UDK 811.163.6:070
Monika Kalin Golob
Fakulteta za družbene vede, Ljubljana
INTERPRETATIVNA FUNKCIJA KOT MERILO IZBIRE JEZIKOVNIH
SREDSTEV V UVODNIKIH SLOVENSKEGA NARODA
V članku je s primerjalno analizo uvodnikov v nemškem in slovenskem dnevniku
prikazano, kako so se do konca 19. stoletja razvile zvrstne posebnosti presojevalnih
poročevalskih besedil. Nemško (in sploh tuje) časopisje je delovalo kot zgled, kaj naj
časopis prinaša in kako to ubeseduje, tudi kot zgled, da se v besedilih s prevladujočo
interpretativno funkcijo lahko pojavljajo aktualizirane besede in besedne zveze. Te pa so
bile v slovenskih presojevalnih besedilih sprva prenesene iz slovenske literarne, pisemske
in govorniške tradicije. Obravnavani slovenski uvodniki izkazujejo njihov razvoj k pestrejši
izrabi aktualizmov, ki se odpirajo evropskemu kulturnemu okviru in razvijajočemu se svetu
strok.
The comparative analysis of nevvspaper editorials in a German and Slovene daily
illustrates the development of genre-specific features of interpretive nevvspaper reports by
the end of the 19* century. German nevvspapers (and foreign nevvspapers in general) served
as a model for the topics to be covered in the press and for the ways to express them. They
also illustrated the fact that in texts with primarily interpretative function figuratively used
vvords and phrases were possible. These vvere initially imported into interpretative texts
from Slovene literary, epistolary, and oratorical traditions. The nevvspaper editorials
discussed in this article shovv their progression tovvards a more variegated utilization of
these vvords and phrases, vvhich opened themselves to the European cultural framevvork and
the developing vvorld of technical fields.
1 Uvod
Živimo v svetu, katerega podobo je v preteklih 150 letih korenito spremenila
industrializacija in znanstveno-tehnična revolucija. Vplivali sta ne le na človekovo
delo, družbene odnose in vsakdanje življenje, ampak tudi na razvoj jezika. Za
slovenski knjižni jezik, predvsem njegovo funkcijsko rast, je bilo 19. stoletje
razvojno izjemno pomembno. Ob umetnostni funkcijski zvrsti so se v tem obdobju
začele razvijati tudi druge. Zaradi potrebe po učbenikih v slovenskem jeziku se je
razvijal slovenski strokovno-znanstveni jezik (prim. Orožen 1996) in do konca 19.
stoletja z zavidljivo rastjo zapolnil izrazne vrzeli številnih naravoslovnih,
družboslovnih in humanističnih področij. Nove družbene razmere, oblikovanje
ideje o slovenskem narodu in politično osamosvajanje, pestrejše družbeno in
družabno življenje so po številnih poskusih in zapletih slovenskemu knjižnemu
jeziku odprli novo funkcijsko področje: po petih letih izhajanja je leta 1873
Slovenski narod postal prvi slovenski dnevnik in do konca stoletja sta se mu
pridružila še dva, Slovenec in Edinost.
Oblikovanje besedil in njihovih (z)vrstnih značilnosti je odvisno od družbenih
in sporočanjskih potreb določenega obdobja, te potrebe pa nemalokrat spodbujajo
jezi kovnuazvoj, prilagajanje jezika novim nalogam. Kot poudarja Schildt (nav. po
Sornničrfeldj' 1997: 26), je v jezikoslovju res nepotrebno iskati vzroke za jezikovne
364 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 4, oktober-december
spremembe v sporočanjskih potrebah kakega obdobja, če so spremembe formalne
narave, če sledijo slovnični zgradbi. Kadar pa so vzroki za spremembe zrasli prav
iz spremenjenih družbenih potreb, ki so vplivale na sporočanjske okoliščine, jih
moramo upoštevati kot temeljni dejavnik jezikovnega razvoja. V raziskavi o
razvoju jezikovnih in stilnih prvin v prvih slovenskih dnevnikih (Kalin Golob
1998) je bila osrednja pozornost posvečena razčlembi poročevalnih besedil, tj.
besedil, v katerih prevladuje informativna funkcija. Razpoznana in razčlenjena so
bila jezikovna sredstva, ki jih je razvil slovenski knjižni jezik, ko je bil v drugi
polovici 19. stoletja postavljen pred novo sporočanjsko nalogo: v razvijajočih se
vesteh in poročilih seznanjati bralce slovenskega dnevnika s političnim,
družbenim, gospodarskim in družabnim življenjem.
V omenjeni raziskavi sem med drugim želela ugotoviti, koliko so funkcij-
skozvrstne značilnosti rasle iz osnov slovenskega knjižnega jezika, koliko pa seje
v njih kazal vpliv žanrskih posebnosti razvitejše nemške publicistike in torej tudi
poročevalstva. Nekateri vplivi so bili ugotovljeni s primerjalno analizo prvega
slovenskega dnevnika Slovenski narod (1868/73-1945) in nemško pisanega
Laibacher Zeitung (1778-1918). V Ljubljani izhajajoči Laibacher Zeitung je proti
koncu stoletja izgubljal svoj vpliv (Amon 1988), politične razmere so mu bile
vedno bolj nenaklonjene, jezikovno in stilistično se ni razvijal in proti koncu
stoletja ga je Slovenski narod glede žanrskih in jezikovno-stilnih posebnosti
poročevalnih besedil prehitel. Med razčlembo se je zato predvsem ob izpisih
gradiva s konca 19. stoletja pojavljalo vprašanje, ali je primerjava sploh še
relevantna. Prav zato sem ugotovljeno stanje primerjala še z miinchenskim 1
dnevnikom Munchner Neueste Nachrichten (MNN).2 Pregled vesti in poročil v
MNN, in sicer zadnjih pet let 19. stoletja, je potrdil rezultate, ki so nastali s
primerjavo poročevalnih besedil v Slovenskem narodu in Laibacher Zeitung.
Razvitejše nemško poročevalstvo je delovalo kot zgled in konkurent. Ko je
nemško časopisje v svojih začetki h kopičilo glagole na mestu sklicevalnih
avtomatizmov, je tudi slovensko oblikovalo nove in nove, da bi dokazalo izrazne
zmogljivosti slovenskega knjižnega jezika. Izjemno se je povečalo število
abstraktnega besedišča, predvsem glagolov rekanja (verba dicendi), oblikovali so
se novi (knjižni) skladenjski vzorci. Rasle so torej možnosti, zunanji, objektivni
stilotvorni dejavniki so zaradi dnevnega izhajanja, torej naglice pri nastajanju
1 Raziskavo je omogočila bavarska vlada, ki mi je v okviru bavarsko-slovenskega sodelovanja
podelila polletno štipendijo za študijsko bivanje v Miinchnu. Predstavnikom bavarske vlade, posebno
dr. Hansu Mayerju, svetovalcu pri Bavarski deželni vladi, se za dodeljena sredstva, ki so mi
omogočila študijsko in raziskovalno delo v bavarski prestolnici, iskreno zahvaljujem. Iskrena hvala
tudi dr. Božidarju Voljču, ki je omogočil uresničitev sodelovanja na slovenski strani in mi
potrpežljivo pomagal pri birokratskih zapletih.
