Zbirka

Punskih in snnbilnih pisem.

Po raznih vzgledih sestavi]

F. H.

Založil in prodaja Janez Giontini.

1893 .

Ti bel’ papir, ti listek bel’,
Čemu bi ti nek’ dober bil?
Čemu bi ti nek’ dober bil

Vse črno te prerisal bom,
In ljub’ci pismo pisal bom,
In ljub’ci pismo pisal bom

Tiskala Kleinmayr & Bamberg v Ljubljani.

F

Uvod.

Nauk za spisovanje ljubimskih in snubilnih
pisem je iz dveh ozirov potreben, prvič za take,
ki ne najdejo sami pravih besedi za svoje občutke,
drugič pa za take, ki ne znajo popolnem pravilne
slovenščine pisati, ter iz tega uzroka iščejo vzgledov.

Tak nauk tudi ni pohujšljiv; kajti snubilna
pisma so sama na sebi potrebna, ljubimska pisma
pa so se pisala in se bodo tudi brez tega nauka,
samo da bodo vsled tega nauka morda lepši in
nravnejši sestavljena, ko brez njega.

Splošna pravila za spisovanje takih pisem naj
bodo sledeča:

Možki naj piše bolj na kratko, pa resno in
s prevdarkom. Možu se ne spodobi mnogo besedo¬
vanja, najbolj pa ga kazi laž; toraj naj nikdar ne
obljubi, česar bi ne mogel spolniti! Sala ali dovtip
se možu dobro poda, pa vedno v mejah dostojnosti.
Vsako opravljanje druzih ljudi je zoperno tudi v
pismih. Ženska sme bolj na široko pisati, pa le,
kadar je znanje že trdno. Njena pisava naj bo nežna,
prizanesljiva, ljubezni polna, krotka in skromna. Fraze
emaneipiranih žensk so možem ostudne. Dekletom
pa je zoperna možka baharija, katere naj se varujejo.
Vsak naj piše, kakor mu srce veli, pa bo najbolje
zadel! Bati seje  prehitre sodbe, prenagljenega oči¬
tanja, ki se mora potem navadno popravljati in

4

preklicavati. Mož ne obsodi brez dokazov. Kadar
pa dokaze ima, naj dela možko in naj vez razstrga,
ki mu služi le še v zasmehovanje. Če je pa dejanje
odločno in trdo, ne sme to biti beseda v pismu;
odpovedati ljubezen v surovih, razžaljivih besedah
ni moško in je izobraženega moža nevredno; beseda
naj bo kratka, zmerna in odločna, pa ne razžaljiva ;
z lepo besedo se lahko isto pove ko z grdo. Še
menj pa se spodobi gospicam rabiti nasproti ne¬
zvestemu ali pa nepriljubljenemu čestilcu razžaljive
ali surove besede. Ako ti je čestilec nadležen, od¬
vrni ga s hladnostjo pa mirnostjo, ne pa z razža-
ljenjem; ako ti je pa ljubimec ali ženin nezvest po¬
stal, kaznovala ga boš najhujše s tem, ako se kažeš
kakor bi ti na njem ne bilo dosti ležeče; varuj pa
se psovanja, ker s tem podiraš zadnjo iskro spošto¬
vanja, ki si ga pri njem še imela. Istotako je treba
postopati možkim. Lastna vrednost naj ti bo vedno
vodilo pri takih pismih, pa si smeš biti gotov uspeha.

Lepo se poda, ako se vpletejo med tako pismo
citati iz raznih pesnikov. Pa napačno je, prepisati
celo pesem, ampak vzame se le en par vrst, katere
se ti zde najbolj primerne za svoj položaj. Na pr. :
če bi se ljubimec hotel pritožiti, da najde premalo
nasprotne ljubezni in bi si v izraz tega čutila izbral
znano narodno pesem: «Davi je pa slanca padla»
itd., ne bi kazalo, citirati celo pesem, ampak zado¬
stujejo vrstice:

»Ravno v sredi moj'ga srca
Ena rožica cveti,

Če ne boš jej prilivala,

Se gotovo posuši!*

Da bi imeli bralci te knjižice nekaj takih pesmic
v izbiro, katere lahko porabijo v odlomkih za citate
v svojih pismih, pridejali smo koncu tega spisja nekaj
pesmic nekaterih bolj znanih slovenskih in druzih

5

pesnikov. Poznovalci naše literature pa si bodo
sami vedeli nabrati na našem Parnasu morda še
lepših in bolj pripravnih šopkov.

Dostaviti menda ne bo treba, da se morajo
taka pisma pisati vedno na lep papir, kolikor mo¬
goče lepopisno; zavitek ali kuvert naj ne bo nikdar
prevelik; mala oblika je bolj prikupljiva, posebno
od ženske strani. Tudi na zunanji obliki je mnogo
ležeče, ker se iz nje sodi na notranjo vrednost in
nravnost človeka.

I. del.

Začetna ljubimska pisma.

Mlad mož piše vprvič gospodičini, ki se mu
je prikupila.

Visoko spoštovana gospica!

Morda se boste moje malenkosti komaj še spo¬
minjali.

Bilo je pred tremi tedni pri.ovih v

hiši.Bili ste tam s svojo materjo. Vaše

lepo obnašanje. Vaše pametno govorjenje, kakor tudi
Vaša izvanredna lepota, vse to je naredilo globok
utis na mene, da Vas nisem mogel več pozabiti.
Med tem časom sem toliko lepega o Vas slišal, da
je moja srčna želja, natančneje soznaniti se z Vami,
ako je Vaša draga volja.

Ker se Vam nečem usiliti na ulicah ali na spre¬
hodih, prosim Vas pismeno, da mi sporočite, če imam
kaj upanja, pridobiti si Vaše srce, in ako so Vaša
častita mati zadovoljna s tem, prosim Vas za ustop
v Vašo hišo.

Mislim, da o moji vrednosti ne boste dvomili,
ter se ne bojim, ako hočete pri druzih ljudeh po¬
izvedeti, kaj o meni pravijo.

7

Ako je pa Vaše srce že oddano, udal se bom,
akoravno težkega srca, v svojo osodo, ter blago¬
slavljal tistega, ki je toliko srečen, da je vrednega
spoznan tako blage in plemenite gospice.

Izvolite milostno v kratkem osrečiti me z drago-
voljnim odgovorom.

Z odličnim spoštovanjem udani

Ivan Radovinski.

Na Krki dne.

Ugoden odgovor.

. Dragi gospod!

Vaše pismo me je iznenadilo. Upam, da me
ne boste slabo sodili, ako Vam odkritosrčno rečem,
da me je razveselilo. Kajti tudi jaz sem se že davno
naučila, spoštovati Vas, ker se toliko lepega o Vas
in Vaši značajnosti sliši, ter je Vaše obnašanje po¬
vsem plemenito. Pokazala sem Vaše pismo moji mami.
Moja mati so rekli, da nimajo nič proti temu, ako
nas blagovolite obiskati, ter zaupajo Vaši poštenosti.

Ako so Vaši nameni resni in pošteni, hočem
Vas z veseljem pozdraviti v naši hiši, ter se Vašega
zaupanja vredno izkazati.

S pozdravom spoštovanja

Emilija Spiričeva.

V Svibnjem dne.

Neugoden odgovor.

Blagorodni gospod!

Kolikor častilno je tudi Vaše zaupanje do mene,
vendar, žal! Vaše prošnje ne morem ugodno rešiti,
ker sem že zaročena z mladim posestnikom J. iz

8

V , kateri je iz ljubezni do mene že marsikaj
žrtvoval, toraj bi bilo grdo od mene, ko bi mu
odpovedala brez uzroka.

Lahko mi verjamete, da mi je težko, dati Vam
tak odgovor, pa upam, da boste vedeli ceniti moje
uzroke.

Prepričana sem, da boste našli kot izvrsten,
značajen mož, za kakoršnega Vas poznam, lahko
tako nevesto, ki bode Vaše ljubezni bolj vredna,
ko jaz.

V upanji, da mi ohranite vkljub temu svoje
prijateljstvo, ostajam z vsem spoštovanjem

Emilija Spiričeva.

V Svibnjem dne.

Mlad mož razkrije deklici svojo ljubezen.

Predraga, ljubljena gospica!

Odpustite mi mojo smelost, da se obračam pis¬
meno do Vas. Molčal sem, dolgo molčal in trpel,
pa zatrta ljubezen je prelomila spone in ne morem
Vam dalje zakrivati, da — Vas prisrčno ljubim!
Vse moje misli so vedno pri Vas! Moje hrepenenje
ste le Vi! Brez Vas mi ni živeti! Ne hudujte se nad
menoj! Usmilite se jetnika pred Vašimi nogami, ki
ste ga očarali s svojo lepoto! Moja osoda je v
Vaših rokah! Vaša ljubezen bo naredila mene naj¬
srečnejšega človeka, brez nje pa moram obupati!

Izvolite! Razsodite!

Do jutri pričakujem Vašega odgovora ter tre¬
petam med uprfnjem in bojaznijo

Vas do groba ljubeči

Lavoslav Vzletel.

V Ljubljani dnč.

9

Ugoden odgovor.

Dragi gospod!

Z velikim veseljem sem prečitala Vaše ljubez-
njivo pismo. Dali ste mi ž njim ugodno priliko, da
Vam tudi jaz svoje srce razkrijem, ki že dolgo za
Vas gori. Vaše lepe lastnosti mi niso ostale neznane.

Izvolite nas torej kmalo obiskati, da Vam stisnem
pošteno roko in Vas pozdravim kot izvoljenca svo¬
jega srca. Vsa Vaša

Meta Brodnikova.

V Ljubljani dne.

Neugoden odgovor.

Cenjeni gospod Vzletel!

Kolikor tudi znam ceniti resničnost Vaših za mene
častnih občutkov, moram Vam vendar sporočiti, da so
moj oče prestrogi v tej zadevi in ne dovolijo nobenega
znanja, kateremu bi v kratkem ne sledila tudi poroka.

Ker Vam Vaše okolščine do zdaj ne pripuščajo
ženitve, in ker tudi jaz nemam premoženja, ostalo
bi najino znanje brez pravega namena, in sprlo
bi me z mojimi stariši, ki sem jim pokorščino dolžna.

Sprevideli boste sami, da v takih razmerah
ne morem drugače odgovarjati.

Sicer pa bodite mojega polnega spoštovanja
preverjeni, s katerim se podpišem vdana

Meta Brodnikova.

V  Ljubljani dne.

Pismo mladi udovi.

Spoštovana gospa!

Akoravno Vas snubači kar obsipajo, vzel sem
si vendar pogum, da se Vam tudi jaz približam
ter Vam razkrijem svoje srce, ki že davno za Vas

10

gori. Težko mi je bilo, odločiti se za to pismo, ker
sem se bal, da se mi boste morda celo posmehovali;
vendar se slednjič nisem mogel več premagati. To¬
laži me le upanje, da boste natanko presodila res¬
ničnost mojih besedi in jih primerjala z laskanjem
drugih snubačev, ki se Vam usilujejo iz različnih,
dostikrat samopridnih namenov. Skušnje imate do¬
volj, da boste znali razločili med laskanjem in med
resnično ljubeznijo. Znano Vam je, kako moje raz¬
mere stoje, in da lahko ženo preživim, če bi prav
nič ne imela; torej veste, da ne iščem Vašega pre¬
moženja, ki res ni majhno; pa jaz bi Vas ljubil
tudi, ko bi ničesa ne imela, ko Vašo lepoto in Vaše
lepo obnašanje, pa dobro srce.

Blagovolite mi v kratkem nekaj odgovoriti.

Z resničnim spoštovanjem Vam udani

Dragotin Klanec.

V Krauji dnž.

Ugoden odgovor.

Velecenjeni prijatelj!

Da Vam dokažem, kako malo se zmenim za
tiste, ki se mi toliko laskajo, pa ljubijo bolj moj
denar, ko mojo osebo, odgovorim Vam na kratko,
da Vas istinito spoštujem, akoravno se mi še niste
do danes nikdar usiljevali. Že večkrat sem si mis¬
lila, ko bi se še enkrat možila, tacega moža bi si
želela, kakor ste Vi. Ako torej resno mislite, v krat¬
kem naredite ženitovanje, vabim Vas uljudno, da
mi takoj in večkrat pišete, ter me tudi osebno ob¬
iščete, da se natančneje dogovoriva. Ako pa iščete
ljubezni le za kratek čas, moram Vam reči, da se
v tako ulogo ne podam, ker bi pri tem preveč trpelo
moje dobro ime; saj veste, da mora udova na to
še bolj paziti ko dekle. Kajti dekletu se še kaj

11

odpusti, udova pa pride precej na slab glas, ako
ima dolgo znanje brez možitve, ter si pokvari vso
bodočnost. Kaj tako slabega mi menda ne boste
želeli; toraj Vas pričakujem v nadi, da so Vaši na¬
meni resni in pošteni.

Ne bojte se tekmecev, ker vse bom odpravila,
brž ko za trdno zvem, kako Vi mislite z menoj.

Vam odkritosrčna prijateljica

Milena pl. Rus, rojena Golobova.

V Kranji dne.

Odlašajoč odgovor.

Velecenjeni gospod!

Vaša ponudba mi je ze!6 povšeči. Ceniti znam
Vaš možki značaj, ki se mi hvali od vseh strani,
in v sredi svojih častilcev si mislim včasih, da bi
mi bil tak mož, kakor ste Vi, morda še najbolj po
godu. Vendar za sedaj še ne morem na resno zvezo
misliti. Le prevdarite, da je komaj še štiri tedne
od tega, kar sem rajncega moža pokopala, in zdaj
bi bilo vendar še nespodobno, misliti že na novo
zvezo. Da me nadlegujejo snubači, tega nisem jaz
kriva, jaz jih nikakor ne vabim, odpraviti jih z grdo
pa se ne spodobi. To Vas ne sme motiti; nazadnje
bom vendar le tistemu roko dala, ki je bo najbolj
vreden, ne pa tistemu, ki se največ prilizuje. Kar
se Vas tiče, smem Vas zagotoviti, da niste poslednji
med mojimi snubači. Samo to Vas prosim, da me
ne silite k hitri odločitvi, ker sem še vsa zbegana
po smrti svojega moža in po trudu, s katerim sem
mu v zadnjih dneh njegovega življenja stregla. Pu¬
stite, da si še nekaj tednov oddahnem, potem Vas
hočem radovoljno sprejeti v svoji hiši, in se bova
lahko dogovorila, če Vam je resna volja.

