Jan Vobornik: Svatopluk Čech. 325 SVatopluk Čech. Za »Ljubljanski Zvon« spisal Jan Vobornik. (Litomvšl.) amozavest češkega naroda, jezik, slovstvo in celo politična zavednost so bili prebujeni do leta 1848., toda nekaj se vendar ni posrečilo: vzbuditi pristni češki duh. Ta težnja traja doslej, in to je tudi prva skrb in najvažnejše delo češke sedanjosti, kajti od njenega uspeha ali neuspeha je odvisna usoda in bodočnost češkega naroda. Pristni češki duh je duh močan in pogumen, ki se ne ustraši v obrambi svoje narodne posesti ni-kakih žrtev, je versko globok in goreč, sicer pa vselej nagnjen bolj k jasnemu razumu in preudarku nego k strasti in trenotnemu razvnetju. Takšen je češki duh starejših stoletij, osobito XIV. in XV; v XVI. stoletju je bil že nekoliko izprijen in okužen, v naslednjih dveh pa so ga zadeli grozoviti porazi, iz katerih se ni mogel dosihdob osvestiti. Kar pa zadeva verski značaj češkega naroda, se nam kaže v treh historičnih oblikah: prvo bi nazvali po Karlovem značaju gotično, drugo husitsko, tretjo pa reformacijsko. Protireformacija XVII. in XVIII. veka je hotela vnovič prebuditi gotični duh, toda to se ni posrečilo, kvečjemu, da se je v tisti dobi razvila neka čudna mistika in praznoverje; pristnega gotičnega duha tista doba ni imela več. Namesto tega se pa je globoko ukoreninil v češki misli jožefinizem. S pomočjo gesel, katera je obsegal: svoboda verske vesti, svoboda ljudstva itd., je bil deloma prebujen tudi reformacijski duh, toda pojavil se je vsled vplivov nove filozofije v že izpremenjenih oblikah. Husitski duh so sicer zgodaj pozdravili probujevalci češkega naroda, pred vsem pa anakreont Puchmajer in v Celakovsky, toda vsi slični poskusi so bili kvečjemu le romantični v zvoki, obešeni na slabotno narodno in letopisno tradicijo. Šele po zgodovini Palackega se je pojavila pristna vsebina husitskega duha. Navdušenje naroda se je sicer zglasilo k njemu, vendar pa je sprejelo le njega del: okrepčujočo ter osvežujočo zavest, da se je nekdaj majhen in neznaten narod ubranil premoči Evrope, in zavest dolžnosti, ki izvirajo iz one nekdanje zmagovalnosti češkega naroda: nikdar ne obupati, temveč braniti svoj jezik z enakim pogumom. Kmalu pa se je izcimilo vprašanje: Toda kako, s čim braniti ta svoj jezik? Izniknilo je veliko gesel, ali le malo zadovoljujočih. Oživljali so se tudi romantični upi v tujo pomoč itd. To pa je že 326 Jan Vobornik: Svatopluk Čech. razodevalo slabotnost in druge narodne napake, katere so se pojavljale v narodnem in slovstvenem življenju, vendar pa so se zakrivale kar najskrbneje. Narodne slabosti odkriti ter jih lečiti — to je bila v vzvišena naloga poklicanih publicistov, satirikov in pesnikov. Cela-kovskega so z vpitjem prisilili, da je umolknil, sentimentalnost se je še mogočno ščeperila v češkem narodu, toda Havlička niso mogli več z vpitjem prisiliti k molčanju. In tu je bil vtemeljen pravi cilj nove obrambe: na nikogar se ne zanašati, v sebe zaupati in v to svrho sebe izpopolnjevati, jačiti in krepiti duševno in telesno, umno in nravno, iznebiti se sentimentalnosti in tesnosrčnosti. To je bilo gibanje, sproženo po možeh, kakršni so bili Filgner, Tyrš, Barak, Halek, Neruda in dr. V tem gibanju je rasla mlajša generacija, ki je ustvarila razsežno književnost, okrašeno z mnogimi sijajnimi pesniškimi proizvodi, v katerih se je pojavil češki duh že vsestransko in temeljito. Po Zeverju je osnovan na novo v obujeni gotiški duh, po Vrchlickem renesančni, po Cechu pa deloma husitski, deloma tudi reformacijski. Reformacijskemu duhu se pravzaprav ne upira nihče izmed čeških pisateljev; vsem je svoboda vesti, prostost ter človečnost nujno in prvo načelo, vendar pa kaže v Cech po svojem naklonu k resnici in nravni dobrosti največ tega duha. Ti pesniki skupaj so torej zastopniki sedanjega češkega duha. v Ta zgoraj načrtana trojna oblika duha deluje zdaj na Češkem ter bi se medsebojno prav lepo dopolnjevala, ko se ne bi na vsako izmed njih prilepljala in obešala množica laži-prijateljev, ki kvarijo delo. Nekdanja prvotna oblika pač ni pri nobeni izmed njih popolna, to je vobče nemožno, in Cehi niti ne morejo, če bi tudi hoteli, obnoviti duha, na priliko husitskega ali reformacijskega, kakršen je bil v svoji izvirni obliki. Morejo pa ter obenem si morajo celo prizadevati, da zavzemo do sedanje dobe nravno in kulturno tisto važno stališče, kakršno je imelo češko XV. stoletje do svoje dobe. To je važna zadača, in dasiravno je nekateri ne vpoštevajo vestno, jih je vendar v češkem umetništvu in slovstvu mnogo, kakor med starejšo generacijo tako tudi med mlajšo, tako imenovano »moderno«, ki se lotevajo omenjene zadače vestno, marljivo in uspešno . . . v V javnost je stopil Svatopluk Cech, (rojen leta 1846. v Ostfedku tik Benešova) prvič 1. 