iZInižinski	(Jrii It
ILUSTROVAMI LIST ZA MESTO IN DEŽELO	JU	C
Številka 47 Lelo *ll
Posamezna Številka po
2 Din
JI *ha j a. ob četrtkih. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Tyrševa cesta 29/1. Rokopisi se ne vračajo. Poštni predal štev. 345. Račun Poštne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393.
Ljubliana, 28. novembra 1935
Naročnina ca četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din, za vse leto 80 Din. V Italiji za vse leto 40 lir, v Franciji 50 frankov, v Ameriki Zy, dolarja. — Za odgovore je priložiti znamko.
Unii/ecsutn
Na svetu se res dogajajo vsakovrstne stvari, tudi takšne, da se mora človek zamisliti ob njih. Tako sem se tudi jaz zamislil, ko sem Pred nekaj dnevi bral v listih zgodbo o Kemalu Ataturku in turski lepotni kraljici, ki je imela postati »Miss Universum«, pa ni postala.
Predsednik turške republike je v toojih očeh velik človek. Kar je on hapravil iz svojega naroda, ne bi najbrže nobeden mogel napraviti. Samo njegovi veliki ljubezni do domovine, samo njegovi energiji in Vztrajnosti gre zasluga, da je Turčija zadnjih deset let tako napredovala. Iz orientalne države, kjer le bilo mnogo več nepismenih ko Pismenih, kjer so ženske hodile po ulici s tenčico na obrazu — iz države, ki so jo v Evropi dajali za zgled zaostalosti, je Kemal ustvaril mlado in napredno republiko, ki se od dne do dne lepše razvija.
Gotovo veste, da gre samo Kemalu zasluga, da so Turkinje danes svobodne in enakopravne moškim. A vendar je baš Kemal te dni nekaj napravil, kar se vam bo morda zdelo v protislovju z njegovo veliko gesto do žensk. Pa ni!
Kakor v drugih deželah, so letos tudi Turki volili svojo lepotico, »Miss Turčijo«. In kakor druge »miss«, bi bila morala tudi ona oditi v Bruselj, kjer so volili »Miss Universum«, t. j. najlepše dekle ha svetu.
Dotod poteka zgodba docela vsakdanje. Nevsakdanjost se zdaj šele začne.
»Miss Turčija« — ime ji je Rezija Ahmed — je res lepotica. Pred izvolitvijo za najlepšo Turkinjo je bila zaljubljena v nekega mladeniča, Selima po imenu, toda koj po izvolitvi se je začela njena ljubezen ohlajati. Selimu to ni ostalo prikrito. Z žalostnim srcem je gledal, kako se podirajo njegove sanje, zakaj le predobro je vedel, da bo njune velike ljubezni tisti dan konec, ko pojde njegova izvoljenka na tuje.
Nekega dne je mladi Selim prosil za avdienco pri Kemalu. Predsednik ga je sprejel in mladenič mu je zaupal svojo neizmerno ljubezen do Rezije. Povedal mu je tudi, da hoče njegova izvoljenka v Bruselj na volitev najlepše zemljanke. Z obupom mu je potožil, da ga ima sicer rada, a kaj ko ji je več do slave kakor do ljubezni: hotela bi postati »Miss Universum«.
Predsednik turške republike je mladega Turka pazljivo poslušal in ga ljubeznivo odslovil.
Nekaj minut je samo še manjkalo do odhoda vlaka iz Ankare v Carigrad, v Evropo, v Bruselj. Tedaj je privozil na postajo avto predsednika republike. Iz avtomobila sta stopila dva moža in povabila našo Rezijo, naj sede z njima v avto, češ da je tako zapovedal Kemal Ataturk. Sirota je ugovarjala in točila bridke solze, a za leglo ni nič: morala je k predsedniku.
V predsedniški palači sta »Miss Turčijo« že čakala Kemal in mladi ženin Selim. In kar pri priči, v kabinetu predsednika republike, je duhovnik mlada človeka poročil.
Po poroki je Kemal Ataturk napravil lepi Reziji kratko moralno pridigo. Dejal je, da je boljše, da je postala žena vrlega Turka, kakor pa da bi jo izvolili za najlepšo zemljanko.
Vidite, tako je napravil Kemal Ataturk, človek, ki je Turkinjam dal enakopravnost z moškimi in jih vzdignil na isto stopnjo z Evropejkami. Ali je prav storil?
Bogastvo, razkošje in izobilje so rodila mnogo več hudega ko siromaštvo. Ali ni čudno, da srečamo baš v imovitejših slojih toliko nesoglasja med zakonci, da je tam iznevera tako rekoč na dnevnem redu? Vzlic obilici denarja, vzlic lepim stanovanjem in mnogoštevilni služinčadi, vzlic vsem dobrotam — ali ni čudno?
Mlade žene in dekleta gledajo življenje mnogo preveč z lepe strani. Zakon so jim lepe toalete, kino, kavarna, cigarete, nekaznovano ljubimkanje in brezdelje. Z majhnimi izjemami se nobena ne zaveda svoje velike odgovornosti; v zakon se vržejo kakor plavalec, ki ne zna plavati, pa skače v vodo.
Kako sem kupil sužnjo v Hararju
Pismo angleškega trgovca iz Abesinije
Neguš Haile Selasi je pred nekaj meseci — vsaj na papirju — odpravil suženjstvo v Abesiniji. Vzlic temu pa trgovina s sužnji še zmerom bujno cvete; to dokazuje tudi pričujoče pismo nekega angleškega trgovca is Hararja v južni Abesiniji.
V. W. London, novembra
Po povratku iz Adis-Abebe v Harar sem videl, da se je bil položaj v štirinajstih dneh hudo poslabšal; vojaki in policisti niso dobili plače in še za hrano niso imeli; zato so začeli kar pri belem dnevu pleniti trgovine in izsiljevati premožnejše ljudi.
Moj tolmač mi je povedal, da poglavarjem in uradnikom tako manjka denarja, da celo svoje sužnje prodajajo, samo da si morejo kupiti živeža.
Sklenil sem tedaj, da si ob prvi priložnosti kupim mlado sužnjo.
Abesinci mislijo, da Evropejci nič ne vedo o njihovem suženjstvu; zato sem moral iti na delo skrivaj in oprezno.
Že naslednjo noč sem šel k nekemu mešetarju s sužnji; mož mi je obljubil, da bo uredil to zadevo, čeprav ne pojde brez nevarnosti.
Drugi dan me je mešetar poiskal v hotelu, kjer sem stanoval, in me pozval s seboj; zabičil mi je le, da moram iti trideset metrov za njim in paziti, da nama ne bo sledil kak policist.
Harar je pravi labirint ulic in uličic, obdanih z visokim zidovjem; po teh vijočih se uličicah me je peljal moj vodnik, neprestano oprezaj e na vse strani, ali nas kdo ne zalezuje.
Mož je bil tako v strahu, da sva potrebovala do njegovega »tuku-
la« (koče) dobrih dvajset minut.
Zrak v tej koči bi bil neznosen, da ga ni vsaj malo razkužil dim, ki se je dvigal z ognjišča. Zakaj soba, kamor me je bil mešetar pripeljal, je bila obednica, spalnica in kuhinja — vse hkrati.
Tla so bila zbita iz surovih desk. Oprave nikake. Na zidovih so se plazili celi bataljoni muh in drugega mrčesa.
Takrat se je začel najvažnejši
gov, s posredovalnino vred (okoli 900 Din).
Možak je najmanj eno uro tožil in jadikoval, da ne more in ne more. šele ko je videl, da se ne dam oslepariti, se je omehčal in pristal.
štirje funti niso baš mnogo za človeško bitje, toda priznati moram, da nisem bil malo razočaran, ko mi je predstavil žensko, ki ji bom poslej gospodar: divje in pla-
Razgled po svetu
Kaj se dogaja okoli nas
mm
Abesinska dekleta pri šivalnem pouku na liceju
del najine kupčije: dogovoriti sva se morala zastran cene. Zakaj zdelo se mi je, da me hoče opiliti.
Vedel sem, da mi denarnica ne dovoli nakupa device; ta vrsta blaga je namreč zelo draga. Dejal sem mu torej, da mu ne morem plačati več ko 4 funte in 8 šilin-
ho dekle, grda celo med grdimi ženskami, ki je ta dežela toli bogata z njimi; posebno njeni čeka-nasti in redki zobje so me odbijali.
To sužnjo sem kupil največ zato, da doženem, kako daleč je že dozorela odprava suženjstva v Abesiniji.
Dvojno rojstvo Marka Twaina
Ob
m.
Amerika proslavlja že vse letošnje leto stoletnico enega svojih največjih sinov. Svečanosti bodo dosegle svoj višek konec tega tedna: takrat bo poteklo sto let, kar se je v Missouriju (Florida) rodil otrok nekaznega in skorajda, še danes neznanega imena: Samuel Clemens. Dobrih 27 let pozneje, 2. februarja 1863, se je Samuel Clemens rodil v drugo, to pot v Vir-ginia-Cityju, zlatokopnem mestecu, ki ga danes ni več: rodil se je pod imenom MarkTwain. In o tem rojstvu, Mark-Twainovem, ne Samuel-Clemensovem, naj malo spregovorimo, ker je vsekakor zanimivejše od tistega, čigar stoletnico obhajamo ta teden; zakaj, da se ni 2. februarja rodil iz Samuela Clemensa Mark Twain, ne bi letos živ krst proslavljal ne njega, še manj pa Samuela Clemensa.
Zapletena logika? Nikakor ne; berite, pa boste videli, da ni.
Leta 1862 je izhajal v Virginia-Cityju krajevni listič »Territorial Enterprise«, časnik zlatokopov in njim podobnih pustolovcev. Listič je bil kaj skromen, saj tudi ni čudo. Zato si lahko mislimo, kako se je razveselil njegov dični glavni urednik, ko je lepega dne dobil po
»Bo že kako — če ne bo, se bom pa ločila...«
Zato se mi zdi izjava Kemala Ataturka, tega velikega reformatorja sodobne Turčije, tako zelo pomembna. Da, mnogo boljše je. da je Rezija postala žena vrlega Turka kakor Miss Universum. Ali ne mislite tudi vi tako?
Isto velja v izpremenjenih okoliščinah tudi za nas, za naše razmere in naša dekleta. Tudi mi potrebujemo več dobrih žena in manj koket, ki gledajo samo na svojo zunanjost in hrepene samo po razkošju in uživanju. Haka.
pošti hudo zabavno napisan članek, s podpisom ,Josh‘: že drugi dan je članek zagledal v listu beli dan. I Goodman — tako se je pisal glavni urednik — je bil trdno prepričan, da je ta »Josh« kak milijonar, ki ne mara izdati svojega imena.
Par dni nato je od .Josha' prišlo drugo pismo in nato še tretje. Tako se je po malem razvilo med njim in Goodmanom pravcato dopisovanje. še zmerom meneč, da ima opravka s kakšnim čudaškim milijonarjem, ki si ne zna drugače praganjati dolgega časa kakor s pisanjem, mu je Goodman nekega dne pisal, naj vendar pride osebno v Virginia-City in postane njegov stalni dopisnik.
In res se je že drugi član prikazal v uredništvu mlad bledikav mož, dolg ko fižolovka, in se nekam v zadregi predstavil: Samuel Clemens, z drugim imenom Josh. Goodmanu so se sicer gradovi podrli, ko je videl, da z milijonarjem nič ne bo, no, vzlic temu je Josha z veseljem pozdravil in ga vzel v službo; pri tej priliki mu je napravil pridigo, kako mora delati, da bo občinstvo z njim zadovoljno.
»V svojih poročilih in novicah,« ga je učil, »ne smete nikoli rabiti meglenih fraz, kakor: ,V mestu govore' ali .Kakor smo izvedeli*. Zmerom morate biti jasni, zmerom govoriti brez ovinkov, tudi če niste gotovi svoje stvari. Ako se boste lovili v meglenih frazah, vas utegne kdo počiti z revolverjem; ako boste jasni in določni, ne bodo samo .utegnili' počiti vas, nego vas bodo s smrtno gotovostjo. Važno pa ni, ali ostanete živi ali ne — to je docela nepomembno. Pomembno je le, da vas bodo čitatelji brali in se vam smejali.«
Josh se je držal teh navodil svojega šefa. Zato je bilo v njegovih poročilih bore malo resnice ali pa
nič — zato so jih pa čitatelji tudi nestrpno čakali in se pri njih nasmejali do solz. Njegovo pripovedovanje je bilo docela novo, njegov humor tipično amerikanski. Njegove izmišljene .reportaže' so užga-le celo na Angleškem; častitljivi »Times« jih je celo ponatiskoval, ne sluteč, da so zgolj satire. Takrat se je Josh že podpisoval ,Mark Twain‘. Ko so na Angleškem odkrili, da so Mark-Twainovi članki le duhovite bodice brez realnega ozadja, se je potegnjeni »Times« razsrdil in odpravil Marka Twaina kot »divjaškega humorista« iz svojih stolpcev; poslej ga je z viška preziral.
O Marku Twainu kroži nešteto dovtipov. Tudi v našem tedniku jih srečate vsak čas.
Manj znane so njegove misli; globoka modrost je skrita v njih, časih dobrodušna, časih malce grenka. Nate jih par:
Na mnogo načinov se lahko obvaruješ izkušnjave. Toda najvarneje opraviš s strahopetnostjo.
Moje knjige so voda. Knjige velikih genijev so vino. Vsi ljudje pi-jo vodo.
Kdor je do 48. leta črnogled, ve preveč. Kdor je po tem letu optimist, ve premalo.
Nekateri ljudje so zmožni samih lepih in junaških reči — samo tega ne, da bi zamolčali svojo srečo nesrečnim.
Familiarnost rodi prezir — in otroke.
Ljubezen na videz najhitreje dozori, v resnici pa dozori najpočasneje. Noben mož in nobena žena ne moreta vedeti, kaj je prava ljubezen, dokler nista vsaj četrt stoletja poročena.
Ljubljana, 25. novembra
Pod gornjim naslovom bomo skušali od tedna do tedna zbrati najvažnejše dogodke po svetu in jih v pregledni obliki podati našim čitateljem. Naš namen seveda ne more biti, ustavljati se ob sleherni enodnevni politični senzaciji; za to nam preveč primanjkuje prostora. Orisali bomo v kratkih člankih le najpomembnejše dogodke preteklega tedna, šivamo in nepristransko, da si čitatelji sami ustvarijo sodbo o tem, »kaj se dogaja okoli nas«.
Proces proti kraljevim morilcem
Nerazumljiva počasnost francoske justice
Pretekli ponedeljek se je v Aixu v Provansi na Francoskem začel po 13mesečni preiskavi proces zoper soudeležence umora velikega kralja Aleksandra I. Zedinite-lja. Proces se pa ni končal, temveč ga je sodišče odgodilo na januarsko porotno zasedanje. Zakaj? Ker je zagovornik obtožencev, francoski odvetnik Desbons, vpri-zarjal med razpravo incidente za incidenti, tako da ga je sodišče moralo odstraniti iz dvorane. Ker ga je zato tudi odvetniška zbornica črtala iz svoje organizacije, ne sme več zagovarjati obtožencev, novi zagovornik je pa zahteval od-goditev, da prouči obtožnico.
Beograjsko »Vreme« je ostro napadlo francosko pravosodje zaradi njegove nerazumljive zavlačevalne taktike. Namesto da bi bili Francozi eim prej skušali oprati madež, ki jih je z njim v očeh vsega sveta obrizgal marsejski atentat, in kaznovali morilce, kakor so zaslužili, t. j. s smrtjo, se jim s procesom kar nikamor ne mudi. »Vreme« omenja v zvezi s tem Gorgu-lovljev atentat nfi predsednika republike Dcumerja: že štiri mesece po umoru je morilčeva glava padla pod giljotino, Jugoslavija pa že 13 mesecev zaman čaka pravice in maščevanja za prelito kri svojega velikega kralja.
članek »Vremena« mora podpisati vsak iskren Jugoslovan.
Bilanca dosedanje afriške vojne
Kaj so Italijani doslej dobili in koliko jih je stalo
V poldrugomesečni vojni ob abe-> sinskih mejah so Italijani zasedli približno 20.000 km5 na severu (ob Eritreji) in okoli 50.000 km- na jugu (ob Somaliji), skupaj torej okoli 70.000 km*. Velik del osvojenega ozemlja je gorat ali puščavski, torej neploden, šele južno od Makale se začno rodovitnejši predeli. Poznavalci cenijo plodno in za naseljevanje primerno ozemlje, ki so ga Italijani doslej zasedli, na približno 10.000 km5.
Po najnovejših poročilih so Italijani dobili na južnem bojišču v svoje roke vso pokrajino Ogaden (100.000 km1 z 80.000 prebivalcev), če se ta vest potrdi, se povečajo italijanske pridobitve na severu in na jugu na ca. 120.000 km5, t. j. prihližno pol Jugoslavije.
Francoski finančni in vojaški strokovnjaki cenijo italijanske izdatke za vojne priprave do 30. septembra t. 1. na približno pet milijard lir, od 1. oktobra do 15. novembra pa na 2 milijardi, skupaj tedaj 7 milijard lir (okoli 20 milijard Din).
Abesinska strategija
Abesinci so se iz početka samo umikali in se ogibali bitk z Italijani. Njihov namen je bil dvojen:
1. hoteli so pred Zvezo narodov zbuditi kar najnedvoumnejši vtis. Ha niso oni prvi rnoadli dobro vedoč, da je njihova usoda odvisna od tega, da čim več držav izvaja sankcije proti napadalcu;
2. hoteli so sovražnika izraamitl v divje in gorate predele, kjer pride četaštvo šele do veliave.
Dosedanji potek vojne jim je utegnil dati prav v obeh točkah.
Glede strategije v pravkar začenjajočem se drugem delu vojne si Abesinci še niso edini. Del generalnega štaba je za to, da naj se Abesinske čete umikajo do skrajnosti in zavlačujejo s četaškimi napadi sovražno prodiranje do maja, ko se bo začela deževna doba; drugi, nestrpnejši vojskovodje bi pa najrajši že zdaj prešli v protinapad ali pa vsaj držali sedanje postojanke.
Angleška, nemška in francoska poročila javljajo zadnje dni o velikih Italijanskih izgubah zaradi četaških napadov. Vsa poročila so ■1 edina, da se zdaj šele najtežji del vojne začne, za Italijane tem težji, ker se bodo morali boriti na dve fronti: proti Abesincem in proti gospodarskim sankcijam.