12

Z najlepšimi pozdravi ostajam z vsem spošto¬
vanjem Vam naklonjena

Milena pl. Rus, roj. Golobova.

V Kranj i dne.

Neugoden odgovor.

Častiti gospod!

Kolikor častna je tudi Vaša ponudba, vendar
je ne morem sprejeti, in sicer edino iz tega vzroka,
ker se sploh ne mislim več omožiti.

Otroka, ki mi živi iz prvega zakona, ne morem
zavreči, to pa bi se zgodilo, ako se zopet omožim,
ker le predobro vem, da možje ne ljubijo tujih
otrok, še svojih dostikrat ne preveč.

V spominu na svojega prvega moža imam za¬
bave dovolj, pa v izreji svojega otroka; premoženja
imam pa tudi za silo, da se mi ni bati pomanjkanja.

Bodite prepričani, da Vas spoštujem, kakor le
malo mož, pa bodite tudi preverjeni, da pri svojem
sklepu ostanem.

Z vsem spoštovanjem

Milena pl. Rus.

II. del.

Pisma srečne ljubezni.

Vojak piše nevesti.

Draga Marička!

Kako rad bi ti bil pisal že poprej! Pa ti ne
verjameš, kako težko pride vojak do pisanja. Vedno
so kake sitnosti; če te drugo ne zadržuje, je vpitje
tovarišev. Slednjič sem ujel prosto urico, da ti prav
na skrivnem pišem te vrstice.

Kako se imaš? Ali misliš kaj na mene? Oh,
kolikrat se te spominjam jaz!

Skor bi rekel, da vedno na tebe mislim, še celo
v sanjah, kakor pravi slovenski pesnik:

«Pa saj skoraj ni razločka
Medju dnevom in nočjo,

Ako spim, o tebi sanjam,

Ak’ budim, pa spet tako.»

Draga Marička, ne veš, kako se mi toži po
tebi! Nobena stvar me ne zanima okoli mene, ko
edino le misel na tebe. Kdaj bom zopet pri tebi?
Kdaj bom zopet pogledal v tvoje zveste oči? Dobro
je, da čas hiti in da vse mine na svetu. Tudi moje
vojaščine bo enkrat konec. 0 Veliki noči upam, da

14

bom dobil odpust. Kako bo to srečno svidanje! Se
ve da do poroke je treba še čakati dolga tri leta.
Pa tudi ta dolgi čas bo prešel. Upam, da me boš
čakala do tje, da mi ohraniš zvesto ljubezen. O meni
ni treba dvomiti. Lahko poizveš od mojih tovarišev,
da se za druga dekleta, kojih se ne manjka v tem
mestu, niti ne zmenim. Da mi bo čas preje pre¬
tekel, daj mi prav pogosto pisati; saj lepšega veselja
nimam, ko prebiranje tvojih pisem.

Služba je tukaj trda, ker nas je premalo vo¬
jakov umeščenih, straže pa je treba dosti oskrbeti;
tako sem vsak drugi dan na straži. Tudi sicer se
mi zdi vse pusto in dolgočasno, morda zato, ker
pogrešam tebe.

Pozdravi mi tvoje in moje stariše in tvojega
brata Miroslava in vse prijatelje in znance. S tem
se poslavljam od tebe in ti pošiljam v duhu sto
prisrčnih poljubov, tvoj zvesti

Janez Strnišar.

V Gradci dne.

Odgovor.

Predragi moj Janez!

Tvoje ljubo pismo sem z velikim veseljem
sprejela.

Ti ne veš, dragi Janez, kolikokrat me zavoljo
tebe polijejo solze, p*osebno zvečer ob osmih, ker
se spominjam, da si ob tej uri prej k nam prihajal,
zdaj te pa ni več! Mati so me večkrat zmerjali, če
sem se jokala; oče pa, in tega nisem pričakovala,
rekli so potem: «Naj se izjoka, to olajša srčno bo¬
lečino.*

Ko je tvoje pismo prišlo, so hoteli vsi vedeti,
kaj si mi pisal in kako se ti godi. Jaz sem jim rekla,
da pustiš vse pozdravit in da se ti dobro godi.

15

Potem sem šla pod streho, da sem tvoje pismo
skrivaj brala. Vem, da sem ga desetkrat prebrala.

Mati so hoteli, da jim pismo preberem, pa jaz
tega nisem mogla in dala sem pismo očetu, da so
ga materi prebrali, ko sem bila jaz v kuhinji. Ko
sem nazaj prišla, so oče rekli: «No, Janez se bo
vojaščine že privadil; iz početka je pač hudo, počasi
pa že gre. Če boš Janezu kaj pisala, pozdravi ga
še od mene.» Vesela sem šla spat, in tvoje pismo
sem dala pod glavo in drugi dan sem ga zopet brala.

Tudi s tvojimi ljudmi sem govorila, ter jim
izročila tvoj pozdrav, za kar so se zahvalili in
rekli, da moraš tudi njim kmalo pisati.

S prisrčnim poljubom te še enkrat pozdravim
ter ostanem vedno tvoja tebe iskreno ljubeča

Marija Strletova.

V Ljubljani dne.

Mlad rokodelec, ki se poda v tujino, se poslovi
od svoje ljube.

Izvoljena mojega srca!

Jutri na vse zgodaj se podam na potovanje.
Poslovil sem se od tebe sicer že osebno, — ah,
bil je to nepozabljiv trenotek mojega življenja -—
vendar mi vest ne pripusti, da ne bi ti pisal še
nekaj vrstic, dokler bivam v ljubljanskem zidovji.
Ločitev od tebe mi je silno težka, vendar se poto¬
vanju odtegniti ne smem, saj veš, da se mora temu
podvreči vsak mojega stanu, če hoče potem v živ¬
ljenji kaj veljati. Bog te ohrani zdravo in nedolžno,
kakoršna si zdaj, in da se srečno zopet vidiva!
Kamorkoli bom prišel med širni svet, povsodi me
bo spremljevala tvoja ljubeznjiva podoba. Ohranil
ti bom zvesto srce. Ne žaluj preveč ter pomisli.

16

da sem v duhu vedno pri tebi. Tvoja ljubezen mi
bo dajala moč za vse težave, ki me čakajo. Kmalo
bodo pretekla leta mojega potovanja — ti si mlada,
iebi se ne mudi z možitvijo — in kadar se vrnem
nazaj, sklenila se bova v večno zavezo! Kako lepo
bo tisto snidenje, ako ga nama Bog da!

Piši mi večkrat, jaz ti bom vselej pisal svoj
naslov. Ako mi hočeš že na to pismo kaj odgovoriti,
blagovoli ga poslati v: «Celovec, poste restante»,
kamor mislim dospeti v četrtek zvečer.

Ostani moja, ne pozabi tvojega te presrčno
ljubečega

Vojteha Šmida.

V Ljubljani dne.

«

Odgovor.

Predragi Vojteh!

Hitim ti odgovarjati na tvoje včerajšnje pismo,
s katerim si me tako veselo iznenadil. Upam, da
bo došlo v Celovec še o pravem času. Lahko si
misliš, kako me srce boli, ko te moram pogrešati
in ne slišim več tvojega milega glasu. Bog te ohrani
na vseh potih. Edina moja tolažba je to, da čas
mine in da se boš povrnil nazaj v moje naročje,
— ah, se vč da bo treba dolgo čakati! Stori, če
mogoče, da čas svojega potovanja prikrajšaš!

Svest si smeš biti, da ti bom pridno dopi¬
sovala, saj veš, da druge zabave nimam in je tudi
ne iščem. Da bi le tudi ti meni zvest ostal! V
daljnem svetu boš videl mnogo lepših deklet od
mene . . . Ne, tega nečem verjeti o tebi, to storiti
si nezmožen! Kaj ne? —

O! kako lepe so bile ure, ko sem te lahko še
vsak dan videla! Naj bi se kmalo povrnile. Kdo
ve, kaj nam je še prihranjeno v življenja usodi?

17

Vedno sem tako nemirna in ne bom prej srečna,
dokler te nimam vedno na svoji strani.

Zdravstvuj! Hodi srečno! Povrni se kmalo k

tvo ^ Minki.

V Ljubljani dne.

Ženin piše nevesti.

Predraga, preljubeznjiva moja nevesta!

Pero se mi trese veselja, da te smem svojo
nevesto zvati! V istini, zdaj si moja. Dostikrat se
mi zdi, kakor bi to niti res ne bilo, tako velika se
mi zdi ta sreča. Prstan od tebe pa mi priča, da
je tako. Prepričan sem, da bolj ljubeznjive neveste
ne more nihče imeti. Kako sem bogat, da imam
tebe! in kako ljubeznjivi so tvoji starši, ki so zdaj
tudi moji! Povej jim vendar, kako so mi ljubi in
kako sem jim hvaležen za vso njih naklonjenost in
prijaznost! Nikdar ne bom pozabil srečnih ur, ko
sem zahajal v Vašo hišo in se radoval med Vami.
Težko mi je, da ne morem pri tebi biti, pa saj veš,
da me opravki vežejo na to mesto. Pa saj ne bo
dolgo trpelo; v kratkem bova zvezana za večno!

Piši mi kmalo in prav mnogo, saj tvoja pisma
tako rad prebiram!

Za tebe živim in tvoj ostanem, ter ti pošiljam
tisoč pozdravov in gorak poljub iz daljave, ves tvoj

Miroslav.

V Trstu dne.

Odgovor.

Predragi Miroslav!

Zahvalim se ti za ljubeznjivo pismo, in da si
pri obilnih opravkih, vendar vzameš časa, da meni
pišeš, ki kar koprnim po novicah o tebi. Pač sem

2

18

bila bolj srečna, ko si ti še tukaj v Mariboru bival,
ko sem te lahko videla vsak dan! Pa tolažim se,
da boš svojo kupčijo v Trstu kmalu v red spravil
in da se potem povrneš v Maribor, kjer te vsi že
željno pričakujemo.

Odkar sva zaročena, zdi se mi, da sem vsa
drugačna, ko poprej. Vedno ogledujem tvoj prstan;
moje misli so vedno pri tebi, za ostali svet se ne
zmenim. Rada bi vedno le o tebi govorila, pa me
je sram. Sama pri sebi pa si mislim:

«Zvesto ljubim in molčim,

O ljubezni ne govorim.*

Dragi Miroslav, kaj bi drugim ljudem razode¬
vala svoje čute; le eno srce je, katero me popolnem
umeje, in to je tvoje! Le tebi hočem se vso raz¬
kriti, tebi razodeti vse svoje misli in čute. Pridi
prav kmalo nazaj, imam ti toliko povedati! Moji
starši te puste prav lepo pozdraviti. Ravnaj se lepo,
ne pozabi, da sem samo jaz tvoja, in tako sprejmi
moj srčni pozdrav in poljub, tvoja osamljena, po
tebi hrepeneča

Ana.

V Mariboru dne.

III. del.

Pisma nesrečne ljubezni.

Deklica se pritoži, da jo ljubimec zanemarja.

Dragi moj Josip!

Ne vem, če te smem še tikati. Sicer si me ob¬
iskal vsaj vsako nedeljo; če si bil pa zadržan, si
mi poslal nekaj vrstic. Zdaj pa že tri tedne o tebi
ni sledu ne tiru. Dragi Josip, kaj si hočem o tem
misliti? Ali me ne ljubiš več? Grozna dvomba mi
razjeda srce! Morda si bolan in mi ne moreš pi¬
sati? Oglasi se vendar! Hotela bi te sama obiskati,
ko bi se jezikov ne bala, ker veš, da se to ne spo¬
dobi. Piši mi torej kmalo, kaj misliš in kako se imaš!
Ge mogoče, pa sam pridi v naročje tvoje te ljubeče

Ljudmile.

V Škofji Loki dne.

Izgovarjajoč odgovor.

Draga Ljudmila!

Tvoje pismo sem prejel in reči moram, da sem
postal nekako otožen po njem. Da že tri tedne
nisem bil pri Vas, to ima svoje uzroke, ki ti jih
ne bom skrival. Zdelo se mi je, da si zadnje čase

2 *

20

nekaj hladna postala proti meni. Spominjala se boš,
kako sem te moral prositi prej, da sem dobil od
tebe lahen poljub. Ker sem torej mislil, da sem
ti morda že nadležen postal, kazalo mi ni druzega,
ko izostati, da ti pustim prejšnjo svobodo. Iz tvo¬
jega pisma pa razvidim, da me še vedno ljubiš, in
to mi je drago in ljubo. Pred nedeljo veš, da ni¬
mam časa. V nedeljo popoludne pa te hočem po¬
čakati ob dveh na cesti v Kranj. Sla bova potem v
gostilno k Juriju, da se dogovoriva, če ti je drago.
Mislim, ker sva kriva oba, da se bova lahko sporaz¬
umela. Za pokoro mi moraš dati dvajset poljubov
mesto enega in potem bom zopet ves tvoj

V Loki dne. Josi P-

Opravičujoč odgovor.

Draga Ljudmila!

Ti veš, kako sem te ljubil in kako bi te še
vedno rad. Pa kolikor je tudi tvoje pismo prijazno,
vendar ti moram povedati, da si le sama kriva,
ako te več ne obiščem. Spomni se, kako je bilo na
zadnjem izletu v Kranj. Ali si nisem vse prižadejal,
da bi te razveselil, pa ti se za mene nisi zmenila,
ker si imela preveč opraviti z gospodom Hudobiv¬
nikom! Mrzlo in brezupno je bilo najino slovo. Vsak
dan sem pričakoval pisma od tebe, da se boš opra¬
vičila zaradi tacega obnašanja, pa zastonj. Torej je
vse le od tebe odvisno. Piši mi kmalo, kako misliš o
meni; če me več ne ljubiš tako, ko nekedaj, verjemi
meni, da imam toliko duševne moči, da bom znal
to zgubo molče in moško prenašati! Ako pa spoznaš
svojo krivico, opraviči se vendar! V nadi, da se vse
še lepo poravna, ostanem tvoj vedno enaki

V Loki dne . . . .

