XL V-LETO 5-ŠTEV. 1 9 % Vsebina zvezka za mesec maj: 1. Fran Albrecht: Pismo očetu................. 257 2. Juš Kozak: Šentpctcr. (Dalje prihodnjič.)............258 3. Karlo Kočjančič: Iz zbirke «Večna plamenica»..........271 4. Dr. Ivan Prijatelj: Dostojevskij. (Dalje prihodnjič.)........272 5. Angelo Cerkvenik: V vrtincu. (Dalje prihodnjič.).........283 6. Vaclav Burian: Doneski k starejšemu češkemu repertoarju v slovenski dramatiki. (Konce.)....................291 7. V.Blasco Ibänez: Steklina..................297 8. Fran Albrecht: Dve pesmi..................304 9. LisTai=Pe * Pavel Karlin: Pomladna noč.............305 10. Jernej Jereb: Suženj demona. (Dalje prihodnjič.).........305 11. Književna poročila ....................311 Fran Albrecht: Epilog «Veroniki Dcseniški». (Konec.) — Janko Samce: Ivan Cankar, II servo Bortolo e il suo diritto. (Konec.) — K. P. Pet ruška: Pavel Perko, Z naših gorä. — Kocjan: Branimir Cosič, Vrano kolo. — Rcnč M ar tel: Maurice Lange, Le comtc Arthur der Gobincau. (Koncc prihodnjič.) 12. Kronika ........................319 A. D.: V.Blasco Ibänez „L JUBL JAN S KI ZVON" izhaja v posameznih zvezkih ter stane na leto 120 Din, za pol leta 60 Din, za četrt leta 30 Din, za inozemstvo 140 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 15 Din. Odgovorni urednik: Fran Albrecht Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naročilo. Upravništvo se nahaja v Prešernovi ulici št. 54. Last in založba «Tiskovne zadruge», r. z. z o. z. v Ljubljani. Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani. XLV. LETNIK LJUBLJANSKI MESEČNIK 1 77 ZA * ^ ^ \ T r\ XT KNJIŽEVNOST 5. ŠTEVILKA 2L V kJ iN IN PROSVETO UREJUJE FRAN ALBRECHT / LAST IN ZALOŽBA «TISKOVNE ZADRUGE» V LJUBLJANI Fran Albrecht / Pismo očetu Zdaj, ko utonil si v vesoljno noč, ki je nemara bolj svetla in žarka ko tu na zemlji najsvetlejši dan, ko si odšel, da več se ne povrneš in se povraČaš le v spominu nase, ker nisva videla se pred odhodom, da bi molčala zadnji, bridki molk, pošiljam Ti poslednje svoje pismo (v uteho sebi, če nc boš ga bral): Če res so zarje onkraj teh prepadov, ki našo noč dele od večne luči, da ta, ki je nekoč trpel na zemlji, se v njih napije večnega Soglasja: potem si blažen, ker si našel cilj, ki nezavedno si zaman iskal ga, popotnik blodni, na tej temni zvezdi. Če sem Te jaz kdaj sodil in mrzil — vsak sin mrzi očeta, da je rojen —: odpusti, oče! Vedi: to ni res! Jaz sem hvaležen za to iskro v sebi, ki mi jc dala dih; in za duha, ki je prešibek, da bi bil popoln; za čuvstvo, ki nestalno frfota in za nagone, ki bole me v krvi. Zdaj vem, da Te ne morem in ne smem zanikati; in vem: mi vsi smo le otroci svojih mater in očetov. Vsi v krvi nosimo njih tajno bol. 17 257 Juš Kozak / Sentpeter (Nadaljevanje) Berač Ko sc jc storila noč, je izginil .Luka med njivami na ljubljan* skem polju. Zemlja je izžarevala gorkoto, katere se je<Čez * dan napila. Visoko gori na nebu so krožile zvezde nad temno poljano. — Luka je stopal počasi po mehkih tleh. Nocoj sc ni oziral proti nebu, kajti smehljajoče oči je povešal k tlom in izbiral pot bolj na slepo. Že zjutraj jc izvedel, da je Mara pričela roditi. Sedaj je pričakoval kakor otrok sv. Miklavža. Sam sebi se je smehljal. Od časa do časa mu je sicer zameglila čelo bojazen, da ne bi Mara zavrgla otroka. Odkar je pri stari, čemerni teti v Toma* čevem, se ni nič izpremenila. Z nejevoljo je nosila dete pod srcem in starka jo je venomer podpihovala. Parkrat se je Luka sešel z njo zadaj za vasjo in vselej se je s težavo premagal, da ni vzrojil. Medtem so se oglasili murni po vsej poljani. Ubrano zvenenje je vstajalo proti nebu. Luka se je zopet nasmehnil. «Ko bo zagledala otročička, se ji otaja srce,» jc pomislil in se zazrl predse. «Mogoče je že? Morda jutri zjutraj? E, s prvo roso bom že gori.» Nosnice mu je dražil težki vonj preorane zemlje. Pesem murnov je narasla do neba. Luka se je ustavil in legel na zemljo. Grizel je travnate bilke ter poslušal. Dolgo je že ležal, zatopljen v svojo dušo, ko se je nenadoma zganil. Nekdo je zadel ob njegove noge. Luka je iztegnil roko ter zagrabil neznanca za členke. Pred njim se je zamajalo. V tistem hipu pa je že sedel poleg njega človek, ki je široko odpiral usta ter jecljal od strahu: «Hudič, saj bom dal nazaj!» Luka se je od srca nasmejal in približal tujcu obraz. Spoznal ga je. V travi jc sedel Pušelc, poizkušajoč se ritensko odmakniti. Prcpaden je izpraševal: «Ali si človek, ali hudič?» «Hudič, pravi hudič,» se je režal Luka. «Oh, gospod Luka, tako sem se prestrašil.» «Da si hotel vse povrniti, kar si ukradel.» 4daj sem 2e star, roke se mi tešejo. Na stara Seta sem začel notce briti, :£& otročžčke, Se sem se nasmejan. ff^spfol 5. h^ra.-- c^j^l^ čfov&bi ie tfek sasteš^k. Veste, beraču da tiati, M je ošaben» sli pa ki ne prozna denarja. Prave čebelice obrnejo trikrat vsak krajcar.» Čeprav je Luka vsak dan gledal tega norčavega berača, ga .>j'vt g ^ Včasžh je radosti, če & prstom prav pomigneš.. sem zdaj ž:? prestar, berači sa inano bodo morali drugače.«.» «Prekleta duša, ni neumen!» je premišljal Luka, Nato js vprašal: ^maš kaj ofrok?» «Križ božji, gospod!» s® je mmal Pwselc, «take netinrnosti spra* .šujete. Kdo. pa je že na sveta vprašal berača, če- je ime! otrofo. Oh», kakšne n©umnosülx> Nekaj časa se je Gar.^jal, ko ga j« Luka trdovratno- gledal, je priče? mrmraü: «Jaaaez Ktstosk žina ličar, obesfiß so mu jo, pa je ves no? vanjo. «Ampak mi.. c he... he.. > zu .otroke je treba srca» dobrega srca» kje- naj-ga j&n damo mi? DoHer smo snSadi» sejsinao otroke, kakor so stfcs vsejaSL Bog jte daj milost sa doto, Ijpo jj^-a. postaraš, ti uide Se to pri podplatih» V&e dobfö na svetu vrogajme» eamo ne; to je sa stc^ye^ gosgsod» . V Luki je odmevalo: «Srca je treba za otroke, srca.» Nevede je glasno pritrdil. «Gorje mu, ki jih tako tjavendan rodi.» Zganil se je. Tudi beraču je rosa pala na noge. Obul se je. «Pojdiva!» je dejal Luka. «Do hoste vas spremim!» Luka je pogledal predse. V temo je dihnila svetloba. Groza, s katero jc gledal v odprtega človeka, ga je prešla. Obenem pa se mu je vzbudila neka čudna mržnja do berača, da ga je na prvem križpotju pognal. «Le pojdi na levo, je bližje do hoste, če si se sporekel s po* stavami.» Berač ga jc pogledal z odprtimi usti od začudenja. «Gospod, v Tomačcvem se vidimo. Tja hodi preganjana zverina pit. Če se vse lepo konča, bo šc lepo življenje.» Pomežiknil je in izginil. Luka je nadaljeval pot proti vasi. Vse trave so se nagibale proti vzhodu. Glasno se je razgovarjal sam s seboj: «Vsi ljudje pojejo eno, da bi se lepo končalo! Hm, vsak bi rad iz svoje kože. Jaz pa, za vraga, nisem še nikoli tako mislil.» Medtem jc nenadoma obstal pred krčmo, kjer se jc na pragu razgledaval gospodar. «Kaj pa je tebe prineslo, Luka, kupuješ?» ga je veselo pozdravil krčmar. — «Pojdiva v hišo, lačen in žejen sem!» Oni ga je nejeverno ogledoval, postavljajoč predenj klobase in vino. «Imaš že kupljeno?» Luka se mu je zasmejal. «Danes ne maram voličkov, majhnega otročička bi rad, dolgčas mi je.» «Ha, ha, ti jih znaš trositi Luka. No, ne bo težka, tamle pri sosedovih je taka iz Ljubljane. Včeraj se je pričelo, skrivajo, pa le ne morejo prikriti. Da bi ga le srenji ne pustila, ker, hm, menda ne bo obstala.» Luki se je zmračilo čelo. Hitro je zvrnil kozarec. «Tako praviš.» V tistem hipu je bil že pokonci, pogledal še skozi okno in planil skozi duri. Krčmar je začudeno zrl za njim. Luka je klical iz veže: «Pripravi jed in pijačo!» V dveh skokih je bil pri sosedovih. Poštama ženica, ki se je motovilila krog ognjišča, se je od strahu skoro scscdla. Luka ni čutil, da je zadel z glavo ob podboje, ko je planil v izbo. Na postelji je ležala Mara. Obličje je bilo zelo izpremenjeno. Težke, potne srage so blestele po čelu in gosti lasje so se vsipali po postelji. Vila jc bele roke. Ko je videl, kako ji plamte oči, se je zdrznil. «Mara!» je vzkliknil in jo prijel za roko. Starka se je približala iz veže in s sovražnim očesom motrila prišleca. «Luka, umrla bom!» je zaječala Mara. «Neumnosti. To imate od greha,» se je zadrla starka. Mara ni odgovorila. Upirala je vanj oči za pomoč, kakor ga še nikoli ni prosila. A že v tistem hipu jo je napadlo, kri ji je udarila v glavo, krčevito se je spenjala. Kakor zblaznela si je pulila lase, da ji je cel šop ostal v roki. Luka jo je dvignil k sebi in jo držal v naročju. Na ustnicah so se ji pokazale kaplje krvi, ker si jih je v strašni bolesti razgrizla. Luka ni čutil ničesar drugega, kakor sovraštvo do smrti, ki je stala poleg postelje. Oklenila se ga je okrog vratu, da je s težavo dihal. Niti ganiti se ni mogel. Starka je stala ob vznožju in škropila z blagoslovljeno vodo. Napad je minul in Luka je zdrsel na stol poleg postelje. Solnce jc lilo na oba. Ona je ležala brez sence življenja. Solze so ji tekle izpod vek. Luka je zagrebcl glavo med dlani in mračno čelo jc izražalo temne misli: «Kaj? Če se maščuje nad njo, ker ga je pričakovala s sovražnim srcem?» «Luka, umiram,« je zarjula. On je ponorel s svojo močjo. Mislil je, da jo zdrobi. Ko je solnce žarko posijalo, se je zgodilo. Zagledal je pred seboj majhnega, drobčkanega otročička, ki ni niti dihal. «Mrtev!» je dejala starka ter se pokrižala. Pretresla ga je groza. Spustil je Maro in dvignil stvarco. V tem hipu je zajokalo. «Živi, živi,» je kričal Luka. «Živi!» Mati je pogledala belo in legla nazaj. «Na, vzemi ga!» je zopet kričal Luka nad starko, kakor bi se ga bal, ali kaj. «Če mu skriviš las na glavi, gorje ti, ženska!» Potem je sedel k postelji in se smehljal. Ona ni odprla oči. A dvignila je roko in on jo je božal. «Žejna!» je zašepetala. Dal ji jc vode in zopet prisedel. Čudne misli so mu blodile po glavi: «Zadnji Zamejec se je rodil. Zadnji Zamejček.» V prsih se 7 je oglašalo nekaj trpkega: «Kaj bo z_njim, s JetEL Zamejčkom, ali bo živela ta sreča? Se Zamejčevega imena ne bo nosilo. — Eh, saj še tisti iz resja žive,» se je tolažil. Ozrl se je na Maro. Ležala je pokojno, tako čudodelnega miru šc ni videl Luka na njej. Zato ga je navdala sladka misel: «Morda bo še vse dobro». Vstal je in stopil v sosednjo, temno izbo, kjer je ležalo dete. Hotel ga je prijeti z nerodnimi rokami, ki so se pa zbale drobčkane stvarice. Sklonil se je k njemu in ga z drhtečimi ustnicami poljubil na čelo. Nato se je hitro obrnil. «Saj nc bo živelo, take švkrj>iqe še nisem videla,» je godrnjala starka, a vendar z nekoliko milejšim glasom. «To ti rečem, stara, nc črhni živemu človeku, da si me kdaj v življenju videla. Pridi po vino in jed tja h krčmarju. Plačam jaz.» Starki se je razjasnilo obličje: «Sem rekla, še nisem videla ♦ denarja, kar je pri meni!» Luka se je še enkrat ustavil pred posteljo. Temne misli iz noči ^je preganjala neizmerna sreča, da ima sina, s katerim sicer ne ve, kaj bi počel. Bil je ponosen in ves prevzet. Ko je odhajal skozi duri, je pomislil: «Vraga, kaj poreče Tomačevec?» Hitro jc planil v krčmo: «Lačen sem!» «Kje pa noriš? Gnjat sem narezal, vino pripravil, pa te ni. Luka, meni sc zdi, da nisi pri zdravi!» «Tako. Si mislil? Zdaj sedi in pij z menoj, da si napojiš suho pamet. Danes ti izpijemo, česar še nisi krstil za druge kristjane. Vem, da ga imaš, dobrega; zdrava pamet gori ali doli, svet se, pravijo, vrti pod nami, zvečer bomo stali vsi na glavah.» Pila sta do večera in z njima vsi, ki so prestopili prag. Krčmar je že lezel pod mizo. Luka se mu je smejal: «Pripravi se! Moj dan še ni končan. Ugasni leščerbo!» Zleknil se je po klopi in zaspal. Ko se je prebudil, se mu jc v veselje naselila skrb. Pred očmi je vstajala Mara. Kako mehko in sladko je govorila. A Luka je imel bistre oči. Zavedal se je, da je včeraj ležala v težkih bolečinah in se borila s smrtjo. Zato je postajal v duhu nezaupen, zase in za otroka. Zunaj pred hišo je zaslišal veselo otročje smejanje in kričanje. Dečad se je gnetla pred pragom in se zaganjala v nekoga. Takoj nato se je razlegel hripavi Pušelčcv glas. «Travca bo postcljca. in zelena vejeica. vcjčica, bo mi odejčiea!» «Pušelc je prišel. Daj mi rožo!» so kričali vsi vprek in Luka je videl skozi nizko okno, kako se vrti berač med njimi. Ves je bil ozaljšan z rožami, za klobukom je nosil lipovo vejo. Kmalu so se oglasili koraki v veži in ko je stopil na prag, se je globoko priklonil. «So dejali, da sem povabljen!» Luka se je veselo zasmejal. «Le prisedi! Daj mu vina in jedi! Ti pa zagodi, da mi boš preganjal skrbi. Tisto daj, — ,kako bom ljubila?' —» Po sobi so se razlili glasovi harmonike. Luka je gin j en poslušal, ker pesem je bila njegova najmehkejša stvar. Vsa preteklost je oživljala v otožni pesmi. Zamišljen je sedel, s podprto glavo, dokler ni nenadoma bruhnilo iz njega. «Daj, zagodi in nategni, da se bo slišalo tja... tja ven!» se je popravil in se skoro prestrašil lastne besede. Dolgo popoldne se je razlegala harmonika in Pušelc je pri polnem bokalu veselo mežikal z očmi. Proti večeru se je Luka izmuznil iz sobe: «Počakaj me!» je naročil beraču in se previdno podal k Mari. Komaj ga je zagledala starka v veži, je zopet zagodrnjala. Luka ji je nekaj stisnil in stopil v izbo, kjer je bilo mračno in zatohlo. Čudno se mu je zdelo, da nima Mara otročička pri sebi. Ko se je prebudila, ga je mirno pogledala. «Kje je otročiček?» Pokazala je v čumnato. V zadušnem ozračju je ležalo, še drobnejše in slabotnejše. Luka se je raznežil, se sklonil nad njim s toplim očesom. «Oh, otročiček moj, materino kri bi bilo treba priliti tvoji. Kaj bo iz tebe?» Podal se je k Mari. Nič več ni občutil toplote, ki je včeraj žarela iz njenih besedi. Roka je bila hladna. Zapeklo ga je, ker je vedel, da se ni motil. «Komaj čakam, da pojdem domov!» je govorila zdolgočaseno. «Gotovo bo vse zastalo.» Luka je previdno vprašal: «Kajne, da si se premislila, otročička vzameš seboj?» Obrnila se je k njemu in se komaj vidno nasmehnila: «Ne vem. Danes sem utrujena, se že še pomeniva. Najbrž ne. Pojdi. Luka, teta te ne vidi rada, potem še bolj godrnja. Otroka že tako ne more videti. Pošlji ji kaj!» Ostrmel je. Marine oči so sijale mrzlo, v njih zenicah je prežal nov račun. Luka ga je videl, zato se je molče okrenil. «Pazite na otroka!» je dejal hladno in odšel žalosten brez po* zdrava. Ko je stopal mimo starke, je zaškrtal z zobmi. Zunaj so zagorele savske hoste v večerni zarji. Čudovita tišina večera je ležala nad zemljo in v njej se je srce še toliko bolj za? vedalo svoje otožnosti. Molče je zopet sedel za mizo in se zagledal skozi okno. Na obronkih polja, padajočega proti Savi, so stali samotni hrasti. Med vejami je ugašala večerna luč. «Ne, ne,» je ponavljal Luka, «te oči ga ne bodo imele nikoli rade. Prekleto so mrzle.» Zgrozil se je nad otrokovo usodo. Tako se je zamislil, da ni čutil več ljudi poleg sebe. Pušelc je previdno pričel na harmoniko, a Luka je vzrojil in mu zapovedal mir. Neprestano je strmel v mrzle Marine oči. Ljubezen in skrb sta ga privezali na življenje, od katerega bi se sedaj nerad poslovil. Kadar je. v prejšnjih dneh pomislil na konec, ga ni nikoli zapeklo v duši. Tako preprosto se mu je zdelo, končati na zgrešeni poti. Zavoljo malega bitja, ki še ne loči dneva od noči, in zavoljo tistih mrzlih oči je čutil, da se pri« bližujejo grenkobe polni dnevi. Temna noč jc ležala nad savskim poljem. Luka je še dolgo bedel in strmel predse. V teh mrtvih urah je usoda čudno posegla v življenje pod Gradom. Blazen glas je pri Hostarju predramil Marijo iz polsna. «Umrl bom!» Od tistega jutra, ko sta se prejšnji dan vrnila iz Dravelj, je ležal v / Rok v vročici in je brlela lučka pred patronovo podobo. Zdaj je osvetljevala zabuhlo, zelenkasto sivo obličje. Čeljusti so šklepetale. «Umrl bom! Hudič jc zmagal!» je rjovel, ne več človeško, tem* več z nekim nadnaravnim glasom, da so Mariji potne srage orosile čelo. — Ničesar ni videl, čeprav so mu oči izstopile iz votlin. «Ne, ne ... umreti ...» se je branil ter otepal z rokami. «Sveti Rok... vsi ste me izdali. Prekleti, prekleti. Oče, žena, vsi!» S težavo se je nekoliko vzravnal, kakor bi hotel kvišku. «Nočem umreti! Hoditi pokonci! Ne v jamo! Tema je, zebe. stiska, duši.. nič solnca, nc hiše, ne konj, ničesar ne bom videl... vi pa živeli, živeli... slišite, nočem umreti.» Divje jc hreščal z zobmi. Marija je drevenela od strahu. Nenadoma se jezgrudil nazaj, zakrivši obraz z dlanmi. «Pridi, Marija, pridi!» Pristopila jc k postelji. «Pomagajte, ljudje! Iztrgajte me hudiču. Zakaj me tlačite v grob? zakaj? Vse vam dam, samo rešite me! Marija, ti bi rada, da bi umrl?» — Njo so polile solze: «Rok, ni res!» «Res je, res. Moj sinček, kje je moj otrok? Oh, če bi revček vedel, da jutri nc bo več očeta med živimi! On bo rastel, jaz pa gnjl v jami. Nikoli ne bo dal očetu roke, da bi šla k maši.» "Marija mu je držala roke, ki so pekle kot živ ogenj. Pričel je jokati in izgubljati zavest. Ona je vila roke, ker ni mogla pomagati. Pred seboj je zagledala blcsa^to obličje, strmeče v okno. «Vidiš, vidiš ... mačka, pes, pes, mačka, le daj! Sultan, zagrabi, raztrgaj hudiča, hudiča!» Zarcžal se je, da jo je pretreslo do mozga. Nato so se pričele steklene oči groziti. Obračal jih je v votlinah od blaznega strahu. Z rokami se je grabil za vrat. «Črvi, črvi, že lezejo... zebe ... oh, črvi!...» Trgal je s sebe srajco in hropcl, kakor bi ga dušilo: «Lezejo, lezejo, uh, koliko jih je, duši, grizejo!» Padel jc vznak in si do krvi izpraskal vrat. Potem pa se je pognal kvišku in se v zagonu nagnil čez rob postelje, da jc padel po tleh, ne da bi Marija mogla ganiti z roko. «Jezus, Rok!» Z nadčloveškim naporom ga je skušala dvigniti, potne kaplje so se mešale s solzami in bila je trudna do smrti, ko ga je položila zopet nazaj. S težavo ga jc zadržala na postelji. «Oh, da bi imela vsaj enega moškega domačega pri hiši. Bogzna, kje je stric Luka. On mora na pomoč.» «Da bi sc vsaj zdanilo!» je šepetala. Obupana je gledala skozi okno, kjer je še vedno molčala tema, ki se ni usmilila ne Marije, ne Roka, ne drugega človeka, obsojen nega v tej noči na smrt. Zaupljivi in lahkoverni Škrjanček je razodel popoldne Sve* draču, kako sta ukradla pušico pri Sv. Roku in kaj sta storila z njo. Stari je že ves čas sumničil berača zaradi čudnega obnašanja. Lo? kavo se mu je posvetilo v očeh, ko je zvedel resnico. Od pohlepa so se mu širile zcnicc in že je videl pred seboj cekincrkatere je daroval svetniku Hostarjev Rok, kakor mu je zatrjeval berač. Zvečer ga je zvabil k Pacu, kjer sta čepela dolgo v noč. «Pojdiva ponjo,» je nagovarjal Svedrač, «meni daš tretjino, Pušelc bi hotel polovico.» Škrjančku se je sicer srce smejalo od zadovoljstva, a počasi, ko ga je pričelo omamljati žganje, se mu je v notranjosti oglašal čuden strah. Plašno so se ozirale oči, po licu so tekle solze. Svedrač se mu je sklanjal do obličja. «Kaj se cmeriš?» Škrjanček se je vedno bolj odmikal in se pričel celo z rokami braniti pred strastno poželjivim obličjem: «Tebe se bojim. Strah me jc. Kar sam pojdi, pa bova delila.» «Kaj se boš mene bal? Borovca se boj, kjer se je Cene obesil.» Zašcpetal mu je na uho. «Pravijo, da straši.» «Jezus, Marija, jaz ne grem. Pri mostu te počakam.» «Prav!» je potrdil Svedrač. Vstal je in plačal. Med vrati je naročal oštirju: «Če povprašajo po meni, povej, da sem šel h'Godežu!» Kmalu nato sc je opotckel Škrjanček skozi vrata. Zibal se jc proti štepanjskemu mostu. «To bo denarja, to bo denarja!» je momljal sam zase. Objemala ga je trudna pijanost. Na mostu se mu je nenadoma posvetilo. Čudovit mir ga je prevzel, vse jasno je bilo pred njim. Iz grla mu je privrela njegova pcsemca: «Cim večkrat te vidim ...» Za mostom je legel na breg in čakal. Medtem je zaspal in glasno zasmrčal. Par pedi pod zemljo jc našel Svedrač pušico. Odpreti ni hotel, opajalo ga je sladko cvenkanje. Ko jc prišel nazaj iz gozda, se je previdno ozrl in smuknil čez ccsto. Tam na bregu je smrčal berač. Svedrač se je skril za grm. Proti mostu so se na drugi strani približevali trdi koraki. Malo je pomislil,... nato jc stegnil nogo in krepko sunil. Ko se jc telo valilo po bregu, je bil v par skokih za grmovjem. «Hudič, kam pa letim?» se je prestrašeno oglasilo tam spodaj, nato je pljusknilo. Nad vodo je še vedno dihal glas, podoben otroškemu joku. Z druge strani se je nekdo oglasil: «Ljudje, na pomoč, nekdo je utonil.» Ko so se ljudje približali s svetiljkami, ni bilo Svedrača nikjer. Zjutraj je vstala Marija od postelje. Vsa bleda je prišla na prag. Svedrač, ki je prešteval denar na skednju, jo je videl in se ji pokazal. «Svedrač, bodi tako dober in poišči strica Luko. Pravijo, da pije v Tomačevem.» «Mamka, ne skrbite, šc danes bo pri vas!» Sam zase pa je mislil. «Prav dobro, tam lahko zakopljem pušico in hudič naj me potem toži!» Kmalu nato, ko je odšel, je zvedela šentpetrska cesta, da se je .