NADA KRAIGHER. MOJ LONJA. Pričevanja o naši polpretekli dobi se kopičijo. Iz širokega povprečja moremo na eni strani že izločiti tista dela. ki zaradi svoje avtentičnosti in tehtnosti prestopajo prag čiste dokumentaričnosti, na drugi strani pa vse tisto, kar je rodila umetniška invencija. Prav v zadnjem času je mogoče opaziti zanimive premike v osnovnih konceptih. Vse pogosteje srečujemo knjige, ki odkrivajo marsikatero doslej odrinjeno, zamolčano resnico in ustvarjajo možnost objektivnejšega presojanja preteklosti. Apriornost linearnih stališč se umika treznejši presoji preživelega, s čimer resno poglablja pomembnost stvari in pojavov, ki so imeli svojo časovno funkcijo in jim čas odmerja trajno vrednost.
Novo delo Nade Kraigherjeve Moj Lonja* je v prvi vrsti pričevanje. Ni ga mogoče uvrstiti v enega izmed nakazanih ekstremov. sodi pa prav gotovo med tiste tekste, ki z osebno prizadetostjo in pogumom odkrivajo še nenapisane resnice. Morda je prav zaradi te ugotovitve treba povedati o njenih dosedanjih knjigah, da v splošnem nista izstopali, razen če pri prvem delu Pet temnih svetlih tet upoštevamo izjemne ekskurze v medvojno ljubljansko družbo, denimo tisto o Otonu Zupančiču, ali če pri Začaranem krogu izvzamemo torzo o Nikolaju Pirnatu. Obe poprejšnji knjigi pa je mogoče snovno in oblikovno postaviti v neposredno zvezo z Mojim Lonjo. saj je očitno, da je v njem združila   in   potencirala  elemente  vsebinsko  ter  formalno  različnih   pripovedi.
* Nada Kraigher, Moj Lonja. Mladinska knjiga 1967.
431
Moj Lonja je široko zasnovan in ambiciozno napisan tekst. Časovni razpon sega od začetka tridesetih tja do šestdesetih let, do predvčerajšnjim. Iz tega družbeno in zgodovinsko pomembnega obdobja pa skuša povezati poglavitne dogodke, dejanja in probleme, s katerimi se je avtorica srečavala ta čas. Pa ne samo ona. Gre namreč za pričevanje o generaciji, ki ji pripada pisateljica, o generaciji, ki je povezana z revolucionarnim delom od šestojanuarske diktature naprej, o generaciji, ki jo predstavlja skupina njenega najožjega kroga. Z izredno naglico, marsikaj je zato povedano samo mimogrede, si sledijo poglavitni dogodki: nastop nacizma s Hitlerjem, atentat na kralja Aleksandra, Španija, druga svetovna vojna, ilegala, partizanščina. celotna aktivnost njene skupine pred vojno in med njo, razpotja posameznikov, zapleti, žrtvovanja, odpovedi, porazi, uspehi. Posebno pozornost pritegnejo poglavja iz povojnega življenja te generacije, ko se je znašla v nenehnem in naglem razvoju družbenih odnosov ter morala skozi nove preizkušnje, denimo informbiro. in ko je s svojim skrajnim krilom naplavila ob vikendih ali pa se na drugi strani soočila z mladimi, povojnimi  generacijami.
Časovna dimenzija je bistveni sestavni del pripovedi. Vanjo je postavljen osrednji problem — generacijska krivulja. Prav tako ni mogoče od nje kakorkoli ločiti drugo pomembno sestavino — avtoričino individualno zgodbo, vpeto v realni in irealui okvir, ki ga določa Lonja. Očitno namreč je, da v strženu celotnega pripovednega toka vre temperament močne in ostro začrtane osebnosti, ki ob vsej svoji dejavnosti zunaj sebe ostaja človek sam zase z vsem. kar lahko označuje takšen značaj. Morda so osebni akcenti, izvirajoči iz ženske nature. sploh preveč glasni, ker je delo vendarle usmerjeno v generacijo in čas. Njena individualna zgodba namreč neprestano prekinja osnovni tok dogajanja in si tako v nekem smislu podreja celoto. Razmerje med nakazanima polutama je ena izmed dilem, ki se pojavljajo ob knjigi. Pisateljica se je pri uravnavanju nesorazmerja oprla na junaka svoje zgodbe, na Lonjo. Ta je v pripovedi aktivno navzoč samo v prvi polovici, ko nastopa kot idealen, premočrten revolucionar, kakršen je živel v zavesti predstavljene generacije. Ko pa pade. se njegov lik preseli v avtoričin osebni svet in jo poslej spremlja kot imaginarna sila in opora. A to je razumljivo: intimnost razmerja med njima se kljub njenim kasnejšim doživetjem in zvezam podaljšuje v spominski plasti vse do konca, saj ji je navezanost nanj dajala prepotrebno vero v življenje. Toda zveneči refren moj Lonja«, ki ga slišimo skozi vsa poglavja, je vendarle prešibka, morda vse preveč samo poetična vez med posameznimi kategorijami celotnega zapisa. Pripoved namreč daje vtis, da je v knjigi vrsta potencialnih dominant. a nobena ni uveljavljena v tolikšni meri. da bi se skoznjo izražale tudi druge.
Notranje neskladje utegne nekoliko pojasniti tudi pogled na obliko in kompozicijo. Pričevanju o generaciji bi ustrezalo tekoče zaporedje dogodkov in dejanj ter iz obojega izhajajoča problematika. Močno bi tak način podprl dinamični slog Nade Kraigher. Ta kompozicija je na videz postavljena samo v zunanjem okviru, kar izražajo že naslovi štirih delov: L Moj Lonja. obsegal naj bi predvojni čas. II. Leseni križ. obdobje osvobodilnega boja, III. Graditelji, povojni čas. IV. Velika dilema, prelomno leto 1948, in še Epilog s povzetkom zadnjih let. \ resnici pa je kompozicija močno zapletena, časovna dimenzija zavestno razbita, prekomponirana  po načelih moderne beletrije. Ta način
432
je sugeriralo očitno poglabljanje v osebni svet avtorice. Sploh je zanimivo, da ta sfera skriva v sebi ambicije čiste beletrije. kakor je to poprej nakazano že v Začaranem krogu. V Mojem Lonji se zdijo tehnični posegi preveč prozorni, nesprejemljivi pa takrat, kadar gre za neposredno pričevanje o času. Tako je osnovni koncept knjige, ki je moral vseskozi zadovoljevati dve temeljni težnji, povzročil očitno razhajanje celote.
Med izrazite individualne poteze Nade Kraigherjeve moramo šteti tudi njen slog. Nekaj je v tem besedilu, v tem izražanju, čemur ne moremo odreči posebne vrednosti. Kakor je zapis večkrat nekam publicističen, tako pogosto izredna dinamičnost jezika ustvarja zanimive in presenetljive sintaktične zveze, ki utegnejo izpopolniti register našega izraznega artizma. Mestoma tak način .litija sicer nezaupanje, ker je oblikovalna samozavest puščala ob strani splošne normative, toda zavzetosti nad novimi izraznimi možnostmi ne gre podcenjevati.
France   Pibernik
433