Josip.

21

Kratek odbijajoč odgovor.

Gospica Ljudmila!

Vaše pisanje bi lahko popolnem prezrl, vendar
hočem biti toliko dvorljiv, da Vam razložim uzroke
mojega zadržanja. Povedal sem Vam bil, da na bin-
koštni ponedeljek ne morem priti, ker sem imel ta
dan opravke v Ljubljani, kakor Vam je dobro znano.
Vi pa niti en dan niste mogli brez druščine ostati,
ter ste se peljali isti dan z gospodom Hudobivnikom
v Medvode, kjer ste se prav dobro zabavali, kakor
sem slišal. Da Vam pri Vaših izletih z gospodom
Hudobivnikom ne bom dalje napotja delal, izjav¬
ljam s tem pismom, da je najina zveza pretrgana,
ter da imate popolno prostost nazaj. Bodite srečni,
kakor je tudi Vaš nekdanji

Josip.

V Loki dne.

Pismo razkošni nevesti.

Draga Tereza!

Že davno ti imam nekaj povedati, kar mi zelo
srce teži, ter ti pokazati brezdno, kateremu na¬
proti hitiš. Molčal sem dolgo iz ljubezni do tebe,
zdaj pa ne morem več. Ko sem ti svojo ljubezen
odkril, ko sem prosil pri tvojih starših za tvojo
roko, povedal sem ti, da nisem toliko bogat, da bi
ti zamogel privoščiti vsako veselje, vendar pa da
bova lahko pošteno shajala, ako bova pametno rav¬
nala. Tačas si bila s tako usodo zadovoljna; zdaj
te je pa obsedel nek hudi duh, da letaš od vese¬
lice do veselice, od plesa do plesa, iz koncerta v
gledišče, iz gledišča v krčmo, iz krčme zopet na
ples. Kako je bilo lepo, ko sva bila še doma in se

22

pogovarjala o vseh rečeh, pa se ti ni tožilo po ve¬
selicah. Zdaj te moram pa vsak dan spremiti na
kak ples, v kako družbo, v gledišče itd. Če se ta-
cega življenja privadiš, kako boš nesrečna, ako mene
vzameš in potem ne boš mogla uživati taeega ve¬
selja! Silila boš vedno iz hiše, zanemarjala gospo¬
dinjstvo, in moji dohodki bodo prepičli, da tvojim
željam ustrežejo. Nesrečna bova oba! Vedno je še
čas, da premisliš, kam to pelje, ter da se vrneš na
pravo pot nazaj. Upam, da boš iz ljubezni do mene
premagala sama sebe in tako življenje popustila.

V tej nadi te prisrčno pozdravlja tvoj ženin

Radoslav Smrekar.

V Trstu dne .....

O dgovor.

Preljubi moj Radoslav!

Tvoje pismo me je prestrašilo, ker sem spo¬
znala, da res dirjam po nevarni poti naprej. Ve¬
rujem, da tebe moje obnašanje boli. Pa nisem toliko
slabo mislila, prišlo mi je nekako, kakor bi se reklo,
da «sem se plašila*. Povedati ti moram, da nisem
sama vsega kriva. Največ krivde pade na mojo
bratranko Berto. Ona je nedavno prišla z Dunaja,
tam se je navadila veselega, lahkomišljenega živ¬
ljenja, hoče biti vedno med ljudmi in se razkazo¬
vati mladim možem, lepa je in govoriti zna, da je
veselje, doma nima prilike, očarovati moškega spola,
zato jo vleče vedno ven iz hiše, in jaz jo moram
povsod spremljati. Pa bodi miren; v nedeljo zopet
odide, potem sem zopet sama, držala se bom doma
in tebe sprejemala v domačem krogu, kakor poprej.

Pridi danes zvečer, prepričal se boš, da ljubim
le tebe in da mi je za druge veselice malo mar.

23

Lahko mi verjameš, da sem že sita tega po¬
nočevanja po plesiščih; tvoja druščina mi je ljubša
od najlepše godbe. Pridi gotovo! Tvoja te zvesto
ljubeča Tereza.

V Trstu dne.

Ženin piše očetu neveste, da zvezo raztrga.

Častiti gospod!

Z najiskrenejšo ljubeznijo in najslajšimi nadami
sem bil pri Vas prosil za roko Vaše hčere Franice.
Žalibog pa sem po daljnem občevanji ž njo zapazil,
da ima marsiktere slabe lastnosti, katere je nikakor
ne priporočajo za zakon. Kmalo je prišlo do raz-
pora med nama, in ne da bi se poravnal, hoče se
vedno bolj poostriti. Prepričal sem se zdaj, kar so
mi ljudje že davno pravili, da ona še vedno ni raz¬
vezala svojega starega znanja s trgovskim pomoč¬
nikom Podbrežnikom, ampak da se vsak večer ž
njim shaja, da se potem skupno norčujeta iz mene,
kakor vem iz gotovega vira. Ker temu gospodu
Podbrežniku iz srca rad prostor prepustim, nazna¬
njam Vam s tem pismom, da smatram svojo zvezo
z gospico Franico odslej kot raztrgano.

S prošnjo, da njej to naznanite, ostajam s spo¬
štovanjem Vam udani

Hrabroslav Primožič.

V Idriji dnž.

Nevesta odpove zaročencu.

Brez nadpisa, ker ne vem, kako bi Vas nago¬
vorila.

Včeraj ste se vpričo ljudi tako grdo obnašali
proti meni, da Vas nečem dalje poznati kot svojega

24

ženina. Če že zdaj tako brezobzirno in surovo po¬
stopate proti meni, kaj bi imela pričakovati še le
po poroki!

Izgovarjali se boste, da ste bili pijani. Pa to
ni noben izgovor, ker je že pijanost sama na sebi
grda lastnost in se ne spodobi za izobraženega člo¬
veka. Ge se v resnici poboljšate, mogoče, da Vam
še odpustim, pa vpijaniti se ne smete nikdar več,
to Vam povem. Jaz šale ne razumem, kar rečem,
pri tem ostanem.

Vaša razžaljena

Ema Schneider.

V Novem Mestu dne.

Odgovor.

Ljubeznjiva gospodičina!

V zadnjem pismu ste mi tako zagrozili, da se
še zdaj po vseh udih tresem. Torej Vi bi me trpeli
pred svojimi očmi le pod tem pogojem, da se po¬
polnem uklonem Vaši mogočnosti. Pa tega menda
ne bo treba. Sit sem že Vaše prevzetnosti. Vse sem
storil za Vas, od nog do glave sem Vas oblekel,
Vašemu očetu sem plačal dolgove, vselej sem po¬
ravnal vse račune, kadar smo bili vkup v gostilni.
In kako zahvalo sem zato žel? Za Vašim hrbtom
sem moral čepeti in gledati, kako ste se zabavali
z drugimi.

Res je, da sem se zadnjič napil in da sem Vam
potem nekaj neljubih, pa resničnih povedal. Pa napil
sem se le od jeze, in če je bilo kaj narobe, krivi
ste tega le Vi, ker se predrznete, človeka s po¬
štenim srcem za nos voditi, samo da ga imate za
molzno kravo, sicer pa Vas ne veže niti iskrica
ljubezni do mene. Ko sem to spoznal ter opazoval
Vaše obnašanje zadnji večer, ulival sem iz obupa

25

vino v sebe, kar bi bil storil v enakem položaji
vsak drug, in torej mislim, da sem v očeh pošte¬
njakov opravičen zavoljo te pijanosti. Kolikor me
tudi skušate zaničevati v svojem listu, vedite, da
me zaničevanje od Vaše strani prav nič ne gane
in ne boli. Tolažim se z mislijo, da jih ostane še
dovolj poštenih ljudij, ki me spoštujejo, če prav
nisem tako lep, kakor tisti gospodiči, katerim ste
Vi moje vino natakali. Nikdar bi komu ne očital
svojih darov, pa tako nehvaležni osebi nasproti ni
nobena stvar presurova.

Lahko uganete, s kakim spoštovanjem ostajam
vedno isti

Ferdinand Vremkar.

V  Novem Mestu dne.

Deklica se pritoži, da jo ljubimec zanemarja.

Dragi moj Jarnej!

«Kdor hoče ljubiti, mora trpeti®, slišala sem
včasih praviti, in da je istina, moram skušati tudi
jaz. Ne morem razumeti, zakaj si proti meni tako
hladen postal. Dokler so bili moj oče zoper najino
zvezo, tako dolgo si mi pridno dopisoval in me
večkrat obiskal. Zdaj pa, ko sem z jokom in stano¬
vitnimi prošnjami to dosegla, da smeš k nam do¬
hajati in si gotov prijaznega sprejema od strani
mojih staršev in bratov, zdaj pa vedno bolj po¬
redkoma dohajaš in nič več ne pišeš. Ti ne ver¬
jameš, koliko jaz trpim zavoljo tega. Ali me ne
ljubiš več? Pridi vendar in povej, kaj ti je!

Srčno te pozdravlja tvoja žalujoča

Julika Kralj.

V Ljubljani dne.

26

Odgovor.

Draga Julika!

Prejel sem tvoje pismo. Žal mi je, da si delaš
toliko skrbi. Reči ti pa moram, da se mi govor¬
jenje tvojega očeta nič kaj ne dopada. On je sicer
pri volji, da te meni da, o kaki doti pa neče nič
slišati. Hotel sem se pa ravno zato oženiti, da bi
kaj priženil in odprl svojo lastno prodajalnico, sicer
moram večno le pomočnik ostati in drugim služiti
in v tem položaji se ne morem niti ženiti. Žal mi
je, da te ne morem še tako kmalo obiskati, ker
odpotujem te dni po opravkih na Dunaj. Sicer te
lepo pozdravlja tvoj

Jarnej Poličar.

Y Ljubljani dne.

Julike oče odgovori.

Gospod Poličar!

Moja hči je po Vašem obnašanji, kakor tudi
po Vašem zadnjem pismu zel<5 užaljena. Jaz sem
Vaše pismo bral in iz njega razvidel, da Vam ni
toliko za mojo hčer, ko za bogato doto. V tem
oziru pa sem jako svojeglaven in Vam povem, da
bom svoji hčeri doto dal, kadar se bo meni ljubilo.
Kdor jo res ljubi, jo bo vzel tudi brez dote. Ker
se mi zdite denarja lakomen človek, in ker vem,
da pri takih možeh žene nimajo nič dobrega, zato
mi je najljubše, če zvezo z mojo hčerjo popolnem
pretrgate.

S spoštovanjem

Ognjevit Kralj.

V Ljubljani dne.

27

Ljubimec odpeve ljubezen.

Gospica!

Bil je čas, gospica, ko sem mislil, da mora prej
svet konec vzeti, da morajo prej zvezde z neba
pasti, ko da bi jaz zamogel tako pismo pisati, kakor
ga zdaj pišem. Pa pod solncem ni nič nemogočega.
Pa da je bilo to kedaj mogoče, kdo drugi je tega
kriv, ko le Vi sami?

Namen mojega pisanja je, da Vam povem, da
me ne boste nikoli več videli. Lahko si mislite,
kako težko sem se odločil za tak sklep, in še danes
bi ga takoj preklical, ko bi se le količkaj strinjalo
z mojo častjo.

Sinoči sem Vas opazoval, ko ste in kaj ste go¬
vorili z gospodom Škrjancem. Vi me niste zapazili,
pa meni ni nobena beseda ušla. Že večkrat so mi
ljudje pravili, da imate Vi poleg mene še zvezo z
gosp. Škrjancem in da je le on Vaš pravi ljubimec.
Nisem hotel tega verjeti, dokler se nisem sam pre¬
pričal. Torej vzamem s temi vrsticami slovd od
Vas, in moja edina želja je, da vas prej ko mogoče
pozabim. Ljudevit Kračman.

Na Vrhniki dne.

Mlada gospica piše gospodu, katerega bi
morala proti svoji volji vzeti, ker jo k temu
silijo starši.

Cenjeni gospod!

Slabo vračujem Vaše spoštovanje do mene, če
Vam s tem povem, da se bojim tistega dneva, ko
bom morala z Vami pred altar stopiti, ker Vas v
istini ljubiti ne morem. To ste morali vendar že sami
zapaziti. Moji starši so mi strogo zapovedali, da

28

moram Vašo ponudbo vzprejeti, pa povem Vam, da
bom za vse življenje nesrečna, če Vi prostovoljno
ne odstopite od svoje snubitve. Bolje je, da Vam
to odkritosrčno povem, in sicer morate še vedeti,
da Vas ne sovražim, ampak jaz že dolgo ljubim
druzega, in to zvezo hočete Vi raztrgati.

Žalostno bo tudi za Vas, ako dobite ženo, ki
Vam zamore ponuditi le mrzlo uljudnost, namesto
ljubezni. Poslušajte torej glas pameti in zatrite strast
v sebi, pa Vas bo usoda poplačala za to zmago nad
seboj s tem, da Vam pripelje v naročje drugo nevesto,
ki bo Vaše ljubezni bolj vredna, ter ne bo tako
neobčutljiva za Vaše dokaze naklonjenosti kakor jaz.

S spoštovanjem

Ana Storžič.

V Celovci dn6.

Deklica piše nezvestemu ljubimcu.

Mirko!

Nisem hotela verjeti in vedno sem mislila, da
je le prazen strah,— zdaj pa sem prepričana, da
si me goljufal, ti, katerega sem tako srčno ljubila!
Za te sem vse žrtvovala: hišni mir in mir svojega
srca. Iskal si ljubezni nedolžnega dekleta samo iz
tega uzroka, da se ž njo pred svojimi znanci po¬
bahaš in da se moji lahkovernosti posmehuješ. Na¬
vajena vse verjeti, sem tudi tvoje sladke besede za
resnico jemala; ti pa zdaj svojemu prijatelju pišeš,
da si se iz mene le norčeval.