*
Bolgari so odslovili diktaturo
Nekdanji beograjski poslanik
predsednik bolgarske vlade
Na Bolgarskem so zadnja leta jpreizkusili več diktatur, a nobena «e ni obnesla. Nazadnje je bil na jkrmilu Tošev; vladal je sedem me-•ecev. V soboto je odstopil, ker ni mogel Izvršiti svoje naloge, t. j. izdelave nove ustave in novega volilnega reda. Vrhu tega je pred kratkim prišla še zarota polkovnika Vlčeva, ki Je pokazala, da med Bolgari nevarno vre; med ministri so se pojavila nesoglasja, (prometni in finančni minister sta (Odstopila in zdaj je moral iti še Tošev sam.
Novi predsednik bolgarske vlade ile nekdanji bolgarski poslanik v Beogradu in dosedanji zunanji mi-jnlster Kjoseivanov. Kralj mu Je poveril nalogo, da likvidira diktaturo in ustvari prehod v normalne ■parlamentarne razmere. Nove volitve bodo najbrže sredi februarja.
Kjoseivanov velja za dobrega [prijatelja Jugoslavije in se zavzema za čim vzajemnejše sodelovanje med obema slovanskima drža-hrama na Balkanu.
*
Kaj se plete msil Francozi in Msmc
Senzacionalen sestanek med Hitlerjem in francoskim : poslanikom v Berlinu ■
Kakor bomba je prejšnji teden počila v Londonu novica: Hitler je »prejel francoskega poslanika in dve url (!) govoril z njim.
Poslanik Frangois-Poncet že več mesecev ni iskal ne našel priložnosti za razgovor z nemškim »fiih-rerjem«. Zdaj pa kar dveuren razgovor! Vzroka dovolj, da se je London vznemiril: Angleži se vselej vznemirijo, kadar se prikažejo na obzorju obrisi še tako meglenih možnosti sporazuma med Francozi ln Nemci — zakaj, smo pred kratkim skušali obrazložiti v daljšem -članku.
Sestanek v Berlinu se je vršil po nemških poročilih na pobudo francoske vlade, t. j. La vala. Francozi bi radi sklenili z Rusi pakt, to pa bdde Nemce v oči. Ker je Laval zaradi ohladitve italijanske ljubezni v zadregi zastran zaveznikov, bi hotel z Nemci priti do znosnejšega razmerja; morda bi celo kazalo Ruse v ta namen žrtvovati. Zakaj Moskva Je daleč, Berlin pa dosti, dosti bliže, kakor bi bilo Francozom ljubo.
Kako se bo ta nova politika razvila, je težko reči. Nemci mnogo zahtevajo, a malo ponujajo. Hoteli bi proste roke na vzhodu, t. j. razdelili bi si radi s Poljsko rusko Ukrajino ln si zavarovali hrbet na Renu. Francoski desničarji, pred Hitlerjevim prihodom najneizpros-hejšl sovzražnikl Nemcev, bi kar pristali na to; Herriotovci s socialisti in komunisti bi se pa rajši i hudičem zvezali (v tem primeru z boljševiki) kakor z Nemci. Njihov Btrah ni neutemeljen: Vladimir d’Ormesson, čeprav desničar, pripušča verjetnost, da bi se Nemci, ko bi sl podjarmili slovanski vzhod, ■ vso silo vrgli na svojega »stoletnega sovražnika« ob Renu in izsilili od Francozov vsaj polovico njihovih kolonij.
Francija je na razpotju: njena
5>litika utegne zarisati nov zem-evid Evrope.
*
Na Grškem imajo spet kralja
Angleži prodirajo na Balkan
V nedeljo se je grški kralj Jurij H. po dvanajstletnem izgnanstvu vrnil v svojo domovino. Grki •o ga navdušeno pozdravili: v časnikih beremo, da ga je v Atenah »prejelo pol milijona ljudi.
Ves čas svojega izganstva je kralj Jurij preživel v Londonu. Njegove tesne zveze z angleškim dvorom niso nikaka skrivnost; zato tisti ne sklepajo neutemeljeno, ki trde, da je obnova monarhije na Grškem prvi vidni znak nove, živahnejše angleške politike na Balkanu.	Observer
Boksarjev konec
Ljubosumnost do koketne ljubimke ga je pripeljala na morišče
(1.1.*) London, novembra
S tragedijo boksača Bousqueta so se Londončani toliko pečali, da ni bilo policiji nič kaj všeč. Na dan njegove usmrtitve so celo demonstrirali in je morala policija zaradi izgredov aretirati več vročekrvnežev.
Raymond Henry Bousquet, tridesetletni Kanadčan, je bil znan boksač. Javnost ga je poznala pod imenom Del Fonatine. Njegova ljubica je bila devetnajstletna natakarica Hilda Meek. 10. julija je bil Bousquet pri Hildi v hiši njenih staršev na čajanki. Tedaj je nenadoma pozvonil telefon in neki moški glas je poklical Hildo. S tem neznancem se je dekle dogovorila za sestanek, Bousquet pa, ljubosumen kakor je bil, je zavpil: »Z nikomer se ne boš sestajala!«
»Tebe že ne bom vprašala!« ga je zavrnilo dekle.
Beseda je dala besedo in tako sta se zaljubljenca naposled resno sporekla. Kakor je Bousquet kesneje na sodniji izpovedal, je bil izgubil vso razsodnost, in sam ne ve, kdaj je potegnil samokres in dvakrat ustrelil. Drugi strel je Hildo zadel do smrti.
Ni dvoma, da je boksač storil svoje dejanje v navalu ljubosumnosti.
Ko je bil Bousquet še v Kanadi, je dobival od Hilde neprestano zaljubljena pisma. Tako mu je v nekem pismu pisala: »Kmalu bova spet srečna... Brez tebe mi ni sreče, upam pa, da bom kmalu spet pri tebi...«
Ne dolgo potem je pa boksač obupno tožil v pismu: »Vedela si, da sem poročen. Cesa si hotela od mene? Dokler sem lahko zate izdajal denar, sem bil dovolj dober. Ko sem bil še v Kanadi, je kar deževalo tvojih pisem. Ti si mi pokvarila življenje, naščuvala si me zo-i per vse. Z najlepšo in najplemenitejšo žensko na svetu si me razdvojila — z mojo ženo. Vso srečo na boksaških deskah si mi ubila; ne morem se več boriti, in temu si samo ti kriva. Take sem dobil po grbi, da se bržčas ne bom nikoli več opomogel. Srce si mi strla, toda vedi, nikogar več ne boš ugonobila.«
To pismo vse pove. Leta in leta se je boksal Bousquet na Angleškem. Letos 1932 je zmagal v dva in dvajsetih bojih osemnajstkrat; a drugo leto jih'je med petnajstimi nasprotniki premagal samo še osem, in od takrat je šla njegova slava rakovo pot. Lansko leto je v štirinajstih bojih položil samo dva nasprotnika. Nekdanji svetovni mojster Ted Lewis je pripovedoval, da je bil Bousquetov poslednji nastop tako obupen, da bi ga bila morala policija prepovedati. Kanadčana so morali takrat po končanem boju spraviti za štirinajst dni v bolnišnico; dobil je bil take udarce po glavi in životu, da se mu je nekaj dni kar bledlo. Toda pri obravnavi je zdravnlk-izve-denec izpovedal, da ne vidi pri Bousquetu nobenih znakov nenormalnosti. Boksačev odvetnik je si-ser trdil, da je sleherni morilec ne-
Poštno ležeče
'-ranooBkl napisal
Antonine Coullet-Tessier
»Kaj ne, da mi boste pisali?«
»Seveda, ljubica...«
Pri teh besedah se je bil nežno in hkratu porogljivo nasmehnil. Alina je ta njegov smeh nad vse ljubila, pa tudi nekam bala se ga je, čeprav ni vedela zakaj...
Pazljivo je zrla v rožasto pijačo pred seboj. Poleg njenega kozarca je stala njegova kupa, njegova, ki mu še imena ni poznala.
Nad njima so se vzpenjali košati vrhovi dreves Elizejskih poljan. Vročina je žehtela iz razbeljenega asfalta.
Alina je zavzdihnila.
»Joj, kako dolgčas mi bo!«
»Priznati morate, Linette, da nisem Jaz temu kriv. Dopust naju pač loči, to je zmerom tako. Vi se odpeljete s svojim možem v Normandijo, jaz pa na baskovsko obalo, kamor so me bili povabili prijatelji. Na jesen se pa spet vidiva. Ne bodite vendar tako solzavi!«
Ttakor majhen otrok je spet ponovila:
»Pisali mi pač boste?«
normalen; hkratu je pribijal, da je Bousquet še danes ta dan zaljubljen v mrtvo dekle, saj nosi njeno sliko neprestano na prsih. Sicer je pripravljen na to — tako je govoril zagovornik — da bo sodišče Bousqueta obsodilo, toda sodnike in porotnike prosi, naj upoštevajo, da je obtoženec storil svoje dejanje v popolni nerazsodnosti.
Porotniki so Bousqueta vzlic temu obsodili na smrt. Boksač je sprejel obsodbo mirno in z nasmehom, potem se je pa priklonil pred sodniki, kakor bi se jim zahvalil za priznanje, ne pa kakor da bi bil pravkar iz njihovih ust slišal smrtno obsodbo.
Na dan njegove usmrtitve se je zbralo v ulicah okrog jetnišnice vse polno ljudi; nosili so velike lepake z napisi: »Justični umor! Bousquet je umobolen!« Na nekem avtomobilu so imeli celo zvočnik, ki je razlagal zbranemu občinstvu, da ne gre dopustiti krivične usmrtitve. Ljudje so poklekali na cesti in molili, neka črno oblečena dama je imela pa celo protestni nagovor iz avtomobila na zbrane demonstrante. Policija je morala ljudi venomer razganjati, najglasnejše so pa odvedli na stražnice.
Bousquetu pa ni vse skupaj nič pomagalo. Celo grožnja, ki jo je prejel krvnik Percy Matcalfe, da bo plačal smrt s smrtjo, ni zalegla. Boksača so usmrtili in človeška pravica je dobila zadoščenje.
Milijonar nas bo fotografiral
š. K. Newyork, novembra Mister Hughes je milijonar in navdušen fotograf. Tako navdušen, da je sklenil fotografirati ves svet — slehernega človeka na naši pre-mičnici hoče dobiti na filmski trak, pa naj živi v Ameriki ali Evropi, na Japonskem ali v Avstraliji, v Polineziji ali Abesiniji.
Mož je res velikopotezen. Najbrže se je zraven tega tudi že preobjedel zemeljskih dobrot. Zakaj namen ima vse svoje velikansko imetje žrtvovati za izvedbo svoje »velike« ideje. Opremiti misli nič manj ko dvajset fotografskih ekspedicij, da pojdejo na vse konce sveta fotografirat 2000 milijonov ljudi, kolikor jih leze in gre na zemlji. Na vsako ekspedicijo bo torej prišla »malenkost« 100 milijonov ljudi...
Banka Barach
11, Rue Auber, PARI?« (9e)
Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnev nem kurzu. — Vrši vse bančne posle najkulantneje. — Portni uradi v Belgiji, Franciji. Holan diji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune Belgija: št. 3064-64. Bruselles: Holandija: št. 1458-66. Ded. Dienst: Francija št. 1117-94, Pariš: Lusem-burg: št. 5967, Luxemburg.
Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice
Tedaj je komaj vidno skomignil z rameni, zakaj ni mu bilo všeč, da sili vanj.
»Seveda! Poštno ležeče bom pisal... vi pa ne pozabite iti na pešto.«
Oh, to ga naj nič ne skrbi. Njen roman je bil premlad, prelep in presanjav, da bi pozabila...
*
Sicer ni bila v zakonu nesrečna, toda Roger ji je postal mož kar tako, morda zato, ker ga je poznala še izza mladih dni. Zdelo se ji je, da je njuno zakonsko življenje brez sočne vsebine. Roger je bil sicer dober človek; red je ljubil nad vse, nikoli se ni Alini postavljal po robu, zmerom Je prihajal ob isti uri domov — in prav to je bilo dolgočasno!
Tudi govoril ni mnogo. Joj, kakšna razlika je med njim in tem novim: ta je govoril, ko da bi se med cedil, in vse kar je rekel, se je zdelo ko biserje, ki pmo žensko omehča.
Bil je velik, eleganten in mandljaste oči je imel, ki so se
Čudodelni slikar
.Umetnik*', ki ie v svoji zamaknjenosti pognal miljone
 o--------
(1. L*) Varšava, novembra
V Vilni se je te dni pričela razprava, ki zbuja posebno pri spiri-tistih veliko zanimanje. Slavni poljski slikar Ruszewski je obtožen, da je skupaj s svojim bratom oškodoval veleposestnika in večkratnega milijonarja Wroblewske-ga za težke milijone.
*
V gosposki vilenski palači se je zbrala odlična družba dam in gospodov. Zastori so zavešeni čez široka okna, niti žarek svetlobe ne prihaja v salon. Samo majhna namizna s veti! j ka gori, pa še ta je zastrta s temnordečim senčnikom. Gospodje in dame se zde kakor pošastne sence. Poleg luči stoji slikarsko stojalo, na njem je pa napeto platno. Gostje radovedno strme v človeka, ki z neverjetno naglico čara s čopičem sliko na belo platno. Njegov obraz je zamaknjen. Barve in postave se čudežno zlivajo v celoto... V sobi je vse tiho, samo čopič je čuti, kako drsi po napetem platnu.
Deset, petnajst minut traja »predstava«. Potlej se slikar oddahne in sede ves zmučen v naslanjač. Gostje se trudijo, da bi ga razvedrili. Zavese se razmaknejo in tedaj se zaslišijo od vsepovsod vzkliki občudovanja. V teh kratkih minutah, skoraj v popolni temi, je pričaral umetnik na platno čudovito simfonijo barv in, postav...
Mož, ki je napravil to umetnino — ta čudež — je slikar Ruszevvski, gledalci so pa njegovi navdušeni pristaši. Sami visoko izobraženi in ugledni veljaki. Vsi so vsak čas pripravljeni tisočkrat priseči, da zna njihov oboževanec v zamaknjenosti v pičlih desetih minutah ustvariti umetnino. Skoraj v vseh evropskih prestolnicah poznajo pripadniki okultizma tega nenavadnega slikarja. Slike, ki jih umetnik napravi v zamaknjenosti, ugajajo celo njegovim nasprotnikom. *
Nihče si pač ne bi bil mislil, da bo ta slavni slikar sedel leta 1935 na zatožni klopi...
Pa vendar je tako. Eden izmed najbolj navdušenih občudovalcev Ruszewskega je bil milijonar Wrob-levvski, mož, ki nastopa danes proti njemu kot tožitelj. Njega dni je bil slikarju plačeval draga potovanja širom sveta in kupil od njega premnogo slik za prav mastne denarje. Wroblewski je bil tako zaverovan v nadnaravno sposobnost Ru-szewskega, da si ga je izbral še za posvetnega svetovalca. Lepega dne mu je celo zaupal upravo svojega premoženja in svojih podjetij. Toda izkazalo se je, da je bil umetnik mnogo boljši medij kakor pa trgovec. Ruszevvski je bil povabil še svojega brata na posestvo, a njuno skupno delovanje je bilo milijonarju samo v pogubo. Wroblewski je utrpel velikanske izgube; tri leta je mirno gledal nemarno gospodarstvo, tedaj je pa nenadoma udaril vmes. Milijonar je šel na sodišče in ovadil slikarja zaradi sleparije in poneverbe. Po njegovi trditvi je Ruszevvski mnogo njegovega denarja zapravil za svoje osebne namene.
Alina se je bila z njim slučajno seznanila pri neki prijateljici in pi-ecej prvi mah je postala njegova vdana in pokorna sužnja. Nič ni mislila na usodo, na kakšno žensko, ki bi ji utegnila prekrižati račune, tudi na to ni mislila, da bi Roger lepega dne utegnil podvomiti o njeni zvestobi.
Kakor začarana ladja v vodnem razoru je sledila temu nenavadnemu človeku in ga občudovala z nežno trmoglavostjo.
In zdaj se ji bo odpeljal; milje in milje sinjega neba bodo med njima!
Kako bo le mogla misliti, kako bo mogla živeti? Bogu bodi zahvaljeno, da so pisma na svetu, pisma, ki jih je obljubil pisati. Samo nusel na ta pisma je držala Alino pokoncu med pripravljanjem kovčegov.
Prve dni je preživela v majhni hišici na kmetih, precej daleč od mesta; bila je nesrečna. Zakaj pošta je bila daleč, pošta, ta sijajna ustanova! Toda kaj ji to mar, bo že stekla tja...
Npki** ip staknilo 4«7Vn<7niPO
.Zamaknjeni slikar* trdi, da je nedolžen. Kolikor je pač znal in vedel — je razlagal sodnikom — je pazil, da Wroblewski ne bo prikrajšan, toda duhovi so bili močnejši; postal je žrtev svojih lastnih prividnikov. »Duhovi so se bili ujezili name in so se maščevali, ker sem se jim izneveril.«
Nekateri izmed njegovih občudovalcev so njegovemu zagovoru vneto prikimavali, še danes ta dan so prepričani, da je njihov mojster nedolžen. Izvedenci pri procesu so sami znani in znameniti psihologi in knjigovodje. Psihiatrom bo pac težko presoditi, ali je Ruszevvski svojega prijatelja namenoma osleparil, ali je bil pa res samo žrtev svojih sanjskih prividov. Slikarjev zagovornik vztraja pri tem, da dokaže Ruszewski sodnikom svoje nadnaravne sposobnosti in take ovrže trditev, da bi bil sleoar in mazač.
Kaže, da bo sodišče ugodilo tej zahtevi in bo dalo Ruszewskemu priložnost, da v sodni dvorani dokaže, kaj ve in zna.
„S. V. P.“
Ako bi radi kakšne informacije, kar na glavno poifo telefonu at a... kajpada ne pri nas nego v Parizu
u.K. Pariz, novembra Po čem so danes marke? Kdaj se začne predstava v operi? Ali je treba pismo na davkarijo franki-rati?