1864. s pesmijo »Vanočni sen« (»Božični sen«). Ta pesem pa ni bila nikakršen odmev Erbenove poezije ali celo nekako nje posnemanje. Mladega pesnika je že do- Jan Vobornik: Svatopluk Čech. 327 volj mikal in zanimal svet izkušenj njegove lastne duše ter je posegel ob prvem koraku v javnost vanj, v bistvo svojih rodbinskih spominov. Z rodbinskimi spomini je pričel ter jim je ostal ob strani vsakojakih drugih snovi in smeri vselej zvest, njih mila toplota se tudi po letih nikakor ne manjša, ampak še celo narašča. Ta okoliščina Cecha psihologično jako karakterizira. Njegov spomin obsega vse njegovo življenje od otroških let; središče teh spominov je oče, njegovo življenje, njegovi nauki in prijateljski pogovori, njegova knjižnica, zimske vožnje ž njim ter božični večeri. Njegov oče je bil kmečki sin v Peruci. Vedno je hrepenel, da bi učakal in doživel boljših in ugodnejših razmer, da, tudi odlikovanja in slave si je želel. Dosegel je službo gospodarskega oskrbnika in potemtakem se je selil z rodbino večkrat iz enega kraja v drugega. Bil je navdušen in odločen Ceh, v marsikaterem oziru vnet buditelj priprostega ljudstva. Leta 1848. se je udeležil političnega gibanja, zato pa je moral trpeti celo preganjanje. Ker pa sam ob sebi ni mogel uresničiti svojih iskrenih želj po višji, vplivnejši stopinji v narodnem življenju, zato se je trudil, da se to posreči vsaj komu drugemu iz njegove rodbine. Radi tega je jako marljivo skrbel za izobrazbo svoje mnogoštevilne dece, osobito pa za prvorojenca Sva-topluka Vdelava, ki je bil poglavitna očetova nadeja. Tako, kakor si je želel oče, mu sicer naš pesnik ni izpolnil upov, ali tem krasneje na drug način. Dokončavši gimnazijske in pravoslovne šole, se je mučil Svatopluk nekaj časa celo v odvetniški pisarni, a nazadnje se je posvetil popolnoma književnemu delovanju, po katerem je hrepenel edino in izključno. Po očetu je podedoval Čech v svojem značaju jako veliko: pla-menečo ljubezen do jezika in naroda, svoje idealno slovanstvo Kol-larjeve vrste, svoje značilno veselje za popisovanje pokrajinskih krasot, svoj husitizem in poslednjič tudi temelj svojih verskih nazorov. Mati je bila hči gospodarskega grajščinskega ravnatelja. Njena obitel je dolgo živela na stari grajščini, od plemske gospode skoro neodvisno ter sama kakor gospoda. V njeni rodbini sta se izcimili tradicija in ukus aristokratskega značaja ter je pospeševala in gojila vsakovrstno umetnost, pred vsem pa slikarsko. Sanjarski značaj svoje domišljivosti, ki ima svoje veselje osobito z rokoko - nežno in idilsko krasoto, in svoje fino čuvstvo je torej pesnik, kakor se vidi, podedoval po materi; po očetu pa zopet svoje radikalno-narodno in rodoljubno mišljenje, svoj demokratizem in deizem. Dva precej raz- 328 Jan Vobornik: Svatopluk Čech. nolika značaja dejstvujeta v pesniku z raznoliko močjo, kakor pač zahteva snov, katero obdelava. V sreči in blaženstvu se je solnčil pesnik le malo časa; med blažene trenotke svojega življenja šteje edino svoja detinska leta in odmore o počitnicah. Krajev, kjer je rastel in sanjaril, se je oprijel z najiskrenejšo ljubeznijo, čuteč se v oddaljenosti od njih kakor pregnanec iz raja. Ob urah večernih tesnob in koprnenja in v bližajoči se jeseni življenja ga posečajo vedno češčeje podobe njemu dragih bitij, slike mile domačije in prizori iz dragega mu življenja na kmetih. Tako je izniknila pesem »Zimni noc« (»Zimska noč«) (1879), elegična osebna lirika, hrepenljiv objem ljubljene sence, ki ga je prišla tešit, naj nikar ne žaluje, saj se že njegove sanje o zmaguj očem slovan-stvu začenjajo izpolnjevati. Podobna je: »Zimni fantasie« (»Zimska fantazija« v zbirki »Jitfni pisne« (»Jutrnje pesmi). Drugod pa ga je peljal spomin ob krasnem dnevu iz zaduhle pisarne v ljubo mu vas, kjer si je zbral v svoji domišljivosti pod lipo družbo sosedov, zabavaj očih se s pripovedovanjem. Prvo