Kakšen uzrok imaš, da z mano tako delaš?
Ali sem se pregrešila s tem, da sem te tako is¬
kreno ljubila? Mar ti še nisi občutil, kako boli, od
ljubega zaničevan biti? Kako je hudo, goljufan biti
v najlepših nadah? Ko bi ti občutil le polovico to¬
liko ljubezni ko jaz, potem bi vedel, kako jaz

29

trpim. Ne zadosti, da si po nevrednem ranil moje
srce, razprl si me še z mojimi starši, ki mi ne mo¬
rejo odpustiti, da sem zavoljo tebe odpodila toliko
vse časti vrednih snubačev, ki so imeli več srca
do mene, ko ti, pa jaz slepa reva tega nisem hotela
videti. Svoje dobro ime sem zavoljo tebe večjidel zgu¬
bila, ker ljudje govorč več, ko je res. Pa ne zadosti,
ti si se še pred ljudmi bahal, kako si mene opeharil
in za nos vodil! Pridi zdaj in poglej tvojo, nekdaj
tako veselo in cvetočo Maliko! Našel me boš bledo,
upadeno, otožno; samo poglej me in veseli se svo¬
jega junaštva, da si nedolžno dekle pripravil ob vso
'srečo na svetu! Kako srečna sem bila včasih, ko
ljubezni še nisem poznala! Sladko sem spala in
zdrava vstajala in se Bogu zahvaljevala za vse do¬
brote. Zdaj vse noči ne morem spati. Skušam mo¬
liti, pa ne morem; tvoja podoba mi je vedno pred
očmi. Ko se jutro zazori, vstanem vsa potrta iz po¬
stelje in v tla obračam svoj pogled.

Ali še veš, kako si mi ljubezen prisegal? Ali
se ne bojiš jeze Božje, da tako lahkomišljeno pre¬
lomiš svojo prisego? Tudi za te bo prišel dan pla¬
čila, ne boj se, kar si meni storil, ti ne bo odpu¬
ščeno. Pa ne, jaz ti odpustim in želim le, da postaneš
resen in pameten, in če si drugo ljubico izbereš in
drugo pred altar pelješ, želim le, da bi ž njo bolj
lepo ravnal, kakor si s tvojo nesrečno

Amalijo.

V Gelji dne.

Nevesta razveže zaročbo.

Ljubi Anton!

Iz kakšnih uzrokov vendar se me tako izogib¬
lješ, zakaj nič ne pišeš? Tako prašam dan na dan.
Srce mi hoče počiti v prsih od žalosti, da sem tako

30

prevarjena. Iz vsega vidim, da tebe ni volja, spol¬
niti svoje obljube. Že šest let sva zaročena in jaz
čakam kakor norica, kdaj postane resnica iz tvojih
besedi in obljub. Več potrpežljivosti se vendar ne
more zahtevati. Jaz pa sem potrpela, in — kakor
ti je znano — odbila sem med tem časom eno lepo
ponudbo zavolj tebe, namreč ko me je snubil bogati
in lepi trgovec K. Pa ti, namesto da bi bil hva¬
ležen za tako udanost in zvestobo, postajaš vedno
bolj mrzel, in vedno bolj po redko k nam prihajaš.
Ker mi je znano, da se lahko vsak dan oženiš, ako
bi hotel, in da vse tiste ovire le sproti izmišljuješ
in ker dalje tudi ne vidim uzroka, zakaj si vedno
bolj redek gost postal v naši hiši — moram si misliti,
da bi se mene rad znebil. Ce ti nimaš poguma, to
besedo izreči, hočem jo pa jaz prva reči, in s tem
pismom te odvežem vseh obljub in dolžnosti do mene.

Tužnega srca, pa brez jeze se poslovim od tebe
in ti želim vse dobro na svetu.

Tvoja nekdanja nevesta

Karolina Možičeva.

V Gorici dne.

IV. del.

Snubilna pisma.

Mlad mož snubi hčer s pismom do očeta.

Častiti gospod!

Dozdaj sem občeval z Vami le v kupčijskih
rečeh, danes pa se obračam do Vas v čisto drugi
zadevi, ki Vam pride morda nenadoma. Dovolim si
namreč vprašanje do Vas: ali je Vaša hči Katarina
že oddana ali ne? In če ni, ali ste pripravljeni
mene vzeti za zeta, kadar se mi posreči, zadobiti
naklonjenost Vaše ljubeznjive hčerke? — Vi se ču¬
dite in prašate, kako jaz pridem do take misli? —
Prav lahko. Le en parkrat sem bival v druščini
Vaše ljube hčerke in prevzela je popolnem moje
srce, tako da ne morem nobene druge ljubiti. Ker
sem navajen, povsodi ravno pot hoditi in ne maram
nobenih skrivnosti in tajnosti, obrnil sem se naj¬
prej do Vas, da boste vedeli, da so moji nameni
pošteni. Kakor Vam je znano, živim v dobrih raz¬
merah in ženo lahko preživim. Brž ko bo Vaša hči
pri volji, hočemo narediti poroko. Ako pa ne, —
no, midva ostaneva vendar vedno prijatelja!

Upam, da mi na to pismo v kratkem odgovorite.
Z vsem spoštovanjem Vaš udani

Filip Slemenik.

V Logatci dne.

32

Odgovor.

Cenjeni gospod Slemenik!

Vašo ponudbo si zamorem le v čast šteti. Ker
pa svoji hčeri nečem sile delati, blagovolite se sami
potruditi, da si pridobite njeno naklonjenost. Jaz
nimam nič zoper Vas, ker Vas že dlje časa poznam
kot izvrstnega in za Vašo starost zel<5 resnega moža.
Moja hiša Vam je vsako uro odprta, in če se za-
morete s Katrico sporazumeti, dal vama bom z ve¬
seljem svoj očetovski blagoslov.

S prijaznim pozdravom Vaš

Franc Vidmar.

Na Rakeku dne .

Sin naznanja staršem, da se je zaročil.

Dragi starši!

Današnje moje pismo Vam prinaša važno novico
in veliko prošnjo. Nedavno sem se soznanil z gospo-
dičino Rozo Mišičevo, hčerjo gospoda Mišiča, trgovca
tukaj. S svojo priljudnostjo se mi je tako prikupila,
da ne bi mogel več brez nje živeti. Razkril sem jej
svojo ljubezen in ponudil jej svojo roko, v svesti,
da Vi tega ne boste branili. Ona je mojo ponudbo
z veseljem sprejela, in tudi njeni starši so zado¬
voljni. Zdaj, ljubi starši, se obračam do Vas, da
mi daste svoje privoljenje, pa bo moja sreča gotova.
Bodite prepričani, da nisem lahkomišljeno ravnal, in
da je Roza naše hiše popolnoma vredna. Tudi Vi jo
boste radi imeli, kadar jo enkrat spoznate. Moja
služba je dozdaj toliko dobra, da lahko ženo pre¬
živim, ne da bi moral še Vašo dobroto na pomoč
klicati, pa tudi Roza ima nekaj premoženja. Tudi
ona se Vam priporoča in pričakuje ravno tako

33

težko ko jaz Vašega odgovora. Upam, da bom kmalo
dobil toliko prostega časa, da zamorem svojo ne¬
vesto k Vam na ogled pripeljati, in tudi njeni starši
pridejo ž njo.

Tako Vas prav lepo pozdravim in ostanem Vaš
hvaležni sin Venceslav.

V Ljubljani dne .....

Mlad bogat mož snubi revno dekle.

Ljuba Jovana!

Istina je, kar se našemu veku očita, da je
preveč materijalističen, da hrepeni le po denarji in
vžitku, da možje ne gledajo na srce, na značaj in
izobraženost žena, ampak se ozirajo le po bogatih
dotah. Jaz sem pa ravno narobe človek, in pri iz¬
biranji neveste pustim govoriti le svoje srce. Se ve
da mi je to lahko, ker imam sam toliko premoženja,
da mi ga pri ženitvi ni treba iskati.

Odkar sem začel Vas spoznavati, sem se pre¬
pričal, da mi ni treba bolj krepostne in ljubeznjive
neveste iskati kakor ste Vi, in da so Vaše lepe
lastnosti veliko več vredne kakor največje bogastvo.

Verjeli mi boste, da so mi mnoge gospice iz
najbogatejših hiš na ponudbo, pa ker je bogastvo le
redko kedaj združeno s krepostjo, zvestobo, istinito
ljubeznijo in ponižnostjo, kije  najlepši kras ženske,
zatorej se ne oziram na take ponudbe in se rajši
obračam do Vas, ako mi hočete podariti srce in roko.
Starše ste zgodaj zgubili, dovolite da Vam jaz po¬
stanem oče in mati, mož in brat, prijatelj in varuh.

Težko pričakujem Vašega odgovora, ter Vas
prosim, naj ne bo neugoden. Vam iz celega srca

naklonjeni _ , , „ ,

reodor baron Markovič.

V Trstu dne.

3

34

Odgovor.

Visokorodni gospod baron!

Prisrčna zahvala za Vašo velikodušno ponudbo!
Zel6 se čutim po njej časteno, vendar se mi vidijo
pri tem tolike ovire, da jih ne morem zamolčati.

Vaš namen je gotovo Vašim žlahtnikom še ne¬
znan, in gotovo je, da Vaši starši, kakor drugi
žlahtniki, s tako zvezo ne bodo zadovoljni. Mene
bodo vedno zaničevali, Vam pa to zvezo zmirom
pred oči metali.

Spreti se morate zavoljo mene s celo žlahto,
in to bi bilo jako neprijetno za Vas. Jaz sem uboga
sirota, ali se smem tako visoko vspeti? Hvaležnost
in ljubezen ni eno in isto. Hvaležnost bi Vam vedno
skazovala, pa enakopravne ljubezni ne bi smela od
Vas zahtevati, ako me povzdignete v bogastvo in
čast, jaz pa Vam za to ne vem ničesar dati, ko
svojo revno osebo.

Pripoznam Vaš blag namen, pa ne upam si
trditi, da bi bila taka zveza v srečo za naji oba.

Odkritosrčno sem Vam naštela svoje pomisleke,
in če prav preudarite, morate spoznati, da so uva-
ževanja vredni. Rajši živim v vedni revščini, ko za¬
ničevana biti v sredi bogastva. Ako pa mislite, da
je Vaša nagnjenost do mene uboge sirote stanovitna
in iskrena, potem nikakor ne bom odbijala Vašega
plemenitega srca in hočem Vam na ljubo prestati
vso zavistno in hudobno besedovanje, ki bi me brez
dvoma čakalo. Izvolite, ako Vam drago, razložite
mi vse razmere še natančneje, v toliko važni zadevi
je treba previdnosti in preudarka največ od Vaše
strani.

Z odličnim spoštovanjem Vam udana

Angela Bedinski.

V Rojani dne.

35

Snubitev.

Spoštovana gospodičina!

Že davno sem želel Vam to ustmeno povedati,
kar Vam zdaj pišem. Pa ni se ponudila prava prilika.
Vzemite torej to pismo za dobro.

Prišel sem v tista leta, ko si je treba izbrati
življenja družico, kdor sploh misli na ženitev. Sam¬
skega življenja sem že do grla sit in si želim hišnega
reda in miru.

Moje oči so se obrnile na Vas. Že dolgo časa
opazujem Vaše čedno, lepo in dostojno življenje,
nikomur v spodtikljej, vsem v hvalo. O Vas se sliši
samo dobro, najhujše opravljivke obmolknejo, kadar
pride razgovor na Vas. Vaša prijetna zunanjost in
Vaša izobraženost, kakor tudi pošteno ime Vaše
hiše, Vas še posebno priporočajo. Verjemite meni,
da sem si stvar resno premislil in sklenil, Vas snu¬
biti, ter Vam obetam, da Vas bom vedno spoštoval
in ljubil.

Moje razmere so Vam znane. Izvolite se toraj
odločiti! Ako rečete «da», storite me srečnega, ako pa
«ne», ohranil bom vendar visoko spoštovanje do Vas.

Poln ljubezni do Vas se podpišem

Ciril Jesenko.

V Slovenjem Gradci dne.

Odgovor.

Cenjeni gospod!

S svojim pismom ste me res iznenadili. Še
sanjalo se mi nikdar ni o tem, da imate Vi take
občutke do mene.

Ker Vas že dolgo časa poznam kot značajnega
in vrlega možaka, katerega spoštuje vsa soseska,
ne morem Vam drugače, ko prijazno odgovoriti. Vaša

3 *

oseba mi je bila vsikdar simpatična in priljubljena.
Vendar jaz nisem sama svoja gospodovalka, ampak
moj jerob ima prvo besedo v mojih zadevah. Jaz
mu morem torej povedati, kaj ste mi Vi pisali in
ga prašati, če je zadovoljen. Jaz mislim, da se ne
bo dosti vpiral. Ako bi se pa vendar, morala bi še
dve leti počakati, da postanem polnoletna, tega pa
menda ne po treba.

Ako gojite v resnici take čute do mene, kakor
pišete, potem Vam prav z veseljem ponudim svojo
roko, ki je bila dozdaj še vedno prosta, še ljubimske
zveze dozdaj nisem nobene imela, kakor Vam
lahko povedd vsi, ki me poznajo.

Kadar zvem mnenje mojega jeroba, g. Jelov-
šeka tukaj, hočem Vam precej pisati. Dobro bi bilo,
ko bi Vi sami ž njim govorili.

Tako Vas najlepše pozdravljam in ostanem Vam
naklonjena

Brigita Kolenec.

V Slovenjem Gradci dne .....

Brat piše sestri, ki mu je naznanila, da se
je omožila.

Ljuba sestra!

Tvoje ljubo pismo me je jako iznenadilo ; bil sem
kar otrpnjen začudenja, ko sem zvedel, da si se
omožila. Ti, ki si zmirom rekla, da ostaneš samica,
si se vendar vdala! Vidiš, da sem jaz prav imel,
ker sem zmirom pravil, da je ženska le na svojem
mestu kot — žena; zdaj si sama spoznala, da to
samsko životarenje nič ne velja! To me prav veseli.
Da si izbrala vrlega moža, o tem ne dvomim, ako
ravno ga osebno ne poznam, pa slišal sem že o
njem, da je vsega spoštovanja vreden človek.

37

Jaz upam, da bosta srečno živela, saj ti nisi
razvajena, si varčna in znaš vse delati. Če ima on
le količkaj zaslužka, bosta redno shajala.

Jaz Vama želim vse dobro, ravno tako tudi
moja žena. Če mogoče, obiščita nas enkrat, ali pa
bom jaz enkrat k Vama v Radeče prišel.

