IZ BATUMSKE BELEŽNICE
Jevgenij   Je v tuše n ko
Po bregu urno deklica prihaja, nemirna je, zardeva in bledi. Kot jutro vzhaja ... Kaj se z njo dogaja? Narahlo se prebuja ženska v nji.
Ob morju si brezpetnike sezuje in kakor v muziko se spušča vanj in zdi se ji, da vse stvari razume, a hkrati jih razume vedno manj.
Razumna in nespametna dejanja,
pogled, ki se nad vsemi spreleti
in — spet spusti... To združeno — je Maša,
odrasla, a z velikimi očmi.
Suši se mi nebo, ko se privzdigne, pozabljajoč, kaj drugi poreko, in njene drobne, skoraj deške noge neodvrnljivo k meni jo ncso.
Na vlažnem pesku, skrit za starim čolnom, med srečo in med žalostjo razpet, poljubljam Mašine roke — zapestja, lahti, dlani in nohtov rožni cvet.
Nataknem na glavo podvodno masko. Maša nekje nad mano valovi. In kot pijan med raki in cvetovi skoz motna stekla iščem jo z očmi.
Zagledam jo: v zeleni svetli gmoti nad burjo vodnih brezen plamene v pramenu kakor bela, bela stebla na pol otroške Mašine noge.
In plavam, plavam skoz podvodne krošnje, s plavutmi režem vode tihi svet, nesrečen sem od prevelike sreče in srečen sem, ker sem nesrečen spet.
721
46   Naša sodobnost
Kaj bi dejal? Naj ne boji se mama — nič hudega se s tabo ne zgodi. Od tebe ne zahtevam mnogo, Maša, ker zame je že mnogo to — da si.
V razmišljanjih o večnosti in smrti, od upanja in žalosti objet, strmim skoz tvoje tanko, tanko srce kot skozi kamenčka prozorni cvet.
V GRUZINSKI VASI Jevgenij   Jevtušenko
Prešlo komaj leto je dni! A spet sred vasice si znane polagati moram na rane gruzinske zdravilne zeli. Trpel sem v ljubezni krivico, nezvesta je z drugim odšla, in, ker sem govoril resnico, prijatelj me več ne pozna. A zdaj med trebušnimi vrči s tovariši tukaj stojim in zobljem s koruznega storža, z debelo soljo ga solim. Prost vseh sem vezi in klevet in vonjam po travah višinskih in brat moj —
je pesnik gruzinski in brat moj —
gruzinski je kmet. O storžev dišeča svežina! V valovih postrvi sprelet! Nekdanji pohlep po življenju se v meni prebudil je spet. Mrazilo me je in me žgalo do vzhičenja silnih višin, a še —
je radosti premalo,
722
premalo mi je bolečin! Premajhna dobrote razsipnost, prekratka sta dan mi in noč. Vzredila me je nenasitnost in žeja mi dala je moč! O, dajte najtanjše snegove. o, dajte mi solze in smeh .. . Ves svet je —
kot storžek koruze, ki hrusta, ki hrusta v zobeh!
Prevodi   Kajetana   Koviča
46*
723