2 Začetki dnevnika MNN segajo v leto 1848, ko je izhajal pod naslovom Neueste Nachrichten aus
dem Gebiete der Politik, leta 1887 gaje prevzel Julius Knorr, ga preimenoval v Munchner Neueste
Nachrichten in preoblikoval v liberalni politični organ. Izhajal je do 28. februarja 1945. Tega leta ga
je zamenjal še danes izhajajoči Stiddeutsche Zeitung. (Holz 1972: 191) Danes je Munchner Neueste
Nachrichten poimenovana vsakodnevna krajevna priloga v Siiddeutsche Zeitung, v njej so objavljene
novice, zadevajoče miinchensko in bavarsko območje.
Monika Kalin Golob, Interpretativna funkcija kot izbor jezikovnih sredstev ... 365
besedil, časovne stiske, ustalili le nekatere. Posebno vlogo pri nastajanju jezi¬
kovnih posebnosti poročevalnih besedil je imel tudi telegram, ki je vplival na
besedilne, stavčne in besedne posebnosti nemških (Burger 1990: 8; HaB-Zumker
1998: 193) in slovenskih vesti (Kalin Golob 1998: 85-99). Varčevanje z besedami
(načelo gospodarnosti) je vplivalo na izbiro najnujnejših besed, ki so se kasneje
ustalile v vestiškem vzorcu, zaradi novega tehničnega pojava je v knjižnem jeziku
nastala nova besedna družina (telegram, telegrafirati, telegrafski).3
Glede zvrstnih posebnosti slovenskih poročevalnih besedil lahko ugotovimo,
daje stanje konec 19. stoletja povsem primerljivo4 z nemškimi besedili. Zaradi
objektivnih stilotvornih dejavnikov so se v vesteh in poročilih razvijale tipične
poročevalne posebnosti: oblikovali so se številni avtomatizmi in obrazci besedil.
Postopoma so se v dnevnem časopisju začela stilno razlikovati poročevalna (kratka
vest, razširjena vest, vest v nadaljevanju, naznanilo, poročilo) in presojevalna
besedila (komentar, uvodnik, kolumen, članek). Prva so zaradi prevladujoče
informativne funkcije začela izgubljati komentatorske prvine, vključevala pa so
številne avtomatizme in nevtralno besedje. Druga so se postopoma osvobajala
literarne in pisemske tradicije ter postajala prava časopisna besedila s prevladujočo
interpretativno vlogo.
2 Presojevalna besedila
Ker sem se v raziskavi o razvoju slovenskih poročevalnih besedil (1998) le
mestoma posvetila drugi vrsti poročevalskih besedil, tj. presojevalnim besedilom,
sem želela analitično-sintetično in zgodovinskoprimerjalno ugotoviti, kako so se
razvijala ta druga besedila in koliko je bil njihov razvoj samostojen glede na
nemško časopisje, kije imelo daljšo tradicijo.
Gradivo za raziskavo so bili uvodniki (politični komentarji) v Slovenskem
narodu (SN) in Munchner Neueste Nachrichten (MNN) konec leta 1899 in 1900.
Da bi bila primerjava natančna, sem se pri izboru besedil odločila za vsebinsko
podobne članke. Razčlenila sem besedila, ki so bila v obeh dnevnikih posvečena
istim temam: zunanji (vojna v Južni Afriki in vojna na Kitajskem) in notranji
politiki (članki so navedeni v seznamu literature I).
3 Hkrati s slovanskimi sinonimi brzojav, brzojaviti.
4 HaB-Zumkerjeva je v svojem delu (1998: 150-194) prišla do presenetljivo podobnih zaključkov
glede (sklicevalnih) avtomatizmov v nemškem časopisju. Obravnava namreč oblikovanje »tradicije
formuliranja« v časopisnih vesteh od 17. do 20. stoletja. Del tega so tudi »formulacije«, ki so v v
stilistiki slovenskega poročevalstva poimenovane sklicevalni avtomatizmi. Podobnost s slovenskimi
je velika tako glede glagolov na mestu sklicevalnih avtomatizmov (seveda uporablja drugo
terminologijo) kot tudi stavčnih zgradb. Njene ugotovitve potrjujejo mnenje (Kalin Golob 1998), da
je razvitejši nemški tisk deloval kot zgled za slovensko poročevalstvo, da pa so objektivni stilotvorni
dejavniki iz danih (in pomnoženih) možnosti v vsakem jeziku povzročili izbor najprimernejših
sredstev za učinkovito (gospodarno, aktualno) poročanje, te jezikovne posebnosti tvorijo stilne
značilnosti poročevalske podzvrsti znotraj slovenskega (nemškega) knjižnega jezika.
366 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 4, oktober-december
2.1 Aktualizacija
Poudarjeno je bilo, da je zgodovinskorazvojno v poročevalnih besedilih stilno
najbolj opazno avtomatiziranje jezikovnih sredstev, torej razvoj avtomatizmov in
obrazcev. Drugi pol stilistične napetosti poročevalskih besedil predstavljajo
aktualizmi (Korošec 1998: 17-32). V sodobnosti je njihova raba mogoča le v drugi
vrsti poročevalskih besedil, tj. v presojevalnih (avtorskih, interpretativnih)
besedilih. Prek avtomatizmov avtor izraža svoje mnenje oz. jih zapiše le za
popestritev presojevalnega besedila. Aktualizacija pomeni novo, svežo, posebno,
nenavadno uporabo jezikovnih sredstev za dosego posebnega učinka (Korošec
1998: 17). Kar nastane z aktualizacijo, je aktualizem. Korošec (n. m.) poudarja, da
aktualizacija v poročevalstvu ni zgolj formalni govorniški okrasek (čeprav je tudi
to):
Pomeni predvsem odmik od neposredne označbe predmeta govora, tako da z njo
tvorec dejansko posega v spoznano in na novo poimenovano resničnost, s tem pa je
aktualizacija sredstvo, s katerim tvorec išče pot k naslovniku, vzpostavlja stik z
njegovim izkustvenim svetom, da bi sprožil njegovo razumsko in čustveno
dejavnost. Zato spada razmerje avtomatizacija - aktualizacija v enako polariza-
cijsko razmerje kot navzočnost - nenavzočnosti tvorca v besedilu, hkrati pa tudi
vključenost - nevključenost naslovnika (aktualizacija ga vključuje, avtomatizacija
pa ne).
V raziskavi (Kahn Golob 1998) sem se aktualizmov v prvih slovenskih
dnevnikih dotaknila le nekajkrat: pri dopisih, katerih ena vrsta je kazala zasnove
komentarja, pri rubriki Politični razgled, kjer se kažejo poteze političnega
komentarja, in pri razvijajočih se naslovih. Aktualizme v teh besedilih lahko
označimo kot metafore, primere in frazeologeme. Gre za ljudsko in knjižno
metaforiko ter frazeologijo, kakršno najdemo tudi v takratnem slovenskem
pripovedništvu. Tako na primer v dopisih beremo: beli dim valil se je v kopicah v
zrak, kakor kadar oblaki izza hriba (SN 1884, 27. 6., 3; Dopisi). Poseben pojav, ki
sem ga poimenovala aktualizacija sklicevalnega avtomatizma, 5 je značilen za
politične komentarje, npr. (Kahn Golob 1998: 211): Laibacher Tagblatt joka, da
...; Italijanski časopisi pisarijo, da Naši oficijozi na vsa usta zagotavljajo, da...