povest, kako se je vrnil Bartov sin, je slišal pesnik od očeta. Tikala se je nekega generala, in njegov oče jo je pripovedoval cesto in vselej z živo vnemo. Gostil-ničaričino povest je osnoval pesnik najbrže iz doživljajev stare tete, ki je živela v hiši njegovih staršev. Tako se je izcimil pesniški ciklus »Ve stinu lipy« (»V senci lipe«) (1879), prelep venec mičnih vaških povesti, ginljivih in šaljivoveselih. Najimenitnejša pesem, zajeta iz rodbinskih spominov, je idilski epos »Vaclav Z i vsa« (1889). Vsakdo ljubi svojce, toda Svatopluk v Cech si je v svesti, da so njegovi rodbinski spomini obenem tudi dragocena stvar vsemu češkemu ljudstvu. Saj je to spomina vredna preteklost, važna vsled svojega idealnega gibanja, veleimenitna po svojih geslih ter značilnih ljudeh. Da je med najbolj izrazitimi osebami tudi njegov oče, to mu je bilo ravno najbolj dobro došlo. V osebo in vsebino »Vaclava v Zivse« je shranil pesnik kakor v dragocen sarkofag vse, kar mu je bilo iz spominov na očeta najdražjega in najsvetejšega, in sicer tako, da je iz teh spominov spletel harmonično uravnano celoto v pravem epskem duhu, katera ima sliko njemu toli dragega bitja ohraniti popolno svežo celo poznim rodovom. Kakor neko posebnost smatramo obliko pesmi, namreč šestomer, ki podeljuje pesmi nekak starinski značaj, obenem pa tudi klasično tihoto. K tej pesmi se sestrsko prilega druga, v mojstrskih stihih spesnjena idila »Snih« (»Sneg«) (1894), vsa polna živih lirskih spominov na veselo dijaško Jan Vobornik: Svalopluk Čech. 329 življenje in na ogenj mladeniške ljubezni. To je sladkega trpljenja polna pesem hrepenečega srca, kateremu je sicer tesno v samoti, in vendar se plaši pred svetom, ki ne mara za njegovo ljubezen in kateremu je nezvest. Posebno pa krasi celo pesem vložena legenda o Kristu in ubogem človeku ter zaključni hvalospev o prihodu novega kraljestva človečnosti. Svoje ideje in načela, ki nam jih je podal v navedenih pesmih v poetični obliki, pripoveduje nam pesnik obširneje v prozi v več knjigah, kakor so, recimo »Druhy k ve t« (Drugi cvet), »Vzpo-minky z cest a života« (Spomini s potovanja in iz življenja) (Zbr. sp. L, V., VIL), »Rozlična proza« (Različna proza) in dr. Razen skupnih spominov z doma ima pesnik tudi svoje posebne spomine, svoj osebni roman duše. Ta roman je različne vsebine, pred vsem pa trojne: erotične, historične in filozofične. Sva-topluk Cech je vnet erotik, toda javno ne kaže nikdar te lastnosti v svoje duše. Dejanje tega Cechovega duševnega romana je raztrošeno in skrito v raznih povestih in pesmih, situacijah in maskah, kolikor važnih toliko tudi šaljivih. Kjer se pa javi določneje, ima navadno značaj dekliške sanjavosti, mladeniške neodločnosti in boječnosti, a tudi nežnosti in navdušenosti. Tako na pr. je v vseh ravnokar omenjenih idilah, kakor tudi v povestih »Ikaron«, »Napoleon«, pred vsem pa v povestih »Slava« i »Hovor listi« ter v pesmi »Zpevnik Jana Buriana«. Predmet je vselej takšen, kakor ga je upodobila pesnikova preteklost, namreč rokoko-romantičen in aristokratičen. Tu se nam kaže demokratična stran njegovega značaja v izjemnem položaju, kar najbolj potrjuje »Zpevnik Jana Buriana« (Pesmarica Ivana Buriana). Ravno omenjena pesem pričenja z zapiski moža demokrata, skrivnega krivoverca. A tisti demokrat je pesniška duša in premalo kmet. Zaljubi se v plemkinjo, pa je izdan. Hoče se že ustreliti. Torej nekaka Wertherijada. Celota ima dve raznorodni duši, čijih nasprotje ni poravnano. Vendar je pesem neprecenljive vrednosti po svojem izvirnem in intimnem značaju. Edina razvidno ero- v tična pesem Cechova je »Letni prochazka« (Poletni izprehod) (Kvety 1881, Sebr. sp. II.), ki je veselo ukanje srca, omamljenega od krasote pokrajinske narave ter oblaženega s čisto ljubeznijo, pesem moške resignacije, prelepih stihov, obenem pa dražestno zveneča in miloglasna. Ako jo enkrat prečitaš, miče te opetovano s svojim pre-lestnim opisovanjem, da takoj zopet posežeš po njej. Enako lepa čuvstva izraža pesnik tudi v zaključku »Petrkliču« (Trobentice) 330 Jan Vobornik: Svatopluk Čech. (1884). Ta mična basen ni le alegorično-premišljujoča pesem. Po svojem izviru je koprneča elegija ljubezni in mladosti kakor prejšnja pesem; obe je rodilo čuvstvo, ki temelji v neprijaznem nasprotju med suhoparno sedanjostjo in blaženo, sladko preteklostjo. Ali