Pozdravlja tebe in tvojega moža tvoj brat

Na Krškem dne . Pavle.

Rokodelski mojster snubi hčer s pismom do
očeta.

Velecenjeni gospod Prašnik!

Znano Vam bo, da sem se pred enim letom
vrnil iz tujine, ter da sem zdaj svoj obrt na svojo
roko pričel. Smem reči, da imam še dosti lepe
dohodke.

Toda gospodinjstvo z deklami mi je začelo že
presedati, ker moram gledati toliko zanikernosti in
nezvestobe, da imam vsak dan jeze na obilo in da
pri tem zanemarjam še svoje delo. Vsak dan bolj
sprevidim, da mi bo treba pridne gospodinje, katera
bo prevzela skrb za hišo, da se bom jaz le svojega
dela držati mogel. Obrnil sem svoje oči na Vašo
gospico hčer, ki se mi je s svojim lepim obnašanjem
in s tem, kar sem o njej slišal, jako prikupila. Jaz
čutim, da bi zamogel na njeni strani popolnoma
srečen biti. Pa njej še nisem nič povedal o svojih
občutkih; zdelo se mi je bolj dostojno, da prej Vas
seznanim s svojim namenom. Zato se obračam do
Vas, gospod mojster, s prošnjo, da mi brez ovinkov
poveste, če mojo ponudbo sprejmete ali ne. Tudi
prosim, da gospodičini hčeri mojo ponudbo nazna¬
nite. Moje premoženje ni veliko. Moja mala hiša je
brez dolgov, koliko pa moje rokodelstvo nese, to

38

veste sami presoditi. Ako torej gospodičina hči po
bogastvu hrepeni, tega jej nimam ponuditi; kar je
pa za življenje potrebno, to bomo z Božjo pomočjo
vedno imeli in si še kaj lahko prihranili za stare
dni. Moje ime je neomadeževano in pošteno. Vendar
pa nečem nobenega pritiska od Vaše strani na Vašo
gospieo, ako bi se ona le količkaj upirala, potem
rajši odstopim, ker sila nikjer ni dobra. Blagovolite
jej vse povedati, kako stvar stoji in sporočite meni,
koliko imam upanja. Pa prosim Vas, povejte mi vse
odkritosrčno, naj bo za me ugodno ali ne.

S spoštovanjem Vam udani

Miha Klančnik,

čevljarski mojster.

V Ljubljani dne.

Udovec snubi dekle.

Visokočislana gospica!

Ne bodite hudi, ako Vam mož, ki Vas že dolgo
iskreno časti, predloži prošnjo, ki Vas bo morda
iznenadila. Vaš nežni, krotki značaj, ki ga že davno
občudujem, daje mi pogum, da se Vam brez ovinkov
razkrijem. Moje hišne razmere me silijo, da se vnovič
oženim, ter si dobim drugo gospodinjo, ki bo moje
pohištvo oskrbovala in mojima otrokoma postala
druga mati. Do Vas, gospodičina, imam posebno
zaupanje in spoštovanje, in v tem me potrjujejo
vsa poročila, ki o Vas le pohvalno govore. Prepričan
sem, da mi boste Vi popolnoma nadomestili mojo
prvo ženo.

Ali se Vam torej smem približati z vprašanjem:
hočete li postati gospodarica moje hiše in mojega
srca, mati mojih otrok?

Res je, da nisem več mlad, pa tudi star še
nisem: za moškega sem še v najboljših letih. Da bi

39

kazal preveliko ljubezen, to se za udovca ne spo¬
dobi, to naj bo prepuščeno mlajšim ljudem; to pa
mi smete verjeti, da Vas visoko čislam in spoštujem
ter da se imate od mene nadejati le ljubeznjivega
obnašanja proti Vam. Moje razmere so Vam znane,
torej veste, da nam potrebnega ne bo nikoli pri¬
manjkovalo, ako Bog da. Mojih otrok se ni treba
bati; vzgojeni so lepo in prav krotkega značaja.
Sicer pa me je moja sestra že davno prosila, naj
jej dekleta prepustim; fanta mislim pa tako drugo
leto v vojaško šolo dati. Ako bi nama Bog dal kaj
otrok, prepustil bom dekleta od prve žene svoji
sestri, ako ne, imeli jo bomo doma. Prepričan sem,
da se bo tudi Vam prikupila, tako je krotka in
ubogljiva.

Zdaj sem Vam vse razkril in upam, da boste
tudi Vi meni svoje mnenje enako odkritosrčno raz¬
odeli. Pričakovaje željno Vašega odgovora, ostajam
s prisrčno udanostjo Vaš prijatelj

Vinko Lahovič.

V Ljubljani dne.

Ugoden odgovor.

Spoštovani gospod Lahovič!

Vaša prijazna ponudba se mi je toliko važna
zdela, da nisem takoj odgovorila, ampak si pustila
nekaj dni premisleka, kar mi boste gotovo odpustili.

Ker Vas poznam za poštenjaka in ljubeznjivega
moža, ne bi si dolgo premišljevala; samo zavoljo
otrok me je skrbelo, če jih bom znala prav ravnati.
Vendar so Vaši otroci res krotki in meni priljub¬
ljeni že več časa, ker me na ulicah vedno pozdrav¬
ljajo in se prav lepo vedejo, mislim, da mi ne bodo
delali toliko težav. Če mislite fanta v vojaško šolo
dati, to je Vaša skrb, meni bi ne bil nič na poti,

40

dekleta pa ni treba nikamor proč pošiljati, jaz jo
bom ljubila kakor lastno hčer. V zaupanji v Božjo
pomoč torej sprejmem Vašo ponudbo.

Svojo prvo ženo ste tako ljubili in jej z vsem
postregli, da upam enacega prijateljstva tudi za sebe.
Vsi, ki Vas poznajo, ne morejo prehvaliti Vašega lju-
beznjivega, krotkega in potrpežljivega značaja. Samo
iz tega vzroka se Vam udam in Vam obljubim, da
hočem tudi jaz vedno Vaša zvesta tovaršica biti,
Vašim otrokom pa skrbna mati.

Upam, da me kmalo osebno obiščete, da se
bova natančneje dogovorila.

Do tj k  Vas prisrčno pozdravljam in ostanem
Vam naklonjena

Jerica Bergova.

V Ljubljani dne.

Neugoden odgovor.

Cenjeni gospod!

Kolikor je tudi Vaša ponudba za mene častna,
vendar Vam ne morem dati povoljnega odgovora.
Spoznati morate sami, da sem za Vas premlada in
še premalo skušena, da bi oskrbovala tako veliko
pohištvo, kakor je Vaše. In na dalje, kako bi jaz
izgojevala otroke, ki sem še komaj sama izgoji
uzrastla.

Po pravici Vam rečem, da me možitev še ne
mika in da sem odbila že več enakih ponudeb, ker
hočem še en par let veselo svobodo uživati. Kar
slišim od svojih nekdanjih družic, ki so zdaj omo-
žene, o težavah zakonskega stanu, to nikakor ni
spodbujevalno, da bi se prezgodaj ukovala v te spone.

Prepričana sem, da boste pri svojem vrlem
značaju in svojem dobro urejenem gospodarstvu
lahko dobili drugo nevesto, ki bo Vaše ljubezni

41

bolj vredna ko jaz. Zato Vas prosim, da moji od¬
povedi ne zamerite, ter da mi ohranite Vaše pri¬
jateljstvo, kakor doslej.

S polnim spoštovanjem Vas pozdravlja

Jerica Bergova.

V Ljubljani dne.

Reven mladenič snubi bogato dekle.

Visoko spoštovana gospica!

Gotovo me boste dolžili predrznosti, da si upam
nadlegovati Vas s tako ponudbo. Toda ljubezen
ne pozna nobenih ovir ter preskoči meje, ki so
postavljene v socijalnem življenji med raznimi sta¬
novi. Ali sem mar jaz kriv, da me je očarala
Vaša lepota in ljubeznjivost, ali sem mar jaz kriv,
da sem sin revnih staršev? Že dolgo Vas spoštujem
in ljubim, danes sem si vzel pogum, da Vam to
razkrijem.

Moja oseba Vam je znana, moje poštenje je
neomadeževano, srce imam nepopačeno in polno
ljubezni do Vas. Moja služba ni dobro plačana, pa
častna. Ali je potem sramota za Vas, ako Vam po¬
nudim srce in roko? Vem, da ste sama svoj go¬
spodar, sicer bi bilo moje snubenje brezupno; ker
pa si sami lahko zberete moža, imam tako misel
o Vas, da si boste izbrali po okusu svojega srca,
ne po stanovskih predsodkih.

Akoravno imam le malo upanja, vendar mi vest
ni dopustila, da bi dalje molčal, odločba je pa v
Vaših rokah. Odločite, kakor hočete; vendar smete
biti vselej preverjeni mojega spoštovanja in moje
tihe, če prav brezupne ljubezni! Usoda človeška je
taka, da nas mora biti nekaj nesrečnih na svetu.
Čutim že naprej, da bom jaz najnesrečnejši med

42

vsemi, ako me Vi zavržete, ker druge ženske ljubiti
ne morem. Ako pa se boste zabavali z gospodi čast¬
niki in plemenitaši, ne pozabite, da eden v tem hipu
grenke bolečine prenaša zavoljo Vas.

Premislite, gospica, da sem tudi jaz od dobrih
staršev, in znano Vam je, po kaki nesreči smo v
revščino zabredli.

Dalje ne pišem! Prosim Vas samo par kratkih
vrstic odgovora!

Vas iskreno ljubeči

Vekoslav Boljarski.

V Ljubljani dne.

Ugoden odgovor.

Častiti gospod Boljarski!

Vaše pismo me je nekako osupnilo, da si lahko
mislite. Pa ne, da bi Vas zaničevala, ampak ker je
prišlo tako nenadoma.

Vaša usoda mi je znana. Po lahkomišljenosti
in nesrečni špekulaciji Vašega očeta prišlo je vse
lepo premoženje v nič. Vi bi lahko kavalirja igrali
v Ljubljani, pa morate služiti za majhno plačo! Že
večkrat sem s svojim stricem govorila o Vas; milo-
vala sva Vašo.rodbino! Ne obupajte! Mi imamo pri¬
jateljske zveze na vse strani. Še nedavno je bil pri
nas dvorni svetovalec g. K. ter obljubil, da nas v
kratkem zopet obišče. Prosila bom svojega strica,
naj za Vas govori, da dobite svojemu stanu in svojim
študijam primerno službo. Da ste mi svoje čute raz¬
krili, me nič ne žali; pa sprevideli boste sami, da
se taka stvar ne more tako čez koleno prelomiti.
Komaj da Vas poznam, — govorila še nisva nikoli
— in jaz naj bi precej podala Vam roko, — to je
vendar prehitro, da ne rabim hujšega izraza! Jaz
Vas spoštujem, in če se bližej seznanimo, kdo ve,

43

če ne pojde še kedaj po Vaši volji? — Za zdaj
pustimo take pogovore o ženitvi itd. Zadovoljite se,
ako Vas povabim, da nas enkrat obiščete na domu,
svoje ljudi bom že obdelala, da Vas bodo prijazno
sprejeli. Samo eno stvar hočem še omeniti. Vi mi
predbacivate, da se zabavam s častniki in plemeni¬
taši. Toda, ljubi gospod, to niso moji gostje, ampak
gostje mojega strica, in kdor je njegov prijatelj, s
tem moram jaz prijazna biti. Akoravno sem svoja
gospodarica in živim od svojega kapitala, vendar je
dostojno, da se ravnam po svojem stricu, ki je na¬
mestnik mojega očeta in najstarši ud rodovine. On
je dober človek in jaz ga bom obdelala tako, da bo
Vas prijazno sprejel, ako nas obiščete. O Vašem
lepem značaji sem že slišala govoriti in čeravno
Vam še ničesa ne obetam, vendar rečem, da mi
niste zoperni in da je moje srce še vedno prosto.
Zavoljo revščine Vas ne zaničujem, samo da vidim
pri Vas plemenito srce, pa imate vstop v moje srce
pred vsakim «plemenitašem». Tacega srca je Vaša
»izvoljena*! (če je res Vaša misel poštena). Vaša
služba je res častna, pa zopet ne, kakor se vzame,
ker svet sodi le po denarji, in slabo plačana služba
je tudi slabo spoštovana. Morda se meni posreči,
da Vam preskrbim bolj hvaležno službo — če mi
tega ne zamerite. Sicer sem pa o Vašem poštenem
srcu prepričana.

Kar se tiče moje ljubezni, mislite si lahko, da
so slopnjice do mojega srca zelo težavne, ker sem
močno razvajena po tolikih častilcih; pa srca mi
niso še mogli popačiti, če pride do prave ljubezni,
ravnala se bom vendar le po svojem srcu brez
ozira na stan in premoženje. Ako si hočete priboriti
moje srce, olajšala Vam bom ta boj s tem, da Vam
oskrbim prost ustop v našo hišo, vse drugo je za-
visno od Vaše kreposti in plemenitosti!

44

S tem zamorete pač zadovoljni biti! Obnašajte
se kakor plemenitaš, če prav revščino trpite; pa v
navzočnosti odličnih gostov zamorete le s samo-
svestjo in ponosom kaj opraviti. Jaz Vas hočem
opazovati; ako bom videla, da ste dečko, hočem
Vas jaz nad vodo držati, da ne utonete. Vse drugo
je malenkost.

Druzega Vam za sedaj nič ne obljubim, ko da
si zapišem v svojo listnico: »Gospod Vekoslav Bo-
Ijarski je naš gost.»

Bodite mi torej pozdravljeni! Pogum velja!

S spoštovanjem

Irma pl. Krasnohorska.

V  Ljubljani dne.

Neugoden odgovor.

Gospod!

Vaše pismo me je osupnilo! Kdo Vam daje
pravico, tako z mano govoriti?

Kdaj sem Vam dala pogum, da zamorete take
ponudbe do mene pošiljati?

Vi znate biti poštenjak, pa jaz nimam časti,
da bi Vas natančneje poznala. Sicer Vam pa bodi
povedano, da sem že zaročena.

Vso srečo Vam želeča, upam, da me dalje ne
boste nadlegovali s takimi pisarijami. Z Bogom!