Škj^janček prejšnji večer napil in utonil. Dobro so ga slišali, kako "je zakričal, preden je telebnil v vodo: «Hudič, kam pa letim?» Marija je dala dekli tolar, da bi ga nesla v župnišče za maše tej nesrečni, ubogi duši. Vsem je bilo žal zanj in za njegovo pesemeo. Marija je tako opešala, da so se ji šibile"noge in koprneče je pričakovala Luko. Zdelo se jc, da staremu Hostarju tone pamet. Proti poldnevu je dospel Svedrač v Tomačevo. Luke ni našel, le Pušclc jc sedel za mizo. «Oho, kaj pa ti počneš?» Tesno se je prisedcl k njemu. «Gospod Luka pijejo na neko skrivnost. Takrat jim je dobro delati druščino. Čudna volja jih obhaja. Enkrat solnce, enkrat dež.» Svedrač ga je opasoval cd strani «Vraga, tega človeka se morali znebiti Bersič to hujgj kot gospoäfe.» Vprašal je: «Kje pa spiš?» «Na slami, pa tule,» se jc smejal Pu$ele. Kmalu nato je Svodrač izginil iz sobe m ss dolgo pogovarjal o krčmarje&i. Luka se še ni vniv.L Medtem je Svedrač pred začude* nim krömarjem privlekel puško is slame, kamor jo je malo prej podtaknil. Ko so prijeli Pušelca ter mu pokazali skrinjico, je od začudenja vse priznal. Lc to jih je še prossl, da hi smel počakaB gospoda Luko. Hi se iztekel prošnje, ko je na pragu obstal doJgm in s strme? čim očesom ogledoval druščino, «Zbogom, gospod,» m je poslavljal PuŠelc. «Na vašo zdravje, ki ste bili zmeraj dobri s menoj. Zdaj ne ho nikoli več dobro!» Solze so mu kapaie po Hcih, ko je poljubljal Luki roko. «Zbogom, otročički!» Mahal je otrokom, zbirajočim se pred hišo. «Vraga, kaj pa to pomeni?» je vpraševal Luka, katerega je pre* tresla beračeva usoda. Svedrač se je prihuljeno namazal: «Pri sv. Roku v Dr avl j ah sta s ŠkrjanČkom ukradla pušico. Našli so jo v slami.» Luka se je domislil nočnega pogovora: «Glej ga! Zdaj mu je hudič zaspilil pričakovanje.» «Tega vam še nisem povedal, da je sinoči utonil okrj&nčak. Napil y jo .pri Pacu, na šžepiaiskcnj mostu je po» K: d al v votlo. Pravijo, da se je pred smrtjo iztreznil. Ko se je valil po bregu, je za vpil: «Hudič, kam pa letim?» Luka je postal žalosten in zameglile so se mu oči. «Ti vražji Skrjanček, kolikokrat mi je zagodel in zapeL Tako s^ mi zdi, rxkor da jc rr, :a>iro v-^sej hJ^jmh ig petra,» Zmajal je z glavo: «Ampak dobro je povedal. Z modrostjo se jc 3rečal pred smrtjo. V življenju rou je fciüa odveč.» «Lepo ste povedali, gospod. Na ŠkrjanČkovo zdravje bi ga lahko izpila polič.» - «Kar naroči!» SvedraČ je pohlepno pil. Luka pa je sedel m premišljal. Ne* , nadoma se je zganil, udaril onega po plečih, in se mu nevede zakaj nagnit k užesu. Svedrač je začudeno strmel od strani v žareče oči. «Ti izguba vseh isguftNBekaj ti bom povedal, ampak gorje, če črfcneš besedo...» «.Te že pohabljeno, gospod.» «Otročička imam. Z Maro. Predvčerajnim je rojen!» Smehljal se je v kozarec. «Posebno veselje, gospod!» «Ha, ha, imaš prav. Človek kar ponori. Ti pravim, če ga po* gledaš, kako leži v cunjicah, ročice razpete, obrazek diha, kakor marjetica v travi.» «Sncdel bi ga!» se jc prilizoval Svedrač. Luka se jc od veselja krohotal. Oni ga je pogledal in poniglavo omenil. «Kaj bo z njim?» Tiha skrb je Luki omrežila srce. Odrinil je soseda: «Tiho bodi!» «2e, že,» je nadaljeval Svedrač. «Ampak tiste rokce in nogce. Verjamem, da se ga človek ne more nagledati. Kako se vse izpremeni." Kaj bo, če tak črviček postane Škrjanček ali Pušclc?» Luka se je zgrozil. «Eh, gospod, vsi moramo živeti. Drugače bi se svet ne pre* maknil.» «Križ božji, tiho bodi, če ne...» Luka je udaril po mizi, da jc zažvenketala posoda. Obenem je udaril po svojem srcu, ki se je zbalo strašne tajne otrokove usode. Srdito je vprašal: «Po kaj si pa prišel?» Svedrač se je zvito posmejal: «Skoraj bi bil pozabil. Mamka Marija me pošiljajo. Lepo vas prosijo, da bi prišli na pomoč. Roku se je vse vnelo.» Luka je hitro vstal: «Počakaj me. Plačaj in se pripravi!» Ko je prišel k Mari, je govoril tiho in nežno. «Mara, domov moram, pome so prišli.» «Le pojdi, Luka.» «Kako boš z otročičkom?» «Nimam mleka. Luka, teta je našla dojiljo!» Stemnilo se mu je oko: «Kaj potem?» «Potem se že še pomeniva!» Pogledal ji je v oči in je takoj vedel, da je vse resnica, česar se je vse dni bal. Le tega ni mogel uganiti, kaj tiči za računajočimi očmi.» «Ime povej, če hočeš!» Malo je pomišljal, nato je dejal: «Aleš, naj bo Aleš. Pridem pote.» Segel ji je v roko. Ko je držal v naročju otroka, mu jc kanila solza na mrzla ličeca. Naglo se je okrcnil. Tema se je storila, ko sta šla s Svedračem čez polje. Stari ga je komaj dohajal s prekratko nogo, tako široko jc stopal Luka. Pred mestom se je Luka prebudil iz sanjarij. «Hudičevo seme, rad te imam, ampak vselej sem žalosten, kadar te vidim. Tak potegni se že iz svojega prahu.» Zagrabil ga je pod pazduho, in ga zavihtel, da so mu noge opletale po zraku. «Eh, gospod, le pustite me, zame je bolj varno pri tleh,» se je režal bradati zvitorepec. tf * * Med materami so odmevali njuni koraki. V kamenitem telesu zadnje na levi se je vršil obupen boj med življenjem in smrtjo. V materi se je poslavljalo mlado življenje. Vse druge so upirale vanjo oči. Črna žalost je kakor nočna ptica skrivnostno prhutala nad njimi.7'-'7" ~ ?7^Daljc prihodnjič.) Karlo Kocjančič / Iz zbirke „ Večna plamenica" V največjem solncu sem ležal .. . V največjem solncu sem ležal na hrbtišču Erničevega nad Lučami. Na desni pred mano razrite stene Räduhe planine, a tam na levi zmrznjene lobanje kamniških plešivcev. Če zavrtim poglede za 90 stopinj, se zastrmim Rogaču v raz? glodano čelo. O, sveta zemlja, kako se v prelestih tvojih ko v vreli vodi sol topim! Nc vem, če je radost, kar čutim, ali žalovanje. Nič ne vem, ničesar več ne umem. Da plane v ta velikanski amfiteater narave najčudnejše čudo, bolj bi se ne čudil. Vsi besi pekla so udarili v nebo. Vsi angelski opoji so se zarili z nebesa v zemljo. Jaz grizem jo, grizem v volhko meso. In zemlja in nebo sta kakor silovita mistična harfa. Pretenke božje strune in peklenske strune v najnižjih oktavah so zableščale v solnčni luči in hočejo zveneti, bobneti. Jaz sem postal eno samo ogromno uho: Daj, Bog, v orkanu sferičnih slavospevov privihraj, prišumi in mi razodeni, razodeni: Kam grem, počemu grem, počemu s temi trudnimi nogami više, vedno više grem? Odgovori, razodeni. Jaz, eno samo ogromno uho, kdaj z gromkimi akordi tvoja sim* fonija pretrga tihoto, čakam, poslušam. — Dr. Ivan Prijatelj / Dostojevskij ( Nadaljevanje) l_L 3. Dostojevskij v prvem desetletju po odsluženem prisilnem fsJtJ^ delu. — Takšen Dostojevskij, kakor ga je bila preobrazila in pre? . kovala katorga, nam stopi pred oči takoj potem, ko ga dne 2. marca 1854. uvrstijo kot navadnega prostaka v sedmi linijski t> £)->£jbataljon v Semipalatinsku, odkoder začne zopet dopisovati svojim bratom ter sestram in tudi nekaterim prejšnjim literarnim prija* tel jem. O čuvstvih, ki so ga navdajala, ko je v zadnjih mesecih po* lajšane katorge dobil v roke prvo knjigo, pripoveduje sam v zadnjem poglavju «Zapiskov iz mrtvega doma» naslednje: «Že nekaj let je bilo, da nisem čital ničesar; težko je podati račun o čudnem in obenem vznemirjajočem vtisku, ki ga je vzbudila v meni prvgjcnjjga, katero sem prečital v ostrogu. Spominjam se, da sem jo začel citati zvečer, ko so zaprli kasarno, in sem jo čital vso noč do zore. Bila je to številka nekega mesečnika. Kakor da je priletela k meni poslanica z onega sveta... izkušal sem sklepati po tem, kar sem čital, ali sem mnogo zaostal za onim življenjem. Ali so oni tam mnogo preživeli v moji odsotnosti? Kaj jih zdaj vznemirja? S kakšnimi vprašanji se pečajo?» Kako je Dostojevskij živel v prvih mesecih svoje vojaške službe, o tem je marsikaj sporočal dvema svojima bratoma. Dne 30. julija 1834. piše bratu iMihajilu, da se ne bavi z drugimi nego službenimi opravki, pristavljajoč: «Vnanjih doživljajev, živ? ljenjskih prevratov, posebnih slučajev nobenih. A duše, srca, uma — kar je tu zrastlo, dozorelo, uvelo, kar se je tu zavrglo obenem s plevelom — tega ne izraziš in ne poveš na koščku pa« pirja. Živim tu samotno: pred ljudmi se navadno skrivam. Vrhu? tega sem bil pet let pod stražo in zategadelj mi_je v največjo naslado», ako se morem čutiti včasih samega. Vobče je katorga marsikaj odstranila iz mene in mi mnogolčaj dala. O svoji bolezni sem ti že pisal. Čudni napadi, podobni božjasti, a vendar niso božjast...» Tukaj torej Dostojevskij še ne pozna ali pa neče pri? znati pravega značaja svoje bolezni, katera je v resnici bila akutna božjast. Dne 6. novembra 1834. piše bratu Andreju med drugim ^ naslednje: «Kmalu bo že deset mesecev, odkar sem izstopil iz katorge in začel svoje novo življenje. A prejšnja štiri leta smatram za čas, v katerem sem bil živ pokopan in zaprt v grobu. Kako strašen je bil ta čas, ti nisem v stanu povedati, dragi moj. Xo je bilo trpljenje neizrekljivo in brezkončno, ker je vsaka ura, vsaka Dr. Ivan Prijatelj I Dostojevskij minuta ležala na moji duši liki kamen.» V^vseh_ svojih jpismih do začetka leta 1856. Dostojevskij ničesar ne omenja, da se zopet vrača k .pisateljevanju, in tudi ničesar o tem, da se kakorkoli zanima za javne dogodke. A zanimal se je. Krimska vojna v letu 1854., katera je skoraj celo Evropo spravila pod orožje zoper rusko «barbarstvo», je tako zelo razgibala Dostojevskega slavjano* filske klice, da je naš pisatelj zložil in odposlal v Petrograd v policijski oddelek edino ohranjeno nam svojo pesem, naslovljeno «Na evropske dogodke v letu 1854.» V tej pesmi, ki se oblikovno^^^ nc odlikuje s posebnimi kvalitetami, vzklika avtor, da je smešno,' K^r ako Francoz straši ono Rusijo, ki sc je otresla s svojo močje^,^*-. tatarskega jarma, ter nadaljuje: «Nas^ bodo rešili: križ, svetost, vera in prestol... Mi nismo vere nikdar izgubili... S pomočjo verc^^* ^ smo vstajali od mrtvih in od vere živi slovanski rod ...» Rusija se jc dvignila za enoverske brate,Tčatcnh cerkve ruši Turek; Francozi in Angleži pa ščitijo Mohamcdance in gredo v boj zoper kristijanc. A med temi je Gospod, ki jc obljubil, da bo on med njimi, ako se zbero dva, trije v njegovem imenu: Milijoni iz nas čakajo Carjeve besede, in naposled je udarila tvoja ura, Gospod! Trobenta buči, v zraku se vije dvoglavi orel in se veličastno nese nad Carigrad.»1 V drugem letu svoje vojaške službe v Semipalatinsku se začenja Dostojevskij zopet intenzivneje baviti z literaturo. Dne 18. janu? arja 1856. piše staremu svojemu prijatelju, pesniku Apolonu Majkovu med drugim naslednje: «Pišete mi, da je prošlo mnogo časa, da se je marsikaj izprcmenilo in marsikaj doživelo. Resnica je to. A eno jc dobro, in sicer to, da se kot ljudje nismo izpremenili. Jaz sem zase porok... V urah, kadar nimam opravka, si to in ono zapisujem iz spominov mojega bivanja v kätorgi... Verjetno jc, da pisatelj v teh besedah namiguje na prve osnutke svojega poznejšega «Mrtvega doma». «Pravite, da ste mnogo doživeli in razmislili... Tudi jaz sem mnogo mislil in doživljal in bile so takšne okoliščine, takšni vplivi, da sem moral doživljati, razmišljati 1 Samo še eno svojo pesem omenja Dostojevskij, ko piše dne 13. aprila 1856. nekemu svojemu prijatelju o priliki kronanja Aleksandra II.: «Pišete mi, da vsi ljubijo Carja. Jaz ga obožujemV.Tvsaj količkaj bi rad dosegel zase sedaj ob T koronaciji. Najboljše in najzdravejse bi bilo, ako bi se mi izposlovala dovolitev ✓ tiskanja. Poslati vam mislim v bližnjem času privatnim potom svoje verze na -vYyj^ koronacijo... Ali bi nc mogli govoriti z Gasfordom (generalnim gubernatorjem Sibirije), da bi on sam predložil moje stihe?» Pesem, ki o nji tu govori Dosto* jevskij, sc do danes še ni našla. ter prcbavljati preveč takega, kar je presegalo moje sile... Nc mislite, da s temi besedami kakorkoli namigujem na ono, zbog česar sem prišel semkaj!... Ideje se menjajo, srce ostaja isto ... Rusija, dolžnost, čas — da, jaz sem bil vsigdar resnično ruski človek — govorim vam odkrito ... Docela moje je vaše patriotično čuvstvo n r_avs_t vene osvoboditve Slovanov. To je vloga Rusije, plemenite, velike Rudije, svete,naše matere... Da, soglašam z vami glede ideje, da Evropo in njen poklic završi Rusija. Zame je bilo to zdavnaj jasno ... Z agotävl jamvas,'da sem se~jaz n. pr. tako zelo zrastel z vsem ruskim, da me niti kaznjenci niso zbegali — to je bilo rusko ljudstvo, moji bratje po nesreči, in imel sem srečo odkriti neredko celo v duši razbojnika velikodušje, in siccr prav zategadelj, ker sem ga mogel razumeti; zakaj bil sem sam Rus. Nesreča moja... mi je dala praktično spoznati tudi to, da sem bil vedno Rus po srcu. Človek se lehko moti v ideji, a ne more se motiti v srcu... V katorgi sem čital jako malo, nikakih knjig ni bilo. Sempatja mi je kakšna prišla v roko. Po prihodu semkaj v Semis palatinsk sem začel čitati več... Ne morem vam povedati, koliko muk sem prestal zato, ker v prisilnem delu nisem mogel pisati. A notranje delo jc vendar kipelo. Ena ali druga reč se mi je posrečila, to sem čutil. Ustvaril sem si tam v glavi večjo zaključeno svojo povest... Po prihodu iz kätorge sem imel sicer v zasnutku vse gotovo, vendar nisem pisal. Nisem mogel... Žalost in gorje sta me posetila. Izgubil sem ono, kar je tvorilo zame vse: stotine verst so nas delile... Delal sem, a svoj glavni spis sem odložil. Zanj bi potreboval več duševnega miru. Za šalo sem pričel pisati kome? dijo... in tako mi je ugajal moj junak, da sem zavrgel formo komedije... pišem komičen roman.» Dne 23. marca 1856. piše Dostojevski j,baronu7 Vrangcl ju: «Verujem, da se črez dve leti... vrnem v Rusijo. Sedaj je zame najvažnejša stvar — denar. Dve stvari, članek in — roman, bosta gotovi do septembra. Formelno hočem prositi, da mi dovolijo tiskanje. Ako mi dovolijo, bom za vse življenje preskrbljen s kruhom. Sedaj nisem več tisti kakor nekdaj; toliko imam obdelanega, toliko premišljenega in takšno energijo za pisanje! Nadejain sc napisati roman (do septembra), ki bo boljši od «Bednih ljudi». Saj, če mi dovolijo tiskanje, bojkar zašumelo, knjiga sc bo razgrabila in mi^yrgla novce, dala mi ime, obrnila name pozornost vlade, in vrnitev pride hitreje.» Dne 13. aprila 1856. piše Dostojevskij istemu adresatu nekaj podrobneje šega o članku, ki ga je imel takrat pod peresom. Pravi, da jc bil to članek o Rusiji, ki pa je dobil «docela podobo političnega bojnega spisa». A v strahu, da bi mu vlada javalnc dovolila ponovni vstop v gUT^^- - - • --- --- ---^--V-|,"rrgT'r~ - __ I)r. torn Prijatelj I Dostojevskij literaturo s tem političnim člankom («ne glede nato, da so v njem razvite najbolj p&triotžčne ideje»), pi&e, da je sačel sestavljati drugi . članek pod naslovom «P-isu»«. o umetnosti». «T.-& članek je ftlod drtsetlet/ie^a ^r^nščli^v^aT Ves do podedh.fe besedo le bil miselno predelan že v Omsku... V nekateri poglavjih bodo cele strani is mojega političnega opisa, m to zlasti glede p^oenal^jggan? stva v umetnosti.» Dostojevskij, ki je bil takrat že zatrdno sklenil, da stopi v zakon s vdovo Marjo Dmiidjerv^o Isajevo, za kar je potreboval novcev, je pooebno težko občutil, da vlada ni dovolila tiskanja njegovsh spisov, nie«?, njimi niti nedolžnega «Malega junaka». Dne S. decembra 1S.56. je pisal Vraagelju: «Pripravljenega imam 2a Ifsek več nego za tisoč rublje-/ honorarja... voljan sem tiskati četudi zazmerom brez, podpisa ali pod psevdoxiimom.» Sele leta 1857. se pisateljevim prijateljem posreči, dobiti od vlade dovoljenje za to, da izide v «Domovinskih zapiskih» Dosto* jevakega «MaH jimak». V naslednjem letu se Dostojevskij do« govori s urednikom «Ruskega vesüixka», Katkovim, da bo pisal sa njegovo revija Dne 31. maja 1858. sporoča o bratu Mfcajflu: «Sedaj sedim pri delnisa «Ruski vestnik» (večja povest)... V «Rusko besedo» t»di nekaj pošljem hi letos... A ne penijem romana, nego povest. Spbovanje romana pa sem odložil do po* vratka v Rusijo. To aam moral neobhodno storiti. Roman ima dovolj srečno idejo, nov značaj, ki se ni obdeloval šs nikjer. A ker jo ta značaj po v$«j verjetnosti sedaj na Ruskem zelo moderen v reemčnem "življenja, zlasti sedaj, k inspiracije, odgovarja Dostojevskij: «Veruj, da je povsod potrebno delo m še ogromno... Kar se mene tiče, si jaz zapisujem sceno takoj, ko se mi je prikazala, in sem je vesel; a potem jo predelujem cele mesece, celo leto, se oduševljavam ž njo ponekolikrat... m večkrat k. nji kaj dostavljam sli iš nje kaj črtam... m veruj mi, ! da jc postajala s tem stvar vedno boljša.» - Nastane vprašanje: katera poznejša literarna dela so bila to, H jxls jc Dostojevskij snoval in deloma že tudi pdsal v teh letili . 