PESMI Lojze Krakar ČRNA ZASTAVA Razvijmo črno zastavo za žive. za tiste, ki še upajo, za vse, ki pod vsemi temi režimi kjerkoli še dihajo. Kajti dihati pomeni: ne biti istih misli z mrtvimi ali rekvizit med rekviziti v tej tragikomediji z živimi. Razvijmo črno zastavo za žive, ki trohne v tej jekleni jetnišnici. ker bodo že jntri priznali, da so krivi in bodo odšli na vislice. Vislice so čast za izbrance, govedo naženejo navadno v klavnico. Toda v klavnici ne slišiš človeške besede, ponjo moraš iti pod vislice. Razvijmo črno zastavo, ovijmo se v molk za besedo upanje in vsaj na vislicah spregovorimo s človeškim jezikom, ne z mnkanjem. 1 ARENA Arena odmeva: iger, iger, \cliki Neron! Mojster Neron v nebesih žari od veselja nad njimi. Izšolan v areni je izumil prše žive bakle, li (ukaj iznašli so Ausehwitz, izurjeni v boksarskih k bi bi h. In slišim jih vpiti: v areno z njimi, ki niso za igre! A mi smo že vsi v areni in čakamo nanje in tigre in čakamo le še, da stopi skoz vrata mojster Neron. mož. ki je v zadnji vojni naredil bleščečo kariero. klečim sred arene in vidim: prihaja! Nekdo me snje s sulico v hrbet, naj vstanem. [oda jaz v tem trenutku čujem samo še to ljudstvo, ki dere gledat, kako bomo umrli. S strahom odhajam v večnost, plah. kot bi stopal po vrvi. SVETI PETER BREZ KLJUČEV Polnoč čemi kot zaspani natakar ob vratih gostilne in čaka. da zadnji pijanci se spravijo spat. Ob tej uri postane sneg črn in pijanci beli. a kmalu ne bo niti teh več na cesti in spet bo ostal v raševini jeseni 2 na njej še samo sveti Peter, ki išče svoj veliki ključ. Ko se včeraj je spustil z neba na današnji semenj, kjer so duše bile po en groš. pa nekdo je okradel (kot tu je v navadi: do kože) in vrag je pokupil vse duše do zadnje, na koncu celo po deset za en groš. Ste mogoče že sami kdaj srečali svetega Petra ponoči po velikem semnju, kako je pogreznjen v prevzvišeno kletev zataval čez sneg v vašo ulico? Naj grem k hudiču, če pridem še kdaj. se rotil je. nikoli ne spustim več le preklete lestve na zemljo niti za samega Kristusa. Briga me. kje se bodo cvrli vsi ti diktatorčki in kdo bo pokupil te duše. ki molijo v templju nekdanjega zlatega teleta samo še star kos pločevine. Tukaj le ubije m- brat. da ti vzame ženo. kruh ali vero ali ključe kraljestva. čeprav kamenilega in nikomur potrebnega, tu ni niti postelja več za ljubezen, ampak za varanje samega sebe. kajti tamkaj pred mano za oglom se Ijnbita dva kakor psa... Sveti Peter brez ključev je podoben rezilu noža na vratu otroka ali pesniku, stoječemu ob veliki tržnici v dnu predpekla, kjer prodajajo ključe svetega Petra, ki ne odklepajo. ČEBELNJAK Vse dlje je nazaj do sveta čebelnjaka, čini bliže so sončnice zvezd, že vnaprej razdeljene kot polja na moje in tvoje, tla moje. ki čuti se krivo za vojne, nerojstva. za kri med sosedi, za rojstvo te bele čebele, ki moli in kolje in skratka stori vse človeško. da bi letela vse dalje, čim bliže je sončnica, čim več 3 je potov po zemlji, tem velikem roju, obešenem v prazno med nič in mogoče. In pljuča čebelja postajajo pljuča sirene, ki liropejo kakor goreča trdnjava, tako da nihče več ne more zavpiti sosedu: pozdravljen, želim te. odleti z menoj tja na cvet in podobno, šesterooglate samice so priče kovinsko izpiljenih prošenj v sosednjo celico, v kateri enako nekdo kakor trnjevo žico. meter za metrom, golta svoj izpiljeni krik, svoj grenki med, ki kaplja mu v hermetično zaprto, na