Tudi v naslovih se že pojavljajo aktualizmi:
- naslovi z informativno-stališčno vlogo (n. d.: 257): obnovitev klišeja: Ne gremo
v Kanoso; ljudski frazeologem biti v škripcih : Milan v škripcih
5 Aktualizacija sklicevalnega avtomatizma je pojav, pri katerem je namesto ustaljenega/avto¬
matiziranega glagola (poročati, pisati ...) uporabljen kakšen drug. Aktualizirani sklicevalni
avtomatizem ima tako dvojno vlogo: običajno vlogo sklicevalnega avtomatizma (pisec sporoča, da
navedena informacija ni njegova, da jo povzema po nekem drugem viru in zato ne jamči za njeno
resničnost), hkrati pa z izbiro za to rabo nenevtralnega glagola (kričati, jokati) negativno vrednoti
informacijo, ki jo povzema. Avtorjeva prisotnost se torej kaže v hoteni izbiri vrednostno
zaznamovanega in nepričakovanega glagola na mestu sklicevalnega avtomatizma: Tagesblatt joka,
da ...; Laibacherica kriči, da ... Prvotna vloga sklicevalnega avtomatizma je pri tovrstni rabi
potisnjena v ozadje, skorajda nepomembna.
Monika Kalin Golob, Interpretativna funkcija kot izbor jezikovnih sredstev ... 367
Prvi aktualizmi v zametkih slovenskih presojevalnih besedil kažejo torej dva
vira, ljudskega in knjižnega, ter naslonitev na pisemsko in leposlovno tradicijo.
2.2 Uvodniki
Prvi slovenski dnevnik je od svojih začetkov na prvem mestu skorajda redno
objavljali besedilo, ki je obravnavalo pomembno politično ali (redkeje)
gospodarsko vprašanje. V prvih letih izhajanja so bila v Slovenskem narodu ta
besedila pogosto posvečena t. i. »narodnemu vprašanju«, pisali so jih ali uredniki
(med njimi so bili tudi, kot je znano, slovenski pisatelji), ali zunanji sodelavci, ki so
poznali določeno tematiko, ali pa so vlogo uvodnikov opravljali »imenitni« govori
slovenskih poslancev in drugih politično pomembnih mož. Na stilne značilnosti
uvodnih besedil je vplivalo razvitejše slovensko leposlovje, kaže se njihova
vpetost v takrat prevladujoči leposlovni stilistični vzorec (umetnostna funkcijska
zvrst je bila le najrazvitejša ob porajajoči se strokovni6 in publicistični), in tradicija
javnega govorništva. Postopoma se je slovensko časopisje odpiralo svetu, zato je
SN začel obravnavati tudi politična in gospodarska vprašanja drugih držav.
Razvitejša tradicija evropskega tiska je gotovo igrala pomembno vlogo pri
uzaveščanju značilnosti uvodnikov. V 80. letih 19. stoletja je bila konvencija o
tem, kaj naj »prinaša« uvodnik gotovo že utrjena, saj jo nazorno opisuje Janez
Jesenko:
Dnevnik, pravim slovenski dnevnik, se nikakor ne more in ne sme odtegovati svojej
pravej nalogi ter mora sedaj pa sedaj v svojih uvodnih člankih obravnavati razna
imenitna politična vprašanja, ki se motajo ali rešujejo pri raznih naobraženih
evropskih in neevropskih narodih. Primerne in dobre uvodne članke spisovati za
dnevnik pa je nekaj teže ko hruške peči. /.../ Temeljito in jedrnato, skratka, dobre
uvodne članke pisati, je silno težavno. Njih spisovatelju je treba obširnih
državoznanskih, zgodovinskih in statističnih vednostij, potem mora znati dobro
pregledati in prav razumeti dejanske razmere javnega življenja /.../ potem lahko
mirnega srca poprimemo za pero ter rojakom pojasnjujejo zamotana vprašanja
sedanjega javnega življenja. (1884: 211, 214, 215)
Kot so postopoma iz vesti izginjale komentatorske prvine, se je (sicer
počasneje) iz pisemske, leposlovne in govorniške tradicije izvijala in oblikovala
tudi druga vrsta besedil, kar je privedlo do večje razlike med poročevalnimi in
presojevalnimi besedili, v prvih ne sme biti razvidna avtorjeva prisotnost, v drugih
se kaže tudi v izbiri jezikovnih sredstev.
3 Analiza izbranih uvodnikov v Slovenskem narodu
V sodobnem poročevalstvu presojevalna besedila »v iskanju stika z naslovniki
gradijo na vplivanjskih, apelnih in vrednotilnih sporočanjskih nalogah« (Korošec
1998: 12). V stilistiki poročevalstva je torej v ospredju funkcija, tj. status, ki ga
podelimo jezikovnemu sredstvu v skladu z namenom sporočanja (Korošec: n. m.).
6 Kot ugotavlja Orožnova (1996: 269 in nasl.), prva učbeniška besedila prav tako kažejo lepo¬
slovno tradicijo.
368 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 4, oktober-december
Analizirani uvodniki v Slovenskem narodu glede na prevladujočo interpretativno
funkcijo izkazujejo rabo jezikovnih sredstev, s katerim avtorji:
- apelirajo na naslovnika
- vrednotijo in
- vplivajo prek razumskih utemeljitev (logičnega utemeljevanja).
3.1 Apel na naslovnika je lahko neposreden ali posreden:
- najbolj neposredne so oblike eliptičnega velelnika, in sicer v naslovju: Kitajsko
Kitajcem! in nato ponovljeno v besedilu: Kitajsko - Kitajcem! Pogoste so tudi
povedi z želelnim upati v 1. os. množine: Upajmo, da ... ali spomniti se:
Spomnimo se, kako ... V skladu s slovnično normo je bila pogostejša raba
optativa, predvsem v 80. in 90. letih 19. stoletja, konec stoletja je redka: Naj
tudi ostali svet spozna, da ...
- raba naklonskih izrazov in oblik: nad tem mora strmeti ves svet; ne moremo
zatajiti svoje vznemirjenosti; zakon mora biti veljaven za vsa kraljestva; in kdor
sodi pravično, mora reči, da ta gibanja niso utemeljena; in lahko se reče; čuditi
se temu naposled ni; mir se gotovo napravi;
- nepreverjalne7 vprašalne povedi, ki se pojavljajo ob zaključku razlagalne enote,
ta pogosto navaja vzroke za nastali položaj, zato je odgovor vedno samo¬
umeven: Je to razumno?;
- kot nekakšne posredne (prikrite) apele lahko obravnavamo trditve v dovršnem
sedanjiku (v vlogi prihodnjika) ali prihodnjiku: letos store to gotovo in še z
večjo pozornostjo.
3.2 Vrednotenje
Avtor vrednoti komentirani dogodek z leksemi, ki izrecno ocenjujejo
povedano, ali njegovo vrednost izraža posredno prek sredstev, ki jih stilistika
poročevalstva prišteva k aktualizmom.
3.2.1 Besede, ki izrecno vrednotijo povedano, so najpogosteje pridevniki kot
levi ali desni prilastki: ponižno dovoljevanje neštetih milijonov za vojne namene; čudovito
samozatajevanje;; slavna »pojasnila«; veleoficiozna »Wiener Abendpost«; silno sovraštvo;
velikanjska nevolja; treba bo kolosalnih naporov; ošabna Velika Britanija; zbrana je lepa mska
armada; velikanska senzacija; komplikacije najusodnejega pomena
Oceno stopnjuje prislov pred pridevnikom ali več pridevnikov pred
samostalniškim jedrom: neverjetno suhoparen okorno stiliziran ekspoze; nekam poetično
pisana vladna izjava; še tako slovesno, zatrjevanje; povsem izredne, jako kritične razmere;
brutalen, za kitajski narod in njega dinastijo skrajno žaljiv način; naravnost neznosen pritisk;
prava pravcata delitev Kitajske.