odgovarjajo »Petrkliče« na vprašanja: Kaj je, kje je sreča? Nekateri je iščejo v pohotnem uživanju, drugi v bogastvu, nekateri v slavi učenosti, virtuoznosti ali svetosti, drugi v razkošju pesniškega ustvarjanja — vse zaman! Vsa ta sreča je le navidezna, prevarna, z grenkobo pomešana. Ena je samo sreča: blaženstvo mladosti, pomlad srečne in čiste ljubezni. Tako se sicer ne tolmači ta pesem po navadi, a to le radi tega, ker se napačno umeva. Pesem je izniknila iz srca, njeno jedro je čuvstveno, ne pa s suhim umom izmodrovano. Iz plameneče pesnikove erotike izvirajo tudi prav ljubke in poljudne pesmi v »Lesetinskem k o vaf i«, mično slikane dekliške postave v dolgi vrsti pesmi in povesti, ter strastno hrepenenje v »A n g e 1 j e vo« in »M i h a 1 o v i č e v o«. Telesne, pohotne ljubezni Cech ne obsoja nikjer; kadar mu kaže, jo celo navaja, toda vselej, kolikor le možno, nežnočutno in vzdržljivo. To je popolnoma v zvezi ž njegovo obojno nravjo, človeško in poetično. Ideal ženske čisla edino v poetično-nežni obliki ali device ali matere. S tem se je zelo oddalil od Vrchlickega in Zeyerja, sestal se je pa z Nerudo, s katerim se srečava tudi drugod jako tesno. Ta poezija spominov in erotike je zato postavljena v ospredje, ker je začel ž njo tudi pesnik in ker tvori živo deblo ostale Cechove slovstvene delavnosti. Razen naravnostnega rodbinskega vpliva je bilo pesniku izobraževalno sredstvo tudi čtivo. S tem se je bavil od mladih nog doma in v šolanju, in to tem strastneje, čim bolj se je moral skrivati ž njim. Izprva je bil to Hvezda in češka viteška romantika, potem pa Schiller, poslednjič sam Byron ter slovanski bvronisti. »V moji duši v Kollar, Celakovsky, Tyl i Havliček; tisti — potem tudi zgodovina in moj oče so me poslali v borbo — gorje! samega . . .« pravi v »Novych pisnich«. Drugoč priznava, kako močno so ga ganili Byron, Puškin, Lermontov, Mickiewicz; zopet drugje pa pravi, kako ga je navduševal Vrchlicky. Na vsebino njegove duše je vplivala le ona prva vrsta. Byronisti so ga sicer navdušili in se mu priljubili a nikdar ne toliko, da bi obnemagal pod njih vplivom in zatajil, svojo osobitost. Byronisti so vtisnili le enemu delu njegove pesniške duše svoj značaj in obliko. Izmed znakov, byronistom vkupnih, so Jan Vobornik: Svatopluk Cech. 331 pri Čechu: strastna in neukrotna želja po svobodi in enaka želja tudi po resnici in pravici, zaljubljenost junakov svobode, razumevanje krasot prirodne scenerije, krasot opisovanja dekliških podob . . . Pri Cechu zapazimo pa tudi druge zveze, na pr. s Hammerlingom. Tujim vplivom pa se je vselej ubranil z osebnimi zmožnostmi, ti vplivi ne samo da ga niso podjarmili, temveč celo v nekem oziru ojačili. Tako se je rano zglasil v njem n. pr. neukrotljiv nagon svobode ter se javil v upornosti zoper očetovo veljavo, v mrženju discipline v konviktu (pesnik se je takrat podpisaval »Nevolny-Rab«) in v mrženju njemu vsiljenega poklica. Pozneje se je to kazalo v sočuvstvu do Poljakov, Jugoslovanov in Grkov, zatiranih od Turkov, v do Slovakov in Cerkesov. Tem čutom je dal duška že 1. 1866. v pesmi »Otrokvne« (Sužnja), opevajoč junaško smrt Crnogorke. Da, čuvstvo svobode, izraženo v »Otrokvni«, ga je mikalo toliko, da je preosnoval pesem ter napravil ob priliki kretskega kriprelitja iz Crnogorke »Kandiotko« (1867), s katero se je pesnik izredno priljubil češkemu ljudstvu. Nadaljnje pesmi te smeri so: »Umirani« (1869), »Orel Balkanu«, »Na Vahu« (1885) ter »Radhoštska duma (1897); v poslednjih dveh se bori za Slovake zoper madjarske krivičnike. Naj- v imenitnejši pa sta pesmi »Handžar« (1876) in»Cerkes«. Nobena v ni izniknila iz odmevov. Na Kavkaz so zapeljale Cecha rodbinske v vezi in simpatije do rojakov ondi naseljenih. Cerkesa opisuje kot junaka, ki od bojazni, da mu ljubezen ne napravi ovir v njegovih činih, umori ljubljeno mladenko. Ta iskreni, tragični in resnobni znak v značaju branitelja zatiranega naroda in veličastna pokrajinska scenerija Kavkaza pridobila je temu pesniškemu umotvoru že zdavnaj slavo dovršene pesmi. Pesem »Handžar« zasluži vzlic svoji kratkosti, da izjemno nanjo opozorimo. Stresa te silno kakor močna balada, prodira nagloma ter izdolbe v misli globok sled. To je pristna junaška pesem, v kateri je zaukala pesnikova duša svobodno kakor junak. (Konec prihodnjič.) 