DAVORINOV:
Za očetov grob ...
C™\                 l""| es žalosten in otožen je bil tisti dan. Čez vse
\ \        tT              nebo so viseli težki oblaki; nič dežja niso dali
\ \   jLr               *n n^amor se n'so Sa'nili. samo tiščali so na
\     qJ              zetnljo kct ogrornna pest...
1        M                      Pod rnojim oknom je stal velik kostanj;      (
I       (mkh             poslednji rumeni listi so se zibali na dolgih
|       \f3v              črnih vejah. Videl sem, da so ti listi trepetali
/         M               kakor v veliki žalosti.   Tisoč in še več njih
/ /     H               bratov je ležalo na tleh, nepremičnih, mrtvih;
/ /      Jg                ti poslednji, rumeni pa so gledali smrti v oči
/___________       in čakali... Zdaj... zdaj • - •
Ker je bilo par dni pred Vsemi sveti, sem
se napotil na pokopališče. Ko sem stopil na ulico, sem se začudil. Vsi lju-dje, kar sem jih srečal, so bili podobni vremenu. Klonili so glave k tlom in s.o hodili počasi in oprezno.
Pri velikih vratih na pokopališču, ki stoji na njih tisti angel s trombo, sem se nenadoma ustavil. Kakih pet fantov — štirinajstletnih ali petnajst-letnih — je pristopilo k meni in vsi so rekli kakor v zboru: »Ali imate kak grob, da ga popravirno?«
Ker sem prihajal na grob umrle sestre, sem pregledal fante in odbral od njih najmočnejšega. Hlače je imel nekoliko prekratke in na kolenih strgane. Na dolgih, kuštravih laseh mu je čepel obnošen klobuk, kakr-šnega nosijo na kinetih. Ker je imel lepa, okrogla lica in velike, črne oči, je bil podoben cigančku.
»Hitro pridi, fant; dvanajsta vrsta na desni strani in peska pripelji, belega!«
Sestrin grob je bil hudo porastel s travo, nagrobni kamen je stal ne-koliko postrani. — Čez pet minut je pripeljal fant peska in se lotiil dela. Pulil je travo iz črne prsti in jo metal na kup poleg groba.
»Ali vsaiko leto popravljaš grobove?« sem ga vprašal, da bi začel pogovor.
»Nikolii jih še nisem popravljal, letos prvič,« je odgovoril fant zgo-vorno.
»Ka/ko pa to, da si tako uren pri delu; tako ti gre vse izpod rok!«
-^«    244    =*—
»Lani ob tem času sva hodila z očetom vsak dan na pokopališče,« je rekel deček in zavzdihnil. Pripovedoval je nato dalje, počasii, sunkoma:
»Da, lani! Takrat je bil oče že slab; hudo se je bil prehladil pri delu na železnici in je hirai od dne do dne. Vsak popoidan, če je sijalo solnce, sva se šla izprehajat in vsakikrat naju je vodila pot na pokopališče. Oče je bil otožen, hodil je sključen in počasi. Od tu s pokopališča se vidi na postajo, vlaki odhajajo in prihajajo. In oče, ves. bolan in žalosten, je gle-dal na vlake in sanjal o zdravju in sreči. — Časih mii je pravil povesti; toda te povesti niso bile žalostne, ampak vesele, in očetu so žarele oči, ko jih je pripovedoval... Polno upanja je bilo v njih in zlatega solnca... Kako rad sem jih poslušal jaz, tiste radostne, zanimive pravljice! Vse sem si zapoirmil, zaklenil sem jih v srce ... Toda le kratek čas je še žiivel oče. Kmalu, kmalu, na Vseh svetih dan ni mogel več zapustiti izbe; legel je na posteljo in ni več vstal.«
Nekoliko je počakal, kakor bi ne vede] več natanko dalje. Nato je nadaljeval:
»Mati, ki ni bila dobra1, se je jezila nad njim, zakaj ne hodi več delat; videla je njegove koščene roke, ki bi ne mogle več opravljati težkega dela, pa se ni zmenila zanje. Videla je temne oči očetove, ki so v uboštvu gledale srečo in sanjale o pomladi, pa1 se jih ni usmilila. Komaj, da je da-jala očetu slabe hrane. In mene je tepla zato, ker sem mu stregel.«
Pogledal sem fanta in sem videl, da ima solzne oči in da se trese; davni spomini so se oglasili v njegoveni srou ...
»Čez štirinajst dni je oče umrl. Joj, kako sem jokal jaz za njirn, za svojo srečo! ... In ko so ga odnesli pogrebci iz izbe na pokopališče, so odnesli z njim vse pravljice, ki jih je pripovedoval, vse upanje in veselje.«
Stal sem ob grobu in trepetal od razburjenia. Fant je nadaljeval: »Po pogrebu me je odvedla mati v sirotiščnico. Okorno je zaprla durf
za menoj — brez pozdrava in blagoslova. Od tistikrat je nisem videf še
nikoli.«
»Ubogi iant,« sem si mislil in sem ga vprašal:
»Kje pa je pokopan tvoj oče? Ali na tem pokopališču?«
»Da, na tem, gospod!«
Med svojo povestjo je fant ves čas delal, le sempatja se je ozrl po po-kopališču. Ze je skoro dodelal grob.
»Da, tam je pokopan. Tam-le v kotu ob zidu, na levi strani! Toda njegov grob je ubožen, ves zapuščen in porastel z osatorn, ime na lesenem križu ni več čitljivo. Zato sem danes ušef iz sirotiščnice skrivaj in sem sklenil, da si zaslužim denarja s tem, da popravljam grobove.«
Tedaj se je deček nasmehnil, velike črne oči so se mu zasvetile v si-jajnem svitu. Gotovo se je domislil očetovih pravljic — tistih veselih, mehkifa — in se je razveselil.
—=    24d    — -
»Za zasluženi denar si kupim peska. Oplel in popravil boin očetov grob in z zlato barvo born zopet napisal ime na leseni križ. Potem bom kupil svečic, da bodo gorele na očetovem grobu. Ej, to bo oče vesel!«
Ostrmel sem ob fantovih besedah. kako skrbi deček za očetov grob!...
Ko je fant dokončal, sem mu plačal delo in mu podaril nekaj dvaj-setic!
Zahvalil se je in odšel...
Ko sem odhajal, sem ga videl sredi poti: denar je držal na drobni roki in govoril tiho, sam zase:
»To bo za sveče — in to za zlato barvo...«
*             *
Na Vernih duš dan sem šel proti večeru na pokopališče, ki je žarelo v čaru tisočerih lučc... Krenil sem na levo stran in zagledal grob očeta ubogega fanta. Ves gosposki je bil, obsut z belim peskom; jesenske rože so cvetele v črni prsti, vse bele in veličastne. Ob rožah so gorele lučce; tako mila in zlata je bila njih svetloba, kakor sij nebeških zvezdic. — Ob grobu pa je klečal fant, sklonjen in otožen ... Tiho je plakal za izgubljenim očetom, za izgubljenimi pravljicami...