi bil rajši sam. da bi malo razmišljal o vsem. kar se je zgodilo. Tudi sem izvedel mnogo žalostnih novic. Ljudje mislijo, da spim, in govore o vsem, kar jim pade v glavo. Jaz pa poslušam in čimdalje bolj strah me je tistega, o čemer vsi govorijo. Govore o življenju. Kaj je to — življenje? To besedo čujem vsak dan. Iz podzavesti se je porodila slutnja, ki mi vznemirja srce. Ljudje (oliko govore o meni in očku in o nekem stricu, ki ima nekje na deželi kmetijo. Nekaj se bo zgodilo z menoj. Nekaj, kar je v zvezi z življenjem, kar me bo ločilo od doma. In res pride očka nekega dne domov in z njim še nekdo drugi, \elik mož, v velikih, težkih škornjih, ki koraka, da se vsa Jiiša irese in govori debelo in počasi, kakor bi bilo to, kar izpregovori, za nas vredno zlata. Mož ni na pogled nič kaj preveč prijazen in zaskrbi me. če morda res ni zdravnik, ki so mi toliko pretili z njim. ker sem vstal iz postelje in se splazil k oknu, ko ni bilo nikogar doma. Ustavi se pred menoj in mi pomoli veliko roko. zraven pa debelo reče: — No, ti si pa že cel korenjak! Pa so mi pravili, da bi skoraj umrl! Ti pa ti! — Ko mi stisne roko. mi dolgo gleda v obraz, nato pa reče: — Kaj ne, da se bojiš za očka, če bi umrl? — — Očka — u — mrl? — pravim v nejasni slutnji. Pogledam nanj. ki stoji pri meni s komaj vidnim smehljajem na ustnicah, in zazdi se mi. kakor da bi bil bolj bled. kakor m da je njegov smehljaj le pozdrav človeka, ki odhaja za vedno odtod. Spel se spomnim na listo govorjenje o življenju. V hipu mi stopi vsa preteklost pred oči. vsi obrazi, ki sem jih kdaj videl, spomnim se tudi na besede, ki jih je nekdo rekel oh moji postelji: — Življenje je hudič! — Sram me je. če kdo izreče tako grdo besedo. Hudo mi je pa še bolj. ker je moj očka prijatelj ljudi, ki tako grdo govore. Misli, ki so za trenotek preplašene obstale, spravijo v sklad vse to govorjenje. Zdaj vem. zakaj mama tolikokrat joka ob večerih. Ker bo očka umrl. Zdaj vem. kdo je ia mož, ki je prišel k nam. To je stric s kmetov, ki me bo vzel k sebi. če bo očka umrl, in bom tam na kmetih v šolo hodil. Zakaj ne mara očka več biti pri meni? Ali je tudi to v zvezi z življenjem? Stric me pa gleda in nekaj sočutju podobnega je v nje-govili očeh. In jaz odgovorim. — Očka ne bo umrl. ne bo, ne sme! — Zopet je v njegovem pogledu ljubezen, ko me vpraša: — Ali boš kaj prišel k meni za počitnice? Drugo leto, spomladi boš že šest let star in boš moral v šolo! — Nič ne odgovorim na to. samo očka pravi: — Saj bova šla oba, ko ozdraviš, na kmete, k stricu, boš videl, kako bo lepo! — Nato govori stric o kmetiji, o travnikih, o davkih, o I j udeh. Samo jaz ne poslušam več. Slutnja, zda j še nejasna, je zdaj planila in težko udarila na srce. Kaj se bo zgodilo z očkom? Čemu še vprašujem? Umrl bo, kakor je umrla Anica. Nekega dne bo bled ležal na postelji, roke bo imel sklenjene in na obrazu mu bo počival smehljaj popotnika, ki je našel po dolgih blodnjah svoj zadnji dom. Potem bo prišel ta stric in me odvedel. Bog ve kara. Mame ne bo pri meni, Janko bo ostal tu in Majdiča se bo spominjala name in jokala nad menoj. Jaz pa boni šel odtod. Ne. ne! Silen jok plane iz mene. Stresem se, kakor bi mrzel veter zadivjal preko polja. In ta hip se prebudim iz misli. Pred menoj stoji stric. Nalahno mi dvigne trudno Toko in me gleda žalostno, žalostno. Poslavlja se. Kajti večer je prebudil sence in jih privedel s seboj. pa stojijo še mama in očka in Janko. Vsi molče, kakor bi jim smrt položila na ustnice svojo koščeno roko. Kako bo pač takrat, ko bom tudi jaz tako bled počival na postelji, sredi sten. ki so v črnino zavite, sredi sveč. ki sijejo v naše žalostne obraze, in sredi rož, ki jih je komaj prebudila pomlad. Coiovo bo tedaj mnogo žalostnih ljudi prišlo in bodo govorili o meni. Šepetaje bodo prihajali in mi gledali v obraz in morda bo komu še vroča solza orosila lice. Saj je dejala mama. da me ne bo pustila samega umreti. Tako se boji zame. in zdaj, ko očka truden spi med 1 1 cvetjem, skriva solze pred menoj. Toda vidim jih vseeno in zvečer trepetaje čakam, da zaide sonce. Kajti zagotovo