376 Jan Vobornik: Svatopluk Čech. SVatopluk Čeeh. Za »Ljubljanski Zvon« spisal Jan Vobornik. (Litomvšl.) (Konec.) eta 1874. je prinesla mala pesem »Na lodi vvsteho-valcu« (Na barki izseljencev) kal misli, ki se je polagoma razvijala in razjasnjevala, dokler se ni izpremenila v velikansko delo, kakršno je »Evropa« (1878). Pesem je provzročila osuplost nad nečuvenimi, grozovitimi dogodki zadnje vstaje v Parizu. Ladja »Evropa« pelje v prekmorske kraje javnemu redu nevarne in nasprotne ljudi, prevratne duhove, komunarde. Naslov ladje nam naznačuje, da je takšnih opasnih drož vsa Evropa polna. Tu ni samo divja druhal, ampak ondi se tudi nahajajo idealisti in pesniki, ki napovedujejo povratek zlatih časov, če zmagata dobrota in ljubezen. Prevladala pa je maščevalna druhal in vsa ladja je zapadla v pogubo. Pesniško svarilo Evropi. Ali na tej ladji ni bilo Slovanov. Slovani jadrajo sami, vselej napadani od sovragov. Huje nego vnanji sovražniki razgrajata med Slovani notranja sovraga: nesloga bratskih narodov in nihilizem. To opisuje pesem »Sla v i e« (1882). Motiv zanjo je dremal v pesmi »Zimni noc« in v Zivsu«, zlasti v idejah, katere je vcepil pesniku njegov oče. Ob taki vzgoji pesnikove mladosti in ob takih knjigah je bilo morda neizogibno, da se prikaže pri pesniku med priljubljenimi snovmi tudi zgodovinska snov. Pokazala se je pač, toda ne na prvem mestu, niti v obilem številu. Med pesnikovo dušo in med zgodovino so se ulegle deloma sence, deloma pa tudi njegov demokratično-politični duh, ki se krepko oprijema narodne sedanjosti in ki mu je pretrgal krepkejše stike z romantiko minulosti. »Doba naših kraljev je bridka radi njihovega tujeljubja«, piše v »Novych pisnich«. »Najslavnejša doba je husitska doba«. V tem zmislu je pričel s proslavljanjem husitskega slovesa in zmagovalne sile v pesmi »Husita na Bal tu« (1868). Isto temo ima pesem »V bufane« (1879). V obeh umira osivel husitski vojskovodja, razloček je le ta, da je v prvi pesmi vojskovodja zmagujočih, v drugi pesmi pa premaganih Husitov. Bili niso več idealni bogoborci, temveč so ponižali plemenito vojno v krvav in roparski obrt in zato so padli. Pesnik ni izbiral niti v priljubljeni mu snovi samo svetlih barv, ampak jih je pomešal tudi s temnimi in senčnimi, pravico in resnico pa vselej odkril. Jan Vobornik: Svatopluk Čech. 37 7 Nedopovedljivo lepo je razslavil Čech husitizem v pesmih »Žižka« in »Vylet Broučkuv do XV. s tole ti«. Kako visoko se je povzdignil svobodni duh ondašnjega krivoverstva, to je ovekovečil pesnik sijajno v »Adamitih«. »Žižko« opevati je bilo v onih letih jako priljubljen ideal. Svatopluk Cech si je izbral iz njegovih doživljajev samo en prizor (Ro-kvcana preprosi Zižko, da ne kaznuje Prage) in samo en boj (v »Izletu do XV. stoletja«, boj na Vitkovu). Nobeno izmed obeh del ne namerava zgolj revokacije preteklosti, marveč tudi nravno idejo. Hanuman v v pravi v enako imenovani Cechovi pesmi: »Kakor Žižka — hočem tudi jaz krotiti svoj gnev. Z najlepšim lovorjem kitim svojo glavo, z zmago samega sebe«. In če opisuje pesnik boj na Vitkovu in takratne Pražane, hoče s tem le sedanjim Pražanom dokazati, kako v so se Cehi predrugačili proti svojim prednikom. v Med najimenitnejše Cechove in vobče češke pesmi prištevamo pa »A d a m i t e« (1873). V teh je ustvarila Cechova obrazilna moč pesniško veličastje v plastiki in barvah, polno prelestnih opisov in ginljivih v prizorov, kakršnega ni bilo pred njimi. Cech si ni izbral Adamitov samo radi ugodne prilike, da ohrani svoji obsežni domišljivosti neomejeno prostost, njega je zanimalo bistvo adamitskih naukov in njih razmerje do one dobe. Žižka je bil pravi kristjan, a ves drugačen je bil v primeri ž njim vodja adamitske sekte. Daleč naprej je prehitel svojo dobo, seveda s pomočjo starejših naukov, vzetih na pr. iz gnosticizma. In to je prešinilo, kakor si mislimo, pesnika docela. To, kar razlaga Adam, ni sicer, zgodovinsko dokazano, to je samo pesnikova izjava, čigar mišljenje in nazori so se strinjali z namišljenimi nazori začetnika adamitske sekte. Učenci se radi odstranijo od naukov svojega učenika ter jih popačijo, materializirajo. Adam ostaja med svojci osamljen s svojim naukom, motri minljivost vsega, trpi v svoji duši in samo on se za vse pokori! Adam je oseba bvronske vrste in redka v češki poeziji. Nadalje je enaka oseba »Vaclav z Michalovic« (1880). Ako zastopa in predstavlja Adam slavo najsmelejše visočine češke misli, znači Michalovic sramoto in bolest najzaničljivejšega propada češke slave in časti. Michalovic, potomec imenitnega rodu, čigar plemeniti oče je izkrvavel na morišču, je bil v otroških letih odnesen v samostan, kjer so ga vzgojevali za zaničevalca češkega očetovskega duha. Izprebujen po knjigi, bi rad otresel s sebe samostanski jezu-vitski jarem, toda zaman! Pesem je sicer podobna nekoliko sijajnim vzorom drugih pesnikov, vendar je popolnoma izvirna. Michalovičeva »Ljubljanski Zvon« 6. XXII. 1902. 