Ob glagolih vrednotijo prislovi, npr. nastopati nasilno in svojevoljno; kako
površno in slabo je bil moz poučen, ali pa izbrani glagoli s svojim pomenom, npr.
7 Sprejemamo ustreznejše Koroščevo (1998: 250) poimenovanje namesto manj natančnega
retorično oz. govorniško vprašanje.
Monika Kalin Golob, Interpretativna funkcija kot izbor jezikovnih sredstev ... 369
usiljevati vero; je prišel osebno izzivat', dražiti javno mnenje, kar lahko stopnjujejo
prislovi ob takem glagolu, npr. žaliti z junkersko robatostjo.
Kot je razvidno iz zgledov, gre najpogosteje za avtorjevo negativno oceno,
nekajkrat pa za ironijo, npr. Tako slavnih »pojasnil« o zunanji politiki pač še niso
dobili avstrijski narodi, kjer zveza slavna pojasnila pomeni ravno nasprotno,
neslavna, nikakršna pojasnila, ironijo stopnjuje raba narekovajev, namreč, kar je že
bilo povedano, sploh ne moremo imenovati pojasnila.
3.2.2 Stilistično najzanimivejši so aktualizmi. Prek njih avtor neizrecno
vrednoti povedano.
V sodobnosti je popis aktualiziranih jezikovnih sredstev (Korošec 1998:
18-33) obsežnejši, za preteklost pa lahko ugotovimo, da prevladuje raba
frazeologemov, metafor in primer. Seveda je treba omeniti, da ugotovljeno stanje
gotovo ni natančno vsaj glede dveh vrst v sodobnem poročevalstvu pogostih
aktualizmov, tj. glede arhaizmov in neologizmov. Ker je od izida obravnavanih
besedil minilo sto let, bi bilo treba za analizo teh dveh skupin opraviti obsežno
zgodovinskobesedoslovno raziskavo, ki bi pokazala, katera jezikovna sredstva so
konec 19. stoletja bila časovno nezaznamovana in katera zaznamovana. Zanimivo
bi bilo ugotoviti, kakšno vlogo so opravljali arhaizmi, vendar bi bilo težko
ugotoviti, ali je šlo za hoteno stilno učinkovanje ali pa le za »popravljanje«
slovenskega jezika glede na trenutno prevladujočo jeziko(slo)vno teorijo (po
Toporišiču (1974: 14-15) t. i. levstikovanje). Neologizme je deloma raziskoval
Breznik (1967), vendar ne glede na stil, ampak glede na razmerje med prevzetim in
domačim besediščem.
- Frazeologemi (knjižni//ljudski): železna pest; prizadeti smrtni udarec; narediti si prosto
pot; odpreti vrata v Indijo; v tej luči pa zadobi tudi južnoafriška vojska naenkrat največjo,
naravnost svetovno važnost; morala bi napeti vse moči; boj se je prenesel za kulise ;
babilonska zmešnjava; valjati se v prahu pred vsako vlado; grof Goluchovvski igra danes v
delegacijah tisto ulogo. kakor jo v parlamentu igra ... // Japonci niso voljni, iti za druge po
kostanj v ogenj : ne pustiti se ujeti v angleške zanjke: pasti v roke zmagujočim Burom; ne
more spraviti na noge nove armade; Angleška ji ne more do živega; niti ganiti se ne more;
večina, v kateri bi Nemci zvonec nosili ; ker v sedanji motni vodi najbolje ribarijo
- Metafore: Učitelj je nekak suženj; Winkler je jahal tega konjička /da je vse imenoval
uradna tajnost/ s tisto vztrajnostjo, kakor baron Hein ...; S strahom in trepetom obrača vsa
Evropa svoje poglede tja na vzhod, koder se je dvignilo rumeno pleme proti belemu;
Kitajsko pleme se koplje v krvi tistih, katere sovraži že od nekdaj iz vse svoje duše; buknil je
plamen ljudske nevolje; Kitajsko so tako rekoč pri živem telesu trgali; in oglasili so se tudi že
Italijani ter zahtevali kos mesa iz kitajskega telesa; tujci, ki se vedno globlje zajedajo v
kitajsko meso; da so pogledi vse Evrope z velikim zanimanjem obrnjeni na Kitajsko; Oblači
se (naslov); korak, s katerim je nekako nasekano njeno svetovno gospodarstvo; preden bo
angleški lev vkročen, rjul bode še tako, da se bo zemlja tresla; Goluchovvski se ne zna niti za
tistimi orakelskimi dvoumnostmi skrivati, kakor jih zna rabiti vsak starejši kancelist v
njegovem ministrstvu;
370 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 4, oktober-december
- Primere:
• s primerjalnim veznikom kakor. Kakor uniči goreča lava vse, kar je živega, tako
hoče naznanilo je kakor bomba vplivalo v Londonu; vzeti pokrajine v najem, ali
nekako tako, kakor si cestni ropar izposodi zlato uro;
• z zvezo biti podoben. Kitajsko gibanje je podobno izbruhu kacega vulkana.
- Metonimije: pisava angleškega časopisja (mnenje, zapisano v časopisju); rumeno pleme,
belo pleme (Kitajci - združene evropske sile); Peking (kitajska vlada);
- Perifraze (Korošec (1998: 18-19) jih obravnava kot odprave ponovitev, lahko
so aktualizmi ali povsem nezaznamovani, npr. sinonimi k občnim imenom,
sinonimni opisi, sobesedilni sinonimi ali nadpomenke.) Zgled iz uvodnika bi
lahko obravnavali kot neaktualiziran, če zvezo razumemo kot sinonim za
današnjo prestolnico, ker pa seje prestoljnica v tem času že uporabljala, lahko
zvezi pripišemo aktualiziranost: Pekin8 - stolno mesto;
3.3 V tretjo skupino jezikovnih sredstev štejem vsa tista jezikovna sredstva, ki
so jih avtorji uporabljali za interpretacijo dogodka ali stanja, vendar z njimi niso
delovali na čustva bralcev, ampak na razum, vplivajo prek razumskih utemeljitev
(logičnega utemeljevanja). Tako avtorji izmenoma uporabljajo sredstva prvih dveh
skupin in logično argumentirajo s trditvami, splošno znanimi dejstvi ali celo
navajajo trditve drugih časopisov. Za zgled si poglejmo uvodnik Kitajsko
Kitajcem! (SN, 20. 6.1900), kije poln metafor (prim. navedene izpise), izhajajočih
iz podobnosti med državo (celoto naroda) in telesom (celota, kos mesa). Kot rdeča
nit se od 5. odstavka nizajo podobe kot trgati pri živem telesu', zahtevati kos mesa iz
kitajskega telesa, zajedati se v kitajsko meso, razkosavati kitajsko državo.
Preostalo, vmesno besedilo pa je logično utemeljevanje vprašanja, zakaj so Kitajci
začeli vojno, skratka, razumsko, s podatki utemeljeno razpravljanje o vzrokih in
posledicah. Tako avtor navaja:
- zgodovinske podatke (Od leta 1838, ko je nastalo »prvo preganjanje kristjanov« na
Kitajskem, je pritisk tujih elementov postal vedno večji. /.../ Rusija sije vzela velevažni vojni
pristan Porth Arthur, Angleži so se polastili ravno tako važnega pristana Vaj haj-vaj,
Nemčija je zasedla Kau-čau ...);
- časopisne vire: »Koln. Zeitung« pravi, da stoji pred Pekinom 120.000 mož kitajske
vojske; »Novoje Vremja« pravi, da mora mej Rusijo in mej Kitajsko vladati razmerje kakor
mej dobrimi sosedi;
- sodbe in trditve: Vojna se ni začela po predpisih mednarodnega prava.