vem, da se bo nekaj zgodilo. Jutri bodo prišli črni možje in odnesli očka v črni krsti, ki jo bodo zabili z žeblji. Nekoč sem že poslušal take udarce s kladivom. Davno je že. kar je umrla Anica. Tudi takrat je prišel mož v črni obleki in s trdim obrazom, položil Anico v krsto in zabil pokrov. Ali je mogoče, da bodo jutri tudi z očkom tako naredili? Iz srca bodo iztrgali veselje in vrnila se bo trudnOst prejšnjih dni. Kako prihajajo ti ljudje! Vsakdo me pogleda s strahom. Vsakdo je žalosten in resen in govori samo o očku. Kako je bil dober! Kako je vsakemu rad pomagal! Kako je otroke rad imel! Vse pripovedujejo ljudje, najmanjšega dogodka ne pozabijo in vsem je zelo hudo pri srcu. Kajti marsikomu, posebno ženskam, se kar nenadoma ulijejo solze in potem jih ni mogoče utolažiti. Vse to mi je nerazumljivo. Mama ne joka, tudi jaz in Janko ne. Toda nekaj grenkega, neizrekljivo težkega mi stiska grlo. Zunaj pa ugaša dan in razkošna večerna tišina je s srebrom pretkala ves svet. Bog ve. če bodo še kdaj prišle ure. tako lepe in polne sonca. Kdo ve, če ne bo že jutri žalostna megla objela teh streh, ki jih zadnja zarja poljublja m v slovo. Že sc je na nebu prižgala prva svetla zvezda. Koliko ljudi je pač prav zdajle uprlo svoj pogled vanjo, toda ali je kje kdo. ki hi se tako hal te zvezde in noči. ki jo naznanja? Toliko žalostnih stvari se je dogodilo medtem. Umrla nam je punčka, ki je še krstiti niso mogli in mi je hilo zanjo tako hudo. da sem neke tople noči A'sial in šel na veliko pokopališče v. vrčem vode. da hi jo rešil iz ognja, kamor je prišla, ker ni hila krščena. Pa sem bil preveč truden in vrč se mi je razbil ob kamenju in tako nisem rešil punčke. Ljudje so me dolgo iskali in mama mi je pozneje rekla, da ji delani same skrbi. To se je zgodilo že v pozni jeseni, kmalu potem, ko je odšel stric. Takrat smo postali vsi. kakor otopeli. In nihče več ni bil vesel. In otroci se nismo več igrali. In začelo je deževati kakor takrat, ko ni bilo očka pri nas in smo morali čakati na kruh. Zdaj vem, da je trebil biti odločen, če hočeš kaj doseči. Tudi z mojimi lasmi je bilo tako. Mami sem le rekel, da naj si kar kupi punčko, ker jaz ne maram biti in ne maram. Zato sem vzel škarje in jih postrigel. Zdaj sem tak kot drugi dečki. Lahko hodim /. njimi okrog in se igram. Samo, križ je. da najbrž ne bom več dolgo ostal doma. Kajti umrl je očka. Spomladi je umrl. ker je hotel še enkrat začutiti vonj rož in pogledati sonce, preden bo utrujen zatisnil oči. In zdaj bo prišlo tisto, kar z grozo pričaku jem. Stric s kmetov me bo odpeljal s seboj! Razločno ga vidim, kako izteza roke proti meni. Od strahu zakričim: — Mama! Ne pusti, poglej, kam me hoče odpeljati! Ljudje, ki so se prišli poslovit k mrtvemu truplu, se zganejo. \ sc oči so uprte vame. gledajo me preplašeno, začudeno, usmiljeno. Vse obenem. Potem me nekdo dvigne v naročje in pritisne k sebi. Zunaj pii umira pomladni dan. in rdeči oblaki plavajo proti zatonu. nad katerim polna slutenj drhti večerna zarja... (Dalje.) Slavko J. Žabkar Pozabljeno božje svetišče. Sneg je naneslo v pozabljeno božje svetišče: polna je prižnica mrzlih plesnob in dolgo že dolgo odromal iz cerkve pozabljene dobri je Bog. \ rabci dremljejo staremu sveten v naročju srebrnem na gotskem oltarju in plahe se miši so skrile pod trhle klopi — v kropilnikih prašnih led se (opi .. . Moje roke pa stiskajo palico drobno v rokah in misli objemajo freske na steni in iz kora poljublja me veter ledeni. Kakor romar pred Materjo Božjo sem plah in me je v hiši Gospodovi strah... Slavko J. Žabkar — Mrzla in topla srečanja po štiriindvajsetih urah. (Odlomek iz »Spoznanj«.) (Dalje.) Gozd avtomobilov, in vsi so v dolgih, lepo urejenih vrstah. Čakajo in vabijo. Pisane lise ljudi na ulici in mrzlična hitrost kolesarjev in tovornih avtomobilov, kričeče reklame in pesem potnega asfalta, visoke hiše in palače in kričanje in kazanje z rokami in izpraševanje in skrb in potreba in brezskrbnost na obrazih. To naj bo velemesto! Vse drugačna slika je zorela v moji duši. Nekdo mi je ponujal časopise, nekdo lepo izdelane