J. E. Bogomil
Deset vprašanj
9. Kam bi najrajši šli?
ATajnik je v deželi v vsej svoji lepoti in krasoti. -*-»-*-                 Ljubi  maj. krasni maj,
konec zime je sedaj!
Vi pa ugibate, kam bi šli na izlete? Mestni silite lta deželo, z dežele pa v mesta. In ker bi racli veliko sveta videli, zato bi šli radi kdo vc kako claleč. Ljub-ljana in Bled, Kranj in Škofja Loka, Kamuik in Kam-niška Bistrica, Novo mesto, Velike La.šče, Sveti Gregor, Kočevje, Maribor, Celje, Sveti Jošt in Šmarna gora, Sveti Primož in Sveti Kum, Ljubnik in Limbarska gora, Nova Štifta, Trška gora in štajerski holmi ter gorice: vse to in še mnogo drugega je zdaj predmet \aših glasnih pogovorov in vaših skrivnih želja. Na izlet, na izlet! Rcs, na izletih mnogo lepega vidite. Krasni spomini na izletne dni žive še leta in leta v vaših dušah; mnogo se take dni naučite, kar bo ostalo vse življenje vaša Jast. Na izlet, na izlet! v Mnogim je pa izlet že premalo. Sanjajo že o velikih mestih, ki jih bodo videli, o sinjem morju in z zrako-plovoin bi tudi že radi pohiteli do solnca, do lune, na zvezde. Kje je konec njih hrepenenja?
To je pa tudi res: o izletih sanjati in o tujini je lepo, a vselej in povsodi smo veseli, kadar slišimo be-sedo: Dom, domov! Prav isto, kar pravi pregovor: Ljubo doma, kdor ga iraa. Kako nedopovedljivo bridko mora biti pri srcu tistemu, kdor mora govoriti s pesnikom:
Gorje, kdor nima  doma, kdor ni nikjer sam svoj gošpod: naj križem svet preroma, , .          saj vendar tujec je povsod.
Zdaj pa drugo vprašanje, ko se ravno meniino, kam bi najrajši šli. Kakšne obraze bi vi naredili. če bi vas kdo vprašal: »S kakšno ljubeznijo kaj hodite v šolo?«
Vemo: mnogo je takih. ki jih šola veseli in so jim Tsake počitnice predolge; kar s srčnim hrepenenjem vsak dan prestopajo šolski prag in vsaka bolezeu jim je dvakrat huda, če zaradi  nje ne morejo v šolo.
Poznamo pa tudi take, ki se skoro vsako jiitro krera-žijo, ker morajo v šolo, in bi nič ne rekli, če bi se še danes vse šole podrle. Vendar nam je šola vsem po-trebna. Kakšna škoda, če bi je ne bilo!
Frav z istim, če ne še z večjim veseljem, morate pa obiskovati tudi cerkev. Če je šola hiša, kjer se uaučimo muogo koristnega za življenje, je pa cerkev hiša, kjer se učimo prav živeti za drugo, posmrtno življenje. Zato naj ue bo ncdelje in naj ne bo praz-nika, da ne bi radi pohiteli k nedeljski službi božji. »Veselil sem se v tem, ker so mi rekli: v hišo Gospodovo pojdemo,« radi ponavljajmo s pevcem iz stare zaveze.
Sosedov Janez pa nckaj trosi, da bo šel z -maino na božjo pot. Tudi božja pot je nekaj lepega. Prijetno je doma iti v cerkev, mikavno je pa tudi, če včasih obiščemo kako bolj ali manj oddaljeno Marijino ali kakšno drugo romarsko ali božjepotno cerkev. Včasih le!  Vsako leto enkrat bo zadostovalo?
Tam okrog godu sv. Nikolaja vas pa najbol j vleče do vaših botrov in botric, do stricev in tet in kaj vemo, do kakšnih ljudi še. Čutite namreč, da bi se dobilo kaj dobrega,  če bi  šli  sami   »nastavit«. O,  le  pojdite
in z zvrhano mero se vrnite domov! Le to vam moramo povedati, da ne sniete svojih dobrotnikov in znancev poznati zgolj takrat, kadar vam pravijo: »Na!«, ampak tudi, če so žalostni, bolni, v stiski. Ne hodite do njih samo takrat, ko obhajajo svoj god, da jim voščite srečo, ainpak jim tudi radi pomagajte, kadar rabijo pomoči.
Ej, kaj nam je še prišlo na misel! Ali veste, da Dobnikarjev Francelj samo to govori in samo na to misli, da bo pokradel pri sosedu vse tiste hruške, tiste tam v kotu, ki so rumene kot maslo in sladke kot med? In da prav ta fant najrajši hodi otrokom nagajat, da najrajši postopa po vasi in draži mirne živali in ljudi? Veste, temu porednežu bi bilo pa dobro malo ušesa naviti. Za danes mu jih ne bomo. To vas pa prosimo in to od vas želimo, da nobeden izmed vas ne bi bil temu fantalinu podoben, ako hočete, da si ostanemo prijatelji.
Ali bo tako? — Bo! — Potem dobro!