254 Šolska sporočila. 5, Sporočilo ljubljanske više gimnazije. Na čelu ima dva sestavka: prvemu nemškemu je naslov: „Ueber die sogenannte Einwanderung der Clau-dier, vom Professor Anton Heinrich", — druzemu, slovenskemu pa: „Kako naj bi se učila zgodovina v naših srednjih šolah", spisal profesor Melcer. Gosp. profesor Melcer pravi v svojem spisu, da se pogosto sliši tožba (in tudi on sam to deloma potrjuje), da so nekdaj gimnazisti v zgodovini bolje podučeni bili in da tudi v zemljepisnem znanstvu ne dosegajo tiste stopnje, ktero vlada po postavah zahteva. Ali take razprave kakor je gori omenjena „uber die sogenannte Einwanderung der Claudier" bodo pomagale temu, česar želi profesor Melcer, prepuščamo v razsodbo njemu samemu, ki odkritosrčno pravi, da tudi „Nos, nos, consules, desumas." Obrnemo se toraj brž do njegovega spisa, s kterim nam je zelo vstregel. Sestavek ves je dobro prevdar-jen in po večletnih skušinjah posnet. Z odkritosrčno besedo odkriva marsiktero napako v sedanjem načrtu, po kterem se na naših gimnazijah učita zemljepisje in po-vestnica,* in sem ter tje daje dobre svete. Zlasti smo gosp. profesorju hvaležni za to, kar piše zastran domacenaše zgodovine. Rade „Novice" na drobno to povejo. „Naj dostavim — pravi — besedico zastran obravnave domače zgodovine. Pogosto slišimo prasati, k a daj in kje se uči v naših šolah zgodovina naše domačije, preljube kranjske dežele, ali se kaj uči, ali malo, ali morebiti ceič nič? Po stari, od nekterih sicer le pičločislani osnovi, smo opravili domačo zgodovino v drugem razredu, ko je, kakor sem poprej omenil, na vrsto prišlo avstrijsko cesarstvo. Učitelji so delali, kar koli se je dalo v kakih uricah dovršiti; tudi bukvice smo imeli, če tudi ne izvrstne, vendar dobre in času pripravne, ki jih je spisal nepozabljivi rojak V. Vodnik. Kako se ta reč zdaj vede, ni mikavno omeniti. Priložnost v to zgodovinsko obravnovanje nam je dana dvakrat v drugem polletji četrtega in osmega razreda; al zadeve so sploh tako malo ugodne, da če resnično govorimo, se v tej reči le malo več ko nič ne stori. Vsaki lahko razume, kaka mrvi ca časa ostane za našo kronovino, kadar obdelujemo v drugem polletji četrtega in osmega razreda avstrijsko cesarstvo. Razun tega le tu in tam pri obravnavi splošne zgodovine pada kaka drobtinčica na domačo mizo. Pripravnih in sedanji osnovi primernih knjig nam manjka. Zalibog, da smo morebiti v tej zadevi zadnji med avstrijskimi narodi! To bo pač potrdil, kteri^pazi, kako se domača zgodovina obdeluje v priliko na Stajarskem, Koroškem, Tiroljskem ali posebno na Ceskem in Oger-skem. — Vse jeremijade, ki jih pogosto slišimo, se bob v steno; iščimo raji, kako bi se to dalo vsaj nekaj popraviti. Moje misli o tej reči so te-le: Za ta predmet posebno odločeni učitelj naj ga uči eno uro na teden prostovoljno za poslušavce zgornjih razredov. Ce prav poznamo naši domovini iskreno udane mladenče, mu jih nikoli manjkalo ne bo. Tistim pa, ki se pri javnem spraševanji izvrstni skažejo, naj bi se podelile zraven častnih spričeval srebrne svetinje, kakor je na priliko Wartingerjeva na Stajarskem za znanstvo grškega in zgodovine štajarske. Mislim, da se bodo tudi pri nas za-nje mecenati našli. Tako ravnanje bi znalo buditi navdušeno nagnjenje si prilastiti rodovitnega znan-stva domačih reči. Zgodovina kranjske kronovine je pa v resnici del zgodovine slo venskega naro da, kteri trinajst stoletij v sedanjih prebivališčih stanuje; dežele, v kteri so naši očetje sloveli, naj se tedaj piše in uči narodna zgodovina že narodu na čast v narodnem slovenskem jeziku. Ce morebiti v kratkem nimamo upati popolnoma pripravnih domačih