kipce. Dionysos, Amor in Psvclie, Adonis in še celo lepo onduliranega psička je imel. Mož se mi je smilil, njegova revščina v košarici pa se mi je studila. Saj Arsi listi kipci niti povohali niso umetnosti, da pa je mož le imel uspeli pri mimoidočih »damah«, sem spoznal in videl, kako »revni« so ljudje v velemestu. Droben fant mi je hotel vriniti nekaj fotografij poznanih dunajskih igralk, mladi kuštravi »pesnik« pa se je celo drznil mene tujca prisiliti, da bi kupil cel šop njegovih pesmi, kar se mi je najbolj smešno zdelo. Rajši vržem pet Schillingov v Donavo, kakor pa da bi kupil garjevega mačka v Žaklju. Mož je bil seveda do dna duše užaljen. Smili se mi dekle, ki stoji na vogalu velike palače in igra z dolgimi suhimi prsti na kitaro in brunda pred sebe neko čudno melodijo vedno iznova, pred njenimi nogami pa čepi vedno prazna posoda za milodare. Gospodična mi je kazala D-voz in mi povedala do kam se z njim lahko peljemo in kje naj prestopimo in kje naj spet prestopimo in kje naj nadaljujemo pot s podzemsko železnico. Vstopili smo v lepo opremljeni voz. Zoprn duh po dunajski modi je udaril v obraz. Gospodični sta sedli na desno pri vratih, jaz pa sem vlekel iz žepa denarnico in plačeval sprevodniku vozne listke. Meni nasproti je stalo drobno dekle, prav tisto, ki me je na postaji vprašalo pod uro, koliko je ura . . . Pod zemljo in pod asfaltom. V nekem filmu sem nekoč gledal življenje velemestnih ljudi, ki iščejo utehe in novih srečanj Ar podzemskih prostorih. v zabaviščih in skrivališčih in še v kanalih. »Unter dem Asphalt!« Pa se mi je tako zagnusilo, da od takrat vsak tak film sovražim. »Cestna železnica je prepočasna. Podzemska vozi brez kratkih postaj in hitrejše in bolj svobodno, ker je pač pod zemljo in ji niso ljudje in živali in avtomobili in kolesarji na poti.« Prav na tisti idici, kakor mi je povedala gospodična, smo izstopili. Nekdo se je zadel ob moje desno rame. Naj- / rajši l)i zaklel, da sem bil jaz kriv. Pa se je pač prezgodaj domislil, da je dunajska kri in je stisnil ustnice med zobe in šel dalje. Skozi ozka vrata smo stopili na širok hodnik in potem na še širše stopnice, ki so nas peljale položno pod zemljo. Imel sem občutje, kakor da grem v klet po vino, žal, da je bil Gumpoldskirchen tako daleč. Električne luči ližejo umazane stopnice in silijo daleč po hodniku, skozi do postaje. Meni so se nabrale vse zgodbe in srečanja, kar so mi jih povedali ljudje, ki so bili v velemestu pod zemljo že pred menoj, in s silo sem jih odganjal od sebe kakor sitne muhe. Stojimo in čakamo na vlak. »A7sak čas pride!« je nervozno povedala mlada dama pred sebe in potem naprej pripovedovala svojemu prijatelju psu lepo zgodbo iz svojih mladostnih srečanj. Pes je ni razumel in zato je bila še bolj potrta. Čudno se mi je zdelo kako je mogoče, da gredo dunajske matere z otroškimi vozički čisto tiho na izprehod in ne povedo otrokom na toliko vprašanj nobenega odgovora, s psi pa se pogovarjajo kakor z najboljšimi prijatelji. Na to vprašanje še nisem našel odgovora -— Ali zdaj me trenotno zanima kakšen je podzemski vlak, kako vozi. kakšni so potniki in če je življenje teh ljudi za kakšen mikron bolj veselo in živahno kot pa pod božjim soncem, ali pa je tako kot po navadi. Troje oirok se naslanja na železno ograjo. Najmanjši jo grize z zobmi, nehote in iz navade in čistega nagona, kakor sploh delajo otroci. Starejši pa tišči v rokah tri vozne listke, odprta usta čakajo na nekaj, ki bo prišlo od nekje tam daleč, kjer se sredi mrzle teme smeje rdeča električna lučka. Vlak je prihajal. Med potniki je zaživelo. Vsem so se odlepile oči iz velikih rdečih reklam na zidu in vsi so pripravili vozne listke in stopili čisto na rob stopnic. V hipu je obstal velik železen voz pred nami in potniki so vstopali in izstopali. Sedim spet pri oknu in gledam v črno steno in umazane luči, ki podnevi gore vse nekam bolj skrivnostno kot po- noči. Nasproti mi sedi mlad gospod. Kup časopisov na desni, debela revija v rokah in telefonski vestnik na kolenih. Ali je agent ali uradnik, ali pa je samo navaden človek, ki se tako prebija skozi življenje kakor se prebijajo tisoči in milijoni. Zanimal me je lepo napravljeni zamorec z usnjatim kovčkom, z gostimi črnimi lasmi. Kadil je cigareto in se igral z drobno kn jigo - če sem prav videl, je bil • \ odnik po Dunaj u . Zraven mene pa je sedel prileten gospod s silno umetniškimi lasmi in z veliko široko našeperjeno samoveznieo in je čital zbirko nekili pesmi: »Če ta človek ni pesnik, potem si dam žebelj zabiti v sredo čela!