Na tucate takih vprašanj si zadajajo dan za dnem stotisoči in milijoni, in po navadi ni nikogar, da bi jim odgovoril. Francoska poštna uprava je zdaj sklenila, zavzeti se za te ljudi, vsaj v Parizu-ustanovila je namreč na pariški glavni pošti telefonski informacijski oddelek, ki bo postregel ljudem z natančnejšimi informacijami, ne glede na to, kaj ga bodo vprašali. Kdor bo hotel kaj vedeti, bo samo zavrtel na telefonskem aparatu do črke SVP —- aparati pariške avtomatske telefonske centrale imajo namreč ne samo številke nego tudi črke — in povedal, kaj mu je pri srcu. SVP so začetnice stavka »S’il vous plait« (do-slovno: če vam je prav, t. j. prosim), s katerim začne vljuden Francoz vsako vprašanje.
»SVP. Ali sme zdravnik izdati sorodnikom, da ima njegov pacient nalezljivo bolezen?«
»SVP. A]i je med Francijo in Jugoslavijo v veljavi kakšna trgovinska pogodba?«
»SVP. Kdo poje drevi glavno vlogo v veliki operi?«
2e čez nekaj minut se oglasi melodičen glas telefonistke in pove. kar si vprašal. A kako more telefonistka vse to vedeti, vprašaš. Prosim:
»SVP. Gospodična, rad bi vedel, kje zajemate svoje odgovore?«
To pot ti ni treba čakati:
»Na razpolago imam cel štab specialistov, ki ne počno drugega, kakor da brž odgovore na vaše vprašanje; če ne vedo odgovora na pamet, ga pogledajo v knjige in Driročnike «
Vsi ti odgovori so brezplačni: telefonska uprava se zadovolji s pristojbino. ki jo moraš odriniti za telefonski pogovor.
SVP vse ve in vse zna. Pametna naprava, zelo pametna — le škofi a, da so naša mesta premajhna in presiromašna, da bi mogla posnemati Pariz.
ker je dobro vedela, da na pošti izročajo poštno ležeča pisma samo na legitimacijo.
Lepega jutra je že ni več strpelo doma, pa je odšla z nekim izgovorom v mesto. Presrečna je stopila na pošto in kar nekam nestrpna je postala, ko je morala čakati, zakaj pred njo je bilo še precej ljudi. Srce ji je burno utripalo, ko je vprašala uradnico pri okencu, ali je kaj zanjo.
»,G‘, gospodična, ne ,C‘...«
Uradnični debeli prsti so brskali po kupu barvastih ovitkov in s suhim glasom je dejala:
»Za vas ni ničesar!«
Alini se je stisnilo srce; toda že v istem trenutku je našla opravičilo za svojega prijatelja-
Bržčas je zaposlen... Potovanje je bilo tudi dolgo, no, in saj je minilo komaj pet dni... Bom pa ob drugi priložnosti spet pogledala.«
Toda dolgo ni mogla čakati Ko je prihodnjič spet prišla, se je kar tresla, ko je vprašala po pismu. Nekam sitno je uradnica pobrskala med pismi ih jih jezno vrgla nazaj v predah
»Nič...«
Alini se je zdelo, da jo bodo zdaj zdaj zalile solze. Vprašala |je še enkrat:
SV/'l i'Q l’"'Vnr v]it~
..Najboljši Dr. OETKER-ja so preparati"! ! , kdor jih pokusi, trdi vsaki.
Kaj beremo m slišim
Grški kraij in skrivnostni roman
r. N. London, novembra Ko se je grški kralj Jurij II. retekli teden odpravljal iz Lon-ona v svojo domovino, da zasede »restol svojega očeta, je imel v roki neko knjigo. Poročevalci angleških časnikov bi bili za vse na svetu radi izvedeli, kakšna je ta knjiga. Komaj je kralj sedel v vlaku, je bilo prvo, da se je poglobil v čitanje; knjige ni odložil vse dotlej, dokler se ni vkrcal na ladjo.
Kakšna mora neki biti ta knjiga, da kralja tako zanima? žurnalisti so ugibali na vse strani in z ostroumnim logičnim sklepanjem dognali, da pač ne more biti drugega kakor kakšna politična razprava.
Le eden izmed poročevalcev se samo s sklepom ni maral zadovoljiti. Prežal je in oprezal tako dolgo, dokler se mu ni posrečilo pri neki priložnosti izmamiti kraljevega adjutanta iz kabine in poškiliti k vladarju, kaj ima v rokah. A kdo popiše njegovo osuplost, ko je prebral naslov----------
Kralj je namreč bral neki kri-'•'* -oman!
Nrguševi naslanjači
č. W. Pariz, novembra Ali že veste, da je abesinski cesar Menelik, želeč pokazati svojo naprednost in hoteč posnemati Ameriko, naročil več električnih stolov, da olajša na smrt obsojenim grozote usmrtitve?
Ko so stole poslali v Adis Abe-bo, so jih prišli cesar in vsi visoki dostojanstveniki njegovega spremstva "gledat; za šalo so celo sedli nanje. Toda ko so si utešili prvo radovednost, so vsi po vrsti ugotovili. da so stoli zelo prijetni in da se udobno sedi na njih; ne gre ‘edaj, da bi nanje sedali hudodelci!
In res so stole prenesli v sejno dvorano vladne palače; tam služijo še dandanašnji za naslanjače cesarjevim svetovalcem.
Tako abesinski hudodelci še do danes niso imeli priložnosti okusiti »sladkobe« električne smrti; kakor pred Menelikom jih še danes kratko in malo obešajo, zakaj po vrvi pač nikogar drugega ne skomina kakor kvečemu neuke in praznoverne liudf
Shaw in Macdonald
q. P. London, novembra Bernard Shaw je strupen jak, to je znana reč; lepo pa ni, da niti svojim prijateljem ne prizanese — ne samo, da jim ne prizanese, še bolj strupen je z njimi kakor z drugimi.
Ondan, bilo je ravno po volitvah, mu je nekdo tožil o smoli njegovega prijatelja Ramsaya Mac-donalda; saj veste, da je pri volitvah propadel, on in njegov nadobudni sin.
»Pomislite, samo pomislite, kakšen duševni velikan je Macdonald,« se je razvnemal Shawov
Kratke zgodbe in zanimivosti od vsepovsod
Nage zoper svojo voljo
sobesednik. »Bil je čisto navaden nižji uradnik pri neki omnibusni družbi, potlej pa pisač pri nekem premogovnem podjetju. Pozneje je postal kemik in nato profesor. In koliko drugih stvari je še opravljal, preden je' postal poslanec in minister...«
»Manjkalo mu je tedaj le še, da postane nezapos1an, in to je zdaj srečno učakal,« je menil strupeno Shaw.
*
Shaw se je zmotil: Macdonald je prišel tudi v novo angleško vlada za ministra, on in njegov sin — čeprav sta oba pri volitvah propadla...
Izreden spomin
s. N. Berlin, novembra
V Berlinu je te dni umrl knjižničar Otto Schraeder, mož, ki je imel spomin, s kakršnim se menda še nihče ni mogel ponašati.
Karkoli je ta Schraeder kdaj či-tal, karkoli mu je kdo kdaj povedal, ničesar ni do smrti pozabil. Posebno je pa slovel zastran vre-menoslovskih zadev. K njemu so prihajali učenjaki, pisatelji in žurnalisti in ga obsipavali z vprašanji:
»Gospod Schraeder, kakšno vreme je bilo 26. marca 1906?«
In gospod Schraeder je odgovoril, ne da bi bil le sekundo premišljeval:
»Dopoldne zelo oblačno, popoldne se je pa nekajkrat zjasnilo. Toplote smo imeli 19° C.«
In zadel je do pike!
Prijatelji so mu svetovali, da | naj bi šel v variete in se razkazo-I val pred občinstvom.
:	»čemu?« je odkimal skromni
I mož. »Da bi si kupičil denar? čemu mi pa bo?... Glavno mi je, da imam svoje knjige, drugega pa ne potrebujem...«
Mož je bil modrijan...
t. 0. London, novembra.
Ali so ondan strmele pevke in plesalke, ki nastopajo pred aparati za televizijo! Dobile so namreč od uprave britanske radijske družbe nalog, da se v bodoče, kadar bodo nastopile pri televizijskih predstavah, ne smejo več obližih v lahno blago iz svile in podobnega: le umetna svila ,ie dovoljena, še bolje je pa, da si izberejo kakšno močnejšo in gostejšo tkanino.
Zakaj?
Zato ker infrardeči žarki, ki služijo televiziji, prodro skozi lahno blago iz volne, svile in bombaža in srečni lastniki televizijskih aparatov bi jih videli v svojem aparatu... i>o-polnoma nage!
V bodoče bodo lorej za televizijske produkcije potrebne posebne obleke, takšne, da indiskretni infrardeči žarki ne bodo mogli skoznje do kože.
('Starc)
Leto dni mu Je šs premalo
u. N. Canterbury, novembra
Lepo presenečenje je pripravil i prejšnji teden neki obtoženec kent-] ski poroti. Obsodili so ga zaradi tatvine na leto dni zapora, tedaj je pa mož vstal in z grozo zaprosil:
»Nikar, rotim vas!... Nikar samo na leto dni, obsodite me na več!...
Menda se angleškim porotnikom še ni kaj takega pripetilo. Ko so se opomogli od prve osuplosti, so zato seveda hoteli vedeti, zakaj bi obsojenec tako rad sedel.
»Zato, ker je v tem zaporu zaprt moj najhujši sovražnik,« je odgovoril tat.
Na Angleškem imajo namreč posebne zapore za tiste kaznjence, ki imajo odsedeti kazni do enega leta.
»Če me pošljete tja, me bo sovražnik še ubil,« je tožil obsojenec. »Stokrat rajši vidim, da me obsodite na hujšo kazen, samo da me zaprete v drugo kaznilnico.«
Predsednik si je izgovoril teden dni časa, da bo zadevo proučil.
Za vse je dovolj prostora na svetu
t. W. Pariz, novembra.
V času, ko nekatere države tožijo, da nimajo dovolj prostora za svojo prebivalstvo, je neki učenjak izračunal, da je na naši zemlji prostora še za najmanj dobro milijardo ljudi, pa še ne bi bilo gneče.
Po teh računih bi Brazilija lahko prehranila 300 milijouov ljudi, prebivalcev šteje pa samo 40 milijonov. A r g e n t i n a ima samo 40 milili jonov ljudi, kruha bi pa lahko dala 150 milijonom. V Avstraliji je prostora in kruha za 120 milijonov ljudi, živi jih pa tam samo 6 milijonov. USA bi lahko redila 500 milijouov ljudi in ne samo 120 milijonov, in Kanada 110 milijonov naniestu 10 milijonov.
Toda baš v Ameriki in Kanadi so zakoni o priseljevanju posebno strogi in tako rekoč onemogočajo sleherni dotok. Podobna je z Avstralijo.
Prostora ne manjka na zemlji, toda odkar svet stoji, si ga ljudje niso nikoli miroljubno razdeljevali — če izvzamemo teoretske modrijane, ki sede s peresom v roki za mizo in gluhi za vse prepire med narodi pogumno dele zemljo in režejo lačnim kruh... na papirju.
Klub, ki ga ženske bojkotirajo
h. N. Newyork, novembra Ameriška gledališka igralka miss ] Sophie Tuckerjeva se je zaupala j nekemu časnikarju in mu priznala ; nekaj, kar gre ženski le nerado z jezika: da je stara že 40 let. še več! Obesila je to svojo skrivnost celo na veliki zvon: ustanovila je namreč klub z imenom »Življenje se začne šele s štiridesetim letom«; namen kluba je prirejanje sestankov in veselic za štiridesetletnike.
Klub je na mah dobil več tisoč j članov, samih ljudi s štirimi križi ; ali več. Med njimi srečaš nekdaj slavna imena kakor Jacka Demp-seya, Eddija Cantorja itd.
Toda žensk — žensk v tem klubu ni...
Kdo je gentleman?
p. N. London, novembra Neki angleški mesečnik je ondan napisal tole definicijo ,gentlemana‘ (izg.:	džentl-
mena):
»človek, ki je vreden tega imena, je čist na znotraj in na zunaj; se ne ponižuje pred bogatini in ne prezira siromakov; zna brez tožbe izgubljati pri kvartah in stavah in dobivati brez prevzetnosti; spoštuje ženske in stare ljudi in je resno-ljubezniv z otroki; je preponosen, da bi lagal, preplemenit, da bi koval spletke, prepogumen, da bi pasel lenobo; gentle-man modro uživa svoje imet-je in pusti druge, da v miru uživajo svoje.«
Abesinski koledar
t. W. Pariz, novembra Abesinci imajo kaj čuden koledar. Leto se pri njih začne 11. septembra in ima trinajst mesecev:	dvanajst
po trideset dni in trinajstega s petimi dnevi, v prestopnih letih pa s šestimi.
Abesinski koledar je prirejen po egiptovskem, le-ta se pa ravna po solncu in ne po luni, kakor je v navadi v tolikih jutrovskih deželah. Ko so pred nekaj leti razpravljali v Zvezi narodov o koledarski reformi, so Abesinci predlagali, naj bi zapadni svet njih posnemal, češ da je njihov koledar varčnejši in smotrenejši.	(»Intran«)
900 let stara obljuba
h. N. London, novembra
Angleški kralj Jurij V. še danes zvesto drži besedo, ki jo je dal eden izmed njegovih davnih prednikov.
V letu Gospodovem 1001 so se v Exmouthu izkrcali danski vojščaki in napadli vojsko Ethelreda II., kralja, ki je prestoloval v Londonu. Vnela se je srdita bitka in že je kazalo, da bodo Angleži izgubili, ker jim je primanjkovalo puščic. Tedaj je pa pinhoejski župnik zajahal konja in odjezdil daleč v drugo mesto po strelivo.
Ethelred II. je po župnikovi zaslugi bitko dobil; da se oddolži junaškemu duhovniku, mu je obljubil letno rento, »ki jo bodo plačevali pin-hoejskemu župniku on in vsi njegovi nasledniki«.
Od tistih dob se je zvrstilo na angleškem prestolu 46 vladarjev, normanskih, tudorskih, stuartsklh in Hano-verčanov. In vsi so držali besedo, ki jo je bil dal njihov prednik rešitelju v duhovniški obleki.
Zato dobi vsakokratni vikar v Pinhoeju še dandanašnji ob koncu leta od kralja ček, ne sicer bogve kakšnega — trinajst šilingov in dva pennyja, t. j. dobrih sto dinarjev — a vendar spravi denar z veseljem in ponosom v žep: saj vidi v njem dokaz hvaležnosti za junaštvo, ki ga je pokazal njegov prednik pred več ko 900 leti.
... rta njej se zrcal! Vala negovana lepota. Polt bo lepa in ostane lepa, če jo boste redno negovali z Elida Ideal* kremo. Zakaj to je novo na njeji
izboljšana kakovost požtahtnjen von| povečana tubo popoln učinek
Ona se vleze takoj v kožo — odpravi, ker imo v sebi
,,hamamelis virginica*
majhne poškodbe no polti, nečistoto in velike kožne znoj* nice. Ona je Idealna pod-loga za puder — varuje pred prahom, vetrom in slabim vremenom — napravi polt medlo in enakomerno lepo«
NOVA
	
	DEAL
	
BREZ MAŠČOBE in
ELIDA CITRON COID CREAM so čilčenjo In prehrano koie
Oglašujte v malem oglasniku!
»Gospodična, ali ste res dobro pregledali?«
Uradničin pogled je bil tako trd, da se je Alina kar zdrznila. Stekla je proti domu kakor preganjana divjačina. Lepe pokrajine ji še mar ni bilo.
V tretje je dalje časa čakala; prepričana je bila, da tokrat ne bo šla zaman na pošto. Saj ni mogoče, da ne bi pisal!
Solnce je sijalo in uradnica pri okencu je bila zagorela ko zamorka.
»Nič ni!«
Alina je morala sesti na klop pri oknu. Zagledala se je v modro popleskana vrata.
Torej konec! Nič ne piše... Pozabil jo je. Nikoli več ga ne bo videla.
Topo je šla proti domu in se zaklenila v svojo sobo.
Čez nekaj dni se ji je porodila misel: morda je bil pa bolan, ali se mu je pa kakšna nesreča primerila. Zdaj je gotovo že zdrav... Bržčas bo kakšno pismo na pošti...
Zbrala je vse svoje moči in odšla še enkrat na pošto. Uradnica je neprijazno segla po šopu pisem. Nenadoma so se ji pa oči ustavile na nekem pismu. Vprašala je: »Ali vam je Alina ime?«
O dobri Bog, torej vendar! Pismo, toli pričakovano pismo!
Alini je vsa kri izginila iz obraza. Pograbila je pismo in stekla na cesto.
Pisava se ji je zdela nekam znana; njegove itak ni poznala. Odprla je pismo in brala:
»Draga moja Alina! Ne zameri, da ti pišem. Vem, da si pričakovala nekaj drugega, nekaj, kar nikoli ne bo prišlo. Veš, nekajkrat sem te skrivaj zalezoval, pa mi je slučaj vse razjasnil. Vedel sem, kam si hodila, tudi to vem, da zdaj nič več nate ne misli, in še to vem, da si zdaj zelo nesrečna.
Nisem vedel, kako bi ti to povedal. Tako sem pa mislil, boš gotovo prebrala, kar ti pišem.
Ne znam sicer lepo in gladko govoriti, Linetta, ljubim te pa le, in še zelo...
Zdaj vsaj nisi zaman hodila na pošto, na to pošto, kjer si mislila, da boš našla boljšo ljubezen, kakor je moja.
Nikar ne raztrgaj tega pisma, Linetta, preveč sem trpel, ko sem ga pisal, več ko ti, ki si čakala... Vrni se in ničesar mi ne govčri, saj ti tudi jaz ničesar ne bom.	Roger.«
(d. I.*)
Poslovni zakon
Roman v pismih
Madžarski napisal Bela Szenes
Gospodu Avgustu Bogatinu!
Prepričan sem, da sem vam s poslednjo pošiljatvijo strojnega olja ustregel, zato si vam uso-jam danes ponuditi tri cisterne kolomaza. Glede na dolgoletne kupčijske zveze z vašo vele-ugledno tvrdko bi vam prodal kolomaz po najnižji ceni.
Hkratu si dovolim zasebno vprašanje. Vaša ljubezniva hčerka je, kakor slišim, že godna za možitev. Hotel bi samo vedeti, ali bi ji bil moj sin vseč. Pet in dvajset let šteje, inženjer je in bi se rad poročil s hčerko kakšnega podeželskega tovarnarja.