1854. do 1358- v Semipalatirisku? Domneva se, da je bil «glavni spis», o katerem je pisal dne 18. januarja 1856. Majkovu, morebiti že -- «Raskoljnikov», seveda šele v prvem zasnufku. «Komični roman», kisel ii> prvotno nameravane komedije, pa bi utegnilo biti «Selo StepanČikovo». Posamezne partije h obeh člankov, o ^•katerih je pisat Vrangelju dne 23. marca in Vi. aprila 1856 , je pisatelj po vsej verjetnosti porabil za svoje poznejše sestavke o ruski literaturi in evropski kulturi. Brezdvomno pa je bil roman z «zelo modernim» junakom, omenjen v pismu na brata z dne 31. maja 1858., že «Raskoljnikov». To svoje veliko delo je pisatelj odložil in še odločil, da dovrši najprej dve krajši povesti, o katerih že določneje govori bratu Mihajilu v pismu z dne 19. julija 1858. med drugim naslednje: «Sedaj pišem dve povesti. Eno, večjo (v » obsegu »Dvojnika4) za .Ruski vestnik4, drugo, obsegajočo kakih pet pol. za ,Rusko besedo4, katera pričakuje od mene romana... Roman sem odložil, zakaj po vseh znakih bo to moj chef-d'oeuvre in ga z naglico ne maram pokvariti, vrhutega moram za nekatere dele romana nabrati podatke osebno v Rusiji.» Omenjeni dve povesti, ki ju je Dostojevskij priobčil leta 1859. še pred svojim povratkom v evropsko Rusijo, sta bili «S t r i č k o v s c n» in «Selo Stepančikovo». Izmed njih je prva predstavljala balzacovsko študijo provincijalncga plemiškega Donjuana, nekega kneza Gavrile, in izborno karakteristiko salonske levinje in diplo? matke Marje Aleksandrovne, ki predstavlja prvi obris poznejše gubernatorice Julije Mihajlovne v «Besih». V nasprotju s to oblastno damo se slika njena hčerka Zina kot pohlevna, tiha in lepa devojka, ki se nekaj časa pokori spletkam matere glede svoje možitve s starim knezom, dokler končno ne zdrži več in ne odkrije vse intrige — v veliki gavdij škandalčkov željnih pokra? jinskih klepetulj. Fabula te povesti je še precej običajna. Poznej? šega mojstra ovaja samo fino psihološko risanje družabnih tipov ruske province; posebno tip senilnega, psihično podlomljenega kneza Gavrile je izboren in pa provincijalna boljša družba v Mor* dasovu (v Gobcih) je narisana z jedko satiro. — «Selo Stepan? čikovo in njega prebivavci» se je imenovala druga povest, ki jo je Dostojevskij priobčil leta 1859., in sicer ne v Katkovljevi reviji, marveč v «Domovinskih zapiskih». Tudi ta povest se ne odlikuje tolikanj po fabuli ali ideji, kolikor bolj po dveh markantnih, z veliko plastiko narisanih značajih, kakršna sta dobrodušni, lehkoverni ruski človek, polkovnik Jegor Iljič Rostanev in njegov z zapadnjaško polituro pobeljeni parazit in tartuffe Foma Fomič Opiskin, kruta groteskno*satirična figura, s katero si je Dostojevskij po svoji lastni izpovedi iz duše izbrisal vse svoje zapadnjaške fantome. Polkovnik Rostanev, to «dete štiridesetih let, vedno veselo, smatrajoče vse ljudi za angelje, obtožujoče sebe, ko so drugi krivi», navadno s poklicem požrtvovalnosti in obdarjeno pri vsej vnanji preprostosti z veliko notranjo tenkočutnostjo, predstavlja novega člana v genealogiji kneza Mvškina, junaka poznejšega «Idiota». Sam Dostojevskij je o tej povesti sporočil bratu Mihajilu v pismu z dne 9. maja 1859. naslednjo sodbo: «Ta roman ima seveda jako velike nedostatke; najbolj ga morebiti kazi raztegnjenost. A o čemer sem prepričan kakor o aksiomu, je to, da ima ta roman istočasno tudi velike vrline in je to^nioj. n a j b ojjjs i ujnjoXy oj\JPisaLsjsn^a dve leti... Začetek in sredina sta iz* delana, konec je pisan na brzo roko. Ajč to delo sem položil svojo dušo, svoje meso in kri. Nečem reči, da sem se v njem izrazil vsega. J mani' še 'mnogo povedati. Vrhutcga je v romanu malo srčnega (to se pravi strastnega elementa, kakor n. pr. v Turgenjev* Ijevem ,Plemiškem gnezdu'), v njem pa sta dva ogromna tipična značaja, ki sem ju ustvarjal in zapisoval pet let in ki sta po mojem mnenju obdelana brezhibno. To sta dva popolnoma ruska in doslej v naši literaturi neopažena značaja... Ako občin* stvo sprejme moj roman hladno, moram priznati, da me,to vrže v obup.» Občinstvo je sprejelo «Selo Stepančikovo» sicer dokaj rezervirano, kar pa Dostojevskega ni potrlo, ker se je smel leta 1859. preseliti iz T veri v Petrograd, kjer se je popolnoma po* svetil literaturi. Leta 1861. je ustanovil Dostojevskij v zvezi z bratom Mihajilom časopis «Čas», v katerem sta začeli istočasno izhajati dve njegovi leposlovni deli, izmed katerih so zlasti «Z ap iski iz mrtvega doma» vzbudili senzacijo nc samo v Rusiji, ampak tudi v Evropi, ko so dye leti po ruski izdaji izšli že v nemškem prevodu. Z «Za* piski» je Dostojevskij po svojih «Bednih ljudeh» prvič zopet obrnil pozornost čitateljstva in kritike nase. Tako globokih študij raz* ličnih tipov kaznjencev svet dotistihmal še ni čital. «Zapiski» so zatemnili slavo Pellicovih^^ojih ječ».Značilno jc, da Dostojevskij teh «Zapiskov» ne piše od svoje osebe, marveč jih daje pisati nekemu plemiču, kateri o sebi pripominja, da je prišel v Sibirijo, ker je iz ljubosumnosti ubil svojo ženo. Vsa politika in tudi vsako namigavanje na politične kaznjence, vsaka tožba in sentimental* nost, vse to je izpuščeno iz «Zapiskov». Čitatelj ima priliko opazovati kaznjence pri delu, v kopeljih, cerkvi, pri igri, ponoči in podnevi, pri kaznih in uporih, v družbi ljudi in živali. Pisec pri* , poveduje tudi marsikaj iz prejšnjega življenja kaznjencev, iščoč in odkrivajoč vedno znova v vseh teh nesrečnih bitjih — človeka. Psihologija arestanta je dognana in prikazana v tem delu do naj* finejših subtilnosti. Čitatelja poraža epično bogastvo tipov, izmed katerih stopajo v ospredje figure zlasti nekaterih pomembnejših, n. pr. onega plemiča in bivšega častnika, ki je ubil očeta, poleg tega plastična postava tatu biblije Petrova, skrajno energičnega ter idejno ponosnega Orlova, v katerih vseh človek z lehkoto odkrije zarodke Dmitrija Karamazova, Smerdjakova in Kirilova. Dosto? jevskij študira v kaznjencih njih posebni način mišljenja in nagnjenja, z eno besedo njih človeško individualnost, katere ne zabriše niti vseizenačujoča arestantska obleka. Izborno so pri? kazaTu tudi tipi treh dagestantskih Tatarjev, zlasti postava onega prostodušnega in dobrosrčno^sanjavega Aleja, ki je nekak prototip pisateljevega poznejšega Aljoše Karamazova. Svoje «Zapiske» zaključuje avtor z besedami: «Koliko je bilo v teh stenah zastonj pokopane mladosti, koliko velikih sil je tu po nepotrebnem pro* padlo! Treba vendar, da se že enkrat pove vsa resnica: saj to ljudstvo je bilo nenavadno ljudstvo. T&_so bili morebitijnajnadar? jenejši ljudje, najsilnejši iz vsega našega naroda. Toda propadle so brez koristi mogočne sile, poginile nenormalno, nezakonito, nepovratno. A kdo je kriv? To je tisto: kdo je kriv?» Na tem mestu Dostojevskij pušča to vprašanje odprto, vendar pa se tekom vsega njegovega pripovedovanja kot nekak podton čuti njegov odgovor, ki se glasi: Krivi so oni, ki so jih obsodili na prisilno delo. Človeka lehko izleči zgolj svobodno, prostovoljno delo. Katorga pa nc poboljša nikogar! Drugo leposlovno delo Dostojevskega, izhajajoče istočasno z «Zapiski iz mrtvega doma» v mesečniku «Čas» (1861—1862), so bili «P o n i ž a n i i n r a z ž a 1 j c n i», ki predstavljajo po nedovršeni «Nctočki Nezvanovi» prvi večji zaključeni roman našega pisatelja. Dejanje tega romana se pripoveduje v prvi osebi od strani nekega literata Ivana Petroviča, kateri ima mnogo avtorjevih črt na sebi, tako da ima roman precejšnjo podobo samoizpovedi. Nekdanja Nctočka nastopa tukaj v dveh ženskih vlogah, in sicer kot mala Nellv in kot idealna devojka Nataša. Poslednja pride v konflikt s starim knezom Petrom Aleksandrovičem Valkovskim, rafinira* nim Evropejcem, cinikom, razuzdancem in lehkoživcem. Prvič slika Dostojevskij v tem romanu zastopnike ruskega plemstva v ne? simpatični luči. Tudi iz Nemcev se pisec tukaj prvič norčuje, še bolj pa iz onih Rusov (Maslobojcva, Bubnove i. dr.), ki so se preveč «pozapadili». Simpatično pa se rišejo osebe, živeče po srcu ne zgolj po razumu, kakor: Ivan Petrovič, Nataša, njen oče Ihmenjev, Val? kovskega sin Aljoša, z eno besedo, ljudje, ravnajoči se po logiki srca kljub temu, da jih ljudje razuma «ponižujejo in razžaljajo». Simpatična je tudi slika Katje, rivalinja nesrečne Nataše, devojka, o kateri pravi avtor, da čuti rusko in da se ji vselej, kadar s srcem izrazi kako misel, razsvetli obraz «od višje duhovne lepote». V idejnem oziru se opažajo v tem romanu že prvi nastavki Dosto« jevskega nove kulturnopolitične «počveniške» ideologije. Isto« dobno kritiko je ta roman zelo razburil, ker se ni spoznala v oni njegovi tendenci, ki ni bila niti povsem zapadniška, niti doccla slavjanofilska, predstavljajoč prav posebno vrsto višjega etičnega in občečloveškega ruskega nacionalizma pisateljevega. Dostojev« skij v «Ponižanih in razžaljenih» ni nameraval, kakor jc mislila tedanja ruska kritika z Dobroljubovim na čelu, posezati v socialni boj družabnih razredov, ampak podati zgolj psihološke študije o tem, kaj se dogaja v dušah ponižanih in zategadelj od vseh oholih vedno žaljenih človeških bitij. Izborni psihološki značaj je zlasti mladi, lehkomiselni in razsipčni Aljoša, ki ljubi obe deklici, Natašo in Katjo, kot Dostojevskemu priljubljeni razdvojeni karakter. Ta roman je imel velik uspeh zlasti v ruski provinci in pa na zapadu, kjer se še danes mnogo čita. Kar je Dostojevskij najgloblje in najbolestneje občutil po svo« jem povratku iz Sibirije v evropsko Rusijo, to jc bil oni najstraš* nejši prepad, ki je zijal v njegovem narodu med inteligenco in ljudstvom, prepad, o katerem so poprej že toliko debatirali in si ž njim belili glave ruski zapadniki in slavjanofili. Sedaj po njegovi povrnitvi in/favno v dobi velikih reform so ta vprašanja postala posebno akutna. Razmerje med Evropo in Rusijo se je v prvih 60ih letih nekako docela izpremenilo. V Evropi, ki je poprej pred« njačila v človečanskih idejah, je v tem času triumfirala reakcija, dočim je Rusija vsa kipela od reformnega duha. Oni Dostojevskij, ki je že v mladostnih svojih spisih najrajši prikazoval dvojništvo, razcepljenost in razdvojenost ruskega človeka, je prišel sedaj na idejo, kako bi koncipiral nekako sintezo obeh teh dveh nekdanjih ruskih duševnih struj, kako bi strnil zapadniško koncepcijo s slavjanofilsko. V praktični izvedbi tega svojega stremljenja se je ožje sešel z Nikolajem Nikolajevičem Strahovim, umerjenim za« padnikom in učencem Bjelinskega, ter s talentiranim literarnim kritikom Apolonom Aleksandrovičem Grigorjcvim, schellingistom in bivšim učencem profesorskega slavjanofilstva Pogodinovega. S tema dvema možema je Dostojevskij začel pisati in izdajati lite« rarni in politični mesečnik «Čas» (1861—1864), čigar oficielno ured« ništvo je prevzel Dostojevskega brat Mihajil, dotedaj lastniky v■ tvornice za cigaretni papir. Objava o izdaji tega lista, ki jo je napisal Fjodor Mihajlovič sam, je zanimiva najbolj zategadelj, ker je veliki pisatelj v nji podal prvi koncept kulturnopolitične struje in ideologije takozvanega «počveništva», smeri, katere se je držal on sam prav do svoje smrti. Dostojevskij je v tej svoji objavi izvajal med drugim naslednje: «Živimo v dobi, v višji meri po? membni in kritični... Ne bomo šele opozarjali na veliko kmetiško vprašanje... V?e to so šele pojavi in predznaki onega velikega prevrata, ki se ima izvršiti mirno in soglasno v vsej naši domovini. Ta preobrat pomeni zlitje izobraženosti in njenih predstaviteljev z narodnim principom ... Mi nismo Evropa in pri nas ne bo in ne sme biti zmagovateljev in premagancev. Reforma Petra Velikega ' nas je itak predrago stala, ona nas je razdvojila z ljudstvom ... Ljudstvo je pristaše velikega carja nazivalo tujce ... Hodilo jc po temi, a se energično držalo svoje posebne poti... Poizkušalo je ustvariti svoje posebno naziranje, svojo filozofijo, razpadalo jc na skrivnostne, nezdrave sekte ... Sedaj je nastopil konec razedinje* nja. Petrovska reforma jc... vsa prehojena! Sedaj znamo vsi, da mi ne moremo biti Evropejci... Kakor ne moremo nositi tuje obleke, sešite po tuji meri. Mi smo se naposled uverili, da smo tudi mi posebna nacionalnost, v višji meri samobitna, in da je naša naloga — ust v a? riti sebi novo formo, našo lastno, domačo, vzeto z naše grude (počve), posneto iz narodnega duha in narodnih načel. Ne odpovedujemo se svoji preteklosti... zavedamo se, da je reforma razširila naše obzorje... s pobožno slutnjo doumevamo, da značaj našega bodočega delovanja mora biti v višji meri občečloveški, da bo ruska ideja morebiti sinteza vseh onih idej, ki jih s takšno vztrajnostjo, s takšnim pogumom razvija Evropa v posameznih svojih narodnostih, da morebiti vse sovražno v teh idejah najde svojo spravo in nadaljnji razvoj v ruski narodnosti.» Na vprašanje, do katerih mej naj gre to istovetenje z domačim ljudstvom, Dostojevskij v tej svoji objavi, kakor tudi v svojih poznejših romanih ne odgovarja podrobneje. Iz vsega tega časo? pisnega programa sc vidi, da je stal Dostojevskij, kakor zatrjuje tudi njegov tovariš Strahov, v največji bližini — starih slavjano* filov.2 Razlikoval pa se je Dostojevskij od starih slavjanofilov - Kako jc sodil Dostojevskij o zapadništvu in slavjanofilstvu, o teh dveh glavnih ruskih duševnih strujah 40ih let, se razvidi iž njegovega članka, priobče* nega leta 1861. v «Času», v katerem stoje med drugimi naslednji stavki: «Zapad* niki si niso marali po fakirsko zatiskati oči in ušes pred nekaterimi zanje ncppjm* ljj\imi pojavi..., niso si zakrivali oči pred svetlobo in so hoteli priti do resnice z razumom, analizo in razumevanjem. Zapadništvo bi prestopilo svojo črto in se vestno odpovedalo svojih napak. In jo je naposled tudi prestopilo ter se obrnilo k realizmu, dočim stoji slavjanofilstvo prav do danes še vedno na klavrnem in neopredeljenem svojem idealu, obstoječem v bistvu iz nekaterih posrečenih proučevanj naših starinskih nravov, iz strastne, a nekoliko knjižne in abstraktne zlasti v tem, da se ni popolnoma odpovedal Evropi in da ni trdil, da zapad gnije. Vendar si tudi on od zapada praktično ni obetal veliko, dočim je od Rusije pričakoval vseh blaginj ne samo za Ruse, marveč tudi za zapad. Te svoje rusko?mesijanske ideje Dostojevskij ni mnogo dokazoval z razumom, verujoč veliko bolj v njeno psihološko, etično in estetično zmago. V tem oziru je že Strahov dobro označil Dostojevskega, ko je dejal, da on svojih misli ni «mislil», ampak da jih je «čuvstvoval». Ideologijo ruskega «počveništva», katere se je naš pisatelj držal vse dni svojega življenja, je tu v tem programu očrtal samo v splošnih obrisih. Razvijal jo je dalje pozneje v svojem listu «Epohi» in še kesneje v «Dnevniku pisatelja», priobčenem v listu kneza Meščerskega, «Grajanu»; ž njo je značilno barval svoje poznejše velike romane in jo izpovedoval še kratko pred smrtjo v svojem znamenitem «govoru o Puškinu». V kake logične ali analitične debate glede te svoje ideologije se ni spuščal, dasi je nekaj takega obetal leta 1873. ob priliki, ko je njemu kot enemu izmed zadnjih propovednikov «dogmatičnega narodničestva» glavni zastopnik «kritičnega narodničestva», Nikolaj Konstant tinovič Mihajlovskij, dokazal neutemeljenost in šibkost njegove miselnosti. Dostojevskij ni dalje trdil samo te velike resnice, da vsa beda Rusije temelji v razločitvi inteligence od ljudstva, ampak zlasti to svoje mnenje, da bo samo ruski kmet (brez razumništva in delavstva) povedal Rusiji in Evropi «novo besedo», češ: «Dotlej pa mi, inteligenca, kar lepo mirno postojmo na strani, da se česa naučimo». V tem faktu, da je ruska literatura dobivala včlika dela, kakor n. pr. «Ano Karenino» Tolstega, je videl Dostojevskij po* roštvo, da dobi tudi svojo znanost in svoje lastne rešitve ekonom? skih ter socialnih problemov. Čim starejši je postajal, tem bolj je bil prepričan, da se nahaja Evropa «v predvečeru padca, splošnega občnega in strašnega». Četrti stan, proletariat, da bo pohodil ljubezni do domovine, iz svete vere v ljudstvo in njegovo resnico, a obenem s tem — iz panorame Moskve z Vrabčjih gora ... Ko pravim to, se nikakor nečem norčevati... hotel sem samo poudariti nekoliko sanjarski element slavjano* filstva, kateri ga privaja včasih do popolnega nepoznan ja svojcev in do kompletne razločitve z resničnostjo. Potemtakem jc bilo zapadništvo v vsakem primeru realnejše od slavjanofilstva..., katero se ni genilo z mesta in si jc ta fakt štelo še v veliko čast. Zapadništvo si je pogumno zastavilo zadnje vprašanje, ono je to vprašanje z bolestjo rešilo — in se preko samospoznanja ipak vrnilo na narodno grudo, priznavši svojo zvezo z narodnim principom in rešitev v grudi. Jaz s svoje strani proglašam za fakt, da je pri današnjem skoraj vseobčem povratku h grudi, zavestnem ali nezavestnem, slavjanofilski vpliv jako malo sodeloval, ali da morebiti cclo sploh ni deloval.» Evropo. A v čem bo obstajala «nova beseda» Rusije, o tem se Dostojevskij ni nikdar določno izrazil. Samo namigoval je, da bo Rus zategadelj med seboj spravil ves svet, ker «je vseČloveškost najglavncjša osebna črta in poklic Rusa». — V ostalem pa je Dostojevskij dobro opazil in podčrtal marsikatero negativno črto zapadnega progresa ter liberalizma in ožigosal zlasti oni evropski liberalizem, ki proglaša svobodo osebnosti takrat, ko ima vse človeštvo v robstvu svojega kapitala. Kljub temu, da je Dostojevskij dokaj ostro kritiziral staro rusko slavjanofilstvo, pa ni predstavljalo tudi njegovo «počve* ništvo» — kakor dobro pripominja ruski kulturni zgodovinar IvanovsRazumnik — s starim slavjanofilstvom vred v bistvu nič drugega nego — «dogmatično narodničestvo». To se pravi: Dosto* jevskij je v svoji kulturno^politični koncepciji izhajal na podoben način kakor stari slavjanofili iz apriorističnega nazora, da je treba samo v ljudskejn njišljenju iskati onih potov in ciljev, po katerih se \ima ržfzvijatf rusfci narod. V tem naziranju je tičal dobršen ostanek stare romantike, glorifikatorice «ljudskega duha». Prav za prav pa je stvar takšna, da je v vsakem zdravem ljudstvu sicer mnogo narodne statike in docela bioloških pogojev za obstanek slednjega naroda, ni pa v njem nobene kulturne aktivnosti, katere organ je edinole inteligenca. Vedno in povsod jc razumništvo vodilo narod po poti do občečloveških prosvetnih višin. Istotako pa je res, da je bil njen uspeh v lastnem narodu na tej poti tem večji, čim bolj je računala z etičnimi in gospodarskimi razpolo* ženji svojega ljudstva, čim bolj se ji je posrečilo spraviti v sklad razpoloženja večine svojega naroda, t. j. ljudstva, s stremljenji občnočloveške kulture. — Z ozirom na Dostojevskega je zanimivo, da je ta veliki realistični umetnik, ki je docela pravilno occnil svoje duševne brate, slavjanofile, kot «sanjarje», tičal šc sam tako zelo pod romantičnostemno hipnozo, da