« \ ožilja pod zemljo je tako prijetna. Brez sonca in visokih palač in kričečih reklam in vabečih izložb gre pot naprej in naprej in kar naenkrat ii povedo, da smo na cilju, da je čas. da izstopimo. Nič človek ne sluti, da se vozi pod smrdečim asfaltom, pod mogočnimi palačami in trgi in spomeniki in katedralami. In nekaj mirnega, brezskrbnega leži na duši in se na koncu, ko mu ukažejo izstopiti, šele zave. da je za trenotek samo zapustil svet in njega mrzlično življenje in hitenje. In še to je zanimivo, da se človek ne zave naglice in počasnosti v takih trenotkih. Turgenjev je zapisal tale stavek. »Čas hiti včasih kakor ptič. v časi pa leze kakor črv: človeku pa je dobro le tedaj, ko se ne zaveda, če čas hiti naglo ali počasi. . .!« Točno ob 3. uri pred dvorno opero. »Jutri se dobimo na univerzi: kdaj približno prideš, da vemo. Dopoldne boš spal. popoldne ob štirih mogoče?« »Kakor vama je drago: sicer se pa itak večkrat srečamo. saj je Dunaj velik in so naše misli blizu!« Nasmeh je najbolj topel pozdrav med študenti. Tn (udi v velemestu je najbolj na mestu. Tako smo se ločili, družba, ki je v tako kratkem času postala tako domača in prisrčna, in odšli smo vsak na svojo stran iskat svoj bodoči dom in ljudi, ki nam bodo stregli in nas mogoče še vzljubili v daljni tuji zemlji. Vsak je nosil s seboj domovino, globoko na dnu srca in misli na do- / mače in prijatelje in na čisto domačo slovensko besedo, ki zveni v tujini tako sladko kakor datelj med kislimi čreš-njami. — Vozim se in hodim sam po mestu. Ulice so polne ljudi, avtomobilov, psov ild. Asfali se blišči pred menoj kakor morska gladina ob sončnem zatonu in skoro se mi sprijemajo besede, ki jih brbram pred se in ugibam, koliko je vseh gledališč in kinov na Dunaju in koliko ljudi se igra z ljudmi nad zemljo in pod zemljo itd. I ako silno samega se čutim v lej neizmerni množici in obenem tako svobodnega in obenem še tako silno majhnega. »Le to pomisli fant. koliko jih je okoli tebe z nasmehom in brez nasmeha na ustnih, in vsi ii so pred Nekom, ki je neskončno velik, neskončna malenkosi in kaj šele si ii. ki te od teh nikdo ne pozna in se morda nikdo ne zanima zate ... Hodim in vozim se po ulicah in cestah, ker se mi lepo zdi in me muči neumna misel, da moram že prvi dan videti glavna predmestja srednjeevropskega velemesta. Do treh popoldan imam še dovolj časa in bi bilo lepo. če se za malenkost zapeljem čez Donavo v severno predmestje. Določil mi je VVilli čas in kraj. kdaj in kje se dobimo in uro imam s seboj in tako ne bom zamudil------------- Vračam se iz predmestja. Vozim se in izprašujem. »Tukaj in tukaj, potem tam in tam. naprej od tod. s tem in tem vozom, potem s to in to številko, potem čez to in io ulico in potem mimo tistega velikega bronastega spomenika. še čez eno ulico in potem naj vprašam stražnika iu bom že prišel pred dvorno opero.« Tako se je glasil roman vljudnega Dunajčana. Mogoče mi bo tisti stražnik, vprašanje je. če ga bom sploh našel, povedal še daljši roman in me še ozmerjal, zakaj si nisem kupil na kolodvoru \odnika. itd. Sem se pomišljal. Ali človek ima tudi v velemestu srečo. Willi se mi je prismejal nasproti. Roke so se ujele v radostnem pozdravu. Potem mi je predstavil še gospodično. »Kathe Schwind!« Dala sta me na sredo in smo jo zavili po ulici in na- smeli sc je risal na naših obrazili kakor pisan metu I j na prvi pomladanski roži. Kam. draga duša?« kam. Štiriindvajset ur še ni. kar sem se poslovil od svojih prijateljev v Ljubljani in že bi rad. da bi ja/ hodil po Dunaju, li fant presneti!