zgodovinskih knjig, kakor so jih pisali Palackv za Cesko, Muh ar za Stajarsko, Herrman in Ankershofen za Koroško , bi se urno dodelala zbirka življenjepisov imenitnih in slovečih mož slovenskega naroda in podala našim mladenčem za berilo in vodilo domačega uka. Očetov naših imenitna dela nam dajejo obilno bogat predmet, štejemo tudi dosti izvrstnih rojakov rešiti to častno in koristno nalogo." — Te Melcerjeve misli za-rad učenja povestnice domače so gotovo tudi misli vsa-cega domoljuba. Mi pa še mislimo, da srebrnih svetinj ne bo treba, da bi se ž njimi navduševala mladež naša: odprite ji le vire domače zgodovine v domači besedi, in videli boste, kako bode drug druzega presegal v znanosti tej. Ko pa očitno izrekamo svoje veselje nad tem sestavkom, si vendar ne moremo kaj , da ne bi gosp. profesorja, če tudi ni ud „Matice", pa je vendar marljiv čitatelj slovenskih časnikov, poprašali: kako to, da ne v6 nič od ,,zgodovine slovenskega naroda", ki jo je pred kakimi 5 vnedeljami izdala „Matica" naša v slovenskem jeziku? Skoda, da ima to marogo čedni ta sestavek. — Iz šolskih naznanil pozvedarao, da je imela ta gimnazija 17 profesorjev pa 3 suplente; izvan-rednih predmetov se je učilo 9; ustanov so vživali učenci 7565 gold. 85V« kr., učnine pa so plačali 5131 goid. 35 kr.; — učencev je bilo konec leta v 13 razredih 615; med temi 549 Slovencev, 64 Nemcev, 1 Hrvat in 1 Lah. — V 8. razredu je bilo učencev 47, za skušnjo zrelosti (maturo) se jih je pa le 44 oglasilo, a dovršilo jih je le 38; trije so odstopili prostovoljno, trem pa se je odrekla zrelost. — Komu, ki ima to ogromno večino učencev slovenskega rodu pred očmi, se ne sili vprašanje: Ali se v tej učilnici^pa tudi saj polovica šolskih predmetov uči slovenski? Število učeče se mladine slovenske pač očitno saj toliko zahteva. Toda kako daje, naši bralci že ved6. Tu te, si. deželni zbor! še zmiraj čaka delo, da predebeli nemškutarski led pre-biješ popolnoma, ki si ga tako krepko prebijati začel! — V naznanilu važnejših ukazov smo sicer našli mini-sterski ukaz 16. marca št. 2184, vsled kterega se ustanovi razred, v kterem se bodo učenci Neslovenci posebej učili slovenščine, a o ukazu od 22. marca, štev. 1365, ki zahteva predloge, kako bi se slovenščini širja pot odprla v to učilnico, ni niti duha niti sluha. Ali ta, narodno ravnopravnost zadevajoči ukaz ni vreden, da bi se bil stavil med „wichtigere Verordnungen?!" 6. Program novomeške vise gimnazije. Pričenja se to sporočilo z 18 strani dolgim in v gladki in čisti slovenščini pisanim sestavkom, ki obravnava „popotovanje našega Gospoda in Zveličarja ob času njegove triletne učitve", kronologično zloženo po štirih evangelistih, in „popotovanje sv. aposteljna Pavla/' Spisal ga je katehet o. Ignaci Staudacher, in gotovo vstregel njim, komur je namenjeno sporočilo. — Imela je ta gimazija 8 profesorjev in 6 suplentov — vsi so udje frančiškanskega reda; učencev je bilo konec leta 199, izmed kterih je bilo 193 Slovencev, 3 Hrvatje in 5 Nemcev. Evo čisto slovenske gimnazije! Učnine se je plačalo 812 gold. 70 kr.; štipendije znašajo 690 gld. 31*/2 kr.; skušnjo zrelosti (maturo) je vseh 13 učencev 8 razreda dovršilo, med njimi štirje ivrstno. — Med važnimi višimi ukazi nahajamo celi ukaz, ki določuje izraze, s kterimi se imajo v prihodnje zaznamovati napredki učencev, da neha kolobocija v sedanjih spri-čalih. — Iskali smo pa tudi minist. ukaza od 22. marca št. 1365 — a našli ga nismo. Misel nas obhaja, da nam ga ne bi bil zamolčal rodoljubni vodja novomeški, ako bi ga bila prejela ta gimnazija. Ako ga res ni prejela, je to pač prečudno, da se o stvari, ki tako živo zadeva