je od ruskega ljudstva pričakoval neke aktivne «nove besede». In zategadelj se pahaja najranljivejše mesto njegove «počveniške» ideologije pravno v tem, da je on mešal dva pojma: gmotne interese in pa način mišljenja ljudstva in inteligence, vprašanja želodca in vprašanja duha. V vprašanjih želodca si inteligenca res ne sme prisvajati nikakih drugih pravic kakor ljudstvo. Kruha vsem in v enaki meri, kdor si ga služi! Vsiljevati inteligenci iste nazore, kakršne ima preprosto ljudstvo, odrekati ji njen intelektualni razvoj v skladu z ostalim izobraženim človeštvom, pritiskati inteligenco v vprašanjih mišljenja na nivo ljudstva pa se pravi, zasipati en prepad in kopati drugega, zasipati brezdno med inteligentnimi in neizobraženimi sonarodnjaki, ter kopati brezdno med narodi, brezdno, ki ga ne more opravičiti in premostiti noben mesija* nizem, nobena vera v to, da bo moj narod kdaj odrešil one ne* srečneže, ki stoje «v predvečeru padca, splošnega, občnega in strašnega». V ostalem pa je vsak poizkus priviti miselni nivo inteligence na nivo ljudstva — obskurantizem. «Z mišljenjem ljudstva je treba jako računati,» je dobro ugovarjal Dostojev* skemu «kritični narodnik» Mihajlovskij, «a računati ž njim se še ne pravi, popolnoma prisvojiti si ga.» To «počveniško» ideologijo Dostojevskega je treba poznati, da se razumejo nekatere bistvene idejne črte njegovih poznejših velikih romanov. (Dalje prihodnjič.) Angelo Cerkvenih / V vrtincu Tragedija štirih. V sedmih scenah. III. scena. Moževa delovna soba. Godi se dve liri po II. sceni. (Mož sedi pri pisalni mizi ter premišljuje.) MOŽ (zmaje z glavo): Ne ... (Nekaj piše.) Da, čudno ... (Vstane iti hodi po sobi gor in dol; končno stopi k vratom, jih odpre in zakiče): Vcročka, Veročka... (Vse je tiho.) Ali je še ni? Nič ne morem delati. (Kratka pavza. Slišati je močan udarec na klavir; nekdo igra valček). Aha, prišla je! (Močno zakriči): Vera, Veročka! (Klavir obmolkne.) ŽENA (je še ni videti): Glej ga, kako kriči! (Prihiti v dolgi domači obleki; mu poda roko): Zdravo! Zakaj me tako neprijazno gledaš? (Oba se vsedeta.) MOŽ: Veročka, vsedi se, prosim te! Res mi je danes neprijetno govoriti s teboj. Dozdeva se mi, da se tega pogovora skoraj bojim. ŽENA: Slutim. Že v prvem trenutku sem slutila. MOŽ: Veročka moja, danes me je zmotila čudna, žalostna novost. ŽENA: Novost? MOŽ: Gale me jc ogovoril. ŽENA: Kje? Gale (zelo začudeno), Gale? MOŽ: Da. Sedel sem gori v našem vrtu, na klopici, pa je prišel in prisedel. Govorila sva o procesu proti Wcissu. ŽENA: Ah, o Weissu! MOŽ: Da, Veročka, ali ga obsojaš? To se pravi: ali misliš, da je ona bolj kriva, kakor njen mož? ŽENA: Brezdvomno je ona ... MOŽ (jo prekine): Čakaj... ne govori! ŽENA (začudeno): Ne govori? MOŽ: Grdo je bilo od mene, ljubljena! Oprosti mi, prosim te! ŽENA: Kaj naj ti oprostim? MOŽ: Vprašal sem te z grdim namenom. Povedati ti hočem kar naravnost: Gale mi je rekel, da si mi nezvesta ... ŽENA (resignirano, kakor v polsnu. Se takoj ne more popolnoma zavesti): Nezvesta... MOŽ: Potrpi, ne moti me! In ravno tako je začel kakor jaz. O Weissu je pričel govoriti; izpraševal me je, kakšno mnenje imam o Weissu, kaj mislim: čigava krivda je, kdo je večji grešnik, on ali ona? Kako strašen je vpliv misli! Kako nepopisna je moč človeka nad človekom in celo slabejšega nad močnejšim! Daj, povej, Veročka, ali sem boljši kakor Galč? (lena ga brezizrazno gleda in mu ničesar ne odgovori.) Ti se čudiš temu vprašanju! Pa ni čudno to vprašanje. Dan in noč hodi z menoj. Uro za uro se poraja nanovo v mojih možganih. Ali sem boljši, ali se le delam boljšega? Hotel bi biti boljši! A motiv tega hotenja? Ta motiv se mi zdi umazan, grd ... O, Veročka (tiho, skoraj bolestno), kolikokrat je moje hrepenenje po boljšem, lepšem, čistejšem samo sad (se strese) — zavisti, zlobe, črne hudobije... ŽENA: Kaj govoriš, kaj govoriš? Ne razumem te. Ali se bojiš vprašati me, če sem ti nezvesta? MOŽ: Bojim? Ne, ne bojim se, a težko mi je govoriti s teboj o tem, kajti če si mi nezvesta... (Obmolkne nekoliko trenutkov; potem skoraj jezno.) Ah, saj sem ravno pred dobro uro dejal, da ženska ni pes, da žena svojega moža sploh ne more izdati. ŽENA (odločno): Motiš se! Žena more biti svojemu možu ne? zvesta, žena ga more izdati vsak trenutek ... vsak trenutek! Žena sesa kri, misli, voljo, lepoto svojega moža... in pre? kipevajoča od nove, nepoznane ji ljubezni, prenaša vse to drugam. MOŽ: Ne verujem, vsak moški je zase cclota in vsaka ženska zase polnovredno bitje. Povej, ali me res ne ljubiš? ŽENA: Ne vem, kaj je ljubezen, a vem, da bi mogla živeti mnogo, mnogo časa brez tebe. MOŽ: Tudi jaz brez tebe — a ljubim te vkljub temu in mogoče prav zategadelj! ŽENA: A brez njega ne, brez njega ne ... (Joče.) 7~- " .""-"- T"--"- v—a, •--..- vir - r - ■ •-• -..rr—.r; ^•Vi.t-.M..:.- ■• •.:■■■.. .-•_•-.•;——r - ■ ::-v.i-/::?(/. / 7 vrffc/.« M02 teč stress. Dvigne se in hodi"nekoliko trenutkov sem ter tja): Je torej res, Ver očka?! ŽENA (tiho, sočutno): Res je! Alt si zelo nesrečen? MOŽ (jezno): Nespametno. Vsakdo mi hoče danes po sili vtepsti v glavo, da sem nesrečen. Razumi tudi ti, da nisem, nisem, nočem in ne morem biti nesrečen! ŽENA: A to je strašno... jaz ne morem več tako živeti, ne morem. MOŽ (mračno): Kako — tako? .ŽENA (začudeno): Ali ne razumeš? MOŽ: Ne razumem! Čudiš sc, da tue razumem! Povej natanko, kako ne moreš živeti. ŽENA: Tako, vidiš: Ti si moj mož in njega imam rada. MOŽ (mirno): Koga, njega? ŽENA: Zakaj me mučiš? Krauppal MOŽ: Vedel sem. Grdo j« bilo od mene, da sem te vprašal. Pa zakaj bi xie mogla poleg mene živeti?. Ali sem ti tako oduren? „ ŽENA ('Mostno): Ne, ne... ti si dober, le jaz sem odurna, poleg tebe postajam šo odurnejša. Ti si kakor merilo moje niz* kost*. Kadar govorim s teboj, se zdim sama sebi umazana, drugače pa sem tako vesela, razposajena. MOŽ: Kakor žalost sem. Avli se sploh znam smejati? Kak:or ko* . ŠČena smrt sem, ali sploh vlivam komu veselje do življenja? (Počasi, preudarno, kakor bi sešteval aH množilioda strahotnoJ In vendar bi morala v meniplamteti strast, moral bi braniti svoj krvni zgedzem, kakor brani volk vse svoje, kar je njegovega in kair misli, da je njegovega. Moral M vzeti samokres in streljati v tvoje možgane, Vera, ž^na moja, da bi se razpršili, da bi oškropili moj lastni obraz... moral bi... ah... (Se sssede onemogel v fotelj.) ŽENA (se strese): Mo*e?., prosim te, molčil (Daljša pavza.) . MOŽ: Poteg mene no moreš živeti. ŽENA: Saj ti trni kriv. Jaz sem kriva. MOŽ: O, m vendar sem tudi jas, kakor vsi drugi, in vendar sem tüdi jaz kräknü, ko ml j-a pforedal. Tudi v moji krvi je nago® pradedov še vedno Živ (süno),-& presmagati ga moram (megleno), m sakaj premagati zakaj? (Nasloni glavo na roke.) , sedita molče.) MOŽ (brutalno): Zakaj, Vera? ŽENA: Zakaj?' (Tiho.) Ne vem, MOŽ: Zakaj? Tisto večno vprašanje, ki izziva milijon novih vprašanj. O, saj so našli odgovor: bog, bog, bog... a čemu bog, zakaj bog?! O, če bi mogel verjeti, če bi mogel omamljen od kadila in sladke igre cerkvenih orgel, od zlatega bleska ornatov in meglenosti umirajočih lučk v temnih cerkvah pogrezniti sc v blazno religioznost... O razum! Zakaj, zakaj? (Se dvigne, hodi. Silovito): Zakaj? Ker sem več kakor drugi! Več kakor drugi! Več (kriči), več, več! (Tiho): Ali sem več, Veročka moja? ŽENA: Smiliš se mi, ti trpiš, ti si nesrečen. MOŽ (zarjove): Molči, nisem nesrečen, povedal sem ti že! ŽENA: Nikdar nisi tako vpil nad menoj! MOŽ (zamolklo): Res je! Nikdar, toda v mislih sem se zaletel, besede so mi izbruhnile do konca ustnic in na ustnicah so zamrle. Znamenje, da sem od narave hudoben, da sem samo navidez boljši kakor drugi. (Strastno.) O, znotraj (kaze na srce), tukaj notri, vidiš (se smeje)... tu notri, vidiš, pa sem hudoben, kakor vsi, kakor vsi — vi! Zato si morala oditi od mene! ŽENA: Ali si zblaznel? MOŽ: Zblaznel? (Obstane sredi sobe in gleda preplašeno naokrog.) Ali me je res prevzela bolest? Ali je res močnejša kri kakor možgani. Ali ne umem več misliti? In vendar: človek živi, da misli, da misli, misli, misli, da misli do blazne črte... (Se obrne k ženi. Mirno po daljšem premoru): Vera, videla si me v trenutkih, ko sem bil tako slab, tako brez moči in volje kakor nikdar v življenju. Minulo je. Zdaj hočeva govoriti. (Molk.) MOŽ: Zelo rada ga imaš? ŽENA: Mislim. MOŽ: Boli me to, kakor boli človeka vsaka izguba. Razumeti pa moraš, da nc govorim o izgubi tvojega telesa. O izgubi tvoje ljubezni govorim. A zdi se mi, da me nisi ljubila, da jc ta izguba zgolj iluzorna. Vseeno je: to vprašanje sme ostati nerešeno ... Boli me v najhujšem primeru smrt moje iluzije. ŽENA (mehanično ponovi): Iluzije? ... MOŽ: Morda je pretirano, kar sem rekel. Vendar pa, Vera, nc zamerim ti ničesar. ŽENA (začudeno): Ničesar? MOŽ: Kaj bi ti zameril? Ali misliš, da delaš greh? ŽENA (zardi): Ne vem, sram me je. MOŽ: Sram? Ne razumem tega. Če bi jaz vzljubil kako drugo dekle — kar pa se ne bi moglo nikdar zgoditi — kakršnokoli že, bi ti povedal in nc bi me bilo sram. ŽENA: Ah, ti me nisi ljubil, ti me ne ljubiš. Oskar je imel prav. MOŽ: Oskar ni imel prav. Kako more on vedeti, če te jaz ljubim? Niti ti sama ne moreš tega vedeti. Mogoče komaj slutiš, vidiš le meglene obrise v daleki temi, vidiš le razvaline starega gradu — v resnici pa jc v megli moderna palača. ŽENA: Ne premotiš me! Ti me ne ljubiš! MOŽ (se dvigne): Nočem te o tem prepričevati. Če pa misliš, da ti bo ta misel v tolažbo in opravičbo — dobro: tedaj te nc ljubim. Toda opravičbe ne potrebuješ. Resnično ne po* trebuješ. Čemu ti vse to pripovedujem, me vprašuješ. Mlada si še in brezdvomno boš doživela isto, kar sem doživel danes jaz, samo da bo najbrž še strašnejše ... Spomni se tedaj na to uro. Spomni se na vse moje besede, ki sem jih kdaj spregovoril in ki jih še porečem. Mogoče ti bo tista težka ura, ki mora priti, razvozljala zmisel bridkosti in nezmisel besedičenja o nesreči. ŽENA: Zakaj toliko govoriš? Zakaj me ne poženeš, ko ničesar ne čutiš napram meni? MOŽ: Vera, ti me nočeš razumeti. Veruj, da te nisem nikdar v življenju imel tako rad, kakor v tem trenutku. Razšla se bova in povedati ti moram šc mnogo, še silno mnogo. Po* trpi samo še nekoliko trenutkov; saj se bova itak kmalu razšla. ŽENA: Ti me mučiš! Tcpi me, psu j me, ustreli me ... MOŽ: Če te boli, nisem jaz kriv. Namenoma te ne mučim. ŽENA: Ti nalašč odlašaš s tisto končno besedo, a jaz bi zdivjala! MOŽ: Poslušaj, Vera! Tudi ženska je človek. Pravico imaš biti srečna, in nihče ti te pravice ne sme kratiti. Ljubim te — pa nc morem doumeti, kakšno korist bi imel od tega, če bi te skušal po sili tu držati, če bi skušal uničiti tvoje zadovolj* stvo, če bi nc znal resignirati na tvoje telo. Tako bi mi bilo, kakor če bi poleg mene ležala brez rok in nog in bi žalostno gledala moje zdrave ude. ŽENA: Tako govoriš, misliš pa ne tako. Mirno govoriš, bolest ti pa razjeda srce. MOŽ: Moja bolest jc postranska stvar, slučajna jc kakor... kaj naj rečem? Težko najdem primero! (Premišljuje, čaka.)... Kakor med tisoči zdravih dreves eno bolno. Gozd zavoljo tega ne bo izumrl in tudi ne sme izumreti. Pravica njegova je: živeti! ŽENA: Kako smešno! To je nezmisel. Ti moraš — tako hočeš reči — žrtvovati zame tudi svoje življenje — in jaz naj grem, naj tvoje življenje vzamem kot biserno ovratnico in naj se veselim? MOŽ (zelo mirno): Kako jc vse to žalostno! Niti ti me ne moreš umeti. Jaz ljubim tebe — in ti ljubiš drugega! Če te resnično ljubim, ničesar ne žrtvujem. Ničesar. Če te resnično ljubim, moram žrtvovati svojo pohotnost po lastnini, po zasebni lastnini svoji ljubezni. Če to zmorem, te ljubim — če pa tega ne zmorem, sem gnoj. In čeprav me boli... Po tem se učim ceniti se ... in tako rase moja sreča ... ŽENA: Rekel si mi torej, da naj grem! MOŽ: Nikakor ne! Ostani pri meni. Svobodna si. Tebe, tvojega telesa ne bom nikdar zahteval. Kakor* oče ti bom ... ŽENA (se histerično smeje)... MOŽ: Zakaj sc sme ješ? ŽENA (se še vedno ne more ntolažiti. Smeh se preliva v blaznost). MOŽ: Kaj je to? ŽENA: Torej tak si!! Fej! MOŽ (očitajoče): Vera, tega nisem zaslužil. ŽENA: Nisi zaslužil? Takšna podlost! Pri tebi naj ostanem! Popoln bordel hočeš napraviti v tej hiši. Vsi naj hodijo sem, vsi, drug za drugim, jaz pa naj bom tvoja pridna hčerka in ženka — in njihova ljubica... Mogoče (z blazno-hudobnim glasom)... mogoče naj ti celo služim denar, a? (Se smeje.) MOŽ: Ne razumem več ljudi. ŽENA: Ne razumeš? Tvoj sveti mir je umazana krinka, tvoj sveti mir je mrzli mir ostudnega računarja... Slabejši si nego drugi. Iznebiti se me hočeš in mogoče še zaslužiti. MOŽ (odločno, toda ne sirovo): Vera, misli! Ne blebetaj! ŽENA: Misli, misli, misli! Ničesar mi ni potrebno misliti! Vidim! MOŽ: Slepa si! Ničesar ne vidiš, in toliko strašnega se godi okrog tebe. Počakaj vsaj, da ti razložim, zakaj sem ti tako svetoval. ŽENA: Želela bi le, da bi kmalu končal. MOŽ: Še prehitro bom končal! A še nekaj ti moram povedati, da si ne bom kdaj pozneje česa očital. Povej mi, Vera, ali je Gale Krauppov prijatelj? ŽENA: Ne vem, včasih sem ju videla skupaj. MOŽ: Ali misliš, da pozna Galfc natanko razmerje med teboj in Krauppom? ____' An%efo Cerkvenik / V vrtinca _ ŽENA: Ne vem, • MOŽ.-: M$ni se zdi, da natanko. Ne maram Ü povedati vsega, kar mi je isbkbetal Žalilo bi te. Poglej! To je tvoje pismo. Tukaj ti ga vračam. fVriw? ji pismo.) Kako ga je mogel Galfc dobiti v roke? ŽENA too kratkem premišljevanju; izgubljeno): Oprosti, krivico sem ti delala. Tako nagla sem in tako nepremišljena. To pismo... to mi je čudno... MOŽ: Glej, Gale in Kraupp »ta prijatelja.. Skupaj nahajata v bar, skupaj posedata vse noc.i v bordelu,.. in kar naenkrat pride • Šele po dveh mesecih k meni Gale in mi razkrije to raz* merje. Ali ni to čudno? ŽENA (skoraj veselo): O, kaj bi hib čudno?! Galfe mi ne privošči, on me sovraži še vedno... (Tise, kakor da se sramuje svojega veselja J Da, tako je! MOŽ: Tudi m to možnost sem mislil Pa sem 3« kmalu premislil. Saj ho Kraiupp gotovo vse zvedel; ti mu boš povedala. In Gale ni neumen, on to natanko ve. •i ŽENA (malodasno): Da, on mora to vedeti! MOŽ: In na vse to sem mislil, ko sem ti svetoval, da ostani pri meni. ŽENA: In zakaj to? MOŽ; Težko mi je izreči Zdi se miy da te Kraupp več ne maral ŽENA (krikne); O » MOŽ: Zdi se mit da se te je preobjedelJ ŽENA: Nekaj! h česa sklepaš to? MOŽ: Iz česa?! Ali še ne razumeš, za kaj gre? Kraupp in Gal& delata sporazumno. Dogovorila sta se, kako bi se Kraupp tebe »a lep način rešil. Mislil je mogoče, da born jatf sodnijsko ali kako drugače nastopil proti njemu. Vsak moj nastop bi mu bil dobrodošel povod, da bi se te otresel. ŽENA: Ti ob reku ješ. MOŽ: Misliti ne znaš. Nikogar ne obroku jem, le domnevam. In čc je moje domnevanje pravilno, tedaj je tista, ura, o kateri sem prej govoril Časovno spojena z mojo uro bridkosti, tedaj je prišla prezgodaj... t ŽENA (obupno); O, moj Bog, če bi to bilo res! MOŽ: Ce ga res ljubih, tedaj bi morala ta kelih izpiti. Ce pa ga ne moreš izpiti do dna, je to znamenje, da ga ne ljubiš, kajti veruj mi, da t.etasmi mogoče ljubiti, da je telo mogoče le pohotno držati v krempljih, kakor kako drugo zasebno lastnino. Ljubezen pa je neomejena, je svobodna, j« edina is 289 in neomejena popolnost v vsemirju... Ljubezen ni spolni ud, niso živci, tudi oči ne... vse to je zgolj gnoj! ŽENA: Tega ne morem in nočem razumeti. MOŽ: Ker tega nočete razumeti, ste nesrečni. ŽENA: Nc morem, ne morem več! Končaj! MOŽ: Ostani tukaj. Bdel bom nad teboj. V težki uri boš slaba kakor otrok in boš potrebovala bolj očeta nego moža. Tedaj boš mogoče spoznala, da so moje besede resnično življenje. ŽENA: Bojim se te. Ali ne delaš premišljeno? Ali me nočeš obdržati po sili — zase? MOŽ: Ali sem kdaj lagal? ŽENA: Še nikdar nisi bil v takšnem položaju, kakor je ta. (Nekoliko časa hodi zamišljeno po i.obi, potem pa izbruhne v smeh; bolestno obujtajoče.) Moj bog, moj bog, kako smešno je vse to! Žena izda svojega moža, svojega lastnega moža. Njegovo silno ljubezen pije dan za dnevom, njegove misli vsesava uro za uro, njegovo lepoto uživa vsak trenutek... tedaj pa gre in v blaznem hrepenenju odda vse svojemu ljubimcu... S trepetom in strahom pričakuje sodbe. Vse skupaj pa se izpremeni v strahotno farso: Mož se dvigne in z gesto ple? menitega nesebičneža pokaže v svet: Svobodna ti pot! Ženska si — človek si, svobodna si, moja ljubezen te bo spremljala na vseh tvojih potih... Kazen je strašnejša, kakor sem si jo predstavljala ... O, mož moj, ali ni to zgolj tvoja nečimernost... O, mož moj, ali se nočem s to mislijo le tolažiti? MOŽ: Povej, vse do konca! ŽENA: Vedela sem, da si sebičnež, najsilnejši sebičnež med vsemi, kar jih poznam. MOŽ: Nikdar nisem trdil česa nasprotnega. Na sebe mislim, vedno le nase! Tudi v tem trenutku mislim nase. Uživam v sebi — v tem uživam, da so moji užitki posebne vrste užitki... Tudi kadar mislim nate, mislim nase... Ti si le slučaj v mojem življenju, kakor rastoče drevo, in moje živ? ljcnje kakor živo oko, ki je zagledalo čudovito drevo in ga je vzljubilo, ker mu je bilo prijetno gledati ga... in ni niti trenilo, ko je cvetoče in bujno vzcvetelo ob pogledu na drugo gledajoče ga oko... ŽENA: O razumem, predobro razumem! A to jc podlo! MOŽ: Podlo? Nczmisel. Nič ni slabo, kar nikomur nc škoduje, kar nikomur ne povzroča bolesti. O, Vera, danes te ljubim... in sem srečen, ker sem s to ljubeznijo izluščil biser v svoji duši. ŽENA: Nehaj, nehaj! (Po kratkem molku.) Daj mi roko! Posloviva se kot prijatelja. MOŽ (rezko): Ne! ŽENA: Čuden si! Zakaj ne? MOŽ: Ker bom ostal vedno s teboj, vedno poleg tebe. ŽENA: Jaz ne morem ... MOŽ: Ni potrebno! Ti pojdi, moje navzočnosti ne boš čutila, niti mojega bdenja nad seboj ne boš čutila... a posloviti se ni potrebno... ŽENA: Jaz grem. MOŽ: Pojdi! (Vera odide. Molk. Mož se izprehaja po sobi, gleda v tla. Nekje je slišati akorde klavirja, melodijo nekega valčka...) MOŽ: O, to boli, boli... In ne razume, ničesar ne razume! Kako bi mogla razumeti, kako, ko pa sam tavam v megli, in se lovim kakor umirajoč bolnik po strmi, kameniti cesti? Ali sem boljši, ali sem slabejši? (Vstavi se pred ogledalom; tiho.) O, povej, povej, ali sem dober, ali sem slab? Molčiš?! Gledaš me?! Tvoje oči se širijo, tvoje ustnice se pačijo... o ta tvoj obraz, ta živinski izraz ... ali si človek, ali nisi? (Se krohoče.) Človek ... kaj je človek, kje je človek, kdo je človek ... Naj« popolnejša žival... C Strahoten smeh ga vsega zastrupi, da leti s smehom navzdol v brezdno... Slišati je močan udarec akorda na klavir. V hipu obstane, preneha s smehom ... Pogladi se z roko po čelu...) Pa sem vendar boljši, boljši, ker hočem biti boljši! (Se vsede k pisalni mizi in vzame v roke peresnik.. J (Konec III. scene.) Vaclav Burian / Doneski k starejšemu češkemu repertoarju v slovenski dramatiki (Konec) II. Razen Štepaneka jc prihajal skoro istodobno na slovenski oder tudi Vaclav Kl i m en t Klicpera (1792—1859). Prevedeno jc bilo nekoliko njegovih veseloiger, ki so krožile v prepisih skoro po vseh slovenskih Čitalnicah. — 1. Najstarejšega datuma je prevod njegove enodejanke «I dobre j i t r o», katero 19* 291 jc žc leta 1849. prestavil pod naslovom «Dobro jutro» Jurij Kosmač s pomočjo I. Klecmanna.34 V tem prevodu jo je prvič uprizorilo Slovensko društvo dne 10. septembra leta 1849. v ljubljanskem gledališču.35 Dejanje je bilo lokalizirano in prepleteno s pevskimi točkami, ki jih je zložil dr. I. Bučar.80 Pozneje so jo igrali v ljubljanski Čitalnici 20. de? cembra 1863."'7 v Bleiweisovi priredbi3* in še v Dramatičnem društvu, ki jo je uprizorilo dne 14. marca leta 1869. v prostorih Čitalnice30 in 23. oktobra leta 1870. v Deželnem gledališču.40 Poleg Ljubljane so jo še igrali tudi na drugih slovenskih odrih, n. pr. v Celju, kjer so jo prvič uprizorili že 30. novembra 1851. (za oder jo je priredil Josip Drobnič)41, potem še 23. septembra 1866.,42 v Kranju 26. novembra 1865.,43 v Mariboru44 itd., tako da je postala znana in priljubljena45 skoro po vsem slovenskem ozemlju. Njen prevod je nameraval izdati že leta 1864. dr. J. Bleiweis v svojem Zborniku gledaliških iger;46 toda natisnjen je bil šele leta 1867. v Slovenski Taliji, IV. (a) zv. (Dobro jutro. Vesela igra s petjem v dveh dejanjih, iz češkega), brez imena češkega avtorja in slovenskega prevajalca. Prevod je dovolj veren in gladek, toda ker so to igro uprizarjali s pevskimi točkami, razdeljen na dve dejanji. Drugič jo je menda prevel tudi Jurij Grabrijan, dekan v Vipavi, toda razen Trstcnjaka47 ga slovenska literarna zgodovina sploh ne navaja. Prestavil jo je najbrž za oder vipavske Čitalnice. 