27 378 Jan Vobormk: Svatopluk Čech. duša je pesnikova duša; vse to je on čutil v sebi v konviktu; v praškem v konviktu je našel in sestavil celo prizorišče za pesem. Češkega kra- v ljevsta zgodovina sicer ni Cechu nikdar ugajala, vendar si je izbral tudi iz nje za enkrat snov. Zaslugo za to ima seveda okoliščina, da je to bila blagosrčna deva, milostiva princesinja (v Cechovi domišljiji znak, ki prav izjemno priporoča osebo), od svojega naroda ljubljena, slavljena in opevana »Dag m ar« (1883). Pesnik si je osnoval zanjo prilično pesem na temelju danskih narodnih pesmi, a prepričal se je kmalu, da je to zelo težavno. Ni bilo dovolj dejanja. Svoj smoter pa je vendar le dosegel: Vrla hči kraljevine češke je oslavljena poetično. Prvi spev pesmi ne izgubi nikdar svoje izredne veljave. v Po »Adamitih« je zašel pesnik prav blizu k bvronizmu. Ce je šel k svoji »Otrokvni« ali »Kandiotkam« črez Puškina (Bach-čisarajski fontan) in če ima Michalovic nekaj iz Lermontovega »Meniha«, tedaj je »Andel« (Angel) tem bolj soroden ž njegovim As-raelom. Toda Byron je po svojem »Kajnu« in po svojem epu »Nebo in zemlja« toliko množico pesnikov privedel k sv. pismu, da je moral tja priti tudi Cech sam. On pa si je izumil docela novo idejo, zajeto iz svojega versko-filozofskega nazora. To idejo zastopa demon. V njej se zopet nahaja nekaj gnosticizma kakor pri »Adamitih«. V poetičnem oziru pomeni »Andel« najognjevitejši vzmah Cechove domišljije, najdovršenejši izraz misli, katere so kakor mojstrska slika v krasnem okviru, ovenčane z izbornimi stihi. Dve pesmi sta še, kateri sta sad enakega vzleta mladostne do-mišljivosti: Morska fantazija »Boure« (Nevihta), nenavadno živahno in dramatično ustvarjena pesem na temelju pripovedovanja starega mornarja, in »S n o ve« (Sanje) (1872), mičen ciklus sličic, kakršne so se po vrsti sanjale ljudem različne človeške starosti. Posameznih malih pesmic je napisal Cech jako mnogo, omenimo samo legendo »O p uvodu skf ivanka« (O izviru škrjančka), »O p uvodu snežen ky« (O izviru dremalčice), »O krali Ječminkovi«, pesem »S vlačeč« (Slak), »V a da kvetii« (Spor cvetov), »V pytevne« (V anatomični dvorani) ter odo, posvečeno Calderonu, za katero je v dobil častno nagrado iz Španije. V tej prvi periodi svojeja pisateljevanja (1864—1884) je na- v pisal Cech tudi obilo povesti, humoresk, feuilletonov in raznih načrtov. Bila je to doba češčenja, zlasti krasote. Tu je treba proučevati Cecha kot umetnika, stilista in literata. Ako bi Cecha ocenjevali po tej periodi, smeli bi ga smatrati pred vsem za epika, kakor Jan Vobornik: Svatopluk Čech. 379 v v je na Češkem navada. Ce pa preudarjamo celotno pesnikovo delovanje, v tedaj pa moramo odstopiti od takega nazora. Kdor vidi v Cechu v pred vsem in edino epika, ta ni prebavil vsega Cecha. Pač pa je v istina, da se šteje k prvim češkim epikom. Lirika je pri Cechu v enako razsežni meri, kakor je epika. Lirika, in zlasti moderna lirika, je primerna shramba izpovedi celega človeka kakor roman. v Cech je pa tudi položil v liriko vse: veselje in bolest svojega srca, veselje v življenje, v lepoto sveta, svoje bolečine radi nasprotja med pametjo in srcem, med vero in dvomom, narodove bolečine, domoljubne težnje, tožbe in tarnanje, kletve in molitve; lirika mu je oltar, na katerem je daroval in zažigal kadilo vzvišeni trojici: krasoti, dobroti in resnici. Radi tega je ta lirika zelo raznolika. Vendar pa, ako jo ocenjujemo v celoti, je strogo ubrana in skladna, kajti ona izvira iz duha, vdanega resnici, je simbol značaja, izpovedi pesnikovih, ki ni smatral pesništva za igračo domišljivosti, marveč za dokaz notranjega delovanja takega človeka, kateri je bil več nego drugi obdarovan z duševnimi močmi, kateri je zmožen sam