Vse te povedi imajo vlogo argumentov, zaradi katerih lahko avtor posega v
besedilo z lastnim stališčem, ocenjuje in interpretira dogodek ali stanje kot logično
posledico navedenih vzrokov: Prav ker meja ni jasna, lahko nastanejo konflikti; Čuditi se
temu naposled ni; Umevno je torej, da seje kitajski narod začel upirati tujim, njegovo domovino
preplavljajočim elementom, umevno je, daje nastala revolucija, naperjena proti tujcem ...
Iz celotnega besedila je razvidno, da so avtorjeve simpatije na strani Kitajcev,
zato so tudi te razumske, logične utemeljitve stvar izbora; avtor je navedel tiste
8 Ne gre za tipkarsko napako, res je današnji Peking takrat bil Pekin.
Monika Kalin Golob, Interpretativna funkcija kot izbor jezikovnih sredstev ... 371
vzroke in iz njih izpeljal logične posledice tako, da jasno kažejo na upravičenost
kitajskega ravnanja.
Z vsemi naštetimi sredstvi želi avtor vplivati na naslovnikovo mnenje, na
spremembo tega mnenja, na njegova stališča, skratka, dogodek ali stanje ubeseduje
tako, da prek ocenjevanja ter vplivanja na naslovnikova čustva in razum
interpretira svoje razumevanje dogodka ali stanja, naslovnika želi prepričati o svoji
resnici.
3.4 Presenetljivo ustaljena je tudi zgradba analiziranih uvodnikov v
Slovenskem narodu. Uvod je ali ubeseditev aktualnega dogodka/stanja (D/S) kot
krajše poročilo ali vest (V soboto smo dobili zopet novo ministrstvo.) ali njegova
aktualizacija (Ko je grof Clary dobil nalogo, da spravi volka, kozo in zeljnato glavo čez deročo
reko, seje lotil tega dela z veliko lahkomiselnostjo.) Jedro je zgrajeno tako, da avtor sprva
komentira uvod, nato preide k iskanju vzrokov, iz njih izpelje posledice in
predvideva morebitno nadaljevanje dogodkov. V zaključku izreče bodisi trditev,
zahtevo (ako sklene državni zbor jezikovni zakon, mora ta biti veljaven za vsa kraljestva in za
vse dežele naše državne polovice, nikakor ne samo za posamezne kronovine) ali ponovno
poudari, kako pereč, pomemben in aktualen je obravnavani dogodek/stanje, kaj
pomeni za prihodnost (V tej luči pa zadobi tudi južno afriška vojska nakrat največjo,
naravnost svetovno važnost.) Grafično lahko zgradbo uvodnikov in funkcijo
jezikovnih sredstev ponazorimo takole:
4 Primerjava z uvodniki v Miinchner Neueste Nachrichten
Uvodna besedila v MNN so dveh vrst, in sicer besedila, ki smo jih v SN
imenovali uvodniki ter imajo zaključeno klasično zgradbo z uvodom, jedrom in
zaključkom, in besedila, ki so nekakšna mešanica uvodniškega komentarja ter
nizanja in utemeljevanja časopisnih poročil oz. drugih virov, koncu oz. namesto
njega so pogosto dodani telegrami, ki prispevajo k ažurnosti navedenega.
372 Slavistična revija, letnik 48/2000, št, 4, oktober-december
Za primerjalno analizo so bila upoštevana samo prva besedila, ki kažejo
značilnosti žanra in so v nemškem časopisju poimenovana LeitartikeP (uvodnik).
Da bi bila primerjava kar najbolj natančna, so bila izbrana vsebinsko podobna
besedila, nanašajoča se na isti dogodek ali stanje in v primerljivem časovnem
obdobju (sicer ne do dneva natančno, ker je notranjepolitična problematika, danes
bi rekli dnevna politika, včasih narekovala drugačno vsebino uvodnika).
Petstolpčni MNN 10 je v primerjavi s štiristolpčnim SN objavljal daljše uvodnike
(tudi črke so v MNN manjše in ožje, torej več besed). Če ugotovljeno stanje v SN
primerjamo z MNN, lahko ugotovimo, da v se uvodnikih miinchenskega dnevnika
pojavljajo jezikovna sredstva, ki imajo enako kot v SN vlogo apeliranja,
vrednotenja in logičnega utemeljevanja.
4.1 Glede jezikovnih sredstev, ki imajo vlogo apeliranja na naslovnika, ni
bistvenih razlik, primerjalno se v razčlenjenih uvodnikih nemškega dnevnika
pojavlja več retoričnih vprašanj.
4.2 Kot v SN tudi v MNN najpogosteje vrednotijo pridevniki v vlogi prilastkov,
avtorji z njimi najpogosteje izzražajo negativno oceno dogodka/stanja (barbarische
Niedermetzelung, bluttiges EreigniB* 11 , blutiger ZusammenstoB, atemlose Spannung, vergewalti-
gende Nation, riimlichener Sieg). 12
Največje razlike so opazne v skupini avtomatizmov. Medtem ko se v
slovenskih uvodnikih ljudski frazeologemi pojavljajo vzporedno s knjižnimi, so v
MNN prvi izjema. Namesto njih prevladujejo knjižni (England spielt ein gefarliches
Spiel/Anglija igra nevarno igro; schlummerende Bestie/speča zver), Še danes uporabljani
poročevalski (die offentliche Meinung zu beruhigen, etw. erreiche gestem den Hohepunkt/
pomiriti javno mnenje, /dogajanje/ je včeraj doseglo vrh) in frazeologemi, preneseni iz
strokovnega jezika, pogosto iz medicine (Symptome bemerkbarfmden/ opaziti simptome)
ter citatne zveze, predvsem iz latinščine (»Exoriare aliquis meis ex ossibus ultor!«, vox
populi, modus vivendi zu finden), v uvodnikih, ki se nanašajo na angleški politični
položaj, pa tudi angleške (fair play - foul play; made in Gennany).
Tudi metaforika je mestoma bolj intelektualna, iščoča podobnosti v svetu strok
(Wenn die zvveitte Medizin ebenso geringe Heilkraft besiBt ...; Mit derartigen
Rezepten ist, wenn auch aus sehr gelehrter Apotheke stammen, der innere Krise
9 Kar je razvidno iz samosklicevanja na besedilo, objavljeno na tem mestu, npr. MNN (3. 6. 1900):
»In dem Leitartikel unseres gestrigen Morgenblatt...«
10MNNje leta 1900 izhajal na 8 do 11 straneh, dvakrat dnevno (Vorabendblatt inMorgenblatt), SN
pa na 4 do 6, izjemoma več straneh (Priloga SN). Vendar razlika ni tako velika, kot se kaže na prvi
pogled, MNN je namreč namenil poročevalskim besedilom in podlistkom štiri (sicer petstolpčne
strani), preostali del je bil General Anzeiger, torej oglasnik z malimi oglasi in oglaševalskimi
besedili, kar je gotovo prispevalo k neprimerljivo boljšemu gmotnemu položaju glede na SN. Prav
zato je lahko MNN objavljal tudi do 10-krat več telegramov in imel pregled nad več časopisi, na
katere seje tudi skliceval.
11 Zgledi so navedeni tako kot v izvirniku, čeprav so glede na sodobni nemški pravopis zapisani
drugače.