2. Burko iz dijaškega življenja«Divotvorny klobouk» — «Čudo? delni klobuk» (gluma v treh dejanjih, po Klicpcri iz češčine poslovenil S. Z.) je prestavil že 1851. leta Sebastijan Žcpič.4S 81 «Novice» 1863, 405; «Slovenski glasnik» 1864, 283; «Jezičnik» XX, 41, in XXIII, 78; «Slovensko gledališče» (Trstenjak) 50. 35 «Novice» 1849, 160 in 164; «Slovensko gledališče» 39; Glaser III, 2S. 30 Ibidem. 37 «Novicc» 1863, 405; «Slovensko gledališče» 50. 3tt Letopis Narodne Čitalnicc v Ljubljani 1871, 21. 3M «Novicc» 1869, 82; «Slovensko gledališče» 111. 40 «Novicc» 1870, 341, 349; «Slovensko gledališče» 113. 41 «Zora» 1872, 145 do 147; «Jezičnik» XXIV, 51: «Slovensko gledališče» 190; Glaser III, 32. « «Ljubljanski Zvon« 1911, 504. 43 M.Pirnat, Narodna Čitalnica v Kranju (1863—1913), str. 41. 41 Register iger mariborske čitalnice. 45 «Novice» 1868, 207. 40 «Novicc» 1864, 193. 47 «Slovensko gledališče» 92. 48 «Novice» 1867, 387; J. Nolli, Priročna knjiga, Slovenska Talija, I. zvezek, str. 164; «Jezičnik» XXV, 78; «Slovensko gledališče 48. Uprizorjena sploh ni bila in tudi ne natisnjena. Prevod je ohranjen v rokopisu iz leta 1851., ki ga hrani zgod. del dramskega arhiva v Narodnem gledališču v Ljubljani pod št. 250. Iz njega je razvidno, zakaj je niso uprizorili: 2epičev prevod je namreč tako neroden in ponesrečen, da je na njegovem rokopisu neka druga roka zapisala opazko, da je to «dobro za omaro». In na ta način ni došlo do uprizoritve te res dovtipne in literarno uspele veseloigre. Drugič jo je baje prestavil Fr. Cegnar, toda razen L. Ž vaba40 nihče drugi tega ne omenja. 3. Pravljični proverb «Z 1 a t o n e b 1 a ž i» je prestavil leta 1865. pod istim naslovom «Zlato ne blaži» (Dramatična drobtinica, češki spisal Vacl. KI. Klicpera) L. P o d g o r i š k i^ t.J. Lavoslav Gorenjec."0 Ta prevod ni bil ne natisnjen ne uprizorjen. Ohranil se je v zgod. delu dramskega arhiva pod št. 241. Kot prelagatelj je na njem podpisan L. Podgoriški, kar odgovarja popravljenemu Trste* njakovemu poročilu. 4. Enodejanko «Veselohra na moste» je prestavil leta 1867. pod naslovom «N a mostu» Fran Rebec. Njegov prevod je izšel v Slovenski Taliji, II. (b) zv., leta 1867. (Na mostu, gluma v enem dejanju, iz češkega po Klicperi po* slovenil). Ta prevod je dovolj zvest in se še danes dobro bere; lokalizirana so samo krajevna in krstna imena. Prvič jo je uprizorilo ljubljansko Dramatično društvo kot svojo prvo otvoritveno predstavo dne 24. oktobra 1867. v prostorih Čital* nice,"1 potem še 2. oktobra leta 1870. v Deželnem gledališču.52 Igra je jako ugajala.53 Tudi po drugih slovenskih odrih so jo pogosto uprizarjali. 5. Burko brez ženskih vlog «R o h o v 1 n č t v e r r o h y» je pre* stavil že pred letom 1867. pod istim naslovom «R o h o v i n» (Šalo? 49 Lovro Žvab, Koledar in kažipot po Trstu, II. del, str. 39 (1884), navaja, da njegove prevode iz češčine (Rodoljubi in Čudodelni klobuk) hrani ljubljanska licejska knjižnica; toda jaz jih tam nisem dobil. 50 «^axice»J1867, 387, pomotoma navajajo z%_j>rcvajalca Podgorskega (kar je psevdonim L. S v e t e a), po njih je to napako sprejel J. Nolli, Priročna knjiga, str. 171, pozneje tudi J. Marn v «Jczičniku» XXX, 23. A.Trstenjak, «Slo; vensko gledališče», str. 48, navaja tudi Podgorskega, na str. 98. pa prav Pod* goriškega. Vkljub temu je pripisal Glaser JII, 77 (1896), ta prevod Luki Svetcu (t. j. Podgorskemu)! 51 «Novice» 1876, 368; «Slovensko gledališče» 111. 52 «Novice» 1870, 326; «Slovensko gledališče» 113. 53 «Slovenski Narod» 1871, št. 6. igra v enem dejanju) Peter G r a s e 11 i "4 (s pomočjo ljubijan? skega Čeha Jana Macäka55). Do uprizoritve te burke sploh ni prišlo in tudi natisnjena ni bila, četudi jo je Dramatično društvo nameravalo izdati.50 Rokopis hrani prelagatclj. Čeprav se je iz Klicperc precej prevajalo, vendar sta v slovenski dramatiki resnično živeli samo dve njegovi veseloigri, in to niti ne najboljši. Krivi so bili temu večinoma slabi ali nerodni prevodi. # Z razvojem delavnosti Dramatičnega društva se je tudi znatno pomnožil češki repertoar. Tako so prihajali na slovenski oder koncem 60. in začetkom 70. let različni češki avtorji, kakor n. pr. K. Sabina (Inserat), F. F. Šambcrk (Ultra), J. Neruda (Ženin od gladu), J. J. Stankovsky (Gospod regisseur), J. J. Kolar (Dajte mi surko), J. Štolba (Krojač in čevljar), Gustav Pfleger*Moravsky (Te* legram, Ona me ljubi, Poglavje), in zlasti Josip Kajetan T v 1 (1808—1856). Šele s Tylom se je poprijelo Dramatično društvo tudi resne igre. Poprej je skoro izključno gojilo veseloigro in «puhle šale za otroke in kuharice».57 Zatorej igrajo prevodi iz Tvla znatno vlogo tudi v razvoju slovenske dramatike. Ker ni bilo v tem oziru resnih domačih del, se je zopet moralo Dramatično društvo lotiti pre? vodov in Tyl je bil eden izmed najbolj prevajanih in igranih avtorjev tekom celega desetletja 1870—1880. 1. Časoslovno prihaja tu v poštev prevod njegove pravljične igre (ta genre je vpeljal Tyl prvi v češko literaturo) «J i M k o v o videni», katero je prestavil že pred letom 1867.5S pod naslovom «Jurčkove prikazni» (čarobna igra s petjem v petih de? janjih) Fran Rebec.50 Ta prevod ni bil natisnjen in rokopis se tudi ni ohranil. Prvič jo je uprizorilo Dramatično društvo dne 19. novembra 1871. v ljubljanskem Deželnem gledališču. Kritika je pohvalila njeno glo* boko moralo, zanimivo dejanje in bridek humor in je poudarila, «Novice» 1867, 387; J. Nolli, Priročna knjiga, str. 168; «Slovensko gleda* lišče» 48, 92. 55 Po poročilu še živečega prelagatelja. s« «Novice» 1867, 387. 57 J.Stritar v «Zvonu» 1870, 110. 5S Dramatično društvo je navedlo ta prevod v svojem seznamu rokopisov že leta 1867. Glej «Novice» 1867, 387. 59 «Novice» 1867, 387; J. Nolli, Priročna knjiga 166; «Slovensko gledališče» 99, 116. da je prav na dobro prišla publiki."0 Drugič so jo igrali dne 18. novembra 1872.01 Končno pa so jo uprizorili v Inemannovi režiji dne 25. septembra in 6. novembra leta 1898. pod naslovom «J u r č k o v e s a n j e». Še takratna kritika jo je smatrala za «prav dobro igro za nedeljsko občinstvo».62 Jurčka je to pot igral Čeh VI. Housa, ki je «izvrstno presanjal sanje svojega Jurčka».03 2. Drugo pravljično igro «S 1 c p y m 1 ä d e n e c» je prestavil okrog leta 1871. pod naslovom «SI epi mladenič» (Romantičen igrokaz v treh oddelkih) Jože Andrejčkov, t. j. Podmilšak.04 Natisnjena ni bila in tudi ne igrana. Rokopis z datumom 10. ju* nija 1871. (ko je bila vložena v Dramatičnem društvu) hrani zgod. del dramskega arhiva pod Št. 423. 3. Ta čas je prevedel isti Jože Andrejčkov*Podmilšak tudi Tvlovo «T v r d o h 1 a v o u ž e n u» pod naslovom «Tr d o g 1 a v a žena» (Pravljica v treh dejanjih).05 Prevod ni bil natisnjen; ohranil se jc samo v rokopisu z da* tumom 30. junija 1871. v zgod. delu arhiva Narodnega gledališča v Ljubljani pod št. 424. Iz njega je razvidno, da je bil že 25. ja* nuarja 1873. predložen cenzurnemu uradu. Dramatično društvo jo je uprizorilo dne 6. januarja 1874. v Deželnem gledališču.00 Glasbo za napeve jc zložil kap. J. Schantel.07 Niti «Novice» niti «Slovenski Narod» niso prinesli o tem nobene kritike. Potem se ni pokazala več na ljubljanskem odru. 4. Želji po resni drami je ustregel Josip Stare s svojim pre? vodom Tvlove Paličovv deery (Požigalčeva hči, Resna igra v petih dejanjih), ki je izšla v Zborniku «Slovenske Tali je», zv. 20., 1871. Dramatično društvo jo je prvič uprizorilo dne 24. aprila 1873. leta v Deželnem gledališču.0" Kritika jo je sprejela prav z ume* vanjem in tudi odobrila Staretov prevod, grajala je samo lokali* ziranje iger na slovenska tla.70 Glasbo za napeve je zložil Vojteh Valenta.71 150 «Novice» 1871, 375, 384; «Slovenski Narod» 1871, št. 134. 81 «Slovensko gledališče» 119. fi2 «Ljubljanski Zvon» 1898, 701. <13 «Slovenski Narod» 1898. št. 220. M «Ljubljanski Zvon» 1884, 732 (G. Jereb); «Slovensko gledališče» 85. Ibidem. ßtt «Slovensko gledališče» 123. «7 «Ljubljanski Zvon» 1893, 442. BS F. Simonič, «Slovenska bibliografija» 515. 6ft «Novice» 1873, 136; «Slovensko gledališče» 121. 70 «Slovenski Narod» 1873, št. 92 in 95. 71 «Ljubljanski Zvon» 1893, 442. Ta igra sc je držala na ljubljanskem odru skoro do 1890. leta. Tako so jo uprizorili še 25. decembra 1873., 19. marca 1876., 19. marca 1878., 2. februarja 1883. in 24. januarja 1886.7- Tudi na drugih slovenskih odrih se je pokazala. Tako so jo uprizorili v Rojanu dne 8. marca leta 1874.73 V Ljubljani je bila Požigalčeva hči prevedena iz slovenščine tudi v nemščino; prevod je oskrbel slovenski igralec Kocelj,74 ki je v nji tudi nastopil na nemškem odru Deželnega gledališča, ko so jo Nemci uprizorili dne 1. februarja leta 1874.7' Igra je imela tudi v nemškem gledališču popoln uspeh.70 5. Dramo P r a ž s k y flamendr je prestavil leta 1872. pod lokaliziranim naslovom Ljubljanski postopač (Slika iz meščanskega življenja v štirih dejanjih) Josip Stare.77 Ta prevod ni bil natisnjen; njegov rokopis z datumom 18. ok? tobra 1872. hrani zgodovinski del arhiva Narodnega gledališča v Ljubljani pod št. 315. Prvič jo je uprizorilo Dramatično društvo dne 26. oktobra 1872. v Deželnem gledališču.78 Kritika je pohvalila njeno lepo moralo7" in njeno resno dejanje ter hvaležne vloge.80 Toda igrano je bilo slabo.81 Na ljubljanskem odru se ni več pokazala. 6. Drugo dramo iz družabnega življenja Bankrotär je prestavil leta 1874. pod istim naslovom Bankrotar (Igra iz meščanskega življenja v petih dejanjih) Anton Sušnik.82 Prevod ni več lokaliziran. Uprizorjena in natisnjena ni bila; hrani se samo v rokopisnem prevodu v arhivu Narodnega gledališča pod št. 244. 7. Pravljično igro Strakonicky dudak je prestavil že v 60. letih I. Makarovič pod naslovom Češki godec (Igra v petih dejanjih, prosto poslovenil) in ponudil svoj prevod Dramatičnemu društvu, ki pa mu je prevod vrnilo.83 75 «Slovensko gledališče» 123, 128, 132, 134, 136. 73 «Novice» 1874, 81. 7* «Slovenski Narod» 1874, št.24. Kocelj jo je prevedel pod naslovom «Die Tochter des B r a n d 1 c g e r s». 75 «Laibachcr Zeitung» 1874, str. 159. 7« Ibidem 182. 77 «Slovensko gledališče» 100; Glaser IV, 408. 78 «Novice» 1872, 348; «Slovensko gledališče» 119. 79 «Novice» 1872, 355; «Laibacher Zeitung» 1872, str. 1756. 60 «Slovenski Narod» 1872, 123. 81 «Novice» 1872, 355. 82 «Slovensko gledališče» 101. 83 «Novice» 1867, 387; J. Nolli, Priročna knjiga 164; «Slovensko gledališče» 96. Drugič jo je prevedel 1901. leta Vekoslav Benkovič pod lokali? ziranim naslovom Zaloški godec (Narodna čarobna prav* ljica s petjem v treh dejanjih).*4 Ta prevod ni izšel v tisku, temveč se je ohranil samo v dveh prepisih, ki jih hrani zgodovinski del arhiva Narodnega gledališča pod št. 610. Na njih prelagateljevo ime ni navedeno. Prvič so jo uprizorili v nedeljo dne 22. septembra 1901. in nato 6. oktobra istega leta v režiji Dobrovolnega in to s popolnim uspehom. Kritika je z umevanjcm pisala o Tylovem delu, o lepi tendenci te igre, o režiji in tudi o umetniški interpretaciji igralcev, med katerimi so se zlasti odlikovali Deyl, Lier, Lounska in Ter? ševa.S5 To je vse, kar je bilo prevedeno v slovenščino iz starejših čeških dramatikov — Štepaneka, Klicpere in Tyla. Mnogo, kar je od tega res živelo na slovenskih odrih, je ostalo samo v rokopisih in prepisih, ki jih še danes hranijo arhivi nekaterih slovenskih Čitalnic. Marsikatera dobra stvar sploh ni bila uprizorjena, marši? katera pa je na odru propadla, kar je večinoma zakrivila takratna prevajalska manira — nespretno lokaliziranjc in nerodno pre? sajanje iger na slovenska tla, pred čemer je odločno svaril slo? venske prevajalce žc leta 1873. kritik «Slovenskega Naroda» (najbrž J. Jurčič), poudarjajoč, da «s tem izgube (igre) svojo iz? virno vrednost in vendar tudi nijso domače, ker se jim pozna tuje mišljenje».86 V. Blasco Ibänez f Steklina Od vseh koncev huertc1 so prebivalci tekali v kočo Pascuala Caldere in prestopali nje prag z nekako grozo, v kateri se je razburjenje mešalo z bojaznijo. — «Kako je malemu? Bolje?» Oče Pascual je v krogu svoje žene, svojih svakinj in celo najbolj oddaljenih sorodnikov, zbranih ob nezgodi, z ža? lostnim veseljem sprejemal to zanimanje soseščine za njegovega sina: — Da: dobro se mu godi! Že dva dni ni čutil napadov te strašne «stvari», ki je burila hišo. In molčeči kmetje, Calderovi prijatelji, ali vrle sosede, ki so v ganutju vzklikale, so vtikali nos med sobne duri in plaho vpraševali: «Kako se počutiš?» Gledališki plakat z dne 22. septembra 1901. S5 «Ljubljanski Zvon» 1901, 789; «Slovenski Narod» 1901, št. 218. «Slovenski Narod» 1873, št. 95. 1 Obširna ravnica, deloma pokrita z oranževci, na obeh bregovih Guadala-viara. Caldcrov cdinec je bil ondi, včasi je ležal na ukaz svoje matere, ki si ni mogla misliti bolezni brez sklede juhe in postelje; včasi pa je sede tiščal čeljust v dlaneh in trdovratno bolščal v naj? temnejši kot čumnate. Oče se je z namrščenimi belimi obrvmi šetal pod brajdnikom pred vrati, čim je ostal sam, ali pa je iz gole navade hodil gledat na bližnje njive, pa niti najmanj se mu ni hotelo pripogibati hrbet, da bi izpulil kak plevel, ki je že po? ganjal po brazdah. Kaj mu je bilo sedaj do te zemlje, ki sta jo oplodila njegov znoj in sila njegovih mišic? ... Imel je samo tega sina, plod poznega zakona, in to vam je bil trd dečko, delaven in redkobeseden kot oče; vojak rodne grude, vršeč svoje dolžnosti brez pretenj in povelja, vedno pripravljen, zbuditi se sredi noči, kadar je prišel čas zalivanja in ko jc bilo treba napajati polje ob zvezdnem svitu: naglo vam je skočil s fantovske postelje na trdi klopi v kuhinji, vrgel raz sebe odeje ter ovčje kože ter obul alparage,2 čim je zadonel prvi klic zgodnjega petelina. Stric Pascual se mu ni nikoli nasmejal. To je bil oče po stari latinski šegi; strašni gospodar, ki po končanem delu sam obeduje, mu pokorno streže žena in stoje čaka poleg njega. Ali ta resna, negibna naličnica brezpogojnega zapovednika je prikrivala neomejeno občudovanje za tega sina, njegovo najboljše delo. S kako spretnostjo je naložil dvokolnico! Kako si jc pre? potil srajco, vihteč lopato s čvrstim mahanjem, da se je na videz hotel prelomiti v pasu! Kdo je jahal kakor on kosmata kljuseta in jim skakal na hrbet s tolikšno milino, opiraje se samo s koncem pletenega črevlja živini ob zadnje noge?... In ta vrli delavec ni bil nc pijanec ne prepirljivec. Pri srečkanju ob naborih mu je usoda naklonila dobro številko, in o kresu naj bi se poročil z mlado hčerko na sosedni pristavi, ki bi prinesla k hiši svojega tasta in tašče gotovo nekaj kosov sveta. Sreča, častne in mirne rodbinske šege se ne bi prekinile; drug Caldera bi obdeloval zemljo, ki so jo oplodili predniki, kadar bi očku Pascualu opešale moči, medtem ko bi se četa «kotličkarjev»3, vsako leto števil? nejša, igrala okoli konja, zapreženega v plug, in z neko plahostjo opazovala redkobesednega deda, ki se mu od starosti solze oči, sedečemu na solncu pred vrati poljske kolibe! # Kristc! Kako ginejo človeške sanje!... Neke sobote, ko se je Pascualček proti polnoči vračal od svoje zaročenke, ga je na stezi • Konopncno obuvalo. 