« Že vem. kje najdemo veseljak (Dalje.) Vinko Vipotnik — Zgubljene oči. Siij sije nebes kakor odpuščanje v hladnem miru. ! In zlati dih. ko sanje od zarje mlade po nežni stezi potuje pobožno skozi zrak. I voje oči so moj ubiti dom. ,< v ledeni togi topo zevajo in motne misli jih presevajo: sredi noči neslišen brodolom. Toplota tvojih rok je kakor steklo, obupno vame reže plah pozdrav: zgubljenega srca tiho uboštvo. C) padaj, padaj name mrtvi čas, na mrtvo sonce — Jože Procliazka — Čelioslovaška književnost. Prvi med češkimi pesniki je Jaroslav Vrchlickv — Krnil Frida (185;».- 1912.), pesnik, ki dosega višino svetovnih genijev. Doumel in zajel je življenje v vsej širini in globini. Po trpkih duševnih bojih se je oglasila njegova lira v jasnih in veselih zvokih. Čudovita je bila tvorna sila Vrchlickega. Obvladal je liriko in epiko, kakor tudi prozo, leposlovno in znanstveno. — Najboljša epska pesnitev je nedovršena »Epopeja človeštva«, v kateri se najbolj izraža njegova vsestranosl. Pod vplivom Hugoja se je porodila v njem genialna misel, da poda v pesniški obliki kulturni razvoj človeštva, večno iskanje in boj človeka za resnico. dobroto in lepoto. To ogromno, skoro brezkončno snov ni inogel' podati v eni zaokroženi obliki, niti je ni popolnoma do- vršil. Bazpadla je v množico iragmentov. večjih in manjših. zda j refleksivnih, zdaj zopet čisto cpičnih.. Vendar je vse to spojeno in zvezano tako, da imamo obrise te gigantske zgradbe. Začetek te epopeje sta zbirki iz I. 1878. —- Duch a svet« in Symfonie«. lema so sledile še ostale, kakor: Perspektivv. Zlomkv epopeje. Dčdictvi lantalove, I' res k v- a gobeliny. Brevir moderniho človeka, Bozi a lide, Hilarion, luardovvski, Bar Kocliba in dinge. — Njegove balade, romance in legende so zbrane v glavnem v delih vEpieke basne«. Aly 1 Jiy<. -Stare zvesti«, Selške balladv . Njegova osebna lirika nam odpira pogled v njegovo notranjost, v dušo in v njene notranje boje (Z hlubin, 1875.. Horka jiidra, Okna v boufi) in mir po teli bojih (Pavučinv, Duše mi-mosa, 1903.). Refleksivna lirika Vrchlickega obsega meditacije o uganki človeškega življenja, o prirodi, veri. umetnosti in poeziji (Vittoria Colonna, Život a smrt. PisnS poutnika in druge). Za Kollarjem je najboljši pesnik sonetov (okoli 900 — So-nety samotare, Dojmv a rozmarv, Iludba v duši, lllasv v poušti). — Napisal je tudi več dram, ki jim je zajel snov iz vseh dob in kultur. Najboljši sta trilogiji: iz češke narodne zgodovine: D.ralio-mira, Bratfi. Knižata, in iz antiki' Hippodamie. Poleg zabavne proze (Povidkv ironicke a sentimentalni. Uoutkv) in raznih š 111-dij se dragoceni njegovi prevodi, s katerimi je nemščina za Cehe prenehala biti posredovalni jezik tujih, literatur, kajti prevedel je skoro vsa klasična dela svetovnih literatur od francoskih in italijanskih do norveških in poljskih, pa tja na vzhod do perzijskih in starokitajskih. — Vrchlickv je odprl češki književnosti ves svet in jo je približal ostalini svetovnim literaturam. Naravno je, da je imel mnogo posnemovalcev. Meri njegovimi epigoui se odlikujejo Klašterskv, Kvapil, Rokyta in Berec kv. Otvoritev narodnega gledališča v Pragi I. 1881. je na novo oživela češko dramatiko. Prva češka igra. ki so jo uprizorili v tem gledališču, je bila zgodov. tragedija Fr. Adanika — Salomena. — V začetku so uprizarjali le zgodovinske in romantične igre; novih smeri so prinesle drame Ladislava Stroupežnickega (1830. 1892.). v katerih prikazuje.takratno življenje. Njegovo najboljše delo je realistična drama »Naši furianti« (1887.). verna in pestra slika češke vasi. Fr. Adolf Šubert (1849.—-1918.), ravnatelj Nar. gledališča« do I. 1900., je pisal zgodovinske povesti, drame in literarne študije. Med njegovimi dramami je najboljša Jan \yrava . tragedija iz dob kmečkih uporov. Sestavil je tudi Zgodovino Narodnega gledališča v Pragi« od 1883. do 1900. I. Priljubljen ljudski pisatelj je V. B. Trebizskv (1849.