List 46.
<g...........................................Politiški oddelek.......II.................................M.,.........................   gL
Jezikovno vprašanje in krščanski socijalisti.
Dne 6. t. m. je bila v državnem zboru razprava o Pacakovem nujnem predlogu, naj se vpelje v deželah češke krone popolna narodna jednakopravnost v jezikovnem oziru, bodi si že v vnanjem ali notranjem poslovanju. Debata se je končala s tem, da se je nujnost predloga odklonila in s tem stvar pokopala za to obdobje državnega zbora. Da je bila nujnost odklonjena, so mnogo pripomogli Poljaki, ki so izjavili po svojem klubovem načelniku, da so sicer za predlog, ker je jim prijazen, ker glede Šlezije zahteva tudi jednakopravnost za poljščino, a vendar mislijo, da stvar ne spada v državni zbor, temveč v deželne zbore.
Da je to poljsko mnenje za Slovane skrajno neugodno, bode pač potrdil vsakdo, kdor ve, kakšno ve^ čino imajo moravski, šleški, štajerski, koroški, tržaški in isterski deželni zbor. Sicer se pa mi Poljakom ne čudimo. V Galiciji je stvar urejena, torej zanje ni več nujna. Poleg tega se pa boje, da bi tudi utegnil priti čas, da bi državni zbor sklenil kak zakon, ki bi Rusine proglasil za popolno jednakopravne s Poljaki. Poleg tega pa imajo Poljaki še več uzrokov, da se drže deželne avtonomije. I/ubo jim sploh ni, da bi se v državnem zboru govorilo o razmerah v Galiciji. Ondašnje vladanje kaže na sebi že precej azijatskega. Da bi zapadna Evropa vse to izvedela, jim ni ljubo, ker vendar poljska šlahte se šteje mej evropske omikance in so Poljaki še   nedavno veljali   kot   pravi   boritelji   in   mučeniki   za
svobodo.
Nemci so pa pri tem premlevali stare fraze o važnosti nemščine, kako se na Češkem Nemci zatirajo itd., in o važnosti nemškega jezika za notranje poslovanje. Ob jednem pa govorili, da ima le vlada pravico odločevati notranji uradni jezik. Nemški govorniki so pri tej priložnosti pokazali vso svojo duševno revščino. Dr. Russ
je v svoji najivnosti povedal, kaj bi radi češki Nemci. Rekel je, da nič več ne zahtevajo, kakor jednake pravice kot jih imajo štajerski in koroški Nemci. Radi bi torej, da bi se ne le v nemških, temveč tudi v čeških okrajih skoro izključno nemški uradovalo, kakor se ura-duje v slovenskih okrajih na Štajerskem in Koroškem. Srednje šole naj bi bile torej vse nemške, k večjemu kaka dvojezična in ljudske šole naj bi pa tudi služile potujče-vanju Želje njegove niso skromne, a reči pa moramo, da se nikdar ne izpolnijo. Za kaj tacega je na Češkem že davno prepozno.
Slovenski poslanec dr. Ferjančič je v dobrem govoru naglašal  potrebo,  da se  jezikovno vprašanje  uredi
v
za vso državo. Z njim se mi popolnoma strinjamo. Le tako je mogoče, da kdaj pridemo do narodnega miru.
Omeniti pa moramo, da je mladočeški predlog podpiral v jako prisrčnem govoru princ Schwarzenberg, in si s tem nakopal očitanje krščanskih se ci jalnih listov, da se je zavezal s husiti in taboriti. Seveda dunajski krščanski socijalisti že druzega ne znajo, da vedno govore o židovstvu in husitstvu. Poslednje posebno od tega časa, ker jih Mladočehi nočejo več podpirati. Dr. Lueger i. dr. so mislili, da jih bodo Čehi brezpogojno podpirali, sami bodo pa se postavljali na izključno nemško stališče. To pa Mladočehom ni bilo ljubo, posebno ker Čehi nimajo dosti povoda tirati protižidovsko politiko. Princu Schvvar-zenbergu moramo pa šteti le v čast, da se je v tako važnem vprašanju približal drugim zastopnikom češkega naroda.