3 Caldera = kotel. huerte pes ugriznil; huda nema žival, ki sc je pritepla iz sladkor? nega nasada in v trenutku, ko se jc mladenič priklonil, da bi ji zagnal kamen, mu zasadila čekane v pleče. Mati, ki ga jc čakala oh teh ženitovanjskih nočeh, da bi mu odprla vrata, je pričela jadikovati ob pogledu na modrikasti polkrog, kjer so bili zobje rdeče vtisnjeni, in oddrobnela v hišo, pripravljat zdravilnih pijač in obkladkov. Dečko se je smejal strahu bore ženske. «Mir, mama, mir!» Saj ga ni prvič pes popadeL imel je se odznak ugriza, ki ga je dobil v svojem detinstvu, ko je šel po polju in metal kamenje pristav? skemii psu. Stari Caldera je govoril s postelje brez vidnega raz* burjenja: drugo jutro poj de, sua k zdravniku za živino, ki mu bo rano izžgal ?. razbeljenim železom. Taka je njegova volja, pa mir besedi! Mladenič je prebil operacijo neobčutno* kot pristni Maver iz valencijske huerte. Skratka, štiri dni počitka. Pa že tedaj si ta pridni delavec uq glede rta svojo bolečino ni mogel kaj, da ne bi pomagal očetu s svojima rasbolelima rokama. Zvečer, ko se je po solnčnem sapadu prikazal na pristavi svoje zaročenke, so ga vselej izpraževali po njegovem zdravju. «No, kaj pa thti ugriz, kako je kaj z njim?» Veselo je sko* mizgnxl z ramo, ko ga je dekfcb vprašujoč pogledala, in končno sta skvupaj sedla v enem koncu kuhinje. Ždela sla ondi v nemem razmišljanju aH pa sta se pomenkovala o bali in postelji, ne da bi se bila upala približati, strogo in togo, v taki razdalji med seboj, da «bi mogel srp skosi», kakor je v smehu pravil nevestin oče. Dober mesec je potekel. Edina mati m posabäa nesreče. S plašnim pogledom se je h irala m sinom ter mu opazovala obličje s nekako bojaznijo. Jojmei Nebeška devica! Fog in njegova sveta mati sta po vsej priliki zapustila hmrtol V Templatovi koči je neko dete trpelo pekkaske muke, ker ga je uklal stekel pea Ljudje £ sakupnib zemljišč prihajali m. strahotna ogledovali ubogi stvor. Nesrečna mati pa se ni drznila iti tja, kajti mislila je na lastnega sina: da, tega Pasciualčka, visokega in krepkega ko stolp, je čaksla usoda onega nesrečnega otroka... # Neko jutro Pascualček ni mogel vstati s svoje klopčice v kuhinji: mati mu je pomagala 'do velike zakonske postelje, ki je zavzemala del spalnice, najboljše isbo v lesenjači Mrzlica ga je tresla, tožil je, da g« m&faic skeli na ugriznjenem mestu. Drgetal je po vsem životu, tako da je škripal z zobmi, in na oči mu je legala rumenkasta megla. Tedaj je prijahal na svoji stari kobili dirjavki najstarji vrač huerte, don Jose, s svojimi večnimi čistili za vsakovrstne bolezni in s svojimi obezami, namočenimi v raz* solu za rane. Ob pogledu na bolnika je zlokobno zamahnil: O, zelo resno! Slučaj se je zdel tako tehten, da je treba po kakega velikega mojstra v zdravilstvu, kakršni bivajo v Valenciji in ki vedo več kot on. Caldera je napregel svoj pokriti voz na dveh kolesih in spravil nanj Pascualčka. Fantu je bilo odleglo, smejal se je in trdil, da ne čuti več drugega ko lahno srbečico. Vrnivši se domov je bil oče videti mirnejši. Zdravnik v Valenciji je bil malemu naredil ubod. Resnoben možak! Pascualčka jc potolažil z dobrimi besedami, pri tem pa se je pritoževal, da so ga tako pozno sveta vprašali. Teden dni sta oba moška vsak drugi dan odšla v Valencijo, nekega jutra pa se Pascualček ni mogel geniti. Kriza se je vnovič pojavila, še hujša, tako da je uboga mati vzklikala od groze. Škle* petal je z zobmi in jadikoval, da mu jc pri tem prihajala pena okoli ust; nabrekle oči so mu ven molele nalik velikanskim vinskim jagodam. Vzpenjal se je kvišku v bolestnih krčih in mati se mu je obešala za vrat vreščeč od prepasti, medtem ko je Caldera, molčljivi hrust, tiščal s pokojno močjo Pascualetu roke in ga šiloma držal v negibnosti. «Fill meu! Fill meu!» je plakala mati. Joj, svojega sina je s težavo še spoznala. Zdel se ji je drugačen, kakor da je od njega ostal sam ovoj in da se je zli duh nastanil v njegovi notrini, ga trpinčil s krutimi kremplji in se kazal v njegovih očeh z zloveščim bleskom. Nato je nastopil pokoj, uničenje. Vse ženstvo iz soseščine, zbrano v kuhinji, je razmotrivalo o bolnikovi usodi in zgražale so se nad mestnim zdravnikom z njegovimi vražjimi piki. On ga je pripravil v ta položaj; preden se je prepustil v zdravljenje, se je fantu bolje godilo. Razbojnik! In vlada ne kaznuje takih malo* pridnežev! Ne, drugih lekov ni kakor stari, «posvečeni» leki, nastali po skušnjah mnogih rodov, ki so živeli pred nami in zatega* dclj umeli dosti več od nas. Neki sosed je odšel po priletno čarovnico, ki je lečila pasji ugriz in kačji pa škorpijonov pik. Soseda je privedla postarnega kratkovidnega kožarja, ki je zdravil z močjo svojih ust, namreč edino s tem, da je s svojo slino delal križe po bolnikovi koži. Zvrctki planinskih zelišč in križi s slino so dajali nado na bližnjo ozdravitev, kar se je opazilo, kako bolnik po cele ure negibno in nemo upira v tla otrpel pogled, kakor bi čutil, da prihaja vanj nekaj čudnega, da ta stvar venomer raste in se polašča vsega njegovega bitja. Skoraj je nova kriza vrgla dveym v duha ženskam, ki so razpravljale o novih odpomočksh, Prišla je nevesta: velike oči zamorskega dekleta so bile vlažne od solz. stopivši plašSjivo tik do-bolnika, se je prvikrat osr&elila, prijeti g* za roko, in pd tem zardevala pod svojo cimetasto poltjo «bog te drznosti. «Kako ü gre"? -. » On pa, tako zaljubljen svoje dni, se je umikal temu Ijubkujočemu prijemu in okrenivši proč oči; da je ne bi videl, se je hotel skriti, nekam ponižan aastran svojega položaja, < In mati je jokala. Nebeška kraljica! Prav slab je bil; umreti bo moral!... Ko bi vsaj mogli dognati, kateri pes ga je ujede!, da bi živali odrezali jezik in & njega napravili čaroben ok.«.h orafc; h pr:i?»:sv3k)h oLe/i, in kadar so se klateži, zavrnjeni in zagiedowsm na vjseh r koncih, okrenžli proti morju v pobesnelem diru, ©o jih cariniki, utaborjeni na oskern pasu prodovine, jemalT na na uho In jih sprejemali i izstre?oi&: so se obrnili, fch&jfJi med mo&rd, ki so jih zasledovali s pu^ko'^roki, in roarsikaka žival je obležala s!e-knjVia ob prekopu Zvečer pa so daljni streb par negotovo tišino planjave. Sleherna ch&kz ki se je premikala v mraku, je prizvala kroglo proti sebi; okoli pristav je pok iz mušket od? govarjal zamolklemu lajanju. Ljudje, ki so se bali medsebojne groze, so se ogibali drug drugemu. Čim se je znočilo, je huerta ostala brez luči, brez žive duše po stezah in stegnäh, kakor da se je smrt polastila turobne ravnice, ki je bila zelena in vedra ob solnčnih urah. Majhen rdeč madež, solza svetlobe, je drgetala v tej temini: prihajala je od Calderovih, kjer so ženske sedele na tleh okoli svetiljke in vzdihovale preplašene ob bolnikovem rezkem vreščanju, ob šklepetanju njegovih zob, ob šumenju njegovih mišic, vijočih se pod rokami, ki so ga čvrsto držale. Mati se je oklepala vratu temu besnežu, ki so sc ga moški bali. Toliko da jo jc poznal! To ni bil več o n, s svojimi izbuljenimi očmi, s posinelim črnikastim obrazom, s to zvijavico trpinčene zveri, s tem jezikom, ki je molel iz penastih mchurcev, hropeč od neugasljive žeje. Klical je smrt obupno ječeč, tolkel z glavo ob zid in skušal gristi; vendar je bil še njen sin, in ona se ga ni bala kakor drugi. Preteča usta so se ustavljala ob prcpadlem obličju, orošenem s solzami: «Mama! mama!» V svojih kratkih izpre? bistrkih in izprcumljajih jo je spoznal. Nikar naj se ga ne boji: nikdar je ne bo ujedel! Kakor da je potreboval žrtve, da bi potolažil svojo besnost, si je zasajal zobe v roke in se mrcvaril, da jc brizgala kri. «Fill meu! Fill meu!» je stokala mati. Otirala mu je mrtvaško peno z usten, potem pa si devala robec na oči brez strahu, da bi se oskrunila. Caldera se v svoji mrkli resnosti ni zmenil za grozeči bolnikov pogled, ki se je z divjo raz? jarjenostjo upiral vanj. Nesrečnik ni več prizanašal svojemu očetu, a krepkobni Caldera ga je ne glede na pretnje teh ust pritiskal na posteljo, kadar je skušal pobegniti, da bi nosil po svetu strašansko bolest, ki mu je trgala drob. Napadi niso prihajali več po dolgih presledkih: trajali so skoro zdržema, in besnež se je otepal, razpraskan in okrvavljen od svojih lastnih ugrizov, prsten v obraz, zavitih, citronastih oči nalik po? šastni zverini, zunaj človeškega plemena. Žene so plakale vse iž sebe. Smrt je bila gotova: žal jim je bilo dolgih ur, morebiti dni krutega mučeništva, ki je še preostajalo ubogemu Pascualčku. # Caldera ni našel med svojimi sorodniki in prijatelji srčnih ljudi, ki bi mu pomagali krotiti bolnika. Vsi so se preplašeno ozirali proti durim spalnice, kakor da se za njimi skriva največja nevar? nost. Streljati se po stezah vzdolž pretokov, to je možato; zabod z nožem se lahko vrne; na kroglo odvrneš z drugo; ali ta peneča se usta, na žalost, ubijajo s svojim ugrizom! Oj, te bolezni brez leka, ko se človek zvija v brezkončni mrtvašČici liki kuščar, ki si ga z rovnico presekal na dvoje ... Svoje matere ni več poznal. V poslednjih izprebistrkih jo je z nežno osornostjo pahnil od sebe. Proč naj gre! Nič več je neče videti! Boji se, da bi ji prizadel kaj hudega! Prijateljice so odvedle ubogo ženo iz stanice in jo šiloma držale v kotu. Caldera je v skrajnem naporu svoje mroče volje privezal bol? nika za posteljo. Velike obrvi so mu trepetale, ker mu je šlo na jok, ko je večkrat zadrgnil vrv in tako pričvrstil mladiča na ležišče, kjer se je rodil. Očetu jc bilo, kakor da ga pokopava in mu grebe jamo. Bolestnik se je otepal v blaznih krčih pod otrplimi rokami, in Caldera se je moral silno napenjati, da ga je spravil pod spone, ki so se zajedale v polt. Živeti toliko let, naposled pa biti primoran v tak posel! Ustvariti življenje, potlej pa želeti, da bi čimprej ugasnilo, ker te je groza tolikerc brezplodne muke!... Mili Bog! Čemu ne bi končal takoj tega siromačka, ki mu smrt itak ne uide? Zaprl je sobne duri, da bi ubežal grozi tega vreščanja; ali po hiši jc še vedno odmeval sopot besnila, ki mu je odgovarjalo ihtenje matere in sosedinj, zbranih okrog umirajoče svctilnice... Caldera je udaril z nogo po tleh. Tiho, ženske! A prvič so prekršile njegovo povelje. Nato je odšel, bežeč pred tem zborom tugovanja. Delala se je noč. Pogled mu je krenil proti ozkemu zlatemu traku, ki je na obzorju naznanjal beg dneva. Nad glavo so mu sevale zvezde. Od jedva vidnih poslopij je prihajalo rezgetanje, lajanje, krokanje, poslednji utripi živalskega življenja pred spa? njem. Odurni možak je začutil neko praznoto sredi te slepe prirode, ki jc bila neobčutna za bol živih bitij. Kaj je bila njegova görest mar svetlobnim točkam, ki so zrle nanj z višav?... Vnovič mu je oddaljeno bolnikovo tuljenje udarilo na uho skozi odprto okence v spalnici. Nežnost iz prvih časov očetovstva sc mu je zganila na dnu duše. Spomnil se je prečutih noči, ko je prenašal in pestoval malčka po tej sobi ob detinskih boleznih. Sedaj tudi večf in ječi, pa brez upanja, v mukah pozemskega pekla, ' ki se zaključi s smrtjo. Caldera se je zgrozil in segel z rokama na čelo, kakor da hoče pregnati grozovito misel. Potem je bil videti neodločen. Čemu pa ne? «Da nc bo več trpel... da nc bo več trpel!» Stopil je v hišo pa se precej vrnil s svojo staro dvocevko: zdirjal je k lini, kot bi se bal, da si bo morda premislil, in vtaknil orožje skozi odprtino. Začul je še tesnobno kolcanje, škripanje z zobmi, besni krik, a čisto blizu, kakor da je tik nesrečneža. Oči, vajene mraku, so mu razločile v ozadju žalne sobe život, ki je drgetal, bledo liso obličja, ki se je zdaj prikazovalo, zdaj izgibalo v obupnih trzajih. Ustrašil se je trepetanja svojih rok, utripanja svojih žil, on, sin huerte, ki mu je bil lov edino razvedrilo, vajen streljati ptice, skoro ne da bi jih pogledal. Vik uboge matere ga je domislil drugega, daljnega, jako dalj* nega vpitja — dvaindvajset let je tega — ko je povila svojega sina edinca na isti postelji. Kako! Takšen konec!... Oči, obrnjene kvišku, meglene od solz, so videle nebo črno, jako črno, brez zvezdice: «Gospod! da ne bo več trpel! da nc bo več trpel!» In ponav* ljajoč te besede, je naslonil puško na ramo, potlej poiskal sprožila s trepetajočim prstom ... In dva strela sta počila! (Iz španščine prevcl A. D.) Fran Albrecht / Dve pesmi Svojim prijateljem! Kdo je bedel z menoj nad prepadi mojih prečutih noči, kdo izmed vas, ki nekoč ste mi bili prijatelji? Kdo jc ljubil z menoj, kdo izdajal, kdo molil in klel, kdo svojo dušo z menoj na križ sramote razpel? ' J Kdo je bil v peklu z menoj, kdo v paradižu moj drug, kdo je praznil z menoj bokale veselja in muk? _Si bil to ti, ki misliš, da si svetnik, "pa malikuješ laž, ti, svoje svetosti lažnik? Ali nemara ti, ki si drugim — ne sebi! — sodnik, ti, svoje krivicc glasnik, tuje pravice krvnik? x\li pa ti, modrijampoštenjak, ki skrivaš oči in stopaš oprezno, da se ti v duši laž ne vzbudi? O, prišel bo čas in jaz se otresem svojih in vaših verig: i tvoje sodbe, sodnik, i tvoje laži, o svetnik. In brizgnil bo plamen leden iz prepadov mojih noči, tedaj se pozdravimo in se pogledamo ostro in strmo v oči! Li-Tai-Pe - Pavel Karlin / Pomladna noč — Jernej Jereb / Suženj demona Nekomu drugemu! Tvoja modrost, modrijan, vse le prazne pene, tvoja svetost, svetnik, vse le piš in puh, tvoja čast, poštenjak, vse brez zvenka, cene: tvoja sodba, sodnik — videz in napuh! Ti, ki si moder, molčiš, ti, ki si res svet, trpiš, ker med ljudmi si pošten, boš od ljudi pogubljen. Li-Tai-Pe-Pavel Karlin / Pomladna noč Upepeljena je vonjiva sveča in vodni uri je zamrl glas. Preko poljane hladna sapa veje v polnočni čas ... Pomlad me jc zajela v mehke čare in mi ne da zakleniti oči. Na jasi vpleta mesec v cvetne sence svoj beli sij... //Cs^ ^f y 4 (Iz cikla vzhodnih prevodov «Krizantemine vaze"») Jernej Jereb / Suženj demona (Nadaljevanje) Gospa Fani se je bila preselila. Za dijake je pripravila dve sobici, ena jc imela temno okno na hodnik, druga jc bila svetla. Proti meni je bila hladna. Igrala je neumno igro. Da bi odvrnila sum, je začela dvoriti drugim. Ko se je eden izmed njih izrazil: «Gospa je zaljubljena vame,» me je spreletel ne* prijeten, mrazu podoben občutek. Zvečer sem prihajal pozno domov, gospa me je čakala v kuhinji. Nisem se ji mogel ogniti. Napram načinu tega razmerja sem postal apatičen. Razočaranje, ki me je bilo spočetka prevzelo, me je polagoma popustilo. Ranjeno čuvstvo je otrpnilo, na njegovo , mesto je stopilo realnejše gledanje življenja. Telo se je privadilo kakor tuji hrani, ugodje se je večalo od dne do dne. Razmerje med menoj in med gospo bi ne bilo doseglo take globine, da se ni sobica popolnoma izpraznila. Dijaki so zapustili drug za drugim stanovanje, estal sem v sobi sam. V temni sobici je ležal mlad dijaček, ki je od strahu in od samote bledel. 20 305 V svetlo sobo s tremi praznimi posteljami pa se je naselilo življenje, ki se ga še danes spominjam s strahoto. Bil sem prosti? tutka. Ko da se hoče ta ženska na meni maščevati za svoje iz? gubljeno življenje. Slednji večer je presedela v moji sobi in me je zrla. Hotel sem brati, pisati, učiti se; toda njene navzočnosti nisem prenesel brez trepetanja. Sedla ml je na kolena, z gnevom sem zrl v njen srečni obraz. «Povej, ali me ljubiš?» «Ne vem,» sem odgovoril. In izpraševala me je z muko, dokler ji nisem lagal: «Da!» Vse noči je brezsramne in brez strahu delila posteljo z menoj. Vgeljala me je v vse skrivnosti spolnega življenja, ki so ji bile znane in se je naslajala nad mojim začudenjem. Ko je ležala trenutno nasičena poleg mene, mi je šepetala nagnusne besede v uho. Po slednjem obisku se je šele proti jutru splazila v svojo sobo. Bil sem utrujen, bled in izmozgan. Moje oči so bile vdrte, okrog njih je bila zarisana globoka temna proga. Polt je sijala zelenkasto. Nekaj večerov sem izostal zunaj dolgo, dolgo ... Ko sem prišel domov, sem jo našel z odprtimi cčmi na moji postelji. Strašno enolično in dolgočasno je bilo to življenje. Gabilo se mi je, pljunil bi bil nanj, pa sem se mu vdal in sem ga živo}. . jf« Prijatelja nisem imel. Tiste dni muke in samoubijanja sem ga našel v dijaku, ki je prišel iz zavoda. Tone mu je bilo ime. Skladal je pesmi in o življenju ni vedel ničesar. Oklenila sva se drug drugega; jaz sem ga uvajal v življenje. Hlastal je v ekstremih. Upijanil se je življenja in je sanjal o neznani ljubezni, ki je ni bilo. Čaral si je v besedah predstave deklic, ki jih nikoli ni poznal. Na dnu teh samoprevar in laži je ležala njegova močna erotična nrav, ki je bila močnejša kot moja. Bil mi jc dušna opora v obupnem stanju. Skoro vsak večer sva šla na polje. Bila je jesen; dež je padal, čuden somrak je ležal preko njiv, ki so se tiščale med vrstami golih murv. Po poteh je bila voda, ki se je bila nabrala v kolovoz? nicah. Vsak hip sva jih morala preskočiti, zavita v pelerini; pre? močeni krajci klobukov so viseli globoko na obraz. Prišla sva do roba polja, kjer pada breg strmo v globoko strugo. Spodaj je šumela reka, kot da šume valovi od nekje izpod izpodkopanih tal. V takih nočeh sva postala sentimentalna. Bila sva sanje same, da sva jedva čutila pričujočnost teles. Ti trenutki so naju zvezali. Le nekaterikrat sva se naveličala drug drugega in iskala vzroka, da bi se razstala. Ob takih prilikah sva se naenkrat spogledala, kot da naju je obšlo neznano čuvstvo. Tone se je stresel in dejal: «Pojdi k vragu!» Jaz sem ostal na mestu in gledal, kako je korakal molče čez polje proti mestu, kjer je sijala svetloba nad hišami. Drugi dan mc je prišel iskat. Razveselil sem se ga. Stopila sva na stezo med murve in pričela pogovor, ki naju je spajal, in brez katerega nisva mogla živeti. «Poglej zemljo, kako je lepa. Nad Števerjanom je luč, nad svetnico Gendro je nebo odprto ...» «Poglej murve; kakor črni potniki, zaviti v halje, so in ne vedo, kam bi krenili.» «Čuj!» je obstal Tone in posluhnil; pelerina mu je plapolala v burji. — «Kaj slišiš?» «Slišim jokanje deklic, ki stoje premražene v burji in se ne morejo ganiti.» Dejal sem: «Slišim ...» In trudil sem se razbrati glasove joka iz vetra, ki je vejal skozi gole veje in se otepal z njimi. Bila sva ket duh, ki je plaval nad lepoto narave in večera ter pomakal perotnice v blato vsakdanjosti. Včasih se je sredi vetra in noči Tone naenkrat zganil, pogledal me je z izrazom samoočitanja in dejal: «Jaz sem pokvarjen. Za* bredel sem; ni več izhoda.» Njegova erotična nrav je iskala izhoda v bujni domišljiji. Stopal je v pozo pokvarjenega, ki se vrača k dobremu, a ne more iz blata. Neprestano je citiral verze: «Ko padal bom, živci v nasladi, le en pogled, en opomin od tebe, mati, duši mladi in spet se vrnil bo tvoj sin.» Kadar sem čul njegove besede o pokvarjenosti, me je spcklo v srcu. Kot da stojim obtoženec pred njim, sem dejal: «Ne ti, jaz sem padel; jaz sem izgubljen.» Če bi mi bil te besede verjel, bi mu bil odprl svoje srce, tako težko sem nosil to breme na sebi. Vprašal me je mrzlo: «Ali si zaljubljen?» «Ne,» sem mu odgovoril. Čez nekaj*časa je dejal: «Rad bi videl golo deklico. Biti mora silno lepa...» 20* 307 Hotel sem mu povedati strahoto tistega spoznanja, pa nisem mogel. Zato sem molčal. Da bi napeljal pogovor drugam, sem pričel govoriti o pesmi polja, ki sva mislila o nji, da je pesem nove dobe. To, kar sva živela, ni bilo življenje. Bile so zlagane sanje. Njemu, da je utešil svojo vročo nrav, meni, da sem umiril svojo UQtranjost, ki je bila razklana in pod mlinskim kamnom zdrob? ljena. Vse, kar se je zgodilo z menoj, je bilo proti moji nravi, proti moji vzgoji. Drobci moje duše so blodili po meni; nisem jih mogel zbrati. Kadarkoli sem se vrnil s polja domov, me je vprašala gospa: «Kje ste bili?» «Na polju; s Tonetom.» «Pripeljite ga k nam; rada bi ga spoznala.» Nisem ga pripeljal. Bal sem se, da nc bi spoznal razmerja med menoj in njo. Spoznala ga je, ko me jc prišel iskat in me ni bilo doma. Tedaj se jc zapletla v pogovor z njim in se mu je pred? stavila sama. «Vi ste Francetov prijatelj?» ga je merila. < nitev, pač pa, da jc nedozorel in nedonošen recenzent, ki jo je sodil in obsodil. Kakor se je velikemu Tolstemu ponesrečil genijalni, iz nekih predsodkov zasnovani naskok na še večjega Shakespearja, prav tako Vidmarjeva kritika. / / napisana z nekim preprostim domačim razumom, ne more uničiti življenjske sile in pesniške cene Župančičeve pesnitve. Župančičeva dramatična