—1884.), ki je v svojih povestih obdelal zgodovino od začetka krščanstva na Češkem (»Pod skalami«) do časov po I. 1848. (»Prvni rflže ). Najobsežnejši roman je v K ralov na Dagmar«, najboljši pa Blud-n e ..duše«. V velikem navdušenju za slavno češko preteklost ni mnogo gledal na zgodovinsko resničnost. Časovno vzporedno z njim stopa Alois Jirasek (1851.), ki je dosegel svoj višek šele v poznejših letih, ko je postal realist. Razlikuje se od Trebizskega po bolj mirnem in plastičnem pri-povedovalnem tojiu in pa po tem, da se drži zgodovinskih resnic. Najraje ima dobo prvega prebujenja za Marije Terezije (Na dvore vevodskem) in husitsko ter pohusitsko (Mezi prondy, Proti všem. Bratrstvo, \ cizich službach). Najbolj popularna pa sta njegova romana »Psohlavci« in »F. L. Vek«. S svojimi najboljšimi deli je postal utemeljitelj realističnega zgodovinskega romana. Odliku je sc po dobri karakterizaciji, slabši pa je v psihologičnih in etičnih vprašanjih. Posebno mesto zavzema Zikmund Winter (1846.— 10I2.). Ko je zbiral zgodovinske snovi po arhivih in kronikah, je začel pisati drobne kulturnozgodovinske črtice. Pozneje je izdajal obsežna dela o kulturnem življenju na Češkem, največ iz )5. in 16. stoletja, kakor: Dejiny kroje v zemich českych, Kulturni obraz českveh mest. Život cirkevni v Čechach, C) Život? na vy-sokveh školach pražskych in dr. Sad njegovih študij so še zgodovinske povesti in črtice, ki se odlikujejo po jedrnatosti, po slikovitem slogu in po verni časovni oznaki. Pot realističnemu romanu so pripravljali z drobnimi slikami iz vsakdanjega življenja, ki so jih podajali z ljubeznijo, sočutjem, pa tudi s satiro. Herites. Lier in Herrmann. Heritesa je zanimalo zlasti malomeščansko življenje in je prikazoval z občutjem življenjski boj malih ljudi. Lier je bičal v svojih satiričnih in duhovitih, v gibkem slogu pisanih feuilletonih slabosti narodnega in literarnega življenja. Najbolj se je približal realizmu v slikah, humoreskah in povestih s praške ulice Ignat Herrmann (Pražske figurkv, Z pražskych zakouti). Zelo so priljubljeni njegovi romani, zlasti >11 snčdeneho kramu« in »Oteč Kondelik a ženich Vej vara«. Povesti in romane iz vaškega življenja so močno gojili od Nemcove dalje. Pisatelji na prehodu v realizem so skušali prikazati tudi notranje duševno življenje ljudstva v vsej izvirnosti; zato so se oklepali zlasti onih krajev in ljudi, ki so jo najbolj ohranili. — Gabriela Preissova riše z ljubeznijo in z globokim umevanjem življenje in dušo Slovaške (Obrazkv ze Slovacka), pa tudi našega tužnega Korotana (Korutanske po-vidky. Jerla). — Antal Stašek (dr. A. Zeman) je pesnil v začetku pod vplivom bvronske pesmi, prevajal je Hugoja in Slowac.kega; pozneje je začel pisati v prozi. V svojih delih prikazuje življenje podkrkonoškega ljudstva z njegovimi verskimi, narodnimi in socialnimi nazori. — Še bolj kakor Stašek, ki ima še mnogo romantičnih primesi, se je pomaknil k realizmu Karel V. Rais, ki plastično črta brez vsakega idealiziranja ljudstvo v njegovem težkem življenju, tudi s slabih, žalostnih strani (Kalibuv zločin, Vvminkari, Horske kofeny) in življenje hribovskih duhovnikov in učiteljev (Zapadli vlastenci, Zapad). (Daljo.) Književna poročila. l)r. Lavo Čermelj: »Nikola Tesla in razvoj elektrotehnike.« Izdala Mladinska Matica v Ljubljani 1933. V tej knjižici, ki obsega 88 strani, je dr. Čermelj v poljudno znanstvenem (ojiu obrazloži! osnovne pojme iz elektrotehnike in orisal velike zasluge, ki si jih je priboril na tem polju Nikola Tesla. Knjiga pa nima namena samo prikazati mladini — saj tej je \ prvi vrsti namenjena - izumov tega genija, ampak hoče podčrtati dejstvo, da so se pri nas rodili možje svetovnega slovesa. ki so na polju elektrotehnike mnogo izročili drugim narodom in da so dosegli odlične uspehe v tej stroki. V knjižici je obdelana približno ista snov, ki se poučuje na srednjih šolah, zato bo dobro služila srednješolcem kot pomožna knjiga. L. S. CANKARJEVA KOMEDIJA »ZA NARODOV BLAGOR« IN SLOG NJENE UPRIZORITVE. Cankar je po svojem bistvu individualisl. Skoz očala svoje ("uvstvene osebnosti je gledal življenje in ga vrednotil po lastnih zakonih. Pisatelj Pregelj pravi o njem: Povsod slika svoje živ- ljenje tako. kakor ga je sam spoznal in ga tolmači tako, kakor ga je sam umel: Mnogo zmot je v njegovih nazorih o življenju, marsikaj ni nravno dobro v njegovih knjigah in mnogokrat je enostranska njegova sodba in njegova generalizujoča obsodba krivična. Pa vse je verna slika tega. kar je čutil in pretrpel.