Zapiski, ocene in poročila
SLOVENSKI PRIIMEK SOVRE
V zanimivem Breznikovem sestavku Rodbinski priimki iz starili svetniških imen (KDM 1942, str. 67—70; ponatis v: Življenje besed, Maribor 1967) med nekaj desetimi slovenskimi priimki na -e (Ažbe, Repe, Stefö, Tome idr.) ni najti priimka našega pokojnega grecista Antona Sovreta-, glede na to, da sta bila Breznik in Sovre dobra znanca in večletna skupna sodelavca v šolski slovenistiki in da se je Breznik prav v tem času veliko ukvarjal s priimki (prim. opombe Jakoba Šolarja v 2B, 319-20), lahko sklepamo, da priimka Sovre ni izpeljeval iz krstnega imena. Iz ustnega izročila je znano, da je sam Sovre iskal izvor svojega priimka v besedi sora, ki se pojavlja tudi v drugačni glasovni podobi; tako ima Pleteršnik še svora in sovra (II, 537), v osrednjih št. narečjih je svaura, zah. dol. sura.' Toda vprašati se moramo, ali so imena za dele voza sploh priimkovno tvorna. Poznamo sicer priimek Ojnik (oje), ki ustreza pogostejšim priimkom Stangar, Stangelj (po ljudski izposojenki štanga); ta bi lahko prvotno kot vzdevek označeval prekomerno visokega, vitkega človeka (podobno kot Dolgan, Dougan), vendar drugi manj vpad-Ijivi deli voza ne kažejo posebne priimkovno tvorne moči.
Ce se torej odrečemo maloverjetni razlagi našega priimka iz sora (dvom zbuja že sama pripona -e), se moramo prebiti še mimo nekaj vabljivih možnosti; zavesti bi nas utegnili priimki od samostalnika sova (So-vec, Sovič), priimki od reke Sore in vasi Sovra, morda celo priimki v zvezi z reko Savo in nemškim pridevnikom sauer (kisel) in ne nazadnje' priimki Sore, Sorč, Sor-ko ipd., ki ne predstavljajo nič drugega kot nemško grafiko s=z za sicer veliko pogostejšo skupino priimkov Zore, Zorč, Zorko.
Do bolj prepričljive razlage priimka Sovre nas pripelje širši sestav slovenskih priimkov, ki kažejo podobne vsebinske in oblikovne lastnosti. Pri tem je pomembna tudi lokalizacija tistih priimkov, za katere domnevamo, da izhajajo iz iste osnove. Priimek Sovre in njemu sorodni spadajo med manj pogostne in so v glavnem omejeni na območje osrednje Slovenije; iz Začasnega slovarja slovenskih priimkov (ured. F. Bez-laj, SAZU, Ljubljana 1974) ugotovimo, da
gre predvsem za bivše okraje Litija, Laško in Krško, torej za obsavske kraje. V okolici Krškega izgovarjajo ta priimek z naglasom na prvem zlogu in v dveh različicah Sovre in Sdvre (soure, saure); prav glasovni vzporednici sav- ; sov- povezujeta ta priimek z drugimi priimkovnimi bloki, katerih izvor je povsem očiten. Vendar naštejmo najprej priimke, za katere ni dvoma, da so izšli iz istega gnezda: Saver, Savrič, Savron, Saverč, Saurin, Sauran — Sovre, Sovrovič; nekateri od teh priimkov so znani šele iz popisa prebivalstva 1971 (prim. P. Jakopin, PTriimki na Slovenskem, rokopis) in so vsi manj pogostni od Sovre-la, ki pa ima tudi razmeroma nizko frekvenco (35). Priimka Savernik ne moremo šteti v ta sklop, ker gre samo za drugačen zapis priimka Zavernik; z gotovostjo pa smemo pomnožiti gornjo vrsto s š-jevsko različico ustreznih priimkov: Saver, Savrič, Savron, Savor, Savom, Savorič,^ ki so deloma zemljepisno drugače razvrščeni, po pogostnosti pa kar za nekajkrat prekašajo s-jevske.
Takšne izpeljave so značilne za priimke iz obrušenih nekdanjih krstnih imen, ki so se v živi rabi pri klicanju otrok znebila tuje cerkvene »resnobnosti in privzdiguj enosti« in se popolnoma zlila s slovenskim narečnim besedjem in fonetiko; večinoma so se ta imena okrajšala na začetku ali na koncu (včasih tudi na obeh straneh) in svojo družino razširila s priponami, ki kažejo na različne odtenke čustvenega odnosa do otrok; tako dobimo pomanjševalnice in poveče-valnice, ljubkovalna in slabšalna imena, in
' Prim. F. Ramovš, Konzonanlizem, Ljubljana 1924, str, 141. — Samostalnik sora je v slovanskih jezikih pomensko zanimiv; na prvi pogled si težko predstavljamo zvezo med slovenskim pomenom drog, ki spaja ptednjo in zadnjo premo voza in enim od ruskih pomenov (oJpa psov, trop hrlov enega gospodarja-, vendar nam drugi ruski pomeni besede svora --jermen, par z jermenom povezanih lovsiiih hrtov — in polj. swora pasji jermen povedo, da gre predvsem za predmet, ki povezuje dve enoti {ali več> v funkcionalno celoto; beseda za povezovalni predmet jermen, pas je v ruščini začela poimenovati tudi povezane enote par, trop psov in v prenesenem pomenu (oJpo sploh. (Prim. Vasmer REW II 596.) * Priimek Savrin je omejen na Goriško in je nedvomno v zvezi s Scvrini, pokrajino in prebivalci koprskega zaledja; ime je istega izvora kot Koper (lat. capra), ki je razširjeno s pripono -ino in v furlanskem izgovoru {ciavre) prišlo do začetnega več o tem gl. Skok ERHSJ II 145.6.
172
seveda patronimike od njih (prim. (An)tol-ič-ič iz Anton).^
Omenili smo že, da razmerje -av- ; -ov- v slovenskih priimkih istega izvora ni nič nenavadnega; ta pojav nam potrjujejo glasovno prav presenetljivo ujemajoči se mogočni bloki nekaterih slovenskih priimkov, ki so nastali iz imen. Dva od njih se od priimka Sovre (in njegove »družine«) ločita samo po prvem soglasniku: lavr ; iovr-, mavr- : movr; nekaj priimkov: Lavre — Lovre, Lavrič — Lovrič, Lavrin — Lovrin; Mavre — Movre (More), Mavric — Movrič, Mavrin — Movrin, itd. Izhodišče vrste je v
imenih Lavrencij in Maver. Tudi priimki od imena Pavel (lat. Paulus iz parvulus) kažejo v nekaterih svojih različicah enako razmerje -av- : -OV-, npr. Pavše — Povše, Pav-šič — Povšič, Pavšin — Povšin.
Ce se torej opremo na sicer skopo predstavljeno strukturiranost enega od tipov slovenskih priimkov, nas popelje Sovre naravnost k imenu Ksaver, ki je pač olajšal v slovenščini težko obstojni začetni so-glasniški sklop As v s (prim. tudi današnje ime Ksenija -> Senja, Senka).
Franc Jakopin Filozofska fakulteta v Ljubljani
173