vso našo deželo in njene svetinje, ne poprašajo vsi, kterim gre glas o nji. Ali mar le ljubljanska gimnazija , ki šteje skoro več ko polovico profesorjev, ki še slovenski ne umejo, ve, kaj je našim učilnicam in slovenskemu narodu na korist? — Nekteri so mislili, da se bode svet podrl, ako se slovenski priimki, zlasti pa krajina imena slovenski tiskajo v šolskih sporočilih; toda glejte! Novomesto in lepa dolenska stran še stoji, da-si tudi so v sporočilu novomeške gimnazije pravilno tiskani priimki vsi, in velik del tudi krajinih imen. 7. Program nize gimnazije v Kranji. Na čelu temu sporočilu stoji „Nekoliko nasvetov, kako se je treba učitia, ki jih je spisal profesor Janko Pajk. V tem spisu mnogocenjeni gosp. profesor slovenski mladini daje zlate nasvete, kako naj bi se učila, da si okrepi tel6, razbistri pamet in požlahni srce. To je v resnici trojica, na ktero ima delati šolski nauk. Kdor je prebral ta sestavek, ta bode z nami iste misli, da je g. Pajku dobro znano, kakove sestavke naj prinašajo sporočila naših učilnic. Kar pa se tiče nekterih poslovenjenih tehničnih izrazov, ne moremo potrditi vseh , ki jih rabi častiti gospod profesor. Pred vsem opominjamo vnovič, kar smo opominjali že večkrat: ------- 255 ------- ------ 256 ------ Ne bodimo presilni puristi, da nismo družim pa tudi sebi čez kaka leta nerazumljivi! Pravilo naj nam je vsegdar to, da v znanstvenih rečeh rabimo izraze, ki jih rabi tudi več drugih narodov. Tako na pr. obdržimo nerv^(po latinski nervus), kije tudi Rusom, Poljakom, Cehom v navadi. Outnica bila bi res le „Em-pfindungsnerv" , in gibalni ca ,,Bewegungsnerv" f živec pa je bolj „Lebensgeist"; psihologija naj ostane namesti „dušeslovje", kajti kdor une besede ne razume, tudi te ne razume: ganglij naj ostane namesti „grče"; hrbtišč ni živci za „Cerebrospinalnerven"je pomanjkljivo, ker ne izrazuje „m o žgan o — hrbt. živcev, „In-tercostalnerven" niso želodčni živci, so pa medre-berni; kita je „Flechse ali Sehne", „Muskel" je vse drugo, in skoro da nam je muskel zavoljo razumljivosti bolj všeč kot mišica, miška; naj nam ostane tudi fantazija, ker „obrazotvornost" je složena iz dveh besed, izmed kterih ima prva mnogo pomenov, druga nam ni prav gladka; tudi genij ali že ni j utegne bolj biti namesti veleum. — Imela je ta gimnazija 4 profesorje, 2 prava učitelja in v štirih razredih konec leta 100 učencev in enaga, med kterimi je bil le eden Nemec, drugi so bili vsi Slovenci. Evo, po učencih zopet Čisto slovenske gimnazije ! — Učnine se je plačalo 655 gold. 20 kr.; štipendije so pa znašale 617 gold. 39 kr. — O pretresovanji ministerskega ukaza od 22. marca št. 2365 nič ne omenja sporočilo; ali ga tudi ta gimnazija ni dobila? Na vseh treh kranjskih gimnazijah je bilo toraj letos 915 učencev, med temi 840 Slovencev, 70 Nemcev, 4 Hrvatje in 1 Lah. Ce vprašaš: po kterih učencih bi se imel ravnati učni jezik, odgovorila ti bode zdrava pamet: po ogromni večini: po 840 Slovencih. Oni, kterim je ravnopravnost kruh, kterega le slovenski narod vživati ne sme, pa pravijo, naj sejravna po 70 Nemcih (in javalne jih je pa še toliko). Cegavo je pravo, naj sodi svet. — Iz teh številek se pa tudi vidi, kakošno podlago so imeli oni, ki so o priliki, ko se je pretresoval ministerski ukaz od 22. marca, bili te misli: naj bi se ljubljanska gimnazija, ki ima 6 paralelnih razredov, razdelila v dve gimnaziji: eno slovensko in eno nemško. Tedaj za 70 — in še teh negotovih — nemških učencev naj se ustanovi posebna gimnazija med tem, ko dosedaj 840 učencev slovenskih nima ne enega razreda le s polovico predmetov v slovenskem jeziku! Kolika nemškutarska sebičnost!