Irma pl. Krasnohorska.

V  Ljubljani dne.

Udovec snubi udovo.

Visokočislana gospa!

Najina usoda je enaka. Pred kratkim sem zgubil
vrlo ženo, ravno tako Vi moža! Čas žalovanja je
potekel, in človek, ki hoče še živeti, mora se ravnati

45

po potrebah tega življenja, ne pa samega sebe mučiti
s preobilim žalovanjem in tako postati nekoristen ud
človeške družbe, nesposoben za resno in koristno delo.

Ako hočem svoje gospodarstvo v redu ohraniti
in vzdržavati v prejšnjem tiru, ne kaže mi druzega,
ko da si poiščem novo družico življenja, novo go¬
spodinjo in gospodarico za svojo hišo. In kakošno
naj si izberem? Ali mar mlado neskušeno deklico,
ki bo hotela razkošno živeti, po veselicah hoditi,
ki se za gospodinjstvo ne bo dosti zmenila, ki mene
postaranega moža ne bo mogla prav ljubiti, ampak
me vzela le, da si zagotovi brezskrbno življenje?
Poleg tega, da gospodinjstvo ne bo v redu, da nimam
pričakovati resnične ljubezni, bi me taka žena še
zaničevala in po drugih svoje oči obračala, kakor
nam svedočijo vsak dan izgledi pri druzih udovcih,
ki so si izbrali mlade žene.

Če hočem pameten biti, moram si izbrati pa¬
metno, postavno in skušeno nevesto, ki še ni prestara,
pa tudi ne premlada, in kateri smem zaupati vse,
kakor sebi samemu. Vi, častita gospa, bi bili kakor
nalašč za mene. Niste še stari, in mora se reči, da
se smete še med lepe žene šteti, vendar ste že iz
mladih let norosti, imate skušenost, lepo obnašanje
in dobro srce, kakor slišim od vseh strani. Tudi Vi
ste torej že dovolj žalovali po svojem prvem so¬
progu, premladi ste še, da bi se svetu popolnem
odpovedali in se skrili v samostansko življenje. Sle¬
cite torej črno obleko žalosti in stopite v novo živ¬
ljenje s tem, da meni roko v zakon podaste!

Moje razmere so Vam znane, a Vam ni treba za¬
gotavljati, da pri meni ne boste pomankanja trpeli.

Z upanjem, da mi kmalo in ugodno odgovorite,
ostanem, željno Vašega pisma pričakujoč, Vam iz srca.
naklonjeni Valant Grozdič.

V Železni Kapli dne.

46

Ugoden odgovor.

Velespoštovani gospod Grozdič!

Vaše cenjeno pismo sem prejela. Moje ure mi
od časa smrti mojega moža tako dolgočasno in ža¬
lostno naprej teko, da je bilo to pismo prvi solnčni
žarek, ki mi je po dolgem deževji zopet milo pri-
sijal na mojo samotno oknice, ter me navdihnil z
novim upanjem. Res je, da sem svojega moža zvesto
ljubila in da pretakam po njem grenke, nevsahljive
solze. Vendar že sama sprevidim, da to ne more
vedno tako trpeti. Rana na mojem srcu začenja se
celiti, saj čas vse bolečine ozdravi, in tudi meni je
misliti, kako se hočem ravnati zanaprej, ako mi je
Bog naklonil še več let življenja. Kot samostoječa,
od vsega sveta zapuščena žena imela bom pač
žalostno življenje, saj se še moški težko prerije
skozi svet, koliko težje še slaba ženska, ki vedno
išče zaslombe na možu, kakor bršljin na zidovji.

Vas poznam in spoštujem, Vam bi skoraj da
zaupala svojo usodo. Obiščite me, da se kaj več
dogovorimo! Ako Vam je volja resna, in ako res
mislite, da me boste zamogli tako ljubiti, kakor
svojo prvo ženo, potem se jaz ne bom dosti upirala.

Vi imate lepo premoženje, pa tudi jaz sem
nekaj podedovala po svojem možu, tudi imam lepo
hišno opravo in obleke toliko, da mi je ne bo nikoli
več treba kupovati. Upam torej, da bova dobro
gospodarila.

Ponavljaje svoje vabilo, da ste mi dobro došel
gost, pozdravljam Vas z vsem spoštovanjem Vam
udana

Ernestina Zajec, roj. Kupčeva.

V Železni Kapli dfte.

47

Neugoden odgovor.

Častiti gospod!

Zahvalivši se Vam za veliko zaupanje, ki ga v
mene stavite, moram Vam vendar sporočiti, da ni¬
sem namenjena, Vaši želji ustreči. Prekratko časa
je še minulo po smrti mojega moža, komaj šest
mesecev, in pred pretekom enega leta se ne spo¬
dobi, misliti na drugo možitev. Sicer pa tudi nimam
nobenega veselja, možiti se. Premoženja imam ravno
toliko, da se preživim za silo do smrti, saj ženska
malo potrebuje! Akoravno sem zapuščena, vendar
sem tudi v miru. Pri gospodinjstvu take velike hiše
kakor je Vaša, pa je treba prestati veliko skrbi,
sitnosti, zamer, prepirov, jeze, mnogo delati, na vse
strani misliti. Moje zdravje je preslabotno za toliko
nalogo. Svetovala bi Vam v ta namen bolj krepko
ženo, kakoršnih inrate gotovo na izbiro.

V nadi, da mi moje odpovedi ne zamerite, ter
da mi še zanaprej ohranite svoje čislano prijatelj¬
stvo, ostajam s spoštovanjem

Ernestina Zajec.

V Kapli dne.

Stara ljubezen se spremeni v zakon.

Predraga moja Josipina!

Kar sem že toliko časa tako vroče zaželel, to
sem zdaj dosegel; dobil sem vendar enkrat tako
službo, da bom lahko ženo in rodbino preživil, in
tako zamorem tebi dano obljubo izvršiti!

Včeraj sem po naključbi srečal mladega grofa
Kotulinskega, s katerim sva pri vojakih vkup slu¬
žila. On me je takoj spoznal in me prašal, kako se
mi godi. Jaz mu potožim, da slabo, ker ne morem
nobene pripravne službe dobiti. «Temu se pa lahko

48

pomaga, » reče on na to, «saj si kot kmečki sin iz¬
veden v kmetijstvu, nekaj šol imaš pa tudi, in se
lahko še naprej izučiš iz kmetijskih strokovnjaških
knjig. Glavna stvar je, da si pošten, in za tacega
te poznam.* Potem mi je začel grof praviti, da je
ravnokar svojega grajščinskega oskrbnika proč spodil,
ker ga je ta na vse strani goljufal. Potem je grof
meni ponudil službo oskrbnika. Lahko si misliš, s
kakšnim veseljem da sem jaz službo prevzel. Saj
ravno toliko učenosti ni treba pri tem, paziti mi je
pred vsem nad posli in voditi celo gospodarstvo in
gledati, da grofu ne bodo vsi kradli, kakor se je prej
godilo. To bom že opravljal. Nekoliko se bom pa
še izuril iz skušnje in iz bukev. Grof se za gospo¬
darstvo ne zmeni in bo vse meni prepustil. Pove¬
dati ti moram, da sva služila pri eni kompaniji, on
je bil lajtenant, jaz pa feldvebelj, ter me je že pri
vojakih rad imel ter me protežiral, kjer je mogel,
in tudi jaz sem mu marsikako uslugo storil ter mu
naredil vse pisarije, ki so bile njemu naložene.
Zdaj je pa vojaščino na klin obesil in živi v Ljub¬
ljani kot zasebnik. Da se on ni šalil z menoj, za
to imam dokaz v rokah, ker mi je dal pismo, s
katerim pojdem jutri na Dolenjsko in se bom pred¬
stavil stari grofinji (njegovi materi) kot novi oskrbnik.
Plače bom imel 500 gld. na leto, pa vse prosto,
namreč: hrano, stanovanje, luč, drva, sploh vse
razen obleke. Tistih 500 gld. lahko vsako leto kar
na stran denem, ker bom z vsem preskrbljen, kak
goldinar pa še zmirom posebej pade. Še včeraj mi
je dal precej 100 gld. predplače, ker sem mu po¬
tožil, da potrebujem nekoliko za obleko, v kateri se
zamorem dostojno predstaviti. Ker jaz svoje naj¬
nujnejše potrebe pokrijem s 50 gld., pošljem ob
enem s tem pismom tebi ostalih 50 gld., da si naj¬
potrebnejših stvari preskrbiš. Brž ko sem enkrat na

49

gradu utrjen in udomačen, hočemo napraviti poroko;
saj grofu sem že povedal, da bi se rad oženil, in
on je rekel v šali: »Zavoljo mene vzameš lahko dve,
če hočeš.» Ti ne verjameš, kako je ta gospod dober
in prijazen. Vidiš, ljuba Pepica, tako se je naji Bog
vendar enkrat usmilil, in tvoje želje, kakor tudi moje,
se bodo v kratkem izpolnile.

Pozdravi očeta in mater v mojem imeni, in
povej jima, da vas hočem v kratkem obiskati. Naj¬
prej moram iti na grajščino, da vidim, kako stvari
stoje.

Ob enem pojdi precej na pošto po denar, ki
sem ga poslal po nakaznici.

Presrčno te pozdravlja kot svojo ljubo nevesto
tvoj zvesti

Radoslav Klobučar.

V Ljubljani dne.

Odgovor.

Preljubi moj Radoslav!

Ne morem ti dopovedati, s kakim veseljem sem
čitala tvoje zadnje pismo. Saj veš, koliko let te že
čakam in morala sem dosti grenkih požreti od do¬
mačih in ptujih ljudi, ker so rekli, da me ne boš
nikoli vzel. Oče in mati nista nikoli nič rekla, ampak
tete in druga žlahta, ki jim nič mar ni, ker mi nič
ne dajo. Jaz sem bila stanovitna, zato sem tudi to
srečo dočakala, da me popelješ pred altar.

Tudi moji starši so bili zelo veseli, ko sem jim
pismo prebrala. Oče so rekli: «No, vidite, saj sem
zmirom pravil, da je Jaka pošten fant, babe so imele
pa toliko govoriti čez njega.* Mati pa so se od ve¬
selja jokali. Potem sem hotela iti na pošto po denar.
Oče so pa rekli: «Tu imaš goldinar, prinesi nam prej
liter vina, da ga bomo na Jakovo zdravje pili.* Ko

50

smo ravno na tvoje zdravje trčili, prišel je poštarjev
fant in nam prinesel nakaznico. Lepa hvala za to¬
liko podporo! Potrebna sem je res bila, kajti v tej
obleki, kakor jo imam zdaj, ne bi mogla stopiti pred
grofinjo. Oče so rekli, da bodo pomagali, kolikor mo¬
goče, da mi napravijo hišno opravo in kar je treba.
Nekaj malega že imam.

Še enkrat se ti lepo zahvalim za vse, za tvojo
zvesto ljubezen, kakor tudi za poslani denar, in te
prosim, da nas kmalu obiščeš; vsi te željno priča¬
kujemo.

Na vsak način pa precej piši, kako se ti na
grajščini dopada. Tvoja te iskreno ljubeča

Josipina.

V Kamniku dne.

V. del.

Pisma o raznih prilikah.

Pismo s prstanom za god.

Draga Emilija!

Žal mi je, da ne morem tvojega veselega godu
obhajati na tvoji strani.

Pošiljam ti najtoplejša voščila in ti želim tisoč
sreč na mnogaja leta!

Ob enem sprejmi priloženi prstan kot majhno
darilce za god. Kadar se nanj ozreš, spomni se na
mene, ki vedno le po tebi hrepenim!

Ohrani mi zvesto ljubezen, kakor jo bo vedno
ohranil tvoj zvesti Vladislav.

V Zagrebu dnš.

Odgovor.

Predragi Vlacko!

Prisrčna zahvala za tvoje voščilo in tvoj prelepi
dar! Tudi brez njega bi se bila vedno spominjala,
to veš, pa kot drag spomin od tebe hočem lepi
prstan vedno v časti in ljubavi na svoji roki nositi!

Pridi kmalu v Ljubljano nazaj! Vsi te prisrčno
pozdravljamo, posebno pa tvoja do smrti zvesta

Emilija.

V Ljubljani dne.

4 *

52

Pismo z ženitovanjskim darilom.

Velecenjena gospodičina!

V veliko čast si štejem, da ste me povabili na
ženitovanje. Prav žal pa mi je, da Vaši želji ne morem
ustreči, ker sem ravno sedaj tako preobložen z opra¬
vili, da niti jedne proste ure nimam. Zato se bom
moral zadovoljiti s tem, da bom pri Vašem veselem
ženitovanji samo v duhu navzoč.

Čestitam Vam iz celega srca, da ste si izbrali
tako vrlega moža, in kot spomin na ta dan blagovolite
od mene sprejeti to majhno darilce, ki je priloženo.

To vzemite kot dokaz mojega prijateljstva in
da bi bil rad navzoč med Vami pri tej priliki, ako
bi bilo mogoče.

Želeč Vam vso srečo v novem stanu, sem vedno
isti Vaš prijatelj Karol Herbst .

Na Zidanem Mostu dne.

Vabilo na ženitovanje.

Dragi prijatelj!

Prihodnji torek ob 11. uri dopoludne mislimo
napraviti poroko naše hčere Elize v tukajšnji farni
cerkvi. Ker ste bili vedno prijatelj naše hiše, zato
Vas povabimo z Vašo gospo, da se udeležite te rod¬
binske svečanosti, ter si bodemo v veliko čast šteli,
ako pridete.

Kar bo v naših močeh, da Vam ta dan nekaj
prijetnih ur naredimo, storili bomo vse z veseljem.
Mladi par vaji željno pričakuje.

Nadejaje se Vašega prihoda, pozdravljamo Vas
najsrčneje, ter ostanemo s spoštovanjem Vam prijatelji
Fr. Grbec in soproga s hčerjo nevesto.

V Naklem dn6.

53

Odgovor.

Častiti gospod Grbec!

Veselilo me je, da ste se name spomnili za
dan, ko oddaste svojo ljubeznjivo hčerko. Kolikokrat
sem jo še jaz pestoval, ko sem bival še večkrat v
Vašem krogu! Tako hitro čas mine! Mladost na¬
stopa za nami, mi pa se postaramo! Kaj se hoče,
tak je tčk sveth. Upam, da ste hčeri zbrali dobrega
moža t  ter želim mlademu paru vso srečo!