težko zimo do potankosti preračunano srečo. dokler je ni celica polna in v njej ne izgrgra njegovo poslanstvo. OKNO Recimo konkretneje: ni ga. Skozenj ne moreš več videti zelenega sebe, kako rasteš v akaciji v travniku. Kajti travnika ni več, akacija pa je postala veliko črvivo betonsko steblo. ki skozenj brezglavo vrvi nekaj brezimnega. In okno je le še navznoter obrnjena duplina. v kateri gnezdijo na smrt preplašeni vrabci, kajti skozi to čudno okno. ki bi moralo sicer služiti soncu za obiske in vetru za skrivališče. pride lahko samo še tisto, česar nas varuj sam Križani. Torej ga ni več, tistega sinjega okna, ki ga je bilo videti nekoč celo iz tujine. Dandanes, v romantiki jekla, gledajo oči navznoter, v svoje lobanje, in okna nikamor. Zeleni mi se je zasadil nekje daleč drugje, zunaj nas, mogočo na grobovih, ki so nam usojeni ali ob žrelih na mesecu, ne vem, o tem zdaj ne morem misliti, kajti tako prijetno je, če z zaprtimi očmi sloniš oprt na neko slutnjo, podobno širokemu novemu oknu. 4 MIZA Ne bodi se v viharju z lastnim trnjem, ne bori se, zasanjani grmič ob poti, proti neizbežnemu. Glej, ta papir je bil nekdaj drevo. Tudi ta miza je bila zelena in je mislila dobro, mislila je belo, mislila je cvetoče in mogoče je bila celo komu senca ali gnezdo. Hropeč z vsemi pljuči se je bojevala za dobri veter s semeni, za meter zemlje, ki jo hotel je prerasti kamen, da lahko danes pišemo na njej Mein Kampf ali pisma, ki niso več ljubezen. Prišla je na cilj in ne čuti več jalovih tal pod seboj niti misli, ki vlečejo po njej za sabo jetniško kroglo dinarja, še manj pa nas. ki tešemo na tej mizi ladje iz papirja starih časopisov, da bi ubežali balkanskim viharjem. Ta papir iz balkanskega drevesa, znanega po svojem prijateljstvu do upornikov in maščevalcev, bom obesil na grm. ki raste iz njegove strohnelosti. Nanj bom napisal besedo smisel. Naj si jo razlaga vsak, kakor hoče. Meni je za razlago dovolj usoda balkanskega hrasta, celo tistega, ki se je povzpel tako visoko, da je lahko zgorel na božično vigilijo. MISLIM Mislim: čebela. I oda bojim se zvenenja kril. od tistega dneva zatekam se v zemljo celo pred met uljem. Mislim: metulj. Toda že ob žarku zarje zastanem, škrlatna je in bela. jaz pa poznam vse smrtne zastave. Mislim: zastava. I oda kako naj stopam ob tem. kar hoče biti moje. kot sta sovraštvo ali ljubezen? 5 Mislim: ljubezen. Roke, ki bogve kje so ostale, da se ne more telo boginje več najesti življenja. Mislim: življenje. Toda četudi razbijem vse ure v sebi in zunaj, se čas ne ustavi . . . Zastava metuljih kril skozi zarjo, odsekane roke lažne boginje, a meni so ukazali biti do konca. Mislim: ne misli. ZELENA NOC Naj na tem asfaltu, zbitem iz poteptanili človeških molitev, zraste vsaj zanje, ki že dolgo niso videli česa zelenega, česa nagega, milostni mah te noči. Naj se napolnijo z ladjami, poraslimi po krovu s travami, \sa morja, vsi vali, ki udarjajo ob stene jetnišnice sredi otoka v meni. Kajti nihče več ne more prešteti sanj o zelenem, ki jih vpletajo na tem otoku jetniki v rute slovesa, frfotajoče kot blaženost v valujoči pšenici pred žetvijo. O bilke molitve, na katerih sem klečal, dvignite, kadar odidem, roke proti tistemu nebu, ki ve, v katerem pristanu stojijo ladje zanje, ki čakajo. Kajti sonce so ubili stražarji, ker je pelo zlate himne v jeziku, ki ni bil njihov, in še zato so ga ubili, ker je edino vedelo. kako dolgo bo trajala noč. LASJE Lasje