12 Slovensko: barbarski umor, krvavi dogodek, krvavi spopad, brezdišna napetost (pravzaprav
pleonastično napeta napetost), posiljeni narod, slavna zmaga.
Monika Kalin Golob, Interpretativna funkcija kot izbor jezikovnih sredstev ... 373
nicht beizukommen.). 13 Izraba retoričnih figur je pestrejša, pogost je klimaks (mit
dem Staat, den Schlag auf Schlag, Niederlage auf Niederlage, eine immer schwerer
als die andere trifft ...), od tropov je ob metafori najpogostejša metonimija
(Downing Street za angleška vlada : Wenn man in Downing Street konnte wie man
geme mochte ...), primere pa so zelo redke.
4.3 Glede zadnje skupine jezikovnih sredstev je mogoče reči, da tudi tu avtor
niza tiste utemeljitve, ki vodijo argumente v njemu želeno smer, in se sklicuje na
tiste vire, ki jih ali neposredno zavrne s protidokazi, ali take, ki njegovo trditev
podkrepijo.
Najbolj nazoren primer je uvodnik, ki v obeh dnevnikih komentira govora
nemškega cesarja Wilhelma II (SN 30. 7. 1900; MNN 8. 8. 1900). Sodeč po
uvodniku v SN, je »obudil presenečenje in največjo ogorčenost po vsem kulturnem
svetu, zakaj kar je govoril nemški cesar, to bije v obraz vsaki humaniteti«. Cesar
naj bi nemške vojake pred odhodom na Kitajsko z govorom pozival »naj delajo,
kakor so delali divji Huni za časa Atile«. Sledi avtorjevo iskanje vzrokov za take
napotke, navidezno upravičevanje, ki pa je navedeno zato, da še stopnjuje kritiko,
izraženo v drugem delu s protivnim veznikom toda.'4 Sledi širitev problematike s
komentarji »nemških političnih krogov«, nato zopet protivno priredje, ki s
protiargumentom zavrne nemško interpretacijo, in sklep z vrednotenjem,
izraženim z novo primero o Atili. 15 Aktualizmi v nadaljnjem besedilu kritiko še
stopnjujejo z izrabo v poročevalstvu pogostega aktualizma, ki ga Korošec (1987;
1998: 129) imenuje obnovitev vzorca. Obnovljen je del Prešernovega Krsta pri
Savici (ne boj, mesarsko klanje) in izpeljan kot klimaks. 16 Tu doseže vrednotenje
svoj vrh, sledi nizanje utemeljitev te močne ocene z izrabo podatkov (zgodovina
vojnih ujetnikov, ravnanje z njimi, nasproti temu pa necivilizirani cesarjev poziv,
naj nikomur ne prizanašajo, čeprav so prav Nemci odgovorni za Kitajski odpor, 17
podatki o nemški zasedbi Kiančana in drugih »provokacijah«). Konec je odprt v
prihodnost, sklepa ga Atila, rdeča nit besedila. 18
Uvodnik o govoru cesarja Wilhelma II v nemškem dnevniku, ki komentira
njegov naslednji 19 govor v Bielefeldu, s katerim je očitno poskušal popraviti vtis
13 Slovensko: Če ima tudi drugo zdravilo tako neznantno zdravilno moč ...; S takšnimi recepti, pa
čeprav prihajajo iz zelo učene lekarne, krizi ni mogoče priti do živega.
14 »Zgodovina vojaške retorike sicer kaže, da se pri takih prilikah, kakoršno je imel nemški cesar v
Bremerhavenu, navadno rabijo krepki izrazi in doneče fraze, toda ta zgodovina ne pozna že od
razpada rimskega cesarstva ne jednega slučaja, da bi vojskovodja kakega nebarbarskega naroda tako
govoril, kakor je sedaj nemški cesar.«
15 »Toda to prizadevanje se ne more smatrati resnim, zlasti ne, ker cesarjev govor popolnoma
soglaša z njegovo poprejšnjo izjavo, da si bo za umor nemškega poslanika pridobil tako maščevanje,
da svet kaj takega še ni videl. Kdo naj torej le količkaj upošteva prisiljeno komentiranje cesarjevega
govora, zlasti če se uvažuje, daje cesar postavljal zverinskega kralja Atilo za vzgled, ki je moril in
pobijal kakor divja beštija!«
16 »To pa ni več poštena vojna, to ni več mesarski boj, to je umor en masse, to je mesarsko klanje.«
17 »Nemčija je največ kriva strašnih dogodkov na Kitajskem.«
18 »Nemčiji pa ostane vse čase sramota, daje hotela mej Kitajci posnemati - Atilo!«
374 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 4, oktober-december
prvega govora, je prava diplomatska mojstrovina. Ničesar natančnega ne izvemo o
vsebini govora, o konteksu, ampak predvsem o resnosti položaja, na katerega seje
cesar odzval. Oceno položaja avtor ubeseduje s pridevniki kot v težkih časih, /cesar
se popolnoma zaveda/ usodnega pomena svetovnozgodovinskega trenutka, /v
katerem je pomembna/ neuklonljiva vztrajnost in junaška energija, navaja
cesarjeve primerjave z zgodovinsko pomembnimi dejanji nemških voditeljev, na
temelju katerih izpeljuje sklepe o izpolnjevanju dolžnosti do domovine, ki se
zlijejo v patetičen zaključek, odprt v prihodnost. 20
V obeh uvodnikih gre torej za hoteno izbiro »dejstev, navedkov, podatkov« in
njihovo vrednotenje in apeliranje na naslovnika s sredstvi prvih dveh skupin. Tudi
zgradba uvodnikov v MNN je primerljiva in ponazorljiva z enako grafično podobo
kot v SN.
5 Razvoj uvodnikov v SN
Kljub pripombi o večji intelektualnosti nemških metafor pa bi bili nenatančni,
če ne bi poudarili, da obravnavani slovenski uvodniki izkazujejo razvoj k pestrejši
izrabi aktualizmov, ki vedno redkeje kažejo leposlovne korenine slovenskih
povesti in se odpirajo, rekli bi lahko, evropskemu kulturnemu okviru. Navedeni
ljudski frazeologemi in primere so ostanek prve razvojne faze slovenskih
presojevalnih besedil, ki je, kot rečeno, rasla iz prevladujočega leposlovnega
stilističnega vzorca. Konec stoletja, pred stotimi leti torej, so v uvodnikih SN
ljudski frazeologemi, ki bi danes delovali neporočevalsko, npr. nositi zvonec : ...
upajo, da razpade desnica, in da pride nova večina na krmilo, večina, v kateri bi Nemci zvonec
nosili, ker je navedena zveza zastarela, 21 vedno redkejši. Tudi sodobno poroče-
valstvo uporablja ljudsko frazeologijo in že navedeni začetek uvodnika v SN 6. 12.
1899 bi lahko bil figurativni nastop v Delovi Temi dneva (prim. Korošec 1998:
239): Ko je grof Clary dobil nalogo, da spravi volka, kozo in zeljnato glavo čez deročo reko, se
je lotil tega dela z veliko lahkomiselnostjo.
Analizirana besedila kažejo, da okoliščine, torej sami interpretirani dogodki,
odločajo o primernosti izbranega aktualizma. Dogodek sam ponuja podobnost s
kakim drugim22 področjem in nemalokrat vodi nemškega in slovenskega avtorja v
isto smer.
19 MNN žal govora iz Bremerhavna ni komentiral, SN pa navaja, da so nemški časopisi na vse
mogoče načine poskušali omiliti cesarjeve besede in skušali »na najobupnejše načine prevreči
naravni smisel cesarjevih besed«.