« Kakor je brnela njegova duša v svetovnem ritmu, tako zveni življenje v njegovi besedi. Zaradi svoje individualistične narave je Cankar hrepenel po dopolnjenju, po resnici in jo je iskal po vseh potih, in po vseh beznicah, dokler ui njegovemu duševnemu razvoju, njegovemu iskanju šiloma napravila konca smrt. Njegova prva misel in njegovo zadnji' spoznanje pa je bilo: mati. domovina, Bog. Cankar je ljubil svoj narod v pravem in polnem pomenu besede. Zavedal se je, da se pravi narod ljubiti delali zanj. žrtvovati se zanj. Ni bil poln lepih fraz o domovinski ljubezni, niti ni v njenem imenu pel svojemu narodu slavospevov radi nekih namišljenih ali pa resničnih vrlin. Baje je trebil iz naroda plevel, ki sc je bujno razraščal in oviral rast žlahtnih cvetov. Delal je tako, čeprav z grenko ljubeznijo v srcu. čeprav za ceno osovraženosti. Če je Cankar vreden spoštovanja, tedaj ga zasluži zaradi svoje ljubezni do matere in radi svojega pravilnega pojmovanja narodnosti in domovinske ljubezni. I ako .je komedi ja Za narodov blagor vzklila iz bolesti in ogorčenosti zaradi političnega položaja, ko nekateri voditelji izrabljajo zaupanje naroda za svoje osebne snovne interese in onemogočajo vsak pravi razvoj in napredek. Fraze pa so slepilo za ljudstvo, da ne more pogledati v gnilo srce svojih voditeljev. Zato Cankar tako jedko smeši vsako Irazerstvo. ki ni plod lastnega razmišljanja, temveč znak duševne nesvobode. C ankarjev ideal pa so ljudje, sami svoji, kralji v cunjah«, ne pa narod, ki caplja na različnih uzdah, ki je na prodaj za groš. za uslužen smehljaj«; ■ C) slogu uprizoritve te komedije, ki jo bodo dijaki klasične gimnazije uprizorili v Narodnem gledališču, nam je podal g. režiser Milan Skrbinšek nekaj misli, ki jih tukaj v izvlečku priobčil jemo: Okolje komedije je sledeče: Politična stranka, ki je trenotno najmočnejša in radi svojih le čisto strankarskih teženj največji krivec nad usodo naroda, o katerem pač govori, a ga ne pozna, nosi kal razkroja \ sebi, kajti njen glavni voditelj. (lOletni Grozd, vzbuja radi svoje slave v drugem vel jaku stranke, v G r u d n u . zavist in že dalje časa se pod masko politične harmonije in prijateljstva bije med tema dvema in njunimi ožjimi pripadniki prikrit, a zato tem srditejši boj za prvenstvo. I udi oni tretji ne manjka, ki hoče v. tem sporu kovati zase kapital, nezmožni in nerodni ter skriti hinavec in inti igant K r e m ž a r. S prihodom bogatega Cio r n i k a \ zrasle \ vseh treh nada na zmago, kajti vsak upa. da bo pridobil Gornika in s tem njegov kapital. Grozd mu hoče prodati svojo nečakinjo.. Gruden svojo ženo. Kremžar pa si spričo tega mane roke. ker misli, da sc bo mogel v tem boju sam okorisliti. V svojem jedru idealni, energični in bistri Ščuka stopi vmes in drži z Golobovimi pismi*, ki Grozda obtežil je jo in se jih ta zato boji. Grozda na vrvici in tako še podneti rovarjenje v boju za Gornika in njegov kapital tako zelo, da trčila Grozd in Gruden vehementno drug ob drugega, kar povzroči v stranki razdor. Prični' se med obema veljakoma ogaben boj. v katerem so na vrini najprej Grudnovi in potem Grozdovi pristaši. Grud-uovka Gorniku omami in ga tako rekoč že priklene nase. a Grozil ga vleče na svojo stran. Samo malo še. pa bi ga pridobil za svojo nečakinjo. Med Grudnovko in Gornika stopi sicer Gruden. med Matildo in Gornika kadivec. a Grudnovka je že preživo zagorela zanj in Matilda se skuša zoperstaviti bolj gnana * Ta pisma imajo samo namen, naravni proces, ki se naj izvrši med Grozdom in Grudnom, pospešiti, kar- tudi sijajno dosežejo. So torej samo eno izmed mnogih sredstev, ki hi se jih mogel Ščuka po-služiti v svojem boj n pravičnika proti krivcem. od■ Kadivca nego od lastne voljo, tako da l)i si' nagnil končno Gornik vendarle na to ali ono stran, če bi ne bilo — Šenke. V tem se s p rieo ogabnega boja vzpne idealist, ki bi ga tudi brez! tega prej ali slej rešil na njegovo ravno pot. Zato