V pričakovanju vašega cenjenega odgovora glede kolomaza in tudi glede svojega sina
ostanem s spoštovanjem Ferenc D e n a r n i k , veletrgovina za tehnične predmete.
*
Gospodu Ferencu Denarniku!
Vaše cenjeno pismo sem prejel in vam najvljudneje sporočim, da pač potrebujem v svo-
jem obratu kolomaz, vendar mi mora ustrezati v kakovosti in ceni. Prosim vas torej, da me obširno, zanesljivo in natanko obvestite o obojem.
Vaš predlog zastran moje hčerke se mi vidi prav sprejemljiv. Dekle je staro 22 let, zna perfektno angleški in francoski, igra klavir in se izborno smuča. Za doto dobi 30.000 frankov gotovine. Po poroki bi vzel vašega sina za svojega družabnika.
Prosim, da mi o tem in o kolomazu z obratno pošto sporočite.
Z odličnim spoštovanjem Avgust Bogatin, tovarnar.
*
Gospodu Avgustu Bogatinu!
V vašo lastno korist vas nujno opozorim, da se zastran treh cistern kolomaza čim prej odločite, ker gre za izreden priložnosten nakup. Prilagam vam naj-nižji proračun, z isto pošto vam pa pošljem lonček za poskušnjo.
Razen tega si vas usojam vprašati v imenu svojega sina, ali gre pri doti vaše gospodične hčerke za 30.000 francoskih ali švicarskih frankov.
V pričakovanju Vašega skorajšnjega odgovora Vaš F. Denamik.
*
Brzojavka!
Dota švicarski franki
Bogatin.
*
Brzojavni odgovori
ženitev v redu. Kaj bo s koloma zom?	Denamik.
Dragi Ferenc! Saj dovoliš, da te tikam, ko bova itak v najbližnji bodočnosti v sorodu. Ker je denarna
plat v redu, gre samo še za formalnost, da se mlada človeka seznanita in vzljubita.
Kar se kolomaza tiče, ne morem treh cistern kar tako od daleč naročiti. Poslani vzorec sem dal kemijsko preiskati, pa se mi zdi vendar potrebno, da se pripeljem k tebi in sl ogledam vso količino, zakaj mojo načelo je, da se pri tako važnih sklepih ne gre prenagliti.
Objamem te tvoj ljubeči ta Gustl.
(S. I.*)
Za god in praznik mati dobro ve,
otroci se Dr. OETKER-jevih kolačev vesele!
Dr. Josef Lobel
Za lloveško živlienje
Detektivski roman Iz zgodovine medicine. — Prvi del: Sladkor
Tretje poglavje Mlad moraš biti, da zmoreš velike stvari — in Amerika je mlada
Dosedanja vsebina
Asistenta dr. MinkowsKega s strasbourflke univerze je prosil njegov kolega, naj izreže nekemu psu trcbufino slinavko, da se bo videlo, kako to vpliva na prebavo maščobe... Minkowski Je to storil in dognal, da je pes zaradi operacije postal — sladkorno bolan. Operiral je 8e več psov: uspeh je bil povsod Isti. Pri delu mu je pomagal famulus \Veller, nadobuden študent hz Amerike.
Dvajset let nato je priSel VVeller, že zdavnaj zdravnik, iz Amerike na obisk v Nemčijo. Skupaj s profesorjem Minkowskira se je odpeljal v \Viesbaden na zdravniSki kongres, s tihim upanjem, da bo tara kaj več izvedel o uspehu 20letnega boja s sladkorno boleznijo. In res Je izvedel zanimivo novico: da že izdelujejo zdravilo iz živalske slinavke. Kmalu po njegovi vrnitvi v Ameriko je počila sen-»acija: insulin je odkrit!
Kako so odkrili insulin
še nikoli se mu ni zdela pot tako neznansko dolga, pot iz gosposkega okraja Clevelanda, kjer je imel svojo enodružinsko hišico, do njegove »prakse« v mestnem osrčju.
Tam kjer srce najglasneje utripa, prav nasproti orjaški mnogo-nadstropni hiši, je imel doktor Weller svojo ordinacijo, svoj blesteči »office«, ves v niklju in porcelanu, kakor se uglednemu ameriškemu zdravniku spodobi. Čakalnice so bile navzlic zgodnji jutr-nji uri polne do poslednjega kotička. Sicer je bil »doc« večino svojih pacientov pregledal poslednje dni in jim dal za čas svoje odsotnosti potrebna navodila; k poslovilnemu pregledu je bil poklical samo svoje ljubljence. Toda takih ljubljencev ni bilo malo. Saj ga je družila osebna, časih še posebno prisrčna vez na celo vrsto moških in žensk, ki so dolgo, dolgo let prihajali k njemu zdravit svojo sladkorno bolezen, nekateri celo že od mladih nog.
Prej, je premišljal doktor Weller ln dobrodušen nasmeh mu je raztegnil ustnice, prej se ni kaj takega menda nikoli zgodilo; ne on ne noben drugi zdravnik ni imel priložnosti, da bi leta in leta zdravil moške in ženske, ki bi se bili že kot otroci zatekli k njemu po pomoč. Zakaj iz sladkorno bolnih otrok nekoč sploh niso zrasli moški in otroci, ker jih je že prej pobralo. Zdaj pa, v tem desetletju, ki je minilo po odkritju insulina, se Je to pravilo obrnilo narobe: skoraj nič več se ni zgodilo, da bi moral zdravnik žalovati zaradi smrti svojih malih bolničkov.
če že niso ozdraveli, so vsaj vsi dorasli in so zmerom znova prihajali k svojemu dobremu staremu »docu«.
Večina bolnikov je sicer prihajala. le po dolgih, večmesečnih presledkih, že zdavnaj so se bili navadili, da so kar sami preizkušali kri zastran sladkorja; tudi insulin so si sami vbrizgavali in kar se diete tiče, so vedeli kako in kaj. živeli so kakor žive drugi ljudje, skoraj tako ko zdravi; pečali so se s športom, študirali so ali pa izvrševali svoje poklice. Danes so torej spet prišli k dr. Wellerju v ordinacijo, ne morda po zdravniške nauke, temveč dejansko samo zato, da stisnejo svojemu rešitelju roko in mu zažele srečno pot.
Zaradi tega je šla ordinacija v teh poslednjih dneh pred odhodom kljub velikemu obisku hitro od rok. Novih bolnikov zdravnik seveda ni sprejemal. Posvet je bil skoraj pri vseh prav kratek. Nekaterim lahkomiselnim je zdravnik zabičil, naj ne grešijo v dieti, druge je opominjal, naj ne hodijo z doma brez koščka kandisovega sladkorja ali brez kitajske naranče v žepu, in le redkim je moral dati še podrobnejša navodila in jih temeljiteje preiskati.
Wellerjevi pacienti
čeprav so se vrstili obiskovalci ko na vrtečem se odru, čeprav so prišli v glavnem samo zato, da podarijo doktorju šopek rož, da mu toplo stisnejo roko in ga šaljivo poljubijo v slovo — je vendar v zdravnikovi duši oživelo nešteto spominov.
Njegovi pacienti so bili iz vseh družabnih plasti in iz vseh slojev, priseljeni Slovaki in Romuni in Madžari so bili med njimi, pa tudi stoodstotni Američani. Medtem ko so hodili k drugim clevelandskim zdravnikom zvečine bolniki iz določenega sloja, so imeli Wellerievi bolniki to skupnost, da so bili skoraj sami diabetiki. Zakaj nekako se je bilo razvedelo, čeprav z na-
pačnimi okraski, da je kumoval odkritju vzrokov te bolezni in prav tako iskanju zdravila za diabetes. In prav zato so bolniki iz vseh slojev in diabetiki vseh stopenj in oblik vreli k njemu.
Tako je bil med njimi neki moški, ki se je že več ko petnajst let pri njem zdravil, pa mu je zadajal več skrbi ko petnajst drugih skupaj: nekoč ga je v poslednjem hipu obvaroval, da mu niso odžagali noge, drugič spet se je v neki razigrani kvartaški družbi nenadoma sesedel ko mrtev; objela ga je globoka koma.
Tudi neka ženska, ki so jo pred mnogo leti morali operirati in je tik po operaciji tako nevarno zbolela, da so že vsi napravili križ čeznjo, je ozdravela; celo omožila se je in dobila otroke, zdaj je pa samo še včasi potrebovala dobrega nasveta, naj vendar pazi, da se ne pretegne.
Pa še tisto mlado dekletce seveda, ki ji je takrat s tresočo se roko prvič vbrizgnil insulin; prvič, sploh prvič! Dvanajstletna punčka, ki so jo takrat pripeljali, je bila v tako slabi koži, da je ,doc‘ čutil dolžnost, pripraviti obupane starše na neizogibni konec ali jih vsaj opozoriti, da se o komaj odkritem insulinu seveda ne da reči, da bo bolnikom življenje podaljšal, še manj pa, za kako dolgo. Na današnjem obisku ji je moral — zdaj že dvaindvajsetletni visokošolki — energično zabičati, naj vendar z večjo vnemo telovadi, ker se le preveč redi.
Nepretrgana veriga jih je bila danes, stari in mladi, hudo bolni in lažji bolniki, in ko so čez mnogo napornih ur srečno šli vsi mimo njega, je imel skorajda tak občutek, kakor bi ga utegnil imeti trgovec, če bi nenadoma oživele številke v stolpcih njegovih knjig in bi korakale mimo njega, da bi jih ne prezrl v bilanci. Kakor pri paradi so defilirali ta njegov poslednji clevelandski delovni dan, kakor paradna četa vsega njegovega življenjskega dela. Ko se je na koncu izčrpan zleknil v naslanjač za pisalnikom, mu je bilo, kakor da bi bil šel mimo njega kos zgodovine, zgodovine njegovega življenja in hkratu zgodovine človeškega rodu.
Štirideset let spominov
štirideset let, več ko celo človeško življenje, je minilo, odkar je smel takrat v Strasbourgu kot mlečnozobi študent biti priča, ko so polagali temeljni kamen teorije, ki sloni zdaj na njej njegova strokovna znanost. Dvajset let je že skoraj minilo, odkar je poslušal učenjake na kongresu v Wiesbad-nu, odkar je teorija prvič shodila v prakso. In od onih dob, ko je bil storjen poslednji korak, venčanje odkritja z izdelovanjem insulina — ali ni mar že spet celo desetletje v kraju?
štirideset let! Skoraj pol stoletja! Kakor niso šla leta brez sledu mimo znanosti, tako tudi niso šla mimo njega, mimo doktorja Charlesa Wellerja! Sicer njegovo lice še ni kazalo gub, bilo je še zmerom deško, rdeče in okroglo, sicer je imel še vse lase in mu je stala kečka še zmerom pokonci — toda kečka je bila že snežnobela in možak je bil časih že pošteno utrujen.
Zlasti v hudih dneh, kakršen je bil današnji! Takšnega je kar čutil v postaranih kosteh, tega in premnoge pred njim, in ,doc‘ ni sedel brez vzroka nekoliko izčrpan v globokem naslanjaču za pisalnikom.
Preko mize se je bil zazrl v velikansko trgovsko hišo nasproti.
štiri, pet nadstropij je bila visoka, ko se je bil tu naselil, toda vsako leto je pognala novo nadstropje in med dviganjem se je blestel na njej ogromen napis, ponosen in skromen hkratu: »We are growing!« »Mi rastemo!« In današnji dan je zrasla ta hisa v nc.j-višjo donebnico v Clevelandu, doktor Weller je postal eden izmed največjih zdravnikov tega ogromnega mesta; znanost pa je posa-jala nadstropje na nadstropje, dokler ni poteptala ene izmed najstrašnejših bolezni.
We are growing! Da, da, zrasli smo!
Rezko je zabrnel telefon.
»Karlchen«, je dejala njegova žena — ,Karlchen‘ je bila edina
Izvrsten je Dr, OETKER-ja glas, prodrl je v najmanjšo gorsko vasi
nemška beseda, ki sta jo zakonca še rabila v svoji materinščini — »povej mi no, katere knjige naj dam v kovčeg?«
»Kar pusti, ljubica, sam jih bom poiskal,« je odgovoril Karlchen, »saj se vrnem kmalu domov. Z ordinacijo sem srečno pri kraju, zdaj samo še premišljujem, kaj bi počel s kupom cvetja, ki so mi ga nanosili.«
Na potu v Evropo
Ko sta sedela drugo jutro v vlaku, v lepem Pullmanovem vozu, ki naj ju popelje do ladje, se je prižela mrs. Wellerjeva tako tesno k svojemu možu, kakor da bi ne bila že štirideset let poročena z njim.
»Reci, Karlchen, ali se kaj veseliš Evrope?« je vprašala. »Najine stare lepe Evrope in tolikih svojih prijateljev?«
Doktor ni precej odgovoril.
»Veš, da se veselim«, je nazadnje dejal. »Iz vsega srca se veselim Francoske, Italije in Nemčije, toda samo s pol srca se lahko veselim srečanja z neštetimi možmi, ki so s tolikšno vnemo vrtali v problem insulina in so tako klavrno obstali sredi poti. Hudo mi je, če pomislim, kako pičla je bila Lepi-nova, Hedcnova, Watermanova in Battistinijeva žetev, a kako velik njihov trud! In de Meyer, ki je že leta 1910. skoval ime insulin, ki je torej otroka krstil, še preden se je rodil! In Murlin in Scott, ki sta bila odkritju že tako blizu, ali se nista mar samima sebi zdela ko človeka, ki se preudarno vzpenjata s stopnice na stopnico, pa ju je prehitel urnejši, ki je preskočil vse stopnice hkratu? Zlasti pa še moj stari prijatelj Zuelzer! Kako ga je le zadelo? Prav v tistem trenutku, ko je iztegnil roko, da bi sam utrgal, je moral gledati, kako mu je tuja roka izrvala cvetko pred nosom...«
»Res, hudo ga je moralo zadeti,« je vzdihnila gospa; njen vzdih je pa veljal menda manj nemškemu učenjaku kakor njej sami, ko je pa že tolikokrat morala o tem govoriti. Toda bila je potrpežljiva ko zmerom in je dejala tudi zdaj, kar je že z navado zmerom rekla, kadar je pogovor nanesel na to žalostno poglavje: »Toda Banting je vendar vse njegove zasluge priznal.«
Zuelzerjeva tragika
»Kajpak jih je,« je odvrnil doktor Weller. »Kajpak mu ni moči ničesar očitati; res, Banting je bil v vsakem oziru spodoben in pošten. Toda Nobelovo nagrado je vendar on vtaknil v žep, dosmrtno rento kanadskega parlamenta tudi, povrh pa še ustanovo države Ontario!«
Mrs. Wellerjeva je molčala. Poznala je to pesem in je dobro vedela, da napev ni zmerom enak. Kakršne volje je bil njen mož, tako je pesem izzvenela, časih se je kar topil; tako zelo se mu je smilil nemški profesor, ki ga je doletela smola, da je žel za svoje trdo delo samo piškavo omembo v knjigi znanosti. Smilila se mu je stara siromašna Evropa na splošno, ko
je tako uboga in starikava, da še denarja in svežine ni zmogla za nova odkritja.
Spet druge krati se mu je, rojenemu Američanu, zdelo, da je vendarle nekako pravično, da sta mlada dežela in mlad človek storila v tolikih mesecih to, česar starejša dežela in starejši človek niti v tolikih letih nista zmogla. Amerika se pač ni niti trenutek obotavljala in je dala svojemu učenjaku deset asistentov na pomoč, da je z njimi dosegel v enem letu več kakor nemški v desetih letih z enim. Bržčas mora biti človek res tako mlad, kakor je bil Banting za časa^ odkritja, da se kar naglavički zažene v vodo, namestu da bi si sprva samo nogo zmočil in potlej šele previdno in po malem prsi in čelo.
Doktor Weller si je bil v »živ-ljenskih spominih« svojega najljubšega pisatelja Josepha Conrada neko mesto prav debelo podrčrtal: »Približno devet let mi je bilo, ko sem med opazovanjem nekega zemljevida Afrike iz tedanje dobe s prstom pokazal na belo liso, ki je veljala takrat še za nedognano skrivnost tiste zemlje, pa sem s popolnim zaupanjem in z nezaslišano drznostjo, ki sta me zdaj že minili, rekel: tjakaj hočem iti.«
In v resnici je bil šel »tjakaj«, čeprav seveda kesneje.
Zmaga mladosti
Tega mesta se je doktor VVeller zmerom spomnil, kadar je mislil na Bantinga in njegovo odkritje. Ali ni bil mar Banting prav tako nebrižen in mladostno neskrben?
Denimo, da je bil res bral Zuel-zerjevo poročilo iz leta 1908. Toda če bi bil poznal tudi težkoče, ki jih je bil profesor že ugnal in ki jih je še kesneje prebredel — kdo ve, če bi se ne bilo njemu primerilo prav tisto kakor oni pravljični stonogi, ki je obstala ko pribita, ko se je vprašala, katero izmed sto nog naj premakne?
Weller je moral takoj na to misliti, ko je videl Bantinga prvikrat iz oči v oči. Z radostjo se je spominjal svežega, prikupnega vtisa, ki ga ie bil mladi mož takrat napravil nanj, ko ga je bil prav kmalu po odkritju insulina obiskal v Torontu. Precej se je bil odpeljal tja — iz Clevelanda je bil to samo mačji skok — a sprva mu je bilo težko, razvezati temu Fredericku Grantu Bantingu jezik. Zakaj bil je očitno ne samo časnikarjem, temveč tudi vsem drugim radovednim obiskovalcem že po značaju prav malo naklonjen. »Publicity«* ga ni mikala. In ta po vsem svetu zrani učenjak res še do današnjega dne ni dovolil, da bi ga natisnili v velikem leksikonu znamenita ikov »Who is who?« v tisti življenjepisni knjigi, v katero vpišejo vsakogar, ki so o njem časniki vsaj enkrat spregovorili.
S težavo se je bil dr. Weller pre-ril do njega, toda na koncu se Banting vendar ni mogel kar otresti moža, ki je bil sodeloval pri vsem razvoju sladkornega raziskovanja, ki je bil — premislite! — še Minkowskemu pomagač.