20 »Kront dies Wollen und Sterben der Erfolg, den wir davon fiir die Wohlfahrt und GroBe des
deutschen Volkes erhoffen, so wird dem Kaiser Nachwelt einen Platz neben den Ahnene, die er zu
seinem Vorbildern genommen hat, nicht streitig machen.« // Če bodo ta hotenja in stremljenja
kronana z uspehom, ki si ga želimo za blaginjo in veličino nemškega ljudstva, zanamci cesarju ne
bodo odrekli mesta ob prednikih, po katerih seje zgledoval.
21 Danes bi jo najbrž v poročevalstvu uporabili le v zelo ironičnem pomenu, kot zelo opazno stilno
sredstvo, pred sto leti pa je bila gotovo enako opazna kot še danes pogosta priti na krmilo.
22 Ali kot sta metaforo s kognitivno teorijo utemeljila Lakoff in Johnson (1980; nav. po Baldauf
1997: 16); »The essence of metaphor is understanding and experiencing one kind of thing in terms of
another.«
Monika Kalin Golob, Interpretativna funkcija kot izbor jezikovnih sredstev ... 375
V razvoju aktualizmov v uvodnikih Slovenskega naroda torej ne vidim golega
prevajanja iz nemških besedil, ampak delovanje človeškega mišljenja, ki išče
podobnosti in povezuje različne svetove, v presojevalnih besedilih avtor z njimi
slika prepričljivejše podobe in posredno, neizrecno vrednoti dogodke. Isti dogodek
tako v obeh jezikih ponuja isto metaforo, nastanek česa novega je primerljiv z
rojstvom (kar izkazuje tudi tretji, ekspresivni pomen samostalnika rojstvo v SSKJ),
tako nemški in slovenski dnevnik istega dne (22. 1. 1900) v uvodniku interpretirata
novo ministrstvo in rojstvo se je ponudilo obema uvodničarjema: SN - Še pred
rojstvom novega ministrstva je bilo razglašeno, da tudi ta vlada ne bo absolutno definitivna ...
MNN — Aus der Krise geboren, kam das Ministerium Wittek aus der Krise iiberhaupt nicht
heraus. Oba uporabljata zvezo pokazati barve, in sicer politične. Izredne, vojne
razmere vzbujajo strah, nanje se človek odziva z velikimi čustvi, tudi uvodniki v
obeh časopisih so ob takem dogodku polnejši aktualizmov, nemalokrat uvodnika
zapeljejo v patetiko. Zgledi iz SN so bili že navedeni, MNN komentira vojno na
Kitajskem in v Južni Afriki takole:
najgloblje ogorčenje zaradi pekinškega krvoprelitja (die tiefste Erbitterung iiber das
Pekinger Blutbad); krvava kazen (blutige Strafgerichte)- iz krvave setve ne bi smela
zrasti nova drevesa krvi (aus dem blutigen Saat sollen nicht neue Blutstrome
entstehen)\ postavljena bo zgradba miru (ein Friedensbau aufgerichtet wird)\ Z
brezdišno napetostjo spremlja ves civiliziran svet krvavi boj ...{Mit atemloser
Spannung verfolgt die gesammte zivilisirte Welt den blutigen Kampf ...); Železni
kolos z glinenimi nogami je prispodoba starega testamenta, ki jo sicer najraje
uporablja neka druga velesila; sedaj je našla mnogo primernejšo rabo {Der eheme
Kolofi mit den thonernen Ftifien ist ein alttestamentliches Bild, das sonst mit
Vorliebe von einer anderen Grofimacht gebraucht wurde; es hat jetzt eine viel
passendere Anwendung gefunden.)
Nemško časopisje in sploh tuje časopisje je torej delovalo tako kot pri avto¬
matizmih - kot zgled, da se v takih besedilih pač lahko pojavljajo zaznamovane
besede in besedne zveze. Te pa so bile v slovenskih presojevalnih besedilih sprva
tvorjene iz pisemske in slovenske literarne tradicije (Jurčič, pred njim Levstik, sta
imela, preden je začel izhajati SN, napisane že najpomembnejše povesti, Jurčič
tudi roman; v njih sta razvijala tako ljudsko kot knjižno metaforiko in frazeologijo)
oziroma so bile del splošnocivilizacijskega vedenja in knjižne tradicije.
Razvijajoči se strokovni jezik, nove tehnološke iznajdbe (telegraf, kasneje telefon)
so manjšale svet in ga prinašale v slovenske dnevnike, uzaveščanje razlik med
žanri je narekovalo izbiro jezikovnih sredstev. Seveda je v primerjavi z današnjimi
žanri lahko ugotavljati razlike v jezikovnih in stilnih značilnostih, stoletni razvoj je
v nemškem in slovenskem časopisju pustil nove tehnološke sledi, razširil obseg in
žanrsko raznolikost. Ne nazadnje slovensko dnevno časopisje klasičnega uvodnika
(žal) več nima. Nesmiselno bi bilo torej soditi o poročevalnih besedilih 19. stoletja
s stališča besedil, ki so danes23 del dnevnega tiska. Mnogo bolj utemeljena je
23 Malce krivično je zato sklepanje Wolinske (1987: 171), ko v povzetku raziskave, namenjene
jeziku poljskih časopisnih poročil, piše, daje poljski jezik v njih doživel sicer veliko sprememb
(obravnava predvsem besedišče, besedni red in tehnike prepričevanja), ki kažejo jasno modernizaci-
376 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 4, oktober-december
sočasna primerjava s tiskom v drugem jeziku, ta kaže, kakšno je bilo evropsko
časopisje tistega časa, in kar danes, po 150 letih sprejemamo kot arhaizme, celo kot
odvečne (pleonastične) informacije, je za takratnega naslovnika pomenilo običajno
časopisno obveščanje in komentiranje. Kljub daljši tradiciji nemškega
poročevalstva je slovenski dnevni tisk v 27 letih, torej od nastanka pa do konca 19.
stoletja, izoblikoval temeljna poročevalna besedila obeh vrst, poročevalna in
presojevalna. Podoba obeh obravnavanih dnevnikov, nemškega Miinchner
Neueste Nachrichten in Slovenskega naroda, je konec 19. stoletja presenetljivo
podobna po oblikovni in jezikovni plati. Ustaljenost rubrik in izoblikovanje
naslovov s prvimi podnaslovi, kar je omogočalo preglednejše branje, pa je v SN
celo bolj dosledno kot v MNN, kjer prevladuje težnja po čim več informacijah,
čeprav na račun preglednosti. Glede na sodobno stanje sta oba dnevnika precej
drugačna, žanri so se izčistili in ustalili, vendar smemo zaradi ugotovljenih
jezikovnih in stilnih posebnosti sklepati, da je nova sporočanjska naloga
povzročila razvoj jezikovno-stilnih posebnosti poročevalskih besedil in do konca
stoletja razvila obe vrsti.
V 20. stoletje je tako slovenski dnevni tisk stopil z razmeroma uzaveščeno
razliko med besedili dveh vrst - poročevalnimi in presojevalnimi. Uredništva oz.
uredniki so v novem stoletju zamenjali dopisnike. Vendar tem ni bilo treba začeti
od začetka, oba pola sta bila namreč že izoblikovana in so ju uredniki lahko iz
osebnega stila razvijali v zvrstne posebnosti poročevalstva, seveda tudi z
zgledovanjem na tuji tisk, ki je deloval kot vzorec, kaj naj časopis prinaša in kako
to ubeseduje. Tega tujega vpliva v poročevalstvu ni mogoče izločiti ne za pretekle
faze v razvoju niti za današnje poročevalstvo, saj je pridobivanje informacij samo
po sebi povezano z iskanjem tujih virov, ki s formulacijo in izbiro jezikovnih
sredstev hote ali nehote delujejo kot zgled.
