^^^^^             Znamenje
Ko sta nekega večera z ženo domolila rožni venec, je obstal stari Ajdovec sredi hiše, pogladil sive. redke lase, vtaknil roki v žep in rekel ženi:
 »Ti, Neža, ali veš,  kaj sem  si bil izmislil?« »I — kaj bi jaz vedelal   Povej!« »Nekaj  sem si bil izmislil,« je važno ponovil mož. »No?   Saj  vidiš,  da ne uganem,«    je odvrnila žena in prenehala s pospravljanjem; gledala je možu v postarni,
ft        106
^                                                                                      1
nagubani obraz, ki je bil ves ožarjen od tajne in lepe misli. In on ji je gledal v postarni, nagubani obraz, ki je bil ves ožarjen od ženske radovednosti. Pa je mož še poprej potegnil roke iz žepov, natlačil pipo in prižgal, preden je Neži povedal, kaj si je bil izmislil; šele ko je potegnil tri dime, je zopet odprl usta in rekel:
»Tole sem si bil izmislil, Neža : Znamenje postavim pod klancem, kjer pot pride na cesto. Znamenje za Marijo.   No, kaj praviš?«
Žena je popustila delo in se je močno začudila.
»Pa da si kaj takega izmisliš, Janez!«
»Ali ni lepo?«
»Lepo je, nič ne rečem, da ni. Ampak denarja ni-mava — — —«
»E — bo že! Nekaj zaslužim — in tudi treba ne bo veliko. Mater božjo kupim, lučco in še kaj takega — znamenje pa sczidam sam — — —«
»Saj res! Zidati znaš, lehko ga sezidaš,« je pomislila žena in zamišljeno nadaljevala delo.
Tisti večer mu je morala trikrat veleti spat, pa je še ni slišal. Sedel je pri mizi, kadil, z glavo slonel na roki  in  premišljeval.   Čez  dolgo  ie  vstal,   upihnil luč in
legel.
*        *        *
Še tiste dni se je lotil zidanja. Ko je prihajal zvečer z dela, ni počival, ampak je šel pod klanec in zidal. Zidal je in sam s seboj govoril, se hvalil, ako mu je šlo srečno izpod rok, grajal samega sebe, ako je storil kaj napačnega.
Zima mu je ustavila dclo — pa ga je nadaljeval pri-hodnje leto spomladi. V maju enkrat je bilo znamenje dodelano. Tedaj je stopil na cesto, oddaleč gledal in opazoval, kar je bil naredil: majhna, ljubka, lepo pobelje-na kapelica, nad njo breg, zelen in cvetja poln, zadaj gori gozd, tudi zelen — kapelica pa čisto bela, le streha rjavordeča.   In tamkaj naprej žitno polje.
Glcj, čez vse polje se bo belila kapelica in bo po-zdravljala vse, ki bodo hodili tnimo.
Nato je Ajdovec lepšal znotraj in zunaj, slikal stene, barval robove, postavil na vsako stran piramido pisanega kamenja, ki ga ie bil nabral pri stari graščini.
In nekega majevega večera je zopet prav skrivnostno
107
stopil v vežo, kjer je žena stala pred ognjiščem in kuhala večerjo.
»Neža!«
»No?«
»Neža, gospod župnik so stali pri meni doli pri znamenju.  Od obhajila so šli z gore, pa so se ustavili.«
»No, kaj pa so rekli, ko so videli, da zidaš?«
»,Prav delate, Janez, prav', so mi rekli. ,Vedo, gospod župnik,' —- sem dejal jaz, — ,pomalem ga delam, od dne do dne. Vsak večer nekohko.'«
»,No,' so obljubili gospod župnik, ,ako ga dodelate, ga vam bom blagoslovil.'«
Janez je stopil pred ognjišče, vzel ogorek iz peči in prižgal pipo. »Še nekaj so mi povedali,« je pristavil. »Ko so že odhajali, so se nasmejali in rekli: ,Je že lepo, Janez, da imate Matcr božjo tako radi; Vam bo pa ob smrtni uri prišla naproti, Janez. Vidite, Mati božja niče-sar ne pozabi.' Tako so mi povedali gospod župnik in so šli.   No, kaj praviš, Neža?«
Neži pa je stopila solza v oko.
»Poglej, Janez. kakšna dobrota je to! Da bo Mati božja prišla ob smrtni uri.   Kakšna dobrota, Janez!«
Proti koncu meseca maja je že stala Marija v zna-menju. Takrat je šel Janez zopet na cesto, počasi korakal mimo in gledal v znamenje; pred znamenjem se je odkril in šel še tri korake dalje. Tako je poizkusil, kako bo, kadar bodo hodili ljudje mimo znamenja v cerkev in domov, v mesto in iz mesta.
»Dobro bo !« je pritrdil sam sebi. »Lučco moratn še tudi preskrbeti.«
Vse to je še preudaril in potem stopil po Nežo.
»Neža, pojdi pogledat, če ti bo všeč!«
Šla sta pod klanec.
»Lej no, kako je lepo!« je vzkliknila Neža. »Kako se Marija lepo drži!   In vsa v rožah je!«
»Semkaj pojdi, Neža!«
Peljal jo je na drugo stran ceste, stopil za njo, jo prijel za rame in jo postavil prav na določeno mesto.
»Zdaj poglej, Neža! Od tukaj se vidi najlepše. Le ne z glavo v stran! Ravno tako stoj, kakor sem ti po-kazal!-------No, kaj praviš?«
108
Devica brezmadežna.
Neži so se v solzah svetile oči.
»Poglej, človek, da si takole lepo narcdil!«  —
Janez je stopil pred njo, vzel pipo iz ust in ji na dolgo in široko, počasi in važno razkladal, zakaj je ravno takole poslikal stene in s tako barvo, zakaj rože tako razvrstil in nič drugače.
Neža mu je sledila z očmi, ko ji je razlagal. In končno ji je obstal pogled na Mariji. Marija je stala v znamenju v beli obleki, z modrim trakom okrog pasu. Roki je imela sklenjeni na prsih, oči ponižno povešene. Okrog nje pa je bilo polno rož — tako da je bila Marija roža med rožami. ¦— — Roža Marija, kakor poje o njej pesem-----------
»Ravnotakale mi bo prišla na smrtno uro naproti, Neža,« je dejal Janez in je pogledal ženo; ko pa je videl, da ima Neža solzne oči, sta tudi njemu zdrknili dve solzi po licu. Odkril se je in uprl stare oči v Marijo — — —•
Neke nedelje popoldne je gospod župnik blagoslovil znamenje.
Neža j% skuhala pomazanih štrukljev za kosilo, ker je bil ta dan praznik za njo in za Janeza.
Pri kosilu je Janezu pogostokrat zastala roka z žlico. Mislil je na znamenje.
»Zajemi, Janez, ali niso dobri?«
»Dobri, Neža!«   In je zajel — pa mu je zopet kmalu zastala roka, ko je pomislil na znamenje. •       •        *
In zgodilo se je, da sta se Janez in Neža prav močno postarala. Hrbet se jima je upognil, roke so odpovedale delu, koža na obrazu je postala ohlapna.
Janeza se je poprijela naduha in ga je spravila. Mirno, tiho in lehko je umiral. Neža mu je držala svečo ob zadnji uri in mu je brisala pot s čela. Ko je vzdihnil zadnjič, se je nebeško sladko nasmejal in Neža je takoj vedela, da mu je prišla sama Mati božja naproti.
Bogdan Selimir
110