noče na po-i vabilo Grndnovke stopiti v stranko njenega moža, uiti ne ostane več v Gro/.dovi službi, temveč gre po svoji poti. da reši narod pred sebičnimi frazerji. Gorniku pokaže jasno pot — daleč proč od teh ljudi, a narodu hoče odpreti oči. četudi ve. da ga čaka« ko bo storil ta korak — vrv. Gornika izvije Grozdu kakor tudi Grudnu iz rok ter spuntu narod proti njima. \ zadnjem hipu se oba veljaka v skupni-borbi proti pravični usodi sicer zopet zvežeta, ali to jima, nič več ne pomaga. Narod ju križa in si določi sam svojo pot, ki' vodi preko njiju k svobodi in napredku! I orej : z 111 a g a r e s 11 i e e n a d laž j o ! — Z m a g a z n a -<• a j n ost i 11 a d I o p o v s I v o ni ! Z m a g a i d e a I i z m a n a d in a t e r i a I i z m o m. Po slogu so si C ankarjeva dramatična debi zelo različna. Za vsako novo idejo, ki ji je hotel dali dramskega izraza, je nehote našel tudi adekvaten slog. Naturalistično občutene so drame Jakob Huda . Kralj na Betajnovi' ili Hlapci . Predstavljati se morajo torej naravno. I udi zadnji dve. Kralj na Betajnovi vzlic mističnosti Nininih sanj. Maksovi sugestivni sceni, Kantor jevemu pošastnemu strahu in njegovemu mističnemu prerojenju. po prizoru s sodnikom v tretjem dejanju, ker so ti- izvonrcalne poteze podane v slogu odrsko verjetnega naturalističnega dogajanja. Tudi v Hlapcih ' je n. pr. ono poklekali je Komarja pred Hv astjo sugestivno pripravljeno. da ne napravi nikakor vtisa česa v vsakdanjem življenj u nemogočega. Izrazito stilizirane pa so komedija Za narodov blagor . farsa Pohujšanje v dolini Šentflorjanski in dramska pesnitev sl.epa V ida«. Onemu ki te stilizacije ne občuti takoj, ko delo prebere," temveč hoče dognati slog izven sodoživelja samo z razumom in estetičnim presojanjem, bo najtežje zaslediti pravo stilizacijo v komediji. Zamislil si bo zanjo ali čisto naturalistično odersko obliko ali p dramskem gledališču o> Ljubil jam ob 8. uri zoečer Režira g. M. Skrbinšek. Vse člane in prijatelje našega društoa najvljudneje oabimol Opozarjamo na članek na str. 117. vR, - ;-oic7 ,'V K I ' C ■i' f- - - ■ A f aVttft; or,i /■• p\ ,v'-i • ■' -' ■ ! .•!.- . . ' ; i ’ V#,V V K\- ... ^ ■ , ' -K ■ At ' i 'V'-. H ' [ J. -j. r\ » \ y t, > ./ ' t J- r>ŠA V - ■ v) M, \ )V'V I r! O' '■ iyf T \;;KK / iC.,V!g; '•K i‘, A . V,- 'H&iiifii i; A lit” 'II 7$V; - X |v; 5 'N 9t!'' ■v, f '\ ■ •v:. ’ ,;i ^ 7\' ■ v' ■.7" V* ?U ■ tučd- -<'-\/ 1 »V~ •■' 11 > -iv : /'M . /A tl m rJ\ -lAA - •v a- ! W St^VjiX; ' f '?v ■A i V ’ | ■; 1 1: ./ I i '* ' ' - i,| t ' oO • / Tw y i'v: «' . . \ V.i_ (;-7 ■•'V ; 'Vl i' yvA .A- ■ ' t\ ;M ' /:•' ':-v'V..-' . ; 'A ,'At l/V • . ; ,W ,«,\ ,'if7 • s; f . H$TV ,'v v- : ,:vv' -V' /'vr' '■>.■•■y - ^ Vi lv ? >' 0'. ' 'c: ' I1 / ■' ■ ^ L ■ \ \ ' \ - X I H ' 7 , * t , * " t •' - . “Vj ’ A? "VW 1 'J/ , ' ' \ l. ,.' Z-' ti f' Vi ' / V >' &'V A 'V 'm -,S X . ,1S ■'■■ .• -■ . f., > • -Ni ■ ‘iV'-, J !Tr\ bx ' • ' ’ -i ■ ■ . ,■ :-f V‘ I «■ .. a v ' -M ' vkV/n' sv-. -/i s, ■ R . ■! \rJyr-, < .,!iv > ■ . - v-. > Ml i L ■ % v ■ • • ‘; ' i. .M 5.K; V i,"' \i : / i ti V ' '' MV •- v ■ > !• >\:> ' r -y : ( . ;•# - V \ ^ ^rj’ tj V. ,' AV' #;fVv- V fjr f \,. j'> ••^7 ; • 'A v ■■. i»A\ ’, • V \ •, 7 . ; ^ >Uv ,’C - 1 \ ' \ •' AC) ‘J; >’\c y iVv 'H '“V. V» v A j u . / V> ( ; rrv .- ^ivS'VY^v' £^'r 1'*1, x • f' ’ ■ k \ \ '■'*'■■' , y-V ■ '.-A i - .i •v a • s._ a • i . . X I. . i •. I v .* m )■’ -j -V v* '■ v v •" : . : - . ■ ' ■ : n i %: j'" •. ' . H ■ mi . ,' '' \ ■ ■ ■\ ■' ■■•> ■ ^ •■•/' *' -A / ' v' -v^ *• Vn h j s b($‘M \ j '■> ~ v -v x-: bmsmm€M 7 ■ J' 7 -' ■' V\\' , 1 'VX ■ ' '■■<■ ' >./' -'.v/ A V' (;/- r \*vuif* u « >/vg M p// ^ ‘V * M \ ,/v _ .■'•Vi-; 'vMo- .1 / -.''i /'./> ■ \ v f,-{V ^ , ‘•r ■\ -^'V • wn'. ;k a/ , ■ -Is \ ^ -V-’ v,j\. V‘l 'v/-'' Vi: ‘. W; ■' ' vi' ' - i \ ' \ i Ti V£ ' , ; i!. ■ ■-, t'.' : Mii •M i >;rb ^ v.\\ v, -7 ■ A. . \ i - - ' ' " ' n 'VVv-vc: : "■ '' " ■ v' ■ ,;• Vf ; /_ ■ K. A S ■ . •* : I ;' • i \ > 'V , ■ '• - ,vV:)' . 'o ■ - /' ■ v->> ^\ >’vi. -'■v. j-^... s-V - h 'L- • ■•- Aif' ... /: ® k > P. 1 V ' t/^A' i V u Si\1 A't ■; V; '