sebe nravno oplemeniti in izpopolniti. Oni izpopolnjujoči notranji proces je temeljita snov ter dobrotljivo seme vsega delovanja Ce-chovega. In to je njegov najplemenitejši znak, znak pristne vrednosti. Že v prvi periodi se je prikazovalo pri Cechu neko svojstvo, ki se je venomer razvijalo, dokler se ni vzbudil v pesnikovi duši ' prevrat in s tem prehod k drugi periodi — k ironiji namreč. — v Ironija je drugi znak Cechove Muze, prvi znak je bila ganljivost spominov. Tu je razvidna dvojna duša. Prva, ki plameni, veruje, upa, hvali in tolaži, druga pa, ki prvo ohlaja, brzda ter se roga njenemu navdušenju, njeni gorečnosti. Recimo, da je v pesniku angel, a je v njem tudi škrat. Angel mu razkazuje vznesene reči, škrat mu pa kaže vse, kar je malenkostno, abotno, bedno, revno, bolno in sploh ničevno in puhlo. Kadar se s tem dotika pesnikovega srca, se poraja gnev in burja, patos; kadar se dotika uma, iznika pesnikov zasmeh. Kjer pa pesnik združuje oboje ter s svojim idealizmom objema racio-nalista in romantika, ondi izvira pri njem najimenitnejše razpoloženje misli — filozofski humor. Leta 1884. je dejal pesnikov škrat angelu: Kaj s teboj ? Glej, svet je zanikaren! Rekel je pesnikovi navdušenosti: Kaj je s tvojim historizmom in krasoto? Svet je poln laži in tvoja domovina plava v njih. In pesnik se je stresel ter rekel: »Moj,e petje, ki je proslavljalo nizka dejanja, ki je polagalo veličastvo in rajska čuvstva tja, kjer smrdi blato in kjer zeva praznota, potihne kmalu. Le tebi, resnica, 27* 380 Jan Vobornik: Svatopluk Čech. naj služi moje prihodnje življenje«. (Pesem »Pravda« (Resnica) na str. 63.) In zdaj pričenja pesnik najpoprej resnice iskati, namreč pred vsem resnice poznanja in življenja. V istini najde povsod in povsod le hlimbo, lokavost, lažnivost, puhlo besedičenje. Pogleda celo v svoje lastno srce ter trga iz njega neusmiljeno vse, kar je le količkaj podobno ošabnosti, samoljubju, slavi, puhli frazovitosti. Odrekel je celo samemu sebi lovor pravega pesnika, nalašč se je ponižal pred svojim umetniškim idealom, da le dobi močen temelj v svoji duši za resnico in dobroto. Tako se vglobi v misli o človečnosti, da se mu že maje vera, ali so narodnostni boji potrebni ali ne. (»Nove pisne« 1888). Iz takih občutkov se je rodila vrsta pesmi in prozaičnih del, ki ustvarjajo tendenčni, satirski, svarilni in poučni oddelek njegovih spisov. Stopil je popolnoma na tla realnosti, zazrl je ogromno njivo, razmandrano in nelepo, kup hudobij, in vendar ni obupal, temveč se je lotil z veseljem napornega dela. Pred vsem je zasmešil ves človeški svet v pesmi »Hanuman« (1884) ter pokazal prizore iz njegovega civilizovanega, državnega in uniformiranega življenja v zrcalu basni: vse je smešna opičja komedija. To je najboljša Cechova satira, zato ker ima vsečloveško vsebino in konkretno obliko. Svojemu narodu je povedal pesnik v obraz grenke resnice (»Pestre cesty po Cechach«, (Potovanje v križem Češkega), največ pa v politični alegoriji »Pisne otroka« (Sužnjeve pesmi) (1894), ki je imela zdramiti čuvstva sramote ter provzročiti, da Cehi nastopajo v javnosti pogumneje. Toda narod je to alegorijo drugače pojmil in umeval. Slišal je v njej sicer ostro besedo, a mislil je, da je napisana na drug naslov, in se je s tem zadovoljil. Pesem se je zakoreninila v socialnih krogih, socialnih čuvstvih in je dočakala že 28 izdanj. Jedro te pesmi je pojasnil Machar: »Najhujše naše suženjstvo ni tuji jarem, temveč domači. Nimamo niti svobodne besede, vzgoje v duhu svobode pa tudi doslej še nimamo. Pišemo stihe proti suženjstvu, toda sami se posužnjujemo. Naše suženjstvo je notranje«. (Feuilletonv). »Pesmi sužnjeve« so pridobile češko delavstvo za narodove težnje, in to je pomenljiva pesnikova zasluga. Tudi to je povedal Machar. Iz tega uvidevamo, da ni raz- v merje »Moderne« do Cecha tako mrzlo in tuje, kakor govore nekateri v »Moderni«. »Praško bolezen« je izborno opisal pesnik v satirski basni »Kratochviln a historie o ptaku Velikanu« (Kratkočasna dogodba o ptiču Velikanu). (1890). Treba je, da osramočeni priznamo, da se je pesmi očitala nejasnost in s tem se je kar brez vsega Jan Vobornik: Svatopluk Čech. 381 zavrnila. Rad bi ob tej priliki pojasnil pesem, a zato ni dovolj prostora. Glavna sentenca in jedro satire je: Vse življenje ljudi je gorostasna