pesem bo živela, ko bo Vidmarjeva ocena redek in pozabljen kuriozum, ki bo sporočal našim potomccm kvečjemu nauk, katerega poznamo že izza Mahničevih časov: nc bližaj •• < se umetnini s kritiko čistega razuma! Priznam Vidmarju, da se jc lotil «Veronike» z veliko natančnostjo (kar pa seveda ni istovetno z vestnostjo). Pri tem pa jc postopal, kakor pri svojih ocenah slovenskih prevodov iz ruskega slovstva: z drobnogledo minucijoznostjo se jc zaril v malenkostne hibe in šibkosti dela, jih primerno napihnil ter tako izgubil izpred oči celoto. Zato ni občutil življenja, ki ga izdihava ta celota. Transponiral — ali bolje: travcstiral — jc v neko suhotno nedostatno prozo nekatere — sicer fragmentarno, a zato nič manj življenjsko pristno očrtane — značaje (kako ab* surden bi bil v tako šolarsko prozo transponiran značaj Othclla ali kako «Po« hujšanjc v dolini šentflorijanski»!) ter zato ni občutil pesniškega fluida, ki ga izžarevajo celo tc osebe. Ko je tako del pesnitve prenesel v prozo, ki naj bo po Vidmarjcvih besedah «odzrcaljena podoba umetnine», sklepa, da Župančičevo delo ni umetnina. In dokazuje: «Življenje, ki more valoviti med temi tremi (= Veronika, Friderik, Merman) v skupnosti tako nedovršenimi postavami, je silno razdrobljeno, je brez prave enotnosti; mestoma zavre v pravem življcnskcm ritmu, mestoma pa stoji mrtvo in pusto». Če bi Vidmar to trdil o kaki pesnitvi Lipeta Haderlapa, bi mu/.;V- 4-seveda brezpogojno verjeli, če pa postavlja tako trditev za Župančiča, smemö^5 upravičeno zahtevati dokazov! Trditev in dokaz. Jožef Vidmar naj odpre knjigo in z dokumenti podpre svojo trditev! Kje in kakšna so tista mesta? Naj nam s citati osvetli ta mesta, ki so mrtva in pusta, torej delo literata in artista, nc pa resnič* nega poeta! Ni namreč izključeno, da so ta mesta mrtva in pusta samo za Jožefa Vidmarja, za tistega pa, ki ume umetnine uživati, sočna in polna. Čc zatrjuje Jožef Vidmar, da je monolog Veronike v petem dejanju predolg in preginljiv, ni to nikak umetniški kriterij, temveč zadeva njegovega osebnega okusa, ki nas nc zanima; Vidma^jiajjjol^že, daJcja .monolog nepesniški, narejen, literatski. Vidmar naj citira eno samö sečno Veronike — makar najšibkejšo — ter estetsko in umetniško dokaže, da tega prizora in teh verzov ni mogel pisati resničen poet, potem mu bom verjel, da Župančičevo delo ni umetnina. Kajti čc se Vidmar umika in v svojem odgovoru pravi, da vsa njegova kritika «ni drugega kakor dokazovanje, da delo kot cclota ni umetnina», moram priznati, da jc to zame ncziniscl. Kaj jc to, kar kot celota ni umetnina, torej v posameznostih jc? Umetnina jc vendar organizem, zatorej umetnina je ali pa sploh ni! Kdor jc samo formalen talent, ni umetnik. Ali jc Župančič samo lormalen talent? — Zame pa jc stvar taka: Aškerčev «Primož Trubar» ni umet* nina, dasi utegne vsebovati posrečene posameznosti in celo formalno dobre verze, Ki^i umetnina, ker je delo napisal nepesnik. Župančičeva «Veronika» pa je vzlic nekaterim fragmentarnim značajem in posameznim hibam umetnina, ker jo jc ^.napisal pesnik. Če torej hoče Vidmar s svojo trditvijo, da Župančičeva pesnitev ni umet* nina. resnično uspeti, mora dokazati, da «Veronike Dcseniškc» ni pisal poet. Doslej pa je pokazal samo voljo, to dokazati, a dokazal ni. Doslej je dokazal samo_samega_ sebe: dokazal je svojo amuzičnost. Ne da bi se mudil pri Vidmarjcvcin neumevanju komplieiranega Veroniki« nega značaja, naj končno navedem en sam primer za to, kako ume Vidmar čitati pesnitev! Razkrajajoč značaj Friderikov, pravi Vidmar: «V četrtem dejanju ga vidimo, da se odkrito veseli bratove smrti, ker jc s tem rešen tckmcca za celjsko nasledstvo». Kakšno jc to «odkrito veselje»? Friderik sprva sploh ne razume, da mu je brat umrl; ko pa razume, odcnc po prvem navalu presenečenja nad to «vrtoglavo vestjo» svoje «veselje» v tc«lc lapidamc stavke: «Iz česa jc, po čemer hodimo? Gradove svoje zidamo — na kaj? — Bil si mi vendar brat. Le spi, le sanjaj. Ne bom te dramil. In — oprosti vse.» Kaj jc to? Ali je ta zgoščeni, pristno človeški izraz srčne ginjenosti znak odkrite vesclosti? Ali pa jc to samo pega v kritikovem očesu ali kritična vestnost? Nc — to jc «odzrcaljcna podoba umetnine»! A naposled so to lapalije; lapalijc, kakršnih bi utegnil navesti šc nekaj, a bi zgovorno pričale o kritikovem neumevanju ali pa neki bodisi zavedni ali ne« zavedni tendenčnosti. A vse to ni bistveno. Bistven je ton. Ne samo poeta, tudi kritika izdaja vonj besede. Po vonju besed spoznaš, ali se je kritik podredil umetniškemu delu in ga z umevanjem predelal v sebi. Ton je, ki se mi je uprl in naravnost zagabil, ko sem čital Vidmarjevo kritiko. Tisti napeti, visoki, na* štuljeni ton, ki govori z umetnikom od zgoraj doli; ton, ki ga Vidmar tudi v svojem odgovoru nc more zatajiti, kor_govori o «profesorčku», kakor da je naziv profesorja splošno priznan sjnonim za ignoranta in idiota. V takem tonu je Nemec Schlegel govoril o Moliercu in Evripidu, ko ga jc Goethe v svojih pogovo* rih z Kckcrmannom zavrnil takole: «Seine Kritik ist durchaus einseitig, indem er (Schlegel) fast bei allen Theaterstücken bloß das Skelett der Fabel und An* Ordnung vor Augen hat... ohne sich im mindesten darum zu bekümmern, was der Autor uns von anmutigem Leben und Bildung einer hohen Seele entgegen? bringt.--In der Art und Weise wie Schlegel das französische Theater bchan« delt, finde ich das Rezept zu einem schlechten Rezensenten, dem jedes Organ für die Verehrung des Vortrefflichen mangelt, und der über eine tüchtige Natur und einen großen Charakter hingeht, als wäre es Spreu und Stoppel.» In končno: «Wenn ein moderner Mensch wie Schlegel an einem so großen Alten (Evripidcs) Fehler zu rügen hätte, so sollte es billig nicht anders geschehen als auf den Knieen.» Te Goethejeve besede veljajo — mutatis mutandis — tudi za Vidmarja in njegov literarni odnos do Župančiča! o Kakor v materijelnem, se tudi v duhovnem svetu delč ljudje v dve skupini: v produktivno in neproduktivno. V matcrijelnem svetu se ta razdor med obema slojema očituje pod nazivom razredne borbe, dočim se v duhovnem svetu ta razdor zaostri v borbo šele tedaj, če postane neproduktivna skupina ambiciozna in agresivna ter se skuša afirmirati — ne z lastnim pomembnim delom, marveč z negiranjem produktivnih sil. Tako skupino — lahko jo imenujemo kliko — imamo danes tudi v slovenskem slovstvu. Nekaj mlajših ambicioznih, a neproduktivnih in zategadelj nezadovoljnih pisateljev se skuša uveljaviti s tem, da zagrizeno negira vsako umirjeno, dozorelo delo.To se potem pri nas imenuje boj «starih»> in «mladih». A najsi so med nami umetniška načela šc tat o različna, vendar danes tega boja v slovenski literaturi ni. samo boj med produktivnimi in neproduktivnimi silami. Kajti mladost sama še ni merilo in privilegij; edino merilo človekovo je delo. Nihče ni resno oviral generacije okrog Cankarja in Župančiča, da se nc bi uvelja* vila s svojim delom; s svojim delom jc zavzela teren. Nihče ni oviral skupine okrog «Treh labodov»», da se nc bi uveljavila; nasprotno — nekateri tako zvani stari so jo s svojimi simpatijami in svojim delom celo podpirali. Če ni uspela, je njena stvar. Rii^umljivo je, da jc marsikomu te neproduktivne skupine danc^ Župančič kot najvidnejši reprezentant slovenskih pesniško*tvornih sil Krastel ßx£xi§0ko; zato ga je treba negirati. To tendenco jc posebno jasno razodela neresna ocena «Veronike Descniškc» v novoletni številki nekega ljubljanskega dnevnika«.., £ Ali je Vidmar zavedno ali nezavedno pisal svojo kritiko «Veronike» pod vplivom tc skupine, jc stvar njega in njegove vesti. Najsi njegov sedanji organ «Kritika» po mojem mnenju kaže mnogo znakov neke neproduktivne ambicioz* nosti (glej Kosovelov članek o gledališkem repertoarju, Dobidov entuziastieni, a zgolj amaterski referat o zadnji umetniški razstavi, Vidmarjevo pisanje o k v a r n o s t i ruskih igralcev na slovenskem odru) — sem vendar za svojo osebo prepričan, da jc njegova kritika «Veronike Deseniškc» subjektivno poštena, kakor tudi jc objektivno nepravična in enostranska ter ozkosrčna. III. • V drugem delu svoje poslanice «Pravda o Veroniki Descniški» odgovarja za ogorčeno uredništvo «Dom in Sxilt.a» France Koblar. To ogorčenje pa ni iskreno. Zakaj, kdor pričenja svojo polemiko z besedami: «Fran Albrecht je storil pri* jatcljsko ali družinsko ali kakršnokoli dolžnost, ko sc jc oglasil v 12. številki «Ljubljanskega Zvona» za leto 1924. proti poročilu o Župančičevi «Veroniki Descniški», ki ga jc prinesel naš list v 5. številki lanskega letnika» — kdor je zmožen resno napisati kaj takega, ne da bi pri tem pomislil, da bi jaz njemu z isto pravico za sprejem Vidmarjeve ocene lahko podtaknil verske ali politično*strankarske ali kakršnekoli motive, ta me pač odvezuje dolžnosti, da bi razpravljal ž njim. IV. S tem jc zame ta zadeva končana. Končana, a nc zaključena. Zaključila jo ho bodočnost. Moj priziv velja bodočnosti! * I'ran Albrecht. Ivan Cankar, II servo Bortolo e il suo diritto. (Konec.) Iz vere v notranje zdravje Cankarjevega dela sc jc rodila v prevajalcih tudi skrb, podati, kolikor jc možno zaradi različnosti duhovnih in oblikovalnih sposobnosti italijanščine in naše slovenske besede, a tudi v okviru njunih osebnih prevajalskih sposobnosti, dostojen in resnega uvaževanja vreden prevod «Hlapca Jerneja». Pri ponovnem čitanju njunega dela se nc moreš ubraniti dojmu, da jima jc bila posebno,pri srcu zvonkost Cankarjevega ^tavka, piTj^rostost izražanja njegovih misli, slikovitost in barvitost raznih Cankarju priljubljenih figur, dramatičnost govora, originalnost nekaterih ljudskih rekel, ter končno tudi vsa ona poezija, ki jc raztresena križema vsepovsod v učinkovitih podobah nekaterih naturalističnih mest povesti. Ta napor se jima jc v glavnem skorajda vedno tudi posrečil, tako da je v knjigi, če preidemo zanimivost in učinkovitost fabule že same po sebi, ostalo šc zadosti tistega našega Cankarja, kakršen je kot umetnik in videč. Naj to dejstvo pokažejo nekatera mesta: Bortolo, il vccchio servo grigio ed allampanato, prese pošto sulla panca, vicino alia finestra: s'asciugö la fronte con un fazzolctto rosso e sospirö. — Un non so che d'opprimentc c d'agghiacciante gli strinsc il cuorc; nfc le bocche, ne gli occhi gli diedero risposta. — II carro va a ritroso, se h il padrone che lo tira cd il servo che lo guida! — sentenzio il cognato. — Quarant* anni son passati — pensava — e non un solo giorno di meno, dal di in cui per la prima volta varcai questa soglia. Era una capanna piccola c triste: una vcrgogna per il padrone e per il servo — Bravo Bortolo: tc la passi bene, tu, eh? Sulla soglia, un po' barcollante, col cappcllo sulle ventitre, apparve ditar. —Va via, donnaccia! — Affrettati! — Come un viso giovane ancor picno di lacrime c giä racconsolato, sorrise l'umido mattino dopo la tempesta. — ... il mondo e vasto abbastanza c le gambc ti reggono ancora. — Vediamo un po' che ne pensa qucsto miscrc* dente — Salute, Bortolo! — E non si deve a Bortolo, se il cielo ha bencdctto quelle fatichc e fatto crescere dalla pictra la ricchczza? — In takih, plastičnih, dobro prelitih mest je v knjigi obilo. So pa tu pa tam seveda tudi taka mesta, kjer ni prevod tako točen, skrben, kakor bi bilo treba in kjer Cankarjeva beseda ne govori tako neposredno in plastično. Včasih sta se prevajalca izognila težkočam originalovih subtilnosti, obšla sta tako rekoč Cankarja in se zadovoljila s približno označbo njegove besede ali pa se jima jc razporedba slike kar sama od sebe zverižila drugače, da je stavek sicer sličen, a vendarle bistveno izpremenjen. Tak primer, da navedem le enega od nekaterih, jc sledeči: Prese il sentiero ehe attravcrsava i campi c corrcva lungo il rusccllo perdentesi nclla bianca sabbia. — Včasih sc mi vidijo tudi nekateri vložki, s katerimi skušata prevajalca stavek originala nekoliko razbistriti, nepotrebni in so odveč, kakor n. pr. v sledečem primeru: Nato je vstal, pa odkril se je in je držal klobuk z obema rokama. — Quando 1'cbbc vuotato (!), si alzö, si levö il cappello, c r c s t ö ritto, tcncndolo con ambc lc mani. — Ali pa sledeči primer: Lo študente volsc lo sguardo verso il pun to che Bortolo g 1 i i n d i c a * v a. — Original pa pravi: Študent je pogledal in sc jc začudil. — Tu ni naravnost govora o mestu, ki ga jc Jernej kazal, ampak o študentovem začudenju, česar prevod nc omenja. Kakor jc stavek o «narobe vozu» lepo in zmisclno preveden, tako se je pre* vajalcema ponesrečila «narobe kmetija». Njuna interpretacija kmečke modrosti, ki je včasih polna zdrave, naravne filozofije, bo vendarle prehuda v tem stavku: 11 campo si capovolge, se il padrone itd. — Narobe kmetija pač znači v tem primeru «narobcsgospodarstvo» in tega nc čutiš iz prevoda. Res je, da so mestoma naravnost izborno podani v italijanščini posebni izrazi iz slovenske folklorističnc malhe in prav zato mi je povsem nej&z^imljivo, kako se jc moglo zgoditi, da slo yen sk i «iblaj U r j i » postjdijt alij a nski ^ri* povednikov. Začel jc vanj pisati žc kot dijak še pod pokojnim Francetom Lampetom in ostal mu jc zvest do današnjega dne, ko pase kot dolgoleten župnik v Črcšnjicah svoje ovčicc po hribih in grapah med Tuhinjem iij črnim grabnom. Z Golarjem sta si rojaka: oba kmečka sinova iz okolice Škofje Loke, Golar izpod Osojnika, Perko izpod Blegoša, oba trdni gorenjski korenini. Tudi v letih /^y-v si nista preveč narazen in pisati sta menda tudi začela hkratu, ko sta kot peto? šolca stanovala skupaj v Florijanski ulici. Toda medtem, ko jc Golar kljub svojim šolam, kljub svoji izobrazbi ostal v svojem srcu popolnoma preprost, pristen domač gorenjski kmet, jc Pcrko oblekel talar, se povzpel na prižnico , in govori v svoji vzvišenosti od zgoraj doli: «Ljudstvo slovensko!» (Str. 4.) Tako ne govori pisatelj svojemu narodu, tako govore gospod fajmošter svojim vernim ovčicam — sem si mislil, ko sem prcčital «Pozdrav» in zdelo se mi je, da prijatelj Perko ni vsega povedal, kar je mislil, da jc glavno zamolčal in da bi moral zadnjemu stavku: «Ako Tvoja slika kaže več vrlin ko napak: je to Tvoja čast» dodati: «in moja zasluga», ker tako govori vedno pravi pastor gregis. Samo dva svečenika*umctnika sem poznal, ki nista trpela, da bi se jima izven cerkve opletal talar okrog nog in ju oviral pri hoji, temveč sta ga vselej slekla ali pa enostavno zavihala in korakala potem moško okoli. To sta bila dva Antona — Aškerc in Medved. Da Pavel Pcrko ne spada med take, to vem, ker drugače bi ne postal župnik. In še sein dejal sam pri sebi, ko sem prebral «Pozdrav» in videl spredaj sliko kaplana Perka: Te novele in črtice, so pač čisto navadne «fabulac ad usum dclphini», nekak poljuden krščanski nauk! Z nezaupanjem in s predsodkom sem začel brati v knjigi črtico za črtico: sedem jih jc. Prebral sem vse in reči moram, da so me prijetno iznenadile. Nič prisiljenega, nič umetničenja, nič nepotrebnega, vsiljivega modrovanja. Skromno, a lepo gladko teče pripovedovanje od začetka do konca. Da se veliko raje mudi pri dušno dobrih kakor pa pri slabih značajih, mu kot duhovniku ni mogoče zameriti. On rad olepšava in idealizira. In ravno to ga dela malo preveč enostranskega. Ta enostranost se še posebej občuti v črtici «Moško in odločno» (str. 101.), ki je preveč samokatoliško pobarvana in res iz* gleda, kakor da bi bila naročena od neke strani v svrho propagande za zidanje katoliških domov. Ta črtica kvari sicer celotno prav dober vtis zbirke. Neka posebnost Pcrkova je, da rad pušča svoje junake same pripovedovati (Dr. Lovro), ali da se vživi vanje in ponavlja v povesti kakor po stenografičnih zapiskih njih govorico ter njih premišljevanja in preudarke, besedo za besedo, stavek za stavkom (Uljudna, Tinačka. Kljekljarica, Mrakov Tomaž). On polaga tudi veliko več pažnjc na notranjo, duševno plat življenja oseb, ki jih opisuje, kakor pa na njih dejanja. Najbolj gladko mu teče in gre torej najbolj od srca povest «Dr. Lovro.» (str. 37.), ki jc obenem najdaljša in da slutiti, da jc v nji precej osebnega pisa* teljevega doživetja. Umetniško najbolj dovršena jc po mojem mnenju Tinačka (str. 82.), najbolj enotno zaokrožena pa «Korošica» (str. 180.). Z veliko ljubeznijo je tudi opisan pnsten^gorenjski tip, vaški pot Mrakov Tomaž (str. 160.). Kar vidiš tega sanjača« voznika, kako sedi na vozičku z vajeti in kratkim bičem v roki, ves zatopljen v svoje sanje, iz katerih se vzdrami le za hip, kadar obstane njegov Pram tuin? tam pred obcestno hišo, kjer je treba odložiti kakšen tovor. - Priznati moram Pcrku, da je kljub oviri, ki mu jo pri njegovem umetniškem ; delovanju povzroča talar, ostal njegov prirojeni umetniški čut dovolj močan, da ga ni omračil verski fanatizem in da ni postal, kakor mnogi drugi, strankarsko tendenci jozen. Knjigo je tiskal in izdal A. Slatnar v Kamniku na finem papirju in kakor vedno nad vse lično. Naslovno sliko jc naslikal J. Grčar. R. P. Pelruška. Branimir čosič, Vrzino kolo. Roman. Izdanjc S. B. Cvijanoviča, Beograd 1925. Str. 156. Preko tretjine knjige sem se dobral z veliko skepso. (Knjig jaz ne berem drugače, kakor da jim dajem vplivati nase s skrajno odpornostjo ali s skrajno privlačnostjo.) Slednjič me je priklenila. Da se razumemo: Še vedno nisem pre« pričan, da je avtor zgostil vanjo ritem, psiho in znamenja določene dobe, naj« manj pa te še zmerom ncpremaganc dobe, ki sta jo spočela v avgustu 1914. prvi granatni tresk in zadnja agonija neke do mozga nagnite civilizacije. Niti se pisatelju ni posrečilo, prikazati nam specifično podobo pokolenja, ki sta ga ta dva znamenita dogodka uvedla v šolo življenja in ki jc potem maturiralo med zlodjevskim dirindajem povojnega moralnega mačka, s krvjo obrizganega revo» lucijskega obračuna, kapitalistično mirovne konferenčne impotence, akcijc in icakcijc, verižništva, eruptivno splošnega poželenja po fizičnem uživanju, mrzlič» nega iskanja nove filozofske in družabne teorije, golote globokih in visokih dckoltejev, pokopa vseh starih oblik, jazzbanda in poshymminclc mode. Kajti ta tucat mladine obojega spola («višji» in «velikomestni» milje), ki se je zbrala na skrajnem koncu dalmatinske riviere, v mestu mrtvih spominov, novega po« tehniciranega življenja in tujskega prometa, v Dubrovniku, da nam pokaže, kako se je v vojnospovojnem okolišu naučila teoretizirati o življenju in ga prakticirati; ta mladina, ki doživlja svoje včasih bolestne ljubavne konflikte med dineji in vcčerjicami v tujskem penzionatu, med solnčnimi in vodnimi kopclmi ob večno sinjem morju, na romantičnih sprehodih pod mesečino ter izletih na Lapad in Lokrum: ta mladina nc dela in nc pojmuje nič drugače nego tisoč mladin pred njo. Nič me nc