Sicer pa moramo omeniti, da češki veleposestniki podpirajoč Pacakov predlog, postopajo dosledno. Veleposestniki so ob svojem času bili stavili predlog, da se srednje šole tako urede, da bode v vseh tudi drugi deželni jezik obvezen predmet Stavili so to gotovo za to, ker so si predstavljali tako urejenje jezikovnega vprašanja za neizogibno, da bode potrebno uradnikom znanje obeh deželnih jezikov. Če Nemci dandanes trdijo, da niso imeli prilike se učiti češčine, zakaj pa niso tedaj glasovali za predlog veleposestnikov. Da so to storili, bilo bi
kmalu dosti češčine veščih nemških uradnikov, in ne bilo bi se jim treba bati, da jih Čehi izpodrinejo. Očitanje, da se veleposestniki dajo voditi od husitskih Mladočehov, je torej povse neopravičeno. Veleposestniki so že sami mislili poprej na tako rešitev jezikovnega vprašanja dežele češke krone.
Ker smo že omenili krščanske socijaliste, omeniti m oramo nekega načrta za vrejenje jezikovnega vprašanja, katerega je priobčila krščanskosocijalna „Reichspost". Ta list je jako nezadovoljen s Pacakovim predlogom, ker bi potem morali tudi v nemških krajih na Češkem znati češki. Kar list potem piše o jednakovrednosti jezika in zgodovinskem razvoju, ne bodemo omenjali, ker je sploh tako, da je lahko doslovno prepisal iz kakega starega letnika kakega nemškega židovskoliberalnega lista. Važen je le predlog, ki ga stavi. V okrajih, v katerih ni 6 % prebivalstva druge narodnosti, naj se uraduje le v jednem jeziku, v okrajih kjer je po več odstotkov druge narodnosti, naj se pa uraduje v obeh deželnih jezikih. Reči moramo, da je ta predlog jako pameten, a zanj se moremo le ogrevati, če so krščanski socijalisti dosledno za njega, to je za vse avstrijske kronovine. Tudi če je na Dunaju v kakem okraju 6 % Čehov, morajo upeljati dve-jezično uradovanje. Če pa krščanski socijalisti le na Češkem hočejo dovoliti tako vredbo, kjer bi bilo Nemcem v korist, drugod pa ne, pa njih predlog ne more imeti večjega uspeha, kot so ga imele dunajske punktacije, katere so omejili samo na Češko. Da nekaj tacega mislijo, kaže že upiranje krščanskih socijalistov celjski gimnaziji. V Celju samem je mnogo nad 6 % Slovencev, in okolica je vsa slovenska in dosledno njih nasvetu, bi se ne bili smeli tako upirati se celjski dvoje zičnigimnaziji. Sicer pa moramo,ome-niti, da so glede jezikovnega vprašanja krščanski socijalisti še nedavno stali na malo drugačnem stališču. Dr. Scheicher je v svojem listu priporočal, da se ljudske šole v meševitih deželah tako preosnujejo, da se učenci nauče obeh deželnih jezikov. Če bi se to zgodilo, bi Pacako\emu predlogu ne m( gli ugovarjati. Menda so spoznali nesmisel tacih šol.
Jezikovno vprašanje se pač da v Avstriji na različne načine rešiti, a vendar vsaka uspešna rešitev je mogoča jedino, če se dosledno izvede za vso državo, in se pri tem gleda na popolno narodno jednakopravnost, in se nemščini pusti k večjemu kako prednost ondu, kjer je drugače uspešno poslovanje nemogoče. Dokler se bode pa govorilo o mnogo večji kulturni važnosti nemščine, se pa ne bode našla pot za rešitev jezikovnega vprašanja.
454