In ko se je razvnel, je pričel kar po vrsti pripovedovati, kako je vse po vrsti odkril.
Kaj? Kako se je lotil tega dela? Tega prav za prav ne ve povedati! Vse se je kar tako samo po sebi razvilo.
Banting pripoveduje
Kot fiziolog — to je bil njegov poklic — se je seveda zanimal tudi za delovanje trebušne slinavke.
publicity = javnost.
Zajec spl z odprtimi očmi
To ve vsak šolar.
Ravno tako mora pa tudi vsakdo od nas vedeti, da nam nudi za uspešno prodajo in uspešno oglašanje prav dobro pomoč mali oglasnik »Družinskega tednika«.
Torej: če iščete službe, če želite kaj prodati, če želite kaj kupiti, če želite dopisovati, ali se mislite poročiti, pošljite svoj mali
oglas upravi »Družinskega tednika« (oglasni oddelek), da Vam ga parkrat natisnemo.
Cene malih oglasov v »Družinskem tedniku« so zelo zmerne in času primerne. V našem malem oglasniku lahko oglašujejo vsi sloji, za vse mogoče stvari — in vedno z uspehom.
Našim naročnikom, ki iščejo službe, dajemo možnost za brezplačno oglašanje v malih oglasih pod rubriko »Službe«. Poslati nam morajo samo Din 1'50 za , davek in Din 3'— za dostavo ponudb.
Naše male oglase lahko plačate v znamkah obenem z naročilom ali pa na naš čekovni račun. — Cene malih oglasov na zadnji strani.
Zmerom, že takrat, ko je bil še asistent na fiziološkem zavodu na Western-univerzi v Londonu — seveda ne v »velikem« Londonu, temveč v malem kanadskem mestu, v državi Ontario — aa, torej že takrat si je bil mislil, kje se skriva težava, da se razsladkorje-valna snov te žleze ne da s pridom porabiti. Kje? Brez dvoma v tem, da se notranji sok, tisti torej, ki sladkor uravnava, ne pogaja z zunanjim. Saj je le-ta vendar pre-bavljalni sok. Nu, in zato kajpak onega — če debelo povemo — prebavi. Razumljivo, kali?
Zato tudi ne gre, da bi insulin... uživali. Ker bi šel ves v prebavo, bi se torej spremenil in postal neučinkovit. šlo je torej za to, da ta dva sovražna si soka skrbno loči drugega od drugega.
A kako?
Tedaj je bral lepega dne, še natanko se je spomnil, kdaj: novembra 1920, v svojem najljubšem zdravniškem časopisu »Surgery, Gynaecology and Obstetrics«* razpravo Mosesa Barrona. Pisal je o spremembah pankreasovega tkiva, ki se pojavijo, ako se preliv te žleze s kamenčki zamaši. In takrat so se mu odprle oči. Seveda, če je preliv kakšne žleze zamašen, se mera pač žleza spremeniti, mora prej ali slej odmreti! Pankreas pa ni ena sama, ni enotna žleza, temveč so v njej poleg žlezastih elementov še oni drugi, otočiči, ki so za zdravljenje sladkorne bolezni edino zveličavni, če se torej posreči opustošiti okolico in tako sprostiti otočiče, jih tako rekoč osamiti —* ali ne bodo mar potlej postali učinkoviti?
S to mislijo v možganih se je odpravil mladi, takrat niti tridesetletni Frederick Grant Banting iz svojega malega Londona in se odpeljal v mnogo večji Toronto. Tam jo je zaupal predstojniku visokošolskega fiziološkega zavoda, tud? še mlademu in podjetnemu Mac-leodu.
»Pokaži, kaj znaš!«
Dr. VVeller je dobro poznal tega Johna Macleoda še iz časov, ko je bil profesor za fiziologijo v Clevelandu. živo si je predočeval, kako je učenjak z moško lepo glavo sprejel mladega moža in njegovo idejo. Bržčas ga je bil dolgo z energičnim očesom ostro opazoval, bržčas si je bil gladil goste, po angleško pristrižene brke in je na koncu mirno — kakor je bila njegova navada — dejal:
»Prav, mister Banting. Tu vam je laboratorij, tu vam je gospod Best, kemik, ki sicer še študira, pa ni zato nič manj sposoben, in vam bo lahko izvrstno na roko. Tu imate poskusnih živali, kolikor se vam jih le hoče. Torej na delo, mladi mož, dokažite svojo domnevo! Da dozdaj ni nič drugega ko domneva, pač ne boste skušali zanikati?«
Nu da, in zato jo je bil mlad’ mož pač dokazal!
Najprej je dognal, da se pri telečjih zarodkih šele v četrtem mesecu njihovega embrionalnega žit-ja pojavijo v trebušni slinavki žle-zaste stanice; do takrat sestaja organ zgolj iz tkiva otočičev. Tu skrbi torej narava že nekam sama od sebe za potrebno osamljenje-treba bi bilo le iz te tvorbe pripraviti ekstrakt, a to bi bil že čisti ekstrakt osnovine, ki uravnava sladkor. Prvi dokaz, da je v otočičih to, kar so kesneje insulin imenovali, se je posrečil.
Drugega je pribil Macleod.
Škot po rojstvu, ki je študiral v Aberdeenu, se je spomnil, da je tamkajšnji zoolog Kennie dognal, da imajo nekatere ribe-kostnice, morski volkovi in trustnice, doklei žive, otočiče ločene od siceršnjega slinavkinega prebavnega aparata, rri njih torej nista oba aparata kakor pri drugih živalih en sam organ; otočje je prav samostojno in tiči dobršen kos v trebušni votlini. Torej je tam tudi že vse na red; narava sama je čedno ločila vsak organ zase. Nič drugega ni treba, kakor to samostojno otočje prečistiti z alkoholom in najčistejši insulin je pripravljen.
Od domneve do utemeljene teorije
Domneva je bila s tem neoporečno dokazana in torej ni bila več domneva, temveč že teorija. V praksi se s tem seveda ne bo dalo mnogo doseči. Zakaj jasno je bilo, da ne kaže oslanjati produkcijo na telečje embrije, kostnice in slične redkosti; ne, za to bo že treba ubrati takšno pot, ki bo pokazala, kako se dado uporabiti lahko dosegljive trebušne slinavke navadne klavne živine, ki jih je dovolj na razpolago.
Tudi do te poti ni bilo več daleč.
Treba je »samo« vedeti, kaj je znanost v tej smeri že dosegla, in treba je »samo« genialne misli, kako bi se dali iz danih oodrobnosti doseči podobni posledki!
»Kirurgija, ženske bolezni in porodništvo.« Dalje prihodnjič
Vse pravice slovenskega prevoda pridržane* Ponatis tudi v izvlečku prepovedan.
Križarji
2>c Paramounfovem velctilmu.
Napisala BEATRICE FABER
po filmu Mefro-Goldwyn- Mayerja prirejenem po romanu »Malibu* pisatelja V.J. Hoytu
Enajsto poglavje VELIKI JELEN SE SMEJE...
Toda Malibu se je bil samo prekopicnil; trenutek nato se je že spet pobral in stekel dalje. Bergmana, ki ga je napeto zasledoval, je imel samo za norca.
Nenadoma je pa Bergman na vso moč preklinjajoč ustavil konja in jezno uprl puškino kopito v ramo. čakal je, da se bo Malibu spet prikazal.
Malibu je medtem ko iz uma tekal po klancih in okoli skal, zdajci se je pa spet znašel pred Bergmanom. Ko ga je jezdec zagledal, je izpodbodel konja in jo ucvrl za jelenom.
Malibu je jadrno preskočil plitev potok in zdirjal dalje onstran vodč. Tudi Bergman jo je ubral za njim.
Ko je Malibu pritekel do velikanske skale, se je skril za njo, tako da Bergman ni mogel opaziti njegovega skrivališča, čeprav se je napeto in pazljivo ogledoval na vse strani. Kar pihal je od jeze in škripal z zobmi.
gi strani. Tako je bil zaverovan v zasled.vanje osovraženega jelena, da še utrujenosti svojega konja ni opazil.
Uboga žival se je nenadoma spotaknila in vrgla jezdeca s sebe. Bergman je padel ko z neba in se močno potolkel ob drevesu.
Ko je zbral moči, da bi spet nadaljeval zasledovanje, je njegov konj zdajci zahrzal in stekel s praznim sedlom v gozd. Toda ta nezgoda ni omajala Bergmanove volje. Peš jo je mahnil v gozd, zakaj bil je prepričan, da bo prej ali slej Maiibuja staknil. Komaj se je preril skozi grmovje, je že zagledal Malibujevo glavo. Zdaj je veljalo ohraniti mirno kri, zakaj z drhtečo roko ni moči zadeti cilja. Počakal je malo, nato je pa pazljivo dvignil puško; v trenutku ko je vlovil jelenovo glavo na muho, je sprožil.
Malibu je stekel dalje, zdajci se je pa ustavil. Iztegnil je vrat in si lizal krvavo rano na boku, zakaj šibra iz Bergmanove puške ga je bila oplazila.
Preganjalec je prešel na desni breg hudournika in krenil dalje.
napisal Harold Lamb
Galo je samo tega še čakal. Videč, da je Bergman dvignil puško, se je pognal
nadenj.
Tedaj je pa Malibu preskočil kup kamenja in Bergman ga je opazil. Takoj je pognal konja, da bi ga dohitel.
Toda Malibu se je bil že skril v veliko špiljo in od ondod nepremično opazoval zasledovalca, ko je jezdil mimo, ne da bi ga bil opazil.
Zdajci se je jelen zasmejal...
Gobec se mu je skremžil v zloben nasmeh in v živih očeh se mu je utrnila prešerna iskra. Zakaj spoznal je bil, da je svojega sovražnika ukanil.
Toda tudi Bergman ni bil od včeraj. Ustavil je konja, in čeprav je v njem vse kipelo od zadrževanega besa, je vendar hladno in potrpežljivo čakal novih dogodkov.
Zdajci je Malibu previdno pokukal iz špilje, toda ostro Bergmanovo oko ga je bilo opazilo. Bergman je spet vzpodbodel konja in se pognal za Malibujem. V divji krvoločnosti seveda ni opazil, da je prav blizu na obronku ležal Gato, pazljivo zasledujoč s priprtimi očmi zanimivi lov.
Leno se je dvignil, stekel okrog velike skale in se popel nanjo, da bi si ogledal položaj. Toda dolgo ni ostal na opazovališču, temveč se je po tihem spet odplazil.
Malibu je bil skočil iz špilje in stekel po strmini dol do brzic, ki je bilo preko njih položeno debelo bruno; v diru se je še naglo ozrl, potlej je pa skočil z bruna v vodo in preplaval brzice.
Bergman je z visokega obronka opazoval Malibujevo početje. Zlobno se je bil nasmehnil in pritegnil puško k očesu.
Zagrmel je strel, toda šibre so pljusknile v vodo; Maiibuja ni zadela nobena! Ves divji, ker je jelena zgrešil, je pognal Bergman konja in ko je dospel do hudournika, ga je popadla še hujša jeza: Malibu je bil že preplaval vodo in izginil onkraj hudournika v goščavo.
Bergman je jezdil ko za stavo, hoteč presekati jelenu pot na dru-
Takrat je prišel tudi že Gato do hudournika; hitro se je skobacal čez bruna in jo ubral za Bergmanom.
Malibu je tekel proti vrhu peščenega obronka, od ondod se je pa spustil po strmini navzdol. Ko je prišel do znožja, je bil Bergman pravkar prilezel na vrh. Komaj je pa prestopil nekaj korakov, mu je spodrsnilo in se je prekopicnil prav do znožja. Urno je vstal, stresel prah s sebe in segel po puški.
A tudi Gato je ubral isto pot. Tiho se je plazil po strmini navzdol.
Bergman je skakal s kamna na kamen, Gato mu je pa sledil za petami. Nenadoma jo je ubral na levo in stekel na pečino, ki mu je bila že od nekdaj razgledna točka.
Tako je Bergmana prehitel. Ko je bil ta prišel do pečine, se je naslonil obnjo, da bi se malo odpočil. Gato ga ni izpustil iz oči.
Takrat se je bil že Malibu bližal. Hotel je še preskočiti skalo in se skriti v špiljo, takrat so mu pa odpovedale noge. Brez moči se je sesedel. Ko je Bergman opazil onemoglega sovražnika, je dvignil puško. To je bila priložnost, ki se zlepa ne vrne več; zakaj Malibu mu je bil izročen na milost in nemilost.
Gato je samo tega še čakal. Komaj je opazil, da je Bergman dvignil puško, mu je skočil na rame in ga podrl.
Bergman se ga je prvi hip ubranil, toda že naslednji trenutek se je bil Gato spet pripravil na napad. Bergman se je brezupno ozrl okrog sebe, toda namesto pomoči je videl samo režeč se pumji gobec.
Skušal je pobegniti, toda Gato je bil urnejši. Popadel ga je in položil na tla. Po dolgem je legel nanj in razdraženo pihal, Bergman je pa onemoglo hropel.
Tedaj je Malibu zaslišal režanje svojega prijatelja Gata in Berg-
(Gl. št. 44—46)
Deset konj je vleklo najstrašnejše orožje tiste dobe; napadalne stolpe. Pa tudi drugega nevarnega orožja jim ni manjkalo: metalcev ognja, mostičev na kolesih in lestev, da bodo z njimi zavzeli sovražna mesta.
Na ulicah so se trle množice in se mešale med vojščake. Vsakdo je hotel še poslednjič reči zbogom svojemu dragemu očetu, bratu, sinu ali sorodniku, in vsak vojščak je hotel še poslednjič prižeti na srce svoje drage. Brkati in bradati vojaki so dvigali na konje nebogljeno deco, ki je bila še trenutek prej pokojno sesala mleko na materinih prsih, žene in matere so se obešale na konje in poljubljale roke svojih rednikov. Na vseh koncih so odmevali navdušeni klici, prežeti globoke vere; vzklikali so vojščaki in oni, ki so ostali v domovini. Neka starikava mati se je še poslednjič prizadevala, da bi pregovorila svojega mladega, golobradega sina, naj ostane doma. Toda ljubezen do Onega, ki je bil na križu umrl, je bila večja od ljubezni do matere. Vere teh oboroženih mož v vzvišeno poslanstvo ni mogla omajati človeška ljubezen, ljubezen mater, žena, sestra in otrok. Vojščaki so bili prepričani, da bo pravičnost po njihovih mečih zmagala. Zaupajoč v milost in pomoč božjo so se vkrcali na ladje, ki so jih z belimi napetimi jadri že čakale, da jih poneso v širni svet, v negotovo bodočnost.
Potovanje po morju je bilo dolgo in od sile naporno. Sovražni vetrovi in nemirno morje so močno nagajali, tako da je trajal pot do Marseilla dalje, kakor so bili mislili. Angleškim vojščakom je že na morju zmanjkalo hrane. V Marseille so prišli izčrpani n lačni.
Rihard je bil svojim podanikom bolj tovariš ko kralj. Nikoli jih ni puščal samih. Veselje in žalost je delil z njimi. Toda kadar je v kakšnem kotu nastal pretep, je Rihard pokazal svojim vojščakom, da je kralj. Pomešal se je bil med pretepače in s svojim gromovitim glasom napravil red. Vročekrvneži so se pri priči razšli. Kdor se je upiral, mu je s pestjo vtepel poslušnost. Toda že trenutek kasneje je sedel spet med njimi, pil zlato vince in prepeval z vojščaki, kakor da se ni nič zgodilo.
Toda v Marseillu jih Rihard ni mogel več krotiti. Njegovi vojaki so se puntali, in tudi kraljeva pest ni več zalegla. Reveži so bili lačni, a glad se ne da s pestjo užugati.
Kini prltiaiaio
KINO SLOGA
Ljubljanski dvor	Telefon	2730
HARRV PIEL
v senzacionalnem filmu napete vsebine SVET JE MOJ
Fritz Odemar, Lissi Arna,
Maria SOrensen Predstave ob delavnikih ob 16., 19.15 in 21.15. Ob nedeljah in praznikih ob 15., 17., 19. in 21. uri.
SOKOLSKI DOM ŠIŠKA
telefon 38*87 v petek 29. t. m. ob 20. uri in v nedeljo 1. XII. ob 11. uri dopoldne MADAME DUBARRY v glavni vlogi Dolores del Rio Dne 30. t. in. ob 19. in 21. uri in dne 1. XII. ob 15., 17., 10. in 21. uri KNEZ VORONCEV v glavni vlogi Brigita Helm
KINO MOSTE
predvaja v soboto 30. t. m. ob 20. uri, v nedeljo 1. XII. ob 16. in 20. uri in v ponedeljek 2. XII. ob 20. uri popularno opereto Paula Abrahama PLES V SAVOJU Gita Alpar — Hans Jarav — Felix Bressart. Dvojni program in običajni dodatki
KINO RADIO. JESENICE
tel. St. 10 predvaja dne 29. t. m. ob 8. uri zv., dne 30. t. m. ob 8. uri zv. in dne . 1. dec. tl. ob 3. uri in 5. uri pop. ter ob 8. uri zv. prekrasno filmsko opereto »HREPENENJE«
Po elasbi Franca Schuberta. V glavnih \lognh Martha Eggerth in Hans Jaray. P.rvi film režije Willyja For-sta. Dodatki: domač kulturni filui, lep zabaven film »Mornar Popay« in Paramountov tednik
Tudi v Marseillu ni bilo nikjer dobiti hrane. Navarrski kralj San-cho je imel sicer mnogo živine, žita in hrane, toda za lakoto drugih ni maral. Vse, kar je bilo v Marseillu živeža za ljudi in živali, so bili pokupili že pred Rihardom drugi kralji. Zakaj v Marseillu so se zbirali krščanski vladarji in iz Marseilla so vodili svoje vojske v Sveto deželo. Tudi takrat so bili v mestu še Rihard Francoski, Hugon Burgundski, Sverre, slavni Viking in še mnogo drugih.
»Mesa!« so vzklikali Rihardovi vojaki. »Mesa!« Brez hrane niso hoteli na pot.
V tej hudi stiski je obiskal Rihard kralja Sancha v njegovem šatoru. Cul je bil, da ima Sancho več tisoč glav živine in mnogo žita, in da ne misli iti v Sveto deželo.
»Ves London ti dam za tvoje črede!« mu je ponujal Rihard.