LITERATURA
Analizirani uvodniki
a) Miinchner Neueste Nachrichten
England an einem Wendepunkt seiner Geschichte. 19. 12. 1899.
Das neue osterreichische Ministerium. 22. 1. 1900.
Die innere osterreichische Politik und Graf Goluchovvski. 9. 5. 1900
Die Gefahren des englischen Chauvinismus. 3. 6. 1900.
Die Wirren in China. 17. 6. 1900.
Die Vorgange in China. 20. 6. 1900.
Eine wichtige Frage. 7. 7. 1900.
jo poročila, vendar ta »še vedno ostajajo zelo drugačna od sodobnih oblik«. Pomanjkljivost vidi
predvsem v neizčiščenosti žanra, saj se »vrednotenje videza objektivnosti ni pojavilo vse do 20.
stoletja«. Vsaj slovensko gradivo kaže, da so se vesti in poročila prav zaradi rastoče odgovornosti
javnega sporočanja, torej večje objektivnosti, širili z avtomatizmi, ki so dajali prav videz
objektivnosti. Izčiščevanje žanrov v 19. stoletju resda ni bilo končano, a prav razvoj dveh
nasprotujočih si stilnih polov (avtomatizacija - aktualizacija) kaže postopno oblikovanje in
izčiščevanje obeh vrst besedil.
Monika Kalin Golob, Interpretativna funkcija kot izbor jezikovnih sredstev ... 377
Was nun? 18. 7. 1900.
Kaiser Wilhelm II. 8. 8. 1900.
b) Slovenski narod
Spravna pogajanja. 6. 12. 1899.
Oblači se. 10. 1. 1900.
Novo ministrstvo. 22. 1. 1900.
Zunanja politika. 22. 5. 1900.
Napačen nazor. 8. 6. 1900.
Kitajsko Kitajcem! 20. 6. 1900.
Vojna na Kitajskem. 9. 7. 1900.
Bojni klic nemškega cesarja. 30. 7. 1900.
Navedena Literatura
Smilja AMON, 1988: Nemško časopisje na Slovenskem. Teorija in praksa 9-10.
1329-1333.
Christa BALDAUF, 1997: Methapher und Kognition. Grundlagen einer neuen Theorie der
Alltagsmetapher. Frankfurt, Berlin, Bern: Peter Lang.
Anton BREZNIK, 1967: O časnikarski slovenščini. Življenje besed. Ur. Jakob Šolar.
Maribor.
Harald BURGER, 1990/1989: Sprache der Massenmedien. Sammlung Goschen 2225.
Berlin, New York: Walter de Gruyter.
Ulrike HAB-ZUMKER, 1998: »Wie glaubwiirdige Nachrichten versichert haben«. Formu-
lirungstradiziones in Zeitungsnachrichten des 17. bis 20. Jahrhunderts. Tubingen:
Gunter Narr Verlag.
Bohuslav HAVRANEK, 1932: Ukoly spisovneho jazyka a jeho kultura. Spisovna čeština a
jazykova kultura. Ur. Bohuslav Havranek in Miloš Weingard. Praga: Melantrich A.
S.'
K. A. HOLZ, 1972: Miinchner Neueste Nachrichten (1848-1945). Deutsche Zeitungen des
17-0. Jahrhunderts. Pullach, Isartal: Heinz-Dietrich Fischer. 191.
Janez JESENKO, 1884: Časnikarstvo in naši časniki. Spisal Stat nominis umbra. V
Ljubljani.
Monika KALIN GOLOB, 1998: Jezikovno-stilni razvoj v slovenskih poročevalnih besedilih
do začetka 20. stoletja. Ljubljana. Doktorska disertacija.
— 2000: Razvoj sklicevalnih avtomatizmov v prvem slovenskem dnevniku. Slavistična
revija. 1-26.
Tomo KOROŠEC, 1976: Poglavja iz strukturalne analize slovenskega časopisnega stila.
Ljubljana. Doktorska disertacija.
— 1987: Obnovitve v časopisnih naslovih. Slavistična revija. 147-160.
— 1998: Stilistika slovenskega poročevalstva. Ljubljana: Kmečki glas.
Martina OROŽEN, 1996: Oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju.
Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Karl-Emst SOMMERFELDT, 1997: Gestern so und heute anders. Sprachliche Felder und
Textsorten in der Presse. Miinchen: Iudicum Verlag.
Jože TOPORIŠIČ, 1974: Slovenski knjižni jezik 3. Maribor: Založba Obzorja.
Olga WOLINSKA, 1987: Jqz.yk XIX-wiecznych wiadomošci prasowych. Katowice:
Uniwersytet Šlaski.
378 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 4, oktober-december
SUMMARY
The article comparatively analyzes newspaper editorials in a German and Slovene daily
and illustrates the development of genre-specific features of interpretive nevvspaper reports
by the end of the 19,h century. German newspapers (and foreign newspapers in general)
served as a model for the topics to be covered in the press and for the ways to express them.
They also illustrated the fact that in texts with primarily interpretative function figuratively
used words and phrases were possible.
The analyzed editorials from Slovenski narod, in view of their predominantly
interpretative function, show usage of language means with which authors make an appeal
to the addressee, evaluate, and exert influence by reasoning (logical argumentation).
Stylistically most interesting are frgures of speech. By using them the author non-explicitly
evaluates the stated. At present the inventory of figures of speech is more extensive, but in
the past the most prevalent were idioms, metaphors, and similes. The comparison indicates
that with respect to the choice of stylistic means German nevvspaper editorials are more
variegated and their metaphors are based on comparison with the world of technical fields,
particularly in the area of science.
Despite the remark that German metaphors are more intellectual, one should point out
that the Slovene nevvspaper editorials being examined display a progression tovvards a more
variegated utilization of figures of speech, which ever less frequently display literary
origins adopted from Slovene short stories, and are increasingly open to the European
cultural framevvork. Folk idioms and similes are remnants of the frrst phase of the Slovene
interpretive texts, which grew from the predominant literary stylistic pattern.
The texts that were compared and analyzed show that the circumstances, i.e., the
interpreted events themselves, decide the appropriateness of the chosen figure of speech.
The event itself offers similarity with some other area and often leads German and Slovene
authors in the same direction, hence the same event evokes the same metaphor in both
languages.
Hence, the development of figures of speech in the editorials of Slovenski narod is not
vievved as a mere translation of German texts, but rather as a product of the human thought
process, searching for similarities and connecting different worlds. In interpretative texts
the author paints more convincing pictures and indirectly, non-explicitly interprets events.
The Slovene daily press entered the 20th c. with a relatively well defined difference
betvveen two types of texts, i.e., reporting and interpretative. Editorial boards and editors
changed reporters in the new century. Hovvever, they did not have to start from scratch, as
both types of vvriting were already established. Editors were able to develop them further
from their own style into genre-specific features of reporting. This was achieved by, among
other things, follovving the example of the foreign press, which has always been a model for
the topics to be included in the press and for the ways to express them. Foreign influence in
reporting cannot be excluded for the previous phases nor for the contemporary reporting, as
collecting information in itself requires examining foreign sources, which work as models
with their vvording and choice of language means.