Če bo le mogoče, bom vstregel Vaši želji in
prišel na ženitovanje, ali sam ali pa z ženo. Ona
je nekoliko bolehna in ne vem, če bo mogla priti.

Pozdravite mi ženo in mlado nevestico, ter
me pričakujte v ponedeljek zvečer. Vaš udani stari
prijatelj

Gašper Miklavec.

V Kranji dnš.

Pismo mlademu zakonskemu paru.

Ljubi. brat!

Razveselilo me je slišati, da si se oženil, tem
bolj, ker si vzel Marijanko, ljubeznjivo hčer našega
soseda. Prav veselim se dneva, kdaj me boš obiskal
s svojo mlado ženo. Če bo mogoče, bom jaz Vas
enkrat obiskal, pa pred Veliko nočjo bo teško kaj,
ker imam zdaj preveč opravka. Toliko bolj veseli
pa bomo tisti dan.

Pozdravljam tebe in tvojo ženo, ter ostanem
tvoj brat

Šimen.

V Litiji dne.

54

Ženin da na znanje, da se je zaročil.

Dragi prijatelj!

Tebi najprej hitim naznaniti veselo novico, da
sem se zaročil z ljubeznjivo gospico Berto Zalokar¬
jevo. Ona je odslej moja nevesta in jaz sem srečen,
ko le kedo. Vedno si imel sočutje za mojo usodo,
torej mislim, da se boš tudi zdaj z menoj veselil.
Prihodnjo nedeljo bomo napravili na njenem domu
malo veselico in jaz te povabim, da prideš v našo
družbo, da nas boš kratkočasil s svojim izvrstnim
humorjem in svojo priljudnostjo.

Tudi Berta te lepo pozdravlja. Tvoj prijatelj

Tomaž Hrdlička.

V Ptujem dnž.

Nevesta naznani, da se je zaročila.

Ljuba, dobra Ančka!

Z veseljem primem za pero, da ti naznanim,
da sem se zaročila z gospodom Potočnikom. Pre¬
magala sva vse ovire, kaj ljubezen ne premore? —
in dosegla sva dovoljenje svojih staršev. V kratkem
bo poroka. Vesela sem! Ne morem ti povedati, kaj
občutim! Upam, da prideš na ženitovanje! Za sedaj
se pripravljam in vse potrebno priredujem.

Tebi kot stari prijateljici sem morala to spo¬
ročiti. Prisrčen pozdrav! Obišči me kaj! Tvoja pri¬
jateljica

Hermina Škofova.

V Tolminu dnž.

VI. del.

Pesmi ljubezni.

Strune, milo se glasite,

Milo pesmica žaluj,

Srca bolečine skrite
Trdosrčni oznanjuj;

Kak bledi mi moje lice,
Kak umira luč oči.

Kak tek6 iz njih solzice,

Ki ljubezen jih rodi;

Od želja kako zdihuje,

Po nji hrepeni srce,

Kak mu je veselje tuje,
Kako od sreče nič ne ve;

Kak seboj me vedno vleče,
Koder hodi nje obraz,

Kak obličje nje cveteče
V srcu nosim vsaki čas;

In kak ve, ki bi nje hvalo
Rade pele zanaprej,

Ak se ne usmili kmalo,
Morte vtihnit’ vekomej!

Te in take ve nosite
Tožbe, strune! tje do nje;

Ako morte, omečite
Neusmiljeno srce. ■—•

Fr. Preširen.

O hrepenenje, nade sladke,

Ljubezen prva, ko zori,

Kako so njej vse ure kratke,

Nebo odprto se jej zdi;

Pust bil bi brez ljubezni svet,

Žal, da le kratek je nje cvet!

Schiller.

Srce, povej ti meni,

Kaj je ljubezni žar?

Dve duši v misli eni,

Dva srca, en udar!

Halm.

Moja pesma krotko moli
Kroz tu tihu noč,

Dodji z bela grada doli,
Dodji, dušo, dodj!

Šušteč tresu grane bori
U mesečini,

Nek te, dušo, strah ne mori;
Neprijatelj spi.

Čuj slaviča u dubravi!

Vabi njegov pev:

«Uteši ga, što ga stravi,
Najkrasnija de v’!»

57

On razumi srca jade,

Milih udes hud,

On razblažit pesmom znade
Svaku nježnu grud.

Dod’ i tebe, da razblaži,

Sidji k meni v gaj!

Ah smiluj se i pokaži
Pevcu put u raj!

Ah put u raj!

Stanko Vraz.

Vse misli, ki v prsih sem skrite
Pred drugimi nosil ljudmi,

Vse tebi so davno očite,

Ne ena neznana ti ni;

In vendar, zakaj me ne ljubiš?

Vse trude, skrbi, hrepenenje,

Saj nisem jih nosil za sč,
Posvetil sem tebi življenje,
Poklonil sem tebi srce;

In vendar, zakaj me ne ljubiš?

Premisli noči prebujene
In žalostne dneve preštej,

In solze za te porojene,

Premisli jih vse, in povej:

Povej mi, zakaj me ne ljubiš?

Za rane, za žalost obilo,

Za dni, ki temni mi teko,

Za ves moj pekel mi v plačilo
Izpolni vsaj zadnjo željd:

Povej mi, zakaj me ne ljubiš?

S. Jenko.

58

Jaz te ljubim, srce moje,

Ljubil sem te vsaki čas,

Kakor majka dete svoje,

Tak sem ljubil tebe jaz.

Kakor ovca mati plače,

Če se jagnje izgubi,

Tak za tabo so plakale
Moje žalostne oči.

Naj povsod bi rože cvele,

Kamor stopiš ti z nogd,

Moje srce pa veselo
Nikdar, nikdar več ne bo.

F. Haderlap.

Kje je tista deklica,

V vrtu je sedela,

Lepa kakor rožica,

Pesmice je pela?

Hitro, hitro mine čas,

Mine tudi lep’ obraz.

Orožen.

Tak je sladka, tak je mila,
Kot bi rože dihala,

Krasna, kakor da b’se bila
V rajski rosi kopala.

Kakor sneg so nje ročice,
Ki v planini se blišči,
Kakor zarja njeno lice,

Ki se v jutru rumeni.

59

Kakor zvezde nje očesa,

Ko ozrejo se z neba,

Kakor jelka nje telesa
Rast visokoravnega.

Fr. Cegnar.

Ko ptičica sem pevala,

Sem sladke sanje sanjala,

Oj zdaj pa nikdar, nikdar več,

Veselje preč je, preč.

Cvetela sem ko rožica,

Nebeškim žarkom ljubljena,

Oj zdaj pa nikdar, nikdar več,

Veselje preč  je, preč.

In lesketala oč’ca sta,

Ko zvezdi dve, ko solnca dva,

Oj zdaj pa nikdar, nikdar več,

Veselje preč je, preč.

Le pod menoj še biva mir,

Krog mene pa ga ni nikjer;

Srce le tje, le tje želi,

Kjer angelj moj leži!

Mrodna.

Luna sije, kladvo bije
Trudne, pozne ure že,
Pred neznane srčne rane
Meni spati ne puste.

Ti si kriva, ljubeznjiva,
Deklica neusmiljena,

Ti me raniš, ti me braniš,
Da ne morem spat’ doma.

60

Obraz mili tvoj po sili
Mi je vedno pred očmi,

Zdihujoče srce vroče
Vedno k tebi hrepeni.

K oknu pridi, drug ne vidi,

Ko nebeške zvezdice,

Se prikaži, al’ sovraži
Me srce, povej, al’ ne?

Up mi vzdigni, z roko migni,

Ak’ bojiš se govorit’!

Ura bije, k oknu ni je,

Kaj sirota ’čem storit?

V hram poglejte, mi povejte,

Zvezde, al’ res ona spi;

Al’ posluša, me le skuša,

Al’ za druzega gori?

Ako spava, naj bo zdrava,

Ak’ me skuša, nič ne de;

Po nje zgubi, ako ljubi
Druz’ga, počlo bo srce.

Fr. Preširen.

Petelinček me je zbudil,

Pa še svetle zarje ni,

Vse je temno, vse je tiho,
Vse še sladko spanje spi.

Al’ bi spet oči zatisnil,

Al’ bi budel, sam ne vem;
Srečno je ok6 budeče,

Mil je Morfeja objem.

61

Pa saj skoraj ni razločka
Medju dnevom in nočjb:

Ako spim, o ljubi sanjam,

Ak’ budim, pa spet tako.

F. Haderlap.

Slabo sveča je brlela,

Zunaj dež je curkom lil,

Midva skupaj sva sedela,

Lep večer je nama bil.

Sladki smehi iz očesa
Med solzami govore,

Telo se drži telesa,

Usta se pa ust drže.

Zunaj je nevihta vila,

Dež na okno je kropil,

Midva pa sva se ljubila,

Lep večer je nama bil.

S. Jenko.

Da ne smem, si ukazala,
Belih rok se dotaknit’,
Zvedla deklica si zala,
Kako znam pokoren bit’.

Da ne smem, si ukazala,
Od ljubezni govorit’,
Zvedla, deklica si zala,
Kako znam pokoren bit’.

Zraven si mi ukazala,

Da te moram pozabit’;
Ubogal, deklica bi zala,
Ak’ bi moglo se zgodit’!

62

Al’ srce mi drugo vstvari,

Al’ počakaj, da to bit’

V prsih neha,— Bog te obvari!

Prej ni moč te pozabit’.

Fr. Preširen.

Tebe kličejo solzice,

Ki pred mano zdaj bežiš,

Obledvati moje lice
Brez usmiljenja pustiš.

Si nad srcem se motila
Vedno vnetim le za te,

Ko ga, draga, si zvolila,

Ni zvestobe bolj čiste.

M. Kastelic.

Tak si lepa kakor zora,

Ko pripelje beli dan,

Da zbudi zelena gora
Se iz težkih nočnih sanj;

Da glave dviguje cvetje
In obrača v njo oči,

Da po vejah glasno petje
O ljubezni zadoni.

Draga! bodi zora meni,

Oznanuj mi lepši čas;

Žalost mi iz prs odženi,

Zbudi v ustih pesmi glas.

S. Jenko.

Ena tičica je priletela
Le ■— sim čez široko morje,
Prinesla mi pismo je belo
Od daljne neveste moje.

63

Bel list s pečatom je zlatim,

Od balzama ves duhti,

Ko rahlo ga odpečatim,

Zagledam v njem rožice tri.

Kaj roža pomeni rudeča?

Povej mi, tiča povej!

Kaj druga modro cveteča?

In tretja posušenih vej?

Kak prva je roža rudeča,

Tak ona za tebe gori;

Kak druga je roža veneča,

Tak ona brez tebe veni,

In sinja ti roža pomeni,

Da moraš ti priti do nje,

Po suhi, al’ poti vodeni
Gez sinje, široko morje!

Kaj, draga, to tirjaš od mene,

Ki pot mi neznana je k vam,

In ladjice nemam nobene
In plavat’ čez morje ne znam!

F. Haderlap.

Davi je pa slanca padla
Na zelene travnike,

Je vso trav’co pomorila
In vse žlahtne rožice.

Men’ pa ni za rože žlahtne,
Če jih slanca pomori,

Meni je za dečvo mojo,

Če me ona zapusti.

64

Ravno v sredi mojga srca
Ena rožica cveti,

Ce ne boš ji prilivala,

Se gotovo posuši!

Kaj jej bodem prilivala,

Nemam vinca, ne vode?

Jaz jej bodem prilivala
Svoje svetle solzice.

Narodna.

V ljubem si ostala kraji,

Jaz pa šel sem daleč preč,

Morebiti sreča naji,

Ah, ne združi nikdar več!

Ves čas, kar si mi odvzeta,

Štejem ure, štejem dni;

Z ur so mesci, z dni so leta,

Mescev, let pa konca ni.

Pomlad se na zemljo vrne,

Petje slavcev se zbudi,

V cvetje zemlja se zagrne,

Zame pa pomladi ni.

S. Jenko.

Na grajskem vrtu sred vasi
Prelepih rožic več cvete,
Najlepša izmed rož pa je
Ljudmila, z grada mlada hči.

Ljudmila, z grada mlada hči!
O kaj ti je, o kaj ti je,

Da ti oko otožno zre,

Da lepo lice ti bledi?

65

Ljudmila, z grada mlada hči,

O kaj ti je, o kaj ti je,

Da ti po licu solzice
Tečejo curkom iz oči?

O kaj mi je, kaj me teži?

Skor rožice mi ovene,

Skor lastovke mi odlete,

In skor se dragi poslovi.

Ah, skor se dragi poslovi;

Znabit’ nazaj ga več ne bo!

Zato pač joče mi oko,

Zato, ah, lice mi bledi!

Ivan Zupan.

Nezvesta! bodi zdrava,
Čolnič po mene plava,

Na barko kliče strel;

Po zemlji varno hodi,

Moj up je šel po vodi,

Mi drug te je prevzel.

Pri Bogu sem obljubil,

Da pred bom dušo zgubil,
Ko nehal te ljubit.

Si z desno v desno segla,
Pri Bogu si prisegla,

Mi vedno zvesta bit’.

Morja široka cesta
Peljala me je v mesta,
Kjer lepe deklice;

Obrazov njih lepota,

Sneg beli njih života,
Zmotila nista me.

5

Spet so se jadra bele
Od južnih sap napele.
Prinesle me nazaj;

Pa ljubico kot ženo
Sem našel poročeno, —
Prestal sem bogve kaj!

Le jadra spet napnimo,
Valovom se zročimo.

Kak je čisto morje!

Kaj njemu upat’ smemo,
Mornarji dobro vemo,
Dekletom kaj, — kdo ve?

Ne straši moč viharja,

Ne grom valov mornarja,
Se smrti ne boji;

Spomin v potopu mine,
Ljubezni bolečine
Vsak dan spet oživi!

Po morji barka plava,

Nezvesta bodi zdrava,

Sto tebi sreč želim!

Po zemlji srečno hodi,

Moj up je šel po vodi,

Le jadrajmo za njim!

Fr. Preširen.