Toda Sancho ga je zavrnil:
»Kaj naj počnem s tvojim Londonom! Saj ga ne morem prenesti v svojo siromašno Navarro! Ne, dragi Rihard, brez denarja ne
i A I m
manovo hropenje. Dvignil se je in stekel v smer, odkoder so prihajali glasovi.
Nenadoma se je pa vdrla ruša pod bežečo živaljo in Malibu je padel globoko v jamo. Ranjen sicer ni bil, toda izhoda ni videl nikjer. Izprevidel je, da je padel v globoko, z rušo pokrito jamo, v kakršne lovijo medvede.
Vzpel se je in se zaletel, da bi se rešil iz pasti, toda jama je bila preglobcka in onemoglo je telebnil nazaj na dno.
Konec prihodnjič
Kralj Rihardi Levjesrčni
»Vem, da preveč terjaš. Ne zmorem!«
»Navarra je obubožana, zato moram svojo govedo, svoje žito in druga živila prodati samo za žven-kečoče zlato. Obljube nič ne zaležejo.«
»Vzel si bom, česar potrebujem!«
»Križ imaš na prsih. Ne smeš ropati kristjanom. Toda poznam pot iz zagate!«
Rihard se je oddahnil.
»Kakšna je ta pot?«
»Hčerko imam... Ljubko dete, nežno ko cvet... Otrok je, toda raz-cvela roža, zrela za možitev, Ali me razumeš?«
Rihard je jezno bevsknil:
»Ne razumem!«
»Za ženo jo vzemi!« je rekel kralj Sancho.
»Da se oženim?« je začudeno vprašal Rihard.
»Njena dota je govedo, žito in oves za konje.«
»Robert, pojdi, preišči zemljo in prinesi, kar najdeš!« je velel Rihard svojemu oprodi, ki ga ni bil na poti v Sveto deželo niti trenutek zapustil.
Toda Leicester, čeprav zmerom poslušen, se ni premaknil z mesta.
»Sir, ljudje potrebujejo kruha in mesa. Jutri moramo odpluti. Vojščaki bodo pomrli in konji poginili od gladu.«
Rihard se je zamislil. Zdajci je vprašal:
»Koliko živine imaš, kralj Sancho?«
»šest tisoč!«
»Premalo!«
»Sedem tisoč!«
»In žita?«
»Ječmena in pšenice toliko, da ti napolnim štiri velike ladje!«
»Prav! Vzel bom tvojo hčer za ženo, ko se bom — vrnil z vojne.«
Toda Sancho je bil nezaupljiv.
»Ne!« je dejal; »še nocoj se boš poročil!«
In stari, debeli in lokavi Sancho je objel ukročenega leva in mu nežno dejal: »Sin moj!«
Rihard se mu je naglo izvil iz objema.
»Dobro, se bom pa nocoj ženil. Toda najprej naženi govedo na naše ladje in natovori žito!«
V taborišču Angležev je zavladalo veselje. Na ražnju so pekli kar cele krave. Jedli so in pili, dokler niso obnemogli. Vsi so prepevali in tudi Rihard je pel z njimi. Ko se je hotel prepevajočim pridružiti še kraljev pevec Blondel,
TVORNICA CIKORIJ
Hal nravi domafi izdelek)
mu je Rihard iztrgal iz roke kos mastne pečenke in mu ukazal:
»Zasluži si hrano. Zapoj, Blondel!«
Lačni Blondel je moral zapeti:
»Ko ro pasja »vezda na nebo polnočno vzpenja,
Nafi se mladi Rihard kralj opijati začenja!«
Rihard se je temu domisleku gromko nasmejal:
»Dobro si se odrezal, Blondel. Zaslužil sl kračo!«
Zdajci mu je pa zamrl smeh na ustnicah. Pred njega je stopil menih.
»Princesa vas čaka!« ga je opomnil.
»Kakšna princesa?«
»Berengaria Navarrska, ki ste si Jo izbrali za ženo, sir!«
Blondel, šaljivec od nog do glave, je v odgovor zapel:
»Rihard aicer Je grešnik, a vendar: Žensk mu ui mar; rajfii masti se in plača Navarri mojo jedačo!«
Okrog Riharda je zabučal smeh. Tudi sam se je razposajeno zasmejal.
»Nič lahkega ni, ženiti se!«
»Ho, nevesta je prav gotovo lažja ko njen oče!« se je pošalil Blondel ob misli na debela kralja Sancha. »Sir, dovolite, da vas spremim pred oltar!«
Mladi kralj se je bil naglo odločil:
»še več te čaka. Namesto mene boš šel!«
Izvlekel je ostri meč in zamahnil z njim proti prestrašenemu pevcu.
»Vzemi moj meč in ga odnesi pred oltar!«
»Jaz... vaš pokorni pevec?«
»Ali nisi mar še nikoli slišal, da kralja nadomešča njegov meč?«
Rihard Je pogledal meniha in ga vprašal:
Rihardov pevec Blondel
»Ali ni tako, oče?«
»Tdka je vaša pravica, sir!« je odgovoril menih.
Blondel je nerodno držal veliki meč v rokah, zakaj skovan je bil za orjaškega Riharda.
»Kaj bo le nevesta rekla k takšnemu ženinu?« je vprašal kralja.
»To je tvoja skrb!« je kratko dejal Rihard.
četrto poglavje
Lepa in vitka Berengaria se je oblekla v belo dragoceno oblačilo, kakor se spodobi visoki nevesti. Njene velike oči so bile rdeče obrobljene od joka. Oče ji je bil ukazal in ona ga je ubogala. S težkim srcem se je odločila, da postane žena Rihardu. Kralj Rihard Levjesrčni je ni bil še nikoli videl, toda ona ga je bila že videla. In od tistega trenutka ne mara več zanj. Prej je sanjala o njem, hrepenela
ftuduljevanje trn 7. struni.
m
WSs«,IiiW.
JSjubeaeti
PO FRANCOŠČINI PRIREDIL B.P.
7. nadaljevanja	i	očitno boječ se, da ga ne bi
»Da, pismo gospe Morandove j Winterton slišal: vašemu botru Reneju de Forai-i »Preden končava najin raz-nu. Rajši bi vam bil zamolčal j govor, draga moja mala miss, te žalostne, čeprav drage rod- mi morate obljubiti, da se bo-
binske spomine, toda kot notar sem dolžan storiti vse, da se zgodi volja tistih, ki jih ni več. Moram vam dopovedati, da bi žalili spomin na pokojno mater, če bi brez tehtnega razloga ne marali ostati žena mojega klienta.«
»Ali ga je mar moja mati poznala?«
»Da, obiskala ga je večkrat na normanski gimnaziji, kjer je študiral. Mister Winterton teh obiskov še ni pozabil... Preberite pismo, pa boste videli, da vas je bila njemu namenila.«
S tresočimi se prsti sem vzela pismo, ki mi ga je ponudil.
»Ali ne bom kršila pietete, če preberem materino zaupno pismo mojemu botru?«
»To pismo je vaša mati pisala, ko jo je že objemal dih smr-
ste ix» najboljši vesti trudili, da vzklije med vami in lordom Wintertonom prava ljubezen. Obljubite mi predvsem, da se ne boste dali ugnati njegovi morebitni hladnosti in nebrižno-sti. Morate se prizadevati, da vas bo vaš mož ljubil: morate, pravim! Saj je dober dečko in lahko boste še srečni z njim. Dajte mi besedo, da ne boste ničesar opustili, kar bi vaju utegnilo zbližati.«
Te notarjeve besede so me navdale z grozo.
»Tega ne bom zmogla!« sem vzkliknila. »Posebno ne, če bo zmerom tako nepristopen in ohol. 2e misel na to se mi zdi nemogoča...«
».Nemogoče' ni francoska be-eda, pravijo pri vas. Vaši ljud-e slove po tem, da se nobene
Pozneje sem še mnogo premišljevala, zakaj me je neki takoj ogovoril s svojim imenom. Dejala sem si, da je pač hotel pribiti, da vidi v meni zgolj svojo zakonito ženo —- da mu pa ni mar, kakšna je ta žena, mlada ali stara, čedna ali grda.
Toda takrat me to ni posebno zbodlo. Saj tudi sama nisem videla v njem moškega take ali take zunanjosti, teh ali teh let, nego samo človeka, ki je po postavah moj mož.
Mister Bennett je bil vidno vesel, da se je vse tako srečno razvozlalo; od zadovoljstva si je pomel roke.
»Bogme, današnji dan mi pa res ni šel v izgubo! Vesel sem, prijatelja moja, da sta se vendarle pobotala. Lord Winterton bo pripeljal domov vrlo in pošteno dekle iz dobre družine; tega je vreden kakor le kdo! In vi, draga mylady, vi pojdete v časti vredno hišo in boste tam zasedli mesto, ki vam gre že štiri leta... Zadovoljen sem — resnično sem zadovoljen!«
Artur Winterton je pogledal notarja, kakor da bi ga hotel z očmi prebosti; ni bilo težko uganiti, da je staremu gospodu zameril njegovo veselost, še bolj pa nemara družinsko sliko, ki mu jo je tako živo naslikal.
Toda notar je bil preveč dobre volje, da bi se bil zmenil za njegov strupeni pogled.
»Dajte no, dajte, lord Winter-ton, veselite se z menoj! če vam povem, da sem vesel, ko sem tako dobro opravil svojo nalogo.«
ti. V njem je poslednja prošnja 1 ovire ne ustrašijo. Anglež je
ljubeče matere, ki se boji, da ne bi njen otrok ostal sam na svetu, brez sredstev in brez človeka, ki bi mu stal ob strani. Zato prosi Renč j a de Foraina, naj se briga za vas, ko pa vidi v njem človeka, ki ga je usoda izbrala za vašega zaščitnika. Malemu Arturju govori o načrtih za bodočnost, o načrtih, ki sta jih tolikokrat kovala s Forainom, ko sta vaju gledala, lepa, nedolžna otroka, kako raseta in se razvijata... Toda berite sami, drago dete, berite in sodite!«
Lahko si mislite, s kolikšno ganjenostjo sem čitala drago materino pismo. Videla sem, da je gospod Bennett resnico govoril.
Debele solze so mi spolzele po licih, ko sem bila z branjem pri kraju.
Notar je spoštljivo molčal, dokler se nisem nekoliko potolažila. Potlej je mehko dejal:
»Nu, kaj boste storili?«
Nisem mogla odgovoriti; materino pismo me je bilo preveč pretreslo. Pokrila sem si obraz z obema rokama, da bi prikrila boj, ki je divjal v meni.
»Verjemite mi, otrok, da vam želim samo dobro.«
»Verjamem, gospod... moram verjeti, ko pa hočete samo to, kar je že moja mati želela... Pokorila se bom njeni poslednji volji in žrtvovala svoja čuv-stva. O, razumem, gospod: otroška pokorščina terja to žrtev od mene.«
»Torej pristanete?«
»Da, pristanem: preden raz-derem poroko, ki me veže na lorda Wintertona, bom še poskusila, ali mu ne bi mogla biti zakonska žena.«
Notar mi je ponudil roko.
»Tako je prav, drago dete! Saj sem vedel, da ne boste zavrnili tako pametnega predloga.«
»A gospod Winterton?« sem vprašata. »Nikjer ga ne vidim... torej je on odklonil?«
»Kaj še, pristal je, prav tako kakor vi.«
»Pristal!« sem osupnila. »Kako ste pa njega pregovorili?«
»Tako kakor vas... le s to razliko, da sem pri njem položil na tehtnico poslednjo voljo njegovega strica. In zdaj,« je nadaljeval in stopil proti zavesi, ki je delila sosednjo sobo od pisarne, »zdaj ko sta enih misli, ga pač lahko pokličem.«
Toda še preden se je dotaknil zavese, je spustil spet roko, kakor da bi se bil premislil. Stopil je k meni in mi tiho dejal,
bodna v to hišo in zdaj odhajam uklenjena, vezana ob moža, ki ga ne ljubim, še več: ob moža, ki mi je malone antipatičen — ob moža, ki mi bo ohol in neprijazen gospodar. In jaz nesrečnica sem se bila zarekla, da ga bom skušala ljubiti, vzlic njegovi prezirljivosti in nedostopnosti!
Ali razumete, kako nesrečna sem bila? Malodušnost me je obšla: ali bom zmogla pogum, da do konca prestanem to po-skušnjo? Globok vzdih tesnobe se mi je izvil iz prsi.
Takrat sem se srečala s pro-dirljivim pogledom lorda Win-tertona; očitno je bil opazil moje obotavljanje. Sram me je postalo lastne slabosti, ko sem se vendar obvezala, da pojdem z njim; premagala sem se in s pobešeno glavo stopila v voz. Tam sem se stisnila v kot in se napravila kar moči majhno, kakor da bi me bilo že dotika z mistrom Wintertonom strah.
Iz početka sva oba molčala. Prva sem jaz izpregovorila:
»K vam bi se preselila šele jutri... Poravnati moram svoj račun v hotelu in urediti še nekatere zadeve.«
Winterton je pogledal na uro.
»Najboljše bo, da se kar zdaj le odpeljeva tja,« je dejal.
In že je ukazal šoferju, kam naj zavije.
»O, zastran tega se vam ne bi bilo treba truditi,« sem vljudno oporekla. »Lahko bi šla sama v hotel ali bi pa to pot odložila do jutri.«
hladen in trmast, Francozova lastnost je pa prikupljivost; z njo si osvaja ljudi. Skušajte ga prikleniti nase iz samoljubja, če hočete. V vašo lastno korist vas rotim: obljubite mi, da se boste borili za njegovo ljubezen.«
Njegov glas je bil tako proseč, da sem slutila v njem še
kakšen skrit nagib. Nekaj mi je reklo, da utegne biti res v mojo korist, če mu obljubim.
»Poskusila bom, obljubim,« sem rekla počasi in resno.
»Vašo besedo imam,« je odgovoril in mi stisnil obe roke.
Nato je stopil k zavesi in jo odgrnil. Artur Winterton je vstopil.
Komaj me je zagledal, me je že ostro premeril. Videl je, da sem objokana; očitno je mislil, da so bile notarjeve snubitve bob ob steno. Obrnil se je k staremu gospodu in vprašal:
»Kaj je?«
»Gospodična Morandova je pripravljena pokoriti se poslednji želji svoje matere.«
»To se pravi?«
»Da nima namena razveljaviti te poroke — vsaj dotlej ne, dokler se oba ne prepričata, da nista drug za drugega.«
»Ali je voljna iti z menoj in zavzeti v moji hiši mesto, ki ji po zakonu gre?«
Kar streslo me je in hotela sem nekaj odgovoriti. Toda notar mi je namignil in me proseče pogledal.
»Seveda,« je odgovoril name-stu mene, »seveda! Saj se bosta v vsakdanjem skupnem življenju najbolj spoznala in precenila drug drugega. Tudi mislim, da je za miss Renato spodobnejše, če živi v hiši svojega moža, kakor pa da bi bila v službi pri tujih ljudeh.«
Lord Winterton se je obrnil k meni.
»Ali je vaša sodba takšna, gospa?«
»če je tudi vaša, gospod da!« sem odvrnila zmedeno.
Priklonil se je; brez vneme sicer, a tudi brez hladnosti.
»Hvala vam, gospa Winterto-nova, da ste pristali na to po skušnjo. Sicer pa upam, da se bo razmerje med nama le kako uredilo v obojo korist.«
Ob nazivu ,gospa Winterto-nova' sem nehote zardela; saj ni niti notar teh besed dotlej rabil.
m
Hefrufo st/a (e
Največji napor pri Vašem vsakdanjem opravilu morajo prenašati Vaše noge.
Zdrave noge so pogoj za uspešno delo. Ne zanemarite svojih nog, da boste tudi v pozni starosti lahko hodili brez palice.
Posvetite jim vsaj toliko pažnje kot ostalim delom telesa.
OUsliti našo- pediUuco-
V posebej za to pripravljeni kopeli Vam osvežimo noge.
Odstranimo brez bolečin kurja očesa in debelo kožo.
Postrižemo Vam zarastle nohte.
Pedikiranje stane Din 6'—
Proti utrujenosti in za boljšo cirkulacijo krvi Vam priporočamo strokovnjaško masiranje nog.
Masaža nog stane Din 4'—» Posetite nas, prepričajte se sami!
i
Ljubljana, šelenburgova ?
Lord Winterton je odprl vratca svojega avtomobila in počakal ob strani,
da vstopim.
»Boljše je, da stvar takoj ure-
»Upajmo, da ne boste nekoč še obžalovali današnje neprimerne veselosti.«
»Tega se ne bojim in tudi vi se ne bojte! Nikar ne imenujte moje veselosti neprimerne! Ali se nimam pravice veseliti, 'o smem položiti drobno myladyno ročico v roko naj poštene j šega gentlemana, kar jih poznam? A vi, dragi otrok,« je dodal in se resno obrnil k meni, »vi le pojdite s svojim možem in ne pozabite svoje obljube; to je vse, česar vas prosim.«
»Kar sem obljubila, sem obljubila,« sem odgovorila prav tako resno in mu spontano ponudila roko; zakaj čutila sem, da mu je bila tisti trenutek moja korist vsaj toliko pri srcu kakor korist njegovega klienta.
Stari gospod se je galantno sklonil in mi spoštljivo poljubil roko v znak, da je pogovora konec.
Nekaj minut nato sva se z Arturjem Wintertonom poslovila od mistra Bennetta. Notar naju je ljubeznivo spremil do vežnih vrat.
Ob cestnem hodniku je čakal avto mojega moža. Lord Winter-ton je odprl vratca in počakal ob strani, da vstopim.
Nehote mi. je zastal- korak. Plašno sem se ozrla in oči so mi švignile po obljudeni ulici.
Par ur prej sem bila prišla svo-
Dobra roba se hvali sama,
zato Dr. OETKER-ju ni potrebna reklama*
dite.«
»Toda preden zložim svoje stvari v kovčeg, bo minilo precej časa*«
»Vzeli boste pač samo potrebno spalno perilo... po druge reči pošljem pa jutri slugo.«
Nisem več drezala. Videla sem, da mi ne bo dal, da bi ga nocoj le za trenutek zapustila. Ker mi še na umu ni bilo, da prelomim dano besedo, mi je bilo pač vseeno.
Avto se je ustavil pred hotelom, kjer sem stanovala. Izstopila sem.