budalost. Slovstvu, pesnikom in vobče umetnikom se je zasmejal Cech v fini satiri »Vy le t Broučkuv1) na me s i c« (1885), (Izlet Bročkov (Kebrčkov) na mesec) ter v nebrojnih povestih, izmed katerih zasluži »Kandidat n esmr teln os ti«,2) da ga omenimo prav posebno. V tej satiri je odkril Cech zanimivo vrsto češke mla- v dine ter njeno bolezen: donquijotstvo Parnasa. Cech je pravi umetnik v opisovanju realnega življenja. Ze v pričetku svojega pisateljevanja je našel dokaj povsem novih praških značilnih figur. V tem mu služi Neruda za vzor. Tako nam opisuje izvrstna povest »Pan Boleh lav a jeho svet« (1871) (Gospod Bolehlav in njegov svet) češko laži-sve-tobolje, žalost tistih, po zaslugi dovolj nečislanih »veleduhov«, pravzaprav nevečnih človečkov, navzlic temu pa skrajno ošabnih, da je takšno njihovo vedenje že skrajno smešno. »Liškovicky pan« je zastopnik češkega snobizma,:!) in črez vse mična ter nedosežna pove-stica »Jestfab contra Hrdlička« (1876), v kateri analizira na nepre-kosno poetičen, fino ironičen način človeštvo. To je klasična po-vestica, edina svoje vrste; tragedija poetične, sanjave duše, katero so iztrgali iz njenega življa ter postavili na široko cesto surovega življenja, kjer mora usahniti. v Kar pa se tiče namere Cechove satire, je sicer najprej naperjena proti obstoječim razmeram, proti sedanjim stanovom, vendar ne izgubi na svoji vrednosti in bridkosti tudi v poznejših časih ne, kajti napake ne izginjajo in se ne manjšajo med ljudstvom. Izmed napak in hib človeških jih je zastarelo doslej uborno malo. Naposled pa naj opozorim še na dve pesmi, v katerih je iskal v v Cech sinteze svojega Fausta, vso svojo moč. Prva je »S o tek« (1886) (Škrat), nekaj Fausta, nekaj »Labvrinta slave«.4) To je slika bolestnega razpora v pesnikovi duši, prvi orjaški poskus po najvišjem smotru. To je obsežna kompozicija, ki ima v štirinajstih oddelkih jako bogato vsebino. Drugi poskus so bile »Modlitby k Neznani emu« (Molitve k Neznanemu) (1896), pesem, ki stoji na najvišji v stopinji Cechove poezije. Tukaj je že škrat popolnoma premagan, pesnikova duša se je znašla ter dopolnila. Na vrhuncu je ta pesem ') Brouček (Hrošček) je izmišljeno ime praškega meščana, junaka v satiri. a) Prevedeno v »Slov. Narodu«. 3) Snobizem je lastnost človeka, ki se hoče gosposko vesti, pa nima za to nikakih pripomočkov — ne v glavi ne v žepu. Ta izraz se rabi tudi za domiš -ljave umetnike in pisatelje. 4) »Labvrint Slavy« je znani epos češkega pesnika Er. Vocela. 382 Vojanov: Prazno srce. radi tega, ker izraža popolnoma harmoničen pesnikov nazor o svetu, vsesplošen in vsestranski, v katerem je verska resnica, človeško znanje in človeško hrepenenje zlito kakor v en zvon, zvonovina pa je bila pesnikovo življenje. Od detinstva vere do časa brezverstva, od biblijske starodavnosti skoz srednji gotični vek v Voltairjevo dobo, skoz celo legendo vekov (čisto po pravici je pesem posvečena Vrchlickemu, kajti tu se oba pesniška veleuma bratsko srečata in družita) k novočeški sedanjosti. To velekrasno potovanje opisuje ta pesem. To je izpoved novočeškega duha, ki je prebavil strupeno hrano svoje dobe pa tudi svetovne omike, izpoved reformskega duha, prebujenega v močni pesnikovi individualnosti. Ko je dopovedal pesnik svoje grenke satire, je odšel, sit veli-komestnega gibanja, v samoto na Obfistvi v podfipskem kraju. Zasmehujoč slavo, čast in odlikovanje, nikomur pristopen ter gluh za sleharno laskanje, napolnjen z gnusom do sebičnosti in samoljubja sveta in vglobljen v krasoto narave na kmetih, je iskal in obenem našel svojo pot k zvezdam, ki jo je opisal v »Mo dlitbach«. Razen tega se je lotil narodnih basni, velike drame »Rohač z D u b e« ter urejanja svojih »Zbranih spisov«, katere izdaja pri Topiču v Pragi. (Iz češkega rokopisa prevedel —dil.) 0 Prazno srce. b morski obali, tam daleč Tokajca prinesi mi, Afra bilo je spomladi nekoč ... in stisni se k meni sladko, Rubinasta usta poljubljal ljubiti te hočem jaz danes, in dihal ljubezen sem v noč. ko ni te še ljubil nikdo! Bilo je... Ha! Proč, vi spomini Zagodi, cigan sivolasi, Veselja sem žejen nocoj. zvedave zatisni oči Iz dihov vzbujene pomladi pa v strune srebrnodonece pozabnosti pil bom opoj. sladkost mi nebeško izlij! Nabita cekinov mošnjica, a prazno je moje srce . . . Napolni srce za cekine in sviraj do belega dne. Vojanov,