Poroke tvoje vest me je zadela,
Prerezal svečnik je nit poslednjo
Med nama, utrnit’ se zvezdo jedno
Sem videl, v črno brezdno je letela.

67

Ljubezni zvezda m’ več ne bo bliščela;

Kaj je brez nje življenje naše vredno?

Ko mah na skali životari bedno,

Ne nosi cvetja in sadu ne dela.

Ljubila njega, zdaj boš njemu stregla,

Kdo mene bo tolažil, ko moreča
Praznota v mračnih urah kri mi pije?

Kak’ solnce pozno za gore se skrije,

Tako je zašla moj’ga bitja sreča,

Na srce se mi črna noč je vlegla.

F. Haderlap.

Stoji, stoji tam lipica,

Pod lipo hladna senčica,

Tam v senci fantje mi sede,

Pri fantih mlade deklice.

Je priletela tičica,

Oj drobna tiča pisana;

Se vsedla je na vejico,

Zapela tako pesmico:

Devičice, noričice,

Ki fantom vse verjamete,

Vam beli grad obetajo,

Pa črne bajte nemajo!

Narodna.

Zemlja se zagrne v tmine,
Glava težka mi zaspi,

Duh čez hrihe in doline
Na perutih k teb’ hiti.

5 *

68

Teb’ v naročje glavo trudno
Denem, gledam ti v obraz,

Ti pa smeješ se priljudno,

Ko si se nekdanji čas.

Meni božaš mlado lice,

K srcu nosiš mi roko,

Brišeš radostne solzice,

Ki po licu mi tekd.

_ S. Jenko.

Bila je zima in ležala
Nad zemljo je snega odeja,

Pod ivjem šibila se veja,

Kjer tičica je prej skakljala.

Le smreka je še oznanj’vala,

Da upanju nikjer ni meja,

Jej domišljije zlata preja
Podnožje s cvetjem obsipala.

Srce mi bilo je pustinja,

Uklenjena v ledove večne,

Nad njo je vladala temina,

In fur’je, boginje nesrečne. —

Stopilo solnce je ledove,

«Ti» vniči srčne mi okove!

_ J. Mohorčič.

Ko brez miru okrog divjam,
Prijatlji prašajo me kam?

Prašajte raji val morja,
Prašajte raj’ oblak nebš.;

Oblak ne ve in val ne, kam;
Kam nese me obup, ne znam.

69

Samo to znam, samo to vem;

Da pred obličje nje ne smem.

In da ni mesta vrh zemlje,

Kjer bi pozabil to gorje!

Fr. Preširen.

Sladko spavaj, ljubica!

Svetlo zvezdice migljajo,

Rahlo vodice šumljajo,

Vsa narava
Tiho spava,

Bledo gleda lunica.

Spavaj, spavaj,

Mir te obdavaj,

Sladko spavaj, ljubica!

Sladko sanjaj, ljubica,

Sanjaj od ljubezni sreče,

Da se nama ne odreče,

Da krasnejše
In milejše

Nama uvek bo svetila,

Sanjaj, spavaj,

Mir te obdavaj,

Sladko sanjaj, ljubica.

Dr. Jos. Vošnjak.

Ljubica, pojd’ z menoj,
Lepa je noč nocoj,
Bova svafvala.

Luna naj bode mi
Priča molčeča,

K plesu naj gode mi
Voda šumeča;

70

Zvezde pa zlate
Pridejo v svate.

Nič se nikar ne boj,

Pojdi, le pojd’ z menoj

S. Jenko.

Kadar mene se spominjaš,

Vem da včasih me preklinjaš;

Sed puella, quaestio est:

Kdo je kriv, al ti, al jest?

Ko zvestobo prisegala,

Jaz lagal sem, ti lagala;

Sed puella, quaestio est:

Kdo goljfan je, ti al jest?

Res utegnilo morebiti
Žal komu bi enkrat biti;

Sed puella, quaestio est:

Kdo bo to, al ti, al jest?

S. Jenko.

Steza sem in tje do hiše tvoje,

Glej, če tam katera roža klije!

Da zastonj prelil sem solze svoje,

To mogoče, mislim, skoraj nije.

Ko, nezvesta, sem od Vas se ločil,
Ko prognanec bežal sem pred vami,
Stezo tisto vso sem jo razmočil
Z grenkimi, krvavimi solzami.

Da zastonj prelil sem solze svoje,

To mogoče, mislim, skoraj nije,

Steza sem in tje do hiše tvoje,

Glej, če tam katera roža klije!

71

Oh, kako bi rastle rože todi,

Koder svet s kovano peto stopa!

Stezo, ki do naš’ga srca vodi,

Poezije vse jo čas oropa.

Nad željami vladajo potrebe
In okolnosti nad ideali,

Vse se gnjete v boj in vsak za sebe,

Vsak je srečen, če ga trebuh hvali.

Stezo, ki do naš’ga srca vodi,

Poezije vse jo čas oropa;

Oh, kako bi rastle rože todi,

Koder svet s kovano peto stopa!

F. Haderlap.

Po tihi noči mesec plava,

Mladenič tužen zre v neb6,

Zamišljena njegova glava,

Srce mu v prsih je tesno.

Ne vdajaj se duhovom mraka,

Zapri srce, zapri oči!

Glej, mehka postelja te čaka,

Ozdravit’ tužnega želi!

S. Jenko.

Ko vedel bi jaz uganiti,

Da Vi bi me mogli ljubiti,

Pač nekaj zato bi jaz dal,

Ker zopet bi mirno zaspal.

Pozabljen in sam sem na sveti,
Kaj hočem si druz’ga želeti,

Ko lepo in mlado ženo,

Da b’živel in trpel za njo!

72

Po ulicah hodil Ljubljane,

Nikjer se srce mi ne vname;

Prav lahko pa ljubil bi Vas;

Častil Vas in branil vsak čas.

Kak sveča mirno gori,

Tak mirne so Vaše oči,

Z njih gleda dušna lepota,

Ljubezen in srčna dobrota.

Če božja je volja, naj bo!

Podajte mi svojo roko;

Oh, jaz Vas tako spoštujem,

Rok6 in srce Vam darujem.

Vaš ljubi in krasni obraz,

Ko jutranje zarije pas,

Nedolžnost nam oznanjuje
In srca nam navdušuje.

V manirah ste takih zrejena,

Ko bla bi princez’nja rojena,

Oj lepo, pošteno dekle!

Spoštujejo vsi Vas ljudje.

Ne bom si več ljubice zbiral,

Ne bom se po druzih oziral,

Le Vaše ljubezni želim,

Če Vam se nevreden ne zdim!

F. Haderlap.

Kar jezik zamolči,
Povejo ti oči.

Ljubezni, ki jo skrivam,
Mi skrit’ mogoče ni.

73

V prepoved so me deli,

Nič s tabo govorit’,

Papirja bel’ga nemam,

Te s pismom zveselit;

Saj treba ni besede
In tud papirja ne,

Če mi v oči pogledaš,

Izvedela boš vse.

Tisoč in ena noč.

Temna noč se je storila,
Dremalo je že okd,
Pesmica me je zbudila,
Fantje mladi jo poj6.

Srečno je pač srce mlado,
Se življenja veseli,

V sebi nosi polno nado
In v sladkosti se topi.

Tudi jaz poznal milino
Tvojo sem, poletna noč,
Davno prošle že spomine

V meni zbuja tvoja moč.

Tudi mi tako smo peli,

Oh, kako smo srečni bli!
O, da bi še enkrat smeli
Tisto radost uživati!

Lučiče so pogorele,

Temno je za nas nebo,
Hladne sap’ce so začele
Pihati nam nad glavo.

Vi fantiči, le zapojte,

Le zapojte na ves glas,

Nič filistrov se ne bojte;

Zdaj je vaš najlepši čas!

F. Haderlap.

Oj, štiri reči so se zaklele,

Da meni srce posedejo,

Da mojo pamet zmedejo,

Da v meni bi mlado kri razgrele:

Teh štirih je prvo tvoje čelo,

Ki sije ko solnce jasno in belo;

Potem lasje so črni ko noč,

Veliko imajo do srca moč.

Potem je tvoje zorno lice,

Prijetno ko spomladne cvetlice;

Četrta pa reč je tvoje telo,

Prekrasno in šibko, ko jelke drevo.

Tisoč in ena noč.

Oj srečne so ribice,
Ki v vodi plavajo,
Vesele so tičice,

Ki v zraku letajo.

Na onokraj Save
Tam lepši je polje,
Na onokraj Save
Tam moje je dekle.

Brodnika bo poklical,
Brodnika Gašperja,

Mi čolnič bo odvezal,
Da čez se peljeva.

75

Oj Gašper, oj Gašper,

En tolarček imam,

Čez Savo me prepelji,

In celega ti dam!

Glej, trdo sem ga služil
Okrogli ta denar;

Da vidim svojo ljubo,

Mi ni za njega mar.

Saj jo bom zadnjič videl,

Saj grem le po slovo,

In jutri že na Laško
Mi odmarširamo!

Vojaški boben poje
In fantje vriskajo,

In vsem prijatlom svojim
Še roke stiskajo.

Kaj, ljub’ca, podarila
Ti za spomin mi boš?

«En pušelček povila
Ti bom iz žlahtnih rož.»

Kaj nuca mi ta pušelc,

K’ se hitro posuši,

Pa vendar ne prežene
Iz srca žalosti.

F. Haderlap.

Oj, s čim ti hočem tla pogrniti,
Da, ljubček, dovolj te počastim?

Oj hočem ti srce tje položiti,

Da kar koli hočeš, počneš ž njim.

76

Potrgala bom vse žlahtne cvetlice,

In ž njimi nastljala ti pot bom vso,

K cvetlicam bom dela še svoje lice,

Le stopi svobodno mi na oko!

Tisoč in ena noč.

Na dvoje sem svet razkrojil,

Ga ločil v polovici dve,

Na srčno tehtnico položil
Sem polovici zdaj obe.

Na eno štran sem dal vso zemljo,
Zaklade celega sveta,

Vse krone, žesla, vse dežele,

Vse kupe zlata in srebra;

Zelene loge in vrtove,
Rumenoklasno vse polje,

Palače krasne, vse gradove
In šume temnosenčnate;

Vse bisere, vse žlahtne kamne,

Ves žamet, drago svilo vso,

Kočije, konje osedlane,

Opravo kraljem delano;

Vse sladko vince, godbo vbrano,

In kar še srce veseli,

In kar je kol’ človeku dano,

Da si življenje osladi

V skledico drugo sem posadil
Edino svojo ljubico;

Kaj bi pri meni več veljalo,

Sem prašal svojo tehtnico.

77

Skledica prva poskočila
Na kvišku je, ker prelehka;

Pa skleda, kjer je ljub’ca bila,

Se naslonila je na tla!

Bogastvo ne ustvari sreče,

Po zlatu jaz ne hrepenim;

Le k tebi, draga, mene vleče,

Le tebe imeti si želim.

F. Haderlap.

V deželi črna noč leži,
Nobena lučka ne brli,
Nobena zvezda ne blišči;

Na jugu tanine tam gore
Kako otožne se mi zde,

Kak’ prazno moje je srce!

Pri oknu sem zamišljen stal,
Spomin me tužni je obdal,

In žalosti sem se podal.

O, marsiktero tako noč,

Ko me ogreval up še vroč,
Prebudil sem se pevajoč.

Smo z glažki pritrkavali,

Z dekleti se zabavali,
Slovencem smo nazdravljali.

Prijatelji in ljubice,

In vina polne kupice,

Vsi, vsi so zapustili me!

78

Razšli so se, kdo ve kam?

In mine noč in mine dan,

Pa jaz sem vedno tako sam!

Prišel spet dan bo za nočjd,

Pa mladih dni, če preteko,

Nikdar jih več nazaj ne bo.

F. Haderlap.

Marjetica se je zaklela,

Da nikdar neče več cvetet’,
Ne mara za obleko belo,

In hoče s črno se odet’.

Zakaj takd je žalovala,

To svetu še prav znano ni,
Pa vem, da jezo je držala
Skoz’ celo zimo, mesce tri.

Pa prišla sap’ca je pomladna,
Iz tal je rož’ce klicala,

Ogrela se je zemlja hladna,
Pod njo pa tud’ marjetica.

Marjetica, kaj boš žal’vala?
Rumeno solnce te budi,
Pozabi, kar si prej prestala,

In pridi gledat novih dni!

Vse rožice so se zbudile,
Oblekle so se praznično,

Iz tal so glav’ce pomolile,

Da vigred novo vidijo.

79

Življenja spet se veselijo
Živali pod in nad zemljo,

Po logih tiče žvrgolijo
In hvalo Stvarniku poj6.

Marjetica je pozabila,

Na staro žalost in bolest,

In z belim krilom je stopila
Med vrsto solnčevih nevest.

F. Haderlap.

Ubrane so iznova strune moje,

Pa nič veselega zapet’ ne vem,
Zamrle vidim sladke nade svoje,

Da ožive, skor upati ne smem.

Na svetu vsaka se popravi zguba,
Mladost pa zlata se ne ponovi,

To kar ponudi le mladost nam ljuba,
Veselje srčno, z leti se zgubi.

Zaceljene so rane že skeleče,

Ki vsekala mi strast jih je v srce,
Ostal je le spomin nekdanje sreče,

Ki v prešnjih dneh mi še sijala je.

Če vsaka nada nas je goljufala,

Le tista prav gotovo nas ne b6,

Ki skozi grob nam pot bo pokazala,
V deželo, kjer več solze ne teko.

S pogledom tužnim videli smo pasti
Zvestobo, značaj, vzor in skalo, dob;
Da nihče nema sanTga sebe v lasti,
Da vse zdrobi, omaja časa zob;

80

Smo videli, da možke ni besede,

Ko vremenjak da ženska se vrti,

Da puhle so obljube in prisege,

In da ljubezni zveste skorej ni.

Smo vjeli pri tatvini poštenjake,

Apostelj je postal že renegat,

Bežati videli smo že junake,

Zapustil je že pobratima brat.

Kaj hoče svet, da nam se še dopada?

Kaj hočemo želeti si sami?

Da polne sreče up nam pač upada,

Najboljši je, kdor si najmanj želi.

F. Haderlap.

'M