»Par minut samo... takoj se vrnem!«
In že sem hlastno stekla po stopnicah v prvo nadstropje, kjer je bila moja soba
A komaj sem začela zlagati svoje stvari v kovčeg, sem že zaslišala pri vratih neki šum. Obrnila sem se in zagledala na pragu Arturja Wintertona.
Naglo je preletel z očmi mojo skromno sobico. Tistikrat se mi je zazdela še manjša in še borne j ša, kakor je bila v resnici; kar neugodno mi je bilo, da se je lord Winterton razgledoval po njej.
»Prišel sem vam pomagat, če imate slučajno kakšen nerod-nejši zavoj,« je dejal.
»O, saj ne mislim vzeti s seboj drugega kakor samo tale kovčeg,« sem odgovorila. »Jutri pojdem pa š< po ostalo.«
Zaklenila sem kovčeg in lord Winterton ga je vzdignil s tal. Videč, da sem pripravljena za
odhod, se je obrnil in odšel i* sobe.
Na hodniku se je ozrl, hoteč se prepričati, ali grem za njim.
»Vaš račun sem jaz poravnal; hotelski upravitelj je že obveščen,« je dejal.
»Hvala,« sem samo odgovorila, odločena, da vzamem vse z dobre strani. Prepričana sem bila, da je ,moj mož' prišel za menoj v sobico samo gledat, kaj počnem.
šofer je pognal in deset minut nato se je avto ustavil pred hišo, v kateri sem bila dva dni prej doživela toli neprijetni sprejem.
9
Pri Wintertonovih
Avto se še ni bil dobro ustavil, ko se je na vrtnih vratih prikazal stari služabnik, ki sem se ga še spomnila — toda on me očividno ni spoznal.
Lord Winterton je skočil na tla in mu izročil kovčeg, potlej mi je pa pomagal iz voza.
»Bodite, mylady, dobro došli na mojem domu! Moram se vam opravičiti, da sem vas ondan tako neprijazno sprejel; upam, da boste mojo opravičbo vzeli za dobro in da se ne boste več srdili name.«
Na Francoskem se nismo vajeni kujati na ljudi, ki spoznajo svojo napako in se je opravičijo.
Zato so me njegove prve besede, ki me je z njimi sprejel v svoji hiši, resnično ganile. Čeprav ni bilo v njegovem silno vljudnem glasu niti sence toplote, sem vendarle stisnila ponujeno roko, hoteč mu pokazati, da ne maram več misliti na njegovo predvčerajšnjo robatost.
Na stropu široke veže je bil prižgan električni lestenec; vzlic temu je vzel stari služabnik ▼ roke trirogljato plamenico s prižganimi svečami. Nato se j« obrnil k siru Wintertonu, spoštljivo čakaj e njegovih zapovedi.
»John, peljite naju v mylady-ne sobane...«
»V my... ladyne... sobane?« je osupnil starec, kakor da ne bi bil prav razumel.
»V myladyne sobane, da,« Je ponovil gospodar nekam na kratko. »Kaj mar nič več ne veste, kje so sobane vaše gospodarice?«
»Naj mi gospod oprosti,« se je opravičil stari služabnik in hlastno zavil po širokih zložnih stopnicah. »Kako ne bi vedel, ko jih pa vsako jutro pobožno pospravim, v trdni veri, da bo moj gospod lepega dne v svojo srečo in v blagor potomstva družine, ki sem ji zmerom služil z zvestobo in vdanostjo, pripeljal domov svojo življenjsko tovarišico.«
Lord Winterton mu je nekam prizanesljivo skočil v besedo:
»Moj Bog, kako klepetavi ste, John! Vaša dojilja bi bila prav gotovo dobro delo napravila, da vam je v zibelki nekoliko pristrigla predolgi jezik. Naprej, napravite brž luč v sobanah in podkurite v kaminu, zakaj že dolgo ni nihče tu stanoval.«
Stari John se je podvizal in zavrtel električno stikalo; več ko dvajset svetilk se je užgalo v veliki sobani, kamor sva bila prišla.
V tem morju luči prvi mah nisem razločila drugega kakor
bledosinjo svilo zaves, ogledala na stenah in arabeske na stropu ter čipkaste blazine na naslanjačih. V tem pravljičnem prividu luči in barve nisem videla ne oprave ne slik; preveč nepričakovano me je obšlo to razkošje.
Stari služabnik je stal resno In s sklenjenimi rokami pred menoj in me opazoval.
Mislim, da sva morala zbujati kaj nenavaden vtis: on, resen star mož, ki me je gledal v neki zamaknjenosti — in jaz, ki me 1« od njegovega opazovanja kar zadrega obhajala.
»Nu, John — kaj je z ognjem? Česa še čakate?« je rezko pretrgal tišino gospodarjev glas.
Toda stari služabnik je moral biti gospodarjeve prizanesljivosti že vajen; na besede lorda Wintertona se ni niti zganil.
»Moj Bog, ali je mogoče!« je zamrmral, kakor da bi govoril sam s seboj. »Ali je mogoče, da vendar že vidim na lastne oči gospodarico, ki sem jo tako dolgo zaman čakal! Mylady, ste rekli, a moja ušesa se boje, da niso n&pak slišala; moja glava 3 e že stara in nič čudnega ne bi bilo, če bi bila krivo razumela... O, mladi moj gospodar, ponovite svojemu staremu služabniku veselo novico, da jo bo verjel!«
Obrnil se je k lordu Winter-tonu in tesnobno čakal njegovega odgovora.
Toda mladi lord je samo skomignil z rameni; morda je že postajal nestrpen.
»Nu, da. Pripeljal sem v hišo niylady, edino in pravo lady Wintertonovo, tisto ki ste jo tako dolgo čakali — tisto, ki je tu že štiri leta pripravljen prostor zanjo... Ali ste zdaj zadovoljni?«
»že štiri leta,« je mehanično ponovil starec, kakor da bi hotel razvozlati uganko. »Edino in pravo mylady!... Pravo mylady.«
In kakor da bi bil šele zdaj spregledal, je vzkliknil z glasom drhtečim od ganjenosti:
»Oprostite, mylord, toda moj mladi gospod mora povedati svojemu staremu Johnu, ki ga je pestoval, ali se nocoj tudi njemu širi srce od veselja, kakor njegovemu staremu služabniku, ki mu je Previdnost dala učakati tolikšno srečo!«
Mlademu možu je legel oblak na čelo.
.»Seveda, tudi jaz se veselim, John!« je odgovoril in se po sili nasmehnil. »Kako se ne bi, ko sem pa pripeljal domov pravo gospodarico, njo, ki ji je bila ona brezvestna pustolovka izrabljajoč mojo zaupljivost za nekaj časa ukradla prostor.«
»O, zdaj ko vidim, da je moj gospodar resnično srečen, se je naposled njegovemu staremu hlapcu izpolnila najsrčnejša želja.«
In še preden sem se zavedela, kaj hoče, še preden sem mu utegnila ubraniti, je starec pokleknil predme in pobožno poljubil rob mojega krila.
»Naj bo mylady dobro došla v hiši Wintertonov! Naj prejme iz •nevrednih ust najstarejšega služabnika v tej hiši posmrtni pozdrav vseh tistih, ki so kdaj živeli med tem zidovjem in ne morejo sami pozdraviti njene dekliške miline in mladostne lepote! Naj prejme tudi vdano poklonitev svojih hlapcev, ki se ji bodo pokorili s tem večjo vnemo, ker so jo morali tako dolgo čakati; naj pomeni njen prihod srečo in blagostanje v plemeniti rodbini, ki si njeni hlapci štejejo v čast, da ji smejo služiti.«
Ta nepričakovani izliv spoštovanja in zvestobe me je docela zmedel. V zadregi sem pogledala Wintertona; nemo je poslušal govor starega Johna, toda njegov obraz se je bil še bolj stemnil.
»Hvala vam za topli pozdrav, vrli moj John,« sem odgovorila in pomagala starcu na noge. »Zanesite se, da vsakomur od vas vseh že vnaprej zagotovim svojo naklonjenost. Prizadevala se bom, da bom verno posnemala vse gospodarice, ki so živele pred menoj v tej hiši...«
Artur Winterton je nekam prezirljivo skomignil z rameni.
f.judjr so kakor številke:	vrednost
jim da šele mesto, kjer stoje.
Naši bralci pišejo
Pričujoči dopis smo dobili sicer prepos.no za našo anketo, a ker je vreden objave, ga vseeno priobčujemo, čeprav smo naš »parlament« začasno že zaključili.
Žena, družba in družina
Vprašam Vas, ali se oglašajo katere žene, ki se zavedajo, kaj je žena v javnem ali družinskem življenju? Zena, katera se zaveda, da je mati, gospodinja in zvesta družica svoji družini, se ne bo potegovala za volilno pravico, ker jo bo iskala* le doma, pravico, da je sama dobra, skrbna in delavna žena.
Ako ima gospodinja še tako utajimo gospodinjstvo in če bo hotela vse snažno in lepo imeti, ji niti na kraj pameti ne bo prišlo, da bi gojila šport, hodila v kino, na zabave in na ples in podobne stvari. Zakon nima samo razvedrila, zabave, veselje, radosti in uživanja, ima tudi zelo težke odgovornosti.
Današnja dekleta naj bi malo bolj pogledala v svojo notranjost, če so zmožna prevzeti vse odgovornosti žene, gospodinje in matere!
Tudi moški naj bi gledal, da dobi sebi vredno družico, to je, da sta vsaj malo sorodna po duši in značaju. Danes se pa dogaja, da prideta dva človeka skupaj, ki še na zunaj nista drug za drugega. Na primer:	mož
pride z dela domov. Žena mu ni pripravila ne kosila ne večerje. Otrok nimata. Delo ni opravljeno. Ali bo mož tih? Še dolgo ne! Beseda da, besedo, sovraštvo je tu in kaj sledi temu? Ločitev in kesanje, ki je pa že prepozno.
Današnji čas zahteva delavnih poštenih ljudi in potrpljenja. Saj ni bilo našim pradedom in prababicam posuto samo z rožicami, nikar ne mislite! Zato, dragi bralci in bra'';e, potrpite drug z drugim in delajte si zabavo doma, ker ni prav, da se žena odteguje domačemu ognjišču, proč od moža, proč od otrok.
Žena, bodi tega mišljenja, da podpiraš tri vogale svojega doma! Ne bodi prenapihnjena, ker vsaka žena ima moč, da naveže moža nase in na družino!	Sirota.
Z vztrajnostjo prideš naprej
Rada bi malo pokramljala s svojimi družicami-služkinjami.
Ali niso tudi med nami izjeme, ki dado povod za obrekovanje? Saj ne rečem, dekleta v splošnem, ali izjeme so, ki rade volje ustrežejo domačim moškim.
No, in zgodba je ta, da se potem nadejajo tega od vsake. Pa če ga pametno, mirno in odločno zavrne, bo mogoče sicer robat, a v srcu bo občutil spoštovanje do nje. Po par neuspehih se bo pa spametoval in stvar bo urejena na miren način brez velikega zvona. Seveda so pa hujše izjeme, tam je pač treba pustiti službo.
In če bi več deklet zapovrstjo tako storilo, se bo izpametoval vsak možak. Da smo ponižane in moramo prenašati razne šikane, je žal res. Toda usoda mi je dala, da sem imela vpogled v razne stanove in videla, da noben stan ni tako rožnat kakor se vidi na zunaj. Vsak ima svoje težave. Poglejmo samo naše.?a g. urednika. Mar je prijetno prebirati tale naša suhoparna pisma, jih celo prepisovati in popravljati, kakor da ne bi imel drugega dela? Ne, ni prijetno!
Ko sem bila še v svojem rojstnem kraju, smo šle nekoč dekleta na božio pot na Žalostno goro. Šle smo po bliž-
njici čez gozd. Nevajene poti smo zašle. Nazaj ni kazalo, torej naprej. A kako? Po vseh štirih smo se plazile med robidjem in trnjem, ki mu še imena ne vem.
Nekako sredi te ljubeznive poti se ena na lepem spomni, da ne gre naprej. Z jokom nama dopoveduje, da je že vsa opraskana. Kaj tedaj? Nazaj? Še malo ne. Čakati tam sredi grmovja, da jo sam angel iz nebes ponese na cilj — Žalostno goro? Najbrž bi čakala zaman.
Pretovorili sva jo, da je šla z nama. .V ' smehom in šalami smo rile naprej. Obleke so z glasnim »resk« protestirale, pa niso nič dosegle. Po dveh urah naše falostne poti smo le prišle na cilj. Sicer opraskane in strgane, a vesele in dobre volje. Rane so se zacelile, obleke pa zašile. Pa mislite, da drugič nismo šle tam? Zopet, samo bolj previdno.
Z vztrajnostjo in dobro voljo se marsikaj doseže. Res, grenak je naš kruh, a vendar je kruh, ki ga mnogi nimajo, in streha in obleka, ki jo premnogi siromaki tako zelo pogrešajo. Če pade beseda zoper nas, Bog pomagaj! In če je gospodinja sitna, jo je treba spoznati in ji ustreči tam najbolj, kjer je hajbolj občutljiva. Toda dovolj! Hvala gospodu uredniku, da nam je dal toliko prostora.
M. Z.
»45
Ze preko 751et le kakovost Na ugodna mesečna odplačila
IGN. VOS
UU6BJAHA, Tavčarjeva ul. 7
Podružnice:
Kranj,
Navo mesto,
Celie. Miklošičeva ul. 2
Kuhiit a in dom
Lepotila v jedilni shrambi
Sicer vi niste solata, toda kis in olje vam utegneta vendar koristiti. V jedilni shrambi je marsikatera reč, ki polepša vašo polt in osveži vaše telo: kumare, limone, paradižniki, sadje, krompir, star kruh, celo čebula, peteršilj, mleko, led, voda od sočivja in še več tega in takega. Ta sredstva za lepotičenje so vsaj zmerom pristna — in zelo poceni.
K i s, seveda čist in najboljši — vas od sile poživi in osveži. Vlijte majhen kozarec kisa v kopel, pa boste po kopeli kakor prerojeni. Po naporih, a tudi pred potovanjem ali pred trdim delom je taka kopel zlata vredna. Kis in limona delujeta oba adstringujoče, to se pravi: oba krčita znojnice. V topli kopeli se znojnice široko odpro, kts ali limonov sok jih pa zapreta. Kadar je komu slabo, zlasti če omedli, ga otirajmo s kisom, pa tudi vdihavanje ostrega kisa človeka okrepča.
Olje, zlasti tako imenovano »deviško olje« ni najprimernejše ramo za želodec, temveč tudi za obkladke. Nekatere ženske so nam zaradi zlato rjave polti tako zelo
v 24 usu&ei
barva, plisira in kemično čisti obleke, klobuke itd. Skrobi in svetlolika srajco, ovratnike, zapestnice itd. Pere, suši, monga in lika domače perilo. Parno čisti posteljno perje in pub
tovarna JOS. REICH LJUBLJANA
všeč, da se jih kar ne moremo nagledati, a tudi vi lahko postanete taki, če se boste zmerom mazali z oljem, kadar pojdete na solnce ali na oster zrak. črnci, ki še ne poznajo mila in vode, se zmerom mažejo z oljem, ker vedo, da jim prične sicer koža pokati in jim posivi. Noge in prste na njih je treba po kopeli zmerom natreti z oljem, pa temeljito, zakaj s stalno masažo se noga utrdi in hoja postane prožna.
Osvežitev lica. Pogosto je treba lice na hitro in v naglici osvežiti. Tedaj vzamemo za oreh debel kos ledu in ga zavijemo v čisto platneno krpico ali v svež robec, nanj kanemo nekoliko kapljic limonovega soka in si s to ledeno kepo nataremo obraz in vrat; poprej smo ju pa seveda umili z ne-jedkim (otroškim) milom v mlačni vodi, omehčani z boraksom.
Jozefina Baker, znana zlatorjava plesalka, neguje svojo kožo samo s svežimi sadnimi sokovi: reženj paradižnika, kumare ali jabolka, zmečkana jagoda ali kaj sličnega so njena najljubša lepotila.
Krompirjevi obkladki polepšajo kožo. Narezati je treba krompir na tenke rezine in jih položiti na obraz, potlej ga snamemo in izmijemo obraz s čajem iz poprove mete.
Peteršilj polepša kožo, pravijo da celo solnčne pege odstrani. Za umivanje obraza si pripravimo tako vodo: dve pesti peteršilja sesekljamo, poparimo z litrom kropa in dodamo pol kavne žličke ben-zojeve tinkture.
Čebula omehča žulje, trdo kožo na podplatih in prstih. Privežemo jo čez noč na boleča mesta, zjutraj jih pa temeljito umijemo, pa še malo kolinske vode poškropimo povrh in namažemo z oljem in posujemo s pudrom. (i-k*)
Križarji
Nadtijivi n|a • s. itrtnl
je po njem, zakaj verjela je, da je dober in plemenit, tako dober kakor pojo o njem pevci. Res je, velik je in‘močan, junaški in lep, toda surov in neobrzdan. S cvetjem ga je bila pričakovala; obsuti ga je hotela z nežnimi cveticami, toda preden je vrgla prvi nedolžni cvet njemu pred noge, je videla kako surovo je podrl nekega starčka, ki se je bil v gneči zadel ob njegovega konja.
Zdaj pa čaka v mali kapelici tega suroveža, ki ji je bil prvi trenutek, ko je stopil na francoska tla, porušil vse njene dekliške sanje. Zdaj ga čaka, da mu postane za večne čase žena pred Bogom in pred ljudmi. Solze se ji blešče v lepih očeh ta vsak trenutek jo posili spet znova jok, toda ne vda se; močna hoče ostati, ker tako želi njen oče. V njenem mladem življenju je bila to prva žrtev, prva, a tem krutejša.
Zdajci je prišel menih v cerkev, njemu je pa sledil smešni, pritlikavi Blondel, noseč v rokah veliki, ostro nabrušeni Rihardov meč.
Sancho ga je srepo pogledal.
»Kje je kralj Rihard?«
Menih je pokazal na meč.
»Tu!«
»To je vendar Rihardov pevec!«
»In Rihardov meč.«
Blondel je povedal, nekam nerodno se opravičujoč:
»Moj. gospodar pošilja namesto sebe svoj meč. Njegov meč naj duhovnik poroči z lepo princeso!«
»Meč?« je ponovil Sancho in rdečica ga je oblila. »Kje je tvoj gospodar?«
»Zadržan je. Tisoč opravil ima.«
Rerensaria je stala vzravnano
Princesa Berengaria
ko sveča. Oči je uprla v rezilo na-brušenega meča.