so lahko mačeha ah spomin. Otroški lasje so vrba žalujka nad nekim plešočim travnikom s črički in jagnjeti. Dekliški so včasih podobni slapu olja ali temnega vina, ki pada na rane teme. In naši postajajo beli od zarij in metežev, ki so šli skoznje kakor skoz jadra te dolge poti. 1 ako so lasje 6 lahko pot ali misel, postelja življenja, ključ ali smrt ali roka prijatelja. Kadar se vplete vanje trava ali mesečev sij, kadar držimo zanje odsekano glavo svoje zveri, je svet velik in raven, mogoče nekoliko nemiren od pripeke in žeje, vendar velik in raven kot božja miza. Kadar pa pletemo iz njih jetniško žakljevino. je zopet takšen, kot je v resnici: takšen, kakršnega hočemo in imamo: podoben je kamnu, ki leti za zgubljenimi angeli, kamnu, drvečemu skozi vesoljstvo, ki smrdi po nečem spaljenein. PACEM IN TERRIS Na smrt bolan je neki preprosti kmet iz Rima napisal pesem 0 jasnem nebu. Fela je o sinjem nebu nad zemljo čisto kot ptica na dan svoje svatbe. Odkril se je Homer, ker je bila njena misel starejša od njegove, prisluhnil je David, sklonjen nad citrami, in Tizianu se je ustavil čopič na Veneri, kajti pesem je bila bela kot prsi žene, ki še ni rodila človeka. 1 oda nekdo jo je slišal in nesel po rimskih ulicah in potem po svetu. In ko je tako letala po nebu sveta, jo je dobil v uho neki prvi iu potem še neki drugi lopov in na samem koncu še plačani napredneži, ki so naredili iz nje popevko. 7 Zdaj jo žvižgajo pri vseli političnih mašah in špiritističnih sejah vlad, brundajo jo generali in huligani in lajnajo anciens combattants. Pacem in terris igrajo ognjevito po bordelih, s Pacem in terris se da imenitno uspavati naivne in lačne. iz Paceni in terris lahko napišete balet za televizijo. v katerem nastopajo belonoge atomske konice. i 11 nekega dne bomo umrli s popevko Paceni in tenis na ustih. Škoda, da ni nihče razumel, kaj je hotel povedati na smrtni postelji tisti dobrodušni kmet ZIMA IZ TRAMVAJA Človek z naušniki in doktoratom stopa zamišljen po pločniku. Z njim vštric gre soproga, obvešena z zlatom, mračna kot ena najniračnejših zim. Neki mlad par po ljubezenskem aktu v eno ovit peketa v beli mir. Ivje cvete iz kandelabrov. Po taktu valčka se maje tramvaj v večer. Meni ta mir kakor zanka pod grlom stiska telo in sam sebi se zdim star koledar, kjer že zdavnaj je umrlo praznično leto — zdaj le še visim. Koliko zim še? V analih spomina piše: v življenju je le ena pomlad, včasih kak julij, pa hitro spet zima, da se vmes komaj zaveš, kdaj si mlad. Čakaj, ustavi se. tramvaj naglušni, kličem v kolesa in slišim, kako kakor sneg s strehe sani vase se rušim, star koledar stiskajoč pod roko. 8 RIBE Pridite, jate vseh mojih nenapisanih rib: zelene jate. ki ste zoglenele v plamenih gluhosti: naj vas več ne ljubijo čeljusti morskih psov in ne grejejo zvezde polarnire: če se vrnete v delto mojega življenja, bom z vami dober kot s pepelom prijatelja: ubogal vas bom kakor veja vihar in skupaj odplavamo proti nebesom smrti v sebi kakor proti ribiški luči. Zavratni rak je načel nase morje: grgraje umira voda in ribja kraljica se daje od lakote polžu: poženi se, jata. po spolzkem marmorti tja v zadnjo dvorano: tamkaj se ljubi tvoja beraška kraljica: vstopnino pobira nekdo z njenim mečem, tako da seka glave do škrg in še dlje: do najbolj radostne misli v drobovju: do najbolj sinjega spomina na neko noč z našo propalo kraljico, takrat še podobno pašniku z neusmiljeno lačno čredo. 9