moti, da spregovori včasih polovično besedo o svobodni ljubezni ali o nczmisclnem iskanju zmisla temu življenju, kajti to so stvari, ki so stare skoraj kakor vsa pokolenja. Oblike so se izpremcnile, duh oblik — nc duh življenja! — je ostal isti. Nad nezmiselnostjo tega življenja so obupavali, streljali se že predpotopni Wertherji; in čc preudarimo natančno, je olepšaval španski oklopni modere človeško telo prav tako malo, kakor moderne polo* vičarske nagote pod vratom, na hrbtu, po ramenih in nad mečami do kolen — in šc višje; foxtrotti in huppa*huppe pa sc v namenu nič nc razlikujejo od gavot in menuetov XIV., XV. in XVI. Ludovika ali od oslinjenih šentvalentiniad srednjeveških skakačev — oboje ima v sebi ritem razdražene seksualne krvi. Še več nego staroveški so ljubezenski dogodljaji s propalimi knezi («zadnjimi svojega rodu» — seveda), z vdovicami, v polmisterioznost zastrtimi in s filistr* stvom domačnosti vabečimi, ter z nepričakovanimi pobegi histeričnih dcvičic, ki uidejo z «močnimi», ciničnimi mladiči, ker jih tisti drugi, umirjeni, dolgočasijo. To so torej zunanjosti, in moti se, kdor meni, da jc mogoče samo s temi zunanjostmi podajati vpogled v viharje in tišine naše dobe. Vzel sem pa ta roman kot ncpretenciozcn, realističen roman o ljubezni med ljudmi, ki sc na koncu vzamejo, ker so si bili žc od začetka namenjeni, in ki se razidejo, čc si pač niso bili namenjeni. S tega stališča gledano, je napisal Čosic več nego navaden lju« bezensko«psihološki roman, kakor izhajajo v podlistku kakšnega časnika. Čosic ima slog (sicer nič preveč originalnega), ima lep jezik in tehniko, ki spominja na rutino, je mestoma tudi pesnik z dobrimi primerami in duhovitimi domislcki, dejanje se mu precej zanimivo zapleta in odplcta — ima skratka vse lepe last? nosti, ki usposabljajo dobre pripovednike, ustvarjati vedno boljša dela. (Čc se prav spominjam, sem nekje bral, da je to avtorjev knjižni prvenec.) Kdor bo razumel njegovo delo kot umotvor, ki noče injecirati pobude v žile in polniti glave s presenetljivo točnim modrovanjem o življenju, smrti, bogu in, z dvema besedama, o vsem (modrovanje, ki nam je postalo vsakdanja potreba in mogoče nc ena izmed najnepotrebnejših): kdor ga bo tako razumel, bo odložil knjigo s simpatičnimi občutki do avtorja. In se nc bo branil vzeti še kakšno njegovo knjigo v roke, čc nam jo napiše. Kocjan. Maurice Lange: Le comte Arthur de Gobineau, etude biographique et critique, 1. zv., vel. 8°, XII 4-291 str. Izdaje modroslovskc fakultete na strasburškem vseučilišču. Snopič 22. Po izvrstnih delih, ki sta jih posvetila grofu Arturju de (Jobincauju Ernest .Seillierc in Robert Dreyfus na Francoskem, in po uglednih raziskavah številnih učenjakov, med katerimi ne gre prezreti L. Schemanna na Nemškem, zasluži danes omembo toli bistroumna kot nova študija: lepa knjiga, ki jo je Maurice Lange, žal po prerani smrti lani ugrabljen filozofskemu oddelku strasburške univerze, pravkar napisal o tej zanimivi in privlačni osebnosti. Kakšen je bil pisateljev namen? Katere metode se je držal? Stavek iz nje* govega Uvoda nas dovolj no o tem pouči: «Razložiti delo s človekom». To je krasno geslo, ki zasluži, da na kratko povzame moderne raziskovalne načine. S toplim soeuvstvom, a tudi z bistrovidnostjo jc hotel M. Lange pokazati, kako (str. 4.) «Gobineaujcvc zamisli izvirajo iz njegove naravi in so skoro zgolj odsevi njegovih prirojenih nagnjenj, okrepljenih po vzgoji, po vplivu osredja in po živ* ljcnskih izkustvih; iskati v potezah njegove osebnosti in v nagonskem odporu proti težnjam sodobne družbe dušcslovno podlago njegovemu individualizmu: razjasniti z isto osnovno duševnostjo njegovo domotožno občudovanje za fev* dalno družbo in torej za germanske samosilnike, ki v njegovih očeh utelešajo duha, in na drugi strani njegovo mržnjo do stremljenja po splošni enakosti, zastopanega v krščanstvu, kesneje v demokratiji, pošasti, ki ji je Francija izvoljena dežela; spoznati v sistemu, ki smatra mešanje krvi za vzrok usodnega prepadanja, in — to nas še tolaži nad onim — v ponosni avtonomiji, cclo v immoralizinu višjih osebnosti skrajne poslcdicc najstrastnejše in najbolj pristranske logike: takšna jc bila naša namera ...» Neobjavljeni rokopisi, shranjeni v knjižnici strasburške univerze, so bili obilo izkoriščeni: to ni najmanjša zasluga tega spisa, čigar prikupna oblika ne more zatajiti trdne in točne dokumentacije, pazljive in neprizadete analize. Grof Artur de Gobineau jc potomcc stare rodovinc, katere propad jc po* spešila francoska revolucija. Njegov oče, upokojen častnik, mu je vcepil žalovanje po lepi ukinjeni preteklosti in sovraštvo do nove dobe. Otrok, ki ga jc odgajal domači učitelj, zaverovan v nemške metode, jc rasel pod njunim vplivom. Na gimnaziji v Bienni se pouk vrši v nemščini in mladenič krepko napreduje v nemških, grških, latinskih in orientalskih naukih. Vrnivši se leta 1830. na Fran* cosko, sc Gobineau dve leti brez uspeha pripravlja na lorientskem kolegiju za izkušnjo v Saint*Cyru. Z 19 leti, ko je prišel v Pariz, evo vam nastajajoče njegove osebnosti, kakor jo jc M. Lange umcl opredeliti z redko srečo (I.e. 19): «Ponos na ime in na ,pleme', zagrenjen z bolestnim čuvstvom pojemanja, ki je od veka do veka spravilo plemiško družino v neprimeren družabni položaj in v preskromno gmotno stanje; verna vdanost oblikam prošlosti in dednim šegam starega plemstva; gnus in odpor napram novim običajem, navadam, napravam: obilna in plodna domišljija; strastna vnema za pesništvo... vse te poteze, ki jih nahajamo pri možu, so že takrat naznačcnc pod vplivom prirodnih darov deteta, krajev in okolij, koder jc rastcl, njegovih učiteljev, njegovega štiva in po temnem delovanju njegovega notranjega življenja. Življenje jih bo samo še poglobilo.» ,v Kakor Stendhalov ali Balzajcov junak jc Gobineau prispel v Pariz z željo, da bi sc odlikoval, in s trdno Voljo, da uspe. Dvanajst let ljute borbe, napora in razočaranj mu ni moglo izpodkopati teh srečnih nakan. V početku se mora zadovoljiti s skromno službo pri «Francoski družbi za plinsko razsvetljavo»; koristne zveze v legitimistični družbi mu vendar ne morejo pomoči iz gmotne stiske: odreči se mora ljubljeni mladenki in to ljubavno razočaranje mu pusti trpko žalovanje. Sotrudništvo pri enodnevnih listih ga ne potegne iz neprilikc, zato sprejme leta 1839. za 100 frankov na mcscc dolgočasno službo kot «jezikovni pomočnik» pri poštni upravi. Po prckuciji leta 1848. mu beda prizadeva, kakor pravi, mnogo otepanja in ohodkov. Na srečo ga leto kesneje publicist in politik De Tocquevillc pozove k sebi ter otme iz strašne siroščinc, dokler mu nc preskrbi «Mir. Kronika diplomatskega mesta. Od leta 1343- do 1849 je navzlic yi>sra težkoČam utegni! napk&ti äßsfc romanov xn fctfai pesnitve, od katerih je b?Jo Je dve je n&t&nje&žh: Slovo Doüs J nana (44) po-d zabito sajemljivega književnega kročka, Lee Cousins d' Ksts, ia pa R x ni a a a k r o n i k & o J e a n a C h o u a a u. Njegovi romani izhajajo v iistkih: Sca^amouclie {l' Unitd, 43) SesA-ventures <3 e Jean de Tour Miracle (la Qtsotidienne, 46), Prigode Nikolaja tielavoira (I* Union Monarchique, 47), Cdčt*a. I m o J. a ova (Je National, 47), Teraove (J.dDtbnis, 47), X'abbaye de Tiphaines (1'Union, 49). Vsi junaki teh romanov «Vikingi» normanski v:tezi, zajemnJSVi baroni 3n.3renjsfci načelniki, eondottieri, hugeuotski stotniki, ligami poglavarji >.. Vendejd in Jako« binci, Napoleonovi častniki ia vojaki, vsi si v resnici sličijo po svoji odločnosti, xpo brzini svojega pogleda ia svojih ukrepov, po trmasti vnem za misel, stvar ali samo za lastni, prid» (!. c. 62). (Konec prih.) Mm tel. — h francoskega rokopisa poslovenil A. O. EMONIE* jm V.BSscsoo Xb&tesi Vicente Elaseo Ibä&ez se je rofjil v Valeacl leta 1867. V zgodnji mladosti je odšel v Madrid, kjer ga je »loveč! romanopisec Fernandez y Gonz&lez (Španski Aleksander Dumas) vzel za tajnika. Medtem je posečal madridske vseučilišče, odkoder pa ao ga zapodili zaradi pfekucv&kih nazorov. V mil se je v Vaiencio, kje? je deloval zopet kraljevsko oblast in zppcr nasšlst^o, ki s« skriva «v senci stolne cerkve», kakor se naziva eden njegovih romanov, znan tudi po nedavni francoski H*i€vi operi «Dans l'ombre de Ia Cathedrals». Ker se je udeležil vstažfccga pokreta leta Ü389., je moral pobegniti aa Francosko. V Paris« je dovržU svojo «Zgodovino Španske revolucije v 19. stoletju». Vrniväl se domov, je ustanovil republikanske novine El Pueblo (Ljudstvo), ;;a kater« je napjsai poleg Številnih novel prva svoja romana y tartana» — Riž ia tartans, povrni valencianske mate meščanke, ki jo pogubi nje spogledljivost — in «Flor de mayo»» Majski cvet, č?ga? glavne osebe so ribiči ia tihotapci. Obdoižen soudeležbe pri nemirih, ki jib je Izzvala kubanska vojna, je v pomorščaka preoblečen odplul z jadrnico v Italijo, kje* se je mudil čliri mesece. Njegovi vtiski s poti so zbrani v «En el pals del arte:»» V deželi umetnosti Blasoo se vme na* Špansko, se predstavi načelniku 3. armadnegs zbora; primejo ga ter obsodijo a* Štiri ieta prisilne delavnice (1897). Svojo kazen odsedi v neki valen? ski ječi. Pomilosčer^ po devetih mesecih, se nastani v Torrevieju, kjer aasiaae večina njegovih povesti, združenih pod naöloyom «La Condenada». Ko pride zoast v Valencijo čez leto in dan, ga isvoL'jo sa poslanca (3898), da bi dosegel parlament tarno nedotakljivost, Tačas obelodani roman «La -Barraca», ki mnogi»» kritikom velja ko* eden najboljših proizvodov španskega slovstva v zadnjih 40 letih. K ot aa^odal zastopaik se udeleži sedmih legislator in uvidi, da Spori t ja ai zrela za deraokretsko vladavino Leta 1906. odioii mandat in du imenovati na svoje mesto svojega tajnika. «Politiko mrzim,» se je izrazil ob priliki, «to je prostaško zvanje.» Laska si, da je bi> zgolj umetnik, zapleten v politiko, in kar ao da malo politik. Ako pa je ostavil bitko, je vendar ostal zvest svojemu praporu: ta boree se ni prikjqgil nobeni stranki. Hrupne preteklosti ni zatajiJL Poslej misli zgolj na pisateljevanje. Med mogočnimi deli, ki so si osvojila vso Kvropo, naj navedem: E a 11 e naranjos, Med oranžami ^1899), Sonn i ca la cortftsaaa (1900), Cafias y b a r r o, Ločje ia blato (1901), omenjena la C a t c d r a 1 (1903), El in t rušo, Vsiljcnec (1904), la B o d c g a. Krčma (1905), 1 a Horda (1905), la Maja d c s n u d a, ki slove v francoščini manj skrivnostno: la Fcmmc nuc de Goya (1906), v hrvaščini pa G o 1 a M a j a, potopis Oriente (1907), Sangre v arena, Kri in arena (1908), los M u e r t o s m a n d a n, Mrtveci velevajo (1909), Luna Bcnamor, Los Argonautas; Los cuatro j i n e t e s jinetes del Apocalipsis, štirje jezdeci iz skrivnega razodetja; potem vojni roman iz Sredozemskega morja: M are n o s t r u m (1919), Los enemigos de la mujer, Neprijatclji ženske, ki jih je lani E. Marquina spravil na oder, članki El militarismo m c j i c a n o, iz katerih jc «Slovenec» 8. marca 1.1. priobčil moj prevod o slikovitih s o 1 d a« d e r a h pod naslovom Revolucija v Mehiki, El prčstamo de la difunta, Posojilo pokojnice; El para i so de las mujeres; A los pies de Venus, Ob Venerinih nogah; la Tierra dc todos itd. Nazadnje imenovani roman je morda najbolj napet, zanimanje raste po vsakem poglavju, dejanje obiluje z izvirnimi zastranicami in dramatičnimi do« godki. «Zemlja vseh ljudi» se pričenja v Parizu, to pa v aristokratskem in pusto« lovskem okolju, ker so te osebe iz visokih krogov hkrati do ušes zadolžene. Pred vami se razvija posmešljiva slika elegantnih tujcev, ki ne poznajo vesti, živeč okoli Zmagoslavnega loka zgolj denarju in ljubezni. Dama iz tega odličnega sveta, vražje brezvestna, pobegne v Ameriko noter v pokrajino argentinske ljudovladc, ki se začenja vzdolž Črne reke do patagonskih mej. Avtor, ki jc prebil nekaj let med naselniki Južne Amerike in celö objadral zemeljsko oblo, jc vložil v ta roman vse svoje izkušnje v pusti Patagoniji. Razni tipi evropskih doseljencev, klati« vitezov, srečclovci, ki se nikjer trajno ne udomijo, španski ter italijanski emigranti, ki se trudoma bogatijo, da bi postali kdaj vplivni v domačih krajih, pokrajine Pampe, vse jc mojstrsko popisano, v naglem dejanju, sijajni zgoščenosti, saj avtor ima polno izkustev. Odlična ženska, presajena v to osredje, zmede vse vkup, ljudi in stvari, dokler ne napoči velika žalna igra. V poslednjem poglavju jc po desetih letih pozorišče preneseno zopet v Pariz in konce izzveni v pesniško melan« holijo in filozofsko namero, ki jc napravila globok do jem na občinstvo. Ibanezov talent se označuje s slikovitostjo, točnim opazovanjem, istinitostjo in razmahom. Po pravici ga zovejo Goyo španskega romana. Delaven je od sile. «Jako naglo pišem roman, čim ga imam v glavi,» je poročal pred tremi leti po nekem obisku v Južni Franciji Pierre Locwcl o Ibänezu, ki se vdaja samo trenut« nim občutkom: «Pred desetimi leti sem marsikaj občudoval, kar mi jc danes tuje.» Pisateljski spori so mu mar kot lanski sneg. Hoče biti zgolj romanopisec, za katerega zahteva kot Balzac ali Zola: domišljijo. «Danes se često greši v tem pogledu, premnogi romani so dolgočasni, ker pisec venomer sili v ospredje z raz« lagami. Pravi romanopisec se umakne, češ: prostora teatru... Današnja mladina jc tako korektna, polizana, tako pametna!... Ej, nekdanji velikani so pomrli... pa tudi norci! Se vam ne zdi, da nam jih manjka?» Za sloves Ibänezu ni bilo potreba izzivati španskega kralja na sablje, nič ni pridobil, čc jc zdaj ob prevratu vlada zahtevala od Francije njega izročitev. Ne z rapirjem, ampak s papirjem si je priboril ugled. Na omotu romana M are nostrum vidimo seznam: obras traducidas del autor, do 1919. je prevednih od 27 zvezkov 16 na ruščino, 13 na francoščino, ne dosti manj na druge jezike, kot angleščino, nemščino, italijanščino, nizozemščino, portugalščino i. dr. Pri nas je mogoče kak podlistek zagledal beli dan. A. I). Urednikov •imprimatur» dne 19. maja 1925. D D LJUBLJANSKI DVOR Telefon štev. 730. Najlepše in najmodernejše vellkomestno kino-podjetje v Jugoslaviji! Predvajajo se vedno velike svetovne in brezkonkurentne filmske senzacije! Pri predstavah sodeluje najboljši in obie priljubljeni orkester v Ljubljani Pridite, da se preprttate! NOVE KNJIGE Uredništvo je prejelo v oceno sledeče knjige (z zvezdico # označene so natisnjene v cirilici): Cankar Ivan, Panl Judita. Ze slovinštiny preložil Vojtčch Mčrka. Prostčjov. J. F. Buček. Leto ? 100 str. •Čika Jova Maloj Srbadiji. Dječje pesmc Jovana Jovanoviča Zmaja. Beograd. S. B. Cvijanovič. 1925. 76 str. Cena 10 Din. Kranjec Silvo, Pregled zgodovine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ljubljana. Jugoslovanska knjigarna. 1925. 115 str. Cena broš. 18 Din, vez. 24 Din. Kuhar Lovro, Povesti. Ljubljana. Zadružna založba. 1925. 141 str. Cena 15 Din. (Leposlovna knjižnica, I. zvezek.) Lah Ivan, Knjiga spominov. Ječe — Moja pot — Dan 1914. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1925. 163 str. Cena broš. 35 Din, vez. 45 Din, poštnina 2 Din. Leksikon, slovenski biografski. Uredil Izidor Cankar s sodelovanjem Joža Glonarja, Fr. Kidriča, Janka Šlebingerja. 1. zvezek. Ljubljana. Zadružna gospo? darska banka. 1925. 160 str. V subskripciji stane celo delo 500 Din, posamezni sešitki 90 Din. Pismo, sveto, novega zakona. Prvi del: Evangeliji in apostolska dela. Priredili Fr. Jcrfe, Gr. Pečjak in A. Snoj. Ljubljana. Katoliško tiskovno društvo. 1925. XV431 str. Cena vez. 48 Din, 60 Din in 84 Din. (Bogoslovna akademija, knjiga 7.) Remec Alojzij, Magda, tragedija ubogega dekleta v dvanajstih scenah. Ljub? ljana. Zvezna tiskarna in knjigarna. 1924. 85 str. (Splošna knjižnica, 46.) Sever, književni. Časopis za književnost, nauku i kulturu. Urednik: Milivoje V. Knežcvič. God. I. Knj. I. Sv. I. Subotica. 1925. 40 str. Cena celoletno 90 Din, številka 8 Din. Stanojevič St., Narodna enciklopedija srpsko*hrvatsko«slovenačka. l.svezak. Zagreb. Bibliografski zavod. 1925. 112 str. Cena zvezku 45 Din. Steska Henrik, O javni upravi. Upravnopravna in upravnopolitična raz? motrivanja. V dodatku Pravilnik Upravnega sodišča za Slovenijo. Ljubljana. Zvezna tiskarna in knjigarna. 1925. 176 str. Cena broš. 28, vez. 36 Din. (Splošna knjižnica, zv. 53.) Škrat, humoristični list za Slovence. Letnik I., štev. 3. Urejuje Viktor Fric. Celje. 1925. 8 str. Cena številki 2 Din. Tolstoj Aleksej T., Knez Serebrjani. Roman iz časov Ivana Groznega. Pre? vedel Al. Benkovič. Prevalje. Družba sv. Mohorja. 1925. 494 str. Cena za ude broš. 31, vez. 40 Din; za neude broš. 41-30, vez. 53*40 Din. (Mohorjeva knjižnica 5.) 2igon Avgust, Francfc Preščren poet in umetnik. Kot komentar k izdaji iz leta 1847. Celovec. Družba sv. Mohorja. 1894. CXCII + 88 + 12 str. Cena za ude broš. 4880, vez. 5570 Din; za neude broš. 65, vez. 7370 Din. (Slovstvene knjiž? nice I. zvezek.) •Živadinovič D. V., Vrnjačka banja i lekovite vode uopšte. Beograd. S. B. Cvi? janovič. 1925. 96 str. Cena 15 Din. NAJNOVEJŠE KNJIGE Tiskovne zadruge v Ljubljani, Prešernova ulica 54 Ivan Lah: Knjiga spominov. Vez. 46 Din, broš. 35 Din, pošt. 2 Din. Nušič-Govekar: Narodni poslanec Komedija. Broš. 18 Din, pošt 75 p. Puškin-Prijatelj: Kapetanova hči. Povest. — Broš. 24 Din, vez. 29 Din, po pošti 1-20 Din več. Schönherr-Skrbinšek: Zemlja« Komedija. - Broš. 15 Din, pošt 75 p. Bodal: Križev pot Petra Knpljenika. Povest Vez. 22 Din, br. 17 Din, pošt 1*50 Din. Melik A.: Jugoslavija« L del. Druga predelana in pomnožena izdaja. Navadna izdaja 60 Din, boljša 75 Din, po pošti 2 Din več. Levstik VI.: Deček brez imena in druge zgodbe za mlade čitatelje. Broš. 25 Din, vez. 30 Din, pošt. 2 Din. Tavčar dr. Iv., Zbrani spisi. V. zvezek. (Izza kongresa.) Broš. 84 Din, v celo platno vezan 100 Din, polfranc. usnje 105 Din, po pošti 2-50 Din' več. Kersnik Janko: Cyklamen. Roman. Vez. 27 Din, br. 22 Din, pošt 1*50 Din. Kersnik Janko: Agitator. Broš. 18 Din, vez. 23 Din, pošt 1*25 Din. Sienkiewicz: Potop. 1.—4. sn. Broš. s poštnino 50 Din. Frana Maslja-Podlimbarskega Zbrani spisi. I. zvezek. Uredil dr. J. Šleblnger. Broš. 70 Din, po pošti 2 Din več. Filip Dom-Bradač: Kako so se vragi ženili Broš. 30 Din, vez. 35 Din, pošt 1*50 Din. tttttttmtttttttttttttttttttttttttttttttti DELNIŠKA TISKARNA BRZOJAVI: DELTISK TELEFON ST. 132 ČEKOVNI ZAVOD ŠTEV. 11*630 V LJUBLJANI; MIKLOŠIČEVA CESTA 16 Obenem priporoča svojo kar najbolj moderno urejeno KNJIGOVEZNICO ki izvršuje knjigoveška dela najpreprostejše do najfinejše vrste Stroj za črtanje trgovskih knjig Izdeluje vse tiskovine do naj-umetnejšega barvotiska kakor tudi natiskuje liste, časopise, trgovinske in uradne tiskovine Vsa tiskarska dela izvršuje kar najhitreje in najvestneje po strogo strokovnih pravilih