»Torej?«
Sancho je pretrgal tišino. Izpre-videl je, da ni kos mogočnemu Rihardu, ki mu je pobral govedo, žito in zob, pa se mu zdaj še roga.
»Takšen je zakon!« je pripomnil menih. »Ko bo vaša hčerka poročena s tem mečem, bo poročena tudi s kraljem Rihardom.«
»Pa je poroka tudi veljavna?«
»Do smrti!«
Sancho je bil prijetno presenečen. Saj mu je bilo nazadnje vseeno, kdo stopi pred oltar. Svojo hčerko bi rad osrečil, zato želi, da postane Rihardova žena, če bo pa postala tudi angleška kraljica, to mu je manj mar. To bo že Beren-garla s svojimi ženskimi čari sama dosegla. Tedaj je zmagoslavno pogledal hčerko in del:
»Vidiš, otrok moj, da krivo sodiš. Ali ti nisem rekel, da drži Rihard svojo besedo, da je plemenit, kakor se kralju spodobi?«
Stopil je k duhovniku, ki je čakal pred oltarjem, in mu rekel:
»Pričnite!«
Zdelo se je, da je šele tedaj prišlo življenje v Berengario. Nenadoma se je obrnila in stekla k vratom.
»Ne maram, ne maram!«
»Otrok moj dragi!«
»Nočem se poročiti z mečem, nočem)«
Toda Sancho ji je prestregel pot. Nežno jo je objel in jo skušal pomiriti. »Saj se ne boš poročila z mečem,« ji je prigovarjal, »temveč z angleškim kraljem. Obljubila si, svojemu sivolasemu očetu si to obljubila.«
Poročna svečanost se je začela.
še trenutek, pa bo krasna deklica, ponosna princesa žive krvi in brezmadežne duše, postala žena ostrega meča, ki ga je nerodno držal Blondel v rokah. Kako kruto razočaranje za mlado dekle, ki sanja o Hubezni in nežnosti! Kako brezmejno poniževanje za ponosno princeso!
Take sramote ne bo mogla Rihardu Angleškemu nikoli odpustiti.
v(nJw Url
*e pere volno in kako hitri opravi to LUX
J
pristen lamo v tem zavitku
Medtem p<* oo*uca Kuiara Kozarec za kozarcem, poje in se veseli T razposajeni družbi preprostih vojščakov. Kaj mu je mar, da trpi mlada nedolžna duša zaradi njegove ohole surovosti!
Svečani glas duhovnika je prekinil žalostne misli mlade deklice:
»Hočeš, Rihard, vzeti za ženo to dekle?«
»Hočem..., to se pravi, on hoče!« Je zajecljal Blondel.
»Hočeš, Berengarla biti žena temule možu? Hočeš ostati njegova do konca svojih dni?«
»Hočem!«
»Dovolim vama, da stopita v sveti zakon!«
Ko je bila svečanost pri kraju, Je uboga Berengaria poljubila hladni meč in ga zagnala po tleh. Raztrgala je svoj poročni pajčolan in ga vrgla Blondelu pred noge.
»Vrni mu meč! Pa še ta kos pajčolana mu daj in mu reci, da je to vse, kar bo videl od svoje žene.«
Solze, ki jih je tako dolgo zadrževala, so ji zalile oči.
»Sovražim ga, sovražim, sovražim! Nikoli mu ne bom tega odpustila!«
Blondel je dobil Riharda v taborišču. Pravkar je ogledoval svojega ranjenega konja in mu s čisto krpo izpiral rano.
»Sir, vaš meč!«
Rihard je vzel meč in se nasmehnil:
»Ali sem zdaj poročen?«
»Da, sir! Toda... oh, sir, ko bi jo vi samo videli...«
»Nikoli je ne bom videl. Tu sem poglej, rana mojega konja je važnejša kakor ta smešna poroka. Daj mi rajši kos platna, da ovijem konju nogo!«
Blondel je še zmerom držal v rokah poročni pajčolan. Rihardu se je zdajci razjasnil obraz.
»Kaj imaš tu?«
»Dar vaše žene!«
Rihard mu je iztrgal pajčolan.
»Mehek je... To bo nekaj za mojega konja!«
»Berengaria je dejala,« je rekel Blondel, »da je to vse, kar boste od nje videli.«
»Prav! Saj jutri tako že odpotujemo!«	(Dalje	prihodnjič)
DINAR
tableta Aspirina, ki odpravi vse bolečine! Varujte sa ponaredbi Na vsaki tableti je utisnjen 8ayerjev krii.
ASPIRIN
0|Ui i« ftfltti
4 > #*	•<	<«	t«>»
MOLI OGLASI
Male oglase socialnega značaja računamo po 25 par za besedo, trgovske in podobne pa po 50 par za besedo. Preklici in trgovsko-obrt-niški oglasi, ki nimajo prodajnega značaja, stanejo po 1 Din za besedo. — Za vsak mali oglas Je treba še posebej plačati davek v znesku 1*50 Din. Kdor želi odgovor, dostavo no pošti ali če ima oglas šifro, mora dopla* čati še 3 Din. — Mali oglasi se plačajo vedno vnaprej, in sicer po poštni nakaznici, po po* štni položnici na ček. račun »Družinski ted* nik« uprava, Ljubljana 15.393, ali pa v znamkah obenem z naročilom.
SluZhe
Vsaka beseda 25 par. Davek 1*50 Din. Za šifro al* dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed.
MLADEGA ČLOY £KA ?.s najmanj 4 razredi gimnazije ali podobno naobrazbo, ki stopa Sele v življenje, ki se ne sramuje nobenega dela in se ne boji nobenih ovir, sprejmemo. Ponudbe s kratkim življenjepisom na upravo ppd šifro »Mlad človek«.
t$č£M POTNIKA za Slovenijo, eventualno zastopnika, ki zastopa že kateri drugi predmet. Vladimir Jagarič, »Merkur«, veletrgovina pa-pirja, Zagreb, Jelačičev trg 15.
MLAD FANT se želi učiti za ključavničarja ali mehanika. Pogoji hrana in stanovanje. Službo lahko nastopi takoj v mestu ali na deželi. Dopise prosim na upravo pod »Marljiv«.
Senzacija Spacal <za
„FAZAir
Ne strga kože, samo brado brije I
Brije brez bolečin, izbrije do kožel
POSEBNOSTI:
1. PREVZBOČEN GORNJI DEL
prepreči sleherno, celo naj-nedolžnejšo ranitev. Torej stoodstotna varnosti
2. POŠEVNI GREBEN
da rezilu pravilno lego.
3. POŠEVNO VSTAVLJENO
REZILO
med gornjim delom in poševnim grebenom reže varneje ko brivčeva britev.
4. ŽLEBIČI ZA PENO
olajšajo drsenje po koži, aparat se prilepi k licu.
5. ZARADI PRAVILNE RAZ-
DELITVE TEŽE je aparat v vsaki legi, tudi pri Se tako hudem pritisku priročen in drsi mehko po ko.ži.
6. VES JE IZ BAKELITA, zato ne more britvica nikoli zarjaveti, čeprav bi jo Icdaj pozabili neosnaženo v aparatu.
Ta aparat prekaša vse dosedanje, lep je, nezlomljiv in priročen. Izdelan je na tri načine:
I. Ves iz bakelita. temne mahagonijeve barve, v naprej plačan stane Din 35“—, po povzetju za poštne troske več.
II. Ves iz bakelita v lepi ba-kelitasti škatlici, v naprej plačan stane Din 50-—, po povzetju za poštne troske več.
III. Pollopas, slonokoščene barve, iuksusna izdelava s prav tako škatlico stane v naprej plačan Din 75’—, po povzetju za poštne troske več.
Naročila sprejema:
»OSTRICA«:, trgovina nožev, jeklenega in galanterijskega blaga, ZAGREB, ILIČA Br. 38. Plačila v naprej: Po položnici na ček. račun zagrebške Poštne hranilnice št. 35.399 na ime: Vjekoslav Flosberger, Zagreb. Predprodnjalci poseben popust!
Prodam
Vsaka beseda 25 ali 50 par. Davek 1*50 Din. Za šifro ali dajanje naslovov S Din. Najmanj 10 besed.
»MERKUR«, VELETRGOVINA PAPIRJA, pisarniških in šolskih potrebščin. Lastna naklada božičnih razglednic, a tudi ostale slavnostne papirnate servijete# krep-papir, svileni papir in ostale papirnate izdelke, ki spadajo v to stroko, imam na skladišču. Cene in pogoji povoljni. VJadimir Jagarič, Zagreb, Jelačičev trg 15, telefon 81-94.
NE RAZMETAVAJTE DENARJA
Kupujte pri nas
Otomane od
Couch sofe od • . • • < « spalni couch od . • . • » «
afrik modroci od..............
TAPETNIŠTVO ZAKRAJŠEK, Ljubljana, Poljanska cesta 17.
Din
Din
Din
Din
410*—
1200’— 1700'— 210*—
PRVOVRSTNI PREMOG poceni in hitro dostavlja na dom priznana trgovina 8 kurivom Vrhunc Ivanka, Ljubljana, Bohoričeva e. 25. MAKUtATURNI PAPIR na prodaJ.Vpra&a se
v upravi »Družinskega tednika«.
OTROŠKI VOZIČKI, posteljice, mizice, ograjice, triciklji itd. solidno izdelano in poceni pri 8. Rebolj & drug, Ljubljana, Gosposvetska
cesta 13, Kolizej.
IZREDNA PRILIKA. Visoko pritlično družinsko hišo v Stenjevcu pri Zagrebu, tik železniške postaje prodam za samo 80.000 Din. 3 sobe, pritikline, vrt. Ponudbe ZduniČ, Raukoga ul. 5, Zagreb.
Vsaka beseda 25 ali 50 par. Davek 1*50 Din. Za Šifro ali dajanje naslovov S Din. Najmanj 10 besed.
HRANILNE KNJIŽICE Mestne v Kranju ali Ljudske v Ljubljani, kupim. Potrebni znesek 10.000—20.000. Ponudbe na upravo tednika pod šifro »Denar takoj«.
ŽUPANČIČEVE ZBIRKE »V zarje Vidove«, »Oaša opojnosti« in »Samogovori« kupim nevezane. Ponudbe b ceno na upravo lista pod žifro »Zupančič«.
DOBRO OHRANJENA LETNIKA »ROMANA«
1929 in 1930, nevezana, kupim. Ponudbe z navedbo cene pod »Roman 1929g na upravo
Dopisovanje
Vsaka beseda 25 par. Davek 1*50 Din. Za Šifro ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed.
GOSPODIČNO, ki je v zadnji Številki »Družinskega tednika« dala mali oglas pod »Samo poštenjak« prosim sporočila, ali bi se hotela spoznati z inteligentom svobodnega poklica. Ravno tako prosim sporočila o približni sta-rosti. Dopis na Šifro »Simpatija«.
MLADO UČITELJICO, značajno, prikupne zunanjosti in plemenitih čustev, staro 22 do 25 let, dobro vzgojeno, želi spoznati inteli-gent. Dopise na upravo »Družinskega tednika« pod značko »Samo z dežele«.
STANKO! Zelo se veselim svidenja. Ali je res? Poljube Vera.
HARMONIJA. Zakaj nič ne pišete?
MLAD GOSPOD, intelektualec želi spoznati inteligentno gospodično z dežele. Dopise na upravo pod šifro »Solidnost in dobra vzgoja«. GLOB O K EGA PRIJATELJ ST VA išče 8 k r o nT-na ženska duša. Dopise na upravo »Družinskega tednika« pod Šifro »Resnost 25«. KATERI SLOVENEC (8LOVENKA) Iz tujine bi hotel dopisovati iz filatelističnih ozirov? Pogoj: frankirajije pisem z brezhibnimi, po možnosti najnovejšimi in čira bolj različnimi znamkami. Ponudbe na upravo lista pod »Filatelist«.
2.000*— DINARJEV bi si rad izposodil na dve leti. Obresti po dogovoru. Dopise na upravo »Družinskega tednika« pod Šifro »Poštenjak«.
ženitve
Vsaka beseda 50 par. Davek 1*50 Din. Za Šifro ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed.
GOSPODIČNA Čedna, lepe polnovitke postave, disponentka in dobra gospodinja, z lastnic elegantnim stanovanjem, se poroči z višjim oficirjem ali drž. uradnikom, tudi vdovcem, v starosti 35—40 let. Ponudbe na upravo pod »Samo poštenjak«.
RAD BI SE POROČIL z gospodično 19—25 let, dobro in pridno, ki ima 10.000—20.000 Din prihrankov. Stalno sem uslužben pri TPD. Dopise s sliko na upravo lista pod šifro »Srečen zakon«.
Kozmetika
Vsaka beseda 25 par. Davek 1*50 Din. Za lifro ali dajanje naslovov S Din. Najmanl 10 besed.
BELE ROKE, kljub temu, da gojite šport in opravljate gospodinjska dela, boste dobili ali si ohranili z uporabo preizkušene »Creme Je fais blanc«. Tuba Din 10*—. Naroča se pri: Nobilior-parfuraerija, Zagreb. Iliča 34._____________
ŠPANSKI BEZEG, cliypre, šmarnica so cvetlice, ki krasno diSč. Parfum iz njih, izredne kakovosti, dobite v lepih luksusnih stekleni-čicah. Cena steklenički Din 30.—'. Naroča se pri; Nobilior-parfumerija, Zagreb, Iliča 34.
ESENCA IZ KOPRIV je že davno preizkušeno najboljše in najzanesljivejše sredstvo proti prhljajem in izpadanju las. Slabi in zanemar jeni lasje dobe v najkrajšem času mladostno bujnost in lesk. Steklenica s navodilom Din 30*—. — Naroča se pri: Nobilior-parfumeriji, Zagreb, Iliča 34.______ ____________________________
NEPOTREBNIH DLAČIC na obrazu, rokah, nogah, prsih itd. se z lahkoto, hitro in zanesljivo odkrižate e uporabo »Erbol praška«. To sredstvo takoj odstrani dlačice a koreni* nami vred in stane z navodilom Din 15*—. — Po poSti razpoSilja parfumerija Nobllior, Zagreb, Iliča 34.
Elegantni, praktični lahki čevlji, izdelani iz najboljšega materjjala
Diplomatke" čevlji v katerih bodete imeli vedno tople noge.
I
I
BARVANJE LAS ni več potrebno pri strokovnjakih, ker si jih z Oro-barvo za lase, ki jo dobite v črni, rjavi, temnorjavl, svetlo-rjavi in plavi barvi, lahko vsakdo sam barva in Je postopek zelo enostaven in stalnost barve zajamčena. 1 garnitura z navodilom stane Din 30*—. Po poSti razpošilja parfumerija Nobilior, Zagreb, Iliča 34.
LEPE DEKLIŠKE PRSI dobi lahko vsaka žena tudi ▼ najtežjih slučajih že v kratkem času, če se masira s čudežnim eliksirjem »Eau de Lahore«. 1 steklenica z natančnim navodilom stane Din 40*—. Po pošti razpoSilja parfumerija Nobilior, Zagreb, Iliča 34.
IZPADANJE LAS IN PRHLJAJ prepreči samo znano sredstvo Voda iz kopriv. Lasje postanejo spet bujni, vrne se jim lesk in postanejo popolnoma zdravi, če jo redno dvakrat na teden uporabljate. 1 steklenica s navodilom stane Din 30*—. — Po poSti razpoSilja parfumerija Nobilior, Zagreb, llica 34.
Za mal’ J’nwfa doit’ muzke!
m Plošče - gramofone lipo-F sojamo, zamenjavamo,
H« prodajamo in kupujemo
rRp „ELEKTROTON“ JSSi	ii 0.1.
pasaia nebotičnika
Dlake,
cenjene dnine!
na licu itd. Vas ženirajo, kvarijo Vara lepoto, eleganco in sramežljivost.
»Venera« eliksir Vas reži t par sekundah, brez bolečin, brez opasnosti vseh nepotrebnih dlak.
Naročite Se danes lepo dišeči »Venera« eliksir, neboVamiaL Dobi se ali po poSti pošlje:
1 steklenica za Din 10'— (predplačilo), na povzetje 18*—, dve Din 28—, tri Din 38'—.
RUDOLF COTIt. LJUBLJANA VH
Jang« va 87 (prej Kamniška !• a)
Mn 1000*- platani
ako Vam »Radio Balzam« ne odstrani kurjih očes, bradavic.
trde kože, bul itd.
SS» dalj časa nisem nič naročil, ker ljudje poskušajo raznovrstna sredstva, a sedaj so se prepričali. da je Vaš preparat ie najboljši, in ga sopet zahtevajo. Frane Maček, čevljarna, Del. Logatec. Zahtevajte povsod v Vašem interesu samo »Radio Balzam«. Dobi se ali po pošti pošlje:
plačilo). Na
ije Din
1 lonček ta Din 10’— (predplačilo). Na povzetje Din 18'—, dva Din 28-, tri Din 38-.
RUDOLF C0TK, LJUBLJANA VII
Janševa SV (prej Kamniška 10 a)
Dopisujte po našem malem oglasniku!
Kupujte po našem malem oglasniku !
Prodajajte po našem malem oglasnikuI
ffuberfus
nepremočlftv. moški in damski Din 250’—. otroški s kapuco Din 145'—, trenchcoath, inpregniran samo Din 429'—, pumparce od 48 Din naprej dobite pri
PRESKERJU, Sv. Petra cesta 14
K
POZOR
GOSPODINJE I
Najoeneje ste postreženi s
KURIVOM
pri tvrdki
RUPOIF VELEPlC
trgovina s kurivom LJUBLJANA Vil.
Sv. Jerneja cesta 25 TiLKFON 270S
Prvi poskus
stalni odjem!
******
A. & L Skaberne
Ljubljana
IJsaUadama
ima drugačno postavo, zato si mora naročiti steznik in nedrček po meri pri I. Salaj
salon za stivHuUc Ut Mdcckt
Ljubljana, Tyrševa 1a/lll (dvigalo ves dan na razpolago)
Izdaja za konzorcij »Družinskega todnika« K. Bratuša, novinar. Odgovarja Hugo Kern, novinar. Tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja O. Mihalek. vsi v Ljubljani.